Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

NAMESTO ZLOŽNEGA ZAČETKA – ZIMSKO GORNIŠTVO

Četrtek, April 8th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist

Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €

Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.

V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …

Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)

Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)

O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.

Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)

Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.

Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)

***

Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.

  • Share/Bookmark

GORE SO NJEGOV KISIK

Četrtek, Februar 4th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Bernadette McDonald, prevedel Gorazd Pipenbaher:
Umetnost svobode: življenje in plezalni vzponi Voyteka Kurtyke

Založba Didakta, d. o. o. 2020: 326 strani, ISBN: 978-961-261-553-6, cena: 29,90 €

Knjigo sem kupil.

Užitek branja nikoli ne more nadomestiti živega stika z goro. Intenzivnost občutkov se prilagaja izbrani turi, a vedno, tako pri večdnevnih vzponih kot pri nekaj urnem izletu, se pojavi zgostitev. Zgostitev, iz katere je moč črpati – veselje za tisti dan, navdih za večmesečni projekt ali preudarnost življenjskega obdobja.

Knjiga Umetnost svobode je takšna bralska zgostitev. O človeku, o gorah, o naravi, o preživetju, o državi, o odnosih, o razmislekih, o odzivanju. Polnost življenja vrhunskega alpinista, Voyteka Kurtyke, je odgovor na vsa pravprašanja o smislu, o naporu, o užitku, o tegobah, o pomirjenosti s samim seboj.

Odlično zapisana knjiga pogovorov, druženja, brskanja po doživetem in obveznega oddaljevanja je zanimiv in izpolnjen prikaz, kako ubesediti potek življenja. Kratke sekvence, ki se zlivajo v celoto gore, ki žari v polnosti preživetega.

Če koga, bi si Voyteka želel slišati v živo, tukaj in zdaj. Se morda celo pogovoriti z njim na gorniškem večeru …

***

»S svojo samozavestjo, ki je včasih mejila že na aroganco, je Voytek marsikoga spravil ob živce.« (87)

»Z leti je postal vse bolj oprezen do medijske pozornosti in občudovanja, kar je privedlo do zanj tipičnih, previdni odzivov na pozornost javnosti, obenem pa postalo vir pogostih razmišljanj o lastnih dejanjih in motivih zanje. »Če prodaš dušo za te reči in greš izven kroga prijateljev in ljudi, zaradi katerih je tvoje življenje lepo, vse skupaj izgubi pomen, lahko pa postane celo nevarno.«« (70)

»Na vprašanje, če je bilo plezanje zanimivo, je Voytek odgovoril: »Zanimivo je bilo zaznavanje razdalje do vrha in trmasto premagovanje lastnih slabosti, ko sem sredi nenehnega vzpenjanja občasno z velikim veseljem opazil, da sem močnejši od svojih slabosti.«« (111)

***

Kakšna naj bo gorniška knjiga?

Kronologija človekovih srečevanj z izostreno naravo? Opis posrečenih osvajalskih dejanj in nemogočih mukotrpnih strahov? Enostavnost dogajanja, ki je jasno samo akterju ali zapletenost herojstva, ki vzbuja domišljijo vseh in vsakogar?

»A najprej sta morala počakati na lepo vreme. Čakanje se je precej zavleklo in nazadnje sta v bazi preždela dvajset dni. Edina zabava so bili škrlatno-črni krokarji, ki so krožili po zraku in prosjačili za hrano. Voytek si je želel ohraniti dobre odnose z njimi in zahvaljujoč Švicarjem sta imela hrane na pretek. Zato jih je hranil.« (129)

»Na tem sedlu , visoko med vrhovoma Broad Peaka, je Voytek doživel eno najbolj nezemeljskih izkušenj v vsej alpinistični karieri. Prevzeli so ga popolna samozavest, zaupanje in občutek združenosti s prostorom in svetlobo. »Spomnim se, da sem bil kot v transu. Hodil sem sem ter tja in se nikakor nisem mogel spraviti v šotor. To je bila fantastična, edinstvena izkušnja. Bilo je nadvse spiritualno. Seveda so hribi vedno lepi, a to je bilo nekaj posebnega, drugačnega.« Intenzivno doživete izkušnje ni delil z Jurekom.« (158)

***

(Iztrgane) citate, ki ob branju najbolj odzvanjajo in ostajajo za nadaljnji razmislek, navadno zlagam po vsebini. Tako se (uredniško) prilegajo tistemu, kar želim v recenziji/odzivu sporočiti. Tokrat citate namenoma puščam v kronološki legi, prikazane od prve proti zadnji strani.

Zakaj?

Zato, ker zgodbina usedlina prikazuje izkušnje, ki si MORAJO slediti in ki PORAJAJO nove. Umetnost svobode je umetnost ne prehitevanja, ne zaostajanja, temveč stalnega, zložnega napredovanja v lastnem tempu. Z lastno premočrtnostjo, upanjem in dvomom. A navkljub tej izjemnosti posameznika je knjiga veliko bolj skupnostna, kot se zdi na prvi pogled.

»Tok njegovih misli ni bil le nor, bil je skoraj samomorilski. Predlagal je, da bi eden od trojice stopil na nevarno pobočje in sprožil plaz. Ta bi bil nadzorovan, plezalec, ki bi ga sprožil, pa bi bil varovan z druge strani grebena, ki naj bi bila varna pred plazovi. »Pomislil sem, da bi to lahko ponavljali v nedogled, raztežaj za raztežajem.« Jurek in Artur sta se strinjala, da bi morda šlo.« (186)

»Zdelo se je, da uživa v samoti in brezdelju. Lepo vreme, dobre razmere in lepo plezanje so bili seveda super, a takrat ni bilo časa za uživanje v miru in spokojnosti tihega samotnega večera v šotoru pod vznožjem čudovite gore. V dolgih tednih, ki jih je preživel v baznem taboru ob spremljavi dežja, ki je potrkaval po šotoru, snega, ki je od časa do časa komaj slišno zdrsel s strehe, in vetra, ki se je zaletaval v cerade, se je Voytek naučil ceniti drobne prebliske lepote, ki jih je skrival svet okrog njega.« (191)

»Zvečer sta ugotovila, da ima Voytek poškodovan komolec, zvit palec in odrgnjene členke. Najbolj pa jo je skupila njegova morala. »Moj ponos je bil povsem na psu,« je razmišljal mnoga leta pozneje. »Zdelo se mi je, da sem izgubil plezalsko nedolžnost. V resnih hribih nisem še nikdar padel. Tukaj pa se je to zgodilo dvakrat v enem dnevu.« V tej zastrašujoči steni skoraj dva kilometra nad dolino se je počutil popolnoma nebogljeno.« (223)

***

Zahtevajo izjemna dejanja enako, celo isto raven pri vsem, kar napolnjuje življenje izjemnega človeka? Rabi izjemno zakonsko partnerko? Izjemnega soplezalca? Izjemno glasbo, knjigo v baznem šotoru? Izjemen seks? Izjemno kanadsko pisateljico, da ubesedi izjemnost?

»Prvič v svojem plezalnem življenju sem jasno začutil, da se v meni nekaj spreminja. Neko obdobje mojega življenja je šlo h koncu. Spoznal sem, da o samem sebi ne bi spoznal nič novega, če bi še enkrat šel do konca.« (252)

»Nekateri spomini Voyteka navdajajo s ponosom; eden takšnih je vsekakor njegova brezmadežna varnostna statistika. Z izjemo nekaj potolčenih členkov in odrgnjenih prstov je kariero zaključil brez poškodb. … Odsotnost nesreč včasih pripisuje sreči ali pa idealistični ideji vzajemne ljubezni med njim in goro. A o je bolj analitično razpoložen, pride na dan resnica. Voytek je bil izjemno dovzeten na znake nevarnosti, najbrž bolj kot večina drugih.« (288)

»Kršenje pravil je za Voyteka v prvi vrsti ustvarjalna dejavnost. Z ustvarjalnostjo pa je obseden, in to na vseh področjih življenja. Tudi njegovo iskanje na prastaro vprašanje »Zakaj plezamo?« je pomenilo začetek intelektualnega popotovanja, ki ga je popeljalo v skrivnostne globine umetnosti in njenega pomena. Prvi zametki tega popotovanja so se pokazali v njegovem eseju Pot gore, toda to je bil šele začetek. Ob razmišljanju o povezavi med ustvarjalnostjo in njegovimi razlogi po slovarju iskal besede in fraze, s katerimi bi najbolje izrazil svoje misli. Če jih ni našel, si je ustvaril lasten jezik. Ena takšnih besed je bila krea, s katero je označeval osrednjo silo svojega življenja, vsega življenja.

Po temeljitem, večletnem premisleku je razvil koncept kree, ki vlada tako njemu samemu kot vsemu vesolju. Trdno verjame, da so vsi aspekti narave, družabnega življenja, ekonomije, umetnosti in celo politike manifestacija te energije. »pomladno prebujanje popkov na drevesih, krompirjevi poganjki, ki se stegujejo proti svetlobi. Krea zloži glasbeno frazo in krea splete zaporedje misli. Krea žene plezalce v gorske stene, podobno kot spodbudi Masaja, da se hrabro zoperstavi levom.«« (292–293)

***

Knjiga je obrtniško zrel izdelek. Lestvica je postavljena visoko, zagotovo nad območje legendarne VI. stopnje težavnosti (po UIAA). Prevod (odličen!), fotografija (izrazito dokumentarna!), prelom (neopazen!) bralcu ne kradejo pozornosti. Vse knjižne sestavine mu le ne vsiljivo omogočajo, da samo bere. Do konca in naprej.

»Dnevniki razkrivajo močna čustva, ki jih je doživljal v gorah: strah, razočaranje, prijateljstvo, zavist, veselje, celo jeza. Zdelo se je, da ga prebliski razdraženosti, ki se občasno pojavljajo v njegovih zapiskih, presenečajo in vznemirjajo.« (299)

Zato po prebranem ne ostaja vprašanje, kdo od slovenskih vrhunskih alpinistov je Voytek? Mislim, da ga poznam.

***

Knjiga, ki jo je treba kupiti in hraniti iz iskrenega spoštovanja do Voyteka Kurtyke.

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO (2)

Nedelja, Januar 31st, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Prvi zapisi Z GORA: Planinski dnevnik

Cerknica 2020: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 132 strani, cena: 8,90 €

Dnevnik sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Gre za drugi dnevnikZapisi z gora – iz istega ustvarjalnega gnezda.

//Zapisi med poševnicama so komentarji k dnevniku.//

***

Povejmo kar takoj: simpatična, barvita, priročna in gorniško topla knjižica. Čuti se, da izhaja iz iskrene želje, da bi otrok/a pot v naravo čim manjkrat doživel/a kot predolgo, naporno in – bog ne daj – dolgočasno. Dnevnik je namenjen predšolki in osnovnošolcu do desetega leta starosti (zapisano tudi na zavihku platnic v gobici).

Kako ga/jo navdušiti za izlet?

Kako ga/jo vključiti v njegovo pripravo?

Kako ga/jo med naporom pritegnili, da bo pot postala zhoja – hoja z zgodbo?

***

V GORE HITIMO,
PRAVIL SE DRŽIMO
V Prvih zapisih z gora so na (pre)kratek način predstavljena pravila, ki jih je v naravi treba upoštevati – tako glede varnosti kot skrbi za naravo.

Uvodna pravila obnašanja obsegajo:
1 Kako
2 Kam
3 Kaj
4 Na pomoč?
5 Počitek in malica
6 Na poti …

Lastnik/ca dnevnika bo vedel/a, da je treba na izlet vzeti ustrezno opremo ter hrano in pijačo. Spoznal/a bo pojme dolžina poti, nadmorska višina, opazoval vreme in značaj/strmost poti.

//Vsekakor bi kazalo vrstni red enice in dvojke zamenjati. Kajti odgovor na izbiro cilja – kam gremo na izlet – določa vse ostalo, kar vsebuje kakovostna priprava, izvedba in analiza izleta. Strmost poti je – inovativno – predstavljena z naklonom gojzarja, ki oklepa kote 0°, 15°, 30° in 45°. Naklon površja (povprečni naklon Slovenije je 13°) je seveda izjemno pomemben, a izbrani koti (zlasti zadnja dva) niso ustrezni, še posebej za starostno skupino, ki ji je namenjena predvsem in zlasti zložna hoja.

In še nekaj drobnejših opomb: pohodni čevlji → gojzarji; mobilni telefon → za to starostno skupino so odsvetovani; čečkanje po smernih tablah, klopeh → objestnost k sreči ni značilnost te starostne skupine; manjka pozdravljanje in napotek glede nošenja smeti v dolino.//


Reklamni letak dnevnika.

NE TRENIRAM TELESA LE,
TUDI MOJE ZNANJE NADGRAJUJE SE

Prvi zapisi z gora v tematskem sklopu Reši nalogo vsebujejo slikovno križanko, kviz, igre, kot so iskanje razlik, labirint, povezovanje pik v sliko in pobarvanka. Otrok z njimi utrjuje znanje o živalih, predvsem pa se ob reševanju kratkočasi. Nekaj jih lahko reši že po poti (na primer ob počitku v planinski koči) ali doma, po izletu, ko ureja zapiske.

GLEJ SLEDI,
LE KDO TUKAJ ŽIVI?

Dnevnik je poučen, saj vsebuje opise živali, ki jih lahko srečamo v gozdu in v gorah. Otrok jih spozna s sliko, opisom in odtisom njihove sledi. Knjižica je uporabna na izletu, saj lahko lastnik/ca dnevnika na licu mesta raziskuje, katera žival je bila tam pred njim.

Predstavljene živali:

Jež
Lisica
Rjavi medved
Alpski kozorog
Gams
Jelen
Poljski zajec
Volk

Kuna
Rogač
Krava
Kobilica
Orel
Čebela
Veverica
Jazbec
Mravlja
Bober
Pikapolonica
Miš
Žolna

//Gams živi v strmih skalnatih soteskah … Omenjena Zagorje ob Savi in dinarski Snežnik seveda nista soteska. Sledi tac, šap v prsti, snegu > otroci v tej starosti še nimajo (prostorske, dolžinske) predstave o velikosti v cm.//

TUKAJ SHRANJENO JE VSE,
NOBEN SPOMIN NE IZBRIŠE SE

Dnevnik je zasnovan kot spominska knjiga, zato je na voljo dovolj prostora, kamor lastnik/ca vpiše vtise in doživetja ter tri najboljše stvari, ki jih je doživel/a na izletu in prilepi selfi ali instagram fotografijo.

DANES BIL SEM RES JUNAK,
TAKEGA VZPONA NE ZMORE VSAK!

S Prvimi zapisi z gora lastnik/ca spozna, da je treba izlet načrtovati, da si mora (tudi v življenju) zastaviti in opredeliti cilj(e). Dobil/a bo tudi prijetno izkušnjo, kako je, ko cilj doseže. In ker je dnevnik tiskana knjiga – hočeš/nočeš – vzpodbuja (še kako prepotrebno) bralno pismenost.

Z MANO HODIL JE PRIJATELJ,
KO BILO MI JE HUDO,
Z NJIM SEM VEDEL,
DA BO ŠLO

V knjižici je prostor za trideset izletov. Na vsakem ga (lahko) spremlja sopotniška žival – s svojimi značilnostmi, navadami in življenjskim okoljem. Tako je z lastnikom na poti sova, na izletu ježek, lahko se napoti po sledeh lisice …


Stran v dnevniku.

***

Format: 10 x 14 cm
Tisk: barvni
Obseg strani: 132
Vezava: šivan knjižni blok, mehka platnica z zavihki

Tipična stran vsebuje:

Cilj
Datum
Žig
Kako dolgo smo hodili
Kakšno razdaljo smo prehodili
Kako visoko smo bili
Kakšno je bilo vreme
Nariši ali nalepi skupinsko fotografijo/Reši nalogo
Z mano so bili
Najboljše 3 stvari na izletu
Kako strma je bila pot (pobarvaj)

//V rubriki Najboljše 3 stvari na izletu se kot razločevalna prvina pojavljajo hruška, cvetlica, želod, mravlja, list, pa tudi – mušnica (!).

Rubriki Kako dolgo smo hodili in Kakšno razdaljo smo prehodili sta za to starostno skupino še ne otipljivi. Za otroka v dnevniški starostni skupini je čas nerazumljiv in abstrakten koncept. Na časovno izkušnjo v veliki meri vplivata pozornost in spomin. Otrok šele pri sedmih letih začne razlikovati med posameznimi dogodki. V zahodnih družbah, kjer je čas (žal) že dolgo docela ločen od narave, je osvojitev koncepta časa (žal) še kasnejša. Zelo podobno je tudi z razdaljo, ki je tesno povezana z zaznavo prostora in razvedanjem v pokrajini …//

***
Nujno je treba izpostaviti odlične ilustracije dreves: veliko raznolikost njihovih podob, likovno košatost in pestrost krošenj, paleto odtenkov pastelnih barv, pa tudi oblikovalsko zasnovo postavitve na posamezni strani.


Poučni tematski sklop Reši nalogo.

***

In kaj o dnevniku pravi avtorica?

- V dnevniku je uporabljen izraz pohodništvo in ne gorništvo (v naslovu je planinski dnevnik). Lahko prosim pojasnite razliko oziroma izbiro?

»Planinski dnevnik za otroke je nastal kot otroška različica že obstoječega Planinskega dnevnika za odrasle. Z uporabo imena sem namenoma ohranila navezavo med njima. Če imajo starši svoj planinski dnevnik, lahko tudi otrok z veseljem pokaže svojega in reče: Tudi jaz imam planinski dnevnik! Gorništvo, pohodništvo, gora, hribček, ravna pot, strma podlaga – knjižica je inkluzivna in bo ‘prenesla’ vsak teren.«

- Namesto uveljavljenega izraza gojzarji ste pri opremi uporabili besedno zvezo pohodni čevlji …

»Oba izraza sta ustrezna, slovnično pravilna in za pričujoče sobesedilo slogovno primerna. Veliko slovenskih trgovin uporablja izraz pohodni čevlji, a če bo kupec tam želel pomeriti gojzarje, mu najbrž ne bodo prinesli sandal? Tudi preprosto iskanje po slovenskem jezikovnem korpusu GigaFida pokaže, da sta v uporabi oba izraza. Uporabniki jezika so torej zgovoren pokazatelj uveljavljenosti. In še: ali za vsako pot/izlet/pohod potrebujemo izključno gojzarje? Pohodni čevelj je po našem mnenju širši izraz in v tem kontekstu primernejši. Če npr. želi družina obiskati neko razgledno točko, do katere vodi makadamska cesta z blagimi klanci, bo izbira čevlja verjetno drugačna kot pri vzponu na Porezen.«

- Svetujete: »Vzemi tudi mobilni telefon, če ga imaš«. (V tej starostni skupini razvojna, psihološka, pedagoška stroka (tudi slovensko učiteljstvo) telefon odsvetuje.)

»Namen nasveta ni spodbujanje uporabe mobilnega telefona v tej starostni skupini. Lahko se žal zgodi, da je ravno otrok edina oseba, ki mora v neki situaciji opraviti klic na pomoč (navezava na razdelek Na pomoč?). Če ima pri sebi svojega, ki ga je vešč, to stori enostavneje in hitreje. Če se otrok loči od skupine, izgubi idr., ga je prek telefona lažje pomiriti, mu pomagati ali ga najti. Seveda, če so pri tem izpolnjeni tudi drugi pogoji.«

- Zakaj je treba goro osvojiti, ne pa na primer obiskati? Je pomembno doseči vrh? Za kakšno ceno?

»Kratka pesem na hrbtni strani dnevnika med drugim pravi: danes gora te OBIŠČEM, da pokažeš mi razglede, vse zaklade in sosede. Zatorej: ne, gore ni treba osvojiti prav do vrhnjih milimetrov. Nikoli in za nobeno ceno. Kaj je za posameznika (odraslega, mladoletnega ali malčka) osvojena gora, je stvar subjektivne presoje in ocene. Za nekoga je to lahko pettisočak, za drugega sosednji grič, tretjega pa domače stopnišče. In do koder zmoremo, je dovolj. Žig ni potreben. Kot rečeno, knjižica je odprta za vse.«


Zadnja stran dnevnika.

- V dnevniku so zavetišče našle gozdne živali. Pravite, da imajo otroci radi živali, zato so jim lahko v izdatno pomoč pri motivaciji za hojo. Zakaj pa ne tudi rastline, grmovne združbe in drevesa (ta so izjemno barvita in odlično ilustrirana)?

»Na živali sem se osredotočila zato, ker so otroci te starosti do slednjih bolj empatični kot do rastlin. Vanje se lažje vživijo in poistovetijo z njimi. Nekje je pač treba začeti spodbujati občutek za skrb. Vsekakor pa ste mi navrgli iztočnico za naslednje izdaje. Glede na povpraševanje in zadovoljstvo kupcev/uporabnikov se bodo te zagotovo zgodile, kar me izredno veseli.«

***

Dnevnik Prvi zapisi z gora:

- uporaben? Dakakor!
- izviren? Šekakor! (Pol, pol.)
- nosljiv? Vsekakor!
- mednarodno priznan? I feel SIkakor.


Zanimivo, da sta otroka upodobljena s hrbta in ne z vabljivejše – obrazne strani.

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Torek, Januar 5th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

TOVARIŠA

Torek, December 15th, 2020

(Objava ni sponzorirana.)

Paolo Conetti, prevedel Luka Novak:
Osem gorà

Ljubljana 2020: Totaliteta d. o. o., 238 strani, ISBN: 978-961-7075-02-1, cena: 24,90 €

Knjigo sem od založbe Totaliteta d. o. o., Ljubljana dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

V gorah je najbolj cenjeno prav tovarištvo. V Častnem kodeksu slovenskih planincev mu je (od leta 1973, poudarjeno pa od osvežitve kodeksa v letu 2015) namenjeno samostojno, VI. poglavje z naslovom PLANINSKO TOVARIŠTVO. »Tovarištvo in zvestoba sta za gorništvo bistvenega pomena, sta pogoja za njegov obstoj in razvoj. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo,« piše v njem.

S tovarištvom so povezane besede nesebičnost, obzirnost, pogum, požrtvovalnost, skromnost, sproščenost …


Tovarištvo pogleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki je ideal, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Biti del klape, bande, del druščine, ki živi brez omejitev. Zato ni čudno, da zaznamuje tudi marsikaterega knjižnega junaka, pogosto je celo rdeča nit filmskih pripovedi in romanov. Tudi knjiga Osem gorà ni izjema. Gre za učbeniško abecedo tovarištva: med prijateljema iz otroštva, med mladimi in odraslimi, med človekom in goro.


Preplet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Neizprosna resnica je, da so za »vzpon itak potrebne samo noge, dol pa potem že nekako gre.« Tako kot v skali zaman iščemo kakršnokoli prožnost, ki bi korak absorbirala kot zemlja ali trava, enako vztrajno in pričakujoče odkrivamo zapletenost, soodvisnost in trud, ki ga je treba vložiti v vsak nasmeh, v vsak stisk roke, ki zagotavljata pristno zadovoljstvo – tovarištva.

Zgodba, gore so idealen prostor/čas za osvežitev spomina, se sprva suka v prvinskem trikotniku sin-oče-mama. Tako kot številne obiskovalce slovenskih gora, jim vsakdanjik oblikujeta prostost in gorništvo. Oče, sicer arhetip slovenskega (očitno pa tudi širše alpskega) SPD planinca, bezlja po hribih in mulca Pietra vlači s seboj. Ne ozira se dosti nanj, dokler ni RES treba in dokler ni PREPOZNO. Prepozno za odnos, ki bi ob očetovskih pogovorih in izkušnjah stkal vezi, namesto odtujenosti, ki vodi v kuhanje zamer in mimobežnost.

»Dal mi je nekaj jasnih navodil: prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov; drugič, hoditi v tišini; tretjič, pred razpotjem vedno izbrati pot, ki se vzpenja.« (42)


V strmini ni dolgočasja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pa saj si ga niso sami izbrali. Če nekdo pride do sem gor, potem je to zato, ker ga doli ne pustijo pri miru.«
»Kdo pa, doli?«
»Gospodarji. Vojska. Duhovščina. Šefi. Odvisno.« (43)

»Ne da se mi. Ne grem.« …

»Ne bi ga mogel bolj prizadeti. Da ne bi šel z njim v hribe, se je moralo zgoditi prej ali slej, to je moral vedeti.« (81)

Sprva stranski igralec, Bruno, vaški mulc, hitro postane enakovreden del dogajanja, ki z izkušnjo omejenega okolja ne izstopi iz usode, ki so mu jo prerokovale aoška sojenice. Večno nasprotje podeželja in mesta, zaostalosti in svetovljanskosti, se jasno in neizbežno zarisuje na več ravneh. Vse, kar najboljšega nudita obe sestavini nasprotja, se znajde v slikoviti pripovedi. A že v naprej je jasno, da je za izhod iz ledeniške razpoke potrebnega zares veliko.

Moči. Ljubezni. Opazovanja in razumevanja.

»Za kaj pa si se rodil?« »Da bi bil hribovec.« (156)


Prostost, ujeta v dušo opazovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako se imenujejo te gora?« je vprašal. Meni se je zdelo to čudno vprašanje, glede na ves čas, ki ga je preživel ob študiju zemljevida na steni.

Brunov stric je dvignil pogled , kot bi premeril, ali se bo ulilo, in z naveličano gesto je rekel: »Grenon.«

»Kateri je Grenon?«

»Tale. Za nas je to Granina gora.«

»Ves ta greben skupaj?«

»Ja kaj pa. Tu ne poimenujemo vrhov. Ta predel pač.« (52)

»… a sem imel punco, pa saj veš, kako je.«

»Ni marala brade?«

»Kaj hočeš. Tebi pa lepo pristoji, spominjaš me na tvojega očeta.« (108)

»No ja, nekateri hodijo tudi v gostilno.«

»Saj sem hodil v gostilno. Ampak zdaj je dovolj gostilne, gozd je boljši.« (111)


Z razprtimi krili. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako pa je z Brunom?« me je vprašala.

»Čudno. Včasih se mi zdi, da se poznava od vedno, potem pa pomislim, da pravzaprav o njem nič ne vem.« (129)

Skrivnostni mehanizem, zakaj lahko nekatere stvari med znancem in neznancem funkcionirajo od prvega hipa dalje, med sinom in očetom, pa (tako je vsaj videti) zgolj na trenutke, kot celota pa niti ne, je v zgodbi gorniško izostren. Gorništvo, pripovedovano skozi Pietrova čustva, opise in razmišljanja, nas, ki izhajamo iz nahrbtniško gojzarskih gnezd, navda s spominom po enako ali podobno doživetem.

Ob branju se zavemo trenutka/ture, leta, odločitve, ko smo se na tej isti poti – že ob pripravi, med vzponom ali šele sestopu, tudi sami bolj ali manj odločno podali v lastno smer. Smer sprejetja ali zavrnitve.

Ne, v tej enačbi, kar izvemo šele leta kasneje, nikoli niso zatežena neznanka gore, temveč odnos(i) s tistimi, s katerimi spočetka hodimo in plezamo.


Krhkost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Knjiga je prav zaradi ozadij, ki se ves čas lepo, mestoma slikarsko izrisujejo, preprosto univerzalna. Nešteto podobnih zgodb je v vsem alpskem prostoru in upam si reči povsod, kjer je tektonika v nekem daljšem trenutku namesto navzdol, zavila navzgor. Slovenski očanci so še pred drugo vojno hodili zgolj v pwanino in nikakor na goro, kot hodimo danes. Tudi velik del velikoplaninske pastirske etnologije izhaja iz prvinske nedostopnosti iz z njo povezano osamljenostjo.

Ali s hrepenenjem po boljšem življenju, ki obvezno vključuje tudi ljubezensko prigodo in obilico podmladka, ki bo nadomestil takrat še nepredstavljivo modernizacijo pastirovanja.

»Kaj praviš: se je več naučil tisti, ki je obšel osem gora, ali tisti, ki je prišel na vrh gore Sumaru?« (166)

»Še zdaj ju vidim pred seboj, kako stojita tam, blizu in vzhičena, kot bi bila oče in sin.« (59)

»… sem imel dva očeta … prvi je bil neznanec, s katerim sem bival dvajset let, doli v mestu, … drugi je bil gorski oče, tisti, ki sem ga zgolj zaznal, a ne bolje spoznal … Ta drugi oče mi je zapustil podrtijo, da iz nje zgradim hišo. In tedaj sem se odločil, da pozabim na prvega in dokončam delo v spomin na drugega.« (144)

»… in če je rabil kak nasvet, je tako prišel sem. Veliko je dal na to, kar je rekel tvoj oče.«

»Nisem vedel.« (130)


Uganka o času, ki je sedanjost in prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mestni milje, dejstvo, da izhajam iz delavskega blokovskega naselja, je v različnih situacijah že v naprej določalo marsikateri odziv gorskega domačina. Mestno poreklo je – ne da bi se sam kaj posebej trudil za to – še kako vplivalo na potek dogajanja in imelo razno razni vpliv pri navezovanju ali vzdrževanju stikov z domačinskimi sovrstniki, pastirji, znanci.

Seveda je bilo res tudi obratno: nalepka VAPO (=VAški POsebnež), ki se je še danes sramujem, je bila obvezni del tedanjega besedišča. A šele leta stvari postavijo na svoje mesto: nekdanje čudaštvo je preraslo v občudovanje, prvinska samost, ki jo je napolnjevalo le prasketanje ognja in oglašanje živine, pa cenjen ideal.

»Takoj mi je postalo jasno, da je iz tistega, kar je nekoč bilo – zemljevid planinskih poti – nastalo nekaj drugega, nekaj podobnega romanu. Ali celo bolje, biografiji.« (106)

»… da poletje izbriše spomine natanko tako, kot stopi sneg, vendar pa so ledeniki sneg daljnih zim, zimski spomin, ki noče biti pozabljen.«

»Potem naju je poklicala, da bi skupaj zapeli pesem. Bila je pesem, ki se jo zapoje, ko umre ljubitelj gora, pesem, v kateri se prosi Boga, naj ga pusti hoditi tudi v življenju na oni strani.« (160)


Sozvočje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čudna votlina, bor, ki je zarastel sredi podrtije, jezero, ki si ga lahko brezmejno lastiš so prvine svobode, ustvarjanja in zadovoljstva. Strmo skrotje, grozeča nevihta in ogromna količina snega pa dejstva, ki zahtevajo takojšen odziv, silovito aktivnost in znanje preživetja. Dokler je oboje v ravnovesju se življenje izkazuje v veselju. Ko eno premaga drugo, se kot protiutež izriše trpljenje.

Gore so res kraljestvo svobode, pravzaprav prostosti, a gore so tudi kraj, kjer umiramo.

Sila, ki lahko ponovno vzpostavi ravnovesje, pa je pravo, čistokrvno tovarištvo.

Dveh ljudi, ki hodita skupaj.

Dva, ki se včasih približata do takšne bližine, da skorajda prestopita meje svojega telesa.

Včasih. Samo včasih.

Vmes pa je črta, ki je greben in je rezilo.


S knjigo na pot. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mestoma je prevod – kar se tiče gorniškega izrazja in izrazja povezanega s celoto gorskih območij – šibak. Tako namesto o skodlah beremo »o strešnikih iz macesnovega lesa« (145) in namesto o previsu o »preveč nagnjeni skali« (63).

***

Avtor je za knjigo, ki je bila prevedena v vseh alpskih državah, prejel italijansko nagrado Strega in francosko priznanje Prix Médicis étranger.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ŽLEBOVI, SKALE, OSTRINE

Ponedeljek, December 7th, 2020

Dane Zajc, zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger:
V besedah

Ljubljana 2020: BELETRINA, zavod za založniško dejavnost, 471 strani, ISBN: 978-961-284-632-9, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

***

»Ritem in celo izbor besed, leksika, je pogojen. Ritem je v našem telesu. Kadar izgubim ritem, sem izgubljen; kot bi zašel s poti. Ko je korak negotov in gibi omahljivi. Ponovno najdenje ritma je stik s samim sabo, s tistim, kar mislim, da sem. Ko najdem ritem, vem, da sem.« (103)

S temi besedami se je Dane Zajc najbolje opisal. To je biografska skica, ki jo izreče njegovo življenje samo, o duhovnem in dejanskem svetu, iz katerega je izhajal in o presežnem, od koder spremlja ostanke.


Kip Daneta Zajca pred knjižnico z njegovim imenom v Moravčah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bil je samohodec, ki je v sebi premleval tako veselje, kot strah. Polnokrvnost dveh ekstremov, ki slehernemu gorniku živega srca omogočata preživetje.

Pomnik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24 v bližini Sv. Trojice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Najprej so bile samotne hoje po gorah. Spopad s samim sabo, da premaguješ strah in da prisiliš telo, da je tvoje. Da te uboga. Strah: da bi nekega dne polomljen obležal v kakšnem ruševju, na zavrženem melišču, v kakšnem samotnem žlebu, in da bi se tam dolgo matral, preden bi umrl.« (153)

»V vetru stopi smreka k smreki.
Tesno deblo k deblu.
Se deblo debla oprime.
Visoka tenka debla se zamajajo
v smrekovem počasnem ritmu.« (155)

»Včasih med oblaki
zagledamo pot nad prepadi,
kot da bi bila zapisano v višavo.
Za hip jo zagledamo
in vemo: je pot na goro, ki je ni.« (160)

***

Jerneja Katona Zajc je zapisala:
»Laz je bil dom, ki si ga je Dane sam poiskal. Pravi dom je bil med vojno požgan, mnoga leta pozneje pa si je na planini Laz v Triglavskem narodnem parku najel stan, ki ga je imel za svoj novi dom.«


Sv. Trojica, Danetov zadnji dom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina V Lazu, Julijske Alpe, v osrčju Triglavskega narodnega parka. Po mnenju Tineta Miheliča naša najlepša planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne! Kdo je na strehi? Kdo tolče s počasnimi udarci, kot da bi meril čas? V tej mesečini? Na strehi? Saj ni nikogar. Saj sem sam na planini.« (144)

»Si videl katedralo
Si jo videl v daljavi gorsko
Si videl orgle ki nanje igra sonce
Si jo videl v barvnih tenčicah
Si jo videl katedralo samotno gorsko« (162)

»Ko gledam goro v različnih dnevih in letnih časih, ko sem jo spoznal z vseh mogočih pristopov, se gora spremeni v nekaj, kar je nasprotno mojemu minevanju. Obrazi, ki sem jih naslikal nanjo, ostajajo, so nespremenjeni.« (163)


Ogradi s Krstenice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi.

Bil je Dane Zajc.

Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj (tečaj za inštruktorje planinske vzgoje) sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico, Cicelj in njegov rojstni kraj (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.


“Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2003 sta se najini poti spet srečali, tokrat ob zakonu o Triglavskem narodnem parku, ki smo ga pripravili nevladniki. Na ZRC SAZU sem novembra soorganiziral znanstveni posvet Triglavski narodni park?, in Dane je bil eden od uvodnih mislecev. Vesel me je bil, takoj je tudi sprejel vabilo za gosta na gorniškem večeru. A ga žal nisva nikoli uresničila. Bolezen ga je prehitela.

Letos poleti smo se po družinskem vzponu na Ograde spustili V Laz. Majerico in turistično animatorko, sicer pa geografinjo Lucijo Gartner, sem vprašal za Danetov stan. Od daleč mi ga je pokazala in povedala, da ga je občina Bohinj vzela v najem in da je na ogled obiskovalcem tak, kot je bil v času, ko je v njem prebival Dane. Od strani je najin pogovor spremljala starejša ženska in me nekako postrani gledala, ko sem pripovedoval ravnokar zapisano zgodbo. Šele po jedi sva se predstavila drug drugemu in izvedel sem njeno ime: Tatjana Marušič, Danetova razvezana zakonska družica …

Žal za ogled stanu nismo imeli časa (ujeti smo morali avtobusni prevoz z Blata). A spomine je treba obujati, če želimo, da ljudje živimo večno.

»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebno govorijo veselje. V oknih ga vidiš.« (Meta Hočevar, 290)

***

5. ZADNJA STRAN GORE, NE TISTA, KI SEM JO PREHODIL

»zadnja stran gore

ne tista ki sem jo prehodil
zadržujoč dih pod njenim vrhom
da bi s svojo sapo ne motil
dihanja gore« (164)


Utrjevanje spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pastirji

Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.

.
.
.

Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168-169)


Se je na planinah ustavil čas? Ali pa je čas ustavil človeka? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Človek in prostor sta neločljivo povezana, da ni enega brez drugega in da je med njima vedno zgodba.« (Meta Hočevar, 291)

***

Knjiga V besedah ni sprehod.

Sprehod po Danetovih pokrajinah je tura spoštovanja gore, ki je Dane.

Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. V razgledih jo vidiš.

Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda.

***


Pastirska hrana, kot netivo doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Sam, brez namena, spomladi klijejo beli
Žafrani skozi sneg, kot da so sami sneg?« (301)

»Pot k samemu sebi je hoja brez poti. Je iskanje cilja, ki je razpršen. Srečanja so redka. Takrat, ko sem edinost telesa in duha, ko sem močen, ko vem, da hodim iz moči, da sijem moč in jo srkam iz sveta, se približujem samemu sebi.« (328)


Smerokaz k očetnjavi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Najpogostejša nečimrnost, ki me večkrat obhaja, je tista, ki mi prišepetava, da sem samotar. Ampak koliko je ljudi med nami, ki se bodrijo s prav tako mislijo.« (385)

***

Obiščem ga, velikokrat ga obiščem. Ko hodim iz Domžal do Moravč, sam ali s skupino, ki jo vodim, vedno iz nahrbtnika vzamem Daneta. Preberem tisto, kar se mi naključno ponudi v branje. Vem, da je naključje danetova roka.

S knjigo Jerneje Katona Zajc in Aleša Štegra bo Danetu poslej prihranjen tudi ta napor. Lahko bo izbrati, poslušati in hoditi po njegovih stopinjah.

Ne le V besedah.

V Hoji. V Koraku.


Skupaj z očetom in mamo. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SVETLOBA ISKRENOSTI

Sobota, November 14th, 2020

(Objava ni sponzorirana.)

Petra Škarja:
Gora

Trbovlje 2020: Zložba 5KA, Katapult d. o. o., 112 strani, ISBN: 978-961-93846-6-4, cena: 19,70 €

Knjigo sem od avtorice dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

V knjigi je objavljenih pet osebnih srečanj – Delavec na Stolu, Podjetnik na Prisanku, Prijateljica na Toscu, Tujec na Viševniku, Umetnica na Bovškem Gamsovcu – ki so avtorico nagovorila in jo vzpodbudila k dialogu. K dialogu s sotovariši in s samo seboj. Različnost življenja, ki spet in spet sploh ni sprejeta samoumevno (poglejmo samo gibanje Black Lives Matter ali aktualno protestniško prebuditev žensk na Poljskem), izboljšuje izkušnjo sobivanja. Izboljšuje tudi védenje, da se ljudje v gore odpravljamo z različnim znanjem, motivi in potrebami. To, kar je vedno znova osupljivo je, da vsej različnosti navkljub izbiramo celo iste poti na isti vrh. In da pri početju, pa naj bo še tako različno, ni bližnjic, ni helikopterja in ni navidezne resničnosti.

Kazalo
Ni kazala……………………………………….………2
Samo odpri na poljubni strani in………….8
Spočij oči na lepih slikah ter………………..6
Nahrani misli z napisanimi besedami…..4

Pet nosilnih zgodb dopolnjujejo kratke vinjete, prizori iz gora:
- Gore. Le kaj je na njih?
- Pazi, s kom greš v gore.
- Ne moreš ljubiti …
- Vem le to …
- Romantika
- Česa me nauči gora?
- Gore ti dajo občutek, da živiš.
- Ostala mi je gora
- Kje je najlepše?

Med oblikovno izpostavljene misli je avtorica uvrstila še besede Frančka Kneza, Tomaža Humarja, Nejca Zaplotnika, Rudija Klinarja, Nine Hauptman, Ane Vehovar, dr. Jureta Kneza in Tjaše Šante. Demokratičen izbor vrhunskosti, instagramskosti in anonimnosti, nakazuje tanko mejo med gorništvom in pohodništvom. Med močjo ozaveščene izkušnje in prestižem trenutnega trenda. O škodljivosti početja številnih piscev in pisk, ki na primer Zaplotnikove izreke, koščke besedil, nekritično ponavljajo do onemoglosti, sem že pisal. Da ne bo pomote: z Zaplotnikovimi besedami ni nič narobe. Ponavljalci pa pozabljajo na kontekst prostora in časa, ki se je medtem izjemno – v gorah pa še precej bolj izostreno – spremenil.

Svetloba je del ustvarjalnega prostora. Svetloba tudi ni ločena od razgleda. Svetloba posreduje informacije o naravnih razmerah, o prostorski in časovni orientaciji. Svetloba je iskrena tako v svoji žarkosti kot zamolklosti. Knjiga želi zlesti pod kožo in prikazati iskrenost svetlobe: njeno minljivost, krhkost hitrih sprememb, ki jih lahko zaznamo v različnih načinih obiskovanja gora, v različnih delih dneva in letnih časih. Avtorica pravi: »Naj dvigne roko tisti, ki mu (obrniti se tik pod vrhom, opomba BP) to ni težko!« Roko imam iskreno dvignjeno …

Knjiga živi v priročnem, stripovskem formatu, ki bi lahko v polnosti izkoristil panoramski vid (fotografij na obeh straneh), a ga – razen na naslovnici – žal ne. Zdi se, da se ves foto goroznani svet vrti okrog Triglava (kdor ne verjame, naj še enkrat dešifrira kodo kazala). Ta izstopa tako po številu fotografij, kot po raznolikosti pogledov nanj. Iz knjige veje posebna melanholična toplina, saj se kar naprej iz nje in vanjo razliva pastelna rdeča barva, bodisi vzhajana ali zahajana. Za protiutež se na zares velikem številu fotografij (mogoče petnajstih?) prebija bela vlaga v obliki oblakov, meglic, kopren. Dolga zima je podobarsko zastopana skromno, a vsekakor precej bolje kot kratki letnočasni pomlad in jesen. Na fotografijah tudi ni ljudi, razen – domnevam – avtorice.

Še nekaj komentarjev stvarnih navedb:
- »… ta meja dva tisoč metrov …«; če ravno gre za ljudski rek, pojmovanje, ta nujno in po nepotrebnem vodi v stereotipnost (nenazadnje ne upošteva podnebnih sprememb in sedaj že znanih temperaturnih viškov);
- »… V gorah ni nazivov, ni strahu, kaj bo kdo rekel, ni napisanega bontona vedenja, ni pravil poslovnih pogovorov …«; še do nedavnega je bilo v planinski organizaciji več kot trideset strokovnih nazivov (od Planinske šole prek različnih inštruktorskih specialnosti do gorskega vodnika) in že od leta 1973 ima slovensko gorništvo lasten bonton – Častni kodeks slovenskih planincev, vir 1 in vir 2;
- zemljepisno orografsko ime »Prisojnik« kaže dosledno uporabljati v njegov izvirni obliki Prisank;
- »Hansova pot na Prisank« ni ferata, gre za zelo zahtevno plezalno pot;
- »ferata Pot življenja/Via della Vita« v Vevnici (žal) ni slovenska;
- »… da so leta 1778 prvič stopili na vrh Triglava …«; moralo bi pisati: … prvič dokumentirano stopili …;
- »… Bom pač umrl, saj nima smisla živeti …«; ponavljam na tem mestu še enkrat:
»Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umreti. Poznam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že srednja šola. Zato so gore šola življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.«
- Droga. Droga. Droga.; govoriti o njej, v tesni, celo intimni povezavi z gorami in gorništvom, se meni zdi docela ______________________ (vpiši sam/a po potrebi).

***

Napis na zadnji strani platnic:

“GORA ni nora …
… niti ni nor tisti, ki gre nanjo.
Morda le razume njen šepet,
Zato se vedno znova vrača tja,
Kjer svoboda je doma.”

***

To ni zgodba o gorah, temveč zgodba o različnih ljudeh, ki hodijo v gore. O nas, ki se mimobežno srečujemo na strminah. Ali, kot pravi avtorica: »Zate, ki razumeš zapise v tej knjigi.«

  • Share/Bookmark

GORA JE ŽIVLJENJE SAMO

Ponedeljek, Oktober 26th, 2020

(Objava ni sponzorirana.)

Séverine Gauthier, Amélie Fléchais, prevod Katja Šaponjić:
Človek gora

Ljubljana 2019: Zavod VigeVageKnjige, 40 strani, ISBN: 978-961-7077-03-2, cena: 18 €

Knjigo sem kupil.

***

Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori?

Če življenje ni rezultat prepleta izkušenj različnih generacij, s kakšno zgodbo sploh živimo?

***

Drugi jesenski mesec, vinotok (čeprav bi se mu bolje podal listopad, ki je od Trubarjevih časov naprej rezerviran za november), je med drugim namenjen pripravi na prvi november (dan spomina na mrtve ali praznik vsi sveti) ko se spominjamo pokojnih in poskušamo ublažiti žalost ob njihovi izgubi.

Kdor se v teh norih koronačasih še lahko duhovno poglobi, se mu v razmislek pogosto prikradeta na čuden način pomešana žalost in veselje, bolečina in upanje. V resnici je bilo o minljivost življenja in smrti, o sobivanju začetka in konca, doslej povedano prav vse. Dramatika, esejistika, poezija, slikarstvo, fotografija, film … da ne omenjam vsakodnevnih novinarskih vesti in bombardiranj z informacijami z vseh strani.

Seneka je v pismu Marciji zapisal, da moramo svojce sicer ljubiti, a vselej z mislijo, »da nam niso bili obljubljeni za večno, ne, niti za dolgo časa ne.« S takšnim pogledom na svet naj bi občutili večjo radost v družbi bližnjih, hkrati pa pridobili potrebno krepost, da prenesemo vsakršno nesrečo, ki jih/nas bo doletela. Kajti le tisti, ki je »že od daleč videl prihajati zlo, mu lahko odvzame moč,« zatrjuje Seneka.

In o tem, o grebenski rezi, o prehodu sonca v senco, o vratih življenja v smrt, o sobivanju različnih generacij, o prenosu znanja, izkušenj, veščin s starejših na mlajše, o lastni poti, ki ni niti lahka, niti enostavna, govori slikanica Človek gora.

Slikanica, ki ne slika stereotipa.

Slikanica, ki gore razume kot pokrajino, ki oblikuje človeka.

Slikanica, ki človeka razume kot ponižno, minljivo, a hkrati veličastno bitje.

***

Človek gora je strip o dečku, njegovem dedku in naši gori (= pot, drevo, kamen, veter, vrh). O dedku, ki ve, da ga kmalu ne bo več in o dečku, ki se bo v kratkem soočil z dedkovim odhodom.

Gore so v stripu prikazane od vznožja do vrha. Gorniški del zavzema dečkov samostojni vzpon in padec v steni, ob spoznavanju univerzalnih naravnih prvin gora. Gore so prikazane kot mogočna divja narava in kot prispodoba znanja, izkušenj in veščin, ki jih ni mogoče posredovati, saj jih mora – vedno znova in znova, korak za korakom, oprimek za oprimkom – izkusiti, preživeti vsakdo od nas. Bližnjice ni – družbenim omrežjem navkljub. Ni mogoče živeti tujega življenja, mogoče je voditi le lastno življenje, usmerjati svoje ravnanje in deliti srčno ljubezen.

Ko se deček odpravi na pot, ki bi mu pomagala rešiti dedka, mu ta obljubi nemogoče in mu na vprašanje – »Dedek, kako to, da si vedno tako prepričan, da se bova znova srečala?« – pospremi z besedami: »Ker si ti moje najlepše potovanje.« Zgolj ta stavek spreminja celotno slovensko gorniško filozofijo, ki se je mitološko osredinila (in tam tudi zaostala nekaj desetletij) okrog izreka Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Bilo bi nesramno, če bi posledice označil za nepopravljivo škodo, a ker so le-te dobro vidne v vsakdanjem potrošniškem odnosu do gora, tako imenovanem pohodništvu, je sprememba gorniškega in alpinističnega žarišča k človeku, nujna.

Deček zunaj (in v sebi) išče najvišjo goro in najmočnejši veter. Z drugimi besedami: išče najvišje vrednote in najodmevnejša dejanja. A opozorilo, da »veter piha tam, kjer ni nikogar«, je sporočilo kreposti delati dobro, delati za druge; ter vrhunske samosti – ne vzpenjamo se, ne živimo zaradi (instagram) vtisa v javnosti, živimo zase in za skupnost (nasprotni pojav sem nekoč že poimenoval – humariziranje).

Prigoda s kamni, katerih »tek je brezglav«, se lepo ujema z vsakdanjim gorniškim žargonskim poimenovanjem zapadnega kamenja in meliščnega drobirja, ki jih v slovenskih gorah ljubkovalno in kratko malo imenujemo The Rolling Stones. To, da ima vsak tak rolingstons svoje natančno mesto (v vznožju gore) in jasno vlogo v stalnem procesu mehanskega preperevanja gora (krogotok snovi in energije), je znano in razumljeno že dolgo. S podnebnimi spremembami so ti izjemni procesi še bolj izrisani.

Ena ključnih sestavin gorništva je pripovedovanje (zgodb). Zgodba Človek gora je scenaristično odličen posnetek takih debat, bodisi v dolini takoj po končanem odličnem vzponu ali šele čez leta ob tovariškem obujanju spominov. (Stari navržejo kost za glodanje – opaženo smer v steni, noro grebensko prečenje … in vsakokratna mularija to prej ali slej udejani.) Premolki, ko ob slovesu, zaradi tragične nesreče v gorah, ne najdemo besed, so v pripovedi natančno odmerjeni. In vizualizirani s pticami – pri nas bi si jih domišljali kot planinske kavke, te dobrovoljne in nemirne ptice, ki v številnih jatah oživljajo pustote gora.

Velik nahrbtnik, ki nikoli ni narisan kot naritnik, niti ne predstavlja nikakršne ovire za napredovanje (z opremo v njem pa omogoča nujno varnost in skromno udobje) dečka poveže tudi s kozorogom z zlatimi rogovi. Naš, slovenski zlatorog, je sicer gams, a njuno mitološko sporočilo zaznamuje celoten alpski prostor. Gre za simbol modrosti, razumnosti in preudarnosti, za veščino stopanja skozi življenje previdno in z občutkom za pravo mero, ne predrzno ne strahopetno.

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri kakovostnih knjigah za otroke, mladostnike in mlade.

Knjiga Človek gora odlično zapolnjuje veliko – in ne samo eno – vrzel.

Ponavljam tudi tole: sam gore večinoma poznam – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico sprva preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje. Zato sem si oddahnil, ko je proti koncu slikanice vanjo posijalo sonce.

Dečkove solze izstopijo s svojo zlatobo in v oči opazovalca vsilijo upanje. Zlatoba, kot brezplačno menično sredstvo najboljšega doživetja, kadrira sebstvo. Izstop iz množice nikoli ni enostaven, zato se strast preživetja prelevi v osupljivo, a krhko lepoto.

***

Knjiga nosi znak Zlata hruška – znak kakovosti otroških in mladinskih knjig. Gre za knjige, ki po odličnosti izstopajo po vsebini in izvedbi. Knjiga je leta 2015 prejela nagrado za otroško literaturo na knjižnem festivalu v Saint-Etiennu (Francija).

Zlata hruška je v resnici Zlata markacija.

  • Share/Bookmark

OROŽJE IZ ŽELEZA, ZNANJE IZ TRDIH PREIZKUŠENJ

Nedelja, Oktober 18th, 2020

Anton Kern, Kerstin Kowarik, Andreas W. Rausch, Hans Reschreiter:
Kingdom of Salt: 7000 years of Hallstat

Dunaj 2016: Natural History Museum, 2. izdaja, 240 strani, ISBN: 978-3-903096-08-0, cena: 24,20 €

Knjigo sem kupil.

Halštat.

Beseda je ena izmed tistih, ki je privlačna na nek čudno skrivnosten način. Zveni ravno prav skrivnostno in ravno prav šolsko, a hkrati tuje in z njo se srečaš tako redko, da ni niti domača, niti popolna neznanka.

Zagotovo sem se z njo prvič srečal pri pouku zgodovine, a se tega žal ne spomnim. Najbolj sem jo ozavestil z branjem izsledkov raziskovalnega dela dr. Toneta Cevca. Njegova etnološka in kasneje arheološka raziskovanja so na velikoplaninski zrak pogosto naplavila prav to besedo. Z njo pa me je zagotovo okužil Janez Bizjak, ki ne da miru in išče, brska, koplje po spominu slovenske visokogorske pokrajine.

Vzporedno je potekalo spoznavanje, raziskovanje slovenskih in tujih virov. Prebiranje knjig, obiskovanje muzejev (na primer predstavitve železnodobne ali halštatske situlske pokrajine v Dolenjskem muzeju) in seveda terenska hoja po ostankih, na katere opozarja Janez Bizjak z ekipo večinoma prostovoljskih arheoloških sodelavcev.

Sledeč navedbam Tume, da so zemljepisna imena največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”, ter Badjure, da so večino zemljepisnih imen prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«, je logično, da je bilo treba obiskati kraj, ki je vsemu dogajanju posodil svoje ime.

Hallstatt, Avstrija.

V mestecu, ki je dobil ime po nahajališču soli, živi 900 prebivalcev. Arheološke raziskave v letih 1846–1899 so tam razkrile prazgodovinsko grobišče z okoli 2500 grobovi iz mlajše železne dobe. Izkopali so kar 5800 predmetov iz zlata, brona, železa, jantarja in stekla. Mesto ima zato (sodoben) muzej, velikosti kamniškega in pripoveduje zgodbo iz preteklosti, zaradi katere je mesto zapisalo na Unescov seznam kulturne dediščine.

Vpogled v starejšo železno dobo (1000–300 let pred našim štetjem), imenovano tudi halštatska doba, po najdišču ob rudnikih soli v avstrijskem mestu in mlajšo železno dobo (300–rimsko osvajanje v 1. stoletju pred našim štetjem), ki jo imenujemo tudi latenska kultura, po švicarskem najdišču La Tenne, je bil izdaten in poučen. Vpogled je bil tako nazoren, da je izzval predstave – kje v Sloveniji sem to že videl, kje pri nas so ljudje živeli podobno …

Večkrat zasledimo, kako premalo se na slovenskem zavedamo, da je tudi naše kraje (zlasti na Dolenjskem in v Zasavju, posamično tudi v Posočju), sredi 1. tisočletja pred našim štetjem, poseljevala visoka kultura, katere zapletena družbena pravila lahko na podlagi govorice podob situlske umetnosti le slutimo. Ne poznamo imena naših prednikov, ne vemo kakšen jezik so govorili, ne vemo kako so jim rekli drugi, ne kako so se imenovali sami … Vendar njihov spomin, védenja, znanja, organizacijo prostora, pomen naravnih virov, religijo itd. ugotavlja arheologija. Nosilci informacij o njih so grobovi in pridatki v njih, naselbine s svojimi vsebinami, zemljepisna imena in celotna takratna pokrajina.

S hojo po tej isti pokrajini pa tedanjo zgodbo bere tudi gorništvo. Kot na primer stare (danes planinske) poti vodijo po katedrali narave, saj ob srečanju z nečim, kar je mogočnejše od nas, občutimo strahospoštovanje in ponižnost (brezkončno prostranstvo je magnet za dušo), tako so ustvarjalna prizorišča situlske umetnosti v središčih halštatske kulture miselni zemljevidi naše preteklosti.

Čudno je, zakaj sodobna slovenska gorniška zgodovina v celoti spregleduje rezultate petindvajsetletnega (1995–2020) raziskovanja 4000 let stare zgodovine pašništva in rudarjenja v slovenskih Alpah! S presenetljivimi odkritji smo obogatili vedenje o najstarejših prebivalcih našega visokogorja in ovrgli številne stereotipe o tem, kako je bil gorski svet vse od davnine do 14. stoletja neposeljena, nekoristna in človeku nevarna divjina. Odkrite sledi prvih bivališč iz različnih časovnih obdobij dokazujejo prav nasprotno.

Halštatska kultura je bila izrazito razvita na področju Alp, od koder je širila močan vpliv proti pokrajinam, ki sodijo v današnjo vzhodno Francijo, južno Nemčijo in državam na Balkanskemu polotoku. Poleg pastirjev prav rudarje upravičeno štejemo za naše prve stalne gorjance, saj so od zgodnje pomladi do pozne jeseni živeli v gorah, kjer so z iskanjem, nabiranjem in kopanjem železove rude v trdih razmerah človeku neprijaznega naravnega okolja našli možnosti za skromno preživetje.

Kje se torej skriva slovenski Hallstatt?

V Mežici? Na Veliki planini? V Idriji? V Šentanski dolini? V jamah pod Begunščico ali na Pokljuki? V Trenti ali nemara v celotnem Posočju?

Knjiga, ki natančno, sistematično in z dokazi podprto pripoveduje o življenju v tedanjem zakotju Avstrije.

Knjiga, ki natančno, sistematično in nazorno nastavlja ogledalo zakotjem tedanjem Slovenije.

  • Share/Bookmark