OBISK GORA ALI NJIHOVA SOUPORABA

Maj 2nd, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI,
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV,
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE,
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA,
5. del: VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA.)


Stan: vezan na točno določeno pokrajino in točno določenega človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvajala več različnih aktivnosti. Rezultate smo upoštevali pri pripravi končnega predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini, ki ga bom objavil v naslednjem prispevku.

***

Načrt upravljanja z obiskom (v nadaljevanju: UO) vsebuje:
- oceno stanja turističnega obiska na obravnavanem in vplivnem območju:
- strateške in operativne cilje upravljanja z obiskom,
- prostorsko umestitev varstvenih in razvojnih vsebin,
- program izvajanja z določitvijo prioritet, nosilcev in finančnim ovrednotenjem aktivnosti (akcijski načrt).

Razvojne usmeritve načrta UO se nanašajo na:
- javno infrastrukturo in drugo opremo v pokrajini,
- spodbujanje trajnostnih kmetijskih, turističnih, športnih in kulturnih dejavnosti ter socialnih storitev,
- izvajanje lokalnih (gospodarskih) javnih služb in
- razvoj orodij in različnih komunikacijskih poti za komuniciranje z obiskovalci (promocijski materiali, izobraževanje turističnih ponudnikov, oblikovanje in vzpostavitev informacijskega centra, izobraževanje in aktivna komunikacija turističnih vodnikov, predstavnikov agrarnih skupnosti, delavcev Zavoda za gozdove, lovcev, vodnikov PZS, gorskih vodnikov).

Pri infrastrukturi smo izhajali iz naslednjih načel:
- Obiska ne usmerjamo v območja miru, zato tam ne razvijamo turistične infrastrukture.
- Turistična infrastruktura naj se koncentrira v pastirskih naseljih ali njihovi bližini in ob ključnih turističnih točkah. K turistični infrastrukturi prištevamo predvsem: počivališča, razgledišča, opazovališča, informacijske točke ter pojasnjevalne table, mrežo peš poti, konjeniških in kolesarskih poti.
- Zaradi privlačne turistične infrastrukture, ki obiskovalce usmerja/privlači v določenem območju, se razbremenjujejo (pre)obremenjena območja.


V milijonih let zgrajena infrastruktura. (Fotografija: Borut Peršolja)

Možni cilji za vključitev podjetja Velika planina d. o. o.:
- zagotoviti pozitivno finančno poslovanje podjetja,
- manjša odvisnost od subvencij občine,
- povečanje usposobljenosti in motivacije osebja,
- razpršitev in raznovrstnost storitev in uvedba donosnejših storitev,
- postopna prenova objektov in žičniških naprav ter njihovo dolgoročno delovanje,
- vodilna vloga podjetja pri skupnem upravljanju območja Velike planine.

Glede prometa smo upoštevali naslednje cilje:
- zmanjšati obremenjujoče vplive motornega prometa na naravo,
- izboljšati kakovost življenja za pastirje,
- izboljšati storitve in trajnostno mobilnost za obiskovalce in
- povečati privlačnost območja na temelju trajnostnega turizma.

Po vzgledu primerov dobrih praks smo sledili konceptu umirjanja prometa v gorskih območjih, ki predvideva:
- spodbujanje hoje, kolesarjenja, turne smuke in teka na smučeh,
- povečanje obsega in kakovosti javnega in organiziranega turističnega prevoza,
- urejanje infrastrukture (predvsem parkirišč) za mirujoči promet, predvsem v naseljih v dolini in njihovi bližini,
- omejitev motornega prometa, ko je obisk največji (ob koncu tedna in ob večjih prireditvah), na nujne vožnje,
- ukrepanje, ki bo omejevalo dostop domačinov in lastnikov do njihovih zemljišč oziroma dejavnosti v skladu z dosedanjim pravnim redom.

Turizem je danes veliko bolj interdisciplinarna panoga kot v preteklosti in zato so naloge turizma širše. Poleg razvoja, ponudbe, trženja in prodaje turističnih storitev destinacije, turizem opravlja nalogo ohranjanja naravne in kulturne dediščine, ohranjanja identitete kraja, ohranjanja biodiverzitete, izobraževanja in skrbi za osebno rast. Interpretacija bistveno pripomore k višji dodani vrednosti turističnih produktov in s tem k ekonomski učinkovitosti turizma (Carter 2010).


Radovednost poganja vse in vsakogar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Turistični produkt so doživetja. Pri kakovostnem trajnostnem turizmu doživetja izhajajo iz doživljanja naravne in kulturne dediščine in morajo biti povezana z dejanskim okoljem, ki ga obiskovalec doživlja s svojimi čuti. Na Konferenci o turističnih destinacijah za prihodnost 2007 v Sorǿju so menili, da morajo biti doživetja:
– avtentična (izhajati morajo iz resničnih dejstev o konkretnem okolju),
– trajnostno zasnovana (v okviru ekološke, psihološke, socialne in ekonomske nosilne sprejemljivosti območja),
– celostna (holistična),
– navdihujoča (spodbujajo trajne psihološke spremembe – prispevajo k znanju, razumevanju, vrednotam; spodbujajo kreativni navdih; ustvarjajo odnos do območja).

Za kakovost doživetja obiskovalca so pomembne štiri komunikacijske dejavnosti, ki jih je treba skrbno načrtovati, uresničevati, vrednotiti in po potrebi izboljševati: infromiranje, prezentacija, animacija in interpretacija. Vse te štiri dejavnosti imajo v načrtovanju doživetij in v turizmu svoje mesto – vsaka ima svoje cilje in naloge. V praksi se pogosto prepletajo. A nobena izmed prvih treh nikakor ne more nadomestiti interpretacije (Keršič Svetel 2010).


Prva bivališča so bila zavarovana z okoljem, s pečicami. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cilji po dejavnostih
Predstavljeni so nekateri cilji po dejavnostih (kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo, upravljanje z vodami, šport in turizem, promet, komunalno urejanje, raziskovanje in monitoring ter informiranje in izobraževanje), ki so v neposredni povezavi s (turističnim) obiskom. Cilje varstva in razvoja je mogoče uresničiti zlasti prek posameznih dejavnosti. Cilji po dejavnostih so podrejeni ciljem varstva in razvoja.

1 Kmetijstvo
- ohranjati in razvijati tradicionalno kmetijstvo oz. pastirsko živinorejo, ki bo, poleg proizvodne funkcije, skladno s funkcijami območja Velike planine (varstvo naravne in kulturne dediščine, varstvo voda, ohranjanje krajine)
- razvijati ekokmetijstvo (nadzorovana ekološka pridelava – možnost povečanja dohodka)
- povečati dohodek kmetov iz prodaje mlečnih izdelkov
- ohranjati ekstenzivno kmetijstvo kot obliko upravljanja z ogroženimi ekosistemi
- vzpodbujati košnjo v območjih gnezdišč ptic in zaraščanja
- razviti blagovno znamko za kmetijske izdelke z območja Velike planine (nadzor porekla, kakovosti in količine)
- preprečevati onesnaževanje iz točkovnih virov onesnaževanja (gnojišča, gnojne jame) in zmanjševati razpršeno onesnaževanje


Aktivni počitek. (Fotografija: Borut Peršolja)

2 Gozdarstvo
- spodbujati načrtno, celovito, sonaravno, trajnostno in mnogonamensko gospodarjenje z gozdovi in gozdnim prostorom
- ohranjati in izboljšati ekološko stabilnost gozdov
- ohranjati raznolikost ekosistemov v gozdnem prostoru
- ohranjati naravno sestavo drevesnih vrst
- varovati ogrožene in endemične vrste
- razvijati vse funkcije (ekološke, socialne in proizvodne) in vloge gozdov
- v upravljanje z gozdovi vključevati varstvo narave in varstvo kulturne dediščine
- vzpostavljanje in upoštevanje mirnih, prezimovalnih in drugih posebnih območij za potrebe posameznih živalskih populacij
- skupno gospodarjenje z gozdom in travinjem v gozdnem prostoru

3 Upravljanje s prostoživečimi živalskimi vrstami (lovstvo)
- trajnostno upravljanje s populacijami divjadi
- vzdrževati ravnotežje med rastlinstvom in živalstvom v gozdovih
- v območjih gnezdišč ptic uskladiti interese naravovarstva in lovstva

4 Upravljanje z vodami
- ohranjati značilnosti kraškega hidrološkega sistema
- ohraniti in izboljšati kvaliteto in ohraniti količino vode
- izboljšati učinkovitost rabe vode
- varovati kraški vodni sistem za oskrbo z vodo
- ohranjati stoječe vode, ki so rezultat človekovega dela (kali, mlake)
- sanacija divjih odlagališč odpadkov v bližini vodnih virov
- zmanjšati onesnaževanje voda v vodozbirnem območju Velike planine

5 Šport in turizem
Dejavnosti turizma in oblike rekreacije so vse bolj razvejane in povzročajo različne pritiske, ki jih za območje Velike planine razdelimo v dve kategoriji, to je na turistične in rekreativne dejavnosti ter na turistično infrastrukturo. Turizem in rekreacija sta po eni strani funkciji območja Velike planine, po drugi strani pa neposredno in posredno povzročata vse večje pritiske oziroma predstavljata grožnjo za območje. V prostoru Velike planine se pojavlja okrog 20 različnih oblik prostočasnih človekovih dejavnosti, ki jih umeščamo med turizem in rekreacijo.

Pritiski se povečujejo zaradi povečevanja števila ljudi, ki se s tem ukvarjajo, ter pojava novih oblik prostočasnih dejavnosti, ki se širijo in razvijajo praktično povsod po območju Velike planine. Med največje pritiske spada gorništvo, saj hoja obiskovalcev izven utrjenih in označenih poti ter povečan ali celo masoven obisk nekaterih delov povzročata vznemirjanje pašnih živali, zaradi množičnosti uporabe nekaterih planinskih poti prihaja do erozije in ogrožanja rastišč (zavarovanih) rastlinskih vrst. V obdobju poletne sezone predstavlja veliko obremenitev okolja množičen obisk (planinskih) koč, ki nimajo urejenih čistilnih naprav (razen Domžalskega doma). Vse bolj priljubljene prostočasne dejavnosti, kot so turno smučanje, jadralno padalstvo in gorsko kolesarjenje so zaznani pritiski na območju Velike planine, ki povzročajo vznemirjanje živali in izgubo njihovih zatočišč ter lokalno poškodovanje ali celo uničenje vegetacije. V zadnjih letih se vsi navedeni pritiski povečujejo, pri čemer so z izjemo planinstva, ki je razširjeno praktično povsod po območju z zelo velikim in dolgoročnim vplivom na naravne vire, lokalizirani na do 5 % površine z zmernimi in kratkoročnimi vplivi.


Vse je lepo in vse je v redu. Iluzija? (Fotografija: Borut Peršolja)

Usmeritve na področju športa in turizma:
- razvijati šport in turizem, tako, da ne ogrožata kakovosti območja, ter da se program veže na naravo in kulturno dediščino območja in nudi dodatne zaposlitve domačemu prebivalstvu
- stacionarno turistično infrastrukturo razvijati na ozkem območju sedanje poselitve
- razvijati možnosti za šport v kmetijski in gozdnati krajini, v gozdovih le v omejenih območjih, ki so primerna z vidika varstva narave
- razvijati organizirane in vodene mirne oblike športa ter individualne in nemnožične oblike turizma
- razviti identiteto Velike planine v okviru druge turistične ponudbe v Sloveniji
- razširiti turistično ponudbo tako, da bo obisk čim bolj razporejen preko celega leta (zmanjšati sezonska nihanja v turističnem obisku) in razpršen po celotnem območju
- omejevati in preprečevati oblike rekreacije, ki so v nasprotju z varstvom narave (vožnja z motornimi sanmi)
- določiti turistične potenciale območja
- izdelati blagovno znamko vezano na turistično ponudbo območja
- promocija športa in turizma na območju
- povezati nosilce turizma z namenom koordinacije aktivnosti, promocije in celovitega oblikovanja turističnih proizvodov


Iz Gozda in še vedno gozd? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pogoji za izvedbo množičnih prireditev:
- Prireditev mora potekati na v naprej navedeni/določeni trasi/lokaciji.
- Trajni posegi v prostor na lokaciji/ trasi prireditve niso dopustni.
- Glasnost na prireditvi ne sme presegati zakonsko predpisanih ravni hrupa.
- Vozila udeležencev prireditve morajo biti parkirana na urejenih parkiriščih; parkiranje v naravnem okolju ni dovoljeno.
- Organizator mora v 24 urah po koncu prireditve odstraniti vse odpadke in oznake, ki jih je postavil za potrebe prireditve.
- Organizator mora pridobiti soglasje lastnikov zemljišč, na katerih prireditev poteka.
- Organizator mora pri organizaciji prireditve upoštevati določila Zakona o javnih zbiranjih (Ur.l. RS, št. 113/2005).
- Organizator mora poskrbeti za začasna stranišča.
- Če je predvidena zapora ceste, je potrebno pridobiti soglasje upravljavca ceste (občine Kamnik in občine Luče).
- Če je predvidena uporaba gozdnih cest, mora organizator obvestiti krajevno enoto Zavoda za gozdove Slovenije.


Urejen mirujoči promet je eden od temelj trajnostnega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Seznam aktivnih deležnikov
Agencija za razvoj turizma in podjetništva v občini Kamnik, Glavni trg 2, SI-1241 Kamnik
Agrarna skupnost Gojška planina, Krivčevo 8, SI–1242 Stahovica
Agrarna skupnost Mala planina, Zgornje Stranje 10a, SI–1242 Stahovica
Agrarna skupnost Pašna skupnost Velika planina, Velika planina 150, SI–1242 Stahovica
Gospodarska družba Velika Planina, d.o.o., Kamniška Bistrica 2, SI–1242 Stahovica,
Gostinstvo Ovijač (Domžalski dom na Mali planini), Zgornje Gameljne 2, SI–1211 Ljubljana – Šmartno
Krajevna skupnost Črna pri Kamniku, Krivčevo 2, SI–1242 Stahovica
Krajevna skupnost Kamniška Bistrica, Zgornje Stranje 22, SI–1242 Stahovica
Občina Kamnik, Glavni trg 24, SI–1240 Kamnik
Pašna skupnost Dol, Brezje nad Kamnikom 5, SI–1242 Stahovica
Planinsko društvo Bajtar Velika planina, Stahovica 20, SI–1242 Stahovica
Planinsko društvo Črnuče, Dunajska cesta 367, SI–1000 Ljubljana
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale
Rekreacijsko društvo Rigelj Velika planina, Velika planina 2, SI–1242 Stahovica
Štritof Marko s.p. (Jarški dom), Žaga 14, SI–1242 Stahovica
TPPP d.o.o. (Dom na Kisovcu), Božena Habjan, Zgornje Stranje 4, SI–1242 Stahovica


Največji deležnik pa je narava. In kdo jo zastopa?
(Fotografija: Borut Peršolja)

Seznam svetovalnih deležnikov
Društvo GRS Kamnik, Perovo 20, SI–1241 Kamnik
Policijska postaja Kamnik, Tomšičeva ulica 4, SI–1240 Kamnik
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, izpostava Kamnik, Trg talcev 1, SI–1240 Kamnik
Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Kamnik, Tunjiška cesta 21, SI–1240 Kamnik
Zavod za gozdove Slovenije, LPN Kozorog, Pot na Poljane 1, 1240 Kamnik
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Tomšičeva 7, SI–4000 Kranj
Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Kranj, PC Planina 3, SI–4000 Kranj

Prikaz različnih pristopov k vključevanju deležnikov glede na izkazan vpliv in interes.

Pri načrtovanju komunikacije velja izpostaviti dejstvo, da je treba pri vseh stikih z deležniki jasno predstaviti katere dele načrta UO je mogoče usklajevati in kateri deli so izpeljani iz obstoječega pravnega stanja.


Zavetništvo ali zavezništvo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA

April 30th, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA)


Šotorska in elipsasta posebnost Velikoplaninske bajte. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Zimsko anketiranje je bilo izvedeno pozimi 2011. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 13 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: sobota, 5. februar 2011, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: trije (3)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 148
Število uporabljenih vprašalnikov: 148
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Skriti gorski turizem ali v planino umeščeno življenje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (78) in 47 % oseb moškega spola (70). Skupaj je bilo anketiranih 148 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede smo zaznali večji delež mladih. Prevladovale so starostne skupine od 26 do 30 let (19,1 %), od 21 do 25 let (17,1 %), od 31 do 35 let (15,8 %) in od 36 do 40 let (10,3 %). Kar 62 % obiskovalcev je bilo starih med 21 in 40 let. Najmlajši udeleženec je imel 9 let, najstarejši 86 let. Povprečna starost vprašanih je bila 37 let.


S pojemajočim soncem ožaremeteno pašniško igrišče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj vsi vprašani so imeli končano najmanj srednjo šolo (48,9 %), visok je bil delež tistih, ki so imeli končano višjo ali visoko šolo oziroma so imeli več kot univerzitetno izobrazbo (48,3 %). Zgolj osnovno šolo je imelo končano slabih 3 % odstotke vprašanih (mlajši od 14 let niso bili upoštevani).

Obiskovalci so prišli iz štirideset različnih krajev v Sloveniji, kar kaže na precejšnjo turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (na primer Cigale 1998). Največ vprašanih je bilo z območja Mestne občine Ljubljane, občine Domžale in občine Kamnik. Najbolj oddaljena območja so bila: Novo mesto (Dolenjska), Izola (Primorska), Kranjska Gora (Gorenjska), Stari trg pri Ložu (Notranjska), Črna na Koroškem (Koroška) in Maribor (Štajerska).

Praktično vsi vprašani so se do vznožja oziroma do izhodišča pripeljali z osebnim avtomobilom. Javni prevoz ni igral prav nobene vloge.


Vse se spreminja, tudi razmere na poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Približna tretjina vprašanih si je za cilj izbrala izlet po celotnem območju ali obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (8 jih je navedlo Domžalski dom, 4 Jarški dom in 5 Zeleni rob). Petina jih je navedla obisk (pastirskega) naselja Velika Planina. Tisti, ki so izbrali drugo, so navedli zaposlitev na planini ali obisk katere od počitniških koč. Najmanj obiskovalcev je izbralo vzpon na vrh Gradišča (1668 m).

Večina obiskovalcev je ta dan na Veliko planino prišla z gondolo (skupaj 70 %). Na drugem mestu (16,7 %) so bili obiskovalci, ki so uporabili spluženo (makadamsko) cesto s Kranjskega Raka, sledili so tisti, ki so uporabili peš dostop po planinskih poteh iz doline (13 %).


Pretiravanje in podcenjevanje: dvojčka nevednosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev (81,2 %) je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, od tega jih 4,2 % meni, da je parkirišč celo preveč. Opazen je bil delež – 16,8 % obiskovalcev – tistih, ki so bili mnenja, da je parkirišč premalo.

Obiskovalci so menili, da planinske poti omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %) in da jih lahko uporabljajo tudi neizkušeni turisti (30,8 %). Kar četrtina (24,6 %) jih je menila, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli. Dobra desetina (11,5 %) jih je menila, da omogočajo hojo v snežnih škornjih.

Obiskovalci so najbolj pogrešali ureditev tematskih poti (26,5 %), označitev obstoječih poti z markacijami (19,3 %) ter ločitev smučarskih in pešpoti (18 %). Pogrešali so enotne smerne table (11 %) in vpisne skrinjice ter žige na vrhovih (11 %). Tisti, ki so navedli drugo, so navedli nič (7), še ne vem (7) in je kar OK (2).


Prepovedano, a samoumevno sprejeto. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čeprav se je večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripeljala z avtomobili, jih je vseeno motil promet na planini, zato bi prepovedali vožnjo z motornimi sanmi ob koncih tedna (20,1 %). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (22,1 %). Petina jih je izrazila željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (21,1 %), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (11,6 %). Pod drugo so obiskovalci navedli še: ureditev zimske kolesarske poti, ureditev hotela Šimnovec, ponudbo pomožnih zimskih aktivnosti (sankanje, tek ipd.), ureditev snežnega parka, ter ureditev Zelenega roba in smetišč.

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so našteli ureditev družinskega sankališča pod Zelenim robom in odprtje zimske plaže. Dobršen del se jih zavzema tudi za gradnjo zimskega poligona za motorne sani, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu.


Razglednica vesolja. (Fotografija: Borut Peršolja)

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni bilo dvoma: večina si želi vodenje z zabavno in rekreacijsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z gorniško vsebino, pripovedno in mitološko vsebino ter poučnega izleta o skrivnostih zimske narave.

***

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Še naprej opravljajte dobro delo, lep pozdrav, srečno!
Upoštevanje varstva okolja.
Priporočam uvedbo letne (sezonske) kolesarske karte (cca 150 €), kot na Krvavcu.
Treba je urediti sanitarije predvsem na Zelenem robu.
Čim večji obisk!
Obnoviti bi bilo treba recepcijo Kampa Alpe in okolico.
Spodnji objekt pri gondoli bi bilo treba temeljito obnoviti in posodobiti
“Naše” je, zato izkoristimo možnosti.
Kot turistični vodnik pogrešam info table z zgodovino za individualne goste.
Pohvale za prijazen sprejem.
Več zabavnih vsebin.
Prijazno osebje.
Upam, da se vzpostavi celovita turistična ponudba!
Veliko idej in volje!
Naj vam uspe, pa naj bo to karkoli!
Kot lokalnemu obiskovalcu se mi zdi, da je na planini preveč ljudi – ohranitev planine take kot je.
Zastavljene cilje izpolnite!
Srečno in sončno na vašem projektu!
Razvoj smuke pozimi – manjka akumulacijsko jezero za umetno zasneževanje.
Prepoved vožnje z avtomobili po planini!
Pustite naravo naj zadiha in je ne spreminjajte do te mere, da postane garsonjera “z vsem pri roki”.
Naj se na Veliki planini čim manj posega v naravo in se jo pusti tako kot je.
Zamenjava gondole za jajčke, izboljšati sanitarije v domovih (nadomestiti z javnimi).


Razglednica spominka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Urediti plačljiva (varovana!) parkirišča.
Območje miru – čim manj hrupa!
Zelo prijeten in spoštljiv odnos do obiskovalcev. Spodbujam vas k razvijanju Velike planine kot rekreacijske, gorniške in počitniške destinacije, pa čim manj tehnologije na vrh, ker je Velika planina BISER narave!
Ne naredite rezervata, ampak spodbujajte dejavnosti, ki že delujejo.
Uživajte v gorah!
Mislite na nas, gorske kolesarje!!!


Uporabna funkcija lesa.
(Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA

April 28th, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE)


Že skoraj sedemdeset let sooblikovalci doživetij. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Poletno anketiranje je bilo izvedeno avgusta 2010. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 31 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: širše območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: nedelja, 29. avgust 2010, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: 7 (sedem)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 189
Število uporabljenih vprašalnikov: 188
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Kam na suho v dežju? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (100) in 47 % oseb moškega spola (88). Skupaj je bilo anketiranih 188 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede so bili vprašani normalno porazdeljeni. Prevladujejo starostne skupine od 41 do 45 let (12,4 %), od 51 do 55 let (11,8 %), od 36 do 40 let (11,3 %) in od 26 do 30 let (10,8 %). Najmlajši udeleženec je imel 8 let, najstarejši 74 let. Povprečna starost vprašanih je 39 let.

Več kot polovica vprašanih ima končano srednjo šolo, skoraj 40 % ima končano višjo ali visoko šolo oziroma imajo več kot univerzitetno izobrazbo. Osnovno šolo ima končano 6,6 % odstotka vprašanih (mlajši od 14 let niso upoštevani).

Obiskovalci prihajajo iz 80 različnih krajev, kar kaže na veliko turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (Cigale 1998). Največ vprašanih je z območja občine Domžale, Mestne občine Ljubljane in občine Kamnik. Večina obiskovalcev je z območja pod vznožjem Velike planine – s Kamniško bistriške ravni. Najbolj oddaljena območja: Novo mesto (Dolenjska), Koper (Primorska), Krško (Posavje), Kropa (Gorenjska), Radenci (Prekmurje), Vuzenica (Koroška) in Vurberk (Štajerska).


Zemljevid s kraji stalnega ali začasnega prebivališča vprašanih. (Zemljevid: Blaž Repe).

Velika večina vprašanih se je do vznožja oziroma do izhodišča pripeljala z osebnim avtomobilom. Zanimivo je, da je celo več tistih, ki so se pripeljali s kolesom, kot z javnim prevozom – avtobusom.

Največ vprašanih se je ta dan pripeljalo do parkirišča pri spodnji postaji gondolske žičnice v Kamniški Bistrici (30,3 %) – večina jih je prišla na planino z gondolo. 19 (10,3 %) jih je prišlo na planino peš (od tega 7,6 % iz Stahovice in 2,7 % iz Črne). Približno enak delež obiskovalcev je avtomobil pustilo na Kranjskem Raku (14, 6 %) – 1028 m, na Ravneh (13,5 %) – 1175 m in na Ušivcu (11,4 %) – 1400 m.

Približno tretjina vprašanih si je za cilj izbrala pastirsko naselje Velika Planina, tretjina obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (30 jih je navedlo Domžalski dom, 7 Jarški dom in 10 Zeleni rob), četrtina izlet po celotnem območju in dobra desetina vzpon na vrh Gradišča (1668 m). En obiskovalec si je za cilj izbral vzpon na Konja (1803 m).

Večina obiskovalcev je ta dan obiskala Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Med vprašanimi so prevladovali naključni obiskovalci Velike planine (29,4 %) in tisti, ki so bili na planini prvič (20,1 %). Več kot petina je bilo tistih, ki so njeni pogosti obiskovalci, nekaj manj pa rednih obiskovalcev planine (skupaj 39,1 %).


Narava Velike planine – največja igralnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanih je bilo največ takšnih, ki so se za obisk Velike planine odločili zaradi hoje in rekreacije (39,2 %) in zaradi doživetja gorske narave (36,2 %). Opazna skupina obiskovalcev so opazovalci živali in rastlin. Manjši del jih je prišlo iskat zabavo ali obiskat sorodnika – pastirja.

Največ obiskovalcev (27,1 %) je navedlo, da ne poznajo nič od naštetega (število se ujema s tistimi, ki so bili na planini prvič ali so tam zelo redko). Med tistimi, ki planino že poznajo, so med zanimivostmi Velike planine največkrat navedli pomnik strmoglavljenega bombnika na Mali planini in jamo Vetrnico. Sledi poznavanje neizrazitih, a samosvojih vrhov Bukovec in Koritni vrh. Najslabše poznani so izvir Curla (na Mali planini), arheološko najdišče Pečice (Na Veliki planini) in jama Dovja griča.

Večina obiskovalcev meni, da je število obiskovalcev optimalno. Petina jih opaža težave zaradi množice obiskovalcev ob vikendih, ko je obisk po njihovem prevelik, vendar je še brez posledic. Desetina jih meni, da so že opazne negativne posledice prekomernega obiska, nekaj jih meni, da bi se obisk lahko še povečal (to velja za zimsko obdobje).

Skrb in upravljanje z območjem naj bi po mnenju večine obiskovalcev (26,2 %) skupaj prevzeli planinska društva, pastirske skupnosti in občina. Ta odgovor potrjujejo ostali izbrani odgovori, ker je delež ostalih odgovorov enakomerno razporejen med planinska društva (24,9 %), pastirske skupnosti (24 %) in občino (21 %). Še najmanj obiskovalcev je mnenja, da bi morala skrb za upravljanje območja prevzeti država.


Trniča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za dostop na planino obiskovalci najpogosteje uporabljajo makadamsko cesto s Kranjskega Raka (skoraj polovica vprašanih), sledi dostop po planinskih poteh iz doline (30 %), na zadnjem mestu pa z gondolsko žičnico. Podatek o veliki uporabi planinskih poti je zagotovo precenjen – ta dan jih je peš iz doline prišlo dobrih 10 % (glej vprašanje 6).

Po mnenju večine (86,29 %) obiskovalcev je makadamska cesta s Kranjskega Raka dobro ali celo odlično vzdrževana. Manjšina (6,5 %) bi želela imeti bolje vzdrževano cesto ali menijo, da bi bilo treba cesto asfaltirati (6,5 %).

Glede na največji delež uporabe makadamske ceste s Kranjskega Raka, se večina obiskovalcev pripelje po cesti do Ravni oz. peskokopa in tam parkira (27,9 %). Približno petina obiskovalcev parkira nižje (na Kranjskem Raku). Planina Kisovec, Ušivec in drugje ob cesti (v nasprotju z Uredbo o prepovedi vožnje v naravnem okolju) si razdelijo približno enakovreden delež parkiranja obiskovalcev (malo več kot 15 %). Še najmanj obiskovalcev parkira najvišje – v Mačkinem kotu (6,4 %).


Vidne posledice obiska. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, saj tako menita dve tretjini obiskovalcev (66,5 %). Le slaba petina jih je mnenja, da je parkirišč premalo že v dolini (3,8 %). Da je parkirišč celo preveč je odgovorilo 5,5 % obiskovalcev, nekateri menijo, da lahko parkirajo kjerkoli ob cesti (5,5 %).

Več kot dve tretjini obiskovalcev (69,1 %) je pripravljena plačati za uporabo ceste vsaj od 1 do 5 evrov. 30 % obiskovalcev ne želi prispevati za uporabo ceste. V rubriki drugo so bili navedeni še zneski 0,5 € – 1 x, 2 € – 2 x in 20 € – 1 x. Nekaj vprašanih je posebej opozorilo, da je cesta javna površina in da uporabnina ni mogoča, mogoče je pobirati samo nadomestilo za parkiranje.


Mirujoči promet: skrito, a vendar vsem na očeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci so mnenja (na kar kažejo številna osebna sporočila na koncu vprašalnika), da je treba planino ohraniti v njeni lepoti in prvobitnosti, zato bi na prvem mestu zbrani denar od uporabnine ceste porabili za prenovo pastirskih stanov. Na drugem mestu bi sredstva namenili za vzdrževanje ceste. Želijo si bolje in enotno označene peš poti. S precej manjšimi ocenami si v zaporedju sledijo izgradnja vodovoda, vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini in promocijsko gradivo.

Med dejavnostmi, ki se jim zdijo izrazito najmanj pomembne za sofinanciranje z denarjem od uporabnine ceste so: vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini, promocijsko gradivo in izgradnja vodovoda.


Obiskovalci Velike planine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Velika večina obiskovalcev meni, da je na Veliki planini dovolj označenih in urejenih peš poti. Le manjši del (10,7 %) jih meni, da je peš poti premalo. Glede kolesarskih poti so si mnenja najbolj različna: skorajda enako jih meni, da je kolesarskih poti dovolj in da jih je premalo (pri tem je treba opozoriti, da so o kolesarskih poteh stališča povedali peš obiskovalci, saj je bilo kolesarjev med vprašanimi zelo malo). Pojavila se je ugotovitev, da je planinska pot iz Stahovice uničena in da je preveč novih gozdnih vlak.

Ne le, da so poti na planini dobro urejene in označene, obiskovalci menijo, da omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %), da omogočajo hojo tudi v športnih copatih (16 %) in da jih lahko uporabljajo neizkušeni turisti (25,9 %). Četrtina obiskovalcev meni, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli.


Obiskovalci na Poljanskem robu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Predhodne odgovore o dobro vzdrževanih in označenih poteh potrjuje dobra in odlična ocena o stanju vzdrževanja peš poti (90,5 %). Osem odstotkov jih meni, da so poti slabo vzdrževane, zlasti za primere megle in v zimskem času.

Ob dobro vzdrževanih poteh na planini, obiskovalci vseeno najbolj pogrešajo ureditev tematskih poti (22,4 %), ločitev kolesarskih in pešpoti (19,2 %) in enotne smerne table (17,6 %). Želijo si, da bi označili obstoječe poti z markacijami (12,4 %) ali celo označili novo krožno peš pot (12). Pogrešajo vpisne skrinjice in žige na vrhovih (11,2). Le malo obiskovalcev pogreša urejene stopnice čez ograjo med planinami.


Planinska hrana z domače njive? (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci postajajo vedno zahtevnejši, zato si poleg urejenih tematskih poti želijo zemljevide z vrisanim stojiščem (33,1 %), hkrati je na planini vedno več obiskovalcev, ki planine preprosto ne poznajo. Obiskovalci si želijo pokrita zatočišča v primeru dežja (21,2 %). 41 vprašanih (15,8 %) pogreša smetnjake in urejen odvoz smeti, kar kaže, da na planino ne zahajajo le planinci, ki smeti odnesejo s seboj v dolino. Manjše število, a še vedno z opaznim deležem, želi postavitev razglednega stolpa in opazovališč za ptice, ureditev počivališč s klopmi in mizami ter prostore za piknik in ureditev lesenih igral za otroke. V rubriki drugo je bil izražen predlog, da se z markacijami označi lovsko pot čez Rigelj. Podana je bila pripomba, da je opremljenosti dovolj, manjka pa zavest in odgovornost obiskovalcev.

Večina vprašanih (skupaj 71,9 %) je dobro seznanjena, da za peš poti skrbijo planinska društva (92) in pašne skupnosti (69). Na tretje mesto so postavili občino (28), na četrto (20) skupno skrb društev, pašne skupnosti, občine in države. Očitno nekaj obiskovalcev meni, da nihče ne skrbi zanje. Med odgovori so vprašani navedli, da za poti skrbijo oskrbniki koč, kar ne drži.


Razmestitev označevalnih smerokazev.

Čeprav se večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripelje z avtomobili, jih vseeno zelo motijo parkirani avtomobili na planini, zato bi prepovedali vožnjo z avtomobili ob koncih tedna (85). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti (54) in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (44). Če že prodajajo mlečne izdelke v pastirskih bajtah, naj prodajajo čim več kislega mleka in mlečnih izdelkov oz. naj bodo te bajte, ki prodajajo, dobro označene. Nekateri so izrazili željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (29), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (19). 18 si jih želi dostopa do brezplačnega brezžičnega omrežja. Obiskovalci so sami dodali, da si želijo brezplačno panoramsko vožnjo s sedežnico ter brezplačno vodenje po planini. Kot obogatitev prodajne ponudbe obiskovalci predlagajo prodajo domačega žganja.


Razgledni balkon. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje poletne plaže na Zelenem robu. Zanimivo je, da jih veliko podpira zamisel za izgradnjo adrenalinskega razglednega mostu na Poljanskem robu in gradnjo gorsko kolesarskega poligona.

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni dvoma: večina si želi vodenje z etnološko in pastirsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z vsebinami glede narave, mitologije in botanike.

Skoraj 90 % vprašanih je na kakršen koli način pripravljeno sodelovati pri izboljšanju razmer z lastno udeležbo: bodisi s finančnim prispevkom, bodisi s prostovoljnim delom ali usposabljanjem. Ta pripravljenost skriva velik potencial.

Skoraj dve tretjini vprašanih (64,6 %) meni, da je razmere treba urediti zaradi negativnih posledic, ki se kažejo v obliki mehanskih poškodb ruše ali v ogroženosti vodnih virov v dolini. Slaba tretjina jih meni, da bi se ob tem splačalo porabiti evropska sredstva.


Zgolj lep motiv ali predvsem odmor med vzdrževanjem pokrajine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med manj izobraženimi je večji delež tistih, ki ne želijo plačati prispevka – to je verjetno povezano z manjšimi prihodki.

Pri tistih, ki ne želijo plačati je glede na kraj bivanja nekoliko bolj izrazit delež domačinov v širšem pomenu besede – zlasti z območja Kamniško bistriške ravni.

Relativno visok je delež tistih, ki so redni obiskovalci in ki ne želijo plačati.

Delež stalnih obiskovalcev, ki razmere ocenjujejo kritično, je skorajda enak deležu vseh obiskovalcev (10,1 %). Očitno ta skupina ni najbolj občutljiva za dogajanje in kritično vrednotenje sprememb.

V primerjavi z vsemi obiskovalci je delež stalnih obiskovalcev, ki menijo, da je dovolj označenih in urejenih poti.

Presenetljivo je, da stalni obiskovalci ne poznajo posameznih znamenitosti Velike planine. Več kot pol jih pozna samo Koritni vrh, polovici se približa arheološko najdišče Pečice. Najmanj jih pozna jamo v Dovji griči.


Ograjeno parkirišče za Koritnim vrhom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Da bodo pravila veljala za vse!
Denarja je vedno dovolj, vendar je porabljen za druge potrebe. Naj se namenja tistemu, kateremu je bil namenjen.
Dovolj denarja in uspešno delo.
Glavni problem je vzpostavitev žičniških naprav in da je Šimnovec zaprt.
Kakšen hrib oziroma planino lahko pustite tudi planincem (verjetno je to tržno zanimivo).
Kar nadaljujte s projektom!
Le tako naprej!
Naj bo neokrnjena.
Naj ostane planincem!
Naj ostane raj.
Naj planina ostane taka kot je, vzdržujte obstoječe in ne dovolite novogradenj.
Naj vam uspejo zastavljeni cilji!
Nazaj k naravi!
Novo gondolo.
Nujno omejiti dostop z osebnimi avtomobili praktično do vrha planine.
Ohranimo naravo čisto.
Ohranimo planino!
Ohranite čar Velike planine.
Ohranite nam planino vsaj tako, kot je.
Ohranite planino avtohtono, ne kot množično pribežališče turistov, naj bo neokrnjena.
Ohraniti neokrnjeno naravo.
Onemogočiti dostop z avtomobili na planino.
Organizacija vodenih ogledov, ki bi jih vodili prostovoljci.
Pastirji naj imajo določen čas za dovoz in odvoz za lastne potrebe. Za vikend pa brez avta pri bajtah in domovih.
Paziti pri izbiri ljudi (oskrbniki, najemniki), ki upravljajo s planinskimi domovi.
Planina naj bo taka kot pred 20 leti.
Planina naj ostane planina, kot je bila v času pred dvajsetimi leti.
Planina naj ostane še za kasnejše rodove!
Pogledati kako imajo urejeno v Avstriji, kjer imajo to zelo lepo urejeno!
Pogumno naprej!
Pohvala vsem zagretim pobudnikom za razvoj planšarskega turizma.
Popolna prepoved dostopa za avtomobile na celotnem območju Velike, Male in Gojške planine.
Prepoved prometa nad Kranjskim Rakom.
Prepoved vožnje z motornimi sanmi pozimi!
Pridobite evropska sredstva za regionalni razvoj in ohranjanje naravne in etnološke dediščine!
Priporočam mladim, da se zavzamejo za urejanje planine.
Promocija tudi v tujini.
Srečno pri izbiri oskrbnika Domžalskega doma. Naj potegne nov svež veter pri upravljanju društva.
Srečno pri izbiri oskrbnikov koč.
Srečno!
Ta izjemna kultura naj se obdrži.
Več prireditev!
Več sodelovanja, manj govorjenja.
Velika planina je čudovita, zato če je mogoče, jo ohranite takšno.
Velika planina mora ostati pastirska planina in onemogočiti dostop avtomobilov na planino.
Veliko sreče!
Vprašanja so zelo na mestu.
Vzpostavite red, prepovejte gradnjo cest, uporablja naj se samo eno cesto za posebne namene.
Za vikend naj ne bo brez avtov pri bajtah in domovih.
Zapreti promet. Dobiti enega prevoznika, ki bo dostavljal in skrbel za cesto. In urediti financiranje tega.
Želim, da na planini ni prometa in da ostane prvobitna.
Želimo več narodno zabavne glasbe in veselic na planini!

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRVI PODPIS

April 26th, 2017 by Borut Peršolja

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE

April 24th, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV)


Zamrznjene barve sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

VSEBINE NAČRTA UPRAVLJANJA Z OBISKOM

Trajnostna raba
Ustrezen prostorski razvoj s svojimi prostorskimi rešitvami mora omogočati obisk na način trajnostne rabe in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča degradacije območja ali celo izgube dediščinskih lastnosti, ki se morajo ohranjati za sedanje in prihodnje generacije.

Naravna in kulturna dediščina kot dejavnik vzdržnega prostorskega razvoja
Vzdržen prostorski razvoj vključuje štiri vidike ali dimenzije vzdržnosti: ekonomsko, socialno, okoljsko in kulturno. Ohranjena naravna in kulturna dediščina in njena integracija v prostoru sta eden od nosilcev trajnostnega razvoja celotnega območja Velike planine.

Dediščina kot razvojni dejavnik in prostorski potencial
Pri prostorskem načrtovanju je potrebno dediščino obravnavati kot dejavnik kakovosti prostora ter kot vir blaginje in priložnosti za razvoj. Dediščina s svojo raznovrstnostjo in kakovostjo predstavlja pomemben socialni, ekonomski, vzgojni in identifikacijski potencial, ki ga moramo izkoristiti za dosego prostorsko uravnoteženega razvoja.


Kdo bo prej na vrhu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vplivno območje
Za potrebe prostorskega načrtovanja se poleg ožjega območja varuje tudi okolica oz. njegovo vplivno območje, t.j. območje, v katerem se presoja vpliv zlasti določene dejavnosti na lastnosti območja. Vplivno območje je določeno z zgodovinskega, funkcionalnega in vizualnega vidika. V njem postavljamo pogoje, pod katerimi je določena dejavnost možna ter določa način delovanja obstoječim rabam s ciljem ohranitve ali zagotovitve prostorske integritete. V primeru načrtovanja bistvenih sprememb ali intenziviranja rabe, ki bi utegnila imeti negativne posledice na lastnosti, pomen ali celo same pokrajinske sestavine območja ter na kakovost njene okolice, je treba upoštevati vplivno območje.

Možni vedenjski cilji obiskovalcev
• Povečati obisk območja z razpršenostjo v prostoru in času: na primer obisk izven sezone in med tednom, obisk neznanih območij Velike planine, kamor usmerjamo obiskovalce, udeležba na vodenem ogledu.
• Obiskovalci prevzamejo skrb za naravo: ta cilj želimo doseči pri domačem prebivalstvu, zato z interpretacijskim vodenjem gradimo njihov ponos.
• Poveča se podpora upravljavcu in njegovim dejavnostim: če bodo obiskovalci med vodenjem spoznali zakaj in kako skrbimo za posamezne prvine območja, nas bodo bolj podpirali v naših prizadevanjih.
• Usmeriti obisk na manj ranljiva območja, kadar je nosilna sposobnost presežena: to lahko dosežemo že zgolj z ureditvijo krožne poti, ki bo spontani obisk preusmerila na zaželeno območje; lahko pa na poti pojasnimo, zakaj v nekatera območja obiskovalci ne morejo vstopati, ker bi bila škoda za naravo prevelika.


Rana, ki potrebuje obliž ali gradbeno kirurgijo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na Veliki planini ni urejenih stez za tek in hojo na smučeh, čeprav so tereni za to zvrst zimske rekreacije primerni. Tudi urejenih sankališč ni.
(Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

***

Obnašanje obiskovalcev se lahko učinkovito spremeni, če vemo, kako se tega lotiti. Otroci na primer, se bodo ustrezneje obnašali, če bodo deležni osebnega vodenja in opozoril glede obnašanja v prostoru, kot pa če »navodila« oziroma kodeks obnašanja in ravnanja preberejo na še tako lični zgibanki ali informativni tabli. Sporočilo bo tudi bolj zaleglo, če bo prijazno in ne ukazovalno. ” Ne hodi po travi “je jasno navodilo, vendar zelo ukazovalno. “Hodite po poti” ohranja jasnost, hkrati pa ima pozitiven naboj. Toda “Prosim, hodite po poti, da ne bi ogrožali občutljivega cvetja”, pa je sploh najboljši napotek.

V PAN PARKS zato opredeljujejo naslednje prednosti k obiskovalcem usmerjenega pristopa:
- Razvoj turizma poteka v pričakovani smeri (uresničevanje ciljev in nalog).
- Večje zadovoljstvo obiskovalcev in posredne koristi (ponoven obisk, večji izdatki, spodbujanje, podpora javnosti, gospodarske koristi domačinov).
- Ohranjanje narave.
- Kakovostnejši nadzor vedenja obiskovalcev.
- Učinkovito izvajanje strategij in tehnik upravljanja z obiskovalci.
- Privabljanje želene ciljne skupine obiskovalcev.
- Smotrnost naložbe in vloženih sredstev v upravljanje z obiskom.


Vzdrževalec vsega: pokrajine, črede in zadovoljstva obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Varstvene usmeritve
Varstvene usmeritve načrta UO se nanašajo na:
- ohranjanje dobrin splošnega/javnega pomena, zlasti z vidika kmetijstva, gozdarstva, turizma in športa,
- naravno ohranjenost ter ekološko in biotsko pomembnost,
- redkost in izjemnost visokogorske kulturne pokrajine,
- tipičnost in značilnost ter urejenost/skladnost tradicionalne rabe prostora,
- vidno privlačnost pokrajine in
- bivalno prijetnost v prostoru.

Varstveni cilji so:
- ohranitev pastirstva in spremljajoče kulture,
- dejavno ohranjanje habitatov (tudi habitatov evropske mreže Natura 2000),
- varstvo vodnih virov.

Varstvena področja in upravljavski cilji

Pašniki Tradicionalna raba
Gozd Trajnostno gospodarjenje za krajevne potrebe
Skalnata pobočja Rezervatno varstvo
Kraške jame Varstvo in predstavitev/obisk
Smučišča Renaturacija, sonaravno upravljanje
Pastirska naselja Ohranitev kulturne dediščine, Ponudba storitev in proizvodov, Minimizacija vplivov na okolje
Naselja počitniških hišic Turistična ponudba, Minimizacija vplivov na okolje
Cesta Omejitev prometa, Kakovostno vzdrževanje, Renaturacija opuščenih prometnic
Poti Vzpostavitev osnovne mreže, Označitev in vzdrževanje, Renaturacija opuščenih poti

Obstoječa mreža voznih poti zadostuje za oskrbovalne namene, tako pastirskih selišč in planinskih domov kot tudi turističnega območja.
(Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 22.)


Dolinski dvojček (pisalo in papir) na Veliki planini zamenja agregatno stanje in moč sporočila. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Varstveni režim za arheološko dediščino

Arheološka dediščina se varuje v skladu s Konvencijo o varstvu arheološke dediščine (Malta
1992, podpisana s strani Republike Slovenija leta 1996) kar pomeni:
- ohranitev in zagotovitev znanstvenega pomena na osnovi nadzora arheoloških raziskav in dajanje prednosti nedestruktivnim metodam,
- rezervatno varstvo lokalitet in njihove prostorske integritete,
- integralno varstvo s sistematičnim vključevanjem v prostorsko načrtovanje na vseh ravneh.

Na arheoloških najdiščih je prepovedano:
- odkopavati in zasipavati ali kako drugače posegati v teren,
- graditi vse vrste stavb,
- izvajati gradnjo cest in drugih infrastrukturnih naprav,
- postavljati in polagati energetske in druge vode na ožjem območju varovanja,
- izvajati takšno rabo tal, ki škoduje najdišču,
- raziskovanje terena nepooblaščenim osebam,
- gospodarsko izkoriščanje rudnin,
- postavljati reklamne in druge table oz. napise na ožjem območju varovanja.


Neusahljivo privlačna moč: pride vse, kar leze, hodi in gre. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izjemoma je po predhodnem soglasju pristojne organizacije za varstvo kulturne dediščine možno:
- na robnih delih najdišča graditi infrastrukturne objekte in vodnike, vendar le na osnovi rezultatov predhodno zagotovljenih arheoloških raziskav, ki gredo v breme investitorja,
- urediti arheološko lokaliteto za obisk javnosti (postavitev pojasnjevalnih tabel),
- posegati v vegetacijo zaradi boljše prezentacije.

Varstveni režim za dediščinsko kulturno krajino

Varuje se:
- krajinska zgradba (naravne in kulturne prvine),
- ekološke procese sonaravnega gospodarjenja v kulturni krajini,
- tipologija krajinskih prvin,
- način povezave s stavbno in naselbinsko dediščino.

Pomembnejša kulturna krajina se obravnava tudi kot kulturni spomenik. Varstveni režim za kulturno krajino je potrebno upoštevati pri vseh večjih varovanih območjih naravne in kulturne dediščine.


Brezčasnost dogajanja v pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Projekti in ukrepi za izvedbo načrta
Seznam projektov (oblikovanih jih je bilo 28) je skupina aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev, ki izhajajo iz opredelitve ukrepov in lahko neposredno vplivajo na upravljanje z obiskom. Zaporedje projektov ne odraža njihove prioritete.

Vsak projekt vsebuje:
- zaporedno številko,
- ime,
- cilj,
- opis,
- območje izvajanja,
- aktivnosti za izvedbo,
- nosilca in
- kazalce uspeha.

Kasneje je treba projekte časovno opredeliti (rok za izvedbo) in jih finančno ovrednotiti (ocena stroška).

Seznam naslovov projektov:
VP1 – VZPOSTAVITEV SKUPNEGA UPRAVLJANJA CELOTNEGA OBMOČJA
VP2 – POSODOBITEV OBSTOJEČIH PLANINSKIH POTI
VP3 – RAZGLEDNA POT ZA GIBALNO OVIRANE INVALIDE IN OTROŠKA POT
VP4 – KROŽNA POT PO NAJVIŠJIH VRHOVIH PLANINE
VP5 – KROŽNA POT NARAVA VELIKE PLANINE
VP6 – INFORMACIJSKO IN PROMOCIJSKO GRADIVO
VP7 – VZPOSTAVITEV IN UREDITEV INFO CENTRA
VP8 – DOMAČI IZDELKI NA ENEM MESTU
VP9 – INFRASTRUKTURA ZA OBISKOVALCE
VP10 – PROGRAMI VODENJA PO PLANINI
VP11 – POLIGON ZA GORSKE KOLESARJE
VP12 – OKUS PLANINE
VP13 – RAZVOJ BLAGOVNE ZNAMKE VELIKA PLANINA
VP14 – UREJANJE IN UMIRJANJE PROMETA V DOLINI
VP15 – UMIRJANJE PROMETA NA OBMOČJU PLANINE
VP16 – PREDSTAVITEV ETNOLOŠKE IN ARHEOLOŠKE DEDIŠČINE
VP17 – OHRANITEV IN POSODOBITEV GONDOLSKE ŽIČNICE
VP18 – POVEZANOST TURSTIČNE PONUDBE
VP19 – TURNO SMUČARSKI POLIGON
VP20 – OZNAČITEV TRENUTNO NEOZNAČENIH POTI ALI ODSEKOV POTI
VP21 – SANACIJA EROZIJSKO OGROŽENIH ALI PRIZADETIH OBMOČIJ
VP22 – UREDITEV KOLESARSKIH POTI
VP23 – SPREMLJANJE URESNIČEVANJA NAČRTA UPRAVLJANJA
VP24 – PARK NARAVNE UMETNOSTI
VP25 – ODSTRANITEV NEDELUJOČIH ŽIČNIŠKIH NAPRAV
VP26 – ČIŠČENJE DIVJIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
VP27 – PRIPRAVA OTROŠKEGA ZEMLJEVIDA
VP28 – PODATKI O VREMENU IN SPLETNE VREMENSKE KAMERE


Turizem v gorski pokrajini ima nekaj stvarnih omejitev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Conacija območja Velike planine
Na podlagi določenih ciljev po posameznih delih območja Velike planine smo pripravili prostorsko umestitev ciljev, varstvenih režimov in razvojnih usmeritev. Rezultat je karta conacije območja Velike planine glede na varstvene režime in razvojne usmeritve.

Prvo conacijo območja Velike planine je izpeljal že Vlasto Kopač z gradnjo počitniških hiš. Kasneje so prvotno conacijo skušali dopolniti.


Vrh, ki omogoča natlačenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Samoupravni sporazum o ustanovitvi SIS Rekreacijsko-turističnega centra Velika planina, 1980, stran 18:
Območje velikoplaninskega masiva je sklenjeno v tri cone:
- Cona Planinskega parka – muzeja v naravi (planšarski rezervat),
- Cona Snežnega stadiona in poletne planinske rekreacije (Tiha dolina–Šimnovec),
- Cona Šole v naravi – turistično in stacionarno središče (Kisovec–Peči).

Dolinsko območje Velike planine ima dve pomembnejši coni:
- Cona naravnega alpskega turistično-rekreacijskega parka v dolini Kamniške Bistrice – izletniški center,
- Cona ruralnega turistično-rekreacijskega parka v dolini Podvolovljek– Stacionarni center.

Ob upoštevanju sedanjega pokrajinskega reda je treba upoštevati še:
- da kakršnakoli conacija velja predvsem za kopne razmere, saj se pozimi razmere povsem spremenijo,
- da mirnih območij skorajda ni, saj je planina poleti močno obljudena; več je mirnih območij pozimi;
- da je celotno območje zavarovano na podlagi odloka iz leta 1965,
- da je na celotnem območju treba uveljaviti principe umirjanja prometa, ki mora biti omejen na obstoječe oskrovalne kolovoze in mesta za parkiranje,
- da je celotno območje hkrati tudi vodozbirno območje in
- da na conacijo vplivajo tudi starostne ciljne skupine obiskovalcev, ki z obiskom zadovoljujejo različne motive.


Sončna gasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

STRAŽARJI

April 23rd, 2017 by Borut Peršolja

Ob mednarodnem dnevu Zemlje.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV

April 20th, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI)


Posvečena pokrajina, kaj pa obiskovalci? (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna izkaznica območja Velike planine
Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah v Sloveniji. V višinskem pasu od 1200 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče oz. Njivice) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Sestavljajo ga pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. K nastanku so pripomogle ugodne oblike površja, kamninska zgradba, prstne, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode.

Leta 1875 so kmetje iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju kraške planote na celotnem območju Velike planine prepasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. V zadnjem obdobju se poleti na Veliki planini, Mali planini, Gojški planini pase okrog 370 do 400 glav goveje živine. Za visokogorsko kulturno pokrajino so značilni ovalni pastirski stanovi. Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Najstarejša Preskarjeva bajta je spremenjena v muzej. Koče so prve spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja. Leta 1945 so Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne.

Velika planina je znano poletno in zimsko izletniško območje, ki premore več kot sto počitniških koč. Urejeno je smučišče z gondolsko žičnico, na Mali planini pa so tri gostišča, od tega dve planinski koči. Naravne znamenitosti so: udornici Velika in Mala vetrnica, jama v Dovji griči, naravno okno Luknja pod Zelenim robom in jama v Kofcah, ki je mestoma lepo zakapana (dolga je 1090 m, doseže pa 103 m globine).


Velikoplaninski obmejni stražar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembnejše značilnosti območja Velike planine
• Največja planina v Sloveniji: glavna dejavnost je pastirstvo, spremljajoča dejavnost pa turizem.
• Po obliki, videzu ter organizaciji življenja je edinstvena v Alpah.
• Dolga tradicija – pašništvo že od železne dobe dalje.
• Bogato ljudsko izročilo in etnološke posebnosti.
• Kraška planota z zelo razgibanim površjem, številne naravne oblike, procesi in pojavi.
• Pestro rastlinstvo in živalstvo.
• Dobro poznano in obiskano območje, ki pritegne obiskovalce iz cele Slovenije in iz tujine.
• Izjemna razglednost: prosti severu na Grintovce in proti jugu na osrednji del Slovenije.
• Bližina velikih slovenskih mest oz. območja z največjim številom prebivalstva.

“Območje je zanimivo in privlačno zaradi razglednosti in pokrajinsko razgibane pokrajine, kjer se odprti pašniki in pastirska selišča izmenjujejo z območji, ki jih poraščajo večje in manjše skupine drevja, grmovja ali redek gozd. Velika planina je vabljiva za turiste. Pozimi so možnosti za rekreativno alpsko smučanje, tek in hojo na smučeh, turno smučanje, eventuelno sankanje, poleti pa je privlačna za sprehode, rekreacijo v naravi, naravoslovni turizem itd., od tod vodijo poti v visokogorski svet Kamniških Alp.” (Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

Ocena števila obiskovalcev Velike planine
Na podlagi razpoložljivih podatkov o prepeljanih potnikih, opravljenih nočitvah, štetja obiskovalcev in ocen Veliko planino letno obišče peš, z gondolo ali po cesti s Kranjskega Raka od 200.000 do 250.000 obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije.

Za Veliko planino posplošeno velja model 1 : 2:
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino z gondolo,
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino pozimi,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki Veliko planino obiščejo pozimi, se nanjo pripelje z gondolo,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki veliko planino obiščejo poleti, se nanjo pripelje z iosebnim avtomobilom,
- približna tretjina obiskovalcev Velike planine je stalnih, rednih obiskovalcev.
- približna tretjina ustvarjenih prihodkov odpade na kmetijstvo.


Plitva voda, globoko življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ustvarjeni prihodki gospodarskih družb, ki delujejo na Veliki planini (po podatkih AJPES).

2008 2009 2010
gostinstvo in turizem 160.537 142.047 112.785
žičničarstvo 747.453 699.085 620.352
SKUPAJ 907.990 841.132 733.137

Odprtje kateregakoli območja za obiskovanje pripelje do vplivov na to območje. Prvi obiskovalci povzročajo največ škode in ko se njihovo število poveča, ni nujno, da se povečajo tudi njihovi vplivi. Bolj kot število vpliva na stanje njihovo vedenje. Ko je dosežena določena raven vpliva, postanejo vplivi na enega obiskovalca, razmeroma majhni.


Krog, ki oblikuje zadovoljstvo.

Ciljne skupine
Med ciljnimi skupinami so zastopane vse starostne skupine. Ob izvedbi anketriranje so prevladovale starostne skupine:
- od 41 do 45 let (12,4 %),
- od 51 do 55 let (11,8 %),
- od 36 do 40 let (11,3 %) in
- od 26 do 30 let (10,8 %).

Večina obiskovalcev obišče Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Če sodimo po (mednarodnih) razločevalnih motivih, potem bi povprečnega obiskovalca Velike planine prej označili za ekoturista kot običajnega potrošnika:

Običajen potrošnik Ekoturist
1 Obisk prijateljev in sorodnikov Divjina in neokrnjena narava
2 Nakupovanje Jezera in potoki
3 Nočno življenje in zabava Telesno aktiven
4 Zabaviščni in tematski parki Gore
5 Zelo obiskana središča Nacionalni parki
6 Biti skupaj kot družina Izkušnje so način življenja


Navaden dež, izjemno doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med t. i. UNIQUE-elementi območja nedvomno prevladujejo: redkost, novost, navdušujoče, kakovost, razumevanje, čustva.

Cilji načrta upravljanja z obiskom
Načrt upravljanja z obiskom (v nadaljevanju: načrt) v vseh delih sledi osnovnim ciljem in viziji območja. Ker cilji in vizija s strani naročnika (to je Občine Kmanik) niso bili postavljeni, smo jih na podlagi študija različnih virov in poznavanja problematike gorskih območij opredelili sami.

Vizija območja Velike planine
- enkratna visokogorska pokrajina:
VELIKA PLANINA JE ZAKLAD NARAVE.
- izjemna pastirska dediščina:
PASTIRJI SO OBLIKOVALI IN OHRANILI NJEN IZGLED IN VSEBINO.
- velika poučna in doživljajska vrednost:
PLANINA JE ODPRTA ZA VSAKOGAR, KI IMA ODPRTE OČI IN VELIKO SRCE.
- območje brez CO2 (ki je posledica obiska):
SOUPORABA POKRAJINE JE TRAJNOSTNA IN USKLAJENA.


Vrata sodelovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cilji območja Velike planine
Upravljanje z obiskom se izvaja z naslednjimi cilji:
- da se omogoča ohranjanje poseljenosti in omogočanje ustrezne kakovosti življenja prebivalcem z razvojem gospodarskih dejavnosti (zlasti tradicionalna paša na pašnih planinah ter tradicionalna raba naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo) ter zmanjševanje obstoječega in preprečevanje dodatnega obremenjevanja okolja,
- da se ohrani izjemnost naravnih, kulturnih, pokrajinskih, estetskih in duhovnih vrednot,
- da se ohrani in varuje narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, biotska raznovrstnost skupaj s kakovostjo in pestrostjo pokrajine,
- da se ohranjajo kulturna dediščina in kulturni spomeniki ter naravni viri,
- da se ohrani zgodovinski in simbolni pomen območja,
- da se omogoča z naravnimi in ustvarjenimi danostmi in z vrednotami usklajen (trajnostni razvoj) razvoj,
- da se omogoča raziskovanje, ozaveščanje, obiskovanje in doživljanje Velike planine.

Na Veliki planini želimo doseči trajnostno ravnovesje med ohranjanjem biološke raznovrstnosti, spodbujanjem razvoja človeških virov in vzdrževanjem kulturnih vrednot.


Ploskovno znižanje površja v odnosu do utrjene poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Načrt smo pripravili z namenom priprave skupnih usmeritev za nadaljnji razvoj turističnega/gorskega obiska območja Velike planine. Zanj je zaradi velike lastniške in interesne razdrobljenosti značilno neusklajeno upravljanje in načrtovanje različnih deležnikov, saj je urejenost infrastrukture za obiskovalce ključnega pomena pri njihovem usmerjanju.

Načrt upošteva:
- naravovarstvene smernice (ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot),
- kulturovarstvene smernice (ohranjanje kulturne dediščine in varstvo kulturnih vrednot),
- dejanske razvojne potrebe (ohranjanje značilne gospodarske dejavnosti in pokrajinske pestrosti, ki je nastala na podlagi vplivanja človeka na naravo v preteklosti),
- možnosti in interese deležnikov ter
- trajnostne potrebe obiskovalcev.


Kamnita goba, oblikovana tudi s pomočjo vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izdelavi načrta smo zasledovali tudi skrb za skupno turistično predstavitev območja, vodenje obiskovalcev in usklajevanje raziskovalnih aktivnosti.

Z načrtom so:
- zbrane pomembne informacije o obravnavanem območju in njegovih značilnostih,
- izpostavljene varstveno najpomembnejše pokrajinske sestavine in kulturna dediščina,
- ugotovljene pravne podlage in politike, ki vplivajo na upravljanje z obiskom,
- določena območja, ki so primerna za obiskovanje ter nujna infrastruktura,
- določene in utemeljene potrebe po človeških in finančnih virih.

Ustrezno oblikovan in usklajen načrt omogoča boljše izhodišče za usklajevanje različnih interesov z deležniki, trajno in učinkovito upravljanje območja, pridobivanje dodatnih finančnih sredstev, komuniciranje med upravljavcem, deležniki in obiskovalci na celotnem območju.

Načrt ni predpisan z nobenim zakonom ali občinskim aktom. Prav tako ne obstaja enotna metodologija priprave takšnega načrta.

Načrt upravljanja (del tega pa je tudi upravljanje z obiskom) je obveza, ki velja za zavarovana območja in je določena v Zakonu o ohranjanju narave (ZON-UPB2, Uradni list RS št. 96/2004, 30. 8. 2004). Zakon v 53. členu določa, da mora imeti narodni park načrt upravljanja. Poleg nacionalne zakonodaje priporočilo o pripravi načrtov upravljanja za zavarovana območja izhaja tudi iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, katere podpisnica je Republika Slovenija.

Čeprav območje Velike planine ni zavarovano kot območje zavarovane narave po zakonu o ohranjanju narave, smo smiselno upoštevali navedena metodološka izhodišča ter izkušnje in primere dobre prakse doma (in v tujini). Pri pripravi načrta UO pa smo upoštevali tudi naslednje veljavne pravne akte:


Pogled, ki ga ni več. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prostorski pravni red
– Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini. Uradni list SRS št. 7, 25. 2. 1965.
– Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje na Jamah na Veliki planini (Uradni list SRS, št. 33/1985)
– Dolgoročni plan občine Kamnik za obdobje 1986–2000 (Ur. l. SRS, št. 8/89 – popravek 16/89, sprememba št. 39/89)
– Sklep o sprejetju družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. SRS, št. 31/86, sprememba 39/89)
– Spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 1992 in uskladitve grafičnega dela družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. RS, št. 22/92)
– Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje krajinske zasnove Velike Planine (Ur. l. RS, št. 70/94)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Kamnik (Ur. l. RS, št. 30/95, sprememba 14/96)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–1990, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)
– Odlok o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih aktov s spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)


Mežikelj, sorodnik rdečega iz Kekčeve zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prometni pravni red
– Odredba o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS, št. 55, 1. 10. 1993, stran 2786.
– Odredba o spremembah odredbe o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS št. 21, 22. 4. 1994, stran 1297.
– Odlok o redu na območju Velike, Male, Gojške planine in Kisovca. Občina Kamnik, 1993.
– Odlok o javnem redu na območju Velike planine. Uradni list RS št. 80, 12. 10. 2001.


Še brez informacijske table, ki kvari izgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kulturnodediščinski pravni red
– Območje kompleksnega varstva kulturne dediščine Velike planine (Uradni list RS št. 11/99), preimenovano v Območje nacionalne prepoznavnosti Velika planina (Uradni list RS št. 76/04).
– Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik 2001, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, november 1999 in februar 2001.
– Pravilnik o seznamu zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah, Uradni list RS št. 102/10.
– Register nepremične kulturne dediščine: Velika Planina – Pastirsko naselje (EŠD 140) in Velika Planina – Arheološko najdišče (predlog št. 450018).
– Odločba o zavarovanju poslopij pri Svetem Primožu nad Kamnikom (Uradni list LRS št. 11/1958, stran 62).
– Odlok o razglasitvi Preskarjeve bajte na Veliki planini za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni list RS št. 88/2005, stran 3797).


Planina v večnem nastajanju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Turizem
Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, 2006.

Pregled strokovnih podlag
Za območje Velike planine načrt upravljanja z obiskom še ni bil pripravljen, čeprav je mogoče posamezne prvine ali težnje za urejanje tega področja zaslediti v številnih dokumentih ali različnih strokovnih podlagah:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1966.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.
9. Kopač, V. 1975: Meje turistične rasti na Veliki planini. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
10. Samoupravni sporazum o ustanovitvi SIS Rekreacijsko-turističnega centra Velika planina. Skupščina občine Kamnik, 1980.
11. Osnutek razvojnega programa Velike planine. Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Kamnik. 1991
12. Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Katedra za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Ljubljana.
13. Prostorski ureditveni pogoji krajinske zasnove Velike planine, Razvojni zavod Domžale, 1994.
14. Peršolja, B. 1995: Planine v vzhodnih Kamniških Alpah. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1709.
15. Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka, 1995.
16. Logar, V. 1997: Geografska preobrazba Velike planine. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1864.
17. Hrabar, M. 2003: Izboljšanje usposobljenosti, ustreznosti in konkurenčnosti kmetijstva v »Podjetni regiji«. Končno poročilo. Študijski primer Velika Planina. Oikos. Domžale.
18. Strokovni predlog za zavarovanje Regijskega parka Kamniško Savinjske Alpe, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, 2006.
19. Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, julij 2006.
20. Velika planina: nova prometna ureditev, osnutek in koncept. Inštitut Alpe Bled, 7. 7. 2008.
21. Kartiranje negozdnih habitatnih tipov. Sklop: Velika planina. Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, november 2009.
22. Osnutek uredbe o Regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe za javno predstavitev v Občini Solčava, Občini Luče, Občini Kamnik, Občini Preddvor in Občini Jezersko (9. 7. 2009): http://www.ksa.si/Db/file/osnutek_uredbe_RPKSA.doc.
23. Osnutek razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, Delovna skupina za pripravo osnutka Razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, 2010.

V okviru priprave načrta so bila ti dokumenti in strokovne podlage pregledani, uporabljeni in upoštevani.


Zavajanje, želja ali resničnost?
(Izsek zemljevida Kamnik 1 : 50.000, Geodetski zavod Slovenije in občina Kamnik 2002.)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI

April 18th, 2017 by Borut Peršolja

CIPRA Slovenija, Društvo za varstvo Alp je leta 2010 in 2011 po naročilu Občine Kamnik (pogodba št. 510-4/2010/2-1/4) izvedla projekt Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini. Po odločitvi takratne Ciprine projektne skupine (Leon Kebe, dr. Matej Ogrin, mag. Borut Peršolja, Dušan Prašnikar) je bilo v projekt vključenih več aktivnosti, ki so opisane v samostojnih, ločenih poročilih (popisa prometa in obiska na Veliki planini, anketiranje obiskovalcev – poleti in pozimi).

Te rezultate smo upoštevali pri pripravi končnega, celovitega predloga Načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini. Zato bodo v več naslednjih prispevkih objavljena vsa samostojna poročila kot tudi končni Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini.


Velika planina: narava s človekom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Velika planina: peš in še enkrat peš. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Načrt upravljanja z obiskom (v nadaljevanju: načrt UO) je sicer programski dokument, s katerim se določijo razvojne usmeritve ter načini izvajanja (turističnega/gorskega) obiska v sozvočju z varstvom, trajnostno rabo in učinkovitim upravljanjem celotnega območja z vplivnim zaledjem. Zato je načrt UO eden ključnih dokumentov za ohranjanje in razvoj območja Velike planine.


Velika planina: območje miru. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cilji upravljanja s turističnim/gorskim obiskom so:
- izboljšati dostopnost obiskovalcem,
- izboljšati kakovost doživljanja Velike planine za obiskovalce,
- zagotoviti varnost obiskovalcev,
- uresničiti interpretacijo pokrajine,
- vzpostaviti krajevno mrežo dodanih vrednosti,
- upoštevati nosilno sposobnost (naravno, socialno) in
- preprečevanje ter zmanjševanje negativnih vplivov (množičnega) obiska.

Načrt UO določa izhodišča za usmerjanje obiska na območju Velike planine vključno z opredelitvijo območij z omejitvijo obiska, z označevanjem, z opredelitvijo obiskovalcem namenjene infrastrukture in njenim načrtovanjem, opredelitvijo planinskih in drugih poti, ki so namenjene doseganju ciljev upravljanja z obiskom, določitvijo naravnih in kulturnih vrednot ter in delov območja Velike planine, ki se lahko uredijo za ogledovanje in obiskovanje, rabo delov območja, vzpostavitev informacijskih centrov in metodologije za izvajanje stalnega spremljanja in opazovanja, zlasti z namenom ugotavljanja vplivov obiska.

***

Obiskovalcem omogočiti kakovostno doživetje, ne da bi pri tem ogrozili vrednote, zaradi katerih so prišli.


Velika planina: trenutno brez gozda, a zgodovinsko gozdnata. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Uveljavljena metodologija priprave načrta UO (Framework of a Visitor Management Plan, Visitor Management PAN Parks, 2000) predvideva povezan in celovit pristop z vključevanjem vseh deležnikov, s čimer v največji meri upošteva interese deležnikov na celotnem območju. Glede na vsebino pogodbe, je bil v načrtu UO (žal) izveden in upoštevan le ožji izbor navedenih vsebin.

***

Obiskovalci so dobrodošli, na voljo so jim ustrezne informacije, storitve, zmogljivosti in priložnost, da njihove izkušnje o izjemnosti pokrajine prerastejo v spoštovanje narave in njeno ohranjanje. /PAN PARKS 2000/

***


Velika planina: snovna in nesnovna dediščina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izvedbo pogodbene naloge smo v društvu CIPRA Slovenija razumeli kot iskanje odgovorov na ključna vprašanja:

1. Kakšne so možnosti in omejitve območja Velike planine?
2. Kaj obiskovalci želijo?
3A: Kaj želi območje Velike planine?
3B: Kako bo območje doseglo tisto, kar hoče?
3C: Ali se zavedamo, kaj hočemo in kako lahko izboljšamo upravljanje?

***

V sklepnem poročilu pišemo predvsem (ne pa samo) o tistem obisku na Veliki planini, ki ga strokovna literatura opredeljuje kot »bližnja rekreacija prebivalcev, s tem pojmom pa poimenujemo tisti njen del, ki je časovno omejen na prosti čas med tednom li ob koncu tedna (ob sobotah, nedeljah in praznikih), prostorsko pa je osredotočen na kraj bivanja in na njegovo okolico« (Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije).


Velika planina: nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko govorimo o dostopnosti, ta vsebuje tako infrastrukturo v pokrajini, kot tudi informacijsko podporo zbiranja informacij o posamezni pokrajini in storitvah, ki so na voljo različnim ciljnim skupinam obiskovalcev.

Z interpretacijo/razlago pomagamo obiskovalcem spoznavati, doživljati in ceniti tisto, kar je posebej vredno, na primer naravno, kulturno in nesnovno dediščino. Zainteresiranim obiskovalcem z interpretacijo povemo, kaj je zanimivega, jim pomagamo razumeti, skušamo jih prepričati o vrednosti in spodbuditi k ohranjanju. Z interpretacijo pokrajine ustvarjamo vez med naravo in njenimi ljubitelji oziroma obiskovalci. Navdušujemo nad naravo, bogatimo doživetja, razkrivamo pomen – ljudem omogočamo neposreden stik z njo.

Sredstva interpretacije so zlasti vodeni ogledi, učne/naravoslovne poti, razstave, predavanja, publikacije in elektronski mediji. Danes jih uporabljajo v naravnih parkih in rezervatih, naravnih spomenikih, muzejih, živalskih in botaničnih vrtovih, akvarijih, gozdu, jamah in rudnikih, urejenih za turistični obisk. Interpretacija in urejene peš/planinske poti so nam v pomoč pri upravljanju, zlasti pri usmerjanju obiskovalcev na manj občutljive poti in posamezne dele območja. Lahko nam tudi pomagata preprečevati vedenje obiskovalcev, ki bi naravi škodovalo.

***

“Vendar je treba turistično dejavnost razvijati z veliko mero občutka in odgovornosti, kajti Velikoplaninski svet je iz krajinsko-kulturnega in naravovarstvenega vidika izredno ranljiv prostor. To je potrebno še posebej poudariti zato, ker je v zadnjih desetletjih načrtovan in uresničen razvoj, zlasti turističen, bolj ali manj zanemarjal krajinske in naravovarstvene vidike in večkrat grobo posegel v Velikoplaninski prostor.”
(Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

***


Velika planina: osredotočenost na življenje pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

STREL V KREMŠNITO

April 12th, 2017 by Borut Peršolja


Zeleno, ki z lepoto zakriva ostalo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pohodniška zveza Slovenije, pardon PZS, nadaljuje s strategijo odvračanja pozornosti z lastnih problemov.

Poskus, ki si zasluži častno mesto v nevladniškem učbeniku neverodostojnosti, je pobuda o institucionalnem, državnem varuhu narave, pri kateri PZS »že od leta 2011 sodeluje na področju trajnostnega razvoja ter skupnega prizadevanja za varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar posledično pomeni tudi ohranjanje naravne sestave združb v sklopu teh ekosistemov.«

Včasih dolgi in natančni odgovori sploh niso potrebni, saj že vse povedo pronicljivo odmerjena vprašanja:
- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?
- Je PZS letos podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?
- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?
- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?
- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?
- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?
- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Odgovori, moja gorska narava, so v vetru izgubljeni.


Živeti z naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DOSEŽKI PROSTOVOLJNEGA VODNIŠTVA: 1992-2017

April 10th, 2017 by Borut Peršolja

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL
5. del: PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS
6. del: DRUGA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS)


Dva Grintovca. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prelomnico organiziranega delovanja na področju prostovoljnega vodništva v Planinski zvezi Slovenije je pomenila ustanovitev Mladinske komisije PZS v letu 1956. Že naslednje leto je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike. Leta 1969 je bil v okviru Mladinske komisije ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje. V letu 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in v njenem okviru leta 1983 Odbor za planinske vodnike. Planinskega vodnika je Komisija za vzgojo in izobraževanje uvedla leta 1976.

Leta 1992 so bila sprejeta Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, ki so deset let kasneje pripeljala do ustanovitve Vodniške komisije PZS. Kako tedanji akterji – Andrej Brvar, Bojan Pollak, mag. Klemen Medja, mag. Tone Golnar in Marinka Koželj Stepic – gledajo na prehojeno pot?

***

Prispevek Andreja Brvarja, tedanjega predsednika Planinske zveze Slovenije

Od srede osemdesetih let dalje so kritike izobraževanja vodniškega kadra v Planinski zvezi Slovenije postajale vse glasnejše. Prisotnih je bilo preveč sporov glede pristojnosti med planinskimi vodniki in mladinskimi vodniki. Običajno so spori potekali klišejsko: »Vsi vodimo v gore, le zahtevnost vodenja je različna.« In vsak je utemeljeval, da je njegovo vodenje odgovornejše in zahtevnejše, ter s tem utemeljeval svoj položaj na nikjer zapisani hierarhični lestvici vodnikov.

V ekipi, s katero sem želel uresničiti program, če bi bil izvoljen za predsednika Planinske zveze Slovenije, smo leta 1989 pripravili analizo stanja. Zapisali smo, da PZS že nekaj časa zaostaja za potrebami in interesi planinskega gibanja in da je njen vpliv v družbi močno upadel.


Širokopleča Brana. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pojavne oblike krize so se odražale na naslednjih področjih:

a) Vsebina dela.
Na številna vsebinska vprašanja ne reagiramo pravi čas. Ta trditev se potrjuje na gospodarskem področju (odprta vprašanja uporabe energije, odpadkov, transporta, radijskih zvez). V vzgoji in izobraževanju nam ne uspe preseči ozkosti in zaprtosti, da bi vzpostavili konsistenten sistem. Na ekološkem področju smo izgubili nekdanjo vodilno vlogo v slovenskem prostoru. Na nove oblike rekreacije (prosto plezanje, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje …), ki se gora dotikajo na tak ali drugačen način, ne reagiramo na ustrezen način.

b) Kadri.
Na številnih vodilnih mestih PZS so ljudje, ki jih je čas prehitel. Tudi zato se odločevalski organi (zlasti pa glavni odbor PZS) niso sposobni odzvati na sodobne potrebe.

V programu, s katerim sem leta 1989 kandidiral za predsednika PZS, je bila med štirinajstimi tudi tale točka: »V vzgoji in izobraževanju kadrov moramo poenotiti programe, skrčiti število nazivov, sprejeti enotna načela za pridobitev nazivov in podaljševanje licenc.«

Zatem so se v Sloveniji zgodile korenite družbene spremembe. Čez noč smo prišli v povsem nove razmere. Izkazalo se je, da s starimi modeli in recepti ne bi preživeli in da je bila analiza stanja pred za izvolitvijo še preblaga. Zato smo si zadali – na videz nič kaj ambiciozen – cilj: »Ne smemo izgubiti doseženih pozicij v družbi.« Na srečo je bilo v takratnem širšem vodstvu PZS dosežen dogovor, da bomo le v povezovanju s sorodnimi institucijami, kos reševanju odprtih problemov. Poleg sodelovanja z Univerzo v Ljubljani naj omenim predvsem navezovanje stikov in kasnejše sodelovanje s tujimi planinskimi zvezami ter UIAA. Pri njih smo dobili znanje in izkušnje, ki so nam pomagali pri vzpostavljanju sistema izobraževanja prostovoljnih vodnikov in pri reševanju ekoloških vprašanj planinskih koč.

Prenova izobraževalnega sistema je bila v rokah Komisije za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec. Sprva je bil največji dosežek, da je KVIZ postala koordinator vseh programov in pripravljavka skupnih osnov posameznih programov. S tem je bil postavljen povsem nov izobraževalni sistem, ki je privzel dobre rešitve prejšnjih, delnih in nepopolnih izobraževalnih sistemov.

V vodstvu PZS in upravnem odboru smo pri ustvarjanju novega sistema pustili KVIZ proste roke. Zaradi občasno naelektrenega ozračja na terenu je bilo treba na sejah meddruštvenih odborov in upravnega odbora PZS pogosto podpreti vodstvo KVIZ. Intervenirali smo le tedaj, ko je uveljavitev povzročila preveč negodovanja in odpora. Upravni odbor PZS je tako celo razveljavil že podeljene kategorije planinskih vodnikov (ne pa tudi mladinskih vodnikov) in podaljšal prehodno obdobje.


Jutro, kot opredmetenje klasičnega gorniškega pravila varnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V drugi polovici devetdesetih let, ko je bil nov sistem v grobem že zgrajen, je prišla na vrsto uveljavitev sistema izven PZS. Zato se je intenziviralo delo na priznanju vodnikov PZS v sistemu UIAA in potrditvi programov v Strokovnem svetu RS za šport. V PZS je bil takrat postavljen nov etapni cilj zapisan tudi v Vodilih: ustanovitev Vodniške komisije.

In ne nazadnje. Obveznost in odgovornost slehernega vodstva je, da zagotovi ustrezne materialne pogoje za dejavnost, ki jo z besedami podpira. Tudi zato je bilo 1999 leta odprto novo Učno središče Bavšica.

***

Štirim inštruktorjem pa sem zastavil deset vprašanj. Odgovore so prispevali (kratica njihovih imen se pojavlja v nadaljnjem besedilu):
Bojan Pollak – BP,
mag. Klemen Medja – KM,
mag. Tone Golnar – TG in
Marinka Koželj Stepic – MKS.

1. Kaj so trije glavni dosežki leta 1992 uvedene kategorizacije vodnikov PZS?

BP: »Glavni dosežek je polna, v manjšini tudi delna izpolnitev zastavljenih ciljev iz povzetka pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ in bi težko izpostavil samo tri.«

KM: »Vzpostavitev enotnega sistema usposabljanja vodnikov PZS, ki omogoča postopno pridobivanje tehnično zahtevnejših kategorij. Redno in obvezno licenciranje, ki vzpodbuja stalno obnavljanje in tudi nadgradnjo obstoječega znanja. Pomembno je bilo tudi, da se je združila energija strokovnih kadrov, ki so v PZS že delali na področju vodništva, kar je omogočilo sedanji razvoj.«

TG: »Večja specializiranost izobraževanj, s tem pa tudi večja kakovost. Povečano število tečajnikov za nižje kategorije, npr. A in D, kjer so se prijavili tudi taki, ki se prej niso mogli, ker so bili pogoji prezahtevni (vezani na znanje smučanja) To pomeni posledično več vodnikov PZS na planinskih društvih in več izletov. Zaradi kakovostnejšega izobraževanja in sistema izpopolnjevanj večja varnost za vodene.«

MKS: »Vodniki PZS so usposobljeni po enotnem programu, planinska društva in udeleženci poznajo njihovo usposobljenost in mu lahko zaupajo.«


Tihožitje napredka. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?

BP: »Organizirano, strokovno, pregledno. Treba je pogledati tudi skozi celoten sistem vodniškega usposabljanja (literatura, izpitna vprašanja, programi …).«

KM: »Prvotno opredeljene cilje smo večinoma uresničili. Prostovoljno vodništvo je doživelo velik razvoj. Kakovostno delo se kaže v varnem izvajanju tur in v zadovoljstvu udeležencev. V tem času pa je prostovoljno vodništvo PZS postalo mednarodno uveljavljeno.«

TG: »Nimam dobrega vpogleda, menim pa, da zelo dobro deluje. Zaradi tržne naravnanosti in pohlepa nekaterih, pa se pojavljajo nekatere težave (na primer kontrola tržnih inšpektorjev), ki lahko resno ogrozijo normalno delovanje prostovoljnega vodništva. Planinska zveza Slovenije ni naredila dovolj za zaščito vodnikov PZS.«

MKS: »Slovensko prostovoljno vodništvo je po petindvajsetih letih urejeno. Velja izpostaviti zlasti osnovno usposabljanje in dodatno, licenčno izpopolnjevanje. Kljub Vodniškemu učbeniku pa zaradi osebne note inštruktorjev in predavateljev še prihaja do razlik med posameznimi usposabljanji, zato niha tudi kakovost.«

3. Kako je potekal sam proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?

BP: »Kategorizacija je samo “uzakonila” takratno stanje v prostovoljnem vodništvu z možnostjo nadgradnje. Največje težave so (bile) pri redkih posameznikih, ki niso razumeli ali hoteli sprejeti novih pravil. Ugotovljene napake in pomanjkljivosti pa so se vsaj poskusile sproti odpravljati. Večino tega sem pravzaprav že pozabil.«

KM: »Osnova je bila opredelitev posameznih kategorij, kar ni bilo preprosto. Cilje je bilo treba povezati z vsebinami in jih ustrezno uskladiti v celoten in enovit sistem. Ob vzpostavitvi je bilo posebej pomembno opredeliti posamezna merila, standarde: za izvedbo kategorizacije vodnikov, za strokovne kadre, ki naj bi usposabljanja izvajali, za izvedbo usposabljanj, za izvedbo izpitov, za opravljanje pripravništva … Doreči je bilo treba, kako celoten sistem prostovoljnega vodništva upravljati. Ob tem smo veliko energije vložili v kakovost usposabljanj – tako osnovnih, kot dodatnih, licenčnih. Zavedali smo se, da bo sistem, ki ga gradimo, zahteval precejšnje število kakovostnih izvajalcev usposabljanja, zato smo posebno pozornost posvetili tudi izpopolnjevanju, usklajevanju inštruktorjev in predavateljev.«


Uokvirjenje časa. (Fotografija: Borut Peršolja)

TG: »Sam postopek je bil dobro sprejet, kljub začetni skepsi nekaterih. O napakah ne bi mogel govoriti, vsekakor pa je pomanjkljivost neskladnost našega sistema z UIAA nazivi. Zato nihče od naših vodnikov PZS ne more doseči najvišjega naziva po UIAA, čeprav bi ga kar nekaj vodnikov z lahkoto pridobilo.«

MKS: »Največje težave so bile, ker je bilo nekaterim vodnikom pod častjo pripraviti ustrezna poročila. Prehodno obdobje je bilo sicer dovolj dolgo, da so lahko vsi vodniki z dolgoletnim stažem uredili svoj status. Nekateri ga žal niso in so kasneje morali celo ponovno na tečaj ali pa so trmasto odnehali z vodenjem.«

4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila nobena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?

BP: »Gorska reševalna služba ne zbira podatkov o tem, kdo je kriv za nesrečo, ampak o tem, kaj je bil neposredni vzrok nesreče. Po dlje časa trajajočih dogovorih sedaj napiše vsaj to, če je bila nesreča v okviru organizirane/vodene skupine ali ne, pri čemer ne loči, ali jo je vodil vodnik PZS ali kdo drug. Vendar, ne glede na te pomanjkljivosti statistike, lahko rečem, da je prostovoljno vodništvo v veliki meri prispevalo k varnejšemu obiskovanju gora in planin.«

KM: »Zagotovo to kaže na kakovost obstoječega sistema, tako kakovost samih usposabljanj, kot tudi inštruktorjev, ki ta usposabljanja vodijo in izvajajo. Ključen za varno in kakovostno izvedbo vodene ture pa je seveda vodnik, posameznik.«

TG: »Treba je gledati celostno, tudi gorske nesreče brez smrti, kjer bi se po spletu okoliščin lahko končalo tudi drugače in s tragičnimi posledicami. Takšnih gorskih nesreč je gotovo nekaj bilo, na srečo pa zelo malo in to je dovolj tehten dokaz, da sistem dobro deluje.«

MKS: »Podatki so pravi. Vendar je bilo nekaj gorskih nesreč, ki so se končale srečno, vendar bi bil lahko rezultat tudi drugačen. Med težjimi gorskimi nesrečami pa je treba omeniti smrt vodnika PZS pod Špičkom, smrtno nesrečo udeleženca vodene ture pod Jalovcem in smrt udeleženca izleta starejših zaradi zastoja srca.«


Partnerja ali dvojčka? Vsekakor pa tovariša. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje …)?

BP: »Prednosti so vsekakor dobra organiziranost, preglednost (vsaj na papirju), v strokovno kakovostnem izvajanju. Kandidatu za vodnika PZS je resnično dana možnost, da se ustrezno usposobi. Slabosti nastopajo predvsem zaradi tega, ker si nekateri inštruktorji še vedno preveč po svoje razlagajo določene stvari. Žal pa vse skupaj zahteva nekaj birokracije, ki jo bo zelo težko odpraviti. Drug problem pa je nujna administracija: poročila, podpisovanje številnih obrazcev in dokumentov, birokratsko preverjanje in podobno in se z njo srečujejo predvsem vodje usposabljanj.«

KM: »Osebno ocenjujem, da bi morali najti način, da se na usposabljanjih da še večji poudarek praktičnemu delu. Teorija je nedvomno pomembna, a ključno je praktično delo. Morda je možno obstoječi sistem še dodatno dopolniti z lastnim študijem teorije in ga – na tečaju – nadgraditi s pogovorom o že naučenem in izmenjavo izkušenj.«

TG: »Delno sem odgovoril že pri tretjem vprašanju. Pri deljenih tečajih A kategorije se mi zdi nesprejemljivo, da se predeluje samo teorija in za ture sploh ni časa. To je nedopustno in nevarno, saj tako inštruktorji dobijo vpogled v usposobljenost vodnika PZS le na eni sami – izpitni turi. Verjetno je slabost pri strnjenih tečajih ta, da udeleženci ne morejo opravljati izpita takoj po koncu tečaja. Pri izpopolnjevanjih pa bi lahko imeli vsaj eno ločeno skupino za zahtevne ture (kategoriji C in E).«

MKS: »Prednosti so dobro znane – enotno usposabljanje vodnikov PZS in dopolnjevanje z novostmi na licenčnih usposabljanjih. Je pa res, da so pravila za pridobitev naziva spremenjena in zato strožja. Tudi nekateri mentorji pripravnikom niso opravili svojega poslanstva in so kandidatom za vodnike PZS pripravniške ture priznavali, ne da bi jih ti sploh izvedli. Poznam pa tudi primer z druge strani, ko je vodstvo nekega usposabljanja tečajnikom določilo za opravljanje kar osem pripravniških tur.«


Na muhi udobja. (Fotografija: Borut Peršolja)

6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to vrsto zaupanih nalog, znanje pridobi na vodniškem tečaju?

BP: »Odvisno od planinskega društva in samega vodnika PZS. Ponekod je vodnik še vedno društveni delavec, če in kjer se vključuje v širše društveno delo. Drugod, kjer se izvaja predvsem vodniška dejavnost, pa ne več.

KM: »Del znanja s tega področja vodnik PZS še vedno (pri)dobi, je pa po moji oceni manj poudarjeno in ni v ospredju. Na licenčnih usposabljanjih med vodniki PZS pogosto prihaja do kakovostne izmenjave izkušenj s tega področja, ki pa bi se jih lahko še nadgradilo (npr. kot primere dobre prakse).«

TG: »Na to vprašanje težko odgovorim, ker delam predvsem izven društva (na fakulteti). Mislim pa, da večina vodnikov vodi društvene izlete za svoje planinsko društvo.«

MKS: »Vodniki PZS so zaenkrat še društveni delavci, vendar za opravljanje tega dela znanja ne dobijo na vodniškem tečaju. Je pa dobro, da vodstveni društveni delavci poznajo pravila vodniškega dela.«


… za smučke zgrabi vsak … (Fotografija: Borut Peršolja)

7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?

BP: »Potrditev kakovosti slovenskega prostovoljnega vodništva. V bistvu je naš sistem vodniškega usposabljanja marsikje bolj dodelan in celo malce presega omenjene UIAA standarde.

KM: »Potrdilo o usklajenosti s standardi UIAA je še en dokaz kakovosti prostovoljnega vodništva PZS. Na ta način se je slovensko prostovoljno vodništvo mednarodno uveljavilo, vodniki PZS pa lahko svojo dejavnost (ob spoštovanju nacionalnih zakonodaj posameznih držav) opravljajo tudi izven Slovenije.«

TG: »Sistem bi morali organizirati tako, da bi lahko tudi vodniki PZS dosegali najvišji naziv po UIAA. Z nekaterimi somišljeniki si že leta prizadevamo, da bi izvedli tečaj za vodenje po ledenikih, pa žal s strani VK PZS za to ni posluha.«

MKS: »Na to vprašanje ne morem odgovoriti.«


… čez hribe in planine uren je korak … (Fotografija: Borut Peršolja)

8. Predlog novega zakona o športu ukinja dosedanje licenciranje in posledično sistem dodatnega licenčnega usposabljanja (izpopolnjevanja). Komentar?

BP: »To je politična in ne strokovna odločitev.«

KM: »Verjamem, da licenciranje vzpodbuja obnavljanje in tudi nadgradnjo znanja. Na področju vodenja v gore je to povezano tudi z zagotavljanjem varnosti pri izvajanju aktivnosti. Zato sem prepričan, da mora PZS licenčna usposabljanja ohraniti zakonskim rešitvam navkljub. Težava pa bo seveda njihove financiranje.«

TG: »Če to pomeni, da ne bo treba obnavljati obstoječih licenc z izpopolnjevanji v določenem časovnem obdobju, bo to zelo slabo.«

MKS: »Morebitna ukinitev licenciranja bi bila za prostovoljno vodništvo velika škoda. Kje bi sicer slišali novosti, kje bi obnavljali staro znanje, kje izmenjavali izkušnje?«


… ljubi gore in doline … (Fotografija: Borut Peršolja)

9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?

BP: »Registriranih prostovoljnih vodnikov PZS je okoli 1400, registriranih poklicnih gorskih vodnikov pa okoli 70. Žal, na formalni ravni, še ni prišlo do pravega sodelovanja.«

KM: »Oba sistema sta v petindvajsetih letih doživela velik razvoj. Pri tem se je kdaj tudi zaiskrilo, kar je ob razvijanju obeh sistemov povsem običajno. Ocenjujem, da je razmerje veliko bolj urejeno, kot je bilo v preteklosti.«

TG: »Kakšno je dejansko razmerje ne vem. Vsekakor brez prostovoljnih vodnikov PZS in društvenih izletov ne bi šlo, saj profesionalni gorski vodniki ne bi zmogli vsega. Je pa res, da vedno več prostovoljnih vodnikov odpira lastno podjetje (v obliki samostojnega podjetnika). Dejavnost vodenja izvajajo profesionalno v okviru svojih kategorij. V tem ne vidim nič slabega, saj se s tem zvišuje kakovost ponudbe. Tudi gorski vodniki so del ponudbe za vodenje zahtevnejših planinskih in plezalnih tur. Menim, da si nismo konkurenčni. Moti pa me, ker si VK PZS prizadeva, da bi se prostovoljno vodništvo povezovalo in podredilo ZGVS. Tako na primer želijo prenesti izobraževanja in izpopolnjevanja za poklicne vodnike PZS pod okrilje ZGVS. S tem bodo gotovo razvrednotili delo naših neprofesionalnih inštruktorjev. Menim, da smo lahko zaradi tega upravičeno užaljeni in razočarani nad vodstvom VK PZS.«

MKS: »Prostovoljnih vodnikov PZS z licenco različnih kategorij je približno 1500, gorskih vodnikov pa več kot desetkrat manj. Gorski vodniki verjetno niso zainteresirani za vodenje po lahkih poteh, morda po njih vodijo kvečjemu tujce, saj je ob tem zaslužek premajhen. Opažam pa, da se pojavlja več “vodnikov”, ki nimajo nikakršne vodniške usposobljenosti (zlasti iz vrst nekdanjih alpinistov) in delajo v turističnih agencijah. Država se s kakovostjo vodenja ne ukvarja, saj jo zanima le pobrani davek.«


… trden kakor skala … (Fotografija: Borut Peršolja)

10. Kakšno bo slovensko prostovoljno vodništvo čez 25 let?

BP: »Verjetno ne bo bistveno drugačno, kot je bilo v preteklih letih in je sedaj, vendar je to težko napovedovati …«

KM: »Želim si, da bi ostajalo mlado, če s tem razumemo, da si mlad po načinu dela, razmišljanja in ne po starosti. Pomembno je ne zaspati, ampak težiti k nadaljnjemu razvoju.«

TG: »Sistem je dobro zasnovan, uspešno deluje in bo gotovo z nekaterimi spremembami deloval še naprej (najbrž tudi čez petindvajset let). Takrat bomo najbrž že lahko vodili tudi ledeniške ture, več bo tudi poklicnih vodnikov PZS.«

MKS: »Prostovoljno vodništvo bo iz leta v leto postajalo manj priljubljeno. Vsakdo se bo moral boriti za svoj kos kruha, zato bodo mladi vse manj navdušeni nad prostovoljstvom. Mogoče sem preveč črnogleda, a sedanjega množičnega vodniškega prostovoljstva ne pričakujem več. V nekaterih planinskih društvih se s tovrstnimi problemi že srečujejo: vodniki PZS odkrito povedo, da nimajo časa za vodenje, nekateri pa to počnejo kot samostojni podjetniki.«

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark