Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZBIRKA ZEMLJEPISNIH IMEN

Nedelja, Januar 28th, 2018

V Sloveniji imamo uradno zbirko zemljepisnih imen – Register zemljepisnih imen, ki ga vodi Geodetska uprava Republike Slovenije. Gre za uradno državno evidenco in vsebuje imena objektov, ki so stalna in imajo neko časovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto (Pogorelčnik 1999, 107). Pogorelčnikova dodaja, da “… to v glavnem velja tudi kot definicija zemljepisnega imena …” (Pogorelčnik 1999, 108). V Register zemljepisnih imen so bila zajeta zemljepisna imena s temeljnih topografskih načrtov in državnih kart različnega merila (1 : 5.000/10.000, 1 : 25.000, 1 : 250.000, 1 : 1.000.000).

Zemljepisna imena z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 so bila od leta 1996 do leta 2002 deležna celovitega topografskega pregleda (Peršolja 2002, 369). V petih raziskovalnih projektih, ki so potekali na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, smo pregledali 184 listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000. Pregledana so bila zemljepisna imena na 91,5 % vseh listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000.

V letu 2001 je bil pripravljen Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije, ki vsebuje 842 zemljepisnih imen na zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 1.000.000. Zgoščeni imenik zemljepisnih imen obsega 463 standardiziranih zemljepisnih imen na območju Slovenije in nestandardizirana zemljepisna imena izven Slovenije: 53 na območju Italije, 127 na območju Avstrije, 16 na območju Madžarske in 183 na območju Hrvaške (Peršolja 2002, 370). Imenik obsega tudi 138 kazalk (Ankaran/Ancarano → Ankaran), tako da zgoščeni imenik obsega skupaj 980 zemljepisnih imen. Poleg pravopisno pravilnega zapisa zemljepisnega imena sta za vsako zemljepisno ime v seznamu dodana lega v Gauβ-Krügerjevi projekciji in tip zemljepisnega imena. Podatki o standardizaciji zemljepisnih imen so vnešeni v Register zemljepisnih imen.


Zgoščeni imenik zemljepisnih imen.

V letu 2002 je bil opravljen pregled zemljepisnih imen na preglednem zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 250.000. Seznam zemljepisnih imen je bil posredovan v postopek standardizacije Komisiji za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Rezultat standardizacije je imenik standardiziranih imen na območju Slovenije z nestandardiziranimi imeni zunaj Slovenije in pregledni zemljevid v merilu 1 : 250.000 z vsemi imeni. Imenik zemljepisnih imen Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000 je objavljen na hrbtni strani Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000. Na karti je prikazanih prek 8000 zemljepisnih imen, od tega 4272 na območju Republike Slovenije. Na slovenskem državnem območju predstavljajo večino imen naselja (3609), sledijo oronimi (345), hidronimi (277) ter pokrajinska imena (41). Na karti so prikazana vsa slovenska naselja z več kot 200 prebivalci.

Podatek, da ima Slovenija približno 200.000 zemljepisnih imen (Pogorelčnik 1999, 107), se nanaša izključno na Register zemljepisnih imen in na zemljevide, s katerih so bila zemljepisna imena zajeta v register. V to številko so všteta zemljepisna imena na območju Republike Slovenije in sosednjih držav. Čeprav sodijo zemljevidi med najbolj uveljavljena sredstva za posredovanje zemljepisnih imen, pa zaradi tehničnih omejitev in drugih razlogov zemljevidi ne vsebujejo vseh zemljepisnih imen, ki so v pokrajini. Zato omenjeno število zemljepisnih imen ne vključuje številnih zemljepisnih imen, ki so ohranjena v različnih pisnih in drugih virih. Jasno je, da omenjeno število ne upošteva tudi zemljepisnih imen, ki živijo samo v ustnem izročilu med ljudmi. Ocena števila vseh slovenskih zemljepisnih imen zaenkrat ni možna.

V pokrajini najdemo številna zemljepisna imena, ki jih ni na omenjenih zemljevidih, pa tudi zemljepisna imena, ki jih sploh ni na nobenem zemljevidu. Ker so zemljepisna imena del kulturne dediščine vsake pokrajine, je treba tudi ta zemljepisna imena sistematično zbirati in preučevati. Glede na značaj uradne zbirke zemljepisnih imen in glede na tehnične omejitve objave zemljepisnih imen na zemljevidih ne moremo pričakovati, da bi za ta zemljepisna imena skrbeli v okviru Registra zemljepisnih imen. Zato predlagamo ustanovitev Slovenske zbirke zemljepisnih imen, v okviru katere bi sistematično zbirali, obdelovali in hranili tista zemljepisna imena, ki niso zajeta v Registru zemljepisnih imen.

Preglednica 1: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta s temeljnega topografskega načrta v merilu 1 : 5.000/10.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).

Preglednica 2: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).
Preglednica 2 (PDF 76 KB)

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

ZEMLJEPISNO IME NA ZEMLJEVIDU

Nedelja, Januar 21st, 2018


Savinjske Alpe. (Zbornik Planinskega društva Kamnik, 1993, stran 38)

Ime na zemljevidu je znak, karta pa je pomanjšana slika (dela) Zemljine površine. Naloga zemljevida je prikazati to površino čim bolj objektivno in stvarno. Iz tega lahko sklepamo, da bo vsebina zemljevida toliko boljša, točnejša in kakovostnejša, kolikor več zemljepisnih imen bo izpisanih na njej (Stepanov, 1984). Z vidika geografske stvarnosti bi tako tudi moralo biti. Kot bomo videli, ta logična povezava ni tako enostavna, kot zgleda, saj zmanjšana zemeljska površina ne omogoča vnašanja vseh zemljepisnih imen.


Knafelcev zemljevid Julijskih Alp iz leta 1910. (Vir: Slovenski planinski muzej)

V kartografiji se poudarja dvojni pomen zemljepisnih imen: uporabni oz. praktični ter znanstveni.

Težnja, da se na karto da čim več imen, pogosto pripelje do prevelike obremenjenosti z imeni, ki potiskajo v ozadje ostalo vsebino in karta zato postane nejasna. Na podoben način lahko težnja po jasnosti privede do tega, da karta postane oskubljena, brez imen in tako izgubi na informativni vrednosti. Napačna je tudi težnja po enakomerni razporeditvi imen po celotni površini zemljevida, saj imena najpogosteje niso enakomerno porazdeljena po površini. Zato sta fazi določevanja števila imen in pravilna obremenitev zemljevida izjemno pomembni.

Na zemljevidu se torej nikoli ne pojavijo vsa zemljepisna imena, ki se pojavljajo v pokrajini, ampak samo njihovo neobhodno število, ki je odvisno od namena, vsebine in merila zemljevida, pa tudi od kakovostnih in kvantitativnih značilnosti ter značaja prvin vsebine, na katere se ime nanaša.

Število zemljepisnih imen, ki se pojavijo na določenem zemljevidu je odvisno od vsebine zemljevida, njenega namena in merila.

Obremenitev zemljevida z zemljepisnimi imeni se definira s površino, ki jo imena zavzemajo s svojimi notranjimi konturami. Izraža se v odstotkih, ki so rezultat razmerja med uporabljeno površino zemljepisnih imen izraženo v mm2 na enem cm2 zemljevida. Da obremenitev z imeni ne bi vplivala na jasnost oz. preglednost zemljevida, to razmerje ne bi smelo biti večje od 10 do 15 %, kar je zlasti odvisno od splošne obremenitve zemljevida, pa tudi od vrste, velikosti in števila črk.

Iz preglednice je razvidno, kako se na nemških topografskih zemljevidih spreminja obremenitev z imeni, ki so v naravi na površini 553 km2, oz. na 8848 cm2 v merilu 1 : 25.000 in 553 cm2 v merilu 1 : 100.000.


Dolina Triglavskih jezer. (Leon Koporc v Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.)

Relativno veliko število imen na zemljevidih majhnega merila dosežemo z zmanjšanjem srednje velikosti črk s katerimi jih izpisujemo (tretja in šesta vrstica v preglednici). Z zmanjšanjem merila se povečuje tudi obremenjenost zemljevida, pri čemer se znatno poveča odstotek imen naselij (četrta in peta vrstica v preglednici), medtem ko se število imen ostalih prvin vsebine zmanjšuje.

Razen imen in dogovorjenih topografskih znakov se na zemljevide dodajajo tudi pisna pojasnila oz. okrajšave, s katerimi se poudarja najpomembnejša kakovostna značilnost, ali se dodajajo številčne vrednosti, ki kažejo na njihove najpomembnejše kvantitativne značilnosti. Na ta način se zmanjšuje skupno število dogovorjenih znakov.

Od imen, ki so zapisana na zemljevidih, se pričakuje izpolnjevanje naslednjih zahtev:
• da so izpisana v celoti,
• da je zapis pravilen,
• da je dosežena jasnost in preglednost branja.

Izpolnjevanje teh zahtev je odvisno od izbora imen, preverjanja napisov imen, od pravilne postavitve imen na zemljevidu glede na objekt, ki ga označuje ter z razporeditvijo imen glede na ostale kartne prvine.


Manjšinska jezikovna ozaveščenost (ali pretirana nemška uslužnost?) PD Kranj na vogalu Kranjske koče na Ledinah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri načrtovanju izpisa imen je potrebno upoštevati še:
• racionalnost pri uporabi prostora na zemljevidu,
• izgled in sodobnost v stilu oz. oblikovanju,
• preglednost ter možnosti za reprodukcijo.

Najboljše rezultate dosegamo s celostnim izborom tipa, oblike in velikosti črk s katerimi se izpisujejo imena, kakor tudi z izborom barve, s katerimi se tiskajo. Splošna zahteva je, da se zemljepisna imena harmonično vklapljajo v vsebino zemljevida oz. da z njo tvorijo enkratno celoto.

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Nedelja, Januar 14th, 2018

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2018

Sreda, December 27th, 2017

Vsako leto nadaljujemo tam, kjer smo končali. Obiskovalci gora smo tisti, ki ohranjamo moč in voljnost, da pri težavni nalogi – priti na vrh – vedno znova začnemo od začetka. Vedno startamo v dolini, tja se tudi vedno vrnemo in le redko moremo začeti tam, kjer smo prejšnjič nehali. Že prehojeno pot je treba ponoviti – tu ni nobene bližnjice.

Če ne moremo oditi na turo, naredimo njen izkušenski potek v glavi.

Če ne moremo hoditi počasi, večkrat hitro s pogledom zaobjemimo širni razgled.

Če ne moremo doseči vrha, se ne izognimo odločnemu sestopu v vhodišče.

Če na planinski poti ne moremo pozdraviti mimoidočega, si vzemimo premor v življenju.

So poti, ki jih z lahkoto hodimo in so počitki, ki jih z veseljem končamo.

Srečno in izpolnjeno leto želim.

***

Enkrat pa vse mine.

(v spomin Janezu Remsu, ki se je poslovil na božični večer.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE

Četrtek, December 14th, 2017

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

Nedelja, December 10th, 2017

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je mednarodna javnost leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora so Izzivi gorskih območij: podnebne spremembe, lakota, migracije/Mountains under Pressure: climate, hunger, migration.


Obetaven letošnji začetek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj milijarda ljudi živi v gorskih območjih, več kot polovica človeštva pa je na gore vezana pri oskrbi z vodo, hrano in obnovljivo energijo. Gore so pod velikim pritiskom zaradi podnebnih sprememb, degradacije zemljišč, rabe tal in naravnih nesreč. Vse to ima lahko daljnosežne in uničujoče posledice za gorske skupnosti in ves svet.


Vzorec pisanega življenja v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odtis obiskovalcev gora. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje zahtevnim danostim: življenje z veliko začetnico! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so tudi zgodnji znanilec podnebnih sprememb. Ker se podnebje še naprej segreva, se gorska ljudstva – med njimi so tudi najrevnejša in tista, ki se stalno soočajo s pomanjkanjem hrane – spoprijemajo še z večjimi težavami kako preživeti v teh razmerah. Naraščanje temperature prav tako pomeni, da se gorski ledeniki talijo hitreje od napovedi, kar odločilno vpliva tudi na zaloge pitne vode, od katerih so odvisni tudi milijoni ljudi na ravninskih območjih.

K sreči imajo gorske skupnosti bogato znanje, dediščino in izkušnje, vse pridobljeno s trdim življenjem in nenehnim prilagajanjem številnih generacij. To jim omogoča razvoj novih strategij za uspešno prilagoditev na podnebne spremembe.


Spravljeni spomin. Narodna galerija v Oslu (Norveška). (Fotografija: Borut Peršolja)


Konkretno zeleno. (Fotografija: Borut Peršolja)

In v Sloveniji?

Redke so države, ki imajo skrb za gorska območja zapisano celo v ustavi. Slovenija je morda celo edina, saj Ustava Republike Slovenije v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja, v 71. členu (varstvo zemljišč), v tretjem odstavku določa:
»Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.«

Ne bom presenečen, če tega niti ne veste, pa čeprav ustava letos praznuje že 25. obletnico!


Živeti v Alpah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorsko in hribovsko ustavno programsko načelo velja za kar 72 % vzpetega površja Slovenije (gorniško klasičen alpski svet obsega zgolj 42 % površja), v njem pa se nahaja kar 55 % vseh kmetijskih zemljišč v državi. Kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo na večjih nadmorskih višinah, imajo zaradi krajše vegetacijske dobe znatno omejen izbor kmetijskih rastlin in količinsko nižje pridelke na hektar. Register kmetijskih gospodarstev navaja, da nad 500 metri nadmorske višine močno prevladuje trajno travinje, ki predstavlja kar 95 % vseh kmetijskih zemljišč, le 5 % pa predstavljajo njive. Zaradi tega prevladuje ekstenzivna živinoreja.


Gorska območja: 72 % Slovenije. (vir: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja)


Planina Korošica (Karavanke): loveče ravnovesje klasičnega kmetijstva in novodobnega gorskega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kmetije se v gorskih območjih soočajo z velikimi nakloni kmetijskih zemljišč, zato je pogosta uporaba dražje, specialne mehanizacije in/ali več ročnega dela. Stroški tako pridelane krme ali hrane so zato višji. Zaradi naravnih danosti prevladujejo biotsko bogata travišča, ki so pogosto vključena v omrežje Natura 2000. Z nadaljnjo rabo in obdelanostjo kmetijskih zemljišč pa se ohranjajo značilni habitatni tipi in vrste.


1554 metrov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Napovedovalka dnevne in urne prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zdi se, da je v praksi ustavno zagotovljena skrb – še zlasti v finančnem pogledu – vezana zgolj na kmetijsko področje. Med štirinajstimi Ukrepi razvoja podeželja (iz programskega dokumenta Program razvoja podeželja 2014–2020) sta dva neposredno povezana z gorskimi območji:
- Ukrep 8: Naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje in
- Ukrep 13: Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.

Med neposrednimi plačili na površine in živali deluje ukrep Podpora za mleko v gorskih območjih, ki je namenjena ohranitvi proizvodnje mleka na področjih s slabšimi pogoji za proizvodnjo mleka.


Do kdaj še? Do jeseni! (Fotografija: Borut Peršolja)


Do kdaj še? Do ponovnega taljenja snega! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ves preostali »gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih« pa ostaja podvržen stihiji zelenega turizma in z njim povezanega nebrzdanega pohodništva.


Gore niso lepa kulisa. Gore so do skrajnosti izostreno življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V obdobju 2007–2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov vzpodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah)

Se pa zaradi akcije Brati gore izboljšuje kulturni napredek. Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico, množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih društev.


Prebirati ali nabirati? (Fotografija: Borut Peršolja)


Reciklirani brlog na Norveškem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Z ZAKRIVLJENO PALICO V ROKI

Četrtek, December 7th, 2017

Saj poznate tisto uglasbeno slovensko narodno vižo na besedilo iz pesmi Veseli pastir, ki jo je napisal Simon Gregorčič?

»Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.«

Če je bila še nedavno zakrivljena le tista (smučarska) palica, ki je srečno prestala padec ali tista, ki jo je po svojem navdihu oblikovala drevesna narava, temu zdaj ni več tako.


V akciji. (Fotografija: Luka Peršolja)

***

Začelo se je aprila letos s telefonskim klicem Emila Janca (Trico d.o.o.) iz Sebenj pri Tržiču. Povedal mi je, da izdeluje palice Natural Walk za hojo v hribe in ga zanima, če bi jih lahko preizkusil. Dobila sva se v Domžalah, razložil mi je njihov koncept delovanja, podrobno razložil tudi nastanek palic Natural Walk, gradiva, iz katerih so izdelana in mi izročil lično oblikovano kartonasto škatlo. V njej so bile palice Natural Walk, ki sem jih hitro in enostavno sestavil po priloženih in nazornih navodilih.

Najbolj opazna značilnost palic Natural Walk je njihova zakrivljenost. Krivina naj bi omogočila čim bolj naravno gibanje rok, brez nevidnega, a menda stalnega izogibanja lastnemu telesu (priznam, da tega pri običajnih palicah doslej nisem opazil).


Lična embalaža z zanimivo vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Palice Natural Walk: angleško ime za slovensko znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Druga izstopajoča poteza je lesen T ročaj, ki izkorišča moč palca. Ročaj je iz lesa jêsena, ki po besedah proizvajalca »človeka navdaja s harmonijo in vsesplošnim dobrim počutjem«.

Tehnične značilnosti palic Natural Walk:
- gradivo: aluminij
- teža: 295 g
- dolžina: 145 cm; sestavljena: 98 cm; razstavljena: 79 cm
- število delov: 3
- zapiralo: sistem S-lock, ki omogoča enostavno in hitro nastavljanje dolžine palice.
- konica: kratka konica + karbidna trdina + krpljica (premer 40 mm) + gumijasta podloga za trde površine.


Počitek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Palice Natural Walk sem preizkusil večkrat, opazovalno pa šestkrat, v treh letnih časih, podnevi in ponoči, v poletni vročini in hladnem dežju. Površje, kjer sem izvajal hojo in plezanje, je segalo od Istre, Posavskega hribovja, Velike planine, Karavank do Grintovcev.


Razredčenost razgleda na Veliki planini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Barvita jesen v Karavankah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Opažanja, ki sem jih zaznal vsaj na treh celodnevnih preizkusih (vodil sem dnevnik uporabe):

- Palice Natural Walk so takoj opažene. S svojo obliko vzbudijo pozitivno zanimanje ljudi. Moteče pa je angleško poimenovanje palic.
- Za mojo telesno višino jih pri hoji skoraj ni bilo treba podaljševati; zgoraj in spodaj sem imel ves čas nastavljeno dolžino pri oznaki 1. Tudi pri sestopu sem palice Natural Walk podaljševal zelo redko.
- Nasploh je morda (zložena) dolžina slabša stran palic Natural Walk. Zložljivost, zlasti na stenskih poteh, nekako ne pride do izraza.
- T oprijem se mi je zdel izjemno uporaben in nevede je roka ves čas (po ravnem, ob vzponu in sestopu) segala po njem. Večkrat ko sem palice uporabil, bolj sem uporabljal T oprijem. (Sprva me je v pregibu desnega palca žulilo, a sem z nekaj pomoči brusnega papirja ujel ustrezen lasten prijem.)
-Prijetno me je presenetilo spoznanje, da je T oprijem prišel do izraza v temi, kjer dlani niso slepo iskale navidezne opore, kot se mi to dogaja pri klasičnem oprijemu.


Leseni T oprijem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Podplat palice. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Sprva je bil občutek, zaradi ukrivljenosti in pričakovanja nezadostne trdnosti opore, zlasti pri sestopu, previden in nezaupljiv. S pogostejšo, redno uporabo palic Natural Walk je ta občutek izginil, res pa je, da z obremenitvijo – na primer v vesi telesa – nikoli nisem šel do konca ali čez. Po večjem upogibu so se palice Natural Walk vrnile v prvotno obliko in kolikor lahko opazim, imate obe palici še vedno enako (začetno?) krivino.
- Zapiralni sistem za prilagajanje dolžine palic Natural Walk je bil ves čas učinkovit, palice so se mi nenadejano zložile zgolj enkrat, v posebni situaciji ob sestopu, pri čemer so se tudi takrat zložile počasi in ne sunkovito, zaradi česar nisem niti za hip izgubil ravnotežja.
- Na splošno je uporaba palic Natural Walk prijetna, se mi je pa ob hitrejšem sestopu nekajkrat zgodilo, da so se tresljaji, ob dotiku palice s trdo, kamnito podlago, prenesli v levi komolec kot nekakšno neprijetno gomazenje.
- Kadar sem se palic Natural Walk naveličal, sem jih zložil in jih nesel pritrjene na nahrbtniku. V svetli širini območja poti se – v nasprotju z mojimi pričakovanji – niso zatikale nikamor.
- Pri vzdrževanju palic Natural Walk sem se držal navodil proizvajalca (PDF 1,8 MB), ki priporoča, da po uporabi sprostimo spojne mehanizme, mokre palice pa razstavimo, obrišimo s suho krpo in jih razstavljene pustimo čez noč, da se na zraku osušijo. Palice Natural Walk so po večkratni uporabi seveda spraskane, vendar so navzven še vedno videti dobro ohranjene, predvsem pa ohranjajo visoko raven funkcionalnosti.
- Misel ob prihajajočih praznikih: mogoče so palice lahko unikatno darilo …


Življenjsko vodilo, s palicami ali brez njih. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.


Vabilo, ki ne dopušča popuščanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ali kot je zapisal France Stele:

»Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark