Arhiv za ‘ geografija’ Kategorija

GORA: KAMNINE

Nedelja, Junij 13th, 2021

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva. Za gorništvo je zagotovo najpomembnejše vzpeto površje, ki ga opišemo z nadmorsko višino, naklonom in ekspozicijo.

Površje nastaja z orogenezo (gr. oros: gora). Zaradi velikih napetosti, ki so posledica globalnega gibanja litosferskih plošč, se kamnine gubajo in lomijo. Tako v skorji nastajajo prelomi oziroma porušitve trdnosti večjih razsežnosti. Ti povzročijo premik kamninskih blokov (centimetrskega ali večkilometrskega), ki ga zaznamo kot potres. Nekateri prelomi so aktivni že milijone let in jih na površju spoznamo po premaknjenih plasteh in zdrobljenih kamninah ob prelomni ploskvi. Na prelome se pogosto navezujejo doline, v katerih so reke vrezale strugo vzdolž zdrobljene prelomne cone.

Za nastanek gorovij je torej pomembna tektonika, njihov trenutni izgled pa je povezan z delovanjem zunanjih sil. Preperevanje, erozija in denudacija začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena.

Preperevanje je razpadanje in razkrajanje kamnine na mestu samem. Pomembno je, ker trdno kamnino razdeli na manjše delce in s tem omogoči njihovo odnašanje. Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura in število letnih prehodov temperature nad in pod ledišče. Delci, ki jih preperevanje loči od kamninske podlage, so izpostavljeni delovanju različnih procesov, ki premikajo delce pretežno v smeri navzdol. Premikanje poteka neposredno zaradi težnosti ali pa jih prenaša gibajoča snov (voda, zrak, led).

Razgaljanje površja kot posledico vzajemnega delovanja preperevanja in odnašanja gradiva na nagnjeni površini imenujemo denudacija. Gradivo se premika po pobočjih navzdol zaradi pobočnih procesov. Denudacija deluje ploskovno, v nasprotju z njo pa erozija deluje linijsko. Erozija je dolbenje, razjedanje in odnašanje kamnine in preperine zaradi delovanja ledenikov, vetra in zlasti vode.

Glede na nastanek ločimo tri skupine kamnin:

- Magmatske kamnine v Sloveniji pokrivajo 3 % površja (v alpskem svetu je takšnih 8 % kamnin). Po nastanku so lahko globočnine (Nastanejo, kadar se magma strdi pod površjem. Najdemo jih na Pohorju. Takšni kamnini sta granodiorit in čizlakit.), žilnine (Nastanejo, če se magma vtiska v razpoke v Zemljini skorji. V Sloveniji jih najdemo kot pegmatitne žile v okolici Raven na Koroškem.) in predornine (Nastanejo, kadar magma prodre na površje. Pri nas so pogosti tufi, ki so ognjeniškega izvora, po načinu nastanka pa so sedimenti, saj so nastali s sprijetjem vulkanskega pepela. Najdemo jih zlasti na Smrekovcu in pri Peračici na Gorenjskem.).

- Sedimentne kamnine pokrivajo 93 % površja Slovenije in so najbolj razširjene (v alpskem svetu prekrivajo 83 % površja). Glede na nastanek ločimo kemične in piroklastične sedimentne kamnine, za naš gorski svet pa so najpomembnejše biokemične in mehanske ali klastične kamnine.

- Metamorfne kamnine so nastale s preobrazbo sedimentnih in magmatskih kamnin v globljih delih Zemljine skorje, kjer so zaradi visokih temperatur in pritiskov postale neobstojne. V Sloveniji jih najdemo na 4 % površja (v alpskem svetu jih je 10 %), in sicer na Pohorju, Strojni in Kozjaku.

Mehanske ali klastične sedimentne kamnine
Sestavni deli teh kamnin so nastali kot posledica učinkovanja zunanjih vplivov na obstoječe kamnine, torej procesa preperevanja. Večino preperelega gradiva raznašajo vode, veter in ledeniki. Po prenosu se kamnina odloži v rečnih dolinah, jezerih in morjih. Glede na velikost zrn ločimo grušč, prod, pesek, melj in glino. Največ jih je na ravninskem svetu ob največjih rekah. To slabo sprijeto gradivo se v procesu diageneze sprime v trdno kamnino. Tako so nastali glinavec (njegova pogosta značilnost je skrilavost oziroma lomljenje v ploščah), meljevec, peščenjak, konglomerat (ta nastane z vezavo zaobljenega proda) in breča (ta nastane z vezavo ostrorobatega grušča). Mednje uvrščamo tudi tilit, ki nastane s sprijetjem ledeniških usedlin.

Biokemične sedimentne kamnine
Med te uvrščamo obsežno skupino karbonatnih kamnin. V Sloveniji je največ apnenca, ki pokriva dobro četrtino površja (v alpskem svetu 24 %) in dolomita na dobri desetini površja (v alpskem svetu 15 %). Večina organizmov gradi svoj skelet iz kalcijevega karbonata ali silicijevega dioksida (kremenice). Po odmrtju se njihovi skeleti usedajo na dnu sedimentacijskega bazena, na katerem se lahko tudi ob pomoči tektonskega delovanja začne proces diageneze. Trdni deli ostankov živih bitij pri tem okamnijo in se ohranijo v kamnini – imenujemo jih fosili. Če jih je v kamnini veliko, dobijo po njih ime – školjkoviti, koralni ali foraminiferni apnenec. Velike porabnice apnenca so bile korale in njihove bližnje sorodnice stromatopore, ki so gradile grebene in trate.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ČISTO NAVADNA GORA

Nedelja, Junij 6th, 2021

Če v Sloveniji primerjamo gorska območja z drugimi pokrajinskimi tipi, so najopaznejša zaradi izoblikovanosti površja oziroma njegove razčlenjenosti. Na kratke razdalje se menjavajo globoko vrezane široke ledeniške doline, utesnjene soteske in povirne grape, gozdnata strma pobočja, uravnane kraške planote in podi, goli priostreni vrhovi s prepadnimi stenami, ledeniške krnice in slapovi, žive planine in zaraščajoče se košenice. Gorska območja označujejo tudi posebne podnebne, vodne in rastne razmere.

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

V naslednjih nekaj prispevkih bomo pogledali posamezne sestavine gore.

Gore, čisto navadne gore. Ki je tam že milijone let in katere trenutni izgled nam je dano videti in doživeti.

S hojo.

Da gora postane zhoja.

(Fotografije: Borut Peršolja)

GORA: KAMNINE

GORA: VODA

GORA: OZRAČJE

GORA: PRSTI, RASTJE, ŽIVALSTVO

GORA: PREBIVALSTVO

  • Share/Bookmark

VARUHI NARAVE GREDO NA REFERENDUM, VARUHI GORSKE NARAVE PA NA POČITNICE

Torek, Junij 1st, 2021

“Varuhi narave gredo na referendum” se je glasil članek urednika Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela (22. maja 2021).

Varuhi gorske narave, nosilci naravovarstvenega strokovnega naziva v PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), so v tem času (v resnici to traja že nekaj let …) na zasluženih počitnicah. Ali pa med seboj razpravljajo o privlačnih temah, kot so lepe gorske zavarovane rastline, prisrčno obeležujejo svetovne dni gozda, voda, Zemlje in kremšnite ter si izmenjujejo ♠ ob čudovitih fotografijah opoldanskih sončnih zahodov.

Zbiranju podpisov za referendum o pitni vodi (glede Zakona o vodah) se je pridružilo več sto prostovoljcev in prostovoljk. Podporni mreži so logistično priskočile na pomoč okoljevarstvene in civilnodružbene organizacije, med njimi na primer Zveza tabornikov Slovenije.

Ne pa PZS.

Pobudnik referenduma je okoljevarstvena organizacija EKOKROG s široko podporo okoljevarstvenih in drugih civilnodružbenih organizacij ter vodovarstvenih strokovnjakov.

Ne pa PZS in opevanih več kot 290 planinskih društev/klubov.

PZS, kot pohodniška trgovka z najvišjo ceno pitne vode daleč naokrog (za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode v planinskih kočah, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3)) in (ob kmetijstvu) kot ena večjih onesnaževalk pitne vode v visokogorju, se je raje potuhnila, če ne celo obrnila proč.

V statutu PZS je še leta 2005 pisalo:

»7. člen
Planinske organizacije so del civilne družbe, kar pomeni, da jih pri njihovem delovanju poleg uresničevanja vsebin 3. in 4. člena tega Statuta PZS, vodi tudi prizadevanje za dobrobit vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Planinske organizacije so prostovoljne organizacije in v ta namen razvijajo prostovoljno delo.«

Veljavni statut PZS v 11. členu pravi: »Delovanje v javnem interesu je prispevek PZS k blaginji prebivalcev Slovenije.«

Do neke mere je razumljivo, da se v času, ko se je oblikovala in sprejemala novela zakona o planinskih poteh, PZS ali v njenem imenu predsedstvo ni uradno vključevala v protivladne dejavnosti. Ni pa razumljivo, da tega niso storili njeni najbolj neobremenjeni udje (na primer mladi v Mladinski komisiji), varuharski strokovni del (Komisija za varstvo gorske narave) ali vsaj katero od (večjih, vplivnejših) opevanih planinskih društev/klubov …

To, da PZS ni več naravovarstvena organizacija, smo doslej že vedeli. Zdaj tudi vemo, da PZS ni več niti civilnodružbena organizacija. Zgolj še potrošniška, pohodniška organizacija, ki mora čim prej spremeniti ime.

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

STREL V KREMŠNITO

  • Share/Bookmark

ŠE NEODKRITO NACIONALNO BOGASTVO

Petek, Maj 28th, 2021

V letu 2021 obeležujemo 40. obletnico zakonske ustanovitve Triglavskega narodnega parka in 60. obletnico razglasitve doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park. Jubilej so v Javnem zavodu Triglavski narodni park poimenovali Triglavski narodni park – za naravo in ljudi.


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

Ob tem so zapisali: » … načrtujemo različne aktivnosti, med katerimi je tudi zbiranje zgodb posameznikov, ki so s parkom na različne načine povezani. Za sodelovanje bi radi prosili tudi vas, da delite vašo zgodbo, misel, vaš pogled, odnos ali izkušnjo, povezano s Triglavskim narodnim parkom, in kaj vam Triglavski narodni park pomeni.«

Zbrane prispevke so objavili na posebej pripravljeni podstrani/blogu Triglavskega narodnega parka.

***

Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, ki delujejo v Planinski zvezi Slovenije, se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo (ob dolžnem predhodnem soglasju uprave Triglavskega narodnega parka zaradi bivakiranja) za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je splačalo vsaj poizkusiti in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih in štiri prekaljene inštruktorje.

Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v veličastnem tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče pod grebenom Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena: Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte, konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznamo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.


Gamsja mati. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri: suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je prestrašen, nebogljen.

Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Uredili smo si bivak, pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi je potrdilo, da se poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija.) Površje, kjer smo ju zmotili, je ustrezalo opisu tipičnega prostora za poleganje: »Najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled.«

Eden od kandidatov za inštruktorja, sicer domačin iz Posočja, je kozliča vzel k sebi in ga imel vso noč v spalni vreči. Dež je prešel v droben sneg. Prostor pod previsom balvana je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili mati – gamsjo kozo, ki se je namenila na kraj polega. Nočni varuh je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Gamsovka ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.

Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

***

V življenju se na različnih področjih srečamo s številnimi pravili. Njihova uporaba predpostavlja določeno skrbnost, izraža pričakovanje, kako naj odrasel človek ravna v določeni situaciji. Zavedanje, da obstajajo konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih, daje prostor naravi, da nas znova in znova preizkuša in uči. To potrjuje tudi opisano dogajanje pod grebenom Loške stene. Storili smo vse, kar v skladu s pravili ne bi smeli, a se je dogajanje odvijalo v pravo smer …

Zavarovana narava Triglavskega narodnega parka je nacionalno bogastvo še neodkrite modrosti, arhiviranih izkušenj in neminljive prilagodljivosti. Ključ do narave se zato namesto v Zlatorogovi mitološki skrivnosti skriva v umevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije in uspešno reprodukcijo. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. To je temelj pokrajinske etike (po Leopoldu), ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” Pokrajinska etika spremeni vlogo človeka iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. V tem je vsa resnica in lepota Triglavskega narodnega parka.

  • Share/Bookmark

VABILO: VTISI GORSKE POKRAJINE IN NAŠI ODTISI V NJEJ

Četrtek, Marec 11th, 2021

(Poobjava vabila CIPRE Slovenija.)

***

Tudi ti opažaš, da gore niso več tako samotne in divje, kot so bile še nedavno? Te skrbi, kakšen okoljski odtis obiskovalci puščamo na okolju? Ali veš, kako obisk gora vpliva na planinsko infrastrukturo?

Če si vsaj enkrat prikimal/a, te vabimo na delavnico Vtisi gorske pokrajine in naši odtisi v njej, namenjeno mladim med 18. in 30. letom. Potekala bo v četrtek, 18. 3. 2021 med 17. in 19. uro na spletni platformi zoom.

Razmišljali bomo o gorništvu, našem vplivu na spremembe v visokogorski pokrajini in možnostih za bolj trajnostno obiskovanje gora. Delavnico bo vodil mag. Borut Peršolja.

Spraševali se bomo tudi o spremembah v pokrajini, zato te prosimo za kratek zapis o opažanju sprememb tvojega najljubšega hriba oz. gore v zadnjih nekaj desetletjih. O takšnih spremembah lahko povprašaš tudi svoje (stare) starše ali primerjaš stare fotografije z današnjimi. Zapis nam posreduj najkasneje en teden pred delavnico (do 11. 3. 2021) na slovenija@cipra.org (uporabi naslov: Razmišljanje o pokrajini).

Prijave so možne do 11. 3. na tej povezavi, število mest je omejeno. Se vidimo!

Izvedbo delavnice podpira Mladinski svet CIPRE (CIPRA Youth Council) v okviru ključne teme: pokrajina CIPRE International.

***
Razširitev problematike:

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: PREVALSKI H(L)ODOVOZ

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

POVRŠJE

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Torek, Januar 5th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

FLIRTanje

Ponedeljek, Januar 4th, 2021

Pred slabim mesecem dni, 15. decembra 2020, je iz Kamnika proti Ljubljani, v okviru rednega voznega reda, zapeljal novi potniški vlak (prvič se je po 23,6 kilometrov dolgi in sto trideset let stari progi poizkusno zapeljal 9. 7. 2020). Gre za eno od 21 enonadstropnih dizelskih potniških garnitur FLIRT švicarskega proizvajalca Stadler, ki so jih kupile Slovenske železnice.

Sprva je bilo predvideno, da bodo novi vlaki na kamniško in prenovljeno kočevsko progo zapeljali aprila, zatem pa oktobra lani. Javnozdravstvena situacija je vse skupaj upočasnila. Vlada je z Odlokom o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja prevoza potnikov, ki je začel veljati v ponedeljek, 16. novembra, še drugič letos začasno prepovedala javni železniški prevoz potnikov v notranjem prometu. Promet je bil tako letos zaustavljen kar 85 dni (spomladi 56 dni, od 16. marca do 11. maja in pozimi 29 dni, od 16. novembra do 15. decembra).

Ob napovedi novega vlaka in opazovanju njegove vožnje na progi se je prebudilo otroško veselje in pričakovanje, primerljivo s tistim ob čakanju darila pod novoletno jelko. In kot vedno so se ob prvih vožnjah nekatera pričakovanja uresničila, ostalo pa je tudi nekaj neizpolnjene praznine.

Prve uporabniške izkušnje FLIRTtanja:

+ (ful dobro)
- sodoben, čez in čez nov vlak
- zunanja svetila so močnejša, vlak pa v mraku bolj opazen
- dinamično, nesunkovito speljevanje in zaviranje
- zadržano in barvno udobno notranje oblikovanje
- vsi, potnikom namenjeni, napisi so v slovenskem jeziku
- priročne vtičnice za polnjenje različnih mobilnih naprav

– (no ja)
- deluje zelo plastično in manj domačno; prevladuje letalski in ne vlakovni vtis
- prvi del kompozicije ima dvoje vrat, drugi del zgolj ena vrata, kar v korona razmerah onemogoča krožno, nesrečevalno vstopanje in izstopanje potnikov
- razmeroma dolg, ozek povezovalni del med obema potniškima deloma z elektro in strojnimi instalacijami
- prehodna vrata se ne odpirajo avtomatsko, ampak le na zahtevo/dotik
- iz Domžal v Ljubljano se vedno, zaradi nespremenljive smeri sedežev, lahko pelješ samo vzvratno
- držala za roke na sedežih so (pre)ozka
- ob sedežu ni prostora za odlaganje dežnika
- okna se ne odpirajo, na voljo je le avtomatsko krmiljeno prezračevanje (spet: v koronačasih je to nevarno, v naših podnebnih razmerah pa tudi energetsko potratno)
- avtomatska izvlečna stopnica za lažji vstop je previsoka in ni v ravni perona (ne v Domžalah, ne v Ljubljani)
- (pre)glasen napovednik prihodov na postajo
- zelo slovenska angleščina napovednika prihodov na postajo
- napovedanega wifija zaenkrat še ni
- zelo glasen in prediren opozorilni zvok ob odpiranju/zapiranju vrat
- zdi se, da je vlak, na odprtem prostoru, ob približevanju in oddaljevanju glasnejši od starega vlaka

/ (ne vem še)
- udobnejši? (hm, nisem prepričan)
- prostornejši? (zgolj tam, kjer so sedeži dvignjeni in postavljeni v dva/dva družinsko postavitev, ki smo je vajeni v kanarčkih //serija 713/715 dvočlenih dizelskih potniških garnitur proizvajalca MBB Donauwörth/TVT Boris Kidrič Maribor, izdelanih med letoma 1983 in 1986//)
- hitrejši? (ni še opazno; potovalni čas naj bi se skrajšal do 10 odstotkov – iz Domžal do Ljubljane s sedanjih 24 minut na 21 minut in pol; novi vlaki hitreje pospešujejo in dosegajo višjo potovalno hitrost – do 140 kilometrov na uro)
- sodoben informacijski sistem?

***

Domžalska novost je kolesarnica na železniški postaji (s servisnim stebričkom z orodjem za hitro popravilo kolesa) kot del projekta pospeševanja uporabe javnega potniškega prometa, spodbujanja trajnostne mobilnosti in zmanjševanja emisij. Kolesarnica je za polovico priveznih mest predimenzionirana, trajnostna mobilnost pa bi morala seči najmanj v Ljubljano … To pomeni, da bi čim več domžalskih delovnih migrantov v Ljubljano z vlakom seboj peljalo kolo. Kako in če sploh to z novimi vlaki funkcionira, pa sporočim kmalu – v novem prispevku.

In ja, še vedno hodim z vlakom.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SPREMENJENE GORE?

Torek, December 29th, 2020

Vreme z vsemi svojimi prvinami (temperatura, vlaga, svetloba, veter …) ves čas spreminja zaznavo gorskega površja. Zlasti konveksne, pa tudi konkavne oblike površja omogočajo orografski učinek vremena na privetrni in zavetrni strani gore/gora.

Ko se znajdemo v oblaku, katerega del, ki nas obdaja, imenujemo megla, se pokrajina, po kateri se gibljemo, v celoti spremeni. V resnici ostaja docela enaka, popolnoma pa se spremeni naša zaznava.

Nejasnost, nedoločenost, negotovost.

Vse to velja dokler ne pridobimo dovolj gorniških izkušenj, prepotrebnega znanja in pustimo tudi intuiciji, da nam omogoča zvizualizirati od prej znano pokrajino.

Jasnost, določenost, gotovost.

V kombinaciji s snegom in mrakom postaneta hoja in vodljivost izjemno zahtevni. Zbranost se dvigne visoko čez običajno raven. Vrnitev na vhodišče je prežeta z utrujenostjo, ki jo ista pot, ista pokrajina – v idealnih razmerah – nikakor ne more izvleči iz mišic in glave.

Telo/stroj, ki deluje 100 odstotno, pokaže svojo prvinsko prilagodljivost in spoštljivo ponižnost. Zato se splača hoditi. Zato je treba poskusiti.

Zadovoljstvo.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

BIOTSKA RAZNOVRSTNOST V GORAH

Četrtek, December 10th, 2020

Generalna skupščina Organizacije združenih nacij je 11. december, leta 2003, prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Tudi letos se bodo, sedemnajsto leto zapored, zvrstile znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede njihovega prihodnjega razvoja ter spoštovanja omejitev in (za)varovanja gorskih pokrajin.

Vse aktivnosti naj bi tudi tokrat tkale in gradile iskreno, trdno zavezništvo domačega prebivalstva, obiskovalcev gora in odgovorne politike, ki lahko le s skupnim delovanjem pripomore k ohranitvi gorskih ljudstev in pokrajin po vsem svetu.


Jaz sem gora, gora sem jaz. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kje najdemo kar polovico vročih točk biotske pestrosti?

Kje uspeva na tisoče sort sadja, zelenjave, žit, stročnic, semen, oreškov in kje najdemo številne pasme živali, različne žuželke in glive?

Kje raste kar tretjina vseh rastlinskih vrst?

Odgovor je preprost: v gorah!


Grintovci. (Fotografije: Borut Peršolja)

Letošnja tema mednarodnega dne gora je zato biotska raznovrstnost.

#Gore so pomembne/#MountainsMatter

Predstavitveno gradivo FAO v angleškem jeziku (PDF 1,4 MB)

***

Gore sodijo med najveličastnejše pokrajine na Zemlji. Njihova edinstvena višinska razčlenjenost, stisnjeno navpično zaporedje rastlinsko-podnebnih pasov in nedostopnost so z osupljivimi prilagoditvami na izjemne razmere oblikovali enkratne in neponovljive oblike življenja.

Biodiverziteta vključuje pestrost ekosistemov, vrst in genskih zapisov. Gorska območja so zatočišče številnih endemičnih vrst. Izoblikovanost površja, zlasti velika višinska razčlenjenost, nakloni in ekspozicija, omogočajo različne možnosti gojenja številnih ekoloških pridelkov, vzgoje rastlin, živinoreje in gozdarstva.


Opuščena planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vendar pa podnebne spremembe, neustrezna kmetijska raba, intenzivno rudarjenje, prekomerna sečnja in krivolov predstavljajo resno grožnjo biotski raznovrstnosti. Spremembe rabe tal in naravne nesreče zmanjšujejo biodiverziteto in jo delajo še bolj ranljivo in krhko. Degradacija ekosistemov, izguba življenjskega prostora in migracije nezadržno praznijo gorska območja. Posledica je izguba avtohtone, okolju lastne, starodavne dediščine domačega prebivalstva.


Souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Trajnostno upravljanje biodiverzitete gorskih območij mora biti ena od ključnih nalog svetovne skupnosti.

***

Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogastvo vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, tudi v Sloveniji ne more biti kapital.


Gozdna vlaka kot življenjsko okolje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov slovenskega visokogorja, največkrat pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjamo v hribovitih območjih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali. Vsi vam bodo povedali, da so edini in resnično pravi odgovor le – krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemljišča, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozoto premalo intenzivne paše in z njim povezanega zaraščanja površin. Toda: kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije?


Žabji kralj Alenke Sottler. (Fotografija: Borut Peršolja)

Satoyama je japonski izraz, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, ki so se izoblikovala v preteklosti ob součinkovanju ljudi in narave. Ta območja ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo. Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je v Sloveniji dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar dejansko poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti.


Idealistična podoba gorske pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Del biodiverzitete je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. K oblikovanju vrednot veliko prispeva turizem in njegovo oglaševanje. Turizem je danes veliko bolj kompleksen kot v preteklosti, zato so tudi njegove naloge segajo na številna, odgovorna področja. Poleg razvoja ponudbe, trženja in prodaje turističnih storitev destinacije, ima turizem sočasno nalogo ohranjanja naravne in kulturne dediščine, zadržanja identitete kraja ali celotnih pokrajin, očuvati biodiverziteto …


Gore: realističen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)

S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

Narava je živo bitje. Čas je za sprejetje zakona, ki bo določil, da je narava skupaj z vsemi svojimi fizičnimi in metafizičnimi prvinami nedeljiva, živa celota, ki ima zatorej »vse pravice, pooblastila, dolžnosti in obveznosti pravne osebe«. To je bilo tudi idejno izhodišče (zdaj že ukinjenega) varuha pravic gora.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Več:
#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

PRSTE STRAN OD PRSTI IN DREVES

Sreda, December 9th, 2020

Ob pogledu na park ob domžalski občini in upravni enoti (menda ga je občinska oblast samovoljno preimenovala v Slamnikarski park) mi je zaigralo srce. Barvita jesen pogosto postreže z lepimi vtisi. Nizko sonce se je že usedlo na vrhove dreves. Listi so se razporejali v skupine, na tiste, ki so se že odpravili na pot navzdol in tiste, ki so se še zadrževali pri razgledu. Pod nogami je hreščal droban pesek in hkrati se je slišalo podrsavanje in hrustljavasto lomljenje simetričnih listnih ploskev.


Zamolkle barve rodovitnosti. (Fotografije: Borut Peršolja)


Harmonija kroga letnih časov.

Hoja po suhem, odpadlem listju je nekaj, kar poznamo in obožujemo vsi. Ne glede na spol, starost in kontinent. A že po nekaj dneh smo bili, podobno kot v minulih letih, oropani tega brezplačnega užitka.


Mozaik razlik. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vrtnarji Arboretuma Volčji Potok so eno dopoldne zaigrali na trombe: v nekoč bojda po imenu celo eksotičnem parku, so na plano spustili vse registre orgel, igrali so jurišno koračnico za akumulatorski puhalnik MAKITA in orkester klavirskih grabelj. Ubrani hrup je rezultiral v čistini notnega črtovja, občinsko in upravnoenotsko uradništvo je na oknih, spod prepotenih obraznih mask, uživalo v divjih punkovskih ritmih, v valovanju listov in se zaprepradeno spraševalo:

Ga boli, lipov list, ko pade na tla?

Park se je v enem dopoldnevu spremenil v SSKJpark:
»negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«. Nobenega odpadlega lista ni bilo nikjer več, od hladu ovela trava je bila počesana v isto smer.

Lepo.

Pa je tako tudi zares v redu?


Samo listje? Zgolj listje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Rahljati vrhnjo plast tal, grebsti po njej in držati prst med prstmi, je privilegij, ki v sebi nosi, tisočletni spomin ledenih dob, vaških veselic in spomina otroškega šolskega vznemirjenja ob jutranji hoji. Mešanica preperelega listja, na pol razkrojene organske snovi, deževnikov, stonog, harlekinskih pikapolonic, cestnega prahu in izpljuvkov meščanskih klošarjev razpolaga s čudovito lastnostjo, ki močno prekaša isto svojstvo človeka, to je rodovitnost. (Nerodovitne prsti ni!)

Pŕst, ta preperel površinski del Zemljine skorje, ki nastaja in se spreminja zaradi vplivov matične podlage, podnebja, reliefa, vode, časa, delovanja organizmov in človeka je naravno okolje za uspevanje rastlin (in drobnih živali). Ne more pa se obnavljati, če ji odvzamemo biosferni del, snov za poživitev.


Listje na travni površini res ne more nikogar motiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prst nastaja izjemno počasi: tisoče let traja, da nastane tanka plast. Izjemno hitro pa prst izčrpamo ali celo degradiramo.

Prst je izjemna dobrina, ki je ni na pretek. Še posebej v urbanem okolju.

Zato bi kazalo premisliti in spremeniti sedanjo strategijo totalnega čiščenja parkovnih površin in jo zamenjati s trajnostnim, zadržanim, čez zimo odležanim pristopom, ki bo ohranil tudi komunalno/estetski vidik pospravljene občine.

Vodilo naj bo: prste stran od prsti.


Prihodnost – zima in pomlad – obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas pa je tudi, da se odločneje zavzamemo za zaščito mestnih dreves, kot so to storili že v številnih mestih po svetu. Drevesa morajo biti v mestu zaščitena pred neprimernim ravnanjem. Zaradi njihovega pomena za občanke in občane, za videz Domžal, za okolje in za kakovost bivanja nasploh. Pa tudi zato, ker so pogoji za rast in razvoj dreves v mestu zahtevni, če ne celo težki. Zaščita je ukrep, ki v javnem interesu preprečuje povzročanje nepovratne škode in uničenje mestnega drevja.

Novoposajeno drevo v mestu težko zraste in se razvije v zrelo drevo. Zato je vsako odraslo drevo zelo dragoceno. Zaradi številnih koristi imajo drevesa tudi ekonomsko vrednost: v Londonu so pred časom ocenili povprečno vrednost mestnega drevesa v širšem središču mesta na 12.000 funtov (=13.000 €). Zaščita je preventivni ukrep, ki v javnem interesu podpira dolgoživost mestnega drevja in skrbi za obnavljanje drevesnega fonda. Zaščititi je treba vsa odrasla drevesa v mestu in s tem zagotoviti strokovno obravnavo drevja in nadzor nad podiranjem in nestrokovnim obrezovanjem.


Bi morala imeti drevesa pravno subjektiviteto? se je že leta 1972 spraševal Christoper Stone. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark