Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

ZELENA OS NE POTREBUJE POSPEŠKA

Četrtek, Maj 24th, 2018

(Ne gre za impresijo enega dne, niti enega letnega časa.)


Za Bistrico, kot že od nekdaj pravimo Domžalci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zgodnja toplota in deževno spokojni dnevi so ustvarili dihajočo pomlad. Gabri so bili videti kot ploha zastav. Tu in tam je med bledim listjem javorov in slezasto rjavimi hrasti kričala vsiljiva vrba. Sonce je modrosivo sijalo za oblaki, zrak je bil skorajda nepremičen. Dan se je nekako zgostil, kot nanos oljne barve ali kot bi bili zrak, listje in tla meso enega samega organizma. Ivanjščice in zlatice so se cedile iz nepokošenega travnika kot sladki sladoled.

Ob poti so iz leske pognale zelenkaste brčice. Med obvodnim rastjem so v tankem curku tekli potočki Bistrice. Z gladine vode so se dvignile pozne mladoletnice in zaveslale skozi gosti zrak. Iz nasprotnega brega sem zaslišal zvok iz preteklosti, zdaj tako redek v teh koncih – žvižg pasjevodca, ki je želel priklicati svojega psa. Po poti, nasuti z drobnim peskom, sem zavil v zeleni predor visokega drevja, ki me je ločil od tokave in avtoceste.


Živa meja podrhtava v plesu vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Goščava, poraščena z vrbovjem, črnim topolom, jelšo, gradnom in dobom, se je počasi, usklajeno z mojim enakomernim korakom, dvigala pred menoj. Bolj ko sem se bližal zamolkli večerni svetlobi, bolj so se oddaljevali zvoki mesta. Tla so bila popolnoma zdrgnjena od naporov številnih obiskovalcev. Pod že skoraj preperelim listjem lanske jeseni je ležal zeleni mah in blato. En sam živo oranžen lazar je hitel v moji smeri in kazal vnemo po dolgem potovanju. Povsod koprive, rozga, listi čemaža in nobenega drevesa, starejšega od petdeset let. Debelejše veje hrastov že nekaj časa padlo trohnijo.

Gozd, pravzaprav log, se je začel redčiti v bezeg in robido, nato v mehki travnik z vagonom. Ko sem se oddaljeval po poti, sem na mestih, kjer so bile sledi luž, opazil letnice spranega nečesa, kar je bilo še pred kratkim pelod ali cvetni prah. Na drugi strani brega je čepelo pet rac; to so bile prve ptice, ki sem jih zagledal, odkar sem stopil z asfalta. Ko so me opazile, so odracale v vodo in se nekoliko nejevoljno oddaljile.


Okni, ki s prizorom nikoli ne razočarata. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prehod na levi breg sem si olajšal prek mostu ter skozi zatemnjen špalir obrnil smer nazaj proti severu. Redka praprot se je izmenjevala s kresom in grmovnicami, vse se zdaj, po odmerkih močnejše svetlobe, barva v živo zeleno. Še zadnji telohi, ciklame in zvončki so se upogibali na svojih steblih. Prestrašil sem šojo, ki se je z dolgim, visokim zvokom strmoglavo spustila v let skozi krošnje in nad gladino Kamniške Bistrice. Objel me je oblak kresničk in če bi jih lahko, bi jih vzel s seboj.

Zunaj gozda sem imel občutek, da je dan hladnejši. Med drevjem je bilo tako spokojno, tukaj pa je pihal oster, vlažen veter. Hodil sem po poti, ki me je vodila vzdolž hiš, obdanih z ograjami iz količkov in žic. Nobena ptica se ni splašila, niti vrana ali kos ne. Srečal nisem nikogar. Če ne štejem noči, nisem še nikoli videl obvodne bistriške pokrajine, ki bi bila tako opustela. Med ofucano travno rušo, po kateri sem hodil, je kraljeval pesek, ki je z drobljenjem odmeval pod podplati superg.


Ravnina, kjer se pasejo misli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dospel sem do Mostnarjeve brvi. Na moji vzhodni strani se je dvigal Šumberk – miniaturni hrib, ki ob imenskem lepem gozdu skriva pravcato kraško jamo. Zelena trava, ki porašča poplavne nasipe, je bila še vedno posejana z zaplatami svetlo rjave zemlje, ki so jo narinili krti. Nad njo se je raztezala dolga, zabrisana črta hribov, ki so obkrožali siv in povsem obličen Grintovec, najvišji vrh na obzorju. Proti jugu so se hribi z Janč postopoma spuščali globoko proti Ljubljani in pri tem spreminjali barvo iz zeleno v nekakšno modro.

Čeprav je moj pogled segal kilometre daleč, sem se z občutji zmagoslavja, ki so se oklepali najbližjega pogleda strmih Knezovih skal in vrhov najbližjih smrek, počutil varnega. In zadovoljnega. Pokrajina je bila čisto moja. Nekateri ljudje zatrjujejo, da jim je ta delček domovine preveč industrijski in človeško izpraznjen, meni pa je pri srcu. Oziral sem se naokoli v upanju, da bom zagledal prostor, ki mi bo prevzel pozornost, počutil sem se kot mačka, ki sklonjeno čaka na pobeg, brez vsake obrambe pred vetrom in nebom, v brezupnem iskanju zavetišča, a se to k sreči ni zgodilo.

Namenil sem se proti edini točki na zemljevidu, ki bi lahko prekinila to lepotno monotonost, proti domu.


Zlitost barv v pritajenem miru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Kot vsakodnevni obiskovalec tega izjemnega obvodnega prostora, si želim, da bi pristojni:
- na obstoječih pitnikih (sicer bi kazalo namestiti še kakšnega dodatnega; na primer pri vagonu v Študi, na otroškem igrišču v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale) namestili spodaj še dodatno pipo za umivanje obutve (čevljev/škornjev) in pri odtoku namestili robustne rešetke; pot je slabo nasuta, zato pogosto nastajajo luže – te naj kar ostanejo, saj je hoditi po njih zabavno in namesto stroška z vzdrževanjem/nasutjem poti lahko problem rešimo z umivanjem obutve pred odhodom na relativno čist asfalt;
- z minimalno, diskretno LED svetlobo (vir naj bodo sončni paneli) razsvetlili desni del brega Kamniške Bistrice med brvjo pri Mostnarju do zakritega vhoda na otroško igrišče v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale; ta del je že večji del vsakodnevnega večernega časa svetlobno onesnažen (bodisi zaradi prižganih reflektorjev na nogometnem stadionu, zaradi reflektorjev v skate parku in ob teniških igriščih), luči poleti samodejno ugasnejo ob 23. uri, pozimi pa ob 21. uri;
- na obeh bregovih Kamniške Bistrice, od mosta/nadvoza pri restavraciji Park (nekdanji Repovž) do mosta v Študi, na približno vsakih 250 m odprli pogled na Kamniško Bistrico: s premislekom (in izven gnezditvene sezone rac) razredčili drevje in podrast; žuboreča, svetleča, živa voda, ki se peni na kamnitih pragovih/zadrževalnikih proda, je zanimiva in prijetna;
- na dveh, treh mestih, kjer Kamniška Bistrica z nanosi tradicionalno, redno, stalno tvori mivkasto/prodnate sipine, uredili neposreden dostop do vodnega telesa s stopnicami; zdaj bližnjice v strmem bregu ubirajo in nadelujejo predvsem ribiči (in redki avanturistični obiskovalci),
- razmislili o postavitvi opazovalnice za (vodne) ptice, ki jih lahko opazujemo skozi vse leto in v vsakem letnem času in vedno lahko vidimo kaj zanimivega. Zaradi lažjega prepoznavanja je nek nabor ptic lahko z besedo in fotografijo v opazovalnici tudi predstavljen.


Vrtec za vzgojo iskalcev problemov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Axis mundi. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKI IZJAVI TEDNA

Sreda, Maj 23rd, 2018

V prispevku (Nelegalna) pot do ene najboljših destinacij za gorske kolesarje na svetu v oddaji Vroči mikrofon (15. maj 2018) na drugem programu Radia Slovenija gorski kolesar in gorski stražar Jože Rovan – Joc v vlogi predsednika PZS = Pohodniške zveze Slovenije razkrije (posnetek na 16 minuti 48 sekund) resnico o 10.000 km bankin, označenih z znakom za prepovedan promet:

»Trenutno, strogo uradno takih poti (planinskih poti za dvonamensko rabo, opomba BP) v Sloveniji ni, ker strogo uradno sploh ni planinskih poti


To seveda ni planinska pot. Niti pod razno. (Fotografija: Borut Peršolja)


To pa je planinska pot, kot se šika. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V prispevku Ste zares pripravljeni na obisk gora? v oddaji Svetovalni servis (21. maj 2018) na prvem programu Radia Slovenija novinar Jure K. Čokl razpreda o rolling stonesih (zapadnem kamenju) v izvedbi slovenceljskega Rupicapra rupicapra (posnetek na 31 minuti):

»Da torej ne bomo izvedeli, da so planinci na eni strani pregnali gamse na drugo stran, kjer so bili alpinisti, ki so pobrali potem to kamenje, ki bi pravzaprav s strani gamsov moralo prileteti kam drugam.«


Nič ni stalnega, razen The Rolling Stonesov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najboljši gams, je nagačen muzejski gams, ejga. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

OMETANA PAJČEVINA S HOJE (1)

Torek, Maj 15th, 2018

(Prvi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Na pot grem kar od doma, čez center Domžal do Mostnarjeve brvi pod Šumberkom. Tu je eden od začetkov Domžalske poti spominov. Z izvedbo v mislih sledim zapisu Franceta Steleta: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš na kmetiji ali pod milim nebom, dihaš neskončno zalogo čistega zraka, greješ se na soncu … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik, se začel gibati v izbrani smeri. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle odpre pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik in se odpravil na pot. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle podviza pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel?). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

(Celoten prispevek v Slamniku.)


Mostnarjeva brv pod Šumberkom: eden od začetkov Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutranji hlad umirja željo po doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimo Vile Satan po obronkih Pustovke. (Fotografija: Borut Peršolja)


Če bi avtor vedel, kaj pomeni suverenost, bi besedo zapisal kot geslo svojega mobilnika. (Fotografija: Borut Peršolja)


Standardna oprema lepega dne, ki ji nikoli ne poteče veljavnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Taborska cerkev je eden od vogalnih temeljev domžalskega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prva od 19 kontrolnih točk, ki ne kontrolira, temveč vabi in dopušča svobodo gibanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava ve, kaj pomenijo bližina, družba in solidarnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zelena razglednica, ki skriva prepojenost zemlje s krvjo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba počasi prehaja v senco/temo medvojnega dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Oklo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je spomin zgolj počasno nalaganje plasti ali vendarle tudi premišljeno mešanje časa, prostora in vrednot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdanja Judežova domačija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naprej, a ne proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaveza zavezništvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrivnost izjemnega razgleda izvira v energiji pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)


“To je takšen mlin, ki melje, same nenavadne želje. To je mlin, ki te odpelje, kjer najtišje je veselje.” (Dane Zajc) (Fotografija: Borut Peršolja)


Na Murovici bo počasi zmanjkalo prostora za preprost (gorniški) vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Analogna sled objavljena v digitalnem mediju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Grem za povabilom, prebirat Zakladnico vseh logaritmov (1794, Leipzig). (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni kmetijski stroj, preverjeno v Vehovčevi domačiji. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbno obdelana zaplata zemlje nagovorja obiskovalca: tukaj so doma pridni ljudje! (Fotografija: Borut Peršolja)


Staro (fosilno) melišče na prevoju kvestastega pobočja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko sem bil zadnjič tukaj, je bila to še ozka, a prijetna steza. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pohodniški nered. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vmesni cilj: Moravška dolina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pridne domačinke se po službi vračajo domov v Moravče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

ODŽAGANA VEJA, NA KATERI SEDIMO

Četrtek, Maj 10th, 2018

Obisk Nacionalnega parka Plitvička jezera, najstarejšega in največjega nacionalnega parka na Hrvaškem, parka z reko Korano in šestnajstimi jezeri, ki so ojezerena zaradi hitro rastočih lehnjakovih pregrad, tega Vražjega vrta, kot ga imenujejo domačini, v površini 295 km2, ki je od leta 1979 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine in predstavlja »veličastno delo narave in eno največjih atrakcij v Evropi«, je že sam po sebi nekaj – izjemnega. Tudi lepega.

Toda …


Tipičen plitviški prizor. Poglejte pod steno … (Fotografija: Borut Peršolja)


Prihodnje leto bo štirideset let od vpisa na UNESCO seznam. Bo tudi enainštirideseto leto tako? (Fotografija: Borut Peršolja)

Množica obiskovalcev, pomikanje v zbitih kolonah, nenehno čakanje in vseprisotni žlobudralni nemir, mahanje s palicami za selfije, izogibanje urejenim potem in tacanje vsepovprek, popolna prepuščenost lastni iznajdljivosti, umankanje prisotnosti parkovnih nadzornikov … in še marsikatera druga nevšečnost, nacionalnemu parku jemljejo tako dobro ime, kot izjemno vsebino, pa tudi slavilni glamur, ki ponavadi obdaja dediščinske prvine katerekoli pokrajine.


Večsmerni promet zahteva agresivno iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

V enem od intervjujev konec lanskega leta je ravnatelj Nacionalnega parka Plitvička jezera Anđelko Novosel samokritično priznal: »Večina obiskovalcev, ki nas v zadnjih letih obiščejo v poletnih mesecih, odhaja iz parka zaradi gneče nezadovoljnih. Po več ur čakajo, da bi na kratko videli slapove. Prepričani smo, da bomo z dnevno omejitvijo obiska in sezonskim usmerjanjem obiskovalcev dosegli, da bo prihodnje leto doživetje Plitvic za vse spet kakovostno«. Spomnil je »da gre denar od prodanih vstopnic za stalno zavarovanje in ureditev plitvičkega bogastva in da je Nacionalni park Plitvička jezera eden redkih na Hrvaškem, ki se financira in vzdržuje sam

/– Većina posjetitelja koji nam posljednjih godina dolazi u vršnim, ljetnim mjesecima iz parka zbog gužvi odlazi nezadovoljna. Čekaju i po nekoliko sati da bi nakratko vidjeli slapove i uvjereni smo da ćemo dnevnim ograničenjem broja i disperzijom posjetitelja od iduće godine svima pružati bolji i kvalitetniji doživljaj Plitvica – kaže ravnatelj Javne ustanove Nacionalni park Plitvička jezera Anđelko Novosel i podsjeća da novac od ulaznica ide za trajnu zaštitu i uređenje plitvičkog bogatstva te da NP Plitvička jezera spada među rijetke parkove u Hrvatskoj koji se sami financiraju. (vir)/


Ena ura in pol za sončen razgled na vhod. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sprva smo imeli v načrtu obhod vseh jezer: 18 km, šest ur.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Po uradnih podatkih je leta 2015 Nacionalni park Plitvička jezera obiskalo 1.357.304 turistov, leta 2016 je to število naraslo za 5,3 % na skupno 1.429.228 obiskovalcev, leta 2017 pa jih je bilo po ocenah že več kot 1.700.000. (Za primerjavo: vse znamenitosti, ki jih ima v upravljanju podjetje Postojnska jama, je v (že spet rekordnem) letu 2017 obiskalo nekaj več kot 1,2 milijona ljudi. Od tega so v Postojnski jami našteli skoraj 780.000 gostov, kar pomeni 13 % več kot leto prej.) Največje število obiskovalcev tako že presega 15.000 na dan, strokovne analize pa kažejo, da je mejna nosilna sposobnost med 8.–9.000 obiskovalcev dnevno.

Prvi ukrep za zmanjšanje števila obiskovalcev je bila drastična podražitev vstopnic: leta 2017 je bila cena vstopnice izven sezone 110 kun (sedaj 150 kun), v visoki sezoni 180 kun (24 evrov), sedaj pa vrtoglavih 250 kun (več kot 33 evrov).


Vzdušje ni omogočalo vzpostavljanja zanimanja za razlago o nastanku tega ekosistema. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da imajo Plitvička jezera precej problemov, poročajo tudi hrvaški mediji:

UNESCO SKIDA PLITVICE S POPISA ZAŠTIĆENE BAŠTINE!? ‘Previše turista i apartmana!’ (12. 7. 2016)

UNESCO: Plitvička jezera još nisu ugrožena (12. 7. 2017)

Rješava se gorući problem NP Plitvička jezera (18. 5. 2017)

Šatorom protiv apartmanizacije (26. 9. 2017)


Veliko željnih … (Fotografija: Borut Peršolja)


… a tudi veliko nezadovoljnih, če že ne razočaranih. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na tovrstne izzive se naravovarstvena stroka povsod po svetu odziva z načrtom upravljanja. Gre za programski dokument, s katerim se določijo razvojne usmeritve ter načini izvajanja (turističnega) obiska v sozvočju z varstvom, trajnostno rabo in učinkovitim upravljanjem celotnega območja z vplivnim zaledjem. Zato je načrt upravljanja eden ključnih dokumentov za ohranjanje in razvoj posameznega območja.

Cilji upravljanja (s turističnim obiskom) so lahko:
- izboljšati dostopnost obiskovalcem,
- izboljšati kakovost doživljanja za obiskovalce,
- zagotoviti varnost obiskovalcev,
- uresničiti interpretacijo pokrajine,
- vzpostaviti krajevno mrežo dodanih vrednosti,
- upoštevati nosilno sposobnost (naravno, socialno) in
- preprečevanje ter zmanjševanje negativnih vplivov (množičnega) obiska.


Počasnost nas ponavadi sili v osredotočenost. A tokrat žal ne na svet okrog sebe, temveč na korak pred sabo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Za vkrcanje je bilo treba čakati uro in pol.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V Sloveniji o načrtu upravljanja govori 60. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON-NPB7):

60. člen
(načrt upravljanja)

(1) Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.

(2) Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.

(3) Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

(4) Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.

(5) Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.


Utrujenost, podobna tisti ob razprodajah v nakupovalnem središču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Primer tovrstnega sprejetega načrta je Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2016–2025, ki je razdeljen v sedem vsebinskih sklopov:
- Uvod.
- Izhodišča za načrt upravljanja.
- Upravljanje narodnega parka.
- Varstveni režimi.
- Varstvene in razvojne usmeritve.
- Program izvajanja načrta upravljanja.
- Spremljanje izvajanja načrta upravljanja.


Kaj počnemo? Si ne bomo odžagali samo veje, temveč tudi korenin? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Se lahko kaj naučimo na tujih napakah? Kako je s tem v gorskem svetu Slovenije? Na Veliki planini? Na Triglavu?

Pogovoriti se moramo o tem kako izoblikovati življenjske strategije za čas obiska narave.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

Sobota, April 21st, 2018

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Četrtek, April 19th, 2018

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (4)

Torek, Februar 20th, 2018

(Četrta, zadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Sklepne ugotovitve diplomskega dela)

Na podlagi študije različnih kart in pisnih virov lahko rečemo, da so imena v Kamniško-Savinjskih Alpah doživela podoben razvoj kot zemljepisna imena drugod na današnjem slovenskem ozemlju. Najstarejša so imena rek in vrhov, ne dosti mlajša so imena naselij, z intenzivno gospodarsko rabo (paša, lov, gozdarstvo, rudarstvo …) so svoja imena dobile tudi druge (manjše) prvine v pokrajini. Nekatera imena, zlasti imena planin, opozarjajo na nekdanjo rabo tal (takšno ime je npr. Goli vrh = neporaščen oz. iztrebljen svet zaradi paše, ki je danes že močno zaraščen).


Brana: mogočna gora, ki brani dostop nepoklicanim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Večina zemljepisnih imen je zapisanih na zemljevidih. Ugotovili smo, da različni zemljevidi ne uporabljajo enotnega imenskega inventarja. Razlike so tako v številu zemljepisnih imen na zemljevidih (če gre za zemljevide enakega merila), kot tudi v značilnostih imena (lega, napis na zemljevidu). Številna imena, zlasti mikrotoponimi, so ohranjeni v številnih pisnih virih. Pregled pisnih virov še ni končan, zato tudi v EZIKSA še niso uvrščena vsa imena. Posamezni deli preučevanega območja (npr. južni in severni del Krvavške skupine, Pokokrje in Jezersko) v preteklosti niso bili deležni skrbnega zapisovanja in preučevanja zemljepisnih imen. Na teh območjih je nedvomno skritih še veliko zemljepisnih imen, ki živijo samo med ljudmi. Zaradi spremenjenega načina življenja domačinov, ki jim je gospodarski prostor gora nekoč pomenil najpomembnejši ali vsaj dopolnilni vir zaslužka, zemljepisna imena izumirajo oz. jih ne bomo mogli vseh oteti pozabi. Terensko delo, ki je edina metoda zbiranja zemljepisnih imen, bi moralo biti v ta namen zelo sistematično in plod dlje časa trajajočega raziskovanja.


Lepa imena, lepa brezpotna doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri geografskem preučevanju smo naleteli na vrsto vprašanj in problemov, ki so dobro znana že predhodnim raziskovalcem:

• Pri določevanju lege so včasih sporni tako podatki o koordinatah objekta, na katerega se nanaša zemljepisno ime, kot tudi podatek o višini. Seveda sta obe danosti v domeni geodetov, ob resnem terenskem delu je možno tudi določevanje lege imen s pomočjo GPS sistema. Določevanje lege na terenu bi marsikdaj odpravilo nekatere netočnosti, ki se zlasti pojavljajo pri zemljepisnih imenih, ki zaznamujejo večje območje (npr. planina, gozdni predel, ledinsko ime).
• Obstaja veliko imen, za katere obstaja več pogovornih in pisnih različic imena. Dokončno opredeljevanje je možno le na podlagi skrbnega preverjanja v vseh treh stopnjah preučevanja: pregled kartografskih in pisnih virov ter preučevanje na terenu, takšen proces je lahko dolgotrajen in pogosto so tudi končne rešitve še vedno vsiljene. Verjetno je v tem primeru bolje uporabljati vsa imena v različici, za katero se avtor pod vsebinskimi pogoji odloči. Poseben problem predstavljajo zemljepisna imena, ki imajo v napisu pojasnjevalni del, za katerega ni jasno, ali je del imena (npr. slap Rinka, dolina Kamniška Bistrica, planota Velika planina). Pravila pri tem pravzaprav ni, raba je odvisna tako od starosti uporabe oz. splošnega poznavanja objekta (dlje je objekt znan javnosti, manj je potreb za njegovo razločevanje), kot tudi od informativne rabe zemljepisnega imena. Če naj bo zemljepisno ime “ključ za branje zemljevida”, potem naj se raje odločimo za daljše in tako jasnejše ime.


Spodmoli v Kalcah: zavetišče nekdanjih obiskovalcev gora. Pred prvopristopniki … (Fotografija: Borut Peršolja)

• Tudi pri opredeljevanju geografske vsebine, na katero se nanaša posamezno zemljepisno ime, naletimo na probleme. Opredeljevanje imena poteka z namenom, da obogatimo informacije o prostoru, hkrati se na našo opredelitev nanaša tudi izbor črk oz. pisave kot dogovorjenega znaka za izpis na zemljevidu. Jasno je, da vsak objekt ne more imeti popolnoma svoje identitete, ki bi se odražala v svojstvenem zapisu na zemljevidu, zato je potrebno združevanje v skupine imen. Združevanje v najširše skupine ni sporno, na težave naletimo pri natančnejšem opredeljevanju, saj šifrant imen z geografskega vidika ne upošteva enotnega pristopa. Kar nekaj težav pri opredeljevanju izvira tudi iz nedefinirane strokovne terminologije oz. terenskega izrazoslovja. Na tem področju čaka geografe še veliko dela.


Zaraščeni Goli vrh. Videz vara. Vara tudi ime? (Fotografija: Borut Peršolja)

• Pri zapisu imena, ki naj ustreza pravopisnim normam in je v osnovi stvar jezikoslovcev, ob skrbi za pravilno rabo pa tudi stvar vseh uporabnikov zemljepisnih imen, se najpogosteje in najizraziteje pokaže neenotna in pogosto tudi nepravilna raba zemljepisnih imen. Ob pregledu strokovne literature se je pokazalo, da je nemogoče vsa imena obravnavati enotno. Pod pravopisna pravila zagotovo sodijo vsa imena, ki jih označujemo kot makro ali mezo imena – ta imena imajo za seboj določeno zgodovino, so uveljavljena in so tudi najpogosteje uporabljena (v govoru, na zemljevidu, pri razvedanju …). Drobna pokrajinska imena oz. mikrotoponimi, so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo “orientacijska” informacija, pač pa informacija vredna narodnega bogastva, ta imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčasoma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi kazalo ta imena poknjižiti. V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.

Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp je zato nedokončan projekt. V EZIKSA niso vključena vsa imena, potrebno je dopolniti manjkajoče podatke o legi in višini, prav tako manjka pri dokončnem oblikovanju sodelovanje vseh tistih strokovnjakov, ki sodelujejo v procesu standardizacije zemljepisnih imen. Obravnava zemljepisnih imen mora biti interdisciplinarna, saj nas preučevanje s samo enega zornega kota lahko pripelje v pretiravanje in nestrokovno razlaganje. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji, bi se lahko lotili tudi nekaterih zanimivih temeljnih geografskih preučevanj zemljepisnih imen, ki smo jih napovedali v uvodu. Gre npr. za preučevanje povezanosti razširjenosti in prisotnosti zemljepisnih imen v povezavi z rabo tal, kar bi nam morda dalo nove podatke o značilnostih pokrajine v preteklosti.


Nedokončana Rinka. (Fotografija: Borut Peršolja)

EZIKSA je zasnovana tako, da jo je moč še dodatno razširiti in dopolniti tudi s podatki, ki za naše potrebe niso tako zanimivi, so stvar celovitega pristopa k preučevanju zemljepisnih imen.

Med sklepne ugotovitve moramo zapisati tudi to, da je kakovost opravljenega dela odvisna predvsem od strokovnosti preučevalcev. Za geografe nedvomno velja, da v času študija tej problematiki namenjamo bistveno premalo pozornosti. Problematika preučevanja zemljepisnih imen je dobrodošla npr. za študijski program samostojne smeri geografije, saj študentje lahko povezujejo znanja s temeljnih področij geografije z znanjem računalništva in kartografije. Tudi ob rezultatih tega dela ugotavljamo, da smo premalo izkoristili možnosti, ki jih že danes ponuja računalniška kartografija.

Prav tako bi lahko bolj izkoristili eno temeljnih značilnosti geografskega pristopa k predmetu znanstvenega preučevanja. Geografija je pogosto mejna veda, veda, ki zna povezovati naravo in družbo, žal vse premalokrat spoznamo resnično interdisciplinarno delo, kjer bi geografi v praksi lahko izkoristili to konkurenčno prednost. Tudi na tem vsebinskem in metodološkem delu bi se lahko študentje geografije marsikaj naučili.


Repovkotski tolmuni ali tolmuni v Repovem kotu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Čisto za konec še nekaj besed o naših občutkih po opravljenem delu. Zavedamo se, da smo šele na začetku. Pa naj gre pri tem za naše konkretno raziskovanje zemljepisnih imen v Kamniško-Savinjskih Alpah ali za našo pot v znanstveno delo. Prvi koraki so vedno obotavljivi, šele prve pozitivne izkušnje rojevajo nov pogum in nov zagon. Gledano nazaj bi se dalo še marsikaj narediti, dopolniti. Poznavalci bodo k našemu delu nanizali svoje predloge, kritične osti in opozorili na svoje poglede. Z veseljem bomo razpravljali o teh predlogih in razmišljanjih, saj je pred nami še veliko stvari in dogodkov, ki nas bodo obogatili in naučili sprejemati razvoj kot gibalo življenja.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Grintovci: moje domače gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (3)

Nedelja, Februar 18th, 2018

(Tretja, predzadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

Dopolnjevanje podatkov EZIKSA je potekalo v treh vsebinskih sklopih (preverjanje kart, preverjanje pisnih virov ter preverjanje na terenu). Preverjanje je potekalo v treh stopnjah. Način in obseg preverjanja je razvidno iz navedb o Drugih virih ter Opomb v EZIKSA.

Preverjanje kart
Kot osnovne zemljevide za raziskavo smo uporabili naslednje liste DTK:
1. Preddvor, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1986.
2. Spodnje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
3. Zgornje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
4. Solčava, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
5. Grintavec, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
6. Podvolovljek, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.

Med dopolnilne kartografske vire smo uvrstili Temeljne topografske načrte v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 (22 listov), dva planinska zemljevida – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996) ter zemljevide iz Atlasa Slovenije.

Kot zgodovinske vire smo uporabili Jožefinske vojaške zemljevide (1 : 28.800, 1763–1787) ter zemljevide iz Franciscejskega katastra (1826).

V EZIKSA niso vključena imena plezalnih smeri. Ta imena, zlasti tista, ki so nastajala pred in v klasični dobi alpinizma, marsikaj povedo o naravnih potezah sten. Novejša imena, ki so nastala ob vzponih v zadnjih tridesetih letih, so manj “geografska”, saj izražajo predvsem razpoloženje ali doživljanje smeri in življenjski slog prvih plezalcev in alpinistov. O teh imenih v literaturi ni najti nobene strokovne opredelitve. Na tem področju dejavnosti in rabe gorskega sveta nastaja največ novih imen in zavedati se moramo, da so tudi ta imena nedvomno del pokrajine in kot taka zemljepisna imena. Površen pregled alpinističnih vodnikov (Golnar, 1982, 1988, 1984) je pokazal, da je teh imen zelo veliko (našteli smo kar 530 imen različnih smeri).


Vodotočno jezero = Vodotočnik = Vodotočje. (vir: diplomsko delo)

Na teren smo se odpravili sedemkrat, večinoma na južno stran Grintovcev (Velika planina, Planjava, dolina Kamniške Bistrice, Kalce), po en dan smo bili tudi v Logarski dolini in Robanovem kotu, na Jezerskem in v Pokokrju. S terenskim delom smo tako uspeli preveriti nekaj več kot 100 imen (gre za 6,7 % vseh imen). Seveda to ne pomeni, da je terensko delo nepotrebno. Nasprotno: še kako je potrebno in smiselno, vendar le ob dobri vsebinski in organizacijski pripravi.

Legenda EZIKSA

Legenda virov za stolpec Drugi viri (glej tudi seznam uporabljenih virov):

A – Atlas Slovenije (1992)
B – Slovenska vodna imena (Bezlaj, 1956)
BR – Kako preprosto ljudstvo … (Badjura, 1938)
C – Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (Cevc, 1997)
Č – Planine v južnih Kamniških Alpah (Čerček, 1948–49)
F – Vodnik Kamniške in Savinjska Alpe (Ficko, 1982)
G – Karta Grintovci (1994)
GI – Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka (1995)
J – Zemljevid Jezersko (1996)
JF – Molička peč, planina ali gora? (Ježovnik, 1995)
JP – Jezerska planinska pot (dnevnik)
K – Zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe (1996)
KAK – Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954)
KL – Krajevni leksikon Slovenije (1996)
KO – Vodnik za Savinske planine (Kocbek, 1894)
KP – Krajevna imena v Grintovcih (Kopač, 1946)
KS – Kost za glodanje (Klinar, 1993)
L – Lučka Bela, Robanov kot (Golnar, 1984)
M – Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga (Malešič)
M1 – Barčica po Beli plava (Malešič, 1997)
MO – Zemljevid Mozirje
MP – Malešič pismo
NA – Naš alpinizem (Kajzelj, 1932)
NZ – Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju … (Pollak, 1995)
P – Po slovenskih gorah (Mazi, 1958)
PK – Posledice zime 1950/51 v Kamniških planinah (Kunaver, 1951)
R – Slapovi v Sloveniji (Ramovš, 1983)
RO – Ledinska imena v Robanovem kotu (Vršnik Robanov 1963)
S – Južni pristopi v Grintovcih (Stritar, 1995)
SK – Storžek nad Jezerskim sedlom (Klinar, 1994)
SN – Sto naravnih znamenitosti (Skoberne, 1988)
SP – Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah (Kocbek, 1903)
V – Velika planina (Cevc, 1993)
VF – Planine v vzhodnem delu Savinjskih Alp (Fajgelj, 1953)
VP – Vodnik po planinskih postojankah (Dobnik, 1989)


Veliki Podi = Veliki podi = Podi. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

Zemljepisna imena, ki so ostala sporna (gre za okrog 316 imen oz. 21,5 % vseh imen), so v EZIKSA posebej označena z zvezdico (*) v tretjem stolpcu. Ta imena je potrebno natančneje preveriti in jih kasneje dati v pregled jezikoslovcu.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Notranja platnica originala diplomskega dela v knjižnici Odelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

(Se nadaljuje in konča prihodnjič.)

  • Share/Bookmark

TRIGLAVI VIHARNIK

Četrtek, Februar 15th, 2018

Peter Mikša:
Triglav in Jakob Aljaž

Ljubljana 2017: Viharnik d. o. o., 52 strani, ISBN 978-961-7004-04-5, cena: 21,90 €

Knjigo sem kupil.

Knjiga, ki je v COBISS označena kot strokovna monografija, navzven in navznoter daje vtis, da želi biti slikanica za otroke (tudi v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani jo prodajajo na Otroškem in mladinskem oddelku). Sama po sebi se vsiljuje primerjava z legendarno otroško slikanico Janeza Kajzerja in Matjaža Schmidta Štirje srčni možje (Borec, 1980) s podnaslovom – »Dolgi vrsti raziskovalcev planinstva se je iz mraka davnih let posrečilo izluščiti glavne sestavine zgodbe o štirih srčnih možeh«. Ko bralec knjigo odloži je jasno, da primerjava ni mogoča.

Vsekakor Mikšina knjiga ni slikanica za otroke in mladostnike, kvečjemu za srednješolce. Veliko fotografskega, slikovnega in zemljevidnega gradiva (pri čemer izstopajo naslovnica ter odlične reprodukcije Pernhartovih in Beneschevih slik Triglava iz druge polovice 19. stoletja) nakazuje lahkotnejšo vsebino, vendar besedilo ostaja strokovno in le sem ter tja zaide na učinkovito poljudno, pripovedno raven.

Razumevanje gorniške vsebine je po avtorjevem mnenju (Mikša je doktor zgodovinskih znanosti) mogoče le ob razumevanju takratnega širšega družbenega okvirja, zato se tega previdno in zanesljivo drži, kar nakazujejo tudi naslovi poglavij (knjiga sicer nima kazala):

Uvod
Prvi obiskovalci gora
Podobe gora na zemljevidih 17. in 18. stoletja
Prvi raziskovalci in prvi vzponi v naših gorah
Prvi pristop na Triglav leta 1778
Triglav sredi boja o teoriji nastanka kamnin
Merjenje višine Triglava
Nastajanje planinskih društev
Ustanovitev slovenskega planinskega društva
Jakob Aljaž in bitka za Triglav
Triglav postane slovenska »romarska gora
Gvant, cepin in okovanke
Triglav – simbol Slovencev.

Z današnjega vidika je dejstvo, da so slovenske gore odkrivali domačini že od kar živimo na tem prostoru, infrastrukturno pa so jih najprej začela v 19. stoletju urejati nemška in avstrijska planinska društva, ki so delovala na našem ozemlju. Glede prvih avtor zapiše, da »o prvotnih obiskovalcih ne vemo skoraj nič, ker so hodili v gorovja tako rekoč anonimno – brez vedenja okolice in brez pisnih sledi« (5), pri čemer v celoti zanemari vse ugotovitve arheoloških odkritij in trajnih sledi v pokrajini, ki se kažejo tudi kot zemljepisna imena (v poglavju Podobe gora na zemljevidih 17. in 18. stoletja zato manjka podrobnejša vloga zemljepisnih imen, ki so nedvomno sestavni del vsakega zemljevida, še prej pa seveda pokrajine). Glede drugih, pa pravi, da »Nemcem planinski turizem ni pomenil le rekreacije in razvedrila, temveč tudi sredstvo za utrjevanje nemškega vpliva in širjenje nemške posesti« (stran 4) in pri tovrstnem tonu začetka pozitivnega (?) slovenskega nacionalizma vztraja ves čas pripovedi (»Triglav – simbol Slovencev« (47)).

Domačinom Mikša odreka veselje nad vzponom in razgledom saj so »poti po njih že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki so se vzpenjali nanje, so različni«. (5) Kasneje tudi zapiše: »Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo prva obiskovalca gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (18)

Vsaj dvakrat v opisih umanjka beseda dokumentirano: Prvi vzponi v naših gorah > Prvi dokumentirani vzponi v naših gorah (18) ter Prvi pristop na Triglav leta 1778 > Prvi dokumentirani pristop na Triglav leta 1778 (21).

Ob zgodbi o izmerjeni nadmorski višini Triglava manjka pojasnilo glede navedkov različnih višin, ki se najpogosteje pojavljata: 2863 ali 2864 m. V geodetskem smislu (pojavljajo se tudi napačne razlage, da je v višjo številko všteta tudi višina Aljaževega stolpa – 190 cm) razlika izvira iz obdobja merjenja oz. v tistem času veljavne, uradno dogovorjene ničelne točke merjenja srednje gladine Jadranskega morja: pomol v Trstu (AO monarhija) ali pomol v Splitu (obdobje SFRJ). (27–28)

Pravopisno pravilen zapis naslova poglavja Ustanovitev slovenskega planinskega društva bi se moral glasiti Ustanovitev Slovenskega planinskega društva, saj ne gre za pridevniško rabo (iz samostalniške besede), temveč za lastno ime častitljivega, leta 1893 ustanovljenega SPD. (33)

Med Aljaževimi številnimi čistokrvnimi uspehi pogrešam tudi (z današnjega vidika kritično) omembo slapa Peričnik (ki ga je popravil tako, da prosto teče), pa tudi to, da je eden od začetnikov onesnaževanja slovenskih gora. Ob omembi njegove Oj, Triglav, moj dom manjka znan podatek o tem, kdaj je pesem v resnici (de facto in de jure) postala uradna himna osrednje slovenske planinske organizacije. Manjkata tudi omemba avtorja slovenskega grba (Marko Pogačnik, 1991) in zgodba o podržavljanju Aljaževega stolpa s strani države.

V knjigi je omenjena uporaba silhuete Triglava v času druge svetovne vojne v znaku Osvobodilne fronte (OF), ni pa omenjena podobna uporaba v času demokratizacije Slovenije, ko je namesto črk OF pisalo JJ (gre za kratici imen Janeza Janše; znak z njegovimi kraticami je nastal v času sodnega in političnega procesa leta 1988 proti četverici).

***

Poznavajoč Mikšina znanstvena, strokovna in druga besedila vem, da je pričujoča knjiga komercialni derivat njegovih predhodnih knjig. Dejstvo je, da velika knjižna produkcija še ne pomeni tudi odlične kakovosti. Kaj želim reči?

Nekoč sva z gospodarjem Velike planine modrovala o življenju pastirja in je povedal: »Krave počnejo, kar pač počnejo. Niso preveč zapletena bitja. In kaj počnejo? Mulijo travo, prežvekujejo in pohajkujejo naokrog.« Če so tudi knjige tukaj, med nami, samo za to, da so, potem jim jemljemo njihovo poslanstvo, njihovo bit.

Knjiga Triglav in Jakob Aljaž je korektna, a k razvoju kulturnega poslanstva gorništva ne prinaša nič novega.

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (2)

Torek, Februar 13th, 2018

(Druga objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof. dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Skupna površina obravnavanega območja diplomskega dela je skoraj 270 km2 (natančno 26.999 ha). Najvišja točka je vrh Grintovca 2558 m, najnižja točka pa v Stahovici (428 m).

Ime Kamniško-Savinjske Alpe ni vzeto iz žive ljudske govorice. Vsa poimenovanja celotne gorske skupine so umetna in so nastala v novejšem času. Na južni strani, v ravninskem svetu Ljubljanske kotline je iz žive ljudske govorice poznano ime Grintovci, ki je nastalo zaradi skalne ali grintove površine najvišjih gora.

Ime Savinjske Alpe je bilo uvedeno iz Posavinja, s štajerske strani. Oznaka Solčavske Alpe se naslanja na zadnje sklenjeno naselje ob zgornjem toku Savinje. Ime po Kamniku – Kamniške Alpe (in tudi Kamniške planine) je bilo dano s kranjske strani, a ima podobne nevšečnosti kot vsa umetna poimenovanja po naseljih. Pri poimenovanju in njegovi uveljavitvi in utrditvi med prebivalstvom so nemalo prispevali strokovni pisci, še zlasti s temeljnih področij, ki so preučevali in predstavljali to osrednjo visokogorsko alpsko skupino vrhov snežnikov. Skupno ime je uvedel Ferdinand Seidl, ki je v svojem delu Kamniške ali Savinjske Alpe (Matica Slovenska, Ljubljana, 1907–1908) združil obe poimenovanji.

Janez Vajkard Valvazor je to gorovje v svojem temeljnem delu Die Ehre des Herzogthumus Crain (1689) poimenoval Snežniki (Schneegebirge), medtem ko ga je Baltazar Hacquet imenoval Ta kamelska planina. Hacquet je kasneje skupino preimenoval v Steiner Alpes (Kamniške Alpe).


Predoselj ali Predaselj? Soteska ali vintgar? (vir: diplomsko delo)

Konec 19. stoletja je dr. Johannes Frischauf uvedel ime Savinske Alpe (Die Sannthaler Alpen, Dunaj, 1877), za to ime pa se je dosledno zavzemal tudi Fran Kocbek, organizator in pobudnik organiziranega planinstva v Posavinju. V svoji knjigi Savinjske Alpe (Celje 1926) je ime pogorja utemeljil po Savinji, ki je največja in najdaljša reka, ki odmaka severovzhodni del tega visokogorja.

Takoj po drugi svetovni vojni so se začele ponovne razprave o (ne)ustreznosti tega imena. Nekateri, njihova značilnost je bila ta, da so prebivali na južni strani gorovja, so zahtevali enotno ime za celo skupino – Kamniške Alpe. Prebivalci s štajerske oz. savinjske strani, pa so zagovarjali ime Savinjske Alpe.

Zato je o problemu poimenovanja pisal tudi Melik v Slovenskem alpskem svetu leta 1954. Melik je po razgrnitvi dejstev in tehtanju argumentov predlagal, naj se tudi prihodnje obdržita in uporabljata kot enakovredni obe imeni. Dokončno je polemiko o uporabi imena Kamniške in Savinjske Alpe zaključil dr. Svetozar Ilešič leta 1972, ko je v imenu Geografskega inštituta SAZU podprl Melikovo mnenje in potrdil uporabo obeh imen: Kamniške in Savinjske Alpe oz. Kamniške ali Savinjske Alpe. Vsako zase naj bi uporabljali takrat, kadar gre bolj za kamniško oz. bolj savinjsko stran.

Gams je v Slovenskih gorah (1982) ubral drugačno pot: “Če na primer zapišemo Kamniške in Savinjske Alpe, pomeni to,da gre za dve gorovji. Kaj je bolj prav: “Kamniške in Savinjske”, “Savinjske ali Kamniške”, “Kamniške Alpe”, “Savinjske Alpe”? Ne dvomimo, da gre za enotno gorovje. Zato in zaradi tradicije smo odstopili od načela, da bi to gorovje delili na Savinjske Alpe in Kamniške Alpe. Tukaj je ime zapisano tako, da nakazuje enotnost in obenem dve izhodišči: Kamniško-Savinjske Alpe (če obrnemo, bi prišla beseda “Savinjske” na zemljevidih na kranjsko stran).”


Velika Planina? Velika planina? Veliki Stan? (vir: diplomsko delo)

V diplomskem delu za celotno gorsko skupino uporabljamo ime Kamniško-Savinjske Alpe, za posamezne dele pa tudi ustrezna krajevna poimenovanja (Kamniške Alpe, Savinjske Alpe).

Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je ime Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav v temelju čisto geografsko ime, saj povezuje dva ključna elementa – družbo (Kamnik) in naravo (Savinja).

***

Osnova za delo je bilo zemljevidno gradivo, ki je precej obsežno, zato se je pojavila dilema, katere vire uporabiti kot temeljne. Glede na gorski značaj reliefa, primerno merilo in glede na razpoložljivost imen iz Evidence zemljepisnih imen pri Geodetski upravi Republike Slovenije (EZI GURS) smo se odločili, da za osnovo vzamemo imena zajeta s Temeljnih topografskih zemljevidov v merilu 1 : 25.000.

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

V Evidenco zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp (EZIKSA) smo kasneje poleg zgoraj omenjenih imen vključili še imena s temeljnih topografskih načrtov v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 in imena z dveh planinskih zemljevidov – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996). Kot pomemben kartografski vir smo uporabili tudi Atlas Slovenije.

Pri vključevanju imen v EZIKSA je bilo uporabljeno pravilo, da se vsako ime realnega objekta hrani samo enkrat, ne glede na to, da se na različnih zemljevidih pojavi večkrat.


Vse je zapisano v knjigi Zemlja. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

S pregledom pisnih virov smo dopolnili in izpopolnili kakovost delne EZIKSA. Seznam pisnih virov je obsežen, zato smo iz njega izbrali enajst temeljnih del, katerih vsebino smo pregledali zelo natančno in sistematično. Ostali viri so služili kot pomožni viri pri npr. dodatnem preverjanju posameznih imen. V EZIKSA so bila vključena vsa imena, ki so se pojavila v literaturi, jih na zemljevidih ni bilo.

V fazi preverjanja imen in dopolnjevanja podatkov EZIKSA smo preverili oz. dopolnjevali naslednje prvine:
- lego (koordinate v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu),
- tip imena (na podlagi šifranta tipov),
- nadmorsko višino,
- pojavnost in zapis imena na Jožefinskih zemljevidih in v Franciscejskem katastru,
- pojavnost in zapis imena na zemljevidih 1 : 25.000, 1 : 10.000, 1 : 5.000, Grintovci, Kamniško in Savinjske Alpe ter Atlas Slovenije,
- drugi viri in
- opombe.

Preverjanje je potekalo na več načinov in na več ravneh:
- pregled temeljne literature,
- po potrebi pregled dodatne literature,
- primerjava stanja na različnih zemljevidih,
- pregled aerofotoposnetkov (zlasti za določevanje tipa imena),
- pregled starih zemljevidov v Arhivu Slovenije,
- terensko delo in
- pogovor s poznavalci.

Način in obseg preverjanja je razviden iz navedb o Drugih virih ter Opomb, ki so vključene v EZIKSA.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark