ČUSTVENIH 1965

Včeraj je bilo krasno jesensko vreme. Eden tistih dni, ki kar vleče v gore – po božajoče sonce, širne razglede, dobro voljo in v družbo vsega čemur rečemo gore.

Da, ujetniki smo, celo odvisneži jesenske vabljivosti, ki je stkana iz tisočere mehkobe iglic. Mehkoba, ki z ustnicami vetra poljublja nahrbtniške rineže. Na koncu dneva je zadovoljstvo izpolnjeno na zalogo. Zeleno svilo počasi, a zanesljivo spodriva šal iz zlatega mehkega žameta. Spokojnost zelenila zamenjujejo barve, ki prihajajo iz pritajene rodovitnosti gorske prsti.

V ravno prav razgretem telesu ritem napora komajda odzvanja. Utrujenosti res ni od nikoder. Videno okrog sebe se strne v snop strasti, ki zaustavljajo korak. Spet in spet. V zadihani hoji izgubljena beseda ob postanku privre iz srca v vsej silovitosti. Številni snubci, preizkušeni v silovitih viharjih, izstopijo s svojo zlatobo in v oči opazovalca vsilijo lakomni blišč. Vsakoletna zlatoba, kot brezplačno menično sredstvo najboljšega doživetja, kadrira sebstvo. Izstop iz množice nikoli ni enostaven, zato se strast preživetja viharnika – enega in edinega – prelevi v osupljivo, a krhko lepoto.

Prva pozeba in piš vetra jo bosta odnesla onkraj grebena.

Široki razgledi, v čistem, hladnem zraku, tako kot v pokrajino, segajo tudi v globino duše. Mehkoba svetlobe oznanja pojemajočo toploto sonca. Odeja samosti se že polni z vonjem po snegu.

Ta drhteča spokojnost pokrajine pomeni potlačeno, a hkrati vznemirjeno pripravljenost na prehod v zimo. Barvna eleganca jeseni se bo nezadržno umaknila navidezno enolični gracioznosti zime.

Ves čas včerajšnjega lagodnega vzpona me je spremljalo vprašanje: kaj bo s to lepoto jutri/danes, ko jo bo prekril sneg?

Skladno z vremensko napovedjo (»vreme bo oblačno, deževno in občutno hladneje, v višjih legah bo snežilo«) se je meja sneženja na severu že materializirala, postala otipljiva. Dež je prešel v sneg tudi ponekod v dolinah, zato so tudi na nekaterih cestnih prelazih že popolnoma zimske razmere.

Na moje presenečenje se je pojavil celo nekakšen občutek krivde, da nam je, da mi je, dano uživati v tem čudovitem dnevu v tej izjemni pokrajini. Številnim ta užitek ni bil na voljo. Še več: kopnim hribolazcem od jutri/danes naprej ne bo na voljo vse do poživljajoče prihodnje pomladi.

Na trenutke sem bil zmeden … Sprva nisem našel odgovora, kako se – v človeško bogati zbirki občutkov – lahko počutim krivega. Krivega česa?

Moja današnja gorniška izbira, priti sem gor, na višino 1965 metrov, še zjutraj ni bila obremenjena z ničemer, razen s skrbno pripravo na turo. Obstoječemu ritualu pa se je tiho, a z občuteno težo, prilepila obremenjena odgovornost za usodo nečesa drugega, večjega … Ko rečem usoda, mislim na nekaj vnaprej določenega in neizogibnega. Na zimo, ki se bo počasi, celo predvidljivo spustila do 800 metrov nadmorske višine. Zima je namreč rezervirana za še več gorniškega znanja, še več izkušenj in še več preudarnosti.

Za koga me je sploh skrbelo? Zase? Za družino? Za prijatelje, ki smo jih srečali na planini?

V resnici me je – kakšen napuh! – skrbelo za – naravo!

Danes vem, da sem – hote? – nehote? zamenjal skrb za nekaj, česar bi me lahko bilo tudi sram. Za neznosno sebičnost …

Naj pojasnim: gorništvo ima poleg čudežne sposobnosti, da razveseljuje številne generacije v vseh letnih časih, še nekakšno notranjo moč, da iz nas naredi dobre, srčne, celo plemenite ljudi. A zavedanje, da me natančna napoved prihoda zime kot val zaliva čez glavo in grozi, da me bo potegnil v nevarne globine oceana vseh mogočih občutkov, me je stisnila v kot. In me spet ozavestilo, da sem le droben, a prekleto živ del te narave.

Žal. Sedanje okoliščine, ki jih zaznamuje koronavirus (SARS-CoV-2), nas hočeš/nočeš silijo v agresivno sebičnost …

Biti zdrav.

Ostati živ.

Uživati mir.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ČUSTVENIH 1965”

  1. fuga komentira:

    Najlepše!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !