Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA 2019

Četrtek, Marec 14th, 2019

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj
Ker smo planinsko društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naše članice in člani vključujemo v društveno delo in kako kakovostno (varno in doživeto) se lotevamo gorniške dejavnosti.

Za koga
Za članice in člane Planinskega društva Domžale, še zlasti za članske novince in gorniško manj izkušene, pa tudi za vse ostale nečlane. V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci in člani prednost pred ostalimi. Predvideno število udeležencev je od deset do petnajst.

Kaj
Nekaj ključnih predavanj gorniške šole ter izlet in tura, kjer bomo uporabno teorijo prelili v preizkušeno prakso. Usposabljanje obsega prvine gorništva v kopnih razmerah.

Izlet na domačo Veliko planino bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, vzpon na Gradiško turo pa bo namenjen plezanju po zelo zahtevni plezalni poti in uporabi samovarovalnega sestava.

Kje
Predavanja v prostorih Planinskega društva Domžale, Kopališka cesta 4, Domžale; ob četrtkih od 19. do 21. ure, gorništvo v praksi pa na Veliki planini in Gradiški turi.

Oprema na izletu/turi
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost brezplačne izposoje društvene osebne tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci
Društveni inštruktorji planinske vzgoje in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja društvene osebne tehnične opreme. Potrebno bo sofinanciranje stroškov izleta in ture.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir//gmail.com, 031 254 597)
Borut Peršolja, vodja gorniške šole (borut.persolja//guest.arnes.si)

Prijave
Najkasneje do petka, 22. marca 2019 do 21. ure na luka.skocir@gmail.com.

V prijavi na kratko napišite koga prijavljate (ime in priimek, letnica rojstva, naslov), kakšne so vaše gorniške izkušnje (navedite pet najzahtevnejših tur, ki ste jih opravili v zadnjem obdobju) in kaj pričakujete od gorniške šole. Napišite kateri dve temi (glej program četrtega vozla) od ponujenih šestih bi želeli slišati. (Lahko pa predlagate temo, ki je ni na seznamu, pa bi vas zanimala.)

***

OKVIRNI PROGRAM GORNIŠKE ŠOLE 2019

Prvi vozel (četrtek, 28. marec ob 19. uri)
Društveno življenje (Helena Kermauner)
Pozdrav predsednice društva, predstavitev društva (1948-…), njegove zgodovine in dejavnosti posameznih odsekov.

Gorništvo (Borut Peršolja)
Predstavitev (slovenskega) gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, Častni kodeks slovenskih planincev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (četrtek, 4. april ob 19. uri)
Gremo v hribe in kaj sedaj? (Milan Jazbec)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom.

Vzpon (1) (Milan Jazbec)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča. (Priprava na izlet na Veliko planino.)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (sobota, 6. april ob 7. uri) (Jernej Grad)
Iz Stahovice mimo svetega Primoža čez Pasjo peč do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). Samostojen spust v dolino (po izbiri).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (četrtek, 11. april ob 19. uri)
Vzpon in spust (2) (Borut Peršolja)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva.

Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni informacijski kanali.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel – dve temi po izbiri udeležencev (četrtek, 18. april ob 19. uri)
• Orientacija v gorah (Luka Skočir)
• Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
• Markacizem (Lojze Pirnat)
• Alpinizem (Milan Jazbec)
• Fotografiranje (Lili Jazbec)
• Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)
• Drugo: ______________________


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon na Gradiško turo (datum bomo določili v dogovoru z udeleženci) (Luka Skočir)
Iz Gradišča po Furlanovi poti na vrh Gradiške ture (793 m). Analiza ture.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

SAMOV GORNIŠKI VEČER Z ŽARKOM TRUŠNOVCEM

Ponedeljek, Marec 11th, 2019

V torek, 26. marca 2019, bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah.

Samov gorniški večer z Žarkom Trušnovcem

Hvala za pomoč

(sedeminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Žarko Trušnovec (1956) iz Tolmina, univerzitetni diplomirani psiholog (1980), magister medicinskih znanosti (1994), alpinist (1978), gorski reševalec (1981), gorski reševalec – letalec (1986). Vdovec, oče treh sinov, zaposlen na Osnovni šoli Tolmin. Član Planinskega društva Tolmin (1981), Soškega alpinističnega odseka in postaje Gorske reševalne službe Tolmin (načelnik od leta 2001). Pleza od leta 1975, opravil je več kot 300 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah (Alpamayo (1979), južni steni Kitaraja in Jirishanke (1986)), med njimi več kot dvajset prvenstvenih. Sodeloval je na enajstih alpinističnih odpravah: v Peru (1979, 1985–1988, 1990, 1995), Argentino (1982), Bolivijo (1983), Gruzijo (1984) in Tanzanijo (1991). Sodeloval je na več kot 800 reševalnih akcijah, vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite in član Društva psihologov Slovenije. Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2010), plaketo Občine Tolmin (2014), srebrno plaketo za solidarnost v gorah Targa d’argento (2017) in plaketo Civilne zaščite (2018).

Z Žarkom se bo pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni.

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SARINA ZGODBA

Sobota, Februar 23rd, 2019

V torek, 5. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer s Saro Sedej

z naslovom

Užitek gora

(šestinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Sara Sedej (1997) iz Idrije. Gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Članica Plezalnega kluba Idrija. Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila drugo mesto (2011/2012), postala je mlada pustolovka leta po izboru revije National geographical Junior Slovenija (2012).

S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si zadovoljna s svojo letošnjo zimsko sezono? Je bilo gora in sten dovolj?

Si bolj letna/kopna tipinja ali zimski/snežni tip gornice?

Zakaj mlado dekle, mlad človek, v današnjem času, ko je v izobilju drugih zanimivih dejavnosti, še vedno izbere gore? In za povrh še hojo, to – po mnenju nekaterih – najbolj dolgočasno stvar na svetu …

Koliko so k tej tvoji (drzni?) odločitvi prispevale družinske okoliščine? (Kako si sploh začela hoditi in kasneje plezati?)

Kaj pa planinsko društvo – kakšen vpliv je nate imel planinski krožek in društveno dogajanje? Si v hribe kdaj hodila zaradi družbe, zaradi mentorice/vodnika ali vedno in predvsem zaradi gora samih?

Si bila kdaj motivirana tudi s klobaso na občnem zboru?


Zala Sara. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kako doživljaš gore? So gore zate lepe, strašne, polne zgodb/mitologije ali preprosto pokrajina, kjer se te dotakne narava?

Zakaj so gore tebi všeč? Kdaj rečeš, da so lepe?

Gresta gorništvo in naravo varstvo z roko v roki ali ne nujno?

Pika Nogavička ali Hermiona Granger? (Nikoli ni preveč Pike Nogavičke v nobeni ženski …)

Pri kateri dejavnosti v gorah srečaš največ sebe?

Kaj ti pomeni tišina v gorah?

Nate sem postal pozoren ob zapisu tvojega očeta, da sta opravila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kako se spominjaš tega podviga? Katera etapa ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Boš PP še ponovila?


Samozavestne mlade. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Domnevam, da si, kot članica ekipe na državnem tekmovanju Mladina in gore, Planinsko šolo predelovala do obisti. Kaj ti je pri Planinski šoli, kot temeljnem programu gorniškega opismenjevanja, najbolj všeč? Kaj ti je pri razumevanju delalo največ težav?

Se spomniš kakšnega stavka, ki ti je ostal še posebej v spominu?

Kaj pa programa Ciciban in Mladi planinec? Ju poznaš? Kakšno je tvoje mnenje o njih, o dnevnikih?

Si pogosta uporabnica planinskih koč? Kakšen je tvoj odnos do množičnosti v gorah?

Pa glede družabnosti v gorah: lahko petje, družabne igre, smeh, zamenjajo mobitel?

Kakšne so bile tvoje izkušnje z gorništvom v šoli – športni dnevi z gorniško vsebino, tabori, dnevi dejavnosti?

Kako se danes lotevaš načrtovanja svojih gorniških podvigov? Kje zbiraš informacije – knjižni vodnik, zemljevid, splet?

Si uporabnica katerih mobilnih aplikacij, ki olajšajo načrtovanje in navigacijo na površju?

Kje si plezala prvenstvene? Kako je prišlo do teh smeri, kako si jih poimenovala?

Kakšen imaš sicer občutek za orientacijo? Kako se znajdeš v steni, veliko štrikaš?

Uporabljaš tudi instagram. Zakaj? Kaj objavljaš? Komu slediš?

***

Kako skrbiš za svojo kondicijo? Kakšni so tvoji treningi?

Se ti zdi, da posameznik lahko spremeni svet?

Imaš v gorah, gorništvu, alpinizmu kakšnega vzornika? Katero gorniško knjigo si prebrala nazadnje, kaj priporočaš v branje iz zakladnice gorniške misli?

Si morda bila na festivalu gorniških filmov? Kateri filmi te navdušujejo – dokumentarni o naravi ali plezalki o velikih dosežkih v stenah?

Pa Planinski vestnik?

***

Čez nekaj dni bo dan žena. Ga praznuješ?

Imajo gore bolj ženski ali bolj moški značaj?

Katere zgodbe v gorah so te najbolj navduševale? So med njimi tudi ženske junakinje?

Velikokrat povezujemo tudi gore in romantiko. Večeri v gorah, taborni ogenj, prvi poljub … So gore prostor ljubezni?

Kje si ti srečala svojega fanta?

Če bi morala navdušiti mlade za hojo, plezanje v gorah, kaj bi jim rekla? Pa njihovim staršem? Pa vodnikom in inštruktorjem?

Katere so tvoje gorniške želje za prihodnje?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SENCA OČAKA ALI KAKO RAZUMETI LEGENDO?

Četrtek, Februar 21st, 2019

Kdo je legenda? In še prav posebej: kdo je živa legenda? Kako naj se izrazim ob njem, njej? Rabijo njegova/njena dejanja – podobno kot nam služi legenda na zemljevidu – ključ za razumevanje? Se lahko odnos do izrednosti spremeni, če sta čas in razvoj prinesla drugačnost?


(Fotografija: Borut Peršolja/telefon HTC)

To so bila vprašanja, ki so mi rojila po glavi, ko sem se tretjega februarja 2016 odpravljal na eno od dveh predavanj Reinholda Messnerja v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

To sicer ni bilo moje prvo srečanje z njim, saj sem ga v živo poslušal v Kranju, septembra leta 1990, en dan predno sem odšel na služenje vojaškega roka JLA. Takrat je v Sloveniji/Jugoslaviji gostoval na povabilo Toma Česna po njegovem vzponu na Lhotse. Drugič sem ga – ob izdatni pomoči Katje Krasko – videl leta 1999 (in takrat dobil tudi njegov avtogram), ko je v Slovenijo prišel na povabilo Mobitela ob uspešni odpravi v južni steni Daulagirija Tomaža Humarja.

To je bilo torej tretje srečanje v živo, vmes pa je bilo še cela vrsta posrednih stikov, bodisi skozi njegove medijske objave, ali ob obisku njegovih muzejev ali ob branju njegovih knjig. (Prek Vikija Grošlja sem ga tudi prosil za stavek ali dva o Marku Prezlju, ki smo ga vključili v obrazložitev za zlati red za zasluge, ki ga je Mark kasneje zasluženo prejel iz rok predsednika Republike).

Vsekakor je skupni imenovalec ta, da te Messner v nobenem primeru ne pusti hladnega. Res je karizmatičen, odličen govorec in nenarejeno samozavesten, saj prepričano ve, da so izkušnje mnogo, mnogo več, kot le razmišljanje kako bom, če bom.

V njegovem poalpinističnem javnem delovanju izstopajo vsa tri uprizoritvena področja: javna predavanja z besedo in fotografijo, alpinistične in raziskovalno/pustolovske knjige ter dokumentarni filmi. (Na ta način se z njim seznani tudi največje število slehernikov. Ne smemo pa spregledati njegove graščinsko muzejske interpretacijske dejavnosti.) Popolnoma jasno je, da je ta del njegovega življenja povezan s poslom in preživetjem (lahko bi rekli: dan po tem), a zdi se, da ostaja in obstaja stvaren.

Izjava, o kateri lahko znova in znova razmišljam, je iz njegovega najmanj produktivnega obdobja, ko je bil poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu: »O vsem, kar počnem, hočem odločati sam. Nihče ne more vplivati name, če sam tega ne dovolim. Niti politika ne.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

Precej dokončno in univerzalno je njegovo spoznanje: »Naravi ni mogoče ukazovati, zato mora vsak zase sprejeti odgovornost, ko jo izzove. Ne gre kriviti gora, lahko jih samo spoštujemo. Alpinizem je nekaj veličastnega tudi zato, ker v sebi nosi možnost ideje, da uresničim nekaj nemogočega. Toda že dolgo vem, da gore ponujajo občutke sreče in žalosti v enakem razmerju. Mislim, da tiste, ko smo še živi, od preostalih loči močan nagon po preživetju … Globoko sočustvujem z družinami vseh alpinistov, ki niso preživeli.«

Najbolj pa se lahko poistovetim z njim ko pravi: »V trenutku, ko človek doseže srečo, ko je srečen, ga to stanje ne zanima več. Kaj naj počne s tem? Iskanje je precej bolj zanimivo, tudi za spoznanja o sebi.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

***

Seveda ni nobene možnosti, da bi ga kdaj gostil na gorniškem večeru (se pa že nekaj časa dogovarjam s Stevom Housom), a včasih vendarle razmišljam o tem, kaj bi ga vprašal v domžalski knjižnici.

Zdi se mi, da se Slovencev že desetletja loteva na drugačen način kot alpinistov, alpinistk drugih nacionalnosti. Nekako smo mu blizu, zato ne presenečajo izjave kot »to, kar so Slovenci naredili z vzponom na Mount Everest prek zahodnega grebena, je veliko pomembnejše od mojega vzpona brez dodatnega kisika«. Zanimalo bi me, kaj je tisto, kar južnemu Tirolcu budi simpatije pri naših fantih.

Vsekakor bi ga pobaral tudi o tem, če je pripravljen vrniti cepin Tomaža Humarja, s katerim je ta preplezal južno steno Daulagirija, nazaj v Slovenijo, saj je ta kos opreme pomemben del (zakonite) nacionalne gorniške dediščine …

Pogled bi bolj kot v preteklost usmeril v prihodnost. Ker verjame, »da na segrevanje ne vpliva le človek, ampak predvsem vesoljski ciklusi, ki so se dogajali na zemlji že takrat, ko še nihče na njej ni vedel, kaj je ogljikov dioksid«, bi ga pobaral, kako bo po njegovem izgledal vzpon na Everest čez 50 let

Zanimala bi me tudi vztrajnost, če ne celo najtrdovratnejša trma, saj je moral, da mu je uspelo opraviti vseh osemnajst vzponov na osemtisočake, kar trinajstkrat obrniti. Je tudi trma samostojen instinkt, tisto zdravo in neokrnjeno stanje, ki ga človek premore, tako kot na primer nagon po preživetju?

Na prejšnje vprašanje se navezuje tudi naslednje, saj je Reinhold Messner večkrat in ob različnih priložnostih bil zelo natančen: » … vrhunski alpinist, ki ni doživel velikega neuspeha, ne obstaja«. Kaj vse šteje za neuspeh? Pomrznjen prst na roki, razpadla zveza z ljubljeno osebo, smrt najbližjega? Kako smrt osmisliti danes, ko je na televizijskih poročilih v pol ure govorjeno o toliko smrti, kot jih je nekoč odrasel človek v resnici doživel od blizu v vsem svojem življenju?

Popolnoma logično je, da se alpinizem razvija iz generacije v generacijo. Potrošniško se celo zdi, da se razvija popolnoma na novo celo od sezone do sezone, ko izidejo novi nazorni in vabeči katalogi z osebno in tehnično opremo. Vsaka generacija naredi nekaj, kar je prejšnja imela za nemogoče. A umor ostaja umor! Torej: bi danes še enkrat napisal Umor nemogočega? Kaj bi spremenil, kaj bi odvzel in kaj dodal temu odmevnemu besedilu?

»Na Antarktiki nisem mogel pasti v globino. Tam sem bil izpostavljen nevarnosti v vsej njeni prostranosti. Nekaj popolnoma novega, precej bolj strašljivega, kot je Himalaja.« Vprašal bi ga, kako v zrelih in čez letih shaja s samoto in izkušnjo, ki mu jo je ob dva tisoč kilometrskem prečenju razkrila puščava Gobi. Tam je namreč »začutil, da mu tema razžira dušo. Bal sem se, da se ne bom več vrnil.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

Na živce mu gre, da se na račun gora pripoveduje različne banalnosti. Ob spominu, kako so ga v eni od skritih kamer naplahtali s kioskom sredi stene, bi me zanimal njegov odnos do samoironije, do tovariških zajebancij in inicijacijske robatosti, ki pospešeno izginja iz alpinističnih odsekov in društev.

***

Razmislek o legendah s tem seveda ni izčrpan.

Denimo:
- Na katerih področjih mora nekdo dosegati visoko raven izjemnosti: doma, v družini; pri opravljanju poklica, v službi; v prostem času ali v celotni paleti dogajanja, ki mu rečemo življenje?
- Je spoštovanje dosežkov lahko zgolj brezpogojno ali vendarle obstaja tudi način komuniciranja, ki omogoča kritično obravnavo?
- Se z visoko starostjo legende spreminja razmerje in pričakovanje, da se govori le še o uspehih in dosežkih, bistveno manj pa o drugih vidikih?
- Je sploh mogoče načenjati temo, ne da bi ta, ki o tem govori, piše, res celovito (tudi v časovnem, družbenem in sociološkem oziru) poznal resničnost dogajanja?
- Si lahko nekdo drzne vleči razvoj naprej, ne da bi poznal dolžino in debelino črte tistih, ki so jo vlekli pred njim?

Še marsikaj bi se našlo in morda bom lahko kaj o tem spregovoril tudi z vsaj enim od letošnjih že napovedanih gostov gorniških večerov – Tonetom Škarjo.

***

Če se vrnem k Messnerju: zanimalo me je in me še vedno zanima njegov pogled na svet. Zavedajoč se dejstva, da se v ničemer ne morem primerjati z njim, razen v dejstvu, da pripadava človeštvu, in da mi tudi ni mogel biti vzornik, sem se vendarle čutil dolžnega, da mu vrnem nekaj za tisto, kar mi je dal, ko sem ga poslušal, bral in gledal. Ne, ne gre za privrženost ali občudovanje, temveč za željo biti blizu z nekom, ki je fizično oddaljen in s katerim me razen močnega stiska roke ne povezuje nič, kar stoji za besedo ljubezen.

Oddolžil sem se mu tako, da sem poskrbel za prevod njegovega besedila Umor nemogočega iz leta 1971 (torej pred mojim rojstvom).

Prevod članka The Murder of the Impossible/Umor nemogočega (PDF 427 KB)

Upam, da ga bomo zato lažje in bolje razumeli. In ga tudi udejanjali. (Hvala vsem trem sodelavkam za požrtvovalnost in potrpežljivost!)


Vstopnica za Premikanje gora.

  • Share/Bookmark

HODIM Z VLAKOM

Nedelja, December 23rd, 2018

“Temu, kar se vozi po naših tirih, bi težko rekli vlak.”

(Gorazd Skrt: rezervacija počitnic prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea. Dnevnikov Objektiv, 14. 7. 2018.)


Notranja oprema zahteva res zelo veliko … strpnosti in široko, dobrotljivo, vsega hudega navajeno vozačevo srce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vlakom se vozim nepretrgoma od 1. septembra 1986, ko sem šel v prvi letnik tedanje Srednje pedagoške šole na Resljevi cesti v Ljubljani. Polnih dvaintrideset let vztrajam, z vsakoletnim nekajmesečnim varanjem, ko grem v službo iz Domžal s kolesom.


28 let kasneje. JŽ: jugoslovanske železnice … Nekoč je naš razred v osnovni šoli zmagal na enem od tovrstnih natečajev. Do penzije bom zagotovo nekje zagledal tudi svojo risbico. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kamniško progo vsak dan uporablja približno 4500 vozačev. In bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je hitrost vlaka (do 50 km na uro) kriva, da Domžalci obeh spolov sploh ohranjamo lastno, samosvojo identiteto.

Si predstavljate, da bi bili v Ljubljani v sedmih minutah? V tem primeru ne bi nihče, od 500 domžalskih dnevnih vozačev, na vprašanje, od kje si, odgovoril, da iz Domžal. Temveč iz vseprevladujoče Ljubljane …


Cena? V obe smeri manj kot gobova juha na Erjavčevi koči na Vršiču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

23,6 km dolga enotirna kamniška proga je bila dograjena in odprta 28. januarja 1891. Ob odprtju je vlak iz bele Ljubljane do smodniščničnega Kamnika potreboval 72 minut. Od leta 1932, ko je bil uveden nov vozni red, pa 45 minut. Tako je šestinosemdeset let časovnica približno enaka (23. maja 1993 je bil uveden vlak ob 6.43): sprva osem vlakov dnevno, zdaj pa do/ali iz Domžal 41 vlakov (iz Ljubljane 19 in iz Domžal 22).

Vlaki na tej progi so sprva vozili le do gorenjskega kolodvora (železniška postaja pri pivovarni Union), saj z Družbo južne železnice ni bil sklenjen sporazum o souporabi glavnega kolodvora. Zaradi zmanjšanega prometa je bil leta 1968 potniški promet na progi celo ukinjen, deset let pozneje, leta 1978, pa znova vpeljan.


Čeprav je na tem zemljevidu kamniška proga narisana zgolj kot kratka daljica, pa je njena življenjska pot v resnici ukrivljena in nabita z ustvarjalno močjo.

***

V letošnjem letu se je kakovost (beri: zamude) prevoza z vlakom, po mojem občutku, precej znižala. Postal sem pozoren na to, da skoraj ni bilo dneva, ko bi vlak s postaje v Domažalah (ali nazaj iz Ljubljane) odpeljal točno.

Glede na to, da se z vlakom vozim dvakrat na dan, sem zgolj v treh mesecih zabeležil kar deset opaznejših zamud. Če ta vzorec velja za cel dnevni vozni red, potem je popolnoma jasno, da izolirani sistem proge Ljubljana¬Kamnik ne deluje učinkovito.


Rok veljavnosti je potekel, sprememb pa ni na vidiku.


V digitalni dobi Slovenske železnice varujejo kulturno dediščino stenčasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenske železnice sem zaprosil za odziv in razen tega, da so potrdili vse moje navedbe (razen ene!), niso povedali nič, kar bi vzbujalo optimizem (vse njihove navedbe se začnejo s črtico -).

Takole pravijo: »V času odhoda vlaka 3166 iz postaje Ljubljana za smer Kamnik Graben je največja frekvenca potniških vlakov na postaji Ljubljana , ko je največ prihodov/odhodov vlakov iz vseh smeri in je potrebno upoštevati, z voznim redom predpisane čakalne dobe vlakov, v prihodu in odhodu. Vzrok zamud so zveze in čakalne dobe, ter križanje vlakov. Izstopajo le zamude dne 22.05.2018, kar je bila posledica izrednega dogodka.«


Eden sicer stoji, a čakamo tistega na desnem tiru. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kronologija zamujanja

22. 5.
Vlak, ki je šel iz Domžal ob 7.11, je v Črnučah čakal več kot dvajset minut.

- Vlak 3167 18 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – zamujen 18 minut zaradi izrednega dogodka (med postajama Ljubljana Šiška in Ljubljana Črnuče je na NPR (nezavarovanem prehodu) 1.9 v medtirju obstal tovornjak).

24. 5.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 17.15, je šel šele ob 17.22.

- Vlak 3184 7 minut iz izhodne postaje Ljubljana zaradi okvare in menjave garniture.

4. 6.
Vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.09, je prišel šele ob 7.19.

- Vlak 3103 9 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3164 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 630 (zamujen 11 minut v prihodu v Ljubljano).

11. 6.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, je odpeljal ob 8.05.

- Vlak 3169 2 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.


Hitrost zaviranja je pomembna. Še bolj pomembni pa so točnost, prijaznost in cenovna dostopnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. 7.
Vlak, ki bi moral iz Črnuč odpeljati ob 7.27 je odpeljal ob 7.41.

Isti vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.38 je prišel šele ob 7.54.

- Vlak 3167 12 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 12 minut v prihodu v Ljubljano).


Popolnoma zgrešen slogan. Pravilno in dobesedno je: hodim z vlakom!

11. 7.
Vlak, ki bi moral iz Domžal oditi ob 7.45, je odšel šele ob 8.13. V Ljubljano je prišel šele ob 8.35.

- Vlak 611 14 minut na postaji Domžale, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 19 minut v prihodu v Ljubljano).

24. 7.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 16.45 je odpeljal ob 16.50.

- Vlak 610 3 minute v izhodni postaji Ljubljana – čakal zvezo z vlakom 246 (zamujen 2 minuti v prihodu v Ljubljano).

14. 8.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01 je odpeljal ob 8.06.

- Vlak 3169 4 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.

16. 8.
Vlaka, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, sploh ni bilo. Sprva je bil – prvič v zgodovini – napovedan nadomestni avtobusni prevoz, vendar je bil tudi ta odpovedan. Peljal je šele redni vlak ob 8.17.

- Zaradi izpada DMG (dizelmotorne garniture) je bil namesto vlaka 3169 vpeljan nadomestni avtobusni prevoz.


Ne, ni tako čisto, da bi lahko jedel s tal. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot zanimivost navajam tudi primer z gorenjske proge:

8. 7.
Vlak iz Jesenic, ki bi moral biti v Ljubljani ob 20.38, je prišel v Ljubljano ob 21.23.

- Vlak 2423 na relaciji Jesenice-Ljubljana ne vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih, omenjenega dne sploh ni vozil !

Za dogajanje v nedeljo zvečer, 8. julija 2018, so na Slovenskih železnicah zapisali, da tega vlaka sploh ni bilo. S čim sem se torej pripeljal z Mosta na Soči do Jesenic, od tam pa z enormno zamudo (stali smo na postaji v Šentvidu) v Ljubljano? Morda pa se je zgodil slovenski Harry Potter …


Ni straniščna poezija, ni Facebook … (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da smo potniki na slovenskih železnicah izumirajoča vrsta, in da za to niso krive podnebne spremembe, izgleda ne skrbi niti odgovornih v Slovenskih železnicah, niti politike.

Leta 2008 je število prepeljanih potnikov znašalo 16,6 milijonov, leta 2017 pa samo še 13,4 milijonov (indeks 80,7). Število potniških kilometrov se je z 834,1 milijonov km padlo na 639,5 milijonov km (indeks 76,6).


Statistika res prenese vse …

Letos poleti so Slovenske železnice na območju Ljubljane uredile sedem železniških postajališč. Investicija je znašala vrtoglavih 3,2 milijona evrov. Na kamniški progi sta bili ozaljšani postajališči Ljubljana Ježica in Ljubljana Brinje. Postavili so nadstreške, sedišča, kolesarska stojala ter vitrini z voznimi redi, pozabili pa na dostop za funkcionalno ovirane osebe, ureditev okolice ter vgradnjo taktilnih oznak.

Po zagotovilih odgovornih je v izdelavi študija (!) za nadgradnje regionalnih železniških prog, ki naj bi pomagala uresničiti cilj – preusmeritev potnikov primestnega in mestnega prometa na javni železniški prevoz.


Ja pa ja de! Res, da ne bo potem: #nisem vedel …

***

Leta 2015 je minilo 100 let od izida knjige Alberta Einsteina z naslovom O posebni in splošni teoriji relativnosti. V njej je zajel posebno in splošno teorijo relativnosti. Vpeljal je denimo ukrivljanje prostora-časa, s čimer pa se, vsaj na prvi pogled, v vsakdanjem življenju nikoli ne srečujemo. Pri Isacu Newtonu smo imeli en sam vesoljni čas, ki je bil neodvisen od tega, kako se gibljemo.

Veljalo je naslednje:

Kar je sočasno za potnika na enakomerno drvečem vlaku, je bilo sočasno tudi za potnika, ki je pri miru stal na peronu železniške postaje.

Einstein je pokazal, da to ne drži.

Če imaš palico, glede na katero miruješ, in jo izmeriš, bo dolga na primer en meter. Če to isto dolžino poskuša izmeriti nekdo, ki se mimo palice pelje z vlakom, pa bo izmeril, da je palica krajša od enega metra. To se nam zdi povsem nepričakovano, saj česa takšnega v življenju ne poznamo. Vendar le zato, ker v našem svetu, pri hitrostih, s katerimi živimo, teh »skrajšanj« palice ne moremo opaziti

V resnici pa tako ali tako ne vemo, koliko je palica zares dolga ali kratka …

Dejanska dolžina ne obstaja. Odločilno je tisto, kar lahko izmerimo. Ko res dosledno in do konca premisliš, kaj si izmeril – in do tega premisleka ni prišel kdorkoli, do tega je prišel le Einstein – prideš do posebne teorije relativnosti.

Bog ve, kaj vse bi Einstein lahko ugotovil, če bi se vsak dan vozil s kamniškim vlakom.


Prihodnost je na in v vlaku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

NEZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI

Ponedeljek, December 3rd, 2018

Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah

Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

A si v redu?

Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.

Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa. Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.


Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla … Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.

V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.


Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.

Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.


Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.

Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.


Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom,
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.

Knjiga, ki je bolj za hribe, kot proti njim.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

Sobota, December 1st, 2018

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

Četrtek, November 22nd, 2018

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

Četrtek, November 22nd, 2018

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark