Arhiv za ‘ zhoja’ Kategorija

POTO PIS NI PRIRO (D) NIK

Nedelja, Avgust 7th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

John Muir, prevod Anja Radaljac:
Dolg sprehod do zaliva

Ljubljana 2022: Založba UMco, 222 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-7136-28-9, cena: 24 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Zakaj slovenska identiteta ni povezana, ni zrasla iz hoje?

Je ta univerzalna, zdaj že preprosta in še vedno prvinska dejavnost človeka, premalo bojevita in hkrati premalo glamurozna, da bi jo lahko v različnih zgodovinskih obdobjih nacionalne elite izrabile za lastni prestiž in zgodovinsko izluščenje slavilnih mejnikov?

Hoja od nekdaj pomeni gibanje in premikanje v pokrajini. Hoja je doživljanje, srečevanje, izmenjavanje »blaga, storitev in kapitala«.

Hoja je življenje: (ne)koč, sedaj in (da)koč.

Zhoja. Hoja z zgodbo.

***

Muirovo knjigo sem prvič držal v rokah leta 2014 v centru za obiskovalce v Nacionalnem parku Yosemiti. Pravzaprav sem »držal« v rokah in v pogledu številna njegova dela, ki so bila v izobilju na voljo med bolj ali manj posrečenimi spominki na policah. Zelo omejena kilaža čezoceanske prtljage je onemogočala literarni izvoz. Snidenje s knjigo v odličnem slovenskem prevodu je bilo zato prisrčno in skorajda sorodstveno.

Knjigi bi naredil krivico, če ne bi bralca in bralko kar takoj napotil, da naj še pred branjem Muirovega dnevniškega besedila (in dodatka) prebere spremno besedo prevajalke Anje Radaljac z naslovom Razmerje z divjino. V njej je namreč zapisano in povedano vse, kar bi sicer morala vsebovati poštena recenzija knjige. Vsekakor gre prevajalki, ki je z besedilom dolgo zasoplo dihala na tem kao sprehodu, v resnici pa je šlo za garaško delo, ob katerem je bilo treba loviti tempo hodca, ga občasno celo prehitevati in opazovati z razdalje, pravica in dolžnost, da sama pove, kaj vse je brala. Odkrivala. Se spraševala. In uživala.

***

»Tukajšnji kmetje so visoki, čokati, nasmejani možje, ki imajo radi puške in konje. Užival sem v prijateljskih pogovorih z njimi.« (28)

»Povedal mi je, da ni bil nikoli pri Mamutski jami, češ da nima smisla hoditi petnajst kilometrov, da bi jo videl, ker ni nič drugega kot luknja v tleh in ugotovil sem, da pri tem v svojem mišljenju ni bil nikakršna izjema. Bil je eden od sposobnih, praktični ljudi – prepameten, da bi dragoceni čas izgubljal s travami, jamami, fosili ali sploh čemerkoli, česar ni mogel pojesti.« (31)

»Če primerjamo bogastvo rastlinskega rastja v različnih državah z zagozdo za vrata, bi lahko rekli, da je njen debelejši konec v gozdovih Kentuckyja, drugi pa med lišaji in mahovi severa.« (35)

»A bilo je nekaj čistin, na katerih se je odprl veličasten pogled na prečudovito gozdno pot Kentuckyja, ki se je raztegovala čez hrib in dolino ter so jo dlani narave obiskovale tako, da se je prilegala vsakemu pobočju ali krivini. To je bil eden izmed najbolj čudovitih in popolnih prizorov, kar sem jih kdaj uzrl.« (36)

»Plezalke, ki rasejo ob cestah, doletijo številni mučni udarci, ker preprosto dajejo vtis, da jih občutijo. Enako se ravna tudi z občutljivimi ljudmi.« (38)

»Nato se je čez mizo zastrmel vame in me vprašal: »Mladi mož, kaj pa delate v teh krajih?« odgovoril sem, da si ogledujem rastline. »Rastline? Kakšne rastline?« Odgovoril sem: »Oh, vse mogoče: trave, plevel, cvetlice, drevesa, mahove, praproti – skorajda vse, kar raste, je zame zanimivo.« (41)

***

Tisoč šeststo kilometrov dolgo pot do Mehiškega zaliva zaznamujejo …

»… globoko refleksivna mesta in/ali kritično ukvarjanje z vprašanji narave, (v odnosu do) civilizacije, religije, odnosa ljudi do živali, študijami človekovega značaja itd. … njegovi opisi narave so sproščeni in navdahnjeni, narava se zdi v teh zapisih samozadostna, celovita, v njej ni nikakršnega konflikta – Muir vidi naravo in vsa bitja – rastlinska in živalska –, kot božje stvarstvo, ki ne bi bilo popolno, če bi v njem umanjkal le en drobec; narava se kaže kot prostor miru in lepote, Muir pa pogosto opozarja na zmotne predstave, ki jih ljudje gojijo do naravnih pojavov.« (218–219)

»Dolgo sem si želel obiskati porečje Orinoka, še zlasti pa porečje Amazonke. Moj načrt je bil, da se izkrcam kjer koli na severni strani celine, nato pa napredujem južno skozi divjino okoli izvira Orinoka, dokler ne dosežem Amazonke in na splavu ali v enojcu odplujem po vsej dolžini velike reke vse do njenega ustja.« (155)

… res da v osnovi linearni dnevniški zapisi, a v resnici je besedilo polno, večplastno, skrivnostno, kot zna tudi sicer biti vsebina nahrbtnika. Seveda ga je treba brati tako literarno (z vidika obrti delanja radoživih opisov S poti) kot naravovarstveno (z vidika odnosov v pokrajini in razumevanja součinkovanja). Oba vidika sta lepo in kakovostno preživela čas (in znamenitega avtorja) in sta po več kot sto letih še vedno več kot razumljiva, aktualna, izzivalna in celo (!) vredna posnemanja …

***

»Pri mizi so me posedli na stol brez sedala in ker je bilo moje telo tako razbolelo in težko, sem tonil globje in globje, kolena sem si pritiskal ob prsi, moja usta pa so se znašla skorajda na isti ravni kot krožnik. Toda divja lakota se ne meni za take reči in moja čudno stisnjena drža je le toliko omejevala moj užitek ob jedi, da se moj veliki apetit ni preveč razmahnil.« (46)

»Potoval sem s tremi revnimi, a prešernimi gorniki – starko, mladenko in mladeničem –, ki so sedeli, se zibali in ležali v majavem vozu, za katerega se je zdelo, da se le še po čudežu drži skupaj in sta ga vlekli zelo velika in zelo majhna mula.« (57)

»Nežno valovanje živih voda, ptičje petje, srečna samozavest cvetja in mirna, nedotaknjena veličina hrastov označujejo ta prostor grobov kot enega izmed božjih najljubših prebivališč življenja in svetlobe.« (78–79)

»Gibanje palm, njihove kretnje niso najbolj elegantne. Zdi se, da so najlepše, ko so povsem negibne v opoldanskem miru in močni svetlobi, v večernem vetru pa šelestijo in se zibajo. Videl sem že trave, ki plapolajo z mnogo več dostojanstva.« (113)

»Če gre katoliški lovec v božje gozdove in ubija njegove skrbno varovane živali ali v divjini živeče Indijance, je vse v redu; ampak naj gre kakšen drzen primerek teh pravih, vnaprej določenih žrtev v hiše in na polja in ubije najbolj ničvrednega morilca »vertikalnih« božjih bitij – oh! To je pa strašansko nesprejemljivo, in če gre za Indijanca, naravnost grozen umor!« (118)

»Nadalje so po nadrobnem preučevanju duhovščine vse neužitne, necivilizirane živali in rastline, ki imajo trne, klavrna zla, ki jih je treba očistiti ali kar požgati z zemlje. Toda bolj kot kar koli drugega je človeštvo tisto, ki bi potrebovalo izžiganje, ker je v veliki večini izprijeno …« (133)

»Bil sem navdušen, osupel in zmeden; opazoval sem svojo okolico s čudenjem, ki je bilo tako popolno in vse prežemajoče, kot bi padel na drugo zvezdo.« (160)

»A čeprav smo kopenske živali, nam je tudi celina skorajda enako neznana kot morje, kajti zamegljeni pogledi na ocean, ki jih večinoma ponuja komercialni vidik, so relativno neuporabni.« (164)

»Lačen je bil in stal je tamkaj opazujoč divjega zajca, ki je vzravnan stal na vhodu svojega brloga ter strmel svojemu krilatemu sosmrtniku naravnost v obraz. Razdalja med njima je bila približno deset metrov.« (178)

***

Knjigo sklene novela Stickeen: pustolovščina s psom in ledenikom. Besedilo velja za prelomno, saj ne vede poseže po vedenju, ki ga danes poznamo kot Leopoldova pokrajinska etika. Ta »razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.« (Leopold 2010, 75) Pokrajinska etika spremeni vlogo Homo sapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. (Pokrajinska) etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja.

»Kakšna škoda, da je narava ustvarila toliko drobnih ust, ki imajo enak okus kot mi!« (180)

  • Share/Bookmark

GORNIŠKO PRAVILO 1-10-100

Petek, Julij 22nd, 2022

Bi šlo?

- 1: Vsak prebivalec Slovenije ob pogledu skozi okno vidi najmanj eno gričevnato, hribovito ali gorsko skupino.

- 10: Vsak prebivalec Slovenije gre najmanj desetkrat letno na izlet v naravo in v hribe v domači pokrajini.

- 100: Sleherni prebivalec Slovenije vsako leto prehodi vsaj 100 km planinskih poti v bližini doma, z domačega praga.

  • Share/Bookmark

V IMENU NARAVE, 36. EPIZODA: GORE IN GORNIŠTVO

Nedelja, Julij 3rd, 2022

Podkast V imenu narave, s podnaslovom »o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo«, enkrat na mesec zavzeto pripravlja odlična televizijska novinarka in urednica Meta Ornik.

Tokrat sem bil njen sogovornik: o gorah, o gorništvu in (moji) odvisnosti od te pokrajine. Meto sem v fazi priprave podkasta zasul s prispevki, a je z novinarsko strokovnostjo učinkovito odbila blogerski napad in samostojno spletla odlično rdečo nit pogovora. Zato sva bila uglašena (gorniška) naveza in po dolgem, dolgem času sem bil zadovoljen – tako s povedanim v korist gorske narave, kot tudi s profesionalnim vzdušjem pogovora.

Zato jutri, v ponedeljek, 4. julija 2022 vabljeni k poslušanju 36. epizode in izmenjavi mnenj!


Gorništvo je naravi prijazno, a ni brez vpliva. Zasvojljivost s prvinami gora je hitro in vseživljenjsko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava, gore pa še posebej, je pokrajina otrok, mladostnikov in mladih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Starosvetna Velika Planina: dvatisočletna souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglav že dolgo ni več kraljestvo, ki ga je občudoval Kugy. Je ogledalo slovenske potrošniške družbe. (Fotografija: Borut Peršolja)


V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Tudi človek z odtisom njene evolucijske rabe. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravo je treba brati z nogami. (Nenadejano srečanje z lovcem na Lepem kamnu je za nekaj ur osvobodilo nagačenega svizca.) (Fotografija: Borut Peršolja)


Smeti so velik civilizacijski problem. Smeti v slovenskih gorah v glavnem niso več problem. Hvala mladim, njihovim mentorjem in vodnikom, ki so z odgovornim obnašanjem očistili gore in postavili visoka merila odgovornosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Plezanje je … vse. Oprimek znanja, drznost razgleda, sreča druženja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vodenje je vznemirljivo, saj nikoli ne izostanejo radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogočajo življenje z naravo. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Aljaž bi danes omejil število obiskovalcev Triglava; na prvo mesto bi postavil varnost in doživetje obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz gora vse priteče v dolino. Zato se reševanje odpadnih voda začne z zmanjšanjem porabe in udobja v planinski koči, takoj zatem pa s kakovostnem čiščenjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kultura sebkov je zunanji izraz potrošniškega pohodništva; gorništvo na prvo mesto postavlja vzpon in doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stojim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla v knjige. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dvojina: dolina in vrh, vzpon in spust, prilagoditev in preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

KO HODIM, HODI BIZON

Nedelja, Maj 8th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974

UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!

In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.

Letim, letim in ne odneham.« (42)

Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.

Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.

***

Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:

»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)

»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)

»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)

»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)

»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)

»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)

»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)

»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)

»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)

»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)

»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)

»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)

»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)

»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)

»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)

***

»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«

Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!

»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«

***

V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:

»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«

Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.

***

Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.« (Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).


München–Pariz. (vir: Google Zemljevid)

Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.

Zhoja!

Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.

Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!

»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«

  • Share/Bookmark

ČEZALPSKA DOLGOHODNICA

Sobota, Maj 7th, 2022

Ob prvem Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgohodno alpsko povezovalko – Via Alpino, ki teče čez osem alpskih držav od Trsta v Italiji skozi Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, Lihtenštajn, Francijo, Švico do Monaka v Monaku.

Čezalpska dolgohodnica Via Alpina bo predvidoma letos informacijsko posodobljena. Cilj je ne tako redkim obiskovalcem »rdeče« planinske poti omogočiti večjo varnost in preglednejšo orientacijo. Aplikacija bo, v petih alpskih jezikovnih različicah, uporabnikom omogočala dostop do svežih informacij o razmerah na poti, o planinskih kočah in opisih posameznih odsekov poti. Omogočala bo medsebojno izmenjavo informacij in izkušenj uporabnikov, kar bo nedvomno izboljšalo kakovost logističnega in vsebinskega načrtovanja poti.

Za hitrejšo izvedbo projekta je CIPRA International, ki je zadolžena za vodenje sekretariata Via Alpine, začela kampanjo zbiranja denarnih sredstev z množičnim financiranjem (crowdfunding).

Narava in kultura se na 1877 km gorskega površja povezujeta v hojo in plezanje. Počasni ritem pohojevanja, ki ga narekuje vsaj 108.000 zasoplih višinskih metrov, napolnjujejo razgledi na gozd, pašnike, grebene, ledenike in doline. (Štejejo tudi razgledi v samega sebe.)


(Fotografije: Borut Peršolja)

Mreženje aktivnih gornikov, ki s svojim telesom v peš gibanju sooblikujejo trajnostni gorniški turizem, si zasluži podporo mojega donatorskega kluba 200.

Nekoč, nekdaj, pa tudi v živo.

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE (12)

Sobota, Marec 19th, 2022

Kam?

V resnici odgovor na to vprašanje sploh ne bi smel biti težak.

Odgovor bi lahko bil: KAMORKOLI!

Kamorkoli, v tesni odvisnosti od pridobljenega znanja, izkušen, veščin in motiva. Motiva, ki nas žene na vrh, v krepitev zdravja, v kondicijski trening, v druženje s prijatelji, v žlahtno samost. Ko je sprejeta miselna odločitev o odhodu, sledi relativno zahteven proces priprave. Ne gre samo za logistiko, ne gre samo za pridobivanje podatkov, informacij, ki nam bodo omogočili razved in vodljivost. Gre za izjemno zanimiv preplet vsebin, za številne izbire in možnosti, gre za zavestni in podzavestni miselni proces, ki določa naš uspeh. To pa je živeti v Alpah, da ne rečem preživeti in se nadejati veselja ob naporu, doživetju in miru, ki nas prevzame po kakovostno izpeljanem gorniškem dejanju.

Moje največje veselje je še vedno v gorah!

Naj tako tudi ostane.


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

Pretekle objave:
PODPISI POKRAJINE 10

PODPISI POKRAJINE 9

PODPISI POKRAJINE 8

PODPISI POKRAJINE 7

PODPISI POKRAJINE 6

PODPISI POKRAJINE 5

PODPISI POKRAJINE 4

PODPISI POKRAJINE 3

PODPISI POKRAJINE 2

PODPISI POKRAJINE 1

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE (11)

Torek, Februar 1st, 2022

Gledati. Videti.

Upirati, usmerjati, razvedati pogled je veščina, ki vedno in kjerkoli na svetu odganja dolgčas. Gledati na vse strani je poseben gorniški privilegij. Sredi morja je tak pogled resnično brezmejen, v gorah pa je mogoče gledati v tla, navzgor, okoli, stran. Vedno se da najti greben, vršino, zaplato gozda, na kateri se oko ustavi, spočije, izostri pozornost. Ne, na razglednem vrhu ni mogoče gledati kakor bik ali tele v nova vrata, torej neumno ali začudeno. Čeprav …

Ni pa redko, da ima kdo priprte oči. Še pogosteje pa, da gleda, pa nič ne vidi. Vídeti, z vidom zaznavati, ostro, razločno videti kaj s prostim očesom se zdi nagonska, niti malo priučena veščina, ki jo obvladamo vsi videči. Povezati videno z besedami, ki gledišče opiše, pa je resnično mojstrstvo. Ne samo mojstrstvo pisatelja, temveč mojtsrtvo vodnika. Vodnika, ki je sposoben zaznavati (videti!), kaj se mu dogaja za hrbtom.

Videti, govoriti in občutiti brez besed pa je modrost, ki ti jo dajejo okušati gore. Gore so zato hoja in zato zgodba.

Zhoja, hoja z zgodbo.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Pretekle objave:
PODPISI POKRAJINE (10)

PODPISI POKRAJINE (9)

PODPISI POKRAJINE (8)

PODPISI POKRAJINE (7)

PODPISI POKRAJINE (6)

PODPISI POKRAJINE (5)

PODPISI POKRAJINE (4)

PODPISI POKRAJINE (3)

PODPISI POKRAJINE (2)

PODPISI POKRAJINE (1)

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE 10

Nedelja, Januar 30th, 2022

Pokrajina in njene prvine so določene z obliko, pri kateri pride do izraza estetika, s konstrukcijo, ki je pogojena z gradivi gradnje, ter funkcijo, ki je osmišljena z vsebino, praktično pa tudi z merami. Pokrajinske sestavine soustvarja vrsta prvin.

Če so na primer tipične arhitekturne prvine na fasadi stavbe vrata, okno, balkon, stopnice …, so pokrajinske prvine kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

»Vse tvarno vesolje je govorica božje naklonjenosti, njegove neizmerne ljubezni do nas. Prst, voda, gore, vse je znamenje božje nežnosti.«*

Besede papeža Frančiška neminljivo nagovarjajo. Naj hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.

»Od najlepših panoramskih razgledov do najskromnejših oblik življenja, vse je narava in stalen vir čudenja in spoštovanja. Poleg tega je nenehno razodevanje Boga.«*

*Papež Frančišek: Hvaljen, moj gospod – laudato si’: okrožnica o skrbi za skupni dom, Družina 2015.

***


(Fotografije: Borut Peršolja)

***
ČISTO NAVADNA GORA

Pretekle objave:

PODPISI POKRAJINE 9

PODPISI POKRAJINE 8

PODPISI POKRAJINE 7

PODPISI POKRAJINE 6

PODPISI POKRAJINE 5

PODPISI POKRAJINE 4

PODPISI POKRAJINE 3

PODPISI POKRAJINE 2

PODPISI POKRAJINE 1

  • Share/Bookmark