GORA JE ŽIVLJENJE SAMO

(Objava ni sponzorirana.)

Séverine Gauthier, Amélie Fléchais, prevod Katja Šaponjić:
Človek gora

Ljubljana 2019: Zavod VigeVageKnjige, 40 strani, ISBN: 978-961-7077-03-2, cena: 18 €

Knjigo sem kupil.

***

Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori?

Če življenje ni rezultat prepleta izkušenj različnih generacij, s kakšno zgodbo sploh živimo?

***

Drugi jesenski mesec, vinotok (čeprav bi se mu bolje podal listopad, ki je od Trubarjevih časov naprej rezerviran za november), je med drugim namenjen pripravi na prvi november (dan spomina na mrtve ali praznik vsi sveti) ko se spominjamo pokojnih in poskušamo ublažiti žalost ob njihovi izgubi.

Kdor se v teh norih koronačasih še lahko duhovno poglobi, se mu v razmislek pogosto prikradeta na čuden način pomešana žalost in veselje, bolečina in upanje. V resnici je bilo o minljivost življenja in smrti, o sobivanju začetka in konca, doslej povedano prav vse. Dramatika, esejistika, poezija, slikarstvo, fotografija, film … da ne omenjam vsakodnevnih novinarskih vesti in bombardiranj z informacijami z vseh strani.

Seneka je v pismu Marciji zapisal, da moramo svojce sicer ljubiti, a vselej z mislijo, »da nam niso bili obljubljeni za večno, ne, niti za dolgo časa ne.« S takšnim pogledom na svet naj bi občutili večjo radost v družbi bližnjih, hkrati pa pridobili potrebno krepost, da prenesemo vsakršno nesrečo, ki jih/nas bo doletela. Kajti le tisti, ki je »že od daleč videl prihajati zlo, mu lahko odvzame moč,« zatrjuje Seneka.

In o tem, o grebenski rezi, o prehodu sonca v senco, o vratih življenja v smrt, o sobivanju različnih generacij, o prenosu znanja, izkušenj, veščin s starejših na mlajše, o lastni poti, ki ni niti lahka, niti enostavna, govori slikanica Človek gora.

Slikanica, ki ne slika stereotipa.

Slikanica, ki gore razume kot pokrajino, ki oblikuje človeka.

Slikanica, ki človeka razume kot ponižno, minljivo, a hkrati veličastno bitje.

***

Človek gora je strip o dečku, njegovem dedku in naši gori (= pot, drevo, kamen, veter, vrh). O dedku, ki ve, da ga kmalu ne bo več in o dečku, ki se bo v kratkem soočil z dedkovim odhodom.

Gore so v stripu prikazane od vznožja do vrha. Gorniški del zavzema dečkov samostojni vzpon in padec v steni, ob spoznavanju univerzalnih naravnih prvin gora. Gore so prikazane kot mogočna divja narava in kot prispodoba znanja, izkušenj in veščin, ki jih ni mogoče posredovati, saj jih mora – vedno znova in znova, korak za korakom, oprimek za oprimkom – izkusiti, preživeti vsakdo od nas. Bližnjice ni – družbenim omrežjem navkljub. Ni mogoče živeti tujega življenja, mogoče je voditi le lastno življenje, usmerjati svoje ravnanje in deliti srčno ljubezen.

Ko se deček odpravi na pot, ki bi mu pomagala rešiti dedka, mu ta obljubi nemogoče in mu na vprašanje – »Dedek, kako to, da si vedno tako prepričan, da se bova znova srečala?« – pospremi z besedami: »Ker si ti moje najlepše potovanje.« Zgolj ta stavek spreminja celotno slovensko gorniško filozofijo, ki se je mitološko osredinila (in tam tudi zaostala nekaj desetletij) okrog izreka Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Bilo bi nesramno, če bi posledice označil za nepopravljivo škodo, a ker so le-te dobro vidne v vsakdanjem potrošniškem odnosu do gora, tako imenovanem pohodništvu, je sprememba gorniškega in alpinističnega žarišča k človeku, nujna.

Deček zunaj (in v sebi) išče najvišjo goro in najmočnejši veter. Z drugimi besedami: išče najvišje vrednote in najodmevnejša dejanja. A opozorilo, da »veter piha tam, kjer ni nikogar«, je sporočilo kreposti delati dobro, delati za druge; ter vrhunske samosti – ne vzpenjamo se, ne živimo zaradi (instagram) vtisa v javnosti, živimo zase in za skupnost (nasprotni pojav sem nekoč že poimenoval – humariziranje).

Prigoda s kamni, katerih »tek je brezglav«, se lepo ujema z vsakdanjim gorniškim žargonskim poimenovanjem zapadnega kamenja in meliščnega drobirja, ki jih v slovenskih gorah ljubkovalno in kratko malo imenujemo The Rolling Stones. To, da ima vsak tak rolingstons svoje natančno mesto (v vznožju gore) in jasno vlogo v stalnem procesu mehanskega preperevanja gora (krogotok snovi in energije), je znano in razumljeno že dolgo. S podnebnimi spremembami so ti izjemni procesi še bolj izrisani.

Ena ključnih sestavin gorništva je pripovedovanje (zgodb). Zgodba Človek gora je scenaristično odličen posnetek takih debat, bodisi v dolini takoj po končanem odličnem vzponu ali šele čez leta ob tovariškem obujanju spominov. (Stari navržejo kost za glodanje – opaženo smer v steni, noro grebensko prečenje … in vsakokratna mularija to prej ali slej udejani.) Premolki, ko ob slovesu, zaradi tragične nesreče v gorah, ne najdemo besed, so v pripovedi natančno odmerjeni. In vizualizirani s pticami – pri nas bi si jih domišljali kot planinske kavke, te dobrovoljne in nemirne ptice, ki v številnih jatah oživljajo pustote gora.

Velik nahrbtnik, ki nikoli ni narisan kot naritnik, niti ne predstavlja nikakršne ovire za napredovanje (z opremo v njem pa omogoča nujno varnost in skromno udobje) dečka poveže tudi s kozorogom z zlatimi rogovi. Naš, slovenski zlatorog, je sicer gams, a njuno mitološko sporočilo zaznamuje celoten alpski prostor. Gre za simbol modrosti, razumnosti in preudarnosti, za veščino stopanja skozi življenje previdno in z občutkom za pravo mero, ne predrzno ne strahopetno.

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri kakovostnih knjigah za otroke, mladostnike in mlade.

Knjiga Človek gora odlično zapolnjuje veliko – in ne samo eno – vrzel.

Ponavljam tudi tole: sam gore večinoma poznam – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico sprva preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje. Zato sem si oddahnil, ko je proti koncu slikanice vanjo posijalo sonce.

Dečkove solze izstopijo s svojo zlatobo in v oči opazovalca vsilijo upanje. Zlatoba, kot brezplačno menično sredstvo najboljšega doživetja, kadrira sebstvo. Izstop iz množice nikoli ni enostaven, zato se strast preživetja prelevi v osupljivo, a krhko lepoto.

***

Knjiga nosi znak Zlata hruška – znak kakovosti otroških in mladinskih knjig. Gre za knjige, ki po odličnosti izstopajo po vsebini in izvedbi. Knjiga je leta 2015 prejela nagrado za otroško literaturo na knjižnem festivalu v Saint-Etiennu (Francija).

Zlata hruška je v resnici Zlata markacija.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !