ZUNAJ

Januar 27th, 2021 by Borut Peršolja

Brez izleta in z njim povezanim gibanjem ne gre. Ja, seveda gre na kratek rok. Zgodi se, da zaradi toka življenja in pokrajinskih okoliščin umanjka nekaj vikendov, celo nekaj tednov zaporedoma. A biti zdržema brez hoje + odhoda od doma + vrha + doživetja + druženja dva meseca skupaj, pa je že kar … kriza?

Vladni Odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne dejavnosti je pred koncem leta določil:
- da je športna rekreativna dejavnost dovoljena, če so udeleženci člani istega gospodinjstva in
- da posameznik ali osebe iz skupnega gospodinjstva lahko prehajajo med občinami v statistični regiji, kjer imajo prebivališče, za namen izvajanja individualne športne aktivnosti ali gibanja v naravnem okolju izven naselij.

Prav takšno rešitev smo – zlasti v gorniških vrstah – pogrešali (in jo nekateri tudi predlagali) že spomladi oziroma ob začetku epidemije koronavirusa v Sloveniji. Rešitev namreč omogoča:
- gibanje v izjemni naravi,
- odhod od doma in hojo tudi izven okolice domačega kraja,
- razpršeno izbiro cilja in poti z izhodišča in v vhodišče,
- izogib večjemu številu obiskovalcev ob upoštevanju in izvajanju starega, klasičnega gorniškega pravila o varnostni razdalji (»najprej hodimo z očmi, zatem …«) med udeleženci ob hoji v koloni.

Omejitev na statistične regije je ob koncu tedna nemudoma vodilo v dogajanje, ki je odmevalo zlasti v medijih: gneča na izletniško zanimivih območjih, prometni kolaps na zasneženih ozkih gorskih cestah, težave s parkiranjem zaradi premajhnega števila parkirnih mest, pozivi domačinov prišlekom zaradi onemogočanja normalnega poteka vsakdanjega življenja, stalen policijski nadzor in kaznovanje kršitev z nemogočimi družabnoomrežnimi grožnjami po nepomoči in nereševanju.

V razmerah, ki nas po dolgih letih učijo značilnosti zime v polnem pomenu besede, se tudi gorniška dejavnost mora in more zavedati rešitev povezanih z znanjem in izkušnjami:

- Razmere nam omogočajo zlasti večurno, skoraj vso svetlo (celo)dnevno hojo (5–6 ur) iz doline gor in dol v vhodišče.

- Razmislek vodi k iskanju krožne ture; včasih je krožnost tudi to, da se vzpenjamo in spuščamo po isti poti (itak so zimski vzponi zaznamovani s sprotnim spoznavanjem razmer za varen spust v dolino).

- Druge okoliščine (povezane z epidemičnim zaprtjem javnih prostorov, ki so po navadi zbirališča ljudi) vplivajo na načrtovanje in izvedbo ture brez postanka (v planinski koči). Ves oskrbni, logistični del (s termovko vročega čaja!) imamo zato s seboj. Nahrbtnik je težji, hoja v določenem delu počasnejša, vse skupaj – z doživetjem vred – pa kondicijsko in časovno daljše, intenzivnejše.

- Ob zavestnem izogibu širšemu krogu obiskovalcev gora znanih območij, pridejo v ožji izbor cilji in poti, ki jih iz preteklih vseživljenjskih izletov in tur določa lastno gorniško znanje. Izbor ture dopolnijo družinske, partnerske, sopotniške prilagoditve (in zahteve). Sprva navidezno ozek nabor se ob dejanskem iskanju raztegne v širok kakovosten nabor poti in (vmesnih) ciljev. Drži: verjetno bo en motiv prevladujoč, saj ne bomo mogli pokriti vseh motivov.

- Pripravljenost na daljšo, skorajda celodnevno hojo, pomeni tudi pripravljenost na zelo različne razmere, ki se ob višinskem in dolžinskem prerezu ture hitro menjajo. Višina snežne odeje, njena trdnost, zgaženost, vetrovnost na odprtem, svetloba, zastrta z visoko oblačnostjo … da ne omenjam tudi znotraj duše naloženih opravkov, bremz in vzpodbud. Tekma s samim seboj je neizprosna.

***

To, kar bi rabili v teh razmerah je aplikacija, v kateri bi vsi, ki razmišljamo o odhodu v hribe naslednji dan, to »neobvezno« najavili. (Že doslej smo – zlasti z vidika rabe bivakov ali manjših plezališč – različni organizatorji na spletu najavljali različne skupne ture, gorniška usposabljanja z bolj številčno udeležbo.) Skupek najav bi nakazal območja, ki znajo biti ob dejanski odločitvi naslednji dan (pre)obremenjena. Ko bi bili ti skupki znani bi lahko vsakdo spremenil svojo odločitev. Upravljanje z obiskom bi dobilo nek širši smisel.

V organiziranih oblikah gorništva pa se vedno bolj kaže potreba po ponovnem umiku za društveni (virtualni) zid. Številne javne spletne objave o izvedenih turah, razmerah in logistiki potovanja so pogosto sprožilec črednega nagona – cilj je že v naprej izbran … Zaradi velikih razlik med izkušenim gornikom in novodošlim pohodnikom se res zdi smiselna uvedba informacijske infrastrukture, ki bo forumsko izmenjavo izkušenj zaprla v krog članstva. Ne, ne gre za elitizem in skrivaštvo, gre za odgovorno izmenjavo stališč, ki neposredno vplivajo na varnost vseh obiskovalcev gora.

***

Izkaže se, da nujnih šest osnovnih, soodvisnih pogojev, da se slovenski tipizirani pohodnik odpravi v hribe – nenaporen izlet, lep razgled, odprta planinska koča, nepogrešljivo sončno vreme, praznik ali konec tedna ter docela usklajena zunanja podoba, povzroči tektonski razmik pohodništva od gorništva.

Gorniško znanje in izkušnje ter obvladovanje veščin odpirajo vrata v gorsko pokrajino.

Korak, ob katerem damo doma sušiti gojzarje, je zato pomirjen.

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Januar 5th, 2021 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

FLIRTanje

Januar 4th, 2021 by Borut Peršolja

Pred slabim mesecem dni, 15. decembra 2020, je iz Kamnika proti Ljubljani, v okviru rednega voznega reda, zapeljal novi potniški vlak (prvič se je po 23,6 kilometrov dolgi in sto trideset let stari progi poizkusno zapeljal 9. 7. 2020). Gre za eno od 21 enonadstropnih dizelskih potniških garnitur FLIRT švicarskega proizvajalca Stadler, ki so jih kupile Slovenske železnice.

Sprva je bilo predvideno, da bodo novi vlaki na kamniško in prenovljeno kočevsko progo zapeljali aprila, zatem pa oktobra lani. Javnozdravstvena situacija je vse skupaj upočasnila. Vlada je z Odlokom o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja prevoza potnikov, ki je začel veljati v ponedeljek, 16. novembra, še drugič letos začasno prepovedala javni železniški prevoz potnikov v notranjem prometu. Promet je bil tako letos zaustavljen kar 85 dni (spomladi 56 dni, od 16. marca do 11. maja in pozimi 29 dni, od 16. novembra do 15. decembra).

Ob napovedi novega vlaka in opazovanju njegove vožnje na progi se je prebudilo otroško veselje in pričakovanje, primerljivo s tistim ob čakanju darila pod novoletno jelko. In kot vedno so se ob prvih vožnjah nekatera pričakovanja uresničila, ostalo pa je tudi nekaj neizpolnjene praznine.

Prve uporabniške izkušnje FLIRTtanja:

+ (ful dobro)
- sodoben, čez in čez nov vlak
- zunanja svetila so močnejša, vlak pa v mraku bolj opazen
- dinamično, nesunkovito speljevanje in zaviranje
- zadržano in barvno udobno notranje oblikovanje
- vsi, potnikom namenjeni, napisi so v slovenskem jeziku
- priročne vtičnice za polnjenje različnih mobilnih naprav

– (no ja)
- deluje zelo plastično in manj domačno; prevladuje letalski in ne vlakovni vtis
- prvi del kompozicije ima dvoje vrat, drugi del zgolj ena vrata, kar v korona razmerah onemogoča krožno, nesrečevalno vstopanje in izstopanje potnikov
- razmeroma dolg, ozek povezovalni del med obema potniškima deloma z elektro in strojnimi instalacijami
- prehodna vrata se ne odpirajo avtomatsko, ampak le na zahtevo/dotik
- iz Domžal v Ljubljano se vedno, zaradi nespremenljive smeri sedežev, lahko pelješ samo vzvratno
- držala za roke na sedežih so (pre)ozka
- ob sedežu ni prostora za odlaganje dežnika
- okna se ne odpirajo, na voljo je le avtomatsko krmiljeno prezračevanje (spet: v koronačasih je to nevarno, v naših podnebnih razmerah pa tudi energetsko potratno)
- avtomatska izvlečna stopnica za lažji vstop je previsoka in ni v ravni perona (ne v Domžalah, ne v Ljubljani)
- (pre)glasen napovednik prihodov na postajo
- zelo slovenska angleščina napovednika prihodov na postajo
- napovedanega wifija zaenkrat še ni
- zelo glasen in prediren opozorilni zvok ob odpiranju/zapiranju vrat
- zdi se, da je vlak, na odprtem prostoru, ob približevanju in oddaljevanju glasnejši od starega vlaka

/ (ne vem še)
- udobnejši? (hm, nisem prepričan)
- prostornejši? (zgolj tam, kjer so sedeži dvignjeni in postavljeni v dva/dva družinsko postavitev, ki smo je vajeni v kanarčkih //serija 713/715 dvočlenih dizelskih potniških garnitur proizvajalca MBB Donauwörth/TVT Boris Kidrič Maribor, izdelanih med letoma 1983 in 1986//)
- hitrejši? (ni še opazno; potovalni čas naj bi se skrajšal do 10 odstotkov – iz Domžal do Ljubljane s sedanjih 24 minut na 21 minut in pol; novi vlaki hitreje pospešujejo in dosegajo višjo potovalno hitrost – do 140 kilometrov na uro)
- sodoben informacijski sistem?

***

Domžalska novost je kolesarnica na železniški postaji (s servisnim stebričkom z orodjem za hitro popravilo kolesa) kot del projekta pospeševanja uporabe javnega potniškega prometa, spodbujanja trajnostne mobilnosti in zmanjševanja emisij. Kolesarnica je za polovico priveznih mest predimenzionirana, trajnostna mobilnost pa bi morala seči najmanj v Ljubljano … To pomeni, da bi čim več domžalskih delovnih migrantov v Ljubljano z vlakom seboj peljalo kolo. Kako in če sploh to z novimi vlaki funkcionira, pa sporočim kmalu – v novem prispevku.

In ja, še vedno hodim z vlakom.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SPREMENJENE GORE?

December 29th, 2020 by Borut Peršolja

Vreme z vsemi svojimi prvinami (temperatura, vlaga, svetloba, veter …) ves čas spreminja zaznavo gorskega površja. Zlasti konveksne, pa tudi konkavne oblike površja omogočajo orografski učinek vremena na privetrni in zavetrni strani gore/gora.

Ko se znajdemo v oblaku, katerega del, ki nas obdaja, imenujemo megla, se pokrajina, po kateri se gibljemo, v celoti spremeni. V resnici ostaja docela enaka, popolnoma pa se spremeni naša zaznava.

Nejasnost, nedoločenost, negotovost.

Vse to velja dokler ne pridobimo dovolj gorniških izkušenj, prepotrebnega znanja in pustimo tudi intuiciji, da nam omogoča zvizualizirati od prej znano pokrajino.

Jasnost, določenost, gotovost.

V kombinaciji s snegom in mrakom postaneta hoja in vodljivost izjemno zahtevni. Zbranost se dvigne visoko čez običajno raven. Vrnitev na vhodišče je prežeta z utrujenostjo, ki jo ista pot, ista pokrajina – v idealnih razmerah – nikakor ne more izvleči iz mišic in glave.

Telo/stroj, ki deluje 100 odstotno, pokaže svojo prvinsko prilagodljivost in spoštljivo ponižnost. Zato se splača hoditi. Zato je treba poskusiti.

Zadovoljstvo.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2021

December 23rd, 2020 by Borut Peršolja

***

V teh hladnih časih poiščimo toplino in občutek domačnosti pri sebi, pri tebi, pri nas in v vsem, kar nas obdaja.


Macesen samotar na Veliki planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Upanje naj ne bo želja, temveč nenehno iskreno prizadevanje za lepše leto, mesec in dan.

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

December 21st, 2020 by Borut Peršolja

Na 2. seji sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (17. 12. 2020) je bila pod točko 5. Pobude in vprašanja obravnavana Informacija o delovanju čistilnih naprav pri planinskih kočah v TNP (PDF 148 KB).

Na seji sem predstavil naslednja stališča:
- V problematiki delovanja čistilnih naprav v planinskih kočah je opazen določen napredek, kar je razveseljivo.
- Vse planinske koče v Triglavskem narodnem parku morajo imeti kakovostno (v skladu s predpisi) delujočo čistilno napravo. Obstoječe čistilne naprave morajo čim prej doseči pričakovani učinek čiščenja.
- Univerzalne rešitve ni, vsaka čistilna naprava mora biti prilagojena posamezni planinski koči, zlasti glede izbire postopka čiščenja, načina gradnje naprave in kasnejšega obratovanja.
- Osnovno pravilo je enako kot za ravnanje z drugimi odpadki – količino odpadne vode je treba čimbolj zmanjšati in za dosego tega cilja je treba upoštevati vse razpoložljive možnosti.


Koča pri Triglavskih jezerih.

- Vprašanje oskrbe čistilne naprave s potrebno energijo je treba gledati v kontekstu celotnega energetskega koncepta objekta. Energetska oskrba čistilne naprave ne sme biti odvisna od energetske oskrbe objekta.
- Vrednost parametra KPK 200 mg/l (kemijska potreba po kisiku), kot merilo za organsko onesnaženje površinskih in odpadnih voda, je tudi v gorskih območjih ustrezna.
- Možni sistemski viri financiranja izgradnje nove čistilne naprave: lastna sredstva, podnebni sklad, turistična taksa, oprostitev plačila DDV (za planinske koče, ki niso dostopne po javni cesti (kot jo določa Zakon o cestah) ali z žičniško napravo).
- Planinska zveza Slovenije naj nemudoma organizira strokovno interesno mreženje planinskih društev, ki jih druži problematika čistilnih naprav. Sodelujoča planinska društva naj se z izjavo, sprejeto na najvišjem organu, zavežejo k javni objavi (najmanj enkrat letno) rezultatov vzorčenja in analiz na spletni strani planinske koče in planinskega društva.
- Spremeni naj se vloga gospodarjev planinskih koč. Tako gostinstvo kot redno vzdrževanje je treba v okviru društvenega dela racionalno profesionalizirati. Skrb za učinkovito delovanje čistilne naprave ni mogoče prepustiti oskrbniku planinske koče.
- Skrb za učinkovito delovanje, vzdrževanje in servisiranje čistilnih naprav je lahko prenesena, skupna naloga planinskih društev v okviru meddruštvenega odbora. V tem okviru je mogoče organizirati tudi skupne nabave za oskrbovanje planinskih koč.
- Po zgledu uspešne akcije Odnesimo smeti v dolino, naj Planinska zveza Slovenije, planinska društva in Triglavski narodni park pripravijo in izvedejo večletno (stalno) ozaveščevalno akcijo o pomenu čiste pitne vode, delovanju čistilnih naprav v planinskih kočah ter trajnostne rabe vodonosnikov. Vsi obiskovalci planinskih koč naj sodelujejo v skrbi za čisto vodo in s simboličnim zneskom (žeton 1 €), sodelujejo pri souporabi sanitarij v planinskih kočah.


Prizori, ki si jih ne želimo več videti. (Fotografiji: Stane Klemenc)

  • Share/Bookmark

TOVARIŠA

December 15th, 2020 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Paolo Conetti, prevedel Luka Novak:
Osem gorà

Ljubljana 2020: Totaliteta d. o. o., 238 strani, ISBN: 978-961-7075-02-1, cena: 24,90 €

Knjigo sem od založbe Totaliteta d. o. o., Ljubljana dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

V gorah je najbolj cenjeno prav tovarištvo. V Častnem kodeksu slovenskih planincev mu je (od leta 1973, poudarjeno pa od osvežitve kodeksa v letu 2015) namenjeno samostojno, VI. poglavje z naslovom PLANINSKO TOVARIŠTVO. »Tovarištvo in zvestoba sta za gorništvo bistvenega pomena, sta pogoja za njegov obstoj in razvoj. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo,« piše v njem.

S tovarištvom so povezane besede nesebičnost, obzirnost, pogum, požrtvovalnost, skromnost, sproščenost …


Tovarištvo pogleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki je ideal, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Biti del klape, bande, del druščine, ki živi brez omejitev. Zato ni čudno, da zaznamuje tudi marsikaterega knjižnega junaka, pogosto je celo rdeča nit filmskih pripovedi in romanov. Tudi knjiga Osem gorà ni izjema. Gre za učbeniško abecedo tovarištva: med prijateljema iz otroštva, med mladimi in odraslimi, med človekom in goro.


Preplet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Neizprosna resnica je, da so za »vzpon itak potrebne samo noge, dol pa potem že nekako gre.« Tako kot v skali zaman iščemo kakršnokoli prožnost, ki bi korak absorbirala kot zemlja ali trava, enako vztrajno in pričakujoče odkrivamo zapletenost, soodvisnost in trud, ki ga je treba vložiti v vsak nasmeh, v vsak stisk roke, ki zagotavljata pristno zadovoljstvo – tovarištva.

Zgodba, gore so idealen prostor/čas za osvežitev spomina, se sprva suka v prvinskem trikotniku sin-oče-mama. Tako kot številne obiskovalce slovenskih gora, jim vsakdanjik oblikujeta prostost in gorništvo. Oče, sicer arhetip slovenskega (očitno pa tudi širše alpskega) SPD planinca, bezlja po hribih in mulca Pietra vlači s seboj. Ne ozira se dosti nanj, dokler ni RES treba in dokler ni PREPOZNO. Prepozno za odnos, ki bi ob očetovskih pogovorih in izkušnjah stkal vezi, namesto odtujenosti, ki vodi v kuhanje zamer in mimobežnost.

»Dal mi je nekaj jasnih navodil: prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov; drugič, hoditi v tišini; tretjič, pred razpotjem vedno izbrati pot, ki se vzpenja.« (42)


V strmini ni dolgočasja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pa saj si ga niso sami izbrali. Če nekdo pride do sem gor, potem je to zato, ker ga doli ne pustijo pri miru.«
»Kdo pa, doli?«
»Gospodarji. Vojska. Duhovščina. Šefi. Odvisno.« (43)

»Ne da se mi. Ne grem.« …

»Ne bi ga mogel bolj prizadeti. Da ne bi šel z njim v hribe, se je moralo zgoditi prej ali slej, to je moral vedeti.« (81)

Sprva stranski igralec, Bruno, vaški mulc, hitro postane enakovreden del dogajanja, ki z izkušnjo omejenega okolja ne izstopi iz usode, ki so mu jo prerokovale aoška sojenice. Večno nasprotje podeželja in mesta, zaostalosti in svetovljanskosti, se jasno in neizbežno zarisuje na več ravneh. Vse, kar najboljšega nudita obe sestavini nasprotja, se znajde v slikoviti pripovedi. A že v naprej je jasno, da je za izhod iz ledeniške razpoke potrebnega zares veliko.

Moči. Ljubezni. Opazovanja in razumevanja.

»Za kaj pa si se rodil?« »Da bi bil hribovec.« (156)


Prostost, ujeta v dušo opazovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako se imenujejo te gora?« je vprašal. Meni se je zdelo to čudno vprašanje, glede na ves čas, ki ga je preživel ob študiju zemljevida na steni.

Brunov stric je dvignil pogled , kot bi premeril, ali se bo ulilo, in z naveličano gesto je rekel: »Grenon.«

»Kateri je Grenon?«

»Tale. Za nas je to Granina gora.«

»Ves ta greben skupaj?«

»Ja kaj pa. Tu ne poimenujemo vrhov. Ta predel pač.« (52)

»… a sem imel punco, pa saj veš, kako je.«

»Ni marala brade?«

»Kaj hočeš. Tebi pa lepo pristoji, spominjaš me na tvojega očeta.« (108)

»No ja, nekateri hodijo tudi v gostilno.«

»Saj sem hodil v gostilno. Ampak zdaj je dovolj gostilne, gozd je boljši.« (111)


Z razprtimi krili. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako pa je z Brunom?« me je vprašala.

»Čudno. Včasih se mi zdi, da se poznava od vedno, potem pa pomislim, da pravzaprav o njem nič ne vem.« (129)

Skrivnostni mehanizem, zakaj lahko nekatere stvari med znancem in neznancem funkcionirajo od prvega hipa dalje, med sinom in očetom, pa (tako je vsaj videti) zgolj na trenutke, kot celota pa niti ne, je v zgodbi gorniško izostren. Gorništvo, pripovedovano skozi Pietrova čustva, opise in razmišljanja, nas, ki izhajamo iz nahrbtniško gojzarskih gnezd, navda s spominom po enako ali podobno doživetem.

Ob branju se zavemo trenutka/ture, leta, odločitve, ko smo se na tej isti poti – že ob pripravi, med vzponom ali šele sestopu, tudi sami bolj ali manj odločno podali v lastno smer. Smer sprejetja ali zavrnitve.

Ne, v tej enačbi, kar izvemo šele leta kasneje, nikoli niso zatežena neznanka gore, temveč odnos(i) s tistimi, s katerimi spočetka hodimo in plezamo.


Krhkost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Knjiga je prav zaradi ozadij, ki se ves čas lepo, mestoma slikarsko izrisujejo, preprosto univerzalna. Nešteto podobnih zgodb je v vsem alpskem prostoru in upam si reči povsod, kjer je tektonika v nekem daljšem trenutku namesto navzdol, zavila navzgor. Slovenski očanci so še pred drugo vojno hodili zgolj v pwanino in nikakor na goro, kot hodimo danes. Tudi velik del velikoplaninske pastirske etnologije izhaja iz prvinske nedostopnosti iz z njo povezano osamljenostjo.

Ali s hrepenenjem po boljšem življenju, ki obvezno vključuje tudi ljubezensko prigodo in obilico podmladka, ki bo nadomestil takrat še nepredstavljivo modernizacijo pastirovanja.

»Kaj praviš: se je več naučil tisti, ki je obšel osem gora, ali tisti, ki je prišel na vrh gore Sumaru?« (166)

»Še zdaj ju vidim pred seboj, kako stojita tam, blizu in vzhičena, kot bi bila oče in sin.« (59)

»… sem imel dva očeta … prvi je bil neznanec, s katerim sem bival dvajset let, doli v mestu, … drugi je bil gorski oče, tisti, ki sem ga zgolj zaznal, a ne bolje spoznal … Ta drugi oče mi je zapustil podrtijo, da iz nje zgradim hišo. In tedaj sem se odločil, da pozabim na prvega in dokončam delo v spomin na drugega.« (144)

»… in če je rabil kak nasvet, je tako prišel sem. Veliko je dal na to, kar je rekel tvoj oče.«

»Nisem vedel.« (130)


Uganka o času, ki je sedanjost in prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mestni milje, dejstvo, da izhajam iz delavskega blokovskega naselja, je v različnih situacijah že v naprej določalo marsikateri odziv gorskega domačina. Mestno poreklo je – ne da bi se sam kaj posebej trudil za to – še kako vplivalo na potek dogajanja in imelo razno razni vpliv pri navezovanju ali vzdrževanju stikov z domačinskimi sovrstniki, pastirji, znanci.

Seveda je bilo res tudi obratno: nalepka VAPO (=VAški POsebnež), ki se je še danes sramujem, je bila obvezni del tedanjega besedišča. A šele leta stvari postavijo na svoje mesto: nekdanje čudaštvo je preraslo v občudovanje, prvinska samost, ki jo je napolnjevalo le prasketanje ognja in oglašanje živine, pa cenjen ideal.

»Takoj mi je postalo jasno, da je iz tistega, kar je nekoč bilo – zemljevid planinskih poti – nastalo nekaj drugega, nekaj podobnega romanu. Ali celo bolje, biografiji.« (106)

»… da poletje izbriše spomine natanko tako, kot stopi sneg, vendar pa so ledeniki sneg daljnih zim, zimski spomin, ki noče biti pozabljen.«

»Potem naju je poklicala, da bi skupaj zapeli pesem. Bila je pesem, ki se jo zapoje, ko umre ljubitelj gora, pesem, v kateri se prosi Boga, naj ga pusti hoditi tudi v življenju na oni strani.« (160)


Sozvočje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čudna votlina, bor, ki je zarastel sredi podrtije, jezero, ki si ga lahko brezmejno lastiš so prvine svobode, ustvarjanja in zadovoljstva. Strmo skrotje, grozeča nevihta in ogromna količina snega pa dejstva, ki zahtevajo takojšen odziv, silovito aktivnost in znanje preživetja. Dokler je oboje v ravnovesju se življenje izkazuje v veselju. Ko eno premaga drugo, se kot protiutež izriše trpljenje.

Gore so res kraljestvo svobode, pravzaprav prostosti, a gore so tudi kraj, kjer umiramo.

Sila, ki lahko ponovno vzpostavi ravnovesje, pa je pravo, čistokrvno tovarištvo.

Dveh ljudi, ki hodita skupaj.

Dva, ki se včasih približata do takšne bližine, da skorajda prestopita meje svojega telesa.

Včasih. Samo včasih.

Vmes pa je črta, ki je greben in je rezilo.


S knjigo na pot. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mestoma je prevod – kar se tiče gorniškega izrazja in izrazja povezanega s celoto gorskih območij – šibak. Tako namesto o skodlah beremo »o strešnikih iz macesnovega lesa« (145) in namesto o previsu o »preveč nagnjeni skali« (63).

***

Avtor je za knjigo, ki je bila prevedena v vseh alpskih državah, prejel italijansko nagrado Strega in francosko priznanje Prix Médicis étranger.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

BIOTSKA RAZNOVRSTNOST V GORAH

December 10th, 2020 by Borut Peršolja

Generalna skupščina Organizacije združenih nacij je 11. december, leta 2003, prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Tudi letos se bodo, sedemnajsto leto zapored, zvrstile znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede njihovega prihodnjega razvoja ter spoštovanja omejitev in (za)varovanja gorskih pokrajin.

Vse aktivnosti naj bi tudi tokrat tkale in gradile iskreno, trdno zavezništvo domačega prebivalstva, obiskovalcev gora in odgovorne politike, ki lahko le s skupnim delovanjem pripomore k ohranitvi gorskih ljudstev in pokrajin po vsem svetu.


Jaz sem gora, gora sem jaz. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kje najdemo kar polovico vročih točk biotske pestrosti?

Kje uspeva na tisoče sort sadja, zelenjave, žit, stročnic, semen, oreškov in kje najdemo številne pasme živali, različne žuželke in glive?

Kje raste kar tretjina vseh rastlinskih vrst?

Odgovor je preprost: v gorah!


Grintovci. (Fotografije: Borut Peršolja)

Letošnja tema mednarodnega dne gora je zato biotska raznovrstnost.

#Gore so pomembne/#MountainsMatter

Predstavitveno gradivo FAO v angleškem jeziku (PDF 1,4 MB)

***

Gore sodijo med najveličastnejše pokrajine na Zemlji. Njihova edinstvena višinska razčlenjenost, stisnjeno navpično zaporedje rastlinsko-podnebnih pasov in nedostopnost so z osupljivimi prilagoditvami na izjemne razmere oblikovali enkratne in neponovljive oblike življenja.

Biodiverziteta vključuje pestrost ekosistemov, vrst in genskih zapisov. Gorska območja so zatočišče številnih endemičnih vrst. Izoblikovanost površja, zlasti velika višinska razčlenjenost, nakloni in ekspozicija, omogočajo različne možnosti gojenja številnih ekoloških pridelkov, vzgoje rastlin, živinoreje in gozdarstva.


Opuščena planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vendar pa podnebne spremembe, neustrezna kmetijska raba, intenzivno rudarjenje, prekomerna sečnja in krivolov predstavljajo resno grožnjo biotski raznovrstnosti. Spremembe rabe tal in naravne nesreče zmanjšujejo biodiverziteto in jo delajo še bolj ranljivo in krhko. Degradacija ekosistemov, izguba življenjskega prostora in migracije nezadržno praznijo gorska območja. Posledica je izguba avtohtone, okolju lastne, starodavne dediščine domačega prebivalstva.


Souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Trajnostno upravljanje biodiverzitete gorskih območij mora biti ena od ključnih nalog svetovne skupnosti.

***

Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogastvo vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, tudi v Sloveniji ne more biti kapital.


Gozdna vlaka kot življenjsko okolje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov slovenskega visokogorja, največkrat pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjamo v hribovitih območjih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali. Vsi vam bodo povedali, da so edini in resnično pravi odgovor le – krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemljišča, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozoto premalo intenzivne paše in z njim povezanega zaraščanja površin. Toda: kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije?


Žabji kralj Alenke Sottler. (Fotografija: Borut Peršolja)

Satoyama je japonski izraz, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, ki so se izoblikovala v preteklosti ob součinkovanju ljudi in narave. Ta območja ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo. Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je v Sloveniji dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar dejansko poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti.


Idealistična podoba gorske pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Del biodiverzitete je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. K oblikovanju vrednot veliko prispeva turizem in njegovo oglaševanje. Turizem je danes veliko bolj kompleksen kot v preteklosti, zato so tudi njegove naloge segajo na številna, odgovorna področja. Poleg razvoja ponudbe, trženja in prodaje turističnih storitev destinacije, ima turizem sočasno nalogo ohranjanja naravne in kulturne dediščine, zadržanja identitete kraja ali celotnih pokrajin, očuvati biodiverziteto …


Gore: realističen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)

S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

Narava je živo bitje. Čas je za sprejetje zakona, ki bo določil, da je narava skupaj z vsemi svojimi fizičnimi in metafizičnimi prvinami nedeljiva, živa celota, ki ima zatorej »vse pravice, pooblastila, dolžnosti in obveznosti pravne osebe«. To je bilo tudi idejno izhodišče (zdaj že ukinjenega) varuha pravic gora.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Več:
#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

PRSTE STRAN OD PRSTI IN DREVES

December 9th, 2020 by Borut Peršolja

Ob pogledu na park ob domžalski občini in upravni enoti (menda ga je občinska oblast samovoljno preimenovala v Slamnikarski park) mi je zaigralo srce. Barvita jesen pogosto postreže z lepimi vtisi. Nizko sonce se je že usedlo na vrhove dreves. Listi so se razporejali v skupine, na tiste, ki so se že odpravili na pot navzdol in tiste, ki so se še zadrževali pri razgledu. Pod nogami je hreščal droban pesek in hkrati se je slišalo podrsavanje in hrustljavasto lomljenje simetričnih listnih ploskev.


Zamolkle barve rodovitnosti. (Fotografije: Borut Peršolja)


Harmonija kroga letnih časov.

Hoja po suhem, odpadlem listju je nekaj, kar poznamo in obožujemo vsi. Ne glede na spol, starost in kontinent. A že po nekaj dneh smo bili, podobno kot v minulih letih, oropani tega brezplačnega užitka.


Mozaik razlik. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vrtnarji Arboretuma Volčji Potok so eno dopoldne zaigrali na trombe: v nekoč bojda po imenu celo eksotičnem parku, so na plano spustili vse registre orgel, igrali so jurišno koračnico za akumulatorski puhalnik MAKITA in orkester klavirskih grabelj. Ubrani hrup je rezultiral v čistini notnega črtovja, občinsko in upravnoenotsko uradništvo je na oknih, spod prepotenih obraznih mask, uživalo v divjih punkovskih ritmih, v valovanju listov in se zaprepradeno spraševalo:

Ga boli, lipov list, ko pade na tla?

Park se je v enem dopoldnevu spremenil v SSKJpark:
»negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«. Nobenega odpadlega lista ni bilo nikjer več, od hladu ovela trava je bila počesana v isto smer.

Lepo.

Pa je tako tudi zares v redu?


Samo listje? Zgolj listje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Rahljati vrhnjo plast tal, grebsti po njej in držati prst med prstmi, je privilegij, ki v sebi nosi, tisočletni spomin ledenih dob, vaških veselic in spomina otroškega šolskega vznemirjenja ob jutranji hoji. Mešanica preperelega listja, na pol razkrojene organske snovi, deževnikov, stonog, harlekinskih pikapolonic, cestnega prahu in izpljuvkov meščanskih klošarjev razpolaga s čudovito lastnostjo, ki močno prekaša isto svojstvo človeka, to je rodovitnost. (Nerodovitne prsti ni!)

Pŕst, ta preperel površinski del Zemljine skorje, ki nastaja in se spreminja zaradi vplivov matične podlage, podnebja, reliefa, vode, časa, delovanja organizmov in človeka je naravno okolje za uspevanje rastlin (in drobnih živali). Ne more pa se obnavljati, če ji odvzamemo biosferni del, snov za poživitev.


Listje na travni površini res ne more nikogar motiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prst nastaja izjemno počasi: tisoče let traja, da nastane tanka plast. Izjemno hitro pa prst izčrpamo ali celo degradiramo.

Prst je izjemna dobrina, ki je ni na pretek. Še posebej v urbanem okolju.

Zato bi kazalo premisliti in spremeniti sedanjo strategijo totalnega čiščenja parkovnih površin in jo zamenjati s trajnostnim, zadržanim, čez zimo odležanim pristopom, ki bo ohranil tudi komunalno/estetski vidik pospravljene občine.

Vodilo naj bo: prste stran od prsti.


Prihodnost – zima in pomlad – obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas pa je tudi, da se odločneje zavzamemo za zaščito mestnih dreves, kot so to storili že v številnih mestih po svetu. Drevesa morajo biti v mestu zaščitena pred neprimernim ravnanjem. Zaradi njihovega pomena za občanke in občane, za videz Domžal, za okolje in za kakovost bivanja nasploh. Pa tudi zato, ker so pogoji za rast in razvoj dreves v mestu zahtevni, če ne celo težki. Zaščita je ukrep, ki v javnem interesu preprečuje povzročanje nepovratne škode in uničenje mestnega drevja.

Novoposajeno drevo v mestu težko zraste in se razvije v zrelo drevo. Zato je vsako odraslo drevo zelo dragoceno. Zaradi številnih koristi imajo drevesa tudi ekonomsko vrednost: v Londonu so pred časom ocenili povprečno vrednost mestnega drevesa v širšem središču mesta na 12.000 funtov (=13.000 €). Zaščita je preventivni ukrep, ki v javnem interesu podpira dolgoživost mestnega drevja in skrbi za obnavljanje drevesnega fonda. Zaščititi je treba vsa odrasla drevesa v mestu in s tem zagotoviti strokovno obravnavo drevja in nadzor nad podiranjem in nestrokovnim obrezovanjem.


Bi morala imeti drevesa pravno subjektiviteto? se je že leta 1972 spraševal Christoper Stone. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ŽLEBOVI, SKALE, OSTRINE

December 7th, 2020 by Borut Peršolja

Dane Zajc, zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger:
V besedah

Ljubljana 2020: BELETRINA, zavod za založniško dejavnost, 471 strani, ISBN: 978-961-284-632-9, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

***

»Ritem in celo izbor besed, leksika, je pogojen. Ritem je v našem telesu. Kadar izgubim ritem, sem izgubljen; kot bi zašel s poti. Ko je korak negotov in gibi omahljivi. Ponovno najdenje ritma je stik s samim sabo, s tistim, kar mislim, da sem. Ko najdem ritem, vem, da sem.« (103)

S temi besedami se je Dane Zajc najbolje opisal. To je biografska skica, ki jo izreče njegovo življenje samo, o duhovnem in dejanskem svetu, iz katerega je izhajal in o presežnem, od koder spremlja ostanke.


Kip Daneta Zajca pred knjižnico z njegovim imenom v Moravčah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bil je samohodec, ki je v sebi premleval tako veselje, kot strah. Polnokrvnost dveh ekstremov, ki slehernemu gorniku živega srca omogočata preživetje.

Pomnik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24 v bližini Sv. Trojice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Najprej so bile samotne hoje po gorah. Spopad s samim sabo, da premaguješ strah in da prisiliš telo, da je tvoje. Da te uboga. Strah: da bi nekega dne polomljen obležal v kakšnem ruševju, na zavrženem melišču, v kakšnem samotnem žlebu, in da bi se tam dolgo matral, preden bi umrl.« (153)

»V vetru stopi smreka k smreki.
Tesno deblo k deblu.
Se deblo debla oprime.
Visoka tenka debla se zamajajo
v smrekovem počasnem ritmu.« (155)

»Včasih med oblaki
zagledamo pot nad prepadi,
kot da bi bila zapisano v višavo.
Za hip jo zagledamo
in vemo: je pot na goro, ki je ni.« (160)

***

Jerneja Katona Zajc je zapisala:
»Laz je bil dom, ki si ga je Dane sam poiskal. Pravi dom je bil med vojno požgan, mnoga leta pozneje pa si je na planini Laz v Triglavskem narodnem parku najel stan, ki ga je imel za svoj novi dom.«


Sv. Trojica, Danetov zadnji dom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina V Lazu, Julijske Alpe, v osrčju Triglavskega narodnega parka. Po mnenju Tineta Miheliča naša najlepša planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne! Kdo je na strehi? Kdo tolče s počasnimi udarci, kot da bi meril čas? V tej mesečini? Na strehi? Saj ni nikogar. Saj sem sam na planini.« (144)

»Si videl katedralo
Si jo videl v daljavi gorsko
Si videl orgle ki nanje igra sonce
Si jo videl v barvnih tenčicah
Si jo videl katedralo samotno gorsko« (162)

»Ko gledam goro v različnih dnevih in letnih časih, ko sem jo spoznal z vseh mogočih pristopov, se gora spremeni v nekaj, kar je nasprotno mojemu minevanju. Obrazi, ki sem jih naslikal nanjo, ostajajo, so nespremenjeni.« (163)


Ogradi s Krstenice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi.

Bil je Dane Zajc.

Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj (tečaj za inštruktorje planinske vzgoje) sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico, Cicelj in njegov rojstni kraj (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.


“Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2003 sta se najini poti spet srečali, tokrat ob zakonu o Triglavskem narodnem parku, ki smo ga pripravili nevladniki. Na ZRC SAZU sem novembra soorganiziral znanstveni posvet Triglavski narodni park?, in Dane je bil eden od uvodnih mislecev. Vesel me je bil, takoj je tudi sprejel vabilo za gosta na gorniškem večeru. A ga žal nisva nikoli uresničila. Bolezen ga je prehitela.

Letos poleti smo se po družinskem vzponu na Ograde spustili V Laz. Majerico in turistično animatorko, sicer pa geografinjo Lucijo Gartner, sem vprašal za Danetov stan. Od daleč mi ga je pokazala in povedala, da ga je občina Bohinj vzela v najem in da je na ogled obiskovalcem tak, kot je bil v času, ko je v njem prebival Dane. Od strani je najin pogovor spremljala starejša ženska in me nekako postrani gledala, ko sem pripovedoval ravnokar zapisano zgodbo. Šele po jedi sva se predstavila drug drugemu in izvedel sem njeno ime: Tatjana Marušič, Danetova razvezana zakonska družica …

Žal za ogled stanu nismo imeli časa (ujeti smo morali avtobusni prevoz z Blata). A spomine je treba obujati, če želimo, da ljudje živimo večno.

»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebno govorijo veselje. V oknih ga vidiš.« (Meta Hočevar, 290)

***

5. ZADNJA STRAN GORE, NE TISTA, KI SEM JO PREHODIL

»zadnja stran gore

ne tista ki sem jo prehodil
zadržujoč dih pod njenim vrhom
da bi s svojo sapo ne motil
dihanja gore« (164)


Utrjevanje spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pastirji

Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.

.
.
.

Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168-169)


Se je na planinah ustavil čas? Ali pa je čas ustavil človeka? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Človek in prostor sta neločljivo povezana, da ni enega brez drugega in da je med njima vedno zgodba.« (Meta Hočevar, 291)

***

Knjiga V besedah ni sprehod.

Sprehod po Danetovih pokrajinah je tura spoštovanja gore, ki je Dane.

Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. V razgledih jo vidiš.

Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda.

***


Pastirska hrana, kot netivo doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Sam, brez namena, spomladi klijejo beli
Žafrani skozi sneg, kot da so sami sneg?« (301)

»Pot k samemu sebi je hoja brez poti. Je iskanje cilja, ki je razpršen. Srečanja so redka. Takrat, ko sem edinost telesa in duha, ko sem močen, ko vem, da hodim iz moči, da sijem moč in jo srkam iz sveta, se približujem samemu sebi.« (328)


Smerokaz k očetnjavi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Najpogostejša nečimrnost, ki me večkrat obhaja, je tista, ki mi prišepetava, da sem samotar. Ampak koliko je ljudi med nami, ki se bodrijo s prav tako mislijo.« (385)

***

Obiščem ga, velikokrat ga obiščem. Ko hodim iz Domžal do Moravč, sam ali s skupino, ki jo vodim, vedno iz nahrbtnika vzamem Daneta. Preberem tisto, kar se mi naključno ponudi v branje. Vem, da je naključje danetova roka.

S knjigo Jerneje Katona Zajc in Aleša Štegra bo Danetu poslej prihranjen tudi ta napor. Lahko bo izbrati, poslušati in hoditi po njegovih stopinjah.

Ne le V besedah.

V Hoji. V Koraku.


Skupaj z očetom in mamo. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark