HODIFOTO PODVIG

Oktober 28th, 2018 by Borut Peršolja

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (4)

Oktober 25th, 2018 by Borut Peršolja

Pravzaprav v nederje Zemlje. Briška jama, znana tudi kot jama pri Briščikih (italijansko Grotta Gigante ali Grotta di Brisciachi).

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Oktober 24th, 2018 by Borut Peršolja

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Oktober 23rd, 2018 by Borut Peršolja

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MODROST JESENI

Oktober 22nd, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (2)

Oktober 20th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE

Oktober 18th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

ČRNO ZLATO V SVETLI DUŠI

Oktober 17th, 2018 by Borut Peršolja

Vabilo na odprtje razstave je prišlo iznenada, komaj kak dan prej. Reportaža, ki je prerasla v razstavo, je sicer nastala že leta 2014, a je, silovito, kot zna to ubesediti BOBO, privrela med naključne opazovalce zdaj, na pragu čudovite jeseni.

Ta kontrast – indijansko poletje zunaj in “vsakodneven trud brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek” (besede Iztoka Premrova iz kataloga ob razstavi) je resničnost in izčiščena lepota tega sveta. Edinega, ki ga še in že imamo.

Pojav pobiralcev premoga in rud je sicer star, poznamo ga tudi iz zgodnje zgodovine odkrivanja naših gora. Za temi izkopanimi in pobranimi zgodbami poletje za poletjem hodi Janez Bizjak z ekipo arheologov. In odkriva, plast za plastjo, nas same, našo zavest in naš odnos do sočloveka.

Rjavi premog iz okolice Tuzle v Bosni in Hercegovini je v času, ko se planet pregreva, zgodba posameznikov s človeškega in planetranega roba, ki se v rudarski agoniji borijo za svoj kos kruha ter za preživetje lastnih družin. BOBO, ki je leta 2016 skupaj s kolegi agencije Reuters prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah, je v dogajanje spet in ponovno vpletel svojo socialno občutljivost, svojo jezo nad kruto lepoto življenja in jo v svoj spomin vklesal na vrhunski, sebi lasten način: z avtentičnim fotoreporterskim pričevanjem.

Ni bolj črnobelega sveta kot je fotografija. In ni bolj neposrednega človeka, kot je Srdjan Živulović.

***

Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. oktobra 2018 v mali galeriji Cankarjevega doma in je na ogled do 18. novembra. Vstop v malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Oktober 10th, 2018 by Borut Peršolja

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

LOFOTI (2)

Oktober 8th, 2018 by Borut Peršolja

(Prvi del fotopisa.)

Ostrina izstopa v vsem: v obliki površja, v občutenosti podnebja, v prilagojenosti življenja. Doživetje simbolno in dobesedno napolnjuje voda v vseh agregatnih stanjih: fjordi, jezera, močvirja, padavine. Vtisi in spomini pa se vrtijo okrog vrhunske samosti.

  • Share/Bookmark