Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

NADALJEVANJE SPRENEVEDANJA IN ZAVAJANJA PZS

Sobota, Maj 7th, 2022

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) je na svoji spletni strani objavila Poziv društvom s planinskimi kočami – certifikati in svetovalna pisarna.

PZS bo tudi letos nadaljevala s podeljevanjem certifikata Okolju prijazna planinska koča. Ta certifikat bodo prejele planinske koče, »ki s svojim celostnim delovanjem čim manj vplivajo na okolje«. V novici je poziv planinskim društvom za oddajo vlog.

In v čem je problem?

Novica je pospremljena s fotografijo !!! Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe), ki:
- tega certifikata nima (in ga po preteklih izjavah odgovornih niti ne namerava pridobiti),
- je primer najslabše prakse v slovenskih gorah, saj se odpadne vode iz Koče pri Dvojnem jezeru izcejajo neposredno v Dvojno jezero ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira (PDF 5 MB) in evtrofikaciji Dvojnega jezera.

PZS, ki so ji:
- dobro znane ugotovitve o negativnem, škodljivem vplivu Koče pri Triglavskih jezerih, ki leži v osrčju Triglavskega narodnega parka,
- poznani dokazi o dolgoletnem kršenju zakonov in podzakonskih aktov (Uredba o emisiji snovi in toplote, Uradni list RS, št. 64/12, 64/14 in 98/15; Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Uradni list RS, št. 98/15, 76/17 in 81/19) s strani planinske koče, ki jo ima na svojem seznamu,
- sprenevedanja vodstva Planinskega društva Ljubljana – matica ter vsakokratnega profesionalnega oskrbnika Koče pri Triglavskih jezerih sprejemljiva tako v javnem, kot v zakulisnem izjavljanju o tej problematiki,

se spreneveda in namenoma zavaja slovensko (gorniško) javnost!

PZS, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, nadaljuje z dolgoletno prakso.


Pranje rjuh v Koči pri Triglavskih jezerih. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas je, da se to konča.

Tudi s pomočjo države in civilne družbe.


(Finance, 16. marec 2022)

***

Več:

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

VODA, KI PRITEČE Z GORA ONESNAŽUJE

STREL V KREMŠNITO

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (3)

Sobota, Maj 7th, 2022

Pred mesecem dni (12.4. 2022) je v Centru Triglavskega narodnega parka Bohinj v Stari Fužini potekala 6. seja Sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park.

Dnevni red je med drugim obsegal naslednje točke:
3. Informacija o izvedenem strokovnem svetu z dne 6.4.2022
4. Poročilo o delu, poslovno in finančno poročilo Javnega zavoda Triglavski narodni park za leto 2021
5. Program dela in finančni načrt Javnega zavoda Triglavski narodni park za leto 2022
7. Razno

Kot je to že običajno, poobjavljam mojo razpravo in stališča:

K 4. in 5. točki:

- »sistematičnost« poročila in programa je zgolj navidezna; v resnici onemogoča celovitost pregleda, saj so posamezne vsebine/programi/projekti razdrobljene med več »kazalnikov«; to onemogoča dejansko preglednost, pogosto se na različnih mestih ponavljajo isti podatki (istega projekta), poudarki (istega dogodka ) …

POROČILO 2021

- … doseganje s programom dela načrtovanih ciljev v letu 2021 je ocenjeno kot dobro: kar 26 % kazalnikov ni bilo uresničenih … (stran 27, gradiva)

Slednja ugotovitev nedvomno vpliva na morebitna izplačila iz naslova delovne uspešnosti in iz dela prihodkov iz pridobitne dejavnosti.

Vprašanje: kakšen je bil obseg (delež) dela na domu v letu 2020 in 2021 in kakšen je bil obseg bolniških odsotnosti v letih 2020 in 2021?

- uvodna poglavja, osebna izkaznica – informacija o zavarovanem območju
V obstoječo predstavitev dodati delež posameznih vrst lastnine zemljišč v TNP.

lastniška struktura zemljišč: visok delež zemljišč v zasebni lasti oz. 42 % celotnega območja TNP (35.272 ha od 83.982 ha TNP)

- celovita obravnava problematike ohranjanja stanja in varstva voda v narodnem parku

Kaj je bilo strokovno izhodišče TNP v obravnavani problematiki?

Kaj je na koncu pretehtalo pri izbrani rešitvi suhih stranišč (glede na Poročilo …)?

Kaj bo izvedeno letos oz. kakšna je časovnica dogajanja?

Poziv za objavo vseh gradiv, ki jih je imel na voljo strokovni svet TNP.

Predlog o ustanovitvi sklada – GLEJ V NADALJEVANJU

- mobilna digitalna aplikacija TNP za učinkovito informiranje, ozaveščanje, izobraževanje in opozarjanje obiskovalcev narodnega parka o varstvenih režimih

Prosim za podrobnejšo obrazložitev ciljev, vsebine in izvedbe.

- usmerjanje obiska v Triglavskem narodnem parku – SMER TNP (CLLD)

Kakšna je ocena stanja/trendov glede na podatke avtomatskega štetja obiskovalcev?

- JZ TNP je v letu 2021 povečal obseg zemljišč v svoji lasti:
od skupno 132 obravnavanih zadev je bila predkupna pravica dejansko uveljavljena na slabih 66 ha gozdnih zemljišč. = 0,08 %

Uveljavljena je bila predkupna pravica za 31 ha gozdnih površin na območju Belega potoka (Martuljk) s sklenitvijo pogodbe; potekala so usklajevanja z Občino Bovec za prodajo 36 ha zemljišč gozdnega rezervata Apica (nad planino Zapotok); oblikovan je bil predlog za izvedbo pogodbenega varstva in načelna uskladitev z zasebnim lastnikom; pridobljeno je bilo cenilno poročilo o vrednosti lesa na panju s sredstvi 56. člena ZTNP-1.

Porabljena sredstva: 179.798 € = 2724 €/ha

1 % vseh zemljišč TNP = 839,82 ha x 2724 € = 2.287.669 € na leto

0.76 € na m2 = 7.600 €/ha (cene na trgu)

- prestrukturiranje Centra TNP Bohinj v Center Biosfernega območja Julijske Alpe

Prosim za podrobnejše pojasnilo, kaj naj bi to bilo?

- strokovna publikacija o stavbarstvu Zgornjega Posočja

***

PROGRAM 2022

- celovita obravnava problematike ohranjanja stanja in varstva voda v narodnem parku
NOVO: Predlog za vzpostavitev sklada za sofinanciranje začasnega nedelovanja planinske koče zaradi neizpolnjevanja okoljskih standardov (vir financiranja: Vrh Julijcev, Podnebni sklad)

- sodelovanje z deležniki s področja turizma in planinstva pri pripravi akcijskega načrta usmerjanja obiska in športnorekreacijskih dejavnosti s poudarkom na točkah oziroma območjih največje obremenitve z motornimi vozili in največje obremenitve v visokogorju

SEDAJ: vzpostavitev informacijskih točk v izbranih planinskih kočah in zagotavljanje promocijskih materialov in drugega gradiva (projekt VrH Julijcev): 3 lokacije – Orožnova koča, Dom Zorka Jelinčiča, Koča pri Triglavskih jezerih

priprava strokovne podlage za podporo hoji pri doseganju ciljev TNP

priprava strokovne podlage za razvoj kakovostnega, trajnostno naravnanega gorništva v podporo doseganju ciljev TNP in strokovne podlage za omejitev obiska Triglava

Dopolniti obstoječe Triglavske zakladnice > novi poglavji hoja, gorništvo

- uveljavitev mirnih območij

ZAPISNIK 14. seje Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, ki je bila v četrtek, 1. aprila 2021, ob 16.30 uri, preko video konference:

Ad. 10. Vprašanja in pobude članic in članov upravnega odbora
»Bojan Rotovnik je podal vprašanje glede … mirnih con v TNP. Irena Mrak je povedala, da so mirne cone že določene in opredeljene, zato se bo potrebno malce prilagoditi in to vzeti v zakup. To moramo planinci vzeti za naše dobro in za dobro varovanja naše narave.«

- “varstveni sklad” za sofinanciranje projektov za ohranjanje dediščinskih objektov
iz upravnih nalog zagotovi sredstva za vložitev tožbe za pridobitev sredstev t. i. varstvenega sklada

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN PRILAGAJANJE NA PODNEBNE SPREMEMBE

Ponedeljek, Marec 14th, 2022

(Besedilo je izsek iz znanstvenega članka Vzpon na goro? Da. Trajnostno potrošništvo? Ne., ki sva ga v soavtorstvu napisala z dr. Matejem Ogrinom. Članek oz. publikacija, v kateri bo objavljen, je še v pripravi za tisk.)

***

Napotki za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah so bili sicer prvič objavljeni leta 2000. Odtlej jih redno in stalno posodabljam in spopolnjujem.

IZVLEČEK
Vzpon na goro? Da. Trajnostno potrošništvo? Ne.
Gorništvo je povezano s tistim delom narave, ki je še prvobiten. Gore je treba temeljito spoznati, jih doživeti ter se jih naučiti spoštovati. Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva. Na vse to vplivajo temperature, ki se v Alpah dvigujejo skoraj dvakrat hitreje kot drugje v zmernih geografskih širinah. V gore hodi tudi vedno več ljudi, vedno več jih v gorah tudi umira.

***

Obdobje druge polovice 16. stoletja, ko so nastali izraziti poledenitveni sunki in se je začelo intenzivno razkrivanje živoskalne podlage, zgornja meja visokogorskih trat in gozda pa se je začela zniževati, je geomorfolog Šifrer povezal s pripovedko o Zlatorogu. Ta govori o spreminjanju bujnih zelenic v skalnato puščavo in povzema opažanja naših prednikov, ki so jim pred očmi izginjali nekdaj bujni visokogorski pašniki. Pripovedka govori o soodvisnosti človeka in narave, po mnenju razlagalcev tudi o pohlepu in preziru, ki vodita v pogubo.

Prizadevanja za varstvo Alp so se okrepila po 2. svetovni vojni, skladno s hitro rastjo blaginje in okoljske zavesti v Alpah. V desetletjih je mednarodna nevladna organizacija CIPRA uspela z idejo o Alpski konvenciji. V 90-ih letih 20. stoletja so jo ratificirale vse alpske države in predstavlja – poleg globalnih mednarodnih dogovorov – osnovo skupnim prizadevanjem varstva narave in podnebja v Alpah. Slovenija je svoj mednarodni ugled v krogu delovanja Alpske konvencije oblikovala kot naravovarstveno zavedna in proaktivna država, manj pa ji to uspeva pri prizadevanjih za varstvo podnebja. Z vzpostavitvijo pilotne regije za podnebno trajnost na območju slovenskih Alp bi se povezale številne aktivnosti in ustvarile pozitivne sinergije. Hkrati bi Sloveniji vrnila ugled na področju varovanja Alp.

Prilagoditev podnebnim razmeram zahteva sistemsko zakonodajo in finančne vire ter hitro ukrepanje. Iz pandemije covida-19 se je treba naučiti, da kaže tudi podnebne spremembe obravnavati s podobno nujnostjo. Pandemija je pokazala, da v krizi ukrepamo, in to s potrebno močjo, ob upoštevanju znanstvenih spoznanj. Zato potrebujemo formalno ali neformalno koordinacijo raziskovalcev, ki bi pospeševala sodelovanje v slovenskem alpskem svetu in prenos dosežkov v življenje in javnost.

Pri načrtovanju prilagajanja je treba upoštevati, da je velik del Alp zavarovan in so zato raba zemljišč in posegi omejeni. Gorska turistična območja, ki v promocijskih aktivnostih izražajo nove življenjske sloge in nove vidike povpraševanja, morajo teme prilagajanja na podnebne spremembe vključevati v proces oglaševanja.

Podnebne spremembe podaljšujejo poletno (ali bolje kopno) gorniško sezono. Več ljudi bo poleti v gorskih območjih iskalo osvežitev, namesto da bi šli na obalo ali druge (pregrete) kraje v nižinah. Zato se bo povečala poraba vode, okrepili se bodo tudi drugi pritiski na okolje. Dosedanja gorniška praksa se spreminja, znanje, veščine in izkušnje za varnejše obiskovanje gora se prilagajajo novim razmeram.

Ob vedno večjem številu nesreč v gorah se kaže, da nam upravljanje tveganja, ki je sestavni del gorništva in ga z znanjem skušamo obvladovati, uhaja iz rok. Čas je za pripravo Nacionalnega programa varnosti v gorah.

***
Za lažje (odtisno, nezaslonsko) branje Klasični gorniški napotki (za kopno polovico leta) in Klasični gorniški napotki v luči podnebnih sprememb (za podaljšano kopno polovico leta) v PDF različici (196 KB)

Klasični gorniški napotki (za kopno polovico leta)

Klasični gorniški napotki v luči podnebnih sprememb (za podaljšano kopno polovico leta)

1 Gorniško znanje
Za hojo in plezanje v gorah obiskovalec rabi védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorske pokrajine. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobi na organiziranem vodenem izletu ali turi, s sodelovanjem na gorniški šoli ali tečaju, in s samoizobraževanjem (gorniški učbeniki, priročniki, revije, svetovni splet) (Peršolja 2001a, 18; Peršolja 2001b, 26; Peršolja 2009).

Na različnih vrstah gorniškega usposabljanja se nauči upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Aktivnosti v gorah izvaja postopoma (začne z lažjimi izleti) ter z vajo in le ustrezno usposobljen in opremljen. Tveganje je sestavni del gorništva, zato ga skuša obvladovati.

1 Gorniško znanje
Znanje o gorah je nujni sopotnik vsakega obiskovalca. Tako kot varnost tudi podnebne spremembe vplivajo na številna področja življenja. Že desetletja jih ugotavljajo mednarodni znanstveni izsledki, poročila strokovnjakov različnih strok, pripovedi domačinov in osebna opažanja. Gorništvo mora prispevati svoj delež k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (Podnebna … 2010).

Podnebni skepticizem naj zamenja ugotovitev, da se bo trend podnebnih sprememb nadaljeval. V prihodnje lahko pričakujemo pogostejše in močnejše skrajne vremenske dogodke. Ekstremi vedno predstavljajo nevarnost za naravo, družbo in posameznika.

2 Izbira cilja in poti
Ustrezna izbira gorniškega cilja in planinske poti je odločitev, ki – ob kakovostni pripravi celotnega izleta/ture – odločilno pripomore k varni izpeljavi. Pri izbiri – ob ustrezni napovedi vremena – upošteva svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodi željo po premagovanju naporov.

Informacije o poti zbere iz vodnika gorske skupine in gorniškega zemljevida, o izletu/turi se pogovori z nekom, ki je pot prehodil pred kratkim. Upošteva nasvete strokovnjakov, razmere na poti in dosledno spoštuje morebitno zaporo poti! Pomembno je, da svoje sposobnosti oceni realno in da jih ne precenjuje. V časovnem poteku izleta/ture načrtuje nekaj rezerve, ki pride prav ob nepričakovanih zapletih.

2 Izbira cilja in poti
Gorništvo je naravi prijazna dejavnost, vendar vključuje visoko stopnjo mobilnosti (vožnja z avtomobili in letali), ki je eden od dejavnikov emisij toplogrednih plinov.

Uporablja naj javni prevoz (zlasti vlak) in zmanjšuje prevožene potovalne razdalje z osebnim avtomobilom. Kjer javni promet ni na voljo, zavestno izvaja souporabo vozila (dovoljenega števila potnikov) in način prilagojene vožnje s samoomejevanjem hitrosti in izboljšanjem izkoristka motorja vozila (»eco-drive«).

Od skrbnika planinske poti naj terja njeno kakovostno vzdrževanje z izhodišča v dolini oziroma postaje javnega prevoza ter dostopno informacijo o usklajenem in gorništvu prilagojenem (vsaj v obdobju počitnic in ob koncu tedna) voznem redu.

3 Oprema
Ob oblačilih, ki jih imamo na sebi, so najpomembnejši del osebne gorniške opreme gojzarji in nahrbtnik.

V nahrbtniku so poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, (železna) rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča, baterijska svetilka in mobilni telefon s polno baterijo. Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na izletu/turi.

Opremo je treba znati pravilno uporabljati!

Zložljiv dežnik je učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti razmer oz. varnosti. Dokler ga lahko uporablja, je gibanje varno. Če roke potrebuje za oprijemanje ali mu veter dežnik že puli iz rok, je to znak, da se nemudoma obrne in/ali poišče zavetje.

3 Oprema
Pri izboru osebne gorniške opreme je treba dati prednost kakovosti pred cenenostjo. Oprema naj bo lahka, omogoča naj čim boljšo toplotno prilagodljivost.

Možnost hitrih temperaturnih sprememb zahteva, da imamo v nahrbtniku stalno shranjeno ustrezno zaščitno opremo (kapa, rokavice, vetrovka). Poskrbi za zaščito pred soncem (zaščitna krema z ustreznim faktorjem, čepica s ščitkom) in ob povečanem znojenju za menjavo nogavic.

4 Planinske poti
V Sloveniji so vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdeljene v lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na to opozarjajo opisi v vodnikih gorskih skupin, oznake na izhodiščih planinskih poti ter izrisi na gorniških zemljevidih.

Razvrstitev ne upošteva (časovne) dolžine poti ter hodilnega napora, ki je povezan s strmino, sestavo tal in poraščenostjo površja. Na porabljeni čas bistveno vplivata kondicija in veščost v gibanju.

Tehnično zahtevnost poti upošteva pri načrtovanju in izvedbi izleta/ture! Izogiba se bližnjic, spoštuje naravo in se obnaša kot njen varuh.

4 Planinske poti
Planinske poti so zaradi neurejenega sistema njihovega rednega vzdrževanja, pomemben dejavnik tveganja za varnost v gorah. Množičen obisk in mediji ustvarjajo varljivo vzdušje enostavnosti gorništva in lažne varnosti.

Kot davkoplačevalec sodeluje pri sofinanciranju gorniške infrastrukture. Zato od države in planinske organizacije upravičeno pričakuje, da bosta v skladu s strokovnimi spoznanji, aktivno in kakovostno soupravljali s povečanim obiskom ter zagotavljali kakovostno množičnost.

Izbor planinske poti je treba opraviti še posebej skrbno in premišljeno. Ob kombinaciji nagnjenih tal, močnega naliva, plitve prsti in silovitega vetra se uhojena pot hitro spremeni v sosledje težav, ki lahko v primeru napačnih odločitev privedejo do nesreče.

5 Sohodec
Za izlet/turo si izbere primernega tovariša, saj je samohodstvo bolj tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno.

Če so na izletu/turi otroci in/ali mladostniki, potem je odrasla oseba njihov vodnik in ne obratno. Otrokom in mladostnikom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na izletu/turi.

Če je na poti večja, številčnejša skupina, poskrbí za stalen nadzor in štetje članov skupine.

5 Sohodec
Sotovariši na izletu/turi so tudi živali in rastline, ki so jim gore edini dom. Oboji se selijo, z naraščanjem temperature se povečuje število njihovih selitev. (Endemične) vrste, ki imajo rade nizke temperature in višje lege (med 1500 in 2000 m) se nimajo kam umakniti, saj višje preprosto ne gre. Opazne so prebegle invazivne rastline, katerih prvotna domovina je izven alpskih rastišč.

Obiskovalec gora, zlasti član planinske organizacije, še posebej pa planinski funkcionar in oskrbnik planinske koče, je usposobljen, informiran in ozaveščen (tudi s primeri dobre prakse v tujini). Problematika podnebnih sprememb je vključena v predmetnik gorniškega usposabljanja ter uredniško zasnovo knjižnih vodnikov in gorniških revij.

6 Varnost v gorah
V gorah obiskovalca ogrožajo naravni procesi, predvsem pa njegova tvegana ravnanja. Napotki veljajo kot priporočilo. V praksi je dopustno ravnanje, ki je v danem trenutku varno, ki ustrezno deluje/odgovarja na okoliščine, ki ga obvlada in s katerim ne ogroža drugega.

Vzroki nesreč so povezani z neustrezno pripravo na odhod in izbiro prezahtevnega cilja, pomanjkljivo ter neustrezno osebno in tehnično opremo ter pomanjkanjem znanja o pravilni uporabi opreme.

Pogosta je neusposobljenost in neobvladovanje prvin gibanja, nepoznavanje splošnih značilnosti gorskega sveta, konkretne poti in površja. Podcenjevanje trenutnih razmer v gorah, povezane s padavinami in temperaturnimi značilnostmi, je lahko usodno.

Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, snežni plaz in podhladitev ter bolezni in bolezenska stanja, ki jih (ne vede) prinese s seboj v gore.

Posluša svoje občutke in se nanje pravočasno odziva.

6 Varnost v gorah
Alpe se vsako leto s hitrostjo okoli pol milimetra pomikajo proti severu, v višino pa zrastejo od enega do dveh milimetrov. Vendar to ne pomeni, da so kaj višje. Voda, veter, zmrzal in reke s seboj odnesejo prav toliko gradiva.

Stalno mehansko preperevanje kamnin (zaradi pogostejših temperaturnih prehodov nad in pod ledišče), spiranje tal (ob kratkotrajnih, a obilnih nalivih s točo in neurjih z močnim vetrom) ter premeščanje površinskega gradiva (z usadi, plazovi, v grapah in na meliščih) so intenzivnejši.

Na (planinskih) poteh je več kamenja in drobirja, zato je nošenje čelade priporočljivo tudi na poteh, ki niso plezalne in so bile v preteklosti varne pred padajočim kamenjem.

Tveganje se povečuje pri vseh oblikah gorništva. Dosedanja gorniška praksa in gorsko vodništvo se spreminjata.

7 Pred odhodom
Tik pred odhodom mora preveriti najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za gorsko območje, ki ga namerava obiskati.

Svojci naj natančno vedo, kam je namenjen in kdaj se namerava vrniti, da bodo, če ga v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravočasno ustrezno ukrepati.

Uporablja označena parkirišča in poravna parkirnino. Koncept umirjanja prometa in za promet zaprte gorske doline razume kot pomemben del lastnega gorništva.

Starejši ali oseba s kronično in srčno boleznijo se o obliki in zahtevnosti gorniške dejavnosti predhodno posvetuje z osebnim zdravnikom. Vsekakor velja, da se izogiba vročemu in soparnemu poletnemu vremenu.

7 Pred odhodom
To, da se gornik v gore odpravi zgodaj zjutraj, je treba uresničevati dosledno. Kadar se na izlet odpravi kasneje, sredi dopoldneva ali še kasneje (v tem primeru je lahko vmesni cilj kvečjemu planinska koča na gozdni meji), je treba izbirati planinske poti, ki pretežno vodijo po hladnejšem gozdu ali severni, senčni strani gore in poti z manjšim do zmernim hodilnim naporom.

Ob načrtovanju poti je dobro raziskati možnost obnove zaloge pitne vode pri izvirih ob poti. Naporom se izogiba ob vročih dneh, kronični bolnik pa tudi v toplih dneh. Pozoren je na UV indeks.

8 Začetek izleta/ture
Izlet/turo začne dovolj zgodaj in se izogne poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku jeseni ali naglici ob vrnitvi v dolino.

Ko zagleda prvo markacijo se spomni: to je znak za prepovedan promet, ki velja v primeru, da je na izlet/turo slabo pripravljen. Sicer je markacija zvesta spremljevalka vsakega obiskovalca gora.

Ob prvem koraku je nujen odgovor na vprašanje: se vremenska napoved ujema z dejanskim stanjem?

Začetek hoje naj bo počasen, da se telo ogreje. Hodi zanesljivo, udobno in ekonomično. V splošnem velja, da je vedno treba stopati na celo stopalo oziroma peta–prsti. Najprej hodi z očmi, zatem z mislimi in šele nato z nogami!

Treba je biti pozoren na dihanje, zlasti na izdih!

Hodi z enakomernim ritmom, ki ga je treba odkriti in vzdrževati tudi v večji skupini. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine izleta/ture (počitek, trajanje hoje …) določa hodilna zmožnost najšibkejšega v skupini.

8 Začetek izleta/ture
Sodoben je pojav, ko obiskovalec želi gorniško aktivnost opraviti še pred jutranjim odhodom v službo. Vrnitev z gore res da poteka v zgodnjem jutru, vzpon pa poteka še v trdi temi in v času svita, ko so gozdne živali prehransko zelo aktivne. Zaradi vznemirjenja živali tak način obiska gora ni primeren.

Zaveda se, da aktivni slog vrhunskega gorništva – hitro, lahko, varno – doseže šele po nekaj letih intenzivnega ukvarjanja. Tu bližnjic ni, če so, lahko vodijo k nesreči …

9 Med izletom/turo
Varnost določa izbiro poti. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost za dosego želenega cilja. Zato obiskovalec pozna osnove orientiranja. Če zaide s poti, se vrne na mesto, kjer jo je zapustil. Bolje se je kadarkoli obrniti v dolino kot brezglavo vztrajati.

Ohraniti mora svojo moč. Po poti opazuje dogajanje okrog sebe. Med izletom/turo stalno spremlja razvoj vremena in mu prilagaja potek. Če se razvijejo nevihtni oblaki se nemudoma umakne z grebena in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabi vpisati v vpisno knjigo.

S hojo so tesno povezani pojmi tišina, opazovanje, doživljanje. Vse dogajanje okrog sebe in v sebi opazuje s pozornostjo. In se odziva, ko in če je to potrebno. Ostale obiskovalce na poti pozdravlja, si izmenja vtise in izkušnje. Čuječnost in spoštljivost sta del vrednot vsakega obiskovalca gora.

9 Med izletom/turo
Ves čas ohranja varnostno razdaljo (tri do štiri korake). Ta mu omogoča dober vpogled na pot in vzdrževanje lastnega tempa tudi v koloni hodcev.

Kadar vremenska napoved ne vsebuje stabilne atmosfere, temveč v določeni meri dopušča tudi drugačen razvoj vremena, potem je še posebej pozoren in stalno spremlja dejanski razvoj vremena (tudi s pomočjo radarske slike padavin ter panoramskih spletnih kamer v bližini) in temu prilagaja potek izleta/ture.

Vpliv podnebnih sprememb na varen potek izleta/ture se kaže v zanesljivosti koraka, ki je posledica obvladljivega trenja oziroma kakovosti stika podplata gojzarja s podlago/tlemi.

Kadar je temperatura (skalnatih) tal nižja od temperature zraka in tudi nižja od rosišča, se predvsem v jasnih, hladnih nočeh, iz vlažnega zraka izloča voda. Pot je vlažna, celo mokra, skale postanejo nevarno spolzke ali celo pomrznjene (k temu lahko prispeva tudi pršenje iz megle).

Ko se v gore odpravi dan po prehodu hladne fronte upošteva, da so lahko tla (zaradi večje količine padavin) razmočena bolj in dlje časa, kot pričakuje glede na sestavo tal.

Po koncu neurja, ki ga je spremljal močan veter, je lahko prehod oviran zaradi odlomljenih vej ali podrtih dreves. V krošnjah lahko še nekaj časa obtičijo odlomljene veje, kar predstavlja potencialno nevarnost. Presenetijo ga lahko usadi, (manjše) splazitve tal ob grapah in usekih ter sveže odložen kamninski drobir na (izpostavljenih stenskih) poteh.

Če kdaj, potem zdaj velja staro reklo, da v naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja.

10 Počitek in prehrana
Na vsako uro hoje si, tudi zaradi popuščanja, preusmeritve koncentracije in pozornosti, privošči kratek počitek. Izbere ga na kraju, ki je varen in udoben. Telo naj se ob tem ne ohladi.

Redna malica in pogosto pitje preprečujeta izčrpanost in dehidracijo. Na izletu/turi pije kar se da pogosto (vendar ne alkoholnih pijač!) in jé hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane.

Postanek v koči izkoristi za topel obrok, ki obnovi moč, in za pogovor z oskrbnikom. Če želi v koči prenočiti, se predhodno pozanima glede odprtosti koče in rezervira prenočišče.

Koča naj bo v največji možni meri energetsko samozadostna, s trajnostnim oskrbovanjem in nepotrošniškim poslovanjem. Skromnost in raven udobja sta jasno razvidna, izpolnjevanje zavez je preverljivo z rednim poročanjem na spletni strani koče.

Poskrbí, da vse, kar prinese s seboj v gore, odnese v dolino. Odpadke razvrsti in odloži v za to pripravljene smetnjake.

10 Počitek in prehrana
Med enodnevno hojo, bolj kot hrani, pozornost namenja brezalkoholni pijači (tako priporočeni količini kot vrsti napitka). Zato, če je le možno, hrano in pijačo kupuje v planinski koči, v zameno pa pričakuje odgovoren odnos lastnika planinske koče.

Od upravljavca koče posebno pozornost pričakuje glede preverjanja in načrtovanja preskrbe s pitno vodo ter, kjer ni na voljo tekoče pitne vode, cenovno dostopno ustekleničeno vodo.

Počitek nameni tudi kakovostnemu, poglobljenemu doživljanju gora.

11 Zelo zahtevna plezalna pot
Zelo zahtevne plezalne ture, pri kateri hojo zamenja ali dopolni plezanje, se loti samo primerno izurjen, izkušen, opremljen in spočit.

Za tovrstne vzpone potrebuje dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. Opremo si lahko izposodi v trgovini z gorniško opremo. Priporočljivo je, da se nanjo sprva odpravi z ustrezno usposobljenim vodnikom.

Pri plezanju uporablja pravilo treh opor. Nameščena kovinska pomagala (gre za napredovala, oprijemala in stopala, ne pa za varovala!) vedno preveri, preden jih obremeni! Ne zaupa jim svojega življenja, ne da bi preveril njihovo stanje.

Na poti skrbno pazi, da ne proži kamenja.

11 Zelo zahtevna plezalna pot
Čas, ki ga za vzpon potrebuje s samovarovalnim sestavom, močno presega običajno časovnico (pogosto za množenec 1,5). Hitrost gibanja je tesno povezana z varnostjo (zlasti zaradi vremenskih razmer in gneče).

Zaveda se, da kovinska pomagala (klini, stopi, skobe in žične vrvi) ne omogočajo ves čas pravilne in učinkovite rabe osebne tehnične opreme. Opazna je slaba praksa neustrezne rabe osebne tehnične opreme: varuje se nedosledno, bolj po občutku, posamezne odseke hodi/pleza (samo)nevarovan.

Zato spremeni dosedanji slog gibanja: izboljša lastno raven plezanja, napredovala (žične vrvne ograje in klini) premišljeno uporablja kot pomožna varovala, sam pa skuša ob doslednem (samo)varovanju dejansko plezati in uživati v gibanju.

12 Vrh
Na bližino vrha opozarja veter. Ob počasnem približevanju vrh postaja vse bolj domač. Krepak stisk roke nadomesti odvečne besede, preveva ga občutek svobode.

Sedi na vrhu gore in opazuje svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred njim. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Vzpon je poseben zato, ker je sebi priznal, da ima gore rad in da je srečen v njih.

Ko je na vrhu, je pred njim še vsaj polovica poti. Cilj izleta/ture je varna vrnitev domov in ne (razgledna) osvojitev vrha (tega se zaveda že ob izbiri cilja). Vrh gore je samo vmesni in ne končni cilj.

12 Vrh
Podnebne spremembe podaljšujejo (poletno) gorniško sezono. Obisk se povečuje, ker vedno več obiskovalcev išče zmernejše podnebje, saj je vročina na obali ali v nižinah pogosto neznosna. Gorništvo ni več sezonska, temveč celoletna dejavnost, pogosto celo način življenja. Gorniška usposobljenost omogoča večjo izbiro in boljšo prilagodljivost obiska.

Pokrajina, ki jo opazuje, je rezultat nepretrganega več tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja in sodobnega načina življenja. Planine so nastale zaradi (intenzivne) paše konj, ovac in živine, številne vidne sledi so posledica hoje in vožnje množice obiskovalcev v zadnjih desetletjih. Živina proizvaja velike količine metana, ki je močan toplogredni plin. Avtomobili, traktorji in štirikolesa, trošijo fosilna goriva.

Raba tal nam pove, da so hranila v visokogorju zaradi paše izčrpana, tudi zaradi obiskovalcev so tla zbita in izgubljajo rodovitnost. Gozd je zato eden najpomembnejših dejavnikov blaženja podnebnih sprememb.

13 Sestop
Zaveda se, da najpogostejši opis gorskih nesreč vsebuje naslednja dejstva: zdrs ali padec, na planinski poti, ob sestopu, v zgodnjem popoldanskem času. Sočasno delovanje številnih dejavnikov lahko povzame beseda: utrujenost.

Če je le mogoče, izbere za vzpon težjo, za sestop (ki je tudi hitrejši) na vhodišče lažjo pot, predvsem pa ne hiti.

Nošenje čelade je smiselno razširiti tudi na dele spusta, kjer je velika verjetnost padca/zdrsa. Vse več je namreč poškodb glave.

Prilagodi dolžino zložljivih palic in preveri, da so čvrsto privite. Zložljive palice so koristne, saj razbremenjujejo kolena in kolke, hkrati pa zaposlijo tudi mišice ramenskega obroča.

Vhodišče v dolini je treba doseči pravočasno.

13 Sestop
V toplotno obremenjenih delih poletja se še dodatno poveča obisk gora. Območja in vrhovi, ki so že običajno deležni povečanega obiska, postajajo preobremenjeni. Zato je treba izbirati manj obljudena območja in manj obiskane poti.

Tisti, ki sestopa, daje prednost tistemu, ki se vzpenja.

Če v gore ne hodi celo leto, potem na prvih spomladanskih izletih zložljive palice pusti doma. Tako se noge (spet in spet) privadijo svojemu delu in je korak zanesljivejši in varnejši. Zmerna in premišljena uporaba palic omogoča gorniške užitke še v pozno starost.

S spuščanjem se še dodatno povečuje toplotna obremenitev. Običajno se lahko učinkovito ohlaja z izhlapevanjem potu s kože. Ko je z znojem omočena več kot polovica površine telesa, je toplotno že močno obremenjen. Ko znoj prekriva celotno površino telesa, se telo začne pregrevati, kar ima lahko zdravstvene posledice.

14 Preprečevanje in pomoč ob nesreči
Ko začuti znake utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavi za daljši počitek. Če mu grozi nesreča, hrani moči in si poišče zavetje. Obrne se ob pravem času!

Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti. Poškodovanega najprej zavaruje pred nadaljnjimi poškodbami in mu dá prvo pomoč. Zaščiti ga pred mrazom, vetrom in vlago. Ne pozabi na lastno varnost!

O nesreči čim prej obvesti gorsko reševalno službo (center za obveščanje – klic v sili 112). Sporočilo o nesreči vsebuje: KJE se je zgodila nesreča, KAKŠNE poškodbe ima ponesrečeni in KDO posreduje sporočilo. Dodatne informacije (KAJ in KAKO se je zgodilo, KDO se je ponesrečil, KOLIKO je ponesrečenih, KDAJ se je zgodila nesreča, KAKO je oskrbljen ponesrečenec, KAKŠNO je vreme?) bo kasneje zbral vodja reševanja.

14 Preprečevanje in pomoč ob nesreči
Klasičnim vzrokom gorskih nesreč se pridružujejo številni, povezani s popolno neukostjo pohodnika, njegovo malomarnostjo in celo objestnostjo. Povečuje se število nesreč v katere so vpleteni tuji državljani, ki slovenskih gora ne poznajo.

Na ostale obiskovalce vpliva predvsem z dobrim zgledom. V primeru, da obnašanje in ukrepanje drugih oceni kot neustrezno, jih na to spoštljivo opozori in če je treba tudi pomaga.

15 Doživljanje gora
Na varnem v dolini, predvsem pa doma, shranjuje in vrednoti vtise. Bogata gorniška dediščina ustvarjalnosti (proza, poezija, fotografija, slika, glasba …) in izraznosti (pisanje, branje, poslušanje, pripovedovanje, petje, poustvarjanje …) izlet/turo spremeni v poglobljen in spoštljiv odnos.

Podoživljanje in vizualizacija sta veščini, ki ustvarita razpoloženje, ko hodec navidezno ne ve več, ali spominsko ubira korake po poti, ali ga dejansko vodi kar površje samo. Ko pri tem uspe povezati sporočila več pokrajinskih prvin, je rezultat tudi boljša vodljivost in izbor ustreznejše hodilne različice na prihodnjem izletu/turi.

Takrat preprosto doživetje prerase v vrhunsko gorništvo, hoja pa postane zhoja: hoja z zgodbo.

15 Doživljanje gora
Če mu izlet/tura dopušča sproščenost in uživanje v gibanju, ni odveč, če med hojo razmislek nameni neposrednemu vplivu podnebnih sprememb na razvoj gorskih ekosistemov in naravnih pokrajin, ter zavzemanju za aktivno sodelovanje strokovnih organizacij pri umeščanju javnih in zasebnih infrastrukturnih projektov v gorska območja.

Glavna ovira udejanjenja je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo je stanje pokrajine, kakršnega je spoznal v otroštvu, normalno. Vendar se žal ne zaveda, da je tisto, kar je dojeto kot normalno, pravzaprav stanje izčrpanosti (v primeru planin) ali neustreznega razvoja/upravljanja (planinske poti).

Trend preživljanja zelenih, aktivnih, zdravih počitnic v gorah (tako poleti kot pozimi) in težnja po digitalni promociji »z objavo lepih fotografij, z močno personaliziranim doživetjem in razmišljanjem izven okvirjev, z naravo, kulturnimi motivi, pa tudi živalmi in prebivalstvom«, potrebuje celovit premislek.

Primarna vrnitev narave v stanje, kjer je zmožna sama vzdrževati lastne procese obnavljanja in uspešno vključevanje človeka v naravo sta zato ena izmed temeljnih nalog gorništva v prihodnje.

Opomba
Uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebo in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol. Izraza izlet in tura imata naslednji pome:
- izlèt ~éta m: daljinsko, časovno in zmogljivostno krajša ter lažja hoja po lahkih planinskih poteh;
- túra ~e ž: daljinsko, časovno in zmogljivostno daljša ter zahtevnejša hoja in plezanje po lahkih in zahtevnih planinskih poteh ter zelo zahtevnih plezalnih planinskih poteh.

Zahvala
Avtorja se za pregled gorniških napotkov zahvaljujeva Janiju Beletu, Ani Čufer, dr. Tanji Kajtna, mag. Klemenu Medji, Zdenki Mihelič, Andreju Pečjak, Jasni Pečjak, Marku Prezlju in Klemenu Volontarju.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SLOVENIA OUTDOOR* – KDO JE TU NOR?

Nedelja, Marec 13th, 2022

POMEMBNO OBVESTILO – dodano 14. 3. 2022
SREČANJE 15. 3. JE BILO ZARADI POMANJKANJA PRIJAV PRELOŽENO. NOVO SREČANJE BO V SREDO, 30. 3. DOPOLDAN. VEČ …

(V torek, 15. marca 2022, bo v Turistično informacijskem centru Kamnik, ob 16. uri, srečanje Varnost v gorah v organizaciji CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp.)

(Fotografije: Borut Peršolja)

***

Slovenija se sámo promovira kot dežela gora. K obisku vabi domače in tuje obiskovalce. Razmere v gorah pa so resničnostne (bolj kot istoimenski šovi), neurejene (bolj kot družbena omrežja) in opredeljene z napačnimi vrednotami (bolj kot vseh sort naritniki).

Zelena, sproščena, aktivna promocija obiskovanja gora zahteva kritičen razmislek in sodelovanje deležnikov – tistih, ki obiskovalce vabijo in gostijo, tistih, ki jih rešujejo in tistih, ki jim ostajajo problemi. Da odločevalcev niti ne omenjam. Slovenija pripravlja novo Strategijo slovenskega turizma, prenova čaka tudi Resolucijo o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

- Kaj nam pomeni varnost v gorah?

- Kakšnih obiskovalcev si v gorah želimo?

- Kako izboljšati gorniško usposobljenost in ozaveščenost obiskovalcev gora?

- Kakšna je pri tem vloga turizma?

VARNOST V GORAH: LE SREČNO NAKLJUČJE?

O vsem tem bo tekla beseda na srečanju Varnost v gorah, ki bo v torek, 15. 3. od 16. do 18. ure, v prostorih Turistično informacijskega centra Kamnik, na Glavnem trgu 2. Srečanje je namenjeno turističnim delavcem, prebivalcem Kamniško-Savinjskih Alp, predstavnikom planinskih in gorniških organizacij, javne uprave ter vsej zainteresirani javnosti.

***

Program

16.00 Pozdrav in predstavitev udeležencev

16.10 Pasti promocije gorskega turizma
Irena Mušič Habjan in Matjaž Šerkezi, Planinska zveza Slovenije

16.25 Varen obisk gora in turizem
Simon Kurinčič, Gorska reševalna služba Kamnik

16.45 Prihodnost gorskih območij Slovenije in turizem (PDF 151 KB)
Mag. Borut Peršolja, geograf, naravovarstvenik in inštruktor planinske vzgoje

17.00 Delo v skupinah

17.30 Predstavitev oblikovanih predlogov

18.00 Sklepne misli in zaključek

Udeležba je omejena, zato so obvezne predhodne prijave na povezavi.

Vabljeni!

***

Srečanje je del projekta speciAlps 2. Projekt je namenjen osveščanju tako gostov in lokalnega prebivalstva o raznolikosti in raznovrstnosti alpske flore in favne ter o bontonu ravnanja v naravi. Projekt vodita CIPRA International in Omrežje občin »Povezanost v Alpah«. Več informacij o projektu.

***


Logo Slovenia Outdoor/Aktivna Slovenija GIZ.

*Gospodarsko interesno združenje Pohodništvo in kolesarjenje, ustanovljeno leta 2008, se je leta 2019 preimenovalo v Slovenia Outdoor/Aktivna Slovenija GIZ. V domeni združenja sta »pohodništvo in kolesarjenje«, z njima povezane destinacije, nastanitve in agencije.

  • Share/Bookmark

ŽIVETI ALI PONESREČITI SE V ALPAH?

Nedelja, Februar 27th, 2022

(V torek, 1. marca 2022 bo ob 19. uri videokonferenčni pogovorni večer CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp v ciklu Živeti v Alpah na temo Varnost v gorah. Na njem bova sodelovala z dr. Iztokom Tomazinom.)

***

»To je izjemno težko, kompleksno vprašanje. Mislim, da če jih take nesreče, take tragedije, ki so objavljene in analizirane v vseh vodilnih medijih, če jih ne prepričajo … Mislim, da kaj dosti drugih, bolj učinkovitih načinov verjetno ne obstaja.«
dr. Iztok Tomazin, zdravnik – gorski reševalec, na vprašanje novinarke Rosvite Pesek o tem, kako spremeniti odnos obiskovalcev gora, kako jih prepričati naj gredo v Planinske šole, naj najamejo vodnika

»Vedno sugeriramo, predlagamo, prosimo, moledujemo, kako naj izbirajo pohode, ture vsi obiskovalci gora … Včasih, ko se pogovarjamo o teh številkah, ko dajemo nasvete, se sprašujemo, ali je sploh še smiselno opozarjati? Saj konec koncev, a sploh še kdo posluša?«
Toni Smolej, predsednik Komisije za letalsko reševanje GRZS, o nemoči ob velikem številu nesreč v gorah s tragičnem izidom

***

Besede, ki jih je Iztok Tomazin v živo zbrano izrekel v Odmevih (Tragičen teden v gorah, TV Slovenija, 19. 1. 2021), zarežejo. Iztokovih besed ne jemljem kot vdanost v usodo, kot metanje puške v koruzo, kot kakšno oportunistično jebivetrstvo. Iztokove besede jemljem kot natančno diagnozo stanja do katere je prišel v mednarodno verificiranem standardiziranem diagnostičnem postopku, ob izjemno metodičnem velikem številu ponovitev nesrečnih dogodkov in s prepričanostjo lastnega znanja, izkušenj in očividstva.

Bil je tam, na licu mesta, bil je zraven, dihal je … Ne da bi temu namenil posebno pozornost se je z vrha poslovil z mislijo, da še pride.

Besede, ki jih je Toni Smolej v živo roteče izrekel na videokonferenčni novinarski konferenci (O reševanju v gorah, Ministrstvo za obrambo, 24. 1. 2022), zarežejo. Tonijevih besed ne jemljem kot izpoved poraženega, kot očetovski očitek nevzgojenemu sinu, kot zelo razširjeno kavč iskanje pozornosti. Tonijeve besede jemljem kot natančen opis stanja do katerega je prišel ob številnih zahtevnih reševanjih v slovenskih gorah, ob izjemno nazornih statističnih podatkih o številu nesreč v gorah in s prepričanostjo izjemne predanosti, prostovoljstva in reševalskega tovarištva.

Bil je tam, na mestu nesreče, bil je zraven, soodločal je … Ne da bi to sploh opazil se je znašel v plazu velikega števila neusposobljenih obiskovalcev z mislijo, kako priti ven, na površino in zadihati.

***

Nemoč ob velikem številu nesreč v gorah s tragičnem izidom (ne samo tisti januarski vikend, ne samo v januarju 2022, ne samo v lanskem letu …) traja že predolgo. Dejstva so neizprosna. Preživeli v nesrečah, s končanim procesom hospitalizacije in okrevanja, številni s trajnimi posledicami, ki znižujejo kakovost življenja, so družbeno večinoma neme priče. Zgodbe družin umrlih v gorah, njihovi psihološki, vedenjski, socialni odzivi in obnašanje širše skupnosti ostajajo večinoma prezrti.

Obremenitve reševalcev in reševalk so, v pogojih deljenega prostovoljsko/profesionalnega okvira delovanja, izjemno velike. Te dobesedno silijo reševalce (kar je tudi v sozvočju z duhom časa, ki ga živimo) k osebnim odzivom na družbenih omrežjih. Poglobljenih, strokovnih, celovitih analiz dogajanja žal ni veliko, vsekakor pa jih je manj kot zapisov na družbenih omrežjih. Tudi če se jih kdo želi lotiti so vhodni podatki izjemno, izjemno skromni. (Govorim na primer o policijskih poročilih s kraja gorske nesreče, o analizi gorniškega življenja, usposobljenosti ponesrečenega, o golih dejstvih stanja, uporabe in obnašanja opreme, o stvarnih okoliščinah vremena, razmer, tovariške pomoči …)

***

Zakaj se nekatere skupnosti na nevarnost odzovejo učinkoviteje kot druge? Nove sociološke raziskave opozarjajo na pogosto spregledan dejavnik: obstajajo pomembne razlike v odzivu posameznih družb na nevarnost. Nekatere države imajo dobro razvit obrambni odziv, ki se je izoblikoval v stoletjih spoprijemanja s kroničnimi boleznimi, vojaškimi vdori, naravnimi nesrečami in drugimi grožnjami. Navzven se pokažejo kot sposobnost ljudi, skupin in posameznikov, da upoštevajo navodila. V družbah, kjer takih in podobnih nevarnosti ni bilo veliko, se tak odziv žal ni razvil.

Družbena pravila so živčevje nacionalnih držav. Države, kjer ljudje dosledno spoštujejo pravila družbenega vedena, lahko obveljajo za stroge. Države, kjer so taka pravila le ohlapno določena, nasprotno cenijo posameznikovo ustvarjalnost in svobodo.

Ameriški antropolog Pertti Pelto je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v delu o temeljnih kulturnih vzorcih vpeljal pojma tako imenovane stroge in popustljive družbe. Trdnost družbenih norm je raziskoval pri 20 tradicionalnih skupnostih povsod po svetu. Iz njegovih izsledkov izhaja, da družbe seveda niso enovit organizem. V vsaki so področja, kjer je upoštevanje pravil doslednejše in bolj sproščeno. Na to navadno ne vplivajo hipne spremembe, temveč se taka ureditev ohranja daljši čas. Strožje upoštevanje norm v času ogroženosti pa je pomembna prilagoditev, ki skupnostim pomaga, da se uskladijo in preživijo.

V Sloveniji smo z mitologizacijo nacionalne zgodovine in nacionalnih simbolov ustvarili vzdušje, da so gore, gorništvo, Triglav del identitete slovenskega naroda. Politika je z izrabo dogajanja ustvarila mišljenje, da so gore prijazne in lepe, da so prostor sproščenega druženja in da je idiličnost nekaj, kar mora vsakdo izkusiti za vsako ceno.

Spektakularni „FUN&ACTION“ turizem!

***

Naj zapišem ponovno: prav vsak, čisto vsak ukrep, vsako dejanje, vsaka akcija, ki izboljšuje varnost v gorah je koristna, hvalevredna. Varnost v gorah je področje, ki nima omejenega roka trajanja in ki nima končnega dejanja.

Zato že leta pripravljam, predstavljam in predlagam v sprejem Nacionalni program varnosti v gorah.


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

V torek, 1. 3. 2022 bo ob 19. uri videokonferenčni pogovorni večer CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp v ciklu Živeti v Alpah na temo Varnost v gorah. Na njem bova sodelovala z dr. Iztokom Tomazinom.

Gostiteljica Katarina Žakelj napoveduje pogovor, ki bo osvetlil problematiko:
- Slovenija se vedno bolj promovira kot dežela gora, vanje zahaja vedno več obiskovalcev. Vendar razmere v gorah niso rožnate: jasno je, da so gore lahko smrtno nevarni kraji.
- Med številnimi obiskovalci je tudi vedno več ne usposobljenih planincev. Število gorskih nesreč vztrajno narašča. Kaj vpliva na porast takšnih nesreč? Kako je z ozaveščanjem obiskovalcev gora? Kako nesrečo doživljajo gorski reševalci?

Pogovor bo potekal na spletni platformi Zoom.

Več:

PREPREČEVANJE NESREČ V GORAH: VODILA ZA ODGOVORNO MEDIJSKO POROČANJE

PROSTOVOLJNO VODNIŠTVO – DEL AKTIVNE PREVENTIVE V GORAH

  • Share/Bookmark

SLOVENSKI AMUNDSEN

Nedelja, Februar 27th, 2022

Na začetku februarja je Uradni list RS objavil ukaz Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o podelitvi državnega odlikovanja:

»Za znanstveno raziskovalno delo na področju ledenikov in podnebnih sprememb ter za prispevek k prepoznavnosti in ugledu Slovenije v Argentini prejme

PETER SKVARČA

RED ZA ZASLUGE


Zaslonska slika Uradnega lista RS. (vir: https://www.uradni-list.si/)

***

Znanstveno prigarano!

Iskreno zasluženo!

V ponos družini in domovini!

Končno!

***

Peter Skvarča je znameniti Slovenec. Človek, ki je v življenju izkusil marsikaj. A je ostal samozavesten, kar so mu omogočali znanje, vrednote, družina in zvedavost.


Peter Skvarča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaznamovali so ga tragično družinsko dogajanje ob izgubi očeta in izselitev v Argentino v otroštvu (če to obdobje v Petrovem primeru sploh lahko tako poimenujemo). Sledilo je izjemno odgovorno študijsko in zavzeto poklicno udejstvovanje v zahtevnih terenskih razmerah in sodelovanje pri prvih znanstvenih uvidih v današnjo podnebno krizo. Kot predstavnik Argentine je od samega začetka sodeloval v Medvladnem panelu za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir. Poklicne izkušnje je dopolnjeval s pionirskim gorniškim raziskovanjem gora. V osemdesetih letih 20. stoletja je odprl pot tudi prvim slovenskim alpinističnim odpravam v Patagonijo in se veselil slovenskih in domžalskih uspehov na Fitz Royu, Cerro Torreju, Torre Egerju … Ves čas je negoval slovenski jezik, kulturo, se vključeval v delo takrat zaničevane slovenske skupnosti v Argentini in v veri ustvarjal pogoje za družinsko življenje.

Če kdo zares ljubi Slovenijo, je to Peter Skvarča.


Antarktika v kosih. (Fotografija: Peter Skvarča)

Res sem vesel, da Petra poznam in da smo ga z družino lahko obiskali v njegovi drugi domovini. To, da je od prve vložitve predloga za državno odlikovanje preteklo domala petnajst let, je odraz nepremagljivih temeljnih gorniških vrednot – vztrajanja, potrpežljivosti in skromnosti. Hoja in plezanje sta nenehno raziskovanje in odlikovanje, ki ga je/bo prejel Peter Skvarča, je priložnost za ponosen pogled na vse, kar je doslej doživel.

***

Peter Skvarča

se je rodil 14. januarja 1944 v Ljubljani. Osnovno šolo je dokončal na Prulah, prva dva razreda nižje gimnazije pa na Realki na Vegovi. Oče Janez, doma iz Šentjošta nad Vrhniko, je bil po poklicu bančni uradnik. Kot domobranski oficir je bil umorjen na Teharjah, po končani vojni, brez kakršnekoli sodbe. Mati Lucija, iz Starega Trga ob Kolpi, po poklicu bančna uradnica, je bila po vojni večkrat zaslišana s strani OZNE, mučena v zaporu in preganjana.

Peter je prva leta v domovini preživel v družbeni izključenosti in hudem pomanjkanju. Leta 1956 je z mamo in starejšim bratom Juretom emigriral k sorodnikom v Buenos Aires (Argentina). Poročen je z Marijo Ano Zakrajšek, s katero imata hčerki Nevenko in Karlo.

Po prihodu z ladjo v Buenos Aires je dokončal gimnazijo in nato doštudiral geodezijo na buenosaireški univerzi. Pozneje je na isti univerzi diplomiral kot inženir geodezije in geofizike. Leta 1973 je študiral glaciologijo na Scott Polar Research Institute na Oddelku za geografijo Univerze v Cambridgu v Angliji. Od takrat do upokojitve se je poklicno udejstvoval kot raziskovalec in znanstvenik na Antarktiki v okviru argentinskega Inštituta za Antarktiko, ki ga je dolgo vodil kot direktor. Od leta 1973 do 2004 je vodil ali sodeloval pri štiriintridesetih znanstvenih odpravah na Antarktiko. Na številnih je sodeloval v mednarodni zasedbi raziskovalcev iz Anglije, Nemčije, Avstrije in ZDA. Svoja znanstvena dela je predstavil na mednarodnih simpozijih in kongresih, objavil članke v znanstvenih revijah (v Nature, Science; bil je eden najbolj citiranih slovenskih znanstvenikov) in predaval na različnih univerzah po svetu.


Antarktika. (Fotografija: Peter Skvarča)

Leta 1959 je začel zahajati na argentinski jug, kamor so ga »priklicale gore«. Postal je aktiven član Slovenskega planinskega društva (SPD) v Argentini in drugih tamkajšnjih andinističnih klubov. Svojo gorniško kariero je začel sam, z udeležbo na plezalnem tečaju na ledenikih Tronadorja, v Bariločah, pod vodstvom legendarnega andinističnega vodnika nemškega porekla, Don Otto Meilinga. Prve alpinistične vzpone v skali je napravil v goráh Lópeza, nadaljeval v granitnih stolpih Catedrala in pozneje v stenah Sierra de la Ventana (El Gran Techo), v provinci Buenos Aires, in v Los Gigantes (Gran Diedro), Córdoba. Plezal je sam, skupaj z bratom Juretom in drugimi alpinističnimi tovariši.

V Bariločah je preplezal Cerro Lopez (Torre principal), Cerro Catedral (Torre principal, Aguja Frey, La Vieja, Campanile Esloveno: JZ in SZ stena), večkrat Tronador (Pico internacional – 3554 m – in Pico argentino). V Mendoški Kordiljeri se je povzpel na Santa Elena (ca. 4800 m), Nevado El Plata (ca. 6300 m) in kot prvi Slovenec tudi na Aconcaguo (6959 m). Od leta 1963 je vodil ali sodeloval pri več gorniških in raziskovalnih odpravah na Južni patagonski led, v južnih Andih. Januarja 1963 se je z bratom Juretom udeležil argentinske odprave, ki je osvojila zelo težavno goro Pier Giorgio (2719 m) v bližini Fitz Roya, leto pozneje (1964) pa slovensko-argentinske odprave, na kateri so se prvič povzpeli na ognjenik Lautaro (3380 m). Med prvenstvene vzpone v Patagoniji sodijo še smeri na Cerro Gorra Blanca (2907 m), Cardenal Cagliero (2584 m), Cerro Steffen (3050 m), Cerro Kennedy (ca. 2230 m), Cerro Agassiz (ca. 2700 m), Cerro Bertrand (3064 m), Cerro Pintado (2547 m), Cerro Norte (2730 m), Cerro Anders (ca. 2170 m), ter prvo zimsko prečenje po Južnem patagonskem kontinentalnem ledu.

V južni Patagoniji je od leta 1990 do leta 2004 sodeloval pri številnih raziskovalnih in znanstvenih ledeniških odpravah na prostrane ledenike Viedma, Upsala in Perito Moreno, v okviru argentinskega sodelovanja z Japonsko, Čilem, Avstrijo in ZDA.


Ledenik Perito Moreno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na povabilo Planinskega društva Domžale in na pobudo Silva Kara je leta 2005 prišel na prvi obisk v Domžale (k nam se je zatem še večkrat vračal). V nabito polni Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti je predaval o svojem znanstveno raziskovalnem delu pri opazovanju ledenikov na Antarktiki in v Patagoniji ter predstavil izjemne podnebno-ledeniške spremembe. V Cankarjevem domu je imel biografsko alpinistično predavanje z naslovom Andizem bratov Skvarča o alpinističnih (večinoma prvenstvenih) in raziskovalnih podvigih v južnih Andih. PZS mu je takrat izročila zlati častni znak.

Petru smo s težavo, a vendar odprli tudi pot v slovenske medije. Imel je intervju za Znanost v Delu, za Radio Slovenija, Planinski vestnik, Radio Ognjišče … Po predavanju na SAZU sva s Petrom sedela na obrežju Ljubljanice in čakala na klic s TV Slovenija za gostovanje v Odmevih. Navkljub predhodnemu dogovoru, izjemno aktualni temi ter redki priložnosti za pogovor v živo do nastopa ni prišlo … (Ko je leta 2003 edini v živo opazoval razpad Larsenove plošče so o tem in njegovem pričevanju poročali vsi svetovni mediji. Njegove fotografije je v svojo knjigo Neprijetna resnica uvrstil tudi takratni podpredsednik ZDA Al Gore.)


Sprejem pri županji Domžal Cveti Zalokar ob prvem obisku. (Fotografija: Mateja Peršolja)

Ko je od 26. do 29. junija 2008 na Bledu in v Bohinju v okviru Slovenske konference Slovenskega svetovnega kongresa potekala prva Konferenca slovenskih planincev iz sveta in Slovenije z naslovom Slovensko planinstvo po svetu je imel Peter Skvarča upravičeno uvodno vabljeno predavanje: Slovensko gorništvo, slovenska narodna identiteta in zavest. Ob enem od obiskov sva v Narodno in univerzitetno knjižnico kot darilo kartografski zbirki odnesla en izvod dragocenega, nizko nakladnega zemljevida Antarktike, ki najbolj izpričuje Petrov delež v raziskovanju te izjemne celine.

Je eden od pobudnikov ustanovitve izjemnega interpretativnega muzeja Glaciarium Patagonian Ice Museum v El Calafatih. V muzeju, ki stoji na turističnem vhodu v Patagonijo, še vedno zavzeto opravlja naloge znanstvenega direktorja. Na poti okrog sveta z ultralahkim letalom se je na jugu Argentine ustavil tudi izjemni Matevž Lenarčič. Peter Skvarča mu je izrekel dobrodošlico s slovensko zastavo v rokah in s solzami v očeh.

***

Dragi Peter!

Iskrene čestitke za prejeto odlikovanje v mojem imenu in imenu moje družine. Čeprav nimam nobene formalne pristojnosti naj se ti zahvalim tudi v imenu domžalskega gorništva. V takratne izjemno uspešne in v svetovnem merilu odmevne alpinistične vzpone so vtkane tvoje dragocene izkušnje, informacije in nesebična pomoč. Škoda je, da uradna obrazložitev podeljenega odlikovanja spregleduje tvoje in Juretovo gorniško delovanje.

Verjamem, da je odlikovanje tudi košček zadoščenja za zločin nad tvojim očetom in njegovimi tovariši. Kako rad bi ti pomagal razumeti, kaj se je zgodilo očetu in poiskati njegove posmrtne ostanke! Ne dvomim, da je na tvoje življenje in delo ponosen in zato tudi izpolnjen v svojem posmrtnem življenju.

Nikoli, prav zares nikoli, nisem v tvojih besedah in dejanjih zaznal kakršnegakoli sovraštva ali zgolj zamere do nas, ki živimo v domovini niti do države, ki si ji tako želel (in pomagal k) samostojnosti in neodvisnosti.

Bog te živi Peter in še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

TRDA SKALA IN ZMEHČANA JAJCA

Nedelja, Januar 23rd, 2022

»Vrela voda, ki zmehča krompir, naredi jajce trdo. Gre za to, iz česa si narejen, ne le za okoliščine, v katerih se znajdeš.«
(dr. Renata Salecl, Ko ni več poti nazaj, Sobotna priloga, 8. 1. 2022)

***

Upravni odbor PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) bo v četrtek, 27. januarja 2022, na 187. seji (pravilno je na 18. seji) v okviru šeste točke Sodelovanje s Slovenskim gorniškim klubom Skala »na podlagi interesa za nadaljnje sodelovanje« odločal o sklenitvi medsebojnega dogovora o sodelovanju (PDF 135 KB).

Upravičeno je pričakovanje, da bo upravni odbor PZS predlog dogovora odločno zavrnil.

Zakaj?

***

Lani je minilo sto let od ustanovitve Turistovskega kluba Skala. Pa tudi osemdeset let od kar je Skala prenehala s svojim delovanjem. V obdobju po vojni se je večji del skalaške misli, skalaške lastnine, duhovne zapuščine in skalaškega programa preselil v planinsko organizacijo. V PZS so nastale nove komisije na skalaških programskih izhodiščih, v Planinskem vestniku so izhajali pregledni prispevki, ki so osvetljevali to obdobje, ljudi ter skalaški način doživljanja gora. Med nami so – do vedno prerane smrti – v živo delovali predvojni Skalaši. Spremljali smo žalostne življenjske zgodbe posameznikov, maščevalne odzive povojne oblasti in revolucionarnih posameznikov, vse pa se je počasi zlivalo v območje zgodovine slovenskega gorništva.


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija Slovenskega planinskega muzeja januarja 2021.

Leta 1997 je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Leta 2006 je častni član PZS s klubom podpisal pogodbo. Pogodbo, ne dogovor o sodelovanju, je takratni častni član in predsednik PZS podpisal brez soglasja upravnega odbora PZS in sklepa skupščine PZS. V pogodbi, ki je veljala do leta 2011, sta zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«. Spraševal sem, kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama, a mi PZS in klub na to nista odgovorila. Je pa Planinska zveza Slovenije večkrat povedala, da nekdanjo pogodbeno stranko vidi »kot uspešno«.

***

Nobenega dvoma ni, da naj PZS sodeluje z vsemi, ki jim je mar za slovensko gorništvo ali slovenske gore. Ne samo, ker »se spodobi in je pravično«, temveč zato, ker PZS desetletja vztraja pri konceptu souporabe gorskega prostora, v katerem mora obstajati prostor dialoga za vse deležnike – lokalne skupnosti, lastnike, upravljalce, obiskovalce …

Predlog dogovora o sodelovanju izhaja iz napačnega izhodišča in napačnega razumevanja statusa PZS in kluba.

V 2. členu predloga piše:

»Izhajajoč iz svojih poslanstev se stranki dogovorita za sodelovanje na sledečih področjih:
- vzajemno priznavanje nasledstva PZS po Slovenskem planinskem društvu in Skale po Turistovskem klubu Skal
a,«.

Pustimo ob strani temeljno, a precej čudaško vprašanje celo za ne pravnika, ali je pravni status dveh samostojnih in nepridobitnih združenj lahko programska točka za sodelovanje, in se posvetimo usodnejšemu uvidu. Da bo zadeva jasnejša, se vprašajmo nazorno in razumljivo:

- Se PZS odpoveduje svojemu nekdanjemu predsedniku in častnemu predsedniku PZS dr. Mihu Potočniku, ker je bil Skalaš?

- Se PZS odpoveduje fotografu in svojemu dolgoletnemu članu Jaku Čopu, ker je bil Skalaš?

- Se PZS odpoveduje Slovenskemu planinskemu muzeju, saj razume, da del slovenske gorniške zgodovine (o TKS) pripada zgolj peščici posameznikov ne pa slovenskemu gorništvu v celoti?

To je/bo popolnoma nov vsebinski in statutarni temelj sodelovanja, ki trenutno izhaja iz poslanstva PZS, da je »gorništvo način življenja«.

***

V 3. členu predloga beremo, »da stranki lahko izvajanje posameznega projekta preneseta na navedeno ustanovo« (gre za Ustanovo Avgusta Delavca, opomba BP).

PZS in klub sta se torej dogovorila, da bosta svoje lastne in skupne projekte, drugače kot doslej, vodila stran od oči javnosti. Da jih bosta predala v roke Miru Erženu, ki lahko, od kar ni več funkcionar PZS, počne, kar ga je volja. Kako Miro Eržen razume vlogo Ustanove Avgusta Delavca je nedavno pokazal s podelitvijo priznanj Ustanove (PZS na spletni strani o tem ni poročala …). Pravi avtorji muzeja priznanja Ustanove niso dobili.


(vir: spletna stran Nova24TV)

Ko je bil Slovenski planinski muzej, kot del Gornjesavskega muzeja Jesenice, že odprt, so še potekale aktivnosti za uresničitev zaveze, ki je nastala v času gradnje muzeja. Takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja Miro Eržen je leta 2011 v imenu Skale (!), sklicujoč se tudi na iztekajočo pogodbo PZS in kluba, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Ta naj bi vodila od Slovenskega planinskega muzeja po grebenu med Kotom in Vrati čez Črno goro (1378 m), Požar (1543 m), Mlinarice (1868 m), Vrbanove špice (2405 m) na Triglav (2864 m). Prvi del te poti ni markiran in velja za zahtevno brezpotje. Izvedbi je Triglavski narodni park s podpisom direktorja mag. Martina Šolarja nasprotoval. PZS je lani pojasnila, da je projekt »trenutno v fazi mirovanja«, medtem ko v Skali sporočajo: »goreče nam tli upanje, da bomo kmalu uspeli dokončati Skalaški pristop, ki bo preko grebenov Črne Gore, Mlinaric, Vrbanovih Špic, Rži in Malega Triglava simbolično povezal SPM kot kulturni hram slovenskega alpinizma, gorništva in planinstva z vrhom Triglava«.

Bo zdaj, ko je imenovan nov direktor Triglavskega narodnega parka, cilj lažje dosegljiv, projekt pa končno uresničen?

***

Iz predloga dogovora (ki bo poslej veljal do preklica!) in drugih javnih stališč zvemo, da pogodbeni stranki vidita in razumeta Slovenski planinski muzej kot enega ključnih skupnih projektov, ki sta ga izpeljala v preteklosti. PZS pristaja na priposestovano razlago, da je javni denar, ki sta ga iz proračuna namenila Republika Slovenija (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj) in Občina Kranjska Gora, ob preostalih finančnih sredstvih donatorjev, planinskih društev in številnih posameznikov, mogoče ovrednotiti kot prisvojeni delež kluba. Da se zgodovina ponavlja – enako dogajanje z večinoma istimi akterji, dokazuje tudi dogajanje ob gradnji novega, ob požaru uničenega Frischaufovega doma na Okrešlju.

Kakšen je dejanski pogled na PZS pa je jasno vsakomur, ki si je ogledal propagandni film Trideset vrhov za trideset let. V njem boste zaman iskali markacista, vodnika PZS, mlade iz mladinskega odseka, himalajce, ki bodo izražali pripadnost PZS … Dovolj zgovorno je, da je PZS akcijo Trideset vrhov za trideset let propagirala na svoji spletni strani, o filmu pa ni črhnila niti besede.

***

Zato ne dvomim, da se bo ob tem dogajanju s planinskim pismom nemudoma in ogorčeno oglasil kamniški himalajski planinec in se zavzel za slovensko planinstvo.

Ne dvomim tudi, da bo nezakonito odlikovani urednik Planinskega vestnika ostal zvest svojemu uporniškemu duhu in bo, v svojem zadnjem prispevku, osvetlil novodobno skalaško tematiko.

Popolnoma pa sem prepričan, da bodo člani in članice upravnega odbora Planinske zveze Slovenije ravnali častno, kot znajo in zmorejo le oni. Pa čeprav videokonferenčno.

****

Več:

- PISMO ZGODOVINARJU

- VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

  • Share/Bookmark

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (2)

Ponedeljek, December 27th, 2021

Na 5. sejo sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (23. 12. 2021, na Bledu) je bila uvrščena točka 3. Predstavitev predlaganega kandidata dr. Tita Potočnika za direktorja Javnega zavoda Triglavski narodni park in oblikovanje mnenja o predlaganem kandidatu.

Na seji sem kot član sveta – predstavnik zainteresiranih nevladnih organizacij kandidatu sprva zastavil tri v naprej pripravljena vprašanja:

»- Ali ste – glede na prve negativne odzive v strokovni in drugi javnosti – pripravljeni odstopiti od kandidature in mesto direktorja prepustiti strokovno ustreznejšemu kandidatu ali kandidatki?
- Med zaželenimi poklicnimi področji v življenjepisu navajate: »korporativno upravljanje, kadrovski managment, pravo, bančništvo, nepremičnine, gradbeništvo in energetika«. Ste prepričani, da ste se prijavili na pravi javni natečaj za zasedbo delovnega mesta?
- Katera planinska pot na Triglav je po vašem mnenju trenutno najbolj potrebna hitre kakovostne obnove:
a) tista iz Lepene?
b) Hansova pot?
c) Aljaževa pot iz Zadnje Trente?«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob poslušanju predstavitve kandidata in slišanega s strani kolegov in kolegic svetnikov, ki so kandidatu postavljali vprašanja pred menoj, se je porodilo še dodatno vprašanje. V predhodnem nastopu je kandidat zagovarjal strokovnost v vseh pogledih, zato sem ga vprašal tudi:

»- Ali ste ob morebitnem imenovanju za direktorja Triglavskega narodnega parka pripravljeni izstopiti iz politične stranke in se tako osvoboditi očitkov o strankarskem, nestrokovnem in pristranskem delovanju?«

***

Člani in članice sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka smo po razpravi soglasno sprejeli sklepa:

»- Člani sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park ponovno opozarjamo na neprimernost postopka imenovanja direktorja in dajemo pobudo za spremembo predpisov, ki urejajo predmetno področje, na način da:
a) mora kandidat za direktorja izpolnjevati pogoj poznavanja vsaj eno temeljnih področij delovanja Javnega zavoda Triglavski narodni park,
b) se na svetu Javnega zavoda Triglavski narodni park predstavijo in obravnavajo vsi kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje,
c) svet Javnega zavoda Triglavski narodni park daje obvezujoče soglasje k imenovanju direktorja.
S tem sklepom se poleg Ministrstva za okolje in prostor seznani tudi Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije.

- Svet Javnega zavoda Triglavski narodni park je po predstavitvi predlaganega kandidata in opravljeni razpravi oblikoval in soglasno sprejel mnenje, da se o ustreznosti predlaganega kandidata ni mogoče opredeliti, ker se na seji niso predstavili in obravnavali tudi ostali kandidati, ki izpolnjujejo pogoje predmetnega razpisa.«

***

Kandidat je ob predstavitvi uvodoma poudaril, da je daljni sorodnik dr. Mihe Potočnika. V uvodu mojega nastopa sem zato povedal, da je bil Smrčarjev Miha, predvojni alpinist, skalaš, gorski reševalec, predsednik in častni predsednik Planinske zveze Slovenije, kot doktor pravnih znanosti, eden od avtorjev odloka o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park v letu 1961 (in kasneje prvega zakona leta 1981), ko je bilo zavarovano 2000 ha veliko območje. Takratno dogajanje ima ob tej svetli plati tudi svojo drugo plat: istočasno si je Vlasto Kopač prizadeval za zavarovanje Kamniških planin, vendar je vedno naletel na odgovor, da bodo Grintovci prišli na vrsto takoj, ko dobimo Triglavski nacionalni park. Žal se to ni zgodilo še nadaljnjih dvajset let, Kamniško-Savinjske Alpe pa še danes niso zavarovane.

Dr. Miha Potočnika sem osebno spoznal leta 1993 ko je v Predsedniški palači sprejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu. Isto leto ali leto kasneje sem ga skupaj z Jankom Mirnikom peljal na srečanje planincev treh dežel v Šmohor/Hermagor pod Mokrinami (Avstrija) in ga kasneje obiskal doma v Ljubljani in v njegovi počitniški hiši v Stari Fužini ob Mostnici.

***

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

TRIGLAVSKI NERODNI PARK

***

P. s.: Opravičilo: zaradi tehničnih težav objavljanje bloga ni bilo mogoče …

  • Share/Bookmark

PISMO ZGODOVINARJU

Nedelja, December 19th, 2021

Spoštovani dr. Peter Mikša,

ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (2. februar 1921) sem kot poznavalec njihovega dela in občudovalec širine njihovega takratnega gorniškega udejstvovanja pripravil obrazložitev predloga za podelitev državnega odlikovanja, ki ga bom posredoval Uradu predsednika Republike Slovenije.

Kot raziskovalca in avtorja knjig in člankov o Turistovskem klubu Skala te prosim za pomoč in te sprašujem, komu naj bo državno odlikovanje vročeno, če naj bo podeljeno “za ohranjanje tradicije in duha skalaškega delovanja, za gojitev slovenskega gorniškega izročila, za skrb za skupno gorniško prihodnost in ohranjanje slovenske nacionalne biti”.

Naj bo/do prejemnik/i državnega odlikovanja:
a) Planinska zveza Slovenije,
b) Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
c) Slovenski planinski muzej,
d) Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
e) Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov in Slovenski planinski muzej,
f) slovenske planinke in planinci, doma in po svetu,
g) slovenske gornice in gorniki, doma in po svetu ali
h) slovenske pohodnice in pohodniki.

Za pomoč in odličen odgovor se ti že v naprej zahvaljujem. (Glede na to, da si vajen javnega delovanja upam, da te javnost tega pisma ne moti preveč.)

V pričakovanju odličnega odgovora te lepo gorniško pozdravljam,

Borut

  • Share/Bookmark