Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

TURNOGRAJSKI ALJAŽ

Četrtek, April 27th, 2017

Elizabeta Gradnik:
Aljažev stolp/The Aljaž Turret

Jesenice 2015: Gornjesavski muzej, 48 strani, ISBN 978-961-6467-39-1, cena: 5 €

Knjigo sem kupil v Slovenskem planinskem muzeju.

Knjiga, ki je izšla ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa, je mozaični pregled dogajanja v obdobju pred postavitvijo stolpa, od ideje do izvedbe in do današnjega dne, ko živi svoje okroglasto stražarsko življenje.

Zgodba se kronološko naslanja na številne primarne vire, zlasti na originalno arhivsko gradivo in na Aljaževa pričevanja, bodisi zapisana v Planinskem vestniku, bodisi v njegovih župnijskih ali pisateljskih zapisih. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami iz zbirke Slovenskega planinskega muzeja. Za razgledane poznavalce knjiga ne prinaša nobenih novih spoznanj ali informacij iz na novo odkritih virov, pričevanj. Prav tako ne skuša na novo ovrednotiti Aljaževega gorniškega dela, temveč se drži ustaljenega, preizkušenega, uveljavljenega pogleda, ki spričo časovne oddaljenosti že prehaja v nacionalno mitologijo. Ta Aljaža upravičeno umešča med najpomembnejše narodne buditelje, začetnike slovenskega organiziranega planinstva ter začetnika gorniškega turizma.

Čeprav se knjiga končuje z zapisom, da so se »v letu 2009 razvnele burne polemike o pobudi, naj se stolp prestavi v muzej in se zaradi dotrajanosti nadomesti z repliko« (45), pa nič ne pove o kraji Aljaževega stolpa s strani države leta1999 (Wikipedija pravi, da je »danes v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bohinj«, a po zadnjem stanju ne drži niti ena od navedenih trditev.), prav tako nič ne pove o tem, da je bil Aljaž začetnik sedanje pohodniške industrije ter onesnaževanja slovenskih gora (Aljaž je na primer »popravil« slap Peričnik tako, da je »po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal.«).

Avtorica Elizabeta Gradnik, dolgoletna muzejska kustosinja za planinstvo, se je s tem knjižnim projektom tudi poslovila iz muzeja. Na pogovoru v okviru gorniškega večera je razkrila, da sama sploh še nikoli ni bila na Triglavu. Morda ji bo odmik od stvari, ki so ji doslej zapolnjevale službeni čas omogočil, da vendarle stopi do Aljaževega stolpa, »priče viharjem, vojnam, različnim državam in režimom, vzponom in padcem Slovencev, ki že sto dvajset let stoji kot opredmeteni simbol boja za slovensko zemljo in materni jezik, svetinja slovenskega rodoljuba, ponosa in narodove samobitnosti.«(stran 6)

Za pokušino zgolj nekaj drobcev iz knjige:

Aljaž je bil prvič na Triglavu leta 1887 (10) in sprva je Slovenskemu planinskemu društvu očital, »da zanemarjajo Triglav« (15). Ob vzponu je videl borne ostanke nekdanje lesene piramide (iz leta 1822), ki je bila na vrhu postavljena kot triangulacijska točka. Nadomestil jo je kovinski stolp, zelo hitro imenovan Aljažev stolp. Ob blagoslovitvi je v spominsko knjigo v latinskem jeziku napisal: »Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. l. v občo korist.« Duh tega časa, iz katerega izvira reklo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, opisuje namen stolpa, ki je bil »postavljen iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu delovanju v naših gorah.« (40)

Sam v Aljaževem delu prepoznavam tudi veliko in prvenstveno skrb za varnost obiskovalcev Triglava (Eli moje razmišljanje očitno pozna, saj je enega od podpoglavij vprašujoče naslovila Faradayeva kletka?). Natančno branje obstoječih virov nakazuje pri tem nekatere nedoslednosti: »Pri stavbi ne bode strelovoda, ker bi še bolj privlačeval strele, pač pa bodo opozarjali svarilni napisi v različnih jezikih, da ob nevihti ni bivati v stolpu.« (16) Ta navedek naj bi bil iz Planinskega vestnika, 25. maj 1985. Pri letnici gre za napako, pravilna je letnica 1895. Na drugem mestu beremo: »Da bi strela ne delala škode in temeljev ne zrahljala, je kazalo narediti strelovod z bakreno žico (40 m), ki elektriko odvaja in oslabi.« (23)

Ena od simpatičnih zanimivosti, ki se je obdržala še do danes, je »obvestilo (objavljeno leta 1923 v Planinskem vestniku), naj se v kočah uporabljajo ovalni žigi z vijoličasto, v domovih pa četverooglati z rdečo barvo in da se žig na vrhu Triglava od vseh razlikuje in ima rdečo barvo«. (41) K temu je treba dodati, da imajo žigi vrhov trikotno obliko.

  • Share/Bookmark

NEPOTREBNE RAZPOKE V SKALI

Ponedeljek, April 10th, 2017

Elizabeta Gradnik:
Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala

Žirovnica 2011: Slovenski planinski muzej, 20 strani, COBISS-ID: 259214336

Katalog muzejske razstave sem brezplačno dobil od Slovenskega planinskega muzeja kot recenzijski izvod.

Elizabeta Gradnik, Peter Mikša:
Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala

Ljubljana 2017: Planinska založba, 112 strani, ISBN: 978-961-6870-28-3, spletna cena: 17,90 €

Trden kakor Skala (PDF 1,6 MB)

Knjigo sem brezplačno dobil od Planinske založbe kot recenzijski izvod.

(V nadaljevanju bom, ob vsebini recenzije, s posameznimi navedki razločeval med katalogom in knjigo.)

***

»Skala, oj divna skala!
Kras gorenjskih gor!
Skala, oj divna skala!
Ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod.
Kvišku kakor skala
vodi naša pot.«
Skalaška himna*

Za Turistovski klub Skala (in njihovo himno) sem verjetno prvič slišal leta 1982, ko sem opravil Planinsko šolo. V tistem času smo se mladi v Planinskem društvu Domžale pomerili tudi na društvenem kvizu (gre za predhodnico sedanjega Državnega tekmovanja Mladina in gore) iz poznavanja delovanja Turistovskega kluba Skala po gradivu, ki ga je skrbno in zanimivo pripravila Jasna Gnidovec (zdaj Kos). Kot se velikokrat zgodi, sem si od takrat zapomnil predvsem zlohotni (medijski) pomen kratice TKS – Trapasti klub samomorilcev, po nesreči Karla Tauzherja v severni steni Turske gore (28. 6. 1921). Dobro pa se spomnim tudi velikega živobarvnega znaka Turistovskega kluba Skala s planiko v sredi, ki ga je za domžalski kviz lastnoročno narisal učitelj likovnega pouka na OŠ Venclja Perka v Domžalah Anton Pajer (bil je tudi moj razrednik na predmetni stopnji).


Eden od znakov Skale. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od takrat sem bil okužen s skalaškim virusom, zanimanje je občasno preraslo tudi v konkretni dotik katere od skalaških poti in smeri ter seveda dopolnjevanje že znanega ob novo zapisanem in objavljenem. O Skalaših mi je veliko pripovedoval Jaka Čop, ki je bil njihov član in je vsako priložnost izkoristil za predstavitev njihovega dela.

Jasnino gradivo je leta 1993 dopolnil Miha Pavšek, saj so ga v roke vzeli tekmovalci in tekmovalke petega osnovnošolskega Državnega tekmovanja Mladina in gore, ki je o Turistovskem klubu Skala to leto potekalo v Ilirski Bistrici.

Moje intenzivnejše zanimanje za Turistovski klub Skala se je ponovno začelo leta 2011 z razstavo, ki sem si jo zelo na hitro pogledal v preddverju Cankarjevega doma v času 5. mednarodnega festivala gorniškega filma. V naglici si razstave nisem utegnil pogledati dovolj zavzeto in natančno, računal sem na to, da si jo bom pogledal v miru še kdaj kasneje ali pa vsaj na spletu. (Žal Slovenski planinski muzej nikoli ne objavi spletne različice katerekoli razstave, pa čeprav so plakati lepo oblikovani in vedno na voljo tudi v pdf obliki. Prav tako muzej ne snema pogovorov, dogodkov, predstavitev, kar bi kot osrednja gorniška muzejska ustanova celo moral, ne samo smel. Oboje je velika škoda in zamujena priložnost.) Do tega ni prišlo, mi je pa že takrat »nekaj« vzbudilo pozornost in to »nekaj« je ponovno prišlo na dan ob izidu knjige.

***

Na ustanovnem zboru je bilo sklenjeno: »Klub ima namen: gojiti in širiti turistiko v vseh panogah«. (knjiga, stran 33) Dogovorjeno je tudi bilo: »Slovenskemu planinskemu društvu bomo stali vsekakor ob strani. Nismo konkurenca.« (Škerlak, 366) »Pri delu za napredek slovenskega planinstva bo Skala podpirala matico – Slovensko planinsko društvo.« (Škerlak, 367) Drugi predsednik Turistovskega kluba Skala Stanko Tominec je Slovensko planinsko društvo videl kot gospodarsko, Skalo pa kot vzgojno organizacijo.


Iz kataloga Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala.

Ob 40. obletnici Skale je nekdanji skalaš dr. Miha Potočnik zapisal: »Skala ni rušila, čeprav je nastala iz upora, temveč je gradila.« (Potočnik, 365) »Skalaši niso bili nobeni nadljudje, zvezde, niti kdo ve kakšni posebneži. Bili so produkt razmer in stremljenj tedanjega časa, novo mlado vino, ki je vrelo v pretesnih starih sodovih in ki je zato nujno moralo te sodove razgnati.« (Potočnik, 361–362) »Osvobodili so naše planinstvo in alpinizem občutka manjvrednosti pred tujci in občutka podrejenosti … Tako tudi obnovitev Skale ni bila in zaenkrat še tudi ni aktualna, aktualno pa je še vedno njeno pojmovanje gora. Kadar pa bo spet toliko novih idej, novih programov in stremljenj, kot jih je bilo svoj čas, jih bo – kot doslej – PZS morala upoštevati in prevzeti ali pa bo novo vino razganjalo stare sodove.« (Potočnik, 363)

***

Najprej nekaj konkretnosti, pripomb:

Takoj me je zmotila naslovnica. Vsekakor ima izbrani osnovni motiv silhuete dr. Mihe Potočnika, ki pleza kamin v Slovenski smeri Triglava, vse značilnosti in nastavke za odlično naslovnico, vendar sta se ob izvedbi porodili najmanj dve neposrečenosti, če ne že kar pomanjkljivosti. Oblikovalec je plezalcu najverjetneje odrezal nogo, tako da je v spodnjem levem kotu ostal le golenski štrcelj, zabijanje klina (pravzaprav vidimo predvsem zamah plezalca s kladivom v desni roki) pa deluje – v povezavi z naslovom Trden kakor skala (pozor, v naslovu je skala pisana z malo začetnico) – ironično, če ne celo cinično, češ, razbijmo s/Skalo!

V knjigi pogrešam objavo celotnih društvenih pravil Turistovskega kluba Skala (knjiga, na strani 6 je objavljena zgolj fotografija njihove naslovnice). V kolofonu izrecno piše, da so avtorji in viri fotografij »navedeni ob slikovnem gradivu.« Dejansko pa je pri večini fotografij naveden kar Slovenski planinski muzej. Glede na to, da je bila skalaška fotografija izrazito avtorska, to na objavljeno gradivo meče luč površnosti.

Svojega dela nista opravila niti urednika, niti recenzenta. Tako beremo (knjiga, stran 73), da je knjiga Naš alpinizem »eno najpomembnejših kulturnih dejanj našega predvojnega alpinizma«, nekaj strani naprej (knjiga, stran 77) pa, da je prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga »najpomembnejše dejanje kulturne dejavnosti skalašev«. Očitno je bilo presežkov preveč, da bi jih lahko ustrezno ovrednotili.

Poznavalcem Turistovskega kluba Skala knjiga in katalog ne prinašata praktično ničesar novega. Kot poudarjajo avtorji, je zlasti doslej še neobjavljeno fotografsko gradivo tisto, ki nakazuje presežek izdanega. Strinjati pa se je moč tudi z dejstvom, da knjiga priobčuje zgodbo Skale na enem mestu, zato jo monografski značaj uvršča na polico obveznega branja (in hranjenja).

Zdaj pa nazaj k tistemu »nekaj«, o čemer sem pisal na začetku.

V uvodu kataloga in knjige beremo, da je bila »Skala demokratična, domoljubna in nepolitična organizacija … da so bili pomembni zgolj gorniško delovanje in dosežki.« (knjiga, stran 5) Vendar pa tako razstava, kot tudi katalog in monografija (hote?) izpostavljajo, da je edini (?) dedič skalaštva leta 1995 ustanovljeni Slovenski gorniški klub dr. Henrika Tume (in iz njega kasneje nastali udje), nikakor pa ne (tudi) Planinska zveza Slovenije ali slovensko gorništvo v celoti. Ni se mogoče znebiti občutka, da je tak sklepni ton »nekakšno plačilo« za trud dela strankarske politike pri nastanku Slovenskega planinskega muzeja.


Iz kataloga Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala

Najprej je seveda treba osvetliti dejstvo, da imamo v Sloveniji že več kot dvajset let dve osrednji planinski organizaciji/zvezi: Planinsko zvezo Slovenije in Zvezo gorniških klubov Skala.

Leta 2011 sem v imenu vodstva Planinske zveze Slovenije odgovoril na članek Mace Jogan Junaki našega časa (Delo, 1. 10. 2011), ki je med drugim zapisala: “V imenu »nove evangelizacije« se na vseh področjih v slovenski družbi krepi razkol med »katoliškimi« (npr. pedagogi, pravniki, zdravniki, planinci, pevci itd.) in tistimi, ki so »v temi« (kot je bilo moderno v zadnjem desetletju 20. stoletja) ali so »zmedeni« (ker pač niso več pripadniki »prave vere«) in se ne zavedajo, da je edino pravilna drža samo povezava katerekoli dejavnosti (in tudi strok, znanosti) z vero (lahko izjemoma tudi kakšno drugačno, važno, da je vera!).”

V pismih bralcev sem zapisal: »Čeprav ni natančno razvidno, kje avtorica vidi razkol med planinci, pojasnjujemo naslednje: dejstvo je, da smo že pred drugo svetovno vojno imeli na slovenskem dve planinski organizaciji (Slovensko planinsko društvo in Turistovski klub Skala), ki pa razkoraka nista širili na polju »nove evangelizacije«, temveč na polju alpinistike in kulturnega delovanja v gorah (mladi TKS) v nasprotju z gospodarsko dejavnostjo (stari SPD). In dejstvo je, da imamo tudi sedaj dve planinski organizaciji: Planinsko zvezo Slovenije in Zvezo gorniških klubov Skala. Ob priliki konference slovenskih planinskih društev iz zamejstva in tujine v letu 2008 smo izvedeli, zakaj tudi so se ustanovili: “Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.

Pravi razlog ustanovitve nove Skale smo torej izvedeli šele deset let po njeni ustanovitvi.

V luči razvoja gorništva se zdi normalno, tudi običajno, da ima Planinska zveza Slovenije od leta 2006 sklenjeno pogodbo (ne pa na primer dogovora!) o sodelovanju s Slovenskim gorniškim klubom Skala. V resnici pa je ta dogovor, ki ga je na vrat na nos sklenil častni član PZS, mrtva črka na papirju, saj se ne uresničuje nič od napisanega. Je pa PZS v pogodbi pristala na formulacijo, da »pogodbeni stranki ugotavljata, da Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti, PZS pa iz tradicij slovenskega gorništva«. V čem je razlika? Kaj so sestavljavci pogodbe s tem želeli sporočiti?

V začetku leta 2008 so se v pobudo o ustanovitvi Ustanove Avgusta Delavca, v kateri so zbirali namenska sredstva za zgraditev in delovanje Slovenskega planinskega muzeja, povezali ustanovitelji ustanove: Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov in Planinsko društvo Dovje-Mojstrana. Miro Eržen se je še nekaj let zatem, ko je bil muzej že odprt, kot podpredsednik PZS, nadvse trudil uresničiti še eno od zavez, ki jo je dal kot vodja projekta Slovenskega planinskega muzeja. In sicer je novodobnim skalašem (v njihovem imenu je na pogovorih sodeloval dolgoletni predsednik dr. Gregor Gomišček) obljubil novo Skalaško gorniško pot, ki bi od Slovenskega planinskega muzeja vodila po grebenu med Kotom in Krmo čez Črno goro (1378 m), Požar (1543 m), Mlinarice, Vrbanove špice na Triglav. Prvi del te poti danes ni markiran, velja za zahtevno brezpotje, zato Triglavski narodni park (pritiskom navkljub) ni izdal soglasja za izvedbo. Erženov podprojekt je padel v vodo, obljuba pa je do danes ostala neizpolnjena.

»Dne 28. septembra 1995 pa je (duh Skale, opomba BP) ponovno oživel z ustanovnim občnim zborom Slovenskega gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Ljubljani. Dve leti kasneje, 23. junija 1997, je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov z namenom, da združuje gorniške klube in goji slovensko gorniško izročilo in zavest v duhu vrednot in tradicije Turistovskega kluba Skala. … Tako duh skalaške misli še vedno živi.«

To, da časovno obdobje, ko je Slovenija postala država (poglavje nosi naslov Konec in ponovni začetek), v besedi in sliki opredeljujejo zgolj aktivnosti klubov, ki so združeni v Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov, je milo rečeno sporno. To ne gre skupaj z enciklopedičnim zapisom avtorjev »da je iz družbe idealističnih, celo romantičnih in v gore zaljubljenih rosno mladih ljudi v obdobju med obema vojnama nastala močna planinsko-športna in kulturno-vzgojna organizacija – Turistovski klub Skala. Obdobje delovanja Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski gorniški zgodovini. Iz vrst skalašev so izšli številni odlični alpinisti, smučarji, sankači, gorski reševalci, fotografi, literati, predavatelji in filmski ustvarjalci.«

Kaj od tega primerjalno gledano danes predstavljata Slovenski gorniški klub Skala in Planinska zveza Slovenije? Katera od obeh ima v svojem programu (kakovostno in količinsko) več gorniškega programa? In kje danes živi »elitni« gorniški duh?

Dilema seveda ni nova, a v preteklosti smo že izbrali razumevanje, da je del najstarejše zgodovine skupen nam vsem, ne pa zgolj peščici posameznikov ali zgolj enemu društvu. V zadnjem pogovoru za Planinski vestnik sem zato posebej izpostavil: »V tem (združevanju, opomba BP) je zelo pomembna družbena vloga PZS, ker skuša v tem prostoru, ko se vsi ves čas delimo, združevati ljudi in ideje.«


Notranja stran zadnjega dela ščitnega ovitka Planinskega vestnika 7-8, 1988.

Ko je Mikša pisal knjigo Slovensko planinstvo (sam pa sem postal krizni urednik njegove knjige) sem mu predlagal, da v knjigo uvrsti tudi prispevek iz časa demokratizacije Slovenije, ki ga je na notranji strani zadnjega ščitnega ovitka Planinskega vestnika (7–8, 1988) – ob aretaciji alpinista in člana AO Železničar Janeza Janše – na lastno (pogumno) pest objavil tedanji urednik Planinskega vestnika Marjan Raztresen. Predloga ni upošteval.

***

Potočnik, M. (1961): Ob skalaškem jubileju. Planinski vestnik 8. Ljubljana.
Škerlak, V. (1961): Zgodovina Alpinističnega kluba Skala. Planinski vestnik 8. Ljubljana.
* Iz pisma Franceta Malešiča (12. 12. 2002), O Skalaški himni in njenem avtorju Tonetu Berlotu

  • Share/Bookmark

KATJINI PREIZKUŠENI NASVETI

Sreda, Marec 29th, 2017

Danes je izšla knjiga, priročnik Otrok brez dolgov. Avtorica dr. Katja Malovrh Rebec izhaja iz domžalskih gorniških vrst. Da ji je nekaj tega zagotovo ostalo, je razvidno iz skrivnostne naslovnice, zanjo je fotografijo prispevala dr. Petra Draškovič Pelc.

Katja Malovrh Rebec:
Otrok brez dolgov: vsak lahko vzgoji otroka, ki bo znal ravnati z denarjem

Ljubljana 2017: Zavod Stratosfera, ISBN 978-961-285-650-2, cena: 12 (18) €

Knjigo sem v že precej dodelanem osnutku prebral čez letošnje (lanske?) novoletne praznike. Po prebranem mi ni bilo težko prispevati nekaj besed, ki so se znašle na zadnji strani ovitka:

Želite učinkovit trening za preoblikovanje potrošniških navad v racionalno krotenje osebnih financ? Branje, ki se dobesedno obrestuje!

Dr. Katja Malovrh Rebec je oblikovala metodo učinkovitega učenja o denarju in naredila namizno igro Deepock, ki ituitivno vodi igralce do boljših vzorcev. O svojih spoznanjih z užitkom in strastjo predava tudi na različnih dogodkih. Knjiga je izšla pod okriljem blagovne znamke »pošlji svoje možgane na Mars« – MARS BRAIN ENTERPRISE – in jo bo predstavila tudi na dogodku 500 podjetnic.

***

V razmislek in izziv bodočim bralcem pa naslednje moje besede (s Katjo sva o njih imela kar zanimivo e-izmenjavo mnenj in debato v živo):

Knjiga Otrok brez dolgov govori o znanju, izkušnjah in veščinah (ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno v miselnem agregatnem stanju, ki ga slovarsko določa posamezna beseda). Ob tem sem spet in spet presunjen zaradi kontinuitete človekovega védenja in znanja, ki pa je hkrati tudi kontinuiteta odpora do novih dognanj, do sprememb v družbi in v lastnem življenju. Slovenščina ima zanimivo podrobnost, da po pomenu nasprotni besedi – ubog in bogat – izhajata iz besede bog. Čigav bog je torej denar? Upam, da ne bo prevelikega razočaranja, če zapišem, da knjiga odgovora na to vprašanje ne razgalja. Želi pa ob zahtevnem preoblikovanju navad izoblikovati racionalno jedro krotenja financ: sestavljeno iz varnih prihrankov, tveganih naložb in ščepca, s katerim užijemo sol življenja. Spravlja nas v dir, da bi ob delu investirali in pametno porabljali. In roko na srce: s pametjo je že od vekomaj tako, kot z denarjem. Ali je, ali pa je/ga ni. In če ste investirali v knjigo, ste že na dobri poti. Ena od vaših donosnih investicij!

Kdor še okleva: znižana cena knjige (12 €, kasneje 18 €) v prednaročilu velja le še nekaj dni, naročila na info@otrokbrezdolgov.si.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

MAJESTETSKE IN UBIKVITARNE GORE

Sobota, Marec 11th, 2017

Tone Strojin:
Doživljanje narave

Ljubljana 2015: Gorniški klub dr. Henrik Tuma, 135 strani, ISBN 978-961-9746-91-5, cena: 15 €

Knjigo sem kupil.

Poleti leta 2016 se je poslovil dr. Tone Strojin (1938–2016). Njegova aktivna funkcionarska leta sem zamudil (v obdobju 1969–1990 je bil praktično neprekinjeno član upravnega odbora PZS, dvanajst let načelnik Kulturnopropagandne komisije in v mandatnem obdobju 1986–1990 tudi podpredsednik PZS), nekajkrat sem ga osebno srečal (na ekskurziji Ljubljanskega geografskega društva leta 2006 na Smrekovec, smo bili sopotniki z dr. Milanom Naprudnikom) in si z njim občasno dopisoval. Predvsem pa sem bral njegova dela. Nedvomno izstopajo Oris slovenske planinske zgodovine (1978), Gorsko društvo Triglavski prijatelji – predhodnik Slovenskega planinskega društva (1978), Etika in odgovornost v gorah (1996), Gorništvo: izbrana dela iz sociologije gorništva (1999) in njegovo življenjsko delo Zgodovina slovenskega planinstva (2009).

Po volilnem porazu v tekmi za predsednika Planinske zveze Slovenije leta 1990 (bil sem navzoč na skupščini PZS, ki je potekala v bivšem domu JLA nasproti železniške postaje v Ljubljani), kjer je bil za enajst let izvoljen Andrej Brvar, se je umaknil iz življenja PZS. Ko je izšla Zgodovina slovenskega planinstva je tedanji častni član PZS grozil s tožbo in prepovedjo prodaje knjige … Zato je zelo sprenevedavo besedičenje Mira Eržena, ki se je v Planinskem vestniku od njega poslovil z besedami: » Ob nenadnem odhodu se slovenski planinci in gorniki z veliko hvaležnostjo in globokim spoštovanjem poklanjamo njegovi osebnosti, ki bo ostala svetel vzor pripadnosti planinskemu delovanju in ljubezni do gora.«

Tone Strojin je vrste PZS zapustil in se preselil v sosednji politično/gorniški tabor.

***

Njegova zadnja knjiga Doživljanje narave je ostala praktično popolnoma spregledana. Nikjer ni bilo zaslediti nobene ocene. Planinski vestnik ji ni namenil niti besede. Pa čeprav avtor skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj so gore lepe? Pa so res?

Žal tudi tej knjigi – kar je značilnost praktično vseh njegovih knjig, kar sem mu tudi večkrat povedal – manjka dosleden, gorniško razgledan in odločen urednik. V njegovih besedilih je zelo malo citiranja drugih avtorjev, v tem se kaže njegov slabo prikrit vzvišen odnos do predmeta preučevanja in pokroviteljski odnos do bralstva. Žal pa tak način pisanja – izhajajoč iz lastne izkušnje, lastne idejne/ideološke osnove – za seboj potegne tudi ugotovitve, pri katerih človek najmanj dvigne obrv, če že ne pri priči odloži besedilo … Vsekakor je škoda te nedodelanosti, prepričanosti v svoj prav, saj so nekateri pogledi zanimivi, sveži, v njih se zrcali avtorjeva študioznost in globoko občutenje vsega, kar gorništvo danes je. Vendar te ugotovitve ostajajo v ozadju idej, s katerimi se je danes, v sodobnosti souporabe gorskega sveta, težko strinjati. Zlasti nekatere avtorjeve sodbe, ki jih označuje kot normalnost početja ali doživljanja gora, so vsekakor nerazčiščene in nepojasnjene.

***

(Vsi navedki se nanašajo na besedilo knjige Doživljanje narave.)

»Odnos do narave je pri nekaterih tudi izkrivljen, kar se kaže v konkretnih razmerjih do stvari v naravi. Če nekdo pleza na trigonometrijski drog na vrhu gore, da bi bil dokazano višje od drugih, če nekdo nosi kolo na vrh Triglava, da bi dobil stavo, gre najmanj za čudaški odnos do narave, ki odstopa od normalnega obnašanja.« (stran 32)

»Vendar doživljanje narave ne more brez stvarnosti. Doživljanje narave nam ustvarja prostor za fantazijo in evforijo. Lepoto gora na primer razumemo kot okvir ali vsaj za ozadje krajine. Gore olepšajo obzorja, dajejo ton pokrajini in vdahnejo globino sliki.« (stran 49)

»Narava v svoji lepoti je ubikvitarna (se nahaja povsod, povsodnost; opomba BP), se pravi lepa po svoje kjerkoli, odvisno tudi od posameznikovega okusa, o katerem se ne razpravlja.« (stran 70)

»Val potrošništva je v vsakem pogledu zajel tudi gorski svet, ker je ta vse manj ovira v gradbenem načrtovanju, pomemben je rekreacijski moment, saj si v gorah človek lahko da duška v vsakem pogledu, o čemer pričajo vsi mogoči odpadki in vrste onesnaževanja, da športnega vidika, ko je število žigov z vrhov in transverzal merilo uspešnosti, število prvenstvenih smeri pa služi samopotrjevanju in je vstopnica za višje alpinistične cilje, niti ne omenjamo.« (stran 75)

»Gorništvo kot pojav odkrivamo vsak dan, ker ni nikoli in pri nikomer do kraja dorečeno. Tudi v tem je njegov čar. Gorništvo in planinska organizacija sta stara, ne smeta pa biti stereotipna. … Nekaj pa je še zanimivo: za doživetje gora velja, da pušča svobodo. Zato je resnica ta, da je gorništvo kot človekovo ravnanje prvinsko, gledanje in razumevanje le tega pa je od človeka do človeka različno še danes, ne le v obdobjih, ki so pretekla.« (stran 79)

»Z gorništvom se lahko omilijo stiske sodobnega človeka, samo da se tega premalo zaveda. Kot katalizator je gorništvo cedilo, skozi katero se spet obnovijo človekove življenjske moči. V gorah se lahko izprašamo sami pred seboj, brez športnih pravil, ki krojijo tekme, brez znanstvenih normativov, po katerih se merijo elaborati. Brez umetniške kritike, ki spremlja vsako razstavo. V gorah si na ogledu sam, ubog ali duhovno bogat. Vsak, ki je doslej zašel v gorski svet, je bil najprej gornik v prvotni definiciji športa, šele po doživljanju gora je postal avtentičen gornik. Nekoga pa je šele zvedavost zvabila v gore in okrog njih, tako da je bilo raziskovanje novega sveta posreden cilj gorništva. Vsi po vrsti pa smo tudi ljubitelji kulture že s tem, ker z gorništvom gojimo kulturo svojega sožitja z naravo. Gorniki vidimo gorništvo prav v tem. Ali se mar motimo?« (stran 84)

»Gotovo je v geografskih posebnostih tisto, za kar se zapne oko. Pritegne najprej vizualna podoba, ki mora biti markantna, da ne rečem majestetska (veličastna, mogočna, opomba BP). Ta za večino pomeni spoštovanje gore in srčni izziv. Najbrž ima svojo vlogo višina s svojo dominantnostjo, komur je to mar, vendar višji vrh v razmerju s sosednjimi vrhovi pridobi več točk. Slikovitost je poleg oblike gorske statue vizualno gledano privlačnejša, motivacijsko bolj odločilna od tehničnih podatkov (višine, naklona itd.).

Za vizualnimi podatki je pomembno upoštevati zgodovinske in reklamne podatke. Nekatere gore, recimo Triglav ali Šmarna gora, imajo zgodovino, v kateri Slovenec želi biti soudeležen, drugače povedano: enkrat biti gori. Zgodovina je svojevrstna turistična reklama.« (stran 86)

»Ekonomski kriterij ne gre vedno vštric s psihomentalnim merilom. Tako moramo razlikovati med gorništvom kot fenomenom, kar je določena vrednota, in gorništvom kot dejavnostjo z mnogovrstnimi vrednostmi – za zdravje, sprostitev, zabavo, fizično razgibavanje, altruizem in sociabilnost.« (stran 89)

»Dve danosti lahko izpostavimo: pot in razgled. Pri poti lahko ločimo težavnost in razglednost.

Pri razgibanosti poti gre za reliefnost v značilnostih terena (grebenska, stenska tura, grapa, žleb, kaminska pot) kot za terenu reliefno prilagojene poti (naravnost navzgor, v ključih, brez pomagal itd.).

Vsaka pot, ena bolj, druga manj, zahteva pozornost zaradi lastne varnosti. Bolj ko smo usmerjeni v to, manjše bo naše doživljanje. Pozornost na poti slabi možnosti razgledovanja, našo spontanost doživljanja v gorah. Če odmislimo še morebitni strah – ljudje s fobijami globine itak ne plezajo – je tam doživljanje obrobno, da ne rečemo bolj plitvo ali vsaj moteno.« (stran 90)

»Pri psihološkem doživljanju gre za subjektivno dogajanje v človeku, kjer lahko predstavimo le nekatere elemente, ki so objektivni, kot na primer vzrok in učinek, red in ritem, kompozicija in fabula. Če kje, velja tu svoboda doživljanja, ki ima svoje individualne meje. Marsikateri moto tudi iz narave je lahko morebiti zlorabljen za človeške hudobne čudi, če spominja, recimo na človeški intimni organ. Tu igra vlogo opazovalca morala sama.« (stran 99)

»Spomin je očiščen vseh nepotrebnih podrobnosti in ima prav simbolni pomen, za katerega vemo, da se lahko predstavlja le v zametku ali obrisu. Tako nam lep pretekli prizor postane simbol.« (stran 104)

  • Share/Bookmark

RAZKRITA GOVORICA ŠELESTENJA

Četrtek, Februar 23rd, 2017

Mateja Gomboc, Erika Omerzel Vujić:
Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku

Ljubljana 2016: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 84 strani, ISBN: 978-961-278-255-9, spletna cena: 17,50 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Jure, Anže, Ivana (bratca in sestrica) – vsi zvedavi osnovnošolci – hodijo v naravo z dedkom in babico, stricem in seveda staršema. Vsekakor dobitna, lepa in srečna kombinacija v vrvežu sodobnega življenja. Narava je res najboljša učiteljica in vezi, stkane ob doživetjih, ki jih omogoča, so preizkušeno nekaj najtrdnejšega na tem svetu.

Čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. Založbe se pogosto odločajo za najbolj ekonomsko rešitev, za prevode tujih avtorjev (in zgolj menjavo črnega filma za tiskanje). Slabosti tovrstnih projektov pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mlade bi moralo veljati, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Zgodbe in ilustrativni primeri v takšnih knjigah ponavadi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v Sloveniji. Le na nekaterih mestih, kjer se s svojimi opazkami morda (in precej hrabro) vmeša prevajalec, zvemo kakšno posamezno lastnost slovenske narave, drugače pa si mladi bralec pri iskanju vzporednic le težko pomaga. Zato je poteza Celjske Mohorjeve, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna in kar kliče po posnemanju.


Govorica gozda. (Ilustracija: Erika Omerzel Vujić)

Knjiga Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku je zastavljena kot zgodbni priročnik, ki naj bi otroške rdečelične sopotnike (in njihove odrasle spremljevalce, če že ne vodnike) vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju sveta narave. Ošvrk po kazalu nas prepriča, da je zasnova docela gozdna, z vidika gorniškega usposabljanja pa knjiga hodi iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako (geografske) značilnosti narave kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje. Uvodnemu poglavju z naslovom Gremo!, sledijo še poglavja Govorica gozda, Malica v gozdu, Drevo pripoveduje, Gremo po mah in drevesce, Stopinje v snegu, Znamenja v gozdu, Drobceni koraki pomladi, Drevesa – stari znanci, Čarobni svet živali, Začarani gozd, Gozd pripoveduje tudi ponoči, Od korenine do cveta in sadu, Čisto majčkena narava in V hribe gremo!.

Ob upoštevanju zakonitosti človeškega zaznavanja je zasnovano tudi vsako poglavje: uvede ga nosilno besedilo in ko moč prebranega upade, se znajdemo v vidnem delu, ki ga dopolnjuje nazorna in realna ilustracija, ki včasih prav zadihano pospeši besedilno dogajanje. K aktivnejšemu sprejemanju informacij mestoma vabijo tudi naloge in vprašanja, na koncu vsakega poglavja pa sledi še zgoščeni bonton oziroma napotki: Kako se odpravimo na izlet v naravo?, Kako spoštujemo gozd?, Kako nas narava nahrani in napoji?, Koliko so stara drevesa?, Kaj nam gozd ponuja pozimi?, Čigave so te sledi?, Včasih človek ni prijazen …, Kako se spomladi prebuja narava?, Ali prepoznaš liste, cvetove in plodove dreves?, Kaj naredimo, če srečamo medveda?, In če se v gozdu izgubimo?, Kako prenočiti v naravi?, Odlične igre v naravi, Narava v številkah in Kako se odpravimo v gore?.

Opazna novost so vsebine, ki so v podobnih knjigah ponavadi prezrte. Tako knjiga presega zakoreninjenost, da je narava dostopna predvsem v kopnem delu leta. Letni časi nikakor niso sami sebi namen, pač pa vedno vračajoča se stalnica, ki omogoča spoznavanje sveta in sebe. (V knjigi mogoče pogrešam dežno doživetje, saj so padavine ena izmed kakovostnejših prvin slovenske pokrajine.) Pohvalno je tudi, da imajo nastopajoči liki pri sebi nahrbtnik skoraj pri vseh dejavnostih v naravi. Eno od temeljnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo v celoti spoštuje, saj se iz domačega gozda odpravijo na izlet v hribe šele v zadnjem poglavju.


Vsakoletna Knjižnica pod krošnjami na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob opisanih odlikah pa se najdejo v knjigi tudi razmišljujoči oprimki:

Najmlajša potepežna junaka »sta od babice in dedka dobila imenitni darili: vsak svoj nahrbtnik. Takega s številnimi žepi za mnogo skrivnosti in nujne pripomočke.« (stran5–6) (Na strani 12 so ti nahrbtniki narisani kot predalčkaste šolske torbe.) Za otroke so – po mojem mnenju – najprimernejši nahrbtniki/vreče, brez kakršnihkoli žepov. Nahrbtnik naj se skrije za telo in naj nima žepnih štrcljev, ki se radi zatikajo za vsakršne izbokline, ki nam hočeš/nočeš pridejo na pot. Tak nahrbtnik sili otroka, da vse, ampak res vse, pospravi vanj in ne v stranske žepe. Ob tem pa otroka ves čas vzpodbujamo, da si odvečnih oblačil ne zavezuje okrog pasu ali jih položene pod pokrov nahrbtnika izpostavlja uničujočemu soncu.

Na strani 25 so omenjeni pohodni čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (Na strani 80 so omenjeni še planinski čevlji.) Obutev na ilustraciji na strani 42 deluje kot nekaj med uggicami in sobnimi copati.

»Vstali so, pogasili ogenj in zlezli vsak v svojo spalno vrečo.« (stran 63) Nič ne piše – še manj pa je narisano – kako so ogenj pogasili. A iz številnih doživetij vem, da je gašenje z lastno vodo izrazito fantovsko opravilo, ki ostane …


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strokovnjaki za ugotavljanje starosti dreves (matematiki, fiziki, kemiki, dendrologi … stran 24) manjkajo vsaj še geografi in palinologi.

»Glej, krajša pot!« je pokazal Žan. »Gremo po njej?« »Krajše poti so pri vzponu napornejše,« ga je zavrnil Anže. (stran 77) Pogosto je krajšnica samo drugo ime za vsem dobro poznane bližnjice (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), ki so razlog za erozijo na poteh. Takšna pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva.

»Dober dan! Dober dan, dober dan, dober …« je bilo slišati, ko so srečali skupino planincev. Prav vsak od njih je odzdravil, kot je navada med hribolazci. (stran 77) Načeloma zapisano drži, drži pa tudi, da v večji skupini prav zaradi domino odmeva pozdravita samo prvi in zadnji, ne pa vsi kolonaši.

Na pot vzamemo samo najnujnejše! (stran 80) Če je najnujnejše v nahrbtniku malica, pijača in osebni dokumenti, pa rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka, potem je TO TO. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Čeprav knjiga nagovarja skavte, pa bi jo ob sodelovanju mentorjev planinskih skupin ter vodnikov Planinske zveze Slovenije, z veseljem priporočili tudi članom osnovnošolskih planinskih skupin ter gorniško naravnanim družinam.

In še predlog za drugo, dopolnjeno izdajo (ki jo seveda od srca privoščimo obema avtoricama): glede na to, da je podnaslov knjige kodeks, bi se morda z dvema novima, dodanima poglavjema, obdelal tudi Častni kodeks slovenskih planincev, ki bi z ilustrirano izdajo vsekakor lepo in učinkovito vstopil v šesto desetletje obstoja.

Knjiga, ki sočasno rojeva prihodnost in obuje spomine.


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DVA HIMALAJSKA SAMOTNEŽA

Ponedeljek, Avgust 29th, 2016

Nives Meroi:
Ne pustim te čakati

Ljubljana 2016: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 144 strani, ISBN 978-961-278-261-0, cena: 19,50 €

Knjigo sem kupil.

***

Nives Meroi in Roman Benet sta zakonca, alpinista, himalajca. O njunem alpinizmu najbolj zgovorno govori podatek, da sta 12. maja 2016 stala na vrhu svojega trinajstega osemtisočaka – Makaluja. Ostaja jima še Anapurna in množica drugih vrhov in sten. Ostaja jima tudi partnerstvo, ki je tako kot pri vsakem odnosu med dvema, ki se ljubita, razpeto med preizkušnje in darežljivost.

Med zahtevne preizkušnje vsekakor sodijo tri odprave na Kangčendzengo, ki jih tenkočutno, iskreno in doživeto popisuje Nives. Ja, gre za žensko zgodbo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Če smo v slovenski gorniški literaturi navajeni moških herojskih zgodb, je knjiga Ne pustim te čakati ženska herojska zgodba. Dovolj intimna, da jo lahko kot svojo začutimo vsi, ki nam je dano, da v hribih hodimo, plezamo, smučamo v dvoje. Čeprav greva skupaj, morava vsak korak narediti sama in vsako besedo izgovoriti in slišati sama.

Knjiga vzdržuje napetost, znano vsakomur, ki uživa v vzponu in sestopu. »Tale naš alpinizem je vse kaj drugega kot lahek. Kadar si sključen pod ogromnim nahrbtnikom, te niti med počitkom ne prime želja, da bi opeval lepoto pokrajine. Taka je resničnost, ko ni nič virtualnega. Ko je tvoj odnos z goro fizičen, neposreden in nepopustljiv.« (stran 85)

***

Knjiga mi omogoča to razkošje, da se lahko skozi iztrgane in zelo okleščene odlomke izvrstnega besedila predstavi kar sama.

Žensko samospraševanje o ženskah (110, 74–75)

»Sram me je bilo, ko sem opazovala ti dve deklici, kako sta prenašali tovor, ki sem ga sama s težavo dvignila. Vendar ne zato, ker bi s tem priznala svojo nesposobnost, temveč zato, ker sta na svojih ramah nosili moj tovor, tako nesorazmeren z njuno šibkostjo. Toda če bi se tudi jaz rodila tu, bi se morala privaditi na tako težko življenje.«

»Njen obraz je obsijan s prisrčnim nasmehom, kot topel objem, in v njenem pogledu odseva lepota, ki ji je usojeno biti večna: ogledalo duše starodavne ženskosti.

Kdo ve, kaj si te ženske mislijo o nas, alpinistkah, ki pridemo sem, da bi plezale po gorah in hodimo po igriščih, ki so običajno namenjena moški igri.

Kot vsepovsod na svetu je tudi v teh vaseh ob vznožju Himalaje življenje žensk trdo in težavno, toda če primerjam z njimi svojo razpetost med močjo in nemočjo, obstaja zame morda drugačna pot: ponovno pogledati vase, v žensko dušo, in spet najti svojo pravo vrednost.«

O gorniških pravicah in dolžnostih (79)

»Gora od nas zahteva, da se zavedamo tveganja in svobodne izbire. Pri tem ne smemo precenjevati sposobnosti ekipe, hkrati pa se moramo zavedati, da je naša moč enakovredna nemoči najšibkejšega v skupini. Prav zato je svoboda združena z disciplino.«

Izostrenost, ki jo izzovejo gore (127, 83)

»V temi mora oko, orodje svetlobe, odstopiti od svoje naloge in prepustiti vodenje telesa drugim čutom: tipu in sluhu, ki občutita in prisluhneta zvokom noči. Mrmranju vetra, drsenju snega, ki polzi s seraka, pokanju leda. To je počasno in globoko dihanje Zemlje, ki prenaša spokojnost bivanja, ki nikoli ne umre. Z zaprtimi očmi se prepuščava gori.«

»In prav danes popoldne, ko sva pospravljala šotor in je moje nosnice dosegel tisti značilni vonj, sem se nenadoma spomnila tistega občutka. Kako je to čudno: začutiš vonj in spomin se ti utrne. Nič ni treba brskati po glavi, v trenutku butne na plano, kot bi izbruhnil vulkan.«

O besedah, izrečenih in zamolčanih (117, 86)

»Po tridesetih letih skupnega življenja sem se že naučila poslušati njegov molk in spoštovati pomen najinih skupnih podvigov, ki jih spremlja zelo malo besed.

Najino sodelovanje mi daje pogum in vrača moč, ki me žene naprej tudi takrat, kadar mi je pot naporna. In celo takrat, ko se Roman oddalji in gre naprej sam, meni pa ne preostane drugega, kot da sledim njegovim stopinjam. Ne počutim se zapuščena, saj stopa pred menoj on, ki je sposoben razbirati govorico gore in zaslutiti pot, ki se vzpenja navkreber po najprimernejši smeri. Po najčistejši.

Dva samotneža sva, ki se v paru vzpenjava proti vrhu.«

»Mlahava kot kakšna marioneta se obesim na vrv in potegnejo me na vrh nad strašen previs. Hlastnem za zrakom. Roman me gleda, razočaran zmaje z glavo in zamrmra: »Nisi več takšna kot včasih: nekam lena in šibka si.«

Razprtih ust in izbuljenih oči od izmučenosti ga ne morem niti poslati k vragu.«

Sooblikovanje narave (133)

»Premikam se s težavo in počasi kot kakšen lenivec, vendar sem zadovoljna: kljub izčrpanosti sem tudi tokrat uspela prinesti sem dol vse smeti. Pri seraku na sedem tisoč šeststo metrih sem dala planinskim kavkam preostalo hrano in pospravila vrečo s smetmi v nahrbtnik skupaj s preostalo opremo. Izjemno težek je bil in tu in tam me je zagrabila želja, da bi smeti vrgla dol s stene, vendar sem se zadržala in vztrajala do konca.

Tako tudi tokrat na tej gori nisva pustila svojih sledi. Po prstih sva hodila do vrha, se malce razgledala naokoli in se brez hrupa spet vrnila navzdol.

Veter je izbrisal celo najine sledi.«

***

Na sedem tisoč petsto metrih Nives reče Romanu: »Ne, sestopiva skupaj. Zdaj. Ne pustim te čakati tu.« (48) Začne se Romanova preizkušnja z boleznijo.

***

Celjska Mohorjeva družba je knjigo sredi junija letos predstavila v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Bil sem navzoč na pogovoru, v katerega so bili vpleteni avtorica Nives Meroi, soustvarjalec zgodbe Roman Benet, prevajalka Mateja Gomboc in urednica Alenka Veber.

Nives je povedala, da sta se z Romanom spoznala ob vozlanju. Za poročno darilo sta šla skupaj plezati v Ande. Romanu so odprave všeč, saj mu ni treba kuhati, pospravljati, za vse je poskrbljeno. Z veseljem bi šel na odpravo tudi sam. Oba pa sta se strinjala, da užitek vrha nastopi šele v dolini.

Dogodek, zvest vsebini knjige. Edino, kar je umanjkalo, je bilo branje v živo. V živo, po prostranstvih in dražljajih, ki jih živimo.

Knjiga, ki si jo morate podariti.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VZPOREDNICI, MIMOBEŽNICI

Torek, Avgust 23rd, 2016

Bernadette McDonald:
Iskalci svobode
Ljubljana 2015: Sidarta, 256 strani, ISBN 978-961-6027-79-3, cena: 23,90 €

Alpski bojevniki
Ljubljana 2016: Sidarta, 272 strani, ISBN 978-961-6027-80-9, cena: 24,90 €

Knjigo Iskalci svobode sem kupil, drugo pa brezplačno prejel od založbe.

***

»Ena izmed pomembnejših knjig, napisanih o alpinizmu.« To je bilo prvo, kar sem ob naslovu prebral na platnicah knjige Iskalci svobode, ki je v originalu izšla leta 2011. Ko sem na stojnici v Cankarjevem domu Sidartini Mateji izročal denar, sem si mislil, da gre očitno za knjigo vrste »You must have it!«. Miselni utrinek na drugo žogo pa je bil: »Je alpinistična najpomembnost res lahko vredna zgolj dobrih dvajset evrov?«

Knjigo sem prinesel domov in jo za nekaj mesecev namenoma odložil. Pred njo so v vrsti čakale še številne druge urejene shrambe črk, pa tudi nekateri drugi projekti, ki osmišljajo življenje. Predvsem pa sem čakal sestrski izid slovenske različice z naslovom Alpski bojevniki/Alpine Warriors. Ista avtorica, podobna tematika, vsekakor priložnost za zaporedno/vzporedno branje.

Sem pa knjigo namenoma pustil na vrhu knjižnega kupa, saj je bila naslovnica ves čas dražljiva. Šotorsko prosojno obarvana svetloba. Streha zasilnega bivališča se vzpenja v neznano, v nevidno, v nepredvidljivo himalajsko plezarijo. Oba imata na glavi kapo: Voytekova je ročno spletena, Tadek pa ima verjetno industrijski model, iz katerega se je lahko oblikovala obrazna maska. Puhovki oblivata in hkrati utapljata njuni telesi. V Tadekovih očeh je obviselo vprašanje, ki mu ne razberem vsebine. V Voytekovih pa se zrcali radovednost, ki beži pred nečim, kar je blizu.


Tadek Piotrowski in Voytek Kurtyka v taboru III, 7300 m, v južni steni Lhotseja čakata na izboljšanje vremena med zimsko odpravo 1974. (Fotografija: Bogdan Jankowski/naslovnica knjige)

***

Wanda Rutkiewicz, Jerzy Kukuczka – Jurek in Voytek Kurtyka – Vojtek: tri plezalska imena, troje življenj, trojstvo vzporednih poti, ki so vodile na vrh. Ljudi, ki imajo podobno zastavljeno življenje bodisi v domačih bodisi tujih gorah, ni malo. Številni so, ki preskušajo sebe v gorah v različnih življenjskih obdobjih in izpolnitvi različnih motivov. Zakaj nekatera imena izstopijo iz alpinističnega plemena, kaj jih dela enkratne v njihovi posebnosti?

Avtorica je najprej poskrbela za njihovo skupinsko izstopno žarišče, ki naj bi izviralo iz usedlin države, v kateri so se rodili. Poljska. Država trdega socializma in zapletenega drugosvetovnega dogajanja, ki je krojilo usodo ljudi, ki živijo na tem delu planeta. Ko se oziramo nazaj (nekateri prej, drugi kasneje), se zavemo, kaj vse nas oblikuje. Tudi politični sistem, tudi vrednote izobraževanja, tudi delo cerkve, ki je pogosto prva hierarhična institucija, ki jo zaznamo. Predvsem pa mi sami, v skladu s skrivnostnim nizom odločitev, ki so v kolektivnem svetu vedno drzne, neubogljive, drugačne. Za slovenskega bralca je zato avtoričin uvid v poljske razmere prepovršen, preveč poenostavljen in zato patetičen. Če vemo, da je slovenska različica prevod, ne pa priredba originala, potem to ni očitek, ampak zgolj mimobežni utrinek mojega razumevanja prebranega.

V postavljenem (političnem, organizacijskem) okviru pa živimo ljudje.

Dva med nami –Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki – sta 17. februarja 1980 dosegla vrh Everesta. Šlo je za prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Deset mesecev prej smo na njem prvič stali Slovenci, ki smo s Kunaverjevimi idejami in Škarjevo prodornostjo lovili vlak, pa tudi zimo. Ta v enem primeru še vedno ostaja izziv, saj so se letos konec februarja Simone Moro, Alex Txikon in Ali Sadpara povzpeli na Nanga Parbat (8125 m). Osemindvajset let in 31 poskusov je bilo potrebnih za zimski vzpon na Golo goro, od štirinajstih osemtisočakov pa pozimi ostaja nepreplezan samo še K2.

Vsekakor je knjiga Iskalci svobode ena tistih, ki jo preberemo na dušek in katere naslov je treba jemati dobesedno. Ob koncu branja ne zazeva nobena, še tako drobna bralska praznina, temveč v misli privulkanijo vprašanja, primerjave in razmisleki. O alpinizmu, o slovenskem alpinizmu, o ljudeh (»zwierz«, zver, žival). Gre za generacijsko knjigo o dejanjih ljudi, ki niso imeli vzglednega duplikata.

Knjigo, ki je prejela številne mednarodne nagrade za gorniško literaturo, sta slovenskim bralcem približala prevajalec Mire Steinbuch (njegovo ime umanjka na naslovnici) in urednica Ines Božič Skok.

***

Knjige Alpski bojevniki mi k sreči ni bilo treba brati dobesedno. Avtoričin slog ostaja enak, njena fascinacija z lastno zamislijo o poteku gazi in Poti, ki naj bi utrla pot njeni knjigi, pa ji jemlje dobršno mero sproščene, neobremenjene berljivosti. Če bi avtorico vprašal – pa je nisem, da ne bo pomote – na primer, kateri zgodovinski poudarek skuša osvetliti v slovenski alpinistični zgodbi, ne dvomim, da bi dobil takle odgovor: »O dvomu, izgubi, antijunakih, o tistih, ki iščejo odgovore, a jih ne najdejo, toda vseeno preživijo, ker imajo prav oni največji smisel za preživetje.« Razumete? Ni se težko vživeti v njene misli, v njen namen, ki pa me ne prepriča.

Ne verjemem namreč, da bi Pot Nejca Zaplotnika res delovala tako inspirativno, tako potisno, tako naspidirano, da bi brez nje slovenski (vrhunski) alpinizem še danes bil brez vsega, kar je imel in kar ima povedati. Da ne bo pomote: o razsvetljeni vlogi Nejčeve poti pa sem na široko spraševal prvo generacijo himalajcev in dobil zmuzljive, a prisrčne odgovore. Če povzamem, potem bi duha odgovorov ujel nekako takole: slovenska skromnost in kanadski/ameriški holivudski imperializem, da ne gresta vštric. Nikakor.

Zdaj vem, da moram tudi na primer pri mojih gostih gorniških večerov mejl zamenjati za osebni pripravljalni obisk. Nujno moram prej pogledati knjižne police svojih gostov, jih povprašati, kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade, in jih šele nato opisati zelo iskreno in osebno ter v kasnejšem pogovoru s pronicljivimi vprašanji ujeti njihove značaje. Bom poizkusil, mogoče je to čarobna formula za rešitev zaprašene pogovorne dolgočasnosti?


Zoran Bešlin se počasi vzpenja po vršnem grebenu proti vrhu Makaluja. (Fotografija: Janez Dovžan/naslovnica knjige)

Naj se vrnem h knjigi: besedilo nedvomno govori o tem, kako so slovenski vrhunski alpinisti hkrati ljubili in sovražili, govori o njihovi samoti in samotnosti, govori o znanju, kako fizično in duhovno bolečino oviti v skrivnost uspeha. Dovolj natančno, kronološko sledi izkušnji, njihovemu (različnemu?) načinu odkrivanja te skrivnosti, in, zakaj ne, za marsikoga tudi njenemu izogibanju. Prav nenehno soočanje ljubezni in smrti je resnična energija življenja, njegova sol in sladkor.

Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Tomo Česen, Marko Prezelj, Silvo Karo in Andrej Štremfelj so osrednje figure pripovedi. Prvi trije svoje gorniške knjige že imajo. Ostali svoje lastne, osebnoizpovedne navdušujoče pripovedi še oblikujejo (vsaj upam, da je tako). Morda tudi zato, ker so še vsi aktivni v gorah, v vseh še gori strast ali – kot je na več mestih napisala Bernadette McDonald – obsedenost.

Knjiga Alpski bojevniki nam pokaže ogledalo: da lepih stvari kratko malo ne znamo vračati, da imamo s tem številni težave in da mnogi s tega sveta odidemo, ne da bi razumeli ta del sebe. Čarobnost življenja mora priti od znotraj. Od družbenega sistema, v katerem živimo, od družine, v katero se rodimo, od dejanja, v katero vlagamo sebe. In od knjig, ki jih beremo.

Samo to? Samo to!

V odličnem prevodu Gorazda Pipenbaherja (njegovega imena ni na platnici knjige) ter v 200 podobah barvnih in črno-belih fotografij bo knjiga nedvomno potešila tuje bralstvo (verjetno podobno, kot je bila meni všeč poljska epopeja). Zlasti tistim, ki ne poznajo enciklopedične angleške različice Slovencev v Himalaji (2013) ali slovensko-angleške knjige Slovensko planinstvo (2011, 2015), ki je bila izdana ob 120. obletnici SPD/PZS z namenom, da zlasti tujo znanstveno, strokovno in splošno gorniško javnost vpelje v slovensko zgodbo, ki se dotika tudi svetovnih razsežnosti.

Knjiga, ki ne pusti nobenega, predvsem pa ne dražečega nemira.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PODNEBJE, KI GA NOČE BITI …

Sobota, Avgust 13th, 2016

Naomi Klein:
To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju

Ljubljana 2015: Mladinska knjiga, prevod: Polona Martelj, 666 strani, ISBN 978-961-01-3760-3, cena: 37,96 €

Knjigo sem si izposodil v knjižnici.

***

Očitno se je marsikaj zarotilo proti kapitalizmu (ali samo proti neoliberalizmu?). Celo podnebje. Tematika podnebnih sprememb je kot nalašč ustvarjena za t. i. neodvisno, raziskovalno pisanje, saj je v izhodišče postavljena dilema: ali sedimo pri mizi ali pa smo na jedilniku. Meni se – že od geografsko-študentskih let dalje – zdi, da smo vsi skupaj na meniju. Včasih kot glavna jed, včasih se najdemo med sladicami. Vedno pa tudi med ostanki (»i onako bi svinjama bacali.«).

Seveda pa je v to=podnebne spremembe treba verjeti. Brez tega – še zlasti pa ne v Sloveniji (in v tem smo zelo podobni ZDA) – ne gre. Žal.


Kaj je o podnebnih spremembah 6. 11. 2012 rekel Donald Trump.

Obsežna knjiga*, ki je izšla leta 2014, v odličnem slovenskem prevodu pa jeseni 2015, je razdeljena na tri glavne dele: Slabo izbran trenutek, Praznoverje in Začeti kljub vsemu, sledita pa še Epilog in obsežne Opombe. Kleinova opiše zgodovino zavedanja problematike podnebnih sprememb, vse od njene prve omembe. (Šel sem brati tudi originalni vir, dostopen na spletu. Če se ne motim, mi je o njem leta 2003 pravil že argentinsko/slovenski glaciolog Peter Skvarča.) V drugem delu našteje (vsa) dosedanja neustrezna iskanja rešitev, v zadnjem pa predstavi predloge rešitev.

Knjiga To vse spremeni v enaki meri kot o podnebnih spremembah govori tudi o psihologiji zanikanja. Zdi se, da tovrstno obnašanje postaja prevladujoči trend – v družini, v službi, v prostočasnem društvenem udejstvovanju …

Naomi Klein (1970), »četudi marsikje kultna zvezda«, kot osrednjega akterja zgodbe postavlja kapitalizem, ki ga utelešajo multinacionalke, ne pa množic, ki ga podpiramo, ko uživamo njegove privilegije. Njeno – s številnimi in kar se mene tiče prepričljivimi argumenti podprto – delo ostaja v okvirih utemeljene in simpatično zgovorne kritike, ki pa ves čas, stalno in neprekinjeno meri le v eno tarčo.

Ne jemlješ in jemlješ in jemlješ. In ne porabljaš, porabljaš in porabljaš. Vzameš to, kar potrebuješ, nato pa vrneš v zemljo. Tako preprosto je to. A res?

Naomi Klein je bojno knjigo spremenila v svetovni atlas zgodb iz različnih pokrajin, različnih družbenih sistemov ter različnih skupin ljudi, ki se vsi borijo proti nekomu na svoj lasten način. Zgodbe o brezobzirnem nakupovanju zemljišč – virov pitne vode, o krinkah z vlaganjem v zeleno tehnologijo visoko tehnoloških podjetij ter navidezno drznih posameznikov, o čudaško spornem trgovanju z emisijami ter absurdnih domislicah reševanja nakopičenih težav z geoinženiringom so … Poučne? Zgovorne? Navdihujoče?

Morda bi si celo upal trditi, da so optimistične. Ja, knjiga To vse spremeni je optimistična, saj kaže uresničljive (stran)poti vrenja, ki ga sicer še ne vidimo v celoti, vendar bo nedvomno obrnilo tok svetovne zgodovine. Ali bo tempo narekovala narava, ali človek, ta trenutek še ni jasno. Niti ni pomembno. Jasno pa je, da se je treba boriti. Treba se je učiti in treba se je prilagajati.

Slovenski predgovor h knjigi je napisal dr. Luka Omladič, ki bi v Platonovi vladi zasedal položaj ministra za okolje. Slovenski prispevek se vrti okrog gospodarske rasti in dobička. Vse skupaj pa je v domačijski senci TEŠ6, ki bi – 2° C navkljub – koristila tudi Triglavskemu ledeniku.

Kar ne morem verjeti, da je minilo že več kot dvajset let, od kar je izšla Umanoterina knjiga Agenda 21 za Slovenijo (1995). Da, gre za isto zgodbo, povedano na drug način. S tem, da je minilo dvajset let, v katerih smo vsi skupaj naredili premalo.

Skrajni čas za uvid in akcijo.

***

* Knjiga ima 666 strani. Zgolj slučaj? Število 666 je ime zveri s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki se dviga iz morja. (Razodetje 13:1, 17, 18) Ta zver predstavlja svetovni politični sistem, ki vlada »vsakemu rodu, ljudstvu, jeziku in narodu«. (Razodetje 13:7) Ime 666 se nanaša na politični sistem, ki v Božjih očeh velja za pravo polomijo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RECENZIRANA PLANINA

Sobota, Februar 13th, 2016

Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim s pisnim sporočilom obvestil javnost, da so postali člani mednarodnega partnerstva Satoyama pubude – IPSI (International partnership for the Satoyama initiative), »ki spodbuja družbo, da bi si prizadevala za sožitje z naravo«.

Satoyama je japonski termin, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, »ki so se v preteklosti izoblikovali v interakciji med ljudmi in naravo ter ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo.«

Novembra 2015 so na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU kot prvi slovenski primer v register Satoyama dediščine vpisali visokogorsko kulturno pokrajino Velike planine.


Eno turistično najbolj obiskanih območij Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zapis, ki je sicer objavljen v angleškem jeziku pod naslovom The Common Mountain Pastures in The Velika Planina Plateau, kritično dopolnjujem v maternem jeziku.


Majhno je lepo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»The Velika planina Plateau is located close to the town of Kamnik in the heart of the Kamnik Alps. It consists of three herdsmen’s settlements. The settlements are surrounded by common pastures that are located at an elevation of about 1,550 m above sea level.«

Velikoplaninska planota (»The Velika planina Plateau«) je vsekakor del Kamniško-Savinjskih Alp (Kamnik-Savinja Alps) in ne (samo) Kamniških Alp (»Kamnik Alps«). Odmevnejših, strokovno argumentiranih razprav na razločevalno temo Kamniških, Savinjskih, Kamniško ali Savinjskih Alp ni že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato ni nobene potrebe za pogrevanje mrzle juhe. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.


Velikoplaninska planota. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da je savinjskost v primeru Velikoplaninske planote še posebej pomembna, se zavemo ob spoznanju, da je naravna meja med kamniškimi in gornjegrajskimi planinami stoletja tekla po razvodju Kamniške Bistrice. Zaznamovana je bila z mejniki zaradi stalnih prepirov med podložniki obeh gospostev (mejo so dokumentirano potrdili leta 1499). Na povezanost prostora opozarja tudi srednjeveška pastirska keramika (sklede in latvice), saj ta po ugotovitvah Cevca in Železnikarjeve (Lončene posode pastirjev, 2000) izvira tako iz Kamnika, kot tudi iz Zadrečke doline.

Spomnimo, da čez preval Kranjskega Raka in vzhodna pobočja Velikoplaninske planote teče stara avstrijska deželna meja med Štajersko in Kranjsko (dediščina zemljepisnih imen je zato zelo nazorna). Na savinjski problem je pred leti naletela tudi Občina Kamnik, ki je ob nameravani rešitvi prometne problematike in umirjanja prometa nenadoma ugotovila, da cesta s Kranjskega Raka na Rakove ravni poteka tudi po ozemlju sosednje (savinjske) občine Luče …


Veliki stan. Velika Planina. Velika planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Torej vsaj sedem planin in ne zgolj tri. (O tem več v slovarskem članku o Veliki planini v Enciklopediji o Alpah (Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 2006, 747.).)

Problematična je tudi navedba višine, saj ta približno drži zgolj za centroide razmeščenih pastirskih naselij, ne pa tudi za pripadajoče pašne površine, brez katerih ni planin (akademik dr. Vrišer je to označeval za pašni kontinuum). Bolj stvarna je zato navedba o višinskem pasu od 1200 m do 1668 m, ki sovpada tudi z biogeografsko tipizacijo sredogorskega ali montanskega pasu, zlasti z njegovim vrhnjim delom, to je zgornjesredogorskim pasom (tega običajno umeščamo v višino 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, s prevlado bukovega in iglastega gozda).

Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini.


Brez gozda ne bi bilo nič. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Measuring 557 ha, The Velika planina Plateau represents the largest Slovenian mountain pasture, where more than 300 head of cattle can graze.«

Številke, omenjene v besedilu, se nanašajo zgolj na Veliko planino in ne na Velikoplaninsko planoto v celoti. Ta namreč meri približno 1070 ha: Velika planina (okoli 557 ha), Mala planina (ta naj bi bila na sliki št. 6, vendar gre za Gojško planino) skupaj s planino Kisovec (okoli 203 ha), Gojška planina skupaj z Marjaninimi njivami (okoli 220 ha), planina Dol (okoli 50 ha) in planina Konjščica (okoli 40 ha).

Zato je tudi podatek o 300 glavah živine zavajajoč. Toliko se je pase na Veliki planini v sodobnosti, nekoč – kar kaže na velik razvojni, proizvodni in ekološki potencial Velikoplaninskega območja – pa se je paslo še precej, precej več. Po znanih podatkih iz leta 1830 se je na vseh Velikoplaninskih pašnikih paslo kar 3325 glav: 182 konj, 1507 glav živine, 1136 ovac, 500 prašičev. Leta 1875 so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev.


Je tudi njim vseeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Po Registru deležnih pravic iz leta 1908, ki določa »gospodarske in užitne pravice« na skupnem svetu, se po oceni takratnih izvedencev »za agrarne operacije« lahko v 51 pašnih dneh prepase na Veliki planini 1030 glav govedi.

V letu 2015 beležimo zaskrbljujoč podatek, saj je število pastirjev (pri čemer so z moškim imenom tradicionalno poimenovane tudi pastirice) prvič (?) padlo pod polovico skupnega števila pašnih upravičencev (69).

»… it was finally decided in 1910 to split the mountain into three units (the Velika planina (literary Big pasture), Mala planina (literary Little pasture), and planina Gozd (literary meaning the Forest pasture) and set up borders between them.«

Planina Gozd na območju Velike planine ne obstaja. Obstaja pa Gojška planina, ki pa se res imenuje po lastnikih, ki prihajajo iz naselja Gozd (783 m) v občini Kamnik. Razmejitev med planinami je določilo višje deželno sodišče v Gradcu 30. 9. 1913.


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The 1950s saw the development of tourism on the Big Pasture Plateau and therefore Kopač prepared a spatial arrangement and plan for tourist huts that are derived from herdsmen’s huts in line with efforts to preserve the typical cultural landscape.«

V petdesetih letih 20. stoletja je bil Vlasto Kopač žal deležen posebne skrbi nove, komunistične države: 2. oktobra 1947 je bil aretiran, na Dachauskih procesih leta 1948 obsojen na smrt, leta 1952 pa pogojno izpuščen iz zapora.

Časovni potek Kopačevega delovanja najbolje pokažejo njegova gradiva ali gradiva, pri katerih je aktivno, soavtorsko sodeloval:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1965.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.


Urbano v ruralnem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zlasti pomembno je leto 1965, saj je bila v takratnem Uradnem listu SRS (št. 7, 25. 2. 1965, strani 113-115) objavljena Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, ki jo je podpisal takratni republiški minister – republiški sekretar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve Ermin Kržičnik, napisal pa Vlasto Kopač. Tako je bila Velika planina pred 51 leti zavarovana (in je še vedno!), vendar to pravno podlago v upravnih postopkih (izdaja soglasij, mnenj …) sedaj uporablja le Zavod RS za kulturno dediščino, ne pa tudi druge (prostorske) institucije.

Velja izpostaviti, da je Vlastovo analitično in načrtovalsko delo nadaljevala in (upam si reči) celo presegla njegova hči Mojca, sicer krajinska arhitektka. Leta 1991 je na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila elaborat Velika planina: Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Kdor ga je ali kdor ga bo držal v roki, se bo hitro zavedal, da v rokah drži nič manj kot Geografski atlas Velike planine!


Prašič: 0,25 glave velike živine. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The most famous dairy product is the hard cheese called »Trnič«, also known as a symbol of love.«

Z zapisanim se je zelo težko strinjati. Tako po količini kot po priljubljenosti je daleč na prvem mestu preprosto (kislo) mleko, ki se ga na planini tudi največ proda in predstavlja tudi največji del prihodka v poletnih dneh. (Kislo) mleko razveseljuje obiskovalce od blizu in daleč in s tem ni nič narobe.

Trnič, »skoraj izgubljena dediščina«, za dobro dlan velik hlebček trdega, močno soljenega kislega sira, je v povezavi s pisavami v zadnjih letih prešel iz etnografske v vsakdanjo, tržno rabo. Če je imel nekoč predvsem votivno, zaobljubno, simbolno vrednost, saj so trniče pastirji prinesli v dar svojim izvoljenkam, pa je v sedanjosti trnič postal predvsem parmezan, kar pa v preteklosti nikoli ni bil. Tako smo iz skoraj izgubljene dediščine prešli v zagotovo najdeno modernost.


Dvojina! Vedno v paru, ne gre drugače. (Fotografija: Borut Peršolja)

»A possible source of disagreement in the future may be various prohibitions and limitations connected with the potential protection of the area as part of the Kamnik-Savinja Alps regional park.«

Hm. Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega 9. 7. 2009. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik pripravila novodobni kmečki upor in dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park.

To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo do te mere, da ni niti omenjen v nastajajočem prostorskem načrtu občine Kamnik …


Kje se konča planina? (Fotografija: Borut Peršolja)

Že prej pa so (verjetno isti?) lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto tudi iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Ne gre torej za možni vir nesoglasja, temveč za stalno prisotno nezaupanje, ki pa ima svoj začetek v postopku denacionalizacije srenjskih, planinskih površin s strani Občine Kamnik za potrebe smučišča Velika planina. Bilo je več poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Tako se je maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala s prostorom Velike, Male in Gojške planine, izvajala planinske in turistične dejavnosti ter vzdrževala poti, a do ustanovitve zaradi nasprotovanja župana Občine Kamnik (!) ni prišlo.


Koncept skupnega dobrega je ves čas na preizkušnji. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Satoyamo območje Velike planine dobro poznam. Iz različnih razlogov mi je območje pri srcu, imam ga celo rad. Zato zelo težko zapišem, a vendarle mislim, da je v slovenskih Alpah več drugih območij, ki so dejansko primerna in ustrezna za vpis v ta svetovni/japonski register. Težko mi gre z jezika, a Velika planina se mi ne zdi najboljši, niti ne prav idealen primer.

Funkcijska povezanost med »nekoč in danes«, med »pokrajino in družbo«, vpetost v notranje razvojne vire po načelu trajnosti in hkrati iskanje kakovostnih rešitev za prihodnost (saj to je bistvo trajnosti), precej bolj izkazujejo Solčavsko ali Bohinj, tudi Tolminsko in verjetno Jezersko. Tam je bilo in je še vedno vložene precej več prvinske energije v ohranjanje aktivnosti živeti z naravo, v ohranjanje poselitve in tako v ohranjanje kulturne pokrajine. V omenjenih območjih je sedanje stanje dejansko rezultat številnih, če že ne vseh dejavnosti in ne le politično zastavljen cilj. Prav slednje se danes dogaja povsod tam, kjer so se tako ali drugače usmerili zgolj v (gorski, ne pa tudi gorniški) turizem.


Obnova miru, pred poletnim navalom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OMO. ALI VENDARLE OMB?

Sreda, Februar 3rd, 2016

Do 25. marca 2016 je v galeriji AS na Dunajski cesti 63 v Ljubljani na ogled fotografska razstava Izginjajoča ljudstva reke Omo avtorjev Arneja Hodaliča in Katje Bidovec. Kot sta zapisala, širše zastavljeni »fotografski projekt Pristine Ethiopia (Neokrnjena Etiopija) predstavlja etnične skupine in ljudstva, ki živijo na vzhodnem in zahodnem bregu reke Omo ter v bližini jezera Turkana.« Fotografije so bile posnete pozimi leta 2015 na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred stoletji.

Ni težko ugotoviti, da je reka Omo, v tej eni najsiromašnejših držav sveta, žila, ki določa praktično vse. Vzdolž njenega 760 km dolgega toka (Sava na primer je dolga okrog 950 km) se odvija življenje, ki je oblikovalo najzgodnejše zgodovinske plasti človeštva. S priprave na izpit Geografija Afrike se spomnim oznake, da je ta del južne Etiopije celo za afriške razmere odročen. Priznam, da si tega ne znam najbolje predstavljati …

***

Res sta me presenetila z velikostjo razstavljenih portretov. Mega! Zdaj mi je bolj jasno, čemu služijo ogledala, ki povečajo resničnost v lepih in manj lepih pogledih. V galerijskih prostorih sem bil popolnoma sam (čas takoj po koncu službe), zatopljen v portrete zanimivih ljudi, njihovo okrasje, oblačila, mišičaste roke, vprašujoče poglede, v ozadju pa so zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami. Vsekakor se svetova nista ujemala, nista se pa niti izključevala …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Občutek samosti te vedno izostri, včasih celo do te mere, da se res zliješ z okoljem. Ta občutek poznam iz hribov, tudi iz nekaterih potovanjskih utrinkov, in ga redko doživim v zaprtih prostorih. No, ob ogledu razstave zibelke življenja sem se mu zelo približal.

Nori barvni kontrasti ogrlic, naramnic, stvari, ki jih tako ali drugače ponosni portretiranci držijo v roki in ki določajo njih same. (Če ne bi izkusil, kako težko je danes najti predmet na primer pokojnega očeta naroda za razstavo … Obdani smo z nepreštevno velikim številom predmetov, vendar se z nobenim ne zlijemo. Še eno od sodobnih protislovij, ki kaže, kako daleč smo od lastnih korenin.)

Sem na enem od portretov kot ogrlični okrasek res videl kovinski pašček za uro?


(Fotografija: Borut Peršolja)

Nehote se ti ob ogledovanju ostrih, črnopoltih ljudi postavlja vprašanje, zakaj potovati. Zato, da gledaš? Zato, da vidiš? Zato, da veš? Zato, da plačaš portret ali zato, da podariš kemični svinčnik? Je bolje potovati zgolj s fotografijo in besedo, ki odstirata zgolj tiste plasti, ki so zanimive in zato lepe? Ali pa je vendarle treba potovati v živo, zato, da doživetja pronicajo v nas scela in v celoti? Ni enostavnega odgovora, ni enostavne poti in tudi ni namen ljudstev ob reki Omo, da bi odgovarjali na ta vprašanja.

***

Se mi pa zdi, da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči. Hotel sem videti sijaj polti, brazde obraznih črt, brazgotine na telesih, pa ni šlo … Ah, ti naši kao galerijski prostori, ki so samo zato, da so …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Verjamem, da sta Arne (bili smo sotrudniki pri Slovenskih gorah) in Katja (skupaj sva lepšala politično sliko) dobila vrsto odzivov in da jima bodo nekateri tudi pomagali k nadaljnjemu delu (vsaj po zapisih v knjigi vtisih sodeč). Vsekakor se veselim naslednjih njunih sodelovanj, pa tudi Katjinega samostojnega dela.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark