Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDANOST LISARJA

Sobota, December 5th, 2020

Domžalska pot spominov pelje od Svete Trojice proti Murovici (743 m). Predno se začne pot spet vzpenjati, lagodno in precej razgledno dosežemo preval Konfin, tromejo današnjih občin Moravče, Domžale in Dol pri Ljubljani.

Gre za starodavno križišče nekdanjih poti, po katerih so tovorniki tovorili blago iz kamniškega in savinjskega konca proti tedanjim pristaniščem na reki Savi. Po ljudskem izročilu je tu gospodoval roparski vitez z gradu Koprivnik na Konfinu, ki je tovorjeno blago rad obdržal zase, popotnike pa pospravil, če se niso odkupili.


Stare poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraj s kapelo je poseben in nas vedno vabi k postanku.


Severjeva/Jemčeva kapela na Konfinu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta Jemčeva kapela (v zadnjem času ga nadomešča menda ustreznejše ime Severjeva kapela) je bila postavljena ob poti na prevalu Konfin, v drugi polovici 19. stoletja in kasneje večkrat podrta. Na tem mestu stoji od leta 1904, zadnjič pa je bila temeljito obnovljena leta 1981. Ima prostor (vhod v kapelo je sicer zaprt z zaklenjenimi mrežastimi vrati) v katerega lahko vstopijo dva, trije odrasli.


Lepe sakralne poslikave. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Sestavni del inventarja je oltarček, ki vsebuje leseni kip Marije iz leta 1896, delo kiparja Frana Ksaverja Tončiča iz Kamnika. Slikarija in notranjost je delo Franca Merčuna iz Bišč pri Dragomlju. Na levi strani notranjosti je naslikan sveti Jožef s šestimi angeli, na desni strani pa sveti Valentin. Na zunanji zahodni strani je slika s cerkvijo Svete Trojice in Čajževo domačijo, na vzhodni pa sveti Martin na konju. Kapela stoji v zavetju dveh starih lip, ki sta ju leta 1908 ob odhodu v Ameriko posadili sestri Frančiška in Ivanka Planinc – Severjevi iz Zgornje Javorščice.

Letos spomladi so kapelo začeli prenavljati.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Odprtje in blagoslovitev prenovljene Severjeve kapele je bilo v nedeljo, 23. avgusta 2020.

***

Prav bi bilo, da bi se ob prenovi, s prostora kapele, umaknile, ne samo neustrezno, temveč tudi grdo postavljene, usmerjevalne table. Temu v prid ne govori samo estetika prostora, temveč tudi pravila o planinskih poteh.


Grdo nameščeni usmerjevalni tabli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Usmerjevalna tabla, nameščena na planinski poti, sporoča:
- podatke o smeri in cilju planinske poti,
- čas hoje, ki ga potrebujem do cilja,
- zahtevnost planinske poti,
- nadmorsko višino kraja, kjer je smerna tabla nameščena
- in skrbnika planinske poti.


Stara … (Fotografija: Borut Peršolja)


… in nova usmerjevalna tabla: nobena ne sodi na častitljivi, starodavni lipi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravila velevajo, da se lahko usmerjevalna tabla postavi na izhodišču planinske poti in križišču z drugo planinsko potjo. Kraj postavitve usmerjevalne table markacist izbere:
- glede na preglednost križišča in vidnost poteka planinske poti,
- upoštevajoč lastništvo zemljišča in ob predhodno pridobljenem soglasju njegovega lastnika.


Obe fotografiji iz Gradiva za markaciste (tudi ena od prečrtanih usmerjevalnih tabel nam ni v čast).

Markacija se lahko nariše na deblo drevesa, nanj pa se ne sme namestiti usmerjevalna tabla. Izrecne prepovedi v Pravilniku o označevanju in opremljanju planinske poti sicer ni, a v Gradivu za markaciste jasno piše: »Tabel ne montiramo na drevesa.« Usmerjevalna tabla je lahko izrecno nameščena »na ustrezen kovinski ali lesen stebriček, stavbo, zid ali kakšno drugo konstrukcijo, če je to možno«.


Brojanovo opozorilo v neposredni bližini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markacij tudi ni dovoljeno risati »na objekte, ki so skladno s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja …«

***

Če se hoče, se vsekakor da.

Primer ustrezno postavljenih usmerjevalnih tabel na kovinskem drogu. S planinske poti na Ermanovec, kapela z zvonikom na Škrbinovem griču (960 m), Stara Oselica, na zgodovinski meji nekdanje Kranjske in Goriške dežele ter kasneje zloglasne rapalske meje. Postavljeno aprila 2019.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

* V naslovu uporabljeni izraz lisar je sopomenka današnjemu markacistu. Uporabljal ga je Rudolf Badjura, markirane poti je imenoval lisane poti. Izraza markacist in markiranje je uvedel Vilko Mazi. Pisatelj Janko Mlakar je markaciste imenoval markači oziroma barvači, hudomušno pa Homo alpinus colorans.

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: RAZOVČENI OLTAR (1)

Četrtek, Oktober 29th, 2020

(Biografska skica Storžiča.)

Vsakega od nas, ki hodimo v gore, odraža, celo opredeljuje določena višina gora. Gre za višino, ki mu najbolj ustreza in mu je na nek način podobna. Nekdo ne mara gozda in mu je hoja čezenj zgolj nujna samoumevnost, ki vodi do odprtega visokogorja. Spet drugi ne mara kamna na otip, občuduje ga le od daleč in v dvoriščnem zavetju planinske koče.

A nekaj je vendarle jasno: goro, z vznožjem, pobočjem in vrhom, je treba gledati in videti kot celoto.


Storžič s Stola. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Precej neopazno – v nasprotju z na primer leta 2018 ugrabljenim Aljaževim stolpom – se je novejša tradicija dolinske postavitve tehničnih ovir (na primer rezilne žica ob Kolpi) prestavila na goro, celo nad domnevno mejo greha, kar 2132 m visoko. S postavljeno štiridesetmetrsko oviro ovcam (in Ovcam?) na Storžiču se je na svoji spletni strani tokrat pohvalila neka druga veja slovenske oblasti – Občina Preddvor.

Iz objavljenega sporočila izvemo, da »odkar so na pobočjih Storžiča znova uvedli pašo, so se na vrhu pogosto zadrževale ovce. Prav na vrhu, okoli križa, je bilo zato vse polno njihovih iztrebkov, kar za gornike ni bilo ravno prijetno.« (Omenjeni smo zgolj in samo gorniki; ne planinci, ne alpinisti, ne gorski kolesarji, še manj pohodniki (kar je sicer zares hvale vredno!), izpuščeni smo tudi verniki.)

Zamisel, da bi vrh ogradili, se je med Bašljani menda porodila lani, leta 2019, ob 20. obletnici ponovne postavitve in blagoslovitve križa. Kleno in na horuk so mlado, komaj enoletno idejo #iztrebekdol v celoti in dosledno uresničili kar na gospodovo nedeljo, 16. avgusta 2020. Agrarna skupnost Bašelj in eden od ovčerejecev sta za ovčarsko oviro pripevala 1500 €, Slovenska vojska (ob asistenci PZS= Pohodniška zveza Slovenije) helikopter, Planinska društva Preddvor, Kranj in Tržič srčno iniciacijsko podporo iz naslova železne rezerve, občina – za dobro vago k skromni donaciji – vsesvetniško politično podporo.


Bašeljski prostovoljski Boruting. (vir: spletna stran Občina Preddvor)

Vrh so ob tej izjemni akciji – ki si s strani PZS vsekakor zasluži posebno priznanje za izjemne efekte, pardon dosežke, za leta 2019, 2020 in 2021 – tudi eksorcirali.

Avtorica občinskega poročila je z vzneseno pripovedjo skromno stopila ob bok mili Josipini Turnograjski, razločnemu Janezu Jalnu in celo povzdvigovalcu neoskrunjene narave Ivanu Tavčarju.

»… Ko smo se proti večeru vračali v dolino, smo bili vsak pri sebi zelo ponosni na opravljeno delo. … Ograja je lepa in res čvrsto narejena, za vrsto let.«

***

Seveda imajo tudi visokogorske oči svojega malarja.

Skočimo najprej k hodečemu ljudstvu, ki ima svoj demokratično raznoliki, a večinoma tudi anonimni forumski glas:

»Prejšnji mesec je bilo na samem vrhu še obupno. Dobesedno ne najdeš niti malo prostora, kjer ne bi bilo (svežega) ovčjega dreka. Res ni prijetno.«

»Pred leti si še lahko brez problema sedel na vrhu. Saj zdaj tudi lahko, samo boš imel malo rjave hlače. Vrh rabi ograjo kot jo ima Tolsti vrh na Kriški gori.«


Stičišče idej. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vse pohvale posameznikom, ki so svoj prosti čas namenili za ureditev omenjenega problema – čeprav je rešitev po mojem mnenju neustrezna.«

»Najbolj enostavna in pravilna rešitev bi bila, da se ovce enostavno preseli na kakšno drugo planino oziroma se ovce ogradi nekje v nižjih predelih in se jim onemogoči prehod na vrh, ker tja sigurno ne spadajo – in to velja za vse hribe, ne samo Storžič.«

»Lahko rečem samo: bravo Bašljani, da ste se tako “skup vzeli” in naredili nekaj res koristnega za obiskovalce Storžiča! Tudi sama nisem hotela gaziti po dreku na vrhu, zato sem ga zadnja leta gledala le iz doline. Saj so še drugi vrhovi … Škoda se mi je le zdelo, ker mi je blizu in je privlačen. Pritoževati se mi ni dalo, čeprav me je že parkrat imelo, da bi napisala, ker takoj izpadeš razvajen in ne vem kaj še vse … Tako da: meni ste polepšali dan s to novico!«


Nekdanje življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Novinarstvo (Gorenjski glas, 18. 8. 2020; Delo, 21. 8. 2020), ta pes čuvaj demokracije, je dogodek zabeležilo, a ga zaenkrat še ni uvidelo v vsej razsežnosti.

Delovniška Delova poročevalka – ni jasno, ali je zapis nastal na osnovi osebnodoživetega ali zgolj fotografijegledavši – je zapisala, da »ograja namreč ni lična in marsikdo meni, da v občutljivo gorsko okolje zlasti tako velika ne spada.« Moč se je spotakniti ob stavek, da so »Storžič in njegova južna pobočja v lasti kmetov iz Bašlja, ki tam pasejo ovce že nekaj desetletij.« Oboje se namreč meri v daljših časovnih enotah, najmanj stoletjih, če ne kar tisočletjih (seveda s krajšimi, med ledenimi in malo ledenimi nelastniškimi presledki).

Nadvse intrigantni sta poročevalkini trditvi, da so se »Bašljani zdaj odločili vrh »vrniti« planincem …« (o tem več v nadaljevanju) in da je ograja »namenjena predvsem večjemu »ugodju« planincev.« Izzivalnost je toliko bolj opazna, saj mednaslov članka kriči, da so »planinci zahtevali ograjo« (!) (ne omenja ovc, ne gornikov, ne alpinistov, ne gorskih kolesarjev, še manj pohodnikov (kar je sicer zares hvale vredno!) in žal tudi ne vernikov).


Ovčarstvo na Stolu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Konkurenčno novinarsko poročilo bralce seznani z bližnjo preteklostjo in že sedanjostjo: »Planinci, ki so se že povzpeli na Storžič, vedo, da so si si vrh delili z ovcami.« A poslej velja: »Vrh Storžiča le še za planince.« Iz prispevka izvemo, kaj vse obsega ekološka in energetska prenova planinskih koč, saj je bil helikopter Slovenske vojske »posojen« iz razpisa PZS, na podlagi katerega ta pomaga planinskim društvom pri ekološki in energetski prenovi planinskih koč. »Ker pa vse helikopterske ure v ta namen še niso bile porabljene, smo helikopter lahko izkoristili tudi za prevoz potrebnega materiala za postavitev ograje pod vrhom Storžiča.«

Ograja in ugodje planincev, ob helikopterski nujni pomoči PZS …

Očitno usodna kombinacija, ki si jo s pohodniško lahkoto zamislimo kot blagozvočno visenje rdečeličnega planinca na ograji (kot sestavni del novejšega družbenega gibanja poimenovanega boruting), ki je v resnici – povejmo lepo naravnost – najdaljši priročni šank v slovenskih gorah (»pa čak i šire«).

***

Ob bok tej kozeriji, pravzaprav ovceriji (ovca se vse življenje boji volka, a jo na koncu pojé pastir!) pa v razmislek tole:

»Triglav ni gora, Triglav je Kraljestvo.« (Julius Kugy)

»Storžič ni gora, Storžič je Oltar.« (znani neznanec)

***

Se gorniška zgodovina ponavlja?

(O tem pa več v prihodnjem prispevku.)

________________________________
*POHODNIŠTVO:

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, udobnejše hotele, izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE (3)

Petek, Marec 20th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

tretji dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– Velika planina (1550 m, Preskarjev stan, kapela Marije Snežne 1560 m)–Pečice–Tiha dolina– Dovja griča (1534 m)–jama v Dovji griči–Dovji grobi (1510 m)– Mala vlačica (1475)–Mala griča (1536 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se po že znani poti povzpeli do Velike planine. Ustavili smo se v Preskarjevem stanu in pri kapelici Marije Snežne. Od tam smo odšli do Pečic, kje smo plezali in izdelovali vozle. Prva skupina se je navezana na vrv in z zavezanimi očmi spustila v dno Tihe doline. Druga skupina se je navezana in z zavezanimi očmi v ključih in strumni koloni vzpeli do Dovje griče, kjer smo imeli malico in počitek. Poiskali smo vhod v jamo v Dovji griči in jo raziskali. Nadaljevali smo po kolovozu do Dovjih grobov in do kolovoza, ki povezuje Dovjo raven in Veliko planino (pripoved o divji jagi in divjih možeh). Povzpeli smo se do Male vlačice in na Malo gričo. Spotoma smo opazovali mravljišča in viharnike (zastavne krošnje dreves). Improviziran prehod čez ograjo med Malo in Veliko planino. Domžalski dom smo dosegli iz smeri Strnovahke, v njeni bližini smo opravili skupno analizo.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja po strmih travah, hoja v ključih – vzpon in spust), Razvedanje (delo z zemljevidom, razgled, naravni znaki – vetrne krošnje dreves, mravljišča), Geografija gorskega sveta (kamnine, kraško površje, nastanek kali, tromeja planin in deželna meja, zemljepisna imena).

Po robu – pastirjem prepovedanega – območja nas je spremljala pripovedka o divjih (dovjih) možeh in divji jagi. Vztrajnost, dobra tehnika gibanja in veselo razpoloženje sta zaznamovala dan.

četrti dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– izvir Curla (1450 m)–Mala Planina (1500 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se v smeri juga spustili po kolovozu mimo Lukove želve in naprej do izvira Curla. Gre za enega najvišjih izvirov v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je zajet v betonski rezervoar in suši služi za oskrbo Male planine z vodo. Od tam smo nadaljevali po ravnem proti robu Male planine do pomnika sestreljenemu ameriškemu bombniku. Od tam do pastirske bajte (pripoved o delovnem dnevu pastirice) in nazaj do vrat. Pod Jarškim domom po oskrbnem kolovozu v smeri Ušivca in nazaj do Domžalskega doma.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja navzdol, po ravnem in travnatem svetu), Razvedanje (iskanje objektov, spoznavanje plastnic, pomanjkljivosti zemljevida – generalizacija), Osebna oprema, Vremenoslovje (oblaki, temperatura), Geografija gorskega sveta (zniževanje površja, lega naselja, opis planin).

Hoja je večinoma potekala po poteh in kolovozih in nikomur od udeležencev ni delala težav.

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE (2)

Ponedeljek, Marec 16th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

Prvi dan
Jelšev Konfin (1250 m)–otroška planinska pot–Gojška planina–Mala planina–Domžalski dom na Mali planini (1534 m). Vzpon v spremstvu staršev do Domžalskega doma, zvečer vzpon na Poljanski rob (1569 m).

Drugi dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– Poljane–Vovkova jama–Velika planina (1550 m)–Za plečem–Gradišče (1668 m)–Počitniški zaselek Za Gradiščem–Vetrnice (1600 m)–Velika planina (1550 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se spustili do ograje med Malo in Veliko planino in se za kratek čas priključili planinski poti št. 51. Povzpeli smo se do grebenskega roba nad Poljanami in se mimo Vovkove jame povzpeli na pobočje nad Velikim Stanom. Od tod smo sledili planinski poti vse do vrha Gradišča. Na najvišji vrh (od leta 2006 stoji na njem razgledna roža) smo splezali. Na Njivicah smo imeli počitek in malico. Po oskrbovalnem kolovozu smo se spustili do počitniškega naselja oziroma do razcepa pod Petrovo bajto in se spustili do vhoda v Vetrnice. Ogled udornic (razlaga nastanka, mehanskega preperevanja, rastnih in temperaturnih značilnosti). Domov smo se vrnili po kolovozu z Zelenega roba do vodnjaka, od tam pa po južnem obodu kotanje, v kateri leži naselje Velika Planina, mimo Vovkove jame in po poti pod grebenom Poljanskega roba do Domžalskega doma.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja v ključih – vzpon in spust, plezanje – pravilo treh opornih točk, hoja v skupini, hoja po plastnici), Razvedanje (delo z zemljevidom, iskanje trigonometra, razgled, določanje višine, Geografija gorskega sveta (oblike površja, udornica – mehansko preperevanje, izrazje, mrazišče – obrnjeno rastje), Varstvo gorske narave (turistično omrežje, množičen obisk, naravne znamenitosti).

Razgibana hoja je vključevala kolovoze in poti, hodili smo po ravnem ali rahlo nagnjenem površju pa vse do strmih pašnih in smuških površin. V majhnem odmerku smo okusili slast plezanja, v veliko večjem pa razno-razne načine hoje. Udeleženci so svojo gorniško nalogo izpeljali v dobrem slogu.

(Se nadaljuje …)

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE

Nedelja, Marec 15th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

Okvirni program gorniških vsebin (izleti, predavanja, delavnice …) smo objavili že v razpisu, pripravili pa smo ga na podlagi dosedanjih dolgoletnih izkušenj. Izleti so bili prilagojeni starosti, znanju in izkušnjam udeležencev ter usposobljenosti vodnikov Planinske zveze Slovenije. Poučne, doživljajske in pripovedne vsebine so bile namenjene spoznavanju in raziskovanju pokrajinskih sestavin Velikoplaninske planote, varovanju gorske narave in spoznavanju snovne in nesnovne (slovenske) kulturne dediščine.

Predhodno pripravljeni program smo ob naklonjenosti vremena, vedoželjnosti udeležencev in zagnanosti vodstva izpeljali v celoti:
- Izvedli smo vse načrtovane izlete. Pri izbiri smo sledili vodilu, da naj bo hoja gibalno učinkovita, raznovrstna, poučna, prijetna in zabavna. Podrobna priprava je bila izvedena za prvi izlet (izbor opreme, zlaganje nahrbtnika, priprava malice, napotki za hojo), kasneje pa smo pripravo obnavljali in dopolnjevali (ob vsakem izletu so bili predstavljeni potek in čas hoje ter poučna vsebina). Vse izlete smo opravili v sklenjeni oziroma nedeljeni skupini.
- V okviru počitkov na izletu smo se naučili izdelovati vozle. Spoznali smo tudi delo gorske reševalne službe in ravnanje ob nesreči (obiskal nas je gorski reševalec iz postaje GRS Kamnik).

Vsi udeleženci so redno izpolnjevali dnevnika Ciciban planinec in Mladi planinec. Za vse udeležence smo pripravili izsek zemljevida Grintovci (1 : 25.000, 2017).

(Se nadaljuje …)

  • Share/Bookmark

UROŠEV PRAVIČNI PRAV

Sobota, November 23rd, 2019

V torek, 3. decembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah potekal

gorniški večer z Urošem Macerlom

Vrednota aktivizma

(osemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 199 KB)

Uroš Macerl (1968) iz Zagorja ob Savi, živi v Ravenski vasi na družinski ekološki kmetiji Zelena trava. Rudarski tehnik, ekološki kmet (lastnik kmetije od leta 1989) in šef štale z ovcami (200 ovc in 150 jagnjet), konji, osli, kozami in kokošmi (100). Okoljevarstvenik, predsednik društva Eko krog, društva za naravovarstvo in okoljevarstvo (2005), ki izvaja program in delavnice za aktiviste. Od leta 2002 do maja 2014 je s somišljeniki (ter skupinski tožbi 26 kmetov iz Zasavja) bil strokovno in pravno bitko s podjetjem Lafarge, lastnikom cementarne v Trbovljah, zaradi uporabe goriva petrolkoks, sosežiga tudi nevarnih odpadkov (odpadno olje, avtomobilske gume, plastika) in prekomernega onesnaževanja okolja. Eko krog in Uroš Macerl sta za svoja prizadevanja prejela eno najpomembnejših svetovnih priznanj na področju varstva okolja in narave – mednarodno Goldmanovo okoljsko priznanje za Evropo (2017).

Z Urošem se je na osemdesetem gorniškem večeru pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Kaj v slovenskih razmerah pomeni biti hribovski kmet? In kaj ekološki kmet?

(V skladu z Evropsko zakonodajo so hribovska in gorska območja tista območja, za katere je
značilna precejšnja omejenost možnosti uporabe zemljišč in uporaba dražje specialne mehanizacije. Zaradi višje nadmorske višine je skrajšana vegetacijska doba. V kombinaciji s strmimi nagibi je v hribovsko gorskih območjih omejena uporaba standardne mehanizacije in zožena možnost izbire primernih rastlin. Na nižji nadmorski višini so preveč strmi nagibi za uporabo običajne mehanizacije in zahtevajo uporabo zelo drage opreme.)

Kaj tebi pomenijo veliki nakloni pobočij, strmine? Zgolj težavo in napor ali tudi užitek? Nekateri strmine izkoriščamo za gorništvo. Si bil kdaj del te druščine? Kako so te doma opremili za preživetje v naravi? Se spomniš kakšnih pripovedi o nesrečah v gozdu, o plazovih?

Glede na to, kar vemo danes o tvojih okoljskih prizadevanjih, se zdi zares ironično, da je staro zemljepisno ime enega od zaselkov, ki sestavljajo Ravensko ves, Zelena trava. Imena današnji slovenski pokrajini so dajali domačini, predvsem kmetje, pastirji in lovci, »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta« (Badjura 1953)


Uroš Macerl. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiva in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka, mlado drevo bukve ali nahajališče uporabnega kremena. Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti prvobitni pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Morali so se še zelo mladi posloviti od doma, se osamosvojiti in prilagoditi skupnosti pastirjev, ker je bilo v težkih naravnih razmerah sodelovanje ključno za njihovo preživetje. Kaj od tega še prepoznavaš pri sebi in pri kolegih kmetih?

Ti se ukvarjaš s pašo, ki je marsikje po svetu deležna kritične obravnave. Celo eden prvih razkolov v naravovarstvu na svetovni ravni izvira iz problematike paše. V ZDA je razkol v naravovarstvenem gibanju nastal, ko sta se najbolj izstopajoča predstavnika tega gibanja, John Muir in Gifford Pinchot, sporekla ob vprašanju, ali v nacionalnem parku Yosemite Valley dovoliti pašo. Stališče Johna Muirja je bilo, da naravo varujemo samo, če se iz nje povsem umaknemo, Gifford Pinchot pa bi pašo dopustil. Razkol je pravzaprav nastal zato, ker nimamo merila, s katerim bi določili, kako intenzivna je lahko paša ali nasploh raba naravnih virov, da bi jo še šteli za sonaravno in naravi neškodljivo. Kakšen je tvoj načelen pogled in praktična, vsakodnevna izkušnja?

Vrniva se v tvojo mladost, ko se ni dalo dihati … Ko si stopil iz hiše – kaj si videl, kaj si vonjal, kaj si čutil, o čem si razmišljal?

Znašel si se v klasični dilemi: lahko kaj postorim sam ali preprosto obupam in pustim vse tako, kot pač je. Kaj je bilo tisto, kar je prevesilo dogajanje?

Ustanovil si Eko krog, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo. Lahko pojasniva obe področji skozi dejavnost vašega društva, kje si dejavnosti celo nasprotujeta …

Postal si torej aktivist. Med petimi dimenzijami ekološkega gibanja: 1. ignoranca, 2. rešila nas bosta znanost in tehnologija, 3. prepustite rešitev trgu, 4. vrnitev k naravnemu ravnovesju, 5. osebna odgovornost -, se zdi, da je ravno slednja najbolj problematična … Kaj je naloga aktivista? Da reši en manjši problem ali da odpravi sistemski problem?

Kaj sem kot posameznik naredil za rešitev planeta? Sem ločil odpadke, v hotelu večkrat uporabil brisačo? Ta čudovit ideološki mehanizem posameznika naredi osebno odgovornega , kar pomeni, da nam ni dovoljeno zastaviti velikih vprašanj o reorganizaciji družbe. S katerimi dilemami se soočate na vaših delavnicah za aktiviste?

Član Eko kroga je tudi Dušan Kastelic, ilustrator in risar stripov. V pogovoru za Mladino je povedal: »Ljudje, ki so še pred leti udrihali po nas, nas zdaj prosijo za pomoč. Mislim, da se nas status počasi spreminja skupaj z miselnostjo ljudi. Domorodci so nas obtoževali, da nam gre samo za denar, da smo plačanci cementarne iz Anhovega, da želimo ljudem jemati delo … Bilo je precej groženj, veliko večino jih je prestregel Uroš Macerl, ki ima k sreči debelo kožo.« Se strinjaš z njim?

Po shodu leta 2010 v Ljubljani (ki sem se ga udeležil tudi sam …) si povedal, da so se tam zgodile tudi stvari, ki jih v javnosti še ne moreš povedati. Si medtem o tem že spregovoril?

Si bil že od samega začetka mišljen kot »prepoznaven obraz«, ki ima precej očiten namen – dvigniti ozaveščenost in pritegniti pozornost k problemu. Zdi se, da zlasti mediji potrebujejo tak obraz. In bolj ko je obraz prepoznaven, bolje je zanje – več je klikov, mnenj, delitev …

Ste imeli tudi rezervno različico v obliki katerega od slovenskih zvezdnikov? Se je kdo ponudil sam? (Resda lahko zvezdniški glas in obraz pripomoreta k večji prepoznavnosti problema, ampak pred tem je nujno, da ima aktivistično gibanje dovolj kritične mase, povezanosti in delavnosti. V »zvezdništvu« pa je največja past za vse – za medije, za občinstvo, ki opazuje in za aktiviste. Na koncu se bolj pogovarjamo o zvezdniku kot o dejanskem problemu. In pomemben je še en vidik – kako zadržati pozornost ljudi, da ni zvezdniški poziv zgolj površinski pojav, ki razvname naša čustva le za krajši čas.)

Sporočilo Grete Thunberg nikoli ni gostobesedno in leporečno: zajema nekaj osnovnih poant, katerih se drži in jih vztrajno in ob vsaki priliki ponavlja. Ja, ponavlja jih kot lajna, goni eno in isto. In ravno v tem je prodornost in drugačnost njenega nastopa! Je nekdo, ki enkrat za spremembo res hoče nekaj sporočiti, pozornost s sebe usmeriti na to, kar govori. Pravi … » in ne sprašujte nas, kaj je treba narediti, vprašajte znanstvenike. Ne želimo, da prisluhnete nam, prisluhnite znanstvenikom!«

Nelagodje in zadrega sta občutji, ki ju ne maramo in se ju potrudimo hitro znebiti, odvesti v to ali ono smer. In zlasti spletni komentarji so v tem primeru izvrsten in hkrati srhljiv pokazatelj nelagodja, ki ga je izzvala Greta Thunberg.

Kot so na primer opazili nekateri komentatorji, se Greta noče postaviti na to ali ono politično stran, na primer (v ZDA) podpreti demokratov, ki so za okoljsko problematiko tradicionalno bolj dojemljivi kot republikanci. Toda v resnici to njenega nastopa ne dela »apolitičnega«, temveč – nasprotno – izjemno političnega. V pozivu: »Pozabite vaše politične igre in prisluhnite znanosti«, bi kot njegovo temeljno ost lahko videli to, da v politiko (znova) uvaja razsežnost univerzalnega, univerzalne propozicije in naslovitve. Pri tem seveda ne gre za sentimentalno politiko sredinskega povezovanja, ampak za enak in radikalen pritisk na vse. To pomeni, da meri na nič drugega kot to, da politiko spet naredi – politiko. Torej delati za dobro vseh ljudi!

(Sklicevanje na znanost v njem ni način »nevtralizacije« ali izbrisa politične dimenzije, ni znamenje koraka onstran politike, ampak način, kako prek invokacije znanosti – katere domet je lahko samo univerzalen, ali pa ni znanstven – pripelje univerzalizem nazaj v politiko in s tem spremeni samo naravo (trenutne) politike.)


Roke Človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj misliš, da se aktivizem pripisuje predvsem levici? To kar počneš danes, verjetno ni več vprašanje izbire, to je zdaj tvoja dolžnost. Bi kot sredstvo reševanja nakopičenih težav izbral politiko?

V Eko krogu poudarjate velik pomen odločitev sodišč. Za razliko od javnega mnenja, ki pravosodju ne zaupa, imate vi popolnoma drugačno izkušnjo. Čemu pripisujete take odločitve sodišč – znanju posameznikov, razumevanju širše slike?

Če bi na vizitko napisal ekoterorist, bi …

“Razočarana sem nad človečnostjo, vendar se nisem pripravljena odpovedati upanju,” pravi ena od kapitank Sea Watch. Čemu se nisi pripravljen odpovedati ti?

Kako se je dihalo v toplem in vlažnem letošnjem novembru?

Pogosto mislimo, da če ne bomo naredili nič, bo vse ostalo tako, kot je. Ne, ne bo. Družba se že drastično spreminja in se bo, tudi zaradi podnebnih sprememb, še hitreje bolj drastično spreminjala naprej. A v kakšni smeri?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale.

  • Share/Bookmark

GORE – ČLOVEK – IZLET

Torek, November 12th, 2019

Najprej so bile gore. Divje. Neukročene.

Potem se je pojavil človek. Udomačen. Z raziskovalno žilico.

In ta človek se odpravi v gore. Sprva zaradi opravkov, nuje. Kasneje na izlet. Pohod. Turo. Turni smuk. Alpinistični vzpon. Po napor, zadovoljstvo in užitek.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V soboto, 9. novembra 2019 je na Osnovni šoli Preserjah pri Radomljah v Preserjah pri Radomljah potekal regijski del Državnega tekmovanja Mladina in gore. Letos je minilo 30 let, od kar sem to tekmovanje ustanovil in ga dobrih deset let tudi vodil. Tudi zato je izvedbo tekmovanja spet prevzelo Planinsko društvo Domžale oz. njegov mladinski odsek (vodja tekmovanja je bila Klara Mestek).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Pred skoraj dvajsetimi leti sem oblikoval definicijo državnega tekmovanja Mladina in gore (28. 9. 2000), ki v veliki meri velja še danes:
»Državno tekmovanje Mladina in gore je gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj gorništvo obe prvini enakovredno združuje.”

Po koncu pisanja testov iz teme Planinska šola smo pripravili malo manj kot dve urni program (od 11.30 do 13.15 = 105 minut) v katerem smo želeli iz mulcev (33 ekip x 4 člani/članice = 132) zvabili gorniške občutke, kot jih sicer odkrivamo ob vzponu na goro, sestopu z nje in podoživljanju doma.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi velikega števila smo člane ekip (v starosti od 6. do 9. razreda) razdelili v šest, številčno približno enakovrednih skupin (20–22), ki so vodeno obiskali vse dejavnosti (sicer v ne ravno običajnem vrstnem redu dogajanja na izletu) in v njih precej intenzivno sodelovali (15–17 minut). Vsako od dejavnosti je bilo torej treba ponoviti z vsako skupino, kar je bil svojevrsten izziv.

V ta namen sem povabil, vrhunske ustvarjalce, tesno povezane z (domžalskim) gorništvom, da je vsak od nas prevzel eno od vsebin:
- PRIPRAVA NA TURO, Lili Jazbec,
- GORA JE VRH DOLINE, Borut Peršolja,
- VRH, Dan Briški,
- VAROVANJE GORA, Marjeta Keršič Svetel,
- VARNOST V GORAH, Srdjan Živulović – Bobo in
- PODOŽIVLJANJE GORA, Polona Mežnar.

Z različnimi pristopi (vodenje, delo v skupini, znanje/pripovedovanje, poslušanje, veščine/ročne spretnosti, čuječnost, fotografiranje …) smo poustvarili, podoživeli IZLET na goro.

Ko hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

PRIPRAVA NA TURO -Zakaj je tako težko zjutraj začeti hoditi? Še prej pa zgodaj vstati … Ali je lahko še bolj strmo? Hoja je enolična, dolgočasna. Potem pa se nekaj zgodi, vidimo rožo, opazimo žival, zaslišimo tišino. In malica – to je eden vrhuncev vsakokratnega izleta. Gre res samo za salamo in žemljo? Kaj če vsega tega ne bi bilo: če bi se lahko ves dan vozili z gore na goro, s slušalkami na ušesih, ob drenjanju z neštetimi drugimi otroki, z žetonom, ki bi na avtomatu odprl vrata do hamburgerja? So to gore ali zabaviščni park. Kaj o navadah pravi Častni kodeks slovenskih planincev …

GORA JE VRH DOLINE -Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja? Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

VRH -Ta vsebina ni imela navzočega ustvarjalca, pač pa je bila šolska učilnica spremenjena v sproščen ambient, kjer so mulci lahko ležali po tleh na telovadnih blazinah. Petnajst minut so si lahko bolj ali manj v tišini ogledovali fotografije gora in poslušali meditativno glasbo. 100 svojih odličnih fotografij nam je za ta namen posodil Dan Briški, iz najmlajše generacije vrhunskih gorskih fotoreporterjev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

VAROVANJE GORA -Naravovarstvo. Sodobnih problemov v gorah ne zmanjka: varčevanje in onesnaževanje vode (čistilne naprave v planinskih kočah), (mirujoči) promet v dolini, način oskrbe planinske koče, množičnost obiska in udobje v planinskih kočah, zmanjševanje in reciklaža odpadkov … Kaj sporoča gorniška Greta Thunberg? Mulci so pisali, risali, pri čemer je vsak od njih prispeval košček v skupno celoto.

VARNOST V GORAH -Redko (k sreči!) zares vidimo nesrečo v gorah. Vidimo pa čustva, prestrašenost, upanje, negotovost. Skozi svoja čustva prepoznavamo čustva vpletenih v gorsko nesrečo. Mulci so ob vstopu v prostor pogledali enega, dva kratka posnetka resničnih nesreč (padec v steni, snežni plaz na urejenem smučišču), potem pa so sami skušali izraziti gorsko nesrečo. (Iz Planinske šole poznajo temeljne postopke reševanja, način obveščanja o nesreči, delo GRS …). Na voljo so jim bili pripomočki s pomočjo katerih so izdelali fotostrip. Nesrečo so izrazili tudi s portretnimi izrazi (groza, strah, osuplost) …

PODOŽIVLJANJE GORA -V zadnjem delu, ko smo že na varnem v dolini, morda celo že doma, shranjujemo in predelujemo vtise. Iz bogate, a pozabljene zakladnice slovenskih gorniških pesmi smo izbrali dve do tri pesmi, ki so manj poznane in manj izvajane. Člani skupine so se sami odločili, katero pesem se želijo naučiti oz. jo vsaj podrobneje spoznati. Del besedila smo pri pesmi pustili odprt in so ga mulci oblikovali sami.

***

Zdi se mi, da je bila finta vsega dogajanja za udeležence v tem:

Manj govoriti, več poslušati. Pa res slišati. Tudi če ne razumeš … slišiš. Trud, ki ga vložiš v poslušanje, je že akcija.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SAŠINO SPOROČILO

Četrtek, Oktober 24th, 2019

V torek, 5. novembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

gorniški večer s Sašo Roškar

Dediščina gora

(devetinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 269 KB)

Saša Roškar (1974) iz Domžal, živi v Ljubljani, partnerica in mama treh sinov. Univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja (2001). Članica Planinskega društva Domžale (1982) in vodnica Planinske zveze Slovenije (1993). Kot konservatorka – konservatorska svetovalka je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, kjer se med drugim ukvarja tudi z območjem Triglavskega narodnega parka. Med letoma 1986 in 2002 je aktivno sodelovala pri delu mladinskega odseka Planinskega društva Domžale ter pri izdajanju odsekove knjižice Gremo skupaj v hribe!. Avtorica več znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter knjig: Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015). Članica Slovenskega etnološkega društva in Slovenskega konservatorskega društva. Prejela je bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije (1998) in bronasto priznanje Športne zveze Domžale za aktivno delo v športu (2002).

S Sašo se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Odmev v Gorenjskem glasu, 12. 11. 2019. (PDF 321 KB)

***

O čem sva se pogovarjala:

S kom, kako in kam si začela hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli sprva družina, kasneje prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta? Kaj (gorniškega) si brala? Si pisala dnevnik?

Kako si zašla v mladinski odsek? Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kako se spominjaš vodnic (Nives, Nada, Jasna …) in vodnikov (Vinko, Janko, Jure …)? Kdo so bili načelniki mladinskega odseka v tvojem obdobju?

Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo (če se prav spomnim ti je šlo na živce takratno planinsko obredje oz. različni krsti)? Kateri projekti so izstopali (se morda spominjaš tekmovanja Mladina in gore?), kaj vas, nas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosna?

Si kot otrok/udeleženka uživala na izletih, taborih, zimovanjih? Z vašo generacijo (Tina, Nadja, Mateja …) je praktično zamrlo petje …

Se iz mladostniškega obdobja spomniš kakšne posebej zanimive ture? (Mogoče sprva nenačrtovane zimske ture na Srebrno sedlo, pa kasneje prečenja Grintovcev …) Takrat smo na odseku/društvu kupili prvo tehnično opremo – čelade, plezalne pasove …


Saša Roškar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšne spomine imaš na vodniški tečaj, na inštruktorje? Zakaj si se odločila postati vodnica? Kaj je pri tem početju najbolj vznemirljivo?

Koliko pozornosti si kot vodnica namenjala posameznemu delu ture (priprava, izvedba, analiza)? Kateri je bil zadnji izlet, ki si ga vodila?

Torkovi sestanki, odsekovo glasilo, delo s starši, pikniki, gorniški športni dnevi … Tega danes ni več …

Kaj je tvoja šibka točka v gorah? Mraz? Te še danes rado zebe?

Kako si »na ti« z orientacijo? Ti koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, na potovanjih?

Nekaj časa si vodila planinski krožek. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri njih na živce, s čim so te razveseljevali? Ti je delo z otroki pomagalo pri vzgoji tvojih sinov?

Sodelovala si tudi s Silvom Karom pri začetkih mednarodnega festivala gorniškega filma. (Etnografski) film je tudi sicer ena tvojih skritih ljubezni.

Konec novembra se bo sklenilo 70. jubilejno leto delovanja Planinskega društva Domžale. Še spremljaš društveno delo?

Si Domžalčanka, starša (mama iz Ilirske Bistrice, oče iz Slovenskih goric) sta se preselili v novozgrajeno stolpnico. Eno so Domžale, ko živiš v njih, drugo pa, ko prihajaš sem na obisk. So Domžale tvoje domače mesto?

Domžalam si posvetila dobršen del prostega, a zelo strokovnega časa. Knjige (Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015)) so med bralstvom naletele na dober odziv. Pred tvojimi knjigami so bile na voljo knjige Staneta Stražarja, pa Marjance Klobčar … Je še kaj podobnega v igri, snovanju?

Je Pravljični Šumberk v domžalskem mestnem gozdu projekt, ki ga kaže pohvaliti ali kritično ovrednotiti?


Odločne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Fotografija … Želela si, da podatek, da si fotografinja, izpustiva iz tvojega biografske skice. Zakaj? Tvoja specialnost so bili portreti. Kaj oziroma koga od fotografinj, fotoreporterjev spremljaš na spletu (instagramu)?

Na povabilo dr. Toneta Cevca se je maja 1996 etnolog dr. Naško Križnar priključil arheološki ekipi, ki je izkopavala Na pastircih pod Kamniškim sedlom. Pomagala sva pri prenosu snemalne opreme in bila priča prvim odkritjem …

Kaj razumemo pod pojmom dediščina gora? Kako v ta sistem uvrstiti gorništvo kot »športno, gospodarsko, raziskovalno, naravovarstveno, zaščitno-reševalno, humanitarno in kulturno dejavnost, povezano z gorsko naravo«?

Je na primer komercialni pohod Sto žensk na Triglav nesnovna kulturna dediščina? Kaj pa način oskrbovanja planinskih koč s konji? Pa gorniški večeri?

Kaj dediščinskega nam sporoča Greta Thunberg?

Si predstavnica ustanoviteljice (države) v Svetu Triglavskega narodnega parka. Kaj tebi pomeni Triglavski narodni park?

Koliko imaš pri svojem konservatorskem delu terena? Je več etnologije, več antropologije ali papirologije?

Katere planine »pokrivaš«? Kaj so največji izzivi? Zakaj danes predimenzionirani traktor diktira prihodnjo usodo planin?

Urejanje prometa in parkiranje, Koča pri Triglavskih jezerih, Triglav … Kakšna so stališča in smer reševanja nakopičenih težav?

Kakšno vlogo imamo obiskovalci, zlasti gorniki in gornice?

Že dlje časa se govori o Forumu zainteresirane javnosti, ki naj bi skušal delovati po principu souporabe gorskega sveta. Kako daleč so v TNP z izvedbo?

  • Share/Bookmark

HKRATI NAJTEŽJI IN NAJLAŽJI PREIZKUS

Petek, Oktober 18th, 2019

Na meddruštveni odbor planinskih društev Kamniško-bistriškega območja sem pred dnevi naslovil naslednji dopis:

PREDLOG ZA PODELITEV NAJVIŠJEGA PRIZNANJA TONETU ŠKARJI

V skladu s s) točko 32. člena in na podlagi a) točke 1. odstavka 67. Statuta Planinske zveze Slovenije devetim planinskim društvom, združenim v Meddruštvenem odboru planinskih društev Kamniško-bistriškega območja, predlagam

da Planinska zveza Slovenije podeli najvišje priznanje

častni član Planinske zveze Slovenije

Tonetu Škarji

za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji in izjemne dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.

Tone Škarja (1937), elektrotehnik (1954), alpinist (1956), gorski reševalec (1961), gorski vodnik (1993), publicist in fotograf. Poročen, oče sina in hčere, upokojenec Elektra Ljubljana (1995). Član Planinskega društva Kamnik (1951) in Gorske reševalne službe Kamnik (načelnik 1968–1978). Pleza od leta 1956, opravil je več kot 1000 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, med njimi več kot 30 prvenstvenih. Sodeloval in vodil je številne reševalne akcije. Kot udeleženec in vodja je sodeloval na osemnajstih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998), Ama Dablam (2005). Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS (1979–2013), podpredsednik PZS (1998–2011). Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika. Pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Avtor ali soavtor knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008), Po svoji sledi: Alpe–Kavkaz–Himalaja (2011). Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1965, 1974), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1979), Bloudkovo nagrado (1979), svečano listino Planinske zveze Slovenije (2002), častni znak svobode Republike Slovenije (2002), Bloudkovo plaketo (2011) in nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu (2014).

Tone Škarja je podal predhodno pisno soglasje, da se strinja s kandidaturo za najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije.

***

1. dopisno sejo Meddruštvenega odbora planinskih društev Kamniško-bistriškega območja je sklical predsednik Jurček NOWAKK. Potekala je med 7. in 9. oktobrom 2019 in se je končala 9. oktobra ob 15. uri. Od 9 članov je na dopisni seji sodelovalo vseh 9 članov (zastopnikov društev). Predlog so podprli:
PD BAJTAR,
PD BLAGOVICA,
PD DOMŽALE,
PD JANEZ TRDINA MENGEŠ,
PD KAMNIK,
PD KOMENDA,
PD MORAVČE,
PD ONGER TRZIN in
DGRS – KAMNIK.

MDO je sprejel sklep št. 35:
»Potrdi se predlog za podelitev najvišjega priznanja Tonetu ŠKARJI »Častni član Planinske zveze Slovenije« za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji in izjemne dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.«

Sklep je bil sprejet soglasno.

Zdaj je na potezi upravni odbor Planinske zveze Slovenije.

  • Share/Bookmark