Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (2)

Ponedeljek, December 27th, 2021

Na 5. sejo sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (23. 12. 2021, na Bledu) je bila uvrščena točka 3. Predstavitev predlaganega kandidata dr. Tita Potočnika za direktorja Javnega zavoda Triglavski narodni park in oblikovanje mnenja o predlaganem kandidatu.

Na seji sem kot član sveta – predstavnik zainteresiranih nevladnih organizacij kandidatu sprva zastavil tri v naprej pripravljena vprašanja:

»- Ali ste – glede na prve negativne odzive v strokovni in drugi javnosti – pripravljeni odstopiti od kandidature in mesto direktorja prepustiti strokovno ustreznejšemu kandidatu ali kandidatki?
- Med zaželenimi poklicnimi področji v življenjepisu navajate: »korporativno upravljanje, kadrovski managment, pravo, bančništvo, nepremičnine, gradbeništvo in energetika«. Ste prepričani, da ste se prijavili na pravi javni natečaj za zasedbo delovnega mesta?
- Katera planinska pot na Triglav je po vašem mnenju trenutno najbolj potrebna hitre kakovostne obnove:
a) tista iz Lepene?
b) Hansova pot?
c) Aljaževa pot iz Zadnje Trente?«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob poslušanju predstavitve kandidata in slišanega s strani kolegov in kolegic svetnikov, ki so kandidatu postavljali vprašanja pred menoj, se je porodilo še dodatno vprašanje. V predhodnem nastopu je kandidat zagovarjal strokovnost v vseh pogledih, zato sem ga vprašal tudi:

»- Ali ste ob morebitnem imenovanju za direktorja Triglavskega narodnega parka pripravljeni izstopiti iz politične stranke in se tako osvoboditi očitkov o strankarskem, nestrokovnem in pristranskem delovanju?«

***

Člani in članice sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka smo po razpravi soglasno sprejeli sklepa:

»- Člani sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park ponovno opozarjamo na neprimernost postopka imenovanja direktorja in dajemo pobudo za spremembo predpisov, ki urejajo predmetno področje, na način da:
a) mora kandidat za direktorja izpolnjevati pogoj poznavanja vsaj eno temeljnih področij delovanja Javnega zavoda Triglavski narodni park,
b) se na svetu Javnega zavoda Triglavski narodni park predstavijo in obravnavajo vsi kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje,
c) svet Javnega zavoda Triglavski narodni park daje obvezujoče soglasje k imenovanju direktorja.
S tem sklepom se poleg Ministrstva za okolje in prostor seznani tudi Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije.

- Svet Javnega zavoda Triglavski narodni park je po predstavitvi predlaganega kandidata in opravljeni razpravi oblikoval in soglasno sprejel mnenje, da se o ustreznosti predlaganega kandidata ni mogoče opredeliti, ker se na seji niso predstavili in obravnavali tudi ostali kandidati, ki izpolnjujejo pogoje predmetnega razpisa.«

***

Kandidat je ob predstavitvi uvodoma poudaril, da je daljni sorodnik dr. Mihe Potočnika. V uvodu mojega nastopa sem zato povedal, da je bil Smrčarjev Miha, predvojni alpinist, skalaš, gorski reševalec, predsednik in častni predsednik Planinske zveze Slovenije, kot doktor pravnih znanosti, eden od avtorjev odloka o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park v letu 1961 (in kasneje prvega zakona leta 1981), ko je bilo zavarovano 2000 ha veliko območje. Takratno dogajanje ima ob tej svetli plati tudi svojo drugo plat: istočasno si je Vlasto Kopač prizadeval za zavarovanje Kamniških planin, vendar je vedno naletel na odgovor, da bodo Grintovci prišli na vrsto takoj, ko dobimo Triglavski nacionalni park. Žal se to ni zgodilo še nadaljnjih dvajset let, Kamniško-Savinjske Alpe pa še danes niso zavarovane.

Dr. Miha Potočnika sem osebno spoznal leta 1993 ko je v Predsedniški palači sprejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu. Isto leto ali leto kasneje sem ga skupaj z Jankom Mirnikom peljal na srečanje planincev treh dežel v Šmohor/Hermagor pod Mokrinami (Avstrija) in ga kasneje obiskal doma v Ljubljani in v njegovi počitniški hiši v Stari Fužini ob Mostnici.

***

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

TRIGLAVSKI NERODNI PARK

***

P. s.: Opravičilo: zaradi tehničnih težav objavljanje bloga ni bilo mogoče …

  • Share/Bookmark

PISMO ZGODOVINARJU

Nedelja, December 19th, 2021

Spoštovani dr. Peter Mikša,

ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (2. februar 1921) sem kot poznavalec njihovega dela in občudovalec širine njihovega takratnega gorniškega udejstvovanja pripravil obrazložitev predloga za podelitev državnega odlikovanja, ki ga bom posredoval Uradu predsednika Republike Slovenije.

Kot raziskovalca in avtorja knjig in člankov o Turistovskem klubu Skala te prosim za pomoč in te sprašujem, komu naj bo državno odlikovanje vročeno, če naj bo podeljeno “za ohranjanje tradicije in duha skalaškega delovanja, za gojitev slovenskega gorniškega izročila, za skrb za skupno gorniško prihodnost in ohranjanje slovenske nacionalne biti”.

Naj bo/do prejemnik/i državnega odlikovanja:
a) Planinska zveza Slovenije,
b) Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
c) Slovenski planinski muzej,
d) Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
e) Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov in Slovenski planinski muzej,
f) slovenske planinke in planinci, doma in po svetu,
g) slovenske gornice in gorniki, doma in po svetu ali
h) slovenske pohodnice in pohodniki.

Za pomoč in odličen odgovor se ti že v naprej zahvaljujem. (Glede na to, da si vajen javnega delovanja upam, da te javnost tega pisma ne moti preveč.)

V pričakovanju odličnega odgovora te lepo gorniško pozdravljam,

Borut

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

Sobota, December 4th, 2021

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Oblastna drža PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) se je ponovno (spomnimo se dogajanja ob žledu februarja 2014, ko je v Sloveniji, namesto zakonov, vladala PZS z odloki Rotovnika …) najbolje pokazala na začetku epidemije. Enako, kot se med dnevnoinformativnimi družbenimi komentatorji omenjajo izzivi:
- da je epidemija sprožila vračanje k refleksom avtoritarnega vladanja in nadzora,
- da je izpostavila sebičnost in zožila princip solidarnosti in sodelovanja,
- da je razkrila ranljivost globaliziranega komercialnega liberalizma,

popolnoma enako se je to odražalo v odzivih, ukrepih, priporočilih in stališčih PZS.

Zelo konkretno:

namesto, da bi PZS globoka segla v lastno zakladnico, v pridobljeno gorniško znanje, izkušnje in veščine svojega članstva, v

- dolgotrajne prostovoljne samoizolacije na alpinističnih odpravah, v izjemnih, celo ekstremnih razmerah, pa tudi zgolj in samo na samotnih dolgohodih posameznikov doma in po svetu,
- najpodrobnejše, do koraka odmerjenega poznavanje domače, še posebej ne urbane pokrajine s strani lastnih strokovnih kadrov (vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji, markacisti …),
- normalnost, celo običajnost gorniške varnostne razdalje (1,5–2 m), sprejemanja tveganja in stoletne skrbi zase in sočloveka ter
- svobodo, ki jo prinaša gorništvo in ponudila na tradicionalnem znanju oblikovano izhodno strategijo po epidemičnega obdobja (za otroke, mladostnike in mlade; za družine; za odrasle, za starejše in veterane …) ne samo gorniškega članstva, temveč – zavedajoč se svoje civilnodružbene vloge – celotnega prebivalstva

se je raje odločila, da je gorniška solidarnost (s posameznikom, društvom, državo) nekaj, kar je mogoče zaukazati od zgoraj navzdol in kar je še najbližje prepovedi, ne pa na primer vodenju, spremljanju in svetovanju.

Ste morda v vsem tem času zasledili, da je PZS svoje članstvo in obiskovalce gora pozvala k cepljenju?


Morfometrija vrhunca. (vir: Objektiv)

****

Če nas je potrošniški individualizem naučil misliti le nase, je koronavirus obnovil idejo solidarnosti. Covid-19 je na primer v zavest vrnil idejo, da javno zdravje ne zadeva samo nas, niti ne zgolj naše skupnosti. Javno zdravje je oblika solidarnosti s skupnostjo. Solidarnost je zato individualna, krajevna, globalna in medgeneracijska. Je solidarnost v vednosti, v izmenjavi znanja, izkušenj, veščin, podatkov in informacij. Koronavirus je spremenil ali spreminja mentalni zemljevid komuniciranja in vrednosti informacije. Hkrati pa nas je potisnil v globoka domača razmerja, v katerih se že poraja vse mogoče in tudi manj prijetnega, razne napetosti. Med strahom in paniko (oboje pa je povezano z neznanjem) je treba potegniti jasno ločnico.

Vse to je gorništvo že davno dalo čez … Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval, niti sovražil, temveč bi jih razumel. Brez enakosti gorniško prijateljstvo ni možno!


Sožitje možnega?

V takem početju – ko hkrati veliko govorimo o varnosti, malone nič pa o preventivi – ni nikakršne razumne podlage. Nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

Aprila 2020 – na primer – so ukrepe v PZS pripravljali: »strokovnjaki iz PZS, Komisije za alpinizem PZS, Komisije za športno plezanje PZS, projekta OSP in GRZS«. Če odmislimo, da večina naštetih sodi že v prvi del stavka – strokovnjaki iz PZS, je treba opozoriti, da zraven ni bilo strokovnjakov s področja prostovoljnega vodništva in mladih. Rezultat so bistroumni nesmisli, kot na primer:
- »planinske poti so lahko poškodovane, saj se je v času od razglasitve epidemije, ustavila tudi dejavnost markacistov« (- takrat zgodaj spomladi, zaradi snega, nikoli ni nobenih delovnih akcij na zelo zahtevnih poteh …)
- »odpoved vsem dejavnostim, razen lažjim sprehodom v bližini doma in v družbi domačih« (- izrazito nesorazmerno priporočilo, ki ne upošteva dolgoletnega znanja, izkušenj in veščin usposobljenih obiskovalcev gora),
- »zaradi erozije, ki je še posebej dejavna v pomladanskem času …« (- to, kar so avtorji želeli povedati ni erozija, sicer pa procesi preperevanja, erozije in denudacije začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena in delujejo ves čas),
- »zaradi suše sta v nižjih predelih in sredogorju na planinskih poteh droben pesek in grušč …« (- očitno bo treba med obvezno osebno opremo dodati tudi metlo!),
… »in se podajajte le na ture, ki so po zahtevnosti nekaj stopenj nižje od vaših izkušenj in znanja« (- priporočilo je bilo izdano za zavarovalne plezalne poti (kjer poznamo samo tri stopnje zahtevnosti poti in nekaj stopenj nižje pridemo v ležanje na kavču), turno smučanje, ne pa tudi za alpinistične ture… za slednje velja, »naj bo strogo v dometu vaših sposobnosti, znanja in izkušenj« (- s čimer se pokaže dvoličnost in več vrednost naših in vaših; alpinisti so namreč nadljudje …).


Poslanstvo gorniškega varstva narave. (vir: Mladina)

Zato je, medtem ko nas biča sedanjost in nas preprašuje o sebi, med brezštevilnimi vprašanji na mestu tudi tisto, kaj vse bi lahko iz neprijetne izkušnje epidemije potegnili za prihodnost oziroma ali se bomo iz krize sploh kaj naučili?

Koliko nam v resnici pomeni domače okolje, naša domovina, zavarovana narava? Kako zelo je pomembno, čeprav se nam zdi samoumevno, da prevlada gorništvo in ne pohodništvo?

Neverjetno se zdi, kako že desetletja ni ustrezne, celovite rešitve varnosti v gorah. Vsi vpleteni se delajo, kot da ideje o Nacionalnem programu varnosti v gorah ne poznajo. Ne zdi se jim potrebno, da bi odkrito, strokovno in vključujoče spregovorili o tragediji, ki se vsako leto, pogosto celo dan za dnem, odvija v slovenskih gorah.


S cesto do vrha: pohodniški ideal mladcev PZS. (vir: www.pzs.si)

Gotovo je pričakovati tudi drugačen pogled na javno gorniško infrastrukturo in se nadejati večje ozaveščenosti (slabo vzdrževane planinske poti so namreč največji dejavnik tveganja v gorah). A hkrati se je bati, da se kljub zmeraj novim katastrofam ne bo spremenilo prav veliko, kajti razkol med pohodniškimi odločevalci in strokovno sfero je globok. Mediji še dodatno ustvarjajo vtis, da sta strani povezani, da delata skupaj in za skupno dobro, toda v bistvu se ne razumeta že desetletja.

V tako resnih razmerah, kakršne so sedaj, sporočila, ki jih spušča v javnost PZS politika, niso nujno resnična. Stroka bi, povsem drugače, morala ohranjati odprtost, in zato ne more biti prav, da se omejeni, samo nekaj članski upravni odbor PZS spreminja v vseobsegajoči organ in idejno enoznačno odloča, kako postopati v gorniškem razvoju. Nujne so strokovne razprave, ključna je odprtost pri uvajanju samih metod.

****

Mogoče bi v vmesnem času prav prišla misel: ne načenjaj moje samote in jaz ne bom tvoje. Vmes pa si delajva družbo.

(Se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

Nedelja, November 21st, 2021

Slovenska medijska praksa je, kar se tiče poročanja o dogajanju v gorah (gorništvo kot dejavnost, gorske nesreče, problematika varstva gorske narave …), izrazito plitva in popreproščena. Avtorskih (=izrazito novinarskih) besedil je malo, večinoma gre za povzemanje sporočil za javnost in (po)objavljanje reklamnih sporočil. Poročanje o nesrečah v gorah je daleč, daleč od kakovostnega, predvsem pa odgovornega poročanja. Strokovnih besedil (pa kar koli že to pomeni) je izjemno, izjemno malo. Še manj je avtonomno kritičnih člankov, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja in ki bi vzbudili zanimanje javnosti za probleme in rešitve.

Tokratna objava je uvod v razmišljanje o tovrstni medijski praksi in sovplivu na trenutno stanje v slovenskih gorah.


Krčenje ledine, obrodilo bo pohodništvo. (vir: Delo)


Ne pohodništvo. V Sloveniji je že 128 let doma organizirano planinstvo/gorništvo, hoja pa že nekaj tisočletij. (vir: GIZ Pohodništvo in kolesarstvo in STA)


Potrošniško pohodništvo. (vir: Dnevnik)


Samovarovalni sestav pa kar v roki. (vir: National Geographic Slovenia)


Klobasičarstvo: sinonim za feratarstvo. (vir: Polet, priloga Dela)


Klobasičarstvo v uradni, PZS različici. (vir: www.pzs.si)


Nahrbtniki so dragi, zato jih imamo najraje doma v omari. (vir: Planinski vestnik)


Tehnična dediščina insitu – fotografija ni simbolična. (vir: www.Siol.net)


Aljaževa dediščina obsijana z elijevim ognjem. (vir: Delo)

  • Share/Bookmark

SI UPAŠ ITI V ZNANO?

Torek, November 16th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: HOMO ALPINUS OBLECTAMENTUS

Sreda, November 10th, 2021

Iz zgodovine vemo: majhne, drobne, neopazne razlike so najhujše netivo nestrpnosti ali kar sovraštva.

A poudarjanje razlik je včasih nujno, zato da sploh vidimo, razumemo bistvo (pregovor pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda). Čebulo je treba olupiti do zadnjega ovoja, čeprav se brani z encimskim solzivcem. Refleksne solze so neizogibne.


Misliti ali videti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Janko Mlakar (1874-1953) v Spominih in opominih (Planinski vestnik 1936 in 1937) ugotavlja, da »se homo alpinus vulgaris (navadni planinec) pojavlja po hribih, običajno v večjih tropih. Zadržuje se v planinskih kočah, kjer ga napojijo, nakrmijo in ostrižejo. Ni škodljiv, je mirne in krotke narave. Planinec je razširjen po vseh delih sveta. Največ jih je menda v Evropi. V ujetništvu se hitro navadi človeka in se nauči raznovrstnih umetnosti.

V rodu planincev je zasledila znanost do danes naslednja plemena: navadni planinec (homo alpinus vulgaris), planinski vriskač (homo alpinus ululans), planinski dihur (homo alpinus putorius), planinski plazilec (homo alpinus reptans), planinski voluhar (homo alpinus hypudaeus), goli planinec (homo alpinus nudus), planinski smučar (homo alpinus hiemalis), planinska bolha (homo alpinus pulex) in planinski grabež (homo alpinus rapax).«

***

Tipizacija kot miselno orodje, ki z odkrivanjem določenih skupnih lastnosti ali značilnosti odkriva zakonitosti, mora imeti jasno opredeljen/a:
- izhodišča,
- predmet/pojav preučevanja in
- namen.

Tipizacija, kot objektivni, znanstveni postopek, »razkriva« sestavo predmeta/pojava preučevanja, njegovo delovanje in spremembe. Tipizacija ureja, razvršča predmet/pojav glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine.


Pohod na Begunjščico, Raduho in Begunjščico? (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

Stereotipizacija pa je proces pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti. Stereotip je mogoče opredeliti kot poenostavljeno predstavo ali idejo o določeni skupini (ali kategoriji) ljudi. Gre za nezanesljiva posploševanja o določeni skupini, znotraj katere se ne pripoznavajo posamezne razlike znotraj skupine oseb.

Termin stereotip je leta 1922 v socialno psihologijo uvedel Walter Lippman, ki je napisal: »Večinoma najprej ne pogledamo, da bi kasneje definirali, temveč najprej definiramo in šele kasneje pogledamo«. Stereotip je razumel kot pristransko in etnocentrično sodbo, ki ustvarja neustrezno reprezentacijo sveta.

V povezavi s stereotipi je treba omeniti tudi predsodke. Socialna psihologija jih razume kot vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki niso upravičene, preverjene ali empirično utemeljene. Temeljijo na posplošenih in stereotipnih predstavah in sodbah, ki so močno čustveno obarvane in zelo poenostavljene.


Svet, kot ga vidita slovenska Policija in GRZS.

Predsodki so v svojem jedru evalvacije socialnih skupin. Predsodki so negativni ali pozitivni, vsekakor pa zelo odporni na spremembe. Med najbolj znanimi metodami za zmanjševanje predsodkov je Allportova “hipoteza stika”: najboljša pot za zmanjševanje napetosti in sovražnosti med skupinami je ta, da jih na različne načine spravimo v stik. Sam stik sicer še ni dovolj in ga morajo zato podpirati določeni pogoji. To so:
- 1. družbena in socialna podpora,
- 2. potencial poznanstva,
- 3. enak status in
- 4. sodelovanje.

***

Dovolj odzadenjske teorije!

Naj se pomerita – v vzponu in sestopu: gospod GORNIK in gospod POHODNIK! (Jasno, tudi OBE GOSPE, da ne bo zamere …)

Gornik* Pohodnik
Usposobljen za hojo, plezanje in smučanje v gorah. Gore, kot območje prisotnosti, so izbrane slučajno kot del trenutnega navdiha ali kot del nezavednega vpliva različnih trendov (med drugim mode, oglaševanja, objav na družbenih omrežjih …).
Ob srečanju v gorah vljudno pozdravi in odzdravi. Gre mimo brez pozdrava – ne bu, ne mu.
Na planinski poti se prilagaja souporabnikom: pravočasno in varno se na primer, na primernem delu poti, umakne tistemu, ki se vzpenja. Ob naključnem srečanju se ne zmeni za nikogar. Tudi če bi bilo zanj bolje, da bi se ustavil, se raje rine mimo drugih in s tem ogroža sebe in druge.
Nosi ustrezna, praktična oblačila, ki so največkrat iz naravnih materialov. Poleti ima na sebi malo ali čim manj oblačil. Večinoma gre za oprijeta športna oblačila, iz najrazličnejših sodobnih materialov. Celoten videz (zlasti barvna usklajenost) je zelo pomemben.
Oblečene ima dolge hlače. Na sebi (in pri sebi) ima (zgolj) kratke hlače.
Ima gojzarje. Ima superge, morda nizke čevlje in pogosto celo sandale/teva.
Nosi gorniški nahrbtnik z ustrezno osebno in tehnično opremo. Nosi majhen naritnik/torbico okoli pasu/denarnico v žepu in modno/pametno steklenico vode v roki
Premišljeno fotografira doživetje. Vedno in povsod je pripravljen posneti sebek ter ga nemudoma objaviti.
Hodi v zmerni tišini, s sohodci komunicira premišljeno ali sploh ne. Sohodci so tovariši z veliko začetnico. Njegovo komuniciranje je glasno: pri hoji, ob počitku, na vrhu. Prej ga slišiš kot vidiš. Isto velja za njegovega (izpuščenega) psa.
Uživa v hoji, v (gorski) naravi, v družbi sotovarišev, v doživetju. Užitek ni povezan s ciljem, temveč ga zadovoljuje hipno. Pogosto ga vleče le športni motiv in vedno znova/spet podira osebni rekord.
Izbira nove in nove vmesne gorniške cilje. Hodi kar na prej na isti cilj.
Naravo ceni in spoštuje. Ve, da je v gorah le gost. Narava je isto kot fitnes telovadnica. Plačaš in jo imaš, dokler jo rabiš.
Član ali vsaj bivši letni član planinske organizacije. Edini nujni strošek je mesečno plačilo naročniškega paketa.
Zavezan Častnemu kodeksu slovenskih planincev in s tem solidarnosti ter skupnosti (vključno s prostovoljstvom). Zavezan potrošništvu in individualizmu.
Svoje početje v gorah zna poimenovati: sprehod, izlet, pohod, tura, turni smuk, pleza. Vse kar počne v gorah je pohod.

* Sopomenka planinec. Besede, zapisane v moški slovnični obliki, so uporabljene kot nevtralne in veljajo enakovredno za oba spola.

***

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je v stoletjih izoblikovalo (slovensko) gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja, veščin in izkušenj, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno, varno in izpolnjeno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, digitalne sledi do cilja, udobnejše planinske koče (še raje hotelčke), izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.


Reklama za PZS = Pohodniška zveza Slovenije. (Vir: Bonbon, priloga časnika Večer.)

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.


Priznam. Vse priznam! (In vse je res.) (vir: www.siol.net)

  • Share/Bookmark

ZDAJ JE PRAVI ČAS!

Nedelja, Oktober 24th, 2021

(Napisano na dan olimpijske zmage Janje Garnbret, 6. 8. 2021.)

Ljudje se umaknemo pred vetrom, toda kadar smo mu izpostavljeni, bi prav lahko bili pšenična stebla, zasidrana v tla. Pri katerikoli hitrosti vetra je zrak ob tleh in podplatih naših nog negiben. Trenje in njegova lastna viskoznost ga popolnoma ustavita.

Bo prispodobični veter prevetril PZS-jevsko športno plezanje?


Mlačen spletni odziv PZS na dan izjemnega, zgodovinskega uspeha. (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

***

Na zasedanju skupščine Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekalo v Riu de Janeiru (Brazilija) v dneh pred odprtjem XXXI. olimpijskih iger, so 3. avgusta 2016 odločili o uvrstitvi petih novih športnih panog na spored olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 (danes že vemo, da se je to zaradi epidemije zgodilo šele leta 2021). Sprejeto je bilo, da bo na olimpijskih igrah premierno na sporedu tudi športno plezanje. Takratna odločitev je prinesla veliko veselja, pa tudi nekaj dilem in ugovorov.

Tudi za slovenske tekmovalce in tekmovalke je bil najbolj sporen format tekmovanja, saj se bo/je na olimpijskih igrah tekmovalo v kombinaciji treh sicer samostojnih tekmovalnih disciplin – težavnosti, balvanskem plezanju in hitrosti. Takšen sistem tekmovanja domnevno odraža najbolj vsestranskega plezalca, plezalko, ne pa nujno najboljšega, najbolj vrhunskega v posamezni disciplini. (Ker je po bitki lahko biti general se je k sreči široka vrhunskost ujela v izjemni Janji Garnbret.) Tekmovalci in tekmovalke so bili večinoma enotni, da bi bile »boljše« medalje v posameznih disciplinah.

Ob Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) je formalni predlog vložila Planinska zveza Japonske. Ta je v obrazložitvi predloga navajala, da športno plezanje uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja – je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah. Z njim se ukvarjajo tako ženske kot mladi, prav tako osebe s posebnimi potrebami. Športno plezanje je zanimivo za družine in je medgeneracijska vez. Tekmovanja na različnih ravneh (od šolskih tekmovanj do državnih in svetovnih prvenstev) so dobro organizirana, zanimiva in razumljiva tudi za nepoznavalce. Rezultati so merljivi, tudi na naravni in ne samo umetni podlagi. Njegova (svetovna) razširjenost in priljubljenost naraščata, prav tako medijska prepoznavnost. Športno plezanje je tudi komercialno izjemno močno (tako z vidika proizvajalcev opreme, marketinga kot industrije dogodkov).

“Olimpijski komite Slovenije je zelo vesel te novice in čestita Planinski zvezi Slovenije, ker je stopila v družino olimpijskih športnih panog. Odločitev je pomembna za slovenski šport, ker smo zelo uspešni v športnem plezanju in si tako na olimpijskih igrah v Tokiu povečujemo možnosti za slovenske medalje, hkrati pa je velika spodbuda in dosežek za sam šport, saj je pridobil bistveno večje možnosti za nadaljnji razvoj,” je takrat povedal generalni sekretar Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez dr. Edvard Kolar.

***

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), Komisija za športno plezanje in zbor športnoplezalnih odsekov (v določenem delu pa tudi Komisija za gorske športe) so se znašli v novi situaciji. V splošnem se je povečala odgovornost za celovito zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje njenih reprezentanc. Jasno je bilo, da se bo celotni program podražil in da bo treba zagotoviti nove, dodatne vire financiranja (od sponzorjev do javnih virov). Iz razvoja drugih podobnih športnih panog (na primer deskanje na snegu …) je bilo tudi popolnoma jasno, da se bo zaradi odločitve o uvrstitvi športnega plezanja v program olimpijskih iger v nekaj letih v športnem plezanju spremenilo popolnoma vse … Zavedajoč se vsega tega, je Tomo Česen že leta 2016 dejal: »Vsekakor upam, da bo naš šport ostal takšen, kot smo ga poznali do zdaj.«

Priznati je treba, da so številni takratni funkcionarji PZS (od Rotovnika do Planka) ob različnih priložnostih »garali« za to idejo (pravzaprav smo bili v to vpleteni vsi, ki smo bili karkoli povezani s kranjsko tekmo svetovnega pokala). Zavedanje o pomenu dogajanja je šlo tudi čez dnevno politično dogajanje, saj je duh čas lovil tudi takrat nastajajoči novi statut PZS. Pravica do samoodločbe posamezne dejavnosti, ki jih združuje PZS, je tako zapisana v statutu PZS.

Vsaj v javnosti doslej ni bilo zaznati osamosvojitvenega gibanja ali športnoplezalnega naboja.

***

Vrhunsko športno plezanje nima neposrednega vpliva na vrhunski alpinizem (še največ na ravni treninga na umetni plezalni steni). Še manj na gorništvo. Športno plezanje je tekmovalni šport. Gorništvo je tudi šport.

Zagotavljanje široke baze tekmovalcev in članstva ima le malo skupnih točk s PZS. Ob zavedanju, da bo prej ali slej prišlo do organizacijske osamosvojitve športnega plezanja so bila dopuščena specializirana (ne)planinska društva – plezalni klubi. Ti so navidez povečevali družino PZS, a ji hkrati povzročali številne težave legitimnosti (z neudeležbo na skupščinah PZS …).

Če je planinski krožek, namenjen otrokom in mladostnikom, že desetletja strokovno voden s strani prostovoljca, je trening na plezalni steni že dolgo plačan (večinoma s strani staršev), podobno kot v drugih športih. Športno plezanje je bilo tudi prvo, ki je popolnoma zlezlo iz enotnega sistema usposabljanja PZS. Z drugimi programi usposabljanj nima nič več skupnega.

Kjer je športno plezanje v društvu organizirano kot odsek (gre za trdna društva, ki izvajajo celovito planinskodruštveno dejavnost), to za samo društvo ne predstavlja nobenega problema oziroma ne zahteva praktično nobenih sprememb (saj ne na kratki rok). Članstvo društva je že zdaj mogoče v več/obeh športnih zvezah.

SWOT analiza (takrat in danes) pokaže prihodnost obeh zvez – PZS in morebitne Športnoplezalne zveze Slovenije (ŠPZS). A kot rečeno – zaenkrat je molk najbolj zgovoren.

Kako športnoplezalsko brati aktualni predlog sprememb statuta OKS? Kaj bo o razvoju športnega plezanja pisalo v programu novega predsednika PZS? Bo to planinskopolitična smer 9c?

***

V dneh, ko vremenoslovci svarijo pred nevihtnimi vetrovi, ki pihajo z 90 kilometri na uro, je hitrost pri človeški glavi na odprtem približno 60 kilometrov na uro. Na višini pasu je verjetno okoli 25 kilometrov na uro, ob kolenih deset, ob gležnjih manj kot tri in okoli nožnih prstov tako rekoč miruje. Zato ima vsakdo, ki v takšnih nevihti stoji na prostem, stopala v zavetrju, kolena v rahli sapi, pas v zmernem pišu in močan veter pri ušesih. In v tako neenakomerni obremenitvi je težko stati pokonci.

Kdo komu daje zavetje – PZS ali KŠP/ŠPZS?

***

ODNESIMO STATUT V DOLINO

PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

  • Share/Bookmark

SVOBODO OSVOBAJA KORAK

Sreda, Oktober 20th, 2021

V okviru mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija je bil v ponedeljek, 4. oktobra 2021 objavljen televizijski prispevek z naslovom Iti, hoditi, ki ga je s sodelavci pripravila novinarka Anka Pirš.


(zaslonska slika)

V 10 minut in 20 sekund dolgem prispevku sem povedal (začetek na 5 min 36 sek):

»To je svoboda. Zanimivo pa je, da to svobodo osvobaja korak. Če si prikličemo, kako korak izgleda, med odrivom leve noge in zatem desne noge, nastane fizičen, prazen prostor, v katerega se da zapisat res čudovite zgodbe.«


(Zaslonska slika. Vir: MMC RTVSLO.)

(Seveda je novinarka posnela bistveno več materiala – za približno pet minut, a tokrat je bilo to to.)

  • Share/Bookmark

KRAŠKOST GORA JE SKRITA, A TUDI ODKRITA

Nedelja, Oktober 10th, 2021

(Prispevek sodi v sklop obeleževanja mednarodnega leta jam in krasa. V domovini poteka pod sloganom »raziskujmo, spoznavajmo in varujmo.«)

***

V mozaični oddaji Preverjeno na komercialni televiziji POP TV je bila v torek, 21. septembra 2021 na sporedu oddaja z naslovom Temna plat idilične Velike planine (v televizijskem formatu dosegljiva žal le na Voyo). Novinarka Irena Pan je prispevek napovedala z besedami:

»Za čudovitimi razgledi narave na Veliki planini se skriva tudi precej neprijetna in kdaj tudi precej smrdeča skrivnost. Večina objektov na tej planoti naj ne bi imela primerno urejenih greznic. Kaj se zgodi z vso fekalno vodo, ki jo tu puščajo lastniki hiš in skoraj 300.000 turistov, kolikor jih obišče Veliko planino, v resnici ne ve in ne nadzira nihče. Vse, kar spustiš v zemljo na planini, pa zaradi apnenčastih tal konča v izvirih pitne vode v dolini. Poleg tega odpadno vodo na bregove Kamniške Bistrice spuščajo tudi nekateri objekti v dolini. Da ne gre za majhno težavo, nakazuje tudi to, da so bili skoraj vsi vodni izviri pod planino kdaj že prekomerno onesnaženi, tudi s fekalno bakterijo E. coli.«


(Zaslonska slika. Vir: 24ur.com)

Zgodba, ne ravno izvirna, v kateri sem – ne brez pomislekov – nastopil tudi sam, je spet izjemno nazorno prikazala problematiko, ki se je nedomačijski del številnih turističnih obiskovalcev Kamniške Bistrice, Črne, Velike planine, Podvolovljeka in Lučke Bele sploh ne zaveda. Odgovorni odločevalci, ki jim že desetletja ustreza neartikuliranost različnih deležnikov in neusklajena souporaba tega izjemnega gorskega sveta, so bili jasno naslovljeni, tako da bi jim volivci že čez leto dni lahko izstavili račun (a se to v slovenskih razmerah skoraj zagotovo ne bo zgodilo …).


(Zaslonska slika komentarjev pod prispevkom. Vir: 24ur.com)

Prispevku v nadaljevanje dogajanja (spet se ponavljam): »Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine. Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.«


(Zaslonska slika. Vir: 24ur.com)

Kadar se različni deležniki ne morejo dogovoriti o umnem gospodarjenju s prostorom je lahko ena od rešitev dogovor o varstvenem območju in varstvenem režimu. Ko je novinarka kmeta spraševala o tem, ali bi lahko za Veliko planino bila rešitev ustanovitev regijskega parka Kamniško-Savinjsko Alpe je odgovor ustrelil, kot iz topa … »Mi smo proti.«


(Zaslonski sliki komentarjev pod prispevkom. Vir: 24ur.com)

***

V isti oddaji pa je bil predvajan tudi prispevek novinarke Anamarije Krese V hribe po flancat in sekiro (tudi ta v gledljivem formatu žal dostopen le na Voyo). Pozoren gledalec je lahko hitro opazil, da gre za drugo stran iste medalje.


Planinska koča: znamenito ime in sodobni problemi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ključno je vprašanje, kaj pri obiskovalcu gora poraja potrebo po hrani in pijači – običajen napor ali vzpodbujeno potrošništvo? Že v stari Grčiji so praktično vsi filozofi učili, kako razlikovati med potrebami oziroma željami, katero zadovoljitev omogoča trenutni užitek, in v človeški naravi ukoreninjenimi potrebami, ki z uresničitvijo pripomorejo k človekovi rasti in ustvarjajo dobrobit.

»… vedno pričaka s toplim in menda najslajšim flancatom daleč naokoli. Prijaznost je tista, ki planincu povrne izgubljeno moč, ne nadstandardne sobe ali (pre)pester jedilnik, pravita oskrbnika. In te – poleg odlične kuhinje – tu ne manjka.«

Prispevek, ki je hodil po poti Siol/PZS škodljive akcije NAJ PLANINSKA KOČA 2021 je – tako kot praktično vselej doslej – lepo razkril logiko pohodniškega potrošništva ter izjemno vrednost hipnega zadovoljevanja potreb z mamljivo, a vendarle lažno obljubo kulinarične sreče, zavito v oskrbniško prijaznost.

Spomnimo: krute, zdravju škodljive posledice v dolini je razkril prvi prispevek.


Akcija, ki je spremenila podobo slovenskih gora. Žal njeni učinki ne zadoščajo več. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ker bom o tem spregovoril v enem od prihodnjih samostojnih prispevkov, naj nadaljevanje problematike zgolj nastavim z vprašanji:
- Zakaj zgolj narava ni dovolj za izpolnjeno zadovoljstvo na izletu v gore?
- Zakaj za nagrado ob naporni hoji ne zadošča čudovita izkušnja gorske narave in skromen prigrizek v planinski koči?
- Zakaj za skoraj edino nagrado nujno služi razširjena ponudba hrane in pijače v planinski koči?
- Kako gorniško prirediti in interpretirati slovenski pregovor: »Kar z nogama naredi, z ritjo podre?«

In nenazadnje:
- Zakaj tisti, ki desetletja skrbijo za gorniško infrastrukturo in razvoj gorniškega turizma, ne uvidijo svoje zmote?
- Še več: zakaj s hrano (načrtno?) zakrivajo težave, ki pestijo njihovo planinsko kočo in gorništvo v celoti?


Pohodniška pašteta: Slovenija pohodnari! # LjubimPohodnistvo

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark