S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

November 22nd, 2018 by Borut Peršolja

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

November 22nd, 2018 by Borut Peršolja

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO

November 16th, 2018 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Zapisi z gora
Cerknica 2018: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 134 strani, cena: 6,90 €

Knjigo, dnevnik sem dobil brezplačno od izdajatelja.

S hojo preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišim in poslušam tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognil pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

In ena od poti za deljenje z drugimi je, da to zapišem. Mogoče kar v gorniški dnevnik?

***

Dnevnik Zapisi z gora ima uvodni osebni list, poglavje Hribovski bonton in koristne informacije, list z informacijami – Ob nesreči v gorah pokliči (112) ter vzpodbudo za raziskovanje – Tiha govorica živali (ilustracije živali in njihovih nožnih sledi je prispevala Karmen Bajec).


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Format: 10,4 x 14,5 cm
Teža: 136 g

Nikar ne nori tja gori!

Nihče si ne želi riniti za vami tja gor samo zato, ker ste nepremišljeni.

S seboj ne potrebujemo Kafkovih zbranih del!

Razne šlape, balerinke, hipsterske supergice in podobna krama naj počaka doma.

Objavljeno je tudi besedilo pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič leta 1894. Leto kasneje jo je uglasbil Jakob Aljaž, dovški župnik in skladatelj. Prva kitica skladbe Oj, Triglav, moj dom je zaenkrat še himna Planinske zveze Slovenije.

Sledi užitna sredica, stodvajset dnevniških zapisov, ki vsebujejo rubrike: vrh/cilj, datum, izhodišče/opravljena pot, nadmorska višina, višinska razlika, dolžina, čas in vtisi/žigi. Vsako stran, ki kliče po izpolnitvi v naravi, dopolnjuje sedem akcijskih piktogramov: hoja, plezanje, kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, tek na smučeh, deskanje na snegu in alpsko smučanje.


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

V dnu strani se izmenjujejo dvojci: pregovori, reki, domislice z vinjetami.

Še tako dolga pot se začne s prvim korakom. SMEROKAZ

Česar v glavi ni, peta nadomesti. GOJZARJI

Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša. VPONKA

V življenju ni ravnih poti. KRIŽPOTJE

Nova vreča, nova sreča. NAHRBTNIK


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Na koncu je dodana še zbirna preglednica vseh izletov, pohodov in tur: vrh/cilj ter datum. In obvezni, nepogrešljivi Srečno!

Pohvalno je, da je v dnevniku objavljen tudi Fair play znak, čeprav ni točno razvidno, na kaj se srce športa nanaša – na poštenost, pravičnost, odgovornost, solidarnost, spoštovanje, enakopravnost …

Tisto, kar pa je zares vrhunsko, je naslovna fotografija Zorana Vidriha Pogled z Begunjščice proti Triglavu in Kanjavcu. Na zadnji strani platnic je misel Nejca Zaplotnika: »Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Uporaben? Vsekakor!
Izviren? Nikakor!
Nosljiv? Šekakor! (Pol, pol.)
Mednarodno priznan? SI kakor. (V postopku.)

Za primerjavo:

- aktualni dnevnik Planinske založbe:

Planinski dnevnik
Cena: 3,90 €
Obseg: 132 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 106 g
PZS, 2015

- Moj planinski dnevnik, brezplačno darilo Cankarjeve založbe ob naročilu knjige Slovenske gore:

Moj planinski dnevnik
Cena: 0 €
Obseg: 176 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 139 g
Cankarjeva založba, 2011

  • Share/Bookmark

PIJANA DREVESA TREZNO GOVORIJO

November 14th, 2018 by Borut Peršolja

Peter Wohlleben:
Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta

Kranj 2018: Narava, 179 strani, ISBN 978-961-7031-11-9, spletna cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil.

»Bukve, smreke in hrasti boleče začutijo, če kdo začne grizljati po njih. Ko si gosenice dajo duška, se okrog mesta grizenja spremeni rastlinsko tkivo. Poleg tega drevo oddaja električne signale, enako kot človeško telo, če je ranjeno. Impulz potuje s hitrostjo centimeter na minuto. Zato traja še kakšno uro, da se v listih naložijo obrambne snovi in zajedavcu pokvarijo obed. Drevesa so pač počasna in celo v nevarnosti je to največja hitrost, ki jo zmorejo.«


Iglavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je osvojila celinsko Evropo. Tisto Evropo, ki je v stoletjih in tisočletjih iz prostega, naravnega gozda, naredila gozdne njive, ki se prepletajo z drugimi intenzivno izkoriščanimi kmetijskimi in industrijskimi zemljišči. Zato je vsak zapis o gozdu, celo posameznem drevesu, ki je po možnosti ovit v barvo jeseni, sprejet v intenzivnem romantičnem in ultimativnem naravovarstvenem vzdušju. Ljubezen je ne samo v zraku, ljubezen je v lesu. Bukovem. Smrekovem. Hojinem.

»Veter kot prah droben pelod omete iz cvetov in ga odnese do sosednjih dreves.«

»Če je zunaj manj kot dvanajst stopinj Celzija je za čebele prehladno in ostanejo v panjih.«

»Majhna drevesa bi rada hitro rasla. A temu nasprotujejo drevesne mame. S svojo mogočno krošnjo zasenčijo ves naraščaj in z drugimi odraslimi drevesi tvorijo gosto streho nad gozdom. Skoznjo do tal oziroma do listov mladih drevesc prodrejo le trije odstotki sončne svetlobe. Vzgojna metoda se imenuje omejevanje svetlobe.«


Listavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtor je dolgoletni gozdar, preizkušen v praksi in glede na deroč tok besedila, ki redko kje nasede in odlaga melj, tudi odličen opazovalec in zapisovalec zgodb. Ki so mu jih povedala drevesa? Šepetala gozdna bitja ali jih je preprosto pobral v zapuščini bajk in ljudskih pripovedk? Nič od tega ne drži. Pripoved je doživeta, opisana z metodo kamere, ki optično približuje ali oddaljuje tisto, kar gledamo. To pa so drevesa, mladike, listi, zajedavci, podrast in natančna, stvarna gozdnata pokrajina, ki vse to obdaja.

»Obstaja dober razlog za idealen videz dreves – stabilnost. Velike krošnje odraslih dreves so izpostavljene nevihtnim sunkom vetra, močnim nalivom in težkemu bremenu snega. Enakomerno raščena drevesa lahko enakomerno porazdelijo sile, ki pritiskajo nanje, tako da jih razpršijo po telesu.«


Malo mešano in izkrčeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje gozda je dan, je služba, je potovanje, je vojna in tudi mir. V nevihti, ki je na pobočju, ki ga preči vihar, se zrcali mozaik odnosov, odvisnosti in spoštovanja naravnih sil. Pokrajina gozdu ne prizanaša, prav tako kot mu ne prizanaša človek. Človek, ki ga sicer zna negovati in ga zna tudi izkoriščati. A zna v njem videti tudi sporočila, ki govorijo o spremembah v pokrajini.


Zakaj že se listje jeseni obarva? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pozimi je pogosto za meter snega in ta zdrsi. Ne gre nujno za plaz, saj sneg tudi sicer čisto počasi drsi. Pri tem krivi mlada drevesa. Pri najmlajših to ni nič hudega, kajti ko se sneg stali, se preprosto spet zravnajo, ne da bi utrpeli poškodbe. Pri na pol odraslih drevesih, ki so se prebila kak meter visoko, pa se deblo poškoduje in v najslabšem primeru zlomi, če obstane, pa ostane ukrivljeno. Iz takšnega položaja drevesa spet skušajo ujeti navpično linijo. Ker drevo lahko raste le na vrhu, spodnji, zakrivljeni konec ostane takšen, kot je. Naslednjo zimo sneg drevesa spet nekoliko ukrivi, vendar se sveži poganjek vseeno dviguje navpično navzgor. Če ta igra traja dolga leta, postopno nastane drevo, zavito kot sablja. To se drevesom lahko zgodi tudi brez snega, če raste na strmini. Včasih dolga leta in neizmerno počasi proti dolini drsi prst in se pogosto premakne le nekaj centimetrov. A to je vseeno dovolj, da drevesa drsijo z njo in se prevrnejo, vendar nato rastejo naprej navzgor. Znanstveniki takšna drevesa imenujejo pijana (drunken trees).«


Rogovilež. (Fotografija: Borut Peršolja)

Milan Šinko z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v recenziji za Delo med drugim o knjigi zapisal:

»V promocijskih in medijskih prispevkih je knjiga opisana kot nov pogled na drevesa, gozd in gozdarstvo, saj so po prepričanju avtorja drevesa družabna, družbena in čustvena bitja. Profesorja gojenja gozdov in gozdne ekologije na Univerzi v Göttingenu sta napisala peticijo »Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic«, s katero sta predvsem medije želela opozoriti na neresnične trditve in sporno (ne)uporabo znanstvenih dejstev. V peticiji, ki jo je podpisalo 4516 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov, je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda.«

»Prevladujoča pristopa knjige, s katerima avtor nagovarja bralce, sta sklicevanje na čustva bralcev, kot ene od uspešnih osnovnih sestavin postresničnostnega diskurza in obsežna raba antropomorfizma (tj. pojav, ko ljudje pripisujejo svoje človeške fizične in umske lastnosti ter vedenja bogovom, nečloveškim živim bitjem ali stvarem – kot na primer sposobnost namere, zavest, zavedanje in čustva).«


Boj s hojo. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Nečloveški entiteti priznati, da ima človeški um, pomeni, da je sposobna zavestnih izkušenj in jo je treba obravnavati kot moralno bitje, ki je vredno empatije, nege in skrbi. Opisov takih stanj je v knjigi veliko: »hrasti so trpeči«, »mlada drevesa pogrešajo mamo«, drevesa so v stiski in paniki, a ne obupajo, drevesa »ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede« in podobno.«


Začetek. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne nazadnje priznavanje drevesom prisotnost uma pomeni, da so drevesa sposobna namenskega delovanja in zato odgovorna za svoje delovanje ter da so sposobna opazovati, vrednotiti in soditi opazovalca. Na podlagi tovrstnega antropomorfizma so lahko za škodo v gozdovih zaradi lubadarja krive recimo lene in pasivne smreke, ne pa tisti ljudje, ki so smreke posadili na zanjo neprimernih rastiščih, pa tisti, ki niso pravočasno odstranili napadenih dreves in ne nazadnje tisti, ki povzročajo klimatske spremembe.«


Užitek gozda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjigo se zapisanemu navkljub splača prebrati, še zlasti, če smo realisti, kot se od običajnega človeka pričakuje. Kdorkoli je bil vsaj nekajkrat v naravi, v gozdu, v hribih, bo vedel, kaj je res in kaj ne. A hkrati se bo pustil zapeljati, zato da bo doživetje sebe, v mreži narave, usklajeno s korakom in razgledom.

Knjiga, ki v gozdu vidi človeka.

  • Share/Bookmark

ZBORNIK, KI GA NI

November 11th, 2018 by Borut Peršolja

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

SOTESKA PASICA: EDEN OD ŠTEVILNIH ZAČETKOV EVROPE

November 9th, 2018 by Borut Peršolja

(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

DOLGOHOD

November 8th, 2018 by Borut Peršolja

Jakob J. Kenda:
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 260 strani, ISBN: 978-961-288-707-0, cena: 27 €

Knjigo sem kupil.

O hoji je bilo povedano že vse. Skupaj z govorjenjem sta najstarejši zavestni dejavnosti, ki sta nas sooblikovali v ljudi. Hojo se da študirati, ker ima svojo filozofijo. Vendar tudi brez nje – filozofije hoje namreč – ljudje dobro shajamo, dokler smo zdravi. Hoja je grižljaj kruha, požirek pitne vode, odprta pokrajina. Ali kot pravi Gros (2017, 11): »Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik

Tudi o gorništvu je bilo doma in po svetu veliko povedanega, napisanega, posnetega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v domačijski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo dejavnosti ljudi, ki temeljijo na hoji. Zato obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko želi ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

Knjiga Jakoba Kende nedvomno že sodi mednje. Po mojem mnenju se bo v sozvočju s časom uvrstila na sam vrh tovrstne literature.

Gros izkušenjsko in prepričljivo pravi: “Ko se odpravimo na dolgo peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Besedilo Kende, ki je v enem premišljenem zamahu prehodil 3500 kilometrov Apalaške poti, izjemno berljivo potrjuje zapisano. Spomni nas, podobno kot pri Rousseauju, na številne izkušnje hoje. Tako tiste ob zaspani zori, kot tiste polno razpoložene opoldanske in prijetno utrujene ob večerni zarji. Prepletajo se mladostniški izzivi, polni vznesenosti in gorečnosti, dolgi, meditativni odseki zrelih let in časi samotnih, mračnih sprehodov, ko se izkušnje prevešajo v modrost. To, kar je Kendi prinesla hoja, je vzel za svoje in med hojo učinkovito shranjeval barvita čustva in sončne spomine na doživeto.

»Naše telo se zna braniti bolečine, ki gre z roko v roki s fizično dejavnostjo. Že pri nekoliko daljšem sprehodu se sprostita v telo beta endorfin, ki je opiat, in anandamid, ki je kanabinoid. Od tod tista znana poetizacija, da se duša že ob krajšem pohodu dvigne nad telo. Jasno, da se, saj je zadeta.« (stran 154)

Kendovo pisanje je zato eden od ključnih dokazov evolucije. Naj pojasnim: ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj – ljudje, rastline, živali in pokrajina – preživeli intenziven proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki je zato pač nujna. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. Pokrajinska etika, katere najučinkovitejši predstavnik je hoja, ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Zgodba štirimesečnega ameriškega življenja v družbi nahrbtnika vse to natančno (in zdi se, da tudi dovolj iskreno) izrisuje.

Knjiga ne sodi med herojska dela, kakršna smo bili navajeni na primer pri začetnih himalajskih epopejah. Je prej pregleden zemljevid odnosov, značajev, življenjskih zgodb dolgohodca in ljudi, ki so se po naključju znašli v obzorju poti. Bralec ali bralka, ki bo za 260 strani dolgo hojo potreboval/a tri lepo izpolnjene večere (na nekaj let podlage v hoji!), bo ob branju užival, hkrati pa z lahkoto ohranil zdravo skepso ali kot pravi De Botoon v Umetnosti potovanja (2003, 198) (5), »da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril.« Odličnosti knjigi v bran se zato upravičeno postavlja vprašanje, zakaj ji je Planinski vestnik namenil praktično odzadenjske strani (Planinski vestnik 10/2018, strani 64–68) in prav nič uredniško/komentatorske pozornosti.

»Potem se ulije. Ne pada. Ulije se in ne neha. Lije cele ure. Če nekaj minut ne lije, neha samo zato, da zajame sapo. Nato spet lije. Na poti ni skoraj nikogar. Dež vse odplakne. Tisti redki, ki jih srečam, imajo oči, kot bi bile narisane z vodenkami. Šarenice imajo sprane, prisegel bi, da vidim, kako jim barva z njih v nitih mezi z beločnice. V očeh se jim tudi vidi, da za njimi ni nikogar, da so pobegnili pred dežjem, nekam globoko, v temno izbo, v njej so s hrbtom naslonjeni na najbolj oddaljeno steno. S koleni, pokrčenimi k sebi, zrejo v temo, v kateri se proti njim počasi, vztrajno dviguje voda.« (stran 162)

Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. Vse to temeljno znanje, izkušnje in doma pridobljene veščine racionalno preplete z ameriškostjo: vso nujno opremo kupi čez lužo, saj je le-ta pri enaki ceni za polovico lažja, štirinajstim zveznim državam se odpre z instagram opazovanjem northbounaderjev (to so tisti, ki Apalaško pot jemljejo od juga proti severu), flip-floperjev (tisti, ki prvi del poti zmorejo od juga proti severu, zatem sledi prekinitev in drugi polčas poti od severa proti jugu) in številnih prigod posebnežev, da vsakodnevne komunikacije, ki preseneča s prijaznostjo in odprtostjo sodelujočih z vseh vetrov, niti ne omenjam.

V naslovu knjige omenjeni drugi del – in Amerike, prinaša vzporedno zgodbo spoznavanja ozadij nastanka Apalaške poti, spreminjanja vrednot ljudi, ki živijo v njenem vplivnem območju in reportažne zapise aktualnega dogajanja. Ti izleti delujejo kot razširjene točke Apalaške poti, zato z mirnim srcem lahko poudarim, da me ne mika, da bi se vse, kar se napleta okrog Apalaške poti, preselilo tudi v Evropo. Kenda s prstom pokaže, da z jezikom Amerike ne moremo razumeti duha Evrope, še manj si lahko na ta način pomagamo pri krepitvi turističnih tokov. Če in ko govorimo o evropskih peš poteh, je tudi v prihodnje potrebna natančna osamosvojitev od ameriškega jezikovnega modela.

»Vse pač raste eno prek drugega. Tako skoraj ni perspektive, s kateri bi lahko videl takšnega orjaka v celoti (drevo čuga v Georgii, opomba BP), perspektive, s katere bi dojel, kako orjaški je. Parkovna cesta pa je park. Njeni razgledi so nalašč zasukani tako, da nudijo najboljši, že kar slikarski pogled, tudi na rastje. In, presenetljivo, takšni pejsaži tudi nikdar niso vsiljivi: kar je postavljeno na ogled, bo opazil le dovolj pozoren človek.« (stran 174)

Knjigo odlikuje odličen popotni jezik, izjemen občutek za izostrene prvine v pokrajini, ki v praznem prostoru koraka puščajo sled, pa tudi za prijateljsko neposrednost, ko avtor odkrito prizna, da je posamezen odsek poti popolnoma brezvezen. Sanjajoč bralec, ki si želi prehoditi Aljaško, Pacifiško ali katerokoli drugo daljšo pot, bo v opisih našel dovolj vzpodbud za premik in uresničitev. To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija, da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je lahko tista iskra zavori, ki jo v sodobnem svetu hočeš/nočeš nosimo v sebi.

Treba je preprosto iti. In hoditi.

Knjiga, ki ostane v nas tudi ko jo nehamo brati.

  • Share/Bookmark

GOJZARSKO UGLAŠENI KORAKI

November 4th, 2018 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Spomladi sem – po (pre)dolgem odlašanju – kupil nove gojzarje. Stari gojzarji so že zdavnaj odslužili svoje, a negotovost povezana z nakupom novih, je bila očitno prezahtevna. Spoštovani pisec gorniških priročnikov Bine Mlač prepričljivo pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu”. Kako zapletena enačba pa so šele gojzarji, ve vsakdo, ki kolikor toliko resno hodi in pleza.


Zaloteni pri delu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po glavi se ti mota cel kup vprašanj, ki bodo vplivala na izbiro: izbrati gojzarje glede na prevladujočo obliko gibanja, ki se prilagaja zahtevnosti površja, ki jim ga boš namenil pobližje spoznati? Koliko upoštevati lastno izurjenost, obvladovanje hoje/plezanja in kateri časovni dolžini ture se bodo najbolj spočito prilegali? Kaj za noge, dodatno obtežene s težo nahrbtnika, pravzaprav predstavlja udobje? Je s strani proizvajalcev tako opevana vodotesnost res tako zelo, zelo pomembna? Kaj je dejansko dovolj ali pravilno velik gojzar (ob zavedanju, da ima 15 % ljudi najmanj za eno številko različni nogi)? Je ustrezna, dobra zaščita pred zunanjimi udarci povezana z usnjem ali sodobnimi materiali, ki v postopku izdelave ponujajo še številne ojačitve?

Napisano opozarja, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. Danes je motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč, zato univerzalni nasvet – pa četudi ga izreče GRS veljak – niti približno ne zaleže več.

Komu torej zaupati pri izbiri – proizvajalcu, prodajalcu ali prohodalcu*?

***

Nakupu je sledilo obdobje uhojanja: sprva sem se z njimi nekajkrat podal na ravninsko, šest kilometrsko razdaljo od bloka, kjer živim, do sprehajalne poti ob Kamniški Bistrici. Trikrat sem se mudil tudi na domačijskem Šumberku, kjer poteka dva kilometra dolga in s 190 m relativne višinske razlike razgibana trim steza. Stopnjevanje postopnosti se je nadaljevalo na delu Domžalske poti in sicer od Domžal do Svete Trojice in nazaj ob Rači. Prvi koraki so prinesli naslednje ugotovitve: izrazita mehkoba, sicer zelo učinkovitega zavezovanja, občutiti je togost podplata (kar mojemu načinu hoje sicer ustreza), občasno – pri spustu – se je pojavljalo tiščanje na zunanjem delu desne noge.


Gojzarski pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Maj je bil vremensko izjemno nestanoviten, zato sem v tedni dni namesto večdnevne ture lahko izpeljal več enodnevnih. Na eni izmed njih – 29. maja – sem se peš vračal iz Kamniške Bistrice v Domžale in se znašel sredi neurja, ki je zajelo center Kamnika z Mekinjami in Godičem. Premočenemu do kože so nepričakovani slapiči dežja, ki je povsem ušel z vajeti narave, gojzarje izdatno (in zdi se tudi uživaško) zalivali kar z vrha. Sušenje tako na hitro in brezpogojno zmehčane robustnosti je trajalo štiri dni. Dopoldne istega dne, pa sem gojzarje – v do takrat še čudovitem delu dneva – testiral v številnih izvirkih, izvirih in lagunah, ki obrobljajo Koželjevo pot. Ta zunanji test vodotesnosti so gojzarji prestali odlično, morda celo izvrstno.

Temu dogajanju je sledila prva resnejša tura in sicer na Konja. Iz Bele, čez Presedljaj, plezaje po grivi Konja in sestop mimo Mlakarjeve bajte, čez Dol, Kopišča in nazaj do kamnitega mostu. O kakršnemkoli tiščanju, žuljenju … niti sledu. Počutil sem se odlično, gojzarji so v celoti opravili svojo vlogo. Prepričala me je teorija, da lažje nosimo težje breme na hrbtu, če imamo manj teže na stopalih. Privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu. Sem pa prvič opazil, da sem imel preznojene nogavice nad gležnji.


Zmorejo tudi brez gojzarjev. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglejmo, kako izbrani model predstavlja eden od prodajalcev:

Moški pohodni čevlji
Akcija -25%
157,49 € 209,99 €

TRANGO TRK LEATHER GTX

Blagovna znamka LA SPORTIVA
Masa (g/par) 1440
Membrana Gore-Tex® Performance Comfort
Notranji material Gore-Tex® Performance Comfort
Podplat Vibram®
Surovinska sestava (zunaj/notri/podplat) usnje/tekstil/drugi material
Za vrsto derez univerzalne
Zunanji material usnje, mikrofiber

Pohodniški čevlji so izdelani iz 1,6 mm debelega usnja z okrepitvami iz mikrofibra ter so odlični za hojo v hribih, gozdovih in izletih. So izredno udobni in nepremočljivi, podplat pa nudi stabilnost in odličen oprijem. Na prstih in peti je zaščita z gumo. Zunanji material je vodoodporno usnje z okrepitvami in zaščito z mikrofibra. Notranji material je Gore-Tex® Performance Comfort, ki dodatno zaščiti čevelj pred vodo in snegom. Sistem 3D Flex v predelu gležnja omogoča odlično stabilnost noge. V podplatu je MeMlex EVA pena za odlično blaženje in okrepitev iz poliuretana za dodatno torzijsko stabilnost in prožnost. Podplat je Vibram®, ki nudi odličen oprijem.


Ocenjevano sorodstvo. (vir: Polet)

***

Čez gležnje segajoči čevlji z rebrastim podplatom so sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora. Da so najpomembnejši del gorniške opreme, tudi ni dvoma. Zato je zanimivo, da nastaja dvom, kako jih poimenovati …

Med vzponi in spusti je treba misliti na stik s površjem. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije. Tako uglašeni koraki lomastijo po odpadlem listju, utrip srca pa narekuje godbo vdiha in izdiha.

Enobesedni gojzarji so edini navdih. In ne pohodni čevlji.


Na poti k novi hoji. (Fotografija: Borut Peršolja)

* prohodalec: oseba, ponavadi prijatelj, ki hodi v gore.

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

November 2nd, 2018 by Borut Peršolja

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

AKCIJA? AKCIJA!

November 1st, 2018 by Borut Peršolja

National Geographic Slovenija je v letošnji junijski številki poročal o tem, kako plastika ogroža življenja živali in da pomeni tveganje za zdravje ljudi. Članek z naslovom Utapljamo se v plastiki je izjemno nazorno razgrnil problem, ki ga ne želimo videti. Od njene iznajdbe pred sto leti je plastika postala del vsakdanjega življenja. Toda vsako leto je v morju konča osem milijonov ton.


Naslovnica junijske številke National Geographic Slovenija.


Justin Hoffman/National Geographic

Kmalu po izidu številke smo reagirali tudi naročniki priljubljene revije, saj smo jo dotlej v nabiralnike dobivali ovite v plastiko. Uredništvo rumenega okvirja je moralo ukrepati in že naslednja številka je prišla zavita v papirnato kuverto.


Kot pravi pregovor: da se, če se hoče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ja, edino kar šteje je akcija. Je naslednji na potezi Planinski vestnik?

***

Več:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

  • Share/Bookmark