RAZGLEDANOST LISARJA

Domžalska pot spominov pelje od Svete Trojice proti Murovici (743 m). Predno se začne pot spet vzpenjati, lagodno in precej razgledno dosežemo preval Konfin, tromejo današnjih občin Moravče, Domžale in Dol pri Ljubljani.

Gre za starodavno križišče nekdanjih poti, po katerih so tovorniki tovorili blago iz kamniškega in savinjskega konca proti tedanjim pristaniščem na reki Savi. Po ljudskem izročilu je tu gospodoval roparski vitez z gradu Koprivnik na Konfinu, ki je tovorjeno blago rad obdržal zase, popotnike pa pospravil, če se niso odkupili.


Stare poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraj s kapelo je poseben in nas vedno vabi k postanku.


Severjeva/Jemčeva kapela na Konfinu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta Jemčeva kapela (v zadnjem času ga nadomešča menda ustreznejše ime Severjeva kapela) je bila postavljena ob poti na prevalu Konfin, v drugi polovici 19. stoletja in kasneje večkrat podrta. Na tem mestu stoji od leta 1904, zadnjič pa je bila temeljito obnovljena leta 1981. Ima prostor (vhod v kapelo je sicer zaprt z zaklenjenimi mrežastimi vrati) v katerega lahko vstopijo dva, trije odrasli.


Lepe sakralne poslikave. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Sestavni del inventarja je oltarček, ki vsebuje leseni kip Marije iz leta 1896, delo kiparja Frana Ksaverja Tončiča iz Kamnika. Slikarija in notranjost je delo Franca Merčuna iz Bišč pri Dragomlju. Na levi strani notranjosti je naslikan sveti Jožef s šestimi angeli, na desni strani pa sveti Valentin. Na zunanji zahodni strani je slika s cerkvijo Svete Trojice in Čajževo domačijo, na vzhodni pa sveti Martin na konju. Kapela stoji v zavetju dveh starih lip, ki sta ju leta 1908 ob odhodu v Ameriko posadili sestri Frančiška in Ivanka Planinc – Severjevi iz Zgornje Javorščice.

Letos spomladi so kapelo začeli prenavljati.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Odprtje in blagoslovitev prenovljene Severjeve kapele je bilo v nedeljo, 23. avgusta 2020.

***

Prav bi bilo, da bi se ob prenovi, s prostora kapele, umaknile, ne samo neustrezno, temveč tudi grdo postavljene, usmerjevalne table. Temu v prid ne govori samo estetika prostora, temveč tudi pravila o planinskih poteh.


Grdo nameščeni usmerjevalni tabli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Usmerjevalna tabla, nameščena na planinski poti, sporoča:
- podatke o smeri in cilju planinske poti,
- čas hoje, ki ga potrebujem do cilja,
- zahtevnost planinske poti,
- nadmorsko višino kraja, kjer je smerna tabla nameščena
- in skrbnika planinske poti.


Stara … (Fotografija: Borut Peršolja)


… in nova usmerjevalna tabla: nobena ne sodi na častitljivi, starodavni lipi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravila velevajo, da se lahko usmerjevalna tabla postavi na izhodišču planinske poti in križišču z drugo planinsko potjo. Kraj postavitve usmerjevalne table markacist izbere:
- glede na preglednost križišča in vidnost poteka planinske poti,
- upoštevajoč lastništvo zemljišča in ob predhodno pridobljenem soglasju njegovega lastnika.


Obe fotografiji iz Gradiva za markaciste (tudi ena od prečrtanih usmerjevalnih tabel nam ni v čast).

Markacija se lahko nariše na deblo drevesa, nanj pa se ne sme namestiti usmerjevalna tabla. Izrecne prepovedi v Pravilniku o označevanju in opremljanju planinske poti sicer ni, a v Gradivu za markaciste jasno piše: »Tabel ne montiramo na drevesa.« Usmerjevalna tabla je lahko izrecno nameščena »na ustrezen kovinski ali lesen stebriček, stavbo, zid ali kakšno drugo konstrukcijo, če je to možno«.


Brojanovo opozorilo v neposredni bližini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markacij tudi ni dovoljeno risati »na objekte, ki so skladno s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja …«

***

Če se hoče, se vsekakor da.

Primer ustrezno postavljenih usmerjevalnih tabel na kovinskem drogu. S planinske poti na Ermanovec, kapela z zvonikom na Škrbinovem griču (960 m), Stara Oselica, na zgodovinski meji nekdanje Kranjske in Goriške dežele ter kasneje zloglasne rapalske meje. Postavljeno aprila 2019.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

* V naslovu uporabljeni izraz lisar je sopomenka današnjemu markacistu. Uporabljal ga je Rudolf Badjura, markirane poti je imenoval lisane poti. Izraza markacist in markiranje je uvedel Vilko Mazi. Pisatelj Janko Mlakar je markaciste imenoval markači oziroma barvači, hudomušno pa Homo alpinus colorans.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “RAZGLEDANOST LISARJA”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « RAZGLEDANOST LISARJA [...]

  2. Alojz Pirnat komentira:

    Konfin stara grdo nameščena je od leta 2006, nova pa je na isti lokaciji kot je bila prej stara od PD Moravče od leta 2014. Borut, kam pa bi ti lepo namestil te table … lahko bi to storil tudi pred napisano kritiko.
    Primer ustrezne postavitve na Ermanovcu pa ima žal na drogu table s pomanjkljivimi podatki in polovico je prastarih že dobro obledelih. Na tečaju na Ermanovcu so bile tudi poudarjene pomanjkljivosti tega stojišča saj tri table na istem drogu kažejo v isto smer … v ta namen so table s tremi napisi.
    Veliko je bilo v KPP nestrinjanj z navedbo iz tvojega citata “Tabel ne montiramo na drevesa” vendar ta navedba stoji v priročniku za markaciste zadnjih par let in je to ena večjih nesmislov. V gozdovih, kjer so drevesa na najbolj primernih stojišči nima nikakršnega smisla kopat jarke, za betoniranje kovinskih drogov …. kar malo se vprašaj po ekologiji, ki jo rad omenjaš.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !