Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

RECENZIRANA PLANINA

Sobota, Februar 13th, 2016

Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim s pisnim sporočilom obvestil javnost, da so postali člani mednarodnega partnerstva Satoyama pubude – IPSI (International partnership for the Satoyama initiative), »ki spodbuja družbo, da bi si prizadevala za sožitje z naravo«.

Satoyama je japonski termin, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, »ki so se v preteklosti izoblikovali v interakciji med ljudmi in naravo ter ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo.«

Novembra 2015 so na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU kot prvi slovenski primer v register Satoyama dediščine vpisali visokogorsko kulturno pokrajino Velike planine.


Eno turistično najbolj obiskanih območij Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zapis, ki je sicer objavljen v angleškem jeziku pod naslovom The Common Mountain Pastures in The Velika Planina Plateau, kritično dopolnjujem v maternem jeziku.


Majhno je lepo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»The Velika planina Plateau is located close to the town of Kamnik in the heart of the Kamnik Alps. It consists of three herdsmen’s settlements. The settlements are surrounded by common pastures that are located at an elevation of about 1,550 m above sea level.«

Velikoplaninska planota (»The Velika planina Plateau«) je vsekakor del Kamniško-Savinjskih Alp (Kamnik-Savinja Alps) in ne (samo) Kamniških Alp (»Kamnik Alps«). Odmevnejših, strokovno argumentiranih razprav na razločevalno temo Kamniških, Savinjskih, Kamniško ali Savinjskih Alp ni že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato ni nobene potrebe za pogrevanje mrzle juhe. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.


Velikoplaninska planota. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da je savinjskost v primeru Velikoplaninske planote še posebej pomembna, se zavemo ob spoznanju, da je naravna meja med kamniškimi in gornjegrajskimi planinami stoletja tekla po razvodju Kamniške Bistrice. Zaznamovana je bila z mejniki zaradi stalnih prepirov med podložniki obeh gospostev (mejo so dokumentirano potrdili leta 1499). Na povezanost prostora opozarja tudi srednjeveška pastirska keramika (sklede in latvice), saj ta po ugotovitvah Cevca in Železnikarjeve (Lončene posode pastirjev, 2000) izvira tako iz Kamnika, kot tudi iz Zadrečke doline.

Spomnimo, da čez preval Kranjskega Raka in vzhodna pobočja Velikoplaninske planote teče stara avstrijska deželna meja med Štajersko in Kranjsko (dediščina zemljepisnih imen je zato zelo nazorna). Na savinjski problem je pred leti naletela tudi Občina Kamnik, ki je ob nameravani rešitvi prometne problematike in umirjanja prometa nenadoma ugotovila, da cesta s Kranjskega Raka na Rakove ravni poteka tudi po ozemlju sosednje (savinjske) občine Luče …


Veliki stan. Velika Planina. Velika planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Torej vsaj sedem planin in ne zgolj tri. (O tem več v slovarskem članku o Veliki planini v Enciklopediji o Alpah (Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 2006, 747.).)

Problematična je tudi navedba višine, saj ta približno drži zgolj za centroide razmeščenih pastirskih naselij, ne pa tudi za pripadajoče pašne površine, brez katerih ni planin (akademik dr. Vrišer je to označeval za pašni kontinuum). Bolj stvarna je zato navedba o višinskem pasu od 1200 m do 1668 m, ki sovpada tudi z biogeografsko tipizacijo sredogorskega ali montanskega pasu, zlasti z njegovim vrhnjim delom, to je zgornjesredogorskim pasom (tega običajno umeščamo v višino 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, s prevlado bukovega in iglastega gozda).

Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini.


Brez gozda ne bi bilo nič. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Measuring 557 ha, The Velika planina Plateau represents the largest Slovenian mountain pasture, where more than 300 head of cattle can graze.«

Številke, omenjene v besedilu, se nanašajo zgolj na Veliko planino in ne na Velikoplaninsko planoto v celoti. Ta namreč meri približno 1070 ha: Velika planina (okoli 557 ha), Mala planina (ta naj bi bila na sliki št. 6, vendar gre za Gojško planino) skupaj s planino Kisovec (okoli 203 ha), Gojška planina skupaj z Marjaninimi njivami (okoli 220 ha), planina Dol (okoli 50 ha) in planina Konjščica (okoli 40 ha).

Zato je tudi podatek o 300 glavah živine zavajajoč. Toliko se je pase na Veliki planini v sodobnosti, nekoč – kar kaže na velik razvojni, proizvodni in ekološki potencial Velikoplaninskega območja – pa se je paslo še precej, precej več. Po znanih podatkih iz leta 1830 se je na vseh Velikoplaninskih pašnikih paslo kar 3325 glav: 182 konj, 1507 glav živine, 1136 ovac, 500 prašičev. Leta 1875 so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev.


Je tudi njim vseeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Po Registru deležnih pravic iz leta 1908, ki določa »gospodarske in užitne pravice« na skupnem svetu, se po oceni takratnih izvedencev »za agrarne operacije« lahko v 51 pašnih dneh prepase na Veliki planini 1030 glav govedi.

V letu 2015 beležimo zaskrbljujoč podatek, saj je število pastirjev (pri čemer so z moškim imenom tradicionalno poimenovane tudi pastirice) prvič (?) padlo pod polovico skupnega števila pašnih upravičencev (69).

»… it was finally decided in 1910 to split the mountain into three units (the Velika planina (literary Big pasture), Mala planina (literary Little pasture), and planina Gozd (literary meaning the Forest pasture) and set up borders between them.«

Planina Gozd na območju Velike planine ne obstaja. Obstaja pa Gojška planina, ki pa se res imenuje po lastnikih, ki prihajajo iz naselja Gozd (783 m) v občini Kamnik. Razmejitev med planinami je določilo višje deželno sodišče v Gradcu 30. 9. 1913.


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The 1950s saw the development of tourism on the Big Pasture Plateau and therefore Kopač prepared a spatial arrangement and plan for tourist huts that are derived from herdsmen’s huts in line with efforts to preserve the typical cultural landscape.«

V petdesetih letih 20. stoletja je bil Vlasto Kopač žal deležen posebne skrbi nove, komunistične države: 2. oktobra 1947 je bil aretiran, na Dachauskih procesih leta 1948 obsojen na smrt, leta 1952 pa pogojno izpuščen iz zapora.

Časovni potek Kopačevega delovanja najbolje pokažejo njegova gradiva ali gradiva, pri katerih je aktivno, soavtorsko sodeloval:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1965.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.


Urbano v ruralnem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zlasti pomembno je leto 1965, saj je bila v takratnem Uradnem listu SRS (št. 7, 25. 2. 1965, strani 113-115) objavljena Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, ki jo je podpisal takratni republiški minister – republiški sekretar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve Ermin Kržičnik, napisal pa Vlasto Kopač. Tako je bila Velika planina pred 51 leti zavarovana (in je še vedno!), vendar to pravno podlago v upravnih postopkih (izdaja soglasij, mnenj …) sedaj uporablja le Zavod RS za kulturno dediščino, ne pa tudi druge (prostorske) institucije.

Velja izpostaviti, da je Vlastovo analitično in načrtovalsko delo nadaljevala in (upam si reči) celo presegla njegova hči Mojca, sicer krajinska arhitektka. Leta 1991 je na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila elaborat Velika planina: Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Kdor ga je ali kdor ga bo držal v roki, se bo hitro zavedal, da v rokah drži nič manj kot Geografski atlas Velike planine!


Prašič: 0,25 glave velike živine. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The most famous dairy product is the hard cheese called »Trnič«, also known as a symbol of love.«

Z zapisanim se je zelo težko strinjati. Tako po količini kot po priljubljenosti je daleč na prvem mestu preprosto (kislo) mleko, ki se ga na planini tudi največ proda in predstavlja tudi največji del prihodka v poletnih dneh. (Kislo) mleko razveseljuje obiskovalce od blizu in daleč in s tem ni nič narobe.

Trnič, »skoraj izgubljena dediščina«, za dobro dlan velik hlebček trdega, močno soljenega kislega sira, je v povezavi s pisavami v zadnjih letih prešel iz etnografske v vsakdanjo, tržno rabo. Če je imel nekoč predvsem votivno, zaobljubno, simbolno vrednost, saj so trniče pastirji prinesli v dar svojim izvoljenkam, pa je v sedanjosti trnič postal predvsem parmezan, kar pa v preteklosti nikoli ni bil. Tako smo iz skoraj izgubljene dediščine prešli v zagotovo najdeno modernost.


Dvojina! Vedno v paru, ne gre drugače. (Fotografija: Borut Peršolja)

»A possible source of disagreement in the future may be various prohibitions and limitations connected with the potential protection of the area as part of the Kamnik-Savinja Alps regional park.«

Hm. Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega 9. 7. 2009. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik pripravila novodobni kmečki upor in dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park.

To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo do te mere, da ni niti omenjen v nastajajočem prostorskem načrtu občine Kamnik …


Kje se konča planina? (Fotografija: Borut Peršolja)

Že prej pa so (verjetno isti?) lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto tudi iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Ne gre torej za možni vir nesoglasja, temveč za stalno prisotno nezaupanje, ki pa ima svoj začetek v postopku denacionalizacije srenjskih, planinskih površin s strani Občine Kamnik za potrebe smučišča Velika planina. Bilo je več poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Tako se je maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala s prostorom Velike, Male in Gojške planine, izvajala planinske in turistične dejavnosti ter vzdrževala poti, a do ustanovitve zaradi nasprotovanja župana Občine Kamnik (!) ni prišlo.


Koncept skupnega dobrega je ves čas na preizkušnji. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Satoyamo območje Velike planine dobro poznam. Iz različnih razlogov mi je območje pri srcu, imam ga celo rad. Zato zelo težko zapišem, a vendarle mislim, da je v slovenskih Alpah več drugih območij, ki so dejansko primerna in ustrezna za vpis v ta svetovni/japonski register. Težko mi gre z jezika, a Velika planina se mi ne zdi najboljši, niti ne prav idealen primer.

Funkcijska povezanost med »nekoč in danes«, med »pokrajino in družbo«, vpetost v notranje razvojne vire po načelu trajnosti in hkrati iskanje kakovostnih rešitev za prihodnost (saj to je bistvo trajnosti), precej bolj izkazujejo Solčavsko ali Bohinj, tudi Tolminsko in verjetno Jezersko. Tam je bilo in je še vedno vložene precej več prvinske energije v ohranjanje aktivnosti živeti z naravo, v ohranjanje poselitve in tako v ohranjanje kulturne pokrajine. V omenjenih območjih je sedanje stanje dejansko rezultat številnih, če že ne vseh dejavnosti in ne le politično zastavljen cilj. Prav slednje se danes dogaja povsod tam, kjer so se tako ali drugače usmerili zgolj v (gorski, ne pa tudi gorniški) turizem.


Obnova miru, pred poletnim navalom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OMO. ALI VENDARLE OMB?

Sreda, Februar 3rd, 2016

Do 25. marca 2016 je v galeriji AS na Dunajski cesti 63 v Ljubljani na ogled fotografska razstava Izginjajoča ljudstva reke Omo avtorjev Arneja Hodaliča in Katje Bidovec. Kot sta zapisala, širše zastavljeni »fotografski projekt Pristine Ethiopia (Neokrnjena Etiopija) predstavlja etnične skupine in ljudstva, ki živijo na vzhodnem in zahodnem bregu reke Omo ter v bližini jezera Turkana.« Fotografije so bile posnete pozimi leta 2015 na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred stoletji.

Ni težko ugotoviti, da je reka Omo, v tej eni najsiromašnejših držav sveta, žila, ki določa praktično vse. Vzdolž njenega 760 km dolgega toka (Sava na primer je dolga okrog 950 km) se odvija življenje, ki je oblikovalo najzgodnejše zgodovinske plasti človeštva. S priprave na izpit Geografija Afrike se spomnim oznake, da je ta del južne Etiopije celo za afriške razmere odročen. Priznam, da si tega ne znam najbolje predstavljati …

***

Res sta me presenetila z velikostjo razstavljenih portretov. Mega! Zdaj mi je bolj jasno, čemu služijo ogledala, ki povečajo resničnost v lepih in manj lepih pogledih. V galerijskih prostorih sem bil popolnoma sam (čas takoj po koncu službe), zatopljen v portrete zanimivih ljudi, njihovo okrasje, oblačila, mišičaste roke, vprašujoče poglede, v ozadju pa so zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami. Vsekakor se svetova nista ujemala, nista se pa niti izključevala …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Občutek samosti te vedno izostri, včasih celo do te mere, da se res zliješ z okoljem. Ta občutek poznam iz hribov, tudi iz nekaterih potovanjskih utrinkov, in ga redko doživim v zaprtih prostorih. No, ob ogledu razstave zibelke življenja sem se mu zelo približal.

Nori barvni kontrasti ogrlic, naramnic, stvari, ki jih tako ali drugače ponosni portretiranci držijo v roki in ki določajo njih same. (Če ne bi izkusil, kako težko je danes najti predmet na primer pokojnega očeta naroda za razstavo … Obdani smo z nepreštevno velikim številom predmetov, vendar se z nobenim ne zlijemo. Še eno od sodobnih protislovij, ki kaže, kako daleč smo od lastnih korenin.)

Sem na enem od portretov kot ogrlični okrasek res videl kovinski pašček za uro?


(Fotografija: Borut Peršolja)

Nehote se ti ob ogledovanju ostrih, črnopoltih ljudi postavlja vprašanje, zakaj potovati. Zato, da gledaš? Zato, da vidiš? Zato, da veš? Zato, da plačaš portret ali zato, da podariš kemični svinčnik? Je bolje potovati zgolj s fotografijo in besedo, ki odstirata zgolj tiste plasti, ki so zanimive in zato lepe? Ali pa je vendarle treba potovati v živo, zato, da doživetja pronicajo v nas scela in v celoti? Ni enostavnega odgovora, ni enostavne poti in tudi ni namen ljudstev ob reki Omo, da bi odgovarjali na ta vprašanja.

***

Se mi pa zdi, da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči. Hotel sem videti sijaj polti, brazde obraznih črt, brazgotine na telesih, pa ni šlo … Ah, ti naši kao galerijski prostori, ki so samo zato, da so …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Verjamem, da sta Arne (bili smo sotrudniki pri Slovenskih gorah) in Katja (skupaj sva lepšala politično sliko) dobila vrsto odzivov in da jima bodo nekateri tudi pomagali k nadaljnjemu delu (vsaj po zapisih v knjigi vtisih sodeč). Vsekakor se veselim naslednjih njunih sodelovanj, pa tudi Katjinega samostojnega dela.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SPOROČILO V LESU

Sobota, November 14th, 2015

Matjaž Brojan:
Čarni svet mojih prabesed: dokumenti slovenskega pismenstva v rezbarjeni podobi

Domžale 2015: samozaložba, 119 strani, ISBN 978-961-283-263-6, cena: 19 €

Knjigo sem kupil pri avtorju.

Skoraj dvajset knjig v zadnjih dvajsetih letih. In to ne knjig, ki nastajajo samo (?!) iz navdiha, literarnega talenta in ustvarjalnosti (ne nujno v tem vrstnem redu). Knjig, za katerimi stojijo desetletja raziskovanja, leta zbiranja gradiva, dolga obdobja premlevanja, zamišljenega umeščanja v prostor in čas. Ki nastajajo tako, da oživijo podobe na orumenelih fotografijah, da se intimne dnevniške črke, namenjene samemu sebi, razlijejo vsem nam, da se številke iz bilančnih poročil ugaslih domžalskih podjetij zasvetijo v krajevni zgodovini. In da se ostro dleto zarije v mehki les približno centimeter globoko in izpiše krstno zaobljubo, zapisano v Brižinskih spomenikih.

Matjaž Brojan je v les vrezal Brižinske spomenike (48 lipovih tabel), Celovški (Rateški) rokopis (4 table), Stiški rokopis (23 tabel), del Trubarjevega Abecedariuma, drobce pridig Janeza Svetokriškega, Prešernovo Zdravljico (21 tabel), venetski zapis Osti jarej ter še nekatere izseke najstarejših dokumentov slovenske pisane besede. »Pri rezbarjenju ne gre le za prenos črk s papirja v les, ampak predvsem za modrosti teh starih del, ki jih hkrati, ko rezbarim, pretapljam tudi vase.«, so Matjaževe besede.

Izrezljane plošče lipovega lesa, običajno velike 140 krat 40 do 80 centimetrov, so rezultat domišljenega obrtniško/ustvarjalnega procesa: »Besedilo, ki ga želim izrezljati, najprej razdelim na posamezne odseke, ki jih nato primerno povečam, prerišem na paus papir ter nato z indigo papirjem prenesem na lesene plošče. Sledijo ure in ure reliefnega rezljanja z malimi dleti, nato pa črke še premažem z barvo, da je vse skupaj videti kot original – rjave črke in porumenela podlaga«.

Matjaž, ki je ob branju lesnih letnic dozorel v odličnega rezbarja, svoje delo občasno razstavlja. Kdor je zamudil razstavo v Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani, je zamudil veliko. Tisti, ki ga obiskujemo na njegovem domu, imamo možnost božati njegove izbezljanosti v vsej ostri mehkobi. Ni pa mogoče v očeh Steletovega nagrajenca spregledati obžalovanja, da potez, ki v sebi skrivajo najširši razpon duhovne dediščine človeštva, ni mogoče ponotranjiti v pogledih številčnejšega občinstva. Zato je – ob poudarjenem spletnem, virtualnem svetu – knjiga nedvomno prava izbira za takšno posredovanje.

Brojanova knjiga je knjiga iz vrhunskega razreda za vsak dom. S to knjigo vsi postajamo »nagrajenci usode, priviligiranci med vsemi, ki bi se lahko podali v svet« besed, sporočil in misli iz davnine za sedanjost. Matjaževa knjiga nam omogoča, da lahko v del izjemne dediščine slovenstva pogledamo kadarkoli in kjerkoli. Vsakdanje, a vendar čarobno.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO IDENTITETO

Sreda, November 11th, 2015

Janez Bizjak, Igor Grdina, Duša Krnel Umek, Milan Orožen Adamič, Anton Perdih, Jože Rant:
Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah

Ljubljana 2015: Nova obzorja : Inštitut Karantanija, 136 strani, ISBN 978-961-6942-23-2, cena: 15 €

Knjigo mi je podarila založba Nova obzorja.

Letos poleti je na 20. spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume in Letnem taboru SDS – Lepena 2015 potekal posvet z naslovom Dr. Henrik Tuma – pozabljeni tvorec slovenskega krajevnega imenoslovja. Šest avtorjev je vsak s svojega (strokovnega?) zornega kota obudilo spomin na domoljuba, alpinista, pravnika in raziskovalca. Rdeča nit njihov zapisov, ki so jih v govorjeni besedi predstavili v Bovcu, pa je avtohonistična teorija etnogeneze Slovencev v Srednji Evropi, ki jo zaznamuje Tumov zapis izpred skoraj stotih let v Jadranskem almanahu: »Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica.«

Tuma je bil odvetnik in več let deželni poslanec in je pri svojem poklicnem delovanju skrbel za uveljavitev slovenščine v številnih legah. Sem sodijo tudi njegovi raziskovalni obiski gora, saj je vedel, da so se besede in imena rojevala na začetku – to je pri prebivalcih, ki so poznali svojo velikokrat negostoljubno pokrajino. “Kdor ljubi domovino, jo proučuje. Kdor domovino proučuje, jo ljubi.”, je Tuma zapisal pred petinosemdesetimi leti, ko je izšel njegov Pomen in razvoj alpinizma. Ko je tako hodil po najbolj oddaljenih kotičkih domovine je navdušeno spoznaval, da je vsaka ped zemlje že nekomu znana. Znana do te mere, da je to ped zemlje poimenoval, največkrat po eni od pokrajinskih sestavin. V imenu je pomen!


Tumovo ime na Slavniku. (Fotografija: Borut Peršolja)

O imenoslovnem rojstvenem postopku – ki sledi Tumovemu, Badjurovemu, Kugyjevemu in še kateremu zgledu – prepričljivo piše Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in neumorni iskalec sledi staroselcev. Na številnih primerih zemljepisnih imen (Luža, Cerknica, Tura, Kalce …) razprostranjenih od Zgornje Koroške do doline reke Isele nazorno razloži, da so prvotni prebivalci, ki niso govorili nemško, pokrajino poimenovali po značilnosti, ki so stvarne in ki imajo pomen. Ker pa danes zvenijo tuje, saj so plasti zgodovine (namerno ali nenamerno!) nanesle marsikaj, odstrtje zgornje imenoslovne plasti za marsikoga presenetljivo razkrije slovensko govorico. In ne samo govorico: slovensko poselitev v Vzhodnih Alpah.

Bizjak pokaže, da je precej očitno tudi Grossglockner slovenski Klekner in da ime najvišje avstrijske gore gnezdi v slovenskem Kleku! Značilna Bizjakova – osebnostna skromnost – je zato opomba, da sploh ni pomembno, ali ima Grossglockner dokazljivi izvor v slovenskem Kleku, vsekakor pa je pomembno, da je slovensko ime Veliki Klek starejše od nemškega! Bizjakov prispevek je zato vsekakor najpomembnejše sporočilo ravno prav zajetnega zbornika.

Zbornik, ki sta ga uredila Jože Rant st. in Duša Krnel Umek, prinaša tudi ponatis objav dr. Henrika Tume “Krajevno imenoslovje” (Jadranski almanah, Trst, 1923), “Toponomastika” (Geografski vestnik, 1925) in “Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju” (Planinski vestnik, 1926). Čeprav so vsa besedila že nekaj časa dostopna v elektronskih arhivih, se je avtorjem zdelo pomembno poudariti, da gre za prvi ponatis v skoraj sto letih in da je to dejanje tudi »rehabilitacija dr. Henrika Tume«. Tuma tovrstne rehabilitacije ne potrebuje, saj je ves čas navzoč tako med raziskovalci, kot med slovenskimi gorniki. Pa če to oboji hočejo in se zavedajo tega dejstva – ali pač ne.


Oblika, ki določa vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO SPOMIN

Nedelja, November 8th, 2015

Saverio D’Eredita, Tanja Menegalija, Jože Mihelič in Špela Novak:
Kugyjeve gore: znameniti vzponi dr. Juliusa Kugyja v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah
Krmin 2015: Informest, 55 strani, ISBN 978-961-6882-12-5, cena: brezplačen izvod

Knjigo sem brezplačno dobil v Triglavskem narodnem parku.

V slovenskih gorah in v slovenskem gorništvu brez Kugyja ne gre. Slej ko prej se srečamo z njim, z njegovim delom, z njegovo navzočnostjo, pa čeprav je umrl pred 71 leti. Kot da ni dovolj, da se človek vsakodnevno sooča z različnostjo, z nujnimi kompromisi glede lastnih načel in ravnanj, je bilo njegovo prepletanje kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošnočloveškega zbliževanja sosednjih narodov kar dvakrat načeto z največjima svetovnima morijama. Lahko si samo predstavljamo, kako se je človek gorniških lepot počutil na jesen petinosemdeset let dolgega življenja, ko so se vsi njegovi življenjski ideali zdeli neuresničljivi, celo utopični?

Kugyjev poglobljen alpinističen odnos do gora in ljudi s »katerimi delim doživetja v gorah sem zgradil predvsem tako, da sem veliko in pogosto plezal – z mnogimi različnimi ljudmi na različnih lokacijah« presenetljivo podobno opišejo citirane besede zdajšnjega vrhunskega alpinističnega ustvarjalca Marka Prezlja. In prav ponotranjenju tega odnosa je namenjen vodnik v katerem so zbrani vzponi dr. Juliusa Kugyja »v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah« (zakaj ne preprosto: v Julijskih Alpah?). V vodniku je opisanih 15 izletov, tur in smeri: Škrlatica, Triglav, Gamsova mati, Visoka Bela špica, Stenar, Kanin, Vevnica in Visoka Ponca, Bavški Grintavec, Trbiška Krniška Špica, Jalovec, Viš, Špik nad Policami, Prisank, Velika Martuljška Ponca in Drašca.

Če danes razvedni in taktični opisi v knjižni obliki niso več nenadomestljivi (ne nazadnje tudi format vodnika ni tak, da bi ga nosili s seboj), pa je bistveno sporočilo, o kateri tenkočutno uvodoma piše Jože Mihelič: »V ozračju, ki ga ustvarja njegovo pisanje, je vselej moč začutiti, da se je to, kar pripoveduje, v vsej pomembnosti lepoti, zares dogajalo.« Zato je stopati po Kugyjevih poteh in poteh njegovih predhodnikov velika odgovornost. Odgovornost zase, odgovornost do doživetja in odgovornost izpovedi, ki sledi. V tem je molk sicer nenadkriljiv, različni facebookovski, tviteraški in blogovski približki pa zgolj beležke, ki počasi brusijo značaj. Človeka in gore.


Kdo od številnih piscev člankov, zapisov, komentarjev, je današnji Kugy? Komu bo mogoče čez desetletja postaviti spomenik? In kje, v kateri na novo odkriti dolini? (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjižni projekt, ki v obrnjenem tiskanem besedilu fizično združuje slovensko in italijansko izdajo (lepo pa bi bilo, če bi bila dodana tudi avstrijska različica), je nastal v Triglavskem narodnem parku v sodelovanju s partnerji evropskega projekta Julius – Raba in ovrednotenje kulturne dediščine ter skupna uporaba športne infrastrukture na čezmejnem območju od Julijskih Alp do Jadrana. V pretekli čas nas zamaknjeno prestavljajo predvsem črnobele fotografije (izstopa na primer sestop z Jalovca), pa tudi nekatera besedila v razdelku Poglobitev, saj je vloga vodnika, ki ga je prevedla Kristina Ličen, »tudi usmerjanje predvsem na spoštljivo obiskovanje gora in varovanje narave za prihodnje rodove.«

Izvodi vodnika Kugyjeve gore so brezplačno na voljo v informacijskih središčih Triglavskega narodnega parka, v digitalni obliki pa na svetovnem spletu.


Srečno in zgovorno v tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ROŽEDELNI LETNI KROG

Petek, September 18th, 2015

Barbara Bajd:
Moje prve alpske rastline: preprost določevalni ključ
Ljubljana 2014: Založba Hart, Harting, d. o. o., 50 strani, ISBN 978-961-6882-12-5, cena: 14,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Peter Skoberne, Vlado Ravnik:
Gorsko cvetje Slovenije
Ljubljana 2014: Sidarta d. o. o., 23 strani, ISBN 978-961-6027-73-1, cena: 8,90 €

Knjigo mi je podarila založba Sidarta.

Polonca Kovač, Jelka Godec Schmidt:
Gorski vrt, za vse odprt
Ljubljana 2015: Sidarta d. o. o., 80 strani, ISBN 978-961-6027-75-5, cena: 23,90 €

Knjigo mi je podarila založba Sidarta.

Helga Hofmann:
Alpske cvetlice
Ljubljana 2015: Mladinska knjiga, 256 strani, ISBN 978-961-01-3591-3, cena: 22,95 €

Knjigo sem kupil.

***

Ko odprem svoj pionirski gorniški dnevnik in se ustavim pri prvem vpisanem izletu (planina Na stanu, 24. 4. 1982) me na koncu pričaka z barvico napisan pripis: na Kamniškem sedlu zima še ni minila. Trditev je podkrepljena z ilustracijama gorskih rož, ena je bela in druga vijolična. Bil sem star deset let in otroška ilustracija je očitno kolikor toliko natančna le v barvah, vse ostalo (cvet, oblika venčnih listov, steblo, višina in kar je še določevalnih lastnosti rastlin) je prepuščeno avtorjevi in opazovalčevi domišljiji.


Puščava, ki skriva oaze kipečega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tri leta kasneje sem postal gorski stražar, botaniko nam je predaval Peter Skoberne. Takrat sem že bil lastnik njegove drobne knjižice z naslovom Zavarovane rastline, ki jo je leta 1983 izdalo Planinsko društvo Škofja Loka in knjige Alpska flora iz leta 1980.

Doma imam tudi staro kartonasto škatlico za shranjevanje podstavkov za kozarce, v njej pa posušene planike, svišče in murke. Škatlico s pomorjeno vsebino sem našel v podedovani družinski zapuščini, žal pa mi nihče ne zna povedati, kdo jih je natrgal in kje (domnevno v začetku osemdesetih let na planinski poti čez Presedljaj na Korošico). Na trganje cvetic sem sicer precej občutljiv, že cvetličarsko ali vrtno rezano cvetje mi zbuja negativne občutke.

Z gorskim cvetjem sem se morda najbolj zapletel na širšem območju Velike planine. Imel sem velik privilegij, da sem jo trikrat obiskal z dr. Tonetom Wrabrom: dvakrat na vodeni ekskurziji Planinskega društva Domžale in enkrat, ko sva sama lazila naokrog. V knjigo Alpska flora mi je napisal posvetilo: »Knjiga ni več zelo nova, cvetje na Veliki planini pa je bilo nadvse sveže. Prisrčna hvala za vabilo! Tone Wraber, 5. 6. 2004« Če kaj, potem so bili to dnevi cvetoče poezije. Toliko mehkobe, izbrušenih besed o enem samem osebku in toliko ljubeznivih pogledov pod krila rastlin nisem doživel ne prej, ne potem. Na neterenski način se že dolgo druživa tudi z botaničarko dr. Nado Praprotnik, ki mi jo je leta 2010 uspelo pripeljati v Knjižnico Domžale za rožno sogovornico na gorniški večer. Med drugim je povedala, da od skupaj 4500 rastlinskih vrst v Alpah, v Sloveniji uspeva okrog 1970 vrst. Z Nado si še zdaj kdaj kaj napiševa po e-pošti, njene sledi sem ponovno odkrival letos sredi avgusta v Julijani v Trenti.


Je narava spalnica ali hodnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Thoreau pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti«. Temu navkljub se zato vsakič znova razveselim nove knjige, ki nam skuša predstaviti nadprstno okrasje gora. Ko je leta 1999 izšlo Ravnikovo delo Rastlinstvo naših gora, ki rastline Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank predstavi z opisom in 180 ročno narisanimi akvareli, ki so nastali po živih rastlinah, sem dokončno dojel, da so rože res žive. Ravnikove natančne in nazorne podobe (k njim se bom še vrnil v nadaljevanju) me pritegnejo, me napeljejo k pozornemu opazovanju, ki je v gorah hočeš/nočeš velikokrat časovno prikrajšano zaradi samega vzpona in okoliščin povezanih z njim.


Ravnikove mojstrovine ujete v platnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Me pa pri rastlinah najbolj bega njihova barvna podoba oziroma dojemanje barv. Ena risba enega osebka rastline žal ne zajame vseh barvnih različic cvetov, ki pogosto nastopajo v naravi. Če je fotografija v primerjavi z risbo pri nizanju barvnih odtenkov uspešnejša, pa se lahko kasneje, v tako imenovani postprodukciji do tiskanja na papir, spremeni pravzaprav vse. Velikokrat se mi je zgodilo, zlasti pri delu z otroki, da rastlina v naravi in rastlina na fotografiji v botaničnem priročniku nista bili enaki (namenoma ne zapišem isti …). Če je vse drugo (najdišče, listi, oblika stebla …) še nekako štimalo, pa se nam je velikokrat zalomilo prav pri barvi, saj nas ta vedno in povsod vsiljivo zavede!

***
Knjiga Barbare Bajd Moje prve alpske rastline: preprost določevalni ključ barvo (navidezno) potisne na stran. Preprost ključ (kako lepa beseda za odklepanje znanja!) uči iskati podobnosti in razlike med osebki. Uči nas razvrščanja, ki je ena temeljnih lastnosti naravoslovja za izboljšanje lastne sposobnost opazovanja, ki jo pogosto nadomešča površnost. Če najdemo pravilno rešitev (= ime rastline), nas to navadno razveseli in spodbudi k dodatnemu raziskovanju, branju, risanju, fotografiranju. Z uporabo poenostavljenega ključa se seznanimo, kako so ključi sestavljeni in kako jih pravilno beremo. Knjiga priročne velikosti makroskopira 42 alpskih rastlin, ki rastejo v slovenskih alpskih dolinah, hribovjih in gorovjih. Z eno besedo: ključasto!

***

V gorah vladata dolga zima in kratko poletje (pomlad in jesen pa sta kot svečki na celoletni torti). Z nadmorsko višino se niža temperatura (na vsakih 100 m nadmorske višine se temperatura poleti zniža za 0,7 °C, pozimi za 0,5 °C; povprečna letna temperatura se na vsakih 1000 m spusti za 5.3 °C), ob razredčenem zraku se močno segrevajo tla, veča pa se vpliv ultravijoličnih žarkov. V povprečju je v gorah veliko več padavin kot v nižinah (od 2000 do prek 3000 mm), predvsem v obliki snega (tudi do 200 dni s snežno odejo), ki lahko obleži še v poletju. Dež, ki pade na strma apnenčasta in dolomitna tla, hitro odteče ali pa ponikne v kraško podzemlje. Med pomembnimi dejavniki je tudi neizprosen veter (na izpostavljenih mestih do 160 km/h; januarja letos so na Kredarici izmerili rekordni sunek severozahodnika 221 km/h), ki lomi in trga rastlinske dele, znižujejo zračno vlažnost, prenaša peščene drobce in pozimi snežne kristale. Na vse te izzive zahtevnega življenjskega prostora so rastline prilagojene z obliko, zgradbo in funkcijo.


Enakost v različnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Funkcionalna dlakavost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med najopaznejšimi je nizka rast: pritlikavke laže preživijo v neugodnem vremenu in potrebujejo manj snovi in energije za rast. Rastline pogosto rastejo tesno druga ob drugi in tvorijo blazinasto ali gosto rušnato razrast. Med seboj se podpirajo ter ustvarjajo mikroklimo (temperatura zraka je v blazinastih rastlinah od 10 do 25 °C višja kot v okolici), ki zmanjšuje velika nihanja v temperaturi glede na okolico (dnevno-nočne razlike so lahko do 50 °C) in hkrati omogoča zadrževanje vlage. Rastline imajo dobro razvit koreninski sistem in zmožnost sprejemanja vlage. Korenine tako čvrsto sidrajo rastline v podlago in jim v suši in globoki zmrzali omogočajo srkanje vode iz globokih razpok. Listi so večinoma debeli in povoščeni, tako zmanjšujejo izhlapevanje in shranjujejo vodo za sušno obdobje. Tudi dlakavost preprečuje izhlapevanje vode. Zaradi dlačic so rastline videti bele, kar jih še dodatno varuje pred preobilnim sončnim sevanjem.


Vsega je kriv človek. No, ne čisto vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlitost nujnosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorske rastline imajo tudi razmeroma dolgo življenjsko dobo. Večina rastlin je trajnic (le redke so enoletnice in le redke olesenijo), saj je poletje prekratko, da bi rastline lahko v eni sezoni vzkalile iz semena, zacvetele in naredile plod s semeni. Prevladujejo vetrocvetke ali pa se razmnožujejo nespolno. Pri njih sta pogosta tudi samolastno opraševanje in živorodnost. Gorske rastline imajo v celicah tudi snovi, ki preprečujejo zmrzovanje pri 0 °C in zato lahko živijo ter cvetijo tudi v snegu. Rastline so fotosintetsko aktivne tudi pod visoko snežno odejo, saj modri spekter svetlobe prodre celo skozi 2 m globok sneg. Ker tla niso zmrznjena, je koreninam omogočeno črpanje vode.

Ko se sestavijo nagnjena tla, močan naliv, plitva prst in silovit veter se ta plašč imenuje erozija. Spiranje tal ob izdatnejših padavinah, premeščanje površja pod snežnimi plazovi, stalno razpadanje in krušenje skal ter premikanje melišč privedejo do tega, da pogosto najdemo visokogorske rastline tudi ob hudournikih in vodotokih naplavljene vse do nižin. Ti ujmovski migrantje si zaslužijo vse naše spoštovanje in občudovanje!


Simbol neuresničenega regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgibanka Gorsko cvetje Slovenije, avtorjev Petra Skoberneta in Vlada Ravnika, je nahrbtniški (in ne več srajčni) »atlas 60 gorskih cvetov in rastlin«. Iz mavrice barv izstopajo zelena, modra, rdeča, rožnata, bela in rumena. Ob slovenskem je zapisano še latinsko, nemško, italijansko, francosko in angleško ime. Tudi enciklopedično opisno besedilo je prevedeno v angleščino, kar slovenskim cvetlicam omogoča, da zgovorno nagovorijo evropske sodržavljane. Z uredniškimi simboli, ki so pojasnjeni v legendi, so predstavljeni: čas cvetenja, višinski pas rastja, velikost, zaščitenost ter endemičnost rastline. Ravnik, ki je na primerkih s Krvavca leta 1978 opisal kamniško murko in jo spoznal kot endemično v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, na pozno, a plodovito jesen svojega bogatega znanstvenega, strokovnega in pedagoškega delovanja, doživlja preporod. Ravnikove risbe, ki so tokrat uporabljene že tretjič, zaživijo najbolj uporabno doslej. Z eno besedo: praktično!


Frizerska dilema: na balin ali pobriti od strani? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Najbolj vidno zelenino gora prispeva gozd. Od enostavne členitve listnatih, mešanih in iglastih gozdov, z gorniškimi leti znamo razločiti tudi gozdne in grmovne združbe. Največkrat se v celotnem gorniškem življenju srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom, ki obsega dve višinski območji: spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Sledita pa še podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč (poraščata 3 % površja Slovenije) in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2864 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok (na 1 % površja Slovenije).

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo (ne glede na gorstvo), samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica pa prvič cveti, ko je stara 10 let. Če vemo, da so številne rastline tudi pri nas ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo, potem je zelo na mestu dolgoletno vzgojno (in kazensko) prizadevanje: rastlin ne smemo trgati, uničevati in izkopavati!

Iz latinskega korena Alpes omogoča etimologija imena Alpe različne izpeljave:
- altus – visok (po visokih vrhovih) ali
- albus – bel (po zasneženih belih vrhovih) ali
- alb (beseda indoevropskega izvor) – hrib (po hribovitem območju).


Herbarijska zbirka iz minulih dni. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Botanika je torej za svoj alpinski izraz izbrala središčni pomen visok. Knjiga Gorski vrt, za vse odprt izurjenih avtoric Polonce Kovač in Jelke Godec Schmidt pa v središče postavlja zimo, pomlad, poletje in jesen ter glavne pravljične igralce: Hudimana, bukovega Palčka, Munca, Cvetko, Lenčko in Jakoba. Rožni vsakoletni krog, v katerem kot oče in mama nastopata dva letna časa, nekoliko zavajajoče sklene pesmica:

»Zima, zima bela,
rožice je vzela,
so rožice šle spat,
da vrnejo se na pomlad.«

In čeprav je bolj kot pomlad v gorah rožedelno kratko poletje, pa poljudna dokumentarna pripoved zelnate junakinje spremlja skozi njihov življenjski vsakdan. Resničnostna oddaja navkljub nekoliko hitrejšem tempu in mestoma nespodobnemu govorjenju, deluje neprepričljivo – zame, odraslega bralca. S hojo po robu, ki mestoma prišepetava otroški domišljiji in jutubarsko hlepi po mladostniški pozornosti, lovi ciljno skupino, pa je v koloni tistih, ki imamo gore radi, nikakor ne ujame. Ob ilustrirani pripovedi je v knjigi objavljenih tudi 36 stvarnih, herbarijsko realističnih akvarelov rastlin (opazno manjkata lišaj in polstena gladnica). Ravnikove (iste) podobe so uporabljene še četrtič, vendar – na sicer odlično oblikovani vsebini – ne najdejo svojega pravega mesta (delujejo kot lepo mašilo). Je to knjiga za odrasle ali knjiga za otroke ali mladostnike?


Vidno nevidna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravzaprav dileme ni: rastlin v naravi (hvala bogu!) ne moremo zgrešiti, preprosto in dokončno nam slej ko prej padejo v oči. Poznati je treba njihovo rastišče in čas cvetenja ter biti ob pravem času na pravem mestu, kar je odvisno tudi od vsakoletnih vremenskih razmer. Ko izveš njihove življenjske zgodbe, pa si jim hočeš/nočeš zapisan za vse življenje. Tako imam v oddaljenem spominu odlično ohranjen mamljiv vonj velikega števila divjih potonik na Slavniku, dobro se spomnim tudi prvega videnega lepega čeveljca v Repovem kotu, pa prvega albino belega clusijevega svišča na Mali planini. Da o palčkih niti ne govorim …

Knjiga, ki je poskus ilustriranega žlahtenja sorte življenja gora, naj pomislekom navkljub iskreno najde svoje bralstvo. Z eno besedo: pravljično!

***

Zakaj so nekatere divje rastoče gorske rastline, kot so encijan, planika in triglavska roža, tako visoko na lestvici poznane priljubljenosti?
- Ker z žarečimi barvami svojih cvetov poživljajo gorske travnike in skalna pobočja?
- Ker nas prevzame vztrajnost, s katero nežne cvetlice kljubujejo surovemu gorskemu podnebju?
- Ali ker smo med turo počitniško razpoloženi in sproščeni ter si znamo vzeti čas za uživanje in doživljanje lepot narave ob poti?


Čeprav ne vidimo cveta, je tu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj nas zanimajo samo cvetovi, ki so na ogled razmeroma kratek čas, ne pa tudi listi, ki so na voljo celotno vegetacijsko obdobje?
- Ker so cvetovi izredno raznolikih oblik, a je hkrati osnovna zgradba cvetov pri vseh enaka?
- Ker dajejo cvetovom barvo posebne snovi – barvila, ki odbijajo določen del sončne svetlobe?
- Ali ker ima na barvo velik vpliv tudi vreme, saj v sivem, z oblaki zapolnjenem nebu, nekatere barve delujejo popolnoma drugače kot v soncu?


Motiv, ki prelisiči vsakoletno odcvetelost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ploščata oblika in zelena barva listom omogočata, da lahko kar najbolje opravljajo svojo glavno nalogo – fotosintezo. Ob pomoči zelenega barvila klorofila sprejemajo sončno svetlobo in izkoriščajo njeno energijo, da iz vode, ki jo črpajo s koreninami, in iz ogljikovega dioksida, ki je v zraku, izdelujejo sladkor oziroma škrob. Iz teh snovi lahko rastlina nato izdela vse snovi, ki jih potrebuje za rast in razvoj.

Suhi travniki na apnenčasti podlagi so na splošno znani po veliki pestrosti. Daleč najpomembnejši opraševalci so metulji, ki nad gozdno mejo opravijo več kot 40 % vseh oprašitev. Na drugem mestu so dvokrilci – muhe in trepetavke. Tretjo skupino predstavljajo kožokrilci – čmrlji, čebele in mravlje. Črmlji, čebele in muhe obiskujejo cvetove, naberejo nekaj nektarja, ob odhodu pa s sabo odnesejo pelod in z njim oplodijo sosednjo rastlino.

Čmrlji, te debele in kosmato odlakane živalce, so dovolj močni, da kljubujejo vetru in neugodnim vremenskim razmeram. Odločilno je, da imajo mehanizem za lastno ogrevanje telesa. Medtem ko čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, se čmrlj lahko odpravi na pot že, ko se termometer komaj dvigne nad ledišče.


Najpogostejša opraševalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

Te enciklopedične, vseobsegajoče informacije vsebujejo Alpske cvetlice, knjiga avtorice dr. Helge Hofmann, ki jo je Mladinska knjiga s prevodom približala slovenskim odkrivalcem in določevalcem najpomembnejših vrst alpskih cvetlic. Odlične ambientalne in portretne fotografije, strnjeni opisi z razširjenostjo, opisom, opozorilom, uporabo in podobno vrsto, značilnostjo in časom cvetenja omogočajo spoznavanje rdečih, bele do kremnih, modre in modrovijoličaste ter rumene barve rastlin na spočiti dlani. Knjiga je manj primerna za nošnjo v visokogorje, razen če se pametno odločimo in s seboj nesemo manj hrane, pa dovolj pijače. Imejmo torej s seboj tisto, kar nam manjka (botanično znanje?) in ne tisto, kar lahko nadomestimo v kočah! Z dvema besedama: nujno imeti!

Gore kot življenjski prostor si rastline in živali delijo po plasteh, podobno kakor v mestih nekateri izberemo stanovanja v spodnjih nadstropjih, drugi pa se dobro počutijo le na vrhu stolpnic. Jeseni, ko se temperatura zniža in se čas sončnega obsevanja skrajša, se listi in steblike obarvajo v intenzivne odtenke rumene in rjave barve, ki ponekod meji že na rdečo, ter ovenijo. Ker ni več hrane, se živali odselijo, otrpnejo ali poginejo – spokojno, saj so za sabo pustile jajčeca, s katerimi se bo rod nadaljeval. Do naslednjega leta.


Knjižnica, ki ne zastara. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark