Arhiv za ‘ svetovanje’ Kategorija

HODLJIVOST

Nedelja, September 19th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Shane O’Mara, prevedla Andreja Bolton:
Hvalnica hoji: o znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje

Ljubljana 2021: Mladinska knjiga, 264 strani, ISBN: 978-961-01-5904-9, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

V slovenščini je v zadnjih letih izšlo kar nekaj knjig o hoji, med drugim Filozofija hoje Francoza Frédérica Grosa, Hoja in Tišina v času hrupa Norvežana Erlinga Kaggeja, Hoja Američana Davida Thoreauja, Apalaška pot in Transverzala Slovenca Jakoba J. Kende, Živa gora Škotinje Nan Shepherd, Potepuški okruški Slovenke Irene Cerar. Vsaka od knjig je prispevala svoje edinstveno sporočilo o eni in edini – hoji.

***

»Je hoja, ki sledi stopinjam drugih, in hoja, ki nam utira lastno pot.« (9)

»Dolge hoje ne nadaljujemo z naporom volje, ampak z zvestobo.« (11)

»Prednosti hoje pa niso omejene samo na našo evolucijsko zgodovino – hoja je zelo koristna za naš um, telo in skupnost, v kateri živimo. Deluje celostno: vsak vidik hoje namreč koristi vsakemu vidiku človekovega bitja. Omogoča zaznavanje sveta z vsemi čuti v vseh njegovih oblikah, podobah, zvokih in občutjih, saj se pri tem možgane uporabljana različne načine.« (16)

Vse tisto, o čemer pišejo v uvodu omenjene knjige, Hvalnica razloži z znanstvenim jezikom, podpre z dokazom ali logičnim povezovanjem različnih izsledkov, različnih avtorjev. Knjiga je metaanaliza (čeprav je avtor in recenzenti ne imenujejo tako), v kateri iskriv raziskovalec na sistematičen in pregleden način združuje rezultate posameznih med seboj neodvisnih empiričnih študij o hoji. Tovrstni pristop zajema iz najnovejših znanstvenih spoznanj (številnih in različnih strok), učinkovito izrablja obstoječe podatke ter informacije (jih logično povezuje in opozarja na vzročno/posledično součinkovanje različnih sistemov, dejavnikov) in z – novim –besedilom prispeva h kakovosti obstoječega znanja o hoji.

Shane O’Mara, irski psiholog in nevro znanstvenik, profesor za eksperimentalne možganske raziskave ugotovitve uhodi po naslednji poti:
- Zakaj nam hoja koristi,
- Človek se odpravi iz Afrike,
- Mehanika hoje,
- Kako hodimo: kam gremo?,
- Peš po mestu,
- Balzam za telo in možgane,
- Ustvarjalna hoja in
- Hoja v skupini.

Evolucijske in nevrološke osnove preizkusi pri hoji/orientiranju v mestu in naravi. Razloži, zakaj hodimo z možgani, kaj se dogaja s telesom ter posameznimi organi in organskimi sistemi. Primerja na primer dinamično (zadihano) in umirjeno (meditativno) hojo ter razlike, ki v obeh primerih nastanejo glede ustvarjalnosti, miselne ostrine in čuječnosti.

Poznate besedo ambulatorij (=prostor za hojo)? V slovenščini besedi ambulanta in ambulatorij pomenita zdravstveno ustanovo, kamor ljudje pridejo sami, na lastnih nogah …

***

»V primerih, ko moramo izvajati dve opravili hkrati, je uspešnost Stroopovega testa (za preverjanje »kognitivnega nazora«, zmožnosti usmerjanja in nadzorovanja naše pozornosti in razmišljanja oziroma miselne vitalnosti) slabša. Stroopov učinek je zelo zanesljiv in lahko prepoznaven: pogosto ga opisujemo kot posvečanje selektivne pozornosti določenim dimenzijam vidnih dražljajev, medtem ko aktivno potlačimo osredotočanje na druge (samodejne, pozornost vzbujajoče, prevladujoče) dimenzije vidnih dražljajev.« (23, 24)

»Dokler lahko hodiš nisi star in starost ni razlog, da nehaš hoditi.« (25)

»Hoja nam omogoča, da se soočimo sami s seboj, namesto da bi se od sebe izolirali.« (26)

»Čeprav obstajajo posredni načini preučevanja, kako hoja spreminja možgane, pa določanje in razumevanje vzročnih mehanizmov v aktivnosti možganskih celic, povezav in sistemov s kognicijo in vedenjem nasploh pa je še težje. Kljub vsemu vse bolj razumemo, kako hoja vpliva na aktivnost v možganih. In posledično tudi, kako hoja spreminja možgane, da jih pripravi za akcijo.« (31)

***

Ugotovitve in razmisleki pomembni za vse/vodnika, ki vodene vodi po gorah:
- Ženske hodijo počasneje od moških.
- Steze in bližnjice, tiste lastne poti imenujemo želene poti, poti svobodne volje.
- Z indeksom hodljivosti ugotavljamo privlačnost in primernost za hojo.
- Leta 2011 je neimenovani italijanski moški v treh mesecih prehodil 1300 kilometrov dolgohoda – Via Alpina. Preden se je lotil podviga, so ga izmerili od glave do pete. Merili so ga ves čas hoje in tudi po koncu. Izjemno zanimive ugotovitve!
- Orientacijo, zlasti pa vodljivost po površju, določata miselni zemljevid in možganski GPS. Njune tehnične možnosti (=operacijski sistem) so red da dane in omejene, vendar je njuno operativno moč razširiti – z uporabo in treningom.
- Kopenska vrtoglavost ni strah posameznika ali zavestna odločitev.
- Usposobljeni, izkušenjski nadzor hoje ima smisel in je izjemno pomemben. Zakaj je hoja navzdol zares zahtevnejša od hoje navzgor? Zakaj je stabilno, ritmično gibanje odločujoč dejavnik dolge, večdnevne, vztrajnostne hoje?
- Hoja omogoča celo vrsto izkušenj, ki jih ne more ponuditi nobena druga oblika transporta, ne glede na to, kako privlačna je (na primer gorsko kolesarjenje). Pogledi, pogovori, zvoki drugih, vonj … Tempo hoje nas poganja – k nadaljnji hoji.
- Zakaj so zelene površine privlačne za hojo in tako pomembne za naše dobro počutje?
- Od kje izvira voljnost, da hodimo skupaj, na organiziranih, celo množičnih izletih?
- Zakaj je za kakovostno hojo pomemben občutek vznesenosti in kako ga krepimo?
- To, da obstaja tudi hoja s posebnim družbenim pomenom – protestni pohodi, humanitarni dolgohodi – poznamo iz zgodovine in sodobnosti. Kateri korak povzroči razloček med običajno, navadno hojo od hoje s poslanstvom?

***

»Imamo tudi zelo dobro razvit občutek za položaj gleženjskega, kolenskega in kolčnega sklepa v prostoru kot tudi za dražljaje, ki prihajajo iz mišic in vezi: to je naš šesti čut – propriocepcija.« (98)

»Gibanje je bistvenega pomena za spoznavanje sveta okoli nas in najboljša oblika gibanja za usvajanje tega znanja je fizično premikanje po prostoru; hoja je med vsemi načini gibanja verjetno najboljša, saj je časovni okvir, povezan s hojo, tisti, ki nas je spremljal skozi naš evolucijski razvoj in v katerem je zbiranje informacij iz okolja za nas najlažja.« (115–116)

»Hoja je, paradoksalno, oblika aktivnega brezdelja. Omogoča angažirano tavanje misli. Med hojo lahko razmišljamo in delamo z optimalno hitrostjo.« (181)

Knjiga bi morala biti na polici vsakega inštruktorja, ki se ukvarja s hojo, plezanjem ali smučanjem. Še posebej če katero od oblik gibanja izvaja v naravi, še zlasti v gorah. Žal ne poznam sedanjega stanja slovenske kineziologije in dosežene ravni, s katere se na slovenskih univerzah poučuje gorništvo. Iz objavljenih tovrstnih diplomskih, magistrskih in doktorskih del (v zadnjih letih) ni zaznati, da bi bili viri, ki jih uporablja O’Mara znani slovenskim raziskovalcem.

Za zagovornike hoje, v tem trenutku, ki ga določa čas epidemije nalezljive bolezni COVID-19, je še posebej zanimiva avtorjeva kratica EDVP (angleško EASE):
- enostavna (easy) za hojo,
- dostopna (accessible) za vse,
- varna (safe) za vsakogar in
- prijetna (enjoyable) za vse.

Zaradi svoje uporabnosti EDVP lahko služi kot idejna podlaga pri oblikovanju novih, sodobnih gorniških programov za članstvo in nečlanstvo. Je lahko metodološki okvir za nepretrgano, zvezno ugotavljanje, samo spraševanje glede skladnosti obstoječega uradnega znanja PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) z znanjem (in izkušnjami), ki ga dobimo na osnovi novih raziskovalnih izsledkov (tudi pri ponovljenih merjenjih istega pojava). Žal sedanji sistem organiziranja, delovanja in šolanja inštruktorjev tega ni sposoben.

  • Share/Bookmark

SLOVENSKI DOLGOHOD

Sreda, September 15th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Jakob J. Kenda:
Transverzala: potopisni roman

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 264 strani, ISBN: 978-961-95094-0-1, cena: 27 €

Knjigo sem brezplačno dobil od avtorja.

***

Dolgohod je posebna disciplina. V številnih ozirih. Lahko je tudi vseživljenjski proces, ki nas vsakič znova hočeš/nočeš vrne na enega od začetkov evolucijske poti. Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja je čvrst in nazoren dokaz, da preteklost ne mine.

»Treba je preprosto iti. In hoditi.«

S tem stavkom sem končal predstavitev prejšnje Jakobove knjige. Ker slučajnosti ni, je prejšnji konec odličen začetek novega knjižnega popotovanja – tokrat doma, po Sloveniji (žal v času epidemije bolezni covid-19). Zaradi nazornosti (= komoditete ocenjevalca) sem ga zapakiral v pet lastnih etap, ki jih knjiga seveda v svoji žlahtni pripovedni obličnosti nima. Gre za vzporedne zgodbe, ki pozornemu, hodečemu bralcu puščajo sledi.

***

»Obenem te uvodni del poti, če jo začneš iz Ljubljane in potem pod Toščem zaviješ levo v krog Transverzale, nežno ziblje med urbanim in naravnim.« (30)

»»… Posamezne poti … so kakor verzi, ki se skupaj vijejo v krog, v venec skupne pesmi, v Transverzalo.« A vanjo se vpleta še marsikaj. Vsekakor mnoge lastnosti njene dežele in njenih ljudi, katerih odsev je. … Od tod temu vencu toliko globin preteklosti, od tod ima tako poudarjeno združujoči značaj, od tod njegovi vpogledi v vprašanja sodobnosti. … »Je torej tudi Transverzala pesem trikrat peta?« sem se namuznil sam pri sebi, potem zmajal z glavo: »Raje sedemkrat ali sedemtisočkrat.«« (231)

»Prizori na tem območju znajo biti kdaj tudi boleči, saj je gotovo med najbolj revnimi izmed tistih, ki jih preči Transverzala.« (153)

»Ti kraji priskrbijo poti kontrast, v katerem še bolj izstopijo njene občudovanja vredne planinske lastnosti, in obenem okrepijo tudi vpogled, ki ga vsaka takšna dolga pot daje v svojo deželo in ljudi.« (34)

O transverzali in obhodnici:
Sinonim za transverzalo je Slovenska planinska pot. Ta se je do osamosvojitve imenovala Slovenska planinska transverzala št. 1. Oboje je zanimivo in pomenljivo – da so jo povojni planinsko-politični veljaki poimenovali transverzala (oče poti, svetovljanski Šumljak, jo je namreč imenoval magistrala) in da nosi številko 1 (kar brez dvoma napeljuje k misli, da ji bodo sledile še dvojkica, trojkica, štirka …).


Kendova transverzala.

Spoštovani gorniški in inštruktorski znanec Srečko Pungartnik je v Planinskem vestniku zapisal: »Le malo mu je bilo žal (Šumljaku, opomba BP), da ni bila osvojena njegova ideja o poti, ki bi kot obroč »povezovala naš ljubi gorski svet«. Magistrala – krožnica: črta brez začetka in konca, ni pomembno, kje vstopiš in kje izstopiš, črta, ki povezuje navznoter in širi navzven, črta brez ali – ali. V tem vidim svetovljanstvo Šumljakove zamisli (planinski Žive naj vsi narodi), ki vse doslej uradno ni bilo razumljeno.«

Obhodnica je slovarsko opredeljena kot planinska vezna, krožna ali točkovna pot, ki je registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS (=Pohodniška zveza Slovenije). Isti Srečko o nesrečnem izrazu zapiše: »Sam sem izraz obhodnica prvič srečal v naslovu članka. Moja prva misel je bila (verjetno povezana z obvozi): »preklemanska privatizacija, spet zapirajo poti, da je potreben obhod po obhodnicah!« Kmalu pa sem opazil, za kaj gre. Dobro, izraz je pač izraz. Novo nam je tuje, potem se prime (ali pa ne). Če transverzala ni dobra, ker je tuja (kaj pa: avto, radio, antena, fenomen …?), vprašajmo in poslušajmo strokovnjake za jezik, ki so morda ob tem še zapriseženi planinci (npr. Matjaž Kmecl, Stanko Klinar …). Če takšna pot k novemu imenu ni dovolj demokratična, objavimo razpis za najboljši izraz, potem pa naj skupščina PZS demokratično določi. Če bo zmagala obhodnica (precej diši po »obilaznici«), pač bo.«

Ne, ni bilo nobene demokracije. Zato se je Jakob Kenda trmasto odločil narediti dvoje: uresničiti, dokončati Šumljakovo izvirno idejo (iz Maribora priti spet nazaj v Maribor oziroma »stari polovici« dodati zamolčano, novo polovico) ter dolgohodu vrniti staro ime – transverzala. Čast in slava – obema!

»Ta v dveh mesecih prvoosebnega, fizičnega stika pohodnika vsekakor poveže s svojo deželo in ljudmi.« (17)

»Kdor išče žig, bo ostal prazen, tudi ko si ga bo pritisnil v knjižico, kdor pa najde pot, bo ta vanj za vedno vtisnila svoj pečat.« (86)

»Vzpon na Triglav, vsaj v glavni sezoni, zna biti torej svojevrsten užitek.« (217)

»In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremen otrok, saj bi bil sicer zanju napor prehud, je imel nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov.« (47)

O žlahtnosti hoje in doživetij:
hoja je neizčrpen vir (zato je tudi parafraziranje Zaplotnika popolnoma na mestu). V vseh novodobnih agendah bi jo morali uvrstiti – kot temeljno enoto – med obnovljive vire. Torej med vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov. Sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi in tokovi morja so ogledalo hoje. Hoje, ki je »nikoli ne zmanjka, saj se obnavlja dokaj hitro in je dokaj enakomerno porazdeljena«. Hoja je čista energija, vir ustvarjalnosti in hotene pomirjenosti.


Žigoslovje.

V Kendovi knjigi nastopajo lisica, sova, divje svinje, od velikih zveri v glavni vlogi tudi medved, v stranskih vlogah pa tudi volk in ris. (V prvem delu knjige nastopata tudi Jakobova otroka – odlična sopotnika in fotrova trenerja). Ljudoslovno dogajanje osvetljujejo miniaturne reportaže s poti, na primer o balinanju v Ilirski Bistrici, kmetovanju na Kočevskem in mestovanjem v Slovenj Gradcu. Knjiga lovi (podobno kot Apalaška pot) tudi širši okvir, zato se podaja na pot družbene perspektive. Kenda s poti odseva izkušnje in zapažanja glede regionalnega razvoja (ne nujno izraženega z BDP), razmerja podeželje : mesto (politika Evropske unije kriči, da mora biti življenje na podeželju enako kakovostno kot v mestu), demografije (zlasti staranja prebivalstva in praznjenja naselij), gospodarjenja z gozdom in na primer rabe sončne energije.

Kenda ni samo hodec, je makroskopist, ki zna videti tudi posamezna drevesa.

»Tam ob naštetih štirih pogojih, da se slovenski planinec odpravi v hribe – nenaporen izlet, razgled, koča, sončno vreme –, ni bil izpolnjen peti; moral bi biti praznik ali konec tedna.« (69)

»Francosko petico pa so med drugim z dodatnim odsekom od holandske obale do Ženeve podaljšali na 2200 kilometrov, torej iz nje naredili prvo veliko turo, a seveda bolj splošno pohodniške tradicije.« (39)

»Ne nazadnje pa je ameriško planinstvo ohranilo precej več veščin divjinskega pohodništva, ki niso bile moja močna točka, a je bilo očitno, da bodo prišle zelo prav ravno na manjkajoči polovici poti.« (114)

»Kot rečeno od Idrije do Posavskega hribovja preizkušeno ni boljšega načina, kot da se Transverzalo prehodi v divjinskem slogu. In transverzalec gotovo pride skozi z opremo za divjinski stil pohoda celo na mnogo večjem delu naše vélike ture, vse od Porezna do Robanovega kota. Toda od Kamniških do konca Julijcev je nujna alpska. Iz divjinske opreme mora vse samooskrbno od kuhinje do spalnice, ostati sme samo del shrambe za prigrizke in skrajno silo. Manjša ko je teža, manj te bo vlekla stran od stene.« (168)

O razmerju pohodništvo : gorništvo (o tem sva se z Jakobom menila še posebej, ob različnih priložnostih):
Vsekakor to ni »ena najboljših knjig o pohodništvu kot načinu življenja in razmišljanja« kot trdi Viki Grošelj. To je namreč ena od ključnih gorniških knjig! Naj ponovim: »Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. … To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija (v naših krajih jo poznamo kot besedno zvezo »lahko in hitro«), da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je« jasen dokaz, da je Jakobu mar za vsak korak, ki v sebi skriva največjo mero racionalnosti, čuječnosti in veselja. In to nikakor ni potrošniško pohodništvo, temveč čistokrvno, domoljubno, slovensko gorništvo.

To nenazadnje (in na svoj način) dokazuje tudi presunljiv opis vzpona na Grintovec. Sama po sebi se postavlja analogija s Starcem in morjem: Odraslež in gora.

»Prvi od nasvetov spričo takšnega markiranja na območju velike samote bi bil: ne izgubite se.« (107)

»Človek se namreč ob tamkajšnjih velikih smernih napisih hitro spomni koliko kritik je bilo namenjenih markacistom teh krajev. In ti napisi niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so obenem izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča.« (44)

»Praske in bunke, ki smo jih pridobili med Razdrtim in Senožečami, se niso imele najmanjše prilike zaceliti, temveč so dobile še precej družbe.« (106)

»Mislil sem, da bi te variante – manj zahtevna, zahtevna in zelo zahtevna – imele nekakšne maskote. Prva bi bila recimo pot smelega svizca. Zahtevna varianta bi bila pot gajstnega gamsa. Zelo zahtevna različica pa bi bila pot korajžnega kozoroga.« (181)

O planinskih poteh in orientaciji:
Knjiga je utemeljena komunalna kritika označevanja planinskih poti, ki so v kombinaciji neznanja, neizkušenosti, utrujenosti, nezbranosti, slabe opremljenosti obiskovalcev gora eden najpomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah. Število nesreč v gorah in absurdno visoko število umrlih v gorah to – žal – potrjujeta. Knjiga je (ne)hote tudi idejna kritika slovenskega pohodniškega planinstva, zlasti njegovega brezobzirnega razvoja v zadnjem desetletju.

Grafitarstvo, spanje v planinskih kočah na skupnih ležiščih, svarilne pripovedi, VAPO-ti, pijančevanja, zgodbe trentarskih gorskih vodnikov, poimenovanja Triglavskih jezer, stereotipizacija na primer o Čehih v slovenskih gorah … so na videz plehka anekdotična doživetja, a ko človek leto za letom hodi po domačih planinskih poteh uvidi, da se je očitno zmotil na enem od križišč poti in zašel v vzporedni svet. Slovenstva. Alpskega, posavskega, štajerskega … slovenstva.


Humor vedno odseva realnost.

***

O planinsko-političnem ozadju:
Ivan Šumljak (1899–1984) je bil profesor, publicist in predavatelj. Dvajset let je bil načelnik markacijskega odseka PD Maribor-matica. Zasnovo prve slovenske vezne poti je 21. junija 1950 predstavil na zboru markacistov Slovenije pri Slamiču v Ljubljani. Pot od Maribora do Kopra je bila za obiskovalce pripravljena v treh letih in uradno odprta leta 1953.

Slovenska planinska transverzala
• 1160 kilometrov
• do 70 kilometrov vzpona
• dva meseca hoda

Slovenska planinska pot
• 599 kilometrov
• do 45 kilometrov vzpona
• slab mesec hoda

Pohodniška pot Juliana Trail
• 267 kilometrov
• do 10 kilometrov vzpona
• pol meseca hoje

Zelo preprosto vprašanje je, zakaj se je Slovenska planinska transverzala št. 1 končala v Kopru (kasneje Ankaranu in danes na Debelem rtiču)? In podvprašanje (ki že vključuje, nakazuje odgovor): ali drži, da se je izognila Notranjske, Kočevskega roga in Dolenjske zaradi medvojne revolucije, domobranstva in povojnih pomorov?

Skrivnostni prišepetovalec, ki ga Kenda nekajkrat v knjigi omeni, je o tem prepričan. Trdnih, verodostojnih dokazov, ki bi domneve podprli ali ovrgli, ni (tudi o tem sva se z Jakobom pogovarjala ob priliki). Obstajajo logična sklepanja, ki pa ne upoštevajo na primer Transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, v magični dolžini 1000 kilometrov z 88 kontrolnimi točkami, ki od 13. junija 1969 prečka vsa omenjena – sporna? – območja.


Že uhojeni (novi) del transverzale.

Zdi se, da si je avtor naložil še en križ – narodno spravo, ki naj bi jo – z dopolnjeno transverzalo, izpolnjeno hojo in odprtostjo duha – dosegel vsakdo, ki jo bo prehodil. Slovenska sprava, ta slovenski antigonski proces, nedvomno zaznamuje življenje sodobnikov. Še posebej pa se dotakne življenja tistih, ki so izgubili svojce, premoženje, ugled … Zagotovo je hoja nekaj, kar v srčiki deluje združevalno – tako na filozofski, kot socialni in gibalni ravni. A vse lastnosti hoje prihajajo od znotraj, iz vrednot posameznika, iz lastnih preizkušenj in spoznanj drugih hodcev. Ta notranji motiv se z aktivno idejo avtorjeve sprave sfiži, saj –iskrenim namenom navkljub – deluje vsiljeno, nedomišljeno in premalo rahločutno.

»So poti, ki vabijo.
So poti, ki si jih jemlješ s silo.
In je pot, ki je ukaz človeku.«

Ciril Zlobec, Pesmi (1979), In je pot

»Veste, moj svetovni nazor je planinstvo.«
Ivan Šumljak

***

Kolikor vem, se PZS na Jakobove napore, o vzpostavitvi dejanske transverzale, ki bi imela tudi dostopne, navezovalne poti iz večjih mestnih središč, ne odziva. Letošnja majska številka Planinskega vestnika se tematike, ki jo vztrajno promovira Jakob Kenda (tudi z zemljevidom in logotipom dejanske transverzale), na daleč izogne. Le zakaj … »Stara polovica«, ki naj po mnenju Ruglja ne bila »več aktualna in dovolj atraktivna« (čeprav Kendovi opisi govorijo prav nasprotno – imenuje jo vélika tura), v resnici rabi razbremenilnik – spričo velikega vala, pljuska množičnega obiska (zavedajoč se podnebnih sprememb ali ne).

Druga dolgohodna knjiga Jakoba Kenda je na nek način tipično slovenska. Govori o številnih prvinah, ki so nas naredile kot narod, celo nacijo, in hkrati ponotranji slovensko razdeljenost. Ne dvomim, da bi lahko k enosti znali pomagati utrinki literarnih del Daneta Zajca, Janka Glazerja, Joža Vršnika – Robanova, Aleša Debeljaka … Premišljevanja skozi njihove poglede bi bila morda ustrezneje razumljena.

Najodličnejši deli so tisti s poti. Deli, ki bi jih z lahkoto pogrešal, pa so deli ob poti. Naslednja knjiga bo torej spet S poti?


Lej ga, lisjaka! Če ni – lisica?

  • Share/Bookmark

BOLJŠI ZEMLJOVID (3)

Sobota, September 11th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Domžale in okolica, 1 : 25.000, 1. izdaja, december 2020

Zemljevid sem kupil.

***

Nekaj uvoda:

Ko sem prevzel vodenje Planinskega društva Domžale sem predlagal spremembo trase Domžalske poti spominov med Domžalami in Ihanom. Pot je od njenega nastanka v letu 1980 vodila kar ob in po glavni (ihanski) cesti. Zaprosili smo za soglasje za odsek poti na Šumberku, ki vodi po obstoječi Trim stezi. TVD Partizan Domžale je 18. 9. 2003 izdal ustrezno soglasje.

V počastitev 80. obletnice razglasitve Domžal za trg in v počastitev 25. obletnice Domžalske poti spominov sem v soboto, 16. 4. 2005 vodil izlet po Domžalski poti spominov iz Moravč v Domžale. Izleta se je udeležilo 25 udeleženk in udeležencev. Ob tej priložnosti je bil slavnostno odprt in predan v uporabo del nove trase poti od Krumperka mimo Pustovke do Šumberka.

Upravni odbor Planinskega društva Domžale je na 4. seji (6. 12. 2006) sprejel sklep o pripravljenosti za prevzem Domžalske poti spominov v polno skrbništvo. Na podlagi odločitve Območnega združenja borcev in udeležencev NOV Domžale (15. 1. 2007) smo Domžalsko pot spominov tudi dejansko prevzeli v skrbništvo in upravljanje.

Leta 2010 smo v Planinskem društvu Domžale skupaj s Komisijo za turizem Občine Domžale podjetje Kartografija d. o. o. zaprosili za ponudbo za izdajo promocijskega zemljevida Domžalske poti spominov. Predmet ponudbe je bila izdelava, tisk in grafična dodelava za 1.000, 3.000, 5.000, 8.000 oziroma 10.000 izvodov zemljevida Domžalske poti spominov formata 64 x 34 cm in formata zgibanja 8 x 17 cm. Zemljevid bi do faze tiska brezplačno izdelal društveni član (pripravljenost za to je ponovno potrdil spomladi 2018).

Naklada Skupni znesek priprave in tiska v € Cena na izvod v €
1000 4.010,60 4,0106
3000 4.405,50 1,4685
5000 4.797,00 0,9594
8000 5.260,00 0,65754
10.000 5.600,00 0,5600

Na prvi strani bi bil zemljevid območja Domžalske poti spominov, ki bi segala na zahodu do Rašice, na severu bi zajemala celotno občino Lukovica, na vzhodu do Trojan in na jugu do Dolskega. Merilo zemljevida bi bilo 1 : 50.000. Na njem bi bila poleg sprehajalne poti tudi ostala turistična vsebina in legenda. Na hrbtni strani bi bil kratek opis Domžalske poti spominov in fotografije. Poleg tega bi dodali opis turističnih točk in turističnih znamenitosti, seznam gostinske ponudbe, tradicionalnih prireditev itd. Na hrbtni strani bi bila naslovnica v velikosti 8 x 17 cm v celostni podobi naročnika. Na zemljevidu naj bi se posebej označil del, ki bi bil prepuščen v dvonamensko rabo gorskim kolesarjem (odločitev o tem vse doslej ni bila sprejeta).

V okviru nastajajočega katastra planinskih poti je bila celotna trasa Domžalske poti spominov večkrat posneta z GPS napravami. Trasa Domžalske poti spominov, ob hkratnem sodelovanju več vpletenih poznavalcev stanja v naravi, navkljub številnim pozivom in prošnjam, nikoli ni bila dokončno določena. V letu 2018 je bilo dogovorjeno, da se v načelu obdrži originalna trasa celotne poti. Povsod, kjer je možna bolj gorniška različica, pa se doda tudi nova različica (ponekod z nadomestnimi, enakovrednimi žigi). Obstoječim kontrolnim točkam bi se dodale nove kontrolne točke ob vodilu, da se dodajo/vključijo predvsem vsa (manjkajoča) večja naselja (Domžale, Trzin …) ob ali skozi katere vodi pot in nekateri zanimivi gorniški cilji (posamezne vzpetine, razgledišča …). Povsod, kjer so žigi nameščeni po hišah, bi se doda možnost pridobitve žiga v prosto nameščeni skrinjici/drogu po sistemu dostopnosti 24/7.

Jeseni 2015 smo po v naprej pripravljenih usmeritvah pripravili osveženi znak Domžalske poti spominov (ki ga na novem zemljevidu ni), smerno tablo in dnevnik žigov. Pripravil sem nov slogan poti S korakom do miru in doživetja ter uredil Dnevnik žigov Domžalske poti spominov.

Zemljevid Domžale in okolica ter pripadajoči vodnik po Domžalski poti (v spletni in tiskani obliki) bi zaokrožila projektno prenovo (in razširila celostno grafično podobo), ki bi se odrazila tudi s kakovostnim vzdrževanjem poti v naravi. V kolikšni meri je to dejansko uresničeno, naj presodi vsak sam.

***

Gre za dvostranski zemljevid, s čimer tiskana različica ohranja običajen planinsko zemljevidni format.

Na naslovnici beremo napis:

Rašica–Tuhinjska dolina–Menina planina–Črni graben–Moravška dolina–dolina Medije

Napis je sestavljen popolnoma slučajno (s funkcijo zemljevidne razmejitve »Mesta na deželi«), kot oblikovalsko mašilo; na primer napisa Črni graben in Moravška dolina na zemljevidu ne boste našli (niti s povečevalnim steklom, ne). Geografsko sumljiv je preskok iz Rašice na Tuhinjsko dolino, medtem ko povezovalnega loka nazaj do Rašice (iz doline Medije) (k sreči) sploh ni. Manjka pokrajinska omemba celotne Kamniško-bistriške ravnine (s pripadajočimi porečji, ki ga planinsko upravno-politično pokriva regionalni MDO), omemba skrajnega zahodnega odrastka Posavskega hribovja, da ne omenjam večjih naselij.

Zelo podobno je z naslovno fotografijo, ki jo na dveh tretjinah prekriva razgibano nebo, v spodnji tretjini pa zaraščajoče šavje z razgledišča na Šumberku. Iz neizrazite podobe se v dnu prebijajo enodružinske stanovanjske hiše Zgornjih Domžal s koščkom mlinščičasto ujete struge Kamniške Bistrice. Fotografija o geografskem prostoru, ki ga zemljevid želi predstaviti bralcu, pove izjemno malo. Zdi se, da se je fotografija na naslovnici znašla samo za to, da tam ni praznega prostora.

Planinska karta, karta Planinske zveze Slovenije, a komentarji (kar dvanajstih oseb!), niso bili posredovani h karti, temveč zemljevidu … Avtorstvo si po kolofonu sodeč deli deset podpisanih oseb, kar samo po sebi napeljuje k frazemu: velíko bábic – kílavo déte. Zemljevid je primer, da kjer sodeluje preveč (nekompetentnih?) ljudi, ni pravega uspeha, kakovostnega rezultata.

Nobenega dvoma ni, da je zemljevid nastal zaradi predstavitve Domžalske poti spominov. Tudi glede na založnika je jasno, da gre za klasičen gorniški in ne obči, pohodniški ali turistični zemljevid. To je tudi idejno strokovno izhodišče recenzije.

***

Na zemljevidu nista razvidno prikazani originalna trasa Domžalske poti spominov in dopolnjena, spremenjena gorniška različica poti. Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja – nahajališča žigov (po prenovi jih je dvaindvajset) niso označena, prav tako ne parkirišča na izhodiščih. Niso vrisane niti občinske meje. Železniške postaje na kamniški progi so ne poimenovane in docela nerazpoznavne. Zelo nejasna – glede na izbrano črkovno vrsto – je tipologija imen naselij (Domžale in Kamnik, kot formalna nosilca upravnih mestnih pravic, morata biti izpisana z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.) Na novem zemljevidu tudi ni osveženega znaka Domžalske poti spominov.

Konkretne podrobnosti (recenzijsko pot začenjamo v Domžalah in jo nadaljujemo v nasprotni smeri urinega kazalca):

- V Domžalah je Slamnikarski muzej vrisan na mestu Menačenkove domačije. Če piše Stob, potem bi moralo pisati tudi Zgornje Domžale in Spodnje Domžale. Različna velikost črk napisa Šentpavel in Študa zbujata začudenje.

- Napis novodobne potrošniške destinacije Pravljični Šumberk je neupravičeno izpodrinil starejšo in domačnejšo Trim stezo ter Lisičkino pot. Najti domžalski bazen v Športnem parku Domžale je posebna umetnost.

- Kje lahko parkira nekdo, ki na Domžalsko pot spominov stopi v Domžalah? Pri OŠ Domžale? Pri Mercator centru Domžale? V Ten-tenu? Ni označen prehod za pešce na nadvozu avtoceste nad Kamniško Bistrico v Mačkovcih. Manjka znak za prepovedan promet na območju tako imenovanega »Parka Martina Krpana«.

- Vrtičarsko-njivskega kolovoza s Cankarjeve ulice mimo Prodnika do Jenkovih njiv ni na zemljevidu. Prav tako ni poti (po legendi »boljšega kolovoza«) mimo 136 metrov visoke radijske antene/oddajnika (radijsko mrtvega od 9. 9. 2017) od radiocentra ob Srednjaku nazaj proti Stobu in Depali vasi. Manjka tudi vris izrazite gozdne jase na območju napisa Prelošič, zahodno od Hudelj (ki jih kot zemljepisno ime ni na zemljevidu).

- V Depali vasi ni vrisano novo otroško igrišče. Parkirišča ob domžalskem pokopališču so sicer vsebinsko nerazpoznavno vrisana, niso pa ustrezno označena.

- Pri Mostnarjevi brvi, ob spomeniku talcem pod Šumberkom, je žig Domžalske poti spominov. Oznake za žig ni na zemljevidu. Začetek poti od Vile Satan do odcepa poti na levo je gozdna cesta, ne zgolj steza/pot.

- Po izhodu iz podhoda pod avtocesto Ljubljana–Celje je širok kolovoz, zatem pa – desno – zgolj še pobočna, gozdna, večji del leta blatna planinska pot.

- Na prevalu (ta je brez oznake za višino) ceste Prelog–Krumperk je križ/znamenje in parkirišče.

- Originalna Domžalska planinska pot se je vedno izognila Velikega vrha, tega potrošniško okrancljanega dosežka županovih mganskih Ihancev.

- Na Taboru (nad Ihanom) je žig Domžalske poti spominov; ni ne oznake zanj, tudi pot je – po zemljevidu sodeč – speljana kar mimo …

- Poti/dostop iz doline pod Krumperkom (globoko v dolino pelje makadamska cesta, ki ima na koncu krožno obračališče) na Tabor nad Ihanom že davno ni več. Zlasti vrhnji del je neprehoden zaradi podrtega drevja in si vsak naključni obiskovalec sam išče prehod. Jasa proti Brdu, pod električnimi vodi, je omejena z ograjami/plotovi. Manjka napis konjeniškega centra.

- Originalna trasa Domžalske poti spominov je šla na začetku vasi Dobovlje, pri kozolčku na koti 428, ki je vrisana kot črtkana črna pot (gre za območje, ki se še vedno z veljavnim občinskim odlokom imenuje Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale). Na Oklu manjka znak za ruševino in topografski znak za parkirišče. Tudi ni znaka za žig.

- Pohodniški (v naravi označeni z rumeno, namesto s planinsko rdečo) Ihanska krožna pot in Čebelarska pot sta označeni skladno z v legendi določenim topografskim ključem: »OZNAČENA TURISTIČNO – POHODNIŠKA POT; te poti označujejo različni upravljalci (!) na različne načine. Njihove urejenosti in zahtevnosti so lahko zelo različne. Nekatere so primerne za družinske sprehode, druge pa zgolj za izkušene gornike (!). Pred odhodom je zato nujno o izbrani poti pridobiti dodatne informacije.« – Brez komentarja! (Ali vendarle: zakaj je Ihanska pot pohodniška in ne planinska?)

- Da gre Ihanska pot od prevala pri Krumperku na Veliki vrh po obstoječi planinski poti ni jasno.

- Na koti 519 manjka napis Judeževa domačija. Pot od Rebri proti gradu ne teče po grebenu, temveč po severni (kraško-planotasti) strani vzdolž grebena (čas bi bil, da bi društvo objavilo veljavno soglasje lastnikov zemljišč za novo označitev planinske poti v skladu z zakonom o planinskih poteh). Manjkajo vrisane počitniške hiše za vrhom Svete Trojice (izjemno razgledišče!), kjer je spomenik padlemu ameriškemu bombniku. Manjka tudi vris znamenja in izvira pod njim. Pot od gradu Koprivnik se likovno sploh ne priključi na nadaljevanje poti proti Konfinu …

- Na originalnem delu Domžalske poti, ki od Judeževe domačije vodi do stika s cesto in naprej po njej na Sveto Trojico (tu je označena le cerkev, ne pa tudi pokopališče, kjer na primer počiva Dane Zajc) manjka napis Rožičeva domačija z žigom.

- Preval Konfin z imenom ni označen (napis na zemljevidu označuje istoimenski zaselek), prav tako ne izjemno razgleden vrh s koto 556. Na prevalu tudi ni Jemčeve/Severjeve kapelice, vrisanih zgradb in znaka za parkirišče.

- Zakaj sta zemljepisni imeni vrhov Cicelj in Murovica zapisani z različno velikimi črkami? Stara fosilna melišča pod grebenom Murovica–Cicelj niso vrisana. Pot iz Velike vasi čez Reber do Katarije je v naravi širok kolovoz. Kapelica na prelazu Grmače je vrisana na napačnem mestu. Na prelazu Buven manjka Marijina kapelica.

- Zanimivo bi bilo videti, zakaj so z različno modro barvo obarvane z vodo zalite izkopne prodne/glinene jame med Zalogom pri Moravčah, Drtijo in Zgornjo Dobravo (pa tudi Ribnik Želodnik, Florida, Prevojski ribniki …). Je razloček res globina?

- Na Štancah so en za drugim narisani znaki za poti (MP, ZPP, B) tako, da prekrijejo hiše, ki sestavljajo istoimenski zaselek. Tako sploh ne veš, da je tam zaselek Štance, ki je – v snegu, megli – važna orientacijska točka.

- Črtkana steza severno od Slivne je v naravi širok, udobno prevozen kolovoz. Na Zgornji Slivni pri cerkvi svete Neže stoji Dom na Slivni (tesno povezan s pogrešano članico društva), ki na zemljevidu sploh ni vrisan. Na Spodnji Slivni manjka vrisan Pustolovski park GEOSS, skozi katerega tudi vodi pot.

- Imamo kar dva napisa Serjuče (!), ni pa označeno, kje se na izhodišču poti za Limbarsko goro lahko parkira.

- (Še vedno je skoraj neverjetno, da je po vseh teh letih in po koncu oglaševane najnovejše prenove, z osnovno slovensko markacijo označena cesta Trojane–Špitalič, ne pa grebenska smer/pot čez Reznarco (913 m)). Ranč Lipovec je obdan z ograjo. Pogorje je na zemljevidu imenovano Šipek, vrh pa Špilk (na tem zemljevidu visok 956 m, v drugih virih in na bivaku pa meter več); drugi viri, ob različnih priložnostih, navajajo drugačne imenoslovne rešitve. Pašnik Gabrske senožeti je omejen z ograjami, na njem je tudi pokrit hlev/jasli.

- Žig Domžalske poti spominov je pri spomeniku Šlandrovi brigadi pod (zemljevidno) neimenovanim vrhom, do koder pa Domžalska pot spominov – po ne vrisanem delu na zemljevidu – sploh ne vodi …

- Žig v Češnjicah je na nekdanji podružnični osnovni šoli, ki pa na zemljevidu ni označena. Med Gaberji pod Špilkom in Dupeljnami manjka opozorilo, da pot VES ČAS vodi po cesti, kar je za potrošniško pohodniško hojo naravnost blagodejno in odlično.

- Gradišče v Tuhinju: narobe je vrisan partizanski spomenik ob cesti; pri cerkvi svetega Miklavža ni vrisanega nobenega drugega objekta, čeprav je v mežnariji mogoče dobiti okrepčilo.

- Partizanska bolnica v Kolovški hosti ima lastno, uveljavljeno ime – Lukova bolnica. Tam je tudi spomenik. Neoznačene poti na Homški hrib niso vrisane.

- Gostilna Ručigaj na Spodnjem Dobenu ni vrisana, lepo jo brezimensko prekrije topografski znak (za gostilno). Pri gostilni je sicer žig DPS.

- Grad Jable (vedno bolj se uveljavlja to ime namesto Jablje) sploh ni vrisan, prekrije ga topografski napis/znak. Pod gradom manjka znak za parkirišče. V Trzinu pri osnovni šoli (manjka napis/ime šole ali topografski znak) oziroma ob spomeniku ni vrisan žig DPS. Redni hodci in Domžalci se v Domžale vračamo po drugi trasi, kot je napačno vrisana originalna asfaltna pot.

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI KUHA JOTO

Torek, Avgust 31st, 2021

Od leta 1988, vsako drugo soboto v avgustu, na območju evropskih Alp, tradicionalno poteka akcija Ogenj v Alpah. V letu, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za leto sadja in zelenjave, smo ogenj izjemoma prižgali dvakrat – na posvetu Izzivi gorskega sveta v Slovenskem planinskem muzeju in dva dni zatem na Zabreški planini pod Stolom. V ospredju dogajanja je bila predstavitev načrtov elektrifikacije Kredarice in z njo v zvezi pogovor o prihodnosti gorniškega turizma z vidika trajnosti.

CIPRA, društvo za varstvo Alp, je posvet pripravila kot začetek pogovorov in iskanja (nacionalnega) dogovora glede tega, ali želimo ohraniti posebnosti gorskega sveta ali pa želimo vanj prenesti vse dobrine in način življenja iz doline. Problematiko obremenjevanja gorskega okolja s številnimi dejavnostmi je osvetlilo več govorcev iz različnih vladnih in nevladnih organizacij. Moj prispevek je imel naslov Prihodnost gorniškega turizma.

Ob posvetu je novinarka TV Slovenija Marjeta Klemenc pripravila kratek prispevek z naslovom Gorski svet se korenito spreminja, na žalost na slabše, ki je bil objavljen v Slovenski kroniki (12. 8. 2021):

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174797795?s=tv

  • Share/Bookmark

BOLJŠI ZEMLJOVID (2)

Četrtek, Avgust 26th, 2021

(Uvodno besedilo, zaradi univerzalnega sporočila, ponavljam …)

Branje zemljevida je zahtevna in celovita veščina prepoznavanja in prostorskega predstavljanja informacij, ki so na zemljevidu. Jezik zemljevida ni enostaven, saj ga sestavljajo črte, točkovni in površinski znaki, barve, črke in številke … Iskane prvine je treba znati izločiti iz podlage, pri tem je treba znak za posamezno pokrajinsko sestavino najprej opaziti in razumeti, kaj predstavlja. Gre za miselno zahteven proces predstavljivosti oziroma pretvorbe dvorazsežnostnega zemljevida v trirazsežnostno pokrajino in obratno. Zato proces učenja branja zemljevida imenujemo kartografsko (zemljevidno) opismenjevanje.

Zemljevid je ob pisnem vodniku gorskega območja tudi najboljši pripomoček za spoznavanje pokrajine in različnih posebnosti ob poti.

Med izletom, pohodom ali turo je zemljevid pripomoček za določevanje smeri hoje in za stalno spremljanje naše lege v pokrajini – določevanje stojne točke. Določimo jo z razgledovanjem ob pomoči naravnih znakov in objektov kulturne pokrajine, prehojene poti in nadmorske višine.

***

Popolnoma točnega zemljevida ni, saj gre za generaliziran prikaz pokrajine na listu, ki je ob tisku že zastarel – zaradi nenehnih sprememb v pokrajini. Zato je naloga osveževanja zemljevidov stalen proces, ki je izkušenemu gorniku lahko v veliko zadovoljstvo.

***

Zemljevid Stol, 1 : 25.000, 1. izdaja, 2016

Zemljevid sem kupil.

- 1:
manjka nadmorska višina izhodišča

- 2:
manjkata znaka za parkirišče

- 2a:
v vpadnici Male Golice manjka žičnata ograja, ki ločuje pašni območji; kako pomembna je ta ločnica, med popašenim in ovcam zamejenim pobočjem, je vidno takoj – pisana cvetna odeja je res paša za oči

- 3:
ta pot je označena z markacijami = planinska pot; začetek je pri Korlnovem rovu; vrhnji del poti je zaradi obsežne poseke in spravila lesa popolnoma spremenjen, spremenjen je tudi potek poti

- 4:
manjka znak za parkirišče; oznaka mejnega kamna je XXVI/1; manjka oznaka Via Alpina

- 5:
manjka žičnata ograja med planinama; urejen, a žal uničen prehod za hodce; nekaj metrov stran pod grebenom je večji rezervoar za vodo

- 5a:
na planini Pusti rovt sta dva ločena objekta, ki stojita blizu skupaj na zahodni strani ceste

- 6:
ves ta odsek med Svečico in Sečo je že desetletje (po posegu, ki je po zaslugi Luke Markeža vzbudil pozornost naravovarstvene javnosti) oskrbni kolovoz in ne »samo« planinska pot, široka za širino ramen

- 7:
izbrisati topografski znak za sedlo pri napisu Sedlo Kočna, saj ne gre za prehodno vrzel v grebenu

- 8:
manjka vris oskrbnega kolovoza do Svečice

- 9:
na Seči manjka vris velikega pravokotnega zbiralnika vode za živino (pod planinsko potjo, ki je del SPP) in razvalina nekdanje pastirske koče; topografski znak za pastirsko kočo je napačen, saj gre za lovsko kočo; planina ni (več) živa, oskrbni kolovoz (zgrajen pod pretvezo oživljenja planine) pa s pridom izkoriščajo lovci za udoben prevoz na višino 1700 metrov (to je eden najvišjih dostopov po cesti v Karavankah …)

- 10:
manjkata pastirski koči (desna je vrisana)

- 10a:
manjka znak za spomenik; rep jadralnega letala, ponesrečena Vesna Žnideršič iz Dobrepolja

- 11:
izbrisati topografski znak za sedlo pri napisu Vajneževo sedlo, saj ne gre za prehodno vrzel v grebenu

- 12:
na Potoškem stolu stoji večji lesen križ, vrisati topografski znak

- 13:
prestaviti napis Finžgarjeva skala, nižje, na označeno mesto (1750 m)

- 14:
manjka napis Stara planina z vrisom »Betonske« bajte

- 14a:
manjka razgledišče s klopjo (Počitek pri Janezu) in spominsko ploščo Janezu Palovšniku (snežni plaz)

- 15:
manjka ograja na koncu Zabreške planine

- 16:
narobe vrisan začetek/konec ceste na robu vršaja Rečice; planinske poti čez pašnik ni več

***

Več:

BOLJŠI ZEMLJOVID (1)

BOLJŠI ZEMLJOVID

  • Share/Bookmark

RADOVEDNOST V TEŽAVAH

Sreda, Avgust 25th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

David Attenborough, Jonnie Hughes, prevedla Petra Anžlovar:
Življenje na našem planetu: moje pričevanje in videnje prihodnosti

Učila International 2021: 256 strani, ISBN: 978-961-00-4749-0, cena: 27,99 €

Knjigo sem kupil.

Petindevetdesetletni Sir David Attenborough, naravoslovec in naravovarstvenik, priljubljen televizijski voditelj BBC, avtor dokumentarnih oddaj Življenje na Zemlji in Sinji planet, je – končno! – izdal novo, lastno knjigo. Delo, ki dokumentira njegova verodostojna opažanja in znanje, ki si ga je pridobil s sodelovanjem s številnimi raziskovalci in nepretrganim stikom z živim svetom. To je izhodišče za razmislek o prihodnosti, ki pa – presenetljivo, številnim ugotovitvam navkljub – ni črnogleda. Branje prebudi številna, morda celo vsa čustva, ki jih premore človek. Resnica o trenutnem težavnem položaju našega planeta je več kot skrb vzbujajoča. A številne rešitve, opaženi samoregulacijski odzivi različnih pokrajinskih sestavin na povzročene krize vlivajo upanje – v znanje, izkušnje, predvsem pa v ukrepanje.

Svetovni sklad za varstvo narave (WWF) z imenom ne naslavlja človeka. Protislovje varstva okolja (v katerem je središče človek in varovanje človekovega okolja na vseh ravneh) in varstva narave (v katerem so v ospredju vse druge vrste na Zemlji) se v delu Attenborougha ne izostruje. Z mojstrstvom televizijskega novinarstva učinkovito, nazorno in prepričljivo prepleta dejstva, vzroke, razlage in nevsiljivo ponuja rešitev/rešitve.

To, čemur radi rečemo interdisciplinarnost, celo inženirstvo, se v knjigi izrisuje kot kompleksna, a ne neobvladljiva celota. Zemljo je treba videti scela in v celoti – v vsakem trenutku.

Rdeča nit pripovedi je divjina. Ta čarobna beseda, za katero avtor ugotavlja, da je bila v njegovi mladosti utvara (prepričan je namreč bil, da doživlja nedotaknjeno, docela deviško in prvobitno naravo) je danes sinonim za – izgubo (biotske raznovrstnosti). Z divjino imamo težave tudi v Sloveniji, saj jo pojmujemo zelo različno. Včasih je dovolj že samo prisotnost medveda pri zabojniku za smeti, drugič naj bi šlo zgolj za nedostopen kraški svet, v katerega še ni stopila človeška noga.

Tisto, kar imamo skupnega – avtor in Slovenci – je sindrom spremenljivega izhodišča. Kot jo definira priročni slovar gre za »težnjo po spreminjanju normalnega ali naravnega, ki se sčasoma spreminja zaradi izkušenj naslednjih generacij«. Kakšna je torej prava Velika planina? Gozdnata? Izsekana? S pastirjem na obzorju ali z volčjim tuljenjem v daljavi?

Kot ozaveščen bralec, ki pozna in redno spremlja problematike (podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, varstva narave …) sem morda od knjige pričakoval (pre)več. Dopovedovati sem si moral, da gre vendarle za poljudno delo, ki – podobno kot televizijska oddaja sicer – nagovarja številne in raznolike množice (podobno kot obvladovanje epidemije koronavirusa so tudi podnebne spremembe izjemno zahteven komunikacijski zalogaj). Če zelo poenostavim se mi je zdelo, da nisem izvedel nič novega, kar ne bi že poznal ali vsaj slišal, prebral v drugih virih. Vsekakor pa je založbo treba pohvaliti, da smo odličen slovenski prevod dobili hitro po izidu angleškega izvirnika.

Upati je, da bo knjiga imela številne bralce vseh generacij in nazorov. In da bo komu prižgala tisto nujno iskrico, saj je akcija edino, kar zaleže.

  • Share/Bookmark

BOLJŠI ZEMLJOVID (1)

Sreda, Avgust 18th, 2021

Branje zemljevida je zahtevna in celovita veščina prepoznavanja in prostorskega predstavljanja informacij, ki so na zemljevidu. Jezik zemljevida ni enostaven, saj ga sestavljajo črte, točkovni in površinski znaki, barve, črke in številke … Iskane prvine je treba znati izločiti iz podlage, pri tem je treba znak za posamezno pokrajinsko sestavino najprej opaziti in razumeti, kaj predstavlja. Gre za miselno zahteven proces predstavljivosti oziroma pretvorbe dvorazsežnostnega zemljevida v trirazsežnostno pokrajino in obratno. Zato proces učenja branja zemljevida imenujemo kartografsko (zemljevidno) opismenjevanje.

Zemljevid je ob pisnem vodniku gorskega območja tudi najboljši pripomoček za spoznavanje pokrajine in različnih posebnosti ob poti.

Med izletom, pohodom ali turo je zemljevid pripomoček za določevanje smeri hoje in za stalno spremljanje naše lege v pokrajini – določevanje stojne točke. Določimo jo z razgledovanjem ob pomoči naravnih znakov in objektov kulturne pokrajine, prehojene poti in nadmorske višine.

***

Popolnoma točnega zemljevida ni, saj gre za generaliziran prikaz pokrajine na listu, ki je ob tisku že zastarel – zaradi nenehnih sprememb v pokrajini. Zato je naloga osveževanja zemljevidov stalen proces, ki je izkušenemu gorniku lahko v veliko zadovoljstvo.

Moje predloge in opažanja že leta posredujem založbi Sidarta.

Zemljevid Bohinj, 1 : 25.000, 2. izdaja, 2011

OBMOČJE RODICA-ČRNA PRST (južna pobočja)

- 1:
manjka znak za parkirišče sredi vasi Stržišče

- 2:
manjka vrisana tovorna žičnica iz Stržišča do Doma Zorka Jelinčiča

- 3:
manjka vris/topografski znak za hišo

- 4:
območje Grive (893 m) je golo, posekano

- 5:
manjka vris/topografski znak za lovsko opazovalnico

- 6:
manjka vris/topografski znak za zapornico in prepoved prometa

- 7:
manjka vris dveh, treh večjih grap/hudournikov v pobočju z napisom Runžna

- 8:
manjka vris pohodniške poti JULIANA TRAIL in E-7

- 9:
manjka vris Slovenske geološke poti

- 10:
manjka vris previsnih skladov/»galerij« plastnatega apnenca, breč/moren

- 11:
premakniti številčni napis 1803, saj pod napisom leži velika, izrazita vrtača, ki je lahko zelo pomembna v makro razvedanju

- 12:
na stičišču/križišču poti dodati znak za ruševino

- 13:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), varovala in nameščena macesnova bruna so uničena

- 14, 15:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), deloma celo zahteven, varovala so večinoma v slabem stanju

- 16:
manjka vris manjše zgradbe – ob zgornji postaji tovorne žičnice in pod njo izvir/pipa z vodo; znak za kočo minimalno zamakniti in vrisati znak/trikotnik za koto, vrh

- 17:
ta del poti, zlasti spodnji nad sedlom, poteka cik/cak

- 18:
odsek od ceste do vasi Kal ni več planinska pot, temveč markirani oskrbni kolovoz

- 19:
manjka znak za parkirišče

- 20:
na sredi vasi Kal je štirna s tekočo pitno vodo (odlična!) in betonsko korito; manjka topografski znak za izvir

  • Share/Bookmark

NA NOČNEM OBISKU

Sobota, Julij 10th, 2021

V petek ponoči (9. 7. 2021) sem bil na prvem programu Radia Slovenija, v oddaji Nočni obisk, gost novinarja Aleša Ogrina.

Vabljeni k poslušanju:

https://radioprvi.rtvslo.si/2021/06/nocni-obisk-2056/

  • Share/Bookmark

ŠE NEODKRITO NACIONALNO BOGASTVO

Petek, Maj 28th, 2021

V letu 2021 obeležujemo 40. obletnico zakonske ustanovitve Triglavskega narodnega parka in 60. obletnico razglasitve doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park. Jubilej so v Javnem zavodu Triglavski narodni park poimenovali Triglavski narodni park – za naravo in ljudi.


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

Ob tem so zapisali: » … načrtujemo različne aktivnosti, med katerimi je tudi zbiranje zgodb posameznikov, ki so s parkom na različne načine povezani. Za sodelovanje bi radi prosili tudi vas, da delite vašo zgodbo, misel, vaš pogled, odnos ali izkušnjo, povezano s Triglavskim narodnim parkom, in kaj vam Triglavski narodni park pomeni.«

Zbrane prispevke so objavili na posebej pripravljeni podstrani/blogu Triglavskega narodnega parka.

***

Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, ki delujejo v Planinski zvezi Slovenije, se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo (ob dolžnem predhodnem soglasju uprave Triglavskega narodnega parka zaradi bivakiranja) za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je splačalo vsaj poizkusiti in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih in štiri prekaljene inštruktorje.

Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v veličastnem tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče pod grebenom Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena: Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte, konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznamo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.


Gamsja mati. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri: suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je prestrašen, nebogljen.

Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Uredili smo si bivak, pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi je potrdilo, da se poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija.) Površje, kjer smo ju zmotili, je ustrezalo opisu tipičnega prostora za poleganje: »Najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled.«

Eden od kandidatov za inštruktorja, sicer domačin iz Posočja, je kozliča vzel k sebi in ga imel vso noč v spalni vreči. Dež je prešel v droben sneg. Prostor pod previsom balvana je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili mati – gamsjo kozo, ki se je namenila na kraj polega. Nočni varuh je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Gamsovka ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.

Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?


Zaslonska slika spletne strani Triglavskega narodnega parka.

***

V življenju se na različnih področjih srečamo s številnimi pravili. Njihova uporaba predpostavlja določeno skrbnost, izraža pričakovanje, kako naj odrasel človek ravna v določeni situaciji. Zavedanje, da obstajajo konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih, daje prostor naravi, da nas znova in znova preizkuša in uči. To potrjuje tudi opisano dogajanje pod grebenom Loške stene. Storili smo vse, kar v skladu s pravili ne bi smeli, a se je dogajanje odvijalo v pravo smer …

Zavarovana narava Triglavskega narodnega parka je nacionalno bogastvo še neodkrite modrosti, arhiviranih izkušenj in neminljive prilagodljivosti. Ključ do narave se zato namesto v Zlatorogovi mitološki skrivnosti skriva v umevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije in uspešno reprodukcijo. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. To je temelj pokrajinske etike (po Leopoldu), ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” Pokrajinska etika spremeni vlogo človeka iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. V tem je vsa resnica in lepota Triglavskega narodnega parka.

  • Share/Bookmark

ZABAVIŠČE INTERESOV

Torek, April 13th, 2021

Pred kratkim je bil v sklopu mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija objavljen televizijski prispevek z naslovom Planšarija ali zabavišče?, ki ga je pripravila novinarka Anka Pirš.

Z nekaj koristne časovne in vsebinske oddaljenosti komentar videnega. Povsem možno je (govorim tudi z lastno izkušnjo), da smo številni sogovorniki povedali še kaj drugega, pa to v prispevku ni bilo objavljeno.

Kaj je sporočilo oddaje?


Vse je isto, kot na začetku. A v resnici je vse drugače. (osebni arhiv)

***

- Napovednik: planšarija in kanalizacija

Televizijski prispevek je bil napovedan takole:

»Planšarija ali zabavišče? Bodo na Veliki planini res zgradili poletno sankališče in zipline, to je jeklena vrv za adrenalinsko spuščanje? Ljubitelji Velike planine, zbrani v Civilni iniciativi, temu z ogorčenjem nasprotujejo. Prepričani so, da mora planina ohraniti starodobno vsebino in podobo in ne sme postati zabaviščni park. Že tako je prenapolnjena s turisti, zaradi neurejene kanalizacije počitniških koč pa imajo v dolini čedalje večje težave s pitno vodo, opozarjajo kamniški jamarji.«


Pomembna je celotna slika, ne samo zorni kot. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naslovu prispevka omenjena planšarija je sposojenka iz Bohinja. V Kamniku ta pojem v preteklosti ni bil v rabi. Pod vplivom besedil skladb različnih narodno zabavnih ansamblov (in zlasti tekstopisca Ivana Sivca) je beseda planšarstvo in izpeljanke, na kamniškem, nekritično prešlo iz poljudne, tudi v splošno in celo strokovno/znanstveno javnost. Na Veliki planini nikoli ni bilo planšarja, vedno je bil pastir (tudi ženska se je poimenovala z moško obliko).

Napovednik kategorično omeni »neurejeno kanalizacijo počitniških koč« in s tem domnevno nakaže (edinega) krivca problema: »… čedalje večje težave s pitno vodo.« Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine.


Izkoriščana idilična podoba. Do kdaj še? (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.

- Pastirski župan na paši misli

Po viru iz leta 1939 ima na Veliki planini pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo. V letu 2020 je živino menda paslo le še 37 upravičencev pašne pravice (54 % vseh). Podatku žal ni sledilo natančnejše (pod)vprašanje novinarke, saj ni isto, če imaš živino na planini ali to živino AKTIVNO PASEŠ kot pastir … Razlika je pomembna in dolgoročno lahko usodna. Živega pastirja so v zadnjih desetih letih zamenjale ograjne, električno pastirske čredinke. Vsakodnevno, trajnostno naravnano človeško delo zamenjujejo horuk akcije s težko kmetijsko/gradbeno mehanizacijo.


Živost planine je v celoti pogojena z ohranjeno naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po besedah člana Agrarne skupnosti “Pašna skupnost Velika Planina” Janeza Koželja je planina ohranjena in nanjo ljudje (obiskovalci) hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več v celoti, kar je na primeru letošnjega zimskega dogajanja (ko na planini že več kot pol leta ni bilo niti ene krave, razen v zmrzovalniku) nekoliko zmedeno ugotovil tudi sam. Ob verjetno 300.000 obiskovalcih letno se pojavljajo številni in zelo raznoliki motivi. Nekateri – kar smo po naročilu Občine Kamnik v študiju Načrt upravljanja z obiskom ugotovili v CIPRI – so za Veliko planino bolj izraziti, kot na primer drugod v gorskih območjih Slovenije.

Seveda drži, da so planine povsod v Alpah priljubljen izletniški cilj. Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten zaslužek, posledica pa je obojestransko zadovoljstvo ter možnost za dodaten razvoj območja (na Veliki planini to velja že zadnjih devetdeset let s pojavom bajtarstva). Resnica je marsikje pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo zgolj in samo za to, ker jim prinašajo dodaten zaslužek. Tisti hip, ko bi se moral vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe gorskega sveta (z vidika skupnega upravljanja planin ob upoštevanju različnih dejavnosti v prostoru), kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v istem, gorskem prostoru.


Zgolj gore? Zgolj planine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Še vedno verjamem v to, kar sem napisal pred leti:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …

Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«

V kakšnem duhovnem svetu živijo današnji nasledniki nekdanjega Velikoplaninskega pastirja?

- Ekonomika narave, ki je zaklad

Direktor družbe Velika planina Mark Anžur je izpostavil, da mora podjetje za žičničarstvo, gostinstvo, turizem in rekreacijo v svojstvu dobrega gospodarja vzdrževati infrastrukturo, ki sicer nezadržno propada. Zelo redko, celo izjemno je bilo iz ust direktorja družbe slišati »da je Veliko planino treba ohraniti«. (Jeseni leta 2004 je družba Oikos d. o. o., ob razpisu Občine Kamnik za nakup 75 % deleža podjetja Velika planina d. o. o., v okviru poslovnega načrta in razvojnega programa pripravila projekt Obudimo Veliko planino – evropski biser kulture in narave. V njem je bil kot glavni cilj opredeljeno ohranjanje in trajnostni razvoj Velike planine, predlagana je bila razširitev dejavnosti podjetja (iz izključnega upravljavca infrastrukture) ter odstranitev dotrajanih žičniških naprav in prepustitev delov smučišč naravnim procesom.)


Netehnološki užitek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

O poletnem sankališču in zipline nismo slišali veliko. Ne o tem, ali je dejanska lokacija idejno dejansko zamišljena na (s Kopačevim odlokom) zavarovanem območju zemljišč pastirskega dela Velike planine (propadle vlečnice na območju Tihe doline) ali na že degradiranem območju vzdolž delujočega smučišča ob sedežnici Gradišče. Tam, obstoječi Občinski prostorski načrt, take dejavnosti ne prepoveduje, temveč jih zgošča in spravlja v razumen, tudi ekonomsko-razvojni okvir.

- Turizem je kriv, kmetijstvo pa je zavito v zeleno

Biolog in jamar dr. Rajko Slapnik je povedal, da je treba urediti infrastrukturo, odstraniti nezaželene stranske učinke onesnaževanja voda, ki so povezani s turizmom. Prav nič pa ni bilo v celotni oddaji govora o kmetijski rabi, o paši živine, ki s spremenjeno obliko paše prinaša na primer večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic.

Zaradi 24/7 paše na prostem (in bivanja v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %, posledično se intenzivira paša. Čezmerna raba tal in čezmerna paša s pasočimi živalmi vodita v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal. Prekomerna paša vodi v upad rastlinske (in živalske) raznovrstnosti, tla so siromašnejša, rastje postaja monokulturno. Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša (padavinska voda pa hitreje in bolj erozijsko odteka). Vse skupaj dobi prav posebno dimenzijo v luči, ne prav umirjeno delujočih podnebnih sprememb.


Če si viden, si kriv. (fotografija: Borut Peršolja)

- Župansko prelaganje bremena

Na vprašanja novinarke kakšen turistični razvoj je primeren za Veliko planino, kdo o tem odloča in zakaj v zadnjih štiridesetih letih v teritorialno pristojnemu Kamniku niso sprejeli nobenega možnega scenarija razvoja je župan Občine Kamnik Matej Slapar sprenevedavo odgovoril, da to ni vprašanj zanj (!), temveč za njegove predhodnike …

Po začetnem optimizmu, ko je sedanji župan kazal precejšnjo odločenost za ureditev razmer na Veliki planini, se vse skupaj odvija izjemno, izjemno počasi. Dejstvo je, da ima (v njegovem mandatu) na voljo strokovno usklajeno gradivo podjetja Locus prostorske informacijske rešitve d.o.o. iz leta 2018. S tremi možnimi scenariji ohranjanja in razvoja Velike planine. Občinski svet, navkljub nekaterim najavam, gradiva doslej ni obravnaval.

Posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, reševalne koronske akcije navala obiskovalcev v zimi 2020/2021 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja. Ob odsotnosti predstavitve rešitev ter stalnega, vodenega dialoga in posvetovanja z vsemi deležniki, občinska oblast še naprej zanemarja javno souporabo tega izjemnega dela slovenskega alpskega sveta.


Raziskanost, ki postaja čez in čez nazornejša od dejanskega dogajanja. (vir: Locus d. o. o.)

- Tako kot v dolini, tako v gorah

Zakaj je bilo treba v času epidemije in politično pregretega strankarskega ozračja v zgodbo pripeljati še Uroša Urbanijo je seveda posebna, ne rečem da ne aktualna zgodba.

Žan Potočnik, domačin, občinski svetnik (iz na državni in občinski ravni opozicijske Liste Marjana Šarca), je opozoril na tematiko, ki bolj kot na sistemski, zakonodajni ravni, izhaja iz odnosa do planine. Sam je odraščal v tem okolju, zato so mu stvari poznane. Prav ta odnos je lahko osnova za kakovostne, strokovne, vendar predvsem na oblastnem pravu temelječe rešitve. Dokler teh ni, smo vsi skupaj v območju lastne interesne sfere, da ne rečem moraliziranja.


Vseenost trenutka. (vir: Prirodsolovni muzej Slovenije)

***

V delu, ko sem v oddaji nastopil tudi sam, sem bil podnaslovljen kot Borut Peršolja, Planinska zveza Slovenija. Z aktualno PZS (=Pohodniška zveza Slovenija) seveda nimam nič. Tako se je odločila novinarka, sam pri tem nisem sodeloval.

***

Smo zaradi tega prispevka rešili naslovljeni problem?

Bo letošnja poletna sezona drugačna od dosedanjih?

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark