Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

HODIM Z VLAKOM

Nedelja, December 23rd, 2018

“Temu, kar se vozi po naših tirih, bi težko rekli vlak.”

(Gorazd Skrt: rezervacija počitnic prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea. Dnevnikov Objektiv, 14. 7. 2018.)


Notranja oprema zahteva res zelo veliko … strpnosti in široko, dobrotljivo, vsega hudega navajeno vozačevo srce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vlakom se vozim nepretrgoma od 1. septembra 1986, ko sem šel v prvi letnik tedanje Srednje pedagoške šole na Resljevi cesti v Ljubljani. Polnih dvaintrideset let vztrajam, z vsakoletnim nekajmesečnim varanjem, ko grem v službo iz Domžal s kolesom.


28 let kasneje. JŽ: jugoslovanske železnice … Nekoč je naš razred v osnovni šoli zmagal na enem od tovrstnih natečajev. Do penzije bom zagotovo nekje zagledal tudi svojo risbico. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kamniško progo vsak dan uporablja približno 4500 vozačev. In bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je hitrost vlaka (do 50 km na uro) kriva, da Domžalci obeh spolov sploh ohranjamo lastno, samosvojo identiteto.

Si predstavljate, da bi bili v Ljubljani v sedmih minutah? V tem primeru ne bi nihče, od 500 domžalskih dnevnih vozačev, na vprašanje, od kje si, odgovoril, da iz Domžal. Temveč iz vseprevladujoče Ljubljane …


Cena? V obe smeri manj kot gobova juha na Erjavčevi koči na Vršiču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

23,6 km dolga enotirna kamniška proga je bila dograjena in odprta 28. januarja 1891. Ob odprtju je vlak iz bele Ljubljane do smodniščničnega Kamnika potreboval 72 minut. Od leta 1932, ko je bil uveden nov vozni red, pa 45 minut. Tako je šestinosemdeset let časovnica približno enaka (23. maja 1993 je bil uveden vlak ob 6.43): sprva osem vlakov dnevno, zdaj pa do/ali iz Domžal 41 vlakov (iz Ljubljane 19 in iz Domžal 22).

Vlaki na tej progi so sprva vozili le do gorenjskega kolodvora (železniška postaja pri pivovarni Union), saj z Družbo južne železnice ni bil sklenjen sporazum o souporabi glavnega kolodvora. Zaradi zmanjšanega prometa je bil leta 1968 potniški promet na progi celo ukinjen, deset let pozneje, leta 1978, pa znova vpeljan.


Čeprav je na tem zemljevidu kamniška proga narisana zgolj kot kratka daljica, pa je njena življenjska pot v resnici ukrivljena in nabita z ustvarjalno močjo.

***

V letošnjem letu se je kakovost (beri: zamude) prevoza z vlakom, po mojem občutku, precej znižala. Postal sem pozoren na to, da skoraj ni bilo dneva, ko bi vlak s postaje v Domažalah (ali nazaj iz Ljubljane) odpeljal točno.

Glede na to, da se z vlakom vozim dvakrat na dan, sem zgolj v treh mesecih zabeležil kar deset opaznejših zamud. Če ta vzorec velja za cel dnevni vozni red, potem je popolnoma jasno, da izolirani sistem proge Ljubljana¬Kamnik ne deluje učinkovito.


Rok veljavnosti je potekel, sprememb pa ni na vidiku.


V digitalni dobi Slovenske železnice varujejo kulturno dediščino stenčasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenske železnice sem zaprosil za odziv in razen tega, da so potrdili vse moje navedbe (razen ene!), niso povedali nič, kar bi vzbujalo optimizem (vse njihove navedbe se začnejo s črtico -).

Takole pravijo: »V času odhoda vlaka 3166 iz postaje Ljubljana za smer Kamnik Graben je največja frekvenca potniških vlakov na postaji Ljubljana , ko je največ prihodov/odhodov vlakov iz vseh smeri in je potrebno upoštevati, z voznim redom predpisane čakalne dobe vlakov, v prihodu in odhodu. Vzrok zamud so zveze in čakalne dobe, ter križanje vlakov. Izstopajo le zamude dne 22.05.2018, kar je bila posledica izrednega dogodka.«


Eden sicer stoji, a čakamo tistega na desnem tiru. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kronologija zamujanja

22. 5.
Vlak, ki je šel iz Domžal ob 7.11, je v Črnučah čakal več kot dvajset minut.

- Vlak 3167 18 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – zamujen 18 minut zaradi izrednega dogodka (med postajama Ljubljana Šiška in Ljubljana Črnuče je na NPR (nezavarovanem prehodu) 1.9 v medtirju obstal tovornjak).

24. 5.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 17.15, je šel šele ob 17.22.

- Vlak 3184 7 minut iz izhodne postaje Ljubljana zaradi okvare in menjave garniture.

4. 6.
Vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.09, je prišel šele ob 7.19.

- Vlak 3103 9 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3164 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 630 (zamujen 11 minut v prihodu v Ljubljano).

11. 6.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, je odpeljal ob 8.05.

- Vlak 3169 2 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.


Hitrost zaviranja je pomembna. Še bolj pomembni pa so točnost, prijaznost in cenovna dostopnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. 7.
Vlak, ki bi moral iz Črnuč odpeljati ob 7.27 je odpeljal ob 7.41.

Isti vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.38 je prišel šele ob 7.54.

- Vlak 3167 12 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 12 minut v prihodu v Ljubljano).


Popolnoma zgrešen slogan. Pravilno in dobesedno je: hodim z vlakom!

11. 7.
Vlak, ki bi moral iz Domžal oditi ob 7.45, je odšel šele ob 8.13. V Ljubljano je prišel šele ob 8.35.

- Vlak 611 14 minut na postaji Domžale, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 19 minut v prihodu v Ljubljano).

24. 7.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 16.45 je odpeljal ob 16.50.

- Vlak 610 3 minute v izhodni postaji Ljubljana – čakal zvezo z vlakom 246 (zamujen 2 minuti v prihodu v Ljubljano).

14. 8.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01 je odpeljal ob 8.06.

- Vlak 3169 4 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.

16. 8.
Vlaka, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, sploh ni bilo. Sprva je bil – prvič v zgodovini – napovedan nadomestni avtobusni prevoz, vendar je bil tudi ta odpovedan. Peljal je šele redni vlak ob 8.17.

- Zaradi izpada DMG (dizelmotorne garniture) je bil namesto vlaka 3169 vpeljan nadomestni avtobusni prevoz.


Ne, ni tako čisto, da bi lahko jedel s tal. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot zanimivost navajam tudi primer z gorenjske proge:

8. 7.
Vlak iz Jesenic, ki bi moral biti v Ljubljani ob 20.38, je prišel v Ljubljano ob 21.23.

- Vlak 2423 na relaciji Jesenice-Ljubljana ne vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih, omenjenega dne sploh ni vozil !

Za dogajanje v nedeljo zvečer, 8. julija 2018, so na Slovenskih železnicah zapisali, da tega vlaka sploh ni bilo. S čim sem se torej pripeljal z Mosta na Soči do Jesenic, od tam pa z enormno zamudo (stali smo na postaji v Šentvidu) v Ljubljano? Morda pa se je zgodil slovenski Harry Potter …


Ni straniščna poezija, ni Facebook … (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da smo potniki na slovenskih železnicah izumirajoča vrsta, in da za to niso krive podnebne spremembe, izgleda ne skrbi niti odgovornih v Slovenskih železnicah, niti politike.

Leta 2008 je število prepeljanih potnikov znašalo 16,6 milijonov, leta 2017 pa samo še 13,4 milijonov (indeks 80,7). Število potniških kilometrov se je z 834,1 milijonov km padlo na 639,5 milijonov km (indeks 76,6).


Statistika res prenese vse …

Letos poleti so Slovenske železnice na območju Ljubljane uredile sedem železniških postajališč. Investicija je znašala vrtoglavih 3,2 milijona evrov. Na kamniški progi sta bili ozaljšani postajališči Ljubljana Ježica in Ljubljana Brinje. Postavili so nadstreške, sedišča, kolesarska stojala ter vitrini z voznimi redi, pozabili pa na dostop za funkcionalno ovirane osebe, ureditev okolice ter vgradnjo taktilnih oznak.

Po zagotovilih odgovornih je v izdelavi študija (!) za nadgradnje regionalnih železniških prog, ki naj bi pomagala uresničiti cilj – preusmeritev potnikov primestnega in mestnega prometa na javni železniški prevoz.


Ja pa ja de! Res, da ne bo potem: #nisem vedel …

***

Leta 2015 je minilo 100 let od izida knjige Alberta Einsteina z naslovom O posebni in splošni teoriji relativnosti. V njej je zajel posebno in splošno teorijo relativnosti. Vpeljal je denimo ukrivljanje prostora-časa, s čimer pa se, vsaj na prvi pogled, v vsakdanjem življenju nikoli ne srečujemo. Pri Isacu Newtonu smo imeli en sam vesoljni čas, ki je bil neodvisen od tega, kako se gibljemo.

Veljalo je naslednje:

Kar je sočasno za potnika na enakomerno drvečem vlaku, je bilo sočasno tudi za potnika, ki je pri miru stal na peronu železniške postaje.

Einstein je pokazal, da to ne drži.

Če imaš palico, glede na katero miruješ, in jo izmeriš, bo dolga na primer en meter. Če to isto dolžino poskuša izmeriti nekdo, ki se mimo palice pelje z vlakom, pa bo izmeril, da je palica krajša od enega metra. To se nam zdi povsem nepričakovano, saj česa takšnega v življenju ne poznamo. Vendar le zato, ker v našem svetu, pri hitrostih, s katerimi živimo, teh »skrajšanj« palice ne moremo opaziti

V resnici pa tako ali tako ne vemo, koliko je palica zares dolga ali kratka …

Dejanska dolžina ne obstaja. Odločilno je tisto, kar lahko izmerimo. Ko res dosledno in do konca premisliš, kaj si izmeril – in do tega premisleka ni prišel kdorkoli, do tega je prišel le Einstein – prideš do posebne teorije relativnosti.

Bog ve, kaj vse bi Einstein lahko ugotovil, če bi se vsak dan vozil s kamniškim vlakom.


Prihodnost je na in v vlaku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

NEZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI

Ponedeljek, December 3rd, 2018

Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah

Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

A si v redu?

Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.

Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa. Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.


Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla … Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.

V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.


Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.

Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.


Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.

Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.


Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom,
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.

Knjiga, ki je bolj za hribe, kot proti njim.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

Sobota, December 1st, 2018

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

Četrtek, November 22nd, 2018

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

Četrtek, November 22nd, 2018

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO

Petek, November 16th, 2018

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Zapisi z gora
Cerknica 2018: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 134 strani, cena: 6,90 €

Knjigo, dnevnik sem dobil brezplačno od izdajatelja.

S hojo preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišim in poslušam tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognil pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

In ena od poti za deljenje z drugimi je, da to zapišem. Mogoče kar v gorniški dnevnik?

***

Dnevnik Zapisi z gora ima uvodni osebni list, poglavje Hribovski bonton in koristne informacije, list z informacijami – Ob nesreči v gorah pokliči (112) ter vzpodbudo za raziskovanje – Tiha govorica živali (ilustracije živali in njihovih nožnih sledi je prispevala Karmen Bajec).


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Format: 10,4 x 14,5 cm
Teža: 136 g

Nikar ne nori tja gori!

Nihče si ne želi riniti za vami tja gor samo zato, ker ste nepremišljeni.

S seboj ne potrebujemo Kafkovih zbranih del!

Razne šlape, balerinke, hipsterske supergice in podobna krama naj počaka doma.

Objavljeno je tudi besedilo pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič leta 1894. Leto kasneje jo je uglasbil Jakob Aljaž, dovški župnik in skladatelj. Prva kitica skladbe Oj, Triglav, moj dom je zaenkrat še himna Planinske zveze Slovenije.

Sledi užitna sredica, stodvajset dnevniških zapisov, ki vsebujejo rubrike: vrh/cilj, datum, izhodišče/opravljena pot, nadmorska višina, višinska razlika, dolžina, čas in vtisi/žigi. Vsako stran, ki kliče po izpolnitvi v naravi, dopolnjuje sedem akcijskih piktogramov: hoja, plezanje, kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, tek na smučeh, deskanje na snegu in alpsko smučanje.


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

V dnu strani se izmenjujejo dvojci: pregovori, reki, domislice z vinjetami.

Še tako dolga pot se začne s prvim korakom. SMEROKAZ

Česar v glavi ni, peta nadomesti. GOJZARJI

Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša. VPONKA

V življenju ni ravnih poti. KRIŽPOTJE

Nova vreča, nova sreča. NAHRBTNIK


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Na koncu je dodana še zbirna preglednica vseh izletov, pohodov in tur: vrh/cilj ter datum. In obvezni, nepogrešljivi Srečno!

Pohvalno je, da je v dnevniku objavljen tudi Fair play znak, čeprav ni točno razvidno, na kaj se srce športa nanaša – na poštenost, pravičnost, odgovornost, solidarnost, spoštovanje, enakopravnost …

Tisto, kar pa je zares vrhunsko, je naslovna fotografija Zorana Vidriha Pogled z Begunjščice proti Triglavu in Kanjavcu. Na zadnji strani platnic je misel Nejca Zaplotnika: »Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Uporaben? Vsekakor!
Izviren? Nikakor!
Nosljiv? Šekakor! (Pol, pol.)
Mednarodno priznan? SI kakor. (V postopku.)

Za primerjavo:

- aktualni dnevnik Planinske založbe:

Planinski dnevnik
Cena: 3,90 €
Obseg: 132 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 106 g
PZS, 2015

- Moj planinski dnevnik, brezplačno darilo Cankarjeve založbe ob naročilu knjige Slovenske gore:

Moj planinski dnevnik
Cena: 0 €
Obseg: 176 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 139 g
Cankarjeva založba, 2011

  • Share/Bookmark

PIJANA DREVESA TREZNO GOVORIJO

Sreda, November 14th, 2018

Peter Wohlleben:
Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta

Kranj 2018: Narava, 179 strani, ISBN 978-961-7031-11-9, spletna cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil.

»Bukve, smreke in hrasti boleče začutijo, če kdo začne grizljati po njih. Ko si gosenice dajo duška, se okrog mesta grizenja spremeni rastlinsko tkivo. Poleg tega drevo oddaja električne signale, enako kot človeško telo, če je ranjeno. Impulz potuje s hitrostjo centimeter na minuto. Zato traja še kakšno uro, da se v listih naložijo obrambne snovi in zajedavcu pokvarijo obed. Drevesa so pač počasna in celo v nevarnosti je to največja hitrost, ki jo zmorejo.«


Iglavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je osvojila celinsko Evropo. Tisto Evropo, ki je v stoletjih in tisočletjih iz prostega, naravnega gozda, naredila gozdne njive, ki se prepletajo z drugimi intenzivno izkoriščanimi kmetijskimi in industrijskimi zemljišči. Zato je vsak zapis o gozdu, celo posameznem drevesu, ki je po možnosti ovit v barvo jeseni, sprejet v intenzivnem romantičnem in ultimativnem naravovarstvenem vzdušju. Ljubezen je ne samo v zraku, ljubezen je v lesu. Bukovem. Smrekovem. Hojinem.

»Veter kot prah droben pelod omete iz cvetov in ga odnese do sosednjih dreves.«

»Če je zunaj manj kot dvanajst stopinj Celzija je za čebele prehladno in ostanejo v panjih.«

»Majhna drevesa bi rada hitro rasla. A temu nasprotujejo drevesne mame. S svojo mogočno krošnjo zasenčijo ves naraščaj in z drugimi odraslimi drevesi tvorijo gosto streho nad gozdom. Skoznjo do tal oziroma do listov mladih drevesc prodrejo le trije odstotki sončne svetlobe. Vzgojna metoda se imenuje omejevanje svetlobe.«


Listavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtor je dolgoletni gozdar, preizkušen v praksi in glede na deroč tok besedila, ki redko kje nasede in odlaga melj, tudi odličen opazovalec in zapisovalec zgodb. Ki so mu jih povedala drevesa? Šepetala gozdna bitja ali jih je preprosto pobral v zapuščini bajk in ljudskih pripovedk? Nič od tega ne drži. Pripoved je doživeta, opisana z metodo kamere, ki optično približuje ali oddaljuje tisto, kar gledamo. To pa so drevesa, mladike, listi, zajedavci, podrast in natančna, stvarna gozdnata pokrajina, ki vse to obdaja.

»Obstaja dober razlog za idealen videz dreves – stabilnost. Velike krošnje odraslih dreves so izpostavljene nevihtnim sunkom vetra, močnim nalivom in težkemu bremenu snega. Enakomerno raščena drevesa lahko enakomerno porazdelijo sile, ki pritiskajo nanje, tako da jih razpršijo po telesu.«


Malo mešano in izkrčeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje gozda je dan, je služba, je potovanje, je vojna in tudi mir. V nevihti, ki je na pobočju, ki ga preči vihar, se zrcali mozaik odnosov, odvisnosti in spoštovanja naravnih sil. Pokrajina gozdu ne prizanaša, prav tako kot mu ne prizanaša človek. Človek, ki ga sicer zna negovati in ga zna tudi izkoriščati. A zna v njem videti tudi sporočila, ki govorijo o spremembah v pokrajini.


Zakaj že se listje jeseni obarva? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pozimi je pogosto za meter snega in ta zdrsi. Ne gre nujno za plaz, saj sneg tudi sicer čisto počasi drsi. Pri tem krivi mlada drevesa. Pri najmlajših to ni nič hudega, kajti ko se sneg stali, se preprosto spet zravnajo, ne da bi utrpeli poškodbe. Pri na pol odraslih drevesih, ki so se prebila kak meter visoko, pa se deblo poškoduje in v najslabšem primeru zlomi, če obstane, pa ostane ukrivljeno. Iz takšnega položaja drevesa spet skušajo ujeti navpično linijo. Ker drevo lahko raste le na vrhu, spodnji, zakrivljeni konec ostane takšen, kot je. Naslednjo zimo sneg drevesa spet nekoliko ukrivi, vendar se sveži poganjek vseeno dviguje navpično navzgor. Če ta igra traja dolga leta, postopno nastane drevo, zavito kot sablja. To se drevesom lahko zgodi tudi brez snega, če raste na strmini. Včasih dolga leta in neizmerno počasi proti dolini drsi prst in se pogosto premakne le nekaj centimetrov. A to je vseeno dovolj, da drevesa drsijo z njo in se prevrnejo, vendar nato rastejo naprej navzgor. Znanstveniki takšna drevesa imenujejo pijana (drunken trees).«


Rogovilež. (Fotografija: Borut Peršolja)

Milan Šinko z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v recenziji za Delo med drugim o knjigi zapisal:

»V promocijskih in medijskih prispevkih je knjiga opisana kot nov pogled na drevesa, gozd in gozdarstvo, saj so po prepričanju avtorja drevesa družabna, družbena in čustvena bitja. Profesorja gojenja gozdov in gozdne ekologije na Univerzi v Göttingenu sta napisala peticijo »Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic«, s katero sta predvsem medije želela opozoriti na neresnične trditve in sporno (ne)uporabo znanstvenih dejstev. V peticiji, ki jo je podpisalo 4516 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov, je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda.«

»Prevladujoča pristopa knjige, s katerima avtor nagovarja bralce, sta sklicevanje na čustva bralcev, kot ene od uspešnih osnovnih sestavin postresničnostnega diskurza in obsežna raba antropomorfizma (tj. pojav, ko ljudje pripisujejo svoje človeške fizične in umske lastnosti ter vedenja bogovom, nečloveškim živim bitjem ali stvarem – kot na primer sposobnost namere, zavest, zavedanje in čustva).«


Boj s hojo. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Nečloveški entiteti priznati, da ima človeški um, pomeni, da je sposobna zavestnih izkušenj in jo je treba obravnavati kot moralno bitje, ki je vredno empatije, nege in skrbi. Opisov takih stanj je v knjigi veliko: »hrasti so trpeči«, »mlada drevesa pogrešajo mamo«, drevesa so v stiski in paniki, a ne obupajo, drevesa »ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede« in podobno.«


Začetek. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne nazadnje priznavanje drevesom prisotnost uma pomeni, da so drevesa sposobna namenskega delovanja in zato odgovorna za svoje delovanje ter da so sposobna opazovati, vrednotiti in soditi opazovalca. Na podlagi tovrstnega antropomorfizma so lahko za škodo v gozdovih zaradi lubadarja krive recimo lene in pasivne smreke, ne pa tisti ljudje, ki so smreke posadili na zanjo neprimernih rastiščih, pa tisti, ki niso pravočasno odstranili napadenih dreves in ne nazadnje tisti, ki povzročajo klimatske spremembe.«


Užitek gozda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjigo se zapisanemu navkljub splača prebrati, še zlasti, če smo realisti, kot se od običajnega človeka pričakuje. Kdorkoli je bil vsaj nekajkrat v naravi, v gozdu, v hribih, bo vedel, kaj je res in kaj ne. A hkrati se bo pustil zapeljati, zato da bo doživetje sebe, v mreži narave, usklajeno s korakom in razgledom.

Knjiga, ki v gozdu vidi človeka.

  • Share/Bookmark

ZBORNIK, KI GA NI

Nedelja, November 11th, 2018

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

GOJZARSKO UGLAŠENI KORAKI

Nedelja, November 4th, 2018

(Objava ni sponzorirana.)

Spomladi sem – po (pre)dolgem odlašanju – kupil nove gojzarje. Stari gojzarji so že zdavnaj odslužili svoje, a negotovost povezana z nakupom novih, je bila očitno prezahtevna. Spoštovani pisec gorniških priročnikov Bine Mlač prepričljivo pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu”. Kako zapletena enačba pa so šele gojzarji, ve vsakdo, ki kolikor toliko resno hodi in pleza.


Zaloteni pri delu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po glavi se ti mota cel kup vprašanj, ki bodo vplivala na izbiro: izbrati gojzarje glede na prevladujočo obliko gibanja, ki se prilagaja zahtevnosti površja, ki jim ga boš namenil pobližje spoznati? Koliko upoštevati lastno izurjenost, obvladovanje hoje/plezanja in kateri časovni dolžini ture se bodo najbolj spočito prilegali? Kaj za noge, dodatno obtežene s težo nahrbtnika, pravzaprav predstavlja udobje? Je s strani proizvajalcev tako opevana vodotesnost res tako zelo, zelo pomembna? Kaj je dejansko dovolj ali pravilno velik gojzar (ob zavedanju, da ima 15 % ljudi najmanj za eno številko različni nogi)? Je ustrezna, dobra zaščita pred zunanjimi udarci povezana z usnjem ali sodobnimi materiali, ki v postopku izdelave ponujajo še številne ojačitve?

Napisano opozarja, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. Danes je motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč, zato univerzalni nasvet – pa četudi ga izreče GRS veljak – niti približno ne zaleže več.

Komu torej zaupati pri izbiri – proizvajalcu, prodajalcu ali prohodalcu*?

***

Nakupu je sledilo obdobje uhojanja: sprva sem se z njimi nekajkrat podal na ravninsko, šest kilometrsko razdaljo od bloka, kjer živim, do sprehajalne poti ob Kamniški Bistrici. Trikrat sem se mudil tudi na domačijskem Šumberku, kjer poteka dva kilometra dolga in s 190 m relativne višinske razlike razgibana trim steza. Stopnjevanje postopnosti se je nadaljevalo na delu Domžalske poti in sicer od Domžal do Svete Trojice in nazaj ob Rači. Prvi koraki so prinesli naslednje ugotovitve: izrazita mehkoba, sicer zelo učinkovitega zavezovanja, občutiti je togost podplata (kar mojemu načinu hoje sicer ustreza), občasno – pri spustu – se je pojavljalo tiščanje na zunanjem delu desne noge.


Gojzarski pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Maj je bil vremensko izjemno nestanoviten, zato sem v tedni dni namesto večdnevne ture lahko izpeljal več enodnevnih. Na eni izmed njih – 29. maja – sem se peš vračal iz Kamniške Bistrice v Domžale in se znašel sredi neurja, ki je zajelo center Kamnika z Mekinjami in Godičem. Premočenemu do kože so nepričakovani slapiči dežja, ki je povsem ušel z vajeti narave, gojzarje izdatno (in zdi se tudi uživaško) zalivali kar z vrha. Sušenje tako na hitro in brezpogojno zmehčane robustnosti je trajalo štiri dni. Dopoldne istega dne, pa sem gojzarje – v do takrat še čudovitem delu dneva – testiral v številnih izvirkih, izvirih in lagunah, ki obrobljajo Koželjevo pot. Ta zunanji test vodotesnosti so gojzarji prestali odlično, morda celo izvrstno.

Temu dogajanju je sledila prva resnejša tura in sicer na Konja. Iz Bele, čez Presedljaj, plezaje po grivi Konja in sestop mimo Mlakarjeve bajte, čez Dol, Kopišča in nazaj do kamnitega mostu. O kakršnemkoli tiščanju, žuljenju … niti sledu. Počutil sem se odlično, gojzarji so v celoti opravili svojo vlogo. Prepričala me je teorija, da lažje nosimo težje breme na hrbtu, če imamo manj teže na stopalih. Privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu. Sem pa prvič opazil, da sem imel preznojene nogavice nad gležnji.


Zmorejo tudi brez gojzarjev. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglejmo, kako izbrani model predstavlja eden od prodajalcev:

Moški pohodni čevlji
Akcija -25%
157,49 € 209,99 €

TRANGO TRK LEATHER GTX

Blagovna znamka LA SPORTIVA
Masa (g/par) 1440
Membrana Gore-Tex® Performance Comfort
Notranji material Gore-Tex® Performance Comfort
Podplat Vibram®
Surovinska sestava (zunaj/notri/podplat) usnje/tekstil/drugi material
Za vrsto derez univerzalne
Zunanji material usnje, mikrofiber

Pohodniški čevlji so izdelani iz 1,6 mm debelega usnja z okrepitvami iz mikrofibra ter so odlični za hojo v hribih, gozdovih in izletih. So izredno udobni in nepremočljivi, podplat pa nudi stabilnost in odličen oprijem. Na prstih in peti je zaščita z gumo. Zunanji material je vodoodporno usnje z okrepitvami in zaščito z mikrofibra. Notranji material je Gore-Tex® Performance Comfort, ki dodatno zaščiti čevelj pred vodo in snegom. Sistem 3D Flex v predelu gležnja omogoča odlično stabilnost noge. V podplatu je MeMlex EVA pena za odlično blaženje in okrepitev iz poliuretana za dodatno torzijsko stabilnost in prožnost. Podplat je Vibram®, ki nudi odličen oprijem.


Ocenjevano sorodstvo. (vir: Polet)

***

Čez gležnje segajoči čevlji z rebrastim podplatom so sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora. Da so najpomembnejši del gorniške opreme, tudi ni dvoma. Zato je zanimivo, da nastaja dvom, kako jih poimenovati …

Med vzponi in spusti je treba misliti na stik s površjem. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije. Tako uglašeni koraki lomastijo po odpadlem listju, utrip srca pa narekuje godbo vdiha in izdiha.

Enobesedni gojzarji so edini navdih. In ne pohodni čevlji.


Na poti k novi hoji. (Fotografija: Borut Peršolja)

* prohodalec: oseba, ponavadi prijatelj, ki hodi v gore.

  • Share/Bookmark