RADOVEDNOST V TEŽAVAH

Avgust 25th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

David Attenborough, Jonnie Hughes, prevedla Petra Anžlovar:
Življenje na našem planetu: moje pričevanje in videnje prihodnosti

Učila International 2021: 256 strani, ISBN: 978-961-00-4749-0, cena: 27,99 €

Knjigo sem kupil.

Petindevetdesetletni Sir David Attenborough, naravoslovec in naravovarstvenik, priljubljen televizijski voditelj BBC, avtor dokumentarnih oddaj Življenje na Zemlji in Sinji planet, je – končno! – izdal novo, lastno knjigo. Delo, ki dokumentira njegova verodostojna opažanja in znanje, ki si ga je pridobil s sodelovanjem s številnimi raziskovalci in nepretrganim stikom z živim svetom. To je izhodišče za razmislek o prihodnosti, ki pa – presenetljivo, številnim ugotovitvam navkljub – ni črnogleda. Branje prebudi številna, morda celo vsa čustva, ki jih premore človek. Resnica o trenutnem težavnem položaju našega planeta je več kot skrb vzbujajoča. A številne rešitve, opaženi samoregulacijski odzivi različnih pokrajinskih sestavin na povzročene krize vlivajo upanje – v znanje, izkušnje, predvsem pa v ukrepanje.

Svetovni sklad za varstvo narave (WWF) z imenom ne naslavlja človeka. Protislovje varstva okolja (v katerem je središče človek in varovanje človekovega okolja na vseh ravneh) in varstva narave (v katerem so v ospredju vse druge vrste na Zemlji) se v delu Attenborougha ne izostruje. Z mojstrstvom televizijskega novinarstva učinkovito, nazorno in prepričljivo prepleta dejstva, vzroke, razlage in nevsiljivo ponuja rešitev/rešitve.

To, čemur radi rečemo interdisciplinarnost, celo inženirstvo, se v knjigi izrisuje kot kompleksna, a ne neobvladljiva celota. Zemljo je treba videti scela in v celoti – v vsakem trenutku.

Rdeča nit pripovedi je divjina. Ta čarobna beseda, za katero avtor ugotavlja, da je bila v njegovi mladosti utvara (prepričan je namreč bil, da doživlja nedotaknjeno, docela deviško in prvobitno naravo) je danes sinonim za – izgubo (biotske raznovrstnosti). Z divjino imamo težave tudi v Sloveniji, saj jo pojmujemo zelo različno. Včasih je dovolj že samo prisotnost medveda pri zabojniku za smeti, drugič naj bi šlo zgolj za nedostopen kraški svet, v katerega še ni stopila človeška noga.

Tisto, kar imamo skupnega – avtor in Slovenci – je sindrom spremenljivega izhodišča. Kot jo definira priročni slovar gre za »težnjo po spreminjanju normalnega ali naravnega, ki se sčasoma spreminja zaradi izkušenj naslednjih generacij«. Kakšna je torej prava Velika planina? Gozdnata? Izsekana? S pastirjem na obzorju ali z volčjim tuljenjem v daljavi?

Kot ozaveščen bralec, ki pozna in redno spremlja problematike (podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, varstva narave …) sem morda od knjige pričakoval (pre)več. Dopovedovati sem si moral, da gre vendarle za poljudno delo, ki – podobno kot televizijska oddaja sicer – nagovarja številne in raznolike množice (podobno kot obvladovanje epidemije koronavirusa so tudi podnebne spremembe izjemno zahteven komunikacijski zalogaj). Če zelo poenostavim se mi je zdelo, da nisem izvedel nič novega, kar ne bi že poznal ali vsaj slišal, prebral v drugih virih. Vsekakor pa je založbo treba pohvaliti, da smo odličen slovenski prevod dobili hitro po izidu angleškega izvirnika.

Upati je, da bo knjiga imela številne bralce vseh generacij in nazorov. In da bo komu prižgala tisto nujno iskrico, saj je akcija edino, kar zaleže.

  • Share/Bookmark

BOLJŠI ZEMLJOVID (1)

Avgust 18th, 2021 by Borut Peršolja

Branje zemljevida je zahtevna in celovita veščina prepoznavanja in prostorskega predstavljanja informacij, ki so na zemljevidu. Jezik zemljevida ni enostaven, saj ga sestavljajo črte, točkovni in površinski znaki, barve, črke in številke … Iskane prvine je treba znati izločiti iz podlage, pri tem je treba znak za posamezno pokrajinsko sestavino najprej opaziti in razumeti, kaj predstavlja. Gre za miselno zahteven proces predstavljivosti oziroma pretvorbe dvorazsežnostnega zemljevida v trirazsežnostno pokrajino in obratno. Zato proces učenja branja zemljevida imenujemo kartografsko (zemljevidno) opismenjevanje.

Zemljevid je ob pisnem vodniku gorskega območja tudi najboljši pripomoček za spoznavanje pokrajine in različnih posebnosti ob poti.

Med izletom, pohodom ali turo je zemljevid pripomoček za določevanje smeri hoje in za stalno spremljanje naše lege v pokrajini – določevanje stojne točke. Določimo jo z razgledovanjem ob pomoči naravnih znakov in objektov kulturne pokrajine, prehojene poti in nadmorske višine.

***

Popolnoma točnega zemljevida ni, saj gre za generaliziran prikaz pokrajine na listu, ki je ob tisku že zastarel – zaradi nenehnih sprememb v pokrajini. Zato je naloga osveževanja zemljevidov stalen proces, ki je izkušenemu gorniku lahko v veliko zadovoljstvo.

Moje predloge in opažanja že leta posredujem založbi Sidarta.

Zemljevid Bohinj, 1 : 25.000, 2. izdaja, 2011

OBMOČJE RODICA-ČRNA PRST (južna pobočja)

- 1:
manjka znak za parkirišče sredi vasi Stržišče

- 2:
manjka vrisana tovorna žičnica iz Stržišča do Doma Zorka Jelinčiča

- 3:
manjka vris/topografski znak za hišo

- 4:
območje Grive (893 m) je golo, posekano

- 5:
manjka vris/topografski znak za lovsko opazovalnico

- 6:
manjka vris/topografski znak za zapornico in prepoved prometa

- 7:
manjka vris dveh, treh večjih grap/hudournikov v pobočju z napisom Runžna

- 8:
manjka vris pohodniške poti JULIANA TRAIL in E-7

- 9:
manjka vris Slovenske geološke poti

- 10:
manjka vris previsnih skladov/»galerij« plastnatega apnenca, breč/moren

- 11:
premakniti številčni napis 1803, saj pod napisom leži velika, izrazita vrtača, ki je lahko zelo pomembna v makro razvedanju

- 12:
na stičišču/križišču poti dodati znak za ruševino

- 13:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), varovala in nameščena macesnova bruna so uničena

- 14, 15:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), deloma celo zahteven, varovala so večinoma v slabem stanju

- 16:
manjka vris manjše zgradbe – ob zgornji postaji tovorne žičnice in pod njo izvir/pipa z vodo; znak za kočo minimalno zamakniti in vrisati znak/trikotnik za koto, vrh

- 17:
ta del poti, zlasti spodnji nad sedlom, poteka cik/cak

- 18:
odsek od ceste do vasi Kal ni več planinska pot, temveč markirani oskrbni kolovoz

- 19:
manjka znak za parkirišče

- 20:
na sredi vasi Kal je štirna s tekočo pitno vodo (odlična!) in betonsko korito; manjka topografski znak za izvir

  • Share/Bookmark

NA NOČNEM OBISKU

Julij 10th, 2021 by Borut Peršolja

V petek ponoči (9. 7. 2021) sem bil na prvem programu Radia Slovenija, v oddaji Nočni obisk, gost novinarja Aleša Ogrina.

Vabljeni k poslušanju:

https://radioprvi.rtvslo.si/2021/06/nocni-obisk-2056/

  • Share/Bookmark

GORA: OZRAČJE

Junij 30th, 2021 by Borut Peršolja

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

Gorsko podnebje je odvisno od nadmorske višine, ekspozicije, slemenitve, prevladujočih vetrov in oddaljenosti od morja. Temperature se z nadmorsko višino znižujejo (0,65o C na 100 višinskih metrov), prav tako zračni tlak. Značilna so velika dnevna temperaturna nihanja. Čist in redkejši zrak lahko vpije manj sončnega sevanja, velik del sevanja se tudi odbije od svetle, zasnežene ali skalnate podlage.

V gorah prevladujejo orografske padavine, količina padavin narašča z nadmorsko višino in se pri nas zmanjšuje od zahoda proti vzhodu, bolj namočene so privetrne strani. Stalni spremljevalci gorskega vremena so povečana oblačnost, pogosti in močni vetrovi, megla ter sneženje. Tipični so pobočni vetrovi in fen.

***

Voda je tista, ki ustvarja vreme. V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Gorsko vreme je veliko bolj spremenljivo kot dolinsko. Če smo dovolj pozorni, lahko ob gibanju v gorah prepoznamo pojave, ki so znanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Vremenske napovedi za en dan vnaprej so zelo točne. Upoštevati moramo, da je lahko urnik dogajanja drugačen od sprva napovedanega. Če je na primer poslabšanje vremena napovedano za popoldne, in ga takrat še ni bilo, obstaja velika verjetnost, da bo poslabšanje prispelo zvečer. In obratno: če je poslabšanje napovedano za popoldan, lahko fronta prehiti napoved, in naše kraje doseže že zgodaj dopoldan.

V naravi ni nič stalnega – razen spreminjanja. Z izleti na najboljši način spoznavamo in raziskujemo te spremembe. Dejavnosti v naravi načrtujmo vse leto in tako skrbimo za stalno in redno gobanje. Doma naj nas ne zadrži vreme, ki ni sončno. Oblačnost, veter, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. V številnih delih sveta padavin ni ali pa jih je zelo malo. V Sloveniji imamo od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot vsakdanjega in neobremenjujočega je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti je navajanje na različne vremenske razmere pomembno, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.

Če med letom vse dejavnosti v naravi izvajamo samo v idealnih razmerah, imamo med daljšim deževjem z organizacijo življenja in vzdrževanjem dobrega razpoloženja veliko težav. Zato se čim bolj pogosto odpravimo v naravo, tudi v dežju, megli, snegu z dežnikom v roki.

***

Kadar nas planinska pot vodi po širokem gozdnem kolovozu in lahko dežnik uporabljamo brez težav, naj bo naš vmesni cilj (končni cilj je vedno varna vrnitev domov!) toplo zakurjena planinska koča; bližnji vrh pa pustimo za drugič. Če je izbrani izlet za dane razmere prezahteven, ostanimo v dolini in si oglejmo izvir reke, osamljeni balvan ali kakšno suho znamenitost – kraško jamo, muzej ali knjižnico …

Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni – z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oz. varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam veter dežnik puli iz rok, je to skrajni/zadnji znak, da se moramo obrniti.

Tik pred odhodom od doma preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved, vsekakor pa si ne privoščimo podcenjevanja razmer v naravi. Med gibanjem v naravi stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo potek izleta oziroma sprehoda. Nenadne spremembe vremena so redkejše, kot na splošno mislimo. Če smo nanje pripravljeni, je lahko izlet še dodatno obogaten z zanimivim doživetjem. Kadar pa se razvijejo nevihtni oblaki, se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele.

Čeprav velja hoja za dejavnost, ki je prijazna do narave, se ob njej lahko pojavijo tudi problemi, povezani z obremenitvijo podlage. Pri vzponu odrasel človek obremeni podlago z okrog 40 kPa ali 4 N/cm2. Ob stalnih obremenitvah se v daljšem obdobju spremeni sestava tal, posledica pa je zbitost in neporaščenost tal. Na takšnih tleh – podobno je tudi ob odjugi ali ob namočenosti zaradi dlje časa trajajočih padavin – se pojavi vodna erozija, ki poteka v treh stopnjah: ločevanje delcev prsti, njihovo prenašanje in odlaganje. Ločevanje delcev povzročajo dežne kaplje, ki priletijo na gola tla, ob nagnjeni podlagi pa zaradi svoje mase in hitrosti enako vlogo opravlja tekoča voda. V kateri obliki (ploskovno, žlebičasto ali jarkovno) se bo vodna erozija razvijala, ni več bistveno. Bistveno je dejstvo, da je naravno ravnotežje porušeno, razdiralni erozijski proces pa dobi prosto pot. Erozijsko žarišče je težko zajeziti, vzpostaviti prvotno stanje pa skoraj nemogoče. Zato se pri gibanju držimo obstoječih poti, kar je najboljša preventiva. Poti si ne skrajšujmo z nevarnimi bližnjicami, spoštujmo naravo in ravnajmo kot njeni varuhi.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Če naravo doživljamo v vsakem vremenu, spoznamo, da slabega vremena v naravi ni. »Slabo vreme« smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Deževni dnevi so lahko prav tako zabavni kot suhi, saj že čofotanje po lužah prinaša veliko zadovoljstva. Thoreau zato prepričljivo pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti« in ob opazovanju vremena ter doživljanju narave bomo lažje postali ljudje z optimizmom in vedrim izrazom na licih.

ZGODBA, KI VÓDI K VODI

IN SMO ŠLI: UGLAŠENI Z VREMENSKO NAPOVEDJO

  • Share/Bookmark

NA DANAŠNJI DAN PRED TRIDESETIMI LETI – 29. 6. 1991

Junij 29th, 2021 by Borut Peršolja

Edina uniforma, ki sem jo imel, je bila tista, v kateri sem prebežal iz Jugoslovanske armade. Z nje sem odstranil armijske oznake, kape pa tako ali tako nismo nosili. Na prsih sem imel pripeto značko Teritorialne obrambe. Ta je zmotila desetarja, nekdanjega sovojaka v Mariboru, ki je najvišji po činu prevzel poveljstvo nad karavlo na Srebrnem bregu. Prvotno poveljujoči je zapustil položaj in se vrnil k družini v bližnji vasi. Desetar je na vhod postavil netrzajni top 75 mm in ga usmeril v vas. Pristal je, da neoborožena stopiva do njega in se pogovoriva. Dve uri nisva vedela, ali sva njegova talca ali rešitelja. Karavla se je predala, dala sva besedo, da se nikomur ne bo zgodilo nič žalega.

Popoldan so bile v Murski Soboti sirene. Zatekli smo se v zaklonišče. Prejšnji dan sta ob 16.57 dve letali JLA napadli barikade ob vojašnici v Murski Soboti, izstrelili 4 rakete in streljali z mitraljezi. Moštvo teritorialcev je bilo treba po napadu v celoti zamenjati. Začnejo se priprave za napad na kasarno. Tudi posnetki iz drugih delov Slovenije niso obetali nič dobrega.

Z Mitjem prevzameva osebno oborožitev in tromblonske mine. Spiva v pisarni direktorja komunalnega podjetja.


Položaj slovenske strani na Gederovcih. (Foto: Jože Pojbič)

***

Opis celotnega dogajanja v knjigi Matjaža Brojana

http://borut.blog.siol.net/files/2014/01/261-272-Domzalski.spomin.pdf

Novinarska prispevka o dogajanju – pred petimi leti – v Večeru in Delu

Prispevek TV Slovenija:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882

  • Share/Bookmark

NA DANAŠNJI DAN PRED TRIDESETIMI LETI – 28. 6. 1991

Junij 28th, 2021 by Borut Peršolja

Ob drugi uri ponoči prestopim v Teritorialno obrambo. Po sprva neprijetnem uvodu (filmska razorožitev …) je veselje in snidenje nepopisno. V štabu me po telefonu povežejo s poveljnikom Vzhodnoštajerske pokrajine TO. Zanima ga oborožitev, velikost enot, ukazi, imena poveljujočih oficirjev … Zjutraj pokličem domov in obljubim, da se ne bom nikamor ganil. Že čez pol ure sem nazaj na Gederovcih. Pomagam pri predaji mojih nekdanjih sovojakov in poveljnika. Milica ali kriminalistična policija z menoj ne opravi nobenega informativnega pogovora. Zgodovina se je zgostila in za tovrstne formalnosti ni bilo časa.

Ko se vrnem v Mursko Soboto nisem več sam. Vedno več nas je, vsak s svojo zgodbo prejšnjega dne. Organiziram enoto Slovencev, do včeraj še nabornikov, danes borcev za samostojno in neodvisno domovino. Delovali bomo v okviru 75. območnega štaba TO Murska Sobota pod poveljstvom Edvarda Mihaliča. S pismom prosimo za izpustitev iz zapora kapetana JA M. Š.. Prošnji je zelo hitro ugodeno, omogočijo mu prehod nove državne meje.

Dan mine neverjetno hitro. Ves čas spremljamo informacije na televiziji in radiju. Vemo, da se pred našimi očmi in z našimi močmi dogaja nekaj velikega.

Spimo (pravzaprav bedimo dolgo v noč) v dijaškem domu. Dobili smo sveže nogavice, spodnje perilo in zobno ščetko. Prvi dan v neodvisni in samostojni Sloveniji. Svobodni?

Videti sebe na televiziji, ko zapuščaš vojaški helikopter je … (Zaslonski sliki iz filma Slovenija na barikadah.)

***

Opis celotnega dogajanja v knjigi Matjaža Brojana

http://borut.blog.siol.net/files/2014/01/261-272-Domzalski.spomin.pdf

Novinarska prispevka o dogajanju – pred petimi leti – v Večeru in Delu

Prispevek TV Slovenija:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882

  • Share/Bookmark

NA DANAŠNJI DAN PRED TRIDESETIMI LETI – 27. 6. 1991

Junij 27th, 2021 by Borut Peršolja

Zbudili so nas eno uro prezgodaj. V prostoru, v katerem smo prenočevali, je bila televizija. Nekdo jo je prižgal in gledali smo posnetek tankov, ki so čez Komendo prodirali proti Brniku.

Na jutranjem zboru so prebrali ukaz, da sta Avstrija in Italija napadli Jugoslavijo »i da trebamo braniti suverenitet i ustavni poredak SFRJ.« Pobrali so nam majhne radijske tranzistorje, kasarna je bila zablokirana z barikadami.

Čez dan smo na območju kasarne kopali jarke za bojni položaj. Popoldan pristaneta dva transportna helikopterja Mi-8. Po spletu naključij ostanem v enoti edini Slovenec. Misleč, da nas bodo sestrelili, letimo neznano kam. Pristanemo v pšeničnem polju.

Od vojaka, ki se je nenadoma priplazil do nas, izvemo, da smo na območju mejnega prehoda Gederovci. Nekdo nas po megafonu poziva, naj se predamo, če ne bodo začeli streljati. Poveljniku razlagam, da ne bodo streljali, saj vedo, da smo med pripadniki JLA tudi Slovenci.

Takoj zatem (nekaj pred 22. uro), ko je slovenska stran začela streljati na nas, zberem svojo enoto in sovojakom povem, da jih zapuščam. Poslovimo se v solzah. Brez predhodnega načrta in s polno oborožitvijo dezertiram. Ko bežim, se ponovno začne streljanje. Ležim na tleh in prestrašeno poslušam žvižganje krogel nad glavo. Nihče v vasi me v oglušujoči temi ne spusti v svojo hišo.

Vrata mi – obupanemu in objokanemu – odpre družina Pavlinjek.

Moj pobeg je dokumentiran v zaplenjenem vojnem dnevniku.

***

Opis celotnega dogajanja v knjigi Matjaža Brojana

http://borut.blog.siol.net/files/2014/01/261-272-Domzalski.spomin.pdf

Novinarska prispevka o dogajanju – pred petimi leti – v Večeru in Delu

Prispevek TV Slovenija:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882

  • Share/Bookmark

NA DANAŠNJI DAN PRED TRIDESETIMI LETI – 26. 6. 1991

Junij 25th, 2021 by Borut Peršolja

Jutranja rutina (zbujanje ob 5. uri, telovadba, zajtrk, dviganje zastave) ni kazala na rojevajoče se posebnosti tega dne. Že med jutranjim zborom je do mene pristopil komandir čete z vprašanjem, zakaj na kapi nimam zvezde.

Med dopoldanskim poukom je po mene prišel dežurni čete in me odpeljal v stavbo poveljstva. (V osebnem arhivu hranim listek s seznamom vseh Slovencev, ki smo bili domnevno povezani s tem dogodkom.) Začelo se je mučno zasliševanje (sprva sem izjavo napisal v slovenskem jeziku, nakar sem jo moral prepisati še v cirilici …), provociranje; vse skupaj začinjeno z grožnjami. Oficir, obveščevalec/bezbednjak, je slovel kot oči, ušesa in zloglasna nevidna roka kasarne. Zvečer me je izmučenega in pretresenega odrešil komandir čete, saj smo dobili ukaz o odhodu na bojne položaje. V nekaj minutah sem se moral pripraviti za odhod. Večina osebnih stvari (med njimi tudi pisma, beležke …) je za vedno ostala v vojaški kaseti.

Vožnja s kamioni je trajala nekaj ur. V temi sem razbiral napise naselij in slutil, v katero smer se peljemo. Ponoči oziroma zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se razporedili po tleh učilnice vojašnice v Murski Soboti, kjer je bil nastanjen 65. obmejni bataljon JLA.

Dokument, ki poroča o tem, da smo s kap umaknili zvezdo.

***

Opis celotnega dogajanja v knjigi Matjaža Brojana

http://borut.blog.siol.net/files/2014/01/261-272-Domzalski.spomin.pdf

Novinarska prispevka o dogajanju – pred petimi leti – v Večeru in Delu

Prispevek TV Slovenija:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882

  • Share/Bookmark

NA DANAŠNJI DAN PRED TRIDESETIMI LETI – 25. 6. 1991

Junij 24th, 2021 by Borut Peršolja

Ob 14. uri sem začel z dežurstvom v drugem bataljonu VP 8164 Maribor. Popoldan je v kasarni/Kadetnici pristala gazela. Pilotiral jo je Jože Kalan, s katerim sva kasneje skupaj sodelovala pri raziskavah Triglavskega ledenika. Potnik v helikopterju je bil general Mićo Delić, poveljnik mariborskega korpusa, ki si je z zraka ogledoval (prihodnje!) dogajanje. Postavil sem stražo in zavaroval gazelo.

Preostanek popoldneva in večer sta potekala mirno. Po večerji in spustu zastave sem poslušal konec radijskega prenosa dogajanja iz Skupščine Republike Slovenije, ki je na skupni seji vseh treh zborov sprejela zadnje zakonske in ustavne odločitve.

Slovenija je ob 20. uri in 54 minut precej neopazno postala samostojna in neodvisna država.

Ob 22. uri grem predat dnevno poročilo dežurnemu oficirju. Nazaj grede, od kapije do dežurnega mesta v drugem nadstropju, snamem s kape rdečo zvezdo. Ob polnoči zbudim pomočnika in se odpravim spat.


Materializirani spomin. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Opis celotnega dogajanja v knjigi Matjaža Brojana

http://borut.blog.siol.net/files/2014/01/261-272-Domzalski.spomin.pdf

Novinarska prispevka o dogajanju – pred petimi leti – v Večeru in Delu

Prispevek TV Slovenija:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882

  • Share/Bookmark

GORA: VODA

Junij 24th, 2021 by Borut Peršolja

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

Poznavanje pokrajinskih sestavin normalnega = rečnega površja nam koristi pri preglednem orientiranju v pokrajini. Poznavanje posameznih značilnosti gorskih vodotokov (smer in strmec rečnega toka, ki vpliva na hitrost) nam lahko pomembno obogati védenje o pokrajini, saj je »v vodi raztopljena vsa pokrajina.«

Gledano v celoti določajo v Sloveniji višino potokov in rek prvih šest mesecev v letu snežni zadržek, nato tri mesece izhlapevanje, oktobra in novembra pa močne padavine. V sicer značilnem snežno-dežnem režimu, je snežnost vedno manj izražena. Krepi se jesenska dežna sestavina režima. Odtok je kar za najmanj 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti. Posledica podnebnih sprememb so manjše količine padavin in višje temperature.

Gorski vodotoki imajo hudourniško naravo (nestalen tok, ki ima izrazit strmec) in svojo erozijsko moč pokažejo ob obilnih padavinah.

Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Vodna oskrba je odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Zaradi kraškega pronicanja imajo vode, ki se pojavljajo v vznožju apnenčastih masivov kot izdatni kraški izviri (temperatura okrog 7 °C = povprečna letna temperatura zraka), manjšo samočistilno sposobnost kot tekoče površinske vode. Osnovno pravilo varovanja je zato enako kot za ravnanje z drugimi odpadki – količino odpadne vode je treba čimbolj zmanjšati in za dosego tega cilja je treba upoštevati vse razpoložljive možnosti.

Za gorniško rabo so pomembne informacije o mokrotnih površinah, na katerih je hoja zunaj urejenih poti skoraj nemogoča (takšni sta na primer visoko barje Šijec na Pokljuki in območje Lovrenških jezer na Pohorju). Raziskave kakovosti ledeniških visokogorskih jezer kažejo zaskrbljujoča znamenja onesnaženosti. Njihovo stanje je pomembno tudi za kakovost pitne vode v dolini. Ali za stanje naših teles, ki jih sestavlja kar 60–70 % vode.

Ko se odpravimo v gore, si navadno določimo cilj. Največkrat je to gora/stena in njen vrh. Pot, zlasti v prvem delu, največkrat poteka kot vzpon, to je premikanje po vertikalni smeri (sledi še spust v dolino). Premik v višino ima sam na sebi pomen, ki nas nagovarja podzavestno. Povezuje se s prvino zraka. Ta v človeški zaznavi ustvarja posebno vzdušje, ki nas osvobaja od težnosti, ki ju vsebujeta prvini zemlja in voda. V ljudski govorici gre za odmik od vsakodnevnega sveta v dolini, z vsemi skrbmi in obvezami.

Ravnih površin je v naravi v resnici malo. Tudi če od daleč nekaj izgleda kot najboljši približek ravnega, je površje v drobnem izrazito neravno. Ali bolje: razgibano, zakoreninjeno, zagruščeno. V to se najlažje prepričamo, kadar dežuje (ali kadar iščemo ravna tla za bivakiranje …). Voda je najtrdovratnejši (gravitacijski) dejavnik preoblikovanja površja.

Poglejmo na primer soliflukcijske terasice. Gre za majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

Voda je tista, ki ustvarja vreme.

Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Zato je eden največjih absurdov kapitalizma, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1. Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode in ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark