VROČA ZIMA

Julij 21st, 2022 by Borut Peršolja

Sedim za kuhinjsko mizo in gledam julijski list na stenskem koledarju. Koledar je seveda gorski, alpinistični. Zame ta koledar ni običajen. Gre namreč za koledar podjetja Brinox, ki ga vsako leto dobim od Marka Prezlja.

Če odmislim modrino neba je prevladujoča barva na fotografiji bela, v kombinaciji s skalnato (odtenki od svetlo rjave do temne sive). Človeka, alpinista, ki se vzpenja tik pod grebensko rezjo, skoraj ni opaziti. Je pa očem dopadljivo jezerce v obliki srca v spodnjem desnem delu fotografije, čigar odvodni potoček se izliva v neskončnost.


Vsakoletna poezija gora in dejavnosti človeka – ujeta v Markov fotoaparat in besede. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markova lanska fotografija je podnaslovljena kot »Mejni greben med Tibetom in Nepalom«. (Subverzivno je že to, da namesto Kitajske suvereno piše Tibet …)

Očitno je Mark videc. Zagotovo ne more biti slučaj, da je v času, ko živimo vročinske valove in uničujoče požare, na njegovi fotografiji tako spokojen prizor. Zimski, točneje ledeniški prizor, ki učinkovito spreminja atmosfero prostora. Voda, ki je spremenila agregatno stanje, se ponovno vključuje v vodni krog.

Da, voda!

Vse teče in vse je ujeto v krog.

***

A obrnimo zgodbo nazaj k zimi in ob tem ostanimo v krogu. K letošnji zimi in k številnim zimam v zadnjih dvajsetih letih. In k letošnjem krogu vzrokov in posledic in h krogu lovljenja lastnega repa zadnjih dvajsetih let. V spletnem arhivu hranim dopis CIPRE, društva za varstvo Alp, ki smo ga naslovili na Občino Kamnik:

»V nedeljo, 7. januarja 2007 je bilo na območju Velike planine, natančneje v območju Tihe doline, sneman kader za oddajo Avantura, ki jo je snemala TV Pika. Posneto je bilo tekmovanje z motornimi sanmi. Vožnja z motornimi sanmi je v tem območju prepovedana tako z državno Uredbo o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Ur. list RS, št. 16/1995) kot odlokom občine Kamnik Odlok o javnem redu na območju Velike planine (Ur. list RS, št. 80/2001).

Nedopustno je, da sta bila kršena dva odloka za potrebe snemanja oddaje.

Nedopustno je, da se snema oddaja, ki s svojo vsebino vzpodbuja kršenje zakonodaje!

CIPRA Slovenija zahteva od pristojnih občinskih in državnih organov sankcioniranje kršiteljev v skladu z zakonodajo.

CIPRA Slovenija zahteva, da se izreče prepoved predvajanja oddaje, ki vzpodbuja kršenje zakonodaje.


Tudi zgodba iz leta 2007 je odmevala na spletu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomen in lepote Velike planine so bile opisane in opevane v nešteto različicah, vse skupaj pa počasi izničuje vdor »turbo« kapitalizma in nastopaštva v naravnem okolju in ne le na območju Velike planine, ampak tudi v drugih zavarovanih območjih. Zadnji primer, zaradi katerega podajamo zahtevek za uvedbo sankcij za kršitelje, pa je presegel vse meje.

Obiskovalci Velike planine že vsa leta opozarjamo pristojne, da bi pričeli dosledno spoštovati sprejeto zakonodajo, vendar smo v večini primerov naleteli na »gluha« ušesa, tako na občinski kot na republiški ravni. Primer oddaje TV Pika je direktna reklama kršenja sprejete zakonodaje in bi jo morali prepovedati. Glede na navedeno in predložene dokaze zahtevamo od pristojnih inšpekcijskih služb, da ustrezno ukrepajo ter nas o tem obvestijo.«

***

Petnajst let kasneje na las podobna situacija …

Glasbenik Anže Šuštar Gotar za pesem Nevarno nebo posname videospot in ga kot novoletno darilo oboževalcem objavi na YouTube.


Anže Šuštar Gotar. (zaslonska slika, videospot)

V videospotu, ki je posnet na Veliki planini, se pevec sem in tja (akcijsko, pa tudi zasanjano romantično) prevaža na motornih saneh! Na avtorja in izvajalca pesmi ter eno od nastopajočih v videospotu sem zato naslovil e-pismo z naslovom Prošnja:

»Spoštovani,

prosim vas, da iz javne rabe umaknete vaš najnovejši videospot Nevarno nebo,

saj vsebuje vsebino, ki je v nasprotju z Odlokom o javnem redu na območju Velike planine:

»Vožnja z motornimi sanmi je prepovedana, razen za potrebe oskrbovanja objektov po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja s strani občinske uprave ter v primerih intervencije.«

Vesel bom vašega odziva.

Vse dobro v novem letu.«


Zalet v Sonce. (zaslonska slika, videospot)

***

Odgovora od avtorja nisem dobil, se je pa nemudoma oglasila televizijka Mojca Mavec:

»Borut, pozdravljeni!

Hvala za vaše pojasnilo. Sama na to res nisem pomislila. Žal :(

Mojca«

Med drugim sem ji odgovoril:

»Res je Velika planina posebna, žal pa je njena raba prepuščena popolni stihiji njenih uporabnikov. Tudi tisti, ki je vašemu projektu omogočil snemanje v bajti, bi vas pred izvedbo na to lahko, ali celo moral opozoriti. Ampak …

Upam, da najdemo kakšno rešitev in da glasbeni projekt zaživi v kakšni ustreznejši luči.«


Gasilci žeje, verjetno po napornem oskrbovanju objektov.

***

Sledila je prijava inšpekciji:

»Posredujem prijavo v zvezi s kršenjem Odloka o javnem redu na območju Velike planine (spodaj). Prosim za ustrezno ukrepanje in prekrškovno kaznovanje. Prosim za obvestilo ob koncu postopka.

Inšpekcijski organ tudi opozarjam, da glede na vsebino in medij objave ne gre za enkratni prekršek (sodna praksa je v tem primeru jasna, saj se prekršek ponavlja ob vsakokratnem predvajanju video posnetka …).«

***

In odgovor s strani občinske uprave, prejet prej kot v tednu dni:

»Spoštovani,

v skladu s 151. členom ZON-NPB7 izvajajo inšpekcijski nadzor nad vožnjo z vozili na motorni pogon v naravnem okolju, poleg inšpektorjev, pristojnih za ohranjanje narave, tudi gozdarski, lovski, ribiški in kmetijski inšpektorji, zato smo vašo prijavo odstopili na pristojna inšpektorata, torej na Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ter na Inšpektorat RS za okolje in prostor. Prav tako smo v skladu s 153.b členom ZON-NPB7 odstopili vašo prijavo tudi Policijski postaji Kamnik.«

***

Takoj zatem pa akcija – povzeto po sporočilih za medije:

»Poostren nadzor na območju Velike planine

15. 1. in 16. 1. 2022 – Policisti policijske postaje Kamnik so, zaradi več prijav ter pojava voznikov, ki se z motornimi sanmi dričajo na celotnem območju Velike planine, 15. 1. 2022 in 16. 1. 2022 opravili poostren nadzor po Zakon o ohranjanju narave in Zakonu o varstvu na smučišču. Nadzor so kamniški policisti opravili skupaj z dvema pripadnikoma gorske enote policije in tudi helikopterjem.

Za vožnjo z motornimi sanmi kršitelji uporabljajo razna smučišča, gozdove in druge površine, »lov« nanje pa je bil uspešen, saj so policisti ugotovili kršitve tako s področja Zakona o ohranjanju narave. Upamo, da policisti tovrsten poostren nadzor izvedejo še večkrat.«


Zmagovalna motorno-sankaška ekipa 2022! (zaslonska slika, videospot)

***

In prej kot v enem mesecu odgovor Policije:

»Zadeva: Borut Peršolja – odgovor na vaša vprašanja
Zveza: vaša elektronska sporočila z 10. 1. 2022

Spoštovani,

v zvezi z vašim elektronskim sporočilom, ki ste ga poslali na Občino Kamnik, vas obveščamo, da policija lahko izvede prekrškovni postopek, le v primeru, če ga zazna neposredno, ali pa v primeru, da ga naznani prijavitelj oz. priča, vendar more kot prijavitelj oz. priča tudi sodelovati v postopku, da lahko policija dokonča prekrškovni postopek. V primeru, da da bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ime in priimek voznika motornih sani, serijska številka motornih sani (motorne sani niso registrirane), točen kraj in čas prekrška, ter da je prijavitelj pripravljen sodelovati in sicer tako, da nam pošljete svojo izjavo, kjer napišete svoje podatke in izjavo, da želi sodelovati v postopku.

Prav tako vsa še obveščamo, da Policijska postaja Kamnik v času zimske turistične sezone večkrat opravlja poostren nadzor na celotnem območju Velike planine po Zakon o ohranjanju narave in Zakonu o varstvu na smučišču. S kontrolami bomo nadaljevali tudi v prihodnje.

Z zadevo je seznanjen vodja policijskega okoliša, ki vas bo, kadarkoli potrebujete pomoč, nasvet, vprašanje odgovoril in skupaj z vami poskušal najti rešitev nastale situacije.«

***

Epiloga zgodbe sta dva, če ne celo trije:

- Na YouTube se je po moji intervenciji pri Gotarjevi pesmi pojavilo spodnje opozorilo:

POMEMBNO OPOZORILO:
Vožnja z motornimi sanmi je brez dovolilnice, ki jo izda občina Kamnik, na Veliki planini STROGO PREPOVEDANA. Izjeme so intervencije ter oskrbovanje koč in ljudi. Varujmo naravo, da se bodo tudi prihodnji rodovi lahko vračali na to čudovito planino.


Opozorilo ob objavi pesmi. (zaslonska slika, videospot)

- Ker pa to posnemovalcem ne preprečuje (glasbenih) voženj z motornimi sanmi sem se lotil priprave ustrezne spremembe zakonodaje. Več o tem pa upam prej kot naslednje poletje.

***

»Nevarno nebo je pesem posvečena vsem ljudem tega sveta, ki nas opominja, da ni nič na tem svetu tako hudega, da ne bi v sebi našli ljubezni in moči, ki nam dasta krila, da poletimo. Kljub nevarnemu nebu, se ne bojte razpreti kril in poleteti svojim sanjam naproti!«

Odstavek iz promocijske predstavitve pesmi je lahko navdih za tretji epilog zgodbe, ki si ga, odvisno od razpoloženja, izbere vsak bralec sam ali bralka sama.

  • Share/Bookmark

GEDEROVCI, bojni spopad

Julij 15th, 2022 by Borut Peršolja

V letu 2020 sta – ob 30. obletnici samostojne in neodvisne Slovenije – skoraj sočasno izšli knjižna in elektronska Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Projekt so, pod vodstvom odgovornega urednika dr. Dimitrija Rupla in glavne urednice dr. Ines Vodopivec, pripravili Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteta za državne in evropske študije.


Naslovnica knjižne izdaje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti vsebuje več kot 400 geselskih sestavkov, ki pokrivajo naslednje vidike osamosvajanja Slovenije: ustavno in pravno zgodovino, zakonodajno zgodovino, slovensko starejšo zgodovino, drugo svetovno vojno in slovensko novejšo zgodovino, kulturo, vojno za Slovenijo in vojaška vprašanja, zunanjo politiko in diplomacijo ter gospodarske vidike osamosvajanja.

Področni urednik za tematsko področje Vojna za Slovenijo in vojaška vprašanja je bil Janez Janša. Njemu, glavni urednici dr. Ines Vodopivec in Tomažu Kladniku sem posredoval manjkajoče geslo GEDEROVCI, bojni spopad. Pripravil sem ga iz osebne izkušnje udeleženca v spopadu, na podlagi dostopnih pisnih virov ter v sodelovanju s poveljnikom 75. ObmŠTO Edvardom Mihaličem. Na poslano sta se mi oglasila dr. Vodopivčeva in Kladnik in me glede objave napotila na področnega urednika.

Kljub številnim pobudam z moje strani odgovora nisem prejel. Zato geslo, ki je metodološko in vsebinsko pripravljeno ne enak način kot druga tovrstna gesla v enciklopediji, objavljam. V upanju, da se enkrat tudi dogajanje na Gederovcih znajde v enciklopediji …

***

GEDEROVCI, bojni spopad

Delavci Cestnega podjetja Murska Sobota so 26. junija 1991, ob 11. uri, na Gederovcih, na mednarodnem mejnem prehodu za potniški promet, zamenjali jugoslovanske mejne obvestilne table s slovenskimi. Istega dne popoldan so miličniki, ob slovesnem postroju, izobesili tudi novo slovensko zastavo. Uprava za notranje zadeve Murska Sobota je začela s prerazporejanjem miličnikov iz postaj milice s splošnim delovnim področjem na postaje mejne policije z nalogo, da pomagajo pri varovanju mejnih objektov in omogočijo neovirano delo milice, carine in drugih mejnih organov.

Naslednji dan, 27. junija 1991, je bil od 4. ure zjutraj na mejnem prehodu navzoč vod Posebne enote milice. Imel je nalogo varovanje mejnega prehoda in omogočanje neoviranega prehoda državne meje. Dopoldan so ob državni cesti, ki od mejnega prehoda vodi do križišča v Gederovcih, položaj zasedli pripadniki diverzantskega voda – vojaki 1. oddelka čete za posebne namene 75. območnega štaba Teritorialne obrambe. Njihova naloga je bilo zasesti položaj za obrambo ceste.

Skupina več kot 50 vojakov JA (pripadniki 1. in 2. obmejne čete 65. obmejnega bataljona) iz stražnice Dane Šumenjak v Petanjcih in stražnice Korovci je ob 12.53 z južne strani obkolila mejni prehod. Miličniki (z mejnega prehoda in PEM) so zasedli obrambni položaj in začeli s postavljanjem barikade ob mejnem prehodu in brezcarinski trgovini.

Iz vojašnice Murska Sobota je ob 15.38 peš prišlo več kot 50 vojakov JA. Enota TO jih je brez uporabe orožja zaustavila pri samopostrežni trgovini v Gederovcih (ločevala jih je samo širina vozišča). Pozno popoldan, ob 17.20, sta na pšenično polje, v neposredni bližini mednarodnega mejnega prehoda, pristala dva vojaška transportna helikopterja Mi-8. (Pristanek je posnela ekipa TV Slovenija, posnetek je del dokumentarnega filma Slovenija na barikadah.) V desantu se je izkrcalo trideset vojakov JA iz vojašnice v Murski Soboti, sicer pripadniki različnih enot VP 8164 Maribor. Z osebno oborožitvijo in tremi minometi 120 mm so zasedli bojni položaj v gozdu. Skupaj je bilo na strani JA več kot 130 vojakov in častnikov!

Slovenska stran je starešine in druge vojaške osebe, na podlagi javnega poziva Predsedstva Republike Slovenije o odpoklicu aktivnih starešin in civilnih oseb, ki so v službi v JA, ves čas z megafonom pozivala k umiku in vdaji.

Napad na enote JA je bil napovedan, a je bil začetek večkrat odložen. Ob 22.31 je prišlo – po koncu močnega deževja – do silovitega streljanja s pehotnim orožjem z obeh strani. Prvi strel je, po izdanem povelju poveljnika 75. ObmŠTO, sprožil pripadnik TO. Slovenska stran je občasno nadaljevala z obstreljevanjem sovražne strani (skupaj je bilo izstreljenih več kot 8000 nabojev), vendar vojaki JA na ogenj niso odgovorili. Del vojakov JA se je takoj po prvem streljanju umaknil v stražnico v Petanjcih. Med spopadom je bil na strani JA ranjen častnik, ki je bil odpeljan v soboško bolnišnico. Prišlo je tudi do prvega prebega iz enote JA. Desetnik JA slovenske narodnosti se je zatekel v eno od hiš v Sodišincih in se po polnoči vključil v TO.


Od nabornika JA, dezerterja, prek teritorialca do vojnega veterana. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred svitom – 28. junija 1991 – so se začela pogajanja o vdaji enote JA na položaju pri trgovini. Dva voda z 51 vojaki sta se predala zjutraj, ob 7.26. Vojaki so bili razoroženi in z avtobusom odpeljani v Dijaški dom v Murski Soboti, poveljujoči častniki pa v Zapore Murska Sobota. Pripadniki milice in TO, ki so branili mejni prehod, so obkolili stražnico v Petanjcih. Pogajanja o pogojih predaje brez oboroženega spopada so trajala do zgodnjega večera. Ob 18.28 se je – po predhodnem opozorilnem streljanju v zrak s strani TO – predalo 65 vojakov in častnika JA. TO in milica sta iz stražnice odpeljali večje količine orožja, streliva in druge vojaške opreme.

Na mejnem prehodu – ves čas je ostal v slovenskih rokah – je že zjutraj ponovno stekel potniški promet med Slovenijo in Avstrijo. Za promet je ostal zaprt le eno noč. (Zanimivo je, da so 6. aprila 1941 okupacijske nemške enote, pri Gederovcih, prečkale mejo in dopoldne zasedle Mursko Soboto. S tem se je za prekmursko prebivalstvo začela druga svetovna vojna.) V naslednjih dneh so čez Gederovce in Avstrijo v Ljubljano potovali delegati Skupščine Republike Slovenije iz Prekmurja. Delegacija opazovalcev Evropske skupnosti si je 19. 7. 1991 ogledala mejni prehod Gederovci in zahtevala dosledno spoštovanje določil Brionskega sporazuma. Komandir mejne milice je ugotovitve vzel zgolj na znanje, slovenska zastava pa še danes ponosno vihra na svojem mestu.

Leta 2003 je bila na zgradbi mejnega prehoda odkrita spominska plošča, ki je posvečena pripadnikom milice. Leta 2006 je bil v križišču blizu mejnega prehoda odkrit spomenik, posvečen branilcem mejnega prehoda. (B. P.)

Literatura in viri
Habulin, T. (2011). Aktivnosti pomurske milice v vojni za Slovenijo (diplomsko delo). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.
Mihalič, E. (2002). Vojna za Slovenijo leta 1991 v Prekmurju (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Peršolja, B. (2018). Odšli so – mar res. V: Pomurje je gorelo modro, 2. del / Ribaš, D. (ur.). Murska Sobota, str. 54–72.

Ključne besede
vojaška obramba Slovenije, vojna za obrambo slovenske suverenosti, Teritorialna obramba, Milica, JA, Vzhodnoštajerska pokrajina TO, UNZ Murska Sobota, bojni spopad, Murska Sobota, Gederovci

Povezana gesla
• Jugoslovanska ljudska armada
• Teritorialna obramba Republike Slovenije
• Milica
• Vojna za obrambo suverenosti
• Vzhodnoštajerska pokrajina TO
• Žrtve vojne

  • Share/Bookmark

ALI LAHKO ZANIKAMO LEPOTO LETALA ALI NEKATERIH NEBOTIČNIKOV?* (70)

Julij 11th, 2022 by Borut Peršolja

Papež Frančišek (prevod Pavel Peter in Marija Bratina):
Hvaljen, moj gospod – laudato si’: okrožnica o skrbi za skupni dom

Družina 2015: 168 strani, ISBN: 978-961-04-0209-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil v dar.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Včasih se morajo stvari pač postaviti v pravem času v pravi red. Čeprav redno spremljam novosti v slovenski knjižni produkciji (začenši z revijo Bukla ter različnimi recenzijskimi zapisi, radijskimi oddajami, blogi in podkasti … v zadnjih letih pa temu sledim celo službeno …) sem knjigo papeža Frančiška ob njenem izidu gladko spregledal.

Kadar gre za literaturo, ki se ji zlahka doda pridevnik državniška, tudi politična (v žlahtnem pomenu te besede), se mi zazdi, da za spregled nisem kriv samo jaz. Kajti: sporočila državnikov in voditeljev imajo na voljo različne kanale, da pridejo do volivcev, ljudstva, vernikov. Na mestu so torej vprašanja: Zakaj papeževa knjiga ni doživela večjega odmeva?, Zakaj se je ne uporablja tako rekoč vsakodnevno?, Zakaj je ne hvalimo podporniki in se proti njej borijo njeni nasprotniki? (Da, univerzalna demokracija ima to najboljšo plat, da so slišani prav vsi, da, prav vsi glasovi. Tudi božji.)

Pa naj še naprej velja pregovor – čez sedem let vse prav pride!

***

»Vse tvarno vesolje je govorica božje naklonjenosti, njegove neizmerne ljubezni do nas. Prst, voda, gore, vse je znamenje božje nežnosti.« (56)

»Od najlepših panoramskih razgledov do najskromnejših oblik življenja, vse je narava in stalen vir čudenja in spoštovanja. Poleg tega je nenehno razodevanje Boga.« (57)

»Vse je povezano in vsi ljudje smo na čudovitem romanju združeni kot bratje in sestre, povezani v ljubezni, ki jo Bog izkazuje vsem svojim stvarem in nas z nežno ljubeznijo združuje med seboj, z bratom soncem, s sestro luno, s sestro reko in z materjo zemljo.« (63)

»Načelo podrejenosti zasebne lastnine vesoljnemu namenu dobrin in zato splošna pravica do njihove rabe je »zlato pravilo« družbenega vedenja in »osnovno načelo celotnega etično-družbenega reda«. Krščansko izročilo ni nikoli priznalo absolutne ali nedotakljive pravice do zasebne lastnine, poudarjalo pa je družbeno vlogo katerekoli oblike zasebne lastnine.« (64)

»Spomnimo, da je po svetopisemski pripovedi o stvarjenju sveta Bog postavil človeka v pravkar ustvarjeni vrt (prim. 1 Mz 2,15) ne le zato, da bi skrbel za obstoječe (varovati), ampak tudi zato, da bi delal in pridelal plodove (obdelovati). … Človekovi posegi, ki pospešujejo pameten razvoj, so najprimernejši način ukvarjanja s svetom …« (83)

»Zato je potrebna ekonomska ekologija, ki bo sposobna stvarnost presojati širše. Skratka, »varovanje okolja bo moralo postati sestavni del razvojnega procesa in ga ne bomo smeli presojati ločeno«. Hkrati se kaže potreba po večji vlogi humanizma, ki poziva različne vrste znanja, tudi gospodarskega, k oblikovanju celovitejših in bolj povezovalnih vizij.« (95)

»Občudovanja vredni sta ustvarjalnost in velikodušnost ljudi in skupin, ki so zmožni preseči okoljske meje, odstraniti neugodne dejavnike, ki nanje vplivajo iz okolja, in se naučiti polno živeti kljub zmedi in negotovosti.« (99)

»V razpravi pa morajo imeti prednost krajevni prebivalci, ki se sprašujejo, kaj želijo zase in za svoje otroke. Tako tudi ohranjajo v zavesti cilje, ki presegajo neposredne gospodarske koristi. Treba je opustiti misel na »posege« v okolje in dati prostor premišljenim, predebatiranim pogledom vseh zainteresiranih strani. Soudeležba zahteva, da so vsi enako obveščeni o različnih vidikih, tveganjih in možnostih ter da začetne odločitve ne omejijo na projekt, temveč da vanj vključijo tudi stalni nadzor ali trajno sledenje. V znanstvenih in političnih razpravah sta potrebni iskrenost in resnica, ne pa omejevanje na to, kaj bi bilo zakonito in kaj ne.« (120)

»Ko človek občuduje veličino gore, tega ne more ločiti od Boga. Zato dojema, da mora takšno notranje občudovanje, ki ga živi, pripisati Gospodu: »Gorovje je visoko in razsežno, široko in lepo, je očarljivo, cvetoče, vonljivo. To gorovje je zame moj Ljubljeni. Samotne doline so spokojne, prijetne, sveže, senčne, milih potočkov bogate. Raznoličnost njih drevja in sladko ptičje žgolenje sta čutom v veselje in radost. Krepčilo, počitek delijo s svojo samoto in tišino. Te doline so zame moj Ljubi.« (148)

***

Po navadi v recenzijah prebranih knjig komentiram posamezne navedbe, se spotikam ob povedano (žal, tudi ob napake) in hvalim razburljiva razkritja pronicljivega pisca. Tokrat bom – pa ne samo zaradi božje previdnosti – bolj ali manj tiho.

Lahko samo rečem, da sem presenečen, celo zelo pozitivno osupel nad prebranim. Če bi si lahko privoščil sobotno leto, potem bi šel s papeško okrožnico na pot. In to dobesedno in poslovno: hodil bi, v nahrbtniku pa bi nosil obe knjigi in jih bral vzporedno. Sveto pismo bi bral na novo in se potapljal vanj z zrakom, ki ga je nadihal sedanji papež.

Zakaj tega nisem prebral doslej?

Zakaj tega nisem v svetem pismu razumel in videl sam? (Sem pa čutil, to pa že lahko rečem.)

***

Me je pa radijski Blaž, precej slučajno in tako rekoč mimogrede spomnil, da obstaja še ena »poslovenjena« različica besedila. Pripravil (in na svoji spletni strani objavil) ga je Jurij Dobravec (PDF 978 KB) »iz razumevanja vsebine, kakor je ta razvidna iz poglobljene primerjave jezikovnih različic v angleškem, španskem, italijanskem, poljskem, nemškem in hrvaškem jeziku. Čeprav se posamezni izrazi ali prevodne rešitve v posameznih primerih naslanjajo na uradni slovenski prevod Marije in Pavla Bratine (Družina, 2015), je sedanje besedilo v osnovi razlagalno in pripravljeno povsem na novo.«

In tudi Dobravec je v spremnem besedilu zapisal: »Opazno je, da je celotno okrožnico prebralo malo ljudi, saj celovite komentarje ali korenite spremembe morda lahko pričakujemo šele v naslednjih desetletjih. Okrožnica pravzaprav kliče po obsežni razlagi, ki ne bo analitična, ampak sintetična, verjetno pa kar v praksi. To je prihodnost.«

V tem klicu – to je prihodnost – se mu z veseljem in iskreno pridružujem.

  • Share/Bookmark

STAROSVETNA VELIKA PLANINA VABI

Julij 5th, 2022 by Borut Peršolja

(Pričujoča objava je doslej neobjavljeni članek dr. Toneta Cevca. Leta 2003 smo ob 50. obletnici odprtja Domžalskega doma na Mali planini (1534 m) v Planinskem društvu Domžale načrtovali izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). Dr. Cevca sem povabil k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla … Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam ob 90. obletnici rojstva.

Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je uredniško in redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.)

***

Dr. Tone Cevc
Starosvetna Velika planina vabi

Temelji planšarskega izročila /1/ na Veliki planini segajo globoko v zgodovinski čas. Po zemljepisni legi in zgodovinskih okoliščinah pripada Velika planina prebivalcem vasi in zaselkov pod južnimi obronki Grintovcev tostran nekdanje kranjsko štajerske deželne meje. Z industrializacijo je to visokogorsko ozemlje pridobilo tudi v turističnem pomenu. Velika planina je postala mikavna v vseh letnih časih, zlasti še potem, ko so na Veliki planini postavili v začetku 20. stoletja planinsko kočo in nekaj desetletij pozneje Domžalski dom na Mali planini.


Slika 1: Poletje v Veliki planini. (foto: France Stele)

Če bi vprašali, v kateremu letnemu času je Velika planina najmikavnejša, bi bili v nemajhni zadregi. Je mar to zimski čas, ko prekriva sneg valovito pokrajino, se v njej igrajo svetlo temne sence in se v daljavi bleščijo gore v žarečem jutranjem in večernem soncu? Poezija tega letnega časa vabljivo odmeva v akvarelih kamniškega slikarja Maksa Koželja. Se bomo pridružili občudovanju velikoplaninskega sveta škotski pisateljici Fanny Susan Copelandovi, ki jo je navduševala pomladna Velika planina? »Ko se začne aprila topiti sneg na Veliki planini, prihaja pomlad z neizmernim bogastvom cvetja. Botaniki vedo, da ni zlepa nobene s cvetjem bogatejše gore kot izgubljeni svet Velike planine«.

Poletje kaže Veliko planino v polnem sozvočju človeka in narave. Gorski mir poživlja glasno pritrkavanje živinskih zvoncev, mukanje živine in zategli vabilni vriski pastirjev. Veliki Stan z več deset pastirskimi kočami odstira pogled v življenje pastirjev z njihovimi vsakdanjimi opravili ob skrbi za živino in predelavi mleka v mlečne izdelke. Čar, ki ga darujeta krajina in prvobitna pastirska kultura je poskušala zajeti v besedi, risbi in sliki knjiga Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev, izšla v treh dopolnjenih izdajah v letih 1972–1993.

Avgusta se poletje prevesi v drugo polovico in konec meseca začnejo prvi pastirji zapuščati Planino. V »bajtah« ostanejo le najbolj vztrajni. Do konca septembra gredo tudi ti s tropi živine. Pašniki so jeseni porjaveli, med zelene smrekove gozdove pod Poljanskim robom, v Jerohah in Šomaško gričo se vrivajo rumenozlato obarvani macesni. »Ozračje je ostro in prozorno, da jemlje vid«, je zapisal v Belem macesnu pisatelj Juš Kozak. Planšarske bajte začnejo polniti najemniki koč – bajtarji, novodobni naseljenci Planine iz tridesetih let preteklega stoletja. Bliža se zima, za bajtarje čas zimskega navdušenja in veselja.

Kdaj je prvi človek začel obiskovati Veliko planino?

Ostajamo pri domnevah in tudi nekaj trdnih dokazih. Najdbe kamnitnih artefaktov, odkritih v Pečicah na Veliki planini leta 1996, govorijo, da je človek prihajal na Veliko planino pred več kot tri tisoč leti ob koncu bronaste dobe. O tem pričajo tudi dve naključni najdbi plavutaste in tulaste bronaste sekire, pa tudi v Pečicah izkopani ostanki glinastih posod. Posode so bile ročno izdelane iz gline s primesmi kremenčevega peska, ko je Veliko planino prekrival še redek, pretežno bukov gozd. Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino /2/, ne vemo. Morda lov, ruda ali pašniki za drobnico? Najdeni ostanki z vrezi in vtisi prstov ter s plastičnimi aplikacijami dekoriranih glinastih posod vsekakor govorijo za to, da se je človek na tleh Veliki planine zadrževal dlje časa. Ker do sedaj še ni bilo odkrito bivališče tega prazgodovinskega človeka (najdeni ostanki lončevine v zijalki v Tihi dolini morda nakazujejo sledi o zadrževanju človeka v naravni votlini) to še otežuje osvetliti namene njegovega bivanja v Planini.


Slika 2: Pečice – »velikoplaninska Akropola« – naravno zavetišče na vrhu griča med skalami, arheološko izpričani daritveni prostor, razgledišče po Planini in okoliških vršacih ter vabljivo stičišče poti iz vseh smeri planine. (foto: France Stele)

Redke so arheološke najdbe iz mlajših prazgodovinskih obdobij: 15 cm dolgo noževo železno rezilo iz 5. stoletja pred Kr. in ostanki železne sponke (fibule) iz 1. stoletja pred Kr. dokazujeta, da so tudi v železni dobi pred več kot dva tisoč leti prihajali ljudje v Veliko planino. Iz 3.–4. stoletja po Kr. izvira najdba srebrne okrogle rimske fibule v Pečicah, skrita pod kamen iz darilnih namenov. Iz istega časa so tudi brusni kamni, kar bi kazalo na to, da je na najdišču v Pečicah stalo verjetno bivališče. Njegovi ostanki se niso ohranili. Kamne suhozidnega temelja so verjetno srednjeveški pastirji porabili za zidavo svojih pastirskih bajt. Bivališče bi lahko bilo pravokotnega tlorisa, velikosti 4 x 4 m, podobno rimski stavbi v planini Dolga njiva v Kamniških Alpah, ki je imela na suho zidane kamnitne temelje, na katerih je stala lesena stavba. Temelji so bili odkriti ob arheoloških raziskavah v planini Dolga njiva leta 1998. Pod kapelo na Veliki planini je bilo najdeno več kosov sivorjave, z metličenjem okrašene rimske lončevine iz 5.–6. stoletja po Kr., izdelane na počasnem lončarskem vretenu.

Rimske najdbe na Veliki planini zajemajo več stoletij, kar kaže na trajnejšo poselitev. So bili rimskodobni obiskovalci planine pastirji? Glede na to, da so bili najdeni v planinah v Kamniških Alpah rimski bronasti živinski zvonci (Dolga njiva, Vodotočnik) kot tudi drugod v Alpah, ne moremo dvomiti o izkoriščanju planin nad naravno drevesno mejo v pašne namene. Način paše pa se je razločeval od današnje po tem, da so se pastirji z drobnico selili s pašnika na pašnik iz osrednjega selišča, v podružnih pa so si postavili zasilna zavetišča. Takšna spoznanja so prinesle raziskave planin v Dachsteinskem pogorju v Avstriji.

Ali so antični pastirji v planinah tudi sirili? O sirjenju poročajo številni rimski viri, misliti pa smemo, da so tudi v Veliki planini izdelovali sir. Kakšen naj bi bil, izdelan iz skisanega ali sladkega mleka, ne vemo. Ohranila pa se je do današnjih dni posebna vrsta okrašenih sirčkov, oblikovanih z rokami v kepo, imenovanih trniči. Sire trniče so darovali pastirji v paru prijateljem in obiskovalcem planine. Po raziskavi švicarskega jezikoslovca J. Hubschmida iz leta 1969 naj bi ime trnič izviralo iz romanske osnove. Ali je ime trnič sorodno grško rimskemu imenu »toro«, siru, ki so ga prav tako oblikovali z roko v kepice, bodo morale potrditi nadaljnje jezikoslovne raziskave. Podoba sirčkov »toro« se je ohranila na freski v Paestumu blizu Neaplja iz 4. stoletja pred Kr..

Žal so raziskave antične kulture Velike planine šele pri začetkih, prav tako kakor tudi raziskave srednjeveške planšarske velikoplaninske kulture. Do sedaj je bilo z arheološkimi izkopavanji odkritih iz srednjega veka na Plečah več konjskih podkev iz 9.–13. stoletja, na Gradišču pa ostanki lončevine iz 13.–14. stoletja okrašene z glavničenjem.


Slika 3: Ostanki ročno izdelanih, dekoriranih glinastih posod iz bronaste dobe, najdeni v Pečicah. (foto: France Stele)

Ker ni na voljo nikakršnih srednjeveških pisnih virov o Veliki planini, ne vemo nič zanesljivega o tem, kdaj naj bi v srednjem veku pasli v planini živino, niti kakšne vrste je bila. Najstarejši razpoložljivi pisani vir, ki domnevno omenja Veliko planino izvira iz leta 1539. To je pravdni spis o sporu med meščani mesta Kamnik in grofom Lamberškim, zagovornikom pravic kmetov za lastninske pravice “gross ross alben” – velike konjske planine. V sklepnem aktu je zapisano, da pripada Velika planina s Kamniško Bistrico vred mestu Kamnik. Ustno ljudsko izročilo ne omenja mesta Kamnik kot lastnika Velike planine, pač pa navaja, da so bili lastniki Planine kamniški zemljiški gospodje, ki pa so pašne pravice prepustili 168 kmetom, ko so le ti plačali gosposki denarno odkupnino.

Glede na številne najdbe konjskih podkev Za plečam na Veliki planini, bi smeli domnevati, da so v visokem srednjem veku pasli v Planini (pretežno?) konje, verjetno pa tudi drobnico. Nasploh so v Alpah pasli v srednjem veku na visokogorskih pašnikih pretežno drobnico. Kdaj so začeli opuščati pašo drobnice na račun goveda, lahko sklepamo posredno po najdbah ostankov lončenih skled in latvic, katerih število se občutno poveča od 16. stoletja. V tem času so povsod v alpskih deželah (v Švici, Avstriji, Nemčiji) prešli iz srednjeveškega načina planinskega gospodarstva (paša drobnice in predelava mleka v masten kisel sir) v bolj intenzivno pašno gospodarstvo s prevlado goveje živine na paši in predelavo mleka v sladek sir (Švica). V avstrijskih štajerskih planinah je v 16. stoletju goveja živina izpodrinila drobnico na paši, med mlečnimi izdelki pa je dobilo prednost maslo in pust mehek kisel sir. Takšno obliko planšarskega gospodarjenja je mogoče prepoznati tudi na Veliki planini od 16. stoletja. Za kisanje mleka so porabljali velike lončene sklede in latvice z ročajema. Najdbe številnih črepinj skled in latvic prepričljivo osvetljujejo gospodarsko podobo Velike planine v času po 16. stoletju.

Prevlada goveje živine v Planini in predelava namolzenega mleka v maslo in pust kisel sir, je imelo za nasledek spremembe v gradnji pastirskih koč. Le te so bile v srednjem veku pretežno majhne lesene stavbice, velike komaj 3 x 2,5 m o čemer pričajo ostanki kamnitnih temeljev iz poznega srednjega in zgodnjega novega veka, kakršne lahko vidimo n. pr. v planini Dolga njiva, Koren, Ovčarija pod Mokrico, pod Kamniškim sedlom, na Kriški planini in tudi še drugod. Žal, do sedaj niso bile odkrite sledi temeljev srednjeveških velikoplaninskih koč, čeprav vemo iz vira iz leta 1539, da so okoli leta 1500 na »gross ross alben« požgali več pastirskih koč. Domnevati smemo, da so bile podobne tistim, katerih sledi smo odkrili na drugih visokogorskih planinah v Kamniških Alpah.


Slika 4: Obročasta srebrna sponka (fibula) iz 3.–4. stoletja po Kr., najdena pod kamnom v Pečicah. (foto: France Stele)

Ostanke pastirske koče iz 17. stoletja so odkrila arheološka izkopavanja leta 1999 na severozahodni strani Velikega stanu. Ruševine bajte potrjujejo, da so pred 400 leti postavljali pastirske koče ovalnega tlorisa s pravokotno pastirjevo izbo v sredi in lopo okrog nje. Po velikosti in obliki se tloris tedanje stavbe v celoti ujema s tlorisom stare Preskarjeve bajte, postavljene na novo po koncu druge svetovne vojne v tradicionalnem stavbnem izročilu brez oken v pastirski izbi.

Odkritje ovalne koče s hlevom iz 17. stoletja kaže, da največja planina na Slovenskem ni zaostajala za gospodarskim razvojem drugih alpskih dežel tistega časa. Tako ni naključje, da je v oddaljeni južni Bavarski nastala prav tako v 16. stoletju velikoplaninski podobna lesena planšarska koča »Rundumkaser« z osrednjo pastirjevo izbo in obdajajočo lopo. Obe koči sta bili brez oken, pastir je živel v izbi, ki jo je osvetljevalo odprto ognjišče v kotu in svetloba, ki je prihajala v notranjost ob odprtih vratih. Koči se po zunanjem videzu bistveno ločita: velikoplaninska bajta je ovalna, »Rundumkaser« pa pravokotna, medtem ko sta si njuni notranjosti zelo podobni: obe imata pravokotno izbo in okrog nje hlev – lopo.

O nastanku velikoplaninske koče je bilo zapisanih veliko različnih misli zaradi podobnosti s prazgodovinsko starogrško ovalno železnodobno hišo. Najnovejše raziskave velikoplaninske arhitekture kažejo, da njena stavbna dediščina ne izvira iz prazgodovinske kontinuitete, pač pa segajo začetki ovalne oblike koče v konec srednjega ali v začetek novega veka. Vsekakor ohranja ovalna velikoplaninska stavba izvirno obliko pastirske koče in dragocene usedline tradicionalne ljudske arhitekture kamniškega ozemlja. Spomeniško zavarovana Preskarjeva bajta, postavljena leta 1945, potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala večino pastirskih koč in tudi kapelo na Veliki planini, je danes edini spomenik več kot 400 let stare velikoplaninske arhitekture, ki jo je zelo nadrobno preučil arhitekt Vlasto Kopač in odkril zakonitosti njenega razvoja v zadnjem stoletju.


Slika 5: Ostanki z metličenjem okrašenega srednjeveškega lonca trebušaste oblike s premerom ustja več kot 30 cm. (foto: France Stele)

Poleg starožitne velikoplaninske ovalne bajte govorijo o večstoletnem kultiviranju Velike planine še druga gmotna in tudi duhovna pričevanja. Na materialne ostaline se navezujejo najdbe ostankov glinastih posod: približno 40 cm širokih in precej plitvih skled, večjih latvic z dvema ročajema, visokih glinastih loncev »sirnikov«, okrašenih pod ustjem z vtisi prstov, lično oblikovanih glinastih vrčev s pokrovi, manjših lončkov za shranjevanje začimb in raznolikih pokrovk z ročaji. Med lesenimi predmeti, ki so še danes v rabi, naj spomnim na lesene pinje za medenje masla, izdelanih iz macesnovih dog, pa lesene »deže« za shranjevanje kislega sira in okrogla lesenih »toril« z luknjami v dnu, skozi katere je odtekala sirotka iz pol kilograma težkih okroglih kislih sirov.

Med predmeti vsakdanje rabe pritegujejo s svojo robustno lepoto pletene lesene cokle, podkovane s koničastimi žeblji »ledeniki«. Žal, med redkimi starosvetnimi predmeti ne vidimo več lesenih »pisav«, pečatnikom podobnih 15 cm dolgih izrezljanih ploščatih deščic, s katerimi so z vtiskanjem zaljšali darilne sire trniče.

V pozabo odhaja dragoceno ustno izročilo – povedke o divjih možeh, ki so se jih pastirji bali, ker so bili poraščeni po vsem telesu in so govorili pastirjem neznan jezik, pa ustno izročilo o majhnih škratih, podobnih ptičkom ter mitičnih belih deklicah, ki so znale zdraviti ljudi in živino z zdravilnimi rožami. Otroci so se nekoč igrali z lesenimi, iz rogovilastih vej izrezljanimi kravicami – »bušami«, katerih pradavno izročilo poznajo vsi alpski narodi, prav tako kot tudi vabilni klic – »heda«, s katerim so pastirji pojoč vabili govedo k sebi.


Slika 6: Preskarjeva bajta (foto: France Stele)

Skale – »griče« niso mrtva narava, so prikrita zakleta bitja, kaznovana zaradi pregreh in prekletstva. Tem sporočilom rodov pastirjev je s srcem sledil slikar Boris Kobe, ko je vtisnil skalnati krajini na oljnatih podobah Velike planine njen mitični obraz.

Ko bi tudi mi zmogli prisluhniti tihoti Velike planine v vseh letnih časih, prepoznavati skalnate podobe s travo porasle krajine ter se predati izročilu starosvetne kulture, bi odhajali z Velike planine potešeni in notranje obogateni.

Nekaj izbrane uporabljene literature:

Cevc, T. 1993: Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljubljana.
Cevc, T. 1997: Davne sledi človeka v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Tri tisočletja Velike planine. Na rob odkritja ovalne pastirske bajte iz 17. stoletja Kamniški zbornik 15, str. 113–122. Kamnik.
Cevc, T. 2002: Lončenina iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniško-Savinjskih Alpah. Katalog. Rokopis v arhivu ISN ZRC SAZU. Ljubljana.
Horvat, J. 2002: Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. Kamniški zbornik 16, str. 193–202. Kamnik.
Keim, H. 2002: Oberbayerische Almgebäude im Freilicht Museum Glenleiten. Traditiones 31/1, str. 35–55. Ljubljana.
Kopač, V. 1995: Ovalna pastirska bajta in njene novejše modifikacije.Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, str. 83–93. Ljubljana.
Mandl, F. 2002: Almen im Herzen Österreichs. Gröbming.
Železnikar, F. 1999: Arheološko izkopavanje novoveške koče na Velikem stanu – Velika planina. Preliminarno poročilo. Rokopis. v ISN ZRC SAZU. Ljubljana.

***

/1/ Zanimivo je, da prispevek začne z besedama »planšarsko izročilo«. Bil je namreč dosleden v rabi besede pastir za vse dejavnosti, ki mu pritičejo, na območju Kamniških in besede planšar na območju Bohinjskih planin.
/2/ »Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino?« Zapisal je v Veliko planino in ne na Veliko planino. Oblika v planino je bila nekoč govorni razloček za gospodarsko rabo planine, za razliko od kasnejših turistov, ki so govorili, da grejo na planino.
/3/ »… potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala …« Popolnoma jasno je, da vojna ni požigala … Takole piše v svoji knjigi Vilko Rifel (stran 134): »Med II. svetovno vojno v nemški ofenzivi Schneegestöber (Snežni metež) v decembru leta 1944 so Nemci skupaj z gorenjskimi domobranci požgali dobršen del pastirskih bajt na veliki, Mali in Gojški planini. Sredi marca 1945 je nemški okupator z gorenjskimi domobranci požgal še preostale pastirske bajte (122 bajt), s kapelo Marije Snežne in Turistovsko kočo vred. … S požigom pastirskih bajt je okupatorju in njegovim pomagačem uspelo temeljito uničiti neprecenljivo arhitekturno dediščino, saj so bile nekatere koče stare nad 200 let.«

  • Share/Bookmark

CEWČU TONE PUZNA PWANINO KUKER SOJ VÁRŽET

Julij 5th, 2022 by Borut Peršolja

V sredo, 1. junija 2022, je v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice potekal večer v počastitev spomina na dr. Toneta Cevca (1932–2007). Letos bi ta izjemni raziskovalec, etnolog in poznavalec Alp praznoval 90-letnico. Žal ga že petnajst let ni več med nami. A je dogajanje pokazalo, da je še kako z nami in da njegovo delo – hvala bogu – živi!


Izsek iz vabila na spominsko srečanje.

Življenje in delo dr. Cevca je občuteno in spoštljivo predstavila kustosinja Janja Železnikar. O družinskem sobivanju in zapuščini sta spregovorila brat Primož Cevc in hči Marjeta Pija Cevc. Spomnili smo se, da je leta 1968 doktoriral s temo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah. Da je bil sprva knjižničar in šele kasneje raziskovalec. V inštitutski karieri je dosegel vse – bil je tudi predstojnik Inštituta za narodopisje. Upokojil se je leta 1999, kar mu je omogočilo okrepljene terenske raziskave in povečn obseg arheološkega dela (ki si ga je od vedno zelo želel). Sprva ga je opravljal s skupino zanesenjakov (s Francetom Steletom in Miranom Bremšakom so tvorili »sveto trojico«), kasneje pa pod vodstvom dr. Jane Horvat. Zvedeli smo tudi, da je bil oče Emil v letih 1924–1926 predsednik kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva.


V svojem predmetu preučevanja – dr. Tone Cevc poleti 2003. (Fotografija Borut Peršolja)

Številni obiskovalci – dvorana je bila nabito polna – smo si lahko premierno pogledali projekcijo dokumentarnega filma: Dr. Tone Cevc. Življenje in delo etnologa, raziskovalca in poznavalca alpskega sveta. Poetično besedilo, dokumentarne fotografije, pripovedi sodelavcev in filmski posnetki dr. Cevca so se lepo zlili v celoto, ki s koncem projekcije ni izzvenela.

»V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so popolnoma kamniti. Najbolj ugodna za pašo je okolica pastirskega naselja. Tenka plast zemlje, ki prekriva obširno planoto, je nastala s preperevanjem wengenskih kamnitih skladov, ki sestavljajo vrhnjo geološko plast. Že v začetku maja pašniki ozelenijo in dajejo poleti dobro pašo živini. Veliko planino zapira pred vetrovi le na zahodu nekaj višji greben Gradišča, na druge strani pa je na široko odprta; zato tod poleti in pozimi gospodari burja, po kateri je Velika planina še posebno znana.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 9–10)

V Medobčinskem muzeju Kamnik in na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil dr. Cevc zaposlen skoraj tri desetletja, so pripravili dva dogodka v njegov spomin. Združili so moči in skupaj z družino, sodelavci in prijatelji so nastali razstava v Atriju ZRC SAZU (31. 5. 2022), muzejski večer s projekcijo filma (1. 6. 2022) v Medobčinskem muzeju Kamnik, ob tem pa še črno bela dokumentarno-biografska zloženka in pregledni spominski prispevek, ki bo izšel v Kamniškem zborniku.

***

Z dr. Cevcem sva se prvič srečala v živo v prostorih ZRC SAZU (njegove članke in knjige sem poznal že prej, saj sem leta 1995 pri predmetu Ekonomska geografija naredil obsežno seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah). Ob nekem naključnem srečanju sem se opogumil in ga nagovoril. Od takrat sva se vedno, če je le priložnost nanesla, tovariško pogovarjala o Veliki planini, pastirstvu in hribih kar tako … Živo ga je zanimalo tudi moje takratno raziskovalno delo. Danes vem, da sem mu lahko izjemno hvaležen, ko sem ga – mlad geograf – lahko dvakrat spremljal ob arheoloških izkopavanjih Na stanu pod Kamniškim sedlom in na Pečicah na Veliki planini (Dr. Našku Križnarju sem zavzeto nosil težko video snemalno opremo). Dvakrat sva se tudi sama odpravila na terensko raziskovanje Velike planine – v resnici sem bil zgolj in samo ponižni učenec in kot suha goba žejan vpijalec njegovega širokega znanja. (Takrat mi je tudi povedal, da med drugim raziskuje, zbira informacije o »vratih« na Planini. In od takrat je naslovni stavek, ki ga je izrekel eden od pastirjev, pri katerem sva se spotoma ustavila.)


Idila, ki pogosto zakriva realen pogled. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Konec 19. stoletja so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo. Iz leta 1875 je znan podatek, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči. Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Leta 1968 je bilo razmerje takole: na Veliki planini se je prepaslo 156 molznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 25)

Vrtna miza pri njemu doma v Preserjah pri Radomljah, kamor se je z družino priselil leta 1976, je bila prizorišče debat. Med drugim tudi o tem, da Slovenija potrebuje svoj Inštitut za Alpe … Ne redko se je debata začela in končala pri – nogometu. Ko sem mu povedal, da sem ga vso osnovno šolo treniral pri Domžalah sem pri njem pridobil dodatne točke …

***

Na dr. Cevca pogosto mislim, ob različnih priložnostih. Po počastitvi v Kamniku sem pobrskal po svojem arhivu in v njem med drugim našel:
- obrazložitev, predlog Planinskega društva Domžale iz leta 2005, za zlato plaketo Občine Domžale (ki je zaradi osebnostne ozkosti in spolitiziranosti občinske komisije za priznanja žal ni prejel),
- pisma, ki sva si jih izmenjala,
- najbolj dragocen pa je bil njegov še ne objavljeni članek …

Leta 2003 sem ga kot predsednik Planinskega društva Domžale povabil k sodelovanju. Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je praznoval 50. letnico odprtja in življenja na Mali planini (ob prisotnosti številnih obiskovalcev je bila svečanost 9. avgusta 1953). Domžalski dom je postal odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete prebivalcev občine Domžale. Ob tem jubileju smo želeli poudariti različne pomene, ki jih ima Domžalski dom za društvo, zato smo pripravili več prireditev. Med drugim smo pripravili strokovno ekskurzijo z naslovom Starožitnost Velike planine. Uspešno izvedena – v zadovoljstvo številnih udeležencev in dr. Cevca – je bila v soboto, 19. 7. 2003.


Jubilej in jubilant. (Fotografija: Dušan Cerar)

Načrtovali smo tudi izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). V vabilnem pismu dr. Cevcu sem zapisal: »Po uredniški zasnovi bo imela knjiga naslednja poglavja oziroma vsebine: Velikoplaninska planota, Dostopi na Veliko, Malo in Gojško planino, Ustanovni občni zbor in ideja o gradnji, Začetek gradnje, Gradnja tovorne žičnice v Črni, Odprtje Domžalskega doma, Gradnja depandanse in požar, Kasnejše posodobitve, Podatki o nočitvah, Oskrbniki, načelniki gospodarskega odseka in gospodarji doma, Žigi in razglednice Domžalskega doma, Gorske nesreče na Veliki planini, Pastirsko življenje in Obiskovalci o planini.«

Povabil sem ga k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. »Od vas pričakujemo do štiri strani besedila o vaših raziskovalnih dosežkih in izzivih za prihodnje ter slikovne priloge. Slednje bodo po vsej verjetnosti črno bele. Gradivo za objavo bi potrebovali nekje do sredine aprila.« V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla …


Velika planina na zemljevidu prvega vodnika Petra Ficka.

Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam v posebni objavi. Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.

***

O dr. Cevcu govori bogata zapuščina, ki je ohranjena v dokumentarnem gradivu, fotografijah, monografijah, člankih in drugih objavah. Del tega je moč videt na stalni razstavi kamniškega muzeja z naslovom Na planincah luštno biti.

»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je izkazalo doslej v marsičem koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je v marsičem temu okolju tuj.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 73)

Dr. Cevc je eden najpomembnejših etnologov – raziskovalcev ljudske kulture na Slovenskem. Njegovo diplomsko delo iz etnologije Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniških Alpah (1957) je nedvoumno nakazalo smer njegovega raziskovalnega življenja. V svojem znanstvenem delu (njegov bibliografski opus obsega 150 znanstvenih in strokovnih enot) se je usmeril predvsem v raziskovanje pastirstva/planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru. V svojem zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil odkrivanju najstarejših obdobij pastirstva in iskanju arheoloških sledi pastirskega življenja. Z obsežnim terenskim delom, ki ga je nadgradil z upoštevanjem arhivskih virov in s primerjalnim gradivom o pastirskih stavbah drugod v Alpah, je prvič pri nas sistematično raziskal, znanstveno obdelal in opisal pastirska bivališča in skušal dognati njihov razvoj. Z njegovim delom je – brez pretiravanja – slovenska nacija dobila materialne dokaze o zgodnji naseljenosti in rabi slovenskega visokogorja od mezolitika dalje.


Veselje raziskovalcev. (Fotografija: France Stele)

Za priznanje Občine Domžale (ki ga – kot rečeno – ni dobil) smo ga predlagali v prepričanju, da mu gre zahvala »za raziskovanje zgodovine in kulture naših prednikov, ki je vsem nam skupna. Naj bo tudi zahvala za tkanje vezi domžalskega prostora z izjemno pomembnim zaledjem in vzgled nemirnosti duha prihodnjim raziskovalcem z domžalskega območja.«

Umrl je nepričakovano, sredi dela, ko je pripravljal spletno predstavitev raziskav o Veliki planini. Naša pa je skrb, da spoštljivo ohranimo njegovo znanje in ga z njegovo zavzetostjo, skrbnostjo in doslednostjo, nadgradimo.

Za nas in naše zanamce.

  • Share/Bookmark

V IMENU NARAVE, 36. EPIZODA: GORE IN GORNIŠTVO

Julij 3rd, 2022 by Borut Peršolja

Podkast V imenu narave, s podnaslovom »o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo«, enkrat na mesec zavzeto pripravlja odlična televizijska novinarka in urednica Meta Ornik.

Tokrat sem bil njen sogovornik: o gorah, o gorništvu in (moji) odvisnosti od te pokrajine. Meto sem v fazi priprave podkasta zasul s prispevki, a je z novinarsko strokovnostjo učinkovito odbila blogerski napad in samostojno spletla odlično rdečo nit pogovora. Zato sva bila uglašena (gorniška) naveza in po dolgem, dolgem času sem bil zadovoljen – tako s povedanim v korist gorske narave, kot tudi s profesionalnim vzdušjem pogovora.

Zato jutri, v ponedeljek, 4. julija 2022 vabljeni k poslušanju 36. epizode in izmenjavi mnenj!


Gorništvo je naravi prijazno, a ni brez vpliva. Zasvojljivost s prvinami gora je hitro in vseživljenjsko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava, gore pa še posebej, je pokrajina otrok, mladostnikov in mladih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Starosvetna Velika Planina: dvatisočletna souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglav že dolgo ni več kraljestvo, ki ga je občudoval Kugy. Je ogledalo slovenske potrošniške družbe. (Fotografija: Borut Peršolja)


V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Tudi človek z odtisom njene evolucijske rabe. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravo je treba brati z nogami. (Nenadejano srečanje z lovcem na Lepem kamnu je za nekaj ur osvobodilo nagačenega svizca.) (Fotografija: Borut Peršolja)


Smeti so velik civilizacijski problem. Smeti v slovenskih gorah v glavnem niso več problem. Hvala mladim, njihovim mentorjem in vodnikom, ki so z odgovornim obnašanjem očistili gore in postavili visoka merila odgovornosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Plezanje je … vse. Oprimek znanja, drznost razgleda, sreča druženja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vodenje je vznemirljivo, saj nikoli ne izostanejo radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogočajo življenje z naravo. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Aljaž bi danes omejil število obiskovalcev Triglava; na prvo mesto bi postavil varnost in doživetje obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz gora vse priteče v dolino. Zato se reševanje odpadnih voda začne z zmanjšanjem porabe in udobja v planinski koči, takoj zatem pa s kakovostnem čiščenjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kultura sebkov je zunanji izraz potrošniškega pohodništva; gorništvo na prvo mesto postavlja vzpon in doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stojim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla v knjige. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dvojina: dolina in vrh, vzpon in spust, prilagoditev in preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

STRELA JE ŽAL NAŠLA POT …

Julij 2nd, 2022 by Borut Peršolja

»Dolga je cesta, ki pelje do mesta,
še daljša pa pot je domov.
Jaz slišim te griče, ta veter in ptiče,
ti pa ne slišiš glasov …«

Pot domov – Drago Mislej Mef

***

V 75. letu starosti je pred mesecem dni, po hudi bolezni, umrl dr. Janko Strel. Univerzitetni profesor, raziskovalec, politik in nekdanji dekan Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, priznani športni delavec, zaljubljenec v nogomet in tudi hojo.


Dr. Janko Strel. (vir: svetovni splet)

Dr. Strel je v letih 1994–2000 opravljal funkcijo državnega sekretarja za šport v kabinetu ministra dr. Slavka Gabra. S sodelavci, in ob izraženi politični podpori (ki je nismo videli ne prej, ne kasneje …), je v mladi demokratični državi zastavil številne smeri razvoja slovenskega športa. Za svoje izjemno delo je dr. Strel prejel številna (najvišja) stanovska in družbena priznanja ter nagrade.

***

Dr. Strela sem prvič srečal v funkciji državnega sekretarja za šport. Planinsko zvezo Slovenije, ki jo je takrat vodil predsednik Andrej Brvar (v predsedstvu PZS sem bil podpredsednik, zadolžen za mlade, vzgojo in izobraževanje ter varstvo narave), je na delovni pogovor sprejel minister dr. Gaber. Na enem od foteljev, pomaknjenem nekoliko stran od dogajanja, je sedel tudi dr. Strel. Spoštoval je protokol, zato se je oglasil takrat, ko je minister končal ali odprl novo temo s seznama, ki smo ga v obliki obsežnega gradiva poslali ministru. Spomnim se dvojega: da dr. Strel s svojim mnenjem ni silil v ospredje in da je bil izvod gradiva PZS, ki ga je imel v naročju, popisan od prve do zadnje strani.

Eden ključnih takratnih problemov je bil neurejen položaj učiteljev – mentorjev planinskih skupin na osnovnih šolah. Predstavil sem naš pogled in predlagal nekatere rešitve. Na sestanku o zagatah, zaradi velikega števila tem, ki jih je bilo treba odpreti, ni bilo dosti govora. Mi je pa dr. Strel takoj po koncu sestanka, kar na hodniku ministrstva, predstavil svoj pogled in predloge rešitev. Rezultat je bil, da sem vse skupaj še enkrat premislil, izhodišča opredelil na novo, v reševanje problematike pa vključil Stanka Pinterja. In problem je bil – ne čisto takoj, v letu ali dveh pa zagotovo – spodobno in sistemsko rešen. (Sedanje stanje se niti približno ne more meriti s takratnimi rešitvami.)

Od takrat sva ostala v stikih. Na njegovo pobudo sem sodeloval pri prvi različici zakona o športu, pa nacionalnem programu športu, kasneje bil član strokovnega sveta za športno rekreacijo, ki ga je vodil dr. Herman Berčič. Posebej intenzivno sva poglede izmenjevala v (kratkem) času, ko sem vodil službo za šport Mestne občine Ljubljana. Ko je nekoč iz pogovora izvedel, da sem vso osnovno šolo igral nogomet v NK Domžale, sem pri njem pridobil nekaj točk …

***

Dr. Strel je bil največkrat tihi, a odločni podpornik planinstva/alpinizma/športnega plezanja (ne nujno v tem vrstnem redu). Bil je izrazit in iskren podpornik športa za vse. Zato smo mu bili planinci še posebej blizu. Za športno zvrst planinstvo/alpinizem/športno plezanje ni vedno našel le prijazne, vzpodbudne in občudujoče besede, temveč je aktivno pomagal reševati odprte ali nakopičene težave. Z njegovo pomočjo so nam bila na stežaj odprta marsikatera birokratska ali funkcionarska vrata, problemi pa eden za drugim rešeni v zadovoljstvo vseh vpletenih. Ob športnosti, v ozkem pomenu besede, je pri planincih še posebej cenil zdrav življenjski slog in velik obseg kakovostnega, strokovnega, prostovoljskega dela.

Ko sem o različnih projektih PZS, pri katerih je neposredno ali posredno sodeloval dr. Strel, spraševal Andreja Brvarja, se je kar vsulo:

»Ko je bil državni sekretar za šport smo se dostikrat srečevali. Vsebinsko smo bili najbolj vpeti v nastajanje Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki je rodil Fundacijo za šport. Po njegovi zaslugi smo planinci imeli v svetu Fundacije za šport zagotovljeno mesto samostojnega predstavnika in odločevalca.

Modro nas je podpiral, ko smo se na različnih frontah borili proti Olimpijskemu komiteju Slovenije, po vplivu nekajkrat večjemu od nas. In smo to s pridom izkoristili, da smo branili svoje interese. Dokler se Fundacije nista polastila politika in OKS, PZS pa je ostala brez neposrednega zastopstva. Tudi v novoustanovljenem Strokovnem svetu za šport je imela PZS svojega, samostojnega predstavnika. (Opomba BP: Žal pokojni Adi Vidmajer v njem ni odigral vidne vloge. Samostojnost pa je PZS izgubila, ko jo je častni član PZS Ekar ne statutarno vključil v OKS.)

Poudarjal je, da je v športu potrebno pustiti prosto pot in pobudo. Ni se pridružil tistim športnim funkcionarjem, ki so se zavzemali, da naj se Slovenci osredinimo zgolj na nekaj športnih panog, ker da smo premajhni glede na kadrovski bazen tekmovalcev, strokovnih delavcev in dostopnih financah, da bi gojili prav vse, kar diši po športu.

Dosledno se je zavzemal za policentričen razvoj športa. Zato imamo danes v Sloveniji športno dvorano (pa tudi plezalno steno) v vsakem večjem kraju, da ne rečemo osnovni ali srednji šoli. (Tomo Česen je potrdil, da je imel dr. Strel pomembno vlogo pri zasnovi in uresničitvi projekta plezalne stene v Kranju, s katero smo dobili tudi tekmo svetovnega pokala. Vse ostalo dogajanje v Kranju je uspešna, vrhunska zgodba, deloma tudi že ponosna zgodovina!) Zato je bila sestava sveta Fundacije za šport na začetku zasnovana tako, da je podpirala enakomeren pokrajinski razvoj športa in vse (ali vsaj veliko večino) pojavne oblike športa (znanost in stroko, šolski in študentski šport, rekreacija, vrhunski šport …).«

Tudi pomanjkanje športne infrastrukture v glavnem mestu je bila tema, ki ga je zelo zanimala. Vesel je bil idej o odpiranju zunanjih igrišč ter šolskih telovadnic. Podprl je idejo o upravljanju prostih ur šolskih telovadnic s strani mestnega oddelka za šport in ne s strani vodstva šol (za njih so bile »prodane« ure zunanjim ponudnikom pomemben vir pridobitnih prihodkov). Neformalne, a jasne pripombe, komentarji k mestni strategiji za šport so koristno izboljšale osnovno besedilo.

Leta 1999, prav v tem pred poletnem času, je bil v Bavšici odprt nov Učni center PZS. Projekt sta sofinancirala tako ministrstvo, kot Fundacija za šport. Tudi ta projekt je aktivno podprl dr. Strel. (Opomba BP: Ne spomnim pa se, da bi Bavšico kdaj »uradno« obiskal.)

Vseskozi je zagovarjal, da so za rezultate v športu potrebni (ne pa tudi zadostni) strokovni kadri. Sistem usposabljanja športnih delavcev v planinstvu (dokončan sicer v času državnega sekretarja dr. Bednarika) je iz športno zakonskih osnov vzel vse najboljše, hkrati pa ohranil veliko mero avtonomije, strokovnosti in prilagoditve na razmere v planinskih društvih in v gorah. Čeprav takrat ni bil več na položaju je živo spremljal projekt, ki sem ga končal v letu 2001. Njegove čestitke sem bil še posebej vesel!

Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil dr. Strel živahno kritičen do dogajanja v športu. Opozarjal je, da smo začeli opuščati dobre stvari, ki smo jih že dosegli in imeli v ponos sebi in drugim. (Na primer temeljne raziskave v daljšem časovnem obdobju kot so bili rezultati raziskave Slovensko javno mnenje, ki je merila športno aktivnost Slovencev in Slovenk. In seveda športno vzgojni karton – eden njegovih največjih dosežkov, ki letos praznuje 30-letnico in ga danes poznamo pod blagovno znamko SLOfit. Odkrito je govoril o problemu, da sta športna stroka in športna znanost obravnavani mačehovsko in da je šport preveč stopil v zasebne, s tem pa tudi potrošniško/komercialne vode.

***

Gorništvo zelo pogosto simbolizira naveza dveh ali več, ki stremimo k istemu cilju. Ta prispodoba še posebej velja tudi za življenjsko navezo dr. Janka Strela in dr. Marjete Kovač.

Leta 2006 sem ostal brez službe in z veseljem sem sprejel njuno vabilo, da jeseni na posvetu Zveze športnih pedagogov Slovenije v Murski Soboti, kot eden od uvodnih predavateljev, predstavim problematiko športnega dneva z gorniško vsebino. Nekako v tem obdobju se je od Marjete še posebej navzel hoje in gorništva. In tako sta postala tudi redna gosta mojih gorniških večerov v Domžalah.

Ob obujanju spominov sem bil opozorjen tudi na vlogo dr. Strela pri krčenju števila ur gorništva in alpinizma v procesu bolonjske reforme študija Fakultete za šport. Kot zunanji član Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport se spomnim tega obdobja. S časovno oddaljenostjo in prebirajoč arhivske zapiske se mi zdi, da je bila to žal tudi neizogibna posledica takratne (raziskovalne, znanstvene) usmeritve katedrske ekipe. Namesto na primer gorništva v šoli je bila značilna ozka specializacija v posamezne enote treninga alpinistov in športnih plezalcev. Ker sem bil tudi sam kritičen do tega je tudi moje članstvo v katedri potiho in docela neopazno usahnilo …

***

Andrej Brvar je o dr. Strelu napisal: »Njegov obraz je vedno nakazoval rahel nasmeh. In je tako izžareval toplino. Če si se spustil z njim v kakšen pogovor je stresal podatke iz rokava kot po tekočem traku, da bi te prepričal. A nikoli ni vsiljeval svojega mnenja.«

Novica o njegovi bolezni je bila zame, dopisnega znanca spoštovane fakultetne gorniške naveze, presenečenje in razočaranje. Naj pojasnim: zdrav življenjski slog, ki naj bi nas varoval pred boleznijo, upočasnjeval starost in osmišljal tretje življenjsko obdobje, je v primeru dr. Strela pokazal pregovorno izjemnost. Držal sem pesti, da bi zmogel tudi to preizkušnjo. Vem, da bi ga sporočilo njegovega odhoda, kot raziskovalca zaposlilo in bi ga razstavil in raziskal do potankosti. Je želel, da to storimo tisti, ki ostajamo?

Z Andrejem Brvarjem in Franjem Krpačem smo dr. Strela gorniško pospremili na njegovi zadnji poti. Zložno, strnjeno in tudi s kakšnim nahrbtnikom na rami smo hodili, hodili in hodili.

Dragi Janko, počivaj v miru. Se vidimo v gorah!

  • Share/Bookmark

INTELIGENTNA, A UPAM DA, SUHA VEJA MIŠLJENJA

Junij 30th, 2022 by Borut Peršolja

James Lovelock, Brian Appleyard (prevod Samo Kuščer):
Novacen: prihajajoča doba hiperinteligence

UMco 2021: 176 strani, ISBN: 978-961-7050-67-7, cena: 19,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Častitljivi James Lovelock, avtor teorije o živečem in odzivnem planetu Gaji, novem pogledu na življenje na Zemlji, je – v letu pred epidemijo novega koronavirusa – dočakal več kot sto let. Angleški naravoslovec, okoljevarstvenik, publicist in futurist, kot ga označuje Wikipedija, »najbolj vpliven pisec po Darwinu«, znanstveno fantastiko (ne, nisem njen ljubitelj – ne v knjižni, ne v filmski obliki!) spreminja v resnični življenjski cikel planeta.

Lovelockova ideja Geje je bila raziskati, kako živa bitja spreminjajo in uravnavajo okolje na planetu kot celoti. (Za Naso je odgovarjal na navidez preprosto vprašanje: »Bi se dalo iz sestave in razmerja plinov v ozračju planeta določiti, ali je na planetu življenje?«) Hipoteza o Gaji pravi, da živa bitja vplivajo na uravnavanje stanja podnebja na planetu, da ta ustreza pogojem, ki so ugodni za življenje. Živi organizmi naj bi bili s pomočjo mehanizmov, ki so jim na voljo, udeleženi pri uravnavanju podnebja na planetu. V kakšni meri hipoteza drži, je danes še odprto vprašanje. (Ni pa nobena skrivnost, da je Gaja vzpodbudila številna okoljska gibanja, ki so teorijo razumela marsikdaj precej po svoje. Priznam, da se je v mladosti dotaknila tudi mene in mi morda pomagala razviti naravovarstveni del mojih aktivnosti.)

Njegova življenjska popotnica (ob neki priložnosti je kot dojenčka celo pestoval kasneje znamenitega fizika Stephena Hawkinga) ob izteku tuzemskosti je novacen. Gre za novo geološko dobo (po antropocenu), ki bo zaznamovala prihodnost Zemlje. Po njegovem mnenju je nastanek življenja na Zemlji, v vsem vesolju, nekaj unikatnega. Približno štiri milijarde let od prvih živih organizmov pa – v primerjavi s štirinajstimi milijardami, kolikor naj bi bilo staro vesolje – dokaz, koliko časa je potrebnega, da se razvijejo živa bitja, ki se zavedajo samih sebe, obenem pa imajo tudi možnost opazovanja sveta in vesolja. (Zato je tudi suvereno prepričan, da drugega življenja v vesolju ni in ga ne more biti.)

»Razumeti moramo, da smo še vedno zelo primitivna bitja. Neznansko veliko je vsega, kar je mogoče še odkriti o vesolju, verjetno pa je še veliko več nedojemljivega, česar ne bomo mogli nikoli razumeti. Zaradi neustavljivo močne želje po gotovosti, ki se je verjetno razvila v obdobju, ko so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je lahko informacija, ki smo jo pridobili o svetu in vesolju, versko, v novejšem času pa tudi politično obarvana, vendar sem prepričan, da to ni zelo pomembno. Ko postajamo modrejši, namreč vse laže razločujemo bisere od blata, v katerem ležijo.«

Ljudje smo že tako spremenili okolje na Zemlji (zlasti vidno v zmanjšani biotski pestrosti, v povzročenih podnebnih spremembah …), da naj znanstveniki predlagajo uvedbo nove geološke dobe, v kateri smo ljudje ena od ključnih sil, ki vplivajo na dogajanje v naravi. Vendar vpeljava novocena (po antropocenu) kot nove geološke dobe ni samo strokovno/znanstveno vprašanje geologije, ampak bistveno širši problem, ki na novo postavlja odnos med človekom in naravo.

Jedro že minulega antropocena, je trenutek, ko smo ljudje začeli uskladiščeno sončno energijo uporabljati za koristno delo (na primer nafto v motorju za notranje izgorevanje). Pred tem so organizmi s kemičnimi procesi fotosinteze svetlobo pretvarjali v kemično energijo. Naslednja stopnja bo, napoveduje Lovelock, novacen, med katerim se bo sončna energija pretvarjala v informacijo. Roboti, kiborgi in drugi »produkti« umetne inteligence so/bodo novi otroci Sonca (ne pa na primer hipiji …).

Lovelock (vse življenje je bil tako imenovani samostojni znanstvenik, preživljal se je s tantiemami od patentov in honorarji od podjetij ter ministrstev) prepričljivo opisuje, da lahko planet pred boleznijo, ki bo po njegovem prepričanju močno prizadela človeštvo, reši le zaupanje v znanost in tehnologijo. Zato tudi odločno zagovarja uporabo jedrske energije, ki po njegovo edina lahko prepreči, da Zemlja zboli za boleznijo, ki lahko traja dolgih 100.000 let.

***

Hm, po navadi se hitro ogrejem (bi moral v teh pregretih časih napisati ohladim?) za prepričljive znanstvene zgodbe, ki imajo v mejah mojega razumevanja glavo in rep, oboje pa je podprto s hrbtenico vzrokov, posledic, dokazov … Ta knjiga me je na koncu pustila hladnega z idejo, da naj se (pre)pustim umetni inteligenci, ki bo – bolje od človeka – uravnala planet, življenje na njem in njegovo razmerje do ostalih planetov v vesolju.

»…, da elektronska bitja ne morejo nastati iz drobirja zvezd.«

»Postali jim bomo starši, vendar jim nikoli ne bomo povsem enaki.«

»Videli nas bodo verjetno podobno, kot mi gledamo na rastline – kot bitja, ujeta v izjemno počasen proces zaznavanja in dejavnosti.«

Seveda se strinjam – v to me žal prepričujejo vsakodnevni dogodki – da bi ljudje morali delovati racionalneje. Za to si, zlasti na področju gorništva, ves čas prizadevam tudi sam. A neodgovorno početje posameznikov, družbenih skupin, političnih grupacij in celo držav me ne odvrača od tega, da bi še naprej verjel v dobro, poštenost in kakovost življenja. Pri tem umetno inteligenco vidim le kot tehnološko podporo razvoju, ne pa kot razvoj sam po sebi.

Smo, kar smo.

Sprva sem mislil knjigo odsvetovati za branje. Pa sem si premislil: knjigo je treba NUJNO prebrati, za vsak primer …

  • Share/Bookmark

VODNO RAVNOVESJE – MED PRITISKI IN NARAVNIMI ZMOŽNOSTMI (2)

Junij 30th, 2022 by Borut Peršolja

Urednik Planinskega vestnika je že pred leti prestopil tisto mejo, ki loči uspešnega urednika od škodljivca, ki uničuje lastno kulturno institucijo.

S kršenjem avtorskih pravic je dokazal, da je sovraštvo močnejše od zakonitosti poslovanja. In ko je bil stisnjen v pisunski kot in je bil primoran objaviti popravek, je to naredil kot otrok, ki pred starši želi skriti omočeno spodnje perilo.


Sporočilo bralcem, vredno Twitterja. (zaslonska slika Planinskega vestnika)

Opravičilo, ki to ni (v skladu z zakonom o medijih ter pravico do popravka), pove o uredniku več, kot si je želel. Ker ni izvedel, na znak natančno, da sem polovico članka prispeval jaz, si je kratko malo nepreverjeno izmislil (zlagal!) obseg »nekaj besed«, v trmasto užaljenem besu pa narobe napisal priimek spoštovane soavtorice Špele. Predvsem pa: ni šlo za članek o CIPRI, temveč za članek Vodno ravnovesje – med pritiski in naravnimi zmožnostmi o problematiki voda v slovenskih gorskih območjih.

Častni kodeks slovenskih planincev zardeva in se sramuje samega sebe.

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (5)

Junij 30th, 2022 by Borut Peršolja

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)


Robne stvari najbolj izostrijo sliko dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mediji so po novinarski konferenci Triglavskega narodnega parka med drugim tudi poročali:

- »Med novostmi je skupek desetih praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka.«

Pa si jih podrobneje poglejmo:

Takoj se zastavi uvodno vprašanje, zakaj je bilo ob številnih obstoječih kodeksih ravnanja/obnašanja v naravi/gorah

(Obisk v naravi, Častni kodeks slovenskih planincev, Zavod RS za varstvo narave, Odgovorno in varno čez planinske pašnike …) ter izoblikovanimi lastnimi pravili obnašanja v TNP treba pripraviti nove »praktične napotke«?

Predvsem je treba ves čas, stalno in inovativno, predstavljati in utrjevati obstoječa pravila obnašanja v TNP!


To ni opozorilna tabla. To je poziv k akciji! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

- »10 praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka«
Že v naslovu se odpirajo naslednja vprašanja:
- zakaj deset napotkov, če pa jih je v besedilu več (na primer v istem napotku kampiranje/kopanje in oprema/odpadki)?
- zakaj napotki (//kar pojasnjuje ali svetuje), če pa so med njimi tudi štiri prepovedi?
- zakaj »praktičnih« napotkov?; ali obstajajo tudi nepraktični napotki?
- zakaj »skrbno«, če pa že »odgovorno« vključuje tudi skrbnost; //odgovóren: ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost;
- zakaj zgolj narave TNP, če pa je naloga TNP »ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine in trajnostni razvoj«?

Gradivo pa v celoti spregleduje podnebne spremembe, ki že vplivajo tudi na vsakokratno aktivnost posameznika v naravi/gorah.


Močni nalivi povzročajo pokanje povrhnjice Zemlje. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Piktogram o rabi družbenih omrežij«
Piktogram, ki naj bi govoril o družbenih omrežjih, prepoveduje trganje rastlin. V svetu, zlasti v zavarovanih območjih, so že znani ustrezni piktogrami, celo opozorilni znaki/table, ki opozarjajo na različne vidike nevarnosti sebkanja. Problematika kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja, še zlasti pa fotografiranja/snemanja iz zraka (s pomočjo dronov) je zelo pereča tudi v TNP. Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti (žal tudi pri nas) – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Lep sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Družabna ali družbena omrežja …«
Odgovor je v slovenski strokovni in jezikovni javnosti znan in dorečen – družbena omrežja.


Še lepša sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Varno obiskovanje …«
Absolutne varnosti v naravi/gorah (pa tudi sicer v življenju) ni. Narava/gore vedno prinaša tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo (pa tudi ne smemo!) izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. Namesto dovršne besede varno je zato bolje uporabiti nedovršno obliko, besedo varneje, saj pri tem ne gre za enkratno dejanje, temveč celoten proces kakovostne=varnejše izvedbe dejavnosti v naravi/gorah. Tako izključimo absolutno varnost, ki je v naravi/gorah preprosto ni in vpeljemo soodgovornost vsakega obiskovalca narave/gora za svoja dejanja in lastno varnost. Zato namesto: Varnega > Varnejšega obiskovanja.

In ne pozabiti: o nesrečah v naravi/gorah, zlasti s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej.


Varnost v gorah je tesno povezana z znanjem o naravi. In največ nesreč v gorah, v katere so vpleteni otroci, je na igralih ob planinskih kočah. Ker narava sama po sebi ni dovolj igrivo igrišče … (Fotografiji: Borut Peršolja)

- »Nabiralništvo …«
V Triglavskem narodnem parku je dovoljeno nabiranje gob … > BOLJE: Samo v tretjem varstvenem območju Triglavskega narodnega park je dovoljeno nabiranje gob …

- »Pašništvo …«
Glej komentar na zgibanko Odgovorno in varno čez planinske pašnike.

- »Priprava na …«
»Eno ali večdnevni obisk narodnega parka načrtujemo glede na vreme, prometne obremenitve izhodišč, razpoložljivost parkirišč, čas, ki ga imamo na voljo in fizične zmožnosti.«

Priprava na eno ali večdnevni obisk/izlet/turo se bistveno razlikujeta!

Vse pa se začne z (gorniškim) znanjem, védenjem o gibanju in ravnanju v naravi/gorah ter o značilnostih narave/gorskega sveta. Aktivnosti v naravi/gorah se lotevamo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo. Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevamo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo.


Zmedenost pojmov vodi v zmedenost organizacije. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Vreme …«
»… poleti je vreme v gorskem svetu zelo nepredvidljivo … V popoldanskem času so pogoste nevihte tudi v sončnih dneh.«

Ljubezen je zato enkratna, ker je vedno tudi nepredvidljiva.

Voda je tista, ki ustvarja vreme. V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Gorsko vreme je bolj spremenljivo kot dolinsko, ni pa nepredvidljivo. Če smo dovolj pozorni (in imamo ustrezno znanje), lahko ob gibanju v naravi/gorah pravočasno prepoznamo pojave, ki so znanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Vremenske napovedi za en dan vnaprej so zelo točne. Upoštevati moramo, da je lahko urnik dogajanja kljub vsemu drugačen od sprva napovedanega. Če je na primer poslabšanje vremena napovedano za popoldne, in ga takrat še ni bilo, obstaja verjetnost, da bo poslabšanje prispelo zvečer. In obratno: če je poslabšanje napovedano za popoldan, lahko fronta prehiti napoved, in naše kraje doseže že zgodaj dopoldan.


Sahara na obisku. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naravi ni nič stalnega – razen spreminjanja. Zato prav z izleti na najboljši način spoznavamo in raziskujemo te spremembe. Dejavnosti v naravi načrtujmo vse leto in tako skrbimo za stalno in redno gibanje. Doma naj nas ne zadrži vreme, ki ni sončno. Oblačnost, veter, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. V številnih delih sveta padavin ni ali pa jih je zelo malo. V Sloveniji imamo od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot vsakdanjega in neobremenjujočega je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti je navajanje na različne vremenske razmere pomembno, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi/gorah.

Če med letom vse dejavnosti v naravi izvajamo samo v idealnih razmerah, imamo med daljšim deževjem z organizacijo življenja in vzdrževanjem dobrega razpoloženja veliko težav. Zato se čim bolj pogosto odpravimo v naravo, tudi v dežju, megli, snegu z dežnikom v roki.

Od tod sklep: nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo/znamo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

- »Parkiramo …«
Parkiramo na javnih parkiriščih in uporabljamo javni potniški promet. > BOLJE: Uporabljamo javni potniški promet, parkiramo na javnih parkiriščih in …

- »Voda …«
Voda je v napotkih omenjena dvakrat (»enako pomemben kot voda …«, »… imejte zadostne količine vode«). Imam občutek, da bo letošnje poletje zelo poučno in prelomno … Večina stalnih izvirov nad dnom dolin je že sedaj suhih. Voda bo v planinskih kočah, kjer je že sedaj izjemno draga, postala cenovno težko dosegljiva dobrina …


Evolucija ima tudi stranske, suhe rokave. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Večdnevni …«
»Večdnevni pohod …« > Izlet, pohod, tura imajo v gorništvu natančne pomene. V Triglavskem narodnem parku gre pri večdnevnih dejavnostih po vsej verjetnosti za turo in ne za pohod.

»rezervna in zimska oblačila« > BOLJE: topla oblačila

- »Varnost za psa …«
»Če se na pot odpravimo s psom, izberimo pot, ki bo zanj varna.«

Lepo je, da poskrbimo za varnost hišnih ljubljencev. Neprimerno, skoraj perverzno pa je, da beseda varnost v povezavi z njegovim lastnikom, obiskovalcem narave/gora, ni niti omenjena …

***

Projekt VrH Julijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija, spremljam z mešanimi občutki. Eden od njih me namreč navaja k sklepu, da je projekt pomembnejši sam po sebi, kot pa dolgoročna vpetost v razvoj Triglavskega narodnega parka.

O tem pa v naslednjem prispevku.

***
SPOSOJENO. IN VRNJENO. (4)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

  • Share/Bookmark