PRSTE STRAN OD PRSTI IN DREVES

Ob pogledu na park ob domžalski občini in upravni enoti (menda ga je občinska oblast samovoljno preimenovala v Slamnikarski park) mi je zaigralo srce. Barvita jesen pogosto postreže z lepimi vtisi. Nizko sonce se je že usedlo na vrhove dreves. Listi so se razporejali v skupine, na tiste, ki so se že odpravili na pot navzdol in tiste, ki so se še zadrževali pri razgledu. Pod nogami je hreščal droban pesek in hkrati se je slišalo podrsavanje in hrustljavasto lomljenje simetričnih listnih ploskev.


Zamolkle barve rodovitnosti. (Fotografije: Borut Peršolja)


Harmonija kroga letnih časov.

Hoja po suhem, odpadlem listju je nekaj, kar poznamo in obožujemo vsi. Ne glede na spol, starost in kontinent. A že po nekaj dneh smo bili, podobno kot v minulih letih, oropani tega brezplačnega užitka.


Mozaik razlik. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vrtnarji Arboretuma Volčji Potok so eno dopoldne zaigrali na trombe: v nekoč bojda po imenu celo eksotičnem parku, so na plano spustili vse registre orgel, igrali so jurišno koračnico za akumulatorski puhalnik MAKITA in orkester klavirskih grabelj. Ubrani hrup je rezultiral v čistini notnega črtovja, občinsko in upravnoenotsko uradništvo je na oknih, spod prepotenih obraznih mask, uživalo v divjih punkovskih ritmih, v valovanju listov in se zaprepradeno spraševalo:

Ga boli, lipov list, ko pade na tla?

Park se je v enem dopoldnevu spremenil v SSKJpark:
»negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«. Nobenega odpadlega lista ni bilo nikjer več, od hladu ovela trava je bila počesana v isto smer.

Lepo.

Pa je tako tudi zares v redu?


Samo listje? Zgolj listje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Rahljati vrhnjo plast tal, grebsti po njej in držati prst med prstmi, je privilegij, ki v sebi nosi, tisočletni spomin ledenih dob, vaških veselic in spomina otroškega šolskega vznemirjenja ob jutranji hoji. Mešanica preperelega listja, na pol razkrojene organske snovi, deževnikov, stonog, harlekinskih pikapolonic, cestnega prahu in izpljuvkov meščanskih klošarjev razpolaga s čudovito lastnostjo, ki močno prekaša isto svojstvo človeka, to je rodovitnost. (Nerodovitne prsti ni!)

Pŕst, ta preperel površinski del Zemljine skorje, ki nastaja in se spreminja zaradi vplivov matične podlage, podnebja, reliefa, vode, časa, delovanja organizmov in človeka je naravno okolje za uspevanje rastlin (in drobnih živali). Ne more pa se obnavljati, če ji odvzamemo biosferni del, snov za poživitev.


Listje na travni površini res ne more nikogar motiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prst nastaja izjemno počasi: tisoče let traja, da nastane tanka plast. Izjemno hitro pa prst izčrpamo ali celo degradiramo.

Prst je izjemna dobrina, ki je ni na pretek. Še posebej v urbanem okolju.

Zato bi kazalo premisliti in spremeniti sedanjo strategijo totalnega čiščenja parkovnih površin in jo zamenjati s trajnostnim, zadržanim, čez zimo odležanim pristopom, ki bo ohranil tudi komunalno/estetski vidik pospravljene občine.

Vodilo naj bo: prste stran od prsti.


Prihodnost – zima in pomlad – obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas pa je tudi, da se odločneje zavzamemo za zaščito mestnih dreves, kot so to storili že v številnih mestih po svetu. Drevesa morajo biti v mestu zaščitena pred neprimernim ravnanjem. Zaradi njihovega pomena za občanke in občane, za videz Domžal, za okolje in za kakovost bivanja nasploh. Pa tudi zato, ker so pogoji za rast in razvoj dreves v mestu zahtevni, če ne celo težki. Zaščita je ukrep, ki v javnem interesu preprečuje povzročanje nepovratne škode in uničenje mestnega drevja.

Novoposajeno drevo v mestu težko zraste in se razvije v zrelo drevo. Zato je vsako odraslo drevo zelo dragoceno. Zaradi številnih koristi imajo drevesa tudi ekonomsko vrednost: v Londonu so pred časom ocenili povprečno vrednost mestnega drevesa v širšem središču mesta na 12.000 funtov (=13.000 €). Zaščita je preventivni ukrep, ki v javnem interesu podpira dolgoživost mestnega drevja in skrbi za obnavljanje drevesnega fonda. Zaščititi je treba vsa odrasla drevesa v mestu in s tem zagotoviti strokovno obravnavo drevja in nadzor nad podiranjem in nestrokovnim obrezovanjem.


Bi morala imeti drevesa pravno subjektiviteto? se je že leta 1972 spraševal Christoper Stone. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !