Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

ŠE NEODKRITO NACIONALNO BOGASTVO

Petek, Maj 28th, 2021

V letu 2021 obeležujemo 40. obletnico zakonske ustanovitve Triglavskega narodnega parka in 60. obletnico razglasitve doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park. Jubilej so v Javnem zavodu Triglavski narodni park poimenovali Triglavski narodni park – za naravo in ljudi.


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

Ob tem so zapisali: » … načrtujemo različne aktivnosti, med katerimi je tudi zbiranje zgodb posameznikov, ki so s parkom na različne načine povezani. Za sodelovanje bi radi prosili tudi vas, da delite vašo zgodbo, misel, vaš pogled, odnos ali izkušnjo, povezano s Triglavskim narodnim parkom, in kaj vam Triglavski narodni park pomeni.«

Zbrane prispevke so objavili na posebej pripravljeni podstrani/blogu Triglavskega narodnega parka.

***

Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, ki delujejo v Planinski zvezi Slovenije, se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo (ob dolžnem predhodnem soglasju uprave Triglavskega narodnega parka zaradi bivakiranja) za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je splačalo vsaj poizkusiti in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih in štiri prekaljene inštruktorje.

Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v veličastnem tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče pod grebenom Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena: Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte, konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznamo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.


Gamsja mati. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri: suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je prestrašen, nebogljen.

Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Uredili smo si bivak, pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi je potrdilo, da se poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija.) Površje, kjer smo ju zmotili, je ustrezalo opisu tipičnega prostora za poleganje: »Najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled.«

Eden od kandidatov za inštruktorja, sicer domačin iz Posočja, je kozliča vzel k sebi in ga imel vso noč v spalni vreči. Dež je prešel v droben sneg. Prostor pod previsom balvana je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili mati – gamsjo kozo, ki se je namenila na kraj polega. Nočni varuh je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Gamsovka ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.

Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

***

V življenju se na različnih področjih srečamo s številnimi pravili. Njihova uporaba predpostavlja določeno skrbnost, izraža pričakovanje, kako naj odrasel človek ravna v določeni situaciji. Zavedanje, da obstajajo konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih, daje prostor naravi, da nas znova in znova preizkuša in uči. To potrjuje tudi opisano dogajanje pod grebenom Loške stene. Storili smo vse, kar v skladu s pravili ne bi smeli, a se je dogajanje odvijalo v pravo smer …

Zavarovana narava Triglavskega narodnega parka je nacionalno bogastvo še neodkrite modrosti, arhiviranih izkušenj in neminljive prilagodljivosti. Ključ do narave se zato namesto v Zlatorogovi mitološki skrivnosti skriva v umevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije in uspešno reprodukcijo. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. To je temelj pokrajinske etike (po Leopoldu), ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” Pokrajinska etika spremeni vlogo človeka iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. V tem je vsa resnica in lepota Triglavskega narodnega parka.

  • Share/Bookmark

ZABAVIŠČE INTERESOV

Torek, April 13th, 2021

Pred kratkim je bil v sklopu mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija objavljen televizijski prispevek z naslovom Planšarija ali zabavišče?, ki ga je pripravila novinarka Anka Pirš.

Z nekaj koristne časovne in vsebinske oddaljenosti komentar videnega. Povsem možno je (govorim tudi z lastno izkušnjo), da smo številni sogovorniki povedali še kaj drugega, pa to v prispevku ni bilo objavljeno.

Kaj je sporočilo oddaje?


Vse je isto, kot na začetku. A v resnici je vse drugače. (osebni arhiv)

***

- Napovednik: planšarija in kanalizacija

Televizijski prispevek je bil napovedan takole:

»Planšarija ali zabavišče? Bodo na Veliki planini res zgradili poletno sankališče in zipline, to je jeklena vrv za adrenalinsko spuščanje? Ljubitelji Velike planine, zbrani v Civilni iniciativi, temu z ogorčenjem nasprotujejo. Prepričani so, da mora planina ohraniti starodobno vsebino in podobo in ne sme postati zabaviščni park. Že tako je prenapolnjena s turisti, zaradi neurejene kanalizacije počitniških koč pa imajo v dolini čedalje večje težave s pitno vodo, opozarjajo kamniški jamarji.«


Pomembna je celotna slika, ne samo zorni kot. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naslovu prispevka omenjena planšarija je sposojenka iz Bohinja. V Kamniku ta pojem v preteklosti ni bil v rabi. Pod vplivom besedil skladb različnih narodno zabavnih ansamblov (in zlasti tekstopisca Ivana Sivca) je beseda planšarstvo in izpeljanke, na kamniškem, nekritično prešlo iz poljudne, tudi v splošno in celo strokovno/znanstveno javnost. Na Veliki planini nikoli ni bilo planšarja, vedno je bil pastir (tudi ženska se je poimenovala z moško obliko).

Napovednik kategorično omeni »neurejeno kanalizacijo počitniških koč« in s tem domnevno nakaže (edinega) krivca problema: »… čedalje večje težave s pitno vodo.« Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine.


Izkoriščana idilična podoba. Do kdaj še? (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.

- Pastirski župan na paši misli

Po viru iz leta 1939 ima na Veliki planini pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo. V letu 2020 je živino menda paslo le še 37 upravičencev pašne pravice (54 % vseh). Podatku žal ni sledilo natančnejše (pod)vprašanje novinarke, saj ni isto, če imaš živino na planini ali to živino AKTIVNO PASEŠ kot pastir … Razlika je pomembna in dolgoročno lahko usodna. Živega pastirja so v zadnjih desetih letih zamenjale ograjne, električno pastirske čredinke. Vsakodnevno, trajnostno naravnano človeško delo zamenjujejo horuk akcije s težko kmetijsko/gradbeno mehanizacijo.


Živost planine je v celoti pogojena z ohranjeno naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po besedah člana Agrarne skupnosti “Pašna skupnost Velika Planina” Janeza Koželja je planina ohranjena in nanjo ljudje (obiskovalci) hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več v celoti, kar je na primeru letošnjega zimskega dogajanja (ko na planini že več kot pol leta ni bilo niti ene krave, razen v zmrzovalniku) nekoliko zmedeno ugotovil tudi sam. Ob verjetno 300.000 obiskovalcih letno se pojavljajo številni in zelo raznoliki motivi. Nekateri – kar smo po naročilu Občine Kamnik v študiju Načrt upravljanja z obiskom ugotovili v CIPRI – so za Veliko planino bolj izraziti, kot na primer drugod v gorskih območjih Slovenije.

Seveda drži, da so planine povsod v Alpah priljubljen izletniški cilj. Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten zaslužek, posledica pa je obojestransko zadovoljstvo ter možnost za dodaten razvoj območja (na Veliki planini to velja že zadnjih devetdeset let s pojavom bajtarstva). Resnica je marsikje pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo zgolj in samo za to, ker jim prinašajo dodaten zaslužek. Tisti hip, ko bi se moral vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe gorskega sveta (z vidika skupnega upravljanja planin ob upoštevanju različnih dejavnosti v prostoru), kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v istem, gorskem prostoru.


Zgolj gore? Zgolj planine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Še vedno verjamem v to, kar sem napisal pred leti:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …

Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«

V kakšnem duhovnem svetu živijo današnji nasledniki nekdanjega Velikoplaninskega pastirja?

- Ekonomika narave, ki je zaklad

Direktor družbe Velika planina Mark Anžur je izpostavil, da mora podjetje za žičničarstvo, gostinstvo, turizem in rekreacijo v svojstvu dobrega gospodarja vzdrževati infrastrukturo, ki sicer nezadržno propada. Zelo redko, celo izjemno je bilo iz ust direktorja družbe slišati »da je Veliko planino treba ohraniti«. (Jeseni leta 2004 je družba Oikos d. o. o., ob razpisu Občine Kamnik za nakup 75 % deleža podjetja Velika planina d. o. o., v okviru poslovnega načrta in razvojnega programa pripravila projekt Obudimo Veliko planino – evropski biser kulture in narave. V njem je bil kot glavni cilj opredeljeno ohranjanje in trajnostni razvoj Velike planine, predlagana je bila razširitev dejavnosti podjetja (iz izključnega upravljavca infrastrukture) ter odstranitev dotrajanih žičniških naprav in prepustitev delov smučišč naravnim procesom.)


Netehnološki užitek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

O poletnem sankališču in zipline nismo slišali veliko. Ne o tem, ali je dejanska lokacija idejno dejansko zamišljena na (s Kopačevim odlokom) zavarovanem območju zemljišč pastirskega dela Velike planine (propadle vlečnice na območju Tihe doline) ali na že degradiranem območju vzdolž delujočega smučišča ob sedežnici Gradišče. Tam, obstoječi Občinski prostorski načrt, take dejavnosti ne prepoveduje, temveč jih zgošča in spravlja v razumen, tudi ekonomsko-razvojni okvir.

- Turizem je kriv, kmetijstvo pa je zavito v zeleno

Biolog in jamar dr. Rajko Slapnik je povedal, da je treba urediti infrastrukturo, odstraniti nezaželene stranske učinke onesnaževanja voda, ki so povezani s turizmom. Prav nič pa ni bilo v celotni oddaji govora o kmetijski rabi, o paši živine, ki s spremenjeno obliko paše prinaša na primer večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic.

Zaradi 24/7 paše na prostem (in bivanja v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %, posledično se intenzivira paša. Čezmerna raba tal in čezmerna paša s pasočimi živalmi vodita v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal. Prekomerna paša vodi v upad rastlinske (in živalske) raznovrstnosti, tla so siromašnejša, rastje postaja monokulturno. Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša (padavinska voda pa hitreje in bolj erozijsko odteka). Vse skupaj dobi prav posebno dimenzijo v luči, ne prav umirjeno delujočih podnebnih sprememb.


Če si viden, si kriv. (fotografija: Borut Peršolja)

- Župansko prelaganje bremena

Na vprašanja novinarke kakšen turistični razvoj je primeren za Veliko planino, kdo o tem odloča in zakaj v zadnjih štiridesetih letih v teritorialno pristojnemu Kamniku niso sprejeli nobenega možnega scenarija razvoja je župan Občine Kamnik Matej Slapar sprenevedavo odgovoril, da to ni vprašanj zanj (!), temveč za njegove predhodnike …

Po začetnem optimizmu, ko je sedanji župan kazal precejšnjo odločenost za ureditev razmer na Veliki planini, se vse skupaj odvija izjemno, izjemno počasi. Dejstvo je, da ima (v njegovem mandatu) na voljo strokovno usklajeno gradivo podjetja Locus prostorske informacijske rešitve d.o.o. iz leta 2018. S tremi možnimi scenariji ohranjanja in razvoja Velike planine. Občinski svet, navkljub nekaterim najavam, gradiva doslej ni obravnaval.

Posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, reševalne koronske akcije navala obiskovalcev v zimi 2020/2021 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja. Ob odsotnosti predstavitve rešitev ter stalnega, vodenega dialoga in posvetovanja z vsemi deležniki, občinska oblast še naprej zanemarja javno souporabo tega izjemnega dela slovenskega alpskega sveta.


Raziskanost, ki postaja čez in čez nazornejša od dejanskega dogajanja. (vir: Locus d. o. o.)

- Tako kot v dolini, tako v gorah

Zakaj je bilo treba v času epidemije in politično pregretega strankarskega ozračja v zgodbo pripeljati še Uroša Urbanijo je seveda posebna, ne rečem da ne aktualna zgodba.

Žan Potočnik, domačin, občinski svetnik (iz na državni in občinski ravni opozicijske Liste Marjana Šarca), je opozoril na tematiko, ki bolj kot na sistemski, zakonodajni ravni, izhaja iz odnosa do planine. Sam je odraščal v tem okolju, zato so mu stvari poznane. Prav ta odnos je lahko osnova za kakovostne, strokovne, vendar predvsem na oblastnem pravu temelječe rešitve. Dokler teh ni, smo vsi skupaj v območju lastne interesne sfere, da ne rečem moraliziranja.


Vseenost trenutka. (vir: Prirodsolovni muzej Slovenije)

***

V delu, ko sem v oddaji nastopil tudi sam, sem bil podnaslovljen kot Borut Peršolja, Planinska zveza Slovenija. Z aktualno PZS (=Pohodniška zveza Slovenija) seveda nimam nič. Tako se je odločila novinarka, sam pri tem nisem sodeloval.

***

Smo zaradi tega prispevka rešili naslovljeni problem?

Bo letošnja poletna sezona drugačna od dosedanjih?

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO (2)

Nedelja, Januar 31st, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Prvi zapisi Z GORA: Planinski dnevnik

Cerknica 2020: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 132 strani, cena: 8,90 €

Dnevnik sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Gre za drugi dnevnikZapisi z gora – iz istega ustvarjalnega gnezda.

//Zapisi med poševnicama so komentarji k dnevniku.//

***

Povejmo kar takoj: simpatična, barvita, priročna in gorniško topla knjižica. Čuti se, da izhaja iz iskrene želje, da bi otrok/a pot v naravo čim manjkrat doživel/a kot predolgo, naporno in – bog ne daj – dolgočasno. Dnevnik je namenjen predšolki in osnovnošolcu do desetega leta starosti (zapisano tudi na zavihku platnic v gobici).

Kako ga/jo navdušiti za izlet?

Kako ga/jo vključiti v njegovo pripravo?

Kako ga/jo med naporom pritegnili, da bo pot postala zhoja – hoja z zgodbo?

***

V GORE HITIMO,
PRAVIL SE DRŽIMO
V Prvih zapisih z gora so na (pre)kratek način predstavljena pravila, ki jih je v naravi treba upoštevati – tako glede varnosti kot skrbi za naravo.

Uvodna pravila obnašanja obsegajo:
1 Kako
2 Kam
3 Kaj
4 Na pomoč?
5 Počitek in malica
6 Na poti …

Lastnik/ca dnevnika bo vedel/a, da je treba na izlet vzeti ustrezno opremo ter hrano in pijačo. Spoznal/a bo pojme dolžina poti, nadmorska višina, opazoval vreme in značaj/strmost poti.

//Vsekakor bi kazalo vrstni red enice in dvojke zamenjati. Kajti odgovor na izbiro cilja – kam gremo na izlet – določa vse ostalo, kar vsebuje kakovostna priprava, izvedba in analiza izleta. Strmost poti je – inovativno – predstavljena z naklonom gojzarja, ki oklepa kote 0°, 15°, 30° in 45°. Naklon površja (povprečni naklon Slovenije je 13°) je seveda izjemno pomemben, a izbrani koti (zlasti zadnja dva) niso ustrezni, še posebej za starostno skupino, ki ji je namenjena predvsem in zlasti zložna hoja.

In še nekaj drobnejših opomb: pohodni čevlji → gojzarji; mobilni telefon → za to starostno skupino so odsvetovani; čečkanje po smernih tablah, klopeh → objestnost k sreči ni značilnost te starostne skupine; manjka pozdravljanje in napotek glede nošenja smeti v dolino.//


Reklamni letak dnevnika.

NE TRENIRAM TELESA LE,
TUDI MOJE ZNANJE NADGRAJUJE SE

Prvi zapisi z gora v tematskem sklopu Reši nalogo vsebujejo slikovno križanko, kviz, igre, kot so iskanje razlik, labirint, povezovanje pik v sliko in pobarvanka. Otrok z njimi utrjuje znanje o živalih, predvsem pa se ob reševanju kratkočasi. Nekaj jih lahko reši že po poti (na primer ob počitku v planinski koči) ali doma, po izletu, ko ureja zapiske.

GLEJ SLEDI,
LE KDO TUKAJ ŽIVI?

Dnevnik je poučen, saj vsebuje opise živali, ki jih lahko srečamo v gozdu in v gorah. Otrok jih spozna s sliko, opisom in odtisom njihove sledi. Knjižica je uporabna na izletu, saj lahko lastnik/ca dnevnika na licu mesta raziskuje, katera žival je bila tam pred njim.

Predstavljene živali:

Jež
Lisica
Rjavi medved
Alpski kozorog
Gams
Jelen
Poljski zajec
Volk

Kuna
Rogač
Krava
Kobilica
Orel
Čebela
Veverica
Jazbec
Mravlja
Bober
Pikapolonica
Miš
Žolna

//Gams živi v strmih skalnatih soteskah … Omenjena Zagorje ob Savi in dinarski Snežnik seveda nista soteska. Sledi tac, šap v prsti, snegu > otroci v tej starosti še nimajo (prostorske, dolžinske) predstave o velikosti v cm.//

TUKAJ SHRANJENO JE VSE,
NOBEN SPOMIN NE IZBRIŠE SE

Dnevnik je zasnovan kot spominska knjiga, zato je na voljo dovolj prostora, kamor lastnik/ca vpiše vtise in doživetja ter tri najboljše stvari, ki jih je doživel/a na izletu in prilepi selfi ali instagram fotografijo.

DANES BIL SEM RES JUNAK,
TAKEGA VZPONA NE ZMORE VSAK!

S Prvimi zapisi z gora lastnik/ca spozna, da je treba izlet načrtovati, da si mora (tudi v življenju) zastaviti in opredeliti cilj(e). Dobil/a bo tudi prijetno izkušnjo, kako je, ko cilj doseže. In ker je dnevnik tiskana knjiga – hočeš/nočeš – vzpodbuja (še kako prepotrebno) bralno pismenost.

Z MANO HODIL JE PRIJATELJ,
KO BILO MI JE HUDO,
Z NJIM SEM VEDEL,
DA BO ŠLO

V knjižici je prostor za trideset izletov. Na vsakem ga (lahko) spremlja sopotniška žival – s svojimi značilnostmi, navadami in življenjskim okoljem. Tako je z lastnikom na poti sova, na izletu ježek, lahko se napoti po sledeh lisice …


Stran v dnevniku.

***

Format: 10 x 14 cm
Tisk: barvni
Obseg strani: 132
Vezava: šivan knjižni blok, mehka platnica z zavihki

Tipična stran vsebuje:

Cilj
Datum
Žig
Kako dolgo smo hodili
Kakšno razdaljo smo prehodili
Kako visoko smo bili
Kakšno je bilo vreme
Nariši ali nalepi skupinsko fotografijo/Reši nalogo
Z mano so bili
Najboljše 3 stvari na izletu
Kako strma je bila pot (pobarvaj)

//V rubriki Najboljše 3 stvari na izletu se kot razločevalna prvina pojavljajo hruška, cvetlica, želod, mravlja, list, pa tudi – mušnica (!).

Rubriki Kako dolgo smo hodili in Kakšno razdaljo smo prehodili sta za to starostno skupino še ne otipljivi. Za otroka v dnevniški starostni skupini je čas nerazumljiv in abstrakten koncept. Na časovno izkušnjo v veliki meri vplivata pozornost in spomin. Otrok šele pri sedmih letih začne razlikovati med posameznimi dogodki. V zahodnih družbah, kjer je čas (žal) že dolgo docela ločen od narave, je osvojitev koncepta časa (žal) še kasnejša. Zelo podobno je tudi z razdaljo, ki je tesno povezana z zaznavo prostora in razvedanjem v pokrajini …//

***
Nujno je treba izpostaviti odlične ilustracije dreves: veliko raznolikost njihovih podob, likovno košatost in pestrost krošenj, paleto odtenkov pastelnih barv, pa tudi oblikovalsko zasnovo postavitve na posamezni strani.


Poučni tematski sklop Reši nalogo.

***

In kaj o dnevniku pravi avtorica?

- V dnevniku je uporabljen izraz pohodništvo in ne gorništvo (v naslovu je planinski dnevnik). Lahko prosim pojasnite razliko oziroma izbiro?

»Planinski dnevnik za otroke je nastal kot otroška različica že obstoječega Planinskega dnevnika za odrasle. Z uporabo imena sem namenoma ohranila navezavo med njima. Če imajo starši svoj planinski dnevnik, lahko tudi otrok z veseljem pokaže svojega in reče: Tudi jaz imam planinski dnevnik! Gorništvo, pohodništvo, gora, hribček, ravna pot, strma podlaga – knjižica je inkluzivna in bo ‘prenesla’ vsak teren.«

- Namesto uveljavljenega izraza gojzarji ste pri opremi uporabili besedno zvezo pohodni čevlji …

»Oba izraza sta ustrezna, slovnično pravilna in za pričujoče sobesedilo slogovno primerna. Veliko slovenskih trgovin uporablja izraz pohodni čevlji, a če bo kupec tam želel pomeriti gojzarje, mu najbrž ne bodo prinesli sandal? Tudi preprosto iskanje po slovenskem jezikovnem korpusu GigaFida pokaže, da sta v uporabi oba izraza. Uporabniki jezika so torej zgovoren pokazatelj uveljavljenosti. In še: ali za vsako pot/izlet/pohod potrebujemo izključno gojzarje? Pohodni čevelj je po našem mnenju širši izraz in v tem kontekstu primernejši. Če npr. želi družina obiskati neko razgledno točko, do katere vodi makadamska cesta z blagimi klanci, bo izbira čevlja verjetno drugačna kot pri vzponu na Porezen.«

- Svetujete: »Vzemi tudi mobilni telefon, če ga imaš«. (V tej starostni skupini razvojna, psihološka, pedagoška stroka (tudi slovensko učiteljstvo) telefon odsvetuje.)

»Namen nasveta ni spodbujanje uporabe mobilnega telefona v tej starostni skupini. Lahko se žal zgodi, da je ravno otrok edina oseba, ki mora v neki situaciji opraviti klic na pomoč (navezava na razdelek Na pomoč?). Če ima pri sebi svojega, ki ga je vešč, to stori enostavneje in hitreje. Če se otrok loči od skupine, izgubi idr., ga je prek telefona lažje pomiriti, mu pomagati ali ga najti. Seveda, če so pri tem izpolnjeni tudi drugi pogoji.«

- Zakaj je treba goro osvojiti, ne pa na primer obiskati? Je pomembno doseči vrh? Za kakšno ceno?

»Kratka pesem na hrbtni strani dnevnika med drugim pravi: danes gora te OBIŠČEM, da pokažeš mi razglede, vse zaklade in sosede. Zatorej: ne, gore ni treba osvojiti prav do vrhnjih milimetrov. Nikoli in za nobeno ceno. Kaj je za posameznika (odraslega, mladoletnega ali malčka) osvojena gora, je stvar subjektivne presoje in ocene. Za nekoga je to lahko pettisočak, za drugega sosednji grič, tretjega pa domače stopnišče. In do koder zmoremo, je dovolj. Žig ni potreben. Kot rečeno, knjižica je odprta za vse.«


Zadnja stran dnevnika.

- V dnevniku so zavetišče našle gozdne živali. Pravite, da imajo otroci radi živali, zato so jim lahko v izdatno pomoč pri motivaciji za hojo. Zakaj pa ne tudi rastline, grmovne združbe in drevesa (ta so izjemno barvita in odlično ilustrirana)?

»Na živali sem se osredotočila zato, ker so otroci te starosti do slednjih bolj empatični kot do rastlin. Vanje se lažje vživijo in poistovetijo z njimi. Nekje je pač treba začeti spodbujati občutek za skrb. Vsekakor pa ste mi navrgli iztočnico za naslednje izdaje. Glede na povpraševanje in zadovoljstvo kupcev/uporabnikov se bodo te zagotovo zgodile, kar me izredno veseli.«

***

Dnevnik Prvi zapisi z gora:

- uporaben? Dakakor!
- izviren? Šekakor! (Pol, pol.)
- nosljiv? Vsekakor!
- mednarodno priznan? I feel SIkakor.


Zanimivo, da sta otroka upodobljena s hrbta in ne z vabljivejše – obrazne strani.

  • Share/Bookmark

VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

Četrtek, Januar 28th, 2021

Na povabilo organizatorjev kolokvija ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skala sem pripravil prispevek z naslovom Razpoka v Skali.

“Ustanovitev Turistovskega kluba Skala pomeni kakovostno dopolnitev dotedanjega delovanja Slovenskega planinskega društva. Obnovitev njenega delovanja po drugi svetovni vojni ni bila smiselna, ves čas pa je bilo in je še vedno aktualno skalaško pojmovanje in njihov odnos do gora. Ob Planinski zvezi Slovenije je zato Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov druga planinska organizacija, ki deluje v slovenskih gorah. Pripadnost idejam Skale, kot demokratične, domoljubne in nepolitične organizacije, se izraža z dejavnostjo v gorah in v dolini.”

Celoten prispevek (PDF 319 KB).


Vabilni logotip kolokvija.

***

Ob pripravi prispevka Razpoke v Skali za posvet ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skale sem na Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov naslovil pisna vprašanja:
»- Leta 2006 ste s Planinsko zvezo Slovenije podpisali pogodbo. Zanima me, kako se pogodba uresničuje? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama?
- Kako ocenjujete svojo vlogo in pomen v slovenskem prostoru? Katere vaše aktivnosti vas delajo uspešne? Koliko članov in članic deluje v desetih klubih?
- V zborniku Slovensko planinstvo po svetu (2008) piše: »Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.« Kako danes s tega vidika gledate na Planinsko zvezo Slovenije? Kako odgovarjate na očitke o strankarskem značaju Skale?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je ustvarjen vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen? Je ta del zgodovine vendarle skupen tudi Planinski zvezi Slovenije?«

Odgovorov do oddaje tega prispevka nisem prejel.

Na Planinsko zvezo Slovenije sem naslovil podobna pisna vprašanja:
»- Tedanji predsednik vlade je na svečanosti ob 85. obletnici Skale (2006) med drugim dejal: »Danes lahko rečem, da me zato veseli, da sta Skala in Planinska zveza Slovenije letos tudi formalno podpisali dogovor o sodelovanju. Medsebojna toleranca, priznavanje in spoštovanje ter sodelovanje namreč pomenijo to, da sta obe organizaciji postali uspešni.« Zanima me, kako se uresničuje pogodba? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama? Zakaj Planinska zveza Slovenije ne izhaja iz tradicij slovenskega planinstva?
- Kako ocenjujete današnjo vlogo in pomen Skale v slovenskem prostoru? Katere njihove aktivnosti jih delajo uspešne?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Zakaj sodelovanje Planinske zveze Slovenije s Skalo ni več omenjeno na spletni strani Planinske zveze Slovenije? Zakaj tudi sama pogodba ni več dosegljiva na spletni strani Planinske zveze Slovenije (14. 12. 2020)?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je Planinska zveza Slovenije komajda omenjena. Ustvarjen je vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen?
- Kakšno bo letošnje sporočilo Planinske zveze Slovenije ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala?«

Planinska zveza Slovenije je odgovorila na vsa vprašanja. Poudarili so, da je »najpomembnejši projekt, ki sta ga ti dve organizaciji izpeljali v tesnem sodelovanju in s preseganjem negativnega odnosa in nezaupanja posameznikov v obeh organizacijah, nedvomno izgradnja Slovenskega planinskega muzeja, ki se je žal vlekla od leta 1996 do odprtja leta 2010.« Glede morebitnih prihodnjih projektov pa: »V sedanjem obdobju vidimo skupna prizadevanja za umestitev gorskega kolesarstva v okvir gorskih športov in s tem tudi regulacijo tega področja; skupna prizadevanja za sistemsko ureditev financiranja vzdrževanja planinskih poti ter ekološke in energetske sanacije planinskih koč ter skupnega iskanja optimuma med »izkoriščanjem in varovanjem« gorskega sveta. Tudi pomoč pri obnovi pogorelih planinskih koč je del tega sodelovanja.«

Planinska zveza Slovenije nekdanjo pogodbeno partnerico (pogodba leta 2011 ni bila več podaljšana) vidi »kot uspešno. Kljub pogosto izraženemu stališču, da je planinstvo – gorništvo del nacionalne identitete, se to v splošnem odnosu družbe do aktualnih vprašanj te dejavnosti (v primerjavi s sosednjimi alpskimi državami) ne odraža. Zato cenimo vsako organizacijo, ki s svojo dejavnostjo usmerja ljudi k obiskovanju gora na način, ki je soroden vrednotam in ciljem Planinske zveze Slovenije ter aktivno pripomore k razvoju različnih športnih dejavnosti povezanih z gorami ob istočasnem spoštovanju narave in kulturne dediščine.«

Vsi odgovori PZS (PDF 249 KB).


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija.

***
Dodano 9. 2. 2021:

Zaradi kratkega časa priprave prispevka in nekaterih omejitev, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, ni bilo mogoče docela poglobljeno raziskati in prevprašati celotne problematike ter vseh ljudi, ki so sooblikovali dogajanje. Po oddaji prispevka in ob pospravljanju dokumentov iz osebnega arhiva nazaj na svoje mesto sem naletel še na en pomemben drobec.

V osebnem digitalnem arhivu hranim dokument iz julija 2000. Gre za osnutek pravil Slovenskega alpinističnega kluba, ki ga je takrat pripravila Komisija za alpinizem PZS. Projekt je vodil Roman Robas. S Tonetom Škarjo sva v takratnem predsedstvu Planinske zveze Slovenije idejo načeloma podprla in posredovala svoje pisne predloge, dopolnitve (tudi te dokumente hranim; zadnja različica osnutka pravil datira v 15. marec 2001). Temeljna cilja – združiti KA, KOTG in deloma dejavnost KŠP v enovit, pa čeprav izrazito induvidualen alpinistični svet in (vrhunskemu) alpinizmu omogočiti v novih pogojih moderno obliko delovanja – ni bilo mogoče oporekati. Splačalo bi poizkusiti!

Osnutek SAK 20. 7. 2000 (PDF 160 KB)

Dopolnjeni osnutek SAK 9. 3. 2001 (PDF 155 KB)

Tega, da naj bi SAK načrtno iskal vzporednice z Alpinističnim klubom Skala, kot se je na koncu, tik pred drugo svetovno vojno (pre)imenoval Turistovski klub Skala, ne morem trditi. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je na neuspeh pobude vplivalo tudi tedanje dogajanje z novo Skalo. Vsega je bilo preveč in še ena fronta v PZS je bila takrat preprosto odveč.

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Torek, Januar 5th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

Ponedeljek, December 21st, 2020

Na 2. seji sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (17. 12. 2020) je bila pod točko 5. Pobude in vprašanja obravnavana Informacija o delovanju čistilnih naprav pri planinskih kočah v TNP (PDF 148 KB).

Na seji sem predstavil naslednja stališča:
- V problematiki delovanja čistilnih naprav v planinskih kočah je opazen določen napredek, kar je razveseljivo.
- Vse planinske koče v Triglavskem narodnem parku morajo imeti kakovostno (v skladu s predpisi) delujočo čistilno napravo. Obstoječe čistilne naprave morajo čim prej doseči pričakovani učinek čiščenja.
- Univerzalne rešitve ni, vsaka čistilna naprava mora biti prilagojena posamezni planinski koči, zlasti glede izbire postopka čiščenja, načina gradnje naprave in kasnejšega obratovanja.
- Osnovno pravilo je enako kot za ravnanje z drugimi odpadki – količino odpadne vode je treba čimbolj zmanjšati in za dosego tega cilja je treba upoštevati vse razpoložljive možnosti.


Koča pri Triglavskih jezerih.

- Vprašanje oskrbe čistilne naprave s potrebno energijo je treba gledati v kontekstu celotnega energetskega koncepta objekta. Energetska oskrba čistilne naprave ne sme biti odvisna od energetske oskrbe objekta.
- Vrednost parametra KPK 200 mg/l (kemijska potreba po kisiku), kot merilo za organsko onesnaženje površinskih in odpadnih voda, je tudi v gorskih območjih ustrezna.
- Možni sistemski viri financiranja izgradnje nove čistilne naprave: lastna sredstva, podnebni sklad, turistična taksa, oprostitev plačila DDV (za planinske koče, ki niso dostopne po javni cesti (kot jo določa Zakon o cestah) ali z žičniško napravo).
- Planinska zveza Slovenije naj nemudoma organizira strokovno interesno mreženje planinskih društev, ki jih druži problematika čistilnih naprav. Sodelujoča planinska društva naj se z izjavo, sprejeto na najvišjem organu, zavežejo k javni objavi (najmanj enkrat letno) rezultatov vzorčenja in analiz na spletni strani planinske koče in planinskega društva.
- Spremeni naj se vloga gospodarjev planinskih koč. Tako gostinstvo kot redno vzdrževanje je treba v okviru društvenega dela racionalno profesionalizirati. Skrb za učinkovito delovanje čistilne naprave ni mogoče prepustiti oskrbniku planinske koče.
- Skrb za učinkovito delovanje, vzdrževanje in servisiranje čistilnih naprav je lahko prenesena, skupna naloga planinskih društev v okviru meddruštvenega odbora. V tem okviru je mogoče organizirati tudi skupne nabave za oskrbovanje planinskih koč.
- Po zgledu uspešne akcije Odnesimo smeti v dolino, naj Planinska zveza Slovenije, planinska društva in Triglavski narodni park pripravijo in izvedejo večletno (stalno) ozaveščevalno akcijo o pomenu čiste pitne vode, delovanju čistilnih naprav v planinskih kočah ter trajnostne rabe vodonosnikov. Vsi obiskovalci planinskih koč naj sodelujejo v skrbi za čisto vodo in s simboličnim zneskom (žeton 1 €), sodelujejo pri souporabi sanitarij v planinskih kočah.


Prizori, ki si jih ne želimo več videti. (Fotografiji: Stane Klemenc)

  • Share/Bookmark

RAZGLEDANOST LISARJA

Sobota, December 5th, 2020

Domžalska pot spominov pelje od Svete Trojice proti Murovici (743 m). Predno se začne pot spet vzpenjati, lagodno in precej razgledno dosežemo preval Konfin, tromejo današnjih občin Moravče, Domžale in Dol pri Ljubljani.

Gre za starodavno križišče nekdanjih poti, po katerih so tovorniki tovorili blago iz kamniškega in savinjskega konca proti tedanjim pristaniščem na reki Savi. Po ljudskem izročilu je tu gospodoval roparski vitez z gradu Koprivnik na Konfinu, ki je tovorjeno blago rad obdržal zase, popotnike pa pospravil, če se niso odkupili.


Stare poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraj s kapelo je poseben in nas vedno vabi k postanku.


Severjeva/Jemčeva kapela na Konfinu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta Jemčeva kapela (v zadnjem času ga nadomešča menda ustreznejše ime Severjeva kapela) je bila postavljena ob poti na prevalu Konfin, v drugi polovici 19. stoletja in kasneje večkrat podrta. Na tem mestu stoji od leta 1904, zadnjič pa je bila temeljito obnovljena leta 1981. Ima prostor (vhod v kapelo je sicer zaprt z zaklenjenimi mrežastimi vrati) v katerega lahko vstopijo dva, trije odrasli.


Lepe sakralne poslikave. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Sestavni del inventarja je oltarček, ki vsebuje leseni kip Marije iz leta 1896, delo kiparja Frana Ksaverja Tončiča iz Kamnika. Slikarija in notranjost je delo Franca Merčuna iz Bišč pri Dragomlju. Na levi strani notranjosti je naslikan sveti Jožef s šestimi angeli, na desni strani pa sveti Valentin. Na zunanji zahodni strani je slika s cerkvijo Svete Trojice in Čajževo domačijo, na vzhodni pa sveti Martin na konju. Kapela stoji v zavetju dveh starih lip, ki sta ju leta 1908 ob odhodu v Ameriko posadili sestri Frančiška in Ivanka Planinc – Severjevi iz Zgornje Javorščice.

Letos spomladi so kapelo začeli prenavljati.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Odprtje in blagoslovitev prenovljene Severjeve kapele je bilo v nedeljo, 23. avgusta 2020.

***

Prav bi bilo, da bi se ob prenovi, s prostora kapele, umaknile, ne samo neustrezno, temveč tudi grdo postavljene, usmerjevalne table. Temu v prid ne govori samo estetika prostora, temveč tudi pravila o planinskih poteh.


Grdo nameščeni usmerjevalni tabli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Usmerjevalna tabla, nameščena na planinski poti, sporoča:
- podatke o smeri in cilju planinske poti,
- čas hoje, ki ga potrebujem do cilja,
- zahtevnost planinske poti,
- nadmorsko višino kraja, kjer je smerna tabla nameščena
- in skrbnika planinske poti.


Stara … (Fotografija: Borut Peršolja)


… in nova usmerjevalna tabla: nobena ne sodi na častitljivi, starodavni lipi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravila velevajo, da se lahko usmerjevalna tabla postavi na izhodišču planinske poti in križišču z drugo planinsko potjo. Kraj postavitve usmerjevalne table markacist izbere:
- glede na preglednost križišča in vidnost poteka planinske poti,
- upoštevajoč lastništvo zemljišča in ob predhodno pridobljenem soglasju njegovega lastnika.


Obe fotografiji iz Gradiva za markaciste (tudi ena od prečrtanih usmerjevalnih tabel nam ni v čast).

Markacija se lahko nariše na deblo drevesa, nanj pa se ne sme namestiti usmerjevalna tabla. Izrecne prepovedi v Pravilniku o označevanju in opremljanju planinske poti sicer ni, a v Gradivu za markaciste jasno piše: »Tabel ne montiramo na drevesa.« Usmerjevalna tabla je lahko izrecno nameščena »na ustrezen kovinski ali lesen stebriček, stavbo, zid ali kakšno drugo konstrukcijo, če je to možno«.


Brojanovo opozorilo v neposredni bližini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markacij tudi ni dovoljeno risati »na objekte, ki so skladno s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja …«

***

Če se hoče, se vsekakor da.

Primer ustrezno postavljenih usmerjevalnih tabel na kovinskem drogu. S planinske poti na Ermanovec, kapela z zvonikom na Škrbinovem griču (960 m), Stara Oselica, na zgodovinski meji nekdanje Kranjske in Goriške dežele ter kasneje zloglasne rapalske meje. Postavljeno aprila 2019.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

* V naslovu uporabljeni izraz lisar je sopomenka današnjemu markacistu. Uporabljal ga je Rudolf Badjura, markirane poti je imenoval lisane poti. Izraza markacist in markiranje je uvedel Vilko Mazi. Pisatelj Janko Mlakar je markaciste imenoval markači oziroma barvači, hudomušno pa Homo alpinus colorans.

  • Share/Bookmark

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

Torek, November 17th, 2020

V javnosti so zaokrožile informacije o projektu Agencije Republike Slovenije za okolje glede nameravane elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici (2515 m, Julijske Alpe).


Iz vrhov PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) je slišati, da je Triglav izgubljena zgodba. Ne: za Triglav se je vredno boriti! (Fotogafija: Borut Peršolja)


“Konja, konja! Kraljestvo za konja! /A horse, a horse! My kingdom for a horse!” (Rihard III., V. dejanje, 4. prizor)

Na Agencijo sem naslovil naslednje prošnje in vprašanja za:
- posredovanje investicijskega projekta,
- obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica,
- pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska.

Iz Agencije Republike Slovenije za okolje so posredovali odgovor, ki ga povzemam v celoti:

»Agencija za okolje oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve na Kredarici, ki so zaradi dolgega niza, ki je potreben za preučevanje podnebne spremenljivosti, za agencijo velikega pomena. Z meritvami želimo nadaljevati tudi v prihodnje, ovira za to pa je potrebna prenova in razširitev naših prostorov na Kredarici, saj so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev.


Glavna: po pomembnosti na prvem mestu. vir: www.fran.si (Fotografija: Borut Peršolja)

Agencija ob tem išče vse možnosti okolju čim prijaznejše energetske oskrbe za potrebe svojega delovanja. Ker imamo z obnovljivimi viri energije predvsem v zimskem času velike omejitve, predvsem pa ker je obstoječi sistem pridobivanje električne energije z dizel agregatom in toplotne energije s pečjo na kurilno olje in posledično helikopterskimi prevozi goriva na Kredarico okoljsko neprimeren, razmišljamo tudi o možnosti elektrifikacije našega objekta.

Elektrifikacija bi pomenila enkratni poseg v okolje, na dolgi rok pa bi bila energetska oskrba našega objekta okolju daleč najprijaznejša. Na našo pobudo je Elektro Gorenjska ocenila možnost izvedbe in vrednost investicije, o našem razmišljanju pa smo zaradi morebitne delitve stroškov obvestili tudi PZS in PD Ljubljana Matica, ki upravlja Triglavski dom na Kredarici.


Vizualna soseda: očak Julijskih Alp in očak Karavank. V čem je razlika? (Fotografija: Borut Peršolja)

- za posredovanje investicijskega projekta:

Investicijska dokumentacija še ni izdelana, s projektiranjem obnove, energetske prenove in razširitve naših prostorov na Kredarici šele začenjamo. Ob tem bo z naše strani znana tudi okoljska ocena in investicijska vrednost energetske prenove objekta in obeh možnosti zagotavljanja električne energije, torej iz obnovljivih virov ali s pomočjo elektrifikacije.

- za obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe:

Elektrifikacija vremenskega observatorija na Kredarici je ena izmed možnosti, ki jo preučujemo v povezavi z energetsko oskrbo observatorija, s finančnim načrtom še ne razpolagamo.


Dilema 21. stoletja: kaj naj razsvetljuje visokogorje? Šporhet ali mikrovalovka? (Fotografiji: Borut Peršolja)

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica:

Na naše vprašanje je PD Ljubljana Matica izrazil zanimanje za projekt, saj se tudi sami soočajo z okoljsko neprimerno energetsko oskrbo svojega objekta, energijo pa potrebujejo tudi za delovanje čistilne naprave.

- za pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva:

Projekt ni povezan z drugimi planinskimi društvi.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije:

PZS smo obvestili o našem projektu obnove, nadgradnje in energetske prenove naših prostorov na Kredarici in o možnosti skupne elektrifikacije našega objekta in Triglavskega doma.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska:

Elektro Gorenjska je preverila tehnične možnosti izvedbe elektrifikacije in pripravila grobo finančno oceno izvedbe. Elektro Gorenjska je pristojna za morebitno izvedbo elektrifikacije našega objekta na Kredarici.”


Naj bo Kredarica muzej preteklih odločitev ali star, a zgledno vzdrževan objekt? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot član sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park sem na predsednika sveta naslovil pobudo:

“… da se svet Javnega zavoda Triglavski narodni park:
- seznani s projektno dokumentacijo investitorja o izvedbi elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici,
- seznani s stališčem ali stališči strokovne službe Triglavskega narodnega parka in
- seznani z upravnim postopkom v zvezi z nameravanim posegom v prostor in izgradnjo elektrifikacije v Triglavskem narodnem parku za potrebe Triglavskega doma na Kredarici z vidika
izdaje upravnih dovoljenj, presoje vplivov na okolje in naravovarstvenega soglasja.”

Pobuda (PDF 214 KB)

Uprava Triglavskega narodnega parka je odgovor pripravila v okviru 6. dopisne seje sveta Triglavskega narodnega parka.

Odgovor (PDF 140 KB)


Napis v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)

Četrtek, November 5th, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča, ki o dogajanju nočejo več govoriti, so prav tam postavili štiridesetmetrsko ograjo. Pristojni instituciji s postavitvijo predhodno nista bili seznanjeni. Namero glede reševanja ovčjih iztrebkov pa so podprla krajevna planinska društva.

Je torej z ograjo vse v redu?


Storžič/Storžec: nekaj štrlečega, pokončnega, storž. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjema:
- Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?
- Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

Že sedaj je na dlani odgovor: da in ne, saj rešitev v nobenem primeru ne zadovolji vseh. Konflikt, ki smo mu priča (po mnenju številnih tudi ta članek po nepotrebnem dreza v ta osir …) je vgrajen v samo bit projekta postavitve ograje.

***
Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. Od kar je pogostejše zavedanje, da svet ni brezmejen, je vedno bolj na mestu vprašanje, kje se (za lastnika ali obiskovalca) konča potrpežljivost sobivanja?

Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice (lastnika in/ali obiskovalca). Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic.

To kar sledi je/bo gorniški test sorazmernosti.


Pravica ali ugodnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

V našem primeru, primeru ograje na Storžiču, pravice do čisto navadne, običajne gore in pravice do paše, ki upošteva izkušnje hlevske reje.

Zato si za boljše razumevanje poglejmo različne vidike, ki se prepletajo v celotnem dogajanju.

- Lastnina zemljišča:
Lastninska pravica v Sloveniji ni absolutna. Z Ustavo Republike Slovenije sta zasebni lastnina in kapital oziroma lastninska pravica zamejeni in nikakor ne dani absolutno. V 67. členu ustave je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (to dikcijo, v nekoliko okrnjeni obliki, v devetem členu ponovi tudi zakon o ohranjanju narave). Po slovenski ustavi torej ne velja absolutna pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja oziroma ne velja popolna razpolagalna pravica.

Zgolj zaradi nazornosti: če kupim vrh gore in prepovem obiskovalcem vzpenjanje na vrh, je torej to popolnoma sprejemljivo, saj sem lastnik? (Prosim, ne, no …)

Povedano z gorniškimi besedami: tudi z demokratično slovensko ustavo je uveljavljen princip souporabe gorskega sveta, ki posebej poudarja koncept prostega dostopa do gora. Povsod tam, kjer je (organizirano) gorništvo navzoče – celo stoletje in več – pa je pravica in obveznost planinskih organizacij, da uveljavljajo in uveljavijo princip souporabe gorskega sveta, tudi za vsakega nečlanskega posameznika in posameznico, ki radi hodimo v gore!

- Komunalno-higienska urejenost vrha:
Problem souporabe vrha gore v odnosu ovca/človek na Storžiču ni edinstven, niti nov. Raduha, Strelovec, Goli vrh, Virnikov Grintovec, Stol, Golica, tudi Vremščica … so vrhovi, ki jih v pašni sezoni zaznamujejo ovce. Drži tudi, da ograja, kot sredstvo za omejevanje živali, ni niti slovenska, niti novodobna iznajdba. Iz pastirske zgodovine vemo, da so leta 1913 dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, kasneje jih je nadomestila modernizirana različica v obliki (neznosne) bodeče žice.


Velikoplaninski bodljikavi muzej na prostem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi ovčjih iztrebkov so bile higienske razmere večinoma nevzdržne (občasno so jih nevtralizirali vsaj nočni hlad, deževje in prevetrenost). Prenos nalezljivih bolezni z živali na človeka lahko poteka z dotikom, kapljično, z blatom, z urinom, s hrano in s škodljivci (mrčes, glodalci). Zoonoze, živalske kužne bolezni, povzročajo mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi) in zajedavci (gliste, trakulje, enocelični zajedavci).

Pred leti je potekala raziskava o higienskih navadah v slovenskih gorah. Na vprašanje o načinu čiščenja rok pred zaužitjem hrane/malico v naravi je kar 40 % anketirancev odgovorilo, da si pred zaužitjem hrane na turi roke očistijo tako, da se obrišejo ob hlače ali majico. Umivanje rok, kot najpomembnejši in hkrati najenostavnejši ukrep za preprečevanje poti prenosa mikroorganizmov in okužb, v gorah (pa tudi v dolini) žal ne deluje. (Deloval ni niti na vrhu Storžiča. Je pa tudi res, da je vse to bilo še pred pojavom novega koronavirusa.) Neupoštevanje higienskih načel ne pomeni samo tveganja za gorniški neuspeh, pač pa tudi tveganje za posameznikovo zdravje.

Okolje je vse polno najrazličnejših vonjav, ki so za večino živih bitij izjemnega pomena. Če ne bi bili sposobni vonjati, ne bi mogli najti in okušati hrane. Živali vonjave uporabijo kot orožje v boju s tekmeci in napadalci. Vonj je nepogrešljiv pri označevanju teritorija ter izbiri spolnega partnerja. Ljudje vonj zaznamo, prepoznamo in se nanj odzovemo na različne načine. Vonj po iztrebkih večini ni po godu, za žuželke, ki odlagajo jajčeca vanje, pa pomeni priložnost. Ljudje prepoznamo bilijon različnih vonjav, ker pa sta vid in sluh za nas pomembnejša, se vseh vonjav niti ne zavedamo.

Pri morski bolezni, ki se pojavi ob izrazitejšem valovanju na daljši plovbi, naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama (v tem primeru pogosto nasrkajo nižji sloji, recimo želodec). Po vsem doslej zapisanem še ni bolj jasno, zakaj prihaja do »možganskega spora« v primeru storžiške ograje oziroma med tistim, kar občuti telo, ko se vzpenja in doseže vrh in tistim, kar vidimo, beremo, slišimo.

Eno od številnih možnih izhodišč je, da ne kaže posploševati. Če ima človek posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami – kaj ni to trapasto? Če je torej vrh očiščen ovčjih iztrebkov, če ni več smradu in nadležnih muh – ali ni to naravnost čudovito?

- Cerkveno-verske ter duhovne okoliščine:
Alpinist in publicist dr. Igor Škamperle pravi, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna.« Gorniško sebstvo, ta majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, je temelj svetosti, tudi duhovnosti gora. Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Vse to občutimo verni in neverni, to je nekaj univerzalnega v nas, kar nas dela ljudi in oblikuje v skupnost, v človeštvo.

Ob križu na vrhu Storžiča redno potekajo svete maše. Okolica križa, kjer običajno poteka sveta daritev, je torej oltar. Območje okrog oltarja je obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostalega cerkvenega prostora. Bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja) (evo, smo že tam …), v nekaterih cerkvah tudi z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije.

Je ograja na vrhu – pomenljivo je, da se je ideja porodila ob obletnici postavitve križa in da ni bila postavljena na začetku poletne gorniške sezone, temveč teden dni pred sveto mašo – razmejila posvečen oltarni prostor od profanega, kmetijskega, nekoristnega sveta?


Vztrajnost vodi navzgor. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je v ograji na simbolni ravni mogoče prepoznati nekakšen starodaven ris, ki bi nas obvaroval pred hudim duhom ali bi nam omogočil izvedeti o stvareh, ki so drugim zakrite? Vemo tudi, da so nekatere najstarejše cerkve na Slovenskem našle zavetje v nizko zgrajenih krogih, ovalih, v katerih je skrit odmev davne kulture in prepričanja o simbolni moči kroga, ovala. Gre pri storžiški ograji za ta moment in za obvarovanje svetega kraja?

Ali kot pravi papež Frančišek: “Gospodarstvo ne more biti omejeno zgolj na proizvodnjo in potrošnjo, temveč mora upoštevati svoj vpliv na okolje in dostojanstvo ljudi.”

- Naravovarstveno območje Natura 2000:
Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste ter območja, ki so pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. V območjih Nature 2000 so mogoče različne gospodarske in družbene dejavnosti, ki morajo potekati skladno z varstvom narave. Povedano drugače: na območjih Natura 2000 se sme delati vse, kar ne škoduje vrstam in habitatnim tipom, ki so na seznamih.

Storžič sestavljata podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2132 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok. (Vsi navedki temperatur še ne upoštevajo trenutno znanih, podnebnospremembnih nizov že opazno višjih temperatur.)

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo, samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica prvič cveti, ko je stara 10 let. Zdaj že vemo, da so številne rastline pri nas tudi podnebno ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo.

Storžič ima v območju Natura 2000 prav posebno mesto:

- Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je reliktni endemit Jugovzhodnih Alp. Eno od klasičnih nahajališč (območje, od koder je bila prvič opisana) je prav Storžič, kjer jo je našel botanik Karel Zois, opisal pa botanik Franz Xaver von Wulfen (1788). Raste v skalnih razpokah na nadmorski višini od 1700 do 2132 m, zlasti na severni in severovzhodni strani Storžiča.


Risba zoisove zvončice iz 18. stoletja.

- Alpska možina (Eryngium alpinum) raste na senožetih in na grobem, poraslem pobočnem grušču. Nekoč je bil njeno klasično domovanje tudi Storžič (v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjena herbirajska pola, ki jo je Jurij Dolliner nabral na Storžiču; to je edini podatek o alpski možini, v novejšem obdobju ta podatek ni potrjen). Med vzroki za nestabilnost rastišč je »paša drobnice ter naravni procesi sekundarne sukcesije, povezanimi z vplivi človeka.«

- Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je prav tako znan s Storžiča, vendar ga leta 2006 ob ponovnem popisu, zaradi »popašenosti, niso mogli potrditi«. Pomemben dejavnik ogrožanja je prezgodnja paša (ta bi morala vsako leto izostatiti vsaj do 15. 7.).

//(Govedič, M., Jakopič, M., Rebeušek, F., Vrezec, A., Trčak, B., Erjavec, D., Grobelnik, V., Kapla, A., Rozman, B., Šalamun, A. 2006: Pilotna naravovarstvena študija na ožjem območju Karavanke Natura 2000 v treh naseljenih gorskih dolinah občine Tržič vključno z inventarizacijo habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst. Miklavž na Dravskem polju.)//

Na vprašanje ali so na občini seznanjeni z ugotovitvami popisne študije iz leta 2006 je župan Občine Preddvor odgovoril, da študije ne poznajo (enako pravijo tudi na Občini Tržič). Glede pomena območja Natura 2000 za Občino Preddvor in kako ta območja vplivajo na prihodnji razvoj občine, pa župan pravi: »Natura 2000 je za občino zelo pomembno območje. Ne gre zgolj za hriboviti del naše občine, temveč tudi za del mokrotnih travnikov, ki so v nekaterih delih najbolje ohranjeni na Gorenjskem. Z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave sodelujemo z roko v roki za ohranjanje, na nekaterih delih pa celo za izboljšanje teh travišč, ki za Občino Preddvor predstavljajo pomembno naravno danost. Menimo, da ta območja v prihodnje ob umnem gospodarjenju lahko predstavljajo tržno nišo na področju razvoja turizma z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa predstavljajo življenjsko okolje rastlinam in živalim ter našim občanom.«


Klasična rastlinska lepota na klasičnem nahajališču. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi župan Občine Tržič območja Natura 2000 vrednoti visoko: »Gre za dragoceno in pomembno območje naše občine, na katerem je treba s pravo mero, preudarnostjo in zdravo pametjo iskati sozvočje za rastline, živali in ljudi. Prostora je za vse normalne in kultivirane dovolj. Brez dvoma so območja Nature 2000 dragocena tako z naravovarstvenega, kot tudi s turističnega vidika. Glede gospodarskega vidika – ta je seveda potreben, želen, zagotovo pa nikakor ne sme in ne more biti prevladujoč.«

Da je območje Storžiča res nekaj posebnega dokazuje tudi planinsko-izletniški vodnik Pot Karla in Žige Zoisa, ki je izšel leta 2008 in je v PZS zaznamoval obdobje vstopa Slovenije v Evropsko unijo ter tedanjo razglasitev območij Natura 2000. Vodnik je nastal pod vodstvom dr. Milana Naprudnika in je poklon obema znamenitima možema ob hkratni »predstavitvi bogate, predvsem naravne dediščine območja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.« Poleg že omenjenih rastlin vodnik izpostavlja še močvirski meček (Gladiolus palustris), od tipov varovanega površja pa našteva »ilirske bukov gozd, gozdni rob, gorska in planinska travišča, melišča, jame, ruševje in skalovje nad gozdno mejo …«


Naslovnica dnevnika žigov poti Karla in Žige Zoisa in logotip poti.

Del biotske raznovrstnosti je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

- Pastirovanje:
Odprta pokrajina skalnatega pečevja, tisto, kar je za številne obiskovalce Storžiča pravo, resnično naravno stanje planine (kot sestavnega dela gore), ki ga lahko vidimo v številnih podobah in oglasih za izdelke slovenskega kmetijstva in slovenski »zeleni, aktivni, zdravi« pohodniški turizem, je posledica nepretrganega (tri?, dva?) tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, drugod tudi rudarjenja, v bojnem pasu sicer podnebno še kar spremenljive gozdne in drevesne meje.

Predvsem pa paše ovac (drugod tudi konj, živine, koz, prašičev …).



Goli vrh: divjinska in/ali kmetijska raba, ki ju razkriva staro zemljepisno ime. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Planinska paša in reja sta spremenili tla, ki izgubljajo rodovitnost. Hranila so že izčrpana, tla so zaradi ovac (ter zdaj že stoletne hoje (množice) obiskovalcev) zbita, tako da ne morejo več uspevati travišča in ruševje, kaj šele na primer sklenjeni, zdrav iglasti gozd (ki ga temperature podnebnih sprememb že napovedujejo). Zato: prste stran od prsti!

Čemur danes v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljišča pred posegi narave (ne pred človekom!), je to tisto, kar poskušamo ohraniti ali ponovno ustvariti.

Lani sem za sporočilo na informacijski tabli učne poti Po stopinjah pastirjev na Veliki planini zapisal:

»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena … Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja. Ohranjena zemljepisna imena govorijo o njihovem miselnem zemljevidu. Skalnati samotarji, okamnele babe in dedci ali skrivnostna kamnita vrata so del tega bogatega duhovnega sveta. Neredko so pastirji na teh posebnih prostorih puščali votivne darove, izvajali obredja in opravljali prehode, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi mejniki, letnimi časi in živinorejskim krogom.«

Se bo paša v storžiškem visokogorju res lahko nemoteno izvajala še naprej?

- Pravno formalni prostorski vidik:
Z Ministrstva za okolje in prostor, kjer so sprva trdili, da pri ograji ne gre za gradnjo objekta, temveč za oboro za živali, so kasneje svoj odgovor dopolnili s pojasnilom, »da če tudi ne gre za oboro, je ograja praviloma enostavni objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.« Dodali so še, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da inšpekcijski nadzor v tem primeru sodi v izvirno pristojnost občine (v njenem imenu pa ga izvajajo občinski inšpektorji).


Gora: od vznožja do vrha in vhodišča. (Ilustracija: Zvonko Čoh)

Sočasno so na Inšpekciji za kmetijstvo (ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pojasnili, da po njihovem mnenju »pod vrhom Storžiča ni postavljena obora za ovce ampak pašna ograja.« Taka ograja je po njihovem dovoljena na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o planinskih poteh, ki kot izjemo dovoljuje postavitev ograde in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domače živali … (http://borut.blog.siol.net/2019/10/29/pasa-na-besedah/) Zapisali so še, da »območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu ni opredeljeno kot kmetijsko zemljišče«, zato inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje na tem območju.

To, da je v zgodbo – kot nekakšen stranski udeleženec – stopil celo zakon o planinskih poteh, je v tem pravno-formalnem odtenku celotne zgodbe še posebej (pre)drzno …


Krčenje ruševja se nadaljuje; višina 1850 m, Kamniško-Savinjske Alpe, okrober 2020. (Fotografija: Borut Peršolja)

//Prvi odstavek 16. člena Zakona o planinskih poteh – ZPlanP (EPA 647-IV, 22. 6. 2007) glede postavitve zapor in začasnega ali stalnega zaprtja planinskih poti pravi: »(1) Na planinskih poteh ni dovoljeno postavljati ovir ali zapor. Izjema je postavitev ograd in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domačih živali. Takšne ograde oziroma zapore morajo biti vidno označene, preko njih pa mora biti omogočen varen prehod …«

V obrazložitvi Zakona o planinskih poteh – ZPlaninP (EPA 451–IV, 10. 10. 2005) med drugim piše: »Člen ureja postavitev ovir oziroma zapor na planinskih poteh ter njihovo začasno zaprtje. Na planinskih poteh je namreč marsikje zaradi ograditve pašnih površin potrebno postaviti fizične zapore (ograje, električne pastirje). Prehod preko teh zapor je potrebno ustrezno in varno urediti, da ne pride do poškodb uporabnikov ali poškodovanja samih zapor.«//

Vrnimo se korak nazaj in se vprašajmo: je na vrhu Storžiča kmetijsko zemljišče in je kmetijska raba sploh dovoljena? (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trdi, da ne gre za kmetijsko zemljišče in da paša ni dovoljena.)

Župan Občine Preddvor pravi, da »je območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.« Ograja, ki so jo postavili člani Agrarne skupnosti Bašelj, je po njegovem »pašna ograja.«

Župan Občine Tržič se mu pridružuje s kančkom zdravorazumskega dvoma: »Papirnato, birokratsko, je čez masko očaka Storžiča seveda lahko zarisana kmetijska površina, dejansko in odkrito, pa bi o pašniku na neporaščenem skalnem vrhu nad dva tisoč metrov težko resno govorili.« In doda: »Postavitev ograje ali ograde za preprečevanje vstopa ovac na vrh Storžiča vidim kot bolj ali manj posrečen korak nasproti rešitvi problema. Akcijo Bašljanov vidim kot pozitiven korak nasproti, željo in dejanje za nekaj urediti. O nenavadni izvedbi, obliki, omejenem ali oviranem dostopu do vrha, pa bo najboljši ocenjevalec čas.«

***

Sklepne misli, namesto epiloga
Postavljena ograja na Storžiču je nazoren primer urbanizacije gorskega prostora. Civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnega vzorca, načina vedenja in mišljenja, povzroča zmanjševanje, izginjanje razlik med ravnino in goro. Ali če hočete med alpskim mestom in alpskim podeželjem.

V slovenskih območjih Natura 2000 je največji problem porast dejavnosti v naravnem okolju in kmetijstvo, ki se sistemsko najmanj načrtuje in ima povsem svoj sistem subvencioniranja kmetijsko okoljskih programov. Ko k temu dodamo še zapovedano državno pohodništvo (ki ni isto kot gorništvo!) dobimo rezultat v obliki vlečenja nevidne vidne črte urbanizacije za seboj in dobimo dokončno in nepovratno odprta vrata goram neprilagojenim spremembam.


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Ideja zakona o visokogorju, ki sem ga predstavil že pred leti je bila, da je ta svet treba obravnavati in vrednotiti drugače, kot planinsko/gostilniško vsem in vsakomur dosegljiva območja.

Izhodišče dojemanja visokogorja je sprva svet nad gozdno mejo (in ne tako, kot je napačno napisano v Planinskem terminološkem slovarju), a hkrati je treba visokogorje razumeti do vznožja na vse strani pobočij. Visokogorje tako ne obsega zgolj višinskega območja med nebom in podnebno gozdno mejo (visokogorje v ožjem pomenu besede), torej večinoma kamniti, visokogorski kras, temveč tudi pobočne varovalne gozdove, melišča, porečja hudourniških gorskih vodotokov in pokrajinsko značilne zatrepe alpskih dolin … Šele takšno visokogorje omogoča ustrezno obravnavo in vzpostavitev kakovostnega varstvenega režima.

Teze zakona o visokogorju izhajajo iz dolgoletne prakse takratne, danes si upamo trditi odlične, celo odločne planinske organizacije, ki se je v preteklosti zmogla samoomejiti. Takratna PZS se je revolucionarno odpovedala nadelavi novih planinskih poti (kamor sodijo tudi ferate), izvajala je (mednarodni) program ekološke sanacije planinskih koč in poskrbela za vzgojo članstva in drugih obiskovalcev (akcija odnesimo smeti v dolino).

Izhodišča, usmeritve in ukrepi zakona o visokogorju zato obsegajo žlahtno tradicijo, primere dobre prakse in vztrajajo v prepričanju, da je gorništvo v osnovi naravovarstvena dejavnost.


Združeni, čeprav ne istomisleči. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Martuljkova skupina je bila 27. januarja 1949 razglašena za krajinski park (Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek Uradni list LRS, št. 4/1949), od leta 1981 pa je vključena v Triglavski narodni park. Takrat – takoj po drugi vojni – nihče ni izvajal celovite ocene stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske vrednosti, nihče ni zahteval celovite presoje vplivov na okolje in ocene stanja naravnih vrednot na zavarovanem in vplivnem območju. Špikova skupina je bila preprosto POSEBNA, ENKRATNA.

Sodobna miselna geografija žal sestoji zgolj in samo iz pravnega reda demokratične države. Ta ne upošteva dobre volje, ki presega delitev kakršnekoli politike na pozicijo/opozicijo, naše/vaše, strokovno/nestrokovno.

Ograja na Storžiču je tako že danes pomnik sodobnega potrošniškega dogajanja v gorah. In kar je najpomembneje: upam, si trditi, da zlasti ni zadovoljila tistih, ki smo gorniško najbolj usposobljeni, a hkrati – po načelu manj je več – tudi najbolj skromni. Zadošča nam predvsem narava.

In seveda: obiskovalce Storžiča (in gora nasploh) je ves čas treba spodbujati, da se tja namenijo brez slabih namenov. Gorništva ni brez svobode. In očitno je, da bo po zgledu vpisa pravice do pitne vode v ustavo, treba izboriti pravico do navadne, čisto običajne gore.

Vse se začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Zato moj glas proti ograji na vrhu Storžiča.


Storžič kot domžalska gora – vsakodnevni pogled. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2)

Nedelja, November 1st, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča iz Bašlja so v nedeljo, 16. avgusta 2020, na južni vršini postavili štiridesetmetrsko oviro lastnim ovcam. Menda so sledili pritožbam kričečih planincev, ki so jih enotno podprla mejaška planinska društva in s tem očiščeni in zagrajeni vrh namenili obiskovalkam in obiskovalcem Storžca. Za sedenje, malico in uživanje v razgledu.


Ločnice, namesto združevalke. (Fotografija: Uroš Ahčan)

Nujni, skorajda obvezni del tovrstnega projekta so tudi javna razprava in konfliktna stališča, ki jih projekt hočeš/nočeš prinese s seboj. Pobuda za postavitev ograje se je odvijala stran od oči (gorniške) javnosti. Ne kot skrivna zarota, temveč kot samoumevna odločitev lastnika z dobrimi nameni. Na dogajanje je zato treba pogledati s čim več zornih kotov. Da bi se z razpravo vsaj približali dogovoru o (ne)smiselnosti ograje, ki zadeva številne.

Popolnoma jasno je tudi moje izhodišče obravnave teme: gorništvo kot ga doživljam, sooblikujem in vodeno izvajam že vse življenje.

***

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjem: se gorniška zgodovina ponavlja?

Gora je izpričano odličen, če ne kar najboljši kraj za osvežitev in prebuditev spomina. Bodisi, da gre pri tem za drobce lastne, družinske zgodovine, kot tudi za epohalne, nacionalne dogodke. Gora je namreč zgodba, ki jo piše življenje.

***


Aljažev stolp na Triglavu, razovčen vseh ovc.

Vemo, da je znameniti Jakob Aljaž kupil vrh Triglava in ga z (kasneje izginulo) darilno pogodbo predal Slovenskemu planinskemu društvu. (Temu – no, njegovi naslednici PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) – ga je sto let kasneje ukradla kar lastna država!) Priča smo dejanju (tako vsaj poročajo mediji), da so Bašljani – besedna obljuba ali roka na roko je namreč iztožljiva v skladu z obligacijskim zakonikom! – vrnili=podarili (brezplačno? odplačno? pridobitno? nepridobitno?) vrh Storžiča ugodnim planincem!

Kaj od tega drži, je/bo treba razčistiti, da ne bo potem: nisem vedel/a …

(Ni pa zelo verjetno, da bi storžiška ograja prerasla v mitološke razsežnosti triglavskega stolpa. Se pa zna – v kopirani obliki – v kratkem pojaviti še marsikje drugje. Tudi ob Aljaževem stolpu?)

***

Ob pripravi prispevka sem se za pojasnila, z nekaterimi dodatnimi vprašanji, obrnil na vpletene v dogajanje.

Agrarni skupnosti Bašelj sem po pošti in po e-pošti zastavil naslednja vprašanja:

- Ste kot lastniki zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča – pred načrtovanim posegom zaprosili za ustrezno soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in/ali Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine? Kakšen je bil njihov odziv?
- Kakšna je bila pri celotnem dogajanju vloga okoliških planinskih društev? So oni predlagali reševanje problema in sodelovali tudi pri izbiri rešitve?
- Glede na dosedanje mešane odzive po postavitvi ograje: bi se še enkrat odločili za njeno postavitev?
- Pri križu redno potekajo svete maše, zato je prostor okrog križa razumeti tudi kot oltar. Vrh ste vzorno in spoštljivo počistili teden dni pred sveto mašo. Je na postavitev ograje vplival tudi cerkveni/verski vidik? So tovrstno rešitev predlagali v domači župniji?
- Je vrh Storžiča naprodaj? Po kakšni ceni?
- Mediji so poročali, da ste vrh Storžiča vrnili planincem. Je to razumeti zgolj v prenesenem pomenu ali boste – recimo po zgledu Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu – to dejansko storili tudi zemljiško-knjižno? Kateremu od planinskih društev ste pripravljeni brezplačno podariti vrh?

Odgovorov nisem prejel.


Rezultat bašeljskega prostovoljstva. (Vir: spletna stran Občine Preddvor)

Z vprašanji sem nadlegoval ustanovi, ki sta pristojni za slovensko naravno in kulturno dediščino.

- Z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Kranj so sporočili, da so o dogajanju »seznanjeni le iz medijev«. Glede morebitne izdaje naravovarstvenega soglasja pravijo, da »takšen postopek ne poteka, da pa je vrh Storžiča del območja Natura 2000.« Če bi postopek izdaje soglasja potekal, bi bilo treba najprej ugotoviti, ali bi investitor moral za postavitev ograje pridobiti naravovarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje. Dilemo bi najverjetneje rešili v okviru inšpekcijskega postopka. Odgovor so končali z mnenjem, »da takšno ograjevanje ne sodi na vrhove naših gora.«

- Iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Služba za kulturno dediščino so sporočili, da »vrh Storžiča ni zavarovan kot nepremična kulturna dediščina, zato zavod ne more/sme izdajati kulturnovarstvenih pogojev ali soglasja.«


Pogosta življenjska situacija: miselna predstava, kako naj bi nekaj izgledalo in dejansko stanje … (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimala me je vloga planinskih društev.

- Od treh vpletenih je odgovorilo le eno (predsedniku se jesensko toplo zahvaljujem). Povedal je, da »smo glede na številne pritožbe, negodovanja in pripombe planincev, ki niso bile samo ustne, ampak tudi pisne, nekateri so negodovanja objavljali na spletnih forumih, bili eni izmed pobudnikov za ureditev problema. Konec koncev je to stičišče štirih občin in štirih planinskih društev. Zagotovo je Storžič tudi ena najlepših gora in je bil zadnji čas, da se nekaj stori in problem uredi.«


Z ovcami si delimo gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izhodišče za reševanje problema planinsko društvo vidi v zasebnem lastništvu zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča. Zato si ne predstavljajo, zakaj bi se v reševanje tako rekoč komunalnega problema vključil meddruštveni odbor ali vrhovna PZS, saj nista lastnika. Ob tem je še dodal, »da po nekaterih fotografijah sodeč, izvedba morda res ni videti primerna. Vendar je stanje na gori, ko ga vidiš v živo, bistveno drugačno.« Zdi se mu, da bo, ko bo ograja na gori kljubovalno preživela kakšno zimo ali dve, zlita z okoljem in navzočnost ograje ne bo več za nikogar moteča. Ob tem je še dodal: »Vsem kritikom odgovarjam, da se agrarna skupnost ne vtika, kaj ima in kako imajo kritiki doma urejeno dvorišče. Enako naj velja tudi za kritike dejanja agrarne skupnosti.«


In ne, ne gre za vprašanje, kdo je kriv. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na vprašanje – kako so planinska društva pri razpravi in oblikovanju stališča upoštevala Vodila pri delu PZS in planinskih društev … o problematiki označevanja vrhov – društveni predsednik odgovarja: »Vrh je v zasebni lasti. Izvajalci, predvidevamo da lastniki, se niso posvetovali o načinu izvedbe. Izbrali in izvedli so ga, kot se jim je zdelo najbolj prav! S ciljem, da bo ograja vsaj nekaj let služila svojemu namenu.«

Glede vprašanja, ali je ograja namenjena izključno gorniškim obiskovalcem (zahteve planincev …) ali kljub vsemu tudi vernikom je odgovoril, da »je provokativno. Vsak vernik, ki pride na Storžič k maši, je tudi planinec. Sicer ne bi prišel do vrha.«

Planinsko društvo agilnih Bašljanov ne bo predlagalo PZS za podelitev posebnega priznanja za izjemne dosežke. »Se jim pa zahvaljujem za trud in dobro voljo, ki so jo pokazali s tem, da so svojo lastnino dali v uporabo planincem.« In dodal, da je zgrožen nad ravnanji nekaterih, ki so ograjo med tem že (namerno?) poškodovali.


List/zemljevid prenese vse – Natura 2000.

- So se pa zelo jasno do tovrstne problematike opredelila (že omenjena) Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev (obravnavana in sprejeta na Skupščini Planinske zveze Slovenije (Maribor, 24. 5. 1999 in Ljubljana, 23. 10. 1999)). V poglavju 2.3. Označevanje vrhov je bilo zapisano:

»V več kot stoletni zgodovini je planinska organizacija z odprtostjo omogočala, da so gore vedno ponujale priložnost in prostor za srečanja različnih generacij vseh družbenih slojev in različnih veroizpovedi. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča nestrpnemu delovanju proti drugače mislečim tudi v gorah, zlasti proti verujočim. Najbolj znani so primeri rušenja kapelice na Kredarici in nekaj križev na vrhovih. Ti vandalizmi so bili delo zaslepljenih posameznikov, planinska organizacija pri tem ni sodelovala. Ta brezumna dejanja obsojamo. Zavzemamo se, da država, ki je nekdaj tolerirala oz. s svojo politiko povzročala te vandalizme, poskrbi, da se povzročena škoda povrne. Planinska zveza Slovenije se zavzema za ponovno postavitev tistih verskih objektov oz. simbolov v gorah, ki so jih podrli zaslepljeni posamezniki.

Okolju niso prijazni poskusi tistih, ki bi radi postavili različna znamenja na gorskih vrhovih kljub temu, da jih poprej tam nikoli ni bilo. V takih primerih bomo dosledno zastopali stališče, da na gorski vrh sodi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Vsekakor bo urejanje oznak na vrhovih vprašanje, zaradi katerega se bomo morali aktivneje vključiti v postopke dodeljevanje koncesij za izrabo gorskega sveta.«


Vsak košček življenja je pomemben in del celotne slike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinskim društvom (in njegovim vodstvenim prostovoljcem) morda res ni mogoče očitati neznanja (čeprav …), čudi pa, da se ne obrnejo pogosteje na strokovno institucijo, ki s svojimi argumentiranimi stališči sooblikuje odločitve v celotnem alpskem prostoru. (Ta je tudi prostor enakega pravnega okvira Evropske unije in mednarodno ratificirane Alpske konvencije.) Poznavalce tak odnos društev do PZS sicer ne preseneča, saj PZS ni več niti strokovna organizacija, niti kakovosten servis planinskim društvom …

- Načelno stališče nevladne organizacije CIPRA, društvo za varstvo Alp, katere mednarodni slogan je Živeti v Alpah, o nizki gradnji je, da mora biti kakršenkoli poseg skladen z zakonodajo. »Če so bili iztrebki na vrhu res velik problem, je postavljena ograja verjetno dosegla svoj namen. Še bolje pa bi bilo, da bi se pred posegom lotili vprašanja paše ovac, ki očitno precej obremenjujejo območje vrha. Postavitev ograje je rešila trenutni estetski problem, ni pa rešila degradacije celotnega območja vrha. Omejitev paše bi ta problem rešila, hkrati pa bi vrh ostal nedotaknjen, kar bi bilo najbolj prav.« Ob tem dodajajo, da so proti podiranju obstoječih objektov (križi, stolpi, spomeniki …), odločno pa nasprotujejo postavljanju novih objektov in ostalih posegov v visokogorju.


Živeti v Alpah, geslo CIPRE. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?

Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

(Konec ovcerije bo objavljen v naslednjem prispevku.)

  • Share/Bookmark