Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

ČRNO ZLATO V SVETLI DUŠI

Sreda, Oktober 17th, 2018

Vabilo na odprtje razstave je prišlo iznenada, komaj kak dan prej. Reportaža, ki je prerasla v razstavo, je sicer nastala že leta 2014, a je, silovito, kot zna to ubesediti BOBO, privrela med naključne opazovalce zdaj, na pragu čudovite jeseni.

Ta kontrast – indijansko poletje zunaj in “vsakodneven trud brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek” (besede Iztoka Premrova iz kataloga ob razstavi) je resničnost in izčiščena lepota tega sveta. Edinega, ki ga še in že imamo.

Pojav pobiralcev premoga in rud je sicer star, poznamo ga tudi iz zgodnje zgodovine odkrivanja naših gora. Za temi izkopanimi in pobranimi zgodbami poletje za poletjem hodi Janez Bizjak z ekipo arheologov. In odkriva, plast za plastjo, nas same, našo zavest in naš odnos do sočloveka.

Rjavi premog iz okolice Tuzle v Bosni in Hercegovini je v času, ko se planet pregreva, zgodba posameznikov s človeškega in planetranega roba, ki se v rudarski agoniji borijo za svoj kos kruha ter za preživetje lastnih družin. BOBO, ki je leta 2016 skupaj s kolegi agencije Reuters prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah, je v dogajanje spet in ponovno vpletel svojo socialno občutljivost, svojo jezo nad kruto lepoto življenja in jo v svoj spomin vklesal na vrhunski, sebi lasten način: z avtentičnim fotoreporterskim pričevanjem.

Ni bolj črnobelega sveta kot je fotografija. In ni bolj neposrednega človeka, kot je Srdjan Živulović.

***

Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. oktobra 2018 v mali galeriji Cankarjevega doma in je na ogled do 18. novembra. Vstop v malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

LOFOTI (2)

Ponedeljek, Oktober 8th, 2018

(Prvi del fotopisa.)

Ostrina izstopa v vsem: v obliki površja, v občutenosti podnebja, v prilagojenosti življenja. Doživetje simbolno in dobesedno napolnjuje voda v vseh agregatnih stanjih: fjordi, jezera, močvirja, padavine. Vtisi in spomini pa se vrtijo okrog vrhunske samosti.

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ALJAŽ SE OBRAČA V GROBU: POMISLEKI IN UGOVORI OB UGRABITVI STOLPA

Petek, September 7th, 2018

(Jubilejna, 500. objava na blogu Razgledi – od 4. 12. 2006.)

Aljažev stolp je prisilno prišel v dolino. Zvezanega so ga privedli spod neba na trda tla. Ljudstvo je vzklikalo, oblast je pokleknila, Aljaž pa se je obrnil v grobu.


Stolp Jakoba Aljaža. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Najprej nam je država leta 1999 – gornikom in slovenskemu gorništvu – vzela Aljažev stolp. Vzeli so nam 16 m2 skal, na katerih stoji. Potem so nam vzeli tudi skrb za njegovo vzdrževanje. Zdaj so nam vzeli tudi gorniško etiko.

Absolutna večina pohodniško molči.

- Stolp kot nepremičninska dediščina
Kaj pri stolpu sploh varujemo, če vemo:
- da je od originala ohranjenega zgolj pretežni del celotne konstrukcije, vse ostalo (streha, pritrdilne jeklenice, zastavica, zaklep …) je dodano kasneje, večinoma neznano kdaj,
- da stolp ne stoji na prvotni lokaciji, kar dokazujejo fotografije in dejstvo, da je Aljaž na sodišču dobil tožbo, ker je s stolpom zaščitil trigonometrično točko, danes pa stolp ni več trigonometrična točka (PDF 300 KB) in topogledno očitno v celoti fizično stoji v bohinjski občini (nekoč je bil stolp tromeja občin Bohinj, Bovec in Kranjska gora);
- originalni stolp je bil na vrh Triglava s trudom prinešen na hrbtih gorskih vodnikov in nosačev; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na popolnoma enak, gorniško spodoben, poučen in spoštljiv način (to bi bila prvovrstna zgodba tudi v mednarodnem alpskem prostoru);
- pri postavljanju stolpa so takrat sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar – Požganec, Tomaž Košir – Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na …

- Stolp kot dediščina Aljaža
Jakob Aljaž je bil spoštovan župnik. Toda: zakaj Aljaž ni na vrhu postavil križa? Na vseh najvišjih vrhovih Avstroogrske monarhije je takrat (in še danes) stal križ (znana je prigoda Staniča, ki je leta 1800 splezal na križ na Velikem Kleku, da je bil višje kot njegovi predhodniki …). Trdim, da je Aljaž dal prednost varnosti v gorah pred božjo previdnostjo, saj je stolp deloval kot Faradayeva kletka (s tem fizikalnim pojavom se je verjetno seznanil na Dunaju med študijem teologije) in je nudil učinkovito zavetje pred strelo. In ker je bilo postavljanje križa na vrhovih nemška navada, je Aljaž to naredil po svoje, če hočete, po slovensko.

- Življenje stolpa
Stolp stoji sredi najbolj divje narave v Sloveniji. V zadnjih desetletjih je nemo opazoval, kako se je z njegovega pobočja tiho, a odločno poslovila snežna meja, ki je bila pred sedanjim hitrim segrevanjem podnebja na višini 2700 m. Poškodbe so mu prizadejali viharji, strele, padavine (dež in sneg), velika temperaturna nihanja.

A večino usodnih poškodb (ki domnevno zahtevajo sanacijo v dolini) mu je prizadejal človek, obiskovalec Triglava: s plezanjem na vrh stolpa, s hojo z derezami po strehi, z udarjanjem s cepinom ob odkopavanju, s praskanjem imen in razno raznih sporočil na stene, z obešanjem in visenjem na odprtih vratcih, z basanjem vanj v maniri Mojce Pokraculje, z lepljenjem in odstranjevanjem nalepk, z vsemi odmevnimi in nakladnimi akcijami, ki so jim botrovali Tof in drugi znameniti estradniki … Uničevalna ustvarjalnost obiskovalcev je brezmejna.

- Zapravljeno zaupanje
Avtorji filma Ta pleh ima dušo (povezani v Produkcijsko skupino Mangart d.o.o.) v filmu prikazujejo izdelavo natančne kopije stolpa kot poklon Aljaževemu delu. Zgodba pripoveduje o tem, kako so na igrano dokumentarni način šli kronološko, korak za korakom, čez etape Aljaževega življenja in dela. Večji del zgodbo pripoveduje Aljaž osebnoizpovedno (v podobi in glasu igralca). Avtorji niso (z dramatičnimi posnetki in komentarji) zaobšli niti nošnje posameznih delov Aljaževega stolpa na vrh. Zamolčali pa so, da so stolp v resnici na vrh Triglava pripeljali s helikopterjem, pri čemer je bil let nezakonit saj uprava TNP zanj ni izdala dovoljenja. Tudi to, da sta nekaj dni na vrhu ždela originalni stolp in njegova filmska različica, in so tuji obiskovalci spraševali, kateri od njiju je ženski in kateri moški WC, je bilo izvedeno brez dogovora s komerkoli.

»Prišlo je do pobude, da se originalni Aljažev stolp vrh Triglava prenese v Planinski muzej in se ga tako zaščiti pred nadaljnim propadom. Odziv ljudi je, nepričakovano, popolnoma negativen. Pride do močne čustvene reakcije, državljani Slovenije zahtevajo naj se »nadležni« organi ne igrajo z njihovimi čustvi. Odstranitev originalnega Aljaževega stolpa primerjajo z »oskrunitvijo« narodnega simbola, najbolj zanimiva izjava pa je : »To ni navaden pleh, ta pleh ima dušo!«« (sinopsis Zgodba o turnu vrh Triglava, september 2012 (PDF 533 KB))

- PZS kot eden od skrbnikov gorniške dediščine že dolgo več ne uživa zaupanja. Kako le, ko je eden od sedanjih akterjev, častni član PZS, že leta 1985 pozival, da se Aljažev stolp podre in postavi v muzej. Idejo je ponovil pred leti, v sozvočju s tistimi, ki so načrtovali nov Slovenski planinski muzej. Čeprav povsod navajajo, da PZS sodeluje pri izvedbi projekta, pa to ne drži. Noben organ PZS projekta ni obravnaval in do dogajanja zavzel kakršnokoli stališče ali odločitev. Pri projektu na lastno iniciativo dobronamerno sodeluje zgolj podpredsednik PZS Miro Eržen, ki skuša ohranjati dobro ime PZS in nekako ohraniti njeno SPD identiteto. PZS se je Aljaževemu stolpu že pred časom odpovedala, saj ga je potihem zbrisala tudi z lastnega seznama planinskih koč in bivakov.

- 44.000 dodatnih razlogov
Po navedbah ZVKD bo prenova stolpa stala 44.000 evrov (prevoz s helikopterjem bo slovenska vojska opravila na svoje stroške).

Aljaž je leta 1895 za 16 m2 veliko zemljišče na vrhu Triglava plačal en goldinar, kar je bilo na trgu dovolj za 50 jajc (danes za primerjavo: cena za 10 jajc 1,6 € x 5 = 8€), 10 litrov mleka (danes za primerjavo: cena za 1 l mleka 0,71 € x 10 = 7,1 €), zanj si dobil celo 4 golobe. Aljaža je izdelava stolpa stala 300 goldinarjev (to bi bilo danes približno 2400 evrov (300 x 8)). Mag. Gorazd Lemajič je septembra 2015 v Domžalah povedal, da je izdelava filmskega dvojnika stala okrog 4000 €.

- Aljažev stolp kot pika na i Triglava
Aljažev stolp je vizuelno in dobesedno pika na I dogajanja na Triglavu. Vse, kar doživljamo v dolini, se tu izostreno pokaže v pravi luči. V Aljaževem času je Triglav v celem letu obiskalo 150 do 300 ljudi. Danes je toliko obiskovalcev na vrhu celo v eni uri.

Po obnovi bomo dobili ključavničarsko zloščen stolp, a način obiska in vsi človeški razlogi uničevanja bodo ostali. Za varnost obiskovalcev Triglava (letos jih je tam umrlo že pet) ne bo poskrbel nihče, čeprav so vse zelo zahtevne plezalne poti nanj neustrezne, saj ne omogočajo učinkovite rabe samovarovalnega sestava. Na teh nadelanih poteh niso nameščena varovala, temveč pomagala (napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi in klini). Namesto plezanja in varovanja, je tam prevladujoč način gibanja hoja v vriskajoči koloni.

- Motivi za obisk Triglava
Ne bom veliko zgrešil, če ugibam, da vzpon in sestop s Triglava že dolgo ni več glavni motiv vseh, ki rinejo tja (to ne velja za tujce, ki niso okuženi s slovensko nacionalistično ideologijo). Pri mnogih je motiv prav obisk Aljaževega stolpa, ne pa obisk in doživetje gore kot take. Zato je sedaj – ko so stolp prisilno spravili v dolino – priložnost, da stolp v dolini tudi ostane.

Eden od publicističnih ciljev mojega gorniškega delovanja je seznaniti javnost in posameznike, ki zahajajo v gore, kako čudovite možnosti ponujajo za izvedbo gorniške dejavnosti ter za osebno rast in lepa doživetja, doseganje ciljev in hkrati za medsebojno spoznavanje in spoštovanje med gorniki, med različnimi kulturami, pa tudi med ljudmi in naravo. Ohranjanje narave sodi med temeljne vrednote gorništva. Gorniki smo zavezani k varovanju kar se da nedotaknjene, naravne podobe gora.

Enako velja tudi za varnost v gorah. Množice obiskovalcev Aljaževega stolpa nimajo z varnostjo v gorah nobene zveze. Če množicam vzamemo ideološko točko malikovanja, bo tudi vrh spet postal zanimiv sam po sebi. Prepričan sem, da bi se Aljaž s tem strinjal.

Kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same.

Prvine, ki so določile simbolno vrednost Aljaževega stolpa v luči sedanjosti


Jakob Aljaž. (Vir: Zbirka diapozitivov Zgodovina slovenskega planinstva)

***
Aljažev stolp (ali natančneje rečeno stolp Jakoba Aljaža) – prevedeno v gorniško govorico – je avtorsko delo:
- ker je Aljaž kupil zemljo na vrhu takratne jezikovne domovine, razvil izvirno idejo o obliki znamenja na gori in zamisel – “prvič, od kar svet stoji” uresničil z nemalo truda in odrekanja,
- ker je zavestno in premišljeno v novo znamenje vrh Triglava vključil geodetsko izmerno točko drugega reda (kar mu je sodišče štelo v prid!) in ob tem gojil čiste misli “po slovenskem licu slovenskih gora”,
- ker je skupaj z Antonom Belcem izbral ustrezen material (debelo pocinkano pločevino), postoril vse za njegovo hitro in zanesljivo montažo in ga z ustvarjalnim zanosom tudi slovesno predal svojemu namenu,
- ker je (današnje) sporočilo Aljaževega stolpa zelo široko in sega na “naravno, kulturno, krajinsko in duhovno področje” oz. materialno in nesnovno obzorje visokogorskega dela slovenskih Alp in ustvarja mit nacionalne biti in zavesti,
- ker ob vsakokratnem konkretnem obisku “prebudi občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (prirejeno po Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum).

Zato je treba tudi pri Aljaževem stolpu upoštevati načelo, da zagotavlja najboljše varovanje spomenika njegovo normalno delovanje v vlogi, ki mu je bila prvotno namenjena.

Kdaj bo torej avtorsko delo izzvenelo? V nesnovni obliki (verjetno) nikoli. V materialni obliki pa, ko ga bo odstranil zob časa ali bog ne daj podrl kakšen helikopter na nujni zasebni vožnji. Takrat avtorskega dela v materialni obliki ne bo več, bo pa nanj lahko spominjala kopija v muzeju.

Vse, kar ima obliko, je minljivo. Vse, kar ima srčnost, je večno.

***

Več v člankih:

http://borut.blog.siol.net/2018/07/26/slovenija-omejila-vzpon-na-triglav/

http://borut.blog.siol.net/2017/04/27/turnograjski-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/02/13/s-plehom-in-duso-zasciten-vrh/

http://borut.blog.siol.net/2012/03/15/podpisi-pokrajine-2/

http://borut.blog.siol.net/2009/08/31/avtorska-pravica-1/

http://borut.blog.siol.net/2009/07/20/stolp/

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

Nedelja, Avgust 26th, 2018


Alge na Jezeru na Planini Jezero. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od leta 1988 na območju Alp tradicionalno – vsako drugo soboto v avgustu – poteka akcija Ogenj v Alpah. Ta sobota je posebej označena tudi na mojem koledarju, saj sem del dogajanja kot ciprin društveni aktivist, strokovnjak, vodnik PZS ali zgolj radovedni opazovalec že dvajset let.

Letos smo ciprin ogenj simbolično prižgali pri Dvojnem jezeru v Dolini triglavskih jezer kot poziv k razmisleku o problematiki gorskih jezer, ki zaradi vpliva človeka in napačnih odločitev v preteklosti, umirajo. To, da se pri jezerih takoj po geološkem rojstvu začne tudi proces izginjanja/zasuvanja, je njihova določevalna lastnost. Seveda pa je razlika, ali se procesa trofikacije in evtrofikacije dogajata po naravni poti (merjeno v desettisočletjih) ali pospešeno zaradi negativnega vpliva človeka (merjeno v desetletjih in žal tudi letih).


Vsaka s svojim podzemljem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zleknjenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA, društvo za varstvo Alp, je zbrala dvajseterico hodk in hodcev zato, da bi iz prve roke, iz lastne izkušnje povedali slovenski javnosti, da so slovenska gorska jezera zelo občutljivi ekosistemi, saj so majhna, nepretočna in izpostavljena ekstremnim pokrajinskim pogojem. Zato je pomembno, da so planinske koče v pojezerju vodno odgovorne in ne onesnažujejo okolice ter kraške podtalnice, da se obiskovalci gora vzdržimo neustreznih ravnanj (na primer kopanja v jezerih, divjega kampiranja, vnosa tujerodnih organizmov …) in da je kmetijska, tradicionalna raba tal usklajena z zakonskimi ali parkovnimi omejitvami. Stanje voda v gorskih jezerih je pomembno tudi za kakovost pitne vode v dolini. Ali v naših telesih, ki jih sestavlja kar 60–70 % vode.


Dvojno jezero v Dolini triglavskih jezer. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zavarovano nezavarovano. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dvojno jezero (1680 m), ki ga letos sestavljata popolnoma ločeni peto in šesto triglavsko jezero, je zgodba o okoljski problematiki, ki se dogaja v središču našega edinega nacionalnega parka. Jezero ima zaradi dolgoletnega vnosa (že od leta 1878!) hranil iz greznice Koče pri Triglavskih jezerih (1683 m), s statusom planinske koče, in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vnesenih alohtonih rib (zlatovčice, pisanci) porušen naravni ekosistem.


Meritve kot del opazovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Veliki Humboldt je nekje zapisal, da moramo naravo izkušati skozi občutja. (Fotografija: Borut Peršolja)


“V tej izjemni verigi vzrokov in posledic,” je rekel Humboldt, “ne moremo niti enega samega dejstva premišljati v posamičnosti.” (Fotografija: Borut Peršolja)


Ogenj, ogenj upanja in sprememb, za vse, ki nam ni vseeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

To se najbolj nazorno pokaže v kratkih, poletnih mesecih, ko na jezerski površini zacvetijo alge. Letos je stanje – glede na videno – vsekakor boljše, kot je bilo leta 2009. Takrat je Stane Klemenc javnost opozoril: »Ob zadnjem obisku Triglavskih jezer sem bil šokiran nad žalostnim stanjem Dvojnega jezera. Alge so se razširile po obeh jezerih in vse naokoli zaudarja po gnilih algah.« Koča ima od leta 2011 čistilno napravo, ki pa žal ne deluje optimalno. Zadnje sledenje podzemnih voda je pokazalo nekaj, kar je skupina aktivistov dokazala že leta 2009 in sicer, da obstaja podzemni pretok med izcedki iz koče in jezerom.


»Zaradi svoje edinstvene lege spada med najlepše planinske postojanke ne le našega alpskega sveta!« (Mihelič, Petkovšek, Strojin 1974). (Fotografija: Borut Peršolja)


Leta 2009 je namesto jezera kraljevala zelena brozga. (Fotografija: Stane Klemenc)


Letošnja bera alg. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA Slovenija in Mountain Wilderness Slovenije sta decembra 2009, ob mednarodnem dnevu gora (PDF 88 KB), pozvali PD Ljubljana – Matica, naj javnosti za svoje tri planinske koče (Triglavski dom na Kredarici, 2515 m; Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m in Dom na Komni, 1520 m) posreduje:
- pisno dokazilo o praznjenju greznic (računi izvajalca),
- pisno dokazilo o pranju rjuh (računi izvajalca – pralnice v dolini),
- pisno dokazilo o uporabi razgradljivih čistilnih sredstev (računi za čistila in deklaracije proizvajalca).
- število nočitev v zadnjih desetih letih,
- kapaciteto zbiralnikov vode in oceno porabe vode na dan ob višku obiskovalcev in v celotni sezoni,
- načrt čiščenja in vzdrževanja vodooskrbnega sistema in
- uporabno dovoljenje za svoje planinske koče.

Nič od tega se takrat ni zgodilo.

YouTube slika preogleda

Prizadevanje za ohranjanje naravne dediščine alpskega prostora je zagotovo stalna naloga vseh, ki vstopamo v ta lep, zanimiv, doživet svet, »ki se ne zna smehljati« (zapisal Lovšin po Kugyju). Zanimivo pa je, da Spomenica, ki je temelj zavarovanja Doline triglavskih jezer, hidroloških sestavin te pokrajine ne omenja: »To ozemlje je velepomembno v geotektonskem, geološkem, paleontološkem, zoološkem in botaničnem oziru. Alpska fauna in flora sta razvili tu celo množico posebnih vrst in variant, ki drugod niso zastopane.« (Spomenica 1920)


Prečrtano v levo in v desno. (Fotografija: Borut Peršolja)


SOS: spoznavam, občudujem, spoštujem. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA je leta 2013 pripravila projektno nalogo z naslovom Rešimo Dvojno jezero v Dolini triglavskih jezer (PDF 421 KB). Letošnja akcija je zato logično nadaljevanje teh prizadevanj in izrecna podpora projektu Vrhovi Julijcev, s katerim želi Triglavski narodni park (s partnerji) izvesti ultimativen izlov rib ter okoljsko sanirati Kočo pri Triglavskih jezerih. Dvojno jezero in njegovo – upajmo! – uspešno reševanje bi lahko postalo primer dobre prakse in pot tudi za druga gorska jezera (npr. Jezero na Planini pri Jezeru, Črno jezero …).

Direktorica CIPRE Slovenija Špela Berlot je za medije povedala: “Z vedno večjim obiskom slovenskih gora ter podnebnimi spremembami postajajo vodni viri občutljivejši ter dragocenejši. Spodbujamo pristojna ministrstva, da poskrbijo za varstvo vodnih virov ter ukrepajo pri čimprejšnji sanaciji gorskih jezer. Hkrati pozivamo obiskovalce gora, da se v jezerih ne kopajo in upoštevajo pravila obnašanja v naravi.”


Izmerjena (visoka) temperatura na gladini Jezera v ledvicah nas je nadvse presenetila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svoje bodo povedali tudi vzeti vzorci vode. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najdenček. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bistrina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Viri:
Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2. Ljubljana.
Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. Ljubljana.


Kdaj bodo .jpgi imeli še vonj? (Fotografija: Borut Peršolja)


V troje je lepše! (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC (4)

Sobota, Avgust 25th, 2018

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

POZDRAV IZ VELIKE RUPE

Sobota, Julij 28th, 2018

Med dolino Koritnice in Bavšice, v divjem delu Triglavskega narodnega parka, se razteza greben Loške stene. Njen najvišji vrh je 2346 m visok Briceljk. Deset vrhov, te nepristopne alpske divjine, je zaradi nizke nadmorske višine kateregakoli izhodišča po Tinetu Miheliču precej »visokih, samotnih, oddaljenih, strmih, izredno zahtevnih, brezpotnih«. Tu domujejo gamsi, kozorogi in svizci, planinski orel in beloglavi jastreb, zgoraj gad in spodaj modras, zeleni žamet livad pa dodatno barvajo cvetovi številnih (zavarovanih) rastlin, zato je neposreden stik s to slikovito gorsko naravo preprosto vrhunski.


Prvič sem bil tukaj leta 1986. Prihodnje leto bo dvajset let, od kar namesto šotorov stoji zidano Planinsko učno središče Bavšica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bavšica je ledeniško in podorno preoblikovana dolina, ki je nastala vzdolž mojstrovškega preloma v smeri severovzhod–jugozahod (vzporedno – na območju Koritnice – poteka jalovški prelom). Dolga je dobre 4 km in leži na 550–780 m nadmorske višine. Dolina se (gledano po dolini navzgor) razdeli na dva kraka: levi je dolina Bala, ki se v ledeniških stopnjah spušča proti Bavšici, desno pa se pod Bavški Grintovec (2347 m) odcepi dolina ali tesni Bukovnika. V obeh sta nekdaj delovali ovčji planini, danes pa lahko opazujemo le zaraščene pašnike, zaradi česar pa se je povečala varnost pred snežnimi plazovi.

Strme in gladke stene, iz dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (norij in retij; T3/2+3), so v severnem delu doline poglobljene zaradi erozijskega delovanja ledenika. V stenah je lepo vidna plastovitost apnenca, ki je vzporedna s pobočjem in skoraj navpična. Zaradi velike nagnjenosti plasti in razpokanosti kamnine so na tem območju pogosti skalni odlomi. Na intenzivno preperevanje po vsej dolini opozarjajo melišča pod steno in številni podorni bloki.

Rezultat ponavljajoče se, luskaste geološke zgradbe, nastale zaradi prelamljanja in narivanja v isti smeri, je nagnjenost skladov proti jugu in nastanek asimetričnih pobočij. Južna oz. jugovzhodna pobočja grebena med Briceljkom in Plešivcem (2184 m) so zato položnejša, severozahodna (Loška stena) pa strmejša. Temu so se prilagodile tudi redke in osamljene (planinske) poti ter steze na tem območju.


Izsek Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba.

***

Še vedno ni povsem pojasnjeno, ali so ledeniške doline v celoti nastale z ledeniško erozijo, ali pa so ledeniki samo preoblikovali prvotno površje rečnih dolin in vmesnih slemen. V glavnem prevladuje mnenje, da so ledeniki lahko zelo učinkoviti preoblikovalci površja, vendar so se v gorskem svetu pojavili na površju, kjer so osnovne poteze nastale že s predhodnimi tektonskimi procesi in selektivno rečno erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od geološke podlage, hitrosti premikanja ledenika, mase in debeline ledu ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša. K ledeniški eroziji je prispevalo še delovanje snežnice, zmrzalno preperevanje in razbremenjevanje podlage.


Ledeniški prerez doline bale pri Logjeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred pojavom ledenikov v pleistocenu je bilo razmeroma dolgo obdobje pliocena (pred 1,5–5 milijonov let), ko je bilo v naših krajih današnjemu savanskemu podobno podnebje. Poleg vsakoletnega menjavanja sušnih in deževnih dob so se zlasti proti koncu pliocena menjavala obdobja sušnejšega in vlažnejšega podnebja, ko sta bila preperevanje in selektivna rečna erozija zelo učinkovita.

V vsakokratni ledeni dobi (pri nas 5–7) se je led začel nabirati v najvišjih delih gora (vrh Briceljka je domnevno štrlel iz ledu), od koder so začeli proti dolinam drseti krniški in pobočni jeziki ledenika, ki so se nato združili v večji dolinski ledenik.

***

Začeli smo z zgodnjim, a poletno ravno pravšnjim vstajanjem v Planinskem učnem središču Bavšica (713 m). Po komaj razstrtem južnem pogledu proti Rombonu smo na začetku asfalta zavili na desno, pod koritasto U dolino Bale, ki je v slovenskih Alpah nekaj posebnega. Ob vzponu do prevala Čez Brežiče (1980 m) lahko prehodimo vse zastoje nekdanjega ledenika (t. i. umikalnih stadijev, ko je krčenje ledenika zastalo). Opazimo jih tako, da strmejšim območjem (stopnjam), na katerih se hitro dvigamo, sledijo položnejši odseki.

Na prvi stopnji je starodavni bavški zaselek Logje (840 m), nekdanja prestaja, ki je bil kasneje stalno naseljen in v bližini katerega je Janez Bizjak pred kratkim odkril megalitski krog. Debel nanos in kupe drobirja, ki mu s skupnim izrazom pravimo morene, sestavlja grobozrnato, po večini nesprijeto gradivo. Morene so dobro prepustne in na njih ni stalnih vodnih tokov, močnejši izviri pa se pojavljajo ob njihovem vznožju. Najbolj opazni so nekaj deset metrov visoki nasipi čelnih moren, ki nam kažejo največji obseg poledenitve. Površje za njimi je prekrito z različno debelo plastjo talnih moren.

Gradivo v morenah se od rečnih naplavin razlikuje po tem, da ni sortirano po plasteh. Značilno je, da so v njih brez reda pomešani zelo različni kosi gradiva, od najfinejšega ledeniškega melja (krede) do slabo zaobljenega grušča in več metrov velikih skalnatih blokov (balvanov). Zanesljiv dokaz, da imamo opravka z morenskim gradivom, so oraženci, kamni z jasnimi, ravnimi praskami (razami), ki so jih dobili ob drgnjenju z drugimi v ledu zamrznjenimi kamni.


Skalni prag, do finoče ledeniško izbrušen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tik pod vrhom druge čelne morene smo zapustili udobno planinsko pot in zavili levo v brezpotno melišče. Znašli smo se na kupu različno velikih in oglatih kosov grušča, ki so se zaradi mehanskega preperevanja (predvsem zmrzalnega) odtrgali višje v steni in se kopičijo v vznožju. Imajo značilen naklon 32–35 ° (= naravni, gravitacijski posipni kot). Tu se iztekajo tudi plaznice snežnih plazov, ki so na pobočjih, strmejših od 22 °, zelo pogosti. Ko se v obilnih snežnih zimah prožijo, posnamejo s tal tudi kose kamnine in drugo gradivo ter ga odložijo na vznožju, kjer se ustavijo. Vzpon so nekoliko olajšale večje skale na katere smo stopali s celim podplatom in jih počasi ter previdno obremenjevali. Višje, kjer je grušč postajal vedno drobnejši in gibljivejši, smo stope iskali v poraslem površju.

Ta del brezpotja, ki poteka po nekoliko manj strmem pobočju netipičnega skrotja, je del plitve pobočne ledeniške ploskve v prevoju, kjer se začenja akumulacija preperelega gradiva. Tla so prekrita z nesprijetim morenskim in meliščnim gradivom. Vegasta tla, nekakšna viseča grbinasta pobočja (poligonalna tla), so obilno zaraščena (vsekakor pa precej bolj, kot pred desetletjem), kar dodatno zmanjšuje zanesljivost stopa. V tovrstnih tleh s pridom izkoriščamo minimalne stopničke, nekakšne ponvice, ki sčasoma nastanejo zaradi nenehnega premeščanja gradiva. Če so tla gola, je načelo, da najprej hodimo z očmi, zatem z nogami, lahko uresničljivo. V bavški nizki džungli pa je to bolj podobno misiji nemogoče. Med hojo v ključih smo si pomagali z rokama, vendar le zato, da smo ohranjali ravnotežje. Prijemanje šopov trav in potegovanje navzgor je bilo ne samo nevarno, ampak tudi nemogoče.


Še pred desetletjem melišče, mogoče skrotje, zdaj pa zelenjava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Soliflukcijske terasice so majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

***

O uporabi palic je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Palice občutno povečujejo stabilnost in ravnotežje ter zmanjšujejo obremenitev kolenskih sklepov in hrbtenice. V tovrstnem svetu in ob upoštevanju dejstva, da smo sicer vajeni učinkovitega varnejšega gibanja tudi brez njih, so nam na celotni turi prišle še kako prav. V srednjem delu pobočja smo kolovratili čez – recimo temu – čokasto površje, ki ga opredeljujejo krajši skalni (=čok) zlizani pragovi, ki mestoma prehajajo v poševne lašte in žlebaste škraplje. Na tej višini je vhod v jamo Slapce.


Izvotlenost plitve krnice, stadorja, sledi antiklinalnemu vpadu skladov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premikajoči se ledenik je strgal in gladil podlago, po kateri se je premikal. Trganje je potekalo predvsem na spodnji strani ledenika in tudi – do neke mere – ob straneh. Najučinkovitejše je bilo v razpokani kamnini ali kamnini, ki jo je predhodno že dodobra načelo zmrzalno preperevanje. Snežnica je v takšnih razmerah učinkovito pronicala v razpoke in primrznila na kamnino, ki jo je nato premikajoči se ledenik odtrgal in odnesel s seboj. Strganje se je pojavljalo povsod tam, kjer so kosi kamnine, primrznjeni v ledeni masi, strgali, dolbli, praskali po kamniti podlagi in v njej brusili ledeniške raze.

Po umiku ledu se je razkrilo ledeniško (preoblikovano) ali mutonírano površje, to je skalno površje, ki je zaradi ledeniške erozije močno zglajeno, obrušeno in prepredeno z ledeniškimi grbinami. Hoja/plezanje čez drn in strn dobi v takem svetu popolnoma jasen in nedvoumen pomen.

Na posameznih skalnih grbinah so se – neodvisno od razpokanosti kamnine – razvile zlasti najmanjše površinske korozijske izdolbine in žlebaste škraplje. Gre za oblike, ki na skalni podlagi nastajajo zaradi učinkovanja drobnih vodnih tokov. Bolj kot je kamnina debelo skladovita, enakomerneje se te oblike razvijajo. Sicer je njihova razvitost praviloma odvisna od topnosti kamnine, časa, ki je na voljo za korozijo, količine topila – vode nasičene z ogljikovim dioksidom, katerega pomemben vir so poleg ozračja lahko tudi prsti (kot produkt razpadanja organskih snovi v tleh), temperature, pri kateri poteka korozija (in drugih podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na sezonsko pogojeno trajanje korozije) ter izoblikovanosti površine kamninskega bloka.

Med najpomembnejšimi dejavniki nastanka sta položaj apnenčastih skladov in nagnjenost površja. Ni vseeno, ali deževnica s površja odteka hitro ali počasi. Na nagnjenem površju prevladuje linearna korozija z razvojem linearnih kraških oblik (žlebičev, škrapelj), med tem ko je na ravnih površinah prevladujoča ploskovna korozija. Še važnejše je zadrževanje snega, ki lahko bližnjo okolico zelo dolgo zalaga s korozijsko aktivno snežnico. S tem je tesno povezana tudi prisojna in osojna lega ter privetrna in odvetrna stran gore. Tu, v visokogorju, prevladuje navpično pretakanje vode, zato veljajo naslednje zakonitosti: masa odhaja v raztopini, transport je navpičen in akumulacija je neznatna.


Vsakič vzbudi radost, in še vedno je lepa. Planika. Ali planinska, kot bi rekla moja mama. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najvišji jezik sklenjenega gozda se zajeda v nekdanje lašte, ki stopničasto padajo v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri preučevanju visokogorskega kraškega površja se je izkazalo, da imamo ponavadi opraviti z raznolikim in prepletenim razvojem. Zaradi različnih zunanjih vplivov je tudi zelo veliko modifikacij v razvoju posameznih oblik kraškega površja. Zato gre praviloma za prehodne oziroma sestavljene ali poligenetske (visokogorske) kraške oblike.

Na grebenih, ki so moleli iznad ledu, in v bližnjem nepoledenelem, golem površju v neposredni okolici ledenika so hkrati potekali zelo intenzivni periglacialni procesi (latinsko peri = okrog, okoli, glacies = led). Gre za procese zmrzalnega preperevanja ter premikanja prepereline zaradi menjavanja zamrzovanja in odtajevanja.


Ne samo največje veselje, tudi najlepše fotke so doma v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon v Veliko rupo je čistokrvna tura, ki jo v vodniškem smislu opisujejo, določajo naslednje lastnosti, značilnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na (planinski) poti oz. brezpotju,
- tehnična zahtevnost z vidika uporabe dodatno nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžina prehojene in preplezane poti/brezpotja,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinska razčlenjenost gorskega površja v vzponu in spustu,
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina ture,
- motivi udeležencev ture in doživljajska zmožnost gorske pokrajine,
- ciljna in starostna skupina ter število udeležencev ture,
- vodenje z licenciranimi inštruktorji oz. vodniki PZS ter
- način priprave na izvedbo.

Navedeno kaže, da gre že v fazi dolinske priprave na turo za precej kompleksno sliko hodilnega napora in zagotavljanja varnosti, ki se je v praksi – na sami turi – samo še potrdila.

Kombinirani načini gibanja, zahtevnost izbire poti in smeri, zagotavljanje varnosti ter razbiranje zgodb v naravi so nas zaposlili v polni meri. Kot se je kasneje izkazalo na analizi, v zadovoljstvo vseh: tečajnikov in vodstva.


Vrvna ograja je velikokrat predmet posmeha neprostovoljnih vodnikov. A pri vodenju večjega števila udeležencev je daleč najbolj učinkovit varen sstem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo zelenjavni, tudi ali predvsem cvetlični vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po otoplitvi podnebja so se ledeniki postopoma umaknili nazaj v osrčje gora in pri nas izginili. Dotlej golo površje je zarasel gozd. Rastje najhitreje in najbolj očitno odraža dogajanje v pokrajini: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so vidni zmagovalci. Višje temperature, opuščena tradicionalna raba tal in umanjkanje snežnih plazov so recept za učinkovito zaraščanje tako v zeliščni, kot grmovni in drevesni plasti rastja.

Zdaj smo že nad gozdno mejo, ki tukaj zelo niha, zlasti zaradi vpliva plazov. Sestoj črnega gabra in malega jesena uživa na toplih, prisojnih rastiščih, obdaja pa ga bukovska vegetacija. Za prehode in prečenja izkoriščamo vrhnji rob sestoja gozda, ki porašča nekoliko širšo ramo stranskega grebenčka. Ko se poslovimo od zadnjega gozdnega roba, prečimo okrog rame in se znajdemo v plitvi krnici, ki jo na obeh straneh zapirajo strme stene. Prehod v dno krnice in izhod prek zglajenega praga zavarujemo z vrvno ograjo. Nameščanje varovanja v s travo poraščenem, a vendarle strmem in za zdrs nadvse pripravnem svetu, je vedno preizkus domišljije in iznajdljivosti glavnega vodnika. Tu pridejo na plano izkušnje, ki upoštevajo sposobnost najšibkejšega člena v skupini, razbiranje možnosti, ki jih nudi pokrajina sama ter zagotavljanja najvišje možne ravni varnosti. Zavedamo se, da je tveganje sestavni del gorništva, zato ga skušamo obvladovati.


Smer je, poti pa ni. Ali pot je, pa ni smeri? (Fotografija: Borut Peršolja)


Strmo naravnost navzgor. Le kaj je za robom? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se odpnemo z vrvi in se povzpnemo še za dober raztežaj višje, se nam odpre nov, visokogorski svet. Dosegli smo višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Drži, visoko v gori, točneje v kamnitem amfiteatru pod vrhom gore, v črni Mali rupi, še leži umazan sneg. Na bovškem je rúpa dol, globel, klanec, spet drugje manjša vrtača, tudi požiralnik, ponekod celo jama, kotanja. Skupni imenovalec vseh poimenovanj oblik površja je globoka, navadno manjša odprtina v kraških tleh.

Večje (kraške) kotanje, kakršna je ta, ki jo opazujemo z razglednega balkona, ki smo ga izbrali za počitek in ki zapira izhod iz nje, so najverjetneje poligenetskega nastanka. So torej posledica tektonskih razpok, po katerih je morda odtekala tekoča voda in jih širila, delovanja ledenika in zakrasevanja. V vdolbinah katerihkoli dimenzij se razumljivo nabirajo čez zimo večje količine snega kakor v višji okolici. Zato pri nastanku in razvoju vedno s poudarkom govorimo o pomembni vlogi velikih količin snega, ki se naberejo v njih.

V smeri proti severovzhodnem vznožju Stadorja (2025 m) opazimo škrbino, ki se nadaljuje v majhno dolinico, široko in globoko nekaj metrov. Sledimo ji proti severovzhodu; v ravni črti se navidezno nadaljuje v Škrbino za Gradom (2277 m). Gre za t. i. kraški prelomniški jarek ali bogaz, ki je nastal ob manjšem (?) prelomu in poteka od severovzhoda proti jugozahodu. Njegovo zemljepisno ime je Lepoč.


Če še kdo ne ve: žlebičaste škraplje, na oprimek! (Fotografija: Borut Peršolja)


Letos so tudi v gorah v modi čupaste frizure. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraški jarki so v visokogorju pogosti predvsem na podih. Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo, je nastal tako, da je korozija v živoskalni osnovi zaradi močne pretrtosti kamnine (mehansko razširjenih navpičnih razpok in prelomov) ob tektonski liniji napredovala hitreje kot v okolici. Tako je nastala več sto metrov dolga, nekaj metrov široka in globoka dolinica s strmimi pobočji (lepo vidna tudi na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba). Lepoč poteka prek območja z blagim naklonom z zemljepisnim imenom Lašte. Lašte so večje ravne površine v apnenčastih skladih, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. So nekakšne police iz skladov apnenca, ki so ponavadi tudi močno razjedene in polne površinskih kraških oblik in pojavov.


Najprej je bil znan vonj, zatem se je pojavila tudi ona: murka!(Fotografija: Borut Peršolja)

Med njimi so tudi kotliči, ki so nastali v kombinaciji kemijskega raztapljanja apnenčaste podlage in mehanskega razpadanja strmih sten, ki ovalno ali okroglasto oblikuje njihov zgornji rob. Iz oblike kotliča lahko sklepamo, kakšno je razmerje med obema procesoma preperevanja. Pri idealnem je razmerje med premerom zgornje odprtine in globino kotliča 1 : 1, vendar je v praksi zaradi snega, ki se zadržuje na dnu, globino težko ali nemogoče oceniti oziroma izmeriti. Zaradi snega je kotliče tudi zelo težko ločiti od brezen.

Zroč v dolino smo lahko opazovali tudi neusklajenost višin med glavnimi in stranskimi dolinami. Ledeniška erozija manjšega stranskega ledenika iz Bale je bila šibkejša od erozije glavnega Bavškega ledenika, ta pa manjša od Koritniškega ledenika.


Živi geološki učbenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sestop je eden ključnih dejavnikov uspešno izvedene ture, zato je njegova izbira izjemno pomembna. Žal pa ni mogoče vedno upoštevati načela, da za sestop izberemo drugo, lažjo pot/smer, kot za vzpon. V takem primeru izkoristimo dejstvo, da vsi – vodniki in udeleženci – odlično poznamo pogoje sestopa, saj smo se tu vzpenjali pred nekaj urami. Tako smo vedeli, da sestopna zbranost ne sme popustiti vse do stika s planinsko potjo nad Logjem. V vrhnem delu je sestop olajšala vrvna ograja (plezaje z obrazom v strmino), vsa prečenja in preostanek sestopa pa je minil v počasnem, zanesljivem tipanju podplatov po grbinasti, spolzki podlagi. Tisti, ki smo imeli palice, smo jih na začetku sestopa podaljšali in jih zabadali pred seboj ter pazili, da na podlagi niso spodrsnile.

Manjši zdrsi so pri večjem številu udeležencev skoraj neizogibni, prav tako proženje kamenja (odkrušene skale vodeči odstranjuje z mest, od koder bi se lahko strkljale), zato je treba poskrbeti za dosledno spoštovanje varnostne razdalje in uporabo čelade (navkljub naraščajoči temperaturi). Takšen spust je treba tudi nekajkrat prekiniti, za kratek počitek in pitje, s čimer razbremenimo napeto pozornost. Vendar počitki ne smejo biti prepogosti in predolgi, saj s tem izgubljamo usklajenost telesa v gibanju in spominsko sliko, ki ohranja napetost čutil.


Delovni zvezek geološkega učbenika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Območja podov in laštov pa ne skrivajo le visokogorskih kraških lepot, pač pa so v megli orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili, pač pa nas roko v roki vodita proti cilju intuicija in naravna sposobnost/iznajdljivost iskanja lažjih prehodov, ter redki možici. Gibanje v megli ni priporočljivo; orientacija je podobno zahtevna, kot če bi se gibali v megli po zasneženem visokogorju.

Poznavanje razgledne – makro – pokrajine močno vpliva na razvedanje, preglednost in določanje našega položaja. Iz tega pa sledi vodljivost po površju oziroma izbira dejanske poti in smeri, korak za korakom. Vodljivost pomeni natančnost oziroma samostojno učinkovito iskanje najboljše rešitve v drobni, konkretni pokrajini. Ob kakovostni predhodni pripravi vodnik zmore iti za svétom in z izkušeno, a vodljivostjo, ki je venomer na preizkušnji hodi, pleza in vodi vodene proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.


Geološka popolnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja. Če pa vidiš zemljevid in pokrajino, se naučiš razbirati zgodbe. In pokrajina te sprejme medse in sam postaneš del gorniške zgodbe.


Kar nekaj napak je na tem zemljevidu …

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Legendarni Tine Mihelič je napisal: »Semkaj pride človek res samo na obisk in tako naj se tudi obnaša! Vsaka tura na vrhove Loške stene pomeni vznemirljivo, romantično pustolovščino. Ti vrhovi so gore bodočnosti, kamor bo marsikoga pregnal hrup z naših planinskih magistral.«

Vse zapisano se uresničuje.


Črno bel pogled je redko tako barvit, kot v dnu Bavšice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hodili smo udeleženke in udeleženci ter vodstvo tečaja za vodnike PZS kategorije A – lahke kopne ture (1. izmena), ki je potekal od 3. do 12. julija 2018 v Planinskem učnem središču Bavšica.

  • Share/Bookmark

SLOVENIJA OMEJILA VZPON NA TRIGLAV

Četrtek, Julij 26th, 2018

(Skoraj znanstvenofantastični spis kot odziv na dejansko novico, da je Francija omejila vzpon na Mont Blanc, STA, 15. 7. 2018)

Mojstrana, Stara Fužina, Trenta, 27. julija – Slovenija je v četrtek za nedoločen čas omejila vzpon na najvišji slovenski vrh Triglav. 2864 metrov visok očak je namreč močno preoblegan, poleg tega pa se nanj poskušajo povzpeti tudi neustrezno opremljeni in neizkušeni pohodniki (po izjavah očividcev so med njimi tudi člani nekaterih planinskih društev, ki so včlanjena v PZS – Pohodniško zvezo Slovenije). Ta dejavnika po oceni državnih oblasti v odhodu predstavljata »resno tveganje za javni red«.


Originalni zapis STA o začasni zapori Mont Blanca.

V občinah Bohinj, Bovec in Kranjska Gora so ob vednosti uprave Triglavskega narodnega parka pojasnili, da se je država zganila na njihov poziv in da je bil ukrep, ki se nanaša na priljubljene zelo zahtevne planinske poti, ljubkovalno poimenovane Triglavske magistrale, nujen zaradi »zelo resnega tveganja za javni red« v smislu varnosti v gorah in zmanjšanja onesnaževanja gora, poroča slovenska pohodniška agencija SPA.

Skladno z ukrepom, ki ga je na dopisni seji (na razglednicah) sprejela slovenska vlada v odhodu in ki bo v veljavi do nadaljnjega (vsekakor pa do konca pogajanj koalicijske vlade v prihodu), se lahko na najvišjega slovenskega očaka povzpnejo le tisti, ki imajo:
- rezervirano prenočišče v planinskih kočah Aljažev dom v Vratih (1015 m), Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Koča na Doliču (2151 m), Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Triglavski dom na Kredarici (2515 m) (planinske koče so naštete po nadmorski višini),
- plačano članarino PZS za leto 2018 in
- plačano pavšalno turistično takso pri pristojnem organu.
(OPOMBA: Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni sočasno in brezpogojno. Zgornji pogoji ne veljajo za tradicionalne pohode nakladnih domačijskih dnevnikov.)

Oblast se sooča s porastom pohodnikov z vsega sveta, ki sledijo neustavljivemu klicu I feel Slovenija in ki se želijo med poletno sezono povzpeti na vrh očaka. Med njimi so tudi taki, ki za vzpon nimajo zadostnih izkušenj in opreme. Med drugim so lani preprečili vzpon slovenskemu paru, ki se je želel na vrh povzpeti s še nerojenimi trojčki (nekateri mediji poročajo tudi o dvojčkih + 1). Župani vseh treh občin (razen županov Bovca, Bohinja in Kranjske Gore) so zato v odgovor napovedali denarne vzpodbude za tiste, ki bi se na pot do vrha podali brez primerne opreme, kot so denimo kranjskogorski sendviči, bohinjska zaseka in trentarski sir.


Triglav, kampanja ob 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona.

Župani omenjenih treh občin pa niso želeli komentirati vladnih strokovnih izhodišč, ki so v intenzivni, poletni medresorski obravnavi vseh pristojnih ministrstev, nevladnih organizacij in UIAA (in smo jih iz zanesljivih virov, ki niti približno niso blizu TNP, pridobili in jih objavljamo v celoti – izhodišča so žal nelektorirana):
- razglasiti cilj ničelne rasti v planinskih kočah;
- po zgledu alpskih držav ukiniti plačilo DDV v planinskih kočah, ki so dostopne zgolj peš in razliko nameniti za vzdrževanje in trajnostno delovanje planinskih koč,
- v triglavskih kočah ukiniti splošne članske popuste PZS za prenočevanje,
- prednost pri prenočevanju imajo organizirane in vodene skupine planinskih društev (zlasti mladostniki in mladi), zanje ohraniti tudi popust za nočitev v planinskih kočah;
- prednost imajo vodene ture licenciranih gorskih vodnikov;
- uvesti ciljno, specializacijo triglavskih planinskih koč: na primer Dolič (za družine; najlažji dostop iz Trente), Planika (za organizirane skupine), Kredarica (visokogorski hotel za vsakogar in za vse),
- v vseh kočah uvesti enak dnevni režim streženja hrane: ne več celodnevni polni servis z večstranskega menija v treh jezikih, temveč (enaka) večerja ob 18. uri (polpenzionska ponudba),
- dolgoročno (podobno kot sta startali akciji Odnesimo smeti v dolino in Za prenočevanje uporabljajte lastno rjuho) začeti s kampanjo kakovostnega prehranjevanja v planinski koči (in zmanjšanja s seboj prinešene hrane), s čimer se razbremeni napor hoje in približa idealu slovenskega vrhunskega alpinizma (hitro in s čim manj opreme),
- vsaj eno zelo zahtevno plezalno pot na Triglav v celoti urediti na način, ki v vzponu in spustu omogoča plezanje in dosledno ter učinkovito rabo samovarovalnega sestava,
- dosledno ukiniti vso komercialno ponudbo na območju samega vrha Triglava,
- prepoved organizacije vseh komercialnih prireditev v planinskih kočah, ki se jih lahko udeleži več kot en avtobus obiskovalcev.

O dogajanju na Triglavu bomo sproti poročali tudi v prihodnje.


Greben. (Fotografija: Stane Klemenc)

***

Osnovni podatki
Čas objave: 27. 7. 2018 6:45
Kategorija: Zanimivosti
Ključne besede: ZANIMIVOSTI, TRIGLAV, POHODNIŠTVO
Avtor: bp

  • Share/Bookmark