Arhiv za ‘ zakonodaja’ Kategorija

SAMO ŠPORTNO MINISTRSTVO JE PRITEKLO V CILJ

Sobota, April 8th, 2017

V petek, 7. 4. 2017, je ob 10. uri v veliki dvorani Državnega zbora potekala javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o športu (ZŠpo-1), EPA 1691-VII.

Namen javne predstavitve mnenj je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenemu Predlogu kot podlago za obravnavo Predloga zakona na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Objavljam prispevek z javne predstavitve.


Javna predstavitev. (Fotografija: Barbara Žejavac/Državni zbor)

http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-odbora-za-izobrazevanje-znanost-sport-in-mladino/174464869/1:45:07/1:53:50/

***

Leta 1998 je Državni zbor sprejel Zakon o športu, leto kasneje pa tudi Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Tedanjih ustvarjalcev zakona, iz skupine okrog dr. Janka Strela, danes ni prav veliko v tej dvorani. Takrat sprejeta dokumenta sta povzročila vrsto sprememb na različnih področjih in ravneh. Na podlagi zakona je gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.

Danes spreminjajoči se zakon o športu nakazuje izrazito neugodno smer, ki gorništvu – milo rečeno – niti najmanj ni naklonjen. Vsaj ne v bistvenem delu, to je usposabljanje, ki sem ga, glede razvoja v zadnjih skoraj dvajsetih letih, podrobno spremljal in celo sooblikoval.

Ni dvoma, da je temeljna naloga Planinske zveze Slovenije zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, saj o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.

Kaj se je v gorniških vrstah dogajalo takrat, pred dvajsetimi leti?

- V Planinski zvezi Slovenije smo opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili.
- Postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja – v pripombah na predlog novega zakona se Planinska zveza Slovenije zavzema celo za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«).
- Vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence – o tem nekaj več kasneje),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi –na primer prehod alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA)) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.

Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.

Prvič v več kot stoletni zgodovini Planinske zveze Slovenije so bili gorniški programi potrjeni s strani države.

Ob tem je nujno treba povedati, da je takšno stanje veljalo le kratek čas, saj so se – kar je absurdno – Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu ves čas spreminjala. Zakon je ostal isti, pravila in merila pa so bila iz leta v leto drugačna! Sprašujem, kako je to mogoče?

Ena od novosti je bila uvedba licenc, ki smo jih – ob pogajanjih z državo, ki jo je zastopal dr. Jakob Bednarik in se mu s tega mesta zahvaljujem za izjemno konstruktivno sodleovanje – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni nikoli zgodilo.

Dodatno licenčno usposabljanje je bilo in je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti. Nadaljevalno usposabljanje je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše ravni usposobljenosti. V vmesnem obdobju morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti. Vodenje vseh teh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.

Planinska zveza Slovenije ima torej že več desetletij razvit in dobro delujoč sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Ima uveljavljen in dobro delujoč sistem licenciranja, ki velja za vse prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del nepridobitne društvene dejavnosti. Upravičeno se postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora. Trenutno sistem sestavlja triindvajset (23) različnih programov gorniškega usposabljanja.


Med predstavitvijo stališča.

Zakaj vse to opisujem?

Ker predlagani novi zakon o športu vse navedeno in vse doseženo izpušča, spreminja in celo ruši.

Noben od programov PZS – morda kvečjemu s področja športnega plezanja – ne bo več potrjen in priznan s strani države. To nedvoumno pomeni, da ne bo več na voljo javnih finančnih sredstev za ta usposabljanja (pa tudi usposabljanja drugih, podobnih nacionalnih panožnih zvez)?

Javno veljavni (beri: financirani!) bodo torej samo programi, ki se neposredno povezujejo z uradnim tekmovalnim sistemom! Programi športne rekreacije, ki so na voljo največjemu številu ljudi in kjer se v največji meri uresničuje »javni interes« na področju športa, ne bodo več javno priznani, niti financirani! (Resnici na ljubo je treba dodati, da se je financiranje ves čas spreminjalo. Namesto, da bi ministrstvo po koncu možnosti črpanja evropskih sredstev socialnega sklada poiskalo stabilno, proračunsko rešitev, je ta sredstva preprosto ukinilo.)

To je eno večjih presenečenj predloga zakona. V času, ko je znanje splošna, celo javna dobrina (pri čemer ne izključujem avtorskih in sorodnih pravic, da ne bo pomote), se športna sfera odloča za centralizacijo vstopa v uresničevanje ene od vlog, ki jo omogoča šport. Mislim – ostajam naiven –, da gre za pomoto, ki jo iz besedila zakona izključuje kar temeljno načelo fair playa: vsi imamo enake možnosti za sodelovanje!

Predlog novega zakona ukinja obstoječe licence. To v prvi vrsti pomeni nižanje ravni razumevanja načela vseživljenjskega učenja. Licenca je na eni strani pomenila skrb za stalno, dodatno usposabljanje, na drugi strani so s tem povezana precejšnja finančna sredstva. Vodnik PZS je na primer moral iti za veljavno licenco enkrat na tri leta na vodniško izpopolnjevanje. Velik del teh stroškov (priprava gradiv, delo inštruktorjev) je bil doslej občasno krit tudi iz javnih sredstev.

Z ukinitvijo licenc premeteno ubijemo dve muhi na en mah:
- poskrbimo »za debirokratizacijo in spodbudnejše poslovno okolje«, kot je bilo to na primeru ukinitve licenc turističnih vodnikov ter
- dokončno ukinemo javna sredstva za izvajanje usposabljanja, ki neposredno zagotavlja javni interes za kakovostno vodenje vadbenih skupin.

Si res to želimo? (Na primer ob dejstvu, da v slovenskih gorah vsako leto umre tretjina toliko ljudi, kolikor jih umre na slovenskih cestah.


Med predstavitvijo stališča.

Predlagatelji zagotavljajo, da lahko nacionalne panožne športne zveze same ohranjajo obstoječe licenčne sisteme. To je seveda res in kakovostne zveze, zlasti tiste, ki so močno vpete v mednarodno športno okolje, bodo to storile. A hkrati je takšno stališče popolno sprenevedanje ministrstva. Če zakon licence ne zahteva, lahko posameznik, celo po pravni poti, od lastne športne zveze terja njeno ukinitev!

Zakon govori še o nacionalni poklicni kvalifikaciji v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije. Ali je to priložnost za ureditev sedanjega dela na črno ali pa je to nova past, kot kažejo prve izkušnje gorskih vodnikov, ki so nacionalno kvalifikacijo dobili pred enim letom? Postopek je izjemno zbirokratiziran. Vodnik PZS, katerega sedanja veljavna licenca (in usposobljenost?) se konča na državni meji, mora za dovoljenje za delo v tujini zaprositi za vsako državo posebej (s prevedenimi vsemi dokumenti) in velja zgolj 18 mesecev.

Kako naj vodniki PZS legalno vodijo na slovenske vrhove s severne strani Karavank (Avstrija?) ali severnih ter zahodnih pobočij Julijskih Alp (Italija)? Da ne omenjam priljubljene Hrvaške, zanimive Češke in popotniškega Cipra?

Zato prosim, da se vedno znova in znova vrnemo k izvoru športa. Tistega športa, ki je svobodno izbrana in igriva gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter ga od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo, k celovitemu ravnovesju in zdravju.

Na začetku današnjega srečanja se je idilično zdelo, da vsi prisotni v tej dvorani tečemo. Celo več, da tečemo v enaki modro-zeleni-beli opremi. Zdelo se je, da imamo vsi celo istega vrhunskega trenerja, pravzaprav trenerko. Še več, ustvaril se je vtis, da vsi neumorno in vztrajno tečemo celo v istem ritmu (skeptiki in dvomljivci bi se ob tem vprašali, če nemara nimamo istega dopinga). Vendar se je ob koncu razprave pokazalo, da je v cilj na koncu pritekel samo eden. In to je zgolj in samo ministrstvo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZELENOROBI GREZNIČNI ZAKLAD

Četrtek, Avgust 11th, 2016

Pred tednom dni (3. 8. 2016) so v zavetju noči v Okrepčevalnici Zeleni rob (1603 m, Velika planina, Kamniško-Savinjske Alpe), ki jo upravlja družba Velika planina, d.o.o. (ta pa je v 100-odstotni lasti Občine Kamnik), praznili greznico čez javni oskrbovalni kolovoz v tujo vrtačo pod lastno okrepčevalnico.

Nečastni dogodek, ki je na Veliki planini prej pravilo kot izjema, si zasluži pozornost širše javnosti, saj je ta zasuta z medijskimi poročili, ki Veliko planino (v širšem smislu) opisujejo kot »pastirsko romantiko med kravjaki in cvetočimi skalnjaki«.

Žal ima Velika planina številne obraze, nekateri med njimi imajo tudi imena in priimke.

***
Kraški značaj Velike planine
Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Sledenje voda na Veliki planini je pokazalo, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici; obarvana voda se je pokazala v zajetju Kraljev hrib. Območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni. Barvanje je bilo opravljeno v Breznu v Jerohi, pri požiralniku na Mali planini in v greznici hotela Šimnovec (Novak, 1993).


Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)

Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne poselitve, vendar so kraški izviri v njenem vznožju ogroženi zaradi športnih, turističnih in živinorejskih dejavnosti na površju planote. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, v pokrovu je tudi malo nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.

Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraške podtalnice so največja nevarnost greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarna so tudi odprta gnojišča, saj izcedne vode neprečiščene odtekajo v notranjost kraškega vodonosnika.

Gorništva, še zlasti pa pohodništva, si danes brez koč, kakršna je tudi Okrepčevalnica Zeleni rob, žal ne znamo več predstavljati. Jakob Aljaž si kot začetnik kočnega onesnaževanja slovenskih gora verjetno ni niti predstavljal, da bodo šle koče lahko kdaj komu tudi na živce. V zadnjih desetletjih postajajo – zlasti planinske koče – s premišljenimi ukrepi sestavni del občutljivega gorskega sveta. Z zmanjševanjem odpadkov, s čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in prilagojeno energetsko oskrbo se prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Zgledi vlečejo. Mar res?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je del Velikoplaninske planote že od leta 1953. Lastnik planinske koče in pripadajočega zemljišča je Planinsko društvo Domžale. Domžalski dom ima status planinske koče in je vpisan na seznam Planinske zveze Slovenije. Pravimo, da »čeprav stoji na Mali, je dovolj velik za vaše udobno bivanje, radoživost in tišino«.

Z različno trajnostno naravnano ponudbo ne zanemarja številnih enodnevnih obiskovalcev. Med izvajanjem gorniške dejavnosti daje obiskovalcem ne glede na članstvo v planinski organizaciji skromno, a udobno zavetje, oskrbo z osnovno hrano in pijačo in v primeru gorske nesreče posredovanje obvestila, saj je v domu obveščevalna točka gorske reševalne službe. V Domžalskem domu so mogoča kakovostna gorniška usposabljanja, tabori, zimovanja in šole v naravi.

Gradbeni odbor, ki je leta 2011 vodil obsežno prenovo Domžalskega doma, se je med petimi sklopi (Fasada in toplotna izolacija glavnega dela; Izgradnja male biološke čistilne naprave in rekonstrukcija zunanje fekalne kanalizacije; Rekonstrukcija vodovodnega sistema; Prenova sanitarij in hodnika v pritličju; Prenova sob in izgradnja sanitarij nadstropju) odločil tudi za izgradnjo male biološke čistilne naprave.


Deli čistilne naprave Domžalskega doma. (Fotografija: Janko Vodlan)

Po temeljitem tuhtanju smo izbrali čistilno napravo Gastronomie KLÄROFIX proizvajalca UTP Umwelttechnik zmogljivosti 12–16 PE. Med razlogi za izbiro so pretehtali: vgradnja betonskih rezervoarjev s 30-letno garancijo, sistem vpihovanja zraka brez črpalk, SBR-tehnologija čiščenja, prilagoditev sistema za objekte z zelo spremenljivim dotokom odpadne vode, ekonomična poraba električne energije, 10-letna garancija za tehnologijo ob sklenitvi pogodbe o vzdrževanju, reference na podobnih objektih ter ugodno razmerje med ceno in kakovostjo.

Še prej pa je bilo treba razrešiti zlasti naravovarstveno dilemo: se to ob več deset tisoč evrov vredni investiciji sploh splača, upoštevaje, da so ob delujočih pastirskih bajtah odprta gnojišča, da ima več kot sto počitniških koč greznice, ki se redko praznijo (na ustrezen način!), in da smo obstoječe triprekatne greznice že prej redno praznili, vsebino pa v cisternah vozili v čistilno napravo v dolino? Odgovor je bil za člane društva, ki ima kot svoje poslanstvo napisano “Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”, popolnoma jasen!


Cilj! (Fotografija: Borut Peršolja)

Samoomejevanje, šele nato zakonodaja
Konec lanskega leta (=2015) je začela veljati dopolnjena vladna uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, po kateri morajo na primer (civilnodružbene) planinske koče zgraditi ustrezne čistilne naprave do konca leta 2021. To bo šest let kasneje, kot za čistilne naprave v občutljivih okoljih določajo evropski predpisi, in petindvajset let kasneje, kot je prva slovenska planinska koča dobila čistilno napravo!

Za manjše koče – mednje sodi tudi Okrepčevalnica Zeleni rob – z zmogljivostjo do 50 populacijskih enot uredba predvideva čistilno napravo, ki je sestavljena iz pretočne greznice in predizdelane enote za nadaljnje čiščenje (ali filtrirne naprave/sistema za infiltracijo v tla). Noben izgovor več ne pomaga, stanje bo treba čim prej sanirati.


Zeleno. Zeleni rob? (Fotografija: Borut Peršolja)

Leon Keder, direktor družbe Velika planina, d.o.o., je na moje vprašanje, ali lahko potrdi praznjenje greznice, odgovoril: »Na podlagi obstoječih informacij sem preveril očitke, vendar nisem mogel potrditi, da so greznico čistili zaposleni v družbi Velika planina, d.o.o. Naj povem, da greznico čistimo preko Komunalnega podjetja Kamnik, ki nam tudi izda račun. Zadnje praznjenje greznice z njihove strani je bilo izvedeno pred kakih tednom. Greznico pa čistimo 1–2 x letno.«

Direktor je glede Okrepčevalnice Zeleni rob pred kratkim zapisal, da »se trudimo, da bi bila gostinska storitev čim boljša«. Bomo dočakali tudi direktorjevo obljubo, da bo delovanje okrepčevalnice in celotne družbe Velika planina trajnostno zgledno? In da je bilo tokratno nočno početje zadnje v zgodovini zaklada narave, ki mu je zaupano v varstvo?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA ODLIKA

Petek, Junij 3rd, 2016

V današnjem Uradnem listu Republike Slovenije so objavljeni štirje ukazi predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o podelitvi štirih državnih odlikovanj: Marku Prezlju gre zlati red za zasluge, Andreju Brvarju red za zasluge, Tomo Česen in Bojan Pollak pa sta prejemnika medalje za zasluge.

Podelitev odlikovanj bo pred dnevom državnosti v Predsedniški palači.

Čestitke vsem!

***

1708. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 2. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za legendarne dosežke v alpinizmu in prispevek k prepoznavnosti Slovenije v svetu prejme

MARKO PREZELJ

ZLATI RED ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-10
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1709. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 4. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za dolgoletno prostovoljno delo v Planinski zvezi Slovenije ter izjemen prispevek k sooblikovanju nacionalne politike športa za vse prejme

ANDREJ BRVAR

RED ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-11
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1710. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za vsestranski prispevek k razvoju športnega plezanja v Sloveniji in vrhunske alpinistične dosežke prejme

TOMO ČESEN

MEDALJO ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-12
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1711. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva, življenjsko delo v slovenski planinski organizaciji in prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu prejme

BOJAN POLLAK

MEDALJO ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-13
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SESTOP Z ODRA ZA ZMAGOVALCE

Sobota, April 2nd, 2016

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pod vodstvom ministrice dr. Maje Makovec Brenčič ter generalnega direktorja Direktorata za šport dr. Bora Štrumblja konec lanskega leta objavilo predlog novega Zakona o športu (29. 12. 2015).

Zakon_o_sportu_predlog_29_12_15 (PDF 278 KB)

Glede na to, da je gorništvo po statutu Planinske zveze Slovenije, pa tudi sicer »športna dejavnost, povezana z gorsko naravo« je zakon o športu eden od pravnih okvirov, ki ureja »način izvajanja politike športa«.

Naj spomnim, da je bil obstoječi zakon o športu sprejet marca leta 1998 (Uradni list Republike Slovenije, št. 22, 20. 3. 1998) in da je na njegovi podlagi gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.

Objavljam uvodni, pojasnjevalni del članka. V drugem delu bodo objavljene tudi konkretne pripombe na predlog novega zakona.


Hodimo. Športamo. Družimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Gorniško usposabljanje v planinski organizaciji obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj za različne oblike in področja gorniške dejavnosti ter za prostovoljno delo v celotni hierarhiji planinske organizacije.

Planinska zveza Slovenije ima že več desetletij razvit sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Razvijal in širil se je postopoma, učni programi, ki predstavljajo hrbtenico sistema, so nastajali v različnih časovnih obdobjih. Pripravljali so jih različni ljudje in skušali so zadovoljiti potrebe vsakokratnih hotenj v gorah. Sistem temelji na živi tradiciji in se stalno razvija, spreminja ter dopolnjuje. Trenutno ga sestavlja osemnajst (18) različnih programov.

Zanimivo je, da so nekateri učni programi že od samih začetkov ostali glede zasnove skorajda nespremenjeni (seveda se je posodabljala snov). To zgovorno kaže na premišljenost prvih korakov, o tesnem sobivanju tedanjih snovalcev programov z gorsko naravo in o pomembnosti prenosa tradicionalnega znanja o gorah naslednjim rodovom. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora.

Pomembna značilnost sistema je enotna doktrina. Enotnost teorije in prakse izhaja iz spoznanja, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo z različnimi vsebinami in oblikami dejavnosti. Doktrina je poenotena do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v sistem gorniškega usposabljanja, prehajanje čez različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnega znanja, veščin in izkušenj. Osnova doktrine in temelj sistema je program Planinske šole (nastal leta 1969, zadnjič noveliran leta 2005), ki predstavlja osnovni standard kakovostnega in doživetij polnejšega gibanja v gorah.


Znanje, veščine in izkušnje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Enotnost je del racionalnega zavedanja o nujnosti sodelovanja in dopolnjevanja za uspešno delo planinske organizacije. Za nekatere učne programe velja, da so s svojo notranjo zasnovo in vsebino močno vpeti v planinsko organizacijo, pri nekaterih pa je ta povezava zelo ohlapna in jih v sistem veže zgolj formalna, načelna pripadnost isti organizaciji. Za zagotovitev minimalnih enotnih vsebinskih standardov je bilo v preteklosti treba urediti pristojnost komisij, za izboljšanje dela pa odpreti učinkovito sodelovanje s sorodnimi organizacijami ter s pedagoškimi in znanstveno raziskovalnimi inštitucijami.

Ena izmed najzahtevnejših nalog sistema je zagotavljanje kakovosti, kar naj bi dosegali s spletom organizacijskih in vsebinskih postopkov: od pretehtane izbire vodstev, spremljanja uresničevanja dogovorjenega učnega programa in stalnega vrednotenja doseženih rezultatov. Zaradi izboljšanja organizacije dela – pa tudi zaradi pravnih vidikov odgovornosti – so ključni zlasti trije koraki v spletu teh opravil: uvrstitev posamezne akcije v program dela, imenovanje vodstva ter končna verifikacija programa.

Vidna lastnost sistema je tudi njegova dinamičnost, ki se kaže v stalnem spreminjanju, razvoju ter dopolnjevanju. Spremembe se odražajo na vseh ravneh: od organizacijske, vsebinske do izvedbene. Gre za rezultat vsakokratnega razpoloženja in odnosa posameznika do gora, stanja v planinskih društvih, meddruštvenih odborih, Planinski zvezi Slovenije, pa tudi družbi v celoti.

Generatorja sprememb sta vsaj dva: razvijajoča se stroka posameznega področja in obiskovalci gora, ki jim znanje v gorah pomeni stalno vrednoto. Evalvaciji bi zato morali namenjati precejšnjo pozornost, ker na ta način pridobljene izkušnje, predloge in kakovostne rešitve lahko stalno in sproti vgrajujemo v učni proces.


Gorništvo je tudi del domovinske vzgoje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije ima tudi uveljavljen sistem licenciranja, ki velja za prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del prostovoljne, nepridobitne društvene dejavnosti. Vsi strokovni delavci se morajo po osnovnem usposabljanju v obdobju treh let obvezno udeležiti dodatnega/nadaljevalnega licenčnega usposabljanja.

Dodatno licenčno usposabljanje je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti v pridobljeni usposobljenosti. Nadaljevalno usposabljanje pa je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše usposobljenosti. V vmesnem obdobju pa morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti.

Vodenje vseh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.


Ali vodenje uči videti lepo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poleg uveljavljenih, formalnih oblik gorniškega usposabljanja se v planinski organizaciji porajajo tudi nove (neformalne) oblike, ki se prilagajajo potrebam in željam ljudi po različno zahtevnem znanju o gorah. Te usposabljalne oblike ostajajo izven sistema, prav pa bi bilo, da bi jih sčasoma vanj vključili – kot del vseživljenjskega učenja.

Če sklenemo: naloga Planinske zveze Slovenije je zagotavljati pregleden, prepusten in z vzgojno izobraževalnimi cilji usklajen sistem gorniškega usposabljanja članov in nečlanov – obiskovalcev gora. Prav tako je njena naloga zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi.

Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Tako varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.


Usposobljenost vključuje vzgojenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strokovnih kadrov nam je še pred dvajsetimi leti glede na število članov nedvomno precej primanjkovalo.

Planinska zveza Slovenije je začasno vlogo za določitev »ustrezne izobrazbo oziroma usposobljenost« desetih programov usposabljanj posredoval Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport 11. 1. 2000. Vloga je vsebovala naslednje programe usposabljanj:
- vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
- mentor planinske skupine,
- alpinist,
- alpinistični smučar,
- markacist,
- vodnik PZS kategorije A (Lahke kopne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture) in B (Zahtevne kopne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture) in D (Lahke snežne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), B (Zahtevne kopne ture) in D (Lahke snežne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), D (Lahke snežne ture) in G (Lahki turni smuki),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), B (Zahtevne kopne ture), D (Lahke snežne ture) in G (Lahki turni smuki),
- inštruktor planinske vzgoje,
- alpinistični inštruktor in
- inštruktor turnega in alpinističnega smučanja.

Strokovni svet Republike Slovenije za šport je vlogo obravnaval na 7. seji (17. 1. 2000) in pod točko 4. Obravnava programov usposabljanja za opravljanje strokovnega dela v športu po novi metodologiji sprejel sklep, da začasno, do 1. 6. 2000 potrjuje Programe usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva.


Kje se skriva šport? V črki O! (Fotografija: Borut Peršolja)

V začetku leta 2001 sta Planinska zveza Slovenije in Inštitut za šport Fakultete za šport Univerze v Ljubljani predlagala Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport, da v skladu s svojimi pristojnostmi, določi:

“navedene programe usposabljanja za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva:
strokovni delavec 1:
- Vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije in
- Mentor planinske skupine.

strokovni delavec 2:
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije A (Lahke kopne ture).
strokovni delavec 3:
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije B (Zahtevne kopne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije C (Zelo zahtevne kopne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije D (Lahke snežne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije E (Zahtevne snežne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije G (Lahki turni smuki),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije H (Zahtevni turni smuki) in
- Inštruktor planinske vzgoje.”

Strokovni svet Republike Slovenije za šport je vlogo obravnaval 17. 1. 2001 in potrdil vse predložene programe gorniških usposabljanj. Nekaj mesecev kasneje je Planinska zveza Slovenije v potrditev poslala še tri programe usposabljanj: Inštruktor športnega plezanja, Trener športnega plezanja in Trener športnega plezanja I. Strokovni svet Republike Slovenije za šport je te programe potrdil na 14. seji dne 20. 6. 2001.

Preglednica: Stopnje usposabljanja in izobraževanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva.

Značilnosti tega obsežnega ter z dolgoročnimi učinki zaznamovanega postopka, katerega rezultat so bili – prvič v zgodovini Planinske zveze Slovenije ¬– s strani države potrjeni gorniški programi, naslednji:
- v Planinski zvezi Slovenije smo pod okriljem tedanje Komisije za vzgojo in izobraževanje v letu 2000 opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili,
- postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja – v pripombah na predlog novega zakona pa se Planinska zveza Slovenije zavzema za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«),
- vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi – prehod na primer alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi UIAA) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.

Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.

Za Planinsko zvezo Slovenije je bila novost tudi že omenjena uvedba licenc, ki pa smo jih – ob pogajanjih z državo – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni zgodilo nikoli.


Na domačem terenu. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Sledila so skorajda rutinska (ne)potrjevanja programov vsakih nekaj let. Vmes se je področje usposabljanja – v okviru določil istega zakona! – korenito spreminjalo (»Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu«), vendar nobena od rešitev ni izboljševala stanja, temveč ga je samo še poslabševala. Na koncu je na primer obveljala rešitev, da je moral vsak nosilec usposabljanja sam potrjevati vsak program usposabljanja, zato je na primer Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani prenehala z usposabljanji mentorjev planinskih skupin, čeprav je to neposredno ali posredno počela desetletja.

***
Vprašanje pa je, zakaj je PZS svoja stališča objavila šele 22. marca 2016. Kaj nam želi PZS s tem sporočiti?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

Četrtek, December 10th, 2015

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Dvanajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, za izpostavljanje priložnosti ter spoštovanje omejitev za razvoj gorskih območij. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila zavezništva, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in naravnih okolij po vsem svetu.

Gorski pridelki in izdelki za kakovostno življenje

Vodilo letošnjega mednarodnega dne gora je spodbujanje pridelave hrane, surovin ter uporabnih izdelkov, ki kot prodano blago ali storitev omogočajo osnovno preživetje ali izboljšujejo pogoje za življenje prebivalcem gora. Čeprav gorsko kmetijstvo s cenami in količino ne more tekmovati s kmetijsko proizvodnjo v nižinah, pa se zaradi kakovosti lahko osredini na visoko dodano vrednost.

Storitve, povezane s turizmom na gorskih območjih, so ob množici obiskovalcev hitro podvržene zgolj ekonomskim načelom in ustvarjanju dobička, ne glede na posledice. Zato bi gorski turizem, še posebej pa gorniški turizem, moral shajati s trajnostno naravnano ponudbo, ob gorskem kmetijstvu temeljnega vzvoda razvoja gorskih regij.

Mednarodni dan gora je zato vsako leto priložnost za opozorilo, kako so gorske skupnosti tiste, ki v največji meri in z ekstenzivno obdelavo ščitijo biotsko raznovrstnost.

Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji kao beremo.


Šopek bralnih dogodkov, ki je zrasel v slovenskih gorah. (Vir: spletna stran)

Slovenija je tudi na tem področju posebnica in se ne skuša izneveriti splošnim trendom. Kar dela tujina, delamo tudi mi. Po liniji najmanjšega odpora in po liniji malomeščanskega planinstva. Torej samozadostnega, družbeno brezbrižnega in zaprtega v svoj mali, lepi, umirjeni knjižni svet.

Slovenija je edina, ki za Alpsko konvencijo izve zgolj takrat, ko ji kruli v želodcu. Če je povsod v Alpah CIPRA tista, ki je kriva za njen nastanek in njeno uveljavitev, se je slovenska vrhovna birokracija odločila, da mora mednarodno pogodbo uresničevati neposredno država sama, ne pa aktivna, ciljno usmerjena in odzivna civilna družba.

In namesto, da bi planinske organizacije vzpodbujale oskrbo s konji, sklepale pogodbe s kmeti za odkup živil krajevnega izvora, vsak dan namesto jedi na žlico kuhali en sam, a vsak dan drug meni, ter ga ponudili obiskovalcem, se skrivamo za jedilnimi listi.

Mi pač beremo.

In uživamo v kraljestvu svobode. Dober tek.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NAJDENI PREDMETI: OSNOVNOŠOLSKI SPIS O PRIHODNOSTI PZS

Petek, Oktober 16th, 2015

Če izgleda kot raca, če hodi kot raca, če se oglaša kot raca, naj vas to ne zavede, je raca.

Nova vodila PZS (PDF 285 KB)

Ne, ne motite se: če izgleda kot pohod, če hodi kot pohodnik, če se oglaša kot pohodniški produkt, naj vas to ne zavede, je pohodništvo. Pohodniška zveza Slovenije.


Napis. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še en naključno najden izdelek, ki pa čisto po naključju razveseljuje.
YouTube slika preogleda
Glasba, besedilo in aranžma pesmi Na goro: Simona Černetič; Založba Celinka.si: www.celinka.si/zalozba

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DISCIPLINSKA ODGOVORNOST …

Nedelja, Oktober 11th, 2015

Na spletnih straneh Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije je bil 21. septembra 2015 objavljen osnutek Disciplinskega pravilnika Vodniške komisije in razpisana javna razprava o osnutku.

Ugotavljam:
- da za tovrstni pravni akt Vodniška komisija nima nikakršne podlage v zakonu o športu (Uradni list RS, št. 22 z dne 20. 3. 1998) v skladu s katerim izvaja svoja strokovna usposabljanja Planinska zveza Slovenije,
- da za tovrstni pravni akt Vodniška komisija nima nobene izrecne in posredne podlage v statutu Planinske zveze Slovenije (14. 4. 2012), ki reševanje sporov opredeljuje v samostojnem poglavju (člen 57),
- da 37. člen Pravilnika vodnikov Planinske zveze Slovenije (29. 11. 2014), na katerega se v preambuli sklicuje Disciplinski pravilnik, govori o »Aktu o kršitvah, postopkih ugotavljanja kršitev in obravnavanje«, kar pomeni, da predloženi osnutek Disciplinskega pravilnika niti po nazivu, niti po vsebini ne ustreza 37. členu Pravilnika vodnikov PZS (naj spomnim, da na primer ustava v 153. členu pravi, da morajo posamični akti temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu; v našem primeru to pomeni v pravilniku VPZS ali statutu PZS),

zato POZIVAM

Vodniško komisijo, da osnutek Disciplinskega pravilnika Vodniške komisije nemudoma umakne in ustavi postopek njegovega sprejemanja.

Ne da bi se spuščal v vsebino osnutka Disciplinskega pravilnika Vodniške komisije so že ti razlogi dovolj tehtni za sprejetje odločitve, ki jo predlagam. Zaradi kršitev statuta in pravilnika sem poziv v vednost posredoval tudi Nadzornemu odboru Planinske zveze Slovenije.

Poziv sem vodniški komisiji poslal 7. oktobra 2015 s prošnjo, naj mene in vodniško javnost seznani z odločitvijo.


Pozor, drsi! (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

UGRABLJENE PLANINSKE POTI

Sreda, September 2nd, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del, 8. del)

Planinska pot, ki jo kot prostovoljci vzdržujejo strokovno usposobljeni markacisti, je organska povezava planinske koče in vrha z dolino. Zato je omrežje planinskih poti hkrati posledica in spodbujevalec gorništva. Omrežje je že od samega začetka prilagojeno bližnji rekreaciji, o čemer zgovorno govori zapis iz Badjurovega vodnika Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem iz leta 1930. V vodnik uvrščena izhodišča je avtor izbiral tako, da se “dado vsi izleti brez pehanja opraviti v enem samem dnevu”.


Skupina deklic, zbranih okrog starejše ženske, se odpravlja na izlet v gorski svet. (Detajl, Gojmir Anton Kos (1896–1970), Naš gorski svet, olje na platnu 130 x 500 cm, 1960.)

Knjižni vodniki in zemljevidi so bili tisti, ki so pokrajino približali širšim množicam. Če je bilo naravno površje (brezpotje) »zaznamovano z lisarskimi znamenji« je postalo preoblikovano površje s stezami in potmi. Označena pot, opisana v vodniku in vrisana na zemljevid, je temelj demokratizacije (beri: množičnosti) obiska v gorah. Domačin–vodnik ni bil več nujno potreben, oskrba je potekala v kočah, logistika obiska je bila poenostavljena, svoboda in samostojnost posameznika se je močna povečala. Stoletnemu in tisočletnemu vodenju, stopanju za vodnikom, se je pridružila vodljivost, samostojno iskanje najboljših rešitev v pokrajini ob pomoči zapisane spominske slike nekoga drugega.

***

Kataster planinskih poti ima v PZS domovinsko pravico že vrsto desetletij. Njegov razvoj in oblikovanje skozi čas je nazoren odraz tehničnih možnosti vsakega obdobja. Dokumentacijo o planinskih poteh je v času Slovenskega planinskega društva vodil že Alojz Knafelc, ki je pripravil popise poti in kažipotnih tabel. Leta 1936 se je njegov seznam planinskih poti končal pri številki 466. Žal je ta dokumentacija maja 1958 zgorela v požaru na Likozarjevi ulici. Knafelčevo idejo in delo je obnovil ter nadaljeval Stanko Kos med letoma 1970 in 1973. Podatki so bili shranjeni na oštevilčenih kartotečnih listih, karticah. Stanko Kos je na 12. redni skupščini PZS (31. 5. 1975) poročal, da so popisi vseh planinskih poti končani.

Že leta 1986 (!), po nekaterih podatkih pa leta 1988, je bil opravljen prepis podatkov s kartic v prvi računalnik PZS (v tem obdobju je pri informatizaciji hiše zelo aktivno sodelovala mlada in prodorna ekipa MK PZS). Takratno početje so pospremila uporabna pričakovanja: »Ko bodo opravljeni vsi popravki in vneseni tekoči podatki bomo dobili kataster planinskih poti!« Zavedali so se, da »ta novost zahteva drugačen pristop k zbiranju podatkov o poteh. Tako tistih osnovnih, ki jim pravimo »osebna izkaznica poti« (ime, potek, dolžina, čas hoje, nadmorske višine itd.), kakor drugih, kot so opis poti, skice, podatki o vzdrževanju …«


Osameli obročkar. Je zapisan v seznamu, katastru ali registru planinskih poti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na voljo so bili:
- seznam poti,
- seznam smernih tabel, skrinjic, vpisnih knjig in žigov,
- seznam varovalnih naprav,
- skice poti in vrisi poti na kartah ter
- dnevnik dela (kronika, fotodokumentacija).

Vsi ti podatki o planinskih poteh pa so namenjeni za to, da:
»- društva, MDO in PZS dokumentirajo vse planinske poti, ki jih vzdržujejo,
- se vsak trenutek ve za stanje in urejenost poti ter njihovo opremljenost,
- se na splošno ve, kdo pot ureja in kje poteka,
- se lahko predstavi vsa širina dejavnosti, povezanih s planinskimi potmi,
- Planinska založba in drugi črpajo podatke pri pripravi planinskih vodnikov, zemljevidov in druge planinske literature.«


Samovarovanje na zelo zahtevni (plezalni) poti, ki ne omogoča njegove učinkovite uporabe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V času, ko je bilo objavljeno Navodilo za oskrbo in označevanje planinskih poti (Stanko Kos, PZS, Ljubljana, 1982), se je izoblikovala nova, drugačna vloga markacistov. Ti niso bili le označevalci poti, temveč tudi in predvsem vzdrževalci.

»Želimo doseči, da bi bila pota enotno označena, skrbno in strokovno vzdrževana s spoštljivim odnosom do narave. Tak namen lahko dosežemo le z omejevanjem gradnje novih poti, z zmanjševanjem gostote markiranja na razumno mero, z ukinjanjem nepotrebnega označevanja transverzal ob vsaki markaciji in s preprečevanjem anarhičnega nastajanja novih. S tako usmeritvijo želimo markacisti vrniti hoji v gore njeno kulturno poslanstvo.« (Priročnik za markaciste, 1988)

Do naslednjega premika oziroma prve javne objave Katastra planinskih poti je moralo preteči kar trideset let. Prvič je bil javno objavljen kot priloga Obvestil PZS (14. 1. 2005). Objava seznama, ki je obsegal 83 strani, in je vseboval številko planinske poti, ime, začetek, potek in konec poti, planinsko društvo ter območno skupino oz. meddruštveni odbor, je sovpadala z drugo vložitvijo zakona o planinskih poteh v Državni zbor. Objava podatkov se mi je takrat zdela primer negospodarnega ravnanja PZS. »… Ko je predsednik PZS dopustil objavo Katastra planinskih poti z vsemi opisi in tehničnimi podatki na spletni strani PZS, ki so ga z veseljem zagrabili in shranjevali tudi zasebni založniki vodniške literature in zemljevidov, je sprejel soodgovornost za neposredno gospodarsko škodo. Gre za intelektualno lastnino PZS, ustvarjeno od njenega nastanka in zaradi katere je Planinska založba imela konkurenčno prednost za izdajanje planinskih vodnikov in zemljevidov.«

“CD s potmi je lastnina PZS in društev članic PZS, zato naj društvo CD varuje in ne dovoli kopiranja in s tem uhajanja podatkov”. (Priročnik za markaciste, 2007)


Postopek dokumentiranja planinskih poti. (Fotografija: Borut Peršolja, vir: Priročnik za markaciste, 2007.)

Zakon o planinskih poteh je bil sprejet leta 2007 in po zakonu je PZS dolžna voditi evidenco planinskih poti s prostorskim prikazom.

»9. člen (prostorski prikaz planinskih poti in njihova kategorizacija)
(1) Prostorski prikaz planinskih poti posreduje pristojna planinska zveza v potrditev ministrstvu, pristojnemu za prostor, kategorizacijo planinskih poti pa posreduje pristojna planinska zveza v potrditev ministrstvu, pristojnemu za šport.
(2) O skladnosti prostorskega prikaza planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, se izda potrdilo. To potrdilo izda ministrstvo, pristojno za prostor, če ugotovi, da je prostorski prikaz planinskih poti izdelan v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.
(3) O skladnosti kategorizacije planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, se izda potrdilo. To potrdilo izda ministrstvo, pristojno za šport, če ugotovi, da je kategorizacija planinskih poti izdelana v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona.
(4) Poti, ki jih opredeljuje prostorski prikaz planinskih poti, pridobijo status planinskih poti po tem zakonu po izdaji potrdila iz drugega odstavka tega člena.

10. člen (evidenca o planinskih poteh)
(1) O prostorskem prikazu planinskih poti in njihovi kategorizaciji in o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, se vzpostavi in vodi javna evidenca (v nadaljnjem besedilu: evidenca o planinskih poteh).
(2) Evidenco o planinskih poteh na podlagi podatkov o prostorskem prikazu planinskih poti in njihovi kategorizaciji in o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, ki mu jih posreduje pristojna planinska zveza, skladno s predpisi, ki urejajo prostorski informacijski sistem, vzpostavi, vodi in vzdržuje ministrstvo, pristojno za prostor.
(3) Podatke iz prejšnjega odstavka vpiše ministrstvo, pristojno za prostor, v evidenco o planinskih poteh, če je o skladnosti prostorskega prikaza planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, izdano potrdilo iz drugega odstavka 9. člena tega zakona, če je o skladnosti kategorizacije planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, izdano potrdilo iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona in če je o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, izdano potrdilo iz tretjega odstavka 12. člena tega zakona, v nasprotnem primeru pa vpis z odločbo v celoti ali delno zavrne.
(4) Vlada podrobneje določi način posredovanja podatkov iz drugega odstavka tega člena ter način vzpostavitve, vsebino in način vodenja evidence o planinskih poteh.«

V času sprejemanja zakona je bila na PZS sprejeta odločitev o digitalizaciji vseh planinskih poti (te so bile – skoraj sočasno, a nevedoč drug za drugega – sicer prvič (dvakrat) poklikane s planinskih zemljevidov že leta 1996 s strani dveh inštitutov). Sprva nekaj letni, danes pa vemo da desetletni projekt, je bil nastavljen brez pravega cilja in ga je zaznamovalo slabo projektno vodenje. V projekt (večkratnega) terenskega GPS snemanja planinskih poti je bilo vključenih več kot 200 ljudi, podatke pa je vnašalo, obdelovalo in urejalo 14 urednikov, 3 glavni uredniki in skrbnik celotne baze. (Nismo pa bili v projekt digitalnega zajema planinskih poti vključeni vodniki PZS, čeprav številni posedujemo številne sledi svojih lastnih (vodenih) tur in čeprav je bila uporaba GPS tema enega zadnjih dodatnih licenčnih vodniških usposabljanj.)

Društveni markacisti so vrisali planinske poti na Državno topografsko karto v merilu 1 : 25.000 (karta DTK25). Karte z vrisanimi potmi so poslali urednikom kartografske baze planinskih poti. Revidirani vrisi poti so bili preneseni v kartografski program QUO. Tako urejeni vrisi poti so bili nato združeni v enoten sistem, prvo usklajevanje pa je bilo izvedeno spomladi 2008. V letu 2010 so bili podatki vneseni v računalniško bazo.


Skupina štirih žičnih sponk močno otežuje varno in učinkovito rabo samovarovalnega sestava v navpičnici. (Fotografija: Borut Peršolja)

Rezultati posnetih sledi so bili sprva vidni v GIS programu QUO (leta 2006), kasneje pa na Geopediji (v njihovih pojasnilih piše, da je sloj Planinskih poti prikazan po podatkih z dne 18. 8. 2008). PZS je z Geopedijo obnovila pogodbeno sodelovanje julija 2013: Geopedia je brezplačno ponudila svojo programsko opremo za ureditev Baze planinskih poti (vključujoč zemljevidni, grafični prikaz), v zameno pa jim je/bo PZS omogočila objavo vseh planinskih poti.

Na enem od srečanj s predstavniki države (marca 2012) se je PZS zavezala, da bo prve podatke o planinskih poteh v elektronski obliki dostavila Geodetski upravi RS do konca julija 2012. To se doslej še ni zgodilo. Dve leti pred tem pa je Ministrstvo za šolstvo in šport (24. 5. 2010) na podlagi zakona o planinskih poteh izdalo tako imenovano potrdilo o skladnosti. Gre za seznam 165 planinskih društev, ki po podatkih PZS izpolnjujejo zakonske pogoje za skrbnike planinskih poti. (Takšnih društev naj bi bilo danes v PZS že 198.)

V PZS je bilo leta 2010 tudi dogovorjeno, da se namesto katastra ali e-katastra vzpostavi podatkovno obsežnejša Baza planinskih poti, iz katere se lahko izlušči izbor podatkov za Kataster planinskih poti oz. evidenco, kot jo predvideva zakon.

Baza planinskih poti (interni podatki PZS):
• seznam posameznih odsekov poti,
• seznam vozlišč,
• kategorizacija odsekov (poti),
• seznam usmerjevalnih tabel in
• seznam vgrajenih pomagal.

Kataster planinskih poti (javno dostopni podatki):
• seznam planinskih poti,
• njihov prostorski prikaz/potek ali sled in
• podatki o skrbniku posamezne poti.

Na 6. sejo upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (18. 6. 2015) je bila – z enoletno zamudo – uvrščena 11. a točka z naslovom Seznam planinskih poti in skrbnikov planinskih poti. Gre za rezultate »dolgoletnega in obširnega projekta Planinske zveze Slovenije, ki je realiziran in usklajen do te mere, da je primeren za javno objavo.« Seznam po posameznih skrbnikih vsebuje seznam posameznih odsekov planinskih poti, za katere skrbi posamezno planinsko društvo, seznam odsekov, ki niso v nobeni planinski poti ter seznam odsekov, ki so vključeni v obhodnice.

Gradivo ne upošteva veljavnega potrdila o skladnosti MŠŠ iz leta 2010, niti Uredbe o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve in vodenja. Ta med drugim predvideva, da se v evidenco vpisujejo tudi prostorski prikazi planinskih poti, na katerih so postavljene dovoljene zapore zaradi paše živine ali poti, ki jih je bilo treba delno ali v celoti zapreti v času, ko so moteni življenjski ciklusi živali.


Dovoljena zapora planinske poti zaradi paše živine mora biti prostorsko prikazana. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS se ob tem sooča še z eno težavo: v skladu s četrtim odstavkom 9. člena zakona o planinskih poteh bodo zakonski status planinske poti imele le tiste (planinske) poti, ki bodo ustrezno prostorsko prikazane v državni zbirki prostorskih podatkov. Ta pogoj (še) ni izpolnjen, zato pravno formalno v Sloveniji nimamo nobene planinske poti v skladu z zakonom o planinskih poteh. Imamo pa 10.000 km planinskih poti, ki naj bi bile v skladu z društveno, interno zakonodajo PZS.

Planinske steze oziroma poti so namenjene predvsem za hojo. Vožnja s kolesi je dovoljena le po javnih poteh. Markirana javna pot je objekt, ki so ga zgradili drugi in ga vzdržujejo drugi, označila pa ga je planinska organizacija. Dovoljena je vožnja z gorskimi kolesi po označenih in markiranih javnih poteh (kolovozi, gozdne ceste, vlake) in mulatjerah (če so te dovolj ohranjene). (interna strokovna pravila PZS)


Zasilna bivališča niso predmet prostorskega prikaza planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Baza planinskih poti bi morala biti prvovrstno delovno orodje za načrtovanje in spremljanje dela markacistov. Vendar temu ni tako. Baza planinskih poti – zlasti elektronske sledi v bazi – so (že nekaj let) predvsem ugrabljeno orodje gorskih kolesarjev ter zemljevidnih urednikov Planinske založbe (gre pa za iste ljudi …), ki filantropsko težijo h geodetski natančnosti zajetih podatkov.

Nobena skrivnost ni, da so gorski kolesarji eni najnaprednejših uporabnikov GPS naprav. V branjenju svojega prav gorski kolesarji zavestno spregledujejo težavo njihove hitrostne pojavnosti v prostoru in času. Hitrost, ki jo dosega pešec, ustreza naši naravni sposobnosti mišljenja in dojemanja okolice. Zato sta pregledna orientacija in vodljivost pri gornikih nadzorovano samodejni, pri gorskih kolesarjih pa iz zavoja v zavoj v veliki meri odvisni tudi od GPS tehnologije. Ne bom presenečen, če bodo na enem mestu zbrane sledi, ki so jih peš snemali številni markacisti, dobile množico gorsko kolesarskih uporabnikov kot darilo, za njihovo prizadevnost pri vzdrževanju planinskih poti …

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja.

Zemljevidi, ki jih izdaja Planinska založba, so izdelani v merilu 1 : 25.000 in 1 : 50.000. Namesto lepo povedne slovenske besede zemljevid bi lahko uporabili tudi besedo generalizacija. Generalizacija ali posplošitev je postopek, ki se mu pri grafični predstavitvi različnih pokrajinskih sestavin ne da izogniti. Na zemljevidu se da sočasno prikazati le manjše število prvin izmed vseh, ki se dejansko prepletajo v pokrajini. Med načine posploševanja uvrščamo izbiranje, poenostavljanje, poudarjanje, razvrščanje, združevanje, pretvarjanje in premikanje.


Kam so izginile zelo zahtevne planinske poti na zemljevidu Planinske založbe: Krn 1 : 25.000, 2009. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na zemljevidu merila 1 : 25.000 je narisana planinska pot široka 1 mm. Če bi razmerje ustrezalo merilu zemljevida, bi bila ta pot v naravi široka 25 m, v resnici pa je široka dober meter. Če bi pot želeli vrisati na zemljevid v pravilnem razmerju, bi bila črta, ki bi to pot označevala, široka le 0,0004 mm, česar pa človeško oko ne zazna. Tudi osnova za grafično predstavitev potekov planinske poti je (bila?) Državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, kjer se negotovost (beri: napaka) določitve ocenjuje na 20 m. Torej za en ekvidistančni pas plastnic. Je to v običajnem gorništvu problem? Ne, ni. Je to v gorskem kolesarjenju problem? Da, zelo pogosto.

Zato je nesprejemljivo, da je zaradi geodetske natančnosti stanja planinske poti v določenem trenutku (ki se že ob naslednji ujmi lahko precej spremeni) nekaj let stala celotna zakonodajna statusna vsebina planinskih poti. Popravljanje in usklajevanje stanja v naravi s stanjem v Bazi planinskih poti je stalen in nikoli dokončan proces in ne enkratna akcija, po kateri se gre na blagodejni likof (proces izboljšave geodetske natančnosti bi lahko tekel vzporedno). Zato je toleriranje zamud oz. ravnanje vseh vpletenih izjemno neodgovorno in nekdo – natančno se ve, kdo – bi za to moral prevzeti odgovornost.


Razhajanja med potekom planinske poti na zemljevidu in elektronsko sledjo. (vir: dr. Jože Rovan: Kataster planinskih poti kot vir informacij za GPS, 8. strokovni posvet Gore in varnost)

***
Sestavni del seznama planinskih poti, katastra planinskih poti ali baze planinskih poti (zaenkrat pri uporabi izrazov vlada precejšnja zmeda) so tudi zemljepisna imena. Človek je moral zaradi boljše predstave o pokrajini, lažjega gibanja ter medsebojnega sporazumevanja, razviti učinkovit sistem razvedenja. Zemljepisna imena so del tega sistema in so največkrat nastala z “opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju”. Zemljepisna imena nastajajo ves čas, veliko zemljepisnih imen, zlasti imen voda, gora in krajev, pa je zelo starih in se dolgo ohranjajo.

Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti, so se zemljepisna imena zasidrala v našo zavest kot enakovredni, sestavni del pokrajine. Ob dolgotrajni rabi so nekatera zemljepisna imena izgubila svoj nekdanji stvarni pomen, predmetno in besedotvorno prepoznavnost. Če so jo ohranila, so nosilec sporočila o stanju in rabi pokrajine v času nastanka in zanesljiv spremljevalec procesa preoblikovanja pokrajine od prvobitne do današnje kulturne podobe. Tista, ki so se ohranila in so v rabi še danes, imajo zato (neformalni) status zgodovinskih in kulturnih spomenikov in so pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Bežen pregled na objavljen seznam planinskih poti kaže, da zemljepisnim imenom ni bilo namenjene dovolj pozornosti. Ne stvarne, vsebinske, ne pravopisne (brez oklepaja objavljen zapis v seznamu, v oklepaju stvarno in pravopisno pravilen zapis):

Laze – Zagorica – Cizelj
(Laze pri Dolskem–Zagorica pri Dolskem–Cicelj)

Kokrska kočna – Jezerska Kočna
(Kokrska Kočna–Jezerska Kočna)

Stahovica – Sv.Primož – Pasja peč – Domžalski dom na Mali planini – Zeleni rob
(Stahovica–Sveti Primož–Pasja peč–Mala planina–Domžalski dom na Mali planini–Velika Planina–Zeleni rob)

(Iz pravopisa:
- Besedna zveza od–do: stični pomišljaj, daljša črtica, v pomenu od Stahovice do Velike planine (Stahovica–Velika Planina).
- Besedna zveza in: – stični vezaj, krajša črtica, v pomenu Kamniške in Savinjske Alpe (Kamniško-Savinjske Alpe).
- Besedna zveza in sicer: – nestični pomišljaj, daljša črtica, v pomenu planinska pot – Pot Silva Korena.)

PZS kot nosilka gorniške kulturne dediščine (upoštevajoč Tumove in Badjurove napore, pa prizadevanja dr. Stanka Klinarja, Boža Jordana in Franceta Malešiča, če omenim le nekatere) bi seznam zemljepisnih imen morala najprej lektorirati. Pričakovali bi, da bo takšna pobuda – če že ne kar udarniška pomoč – prišla kar iz uredništva Planinskega vestnika … Zemljepisna imena so tako ali tako nebodiga treba: namesto da bi na hrbtni strani planinskih zemljevidov objavljali imenik zemljepisnih imen, so tam vsebine, ki so same sebi namen.

***

Smo torej v dobi objave planinskih poti na vseh mogočih prikazih, zemljevidih, propagandnem turističnem materialu, knjižnih vodnikih, ne glede na nosilec, obliko ali način zapisa. Tehnološki razvoj je odprl številne možnosti (navigacijske in grafične) uporabe prostorskih podatkov. Zdi se, da je zadnje, kar PZS daje v brezplačno javno/široko uporabo, elektronska navigacija oziroma možnost tehničnega samovodenja na podlagi elektronskih sledi planinskih poti, ki je sicer kot stezosledstvo sestavni del vsakega vodenja v gorah.


Ob šopu visokih sončnic stojita dve mladi izletnici. (Detajl, Gojmir Anton Kos (1896–1970), Naš gorski svet, olje na platnu 130 x 500 cm, 1960.)

Pohodniška individualizacija oziroma samovodenje po planinskih poteh bo nedvomno imela velik vpliv tudi na prostovoljno vodništvo (danes je ta vpliv – žal – že viden v nekaterih gorskih reševanjih). Delo z ljudmi, kot tista zadnja gorniška trdnjava slovenske planinske organizacije, bo s tem nepovratno načeto. Dotaknilo se bo tako društvenega vodenja na lastne stroške (kar se bo odrazilo v še manjši udeležbi na društvenih vodenih akcijah), kot tudi vseh ostalih pridobitnih vodenj (ta si uspejo utirati smeri v stene, med tem ko gorsko vodniško vodenje po poteh ne zazživi).

Ob zagotovljenem prostorskem prikazu je Baza planinskih poti osnova novega (množičnega) projekta, to je številčenja poti, po vzoru iz alpske soseščine. Milan Domitrovič je pozimi leta 2013 pripravil svoj predlog številčenja poti. Širše razprave o uvedbi in načinu uporabe doslej še ni bilo. Kako naj izgleda številčenje v naravi – z napisom ob markaciji, samo na smerni tabli ali kako drugače? Bodo v naravi oštevilčene samo vse poti do planinskih koč? Naj bo številčenje celovito in dendritno, kar bi zahtevalo najmanj štirimestno številko ali izbirno s hrbtenico Slovenske planinske poti, za kar bi zadoščala že tri mestna številka?

Na pomembnost razlikovanja planinskih od turističnih poti sem opozarjal že v času sprejemanja zakona. Na Veliki planini nas planinske poti vodijo do ovršja planote, tam pa se – zaradi obiskovalcev, ki planino obiščejo brez kakršnihkoli gorniških izkušenj – precej nevsiljivo prelevijo v turistične poti. Te poti so označene drugače, predvsem pa pogosteje in z drugačnimi smernimi tablami. Kot dodana vrednost so vsi smerokazni kaktusi oštevilčeni, kar omogoča natančnejše lociranje v primeru kakršnihkoli težav obiskovalcev planine. Doslej je bila ta prednost že nekajkrat s pridom uporabljena.

(Ta prispevek je zadnji na temo Planinskih poti. Prispevki so nastali v okviru priprave Nacionalnega programa varnosti v gorah.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRAV(NO) PO PLANINSKIH POTEH

Ponedeljek, Avgust 24th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del)

V preteklih prispevkih sem opozarjal na dileme glede vsebine opisov posameznih kategorij planinskih poti v zakonu o planinskih poteh (ZPIanP) in podzakonskem aktu – Pravilniku o kategorizaciji planinskih poti. Nakazal sem na spregledan večplastni pomen teh opisov. Tak opis, ki na primer vsebuje »obvezno« osebno opremo gornika, lahko služi organom pregona kot podlaga za ugotavljanje krivde povzročitelja nesreče oz. poškodovanca ter lahko služi zavarovalnicam kot podlaga za ugotavljanje (ne)upravičenosti zahtevka oškodovanca. In da ne boste mislili, da se prav to že ne dogaja …


Iskanje lukenj v zakonu ni rešitev problema. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V definiciji lahke poti piše, da se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot«. Ali to pomeni, da bi morale biti vse tovrstne poti dovolj široke, utrjene, brez velikih naklonov oz. z ustreznimi pragovi/stopnicami, brez kakršnihkoli štrlin oziroma ustrezno gladke, za vse (turistične, pohodniške) obiskovalce dostopne v supergah in s preprečeno možnostjo daljšega padca (zavarovane z ograjami)?

Nadalje: od obiskovalcev gora se (iz precej širšega nabora prvin kakovostne priprave) »zahteva le pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev«. Je to lahko podlaga za ugotavljanje kakršnekoli morebitne odgovornosti povzročitelja/udeleženca gorske nesreče?

Če podzakonski akt določa »primerno obutev« (ne pove pa, kaj je primerna obutev), je torej hoja po planinskih poteh v supergah zavestna malomarnost ali celo premišljeno, naklepno dejanje?

Če v opisu kategorije zelo zahtevne plezalne planinske poti piše, da »potrebuje uporabnik … samovarovalni sestav«, kaj to pomeni na primer za ponesrečenca na Triglavu, ki samovarovalnega sestava ni imel? Je sploh upravičen do izplačila zavarovalnine, ki jo kot eno od prednosti članstva navaja PZS?

Ali zavarovanje PZS krije nezgodo na »planinski poti z varovali« (=ferata na Češko kočo), ki ni markirana in ni planinska pot, kot trdi PZS?

Zgolj okoliščina, da nekje obstaja določena nevarnost, še ne pomeni, da nekdo zanjo tudi odgovarja. Tudi vzpon na Triglav je lahko nevaren, vendar planinec od države ne more zahtevati povrnitve škode, češ da bi mu morala preprečiti izlet v gore oziroma postaviti opozorilne table na prav vse možne dostope.
dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, 2013


Zakaj lahko eni postavijo smerokaz na drog, drugi pa zarežejo v čvrsto telo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Zdi se, da je ena od najlažjih uporabnih možnosti, da v ospredje tovrstnih razglabljanj postavimo (strokovno) gorniško usposobljenost obiskovalcev gora (od Planinske šole dalje …). Takšno izhodišče je razumljivo in je izrazito uporabno pri dejavnostih, ki nujno zahtevajo posebna ali tehnična znanja zaradi rokovanja z določenimi napravami (na primer vozniški izpit za vožnjo z avtomobilom, izpit za letenje z jadralnim padalom). V primeru gorništva, ki je izjemno razširjeno in kjer je glede na naravne danosti vsem omogočen prost dostop do narave (in gora) pa je merilo gorniške usposobljenosti žal neuporabno ali če smo natančni – uporabno v zelo omejenem obsegu (strokovno usposobljeni delavci v športu na področju gorništva, gorski vodniki, gorski reševalci …).

Kdo sploh zna hoditi v gore?
Samo manjši del obiskovalcev gora je včlanjenih v planinska društva (po nekaterih ocenah vsak peti obiskovalec slovenskih gora), ki so del planinske organizacije z razvejenim sistemom gorniškega usposabljanja članstva. Vendar niti vsa planinska društva ne organizirajo gorniških usposabljanj za novince in za različne ciljne skupine. Gorniških usposabljanj se udeležuje približno 10 % članstva.

Za vse ostale obiskovalce gora lahko poskrbita le država in zasebna iniciativa.

Zasebna iniciativa (sem sodi vodenje gorskih vodnikov, organizacija plačljivih gorniških šol …) zaradi varnostnih normativov za vodenje in visokih cen doseže izjemno majhno število uporabnikov.

Država skrbi za gorniško usposobljenost domačega prebivalstva v okviru obveznega vzgojno-izobraževalnega sistema, kjer je na normativni ravni področje gorništva dobro urejeno (na primer število športnih dni z gorniško vsebino v osnovni šoli). Vendar pa je kakovostna izvedba gorniških vsebin vprašljiva in v strokovnih krogih že vrsto let deležna kritik. Načrti gorniških dejavnosti se zaradi neustrezne usposobljenosti učiteljev (aktivno usposobljenih je samo del športnih pedagogov, pri izvedbi športnega dne pa morajo sodelovati učitelji vseh predmetnih področij) na osnovnih šolah uresničujejo v omejenem obsegu ali na način, ki učencem ne zagotavlja dosege učnih ciljev.

Država (?) bi morala skrbeti tudi za gorniško usposobljenost tujega prebivalstva, ki jih v naše gore privablja turizem. Ta (za njim pa tudi mediji in celotna splošna javnost) izrazov planinstvo ali gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporablja (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove/lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Nasmeh nas nič ne stane, neumnost pa veliko. (Fotografija: Borut Peršolja)

In tako imamo namesto planinskih kar pohodniške poti, namesto planinskih koč pa pohodniške nastanitvene objekte. In tako gorništvo kar naenkrat postane pohodništvo. (O tej problematiki v enem od prihodnjih samostojnih prispevkov.)

»Ti pa prihajajo s povsem drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: turist želi v gorah predvsem uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene poti, udobnejše hotele … In urbanizacija se širi ter se polašča tudi najvišjih predelov Alp
Marjeta Keršič Svetel, Razvoj v Alpah po načelih alpske konvencije in seviljske strategije, 2003)

Je turist/pohodnik lahko bolj malomaren od turista/gornika?
Pravna stroka na obligacijskem, zlasti pa na kazenskem področju opredeljuje malomarnost kot stopnjo krivde, ki obstaja v zanemarjanju neke skrbnosti, ki jo lahko pričakujemo od povprečnega človeka v določeni situaciji. Gre torej za pravni standard, kar pomeni da njegove vsebine ni mogoče določiti na abstraktni ravni (na splošno), ampak le na podlagi celovite presoje okoliščin v konkretnih življenjskih primerih oziroma posameznega konkretnega primera. Te primere izoblikuje sodna praksa, zato se v podobnih/enakih situacijah podobno/enako razlagajo. Pri malomarnosti je pomembno, da bi se posledico, ki nastane, dalo s skrbnim ali skrbnejšim ravnanjem preprečiti.

Po Kazenskem zakoniku (KZ-1) posledica kaznivega dejanja ni več tesno povezana z malomarnostjo, saj se ta veže na storilčevo ravnanje in ne več na prepovedano posledico. Iz definicije malomarnosti v KZ-1 (26. člen) je razvidno, da je malomarnost opredeljena kot premajhna stopnja pazljivosti pri ravnanju posameznika. To pomeni, da ni več tako imenovane zavestne (storilec lahko pričakuje prepovedano posledico) in voljne (storilec v posledico ne privoli) sestavine. Po zavestni in voljni sestavini se malomarnost tudi loči od t. i. naklepa (hujša stopnja odgovornosti, ki ima zavestno in voljno sestavino) oz. naklepne storitve kaznivega dejanja. Če KZ-1 beremo natančno lahko opazimo, da koncept malomarnosti ni izpeljan dosledno, saj 26. člen še vedno omenja tudi storilčev odnos do posledice in ne do njegovega ravnanja. Poleg tega velja, da se naklep po KZ-1 vedno kaznuje strožje od malomarnosti.


Tako kot je v vodi raztopljena vsa pokrajina, mora tudi rešitev biti čim bolj celovita. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kaznivo dejanje je kaznivo, če je storjeno iz malomarnosti samo, če zakon tako določa. To pomeni, da mora biti v zakonu določeno, da se kaznivo dejanje lahko stori iz malomarnosti. Ogrožanje zaradi nesreče, ki zahteva ukrepanje sil za zaščito in reševanje, ni opredeljeno kot kaznivo dejanje. V KZ-1 je opredeljenih pet malomarnostnih kaznivih dejanj, ki jih moramo ločevati od malomarnosti kot vrsto krivde za kaznivo dejanje:
- malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti (179. člen KZ-1),
- malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti (182. člen),
- povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1),
- ogrožanje posebnih vrst javnega prometa (325. člen KZ-1) in
- nevestna veterinarska pomoč (347. člen KZ-1).

Ali je malomarnost podana, presojamo glede na okoliščine zadeve in glede na povzročiteljeve osebne sposobnosti in lastnosti. Najprej se postavi vprašanje, ali se je bil povzročitelj glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice, kar je objektivni kriterij. Subjektivni kriterij pa se nanaša na vprašanje, ali bi se bil povzročitelj možnosti nastanka prepovedane posledice moral in mogel zavedati glede na njegove osebne lastnosti.

Pri tem moram poudariti, da se dobro zavedam, da nihče ne more nikoli vedeti, kaj ga kje čaka, tudi mene lahko. Vem, da sta samovarovalni komplet in čelada obvezen del planinske opreme, a si toliko zaupam, da sem se zadeve lotil brez njiju.”
Klemen Triler, turni smučar in gorski tekač, po drugič pretečeni Slovenski planinski poti

Poznamo tudi nesrečno naključje, ki ga ločujemo od malomarnosti in pri njem ne moremo govoriti o krivdi. Za nesrečno naključje gre, če kljub storilčevem pazljivem ravnanju (gre za potrebno pazljivost v dani situaciji) nastane prepovedana posledica, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne odvrniti.


Omejenost kot značajska lastnost nam ni v prid. (Fotografija: Borut Peršolja)

Malomarnostna kaziva dejanja že po naravi ne morejo biti izvršena z naklepom kot obliko krivde. Tako je pri teh dejanjih bistvo kaznivosti v kršitvi dolžnostnega ravnanja. Zakon tudi izrecno odklanja razlage, da bi pri isti povzročeni prepovedani posledici moral biti storilec enako kaznovan ne glede na to, ali je šlo za povzročitev z naklepom ali iz malomarnosti.

Pravni teoretiki opozarjajo na težave kazenskega pravosodja glede razlikovanja med malomarnostjo in morebitnim naklepom na eni strani ter malomarnostjo in naključjem na drugi strani. Malomarnost je v kazenskem pravu »kamen spotike«, ker pomeni stalno nevarnost za vdor objektivne odgovornosti.

Je torej turist, ki si je – zavestno ali ne – izbral lahko planinsko pot, ki se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot« sam kriv, da si je zvil gleženj in je morala posredovati GRS?

Neusposobljenost (njen pomemben, a ne edini del je tudi neustrezna opremljenost) je treba oceniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Iz prakse primerljivih alpskih držav vemo, da je edina sistemska rešitev uvedba plačila reševanja za vse primere, pri čemer se obiskovalci gora (domači in tuji) lahko samostojno odločijo za zavarovanje tveganja z izbranim, za njih ustreznim zavarovalniškim produktom.

***
Jasno je, da nikoli ni mogoče v naprej predvideti vseh življenjskih situacij v gorah. V to se lahko prepriča vsakdo, ki poseže po Šegulovi nepresegljivi knjigi Nevarnosti v gorah ali Malešičevi dokončni knjigi Spomin in opomin gora. Zato je nujno dejanja v gorah opredeliti kot izpodbojne pravne domneve. To bi pomenilo, da se določeno ravnanje lahko na abstraktni ravni opredeli za veliko malomarnost (na primer plezanje v supergah), a ima vsakdo možnost, da to domnevo izpodbije in dokaže, da je ravnal skrbno in mu zato velike malomarnosti ne moremo očitati.

»Nemško zvezno vrhovno sodišče je v primeru kolizije smučarjev, kjer je bila dokazana kršitev pravil FIS, izreklo, da je normalno razvit 9-letni otrok sposoben razmeti, da je lahko posledica prehitrega ali neprevidnega smučanja nezgoda, v kateri drugi utrpijo poškodbe. Seveda pa je glede standarda skrbnosti smučarja upoštevati tudi njegove telesne in druge zmožnosti: dolžan je izvesti tiste varnostne ukrepe, ki so zanj mogoči in jih od njega lahko pričakujemo. Če na primer smučar upošteva dolžnost prilagojene vožnje, a naredi napako in se zaplete v smuči drugega smučarja, to še ne pomeni nujno, da je tudi kriv. Vendar pa se poudarja, da je v primeru, ko se na primer začetnik ali neizkušen smučar ne more ustaviti in mu grozi nalet v skupino smučarjev, nevarnosti pa ni mogoče odvrniti drugače, njegova dolžnost, da se vrže na tla in tako prepreči kolizijo ali vsaj zmanjša svojo hitrost
Dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu. V Bergant Rakočević, V. (2008): Šport in pravo. Ljubljana.

Pojma »običajna potrebna pazljivost« ter »predpisana ali splošno uveljavljena zahteva stroke« sta pravno (in tudi gorniško strokovno) nedefinirana in zato nejasna. Kakršnokoli dejanje je možno presojati samo glede na okoliščine konkretnega ravnanja in glede na povzročiteljeve osebne sposobnosti in lastnosti.


Kdaj je nevarnost nevarna? (Fotografija: Borut Peršolja)

Tako gre tudi razvoj gorniške stroke vedno bolj v smeri, da – nekdanja zlata gorniška pravila – veljajo kot priporočilo, v praksi pa je dopustna uporaba vsega, kar je varno, kar deluje, kar obiskovalec gora obvlada in kar ne moti in ogroža drugih (zdi se, da se ob takšnem razumevanju povečuje razkorak z gorsko reševalno stroko). Zaradi različnih oblik gorniške dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje) in različnih ciljnih skupin, ne nazadnje pa tudi zaradi različnih avtorjev, inštruktorjev, obstaja v planinski organizaciji več različnih priporočil, ne pa 100 % predpisanih ter obvezujočih normativov in standardov ravnanj.

Dogajanje v gorah nas je naučilo, da je v naravi vedno možnih več situacij in vsaki od njih ustreza vsaj ena najboljša možnost, ki pa je odvisna od konkretnega človeka. Ravnanje, ki je za nekoga odlično, je lahko za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno.

Za konec tedna predvsem v Julijcih še vedno prevladujejo planinci z gojzarji in velikimi nahrbtniki, med tednom je vedno več takšnih v copatih, z malimi nahrbtniki, ki jih pred kakšnimi petimi leti še ni bilo.”
Nejc Kuhar, Gorski tekač, ki na Triglav in nazaj priteče v dveh urah: Za ene smo norci, za druge posebneži, Dnevnik, 31. 7. 2015

***
Policija v primeru gorske nesreče zavaruje kraj nesreče, zavaruje dokaze, predmete, objektivno in nepristransko zapiše dejstva o nesreči in druge relevantne podatke, ki pripomorejo k razjasnitvi okoliščin nesreče. V teoretično idealnem primeru bi moral nekdo na licu mesta ocenjevati ali se je povzročitelj zavedal:
- vseh zakonskih znakov dejanja,
- možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica (enako kot pri morebitnem naklepu),
- vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice in
- ali se povzročitelj ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.

Zaradi okoliščin, v katerih se dogajajo na primer gorske nesreče, gre v številnih primerih za zahtevna preiskovalna dejanja, še zlasti, če težimo k izpolnjevanju domneve nedolžnosti in pravičnosti obravnave. Glede na to, da je Slovenija pravna država (krivosodju navkljub!), lahko le sodišče ugotavlja stopnjo krivde v okviru sodnega postopka, ki zagotavlja ustrezno kontradiktornost. Sodišče mora odločiti, ali je konkretno dejanje krivdno ali ne. Odločitev pa temelji na izvedenih dokazih. Eden najpomembnejših dokazov je postavitev ustreznega in neodvisnega izvedenca.

Precej bolj nejasna je vloga policije, ko po lastnih besedah »s preventivnimi aktivnostmi opozarja planince na pomen ustrezne opreme in psihofizičnega stanja ter na primernost izbire planinske ture«. Pogovori z oskrbniki planinskih koč »z namenom ugotavljanja stanja s področja javnega reda, poznavanja določil o prijavi prebivališča, ukrepih in postopkih obveščanja v primeru gorskih nesreč, ugotavljanja kršitev s področja varstva okolja in Zakona o Triglavskem narodnem parku« imajo relativno jasno pravno in strokovno podlago. Ni pa jasno, na kakšni strokovni (gorniški, gorsko reševalni, pohodniški, izletniški?) podlagi slonijo opozorila planincem, saj tudi ni jasno, ali so pripadniki gorske enote policije kakorkoli gorniško usposobljeni. Iz številnih navdahnjenih medijskih poročil je mogoče sklepati, da SODIJO posameznika zgolj na podlagi zunanjega izgleda …


Gledamo, pa ne vidimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Gorniški turizem zahteva od gosta, da se prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Pohodniški turizem pa v gore prinaša dolinske razkošne standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje sebe, svojega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in domačim vodnikom. Pohodniški turizem, ki ne prispeva niti evra za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture, želi posamezniku omogočiti, da se (urbano?) znajde sam, zato je temu treba podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo – oznake na poteh, ponudbo v planinskih kočah, informacije o vremenu, objave na spletu …

V gorah, kjer se preveč obiskovalcev kali samoniklo, kot je že pred desetletji zapisal Pavle Šegula, se zato vsa teža te pohodniške odprtosti, v resnici pa popolnega gorniškega neznanja obiskovalcev in podjetniške iniciative nacionalnega interesa, zgrne na pleča markacistov ter članov gorske reševalne službe in vseh tistih davkoplačevalcev, ki polnimo slovensko zdravstveno blagajno.

Reševanje je zastonj, a ne. Ni pa brezplačno.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

FERATNO SLEPOMIŠENJE (2)

Sreda, Avgust 19th, 2015

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del)

V prejšnjem prispevku smo postavili okvir v katerem razmišljamo o feratah v Sloveniji. Okvir upošteva dosedanji razvoj ter jasne, nedvoumne programske usmeritve planinske organizacije.

Vzporedno z razpravo o priporočilih je PZS v začetku leta (6. 1. 2015) izvedla interni posvet na temo urejanja Zavarovanih plezalnih poti. Davo Karničar je interno ugotavljal, da je »zanimivo, da se je PZS distancirala od tega dela in da je potrebno razmišljati, da za takšnim objektom in animacijo stoji PZS.« Hitro pa se je pokazalo, da se moti, saj je podpredsednik PZS in vodja delovne skupine za vodila Miro Eržen prvič jasno razkril namene PZS: »Ferate, ki se bodo gradile zaradi povečanja obiska planinskih koč, so smiselne, ker imajo potencial in interes s strani PD, kar zagotavlja tudi sredstva za njihovo vzdrževanje.«

Krog je tako – tudi v naravi – sklenjen: jezerjanska ferata, ob odprtju katere je bil navzoč tudi Eržen (»ki naj bi v govoru opozoril, da PZS pri tem projektu ni sodelovala in da izvajalci (predvsem PD Jezersko) glede tega prevzemajo polno odgovornost«), je docela smiselna, saj bo polnila Češko kočo.

SKLEP 13/4: Planinska zveza Slovenije si je sama določila v Zakonu o planinskih poteh, da novih poti ne bo, zato se člani IO KVGN ne strinjamo z gradnjo novih plezalnih poti, ker gre v konkretnih primerih za gradnjo športnih objektov in ne planinskih poti. Predlagamo, da se pobudniki takih poligonov usmerijo v degradirana območja (kot so npr. kamnolomi, opuščeni rudniki, ostala industrijska območja). (Seja IO KVGN 7. 4. 2015)

Eržen je pravzaprav samo utrdil stališče izpred štirih let, ko je v pogovoru za Planinski vestnik Franc Kadiš na vprašanje, kakšno je stališče PZS do izgradnje oz. nadelave ferat v dolinskem oz. sredogorskem območju odgovoril »da predvsem v visokogorju ne nadelujemo novih poti ali ferat, ampak samo vzdržujemo že obstoječe poti. V dolinskem in sredogorskem območju pa se temu najbrž ne bo možno izogniti. Širše razprave sicer še ni bilo, v PZS pa smo oblikovali predlog, da podpremo manjše število zelo zahtevnih plezalnih poti na teh območjih. Uredijo naj se kot učni poligoni, kjer se bodo lahko naši planinci ustrezno pripravili in usposobili za obiske ferat v soseščini.«


Ferata gor ali dol, samo da se dogaja!
(Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašanje – zaenkrat brez odgovora – je, kdo v PZS je oblikoval ta predlog in ga kasneje tudi spretno sprejel/uveljavil. (Še beseda o učnih poligonih, na katere se sklicujejo vsi po vrsti: nekoč smo jim rekli plezalni vrtci, danes plezališča. Kvečjemu bi bila primerna raba učno plezališče.)

Če potegnemo črto, potem PZS:
- formalno pravno in programsko ferat še ne podpira,
- jih pa že gradi z lastnim znanjem in opremo* ter
- jih (že) prepoznava in jim bo priznala očetovstvo, če bodo polnile planinske koče in če so namenjene gorniškemu usposabljanju, zlasti otrok in tistih, ki k sreči hodijo feratirati v tujino (zaenkrat kaže, da je za PZS za nadelavo dovolj, če je izpolnjen vsaj eden od obeh prisrčnih pogojev).

(* »UO PZS ali predsedstvo PZS tega projekta nista obravnavala. V okviru PZS ni bila sprejeta nobena odločitev pristojnega organa glede kakršnega koli sodelovanja PZS pri tem projektu. Bilo pa je ugotovljeno, da sta dva markacista sodelovala pri nadelavi, a ne v imenu KPP oz. PZS, ampak samostojno. Pri tem je bilo žal tudi ugotovljeno, da sta brez ustreznega dovoljenja uporabila tehnično opremo PZS.« iz odgovora PZS)

Poglejmo ta dva prisrčna pogoja nekoliko podrobneje:

Na že omenjenem posvetu je svoje (osebno?) stališče predstavil Jože Rovan (v zapisniku je predstavljen kot markacist in načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS): »Na tako urejenih planinskih poteh (mišljene so zelo zahtevne planinske poti, opomba BP) do sedaj še ni bilo nesreče zaradi samih varoval.« V času sprejemanja dokumenta pa je Rovan v razpravi »izpostavil, da ne smemo dopustiti, da se obstoječe ZZ planinske poti predela v ferate. Strinja pa se z vzpostavitvijo šolskih poligonov, predvsem v bližini koč, ki so se usmerile v usposabljanje.«


Ne glede na velik obisk gorniško neveščih obiskovalcev, ostaja zavarovanje poti uganka z rešitvijo le za gorniško vešče obiskovalce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če pustimo ob strani, da pri poteh, ki jih omenja Rovan, ne gre za varovala, temveč pomagala, je smiselno vprašanje, ali stanje, ko na vseh slovenskih zelo zahtevnih poteh pomagala nadomeščajo varovala, ni prispevalo h kateri od gorskih nesreč, ki se vsako leto dogajajo na zelo zahtevnih plezalnih poteh? Sam ne poznam predloga, da bi »obstoječe ZZ planinske poti predelali v ferate«, zato bi bilo zanimivo, celo nujno, da bi Rovan tak predlog predstavil javnosti. Poznam pa več predlogov, da bi – opirajoč se na projekt kakovostne množičnosti – obstoječa pomagala zamenjali z varovali in s tem omogočili učinkovito rabo samovarovalnega sestava na zelo zahtevnih planinskih poteh, vendar je Komisija za planinske poti brez kakršnekoli razprave ali javno objavljenega stališča tovrstne predloge pospravljala v (Rovanov?) predal.

Na moje poizvedovanje so mi s PZS sporočili, da je »KPP tematiko ferat oz. zahtevnih zavarovanih poti večkrat obravnavala, vendar ni sprejela nobenega sklepa, zato na to temo ne morem podati nobenih zaključkov.«

»Treba je uveljaviti načelo, da se lahko celo na najzahtevnejših markiranih stezah pri nas vsak izkušen planinec sam varuje. Na zares zahtevnih odsekih poti dodajamo zdaj klinom še jeklenice, tako da se vanje lahko vpne vsak, ki gre seveda tako opremljen na pot v gore, in se sam varuje.«
Planinski vestnik, november 1987

Miha Habjan je na posvetu povedal, »da se KA do tega ni opredelila. Osebno pa ocenjuje, da so takšne poti zaželene s strani uporabnikov in jih je smiselno vzpostavljati. Izpostavil je tudi turistični potencial v primerjavi s tujino.« Zasebno stališče gorskega vodnika, ki je v prostem času načelnik Komisije za alpinizem, je očitno v nasprotju s (tradicionalnimi) programskimi dejavnostmi komisije, ki jo vodi. Glede usposabljanja je doslej veljalo, da kdor želi gledati zrak med nogami (=plezati) naj gre v alpinistično šolo (ki ima v Sloveniji skoraj stoletno tradicijo) oziroma naj si najame gorskega vodnika (ki ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo). Res pa je, da je alpinistična šola v času Habjanovega vodenja komisije postala mnogim cenovno nedostopna, saj je iz sfere prostovoljstva odločno splezala v sfero pridobitnosti alpinističnih odsekov in klubov.

»KA je tematiko obravnavala, vendar ni sprejela nobenih posebnih sklepov. KA PZS je mnenja, da so plezalne poti prihodnost, in podpira idejo gradnje, če se pri tem upoštevajo določeni vidiki (naravovarstveni, potek plezalne poti – ne prek obstoječih smeri, lastništvo, razvoj turizma itd.)« so mi v zvezi s tem naknadno sporočili s PZS.

Ni še dolgo nazaj, ko so se gorski vodniki norčevali iz vrvnih ograj, ki je eden od temeljev vrvne tehnike slovenskega prostovoljnega vodništva. So jeklene vrvi, klini in skobe (še zlasti, če jih po priporočilih PZS vgradi nekdo drug, po možnosti z javnim denarjem) toliko pohodniško pridobitnejše od najlonske vrvi, da se splača “večji skupini ljudi – obiskovalcev gora ne-alpinistov odpreti nov svet strmih in prepadnih sten”?


Modrina misli, bistrost sporočila. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franc Gričar (načelnik Vodniške komisije PZS) je ponovil stališče o učnih poligonih in »izpostavil, da je potreba po takšnih poteh za namene usposabljanja vodnikov in trening vodnikov in udeležencev pred odhodom v tujino.« Gričar dobro ve, da slovenska licenca za kakršnokoli vodenje seže samo do državne meje (in ne doseže niti slovenskega zamejstva) in tudi ve, da velika večina vodnikov PZS za vodenje po feratah sploh ni usposobljena in da številni, ki tovrstna vodenja izvajajo danes, to delajo nezakonito in pogosto tudi kot delo na črno.

S PZS so mi sporočili, da je »VK to tematiko na seji obravnavala, vendar ni bilo posebnih sklepov, zato ni bilo nič posebej zapisano v zapisniku.«

Da je gorniško usposabljanje priročen izgovor kaže tudi predsednik PD Lisca Rok Petančič, ki je letošnjo nadelavo poti na Lisco upravičil kar z dobrobitjo otrok: »Plezalni del bo učni poligon za otroke. Ko smo bili mladi, smo se s tovrstnimi potmi srečali šele v Alpah.« Takšno stališče predsednika društva z eno najdaljših tradicij dela z otroki, si ne zasluži niti komentarja, saj v celoti odstopa od strokovne doktrine planinske organizacije. (Pot na Lisco pa je svečano odprl Viki Grošelj, nekdanji ustanovni član in generalni sekretar Mountain Wilderness Slovenija, društva za ohranjanje neokrnjene gorske narave, ki se je na plezanje varno podal s preizkušenim najlonskim vozlom.)


Odprtje ferate na Lisci kot priložnost za utrjevanje gorniških pravil v praksi. (Fotografija: Ljubo Motore, vir: spletna stran PD Lisca Sevnica)


(vir: Slovenske novice)

Na internem posvetu, ki so ga sklicali in se ga udeležili funkcionarji PZS, so prevladovala njihova zasebna stališča. Se spomnite uvodnega zapisa v prejšnjem prispevku: “Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice.”

***

Feratna problematika je do skrajnosti izostren odsev stanja gorniške stroke in gorniške politike. Zakaj ne začutijo, da se ne smeš oprijeti, kadar se je bolje spustiti?

“Tovrstna problematika je vedno bolj pereča, saj je vedno več pobud za tovrstne ferate, v PZS pa do sedaj nismo bili sposobni sprejeti jasnih stališč do teh dejavnosti v gorskem svetu. Zato nas dogodki prehitevajo po levi in desni in vse, kar lahko sporočimo tistim, ki se želijo tega lotiti je, da ferate ne smejo biti označene z markacijo. PZS je pred leti sprejela sklep, da novih planinskih poti v visokogorju ne bo nadelovala, a kot rečeno, v tem primeru ne gre za planinske poti.”

Tako zgornje stališče inovativno izgleda na najnovejšem zemljevidu Grintovci: ferata na Češko kočo je na njem vrisana kot planinska pot z varovali (vrisana je z rdeče obarvanimi pluski oz. križci). Ferata na Lisci pa je lepo zmarkirana s Knafelčevimi znamenji za prepovedan promet.


Legenda na zemljevidu Grintovci, ki ga je poleti, z dvoletno zamudo, izdala Planinska založba. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob vsem, kar vemo doslej, bi torej kategorizacija planinskih poti morala izgledati precej drugače, kot to predlaga in razume PZS:

Nezahtevna/Manj zahtevna planinska pot
Zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna plezalna planinska pot
Ferata

Andrej Mašera je leta 2011 zapisal, da se je s feratarstvom dejansko rodila nova gorniška disciplina. Sam dodajam: nova pohodniško turistično-pridobitna disciplina. V slovenskih razmerah pa to pomeni, da se stroški iz območja lastne odgovornosti selijo v breme zdravstvene blagajne. O tem pa v prihodnjem prispevku.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark