HODIM Z VLAKOM

December 23rd, 2018 by Borut Peršolja

“Temu, kar se vozi po naših tirih, bi težko rekli vlak.”

(Gorazd Skrt: rezervacija počitnic prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea. Dnevnikov Objektiv, 14. 7. 2018.)


Notranja oprema zahteva res zelo veliko … strpnosti in široko, dobrotljivo, vsega hudega navajeno vozačevo srce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vlakom se vozim nepretrgoma od 1. septembra 1986, ko sem šel v prvi letnik tedanje Srednje pedagoške šole na Resljevi cesti v Ljubljani. Polnih dvaintrideset let vztrajam, z vsakoletnim nekajmesečnim varanjem, ko grem v službo iz Domžal s kolesom.


28 let kasneje. JŽ: jugoslovanske železnice … Nekoč je naš razred v osnovni šoli zmagal na enem od tovrstnih natečajev. Do penzije bom zagotovo nekje zagledal tudi svojo risbico. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kamniško progo vsak dan uporablja približno 4500 vozačev. In bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je hitrost vlaka (do 50 km na uro) kriva, da Domžalci obeh spolov sploh ohranjamo lastno, samosvojo identiteto.

Si predstavljate, da bi bili v Ljubljani v sedmih minutah? V tem primeru ne bi nihče, od 500 domžalskih dnevnih vozačev, na vprašanje, od kje si, odgovoril, da iz Domžal. Temveč iz vseprevladujoče Ljubljane …


Cena? V obe smeri manj kot gobova juha na Erjavčevi koči na Vršiču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

23,6 km dolga enotirna kamniška proga je bila dograjena in odprta 28. januarja 1891. Ob odprtju je vlak iz bele Ljubljane do smodniščničnega Kamnika potreboval 72 minut. Od leta 1932, ko je bil uveden nov vozni red, pa 45 minut. Tako je šestinosemdeset let časovnica približno enaka (23. maja 1993 je bil uveden vlak ob 6.43): sprva osem vlakov dnevno, zdaj pa do/ali iz Domžal 41 vlakov (iz Ljubljane 19 in iz Domžal 22).

Vlaki na tej progi so sprva vozili le do gorenjskega kolodvora (železniška postaja pri pivovarni Union), saj z Družbo južne železnice ni bil sklenjen sporazum o souporabi glavnega kolodvora. Zaradi zmanjšanega prometa je bil leta 1968 potniški promet na progi celo ukinjen, deset let pozneje, leta 1978, pa znova vpeljan.


Čeprav je na tem zemljevidu kamniška proga narisana zgolj kot kratka daljica, pa je njena življenjska pot v resnici ukrivljena in nabita z ustvarjalno močjo.

***

V letošnjem letu se je kakovost (beri: zamude) prevoza z vlakom, po mojem občutku, precej znižala. Postal sem pozoren na to, da skoraj ni bilo dneva, ko bi vlak s postaje v Domažalah (ali nazaj iz Ljubljane) odpeljal točno.

Glede na to, da se z vlakom vozim dvakrat na dan, sem zgolj v treh mesecih zabeležil kar deset opaznejših zamud. Če ta vzorec velja za cel dnevni vozni red, potem je popolnoma jasno, da izolirani sistem proge Ljubljana¬Kamnik ne deluje učinkovito.


Rok veljavnosti je potekel, sprememb pa ni na vidiku.


V digitalni dobi Slovenske železnice varujejo kulturno dediščino stenčasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenske železnice sem zaprosil za odziv in razen tega, da so potrdili vse moje navedbe (razen ene!), niso povedali nič, kar bi vzbujalo optimizem (vse njihove navedbe se začnejo s črtico -).

Takole pravijo: »V času odhoda vlaka 3166 iz postaje Ljubljana za smer Kamnik Graben je največja frekvenca potniških vlakov na postaji Ljubljana , ko je največ prihodov/odhodov vlakov iz vseh smeri in je potrebno upoštevati, z voznim redom predpisane čakalne dobe vlakov, v prihodu in odhodu. Vzrok zamud so zveze in čakalne dobe, ter križanje vlakov. Izstopajo le zamude dne 22.05.2018, kar je bila posledica izrednega dogodka.«


Eden sicer stoji, a čakamo tistega na desnem tiru. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kronologija zamujanja

22. 5.
Vlak, ki je šel iz Domžal ob 7.11, je v Črnučah čakal več kot dvajset minut.

- Vlak 3167 18 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – zamujen 18 minut zaradi izrednega dogodka (med postajama Ljubljana Šiška in Ljubljana Črnuče je na NPR (nezavarovanem prehodu) 1.9 v medtirju obstal tovornjak).

24. 5.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 17.15, je šel šele ob 17.22.

- Vlak 3184 7 minut iz izhodne postaje Ljubljana zaradi okvare in menjave garniture.

4. 6.
Vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.09, je prišel šele ob 7.19.

- Vlak 3103 9 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3164 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 630 (zamujen 11 minut v prihodu v Ljubljano).

11. 6.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, je odpeljal ob 8.05.

- Vlak 3169 2 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.


Hitrost zaviranja je pomembna. Še bolj pomembni pa so točnost, prijaznost in cenovna dostopnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. 7.
Vlak, ki bi moral iz Črnuč odpeljati ob 7.27 je odpeljal ob 7.41.

Isti vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.38 je prišel šele ob 7.54.

- Vlak 3167 12 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 12 minut v prihodu v Ljubljano).


Popolnoma zgrešen slogan. Pravilno in dobesedno je: hodim z vlakom!

11. 7.
Vlak, ki bi moral iz Domžal oditi ob 7.45, je odšel šele ob 8.13. V Ljubljano je prišel šele ob 8.35.

- Vlak 611 14 minut na postaji Domžale, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 19 minut v prihodu v Ljubljano).

24. 7.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 16.45 je odpeljal ob 16.50.

- Vlak 610 3 minute v izhodni postaji Ljubljana – čakal zvezo z vlakom 246 (zamujen 2 minuti v prihodu v Ljubljano).

14. 8.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01 je odpeljal ob 8.06.

- Vlak 3169 4 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.

16. 8.
Vlaka, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, sploh ni bilo. Sprva je bil – prvič v zgodovini – napovedan nadomestni avtobusni prevoz, vendar je bil tudi ta odpovedan. Peljal je šele redni vlak ob 8.17.

- Zaradi izpada DMG (dizelmotorne garniture) je bil namesto vlaka 3169 vpeljan nadomestni avtobusni prevoz.


Ne, ni tako čisto, da bi lahko jedel s tal. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot zanimivost navajam tudi primer z gorenjske proge:

8. 7.
Vlak iz Jesenic, ki bi moral biti v Ljubljani ob 20.38, je prišel v Ljubljano ob 21.23.

- Vlak 2423 na relaciji Jesenice-Ljubljana ne vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih, omenjenega dne sploh ni vozil !

Za dogajanje v nedeljo zvečer, 8. julija 2018, so na Slovenskih železnicah zapisali, da tega vlaka sploh ni bilo. S čim sem se torej pripeljal z Mosta na Soči do Jesenic, od tam pa z enormno zamudo (stali smo na postaji v Šentvidu) v Ljubljano? Morda pa se je zgodil slovenski Harry Potter …


Ni straniščna poezija, ni Facebook … (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da smo potniki na slovenskih železnicah izumirajoča vrsta, in da za to niso krive podnebne spremembe, izgleda ne skrbi niti odgovornih v Slovenskih železnicah, niti politike.

Leta 2008 je število prepeljanih potnikov znašalo 16,6 milijonov, leta 2017 pa samo še 13,4 milijonov (indeks 80,7). Število potniških kilometrov se je z 834,1 milijonov km padlo na 639,5 milijonov km (indeks 76,6).


Statistika res prenese vse …

Letos poleti so Slovenske železnice na območju Ljubljane uredile sedem železniških postajališč. Investicija je znašala vrtoglavih 3,2 milijona evrov. Na kamniški progi sta bili ozaljšani postajališči Ljubljana Ježica in Ljubljana Brinje. Postavili so nadstreške, sedišča, kolesarska stojala ter vitrini z voznimi redi, pozabili pa na dostop za funkcionalno ovirane osebe, ureditev okolice ter vgradnjo taktilnih oznak.

Po zagotovilih odgovornih je v izdelavi študija (!) za nadgradnje regionalnih železniških prog, ki naj bi pomagala uresničiti cilj – preusmeritev potnikov primestnega in mestnega prometa na javni železniški prevoz.


Ja pa ja de! Res, da ne bo potem: #nisem vedel …

***

Leta 2015 je minilo 100 let od izida knjige Alberta Einsteina z naslovom O posebni in splošni teoriji relativnosti. V njej je zajel posebno in splošno teorijo relativnosti. Vpeljal je denimo ukrivljanje prostora-časa, s čimer pa se, vsaj na prvi pogled, v vsakdanjem življenju nikoli ne srečujemo. Pri Isacu Newtonu smo imeli en sam vesoljni čas, ki je bil neodvisen od tega, kako se gibljemo.

Veljalo je naslednje:

Kar je sočasno za potnika na enakomerno drvečem vlaku, je bilo sočasno tudi za potnika, ki je pri miru stal na peronu železniške postaje.

Einstein je pokazal, da to ne drži.

Če imaš palico, glede na katero miruješ, in jo izmeriš, bo dolga na primer en meter. Če to isto dolžino poskuša izmeriti nekdo, ki se mimo palice pelje z vlakom, pa bo izmeril, da je palica krajša od enega metra. To se nam zdi povsem nepričakovano, saj česa takšnega v življenju ne poznamo. Vendar le zato, ker v našem svetu, pri hitrostih, s katerimi živimo, teh »skrajšanj« palice ne moremo opaziti

V resnici pa tako ali tako ne vemo, koliko je palica zares dolga ali kratka …

Dejanska dolžina ne obstaja. Odločilno je tisto, kar lahko izmerimo. Ko res dosledno in do konca premisliš, kaj si izmeril – in do tega premisleka ni prišel kdorkoli, do tega je prišel le Einstein – prideš do posebne teorije relativnosti.

Bog ve, kaj vse bi Einstein lahko ugotovil, če bi se vsak dan vozil s kamniškim vlakom.


Prihodnost je na in v vlaku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SAMOVI GORNIŠKI VEČERI V LETU 2019

December 20th, 2018 by Borut Peršolja

Gorniški večeri, ki potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o., so v širšem slovenskem prostoru zanimiva, drugačna in ustvarjalna gorniška vez vseh, ki spoštujejo gore in ljudi, ki v njih živimo, delamo, raziskujemo, iščemo.

Hoja je beseda, plezanje je pesem, hoja je slika, plezanje je film.

Gore so kamnite, gore so oblika, gore so zračne, gore so pokrite, gore so voda, gore so prsti, gore so pokrajina, gore so dom, gore so parki.

Dosedanjih štiriinsedemdeset gorniških večerov je skušalo podobo in značaj gora in ljudi ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. S sogovornikom, gostjo odkrivava svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah (predvsem pa v naših glavah) premikajo meje mogočega.

Gorniški večeri vstopajo v novo letno sezono. V navezi šestih sogovornikov in sogovornic stojimo v vznožju in na vrhu. In se razgledujemo.

Z nami bodo: vrhunski gorniški fotograf iz Ljubljane Dan Briški, mlada ljubiteljica gora iz Idrije Sara Sedej, gorski reševalec iz Tolmina Žare Trušnovec, himalajec in starosta alpinizma iz Mengša Tone Škarja, etnologinja in nekdanja aktivna članica PD Domžale Saša Roškar in okoljevarstvenik ter gorski kmet z Ravenske vasi Uroš Macerl.

2019

5. 2. Dan Briški Izostrenost pogleda
5. 3. Sara Sedej Užitek gora
26. 3. Žare Trušnovec Hvala za pomoč
1. 10. Tone Škarja Spomini staroste
5. 11. Saša Roškar Dediščina gora
3. 12. Uroš Macerl Vrednota aktivizma

Gorniški večeri so brezplačni in dostopni vsem obiskovalcem in ljubiteljem gora – tako kot resnične gore.

Vsakoletni program gorniških večerov oblikuje mag. Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje, geograf in gorniški publicist, član Planinskega društva Domžale.

Poslušalci in gledalci so deležni 75 minut različno zasoplega doživetja, ki se mu lahko s svojimi postavljenimi vprašanji aktivno pridružijo tudi sami.

Od leta 2014 so v sodelovanju z Domzalec.si pogovori večinoma tudi posneti in na voljo na spletu.


Precej zvesto poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Varnost v gorah je tesno povezana s spoštovanjem znanja, veščin in izkušenj. Tako kot je dobra priprava na turo eden ključnih dejavnikov odličnega doživetja, je tudi stalen termin gorniških večerov eden od dejavnikov zanesljivosti: srečujemo se (praviloma) vsak prvi torek v mesecu ob 19. uri.

Povabljeni v dobro gorniško družbo!


Gorniški večer z Alešem Čerinom Hoja je preprostost. (Fotografija: Lojze Popelar)


Gorniški večer s Katarino Stegnar Gore na odru. (Fotografija: Lojze Popelar)

  • Share/Bookmark

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

December 10th, 2018 by Borut Peršolja

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

December 9th, 2018 by Borut Peršolja

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

PRVIH TRIDESET

December 5th, 2018 by Borut Peršolja

Na podlagi 66. člena Statuta Planinske zveze Slovenije, 5. člena Pravilnika o priznanjih Planinske zveze Slovenije in 30 a. člena Pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije je Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije v soboto, 24. novembra 2018 na Zboru predstavnikov vodniških odsekov podeljevala naziv častni vodnik PZS. Prejemnika naziva sva bila oba s starejšim bratom.


Častni vodniki PD Domžale: Lili in Milan Jazbec, Aleš in Borut Peršolja. Na odru Kulturnega doma Franca Bernika V Domžalah ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale. (Vir: www.pdd.si)

***

Iz pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije:

30 a. člen – Priznanje VPZS

Naziv častni vodnik PZS se podeli vodniku PZS za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru PZS in je poteklo vsaj 30 let od njegove prve registracije.

Naziv častni vodnik PZS se lahko vodniku PZS podeli samo enkrat.

Vsako leto se lahko podeli največ 5 nazivov častnega vodnika PZS.

Skupaj z listino se podeli tudi značka, ki je vodniška značka, obkrožena z zlatimi lipovimi listi, širokimi do 10 mm in napisom »ČASTNI VODNIK PZS«.

Predlog za podelitev priznanja lahko na podlagi razpisa poda društvo, ki je član PZS ali organ PZS. Sklep o podelitvi priznanj sprejme IO VK PZS.

Priznanja se podeli na Zboru predstavnikov vodniških odsekov. Evidenco o podeljenih priznanjih VK vodi strokovna služba PZS. Če prejemnik priznanje odkloni, se ga za to vrsto priznanja ne more več predlagati.


Listino in plaketo sem prejel iz rok načelnika Vodniške komisije PZS Franceta Gričarja – Fotra. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Inštruktorica planinske vzgoje Izabel Vadnal (PD Postojna), članica izvršnega odbora Vodniške komisije PZS, je zbrano brala vezno besedilo in povzetke obrazložitev. Bil sem zadnji, šestnajsti po vrsti za prejem priznanja. Pred menoj ga je prejel (ne pa tudi prevzel, ker je bil žal odsoten) moj starejši brat. Med prejemniki sem bil najmlajši, zato sem pričakoval, da se bo kdo od starejših v imenu nagrajencev zahvalil za priznanje. To se na moje veliko presenečenje ni zgodilo (resnici na ljubo, organizatorji zbora tega niso niti predvideli v scenariju …). Zato se zahvaljujem sedaj:

»Spoštovani vsi v mislih navzoči,

zlasti sodobitnice in soprejemniki najvišjega vodniškega priznanja za leto 2018.

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je vodenje vznemirljivo, saj imamo vodniki Planinske zveze Slovenije moč, da ponudimo roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažemo, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini smo vodniki pozorni na drobne stvari. Hkrati imamo pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znamo razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki znamo izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnemo sami, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora. Odgovorni smo ne samo za varnost vodenih, temveč tudi in predvsem za njihova življenja!


Listina in plaketa. (Fotografije: Borut Peršolja)

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje grozdja in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli udeležencev; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje vodene? Te iste misli naj jim svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Spoštovanje je vseprisotno. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot vodnik in vodnica skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le moja/najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča.

Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jim vodijo življenje.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot karkoli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja.

Ves dan traja razgledni spopad
med vznožjem in vrhuncem.

Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega
so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije,
ki se začenja tam,
kjer se korak prvič naporno
spozna z dokončno težo nahrbtnika.

Ko se dvigne oblak,
nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba.
In vsa tišina gozdne meje
ostane sezidana samo še iz hlapov
v naglici ohlajenega zraka.

Okušati goro …

Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne manjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.

Vsak obisk gora je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vemo zagotovo, s kom bomo preživeli dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti …

Jutranji pozdrav nenadejano sproži vprašanje: kdo sem, da so mi zaupali svoja življenja?

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Hoja je čustvo, ki drami,
ki v hvaležnosti išče roko naveze in
ki s tihim nasmehom sporoča,
da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega, kolegice mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Sam sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«


Bilo naj bi nas pet, a nas je bilo šestnajst. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Iz obrazložitve predlagatelja:

Borut Peršolja je član Planinskega društva Domžale od leta 1982. Planinsko društvo Domžale je vodil med letoma 2002 in 2010, prej je bil deset let njegov podpredsednik. V času vodenja je društvo v celoti programsko prenovil, posodobil njegovo delovanje in poslovanje, povečal število članov in članic, napisal nova društvena pravila in društvo uvrstil med najboljša planinska društva v državi.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988,1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) je vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil je več kot 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino. Bil je urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008).

Strokovni sodelavec Sidartinih vodnikov avtorice Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009). Soavtor knjige Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Z gorniškim prispevkom redno sodeluje v Mohorjevem koledarju (Celjska Mohorjeva družba, 2014–2016). Na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/, od 4. 12. 2006) ima več kot petsto objav. Soavtor idejne zasnove, besedil in fotografij v stalni muzejski zbirki Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (2010). Soavtor dopolnjenega besedila Častni kodeks slovenskih planincev (2015).

Bil je ustanovitelj državnega tekmovanja Mladina in gore, ki poteka še danes. Avtor starostno prilagojenega programa gorništva (1995–2008). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013). Je tudi avtor programa usposabljanja Varuh gorske narave. Vodil je program prireditev ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva in postavitev spominske plošče na Nami v Ljubljani (2013).

Med letoma 1999 in 2001 je vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih je ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal tudi zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva. Soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

Izvajal je predavanja in terensko delo za pripadnike Gorske šole Slovenske vojske za predmet Geografija gorskega sveta (1997–2004). Predavatelj gorništva na Visoki šoli za trajnostni turizem Erudio (2012–2016), na Fakulteti za šport (1991–2008) in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (1999–). Gostujoči predavatelj gorništva in geografije gorskega sveta pri predmetu Geografija gora in zavarovanih območij na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtor štirih razstav: 25. obletnica prve domžalske alpinistične odprave na Grenlandijo (Galerija Domžale, 2006), Že 60 let društvo po meri gora, jubilejna razstava ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale (Knjižnica Domžale, 2008), Poznate Veliko planino in Planinske poti (Domžalski dom na Mali planini, 2014) ter Razgledi (Knjižnica Domžale, 2018).

Bil je predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (1991–1994) in podpredsednik Planinske zveze Slovenije (1998–2001, 2010–2014) ter dolgoletni član upravnega odbora in številnih odborov Planinske zveze Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za športno rekreacijo Ministrstva za šolstvo in šport (2001–2005), član strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport (2011–2012) in član Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport za pripravo predloga Nacionalnega programa športa 2014–2023 (2013–2015).

  • Share/Bookmark

NEZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI

December 3rd, 2018 by Borut Peršolja

Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah

Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

A si v redu?

Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.

Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa. Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.


Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla … Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.

V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.


Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.

Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.


Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.

Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.


Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom,
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.

Knjiga, ki je bolj za hribe, kot proti njim.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

December 1st, 2018 by Borut Peršolja

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GORE IN LITERATURA – GORSKI ETER IN BESEDA

November 25th, 2018 by Borut Peršolja

Pred dvema tednoma sem po e-pošti dobil vabilo Igorja Likarja, da Društvo slovenskih pisateljev, v okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, vabi na tematski dogodek z naslovom Gore in literatura – gorski eter in beseda. Dogodek sem si zabeležil v koledar, se na kratko odzval z odgovorom Igorju in sledilo je minevanje delovnih dni.

V petek, 23. novembra sem se nekaj pred 13. uro znašel pred Pisateljskem odrom Društva slovenskih pisateljev, kjer je že vse vrvelo od priprav na prenos v živo za 3. program RA SLO – program ARS. Vabilo je govorilo o predstavitvi bogate in raznovrstne literarne motivike v zvezi z doživljanjem in opisovanjem gorskega sveta. Sedela sva z Rudijem Zamanom, v bližini je bil Den Cedilnik, prišli so še nekateri gorniški znanci in vzdušje je bilo prijetno, skoraj spokojno.


Poslušalstvo na prizorišču Pisateljskega odra. (Fotografija: Ivan Merljak)

Z gosti, Dušico Kunaver (pisateljico in pripovednico), dr. Matjažem Kmeclom (akademikom, pisateljem, slavistom in gornikom), dr. Igorjem Škamperletom (pisateljem, alpinistom, sociologom kulture in komparativistom), mag. Matejem Venierom ( književnim prevajalcem in urednikom radijskih programov) ter Željkom Kozincem (novinarjem, pisateljem, scenaristom filma o Kugyu ter avtorjem številnih vodnikov) je mag. Igor Likar (predsednik Komisije za naravno in kulturno dediščino Društva slovenskih pisateljev, vodja projekta Slovenska pisateljska pot, režiser Prvak, dramaturg, ekspert ARS ACUSTICA) smelo zastavil razmišljanja o to(z)vrstni motiviki in o odnosu do gorske narave v ljudski pripovedi, literaturi, filozofiji in etiki ter v alpinističnih zapisih in v medijih.

Začetek je bil veličasten. Tišina, napolnjena s sejemskim vrvežem, je spolzela v naročje odlomkov iz besedil od ljudskih povedi o gorah, s poezijo, do izjemnih gorniških ubesedovanj dr. Juliusa Kugyja, Marjana Lipovška, dr. Franceta Avčina, Nejca Zaplotnika, Tineta Miheliča … Zvoki, občutja, spomini … vse se je prepletalo in stopnjevalo. V tenkočutnem oblikovanju vzdušja gora so z besedo in glasom sodelovali Igor Velše, Eva Longyka Marušič ter Brane Grubar (izjemni interpreti besedila) in vokalno-instrumentalna skupina 34 ZDAJ z uglasbitvami besedil o gorah Ferija Lainščka.


Pet ustvarjalcev v družbi štirih poustvarjalcev. (Fotografija: Ivan Merljak)

Vmes pa seveda pogovor, oprimki in stopi naveze Likar–gostje, ki se je vzpenjala, ki je počivala, ki je oprezala za novimi cilji, ki je kopala po spominu in krikih neosvojljivega. Gostje so bili zanimivi, gorniško gostobesedni, Igor vodniško priganjalen, a spravljivo odločen in čas je mineval v tempu spusta, čeprav smo se korak za korakom hodilno vzpenjali, plezaje zbliževali in zadihano molčali.

Pojdite:

https://ars.rtvslo.si/2018/11/gore-in-literatura-gorski-eter-in-beseda/

Odmerjen čas je poniknil v razsežnosti gore, zato je Igor Škamperle zgolj s svojo navzočnostjo potrjeval nujnost, biti tam, biti z gorami. Kot bi odprl oči, pa je sledilo tudi Igorjevo opravičilo, v katerem je povedal, kdo vse je še bil tam, pa ga nismo slišali. In med temi je omenil tudi mene. Presenečenje, celo osuplost, je bila popolna.


Glasovi gora. (Fotografija: Ivan Merljak)

***

(Delček iz Igorjevega scenarija, objavljeno z njegovim dovoljenjem. Gre za odlomek iz črtice Tako blizu, a tako daleč, ki je bila objavljena v Mohorjevem koledarju.)

BORUT PERŠOLJA – TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ – traja 5.40

15 – GLASBA DARJA – JINGLE – ZA UVOD v BLOK- traja o.27 – vstop IGOR po 10 s

IGOR: In naj predstavimo še en čudovit in iskriv literarni zapis. 0.5

CV – EVA: Mag. Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje. Urednik spletnih strani RAZGLEDI. V okviru PD Domžale vodi gorniške večere z gosti. Nekje je o sebi zapisal: »hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži še vedno. Z objavami pa se želim prepričati, da nisem sam. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar« 0.30

16 – GASBA DARJA – PERŠOLJA za v podlago besedila – berejo vsi – vstop Igorja po 10s

ODLOMEK I – 3.15 z glasbo

IGOR: TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ

GRUBAR: MED VZNOŽJEM IN VRHUNCEM

IGOR: Ves dan traja razgledni spopad med vznožjem in vrhuncem. Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije, ki se začenja tam, kjer se korak prvič naporno spozna z dokončno težo nahrbtnika. Ko se dvigne oblak, nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba. In vsa tišina gozdne meje ostane sezidana samo še iz hlapov v naglici ohlajenega zraka. Značaj gora je spremenljivost – v dnevu in tisočletjih. 0.38

GRUBAR: Poldan življenja. Dosegli smo rob. Senca je prešla čez otipljivo mejo sonca, ki se nežno, a odločno grabi za greben. Pogledu prepuščam, da lenobno tava po daljavi, drsi čez obrise gora in polzi po posameznih kamnih in obrisih viharnikov, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Vrha, oblaki so še varno spravljeni v predal varnosti in letalo, ki brez vidne sledi reže redek zrak, v nekaj sekundah preleti odprto modrino neba. Spet je tišina. Tišina intenzivnega dialoga s samim seboj. »Je to res divjina? So ti hribi kaj manj vredni, če so jih s svojim vzponom poustvarili naši predhodniki v sporu z naravo?« modrujem sam zase. V Matejinih očeh preberem stisko iskanja ustreznega oprimka, in ko po nekaj poskusih premaga težnost, se zasmeji: 1.00

EVA (z rahlim smehom): »Divjina je stanje srca in viharjev, ki rovarijo po naši dolinski duši.« Tako blizu nam je, kot smo mi daleč od nje. V vsakem od nas se odpirajo Dolina iskanja, Dolina ljubezni, Dolina spoznanja, Dolina odmika, Dolina enosti, Dolina osuplosti in Dolina smrti. » 0.23

***

Pri izvedbi neposrednega prenosa je sodelovala glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina ter tonska ekipa Produkcije Radija Slovenija pod vodstvom Matjaža Mikliča.

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

November 22nd, 2018 by Borut Peršolja

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

November 22nd, 2018 by Borut Peršolja

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark