SI UPAŠ ITI V ZNANO?

November 16th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark

ŽIVETI V ALPAH (2)

November 13th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Robert Seethaler, prevedel Aleš Učakar:
Vse življenje

Cankarjeva založba 2015: 148 strani, ISBN: 978-961-282-125-8, cena: 19,95 €

Knjigo sem kupil.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Pogled na življenje v gorah je pogosto idiličen, celo lep. Redko pa se zgodi, da je lahko tudi literarno delo, ki opisuje dejansko, preprosto, vsakodnevno življenje v gorah, lepo. Knjiga Vse življenje je nenavadno lepa.

Andreas Egger, preprost človek, domačin, prebivalec alpske doline, hlapec na kmetiji, gozdar, delavec na gradbiščih žičnic, avstrijski/nemški vojak, vojni ujetnik, vodnik gorniških obiskovalcev gora ima življenje, kot tisoče, celo deset tisoče drugih po celotnem alpskem prostoru. Življenje, ki ga na kratko napolnjujeta šola in cerkev, na dolgo garaško delo za preživetje in kvečjemu posamezni odlomki ljubezni, veselja in na koncu težko prigarana smrt. Te zgodbe ljudi so ponavadi zapisane zgolj in samo v župnijskih matičnih knjigah.

Robert Seethaler se je v pisanju popolnoma prilagodil ritmu hoje, ki tudi danes, še vedno veliki meri obvladuje doline in pobočja nad njimi. Zato je pripoved zložna, razgledna, mestoma zadihana, predvsem pa zazrta same vase. Ko snežni plaz vzame življenje Mariji lahko bralec čuti pritisk snega, njegovo dokončno tatvino življenjske sile in nemoč človeka, ki ljubi, ki hrepeni, ki z golima rokama išče iskrico nadaljevanja sreče.

Vztrajanje človeka, ki zna poiskati smisel tudi v sedem let trajajočem sovjetskem ujetništvu, še prej pa na osamljenem vojaškem položaju visoko na skalnem robu nekje v Kavkazu, ki vodi le v mrzlo, hladno, nadvse plitvo smrt, ni občudovanja vredno. Občudovanja vredno je nemoteno sprejemanje dogajanja okrog njega, ekonomično pretvarjanje videnega v energijo naslednjega koraka in še naslednjega koraka in ko se junak končno ozre nazaj, je pred njim izpolnjeno, tudi končano življenje.

Ko mu Rogač uide iz koša, v katerem ga prenaša v dolino in ko ga ponovno, čez desetletja sreča v drugem agregatnem stanju, ali ko opazuje prve podobe na televiziji in pristanek na Luni nas spomni, da je Andreas Egger človek kot vi in jaz. Humor, ki ga nosimo v sebi ima to čudovito lastnost, da nikoli ne veš, kdaj uide iz telesa in koliko ga je še na zalogi.

Mojstrstvo obeh – literarnega junaka in pisatelja – se skriva v hoji skozi življenje, ki z leti zori v eleganco preprostosti zavedanja o minljivosti vsega. In čeprav je človek družbeno, plemensko bitje smo nekoč, na neki točki, človeštvo prisilili, da se je atomiziralo, individualiziralo in da številni med nami iščemo mir. Preprost domačin, kot je Andreas Egger, je imel rad ljudi. Vendar so mu nekateri od njih poskušali razlagati svet ali se na kake druge načine vedli kot idioti, zato je poiskal samoto v sebi. Egger je zato – tudi v modernem času epidemije – orjaški klic drobnega človeka, da naj se vrnemo in ponovno poiščemo točko, izhodišče, vrata v skupnost.

»Glede na rojstni list, ki pa po njegovem mnenju ni bil vreden niti toliko kot črnilo žiga na njem, je Egger živel devetinsedemdeset let. Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem lahko kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en snežni plaz. Nikoli mu ni bilo odveč poprijeti za vsako delo, v skale je izvrtal nedoločljivo število lukenj in podrl verjetno toliko dreves, da bi z njihovim lesom zlahka oskrbel vse peči kakega manjšega mesta za eno celo zimo.« (140)

****

»Moža je oblikovala in utrdila božja roka, da si lahko podredi zemljo in vse, kar se mota po njej. Mož izpolnjuje božjo voljo in govori božjo besedo. Mož ustvarja življenje z močjo iz svojih ledij, in tako tudi odjemlje življenje z močjo svojih rok. Mož je meso in je zemlja in je kmet …« (16–17)

»Bil je močan, toda počasen. Počasi je mislil, počasi govoril in počasi hodil, vendar pa je vsaka njegova misel, vsaka njegova beseda, vsak njegov korak je puščal jasno sled, in to natanko tja, kamor so po njegovem take sledi tudi spadale.« (25)

»Nabiral je te kamne, in ker mu je ob tem postalo dolgčas, jim je dajal imena. Potem ko mu je imen zmanjkalo, jim je dajal besede. Ker pa je sčasoma spoznal, da je na njegovi zemlji več kamnov, kot je poznal besed, je začel kar še enkrat od začetka.« (29)

»Človeku lahko odkupiš ure, ne moreš mu pa ukrasti dni ali ga celo oropati vsega življenja. Ampak nihče ne more človeku odvzeti niti enega samega trenutka. Tako to je, zdaj me pa pusti pri miru!« (46)

»In ostane samo še mraz,« je pristavil Egger. »Mraz, ki ti razžre dušo.« (52)

»Glede časa je bil nasploh dokaj zmeden. Imel je občutek, kot da se preteklost krivi in upogiba na vse strani, v spominu pa se mu je potek dogodkov pogosto pomešal oziroma so se poudarki in smisli na čuden način neprestano sestavljali kako po svoje.« (93)

»Egger je ves teden vodil stara zakonca po čedalje zahtevnejših stezah in jima razkazoval lepote domače okolice. To delo mu je vlivalo veselje. Hoja po pobočjih je bila zanj res mačji kašelj in gorski zrak mu je odpihal turobne misli iz glave. Poleg tega se je gori za njegove pojme zelo prijetno malo govorilo …« (109)

»Človek je konec koncev lahko srečen kjerkoli.« (120)

»Ni še čas,« si je tiho dejal, in na dolino je legla zima. Andreas Egger je naposled srečal Mrzlo gospo.« (148)

*****

Vse življenje je brezčasna in brezkrajevna zgodba. Videli smo jo, gledamo jo, tudi jutri jo bo mogoče videti, tudi v slovenskih mestih, vaseh in kmečkih domovih. In povsod po svetu, le gledati in videti je treba s srcem.

******

ŽIVETI V ALPAH

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: HOMO ALPINUS OBLECTAMENTUS

November 10th, 2021 by Borut Peršolja

Iz zgodovine vemo: majhne, drobne, neopazne razlike so najhujše netivo nestrpnosti ali kar sovraštva.

A poudarjanje razlik je včasih nujno, zato da sploh vidimo, razumemo bistvo (pregovor pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda). Čebulo je treba olupiti do zadnjega ovoja, čeprav se brani z encimskim solzivcem. Refleksne solze so neizogibne.


Misliti ali videti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Janko Mlakar (1874-1953) v Spominih in opominih (Planinski vestnik 1936 in 1937) ugotavlja, da »se homo alpinus vulgaris (navadni planinec) pojavlja po hribih, običajno v večjih tropih. Zadržuje se v planinskih kočah, kjer ga napojijo, nakrmijo in ostrižejo. Ni škodljiv, je mirne in krotke narave. Planinec je razširjen po vseh delih sveta. Največ jih je menda v Evropi. V ujetništvu se hitro navadi človeka in se nauči raznovrstnih umetnosti.

V rodu planincev je zasledila znanost do danes naslednja plemena: navadni planinec (homo alpinus vulgaris), planinski vriskač (homo alpinus ululans), planinski dihur (homo alpinus putorius), planinski plazilec (homo alpinus reptans), planinski voluhar (homo alpinus hypudaeus), goli planinec (homo alpinus nudus), planinski smučar (homo alpinus hiemalis), planinska bolha (homo alpinus pulex) in planinski grabež (homo alpinus rapax).«

***

Tipizacija kot miselno orodje, ki z odkrivanjem določenih skupnih lastnosti ali značilnosti odkriva zakonitosti, mora imeti jasno opredeljen/a:
- izhodišča,
- predmet/pojav preučevanja in
- namen.

Tipizacija, kot objektivni, znanstveni postopek, »razkriva« sestavo predmeta/pojava preučevanja, njegovo delovanje in spremembe. Tipizacija ureja, razvršča predmet/pojav glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine.


Pohod na Begunjščico, Raduho in Begunjščico? (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

Stereotipizacija pa je proces pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti. Stereotip je mogoče opredeliti kot poenostavljeno predstavo ali idejo o določeni skupini (ali kategoriji) ljudi. Gre za nezanesljiva posploševanja o določeni skupini, znotraj katere se ne pripoznavajo posamezne razlike znotraj skupine oseb.

Termin stereotip je leta 1922 v socialno psihologijo uvedel Walter Lippman, ki je napisal: »Večinoma najprej ne pogledamo, da bi kasneje definirali, temveč najprej definiramo in šele kasneje pogledamo«. Stereotip je razumel kot pristransko in etnocentrično sodbo, ki ustvarja neustrezno reprezentacijo sveta.

V povezavi s stereotipi je treba omeniti tudi predsodke. Socialna psihologija jih razume kot vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki niso upravičene, preverjene ali empirično utemeljene. Temeljijo na posplošenih in stereotipnih predstavah in sodbah, ki so močno čustveno obarvane in zelo poenostavljene.


Svet, kot ga vidita slovenska Policija in GRZS.

Predsodki so v svojem jedru evalvacije socialnih skupin. Predsodki so negativni ali pozitivni, vsekakor pa zelo odporni na spremembe. Med najbolj znanimi metodami za zmanjševanje predsodkov je Allportova “hipoteza stika”: najboljša pot za zmanjševanje napetosti in sovražnosti med skupinami je ta, da jih na različne načine spravimo v stik. Sam stik sicer še ni dovolj in ga morajo zato podpirati določeni pogoji. To so:
- 1. družbena in socialna podpora,
- 2. potencial poznanstva,
- 3. enak status in
- 4. sodelovanje.

***

Dovolj odzadenjske teorije!

Naj se pomerita – v vzponu in sestopu: gospod GORNIK in gospod POHODNIK! (Jasno, tudi OBE GOSPE, da ne bo zamere …)

Gornik* Pohodnik
Usposobljen za hojo, plezanje in smučanje v gorah. Gore, kot območje prisotnosti, so izbrane slučajno kot del trenutnega navdiha ali kot del nezavednega vpliva različnih trendov (med drugim mode, oglaševanja, objav na družbenih omrežjih …).
Ob srečanju v gorah vljudno pozdravi in odzdravi. Gre mimo brez pozdrava – ne bu, ne mu.
Na planinski poti se prilagaja souporabnikom: pravočasno in varno se na primer, na primernem delu poti, umakne tistemu, ki se vzpenja. Ob naključnem srečanju se ne zmeni za nikogar. Tudi če bi bilo zanj bolje, da bi se ustavil, se raje rine mimo drugih in s tem ogroža sebe in druge.
Nosi ustrezna, praktična oblačila, ki so največkrat iz naravnih materialov. Poleti ima na sebi malo ali čim manj oblačil. Večinoma gre za oprijeta športna oblačila, iz najrazličnejših sodobnih materialov. Celoten videz (zlasti barvna usklajenost) je zelo pomemben.
Oblečene ima dolge hlače. Na sebi (in pri sebi) ima (zgolj) kratke hlače.
Ima gojzarje. Ima superge, morda nizke čevlje in pogosto celo sandale/teva.
Nosi gorniški nahrbtnik z ustrezno osebno in tehnično opremo. Nosi majhen naritnik/torbico okoli pasu/denarnico v žepu in modno/pametno steklenico vode v roki
Premišljeno fotografira doživetje. Vedno in povsod je pripravljen posneti sebek ter ga nemudoma objaviti.
Hodi v zmerni tišini, s sohodci komunicira premišljeno ali sploh ne. Sohodci so tovariši z veliko začetnico. Njegovo komuniciranje je glasno: pri hoji, ob počitku, na vrhu. Prej ga slišiš kot vidiš. Isto velja za njegovega (izpuščenega) psa.
Uživa v hoji, v (gorski) naravi, v družbi sotovarišev, v doživetju. Užitek ni povezan s ciljem, temveč ga zadovoljuje hipno. Pogosto ga vleče le športni motiv in vedno znova/spet podira osebni rekord.
Izbira nove in nove vmesne gorniške cilje. Hodi kar na prej na isti cilj.
Naravo ceni in spoštuje. Ve, da je v gorah le gost. Narava je isto kot fitnes telovadnica. Plačaš in jo imaš, dokler jo rabiš.
Član ali vsaj bivši letni član planinske organizacije. Edini nujni strošek je mesečno plačilo naročniškega paketa.
Zavezan Častnemu kodeksu slovenskih planincev in s tem solidarnosti ter skupnosti (vključno s prostovoljstvom). Zavezan potrošništvu in individualizmu.
Svoje početje v gorah zna poimenovati: sprehod, izlet, pohod, tura, turni smuk, pleza. Vse kar počne v gorah je pohod.

* Sopomenka planinec. Besede, zapisane v moški slovnični obliki, so uporabljene kot nevtralne in veljajo enakovredno za oba spola.

***

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je v stoletjih izoblikovalo (slovensko) gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja, veščin in izkušenj, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno, varno in izpolnjeno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, digitalne sledi do cilja, udobnejše planinske koče (še raje hotelčke), izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.


Reklama za PZS = Pohodniška zveza Slovenije. (Vir: Bonbon, priloga časnika Večer.)

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.


Priznam. Vse priznam! (In vse je res.) (vir: www.siol.net)

  • Share/Bookmark

TREPETAVKA

November 6th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Dara McAnulty, prevedla Ana Radaljac:
Dnevnik mladega naravoslovca

UMco 2021: 280 strani, ISBN: 978-961-7050-94-3, cena: 24,9 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Literarna veda dnevnik ponavadi definira kot zbirko osebnih zapisov, urejenih po časovnem zaporedju, bodisi kot beleženje dejstev, bodisi kot refleksijo in emocionalno izpoved. Zato dnevnik sodi med polliterarne oziroma ne povsem literarne zvrsti. Nujni lastnosti dnevnika sta fragmentarnost in pripovedovalni čas, saj nastaja sproti, zaporedoma v določenih časovnih presledkih, pri čemer se pisec zmeraj znajde v sedanjosti, saj piše sproti, čeprav večkrat gleda tudi nazaj (ali celo naprej).

»Ljudje me sprašujejo, zakaj naravo doživljam tako intenzivno, resnica pa je, da to, da sem jo izkusil, vem šele, ko kasneje vse zapišem. Intenzivnost se izlije iz mene in vse občutim še enkrat. S tem ko dogodke zapišem na papir ali jih natipkam, jih podoživim. Ni mi treba veliko razmišljati o tem, vse nadrobnosti so tam, v mojem spominu, in to me prav vsakokrat preseneti. Tukaj, visoko gori, ne razmišljam. Čutim, opazujem.« (238)

»Moram se uglasiti z okolico. Nekaj časa bo trajalo, toda kmalu mi bodo letni časi povedali, kar moram vedeti. Obrat leta bo razkril svoje skrivnosti.« (139)

»To sicer ni pohod v gore, ker nas kasneje čakajo opravki, gore pa so za ustavljanje časa – potrebuješ ure in ure.« (158)

Knjiga Dnevnik mladega naravoslovca je ustvarjalna delavnica, v kateri zobnik opazovalca nikoli ne miruje. Pri McAnultyju je razločno razvidno njegovo dogodkovno, datumsko in letnočasno zapisovanje. Mikroskopska opazovanja narave ga močno vlečejo v literarizirane zapise o doživetjih iz sveta rastlin, živali in sestavin pokrajine. Piše tudi o svoji šolski ekološki skupini, lastnem aktivizmu, povezanem z gibanjem Mladi za podnebno pravičnost ter govorih, srečanjih in sestankih z oblastniki.

Zapiski so pričevanjsko zanimivi, v določeni meri podatkovno relevantni (zlasti z vidika ornitologije in fenoloških opazovanj) in v veliki meri osebnostno zasnovani, saj razkrivajo dileme avtistične osebnosti in so zato verjetno celo psihoterapevtski. Skratka, splet resničnosti mladega človeka, začaranega od narave in prestrašenega od ljudi.

»Družabna omrežja prinašajo številne slabe reči, vir anksioznosti, stresa in sovraštva, a vendarle tudi povezujejo ljudi in reči, ki so nam pri srcu. Zame je bil to pravi blagoslov. Ker v »resničnem« svetu nisem bil zmožen vešče voditi pogovorov, so mi platforme, kakršna je Twitter, omogočile, da sem lahko, kdor sem, dale so prostor mojemu srcu in možganom, da spregovorijo z jasnostjo, ki bi bila zame nemogoča. Za to sem hvaležen.« (176)

»Kadar koli sem visoko v gorah, sam s seboj sklenem dogovor, da bom vse svoje človeške skrbi, probleme in misli pustil za seboj. Ne smejo zasenčiti moje izkušnje narave, tega kraja. Veliko napora je bilo potrebnega, da sem se tega naučil, in ne uspe mi vedno, omogoča pa, da pride prav vse do mene. Vsrkavam vsak vonj, zvok, prhut, utrip; vse dokler ne zasede vsega prostora v moji glavi.« (237-238)

»Čutim, da se mi vrača energija, z njo pa tudi tek. Dolge dneve se nisem počutil zares lačnega, toda ko se praznina v moji glavi zapolnjuje s svežimi razgledi in zvoki, tudi praznina v mojem trebuhu ponovno potrebuje zapolnitev.« (134)

Trepetavka iz naslova ponazarja prirodoslovno vsebino in avtorjevo silovitost pri odkrivanju sveta narave. Da iz njega vre, dokazuje druga knjiga, ki izšla pred kratkim.

Resna knjiga iz iskrenega žanra dnevnikov, prebujajočega se mladostnika in spoznavajočega se avtista.

»Največja bitka je ljubiti in varovati svet narave.« (184)

Prebrano knjigo sem podaril mladi Z.

  • Share/Bookmark

KOLESARSKIH 3200 (2)

November 5th, 2021 by Borut Peršolja

Zelo približna bilanca letošnje balance: 16 km x Domžale‒Ljubljana in nazaj x 100 dni = 3.200 km

S kolesom v službo (2012) ali mala šola krajevnega vremena, celo podnebja, je svojevrsten, čeprav tudi nevaren užitek. (Za mokro rezervo pa SŽ, ki se nikakor ne more izvleči iz miselnosti JŽ).

In – upam vsaj – ni še konec kolesarske sezone.

***

Fotografski utrinki s poti:


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

KOLESARSKIH 3200 (2020)

HODIM Z VLAKOM

  • Share/Bookmark

POHORJE V DLANI

November 1st, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Mojca Bedjanič, Simona Kaligarič (urednici):
Pohorje

Prirodoslovno društvo Slovenije 2021: 242 strani, ISSN: 0033-1805, cena: 22 €

Revijo sem kupil.

***

V obsežni, štirikratni vednosti sicer običajne številke poljudnoznanstvene revije je 40 različnih strokovnjakov in strokovnjakinj predstavilo naravo in »naravo« Pohorja.

O čem vse se da brati! O geologiji, mineralih, fosilih, diamantih, fizični in družbeni geografiji, emisiji svetlobe, vodah, gozdu, podlubnikih, gozdnih združbah in habitatnih tipih, pohorskih drevesih, barjih, traviščih, glivah, kačjih pastirjih, kobilicah, metuljih, pticah, netopirjih, suhih južinah, mrežekrilcih …

Nekatere vsebine se dopolnjujejo, pojasnjujejo druga drugo, spet tretje edinstveno prikazujejo izjemnosti pohorskih živalskih in rastlinskih vrst, oblik, procesov in pojavov. Slogovno se izmenjujejo poetični opisi, nazorne razlage in specialistično znanstveno izrazje, ki občasni nerazumljivosti navkljub dokazuje kakovost zvrstnosti slovenskega jezika.

In kaj vse se da videti – fotografsko, zemljevidno in diagramsko! Geologijo, minerale, fosile, diamante, fizično in družbeno geografijo, emisijo svetlobe, vode, gozd, podlubnike, gozdne združbe in habitatne tipe, pohorska drevesa, barja, travišča, glive, kačje pastirje, kobilice, metulje, ptice, netopirje, suhe južine, mrežekrilce …

Podobe, ki pritegnejo, bodisi s svojo pokrajinsko celoto ali mikroskopskimi detajli. In ki sporočajo potrpežljivost (na primer letnih časov in danega trenutka), pustolovskost ali zgolj dokumentarnost ujetega v objektiv. Vsekakor sta besedilo in slika tesno povezana.

Bomo v prihodnje dobili tudi podobno številko o Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah, Julijskih Alpah …?

***

Kazalo številke:
- Simona Kaligarič, Jurij Gulič, Tanja Košar Starič: Pohorju v pozdrav
- Boris Podvršnik, župan Občine Zreče; Bojan Borovnik, župan Občine Mislinja; Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica; Marko Rakovnik, župan Občine Lovrenc na Pohorju; Slavko Vetrih, župan Občine Vitanje; Srečko Geč, župan Občine Ribnica na Pohorju: Regijski park Pohorje po stoletju od prvih prizadevanj
- Matjaž Jež, Simona Kaligarič, Jurij Gulič: Pohorje včeraj, danes, jutri
- Tanja Lešnik Štuhec, Jurij Gulič: Vizija Pohorje 2030 – kje smo leta 2020 in kako do leta 2030
- Mirka Trajanova: Kamnine med Veliko Kopo in Velikim vrhom na Pohorju
- Miha Jeršek, Mirjan Žorž, Mojca Bedjanič, Zmago Žorž, Viljem Podgoršek: Mineralno bogastvo Pohorja
- Mirijam Vrabec: Diamanti s Pohorja
- Matija Križnar, Rok Gašparič, Viljem Podgoršek: Paleontološka dediščina Pohorja z okolico
- Igor Žiberna, Peter Zajc: Geografske značilnosti Pohorja
- Igor Žiberna, Jurij Gulič: Svetlobna onesnaženost na območju Pohorja
- Urša Vilhar, Lado Kutnar: Vodno bogastvo Pohorja
- Ljuban Cenčič: Gozdovi Pohorja
- Jan Podlesnik: Podlubniki Pohorja
- Lado Kutnar, Aleksander Marinšek, Mateja Cojzer: Naravovarstveno pomembne manjšinske gozdne združbe in habitatni tipi na Pohorju
- Samo Jenčič: Pohorska drevesa v presežnikih
- Lado Kutnar, Matej Tajnikar, Jurij Gulič: Barja na Pohorju
- Sonja Škornik, Mitja Kaligarič: Pohorska travišča
- Slavko Šerod: Glive Pohorja s poudarkom na lesnih glivah in njihov pomen
- Matjaž Bedjanič: O kačjih pastirjih Pohorja
- Matjaž Bedjanič: O kobilicah Pohorja
- Matjaž Jež, Rudi Verovnik: Metulji Pohorja
- Matej Gamser: Ptice Pohorja in njihov naravovarstveni pomen
- Aja Zamolo, Monika Podgorelec, Primož Presetnik: Netopirji Pohorja
- Peter Kozel, Saška Lipovšek, Ljuba Slana Novak, Tone Novak: Suhe južine (Opiliones) Pohorja
- Vesna Klokočovnik, Dušan Devetak: Mrežekrilci Pohorja
- Andrej Gulič: Pohorje skozi čas

***

Vse lepo in prav!

A pogrešam samostojen prispevek o gorništvu, o njegovi vlogi pri razvoju »narave« Pohorja. Gorništvo je bilo tisto, ki je s planinskimi potmi in kočami odprlo to hribovito območje domačim in tujim obiskovalcem, raziskovalcem in potrošnikom (imejmo pred očmi, da se tod odpira Slovenska planinska pot). Predeli, ki so bili sprva namenjeni planincem, so se – brez izjeme – kasneje razvili v izletniška letovišča, v sindikalna zavetišča in na koncu v pomladna, poletna, jesenska in zimska gorska turistična središča z vso nujno in žal tudi nepotrebno infrastrukturo (hoteli, žičnice, gostišča, športni storitveni objekti, otroška igrišča …).

Avtorji (Jež, Kaligarič, Gulić) korektno omenjajo, da je bilo Pohorje omenjeno že v znameniti Spomenici (1920), prvem slovenskem naravovarstvenem programu, ki je izšla v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo. Avtorji Spomenice (med podpisniki je bilo tudi Slovensko planinsko društvo!) so predlagali sredogorske ali gozdne varstvene parke, med njimi tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Oplotnico pri Lukanji. Omenjeno je tudi (Žiberna, Zajc), da je leta 1901 v Rušah ustanovljena Podravska podružnica Slovenskega planinskega društva začela z označevanjem planinskih poti, kasneje pa se je začela tudi gradnja planinskih koč (Ruška koča 1907, Planinka 1912, Mariborska koča 1913, Čandrova koča 1922, Koča na Pesku 1929, Ribniška koča 1932, Koča pod Kremžarjevim vrhom 1934).

»Prvo delo, ki so ga opravili, je bilo markiranje pohorskih poti. Pri tem delu so naleteli na velike težave pri nemških lastnikih gozdov, ki niso dovolili markiranja, »ker plašijo hribolazci divjačino.« Tako so prepovedali markiranje po gozdovih baron Rosmanit, Reiser in Thurnov gozdni urad v Železni Kapli. Zaradi markiranja poti od Brvi čez Pesek na Roglo in od tod čez Volovico v Mislinjo je nastala med Podravsko podružnico SPD in grofom Thurnom pravda, ki se je za društvo slabo iztekla in ji povzročila 100 kron stroškov (opomba BP: v današnjih primerjavah manj kot 500 evrov; za primerjavo: letna naročnina na časopis Slovenec je znašala 20 kron, vožnja s parnikom iz Trsta v Ameriko (v tretjem razredu) je stala 180 kron). Na Pohorju so markirali 18 potov in nabili 43 orientacijskih tabel.«
(Teržan, J. (1967): Ob 65-letnici PD Ruše. Planinski vestnik 2. Ljubljana.)

Kot velikokrat doslej se gorništvo neposredno ali posredno (tudi z odsotnostjo ustreznih člankov) zbanalizira na eno izmed kvarnih turističnih dejavnosti. Čeprav znanje o gorski pokrajini pomembno dopolnjuje gibalni in športni vidik gorništva, včasih pa je celo pogoj zanj oziroma ga omogoča.

»Brez poznavanja gora ni varne vrnitve v dolino, brez poznavanja sestavin gorske pokrajine, njihovih oblik, procesov in pojavov pa je gorniško doživetje le delno izpolnjeno. Zato ni samo gibalna dejavnost, je tudi ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljiv prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika.«

Kaj vse je šlo narobe, da je gorništvo – od prvih dni do sončnega zahoda – v javnosti izgubilo poljudnoznanstveni in naravovarstveni značaj?

***

Revijo lahko naročite na https://www.proteus.si/narocilnica/ ali z e-pošto na prirodoslovno.drustvo@gmail.com.

Cena tematske številke je 22 €.

***

Več:
GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZDAJ JE PRAVI ČAS!

Oktober 24th, 2021 by Borut Peršolja

(Napisano na dan olimpijske zmage Janje Garnbret, 6. 8. 2021.)

Ljudje se umaknemo pred vetrom, toda kadar smo mu izpostavljeni, bi prav lahko bili pšenična stebla, zasidrana v tla. Pri katerikoli hitrosti vetra je zrak ob tleh in podplatih naših nog negiben. Trenje in njegova lastna viskoznost ga popolnoma ustavita.

Bo prispodobični veter prevetril PZS-jevsko športno plezanje?


Mlačen spletni odziv PZS na dan izjemnega, zgodovinskega uspeha. (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

***

Na zasedanju skupščine Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekalo v Riu de Janeiru (Brazilija) v dneh pred odprtjem XXXI. olimpijskih iger, so 3. avgusta 2016 odločili o uvrstitvi petih novih športnih panog na spored olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 (danes že vemo, da se je to zaradi epidemije zgodilo šele leta 2021). Sprejeto je bilo, da bo na olimpijskih igrah premierno na sporedu tudi športno plezanje. Takratna odločitev je prinesla veliko veselja, pa tudi nekaj dilem in ugovorov.

Tudi za slovenske tekmovalce in tekmovalke je bil najbolj sporen format tekmovanja, saj se bo/je na olimpijskih igrah tekmovalo v kombinaciji treh sicer samostojnih tekmovalnih disciplin – težavnosti, balvanskem plezanju in hitrosti. Takšen sistem tekmovanja domnevno odraža najbolj vsestranskega plezalca, plezalko, ne pa nujno najboljšega, najbolj vrhunskega v posamezni disciplini. (Ker je po bitki lahko biti general se je k sreči široka vrhunskost ujela v izjemni Janji Garnbret.) Tekmovalci in tekmovalke so bili večinoma enotni, da bi bile »boljše« medalje v posameznih disciplinah.

Ob Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) je formalni predlog vložila Planinska zveza Japonske. Ta je v obrazložitvi predloga navajala, da športno plezanje uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja – je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah. Z njim se ukvarjajo tako ženske kot mladi, prav tako osebe s posebnimi potrebami. Športno plezanje je zanimivo za družine in je medgeneracijska vez. Tekmovanja na različnih ravneh (od šolskih tekmovanj do državnih in svetovnih prvenstev) so dobro organizirana, zanimiva in razumljiva tudi za nepoznavalce. Rezultati so merljivi, tudi na naravni in ne samo umetni podlagi. Njegova (svetovna) razširjenost in priljubljenost naraščata, prav tako medijska prepoznavnost. Športno plezanje je tudi komercialno izjemno močno (tako z vidika proizvajalcev opreme, marketinga kot industrije dogodkov).

“Olimpijski komite Slovenije je zelo vesel te novice in čestita Planinski zvezi Slovenije, ker je stopila v družino olimpijskih športnih panog. Odločitev je pomembna za slovenski šport, ker smo zelo uspešni v športnem plezanju in si tako na olimpijskih igrah v Tokiu povečujemo možnosti za slovenske medalje, hkrati pa je velika spodbuda in dosežek za sam šport, saj je pridobil bistveno večje možnosti za nadaljnji razvoj,” je takrat povedal generalni sekretar Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez dr. Edvard Kolar.

***

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), Komisija za športno plezanje in zbor športnoplezalnih odsekov (v določenem delu pa tudi Komisija za gorske športe) so se znašli v novi situaciji. V splošnem se je povečala odgovornost za celovito zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje njenih reprezentanc. Jasno je bilo, da se bo celotni program podražil in da bo treba zagotoviti nove, dodatne vire financiranja (od sponzorjev do javnih virov). Iz razvoja drugih podobnih športnih panog (na primer deskanje na snegu …) je bilo tudi popolnoma jasno, da se bo zaradi odločitve o uvrstitvi športnega plezanja v program olimpijskih iger v nekaj letih v športnem plezanju spremenilo popolnoma vse … Zavedajoč se vsega tega, je Tomo Česen že leta 2016 dejal: »Vsekakor upam, da bo naš šport ostal takšen, kot smo ga poznali do zdaj.«

Priznati je treba, da so številni takratni funkcionarji PZS (od Rotovnika do Planka) ob različnih priložnostih »garali« za to idejo (pravzaprav smo bili v to vpleteni vsi, ki smo bili karkoli povezani s kranjsko tekmo svetovnega pokala). Zavedanje o pomenu dogajanja je šlo tudi čez dnevno politično dogajanje, saj je duh čas lovil tudi takrat nastajajoči novi statut PZS. Pravica do samoodločbe posamezne dejavnosti, ki jih združuje PZS, je tako zapisana v statutu PZS.

Vsaj v javnosti doslej ni bilo zaznati osamosvojitvenega gibanja ali športnoplezalnega naboja.

***

Vrhunsko športno plezanje nima neposrednega vpliva na vrhunski alpinizem (še največ na ravni treninga na umetni plezalni steni). Še manj na gorništvo. Športno plezanje je tekmovalni šport. Gorništvo je tudi šport.

Zagotavljanje široke baze tekmovalcev in članstva ima le malo skupnih točk s PZS. Ob zavedanju, da bo prej ali slej prišlo do organizacijske osamosvojitve športnega plezanja so bila dopuščena specializirana (ne)planinska društva – plezalni klubi. Ti so navidez povečevali družino PZS, a ji hkrati povzročali številne težave legitimnosti (z neudeležbo na skupščinah PZS …).

Če je planinski krožek, namenjen otrokom in mladostnikom, že desetletja strokovno voden s strani prostovoljca, je trening na plezalni steni že dolgo plačan (večinoma s strani staršev), podobno kot v drugih športih. Športno plezanje je bilo tudi prvo, ki je popolnoma zlezlo iz enotnega sistema usposabljanja PZS. Z drugimi programi usposabljanj nima nič več skupnega.

Kjer je športno plezanje v društvu organizirano kot odsek (gre za trdna društva, ki izvajajo celovito planinskodruštveno dejavnost), to za samo društvo ne predstavlja nobenega problema oziroma ne zahteva praktično nobenih sprememb (saj ne na kratki rok). Članstvo društva je že zdaj mogoče v več/obeh športnih zvezah.

SWOT analiza (takrat in danes) pokaže prihodnost obeh zvez – PZS in morebitne Športnoplezalne zveze Slovenije (ŠPZS). A kot rečeno – zaenkrat je molk najbolj zgovoren.

Kako športnoplezalsko brati aktualni predlog sprememb statuta OKS? Kaj bo o razvoju športnega plezanja pisalo v programu novega predsednika PZS? Bo to planinskopolitična smer 9c?

***

V dneh, ko vremenoslovci svarijo pred nevihtnimi vetrovi, ki pihajo z 90 kilometri na uro, je hitrost pri človeški glavi na odprtem približno 60 kilometrov na uro. Na višini pasu je verjetno okoli 25 kilometrov na uro, ob kolenih deset, ob gležnjih manj kot tri in okoli nožnih prstov tako rekoč miruje. Zato ima vsakdo, ki v takšnih nevihti stoji na prostem, stopala v zavetrju, kolena v rahli sapi, pas v zmernem pišu in močan veter pri ušesih. In v tako neenakomerni obremenitvi je težko stati pokonci.

Kdo komu daje zavetje – PZS ali KŠP/ŠPZS?

***

ODNESIMO STATUT V DOLINO

PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

  • Share/Bookmark

DVA POSKUSA

Oktober 23rd, 2021 by Borut Peršolja

Ob raznovrstnem branju, cepljen, a vendarle okužen z gorništvom, naletavam na odlomke, ki puščajo sled.

Pogosto si daljše odlomke, posamezne strani, skopiram in shranim v analogni arhiv. Nekatera besedila, odlomki, stavki, besede se uležejo vame in čakajo. Dokler se vsebina – iz različnih razlogov in ob različnih priložnostih – ne pretrese (in še do nedavnega uležana, pozabljena usedlina) in ponovno privre na površje.

Tokratno besedilo – Cankarjevo! – sem prevedel (predelal in priredil) v dve sodobnejši različici.

Cankar, I. 1901: Knjiga za lahkomiselne ljudi. Spomladanska noč.

»Kakor človeku, ki stoji nad prepadom in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in gleda začuden, ves otroško vesel in širi roke v čudovitem hrepenenju, in širi roke in se sklanja in trepeče in pada, in pada in ne vidi, kako rde skale od njegove krvi, ne čuti bolečine, ne strahu, ne kesanja, in odpira velike, vesele oči in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in vidi čudovite, vse bele device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe smehljaje, posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od pijane, razbrzdane sreče in iztega roke po belih rokah, ki trosijo rože na postelj njegovo, in ne vidi, kako rde skale od njegove krvi, in ne čuti, da mu diha smrtni dih v obraz – tako je meni v tem življenju mračnem.« /787/

***

Kakor človeku, ki stoji vrh skalnega raza v steni in gleda navzdol po dolini, ožarjeni z jutranjo toploto, in zre v daljavo, pomirjen, z dlanjo nad zastrtimi očmi, z držo izklesanega telesa hrepeni, sega po oprimku, zdrsne in pada, in pada in ne opazi, svojega padajočega telesa, ki se poškodovano odbija od stene, ne čuti bolečine, ne strahu, in odpira radostne oči in gleda navzdol po dolini, ožarjeni z jutranjo toploto, in vidi bele žene, nenaličene obraze, njihove zasanjane oči in v plitvem smehu stisnjene ustnice, posluša pesmi, počasne, melanholične, čuti adrenalin, ki ga scela preplavi in steguje roko proti mrtvaško bledim prstom device, ki so pobožali njegovo posteljo, prepojeno s krvjo, in ne čuti, da mu smrtna sapa diha v obraz – tako se počutim, sam v svojem žalobnem življenju. /796/

***

Kakor človeku, ki stoji vrh stene in gleda v dolino, bleščava rosa odseva jutranje sonce, ki zre v daljavo, radoveden, z zastrtimi očmi, z vsem telesom hrepeni, sega v neznano, in pade, in pada in ne opazi, svojega padajočega telesa, ki se odbija od stene, ne čuti bolečine razbitega telesa, ne strahu, in ki radostno odpre oči in gleda v dolino, bleščava rosa odseva jutranje sonce, in vidi bele žene, mrtve obraze, njihove ledene oči, posluša pesmi, žalostinke, čuti poživljanje adrenalina, ki steguje roko proti mrtvaški roki, ki boža njegovo posteljo, prepojeno s krvjo, in ne čuti, da mu v obraz diha smrtna sapa – tako se počutim v svojem življenju. /655/

***

Igra besed, igra ustvarjalnosti.

  • Share/Bookmark

ZHOJA: BELO MODRA

Oktober 22nd, 2021 by Borut Peršolja

Pričakovanje …

Je lahko inspirativno?

Zase potrebujem mir, zato rad hodim. Ljudje smo narejeni za hojo. Hoja je ritem in če sedim, nimam tega ritma. Oznaka za najbolj osnovni tempo je andante. To (po italijansko) pomeni v ritmu hoje. 60 udarcev na minuto. To je hoja, med katero lahko razmišljam.

Hoja je zdrava, ker je naravni ritem tempa andante tak, ob katerem lahko razmišljam.

Je prehod iz jeseni v zimo tak, kot da bi šel dvakrat hitreje (padavine, veter)? Hodiš v dvojnem tempu (mraz, sneg). Po 120 udarcih na minuto veselega ritma alegro, pa se vrneš na izhodišče.

K tišini in spokojnosti.

(Fotografije: Borut Peršolja)

Gojška planina, Velika planina, Mala planina, februar 2021

***

ZHOJA: SVETLOBA

  • Share/Bookmark

SVOBODO OSVOBAJA KORAK

Oktober 20th, 2021 by Borut Peršolja

V okviru mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija je bil v ponedeljek, 4. oktobra 2021 objavljen televizijski prispevek z naslovom Iti, hoditi, ki ga je s sodelavci pripravila novinarka Anka Pirš.


(zaslonska slika)

V 10 minut in 20 sekund dolgem prispevku sem povedal (začetek na 5 min 36 sek):

»To je svoboda. Zanimivo pa je, da to svobodo osvobaja korak. Če si prikličemo, kako korak izgleda, med odrivom leve noge in zatem desne noge, nastane fizičen, prazen prostor, v katerega se da zapisat res čudovite zgodbe.«


(Zaslonska slika. Vir: MMC RTVSLO.)

(Seveda je novinarka posnela bistveno več materiala – za približno pet minut, a tokrat je bilo to to.)

  • Share/Bookmark