Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

AKCIJA? AKCIJA!

Četrtek, November 1st, 2018

National Geographic Slovenija je v letošnji junijski številki poročal o tem, kako plastika ogroža življenja živali in da pomeni tveganje za zdravje ljudi. Članek z naslovom Utapljamo se v plastiki je izjemno nazorno razgrnil problem, ki ga ne želimo videti. Od njene iznajdbe pred sto leti je plastika postala del vsakdanjega življenja. Toda vsako leto je v morju konča osem milijonov ton.


Naslovnica junijske številke National Geographic Slovenija.


Justin Hoffman/National Geographic

Kmalu po izidu številke smo reagirali tudi naročniki priljubljene revije, saj smo jo dotlej v nabiralnike dobivali ovite v plastiko. Uredništvo rumenega okvirja je moralo ukrepati in že naslednja številka je prišla zavita v papirnato kuverto.


Kot pravi pregovor: da se, če se hoče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ja, edino kar šteje je akcija. Je naslednji na potezi Planinski vestnik?

***

Več:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

  • Share/Bookmark

S KODEKSOM NAD KODEKS NARAVE

Torek, Oktober 30th, 2018

Pred mesecem dni (27. septembra 2018) je 27 sodelujočih slovenskih organizacij, ustanov in projektov (med njimi je tudi PZS – Pohodniška zveza Slovenije) predstavilo kodeks obnašanja v naravi v Sloveniji, ki so ga poimenovali Obisk v naravi.


Odprta ali priprta vrata?

Kodeks je »neke vrste dogovor med lastniki zemlje, vzgojnimi organizacijami, ki svoje dejavnosti izvajajo v naravi, ostalo civilno družbo in pristojnimi institucijami. Cilj kodeksa je bolje informirati obiskovalce narave ter turiste, kako se v Sloveniji obnašamo v naravi.«

Spomnimo:

slovensko gorništvo je po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 oblikovalo nenapisana pravila obnašanja v gorah. Po vzoru začetnikov in njihovih požrtvovalnih naslednikov – slovenski gornik »ljubi naravo, domovino in gore, ima nesebičen in požrtvovalen odnos do planinskih sotovarišev, je iskren borec za človeške vrednote, ceni bratsko sožitje med ljudmi in vse, kar je napredno in humano.« Skupščina Planinske zveze Slovenije je 2. junija 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev, ki ga je sestavil dr. Teodor Tominšek. Kodeks je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov.

Medtem so nastali še številni drugi kodeksi, ki bodisi veljajo v zavarovanih območjih, v posameznih pokrajinskih prvinah ali glede na namen obiskovalcev narave (glej spodaj).

Vsakdo mora prevzeti odgovornost za odločitve v vsakdanjem življenju. Vse posamezne odločitve se namreč seštevajo. Kodeksove usedline se nalagajo kot skladi kamninskih usedlin. Kaj nam sporočajo?

***

Kodeks Obisk v naravi je razdeljen na pet sklopov/poglavij: spoštovanje do narave, do sebe, do drugih, do lastnine in do lokalne skupnosti.

Spremno besedilo kodeksa Obisk v naravi govori o »zaslugi pripravljenosti lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč, da sprejmejo prost dostop obiskovalcev …«. Ta ocena zgodovinsko ni točna, o tem največ pove zgodovina razvoja Triglavskega narodnega parka. Lastniki zemljišč so bili ves čas proti (in so še danes), zgolj in samo zakonska zaščita je s prisilo uzakonila sedanje stanje, ki pa ga marsikdaj in marsikje skušajo izpodbijati. Znanih je kar nekaj primerov v sodobnosti, ko so morala planinska društva zapreti ali prestaviti dele starih planinskih poti, ker so (novodobni) lastniki po desetletjih nemotene uporabili onemogočili prost prehod.


Idila življenja, ki osrečuje.

Dokument/kodeks bi moral uvesti pojem souporaba narave. Čeprav so pri njem sodelovala tudi združenja lastnikov zemljišč, pa je kodeks naravnan zgolj na dolžnosti obiskovalcev, ne pa tudi na dolžnosti lastnikov. Zato bi bilo treba definirati tudi pojem skupnosti obiskovalcev narave, ki jo na eni strani sestavljamo (večinoma anonimni) posamezniki, na drugi strani pa vidna in organizirana (z zakonom celo opredeljena kot delujoča v javnem interesu) civilna družba.

• Pri smeteh bi bilo treba poudariti tudi njihovo ustrezno ter dosledno razvrščanje in ne zgolj odlaganje.
• Nikjer ni izpostavljena vloga vodnikov (različnih vrst; tudi glede na (ne)pridobitnost), tistih, ki v naravo vodimo skupine obiskovalcev. Naša vloga je izjemno velika in se začne že z premišljenim načrtovanjem obiska (časovnim, prostorskim, številčnim, organizacijskim …). Naj zgolj spomnim na preživeti pohod Sto žensk na Triglav …
• Posebej bi bilo treba poudariti pomen vzgoje in izobraževanja ter različnega usposabljanja. Zlasti v uradnem šolskem sistemu uveljavljenih oblik gostovanja otrok in mladostnikov v naravi (športni dnevi, šole v naravi , dnevi dejavnosti …) in aktivnih učečih oblik (izleti, tabori …) v okviru prostovoljskih organizacij (taborniki, skavti, gorniki …), katerih delež in pomen je v resnici neprecenljiv.
• Iz kodeksa ne izhaja, da narava prinaša tudi tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. O nesrečah v naravi s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej. Sporočila »narava/strela je ubila …« so neprimerna.


Nahrbtnik je pa kje?

• Lastniki zemljišč bi se v kodeksu morali zavezati k opuščanju dejanj, posegov, ki začasno ali trajno zmanjšujejo doživljajsko in estetsko vrednost narave. O posegih bi bilo treba voditi stalen souporabniški dialog in to ne samo z upravnimi organi (na vseh ravneh in številnih področjih), ki praviloma nesnovnih potreb obiskovalcev v postopkih odločanja ne upoštevajo.
• O obisku narave bi bilo treba poročati pošteno in zadržano. Komercialna sporočila kot na primer narava kot kraljestvo svobode so neumestna.
• Spoznavam in uporabljam lokalna imena. Namesto lokalna (angleško local) bi moralo pisati krajevna, saj so le ta nastala z “opredeljevanjem pojma po imenu in imena po pojmu”. Za večino stvari, ki so ga obdajale, je izbral imena domačin – pastir, poljedelec, ki je po mnenju Badjure »natančen, zelo bistroumen opazovalec narave, obdarjen s tenkim čutom za izražanje raznovrstnih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«.
• Kodeks ne vključuje zelo pereče problematike kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja, še zlasti pa fotografiranja/snemanja iz zraka (s pomočjo dronov). Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Motorji ali avtomobili: kaj je večji problem, to je zdaj vprašanje.

• Nujno bi bilo treba v kodeks vpeljati zagovorništvo narave; etika narave ima za to obliko že dlje časa na voljo ustrezne idejne, teoretične in praktične rešitve.
• Kodeks je v celoti zaobšel problematiko bivakiranja in prenočevanja v naravi zaradi preživetja, vzgoje in izobraževanja/usposabljanja in raziskovanja (pobuda temno nebo, ki opozarja na problem svetlobnega onesnaževanja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje nasploh).

Ne glede na veliko število sodelujočih organizacij, ki jim ni mogoče očitati kompetenc, pa je očitno, da so razen tega, da so nekatere pustile nesorazmerno močno sled v besedilu, delovale premalo vključujoče, celostno in aktualno/sodobno.


Obisk v naravi.

***

Kako v kodeksu kljub vsemu prepoznati dobre namene in pomagati, da bo kodeks Obisk v naravi s papirja, ki prenese vse, zaživel v vsej vsebini?

Gre za vsebinske pogoje, kriterije in merila »pravnosti«, med katerimi sta na prvem mestu moralna utemeljenost prava in pravičnost. Predvsem pa ne pozabimo koncepta vladavine prava, o katerem dr. Andraž Teršek pravi:
»Vladavina prava je predvsem vladavina vsebine, ki že v izhodišču pritiče pravu kot konceptu in kot mehanizmu za urejanje skupnega življenja ljudi v družbi. To je vsebina, ki pravo določa, ki pogojuje njegovo zavezujočo moč (ga dela legitimnega ali upravičenega) in ki jo pravo zato mora vsebovati in uresničevati – če želi ostati pravo in legitimno zahtevati poslušnost. Ta vsebina je tisto, kar pravu preprečuje, da bi delovalo kot gola tehnika gospodovanja

***

Več v:

Devet planinskih

Gozdni bonton 1 2

Bonton Triglavskega narodnega parka

Bonton narava

Bonton gore

Bonton kamnine

Častni kodeks slovenskih planincev

Počasi o kodeksu

  • Share/Bookmark

ALJAŽEVI SKRBI ZA VARNOST V GORAH BI MORALI SLEDITI

Ponedeljek, Oktober 29th, 2018

(Novinar Večera Aleš Kocjan je pripravil pogovor z mano. Pogovor, ki je bil objavljen v časopisu Večer v ponedeljek, 29. okrobra 2018, poobjavljam z dovoljenjem.)

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?

“Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem.”


Z razgledom na Triglav. (Fotografija: Mateja Peršolja)

“Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok”

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.

“Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov … To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom.”

Je to posledica povečanega obiska?

“Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora.”


Kraljevska barva Triglava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

OD ENA DO PET
Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?

“Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh.”

Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
“Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja.”

Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
“Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna.”

Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
“Okrog 40-krat.”

Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?

“Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)”

***

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino.”

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.

“Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo.”


Spoštovanje gora se začne s prvim korakom. (Fotografija: Borut Peršolja)

“Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti”

Kaj so ključni vzroki za nesreče?

“Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah.”

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek …

“Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti.”

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave”

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?

“Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov.”


Grebenska rez je vez z življenjem, kot je mrak vez dneva in noči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ “pleh z dušo”, so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.

“To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti.”

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?

“Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici.”

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?

“Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način ‘razlastila’ PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa.”

Kaj vas je zmotilo?

“Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor … S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila.”


Uresničenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Dodano 31. 10. 2018, objavljeno v Dnevniku 30. 10. 2018:

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (4)

Četrtek, Oktober 25th, 2018

Pravzaprav v nederje Zemlje. Briška jama, znana tudi kot jama pri Briščikih (italijansko Grotta Gigante ali Grotta di Brisciachi).

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Torek, Oktober 23rd, 2018

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ČRNO ZLATO V SVETLI DUŠI

Sreda, Oktober 17th, 2018

Vabilo na odprtje razstave je prišlo iznenada, komaj kak dan prej. Reportaža, ki je prerasla v razstavo, je sicer nastala že leta 2014, a je, silovito, kot zna to ubesediti BOBO, privrela med naključne opazovalce zdaj, na pragu čudovite jeseni.

Ta kontrast – indijansko poletje zunaj in “vsakodneven trud brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek” (besede Iztoka Premrova iz kataloga ob razstavi) je resničnost in izčiščena lepota tega sveta. Edinega, ki ga še in že imamo.

Pojav pobiralcev premoga in rud je sicer star, poznamo ga tudi iz zgodnje zgodovine odkrivanja naših gora. Za temi izkopanimi in pobranimi zgodbami poletje za poletjem hodi Janez Bizjak z ekipo arheologov. In odkriva, plast za plastjo, nas same, našo zavest in naš odnos do sočloveka.

Rjavi premog iz okolice Tuzle v Bosni in Hercegovini je v času, ko se planet pregreva, zgodba posameznikov s človeškega in planetranega roba, ki se v rudarski agoniji borijo za svoj kos kruha ter za preživetje lastnih družin. BOBO, ki je leta 2016 skupaj s kolegi agencije Reuters prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah, je v dogajanje spet in ponovno vpletel svojo socialno občutljivost, svojo jezo nad kruto lepoto življenja in jo v svoj spomin vklesal na vrhunski, sebi lasten način: z avtentičnim fotoreporterskim pričevanjem.

Ni bolj črnobelega sveta kot je fotografija. In ni bolj neposrednega človeka, kot je Srdjan Živulović.

***

Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. oktobra 2018 v mali galeriji Cankarjevega doma in je na ogled do 18. novembra. Vstop v malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

LOFOTI (2)

Ponedeljek, Oktober 8th, 2018

(Prvi del fotopisa.)

Ostrina izstopa v vsem: v obliki površja, v občutenosti podnebja, v prilagojenosti življenja. Doživetje simbolno in dobesedno napolnjuje voda v vseh agregatnih stanjih: fjordi, jezera, močvirja, padavine. Vtisi in spomini pa se vrtijo okrog vrhunske samosti.

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark