Arhiv za ‘ zakonodaja’ Kategorija

FERATNO SLEPOMIŠENJE (2)

Sreda, Avgust 19th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del)

V prejšnjem prispevku smo postavili okvir v katerem razmišljamo o feratah v Sloveniji. Okvir upošteva dosedanji razvoj ter jasne, nedvoumne programske usmeritve planinske organizacije.

Vzporedno z razpravo o priporočilih je PZS v začetku leta (6. 1. 2015) izvedla interni posvet na temo urejanja Zavarovanih plezalnih poti. Davo Karničar je interno ugotavljal, da je »zanimivo, da se je PZS distancirala od tega dela in da je potrebno razmišljati, da za takšnim objektom in animacijo stoji PZS.« Hitro pa se je pokazalo, da se moti, saj je podpredsednik PZS in vodja delovne skupine za vodila Miro Eržen prvič jasno razkril namene PZS: »Ferate, ki se bodo gradile zaradi povečanja obiska planinskih koč, so smiselne, ker imajo potencial in interes s strani PD, kar zagotavlja tudi sredstva za njihovo vzdrževanje.«

Krog je tako – tudi v naravi – sklenjen: jezerjanska ferata, ob odprtju katere je bil navzoč tudi Eržen (»ki naj bi v govoru opozoril, da PZS pri tem projektu ni sodelovala in da izvajalci (predvsem PD Jezersko) glede tega prevzemajo polno odgovornost«), je docela smiselna, saj bo polnila Češko kočo.

SKLEP 13/4: Planinska zveza Slovenije si je sama določila v Zakonu o planinskih poteh, da novih poti ne bo, zato se člani IO KVGN ne strinjamo z gradnjo novih plezalnih poti, ker gre v konkretnih primerih za gradnjo športnih objektov in ne planinskih poti. Predlagamo, da se pobudniki takih poligonov usmerijo v degradirana območja (kot so npr. kamnolomi, opuščeni rudniki, ostala industrijska območja). (Seja IO KVGN 7. 4. 2015)

Eržen je pravzaprav samo utrdil stališče izpred štirih let, ko je v pogovoru za Planinski vestnik Franc Kadiš na vprašanje, kakšno je stališče PZS do izgradnje oz. nadelave ferat v dolinskem oz. sredogorskem območju odgovoril »da predvsem v visokogorju ne nadelujemo novih poti ali ferat, ampak samo vzdržujemo že obstoječe poti. V dolinskem in sredogorskem območju pa se temu najbrž ne bo možno izogniti. Širše razprave sicer še ni bilo, v PZS pa smo oblikovali predlog, da podpremo manjše število zelo zahtevnih plezalnih poti na teh območjih. Uredijo naj se kot učni poligoni, kjer se bodo lahko naši planinci ustrezno pripravili in usposobili za obiske ferat v soseščini.«


Ferata gor ali dol, samo da se dogaja!
(Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašanje – zaenkrat brez odgovora – je, kdo v PZS je oblikoval ta predlog in ga kasneje tudi spretno sprejel/uveljavil. (Še beseda o učnih poligonih, na katere se sklicujejo vsi po vrsti: nekoč smo jim rekli plezalni vrtci, danes plezališča. Kvečjemu bi bila primerna raba učno plezališče.)

Če potegnemo črto, potem PZS:
- formalno pravno in programsko ferat še ne podpira,
- jih pa že gradi z lastnim znanjem in opremo* ter
- jih (že) prepoznava in jim bo priznala očetovstvo, če bodo polnile planinske koče in če so namenjene gorniškemu usposabljanju, zlasti otrok in tistih, ki k sreči hodijo feratirati v tujino (zaenkrat kaže, da je za PZS za nadelavo dovolj, če je izpolnjen vsaj eden od obeh prisrčnih pogojev).

(* »UO PZS ali predsedstvo PZS tega projekta nista obravnavala. V okviru PZS ni bila sprejeta nobena odločitev pristojnega organa glede kakršnega koli sodelovanja PZS pri tem projektu. Bilo pa je ugotovljeno, da sta dva markacista sodelovala pri nadelavi, a ne v imenu KPP oz. PZS, ampak samostojno. Pri tem je bilo žal tudi ugotovljeno, da sta brez ustreznega dovoljenja uporabila tehnično opremo PZS.« iz odgovora PZS)

Poglejmo ta dva prisrčna pogoja nekoliko podrobneje:

Na že omenjenem posvetu je svoje (osebno?) stališče predstavil Jože Rovan (v zapisniku je predstavljen kot markacist in načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS): »Na tako urejenih planinskih poteh (mišljene so zelo zahtevne planinske poti, opomba BP) do sedaj še ni bilo nesreče zaradi samih varoval.« V času sprejemanja dokumenta pa je Rovan v razpravi »izpostavil, da ne smemo dopustiti, da se obstoječe ZZ planinske poti predela v ferate. Strinja pa se z vzpostavitvijo šolskih poligonov, predvsem v bližini koč, ki so se usmerile v usposabljanje.«


Ne glede na velik obisk gorniško neveščih obiskovalcev, ostaja zavarovanje poti uganka z rešitvijo le za gorniško vešče obiskovalce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če pustimo ob strani, da pri poteh, ki jih omenja Rovan, ne gre za varovala, temveč pomagala, je smiselno vprašanje, ali stanje, ko na vseh slovenskih zelo zahtevnih poteh pomagala nadomeščajo varovala, ni prispevalo h kateri od gorskih nesreč, ki se vsako leto dogajajo na zelo zahtevnih plezalnih poteh? Sam ne poznam predloga, da bi »obstoječe ZZ planinske poti predelali v ferate«, zato bi bilo zanimivo, celo nujno, da bi Rovan tak predlog predstavil javnosti. Poznam pa več predlogov, da bi – opirajoč se na projekt kakovostne množičnosti – obstoječa pomagala zamenjali z varovali in s tem omogočili učinkovito rabo samovarovalnega sestava na zelo zahtevnih planinskih poteh, vendar je Komisija za planinske poti brez kakršnekoli razprave ali javno objavljenega stališča tovrstne predloge pospravljala v (Rovanov?) predal.

Na moje poizvedovanje so mi s PZS sporočili, da je »KPP tematiko ferat oz. zahtevnih zavarovanih poti večkrat obravnavala, vendar ni sprejela nobenega sklepa, zato na to temo ne morem podati nobenih zaključkov.«

»Treba je uveljaviti načelo, da se lahko celo na najzahtevnejših markiranih stezah pri nas vsak izkušen planinec sam varuje. Na zares zahtevnih odsekih poti dodajamo zdaj klinom še jeklenice, tako da se vanje lahko vpne vsak, ki gre seveda tako opremljen na pot v gore, in se sam varuje.«
Planinski vestnik, november 1987

Miha Habjan je na posvetu povedal, »da se KA do tega ni opredelila. Osebno pa ocenjuje, da so takšne poti zaželene s strani uporabnikov in jih je smiselno vzpostavljati. Izpostavil je tudi turistični potencial v primerjavi s tujino.« Zasebno stališče gorskega vodnika, ki je v prostem času načelnik Komisije za alpinizem, je očitno v nasprotju s (tradicionalnimi) programskimi dejavnostmi komisije, ki jo vodi. Glede usposabljanja je doslej veljalo, da kdor želi gledati zrak med nogami (=plezati) naj gre v alpinistično šolo (ki ima v Sloveniji skoraj stoletno tradicijo) oziroma naj si najame gorskega vodnika (ki ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo). Res pa je, da je alpinistična šola v času Habjanovega vodenja komisije postala mnogim cenovno nedostopna, saj je iz sfere prostovoljstva odločno splezala v sfero pridobitnosti alpinističnih odsekov in klubov.

»KA je tematiko obravnavala, vendar ni sprejela nobenih posebnih sklepov. KA PZS je mnenja, da so plezalne poti prihodnost, in podpira idejo gradnje, če se pri tem upoštevajo določeni vidiki (naravovarstveni, potek plezalne poti – ne prek obstoječih smeri, lastništvo, razvoj turizma itd.)« so mi v zvezi s tem naknadno sporočili s PZS.

Ni še dolgo nazaj, ko so se gorski vodniki norčevali iz vrvnih ograj, ki je eden od temeljev vrvne tehnike slovenskega prostovoljnega vodništva. So jeklene vrvi, klini in skobe (še zlasti, če jih po priporočilih PZS vgradi nekdo drug, po možnosti z javnim denarjem) toliko pohodniško pridobitnejše od najlonske vrvi, da se splača “večji skupini ljudi – obiskovalcev gora ne-alpinistov odpreti nov svet strmih in prepadnih sten”?


Modrina misli, bistrost sporočila. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franc Gričar (načelnik Vodniške komisije PZS) je ponovil stališče o učnih poligonih in »izpostavil, da je potreba po takšnih poteh za namene usposabljanja vodnikov in trening vodnikov in udeležencev pred odhodom v tujino.« Gričar dobro ve, da slovenska licenca za kakršnokoli vodenje seže samo do državne meje (in ne doseže niti slovenskega zamejstva) in tudi ve, da velika večina vodnikov PZS za vodenje po feratah sploh ni usposobljena in da številni, ki tovrstna vodenja izvajajo danes, to delajo nezakonito in pogosto tudi kot delo na črno.

S PZS so mi sporočili, da je »VK to tematiko na seji obravnavala, vendar ni bilo posebnih sklepov, zato ni bilo nič posebej zapisano v zapisniku.«

Da je gorniško usposabljanje priročen izgovor kaže tudi predsednik PD Lisca Rok Petančič, ki je letošnjo nadelavo poti na Lisco upravičil kar z dobrobitjo otrok: »Plezalni del bo učni poligon za otroke. Ko smo bili mladi, smo se s tovrstnimi potmi srečali šele v Alpah.« Takšno stališče predsednika društva z eno najdaljših tradicij dela z otroki, si ne zasluži niti komentarja, saj v celoti odstopa od strokovne doktrine planinske organizacije. (Pot na Lisco pa je svečano odprl Viki Grošelj, nekdanji ustanovni član in generalni sekretar Mountain Wilderness Slovenija, društva za ohranjanje neokrnjene gorske narave, ki se je na plezanje varno podal s preizkušenim najlonskim vozlom.)


Odprtje ferate na Lisci kot priložnost za utrjevanje gorniških pravil v praksi. (Fotografija: Ljubo Motore, vir: spletna stran PD Lisca Sevnica)


(vir: Slovenske novice)

Na internem posvetu, ki so ga sklicali in se ga udeležili funkcionarji PZS, so prevladovala njihova zasebna stališča. Se spomnite uvodnega zapisa v prejšnjem prispevku: “Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice.”

***

Feratna problematika je do skrajnosti izostren odsev stanja gorniške stroke in gorniške politike. Zakaj ne začutijo, da se ne smeš oprijeti, kadar se je bolje spustiti?

“Tovrstna problematika je vedno bolj pereča, saj je vedno več pobud za tovrstne ferate, v PZS pa do sedaj nismo bili sposobni sprejeti jasnih stališč do teh dejavnosti v gorskem svetu. Zato nas dogodki prehitevajo po levi in desni in vse, kar lahko sporočimo tistim, ki se želijo tega lotiti je, da ferate ne smejo biti označene z markacijo. PZS je pred leti sprejela sklep, da novih planinskih poti v visokogorju ne bo nadelovala, a kot rečeno, v tem primeru ne gre za planinske poti.”

Tako zgornje stališče inovativno izgleda na najnovejšem zemljevidu Grintovci: ferata na Češko kočo je na njem vrisana kot planinska pot z varovali (vrisana je z rdeče obarvanimi pluski oz. križci). Ferata na Lisci pa je lepo zmarkirana s Knafelčevimi znamenji za prepovedan promet.


Legenda na zemljevidu Grintovci, ki ga je poleti, z dvoletno zamudo, izdala Planinska založba. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob vsem, kar vemo doslej, bi torej kategorizacija planinskih poti morala izgledati precej drugače, kot to predlaga in razume PZS:

Nezahtevna/Manj zahtevna planinska pot
Zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna plezalna planinska pot
Ferata

Andrej Mašera je leta 2011 zapisal, da se je s feratarstvom dejansko rodila nova gorniška disciplina. Sam dodajam: nova pohodniško turistično-pridobitna disciplina. V slovenskih razmerah pa to pomeni, da se stroški iz območja lastne odgovornosti selijo v breme zdravstvene blagajne. O tem pa v prihodnjem prispevku.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

FERATNO SLEPOMIŠENJE (1)

Torek, Avgust 18th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del)

V dosedanjih prispevkih sem opozoril na neučinkovitost uporabe samovarovalnega sestava na obstoječih (slovenskih) zelo zahtevnih plezalnih poteh, na napačno poimenovanje oblike gibanja (hoja/plezanje) na stenskih planinskih poteh ter na neupoštevanje izjemnega pomena ustrezne priprave na dejavnosti v gorah ob površni rabi pojmov izlet, pohod, tura. Vse skupaj pa se jasno razgali ob problematiki ferat, ki jih v Sloveniji bojda nimamo …

Da je ta tudi v Sloveniji aktualna je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazala odločna razprava o nadelavi nove zavarovane poti v območju alpinistične smeri Trikot v Dolgem hrbtu, katere idejni vodja je bil – kdo drug kot – Franci Ekar. Uspelo mu je z novo potjo na Veliko Babo (1984), ferato na Dolgi hrbet pa mu je preprečil tedanji načelnik Komisije za planinske poti Franci Vesel z odločno podporo domačega, torej jezerskega planinskega društva.


Z ene od najstarejših nadelanih poti v Sloveniji. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nov val razprave se je razvil leta 1996, ko je Andrej Mašera pri Sidarti prvič v večji nakladi (kar nekaj teh opisov je Mašera objavil že prej) izdal 50 zavarovanih plezalnih poti (zdaj je na voljo že tretja, dopolnjena izdaja). Zdi pa se mi, da je še več razburkanja povzročil leta 1999 Sidartin izid Habjanovega vodnika Manj znane poti slovenskih gora, ki je – knjižno razdevičil – številne neoznačene poti, brezpotja in lažje alpinistične vzpone. (Pri tej trditvi je seveda treba zamižati na obe očesi ob objavah Tume, zapisih v Planinskem vestniku, alpinističnih vodnikih in Miheličevih opisih v enciklopedičnih Julijcih.)

Živahna, tokrat tudi že spletna forumska razprava se je vnela ob nadelavi ferate na avstrijsko/slovenski Cjajnik (2006), ob nesreči v grapi Sedlščka (2007) in vsemu kar je sledilo v naslednjih letih (tematska številka Planinskega vestnika aprila 2011) in kar so s pomenljivim imenom Demokracija na domačih ZPP zvesto popisovali zlasti Uličarji.

Na spletnem portalu hribi.net takšne poti imenujejo izjemno zahtevna označena pot, uradno jih zaenkrat še imenujemo zelo zahtevne poti, tudi zavarovane plezalne poti, »pri čemer se zdi, da je pridevnik “zavarovana” skorajda odveč, saj pri nas vsaj uradno ni poti, ki bi bile samo markirane, ne pa zavarovane. Nekaj takih sicer je v naših gorah, a verjetno bolj zaradi slabega vzdrževanja kot pa zaradi posebnega namena.« Avtor teh besed – Andrej Mašera – k temu doda, da »ker se ime vse bolj udomačuje tudi pri nas, ne vidim razloga, da ne bi izraza “ferata” blagohotno sprejeli tudi v slovensko planinsko izrazje.« Z Mašero se popolnoma strinjam.

Slovenske vzornice novih ferat so ferate v Bavšici (2009), na Gonžarjevi peči (2011), Boču, pod Češko kočo (2014) in na Lisci (2015). Že dlje časa pa so tovrstne poti načrtovane v Kamniški Bistrici (pod okriljem srednjeveške Meščanske korporacije), na Kamniškem in/ali Kokrskem sedlu (PD Kamnik), na Grančišču (Slovenski planinski muzej), čez Črno goro, Požar in Mlinarice (Slovenski planinski muzej, Slovenski gorniški klub Skala), na Dolgem hrbtu (Jezersko) in na Zelenici (PD Tržič), verjetno pa še marsikje drugje (tako v glavah ljudi, ki pripadajo planinskim društvom, kot tudi v glavah zagnanih in vedno proaktivnih pohodniških turističnih delavcev).


Kaj se skriva in kaj odkriva? (Fotografija: Borut Peršolja)

Predno gremo v strokovni del zgodbe, si postavimo še miselni okvir, ki je zlasti ob tej problematiki značilen in simptomatičen. Za ta namen si bom sposodil besede Dnevnikove novinarke Tanje Lesničar Pučko:
»Večja odprtost debate, ker ljudje zasebno govorijo, česar si javno ne upajo? A ni točno to glavni problem tega sesuvajočega sveta? Da odločevala in premišljevala zasebno govorijo in delajo eno, v delovnem okolju drugo, javno pa tretje? Da zasebno zastopajo sporna stališča, javno pa flancajo rožice?

Če kaj, me na tem svetu ne zanimajo zasebna stališča ljudi, ki imajo takšno ali drugačno moč. Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice. Za prihodnost vseh nas je bolje, da jih nikoli ne spoznamo, sicer bi nas brezup glede prihodnosti do konca zadavil. Za boljšo prihodnost pa je nujno, da se razlika med njihovim zasebnim in javnim mišljenjem zmanjša na minimum ali pa se ta razlika brez usmiljenja javno razkrije.«

Imejte to v mislih, ko boste brali prispevek.

***

Kje se torej začne slovenska razprava o feratah? Eden od začetkov (če po načelu od majmuna do AVNOJA preskočimo železodobno prvo svetovno vojno …) torej – pomenljivo – sega na Jezersko, ko je PD Kranj želelo od Kranjske koče potegniti novo pot na Dolgi hrbet. Tudi zaradi tega predloga je PZS leta 1987 na skupščini sprejela dokument z naslovom Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je le-ta v naprej za nedoločen čas samoomejila (gre za eno prvih uporab previdnostnega načela, vendar te vrednote PZS večinoma ne prepoznava).

Vsa novodobna razprava bi zato morala izhajati iz doslej sprejetih stališč planinske organizacije, ta pa so:
- prepoved označevanja in nadelave novih planinskih poti, še zlasti v visokogorju (prvič sprejeto leta 1987 na skupščini PZS, zatem leta 1999 na skupščini PZS in leta 2007 – posredno v obrazložitvah vloženega predloga zakona o planinskih poteh – v Državnem zboru),
- omejitev CAA (leta 2009), med drugim zato, ker gorska pokrajina z njimi »izgublja naravnost in nedotaknjenost«,
- da osebna tehnična oprema obiskovalcev gora na planinskih poteh služi predvsem povečanju lastne varnosti, ne pa premagovanju težav, ki jih obiskovalci premagujejo s plezanjem in ne z nameščenimi pomagali (sprejeto na zboru inštruktorjev planinske vzgoje na Vršiču 1993, obnovljeno leta 2005 v Planici, vmes pa leta 2002 dobilo mednarodno potrditev z Listino vrhov ob mednarodnem letu gora).

Ne trdim, da so te odločitve lahko nesmrtne in nespremenljive, saj je vse živo in dejavno, trdim pa, da bi morale biti kakršnekoli nove odločitve sprejete na enak način kot obstoječe in veljavne. Pri tem pa ponovno opozarjam na (nova) določila statuta PZS, ki v 11. členu zavezujejo, da se mora PZS o vseh javno pomembnih zadevah posvetovati tudi z večinskimi, nečlanskimi obiskovalci gora in ne samo s svojo lastno, interno javnostjo.

Dosedanja smer lotevanja te problematike kaže popolno neupoštevanje omenjenih principov. Vsi dosedanji posegi ignorirajo sprejete dogovore, PZS pa že tri leta zavestno zamuja z novimi programskimi vodili.

Se pa iz ravnanj vodstva PZS nakazujejo obrisi novih rešitev: upravni odbor PZS je na 17. seji (19. 9. 2013) sprejel vsebinska izhodišča Planinske zveze Slovenije za novo zakonsko ureditev planinskih poti. Med drugim v teh izhodiščih piše, da bo v noveliranem zakonu »dopustna označitev že obstoječih poti s planinskimi oznakami in omejena gradnja novih planinskih poti. V visokogorju ne bo dopustna gradnja novih planinskih ali drugih poti.« Kategorizacija poti naj bi se razširila tako, da bi se dodala »kategorija izjemno zahtevna planinska pot.« Na koncu pa je omenjeno, naj se »preuči možnost, da se v okviru zakona uredi tudi vzpostavitev, vzdrževanje, evidence in pogoji ter način skrbništva za poligone za gibanje po zavarovanih plezalnih poteh v sredogorju«.

***

Planinska organizacija se je razprave o feratah dolgo ogibala (čeprav je bilo več tovrstnih pobud; o njih nedoločno govori tudi Franc Kadiš v pogovoru za Planinski vestnik), dokler nista Milan Domitrovič in Mijo Kovačevič prepričala sedanjega predsednika PZS, ki je njuno (sicer že nekaj let staro) gradivo Priporočila za gradnjo, vzdrževanje in obnovo zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji prvič kot 11. točko uvrstil na dnevni red 16. seje upravnega odbora PZS (13. 6. 2013). Dokument, ki je sprva obsegal 66 strani, je v postopek vložil – POZOR! – Odbor za preventivo in usposabljanje.


Bolje petkrat, kot nikoli … (Fotografija: Borut Peršolja)

Na 16. seji pa se je zgodil preobrat, saj je predsednik PZS točko (kasneje se bo izkazalo, da kar za dve leti!) umaknil z dnevnega reda. Iz zapisnika seje lahko razberemo razlog umika: “po ponovni preučitvi je predsednik PZS ugotovil, da gradivo ni bilo ustrezno pripravljeno, kar je predvsem posledica želje po čimprejšnji sistematični ureditvi tega področja in za to niso bila predhodno opravljena vsa potrebna usklajevanja. Zato se je za morebitne težave opravičil vsem vpletenim in dodal, da v celoti sprejema odgovornost za nastali zaplet in da bo v najkrajšem možnem času z vsemi vpletenimi poskušal doseči sprejemljiv kompromis.”

Kaj vse se je dogajalo v času po sklicu seje lahko le ugibamo, Komisija za planinske poti je (že pred tem) ostro odreagirala, pojavila so se mnenja, da je dokument »jasna kritika, da KPP ne dela dobro in si GV preko izdelave poligonov prizadevajo za sesutje sedanjega sistema zavarovanja poti, da predlog kliče k ustanovitvi profesionalne ekipe, ki bo povozila prostovoljce in da A testiranja vgrajene opreme niso edina zveličavna …«. Gradiva se je Komisija za planinske poti PZS vztrajno otepala, saj ga je poznala že precej prej, predno se je začel zakonodajni postopek PZS. Komisija se je razglasila za nepristojno, zato je čast postopka in obravnave pripadla Odboru za usposabljanje in preventivo.

Čas pa je neusmiljeno tekel, izvedbe v naravi – ves čas ob védenju PZS – so se vedno bolj zgoščevale.

Upravni odbor PZS je Priporočila PZS za gradnjo, vzdrževanje in obnovo zavarovanih plezalnih poti – po dveh neizrazitih in zaspanih obravnavah – sprejel na letošnji 6. seji (18. 6. 2015). Uvodni stavek tega priporočila se glasi: »Z gradnjo zavarovanih plezalnih poti se večji skupini ljudi – obiskovalcev gora ne-alpinistov odpira nov svet strmih in prepadnih sten.« V tem stavku je povedano vse, zaradi česar ta priporočila ne bi smela biti sprejeta. Še več: PZS je ta priporočila pripravila za druge, »kot strokovne in neobvezujoče smernice za organizacije, ki v Sloveniji želijo graditi nove zavarovalne plezalne poti«, hkrati pa so ta priporočila »tudi smernice PZS na področju zavarovanih plezalnih poti.« Ste razumeli?


Ponudba v izložbi, stališča odgovornih pa nejasna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtorji (v sprejeti različici se je prvima pridružil še Damjan Omerzu) so prepričani, da bo s priporočili »opazen velik dvig kvalitete pri načrtovanju, izgradnji in vzdrževanju tovrstnih poti«. Bojim se, pravzaprav prepričan sem, da priporočila ne bodo imela nikakršnega vpliva na planinsko organizacijo, saj je najboljša stran tega gradiva ta, da so avtorji v tehnično inženirskem smislu nakazali, kako se je treba lotevati gradbenih podvigov na planinskih poteh. Kdor je videl tehnično dokumentacijo za nadelavo Gonžarjeve peči mu je popolnoma jasno, zakaj se je Komisija za planinske poti razglasila za nepristojno. Raven priprave gradiva nekaj svetlobnih let odstopa od idejnih zasnov in popisov, ki jih običajno pripravi ekipa Tehnične podkomisije, ko se loti obnove katerekoli zelo zahtevne plezalne poti v Sloveniji. Če bi bile stvari elaborirane in protokolirane vsaj približno na podoben način, potem bi bilo na naših poteh že doslej manj izrazito avtorskih rešitev posameznih markacistov udarnikov.

V omenjenih priporočilih je treba posebej izpostaviti inovacijo gumijastega varnostnega stožca, ki z namestitvijo nad sidri ublaži prosti pad v navpičnicah. S tem se »precej zmanjša možnost loma vponke in hkrati precej ublaži sunek sile zdrsa.« Stožec je že del opreme na ferati na Češko kočo.

Strokovna šibkost priporočil pa se kaže v popolnem spregledu dosedanjega dogajanja, strokovnega razvoja, danih pobud in posredovanih predlogov v preteklosti, v površni terminologiji (»alpske zavarovane plezalne poti, prave športne zavarovane plezalne poti, zabavne poti, visokogorske markirane poti in navadne zavarovane poti«), v poetičnosti opisov (»pravi gorski svet, gradnja poti v pokončnem svetu«) in v inovativnosti, kako odgovornost načrtovalca poti prevaliti ali vsaj nekoliko prerazporediti na pleča nekoga drugega (»načrtovanje zavarovalne poti naj bo v soglasju z GRS, gradnja je zaupana markacistom in opremljevalcem športno plezalnih smeri«). Za ironični pridih pa je dodano, da je »lepota narave v okolici zavarovane plezalne poti in/ali posebni izzivi športno tehnične zahtevnosti načrtovane poti osnovno merilo za njeno izvedbo«. Avtorji gradiva so tudi čez noč in brez kakšne posebne obrazložitve zamenjali do sedaj uveljavljen izraz žična vrv (o katerem je tedanja Komisija za vzgojo in izobraževanje razpravljala na več sejah) z jeklena vrv.

Za celovito razumevanje tematike spomnimo tudi na tako imenovani pozicijski dokument z naslovom Zelo zahtevne poti v naravi in krajini (uporabljam uradno različico PZS, čeprav sta prevod in pravopis obupna), ki ga je Združenje planinskih organizacij alpskega loka (CAA) sprejelo leta 2009. Dokument med drugim poudarja, da se zaradi »zelo zahtevnih poti spreminjajo značilnosti lokalne pokrajine in se izgublja njena naravnost in nedotaknjenost.« Dokument predlaga, da naj se »nove zelo zahtevne poti umeščajo le v turistična ali drugače dostopna oz. z javnim prevozom ali žičnicami dosegljiva področja,« da naj ne bo »nobenih zelo zahtevnih poti v nedotaknjenem naravnem visokogorju« in da se »na gorah katerih vrh je možno doseči le s plezalnimi smermi ne sme urediti zelo zahtevnih poti«.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZABAVLJAŠKI IZLET NA TERMINOLOŠKI TRIGLAV

Torek, Avgust 11th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del)

»Izleti in pohodi v naravi, po bolj ali manj gričevnatem svetu so številnim del vsakdanjika in ena od najbolj priljubljenih športno rekreativnih dejavnosti v Sloveniji. Včasih jih imenujemo izletništvo in pohodništvo, drugič planinarjenje in gorništvo. Vse dejavnosti so med seboj prepletene, razlikujejo se predvsem po trajanju in dolžini ter zahtevnosti poti.«
Burnik, S. (2015): Hribi nas kličejo, odzovimo se jim! Polet O2. Ljubljana.


Gremo? Gremo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Sprehodi, izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa (=usposabljanja), hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov, mladih, odraslih, starejših in veteranov v gorniški družini. Dobra priprava, ki vključuje ustrezno izbira cilja in poti, odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Spomnimo, da pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Vsemu temu prilagodimo željo po premagovanju naporov s ciljem, da se varno in zadovoljno vrnemo domov.

Glede na ta velik pomen pa je zanimivo vprašanje, kaj razumemo pod (različnimi) pojmi izlet, pohod, tura. Med raznovrstnimi pisci, zlasti na spletu, pa tudi v nekaterih knjižnih vodnikih, pogosto naletimo na formulacije »lažji izlet, težja tura«. Tako tudi različna planinska društva v istem letnem času in po isti poti vabijo – eno na izlet na Triglav , drugo na pohod na Triglav, tretje pa na turo na Triglav.

V Googlovem iskalniku najdemo (10. 8. 2015) naslednje število zadetkov za:
- izlet in vabilo na Triglav: 47.800,
- pohod in vabilo na Triglav: 37.300,
- turo in vabilo na Triglav: 22.800.

Po Googlu torej ni dvoma – če gremo na Triglav, je to prvovrsten izlet, kvečjemu pohod!

Pojavnost posameznih besed v korpusih jezika:

***

Temeljno referenčno terminološko delo je Planinski terminološki slovar (Humar 2002). Gre za razlagalni, normativni in prevodni slovar, ki pomeni osnovno delo na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni. Poglejmo opise:

izlèt ~éta m
nekajurna ali ves dan trajajoča hoja, smučanje, bivanje v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev, znamenitosti

planínski izlèt ~ega ~éta m
krajši, manj naporen izlet planinca ali skupine planincev v gore

pohôd ~óda m
daljša hoja v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev, znamenitosti, ki zahteva večjo telesno pripravljenost in ustrezno opremo

planínski pohôd ~ega ~óda m
pohod večje skupine planincev v gorskem svetu, ki ga vodijo vodniki PZS, gorski vodniki in spremljajo člani GRS

túra ~e ž
daljša, napornejša hoja, plezanje, smučanje z določenim ciljem

planínska túra ~e ~e ž
daljša, napornejša hoja, smučanje v gorskem svetu


Do kam sežemo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pregled kar šestih različnih gesel – med drugim – pokaže naslednje ugotovitve, ki so pomembne za nadaljnje razumevanje tematike:
- posamezen termin je razčlenjen na širši (imenujmo ga turistični) in ožji (imenujmo ga gorniški) pomen: »izlet/planinski izlet, pohod/planinski pohod, tura/planinska tura«,
- razločevanje vsebuje/temelji na neorganizirani in vodeni dejavnosti: »izlet planinca ali skupine planincev«,
- planinski pohod ne vsebuje časovne dimenzije, ima pa zelo definiran organizacijski ustroj: »vodijo ga vodniki PZS, gorski vodniki in spremljajo člani GRS«,
- pri planinski turi umanjka plezanje in
- sprehoda Planinski terminološki slovar ne pozna.

***
Univerzitetni učbenik V gore …, ki ga je leta 1993 pri Didakti izdal dr. Silvo Kristan, namenjen študentkam in študentom Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, kot najpomembnejši razloček izpostavlja trajanje oziroma dolžino poti, ki se izrazi v fiziološki učinkovitosti ter območju izvajanja gorniške dejavnosti.

»O izletu navadno govorimo takrat, kadar gre za časovno in daljinsko krajše pešačenje. Časovno, daljinsko in zmogljivostno zahtevnejšemu izletu pravimo pohod. Za daljši, napornejši pohod rabimo tudi izraz tura. Z izrazom tura največkrat označujemo večdnevni visokogorski pohod.« (Kristan, 1993, str. 8,9)


Redke stvari v življenju so premočrtne. (Fotografije: Borut Peršolja)

***
Statut Planinske zveze Slovenije v 4. členu, ki razlaga pomen uporabljenih izrazov v tem najvišjem gorniškem pravnem aktu pravi, da so »planinske akcije planinski izleti, planinski pohodi, planinske ture …«. Definicij in vsebine posameznih akcij statut podrobneje ne opredeljuje.

***
Planinska šola in Vodniški učbenik, kot temeljni strokovni deli planinske organizacije, teh pojmov nikjer ne razčlenjujeta. Različni pisci posameznih poglavij termine uporabljajo različno, v skladu z namenom svojega prispevka.

***
Planinsko društvo Šoštanj je v svojem Planinskem popotniku v preteklosti uporabljalo naslednje definicije svojih vodenih aktivnosti:

Pohod je organizirana aktivnost v naravi za večje število udeležencev, praviloma po lahkih poteh in z različno dolžino trajanja. Organizator pohoda (npr. PD) zagotovi vodnike in ostalo logistično podporo izvedbi množične aktivnosti v naravi. Z osnovno planinsko opremo in ustrezno psihofizično pripravljenostjo se lahko pohoda udeleži vsak planinec.

Izlet je nekajurna ali ves dan trajajoča hoja, smučanje, bivanje v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev in znamenitosti. Z osnovno planinsko opremo in ustrezno psihofizično pripravljenostjo se lahko izleta udeleži vsak planinec, saj so izleti praviloma fizično manj naporni in potekajo predvsem po lahkih poteh.

Tura je daljša, napornejša hoja, plezanje, smučanje z določenim ciljem. Za turo je praviloma potrebna tudi dodatna planinska oprema, saj poteka v težjih pogojih (zahtevnejše poti) ter je namenjena psihofizično bolje pripravljenim planincem.

Za razliko od vseh drugih, je Planinsko društvo Šoštanj pohod – v tihi vrednostni hierarhiji – postavilo na prvo mesto. Zdi se, da so izhajali iz dejstva, da nekdo – organizator pohoda – poskrbi praktično za vse namesto nas. Tak pohod je samovoden, pa čeprav se ga udeležimo neorganizirano, poskrbljeno je za celotno logistiko s papico in pupico, zato je dejansko lahko dostopen komerkoli, brez kančka gorniških izkušenj.


Kako do nje: lahko in dolgo ali kratko in zahtevno? (Fotografije: Borut Peršolja)

***

Če skušamo povzeti dosedanje definicije v preglednico, potem razčlenjeni pomeni izgledajo nekako takole:

Glede na to, da imamo v Sloveniji poti kategorizirane v tri skupine, si poglejmo, v kakšni soodvisnosti so izlet, pohod in tura glede na obstoječo kategorizacijo (če odmislimo, da je vzpon na Triglav lahko hkrati izlet, pohod in tura):

Poglejmo, kako zgornja členitev deluje v praksi, če namesto splošnih terminov vpišemo na primer konkretne gorniške cilje:

Ob doslej zapisanem poizkusimo oblikovati dopolnjene in popravljene definicije izleta, pohoda in ture:

Že na prvi pogled se pokaže, da je – zaradi mešanih, prehodnih kategorij tipa pohod/tura – treba členitev zastaviti celoviteje in ob upoštevanju znanih načel in principov poimenovanja.

Z izrazi izlet, pohod, tura opisujemo naslednje lastnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na planinski poti,
- tehnično zahtevnost z vidika uporabe nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžino prehojene, preplezane ali presmučane poti,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinsko razčlenjenost površja v vzponu, spustu in ravnem površju glede na geografski tip površja (ravnina, gričevje, hribovje in gorovje),
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina izleta, pohoda, ture,
- motive gornikov in doživljajsko zmožnost gorske pokrajine,
- ciljno in starostno skupino ter število udeležencev, ki se loteva podviga,
- samovodenje ali vodenje z licenciranim vodnikom ter
- način priprave na izvedbo.

Navedene lastnosti kažejo, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. V zadnjih letih, ko sem se intenzivneje ukvarjal s to problematiko, sem tudi izdelal model, ki omogoča upoštevanje vseh zgoraj naštetih lastnosti. Gre za metodološko podobno matriko, kot jo poznamo pri ocenjevanju nevarnosti snežnih plazov pod imenom 3 x 3 metoda. Matrike zaenkrat še ne bom predstavil javnosti, v ta prispevek tudi še nisem vključil zimskih dejavnosti v gorah (zlasti turne smuke), čeprav imam tudi to pripravljeno. Rešitve bom predstavil, če bo izražen kakšen interes gorniške javnosti.


Kaj zmoremo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Že pri doslednejši rabi besed hoja in plezanje smo zapisali, da bi lahko bil v splošni in strokovni javnosti dosežen večji sporočilni (preventivni, didaktični) učinek, če bi bila vsebina in izrazje ustrezno usklajeni. Enako – ali pa še bolj – pa to velja za dosledno, pravilno in zato kakovostno rabo pojmov izlet, pohod, tura.


Tura, v varnem zavetju Venetov. (Fotografija: Borut Peršolja)

V primeru njihove jasno in pregledne terminološke rabe bi to na primer pomenilo:
- da bi se z dosledno, enoznačno in pravilno rabo lahko izognili zavajajočim ali netočnim opisom v različnih (društvenih) obvestilih, prijavnicah in opisih, kjer pogosto beremo, da »gre za lažji izlet na Triglav« ali pa da »težja tura ni primerna za vsakogar«,
- namesto tega bi bilo dovolj reči, da »gre za izlet«, saj bi bilo v naprej jasno, da je izlet že sam po sebi lažji (prevedeno v sedanji uporabniški jezik bi z uporabo sinonimov in izdatne tavtologije namesto lažji izlet napisali izlet izlet),
- da bi uporabniki v naprej vedeli, kakšnega gorniškega dejanja se lotevajo in bi temu v celoti prilagodili pripravo in izvedbo gorniške akcije,
- bi bilo lahko medijsko poročanje stvarnejše in objektivnejše.

Jožko Šavli navaja Franceta Bezlaja, »da so ime Ture nemški naseljenci prevzeli od slovenskih prebivalcev v obliki Tauern. Ime je v zvezi s strmimi gorami.« (Šavli J. 1989: Po sledeh Venetov. Veneti naši davni predniki, stran 173, Ljubljana.) Ivan Tomažič pa doda: »Besedo ture srečamo že na venetskih napisih v obliki turai, kar bi v slovenščini pomenilo potujoč, popotnik ali nekoga, ki si utira pot v hribovito pokrajino. Tudi imenoma Visoke in Nizke Ture lahko pripišemo isti izvor.«

Tura in turistika sta torej stara slovenska izraza, ki govorita o naši tesni povezanosti z domačo pokrajino.

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

***


Pozorno spremljanje dogajanja okrog sebe omogoča hitro prilagajanje. (Fotografije: Borut Peršolja)

Za uvod v prihodnji prispevek pa tole: planinska organizacija je leta 1987 na skupščini sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna. Sedanje stanje pa kaže klavrno sliko: imamo uzdo, ki pa je nihče ne uporablja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KDAJ NA TURI USTVARIMO DOBIČEK?

Nedelja, Avgust 9th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del)

Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.
Jakob Aljaž

***

K sreči brez gibanja ni gorništva. Gibanje v gorah sestavljajo hoja (premikanje v pokončni drži s pomočjo nog), plezanje (gibanje po strmem pobočju, naravni ali umetni steni, strmem ledu, pri katerem se uporabljajo roke, noge, plezalni pripomočki) in smučanje ter sestavljene oblike vseh treh osnovnih oblik gibanja v gorah.

Na zelo zahtevnih poteh se ves čas izmenjujeta, dopolnjujeta hoja in plezanje. Kako torej – prosto po Mencingerju – poimenovati način gibanja (romanja?), ki nam je pomagal varno priti na Triglav po planinskih poteh (in ne po veličastni Steni): smo na Triglav hodili ali plezali? Je to hodilna pleza ali plezalna hoja?

»… Medtem ko je na naših zelo zahtevnih zavarovanih poteh plezanja bore malo in gre bolj za varovano pohodno gibanje na izpostavljenem terenu, ferate premagujemo s plezanjem.«
Za gornike, ki si želijo nekaj več od pohodništva, Planinski vestnik 4/2011


Kovinska pomagala na zavarovani planinski poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

To, navidez popolnoma smešno in nepomembno, vprašanje pa v sebi skriva cel kup raznovrstnih leg, na katere bi morala imeti gorniška stroka že davno pripravljene odgovore. Široka praksa na vodniškem, inštruktorskem, usposobljevalnem, potnem in publicističnem področju kaže pisano paleto – celo med seboj nasprotujočih in izključujočih – rešitev.

Pojdimo po vrsti, najprej na področje poimenovanja.

***

Na znanstveni ravni se strokovni in znanstveni termini oblikujejo predvsem na dva načina:
- Po načelu »pars pro toto« (del za celoto), po katerem celoto poimenujemo po delu te celote. Mizar, na primer, se imenuje mizar, čeprav ne dela samo miz, ampak tudi omare, kuhinje, vrata in še kaj.

- Po načelu »nomen est omen« (v imenu je pomen), po katerem termin oziroma pojem že sam zase pomensko zajame ves svoj obseg (na primer Bistrica, Bukovje).

Če tvorimo strokovni ali znanstveni izraz po načelu »pars pro toto« (poimenovanju celote po njenem bistvenem delu pravimo tudi metonimija), je treba upoštevati, po katerem »pars«, po katerem delu oziroma lastnosti smo poimenovali celoto. Ni vseeno, po kateri delni lastnosti jo poimenujemo, saj je bistveni del lahko povezan predmetno ali količinsko.

Z logičnega zornega kota pri vsaki stvari, predmetu ali pojavu govorimo o treh skupinah lastnosti
- nujnih in zadostnih,
- nujnih in nezadostnih ter
- naključnih, nebistvenih.


Prijatelj ali nebodigatreba? (Fotografija: Borut Peršolja)

Nujne in zadostne lastnosti so tiste, ki pripadajo le enemu razredu stvari ali pojavov in ga hkrati tudi ločijo od drugih razredov. »Nujna« lastnost pomeni, da pojav ali razred pojavov brez te lastnosti ne bi bil to, kar je. »Nujna« lastnost je za opredelitev nekega pojava ali razreda pojavov torej nujna. »Zadostna« lastnost pomeni, da je zgolj že ta zadostna za opredelitev obravnavanega pojava ali razreda pojavov in niso potrebna dodatna pojasnjevanja.

Nujne in nezadostne so tiste lastnosti, ki so sicer bistvene za razred stvari in pojavov, vendar pa imajo takšno lastnost tudi drugi razredi. Zato nezadostne lastnosti ne ločujejo pojavov ali razredov pojavov med seboj. Nezadostne lastnosti, čeprav so bistvene, torej ne zadoščajo za neoporečno opredelitev nekega pojava ali razreda pojavov, ker ga ne ločujejo od drugih pojavov, ki imajo isto lastnost. Najbolj znani primer iz teorije logike je lastnost »krvni obtok«. Krvni obtok je, na primer, za opredelitev človeka nujna lastnost, ker ni človeka brez krvnega obtoka, vendar pa zgolj ta lastnost za opredelitev človeka ni zadostna, ker imajo krvni obtok tudi druga živa bitja in zato ta lastnost ne loči razreda »človek« od drugih sorodnih razredov.

Naključne in nebistvene lastnosti so tiste, ki ločujejo med seboj pripadnike istega razreda. Spet si lahko sposodimo najpogostejši primer iz teorije logike, to je razred »človek«. Naključne, nebistvene lastnosti razreda »človek« so telesna višina, telesna teža, barva oči in las ter podobno.


Kje, predvsem pa ZAKAJ vrtati, je ključno vprašanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poimenovanje neke stvari, predmeta, pojava, področja ali vede o tem področju je logično neoporečno (torej tudi znanstveno neoporečno), če stvar, predmet, področje ali veda dobi ime po nujni in zadostni lastnosti. Manj logično (torej tudi manj znanstveno ali neznanstveno) je, če pojav ali področje (ali vedo tega področja) poimenujemo po nujnih in nezadostnih lastnostih. Še slabše bi bilo, če bi za tvorjenje termina izbrali naključne in nebistvene lastnosti.

***

»Naštel in opisal je govornik nove pote s Triglava:
a) navadni,
b) Kugyjev „nevaren!”,
c) proti Sedmerim jezerom,
č) proti M. Terezije koči (nepraktičen!).

Do Kredarice, dva pota:
1) od Dežmanove koče,
2) na Konjščico (praktičen).«

Jakob Aljaž, Planinski spomini, Planinski vestnik 1922

Na zelo zahtevnih (plezalnih) poteh se poleg hoje pojavi tudi plezanje. Za varnejše gibanje moramo upoštevati pravilo treh opornih točk in uporabo tehnične opreme, ki je namenjena samovarovanju.

Če na zelo zahtevnih (plezalnih) poteh vzpodbujamo hojo (!), potem so na teh poteh v pomoč pri gibanju predvsem kovinska pomagala (oprijemala, napredovala, stopala). V tem primeru se prijemamo za žične vrvi, potegnemo za kline, stopamo na skobe …


Sreča je pomembna, ni pa najpomembnejša. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če pa vzpodbujamo plezanje (!), potem potrebujemo predvsem varovala, ki omogočajo samostojno, a varovano plezanje (ob upoštevanju pravila treh opornih točk in uporabi naravnih oprimkov in stopov) ter učinkovito uporabo samovarovalnega sestava. Tak pristop je za planinsko organizacijo popolnoma nov in zato tudi zelo zahteven projekt, saj obsega spremembo vzorca obnašanja/gibanja ljudi na takšnih planinskih poteh (predvsem večjo plezalno samostojnost pri gibanju), spremembo nadelave in opremljanja obstoječih stoletnih planinskih poti (drugačno nameščanje klinov in žičnih vrvi).

Prilagojenost opreme planinske poti s kovinskimi pomagali in varovali bi kazalo izvesti glede na predhodno celovito oceno varnosti/zahtevnosti planinske poti. Temu bi sledila izbira ustreznega gibanja in osebnega varovanja s strani obiskovalcev gora. Ob tem se ponujata tudi vprašanji s področja ekologije (manjša infrastrukturna opremljenost gorskega sveta) in etičnosti v gorah (zavedanje o sposobnosti za samostojno varnejše gibanje).

nujne in zadostne:
ključ vzpona je najtežje mesto na celotni poti, kjer sta nujna uporaba rok in varovanje
če težave premagujemo z rokama gre za plezanje
možnost padca preprečujemo s samovarovanjem
samovarovanje ves čas omogočajo osebna tehnična oprema (plezalni pas, samovarovalni sestav) in varovala na poteh

nujne in nezadostne:
plezanja ni brez hoje
pomagala so nameščena na pretežnem odseku celotne poti
pomagala nadomeščajo iskanje oprimkov in stopov, kjer ni naravnih razčlemb
pomagala omogočajo srečevanje/umikanje večjega števila gornikov
čelada ne preprečuje padca

naključne, nebistvene:
vzpenja se lahko posameznik ali skupina
vzpon je lahko voden ali neorganiziran
dolžina poti in čas, ki ga potrebujemo za vzpon in sestop

Če torej opisujemo gibanje v gorah in je najzahtevnejša oblika gibanja v našem primeru plezanje po infrastrukturno opremljeni zelo zahtevni (plezalni) poti in če predpostavimo, da je za plezanje nujno/običajno predznanje iz hoje po lahkih in zahtevnih poteh (načelo postopnosti!), potem bi bilo ustrezneje takšno gibanje v gorah poimenovati kot plezanje po zelo zahtevnih (plezalnih) poteh. Zagotovo bi bil v splošni in strokovni javnosti dosežen večji sporočilni (preventivni, didaktični) učinek, če bi bilo poimenovanje terminološko usklajeno z dejanskim stanjem, gibanjem v naravi.

Je tak pristop ob upoštevanju dosedanjih razmer in tradicije za slovenske gore sploh sprejemljiv?

Sedanja – torej predvojna – SPD-markacistična tehnika nameščanja pomagal v naših gorah ne sledi sodobni tehniki samovarovanja. Ta naj bi namreč zaradi sistema delovanja samovarovalnega sestava zahtevala drugačno nameščanje klinov in žičnih vrvi. Ob vseh navpičnicah in prečnicah bi bilo treba namesto oprijemal namestiti varovalno, ujemalno žično vrv.


Za planinske poti je treba skrbeti. Ves čas. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa (=usposabljanja), hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov, mladih, odraslih, starejših in veteranov v gorniški družini.

Kaj pa si predstavljamo pod pojmom izlet, ko nas nekdo povabi s seboj v hribe? (O tem v prihodnjem članku.)

***

Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OD SAMOVAROVANJA DO SAMOPREVARE

Petek, Avgust 7th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del)


Divja jaga ne potrebuje poti. Vprašanje pa je, kako se samovaruje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Jeseni leta 1993 smo se inštruktorji na Erjavčevi koči na Vršiču prvič seznanili z uporabo takrat še zavorne ploščice oziroma uničevalca energije, kot smo – v nasprotju s fizikalnimi zakoni – preprosto kovinsko ploščico z luknjicami sprva napačno poimenovali. Naslednje leto je bilo tovrstno samovarovanje sprejeto v doktrino prostovoljnega vodništva in postavljen odmik od do tedaj prevladujočega samovarovanja z najlonskim vozlom in vodenja večje skupine navezane z glavno vrvjo.


Uničevalec energije v Tezah za mladinske planinske vodnike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Oprema za samovarovanje (sem sodijo plezalni pas, samovarovalni sestav s popkovino in vponkama, čelada, rokavice) se je – vzporedno z nadelavo številnih novih ferat v alpskih državah, razen v Sloveniji – v tem obdobju izjemno hitro razvijala (v uporabi sta bila V in Y sistem). Pred leti so bile odkrite sistemske slabosti skorajda vseh sistemov, kar je proizvajalce prisililo v iskanje novih rešitev. Slovensko prostovoljno vodništvo je novo osebno samovarovalno opremo hitro (kot se je izkazalo kasneje, pa tudi ne kritično) sprejemalo v svojo doktrino gibanja in varovanja na zelo zahtevnih plezalnih poteh.


Pred dvajsetimi leti … (Fotografija: Borut Peršolja)

Z doslednejšo in množičnejšo uporabo osebne samovarovalne opreme je postajalo vedno bolj očitno, da obstoječa vgrajena oprema slovenskih zelo zahtevnih planinskih poti (pomagala oz. napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi ter klini) ne ustreza njeni pravilni in učinkoviti uporabi. Glavne slabosti so (pre)pogosto prepenjanje popkovine zaradi prevelikega števila sidrnih klinov na prekratkih odsekih žične vrvi (veliko težavo predstavljajo tudi stisnjena sidra z objemko, kjer se vponke pogosto zatikajo), številni (izpostavljeni) odseki brez nameščenih pomagal, zlasti na delih, kjer se pot prelomi v drugo smer (recimo pregib s Triglava na greben Malega Triglava), prenapete žične vrvi, ki so namenjene oprijemanju, ne pa varovanju z ohlapno zanko, s čimer se zmanjša sunkovitost padca in sile povezane s tem …

Ob dosledni uporabi samovarovalnega sistema čas, ki ga potrebujemo za vzpon, močno presega običajno (?) časovnico (pogosto za faktor 1,5; na nekaterih daljših poteh pa celo za faktor 2). Ker pa je hitrost gibanja tesno povezana z varnostjo v gorah (zlasti zaradi vremenskih razmer in gneče na planinskih poteh) je praksa privedla v nekakšno polovičarsko rabo samovarovalne opreme: varujemo se bolj po občutku, posamezne odseke hodimo/plezamo nevarovani.


Oprema poti služi povečanju varnosti obiskovalcev, ne pa premagovanju težav. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi razvoja osebne varovalne opreme in naravnih sprememb v pokrajini (gre za posledice podnebnih sprememb – mehansko preperevanje je zaradi višjih temperatur pozimi intenzivnejše, poti se z odkruški zasipavajo celo poletno sezono zaradi močnejših, kratkotrajnejših nalivov …) sem že pred desetimi leti predlagal, da se izdela ponovna ocena vseh zahtevnih in zelo zahtevnih poti, pri čemer naj pri izvedbi sodelujejo tako markacisti, gorski reševalci in vodniki, ki naj vsak s svojega zornega kota povedo svojo oceno varnosti/zahtevnosti poti (tako bi se izognili tudi pomanjkljivostim, ki so nastale ob zasnovi in izvedbi prve kategorizacije v obdobju 1986–1991).

Pripravil sem tudi osnutek metodologije, po kateri bi mešana ekipa gorniških strokovnjakov ocenila varnost/zahtevnost slovenskih zelo zahtevnih plezalnih in zahtevnih planinske poti, pri čemer bi bila vodilna naslednja ocenjevalna področja:
1. Ali so planinske poti takšne, da na njih ne prihaja do konfliktnih situacij: slabe oznake, smerokazi na križiščih, vstopih in izstopih, urejena pomagala (napredovala, oprijemala) in/ali varovala ter urejene/usklajene časovnice (v naravi, v knjižnih vodnikih, na spletu …)?
2. Ali imajo obiskovalci možnost, čas in prostor, da se ustrezno in pravočasno odzovejo, ko in če pride do konfliktne situacije – na primer poslabšanja vremena, poškodbe pomagal, zdrsa ali padca?
3. Če pride do nesreče, ali infrastruktura planinskih poti ublaži njene posledice?
4. Kakšna je možnost naknadnega/nenačrtovanega umika s poti oziroma hitrega sestopa?
5. Kakšna je izpostavljenost padajočemu, odkrušenemu ali sproženemu kamenju v primeru posameznika ali večje (vodene) skupine?
6. Kakšna je ustrezna, optimalna izbira nameščanja naopredoval in varoval za skrbnike posamezne zelo zahtevne (plezalne) poti?
7. Kakšna je ustrezna, optimalna izbira samovarovanja za obiskovalca posamezne zelo zahtevne (plezalne) poti?
8. Katere so črne točke planinskih poti, torej odseki, kjer so se v preteklosti zgodile nesreče s smrtnim izidom ali nesreče s hudimi poškodbami (evidentiranje nevarnih mest iz poročil GRS)?


Varnost je vedno na prvem mestu – tudi s časovno distanco. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moja inštruktorska in funkcionarska pričakovanja so segala v oblikovanje ustreznega standarda tako glede vzdrževanja planinskih poti kot tudi v ustrezne standarde ravnanja uporabnikov/obiskovalcev poti glede obojestranskega zagotavljanja (lastne) varnosti. Prepričan sem, da bi se na ta način vzpostavila upravičena pričakovanja glede medsebojnega – če hočete tovariškega – zagotavljanja varnosti v gorah, ki bi se morala odraziti tudi v manjšem številu gorskih nesreč.

Inštruktorski zbor je te predloge podprl v spodnji izjavi, Komisija za planinske poti pa je vse skupaj – brez odgovora – pospravila v predal.

»Udeleženci usklajevanja inštruktorjev, ki ga je pripravila Podkomisija za usposabljanje Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije, v zvezi z Zakonom o planinskih poteh (elektronska različica predloga, 15. 3. 2005) ugotavljamo:
- da je kategorizacija planinskih poti, ki je začela nastajati leta 1986 »zaradi vedno večjega obiska gora in naraščajočega števila nesreč« in je bila na podlagi sklepa upravnega odbora Planinske zveze Slovenije uvedena leta 1991 (Planinski vestnik, 1992, številka 7–8, 301–309) za varnost obiskovalcev gora izjemnega pomena;
- da je v Sloveniji po razpoložljivih podatkih zelo zahtevnih poti 46, zahtevnih poti pa 89;
- da je v zadnjih petnajstih letih prišlo do sprememb v načinu gibanja na zelo zahtevnih poteh zaradi uporabe samovarovalnega sestava, ki je sprejet v doktrino usposabljanja in vodenja prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije,
- da ta način gibanja vedno bolj postaja plezanje (tudi z etičnega vidika), kar pomeni, da osebna tehnična oprema obiskovalcev gora služi predvsem povečanju lastne varnosti, ne pa premagovanju težav, zato bi moral temu slediti tudi način opremljanja zelo zahtevnih planinskih poti z varovali, ki naj vsaj na nekaterih poteh zamenjajo dosedanja napredovala,
- da rešitve zapisane v sedanjem predlogu zakona niso v prid razvoja planinske dejavnosti in prostovoljnega vodništva, saj obstoječa kategorija zelo zahtevnih poti združuje z vidika nevarnosti za obiskovalce in možnosti uporabe dodatne osebne tehnične opreme zelo različne poti, zato bi kazalo kategorizacijo v tem delu dopolniti,
- da je zaradi razvijajoče se opreme in tehnike gibanja verjetna ocena, da se bo kategorizacija spreminjala tudi v prihodnje, zato je ne kaže vključevati v zakon ampak v podzakonske akte

in predlagamo:
- da se iz predloga Zakona o planinskih poteh, ki je bil pripravljen za drugo branje na pristojnem odboru Državnega zbora Republike Slovenije, črta besedilo 18. člena zakona, besedilo 17. člena zakona pa glasi tako, da se ta vsebina prenese v podzakonski akt in se tako smiselno povzamejo naslednje rešitve:
17. člen
(kategorizacija planinskih poti)

(1) Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v več skupin. V informacijskem materialu o planinskih poteh, vodnikih ter na turističnih informacijskih tablah in zemljevidih, kjer so označene planinske poti, mora biti označena tudi njihova kategorija.

(2) Minister s podzakonskim aktom iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona natančneje določi način označevanja kategorij planinskih poti, v sodelovanju s PZS.

- da 19. člen zakona ostane nespremenjen oziroma se združi in poveže z besedilom 17. člena,
- da Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije pripravi navodila in obrazec za izdelavo ocene nevarnosti za vodenje po zahtevnih in zelo zahtevnih poti, s čimer bi dobili novo stanje poti in predlog za njihovo razvrstitev z vidika uporabnikov planinskih poti,
- da se Komisija za Gorsko reševalno službo Slovenije in Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije v sodelovanju z Vodniško komisijo Planinske zveze Slovenije nemudoma lotijo izdelave predloga podzakonskega akta, kot ga predvideva zakon o planinskih poteh.«


Samovarovanje pred naravnimi ujmami nam gre bolje od rok … (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V Sloveniji ni sistemskega programskega in finančnega pristopa za zagotavljanje varnosti v gorah. Večji del je prepuščen planinski organizaciji v okviru usposabljanj članstva, vedno bolj pa se krepi samozaščitna volja posameznikov.

Tako smo v obdobju 2007–2012 v Sloveniji kupili 15.214 gorniških čelad (v skupni vrednosti okrog 838.000 €) in 3504 samovarovalnih sestavov (v skupni vrednosti okrog 333.000 €). Obiskovalci gora smo sami v lastno varnost vložili okrog 1.171.000 €. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah.)

Po dvajsetih letih, od kar imamo učinkovito samovarovalno opremo za plezanje po zelo zahtevnih poteh, nimamo niti ene planinske poti v Sloveniji, ki bi omogočila njeno dosledno ter učinkovito uporabo. V teh dvajsetih letih je bilo obnovljenih več kot polovico vseh zelo zahtevnih plezalnih poti v Sloveniji.

Zakaj torej vodniško znanje ne pride do markacistov?


V navezi gorniškega znanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po lahkih poti na grič?
Po zahtevni poti na hrib?
Po zelo zahtevni plezalni poti na goro?
Po kateri poti do samega sebe?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LÁHKO JE LAHKO HITRO ZELO ZAHTEVNO

Sreda, Avgust 5th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del)

***

Komisiji za pota in Gorsko reševalno službo Planinske zveze Slovenije sta leta 1986 zaradi vedno večjega obiska gora in naraščajočega števila nesreč pripravili napotke za kategorizacijo planinskih poti in preventivno dejavnost na planinskih poteh. (Opozarjam na to, da takrat pri pripravi nismo sodelovali uporabniki planinskih poti – niti obiskovalci gora, niti takratni mladinski, planinski in gorski vodniki, k čemur se bomo še vrnili v nadaljevanju.)


Pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev. In po novem, čim manj mahanja po slovenskih gorah. (Ilustracija: Samo Jenčič, Ciciban)

Na podlagi sklepa upravnega odbora Planinske zveze Slovenije je bila kategorizacija planinskih poti po nekaj letih priprav uvedena šele leta 1991 (seznam takrat razvrščenih planinskih poti je bil objavljen v Planinskem vestniku leta 1992, številka 7-8, na straneh od 301 do 309). Obstoječo kategorizacijo planinskih poti je leta 2007 (nekritično) povzel tudi zakon o planinskih poteh (ZPIanP) (več o tem v nadaljevanju) in izvedbeni Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti (8. 8. 2008).

Planinske poti so bile pred štiriindvajsetimi leti glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine (skupaj je šlo za 1099 različnih planinskih poti):
- lahke,
- zahtevne in
- zelo zahtevne planinske poti.

Ta razvrstitev velja le za kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. Na kategorizacijo planinskih poti nas opozarjajo napisi na smernih tablah na izhodiščih poti, (redkeje) opisi v knjižnih vodnikih, pogosteje pa na spletu ter grafične oznake na planinskih zemljevidih (ki pa žal niso enotne oziroma enotna oznaka ne velja na vseh planinskih zemljevidih, se pa stanje na tem področju izboljšuje).

Spodaj navedeni opisi se pomembno razlikujejo. Razlike bo opazil natančen bralec/ka, ki je tudi terminološko in pravopisno razgledan/a.

Vsekakor je temeljni namen kategorizacije, da obiskovalci gora upoštevamo tehnično zahtevnost planinske poti pri načrtovanju in izvedbi posameznega izleta, pohoda ali ture.

Natančno branje Pravilnika o kategorizaciji … pa odpira številna vprašanja:
- Lahka pot je »namenjena tudi rekreacijskemu teku«. Ali to pomeni, da potrebujejo vsa tekmovanja v gorskem teku posebna dovoljenja skrbnikov poti ali celo pristojnega ministra?
- Lahka pot se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot«. Ali to pomeni, da bi morale biti te poti urejene na primer do planinskih koč kot turistične poti, torej gladke, široke, za vse obiskovalce dostopne v supergah in brez možnosti padca?
- Od obiskovalcev gora »se zahteva le pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev«. Kaj pa dobra priprava na izlet kot temelj gorniškega delovanja? So »pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev« lahko podlaga za ugotavljanje kakršnekoli morebitne odgovornosti povzročitelja/udeleženca gorske nesreče?
- Na zahtevnih poteh »so nameščene varovalne naprave«. To ne drži: tam so nameščena pomagala (napredovala in oprijemala).

***

Iz kategorizacije je že na oko vidna nedoslednost v poimenovanju prve in najštevilčnejše skupine planinskih poti. Glede na drugo in tretjo stopnjo bi se morale lahke poti kvečjemu imenovati nezahtevne ali manj zahtevne poti.

Vso šibkost poimenovanja lahke poti pokaže konkreten primer: če se na Grintovec (2558 m, Kamniško-Savinjske Alpe) povzpnemo od Doma v Kamniški Bistrici (601 m) mimo Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1795 m) bomo v petih in pol ure hoje na približno 10 km dolgi lahki planinski poti (!?) opravili z rekordno višinsko razliko 1957 m in temu primernim rekordnim hodilnim naporom (tekaški rekord v času 1:15:43 je leta 2006 iz doline do vrha dosegel Novozelandec Jonathan Wyatt). Celotna tura (ne izlet in ne pohod!) tako traja več kot osem ur, v tem času pa Slovenijo že preide vremenska fronta …

Je pot na Grintovec nezahtevna? Ali vendarle manj zahtevna?

***
Razvrstitev poti, ki jo je pripravila takrat še enotno krovna planinska organizacija, je bila že ob nastanku deležna kritične presoje. Andrej Mašera je leta 1994 v Sledeh pripravil »še bolj informativno razdelitev zelo zahtevnih planinskih poti.« Izhajal je iz spoznanja, da »se plezalne poti po težavnosti med seboj močno razlikujejo«, zato jih je razvrstil takole:
»1. malo zahtevno,
2. zmerno zahtevno,
3. zahtevno,
4. zelo zahtevno,
5. izjemno zahtevno.«

France Malešič je v istem zborniku izpostavil, da v naravi obstajajo »plezalne poti s posameznimi nevarnimi mesti, z daljšimi nevarnimi odstavki ter takšne poti, kjer je nevarna celotna dolžina planinske poti«.

Oba – Mašera in Malešič – sta zavestno uporabila naziv plezalna pot, ne pa zelo zahtevna planinska pot (k problemu ustreznega poimenovanja se bomo še vrnili v samostojnem prispevku). V najnovejših gradivih planinske organizacije pa se pojavljajo številna druga (in milo rečeno sporna) poimenovanja: »visokogorska markirana pot, alpska zavarovana plezalna pot, prava športna zavarovana plezalna pot, zabavna pot in navadna zavarovana pot.«


Počitek do naslednjega koraka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Več dilem v zvezi s kategorizacijo planinskih poti se je odprlo tudi ob pripravi zakona o planinskih poteh. V (pisni) razpravi sem opozarjal/spraševal naslednje:

- Ali kategorizacija planinskih poti in njihov opis sploh sodita v zakon o planinskih poteh? Ali morda bolj sodi v (vladni) podzakonski akt?
- Kakšen je namen zakonodajalca z vnosom kategorij planinskih poti v zakon?
- Kakšen je namen planinske organizacije: je kategorizacija predvsem pripomoček za učenje in napotek h kakovostni pripravi na izlet, pohod, turo?
- Bo neupoštevanje kategorizacije s strani obiskovalcev gora ali napačna izbira planinske poti kasneje osnova za kazensko ali odškodninsko sankcioniranje kršiteljev, udeležencev gorskih nesreč?
- Kaj in kdo z opredelitvijo kategorizacije v zakonu največ pridobi: posamezniki v povezavi z varnostjo v gorah, proizvajalci osebne zaščitne opreme, ker bo le-ta predpisana, organi pregona in reševalci, ker bodo dobili osnovo za kazensko preganjanje ter zahtevke za povračilo stroškov reševanja?

Vprašanja sem naslavljal na Komisijo za planinske poti in širšo ekipo pripravljavcev zakona ter na takratno vodstvo PZS (to je bilo že po mojem odstopu z mesta podpredsednika PZS zaradi spora z Ekarjem), vendar so vsa vprašanja ostala – do danes – neodgovorjena.

***

Priprave na sprejem zakona so se sicer začele že leta 1999, intenzivneje pa leta 2000 (PDF 358 KB). Zakon je bil v zakonodajni postopek vložen kar štirikrat!

- Prvič je bil predlog zakona (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 1404-III) s strani poslancev neuspešno vložen v Državni zbor 18. 6. 2004 18. 6. 2004. (PDF 1,67 MB)

- Drugič je bil predlog zakona (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 55-IV) s strani poslancev neuspešno vložen v Državni zbor 14. 12. 2004. (PDF 193 KB)

- Tretjič neuspešno (zakon o planinskih poteh (ZPlaninP) – EPA 451 – IV) manj kot eno leto kasneje (28. 9. 2005). (PDF 1,22 MB)

- Četrtič – tokrat pa zakonodajno uspešno (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 647-IV) – 22. 12. 2005. (PDF 1,29 MB)

S strani Planinske zveze Slovenije je vse ležalo na plečih Toneta Tomšeta, ki je opravil veliko delo. Po svojih najboljših močeh je v dogajanje vključeval vse in vsakogar, ki smo lahko na kakršnkoli način pomagali pri posameznih vsebinah. Sam sem bil v pripravo zakona vključen neformalno in sem v vednost, večinoma po e-pošti, od Toneta Tomšeta prejemal tudi večino gradiva.

Ker sem poznal (takrat že deseti) osnutek besedila zakona sem ga – ob navzočnosti Toneta Tomšeta – predstavil na zboru inštruktorjev, ki je potekal v Planici aprila leta 2005. Zboru sem v sprejem predlagal več stališč, med drugim razlikovanje med pomagali (napredovala, oprijemala) in varovali, spremembo dojemanja gibanja na zavarovanih poteh (s hoje bi pretežno prešli na plezanje) ter posledično načina vzdrževanja in opremljanja teh poti (v središče bi postavili učinkovito rabo samovarovalnega sestava) in nenazadnje tudi uvedbo nove kategorije planinske poti (predlagal sem kategorijo zelo zahtevnih plezalnih poti).


Komu zastaviti vprašanje, ki preveč zareže v tkivo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na podlagi lastne izkušnje – v kratkem obdobju sem obiskal/prehodil/preplezal številne zelo zahtevne plezalne poti – sem pripravil možni seznam zelo zahtevnih plezalnih poti (preveril in dopolnil sem takrat obstoječi seznam Andreja Mašere iz leta 1996):
- Furlanova pot na Gradiško turo,
- Pot po zahodnem grebenu na Mrzlo goro,
- Pot Lojzeta Rekarja na Vrbanovi špici,
- Pot čez Plemenice na Triglav,
- Mali Triglav–Triglav–Dolič,
- Kredarica–Mali Triglav,
- Hanzova pot na Prisank,
- Kopiščarjeva pot na Prisank,
- Pot na Bavški Grintavec s sedla Kanja,
- Pot na Rjavino iz Pekla,
- Skuta čez Dolgi hrbet in
- Pot na Veliko Babo z Ledin.

Zbor inštruktorjev je vse moje predloge (več o tem v nadaljevanju) – vključno z zgornjim seznamom – podprl, zato sem k več členom tedanjega besedila zakona pripravil tudi konkretna dopolnila:

Predlog Borut Peršolja: 13. člen (kovinske varovalne naprave)
(1) Poleg markiranja so zaradi lažjega in varnejšega gibanja na izpostavljenih mestih na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh vgrajene kovinske pomagalne in varovalne naprave (klini in žična vrv).

Predlog Borut Peršolja: 17. člen (razvrstitev planinskih poti)
(1) Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v štiri skupine: lahke, zahtevne, zelo zahtevne in zelo zahtevne plezalne planinske poti. V informacijskem gradivu o planinskih poteh, planinskih vodnikih ter na turističnih informacijskih tablah in zemljevidih, kjer so označene planinske poti, mora biti označena tudi njihova razvrstitev.

Predlog Borut Peršolja:18. člen (kategorije planinskih poti)
(2) Zahtevna planinska pot je planinska pot, ki vodi čez zahtevnejše odseke, čez katere si zaradi varnosti pomagamo z rokama. Morebitne napredovalne naprave so namenjene le dodatni varnosti uporabnika in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest. Za varnejši vzpon je odvisno od značaja poti poleg ustrezne osebne opreme priporočljiva tudi uporaba čelade.
(3) Zelo zahtevna planinska pot je planinska pot, kjer hojo na posameznem odseku zamenja ali dopolnjuje plezanje. Pomagalne naprave so namenjena varnejšemu premagovanju zahtevnejših mest. Za varnejši vzpon na teh poteh potrebuje uporabnik čelado, zaradi snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.
(4) Zelo zahtevna plezalna planinska pot je planinska pot, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje. Napredovalne in varovalne naprave so namenjene varnejšemu premagovanju plezalnih mest. Za varnejši vzpon na teh poteh potrebuje uporabnik dodatno osebno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. Zaradi snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.

Delovna skupina za pripravo zakona mojih predlogov ni upoštevala, zato mi je takratna (domžalska) opozicijska poslanka Cveta Zalokar Oražem omogočila nastop na 24. seji Odbora Državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport (5. junij 2007), ki mu je predsedoval poslanec SDS mag. Branko Grims. Tudi odbor mojih predlogov v drugem branju zakona ni sprejel, je pa branje magnetograma odbora (PDF 234 KB) izjemno koristno in poučno tudi za razumevanje tega, kar se dogaja še danes.

***

Kdor le more, naj gre v gore,
pota prosta tam leže.
Naj na poti ga ne moti
megla gosta in skale.
(odlomek iz pesmi Klic z gora, Ansambel bratov Avsenik)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

IZHODIŠČE IN VHODIŠČE, VMES PA PLANINSKA POT

Ponedeljek, Avgust 3rd, 2015

(Gre za prvega v seriji prispevkov o planinskih poteh.)

***

- Kolikokrat ste na planinskih poteh – na primer v zadnjih petih letih – slučajno srečali markacista, ki je bil na delovni akciji?
- Je »naša mreža planinskih poti dobro vzdrževana in tako tudi varna« kot trdi predsednik PZS?
- So planinske poti eden usodnejših dejavnikov tveganja za obiskovalce gora?
- Kakšni so standardi za vzdrževanje planinskih poti?
- Je vzpon na Triglav izlet, pohod ali tura?
- Slovenske ferate: so dogovori res zgolj zato, da se kršijo?
- Je problem gorskega kolesarjenja predvsem problem souporabe gorskega sveta?


Rdeča barva že dolgo zaznamuje slovenske gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Po (pred)zadnjih podatkih PZS (9. 6. 2015) imamo v Sloveniji 1974 planinskih poti v dolžini 10.004 km za katere skrbi 198 planinskih društev oz. skrbnikov (kar 30 % planinskih društev od skupaj 280 društev ne skrbi za nobeno planinsko pot – mednje sodijo tudi alpinistični in športnoplezalni klubi). Še pred desetimi leti smo v učbeniku Mentor planinske skupine navajali podatke o 1442 različnih planinskih poti v skupni dolžini okrog 7000 km – torej smo v zadnjih letih našli kar 36 % več poti in tako za 43 % povečali njihovo dolžino, kot smo zanje vedeli še v času priprave zakona o planinskih poteh (1999–2007). Že ta podatek dovolj zgovorno govori o stanju na področju planinskih poti. (In težko se je znebiti občutka, da se je nekdo res potrudil, da je bila (na račun bližnjic?) končno presežena magična meja 10.000 kilometrov …)

Za planinske poti v Sloveniji skrbi 720 usposobljenih in registriranih markacistov, ki jih prepoznava tudi država (tako da priznava njihovo usposobljenost in da občasno sofinancira njihova osnovna in dodatna usposabljanja). Na enega markacista prideta v povprečju dve planinski poti v skupni dolžini 13,9 km planinske poti, ki se jih po gorniških normativih (hitrost hoje v vzpetem svetu 3 km/uro, 300 m relativne nadmorske višine/uro) lahko prehodi v dobrih štirih urah.

Letos pozimi sprejeti Pravilnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije v 10. členu govori o dolžnostih markacista in pravi, da mora biti markacist »v petih letih aktiven na najmanj petih akcijah.« Torej ena poldnevna, natančneje štiriurna akcija na leto (tako, lagano sportski) zadošča, da je »naša mreža planinskih poti dobro vzdrževana in tako tudi varna« kot ob vsaki priložnosti samozavestno trdi predsednik PZS.

Za razliko od PZS že leta menim, da so slovenske planinske poti vzdrževane slabše, kot bi lahko bile in da so eden od pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah (to je tudi ena od vsebin nastajajočega Nacionalnega programa varnosti v gorah). Še zlasti če vemo, da med vzroki gorniških nesreč že desetletja prevladuje zdrs na planinskih poteh.


Zlati dobi označevanja poti se je pridružila silicijeva ali digitalna doba. Planinske poti so postale sestavni del pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

V 16 letih, od kar veljajo Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, nismo zadovoljivo izpolnili lastnih (!?) programskih zahtev:
»za razvoj planinskih poti bomo prednostno izvajali naslednje aktivnosti:
• Vzorno bomo vzdrževali in označevali poti do planinskih koč.
• Skupaj z občinami bomo sanirali bližnjice, ki so pretežno vzrok erozije.

Mreže poti v visokogorju ne bomo širili. Več pozornosti bomo namenili potem, ki vodijo do planinskih koč. Poti bi morale biti vzdrževane tako, da bi do koč varno prišlo čimveč obiskovalcev.«

Lep dokaz za nerazumevanje pomembnosti usklajenosti ciljev planinske organizacije in posameznih izvedbenih ukrepov sta certifikata Družinam prijazna planinska koča in Okolju prijazna planinska koča, kjer planinske poti v merilih za dosego certifikata skorajda ne igrajo nobene vloge. Predvsem pa planinske poti ne podpirajo obeh certifikatov.

Katere so rešitve za izboljšanje stanja?

Pravilnik o načinu vzdrževanja in sanacije planinskih poti določa, da mora biti planinska pot vzdrževana tako, »da je ta normalno prehodna«. S to definicijo si pri načrtovanju dela markacistov težko pomagamo.

V prvi vrsti je treba določiti standarde za kakovostno delo markacistov. Obstoječi so – glede na njihov pomen pri zagotavljanju varnosti in kakovosti (gorniškega in turističnega) doživetja obiskovalcev gora – premalo ambiciozni in tudi premalo dorečeni. Čeprav gre za prostovoljno delo so merila kakovosti nujna in v pogojih prostovoljstva popolnoma običajna. Reklo, da če je nekaj zastonj, potem je vse, kar je narejeno, brezprizivno dobro in ustrezno, vsekakor ne more in ne sme veljati. Ker gre za življenja ljudi!

Ti kakovostni standardi – ki bi jih morala PZS sprejeti že pred leti! – bi morali najprej urediti osebno zadolžitev markacista za posamezno planinsko pot na ravni planinskega društva (tako imamo na primer stvari urejene v Planinskem društvu Domžale), tako da vsak markacist (pa tudi uporabniki posamezne planinske poti) natančno ve, kaj je njegovo območje delovanja. Seveda morajo skrbniki poti/planinska društva poskrbeti za ustrezno odškodninsko zavarovanje tovrstne odgovornosti.

Kdor je moder, bo te reči razumel, kdor je razumen, jih bo spoznal;
kajti Gospodove poti so ravne, pravični hodijo po njih, uporni pa se na njih spotikajo.

(Ozej 14, 10)

Markacisti bi morali preglede in redno vzdrževanje planinskih poti prilagoditi utripanju življenja gorske narave: vsekakor bi moral biti obvezen reden, vsakoletni pregled vsake planinske poti ko skopni sneg in jeseni, po koncu deževne dobe oziroma tik pred snegom. Vmes pa seveda v pripravljenosti glede na vremensko dogajanje. Vsak markacist bi moral vsak kilometer planinske poti pregledati v hribovjih in do planinskih koč najmanj dva do trikrat letno, v visokogorju pa vsaj dvakrat letno. Posebej bi se bilo treba dogovoriti za pogostost obhoda na najbolj obiskanih planinskih poteh, na poteh v zavarovanih območjih in na Slovenski planinski poti.


Nekatere stare poti v slovenskih Alpah niso – danes – planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V pomoč pri načrtovanju in tudi nadzoru opravljenega dela na planinskih poteh je že Knafelc uvedel kataster planinskih poti, ki je bil sprva običajen kartotečni popis posamezne planinske poti. V dobi digitalizacije, še zlasti pa po sprejemu zakona o planinskih poteh, pa se je PZS lotila e-katastra planinskih poti. Desetletni projekt je bil nastavljen brez pravega cilja in ga je zaznamovalo slabo projektno vodenje. Namesto, da bi e-kataster postal orodje za vzdrževanje planinskih poti je postal orodje za gorske kolesarje in izdelavo (!?) planinskih zemljevidov (k tej problematiki se bom še vrnil v enem od nadaljnjih prispevkov).

Za redne vzdrževalne preglede (namenjene obrezovanju vej, odstranjevanju suhljadi in manjših debel, odstranjevanju zapadlega kamenja, utrjevanju posameznih delov poti, obnovi posameznih markacij in posameznih smernih tabel, nameščanju vpisnih knjig, žigov, sanaciji bližnjic) bi morala društva zagotoviti tudi stalen finančni vir za izplačilo dnevnic in materialnih stroškov. Načrtovan društveni program, podprt s finančnimi sredstvi in ljudmi za izvedbo, je – v svetovnem merilu – edini možen recept za kakovostno delovanje. Vse ostalo je improvizacija in trenutno stanje v celoti ustreza prav – improvizaciji.

Markacisti bi tako morali namesto petih akcij v petih letih opraviti vsaj pet akcij vsako leto. Takšna ureditev že skoraj petindvajset let velja za vodnike PZS, ki moramo za vsakoletno registracijo opraviti najmanj pet aktivnosti s področja svojega dela. Zakaj in od kje razlika?

PZS mora zato prihodnje programe porabe sredstev za področje planinskih poti pripraviti tako, da bodo v programu na jasen in razumljiv način predstavljeni cilji porabe sredstev. Pri tem naj tudi zagotovi, da bodo cilji porabe sredstev v celoti določeni tako, da so relevantni, natančni, časovno določeni, merljivi ter dosegljivi in da bo omogočeno spremljanje njihovega uresničevanja ter da bodo posamezni ukrepi jasno povezani s temi cilji.

Poleg prostovoljnega dela sta možna še dva vira financiranja planinskih poti. Prvi vir je turistična taksa (leta 2014 je v planinskih kočah prenočilo 76.954 ljudi, najnižja turistična taksa znaša 1,26 € v Bovcu, kar bi skupaj na letni ravni zneslo 96.962 €), kjer pa je velika nerodnost ta, da smo člani planinske organizacije oproščeni plačila. Drugi vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona o planinskih poti, ki pa je obstoječi zakon ne pozna. V prvem osnutku zakona je bila ocenjena vrednost vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 157.963 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 7.385 dnevnic oz. dobrih deset dnevnic na markacista na leto.

Pred leti sem opravil mini anketo med člani predsedstva PZS, med inštruktorji planinske vzgoje ter med gorniškimi prijatelji in znanci (skupaj čez 50 ljudi, ki v gorah preživijo več kot dvajset dni na leto). Vprašal sem jih, ali je kdo od njih v zadnjih petih letih kdaj slučajno srečal na poti markacista. Odgovor – vsaj zame – ni bil presenetljiv: niti eden ni srečal nobenega markacista s čopičem ali žago v roki …

Sam poznam peščico markacistov, prav vsi pa so izjemno predani, marljivi in strokovni. Samo lani so nekateri od njih na planinskih poteh opravili več kot sto prostovoljnih delovnih ur. Poti za katere skrbijo so vzorno urejene. Vzgledi vlečejo, kajne.

***

Listje odpadlo šumi.
Sneg pada.
Poti so izginile s pobočij.
Hodiva skupaj, gora in jaz.
Dokler ne ostane le še gora.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SLOVENSKA ŠOLA GORNIŠTVA

Sreda, Junij 3rd, 2015

(Prvič objavljeno v reviji Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa ISSN: 0353-7455.- Letn. 53, št. 1 (2005), str. 22-26 (priloga Planinstvo)).
***

IZVLEČEK
Gorništvo ima v Sloveniji dolgo in uspešno tradicijo. V članku opisujemo pomen in razvoj gorniškega usposabljanja obiskovalcev gora in glavne nosilce te dejavnosti. Posebno pozornost namenjamo otrokom, mladostnikom in mladim, ter strokovnim delavcem s področja gorništva. Med seboj povezani različni programi gorniškega usposabljanja zagotavljajo razvoj enotne doktrine, kar izboljšuje pretok znanja in izkušenj. Eden najpomembnejših vidikov gorniškega usposabljanja je zagotavljanje varnosti v gorah, pri čemer ugotavljamo, da je vlaganje v preventivo tudi finančno učinkovito.

KLJUČNE BESEDE
gorništvo, gore, usposabljanje, Planinska zveza Slovenije, Slovenija
Slovenska šola gorništva


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Uvod
Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije) (Perko, Kladnik 1998, 31), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (15,7 % po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje) (Petrović 2001), razvejana organiziranost gorniških organizacij (več kot 60.000 članov v 245 društvih, ki so združena v Planinsko zvezo Slovenije) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo aktivnost, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov, gorništva, turnega smučanja, športnega plezanja do vrhunskega alpinizma) in nenazadnje cenovno sprejemljivost.

Gorništvo, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in gorsko vodništvo opredeljujemo kot splet športnih, gospodarskih, humanitarnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, povezanih s spoznavanjem, raziskovanjem in doživljanjem gorske narave (Peršolja 2004a).

Poslanstvo gorniške organizacije
Planinska zveza Slovenije želi obiskovalce gora seznaniti z gorništvom kot načinom življenja z naravo, izboljšati njihovo lastno skrb za varnost v gorah in preprečiti ter omiliti škodljive posledice množičnega obiska v gorah (Peršolja 2001a). Planinska društva vzpodbuja k povečanju števila kakovostnih, zdravju in naravi prijaznih celoletnih oblik gorniške dejavnosti v naravi (redna vadba med tednom, izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori, planinska orientacijska tekmovanja …), ki bi bile prilagojene različnim ciljnim skupinam. V zadnjem času posebno pozornost namenja tudi otrokom, mladostnikom in mladim z drugačnimi in posebnimi potrebami.

Posebna vrednota je Častni kodeks slovenskih planincev (Častni … 2005), saj je bila Planinska zveza Slovenije do nedavnega edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in delovala v skladu z njim.

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti (Strel, Kovač 2000).

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.

Razvoj gorniškega usposabljanja
Planinska zveza Slovenije ima izoblikovan sistem gorniškega usposabljanja, ki je nastajal desetletja in obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj v vseh starostnih skupinah in za vse oblike in področja gorniške dejavnosti, ter za prostovoljno delo v vseh členih in ravneh planinskih organizacij (Peršolja 2001b). Za kakovostno izvedbo zagotavlja tudi finančne in materialne pogoje, vključno s planinskimi potmi in kočami, strokovno in leposlovno literaturo, zemljevidi in mednarodnim sodelovanjem.

Na področju usposabljanja lahko govorimo o naslednjih mejnikih:
1893 ustanovitev Slovenskega planinskega društva
1895 prva številka Planinskega vestnika
1906 prvi slovenski tečaj za gorske vodnike
1921 prvi slovenski gorniški priročnik Na planine!
1957 prvi tečaj za mladinske planinske vodnike
1961 Planinska šola
1969 akcija Mladi planinec
1975 akcija Ciciban planinec
1992 kategorizacija vodnikov Planinske zveze Slovenije
2001 potrditev programov usposabljanja s strani Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport
2002 Planinski terminološki slovar

Takoj po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva začne izhajati Planinski vestnik, ki med številnimi nalogami opravlja tudi vlogo neformalnega gorniškega usposabljanja bralstva. Danes ima revija v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto, saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je najstarejša revija z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija. Poklicnemu gorskemu vodništvu se čez pol stoletja pridruži prostovoljno vodništvo, ki je danes, glede na število vključenih izvajalcev in udeležencev ter glede na razširjenost po Sloveniji in učinkih prostovoljnega dela, eno od ključnih razvojnih središč gorniške organizacije (Peršolja 2004b).


Avrikelj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Začetki kakovostne množičnosti segajo v čas nastanka akcij namenjenih otrokom in mladostnikom. Dobrih sto let po začetku organiziranega delovanja dobimo Planinski terminološki slovar, ki kot razlagalni, normativni in prevodni slovar (Humar 2002), pomeni eno temeljnih del na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni za potrditev samozavesti gorniškega delovanja.

V tem zgodovinskem pregledu si posebno mesto zagotovo zasluži priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921. Zasnova poglavij, ki že takrat obsegajo celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), pokaže presenetljivo podobnost z današnjim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole.

Poglavja v priročniku Na planine! iz leta 1921:


Slika 1: Naslovnica priročnika Na planine! iz leta 1921.

Tudi enega prvih programov za delo z mladimi je pred pol stoletja pripravil Kunaver (Kunaver 1951, 41). Sodoben starostno prilagojeni program gorništva (Peršolja 2005), ki je v pripravi, smernice zanj pa je leta 1995 postavila Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, bo mladim omogočal:
- izkušnjo reševanja problemov,
- izkušnjo napora,
- izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja,
- izkušnjo odrekanja in ponosa in
- izkušnjo sožitja.

Zbir vsega naštetega, najučinkovitejši izraz in celo sinonim gorništva pa je sprva seveda izlet (kasneje tudi pohod in tura), kot najpogostejša oblika in metoda dela. Z vidika gorniškega usposabljanja gre za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik in procesov v naravi in povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno celoto.

Prirejeno po Golnarju lahko rečemo, da imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).


Veliki vrh.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Formalna gorniška usposobljenost
Leta 1998 je bil sprejet Zakon o športu, ki je uredil področje delovanja strokovnih delavcev v športu. V 26. členu zakona je določeno, da je »strokovni delavec v športu tisti, ki opravlja v športu vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo in mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo oziroma ustrezno usposobljenost«. Danes lahko v gorništvu dosežemo naslednje strokovno gorniško znanje in nazive (Programi … 2004):

Strokovni delavec 1 (40 do 120 ur):
- vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
- mentor planinske skupine,
- inštruktor športnega plezanja,
- varuh gorske narave in
- markacist Planinske zveze Slovenije.

Strokovni delavec 2 (minimalno 130 ur):
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije A (lahke kopne ture),
- trener športnega plezanja in
- inštruktor markacist Planinske zveze Slovenije.

Strokovni delavec 3 (minimalno 300 ur):
-vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije B (zahtevne kopne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije C (zelo zahtevne kopne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije D (lahke snežne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije E (zahtevne snežne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije G (lahki turni smuki),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije H (zahtevni turni smuki),
- inštruktor planinske vzgoje,
- alpinist – vaditelj,
- alpinistični inštruktor in
- trener športnega plezanja I.

Na področju zaščite in reševanja lahko dosežemo naziv gorskega reševalca in inštruktorja gorskega reševalca z različnimi specialnostmi (letalsko reševanje, zdravnik, miner snežnih plazov, vodnik lavinskega psa).


Preglednica 1: Trajanje usposabljanja in razmerje med teorijo, prakso in izpitnimi obveznostmi.
* Število ur v oklepajih pomeni skupno število ur, ki vključuje obvezna predhodna usposabljanja.

Enotni sistem usposabljanja pomeni, da je doktrina znotraj Planinske zveze Slovenije enotna vsaj do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v sistem, prehajanje čez različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnih znanj in izkušenj. Enotnost sistema teorije in prakse izhaja iz spoznanja, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo ob različnih vsebinah in oblikah dejavnosti (Peršolja 2001b).

Šolska gorniška naveza
Usposabljanje za gorništvo (kot način življenja) je predvsem naloga gorniških organizacij. Gorništvo kot sredstvo usposabljanja državljanov Republike Slovenije (skozi vrtčevski in šolski sistem) pa je prepoznano tudi kot »del identitete slovenskega naroda« (Kristan 1993, 25). V preteklem sistemu vrednot je bilo to označeno kot družbeno koristno, v demokratični družbi sta ta dva sistema samostojna in se lahko dopolnjujeta, če najdeta stične točke. V nasprotnem primeru živita vsak svoje življenje – gorniške organizacije na ravni civilne družbe, država pa v skrbi za dobrobit vseh državljanov in državljank.

Organska soodvisnost obeh sistemov se kaže pri zagotavljanju strokovne rasti (enotne skupne raziskave s tega področja, priprava medpredmetno usklajenih programov usposabljanja za člane planinskih skupin na eni in za učence na drugi strani, oblikovanje priporočil za konkretno sodelovanje med vrtci, šolami in planinskimi društvi, poenotenje normativov za vodenje po gorah, zagotavljanje ustrezno motiviranih in usposobljenih strokovnih delavcev), pri zagotavljanju prostorskih možnosti (gostovanje planinskih skupin v vrtcih in šolah) in finančni podpori (izvedba interesnih dejavnosti, sofinanciranje usposabljanja in spopolnjevanja). Marsikatero od teh področij še ne dosega optimalne ravni sodelovanja.

Strinjamo se z Berčičem, ki meni, da »mora šola otrokom in mladini posredovati in utrditi splošna športna znanja, ki vključujejo teoretična znanja o športu, tehnična znanja in splošna motorična znanja. … Šolska športna vzgoja naj bi bila tudi proces motivacije za šport in proces socializacije, ki vključuje razvijanje družbenih vrednot, norm, etičnih načel in vzorcev vedenja« (Berčič 2004). V tem pogledu lahko rečemo, da je zastopanost gorništva v vsebinah rednega pouka devetletne osnovne šole (zlasti pri predmetu Športna vzgoja) najboljša doslej.

Zato je razveseljiv podatek, da učenci zelo radi hodijo na planinske izlete (Krpač, Samida 2004). Manj razveseljivo pa je, da usposobljenosti učiteljev za izvedbo izletov ne posvečamo dovolj pozornosti (kar petina vprašanih učiteljev meni, da za vodenje niso usposobljeni, nekaj manj kot polovica pa jih meni, da so samo deloma usposobljeni). Zaskrbljujoč je podatek, da športni pedagog, ki je strokovno najbolj usposobljen za vodenje planinske vzgoje, kot mentor planinskega krožka deluje le v enem primeru. Vrzel usposabljanja učiteljev je od leta 1996 zapolnjeval seminar za mentorje planinskih skupin Srečno v gore v okviru Zavoda republike Slovenije za šolstvo. V osmih letih je bilo izpeljanih 19 seminarjev s 543 udeleženci. Ti so vseh devetnajst izvedb ocenili z izjemno visoko povprečno oceno 5,79 (najvišja možna ocena je 6) (Jazbec, Peršolja 2004). Zaradi organizacijskih sprememb na zavodu seminarja od leta 2004 ni več.


Slika 2: Usposabljanje je vseživljenjski proces (fotografija Borut Peršolja).

Dejavniki gorništva
Kot smo videli, usoda gorništva ni samo v rokah strokovnih društev in zveze, pač pa tudi pedagoških in drugih ustanov. Tako na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani od šolskega leta 1990/1991 (pod različnim imenom, sprva Katedra za planinstvo, Kristan 1991) deluje Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi in izvajajo predmet Planinstvo in izbirni predmet Gorništvo in dejavnosti v naravi. Oddelek za razredni pouk Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru izvaja izbirni predmet Aktivnosti v naravi in neobvezni izbirni program za pridobitev naziva vodnik Planinske zveze Slovenije. Tudi Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani ima v osnovnem študijskem programu Oddelka za razredni pouk izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo in izbirni predmet usmeritvenega modula Šport.

Pomembno vlogo ima tudi Združenje gorskih vodnikov Slovenije, ki je bilo ustanovljeno leta 1993. Skupaj z inštruktorji gorniške organizacije tvorijo nekakšno demonstratorsko vrsto gorništva. Z Zakonom o gorskih vodnikih je gorniška šola postala celo zakonska vsebina (19. člen): »Kot gorniška šola šteje vsaka usklajena skupna poklicna dejavnost več gorskih vodnikov in pripravnikov za gorske vodnike. Dejavnost gorniške šole je predvsem poučevanje gorniških veščin vseh vrst v vseh letnih časih.«

Ob osamosvojitvi Slovenije je gorništvo našlo svoje mesto tudi v novem obrambnem sistemu. Leta 1996 je v Slovenski vojski začela samostojno delovati Gorska šola, ki je zasnovana na temeljih vojaških in civilnih gorniških tradicij, znanja in izkušenj okolja, v katerem je zrasla (Medja 1999, 6). Poseben pomen Gorski šoli Slovenske vojske daje njeno mednarodno vojaško sodelovanje.


Križ. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na mednarodni ravni pa je pomemben dejavnik slovenskega gorništva šola za usposabljanje članov nepalske planinske organizacije (NMA) v Manangu (Nepal). Na pobudo Aleš Kunaverja jo je Jugoslavija zgradila v okviru tehnične pomoči neuvrščenim in nerazvitim državam v letih 1979 in 1980. Namen šole je domačinom posredovati gorniško znanje, ki jim omogoča, da spremljajo odprave ne le do baznih taborov, pač pa do vrhov in preprečiti nesreče zaradi neznanja. Do sedaj je bilo organiziranih prek 20 osnovnih tečajev, na katerih je bilo za varnejše delovanje v visokih gorah usposobljenih prek 600 vodnikov (Pollak 2004).

Sklep
Gorniško usposabljanje ima poleg vseh naštetih pomenov še eno pomembno vlogo – preprečevanje nesreč. Vložek v preventivo se nam večkratno obrestuje: če primerjamo strošek tečaja za vodnika Planinske zveze Slovenije kategorije A (lahke kopne ture), ki znaša v letu 2005 74.400 SIT na udeleženca, s celotnim stroškom Gorske reševalne službe Slovenije preračunanim na posamezno gorsko nesrečo, je to razmerje skoraj 1 : 9. Ali povedano drugače: preventivno delovanje je devetkrat cenejše od reševanja.

Preglednica 2: Razmerje med vloženimi sredstvi v preventivo in reševanje v gorah (vir: Obvestila Planinske zveze Slovenije, posebna številka, 2003, 2004).

O značilnostih gorništva v gorniških organizacijah največ povedo pojmi prosti čas, motiviranost, sproščenost, igrivost, zadovoljstvo, prostovoljnost, prijateljstvo, način življenja. Organizirano gorništvo bo zato moralo poiskati odgovore na naraščanje individualizacije obiskovanja gora in aktivno sodelovati pri razvoju sonaravnega športa in turizma v slovenskih gorah.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

Literatura
Berčič, H. (2004). Gibalno/športna dejavnost v otroštvu in mladosti kot dejavnik aktivnega življenjskega sloga odraslih. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–8). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Častni kodeks slovenskih planincev (2005). Medmrežje: http://www.pzs.si/o_nas/kodeks.doc (22. 1. 2005).
Golnar, T. (1997). Gorniška tura kot pedagoški proces. Šport 45 (4).
Humar, M. (2002). Planinski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC.
Jazbec, L., Peršolja, B. (2004). Izobraževanje in pomen mentorjev in mentoric planinskih skupin v vzgojno izobraževalnih ustanovah. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–7). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Kristan, S. (1991). Kratek oris razvoja gorniške vzgoje na Fakulteti za šport. (Tipkopis).
Kristan, S. (1993). V gore … Radovljica: Didakta.
Krpač, F., Samida, S. (2004). Uresničevanje planinske vzgoje na razredni stopnji. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–7). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Kunaver, P. (1921). Na planine! Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Kunaver, P. (1951). Pionir v naravi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Medja, K. (1999). Oris gorske šole Slovenske vojske. V: B. Blaznik (Ur.), Iz tradicij za novo tisočletje. Pokljuka: Gorska šola Slovenske vojske.
Perko, D., Kladnik, D. (1998). Nova regionalizacija Slovenije. V: D. Perko, M. Orožen Adamič (Ur.), Slovenija – pokrajina in ljudje. (str. 26–31). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Peršolja, B. (2001a). Mentor planinske skupine. V B. Peršolja, B. Rotovnik (Ur.), Mentor planinske skupine (str. 9–19). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Peršolja, B. (2001b). Program za delo s planinsko skupino. V: B. Peršolja, B. Rotovnik (Ur.), Mentor planinske skupine (str. 20–44). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Peršolja, B. (2002). Prostovoljnost delovanja v planinski organizaciji. V: H. Berčič (Ur.), Zbornik slovenskega kongresa športne rekreacije. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez.
Peršolja, B. (2004a). Gospodarski pomen gorništva. Planinski vestnik 109 (6).
Peršolja, B. (2004b). Prostovoljno vodništvo. Planinski vestnik 109 (7–8).
Peršolja, M. (2005). Starostno prilagojeni program planinstva. (Članek v tisku.)
Petrović, K. (2001). Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2000. Šport 49 (3).
Pollak, B. (2004). Sodelovanje med nepalsko in slovensko planinsko organizacijo na področju usposabljanja novih kadrov se uspešno nadaljuje (gradivo za tiskovno konferenco). Kamnik: Planinska zveza Slovenije.
Programi usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva, 2004. Ljubljana: Komisija za vzgojo in izobraževanje Planinske zveze Slovenije.
Strel, J., Kovač, M. (2000). Gibalni razvoj otrok in mladine. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 39–61). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Zakon o gorskih vodnikih (uradno prečiščeno besedilo) (2004). Uradni list Republike Slovenije 2004, sep. 10: 99.
Zakon o športu (1998). Uradni list Republike Slovenije 1998, mar. 20: 22.

  • Share/Bookmark

ŽLED PROTI SNEŽNIM PLAZOVOM

Nedelja, Februar 22nd, 2015

Pred letom dni je Sloveniji teden dni vladala žledna ujma. Vzroke in posledice danes dobro poznamo. Znano je tudi, da je bilo zaprtih 376 planinskih poti oziroma približno 40 % vseh planinskih poti v hribovitih območjih. Ni pa znano, da je planinske poti zaprl osebno (PDF 63,6 kB) »predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik s soglasjem načelnika Komisije za planinske poti Igorja Mlakarja.«

Ob tem si zastavimo nekaj vprašanj:
1. Na podlagi katerih določil statuta PZS je Rotovnik sprejel to odločitev?
2. Je PZS skrbnik katere od zaprte planinskih poti, kot to določa zakon o planinskih poteh?
3. Imata Rotovnik in PZS s strani države na podlagi ustave ali zakona javna pooblastila, da lahko s prepovedjo zaščiti obiskovalce pred pretečo nevarnostjo?
4. Zakaj PZS ne zapre nobene planinske poti, kadar je stopnja nevarnosti snežnih plazov četrte ali pete stopnje po evropski lestvici?


Še vedno gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)

Glede statuta PZS je odgovor jasen in nedvoumen. Predsednik PZS nima nobenih pooblastil ali podlage v statutu PZS za svojo pretirano odločitev. Predsednik PZS je v skladu z reklom, da cilj posvečuje sredstvo, uporabil neprav(n)o bližnjico, ki zanika filozofijo, kulturo in etiko sodobnega demokratičnega delovanja, ki vodi v razkroj gorništva in njegove vloge v civilni družbi. Nihče (če se ne motim, je samo Igor Zlodej na spletni strani Gore in ljudje opozoril na to) tega ni opazil ter javno opozoril na takšno neprimerno ravnanje.

Še več: zakon o planinskih poteh v prvem odstavku 5. člena nedvoumno pravi: »Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost.« Rotovnik pa je odgovornost v celoti prevzel nase! Nase je vzel tudi veliko tveganje, saj bi v primeru odškodnin – na primer zaradi izpada dohodkov najemnikov planinskih koč in turističnih aranžmajev gorskih vodnikov – ostal brez kakršnegakoli kritja (in po mnenju podporne večine, bi za to pravzaprav moral prejeti medaljo za hrabrost).

Zakaj pa so taki?
Ker so čreda – in krdelo vedno uboga, kar reče poglavar.

Svetlana Makarovič, Tudi sama sem delček narodovega bogastva, Pogledi, 6. avgusta 2014

Vsakomur je jasno, da je tudi v primeru naravnih nesreč – Uprava za zaščito in reševanje ter Zavod za gozdove sta ob žledu izdala opozorilo (ne pa prepovedi!), naj ljudje ne odhajajo v gozd – dopustna uporaba le tistih pooblastil, ki so določena z ustavo, z zakonom ali v našem primeru s statutom Planinske zveze Slovenije. In to tistih pooblastil, ki so v konkretnem primeru nujna, neizbežno potrebna, primerna za izvršitev konkretne naloge, in ki z najmanjšimi možnimi posledicami zadostujejo za uresničitev oz. dosego cilja. Po domače povedano: na vrabce ne streljamo s topovi!


Je kdo omenjal topove? (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je civilno družbena, nevladna organizacija. PZS je organizacija, ki »zagotavlja pogoje za planinstvo v Sloveniji«. Gorništvo je dejavnost, ki se odvija v naravi. Zato je del gorništva tudi tveganje, s katerim upravlja vsak posameznik sam. PZS ni organizacija, ki lahko komur koli prepoveduje hojo v hribe – to je v celoti in brezprizivno v nasprotju z njeno ustanovno idejo. PZS, še posebej pa njen predsednik Rotovnik nista organa, ki lahko omejujeta ustavno pravico do svobode gibanja. Tega doslej PZS tudi ni počela (je pa prepovedovala besede). PZS nikoli doslej ni zaprla nobene planinske poti niti takrat, ko je velika nevarnost snežnih plazov (PZS na primer ni ukrepala pred tremi tedni, ko je bil zaradi snežne ujme za večji del Slovenije razglašen rdeči alarm). Zakaj je torej Rotovnik osebno – v škodo PZS – samovoljno ukrepal pred enim letom?

***

Zakon o planinskih poteh (Uradni list RS, št. 61/2007 z dne 10. 7. 2007) v drugem odstavku 16. člena pravi, da mora »skrbnik za določen čas delno ali v celoti zapreti planinsko pot, če postane nevarna za uporabnike zaradi sprememb v naravi«, nadalje določa, da »lahko takšna zapora traja največ eno leto, v času zapore pa mora skrbnik poskrbeti za ustrezno obnovo planinske poti«. Zakon govori o skrbniku planinske poti (tretji odstavek 2. člena), ki je »planinsko društvo v skladu z zakonom, ki ureja društva, včlanjeno v pristojno planinsko zvezo.«

PZS torej po zakonu o planinskih poteh (pa tudi dejansko) ni skrbnik nobene planinske poti v Sloveniji, še manj pa lastnik katere od planinskih poti. Planinsko pot lahko zapre samo krajevno pristojno posamezno planinsko društvo. In to so kasneje nekatera (ne pa vsa!) tudi storila. Vendar je 7. 2. 2014 vse poti zaprl Rotovnik osebno (predsedstvo PZS pa je teden dni kasneje njegovo odločitev soglasno podprlo, z izjemo mene). Domnevno v imenu preventive …

“Če je res kaj značilno za demokracijo, če se demokracija res v čem loči od diktature, se ravno v tem, da v glavnem ne omogoča in ne dopušča preventive. In zato je demokracija, v nasprotju z diktaturo, vselej tvegana in krhka družba.” (Vlado Miheljak)

Preventiva, ki jo v primeru varnosti v gorah enačimo z gorniškim usposabljanjem obiskovalcev gora, še posebej pa članov planinske organizacije, je pomembna vsebina civilne družbe. Šele ko bodo vsa planinska društva med različnimi društvenimi dejavnostmi vsako leto ponudila svojim članom (še zlasti mladim in novincem) možnost organiziranega vodenega gorniškega usposabljanja, bo ta naloga uresničena, projekt kakovostne množičnosti pa uspešno končan. Vendar smo še zelo daleč od tega cilja.


Zaradi trsk ne vidimo gozda. In obratno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato moramo – kadar začne predsednik PZS nenadoma kazati večjo odločnost, v tem smislu tudi več poguma pri uveljavljanju svojih idej – biti še bolj (pravno) dlakocepsko pozorni na njegovo delo in do tega dela še bolj kritični. S to (ne)pravno bližnjico je skušal javnost prepričati v učinkovitost svojega dela. Ta bližnjica (kaj te sicer pomenijo v gorah, pa itak vemo) pa pomeni zavestno in premišljeno kršenje statutarnih pravil, zakona in ustave.

Ljudje, ki opravljajo vodstveno delo – še posebej pa v nevladnih, civilnodružbenih organizacijah, se vsekakor morajo zavedati, da so takšne bližnjice v pravni in demokratični državi, ki naj uresničuje vladavino prava, nedopustne. Vselej in brez izjeme! Če se tega ne zavedajo, nikakor ne bi smeli opravljati vodstvenega dela. (Pravijo, da ljudje pokažejo pravo barvo, ko pridejo na funkcijo. Oblastno ravnanje in njegovo lansko spogledovanje z lokalno politiko kažeta, da tudi Rotovnik ni imun na njemu tako ljube izzive.) Javnost, po izkušnjah pa tudi preštevilni novinarji, se tega ne zavedamo dovolj! Zato so vprašanja, usmerjena v odpravljanje pomanjkljivosti in težav pri delovanju in razvoju pravne države ter demokratičnega procesa, izjemno redka (naj spomnim na podoben polom v primeru prejšnjega predsednika PZS in hkrati častnega člana PZS).

Ob soočanju z Rotovnikovim dejanjem je sledilo načrtno javno sprenevedanje (PDF 539 kB), pridružilo se mu je predsedstvo PZS, zlasti pa generalni sekretar PZS Matej Planko z manipulacijo in javnim nastopaštvom. V javnih nastopih ter sporočilih za medije se je najprej izgubila prvotna formulacija, da je planinske poti zaprl Rotovnik osebno, sledile pa so še druge argumentacije (PDF 450 kB), ki naj bi podprle zgodbo o škodnem uspehu. Kako slabo se godi gorniški zgodovini, ko pride v roke politiki, smo žal lahko videli tudi v žledni zgodbi (že prej pa v Matični zgodbi).

PZS je tako junija 2014 sporočila, da gre za »največjo škodo na planinskih poteh, ki jo beležimo v planinski organizaciji v naši več kot 120-letni zgodovini« in da bo »zaključno oceno o škodi na planinskih poteh zaradi žledoloma in snegoloma objavila predvidoma januarja 2015 (to se ni zgodilo, opomba BP) na osnovi oddanih letnih poročil društev, skrbnikov planinskih poti (PZS torej zakon očitno pozna in priznava njegovo veljavnost, opomba BP). Glede na do sedaj zbrane podatke in glede na trenutno nezmožnost preverjanja stanja planinskih poti predvsem v Julijskih Alpah (snegolom) ocenjujemo, da bo škoda na planinskih poteh zaradi naravne nesreče, ki je Slovenijo prizadela februarja 2014, presegla 500.000 €, od tega samo neposredni materialni stroški okoli 100.000 €

Spomnimo, kaj se je v Slovenskem planinskem društvu dogajalo po prvi svetovni vojni: »Ko je planinskemu gospodarstvu prav lepo kazalo, se je zanetil požar 1. svetovne vojne. Vojaštvo nam je najprej onemogočilo vsako delo v Julijskih Alpah in te gore so nam postale nepristopne. Ker je meja sedaj v smislu demarkacijske črte menda potrjena, izgubi SPD vse podružnice v Primorju; vrhovi Julijskih Alp bodo tvorili mejo in danes niti ne vemo, v koliko bo za naprej mogoče jih posečati. Izgubimo pa tudi na Kranjskem Vipavsko, Idrijsko in Ilirsko podružnico, izgubimo vrhove Nanos in vse od Javornika do Notranjskega Snežnika. Takisto udarjeni smo na severu v Karavankah


Nekatera drevesa so preživela vse vojne vihre prejšnjega stoletja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spomnimo, kaj se je v Planinskem društvu Slovenije dogajalo leta 1945: »Prevrat nas je našel na razvalinah društva. Od 69 koč jih je 49 uničenih, požganih; 20 jih še stoji, a so po večini izropane, mnoge brez temeljitega popravila, brez nabave inventarja, perila itd. popolnoma neuporabne. Velikansko premoženje društva, ki ga šele danes, ko smo ga izgubili, pravilno ocenjujemo, in ki je služilo razmahu planinstva in turizma v Sloveniji, je uničeno. 37 milijonov dinarjev vojne škode je prijavila društvena uprava in pri tem jo je bržčas ocenila še prenizko. V letu 1946 je bilo oskrbovanih le devet koč: tri v Julijskih Alpah, dve v Kamniških in štiri na Pohorju

Je torej več desetletij oviran in celo prepovedan dostop do slovenskih gora res tako malo vreden? Je zgodovina res učiteljica življenja?

Da Rotovnik (kot inštruktor in urednik Planinske šole) ne pozna stroke lastne organizacije nazorno kaže tudi napačna uporaba pojma naravna nesreča. Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne. PZS ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, zato pri vseh ravnanjih v ospredje stopa narava v vsej svoji celovitosti. Zato je žled predvsem običajen, celo vsakoleten naravni pojav.

PZS je zamudila izjemno priložnost, da bi javnost (zlasti politične stranke, vlado in Državni zbor) celovito seznanila s problematiko planinskih poti. Prav tako je PZS – kot deklarirana prostovoljska organizacija zamudila odlično priložnost, da bi pripravila velik prostovoljski projekt, ki bi povezal navznoter (članstvo, še zlasti vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji) in navzven (vsi obiskovalci gora). Redke delovne akcije so potekale na ta način, PZS pa vodnikom PZS ni omogočila, da bi lahko sodelovanje pri sanaciji planinskih poti enakovredno z vodenjem vključili v letošnje poročilo o delu za registracijo vodnikov PZS.

Tudi po letu dni ostajajo nekatere planinske poti zaprte (kar tudi pomeni, da bi jih PZS v skladu z zakonom že morala izbrisati iz katastra). PZS to opravičuje z neodzivnostjo lastnikov zemljišč. Že sedaj je jasno, da bodo prav lastniki največji zmagovalci lanskega dogajanja – prost dostop do gora, ki je v tem delu Evrope ustavna pravica, bo onemogočen, v svojem gozdu se bodo znebili nadležnih obiskovalcev.

***

Razumevanje celote vodi k skupnemu spominu o tem, kaj se nam je vsem zgodilo, ne glede na to, na kateri strani spopada je kdo bil in na kateri idejni strani je kdo danes. Kadar se na razkrita dejstva Planinska zveza Slovenije ne odzove pričakovano, se razdor med različno mislečimi poglablja, zaupanje pa razpada (v zadnjem času je bilo tako tudi v primeru Škofic proti PZS). Razkrita dejstva namreč ustvarijo posledice, ki se jim demokratična organizacija ne more izogniti, in sicer tako, da bodo različno misleči reakcije imeli za pravične. Vztrajanje pri kritičnem komentiranju konkretnega PZS dogajanja in vloge konkretnih posameznikov je toliko bolj smiselno, tudi nujno početje.


Fotografija pove vse. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razkrita dejstva tudi vedno sprožijo zahtevo po osebni in PZS pravičnosti. Svoboden je, kdor se zmore prepoznati v PZS – v takšni, kot jo danes predstavlja Rotovnik ali v takšni, kot jo kategorično in nedvoumno predvideva statut PZS. Zaupanje se gradi počasi in ga ni mogoče izsiliti. Iz vsakodnevnega življenja vemo, da zgolj s sprejemanjem pravnih predpisov in vzpostavljanjem institucij problema doslednega izvrševanja pravil, poslanstva in zastavljenih nalog ni mogoče doseči. Zato je tako pomembno, da civilno družbo vodijo osebnosti, ljudje z integriteto in najvišjo mero zaupanja.

Rotovnik je na koncu prvega mandata (in na pragu svojega drugega, a hkrati zadnjega) in na dan osebnega praznika gladko pozabil, da njegov položaj ni pravica, temveč javna funkcija, ki je privilegij. In ne privilegij vladanja, temveč privilegij poslušanja in delanja za skupno dobro.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.
(Resnici na ljubo je to zgodba Bojana Rotovnika.)

  • Share/Bookmark

DOLSKI TRIALOG

Sobota, Oktober 18th, 2014

(Ob sestopu s planine Dol do Kopišč, srečanje štirih naključnih obiskovalcev gora na planinski poti, dva peš /2/, dva na gorskem kolesu /1/,/3/.)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

/1/ Zdravo!

/2/ Živjo! Saj vesta, da ne smeta tukaj vozit?

/1/ Prosim? Zakaj? Zakaj?

/2/ Zato, ker je to planinska pot.

/1/ Ja, saj jo mi spucamo.

/2/ Nič je vi ne spucate.

/1/ Seveda, da jo.

/3/ Dober dan.

/2/ Dober dan.

/1/ Vsakič jo spucamo.

/2/ Ampak jo nezakonito spucate.

/1/ Z žičničarji smo tudi zmenjeni.

/2/ Ja, niso oni skrbniki poti. Planinsko društvo Bajtar je skrbnik poti.

/1/ Pa pravi direktor, da so zmenjeni.

/2/ Nič niso zmenjeni.

/1/ A ja?

/2/ Po zakonu o planinskih poti se vi ne smete tukaj voziti.

/1/ A smo koga ogrožali?

/2/ Ja, ne vem …

/1/ Če bom šel zaradi tega v čuzo, bom pa pač šel.

/2/ V čuzo ne boste šel, v čuzo ne boste šel …

/3/ Če ne bo imel za plačat, bo moral iti v zapor.


(Fotografija: Borut Peršolja)

/1/ Lejte no, če je tole problem, mislim, potem pa jaz ne vem več. Neka taka zadeva. Saj nobenemu nič nočemo.

/3/ Spomladi smo imeli čistilno akcijo z žičničarji. Prav na tej poti z žičničarji.

/2/ Lahko da ste jo imeli. Samo ste jo imeli nezakonito. Tako da …

/1/ A potem tudi spucat ne smeš, ali kaj? /SMEH 1/

/2/ Ne, ker je skrbnik poti in po zakonu se ve, kdo to je in kdo to rihta. No ja, lejte.

/3/ Se strinjam, da bi morali biti ločeni. Ampak če žičničarji to prodajajo, bi si morali svojo pot narediti.

/2/ Žičničarji nič ne prodajajo.

/3/ Seveda, saj oglašujejo to.


(Fotografija: Borut Peršolja)

/2/ Potem tudi oni nezakonito to počnejo. Saj vejo.

/3/ Zaenkrat še ni nezakonito. Saj zakon še ni bil sprejet.

/2/ Zakon o planinskih poteh je bil sprejet leta 2007.

/3/ Je, ampak oglaševanje je pa še dovoljeno. To je šele v obravnavi.

/2/ Ne moreš ti nekaj oglaševati, če je pa nezakonito. Ta pot je namenjena hoji.

/3/ Ne oglašujejo to pot, oglašujejo kolesarstvo. Ampak, če bi naredili dva metra stran svojo pot …

/2/ Če vi pogledate pot na njihovem zemljevidu, to ni ta pot, tukaj vrisana. Poti po Veliki planini so zelo natančno vrisane, katere so kolesarske poti.

/3/ Aha. Torej če oni naredijo pet metrov stran novo pot, po tisti pa lahko vozimo?

/2/ Ja, če bodo dobili dovoljenja vseh lastnikov in da bodo to na podlagi zakona tudi uredili, seveda, ni problema.

/1/ No, dobro. To je zakon. /SMEH 2/ Saj so bili alpinistični odseki, pa ne vem kaj kolesarski zraven, pa to nima smisla.

/2/ Nekje je pač treba pravno državo spoštovati. Zato smo se pa zalomili vsi skupaj.

/1/ Zakaj? /SMEH 1, SMEH 2/ Če tukaj ne spoštujem pravne države, potem pa tudi … Če je samo to problem.

/3/ Nekje je treba začeti, res je.

/1/ A pri takih zadevah?


(Fotografija: Borut Peršolja)

/3/ Kaj če bi pri glavi začeli in ne pri repu?

/1/ Daj no, nehaj! Kaj se vse dogaja …

/2/ Vprašanje. Za vas je to rep, zame pa je to glava.

/3/ Daj no, fajn, fajn …

/1/ A res. A nekaj takega?

/3/ Dobro, fino.

/2/ Ja, seveda. Nič, srečno.

/1/ Daj, nehaj, no … Enako, hvala, adijo.

/3/ Tudi vam.


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

http://www.vimeo.com/49293298
  • Share/Bookmark