GORA: KAMNINE

Junij 13th, 2021 by Borut Peršolja

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva. Za gorništvo je zagotovo najpomembnejše vzpeto površje, ki ga opišemo z nadmorsko višino, naklonom in ekspozicijo.

Površje nastaja z orogenezo (gr. oros: gora). Zaradi velikih napetosti, ki so posledica globalnega gibanja litosferskih plošč, se kamnine gubajo in lomijo. Tako v skorji nastajajo prelomi oziroma porušitve trdnosti večjih razsežnosti. Ti povzročijo premik kamninskih blokov (centimetrskega ali večkilometrskega), ki ga zaznamo kot potres. Nekateri prelomi so aktivni že milijone let in jih na površju spoznamo po premaknjenih plasteh in zdrobljenih kamninah ob prelomni ploskvi. Na prelome se pogosto navezujejo doline, v katerih so reke vrezale strugo vzdolž zdrobljene prelomne cone.

Za nastanek gorovij je torej pomembna tektonika, njihov trenutni izgled pa je povezan z delovanjem zunanjih sil. Preperevanje, erozija in denudacija začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena.

Preperevanje je razpadanje in razkrajanje kamnine na mestu samem. Pomembno je, ker trdno kamnino razdeli na manjše delce in s tem omogoči njihovo odnašanje. Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura in število letnih prehodov temperature nad in pod ledišče. Delci, ki jih preperevanje loči od kamninske podlage, so izpostavljeni delovanju različnih procesov, ki premikajo delce pretežno v smeri navzdol. Premikanje poteka neposredno zaradi težnosti ali pa jih prenaša gibajoča snov (voda, zrak, led).

Razgaljanje površja kot posledico vzajemnega delovanja preperevanja in odnašanja gradiva na nagnjeni površini imenujemo denudacija. Gradivo se premika po pobočjih navzdol zaradi pobočnih procesov. Denudacija deluje ploskovno, v nasprotju z njo pa erozija deluje linijsko. Erozija je dolbenje, razjedanje in odnašanje kamnine in preperine zaradi delovanja ledenikov, vetra in zlasti vode.

Glede na nastanek ločimo tri skupine kamnin:

- Magmatske kamnine v Sloveniji pokrivajo 3 % površja (v alpskem svetu je takšnih 8 % kamnin). Po nastanku so lahko globočnine (Nastanejo, kadar se magma strdi pod površjem. Najdemo jih na Pohorju. Takšni kamnini sta granodiorit in čizlakit.), žilnine (Nastanejo, če se magma vtiska v razpoke v Zemljini skorji. V Sloveniji jih najdemo kot pegmatitne žile v okolici Raven na Koroškem.) in predornine (Nastanejo, kadar magma prodre na površje. Pri nas so pogosti tufi, ki so ognjeniškega izvora, po načinu nastanka pa so sedimenti, saj so nastali s sprijetjem vulkanskega pepela. Najdemo jih zlasti na Smrekovcu in pri Peračici na Gorenjskem.).

- Sedimentne kamnine pokrivajo 93 % površja Slovenije in so najbolj razširjene (v alpskem svetu prekrivajo 83 % površja). Glede na nastanek ločimo kemične in piroklastične sedimentne kamnine, za naš gorski svet pa so najpomembnejše biokemične in mehanske ali klastične kamnine.

- Metamorfne kamnine so nastale s preobrazbo sedimentnih in magmatskih kamnin v globljih delih Zemljine skorje, kjer so zaradi visokih temperatur in pritiskov postale neobstojne. V Sloveniji jih najdemo na 4 % površja (v alpskem svetu jih je 10 %), in sicer na Pohorju, Strojni in Kozjaku.

Mehanske ali klastične sedimentne kamnine
Sestavni deli teh kamnin so nastali kot posledica učinkovanja zunanjih vplivov na obstoječe kamnine, torej procesa preperevanja. Večino preperelega gradiva raznašajo vode, veter in ledeniki. Po prenosu se kamnina odloži v rečnih dolinah, jezerih in morjih. Glede na velikost zrn ločimo grušč, prod, pesek, melj in glino. Največ jih je na ravninskem svetu ob največjih rekah. To slabo sprijeto gradivo se v procesu diageneze sprime v trdno kamnino. Tako so nastali glinavec (njegova pogosta značilnost je skrilavost oziroma lomljenje v ploščah), meljevec, peščenjak, konglomerat (ta nastane z vezavo zaobljenega proda) in breča (ta nastane z vezavo ostrorobatega grušča). Mednje uvrščamo tudi tilit, ki nastane s sprijetjem ledeniških usedlin.

Biokemične sedimentne kamnine
Med te uvrščamo obsežno skupino karbonatnih kamnin. V Sloveniji je največ apnenca, ki pokriva dobro četrtino površja (v alpskem svetu 24 %) in dolomita na dobri desetini površja (v alpskem svetu 15 %). Večina organizmov gradi svoj skelet iz kalcijevega karbonata ali silicijevega dioksida (kremenice). Po odmrtju se njihovi skeleti usedajo na dnu sedimentacijskega bazena, na katerem se lahko tudi ob pomoči tektonskega delovanja začne proces diageneze. Trdni deli ostankov živih bitij pri tem okamnijo in se ohranijo v kamnini – imenujemo jih fosili. Če jih je v kamnini veliko, dobijo po njih ime – školjkoviti, koralni ali foraminiferni apnenec. Velike porabnice apnenca so bile korale in njihove bližnje sorodnice stromatopore, ki so gradile grebene in trate.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ČISTO NAVADNA GORA

Junij 6th, 2021 by Borut Peršolja

Če v Sloveniji primerjamo gorska območja z drugimi pokrajinskimi tipi, so najopaznejša zaradi izoblikovanosti površja oziroma njegove razčlenjenosti. Na kratke razdalje se menjavajo globoko vrezane široke ledeniške doline, utesnjene soteske in povirne grape, gozdnata strma pobočja, uravnane kraške planote in podi, goli priostreni vrhovi s prepadnimi stenami, ledeniške krnice in slapovi, žive planine in zaraščajoče se košenice. Gorska območja označujejo tudi posebne podnebne, vodne in rastne razmere.

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

V naslednjih nekaj prispevkih bomo pogledali posamezne sestavine gore.

Gore, čisto navadne gore. Ki je tam že milijone let in katere trenutni izgled nam je dano videti in doživeti.

S hojo.

Da gora postane zhoja.

(Fotografije: Borut Peršolja)

GORA: KAMNINE

GORA: VODA

GORA: OZRAČJE

GORA: PRSTI, RASTJE, ŽIVALSTVO

GORA: PREBIVALSTVO

  • Share/Bookmark

VARUHI NARAVE GREDO NA REFERENDUM, VARUHI GORSKE NARAVE PA NA POČITNICE

Junij 1st, 2021 by Borut Peršolja

“Varuhi narave gredo na referendum” se je glasil članek urednika Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela (22. maja 2021).

Varuhi gorske narave, nosilci naravovarstvenega strokovnega naziva v PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), so v tem času (v resnici to traja že nekaj let …) na zasluženih počitnicah. Ali pa med seboj razpravljajo o privlačnih temah, kot so lepe gorske zavarovane rastline, prisrčno obeležujejo svetovne dni gozda, voda, Zemlje in kremšnite ter si izmenjujejo ♠ ob čudovitih fotografijah opoldanskih sončnih zahodov.

Zbiranju podpisov za referendum o pitni vodi (glede Zakona o vodah) se je pridružilo več sto prostovoljcev in prostovoljk. Podporni mreži so logistično priskočile na pomoč okoljevarstvene in civilnodružbene organizacije, med njimi na primer Zveza tabornikov Slovenije.

Ne pa PZS.

Pobudnik referenduma je okoljevarstvena organizacija EKOKROG s široko podporo okoljevarstvenih in drugih civilnodružbenih organizacij ter vodovarstvenih strokovnjakov.

Ne pa PZS in opevanih več kot 290 planinskih društev/klubov.

PZS, kot pohodniška trgovka z najvišjo ceno pitne vode daleč naokrog (za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode v planinskih kočah, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3)) in (ob kmetijstvu) kot ena večjih onesnaževalk pitne vode v visokogorju, se je raje potuhnila, če ne celo obrnila proč.

V statutu PZS je še leta 2005 pisalo:

»7. člen
Planinske organizacije so del civilne družbe, kar pomeni, da jih pri njihovem delovanju poleg uresničevanja vsebin 3. in 4. člena tega Statuta PZS, vodi tudi prizadevanje za dobrobit vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Planinske organizacije so prostovoljne organizacije in v ta namen razvijajo prostovoljno delo.«

Veljavni statut PZS v 11. členu pravi: »Delovanje v javnem interesu je prispevek PZS k blaginji prebivalcev Slovenije.«

Do neke mere je razumljivo, da se v času, ko se je oblikovala in sprejemala novela zakona o planinskih poteh, PZS ali v njenem imenu predsedstvo ni uradno vključevala v protivladne dejavnosti. Ni pa razumljivo, da tega niso storili njeni najbolj neobremenjeni udje (na primer mladi v Mladinski komisiji), varuharski strokovni del (Komisija za varstvo gorske narave) ali vsaj katero od (večjih, vplivnejših) opevanih planinskih društev/klubov …

To, da PZS ni več naravovarstvena organizacija, smo doslej že vedeli. Zdaj tudi vemo, da PZS ni več niti civilnodružbena organizacija. Zgolj še potrošniška, pohodniška organizacija, ki mora čim prej spremeniti ime.

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

STREL V KREMŠNITO

  • Share/Bookmark

ŠE NEODKRITO NACIONALNO BOGASTVO

Maj 28th, 2021 by Borut Peršolja

V letu 2021 obeležujemo 40. obletnico zakonske ustanovitve Triglavskega narodnega parka in 60. obletnico razglasitve doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park. Jubilej so v Javnem zavodu Triglavski narodni park poimenovali Triglavski narodni park – za naravo in ljudi.


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

Ob tem so zapisali: » … načrtujemo različne aktivnosti, med katerimi je tudi zbiranje zgodb posameznikov, ki so s parkom na različne načine povezani. Za sodelovanje bi radi prosili tudi vas, da delite vašo zgodbo, misel, vaš pogled, odnos ali izkušnjo, povezano s Triglavskim narodnim parkom, in kaj vam Triglavski narodni park pomeni.«

Zbrane prispevke so objavili na posebej pripravljeni podstrani/blogu Triglavskega narodnega parka.

***

Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, ki delujejo v Planinski zvezi Slovenije, se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo (ob dolžnem predhodnem soglasju uprave Triglavskega narodnega parka zaradi bivakiranja) za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je splačalo vsaj poizkusiti in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih in štiri prekaljene inštruktorje.

Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v veličastnem tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče pod grebenom Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena: Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte, konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznamo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.


Gamsja mati. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri: suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je prestrašen, nebogljen.

Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Uredili smo si bivak, pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi je potrdilo, da se poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija.) Površje, kjer smo ju zmotili, je ustrezalo opisu tipičnega prostora za poleganje: »Najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled.«

Eden od kandidatov za inštruktorja, sicer domačin iz Posočja, je kozliča vzel k sebi in ga imel vso noč v spalni vreči. Dež je prešel v droben sneg. Prostor pod previsom balvana je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili mati – gamsjo kozo, ki se je namenila na kraj polega. Nočni varuh je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Gamsovka ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.

Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

***

V življenju se na različnih področjih srečamo s številnimi pravili. Njihova uporaba predpostavlja določeno skrbnost, izraža pričakovanje, kako naj odrasel človek ravna v določeni situaciji. Zavedanje, da obstajajo konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih, daje prostor naravi, da nas znova in znova preizkuša in uči. To potrjuje tudi opisano dogajanje pod grebenom Loške stene. Storili smo vse, kar v skladu s pravili ne bi smeli, a se je dogajanje odvijalo v pravo smer …

Zavarovana narava Triglavskega narodnega parka je nacionalno bogastvo še neodkrite modrosti, arhiviranih izkušenj in neminljive prilagodljivosti. Ključ do narave se zato namesto v Zlatorogovi mitološki skrivnosti skriva v umevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije in uspešno reprodukcijo. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. To je temelj pokrajinske etike (po Leopoldu), ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” Pokrajinska etika spremeni vlogo človeka iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. V tem je vsa resnica in lepota Triglavskega narodnega parka.

  • Share/Bookmark

POČIVATI V MIRU

Maj 27th, 2021 by Borut Peršolja

Na povabilo uredništva Slamnika sem se – v majski številki – odzval na zavržno dogajanje na domžalskem pokopališču v začetku maja.

***

Domžalsko pokopališče obiskujem že vse življenje. Je eden tistih javnih prostorov, ki je osnovni namembnosti navkljub, ves čas živ. Tam nikoli nisem sam. Srečujem sorodnike, znance, sošolce in številne soljudi, ki nas združuje življenje v vsej njegovi veličini. Veselje, slovo, radost, trpljenje, užitek, bolečina. Z leti se preživeti dogodki z rajnimi pregnetejo v spominsko gmoto iz katere sevajo ljubezen, spoštovanje in hrepenenje po presežnem.

V domžalski poslednji Dom je pred mesecem dni nekdo posegel z zavrženim dejanjem skrunitve grobov. Dejanje, ki v svoji strahopetni sporočilni nemoči, zahteva jasen odgovor. Sočutju, do bolezenskega stanja napadalca, navkljub je treba biti neposreden, neizprosen. Za dejanje ni opravičila.

Občina Domžale – v njenem imenu župan – se je na dogodek odzvala tretji dan po prijavi neznanega storilca policiji zaradi suma kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. V sporočilu za javnost so med drugim zapisali: »Na Občini Domžale dogodek močno obsojamo in ostro zavračamo kakršnokoli nasilje in javno spodbujanje sovraštva. Želimo si, da so Domžale prostor, kjer sprejemamo vse ljudi ne glede na njihovo versko ali nacionalno pripadnost in vsem omogočamo prijetno in varno okolje za bivanje, predvsem pa preminulim večni mir in počitek.«

Kot občan Domžal sem hvaležen županu za izjavo, v kateri je obsodil zavrženo dejanje. Opazil sem en odziv občinskega svetnika, drugih odzivov svetniških skupin in političnih strank nisem zasledil. Načelna obsodba tovrstnega dejanja je vsekakor primerna, a je hkrati tudi premalo za to, da bi družbeno ozračje umirili. Narediti moramo – vsi skupaj: gospodarstvo, kultura, šolstvo, društva, posamezniki – prave korake v smer večje strpnosti in boljšega, iskrenega sodelovanja in sobivanja.

Politika nosi pri reševanju problema nestrpnosti posebno odgovornost. Njena naloga je iskanje najboljšega modela za razvoj družbe in občine. Da je politika lahko pri tem uspešna, mora nenehno spodbujati k dialogu. Predvsem pa se mora ves čas prevpraševati o tem, ali smo na poti, ki vodi do blaginje za vse in vsakogar.

Ko so na kritičnem preizkusu vsebine povezane s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami se je treba oglasiti. Premalo in ne dovolj odkrito se pogovarjamo o nestrpnosti (spomnimo se pred leti medlih odzivov po dokumentarnem filmu TV Slovenija o obstoju neonacističnih skupin v Domžalah). Treba je prelamljati kulturo molka. O grožnjah posameznikom, njihovim družinam, nacionalističnem grafitarstvu, spodbujanju nestrpnosti proti verskim skupnostim …

O vseh oblikah nestrpnosti, premalo razpravljamo. Mir nikakor ni samo odsotnost zločina, kaznivega dejanja, temveč je nenehno aktivno zavedanje in prizadevanje za pravičnost in solidarnost. Zavrženi dogodek na domžalskem pokopališču zato zahteva enak odziv kot alarm zvočne sirene ob nesreči. Alarm v obliki takojšnjega odziva na kršitev svetovnega etosa.

Zaveza občinske politike (in nas vseh, da ne bo dileme) svetovnemu etosu je nujna zaradi vsaj treh razlogov: prvič, ni svetovnega miru brez verskega miru; drugič, ni miru med religijami brez dialoga med religijami; in tretjič, ni preživetja človeštva brez svetovnega etosa. Štiri temeljne, to je pravrednote svetovnega etosa so svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo etičnosti. Zavrženo dejanje nekoga, ki živi med nami, je poseglo v prav vse temelje življenja.

Z veliko zaskrbljenostjo, zaradi splošnega družbenega ozračja doma in po svetu, opazujem dogajanje okrog sebe in v sebi. Obdobje epidemije je spremenilo življenje prav vsakogar od nas. Po podatkih Upravne enote Domžale je lani umrlo 330 soljudi (v letu 2019 pa 297). Prav vsi poznamo rodbine, ki jim čas epidemije ni bil naklonjen. V času, v katerem ni mogoče prezreti rasti nestrpnosti, nimamo pravega odgovora na porast nasilja v družinah in skupnostih, celo do najhujših oblik grozljivega nasilja, ki se končajo tudi z odvzemom življenja, ne. Resnost situacije kliče po tem, da vsi storimo vse za umiritev strasti ter za družbeno ozračje dialoga in spoštljivo izraženega sobivanja.

Kakršnokoli stopnjevanje aktualnih razmer ne bo omajalo samo družinskega miru, temveč bodo ogrožene ne le človekove pravice posameznika in družbena kohezija, ampak tudi skupnost v celoti. Domžale so mesto na stiku podeželja, obogateno z industrijsko proizvodnjo in obrtniškim znanjem. Tu živimo izjemni posamezniki v gospodarstvu, znanosti, šolstvu, športu, kulturi … Predani smo lastni – domžalski –identiteti, ki ji tudi bližina vseobsegajoče Ljubljane ni zmogla odvzeti duha in korenin. Zato ne dopustimo, da nam zavržena dejanja spremenijo življenje.

Domžalsko pokopališče je prostor nas vseh. Prostor spomina, spoštovanja in opomnik vsem, ki obiskujemo umrle. Zato naj bo naš prihodnji pozdrav, ko se srečamo na peščenih poteh med grobovi, še na prej prijazen, a hkrati odločen. Izgovorjena beseda namenjena drug drugemu naj seže tudi v svet umrlih. In naj vedo, da smo ponosni nanje in sebe. In naj resnično počivajo v miru.

Borut Peršolja, Domžale

Fotografije: Borut Peršolja

  • Share/Bookmark

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Maj 23rd, 2021 by Borut Peršolja

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

ZABAVIŠČE INTERESOV

April 13th, 2021 by Borut Peršolja

Pred kratkim je bil v sklopu mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija objavljen televizijski prispevek z naslovom Planšarija ali zabavišče?, ki ga je pripravila novinarka Anka Pirš.

Z nekaj koristne časovne in vsebinske oddaljenosti komentar videnega. Povsem možno je (govorim tudi z lastno izkušnjo), da smo številni sogovorniki povedali še kaj drugega, pa to v prispevku ni bilo objavljeno.

Kaj je sporočilo oddaje?


Vse je isto, kot na začetku. A v resnici je vse drugače. (osebni arhiv)

***

- Napovednik: planšarija in kanalizacija

Televizijski prispevek je bil napovedan takole:

»Planšarija ali zabavišče? Bodo na Veliki planini res zgradili poletno sankališče in zipline, to je jeklena vrv za adrenalinsko spuščanje? Ljubitelji Velike planine, zbrani v Civilni iniciativi, temu z ogorčenjem nasprotujejo. Prepričani so, da mora planina ohraniti starodobno vsebino in podobo in ne sme postati zabaviščni park. Že tako je prenapolnjena s turisti, zaradi neurejene kanalizacije počitniških koč pa imajo v dolini čedalje večje težave s pitno vodo, opozarjajo kamniški jamarji.«


Pomembna je celotna slika, ne samo zorni kot. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naslovu prispevka omenjena planšarija je sposojenka iz Bohinja. V Kamniku ta pojem v preteklosti ni bil v rabi. Pod vplivom besedil skladb različnih narodno zabavnih ansamblov (in zlasti tekstopisca Ivana Sivca) je beseda planšarstvo in izpeljanke, na kamniškem, nekritično prešlo iz poljudne, tudi v splošno in celo strokovno/znanstveno javnost. Na Veliki planini nikoli ni bilo planšarja, vedno je bil pastir (tudi ženska se je poimenovala z moško obliko).

Napovednik kategorično omeni »neurejeno kanalizacijo počitniških koč« in s tem domnevno nakaže (edinega) krivca problema: »… čedalje večje težave s pitno vodo.« Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine.


Izkoriščana idilična podoba. Do kdaj še? (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.

- Pastirski župan na paši misli

Po viru iz leta 1939 ima na Veliki planini pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo. V letu 2020 je živino menda paslo le še 37 upravičencev pašne pravice (54 % vseh). Podatku žal ni sledilo natančnejše (pod)vprašanje novinarke, saj ni isto, če imaš živino na planini ali to živino AKTIVNO PASEŠ kot pastir … Razlika je pomembna in dolgoročno lahko usodna. Živega pastirja so v zadnjih desetih letih zamenjale ograjne, električno pastirske čredinke. Vsakodnevno, trajnostno naravnano človeško delo zamenjujejo horuk akcije s težko kmetijsko/gradbeno mehanizacijo.


Živost planine je v celoti pogojena z ohranjeno naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po besedah člana Agrarne skupnosti “Pašna skupnost Velika Planina” Janeza Koželja je planina ohranjena in nanjo ljudje (obiskovalci) hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več v celoti, kar je na primeru letošnjega zimskega dogajanja (ko na planini že več kot pol leta ni bilo niti ene krave, razen v zmrzovalniku) nekoliko zmedeno ugotovil tudi sam. Ob verjetno 300.000 obiskovalcih letno se pojavljajo številni in zelo raznoliki motivi. Nekateri – kar smo po naročilu Občine Kamnik v študiju Načrt upravljanja z obiskom ugotovili v CIPRI – so za Veliko planino bolj izraziti, kot na primer drugod v gorskih območjih Slovenije.

Seveda drži, da so planine povsod v Alpah priljubljen izletniški cilj. Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten zaslužek, posledica pa je obojestransko zadovoljstvo ter možnost za dodaten razvoj območja (na Veliki planini to velja že zadnjih devetdeset let s pojavom bajtarstva). Resnica je marsikje pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo zgolj in samo za to, ker jim prinašajo dodaten zaslužek. Tisti hip, ko bi se moral vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe gorskega sveta (z vidika skupnega upravljanja planin ob upoštevanju različnih dejavnosti v prostoru), kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v istem, gorskem prostoru.


Zgolj gore? Zgolj planine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Še vedno verjamem v to, kar sem napisal pred leti:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …

Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«

V kakšnem duhovnem svetu živijo današnji nasledniki nekdanjega Velikoplaninskega pastirja?

- Ekonomika narave, ki je zaklad

Direktor družbe Velika planina Mark Anžur je izpostavil, da mora podjetje za žičničarstvo, gostinstvo, turizem in rekreacijo v svojstvu dobrega gospodarja vzdrževati infrastrukturo, ki sicer nezadržno propada. Zelo redko, celo izjemno je bilo iz ust direktorja družbe slišati »da je Veliko planino treba ohraniti«. (Jeseni leta 2004 je družba Oikos d. o. o., ob razpisu Občine Kamnik za nakup 75 % deleža podjetja Velika planina d. o. o., v okviru poslovnega načrta in razvojnega programa pripravila projekt Obudimo Veliko planino – evropski biser kulture in narave. V njem je bil kot glavni cilj opredeljeno ohranjanje in trajnostni razvoj Velike planine, predlagana je bila razširitev dejavnosti podjetja (iz izključnega upravljavca infrastrukture) ter odstranitev dotrajanih žičniških naprav in prepustitev delov smučišč naravnim procesom.)


Netehnološki užitek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

O poletnem sankališču in zipline nismo slišali veliko. Ne o tem, ali je dejanska lokacija idejno dejansko zamišljena na (s Kopačevim odlokom) zavarovanem območju zemljišč pastirskega dela Velike planine (propadle vlečnice na območju Tihe doline) ali na že degradiranem območju vzdolž delujočega smučišča ob sedežnici Gradišče. Tam, obstoječi Občinski prostorski načrt, take dejavnosti ne prepoveduje, temveč jih zgošča in spravlja v razumen, tudi ekonomsko-razvojni okvir.

- Turizem je kriv, kmetijstvo pa je zavito v zeleno

Biolog in jamar dr. Rajko Slapnik je povedal, da je treba urediti infrastrukturo, odstraniti nezaželene stranske učinke onesnaževanja voda, ki so povezani s turizmom. Prav nič pa ni bilo v celotni oddaji govora o kmetijski rabi, o paši živine, ki s spremenjeno obliko paše prinaša na primer večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic.

Zaradi 24/7 paše na prostem (in bivanja v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %, posledično se intenzivira paša. Čezmerna raba tal in čezmerna paša s pasočimi živalmi vodita v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal. Prekomerna paša vodi v upad rastlinske (in živalske) raznovrstnosti, tla so siromašnejša, rastje postaja monokulturno. Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša (padavinska voda pa hitreje in bolj erozijsko odteka). Vse skupaj dobi prav posebno dimenzijo v luči, ne prav umirjeno delujočih podnebnih sprememb.


Če si viden, si kriv. (fotografija: Borut Peršolja)

- Župansko prelaganje bremena

Na vprašanja novinarke kakšen turistični razvoj je primeren za Veliko planino, kdo o tem odloča in zakaj v zadnjih štiridesetih letih v teritorialno pristojnemu Kamniku niso sprejeli nobenega možnega scenarija razvoja je župan Občine Kamnik Matej Slapar sprenevedavo odgovoril, da to ni vprašanj zanj (!), temveč za njegove predhodnike …

Po začetnem optimizmu, ko je sedanji župan kazal precejšnjo odločenost za ureditev razmer na Veliki planini, se vse skupaj odvija izjemno, izjemno počasi. Dejstvo je, da ima (v njegovem mandatu) na voljo strokovno usklajeno gradivo podjetja Locus prostorske informacijske rešitve d.o.o. iz leta 2018. S tremi možnimi scenariji ohranjanja in razvoja Velike planine. Občinski svet, navkljub nekaterim najavam, gradiva doslej ni obravnaval.

Posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, reševalne koronske akcije navala obiskovalcev v zimi 2020/2021 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja. Ob odsotnosti predstavitve rešitev ter stalnega, vodenega dialoga in posvetovanja z vsemi deležniki, občinska oblast še naprej zanemarja javno souporabo tega izjemnega dela slovenskega alpskega sveta.


Raziskanost, ki postaja čez in čez nazornejša od dejanskega dogajanja. (vir: Locus d. o. o.)

- Tako kot v dolini, tako v gorah

Zakaj je bilo treba v času epidemije in politično pregretega strankarskega ozračja v zgodbo pripeljati še Uroša Urbanijo je seveda posebna, ne rečem da ne aktualna zgodba.

Žan Potočnik, domačin, občinski svetnik (iz na državni in občinski ravni opozicijske Liste Marjana Šarca), je opozoril na tematiko, ki bolj kot na sistemski, zakonodajni ravni, izhaja iz odnosa do planine. Sam je odraščal v tem okolju, zato so mu stvari poznane. Prav ta odnos je lahko osnova za kakovostne, strokovne, vendar predvsem na oblastnem pravu temelječe rešitve. Dokler teh ni, smo vsi skupaj v območju lastne interesne sfere, da ne rečem moraliziranja.


Vseenost trenutka. (vir: Prirodsolovni muzej Slovenije)

***

V delu, ko sem v oddaji nastopil tudi sam, sem bil podnaslovljen kot Borut Peršolja, Planinska zveza Slovenija. Z aktualno PZS (=Pohodniška zveza Slovenija) seveda nimam nič. Tako se je odločila novinarka, sam pri tem nisem sodeloval.

***

Smo zaradi tega prispevka rešili naslovljeni problem?

Bo letošnja poletna sezona drugačna od dosedanjih?

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark

NAMESTO ZLOŽNEGA ZAČETKA – ZIMSKO GORNIŠTVO

April 8th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist

Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €

Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.

V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …

Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)

Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)

O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.

Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)

Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.

Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)

***

Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.

  • Share/Bookmark

ZHOJA: SVETLOBA

Marec 30th, 2021 by Borut Peršolja

Je lahko osrednji motiv, impulz za turo naravna svetloba?

Je ta neizčrpni zaklad narave lahko navdih za prihodnji napor?

Kdaj svetloba vodi v pomensko in čustveno osiromašen prikaz gora?

***

Gore so izjemen, za človeka vabljiv prostor, v njih se izmenjujeta svetloba in senca, celo tema.

Ambienti, ki jih ustvarja sončna svetloba v gorski pokrajini, so priložnost za preizkus učinkov različnih svetlobnih situacij. Bleščanje sonca na kapljicah megle, v mavrici za grebenom, na razbrazdani snežni površini neštetih kristalov.

Svetloba spodbuja domišljijo in sanjarjenje.

Scenografija, ki jo ustvarja narava sama (po Richardu Kellyju):
- Princip žariščnega sija: snop žarkov izza oblakov, ki osvetljuje določeno prvino v pokrajini in jo poudari, izpostavi.
- Princip ambientalne luminiscence: jutranja svetloba zasnežene ali zamegljene pokrajine; enakomerna osvetlitev, brez močnih senc, ki opazovalca pomirja; osvetlitev izničuje pomembnost posameznih prvin in ustvarja občutek povezanosti vseh pokrajinotvornih sestavin.
- Princip igre briljantov: poudarjeno draženje čutov, telesa, duha; osvetlitev vzbuja radovednost, kratkočasi, tudi zabava; drevo, skozi katerega premikajočo se krošnjo padajo sončni žarki in ustvarjajo spreminjajoči se ples svetlobe in sence.

Svetloba pričara razpoloženje, čustveno stanje. Krepi čuječnost, vzbuja pozornost, usmerja gibanje. Ob naravni svetlobi so gore odprte spremembam, razvoju, so večplastne in s tem ohranjajo moje in vaše zanimanje.

Hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.

  • Share/Bookmark

OBZORJA

Marec 26th, 2021 by Borut Peršolja

Najlepše pri gorniški hoji je pričakovanje, kaj se bo od tam, kjer smo trenutno, prihodilo v nadaljevanju? Kakšen izhod zakriva gozdni rob? Je zagledani grebenski rob res zadnji ali se za njim skriva še nova rez?

Obzorje se širi, a hkrati oži.

Vidni del se na vrhu razpre in postreže z vsem, kar premore. Pretekle gorniške izkušnje pa ožijo izbiro pestrosti presenečenja. To morda res velja za površje in površinske oblike, nikakor pa ne za svetlobo, zvoke, vsakokratne razmere zaradi vetra ali snega. In nenazadnje motiviranosti hodca.

  • Share/Bookmark