Arhiv za ‘ zakonodaja’ Kategorija

VODNO RAVNOVESJE – MED PRITISKI IN NARAVNIMI ZMOŽNOSTMI

Ponedeljek, Maj 30th, 2022

(Na prošnjo Planinskega vestnika smo v CIPRA Slovenija aprila pripravili prispevek o pomenu vode v gorskih območjih. V majski številki Planinskega vestnika je znotraj prispevka Vodne novice izšla precej skrajšana različica članka, ki z avtorji predhodno ni bila usklajena. Uredništvo Planinskega vestnika je tudi samovoljno izbrisalo mene kot soavtorja članka.

Za razumevanje dejanskega odnosa Planinskega vestnika in PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) do gorske narave je treba NUJNO prebrati tudi uvodnik Moč gore.

Celoten članek treh avtorjev je na svoji spletni strani objavila CIPRA Slovenija).

***

Špela Berlot, mag. Borut Peršolja, dr. Matej Ogrin – CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp

Z Ognjem v Alpah, tradicionalnim mednarodnim dogodkom CIPRE, ki ga obeležimo vsako leto drugo soboto v avgustu, opozarjamo na okoljske in razvojne probleme v Alpah. Tako kot so nekoč kresovi na vrhovih pomenili opozorilo za prihajajočo nevarnost, danes luč z vrhov in dolin pomeni opozorilo na občutljivost alpskega prostora. Zadnja tema Ognja v Alpah je bila prav vodno bogastvo v Alpah.

Vodne razmere v Alpah se zaradi podnebnih sprememb in vedno večjih družbenih pritiskov spreminjajo. Soočamo se s pojavom suš in pomanjkanjem kakovostnih vodnih virov, kar vpliva na družbo in ekosisteme. Alpska skupnost se prvič sooča z vodnim neravnovesjem, ki se kaže v pomanjkanju razpoložljive vode za potrebe kmetijstva, turizma, energetike in tudi oskrbe s pitno vodo[1].


Planinski vestnik v letošnji majski številki prinaša pomembno temo. A ravnanje uredništva kaže, da umazana voda izvira še kje drugje, na samo v dolini.

Kdo onesnažuje?

Število obiskovalcev v Alpah narašča, saj regija poleg bogate naravne in kulturne dediščine, omogoča pobeg pred vročinskimi valovi v nižinah. Alpske skupnosti se zaradi povečane porabe vode in proizvodnje odpadnih voda že srečujejo s preseženimi nosilnostmi zmogljivostmi gospodarske javne infrastrukture. Hkrati so presežene tudi nosilne zmogljivosti okolja, poleg tega je raven samočistilnih sposobnosti voda v slovenskem alpskem svetu skromna[2], na kar pri CIPRI Slovenija opozarjamo že dlje časa. Problematično je predvsem upravljanje z odpadnimi vodami, ki je v dolinah načeloma urejeno. Ravnanje z odpadnimi vodami v visokogorju je zahtevnejše, vendar ključno za ohranjanje vodnih virov in ekoloških funkcij vodnih teles.

Zadnje študije so ponovno dokazale (na kar številni opozarjajo že desetletja), da se odpadne vode s Koče pri Triglavskih jezerih izcejajo neposredno v Dvojno jezero[3][4] ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira in tudi evtrofikaciji Bohinjskega jezera. Prav tako so raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU s sledilnimi poskusi izcejanja vode iz Triglavskega ledenika potrdili podzemne povezave z izviri Triglavske Bistrice v dolini Vrat ter odkrili povezave tudi na bohinjsko stran. To pomeni, da se v obe smeri verjetno izcejajo neprečiščene odplake iz greznice Triglavskega doma na Kredarici. Oba vira onesnaženja predstavljata okoljsko grožnjo, ki jo je treba čimprej rešiti.

Podobno je na kraški Veliki planini. Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda[5], ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine. Kamniški jamarji so na podlagi opravljenega vzorčenja in laboratorijske analize podatkov o kakovosti pitne vode leta 2019 opozorili, da prej omenjene dejavnosti uničujejo pitno vodo 20.000 ljudem. Največ nečistoč v vodi odkrijejo poleti, ko Velika planina zaživi v vseh ozirih. Takrat je v vodi zaznana večja koncentracija Esherichia Coli (bakterije, ki se normalno nahaja v debelem črevesu toplokrvnih organizmov) in nitratov. Odgovorni odločevalci, ki jim že desetletja ustreza brezbrižnost različnih deležnikov in neusklajena souporaba tega izjemnega gorskega sveta, so bili že večkrat jasno naslovljeni.

Sledi izguba vodnega ravnovesja?

Zaradi spremembe v padavinskem režimu – več dežja in manj snega – in višjih temperatur v prihodnosti pričakujemo poslabšanje vodnih razmer. Zato bo ravnanje z vodo še pomembnejše. V primeru pomanjkanja bodo onesnaženja vodnih virov imela toliko bolj negativen vpliv na oskrbo in zdravje ljudi. Zato moramo poskrbeti, da vse znane vire onesnaženja voda v visokogorju čimprej uredimo.

Kakovost kraških vodnih virov najbolj ogrožajo:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje, zlasti na večjih, strnjenih območjih počitniških hiš,
- odprta gnojišča pastirskih koč z izpusti izcedne vode (z ostanki čistil molznih strojev) in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši, zamejeni z električnim pastirjem, ves čas – 24/7; tradicionalna paša, kjer živina prenočuje s pastirjem, izginja, krave ostajajo zunaj tudi ponoči in v nevihtah, zato v hladnih dneh potrebujejo bistveno večji vnos hranil, kar pomeni večjo prepašenost površja; ne zdravi se več zgolj posamezne bolne živali, temveč se veterinarska zdravila preventivno dajejo celi čredi; ostanke zdravil (npr. antibiotikov) je zato že zaznati v analiziranih vzorcih vode v dolini),
- motorna, kurilna olja in kemična barvila, nenadzorovan osebni in tovorni promet, promet gradbene mehanizacije in nenadzorovani izpusti olj in goriv,
- neustrezne čistilne naprave planinskih koč oziroma njihovo neustrezno delovanje.

[1] Sušnik, Vlahovič, Žun, 2021. Suša leta 2020 alpskem prostoru. UJMA, 34-35,138-151.
[2] Špes in drugi, 2002. Študija ranljivosti okolja (metodologija in aplikacija). Geographica Slovenica, 35, 1-2.
[3] Atanasova in sod., 2022. IZBOLJŠANJE STANJA NARAVNE VREDNOTE DVOJNO JEZERO – PRIPRAVA IDEJNEGA PROJEKTA ZA ZMANJŠANJE VPLIVA ODPADNE VODE IZ PLANINSKE KOČE.
[4] Peršolja, 2018. Ogenj, v Alpah, ki gasi jezero.
[5] Peršolja, 2021. Zabavišče interesov.

  • Share/Bookmark

NADALJEVANJE SPRENEVEDANJA IN ZAVAJANJA PZS

Sobota, Maj 7th, 2022

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) je na svoji spletni strani objavila Poziv društvom s planinskimi kočami – certifikati in svetovalna pisarna.

PZS bo tudi letos nadaljevala s podeljevanjem certifikata Okolju prijazna planinska koča. Ta certifikat bodo prejele planinske koče, »ki s svojim celostnim delovanjem čim manj vplivajo na okolje«. V novici je poziv planinskim društvom za oddajo vlog.

In v čem je problem?

Novica je pospremljena s fotografijo !!! Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe), ki:
- tega certifikata nima (in ga po preteklih izjavah odgovornih niti ne namerava pridobiti),
- je primer najslabše prakse v slovenskih gorah, saj se odpadne vode iz Koče pri Dvojnem jezeru izcejajo neposredno v Dvojno jezero ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira (PDF 5 MB) in evtrofikaciji Dvojnega jezera.

PZS, ki so ji:
- dobro znane ugotovitve o negativnem, škodljivem vplivu Koče pri Triglavskih jezerih, ki leži v osrčju Triglavskega narodnega parka,
- poznani dokazi o dolgoletnem kršenju zakonov in podzakonskih aktov (Uredba o emisiji snovi in toplote, Uradni list RS, št. 64/12, 64/14 in 98/15; Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Uradni list RS, št. 98/15, 76/17 in 81/19) s strani planinske koče, ki jo ima na svojem seznamu,
- sprenevedanja vodstva Planinskega društva Ljubljana – matica ter vsakokratnega profesionalnega oskrbnika Koče pri Triglavskih jezerih sprejemljiva tako v javnem, kot v zakulisnem izjavljanju o tej problematiki,

se spreneveda in namenoma zavaja slovensko (gorniško) javnost!

PZS, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, nadaljuje z dolgoletno prakso.


Pranje rjuh v Koči pri Triglavskih jezerih. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas je, da se to konča.

Tudi s pomočjo države in civilne družbe.


(Finance, 16. marec 2022)

***

Več:

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

VODA, KI PRITEČE Z GORA ONESNAŽUJE

STREL V KREMŠNITO

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

  • Share/Bookmark

SLOVENSKI AMUNDSEN

Nedelja, Februar 27th, 2022

Na začetku februarja je Uradni list RS objavil ukaz Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o podelitvi državnega odlikovanja:

»Za znanstveno raziskovalno delo na področju ledenikov in podnebnih sprememb ter za prispevek k prepoznavnosti in ugledu Slovenije v Argentini prejme

PETER SKVARČA

RED ZA ZASLUGE


Zaslonska slika Uradnega lista RS. (vir: https://www.uradni-list.si/)

***

Znanstveno prigarano!

Iskreno zasluženo!

V ponos družini in domovini!

Končno!

***

Peter Skvarča je znameniti Slovenec. Človek, ki je v življenju izkusil marsikaj. A je ostal samozavesten, kar so mu omogočali znanje, vrednote, družina in zvedavost.


Peter Skvarča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaznamovali so ga tragično družinsko dogajanje ob izgubi očeta in izselitev v Argentino v otroštvu (če to obdobje v Petrovem primeru sploh lahko tako poimenujemo). Sledilo je izjemno odgovorno študijsko in zavzeto poklicno udejstvovanje v zahtevnih terenskih razmerah in sodelovanje pri prvih znanstvenih uvidih v današnjo podnebno krizo. Kot predstavnik Argentine je od samega začetka sodeloval v Medvladnem panelu za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir. Poklicne izkušnje je dopolnjeval s pionirskim gorniškim raziskovanjem gora. V osemdesetih letih 20. stoletja je odprl pot tudi prvim slovenskim alpinističnim odpravam v Patagonijo in se veselil slovenskih in domžalskih uspehov na Fitz Royu, Cerro Torreju, Torre Egerju … Ves čas je negoval slovenski jezik, kulturo, se vključeval v delo takrat zaničevane slovenske skupnosti v Argentini in v veri ustvarjal pogoje za družinsko življenje.

Če kdo zares ljubi Slovenijo, je to Peter Skvarča.


Antarktika v kosih. (Fotografija: Peter Skvarča)

Res sem vesel, da Petra poznam in da smo ga z družino lahko obiskali v njegovi drugi domovini. To, da je od prve vložitve predloga za državno odlikovanje preteklo domala petnajst let, je odraz nepremagljivih temeljnih gorniških vrednot – vztrajanja, potrpežljivosti in skromnosti. Hoja in plezanje sta nenehno raziskovanje in odlikovanje, ki ga je/bo prejel Peter Skvarča, je priložnost za ponosen pogled na vse, kar je doslej doživel.

***

Peter Skvarča

se je rodil 14. januarja 1944 v Ljubljani. Osnovno šolo je dokončal na Prulah, prva dva razreda nižje gimnazije pa na Realki na Vegovi. Oče Janez, doma iz Šentjošta nad Vrhniko, je bil po poklicu bančni uradnik. Kot domobranski oficir je bil umorjen na Teharjah, po končani vojni, brez kakršnekoli sodbe. Mati Lucija, iz Starega Trga ob Kolpi, po poklicu bančna uradnica, je bila po vojni večkrat zaslišana s strani OZNE, mučena v zaporu in preganjana.

Peter je prva leta v domovini preživel v družbeni izključenosti in hudem pomanjkanju. Leta 1956 je z mamo in starejšim bratom Juretom emigriral k sorodnikom v Buenos Aires (Argentina). Poročen je z Marijo Ano Zakrajšek, s katero imata hčerki Nevenko in Karlo.

Po prihodu z ladjo v Buenos Aires je dokončal gimnazijo in nato doštudiral geodezijo na buenosaireški univerzi. Pozneje je na isti univerzi diplomiral kot inženir geodezije in geofizike. Leta 1973 je študiral glaciologijo na Scott Polar Research Institute na Oddelku za geografijo Univerze v Cambridgu v Angliji. Od takrat do upokojitve se je poklicno udejstvoval kot raziskovalec in znanstvenik na Antarktiki v okviru argentinskega Inštituta za Antarktiko, ki ga je dolgo vodil kot direktor. Od leta 1973 do 2004 je vodil ali sodeloval pri štiriintridesetih znanstvenih odpravah na Antarktiko. Na številnih je sodeloval v mednarodni zasedbi raziskovalcev iz Anglije, Nemčije, Avstrije in ZDA. Svoja znanstvena dela je predstavil na mednarodnih simpozijih in kongresih, objavil članke v znanstvenih revijah (v Nature, Science; bil je eden najbolj citiranih slovenskih znanstvenikov) in predaval na različnih univerzah po svetu.


Antarktika. (Fotografija: Peter Skvarča)

Leta 1959 je začel zahajati na argentinski jug, kamor so ga »priklicale gore«. Postal je aktiven član Slovenskega planinskega društva (SPD) v Argentini in drugih tamkajšnjih andinističnih klubov. Svojo gorniško kariero je začel sam, z udeležbo na plezalnem tečaju na ledenikih Tronadorja, v Bariločah, pod vodstvom legendarnega andinističnega vodnika nemškega porekla, Don Otto Meilinga. Prve alpinistične vzpone v skali je napravil v goráh Lópeza, nadaljeval v granitnih stolpih Catedrala in pozneje v stenah Sierra de la Ventana (El Gran Techo), v provinci Buenos Aires, in v Los Gigantes (Gran Diedro), Córdoba. Plezal je sam, skupaj z bratom Juretom in drugimi alpinističnimi tovariši.

V Bariločah je preplezal Cerro Lopez (Torre principal), Cerro Catedral (Torre principal, Aguja Frey, La Vieja, Campanile Esloveno: JZ in SZ stena), večkrat Tronador (Pico internacional – 3554 m – in Pico argentino). V Mendoški Kordiljeri se je povzpel na Santa Elena (ca. 4800 m), Nevado El Plata (ca. 6300 m) in kot prvi Slovenec tudi na Aconcaguo (6959 m). Od leta 1963 je vodil ali sodeloval pri več gorniških in raziskovalnih odpravah na Južni patagonski led, v južnih Andih. Januarja 1963 se je z bratom Juretom udeležil argentinske odprave, ki je osvojila zelo težavno goro Pier Giorgio (2719 m) v bližini Fitz Roya, leto pozneje (1964) pa slovensko-argentinske odprave, na kateri so se prvič povzpeli na ognjenik Lautaro (3380 m). Med prvenstvene vzpone v Patagoniji sodijo še smeri na Cerro Gorra Blanca (2907 m), Cardenal Cagliero (2584 m), Cerro Steffen (3050 m), Cerro Kennedy (ca. 2230 m), Cerro Agassiz (ca. 2700 m), Cerro Bertrand (3064 m), Cerro Pintado (2547 m), Cerro Norte (2730 m), Cerro Anders (ca. 2170 m), ter prvo zimsko prečenje po Južnem patagonskem kontinentalnem ledu.

V južni Patagoniji je od leta 1990 do leta 2004 sodeloval pri številnih raziskovalnih in znanstvenih ledeniških odpravah na prostrane ledenike Viedma, Upsala in Perito Moreno, v okviru argentinskega sodelovanja z Japonsko, Čilem, Avstrijo in ZDA.


Ledenik Perito Moreno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na povabilo Planinskega društva Domžale in na pobudo Silva Kara je leta 2005 prišel na prvi obisk v Domžale (k nam se je zatem še večkrat vračal). V nabito polni Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti je predaval o svojem znanstveno raziskovalnem delu pri opazovanju ledenikov na Antarktiki in v Patagoniji ter predstavil izjemne podnebno-ledeniške spremembe. V Cankarjevem domu je imel biografsko alpinistično predavanje z naslovom Andizem bratov Skvarča o alpinističnih (večinoma prvenstvenih) in raziskovalnih podvigih v južnih Andih. PZS mu je takrat izročila zlati častni znak.

Petru smo s težavo, a vendar odprli tudi pot v slovenske medije. Imel je intervju za Znanost v Delu, za Radio Slovenija, Planinski vestnik, Radio Ognjišče … Po predavanju na SAZU sva s Petrom sedela na obrežju Ljubljanice in čakala na klic s TV Slovenija za gostovanje v Odmevih. Navkljub predhodnemu dogovoru, izjemno aktualni temi ter redki priložnosti za pogovor v živo do nastopa ni prišlo … (Ko je leta 2003 edini v živo opazoval razpad Larsenove plošče so o tem in njegovem pričevanju poročali vsi svetovni mediji. Njegove fotografije je v svojo knjigo Neprijetna resnica uvrstil tudi takratni podpredsednik ZDA Al Gore.)


Sprejem pri županji Domžal Cveti Zalokar ob prvem obisku. (Fotografija: Mateja Peršolja)

Ko je od 26. do 29. junija 2008 na Bledu in v Bohinju v okviru Slovenske konference Slovenskega svetovnega kongresa potekala prva Konferenca slovenskih planincev iz sveta in Slovenije z naslovom Slovensko planinstvo po svetu je imel Peter Skvarča upravičeno uvodno vabljeno predavanje: Slovensko gorništvo, slovenska narodna identiteta in zavest. Ob enem od obiskov sva v Narodno in univerzitetno knjižnico kot darilo kartografski zbirki odnesla en izvod dragocenega, nizko nakladnega zemljevida Antarktike, ki najbolj izpričuje Petrov delež v raziskovanju te izjemne celine.

Je eden od pobudnikov ustanovitve izjemnega interpretativnega muzeja Glaciarium Patagonian Ice Museum v El Calafatih. V muzeju, ki stoji na turističnem vhodu v Patagonijo, še vedno zavzeto opravlja naloge znanstvenega direktorja. Na poti okrog sveta z ultralahkim letalom se je na jugu Argentine ustavil tudi izjemni Matevž Lenarčič. Peter Skvarča mu je izrekel dobrodošlico s slovensko zastavo v rokah in s solzami v očeh.

***

Dragi Peter!

Iskrene čestitke za prejeto odlikovanje v mojem imenu in imenu moje družine. Čeprav nimam nobene formalne pristojnosti naj se ti zahvalim tudi v imenu domžalskega gorništva. V takratne izjemno uspešne in v svetovnem merilu odmevne alpinistične vzpone so vtkane tvoje dragocene izkušnje, informacije in nesebična pomoč. Škoda je, da uradna obrazložitev podeljenega odlikovanja spregleduje tvoje in Juretovo gorniško delovanje.

Verjamem, da je odlikovanje tudi košček zadoščenja za zločin nad tvojim očetom in njegovimi tovariši. Kako rad bi ti pomagal razumeti, kaj se je zgodilo očetu in poiskati njegove posmrtne ostanke! Ne dvomim, da je na tvoje življenje in delo ponosen in zato tudi izpolnjen v svojem posmrtnem življenju.

Nikoli, prav zares nikoli, nisem v tvojih besedah in dejanjih zaznal kakršnegakoli sovraštva ali zgolj zamere do nas, ki živimo v domovini niti do države, ki si ji tako želel (in pomagal k) samostojnosti in neodvisnosti.

Bog te živi Peter in še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark

ZABAVIŠČE INTERESOV

Torek, April 13th, 2021

Pred kratkim je bil v sklopu mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija objavljen televizijski prispevek z naslovom Planšarija ali zabavišče?, ki ga je pripravila novinarka Anka Pirš.

Z nekaj koristne časovne in vsebinske oddaljenosti komentar videnega. Povsem možno je (govorim tudi z lastno izkušnjo), da smo številni sogovorniki povedali še kaj drugega, pa to v prispevku ni bilo objavljeno.

Kaj je sporočilo oddaje?


Vse je isto, kot na začetku. A v resnici je vse drugače. (osebni arhiv)

***

- Napovednik: planšarija in kanalizacija

Televizijski prispevek je bil napovedan takole:

»Planšarija ali zabavišče? Bodo na Veliki planini res zgradili poletno sankališče in zipline, to je jeklena vrv za adrenalinsko spuščanje? Ljubitelji Velike planine, zbrani v Civilni iniciativi, temu z ogorčenjem nasprotujejo. Prepričani so, da mora planina ohraniti starodobno vsebino in podobo in ne sme postati zabaviščni park. Že tako je prenapolnjena s turisti, zaradi neurejene kanalizacije počitniških koč pa imajo v dolini čedalje večje težave s pitno vodo, opozarjajo kamniški jamarji.«


Pomembna je celotna slika, ne samo zorni kot. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naslovu prispevka omenjena planšarija je sposojenka iz Bohinja. V Kamniku ta pojem v preteklosti ni bil v rabi. Pod vplivom besedil skladb različnih narodno zabavnih ansamblov (in zlasti tekstopisca Ivana Sivca) je beseda planšarstvo in izpeljanke, na kamniškem, nekritično prešlo iz poljudne, tudi v splošno in celo strokovno/znanstveno javnost. Na Veliki planini nikoli ni bilo planšarja, vedno je bil pastir (tudi ženska se je poimenovala z moško obliko).

Napovednik kategorično omeni »neurejeno kanalizacijo počitniških koč« in s tem domnevno nakaže (edinega) krivca problema: »… čedalje večje težave s pitno vodo.« Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine.


Izkoriščana idilična podoba. Do kdaj še? (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.

- Pastirski župan na paši misli

Po viru iz leta 1939 ima na Veliki planini pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo. V letu 2020 je živino menda paslo le še 37 upravičencev pašne pravice (54 % vseh). Podatku žal ni sledilo natančnejše (pod)vprašanje novinarke, saj ni isto, če imaš živino na planini ali to živino AKTIVNO PASEŠ kot pastir … Razlika je pomembna in dolgoročno lahko usodna. Živega pastirja so v zadnjih desetih letih zamenjale ograjne, električno pastirske čredinke. Vsakodnevno, trajnostno naravnano človeško delo zamenjujejo horuk akcije s težko kmetijsko/gradbeno mehanizacijo.


Živost planine je v celoti pogojena z ohranjeno naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po besedah člana Agrarne skupnosti “Pašna skupnost Velika Planina” Janeza Koželja je planina ohranjena in nanjo ljudje (obiskovalci) hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več v celoti, kar je na primeru letošnjega zimskega dogajanja (ko na planini že več kot pol leta ni bilo niti ene krave, razen v zmrzovalniku) nekoliko zmedeno ugotovil tudi sam. Ob verjetno 300.000 obiskovalcih letno se pojavljajo številni in zelo raznoliki motivi. Nekateri – kar smo po naročilu Občine Kamnik v študiju Načrt upravljanja z obiskom ugotovili v CIPRI – so za Veliko planino bolj izraziti, kot na primer drugod v gorskih območjih Slovenije.

Seveda drži, da so planine povsod v Alpah priljubljen izletniški cilj. Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten zaslužek, posledica pa je obojestransko zadovoljstvo ter možnost za dodaten razvoj območja (na Veliki planini to velja že zadnjih devetdeset let s pojavom bajtarstva). Resnica je marsikje pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo zgolj in samo za to, ker jim prinašajo dodaten zaslužek. Tisti hip, ko bi se moral vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe gorskega sveta (z vidika skupnega upravljanja planin ob upoštevanju različnih dejavnosti v prostoru), kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v istem, gorskem prostoru.


Zgolj gore? Zgolj planine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Še vedno verjamem v to, kar sem napisal pred leti:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …

Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«

V kakšnem duhovnem svetu živijo današnji nasledniki nekdanjega Velikoplaninskega pastirja?

- Ekonomika narave, ki je zaklad

Direktor družbe Velika planina Mark Anžur je izpostavil, da mora podjetje za žičničarstvo, gostinstvo, turizem in rekreacijo v svojstvu dobrega gospodarja vzdrževati infrastrukturo, ki sicer nezadržno propada. Zelo redko, celo izjemno je bilo iz ust direktorja družbe slišati »da je Veliko planino treba ohraniti«. (Jeseni leta 2004 je družba Oikos d. o. o., ob razpisu Občine Kamnik za nakup 75 % deleža podjetja Velika planina d. o. o., v okviru poslovnega načrta in razvojnega programa pripravila projekt Obudimo Veliko planino – evropski biser kulture in narave. V njem je bil kot glavni cilj opredeljeno ohranjanje in trajnostni razvoj Velike planine, predlagana je bila razširitev dejavnosti podjetja (iz izključnega upravljavca infrastrukture) ter odstranitev dotrajanih žičniških naprav in prepustitev delov smučišč naravnim procesom.)


Netehnološki užitek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

O poletnem sankališču in zipline nismo slišali veliko. Ne o tem, ali je dejanska lokacija idejno dejansko zamišljena na (s Kopačevim odlokom) zavarovanem območju zemljišč pastirskega dela Velike planine (propadle vlečnice na območju Tihe doline) ali na že degradiranem območju vzdolž delujočega smučišča ob sedežnici Gradišče. Tam, obstoječi Občinski prostorski načrt, take dejavnosti ne prepoveduje, temveč jih zgošča in spravlja v razumen, tudi ekonomsko-razvojni okvir.

- Turizem je kriv, kmetijstvo pa je zavito v zeleno

Biolog in jamar dr. Rajko Slapnik je povedal, da je treba urediti infrastrukturo, odstraniti nezaželene stranske učinke onesnaževanja voda, ki so povezani s turizmom. Prav nič pa ni bilo v celotni oddaji govora o kmetijski rabi, o paši živine, ki s spremenjeno obliko paše prinaša na primer večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic.

Zaradi 24/7 paše na prostem (in bivanja v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %, posledično se intenzivira paša. Čezmerna raba tal in čezmerna paša s pasočimi živalmi vodita v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal. Prekomerna paša vodi v upad rastlinske (in živalske) raznovrstnosti, tla so siromašnejša, rastje postaja monokulturno. Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša (padavinska voda pa hitreje in bolj erozijsko odteka). Vse skupaj dobi prav posebno dimenzijo v luči, ne prav umirjeno delujočih podnebnih sprememb.


Če si viden, si kriv. (fotografija: Borut Peršolja)

- Župansko prelaganje bremena

Na vprašanja novinarke kakšen turistični razvoj je primeren za Veliko planino, kdo o tem odloča in zakaj v zadnjih štiridesetih letih v teritorialno pristojnemu Kamniku niso sprejeli nobenega možnega scenarija razvoja je župan Občine Kamnik Matej Slapar sprenevedavo odgovoril, da to ni vprašanj zanj (!), temveč za njegove predhodnike …

Po začetnem optimizmu, ko je sedanji župan kazal precejšnjo odločenost za ureditev razmer na Veliki planini, se vse skupaj odvija izjemno, izjemno počasi. Dejstvo je, da ima (v njegovem mandatu) na voljo strokovno usklajeno gradivo podjetja Locus prostorske informacijske rešitve d.o.o. iz leta 2018. S tremi možnimi scenariji ohranjanja in razvoja Velike planine. Občinski svet, navkljub nekaterim najavam, gradiva doslej ni obravnaval.

Posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, reševalne koronske akcije navala obiskovalcev v zimi 2020/2021 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja. Ob odsotnosti predstavitve rešitev ter stalnega, vodenega dialoga in posvetovanja z vsemi deležniki, občinska oblast še naprej zanemarja javno souporabo tega izjemnega dela slovenskega alpskega sveta.


Raziskanost, ki postaja čez in čez nazornejša od dejanskega dogajanja. (vir: Locus d. o. o.)

- Tako kot v dolini, tako v gorah

Zakaj je bilo treba v času epidemije in politično pregretega strankarskega ozračja v zgodbo pripeljati še Uroša Urbanijo je seveda posebna, ne rečem da ne aktualna zgodba.

Žan Potočnik, domačin, občinski svetnik (iz na državni in občinski ravni opozicijske Liste Marjana Šarca), je opozoril na tematiko, ki bolj kot na sistemski, zakonodajni ravni, izhaja iz odnosa do planine. Sam je odraščal v tem okolju, zato so mu stvari poznane. Prav ta odnos je lahko osnova za kakovostne, strokovne, vendar predvsem na oblastnem pravu temelječe rešitve. Dokler teh ni, smo vsi skupaj v območju lastne interesne sfere, da ne rečem moraliziranja.


Vseenost trenutka. (vir: Prirodsolovni muzej Slovenije)

***

V delu, ko sem v oddaji nastopil tudi sam, sem bil podnaslovljen kot Borut Peršolja, Planinska zveza Slovenija. Z aktualno PZS (=Pohodniška zveza Slovenija) seveda nimam nič. Tako se je odločila novinarka, sam pri tem nisem sodeloval.

***

Smo zaradi tega prispevka rešili naslovljeni problem?

Bo letošnja poletna sezona drugačna od dosedanjih?

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

Ponedeljek, December 21st, 2020

Na 2. seji sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (17. 12. 2020) je bila pod točko 5. Pobude in vprašanja obravnavana Informacija o delovanju čistilnih naprav pri planinskih kočah v TNP (PDF 148 KB).

Na seji sem predstavil naslednja stališča:
- V problematiki delovanja čistilnih naprav v planinskih kočah je opazen določen napredek, kar je razveseljivo.
- Vse planinske koče v Triglavskem narodnem parku morajo imeti kakovostno (v skladu s predpisi) delujočo čistilno napravo. Obstoječe čistilne naprave morajo čim prej doseči pričakovani učinek čiščenja.
- Univerzalne rešitve ni, vsaka čistilna naprava mora biti prilagojena posamezni planinski koči, zlasti glede izbire postopka čiščenja, načina gradnje naprave in kasnejšega obratovanja.
- Osnovno pravilo je enako kot za ravnanje z drugimi odpadki – količino odpadne vode je treba čimbolj zmanjšati in za dosego tega cilja je treba upoštevati vse razpoložljive možnosti.


Koča pri Triglavskih jezerih.

- Vprašanje oskrbe čistilne naprave s potrebno energijo je treba gledati v kontekstu celotnega energetskega koncepta objekta. Energetska oskrba čistilne naprave ne sme biti odvisna od energetske oskrbe objekta.
- Vrednost parametra KPK 200 mg/l (kemijska potreba po kisiku), kot merilo za organsko onesnaženje površinskih in odpadnih voda, je tudi v gorskih območjih ustrezna.
- Možni sistemski viri financiranja izgradnje nove čistilne naprave: lastna sredstva, podnebni sklad, turistična taksa, oprostitev plačila DDV (za planinske koče, ki niso dostopne po javni cesti (kot jo določa Zakon o cestah) ali z žičniško napravo).
- Planinska zveza Slovenije naj nemudoma organizira strokovno interesno mreženje planinskih društev, ki jih druži problematika čistilnih naprav. Sodelujoča planinska društva naj se z izjavo, sprejeto na najvišjem organu, zavežejo k javni objavi (najmanj enkrat letno) rezultatov vzorčenja in analiz na spletni strani planinske koče in planinskega društva.
- Spremeni naj se vloga gospodarjev planinskih koč. Tako gostinstvo kot redno vzdrževanje je treba v okviru društvenega dela racionalno profesionalizirati. Skrb za učinkovito delovanje čistilne naprave ni mogoče prepustiti oskrbniku planinske koče.
- Skrb za učinkovito delovanje, vzdrževanje in servisiranje čistilnih naprav je lahko prenesena, skupna naloga planinskih društev v okviru meddruštvenega odbora. V tem okviru je mogoče organizirati tudi skupne nabave za oskrbovanje planinskih koč.
- Po zgledu uspešne akcije Odnesimo smeti v dolino, naj Planinska zveza Slovenije, planinska društva in Triglavski narodni park pripravijo in izvedejo večletno (stalno) ozaveščevalno akcijo o pomenu čiste pitne vode, delovanju čistilnih naprav v planinskih kočah ter trajnostne rabe vodonosnikov. Vsi obiskovalci planinskih koč naj sodelujejo v skrbi za čisto vodo in s simboličnim zneskom (žeton 1 €), sodelujejo pri souporabi sanitarij v planinskih kočah.


Prizori, ki si jih ne želimo več videti. (Fotografiji: Stane Klemenc)

  • Share/Bookmark

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

Torek, November 17th, 2020

V javnosti so zaokrožile informacije o projektu Agencije Republike Slovenije za okolje glede nameravane elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici (2515 m, Julijske Alpe).


Iz vrhov PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) je slišati, da je Triglav izgubljena zgodba. Ne: za Triglav se je vredno boriti! (Fotogafija: Borut Peršolja)


“Konja, konja! Kraljestvo za konja! /A horse, a horse! My kingdom for a horse!” (Rihard III., V. dejanje, 4. prizor)

Na Agencijo sem naslovil naslednje prošnje in vprašanja za:
- posredovanje investicijskega projekta,
- obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica,
- pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska.

Iz Agencije Republike Slovenije za okolje so posredovali odgovor, ki ga povzemam v celoti:

»Agencija za okolje oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve na Kredarici, ki so zaradi dolgega niza, ki je potreben za preučevanje podnebne spremenljivosti, za agencijo velikega pomena. Z meritvami želimo nadaljevati tudi v prihodnje, ovira za to pa je potrebna prenova in razširitev naših prostorov na Kredarici, saj so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev.


Glavna: po pomembnosti na prvem mestu. vir: www.fran.si (Fotografija: Borut Peršolja)

Agencija ob tem išče vse možnosti okolju čim prijaznejše energetske oskrbe za potrebe svojega delovanja. Ker imamo z obnovljivimi viri energije predvsem v zimskem času velike omejitve, predvsem pa ker je obstoječi sistem pridobivanje električne energije z dizel agregatom in toplotne energije s pečjo na kurilno olje in posledično helikopterskimi prevozi goriva na Kredarico okoljsko neprimeren, razmišljamo tudi o možnosti elektrifikacije našega objekta.

Elektrifikacija bi pomenila enkratni poseg v okolje, na dolgi rok pa bi bila energetska oskrba našega objekta okolju daleč najprijaznejša. Na našo pobudo je Elektro Gorenjska ocenila možnost izvedbe in vrednost investicije, o našem razmišljanju pa smo zaradi morebitne delitve stroškov obvestili tudi PZS in PD Ljubljana Matica, ki upravlja Triglavski dom na Kredarici.


Vizualna soseda: očak Julijskih Alp in očak Karavank. V čem je razlika? (Fotografija: Borut Peršolja)

- za posredovanje investicijskega projekta:

Investicijska dokumentacija še ni izdelana, s projektiranjem obnove, energetske prenove in razširitve naših prostorov na Kredarici šele začenjamo. Ob tem bo z naše strani znana tudi okoljska ocena in investicijska vrednost energetske prenove objekta in obeh možnosti zagotavljanja električne energije, torej iz obnovljivih virov ali s pomočjo elektrifikacije.

- za obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe:

Elektrifikacija vremenskega observatorija na Kredarici je ena izmed možnosti, ki jo preučujemo v povezavi z energetsko oskrbo observatorija, s finančnim načrtom še ne razpolagamo.


Dilema 21. stoletja: kaj naj razsvetljuje visokogorje? Šporhet ali mikrovalovka? (Fotografiji: Borut Peršolja)

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica:

Na naše vprašanje je PD Ljubljana Matica izrazil zanimanje za projekt, saj se tudi sami soočajo z okoljsko neprimerno energetsko oskrbo svojega objekta, energijo pa potrebujejo tudi za delovanje čistilne naprave.

- za pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva:

Projekt ni povezan z drugimi planinskimi društvi.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije:

PZS smo obvestili o našem projektu obnove, nadgradnje in energetske prenove naših prostorov na Kredarici in o možnosti skupne elektrifikacije našega objekta in Triglavskega doma.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska:

Elektro Gorenjska je preverila tehnične možnosti izvedbe elektrifikacije in pripravila grobo finančno oceno izvedbe. Elektro Gorenjska je pristojna za morebitno izvedbo elektrifikacije našega objekta na Kredarici.”


Naj bo Kredarica muzej preteklih odločitev ali star, a zgledno vzdrževan objekt? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot član sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park sem na predsednika sveta naslovil pobudo:

“… da se svet Javnega zavoda Triglavski narodni park:
- seznani s projektno dokumentacijo investitorja o izvedbi elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici,
- seznani s stališčem ali stališči strokovne službe Triglavskega narodnega parka in
- seznani z upravnim postopkom v zvezi z nameravanim posegom v prostor in izgradnjo elektrifikacije v Triglavskem narodnem parku za potrebe Triglavskega doma na Kredarici z vidika
izdaje upravnih dovoljenj, presoje vplivov na okolje in naravovarstvenega soglasja.”

Pobuda (PDF 214 KB)

Uprava Triglavskega narodnega parka je odgovor pripravila v okviru 6. dopisne seje sveta Triglavskega narodnega parka.

Odgovor (PDF 140 KB)


Napis v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)

Četrtek, November 5th, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča, ki o dogajanju nočejo več govoriti, so prav tam postavili štiridesetmetrsko ograjo. Pristojni instituciji s postavitvijo predhodno nista bili seznanjeni. Namero glede reševanja ovčjih iztrebkov pa so podprla krajevna planinska društva.

Je torej z ograjo vse v redu?


Storžič/Storžec: nekaj štrlečega, pokončnega, storž. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjema:
- Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?
- Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

Že sedaj je na dlani odgovor: da in ne, saj rešitev v nobenem primeru ne zadovolji vseh. Konflikt, ki smo mu priča (po mnenju številnih tudi ta članek po nepotrebnem dreza v ta osir …) je vgrajen v samo bit projekta postavitve ograje.

***
Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. Od kar je pogostejše zavedanje, da svet ni brezmejen, je vedno bolj na mestu vprašanje, kje se (za lastnika ali obiskovalca) konča potrpežljivost sobivanja?

Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice (lastnika in/ali obiskovalca). Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic.

To kar sledi je/bo gorniški test sorazmernosti.


Pravica ali ugodnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

V našem primeru, primeru ograje na Storžiču, pravice do čisto navadne, običajne gore in pravice do paše, ki upošteva izkušnje hlevske reje.

Zato si za boljše razumevanje poglejmo različne vidike, ki se prepletajo v celotnem dogajanju.

- Lastnina zemljišča:
Lastninska pravica v Sloveniji ni absolutna. Z Ustavo Republike Slovenije sta zasebni lastnina in kapital oziroma lastninska pravica zamejeni in nikakor ne dani absolutno. V 67. členu ustave je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (to dikcijo, v nekoliko okrnjeni obliki, v devetem členu ponovi tudi zakon o ohranjanju narave). Po slovenski ustavi torej ne velja absolutna pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja oziroma ne velja popolna razpolagalna pravica.

Zgolj zaradi nazornosti: če kupim vrh gore in prepovem obiskovalcem vzpenjanje na vrh, je torej to popolnoma sprejemljivo, saj sem lastnik? (Prosim, ne, no …)

Povedano z gorniškimi besedami: tudi z demokratično slovensko ustavo je uveljavljen princip souporabe gorskega sveta, ki posebej poudarja koncept prostega dostopa do gora. Povsod tam, kjer je (organizirano) gorništvo navzoče – celo stoletje in več – pa je pravica in obveznost planinskih organizacij, da uveljavljajo in uveljavijo princip souporabe gorskega sveta, tudi za vsakega nečlanskega posameznika in posameznico, ki radi hodimo v gore!

- Komunalno-higienska urejenost vrha:
Problem souporabe vrha gore v odnosu ovca/človek na Storžiču ni edinstven, niti nov. Raduha, Strelovec, Goli vrh, Virnikov Grintovec, Stol, Golica, tudi Vremščica … so vrhovi, ki jih v pašni sezoni zaznamujejo ovce. Drži tudi, da ograja, kot sredstvo za omejevanje živali, ni niti slovenska, niti novodobna iznajdba. Iz pastirske zgodovine vemo, da so leta 1913 dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, kasneje jih je nadomestila modernizirana različica v obliki (neznosne) bodeče žice.


Velikoplaninski bodljikavi muzej na prostem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi ovčjih iztrebkov so bile higienske razmere večinoma nevzdržne (občasno so jih nevtralizirali vsaj nočni hlad, deževje in prevetrenost). Prenos nalezljivih bolezni z živali na človeka lahko poteka z dotikom, kapljično, z blatom, z urinom, s hrano in s škodljivci (mrčes, glodalci). Zoonoze, živalske kužne bolezni, povzročajo mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi) in zajedavci (gliste, trakulje, enocelični zajedavci).

Pred leti je potekala raziskava o higienskih navadah v slovenskih gorah. Na vprašanje o načinu čiščenja rok pred zaužitjem hrane/malico v naravi je kar 40 % anketirancev odgovorilo, da si pred zaužitjem hrane na turi roke očistijo tako, da se obrišejo ob hlače ali majico. Umivanje rok, kot najpomembnejši in hkrati najenostavnejši ukrep za preprečevanje poti prenosa mikroorganizmov in okužb, v gorah (pa tudi v dolini) žal ne deluje. (Deloval ni niti na vrhu Storžiča. Je pa tudi res, da je vse to bilo še pred pojavom novega koronavirusa.) Neupoštevanje higienskih načel ne pomeni samo tveganja za gorniški neuspeh, pač pa tudi tveganje za posameznikovo zdravje.

Okolje je vse polno najrazličnejših vonjav, ki so za večino živih bitij izjemnega pomena. Če ne bi bili sposobni vonjati, ne bi mogli najti in okušati hrane. Živali vonjave uporabijo kot orožje v boju s tekmeci in napadalci. Vonj je nepogrešljiv pri označevanju teritorija ter izbiri spolnega partnerja. Ljudje vonj zaznamo, prepoznamo in se nanj odzovemo na različne načine. Vonj po iztrebkih večini ni po godu, za žuželke, ki odlagajo jajčeca vanje, pa pomeni priložnost. Ljudje prepoznamo bilijon različnih vonjav, ker pa sta vid in sluh za nas pomembnejša, se vseh vonjav niti ne zavedamo.

Pri morski bolezni, ki se pojavi ob izrazitejšem valovanju na daljši plovbi, naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama (v tem primeru pogosto nasrkajo nižji sloji, recimo želodec). Po vsem doslej zapisanem še ni bolj jasno, zakaj prihaja do »možganskega spora« v primeru storžiške ograje oziroma med tistim, kar občuti telo, ko se vzpenja in doseže vrh in tistim, kar vidimo, beremo, slišimo.

Eno od številnih možnih izhodišč je, da ne kaže posploševati. Če ima človek posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami – kaj ni to trapasto? Če je torej vrh očiščen ovčjih iztrebkov, če ni več smradu in nadležnih muh – ali ni to naravnost čudovito?

- Cerkveno-verske ter duhovne okoliščine:
Alpinist in publicist dr. Igor Škamperle pravi, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna.« Gorniško sebstvo, ta majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, je temelj svetosti, tudi duhovnosti gora. Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Vse to občutimo verni in neverni, to je nekaj univerzalnega v nas, kar nas dela ljudi in oblikuje v skupnost, v človeštvo.

Ob križu na vrhu Storžiča redno potekajo svete maše. Okolica križa, kjer običajno poteka sveta daritev, je torej oltar. Območje okrog oltarja je obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostalega cerkvenega prostora. Bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja) (evo, smo že tam …), v nekaterih cerkvah tudi z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije.

Je ograja na vrhu – pomenljivo je, da se je ideja porodila ob obletnici postavitve križa in da ni bila postavljena na začetku poletne gorniške sezone, temveč teden dni pred sveto mašo – razmejila posvečen oltarni prostor od profanega, kmetijskega, nekoristnega sveta?


Vztrajnost vodi navzgor. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je v ograji na simbolni ravni mogoče prepoznati nekakšen starodaven ris, ki bi nas obvaroval pred hudim duhom ali bi nam omogočil izvedeti o stvareh, ki so drugim zakrite? Vemo tudi, da so nekatere najstarejše cerkve na Slovenskem našle zavetje v nizko zgrajenih krogih, ovalih, v katerih je skrit odmev davne kulture in prepričanja o simbolni moči kroga, ovala. Gre pri storžiški ograji za ta moment in za obvarovanje svetega kraja?

Ali kot pravi papež Frančišek: “Gospodarstvo ne more biti omejeno zgolj na proizvodnjo in potrošnjo, temveč mora upoštevati svoj vpliv na okolje in dostojanstvo ljudi.”

- Naravovarstveno območje Natura 2000:
Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste ter območja, ki so pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. V območjih Nature 2000 so mogoče različne gospodarske in družbene dejavnosti, ki morajo potekati skladno z varstvom narave. Povedano drugače: na območjih Natura 2000 se sme delati vse, kar ne škoduje vrstam in habitatnim tipom, ki so na seznamih.

Storžič sestavljata podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2132 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok. (Vsi navedki temperatur še ne upoštevajo trenutno znanih, podnebnospremembnih nizov že opazno višjih temperatur.)

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo, samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica prvič cveti, ko je stara 10 let. Zdaj že vemo, da so številne rastline pri nas tudi podnebno ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo.

Storžič ima v območju Natura 2000 prav posebno mesto:

- Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je reliktni endemit Jugovzhodnih Alp. Eno od klasičnih nahajališč (območje, od koder je bila prvič opisana) je prav Storžič, kjer jo je našel botanik Karel Zois, opisal pa botanik Franz Xaver von Wulfen (1788). Raste v skalnih razpokah na nadmorski višini od 1700 do 2132 m, zlasti na severni in severovzhodni strani Storžiča.


Risba zoisove zvončice iz 18. stoletja.

- Alpska možina (Eryngium alpinum) raste na senožetih in na grobem, poraslem pobočnem grušču. Nekoč je bil njeno klasično domovanje tudi Storžič (v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjena herbirajska pola, ki jo je Jurij Dolliner nabral na Storžiču; to je edini podatek o alpski možini, v novejšem obdobju ta podatek ni potrjen). Med vzroki za nestabilnost rastišč je »paša drobnice ter naravni procesi sekundarne sukcesije, povezanimi z vplivi človeka.«

- Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je prav tako znan s Storžiča, vendar ga leta 2006 ob ponovnem popisu, zaradi »popašenosti, niso mogli potrditi«. Pomemben dejavnik ogrožanja je prezgodnja paša (ta bi morala vsako leto izostatiti vsaj do 15. 7.).

//(Govedič, M., Jakopič, M., Rebeušek, F., Vrezec, A., Trčak, B., Erjavec, D., Grobelnik, V., Kapla, A., Rozman, B., Šalamun, A. 2006: Pilotna naravovarstvena študija na ožjem območju Karavanke Natura 2000 v treh naseljenih gorskih dolinah občine Tržič vključno z inventarizacijo habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst. Miklavž na Dravskem polju.)//

Na vprašanje ali so na občini seznanjeni z ugotovitvami popisne študije iz leta 2006 je župan Občine Preddvor odgovoril, da študije ne poznajo (enako pravijo tudi na Občini Tržič). Glede pomena območja Natura 2000 za Občino Preddvor in kako ta območja vplivajo na prihodnji razvoj občine, pa župan pravi: »Natura 2000 je za občino zelo pomembno območje. Ne gre zgolj za hriboviti del naše občine, temveč tudi za del mokrotnih travnikov, ki so v nekaterih delih najbolje ohranjeni na Gorenjskem. Z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave sodelujemo z roko v roki za ohranjanje, na nekaterih delih pa celo za izboljšanje teh travišč, ki za Občino Preddvor predstavljajo pomembno naravno danost. Menimo, da ta območja v prihodnje ob umnem gospodarjenju lahko predstavljajo tržno nišo na področju razvoja turizma z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa predstavljajo življenjsko okolje rastlinam in živalim ter našim občanom.«


Klasična rastlinska lepota na klasičnem nahajališču. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi župan Občine Tržič območja Natura 2000 vrednoti visoko: »Gre za dragoceno in pomembno območje naše občine, na katerem je treba s pravo mero, preudarnostjo in zdravo pametjo iskati sozvočje za rastline, živali in ljudi. Prostora je za vse normalne in kultivirane dovolj. Brez dvoma so območja Nature 2000 dragocena tako z naravovarstvenega, kot tudi s turističnega vidika. Glede gospodarskega vidika – ta je seveda potreben, želen, zagotovo pa nikakor ne sme in ne more biti prevladujoč.«

Da je območje Storžiča res nekaj posebnega dokazuje tudi planinsko-izletniški vodnik Pot Karla in Žige Zoisa, ki je izšel leta 2008 in je v PZS zaznamoval obdobje vstopa Slovenije v Evropsko unijo ter tedanjo razglasitev območij Natura 2000. Vodnik je nastal pod vodstvom dr. Milana Naprudnika in je poklon obema znamenitima možema ob hkratni »predstavitvi bogate, predvsem naravne dediščine območja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.« Poleg že omenjenih rastlin vodnik izpostavlja še močvirski meček (Gladiolus palustris), od tipov varovanega površja pa našteva »ilirske bukov gozd, gozdni rob, gorska in planinska travišča, melišča, jame, ruševje in skalovje nad gozdno mejo …«


Naslovnica dnevnika žigov poti Karla in Žige Zoisa in logotip poti.

Del biotske raznovrstnosti je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

- Pastirovanje:
Odprta pokrajina skalnatega pečevja, tisto, kar je za številne obiskovalce Storžiča pravo, resnično naravno stanje planine (kot sestavnega dela gore), ki ga lahko vidimo v številnih podobah in oglasih za izdelke slovenskega kmetijstva in slovenski »zeleni, aktivni, zdravi« pohodniški turizem, je posledica nepretrganega (tri?, dva?) tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, drugod tudi rudarjenja, v bojnem pasu sicer podnebno še kar spremenljive gozdne in drevesne meje.

Predvsem pa paše ovac (drugod tudi konj, živine, koz, prašičev …).



Goli vrh: divjinska in/ali kmetijska raba, ki ju razkriva staro zemljepisno ime. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Planinska paša in reja sta spremenili tla, ki izgubljajo rodovitnost. Hranila so že izčrpana, tla so zaradi ovac (ter zdaj že stoletne hoje (množice) obiskovalcev) zbita, tako da ne morejo več uspevati travišča in ruševje, kaj šele na primer sklenjeni, zdrav iglasti gozd (ki ga temperature podnebnih sprememb že napovedujejo). Zato: prste stran od prsti!

Čemur danes v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljišča pred posegi narave (ne pred človekom!), je to tisto, kar poskušamo ohraniti ali ponovno ustvariti.

Lani sem za sporočilo na informacijski tabli učne poti Po stopinjah pastirjev na Veliki planini zapisal:

»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena … Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja. Ohranjena zemljepisna imena govorijo o njihovem miselnem zemljevidu. Skalnati samotarji, okamnele babe in dedci ali skrivnostna kamnita vrata so del tega bogatega duhovnega sveta. Neredko so pastirji na teh posebnih prostorih puščali votivne darove, izvajali obredja in opravljali prehode, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi mejniki, letnimi časi in živinorejskim krogom.«

Se bo paša v storžiškem visokogorju res lahko nemoteno izvajala še naprej?

- Pravno formalni prostorski vidik:
Z Ministrstva za okolje in prostor, kjer so sprva trdili, da pri ograji ne gre za gradnjo objekta, temveč za oboro za živali, so kasneje svoj odgovor dopolnili s pojasnilom, »da če tudi ne gre za oboro, je ograja praviloma enostavni objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.« Dodali so še, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da inšpekcijski nadzor v tem primeru sodi v izvirno pristojnost občine (v njenem imenu pa ga izvajajo občinski inšpektorji).


Gora: od vznožja do vrha in vhodišča. (Ilustracija: Zvonko Čoh)

Sočasno so na Inšpekciji za kmetijstvo (ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pojasnili, da po njihovem mnenju »pod vrhom Storžiča ni postavljena obora za ovce ampak pašna ograja.« Taka ograja je po njihovem dovoljena na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o planinskih poteh, ki kot izjemo dovoljuje postavitev ograde in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domače živali … (http://borut.blog.siol.net/2019/10/29/pasa-na-besedah/) Zapisali so še, da »območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu ni opredeljeno kot kmetijsko zemljišče«, zato inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje na tem območju.

To, da je v zgodbo – kot nekakšen stranski udeleženec – stopil celo zakon o planinskih poteh, je v tem pravno-formalnem odtenku celotne zgodbe še posebej (pre)drzno …


Krčenje ruševja se nadaljuje; višina 1850 m, Kamniško-Savinjske Alpe, okrober 2020. (Fotografija: Borut Peršolja)

//Prvi odstavek 16. člena Zakona o planinskih poteh – ZPlanP (EPA 647-IV, 22. 6. 2007) glede postavitve zapor in začasnega ali stalnega zaprtja planinskih poti pravi: »(1) Na planinskih poteh ni dovoljeno postavljati ovir ali zapor. Izjema je postavitev ograd in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domačih živali. Takšne ograde oziroma zapore morajo biti vidno označene, preko njih pa mora biti omogočen varen prehod …«

V obrazložitvi Zakona o planinskih poteh – ZPlaninP (EPA 451–IV, 10. 10. 2005) med drugim piše: »Člen ureja postavitev ovir oziroma zapor na planinskih poteh ter njihovo začasno zaprtje. Na planinskih poteh je namreč marsikje zaradi ograditve pašnih površin potrebno postaviti fizične zapore (ograje, električne pastirje). Prehod preko teh zapor je potrebno ustrezno in varno urediti, da ne pride do poškodb uporabnikov ali poškodovanja samih zapor.«//

Vrnimo se korak nazaj in se vprašajmo: je na vrhu Storžiča kmetijsko zemljišče in je kmetijska raba sploh dovoljena? (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trdi, da ne gre za kmetijsko zemljišče in da paša ni dovoljena.)

Župan Občine Preddvor pravi, da »je območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.« Ograja, ki so jo postavili člani Agrarne skupnosti Bašelj, je po njegovem »pašna ograja.«

Župan Občine Tržič se mu pridružuje s kančkom zdravorazumskega dvoma: »Papirnato, birokratsko, je čez masko očaka Storžiča seveda lahko zarisana kmetijska površina, dejansko in odkrito, pa bi o pašniku na neporaščenem skalnem vrhu nad dva tisoč metrov težko resno govorili.« In doda: »Postavitev ograje ali ograde za preprečevanje vstopa ovac na vrh Storžiča vidim kot bolj ali manj posrečen korak nasproti rešitvi problema. Akcijo Bašljanov vidim kot pozitiven korak nasproti, željo in dejanje za nekaj urediti. O nenavadni izvedbi, obliki, omejenem ali oviranem dostopu do vrha, pa bo najboljši ocenjevalec čas.«

***

Sklepne misli, namesto epiloga
Postavljena ograja na Storžiču je nazoren primer urbanizacije gorskega prostora. Civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnega vzorca, načina vedenja in mišljenja, povzroča zmanjševanje, izginjanje razlik med ravnino in goro. Ali če hočete med alpskim mestom in alpskim podeželjem.

V slovenskih območjih Natura 2000 je največji problem porast dejavnosti v naravnem okolju in kmetijstvo, ki se sistemsko najmanj načrtuje in ima povsem svoj sistem subvencioniranja kmetijsko okoljskih programov. Ko k temu dodamo še zapovedano državno pohodništvo (ki ni isto kot gorništvo!) dobimo rezultat v obliki vlečenja nevidne vidne črte urbanizacije za seboj in dobimo dokončno in nepovratno odprta vrata goram neprilagojenim spremembam.


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Ideja zakona o visokogorju, ki sem ga predstavil že pred leti je bila, da je ta svet treba obravnavati in vrednotiti drugače, kot planinsko/gostilniško vsem in vsakomur dosegljiva območja.

Izhodišče dojemanja visokogorja je sprva svet nad gozdno mejo (in ne tako, kot je napačno napisano v Planinskem terminološkem slovarju), a hkrati je treba visokogorje razumeti do vznožja na vse strani pobočij. Visokogorje tako ne obsega zgolj višinskega območja med nebom in podnebno gozdno mejo (visokogorje v ožjem pomenu besede), torej večinoma kamniti, visokogorski kras, temveč tudi pobočne varovalne gozdove, melišča, porečja hudourniških gorskih vodotokov in pokrajinsko značilne zatrepe alpskih dolin … Šele takšno visokogorje omogoča ustrezno obravnavo in vzpostavitev kakovostnega varstvenega režima.

Teze zakona o visokogorju izhajajo iz dolgoletne prakse takratne, danes si upamo trditi odlične, celo odločne planinske organizacije, ki se je v preteklosti zmogla samoomejiti. Takratna PZS se je revolucionarno odpovedala nadelavi novih planinskih poti (kamor sodijo tudi ferate), izvajala je (mednarodni) program ekološke sanacije planinskih koč in poskrbela za vzgojo članstva in drugih obiskovalcev (akcija odnesimo smeti v dolino).

Izhodišča, usmeritve in ukrepi zakona o visokogorju zato obsegajo žlahtno tradicijo, primere dobre prakse in vztrajajo v prepričanju, da je gorništvo v osnovi naravovarstvena dejavnost.


Združeni, čeprav ne istomisleči. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Martuljkova skupina je bila 27. januarja 1949 razglašena za krajinski park (Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek Uradni list LRS, št. 4/1949), od leta 1981 pa je vključena v Triglavski narodni park. Takrat – takoj po drugi vojni – nihče ni izvajal celovite ocene stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske vrednosti, nihče ni zahteval celovite presoje vplivov na okolje in ocene stanja naravnih vrednot na zavarovanem in vplivnem območju. Špikova skupina je bila preprosto POSEBNA, ENKRATNA.

Sodobna miselna geografija žal sestoji zgolj in samo iz pravnega reda demokratične države. Ta ne upošteva dobre volje, ki presega delitev kakršnekoli politike na pozicijo/opozicijo, naše/vaše, strokovno/nestrokovno.

Ograja na Storžiču je tako že danes pomnik sodobnega potrošniškega dogajanja v gorah. In kar je najpomembneje: upam, si trditi, da zlasti ni zadovoljila tistih, ki smo gorniško najbolj usposobljeni, a hkrati – po načelu manj je več – tudi najbolj skromni. Zadošča nam predvsem narava.

In seveda: obiskovalce Storžiča (in gora nasploh) je ves čas treba spodbujati, da se tja namenijo brez slabih namenov. Gorništva ni brez svobode. In očitno je, da bo po zgledu vpisa pravice do pitne vode v ustavo, treba izboriti pravico do navadne, čisto običajne gore.

Vse se začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Zato moj glas proti ograji na vrhu Storžiča.


Storžič kot domžalska gora – vsakodnevni pogled. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2)

Nedelja, November 1st, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča iz Bašlja so v nedeljo, 16. avgusta 2020, na južni vršini postavili štiridesetmetrsko oviro lastnim ovcam. Menda so sledili pritožbam kričečih planincev, ki so jih enotno podprla mejaška planinska društva in s tem očiščeni in zagrajeni vrh namenili obiskovalkam in obiskovalcem Storžca. Za sedenje, malico in uživanje v razgledu.


Ločnice, namesto združevalke. (Fotografija: Uroš Ahčan)

Nujni, skorajda obvezni del tovrstnega projekta so tudi javna razprava in konfliktna stališča, ki jih projekt hočeš/nočeš prinese s seboj. Pobuda za postavitev ograje se je odvijala stran od oči (gorniške) javnosti. Ne kot skrivna zarota, temveč kot samoumevna odločitev lastnika z dobrimi nameni. Na dogajanje je zato treba pogledati s čim več zornih kotov. Da bi se z razpravo vsaj približali dogovoru o (ne)smiselnosti ograje, ki zadeva številne.

Popolnoma jasno je tudi moje izhodišče obravnave teme: gorništvo kot ga doživljam, sooblikujem in vodeno izvajam že vse življenje.

***

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjem: se gorniška zgodovina ponavlja?

Gora je izpričano odličen, če ne kar najboljši kraj za osvežitev in prebuditev spomina. Bodisi, da gre pri tem za drobce lastne, družinske zgodovine, kot tudi za epohalne, nacionalne dogodke. Gora je namreč zgodba, ki jo piše življenje.

***


Aljažev stolp na Triglavu, razovčen vseh ovc.

Vemo, da je znameniti Jakob Aljaž kupil vrh Triglava in ga z (kasneje izginulo) darilno pogodbo predal Slovenskemu planinskemu društvu. (Temu – no, njegovi naslednici PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) – ga je sto let kasneje ukradla kar lastna država!) Priča smo dejanju (tako vsaj poročajo mediji), da so Bašljani – besedna obljuba ali roka na roko je namreč iztožljiva v skladu z obligacijskim zakonikom! – vrnili=podarili (brezplačno? odplačno? pridobitno? nepridobitno?) vrh Storžiča ugodnim planincem!

Kaj od tega drži, je/bo treba razčistiti, da ne bo potem: nisem vedel/a …

(Ni pa zelo verjetno, da bi storžiška ograja prerasla v mitološke razsežnosti triglavskega stolpa. Se pa zna – v kopirani obliki – v kratkem pojaviti še marsikje drugje. Tudi ob Aljaževem stolpu?)

***

Ob pripravi prispevka sem se za pojasnila, z nekaterimi dodatnimi vprašanji, obrnil na vpletene v dogajanje.

Agrarni skupnosti Bašelj sem po pošti in po e-pošti zastavil naslednja vprašanja:

- Ste kot lastniki zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča – pred načrtovanim posegom zaprosili za ustrezno soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in/ali Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine? Kakšen je bil njihov odziv?
- Kakšna je bila pri celotnem dogajanju vloga okoliških planinskih društev? So oni predlagali reševanje problema in sodelovali tudi pri izbiri rešitve?
- Glede na dosedanje mešane odzive po postavitvi ograje: bi se še enkrat odločili za njeno postavitev?
- Pri križu redno potekajo svete maše, zato je prostor okrog križa razumeti tudi kot oltar. Vrh ste vzorno in spoštljivo počistili teden dni pred sveto mašo. Je na postavitev ograje vplival tudi cerkveni/verski vidik? So tovrstno rešitev predlagali v domači župniji?
- Je vrh Storžiča naprodaj? Po kakšni ceni?
- Mediji so poročali, da ste vrh Storžiča vrnili planincem. Je to razumeti zgolj v prenesenem pomenu ali boste – recimo po zgledu Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu – to dejansko storili tudi zemljiško-knjižno? Kateremu od planinskih društev ste pripravljeni brezplačno podariti vrh?

Odgovorov nisem prejel.


Rezultat bašeljskega prostovoljstva. (Vir: spletna stran Občine Preddvor)

Z vprašanji sem nadlegoval ustanovi, ki sta pristojni za slovensko naravno in kulturno dediščino.

- Z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Kranj so sporočili, da so o dogajanju »seznanjeni le iz medijev«. Glede morebitne izdaje naravovarstvenega soglasja pravijo, da »takšen postopek ne poteka, da pa je vrh Storžiča del območja Natura 2000.« Če bi postopek izdaje soglasja potekal, bi bilo treba najprej ugotoviti, ali bi investitor moral za postavitev ograje pridobiti naravovarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje. Dilemo bi najverjetneje rešili v okviru inšpekcijskega postopka. Odgovor so končali z mnenjem, »da takšno ograjevanje ne sodi na vrhove naših gora.«

- Iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Služba za kulturno dediščino so sporočili, da »vrh Storžiča ni zavarovan kot nepremična kulturna dediščina, zato zavod ne more/sme izdajati kulturnovarstvenih pogojev ali soglasja.«


Pogosta življenjska situacija: miselna predstava, kako naj bi nekaj izgledalo in dejansko stanje … (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimala me je vloga planinskih društev.

- Od treh vpletenih je odgovorilo le eno (predsedniku se jesensko toplo zahvaljujem). Povedal je, da »smo glede na številne pritožbe, negodovanja in pripombe planincev, ki niso bile samo ustne, ampak tudi pisne, nekateri so negodovanja objavljali na spletnih forumih, bili eni izmed pobudnikov za ureditev problema. Konec koncev je to stičišče štirih občin in štirih planinskih društev. Zagotovo je Storžič tudi ena najlepših gora in je bil zadnji čas, da se nekaj stori in problem uredi.«


Z ovcami si delimo gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izhodišče za reševanje problema planinsko društvo vidi v zasebnem lastništvu zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča. Zato si ne predstavljajo, zakaj bi se v reševanje tako rekoč komunalnega problema vključil meddruštveni odbor ali vrhovna PZS, saj nista lastnika. Ob tem je še dodal, »da po nekaterih fotografijah sodeč, izvedba morda res ni videti primerna. Vendar je stanje na gori, ko ga vidiš v živo, bistveno drugačno.« Zdi se mu, da bo, ko bo ograja na gori kljubovalno preživela kakšno zimo ali dve, zlita z okoljem in navzočnost ograje ne bo več za nikogar moteča. Ob tem je še dodal: »Vsem kritikom odgovarjam, da se agrarna skupnost ne vtika, kaj ima in kako imajo kritiki doma urejeno dvorišče. Enako naj velja tudi za kritike dejanja agrarne skupnosti.«


In ne, ne gre za vprašanje, kdo je kriv. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na vprašanje – kako so planinska društva pri razpravi in oblikovanju stališča upoštevala Vodila pri delu PZS in planinskih društev … o problematiki označevanja vrhov – društveni predsednik odgovarja: »Vrh je v zasebni lasti. Izvajalci, predvidevamo da lastniki, se niso posvetovali o načinu izvedbe. Izbrali in izvedli so ga, kot se jim je zdelo najbolj prav! S ciljem, da bo ograja vsaj nekaj let služila svojemu namenu.«

Glede vprašanja, ali je ograja namenjena izključno gorniškim obiskovalcem (zahteve planincev …) ali kljub vsemu tudi vernikom je odgovoril, da »je provokativno. Vsak vernik, ki pride na Storžič k maši, je tudi planinec. Sicer ne bi prišel do vrha.«

Planinsko društvo agilnih Bašljanov ne bo predlagalo PZS za podelitev posebnega priznanja za izjemne dosežke. »Se jim pa zahvaljujem za trud in dobro voljo, ki so jo pokazali s tem, da so svojo lastnino dali v uporabo planincem.« In dodal, da je zgrožen nad ravnanji nekaterih, ki so ograjo med tem že (namerno?) poškodovali.


List/zemljevid prenese vse – Natura 2000.

- So se pa zelo jasno do tovrstne problematike opredelila (že omenjena) Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev (obravnavana in sprejeta na Skupščini Planinske zveze Slovenije (Maribor, 24. 5. 1999 in Ljubljana, 23. 10. 1999)). V poglavju 2.3. Označevanje vrhov je bilo zapisano:

»V več kot stoletni zgodovini je planinska organizacija z odprtostjo omogočala, da so gore vedno ponujale priložnost in prostor za srečanja različnih generacij vseh družbenih slojev in različnih veroizpovedi. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča nestrpnemu delovanju proti drugače mislečim tudi v gorah, zlasti proti verujočim. Najbolj znani so primeri rušenja kapelice na Kredarici in nekaj križev na vrhovih. Ti vandalizmi so bili delo zaslepljenih posameznikov, planinska organizacija pri tem ni sodelovala. Ta brezumna dejanja obsojamo. Zavzemamo se, da država, ki je nekdaj tolerirala oz. s svojo politiko povzročala te vandalizme, poskrbi, da se povzročena škoda povrne. Planinska zveza Slovenije se zavzema za ponovno postavitev tistih verskih objektov oz. simbolov v gorah, ki so jih podrli zaslepljeni posamezniki.

Okolju niso prijazni poskusi tistih, ki bi radi postavili različna znamenja na gorskih vrhovih kljub temu, da jih poprej tam nikoli ni bilo. V takih primerih bomo dosledno zastopali stališče, da na gorski vrh sodi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Vsekakor bo urejanje oznak na vrhovih vprašanje, zaradi katerega se bomo morali aktivneje vključiti v postopke dodeljevanje koncesij za izrabo gorskega sveta.«


Vsak košček življenja je pomemben in del celotne slike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinskim društvom (in njegovim vodstvenim prostovoljcem) morda res ni mogoče očitati neznanja (čeprav …), čudi pa, da se ne obrnejo pogosteje na strokovno institucijo, ki s svojimi argumentiranimi stališči sooblikuje odločitve v celotnem alpskem prostoru. (Ta je tudi prostor enakega pravnega okvira Evropske unije in mednarodno ratificirane Alpske konvencije.) Poznavalce tak odnos društev do PZS sicer ne preseneča, saj PZS ni več niti strokovna organizacija, niti kakovosten servis planinskim društvom …

- Načelno stališče nevladne organizacije CIPRA, društvo za varstvo Alp, katere mednarodni slogan je Živeti v Alpah, o nizki gradnji je, da mora biti kakršenkoli poseg skladen z zakonodajo. »Če so bili iztrebki na vrhu res velik problem, je postavljena ograja verjetno dosegla svoj namen. Še bolje pa bi bilo, da bi se pred posegom lotili vprašanja paše ovac, ki očitno precej obremenjujejo območje vrha. Postavitev ograje je rešila trenutni estetski problem, ni pa rešila degradacije celotnega območja vrha. Omejitev paše bi ta problem rešila, hkrati pa bi vrh ostal nedotaknjen, kar bi bilo najbolj prav.« Ob tem dodajajo, da so proti podiranju obstoječih objektov (križi, stolpi, spomeniki …), odločno pa nasprotujejo postavljanju novih objektov in ostalih posegov v visokogorju.


Živeti v Alpah, geslo CIPRE. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?

Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

(Konec ovcerije bo objavljen v naslednjem prispevku.)

  • Share/Bookmark

BREZ ZVEZE JE BITI MENTOR PLANINSKE SKUPINE

Nedelja, Avgust 4th, 2019

Ljudje v gorah umirajo iz dneva v dan. PZS pa pospešeno uničuje lasten gorniški sistem usposabljanja kadrov.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Mentorji so krivi vsega. Če ne bi bilo vodje, svetovalca, učitelja, kdo bi sopomensko usmerjal z nasveti, vodil z vzgledom, tulil z nestrinjanjem? Nihče. In k temu NIHČE vodijo nerazumne, celo neumne poteze PZS (= pohodniška zveza).

Kdo so mentorji planinskih skupin si lahko preberete tule.

Med drugim, so mentorji planinskih skupin tisti, ki že šestdeset let uspešno odgovarjajo na vprašanje ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? (Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, dA je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev.)

***

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno nabiralnik planinsko mentorstvo (=zbirateljstvo prijavnic otrok na izlete) ne izpolnjuje nobenega od sestavnih delov formule za uspeh.

Doslej je predmetnik za usposabljanje mentorja planinske skupine obsegal 102 uri (42 ur teorije, 20 ur prakse in 40 ur izpitnih obveznosti, učbenik Mentor planinske skupine, 2001, stran 207, PDF 474 KB). Tak program je bil do nekaj let nazaj na podlagi zakona o športu potrjen in veljaven s strani države (Strokovni svet RS za šport), ob PZS ter Zavodu RS za šolstvo so ga izvajale tudi nekatere fakultete različnih slovenskih univerz.

Od letos pa program obsega zgolj instant 20 ur (12 ur teorije in 8 ur prakse, PDF 240 KB). Petkratno zmanjšanje števila ur je … slaba šala, za katero bodo nič hudega sluteči instant mentorji odšteli neverjetnih 149,50 € (0,5 € pa lahko prostovoljno prispevajo za razvoj pohodništva).

Društvom, vrtcem in šolam predlagam, da na tečaj ne pošljejo nikogar. Interni naziv, kot to po novem imenuje PZS, lahko sami podelijo kar vsem, ki so kadarkoli obiskovali Planinsko šolo. Prihranili bodo čas in denar, rezultat pa bo na koncu isti.

***

Janko Mihev je lani za Odbor za delo z mladimi MK PZS pripravil seznam udeležencev vseh usposabljanj za mentorje planinskih skupin (seminarji in izpopolnjevanja) v obdobju 2007–2017. Osnovnega usposabljanja se je v tem času udeležilo 194 udeleženk (v tej številki je tudi nekaj udeležencev), izpopolnjevanj pa 199.

Podrobnejši vpogled v te številke je naravnost šokanten.

Uradno licenco za vodenje (tako, kot jo predpisuje pravilnik MPS: seminar + vsaka tri leta izpopolnjevanje; zadnja udeležba na usposabljanju je leto 2015) ima samo 75 mentoric planinskih skupin. Če od te številke odštejemo 24 udeležencev, ki so imeli veljavne licence, ker so opravili seminar v letih 2016 in 2017 ter 23 udeleženk iz Vrtcev Brezovica (vse so bile članice deljenega seminarja iz leta 2012 in so se udeležile izpopolnjevanj v letih 2015 in 2016) je za vso ljubo Slovenijo ostalo bornih 27 mentoric in 1 mentor, ki lahko uradno z licenco delajo z mladimi v gorništvu …

***

Ponovimo:

Mentor planinske skupine pridobi ustrezno strokovno usposobljenost za organiziranje in spodbujanje celoletne planinske dejavnosti ter vodenje planinskih skupin v planinskih društvih, vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, dijaških domovih, na fakultetah in v drugih organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalne dejavnosti.

Kdo bi zaupal svojega otroka v hribe nekomu, ki je vse gorniško znanje tega sveta osvojil v 20 urah?

Jaz že ne. Pa vi?

PZS nadaljuje z ignoriranjem pravnosti svojega početja: obstaja pravilnik Mentorjev planinskih skupin, obstaja postopek za njegovo spremembo (ki obsega tako strokovno kot javno razpravo), a pristojni vse to ignorirajo. Vse odločitve, ki so gledano z vidika kontinuitete in razvoja področja škodljive in nestrokovne, se sprejemajo v ozkem krogu nekompetentnih ljudi.

- Se bodo končno oglasila planinska društva?

- Se bo zganila stroka?

- In dosedanji mentorji planinskih skupin, katerih strokovni naziv in znanje ne veljata več?

Kako že rečemo tistim, ki eno govorijo, drugo pa delajo?

Kot avtorja tega škandaloznega in goljufivega programa sta se podpisala Matjaž Šerkezi in Damjan Omerzu, oba zaposlena v strokovni službi PZS in oba inštruktorja.

  • Share/Bookmark