Arhiv za ‘ zhoja’ Kategorija

KO HODIM, HODI BIZON

Nedelja, Maj 8th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974

UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!

In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.

Letim, letim in ne odneham.« (42)

Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.

Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.

***

Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:

»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)

»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)

»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)

»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)

»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)

»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)

»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)

»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)

»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)

»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)

»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)

»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)

»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)

»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)

»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)

***

»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«

Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!

»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«

***

V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:

»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«

Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.

***

Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.« (Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).


München–Pariz. (vir: Google Zemljevid)

Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.

Zhoja!

Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.

Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!

»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«

  • Share/Bookmark

ČEZALPSKA DOLGOHODNICA

Sobota, Maj 7th, 2022

Ob prvem Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgohodno alpsko povezovalko – Via Alpino, ki teče čez osem alpskih držav od Trsta v Italiji skozi Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, Lihtenštajn, Francijo, Švico do Monaka v Monaku.

Čezalpska dolgohodnica Via Alpina bo predvidoma letos informacijsko posodobljena. Cilj je ne tako redkim obiskovalcem »rdeče« planinske poti omogočiti večjo varnost in preglednejšo orientacijo. Aplikacija bo, v petih alpskih jezikovnih različicah, uporabnikom omogočala dostop do svežih informacij o razmerah na poti, o planinskih kočah in opisih posameznih odsekov poti. Omogočala bo medsebojno izmenjavo informacij in izkušenj uporabnikov, kar bo nedvomno izboljšalo kakovost logističnega in vsebinskega načrtovanja poti.

Za hitrejšo izvedbo projekta je CIPRA International, ki je zadolžena za vodenje sekretariata Via Alpine, začela kampanjo zbiranja denarnih sredstev z množičnim financiranjem (crowdfunding).

Narava in kultura se na 1877 km gorskega površja povezujeta v hojo in plezanje. Počasni ritem pohojevanja, ki ga narekuje vsaj 108.000 zasoplih višinskih metrov, napolnjujejo razgledi na gozd, pašnike, grebene, ledenike in doline. (Štejejo tudi razgledi v samega sebe.)


(Fotografije: Borut Peršolja)

Mreženje aktivnih gornikov, ki s svojim telesom v peš gibanju sooblikujejo trajnostni gorniški turizem, si zasluži podporo mojega donatorskega kluba 200.

Nekoč, nekdaj, pa tudi v živo.

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE (12)

Sobota, Marec 19th, 2022

Kam?

V resnici odgovor na to vprašanje sploh ne bi smel biti težak.

Odgovor bi lahko bil: KAMORKOLI!

Kamorkoli, v tesni odvisnosti od pridobljenega znanja, izkušen, veščin in motiva. Motiva, ki nas žene na vrh, v krepitev zdravja, v kondicijski trening, v druženje s prijatelji, v žlahtno samost. Ko je sprejeta miselna odločitev o odhodu, sledi relativno zahteven proces priprave. Ne gre samo za logistiko, ne gre samo za pridobivanje podatkov, informacij, ki nam bodo omogočili razved in vodljivost. Gre za izjemno zanimiv preplet vsebin, za številne izbire in možnosti, gre za zavestni in podzavestni miselni proces, ki določa naš uspeh. To pa je živeti v Alpah, da ne rečem preživeti in se nadejati veselja ob naporu, doživetju in miru, ki nas prevzame po kakovostno izpeljanem gorniškem dejanju.

Moje največje veselje je še vedno v gorah!

Naj tako tudi ostane.


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

Pretekle objave:
PODPISI POKRAJINE 10

PODPISI POKRAJINE 9

PODPISI POKRAJINE 8

PODPISI POKRAJINE 7

PODPISI POKRAJINE 6

PODPISI POKRAJINE 5

PODPISI POKRAJINE 4

PODPISI POKRAJINE 3

PODPISI POKRAJINE 2

PODPISI POKRAJINE 1

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE (11)

Torek, Februar 1st, 2022

Gledati. Videti.

Upirati, usmerjati, razvedati pogled je veščina, ki vedno in kjerkoli na svetu odganja dolgčas. Gledati na vse strani je poseben gorniški privilegij. Sredi morja je tak pogled resnično brezmejen, v gorah pa je mogoče gledati v tla, navzgor, okoli, stran. Vedno se da najti greben, vršino, zaplato gozda, na kateri se oko ustavi, spočije, izostri pozornost. Ne, na razglednem vrhu ni mogoče gledati kakor bik ali tele v nova vrata, torej neumno ali začudeno. Čeprav …

Ni pa redko, da ima kdo priprte oči. Še pogosteje pa, da gleda, pa nič ne vidi. Vídeti, z vidom zaznavati, ostro, razločno videti kaj s prostim očesom se zdi nagonska, niti malo priučena veščina, ki jo obvladamo vsi videči. Povezati videno z besedami, ki gledišče opiše, pa je resnično mojstrstvo. Ne samo mojstrstvo pisatelja, temveč mojtsrtvo vodnika. Vodnika, ki je sposoben zaznavati (videti!), kaj se mu dogaja za hrbtom.

Videti, govoriti in občutiti brez besed pa je modrost, ki ti jo dajejo okušati gore. Gore so zato hoja in zato zgodba.

Zhoja, hoja z zgodbo.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Pretekle objave:
PODPISI POKRAJINE (10)

PODPISI POKRAJINE (9)

PODPISI POKRAJINE (8)

PODPISI POKRAJINE (7)

PODPISI POKRAJINE (6)

PODPISI POKRAJINE (5)

PODPISI POKRAJINE (4)

PODPISI POKRAJINE (3)

PODPISI POKRAJINE (2)

PODPISI POKRAJINE (1)

  • Share/Bookmark

PODPISI POKRAJINE 10

Nedelja, Januar 30th, 2022

Pokrajina in njene prvine so določene z obliko, pri kateri pride do izraza estetika, s konstrukcijo, ki je pogojena z gradivi gradnje, ter funkcijo, ki je osmišljena z vsebino, praktično pa tudi z merami. Pokrajinske sestavine soustvarja vrsta prvin.

Če so na primer tipične arhitekturne prvine na fasadi stavbe vrata, okno, balkon, stopnice …, so pokrajinske prvine kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

»Vse tvarno vesolje je govorica božje naklonjenosti, njegove neizmerne ljubezni do nas. Prst, voda, gore, vse je znamenje božje nežnosti.«*

Besede papeža Frančiška neminljivo nagovarjajo. Naj hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.

»Od najlepših panoramskih razgledov do najskromnejših oblik življenja, vse je narava in stalen vir čudenja in spoštovanja. Poleg tega je nenehno razodevanje Boga.«*

*Papež Frančišek: Hvaljen, moj gospod – laudato si’: okrožnica o skrbi za skupni dom, Družina 2015.

***


(Fotografije: Borut Peršolja)

***
ČISTO NAVADNA GORA

Pretekle objave:

PODPISI POKRAJINE 9

PODPISI POKRAJINE 8

PODPISI POKRAJINE 7

PODPISI POKRAJINE 6

PODPISI POKRAJINE 5

PODPISI POKRAJINE 4

PODPISI POKRAJINE 3

PODPISI POKRAJINE 2

PODPISI POKRAJINE 1

  • Share/Bookmark