Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

« Starejši zapisi

BESEDNO PODIVLJENJE

Ponedeljek, December 20th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Elli H. Radinger, prevod Petra Piber:
Darilo divjine: svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje

Mladinska knjiga 2021: 272 strani, ISBN: 978-961-01-6314-5, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjigo sem najprej zagledal v izložbah knjigarn ter v katalogih in predstavitvah novih knjig. Zdelo se mi je, da jo srečujem prav na vsakem koraku. Nekaj me je motilo na naslovnici in mislil sem si, da za platnicami ne more biti nič drugega kot veliko romantične sladkobe. Zato sem nekaj časa odlašal z branjem, knjiga pa me je kar en čas gledala z domače police. A kar je treba, je pač treba. In ko sem jo začel brati je na moje veliko presenečenje nisem več odložil.

Volkovi, grizliji, bizoni, kojoti, kiti, orli so glavni nastopajoči v zgodbah severnoameriške divjine. Nemška avtorica je sprva kot turistična vodička, kasneje pa kot strokovna prostovoljka obiskala narodne parke Zion, Yellowstone, Veliki kanjon, Navaho, Big Bend, pa tudi Waldensko jezero in Montano ter poiskala celoto pokrajinskih prvin (tišino, temo, zvezde …), ki so ji sproti (in za nazaj) silili na papir.

Mešanica potopisa, informativnega pisnega vodnika ter refleksija doživetega, bralca potegne. Pripoved je tekoča, mestoma inovativno informativna in dovolj dražeča, da bralca zmami iz fotelja in ga porine v užitek potovanja.

***

»Mati narava je uredila vse, do zadnje podrobnosti: navsezadnje so samci po oploditvi odveč, samice pa pozimi potrebujejo vse svoje moči za novo življenje, ki raste v njih.« (51)

»Na svet je prišel (bizon, opomba BP) nekega pomladnega jutra in izmučeno ležal v travi, njegova mama pa ga je vneto lizala in ga očistila ostankov kotenja. Zasijal je v oranžni, skoraj rdeči barvi. Volkovi in drugi plenilci bi si ga prav lahko razlagali kot neonsko reklamo za hrano.« (87)

»Vsakemu ljubitelju živali že samo ob predstavi, kako poteka takšno tekmovanje, postane slabo. Dobra novica je, da je tako množično pobijanje prepovedano v vse več ameriških zveznih državah, čeprav je ravno ameriška vlada med uničevalno kampanjo brez primere leta skušala izkoreniniti populacijo kojotov.« (110)

»Povsem tehnično je osuplost občutek, ki ga doživimo, ko neki dražljaj limbičnemu krogu v možganih postavi nove, zapletene izzive. Vključuje tudi pridih igrivosti, zaradi katere smo se zmožni za trenutek neobremenjeno ustaviti, kar na nas vpliva blagodejno. Gre za toplo, ugodno občutje, ki nas prej pahne v pasivnost kot v ukrepanje in ki nas zbudi iz zaverovanosti vase.« (149)

»Prihajal je večer. Sonce se je spuščalo na obzorju in začela se je barvna predstava, ki je sprožila pravo selitev narodov med turisti in fotografi. Barve so se šele sramežljivo prebujale z nežnimi pasteli. A ko je sonce potovalo vse niže, je rumena zažarela oranžno, nežno rožnata rdeče, zelena in sivomodra sta se zlili v temnomodro in barva sivke v vijoličasto.« (162)

»Nekateri kraji razvnemajo vse čute – vid, voh, sluh, pa tudi zavest. Vonj pokrajine se pogosto sprosti šele z dežjem. To je kombinacija molekul, ki je za območje tako enkratna kot njena geološka sestava.« (247)

****

Vsekakor pravšnja knjiga za decembrsko načrtovanje prihodnjih poletnih počitnic. Četudi prevajalka ne loči pohodništva (53, 169) od gorništva in je uporaba besede spektiv nadležna kot že dolgo ne katera druga beseda, je knjiga berljiva in kupljiva.

*****

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

NIČ STALNEGA, RAZEN SPREMINJANJA

Sobota, December 18th, 2021

Večna sprememba, ujeta v fotografski objektiv je vélika fotografska razstava, ki predstavi čas gora s črno-belimi fotografijami Jaka Čopa in barvnimi fotografijami istih motivov štirinajstih različnih fotografov in ene fotografinje.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Če Čopove pokrajinozative že hrani Slovenski planinski muzej, pa se barvne podobe Triglavskega narodnega parka še sprehajajo naokrog. Andy Aungthwin, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Miro Podgoršek, Boštjan Odar, Gregor Skoberne in Aleš Zdešar so še na poti, »zvečine po planinskih poteh in pastirskih stezicah ter vedno s fotografskim aparatom okoli vratu«, opazujejo, pripovedujejo in se pustijo oblikovati po Naravi gora.

Čopov Jakec (razstava z začetkom nehote obeležuje 110. obletnico rojstva in s koncem 20. obletnico njegove smrti) z razstavo ne bi bil zadovoljen. Pa ne zato, ker bi bilo z razstavo kar koli narobe. Tudi ne zato, ker bi bila njena poetičnost morda pretiha ali nemara preglasna. Ne, v svojem mojstrstvu, v svojem večnem starčevskem nezadovoljstvu, bi ga preganjala misel, da bo to čudovito, to viharno, to prešerno, to silovito jasno, a na nek način vendarle žalobno upodobitev Zlatorogovega kraljestva, enkrat treba pospraviti iz bele Ljubljane.


Bog ve, če bi sploh dovolil, da bi takšna, v vseh pogledih vélika razstava bila postavljena tam, kjer nimajo niti najmanjšega odnosa do gora? Ne v društvu, ne v zvezi, ne v oblasti …

A iskrica je v ljudeh in njim je namenjena ta razstava!

Razstavo je v Jakopičevem sprehajališču, v Parku Tivoli, v Ljubljani, namesto novoletne bleščave, mogoče večkrat doživeti do 14. februarja 2022.


Idejni in izvedbeni avtor razstave ter avtor nekaterih fotografij na razstavi, Aleš Zdešar (desno).

***

VEČ:

ČOPOV JAKEC

ODDAJA SLEDI ČASA – Jaka Čop – utemeljitelj slovenske gorske fotografije (11. 12. 2011)

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

SAMOTNO VOLČJE TULJENJE

Četrtek, November 18th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Ivan Mitrevski:
Volkulja Bela in čarobni gozd: napeta ekokriminalka

Samozaložba 2020: 68 strani, ISBN: 978-961-07-0224-5, cena: 20 €

Knjigo, ki je bila nominirana za nagrado zlatirepec 2020, sem kupil.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Vremenska napoved je obetala lepo, če ne celo idealno jesensko vreme za izlet v hribe. Enega zadnjih petkov letošnje jeseni sva se tako podala po manj obljudenih območjih Velike planine, kamor tudi sam, čeprav ves čas hodim križemkražem po velikoplaninskih planinah in planoti, zaidem pravzaprav redko. Morda celo preredko. Dan je bil izpolnjen s samoto, z opazovanjem ujetega jezera hladnega zraka v obliki megle nekaj sto metrov pod nama, z zlato obarvanimi macesni in s sproščenostjo, ki jo prinese prazen dnevni urnik obveznosti.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Po nekaj brezdelnih urah hoje sva se počasi krožno vračala na izhodišče, ko sva naenkrat oba hkrati zastala sredi koraka: na še sveže izsekani rani v redkem gozdu, na ozki, blatni gozdarski vlaki, ki je pred kratkim podivjala v višini plastnice v nasprotni smeri najinega prihoda, je na izkrčeni čistini, ki jo je zapolnjevala mehkoba toplega sonca ter pripadajoče svetle sence, mehko ožarjen, kot prikazen iz minulih dni, stal volk. Sam pravcati volk!

Zagledali smo se istočasno in ujeti v podobno nagonsko reagiranje (ja, kot pravi pokrajinska etika: vsi smo živa bitja, vse življenje na Zemlji ima skupnega prednika, vsi skupaj smo se v evoluciji prilagajali in iskali prednosti za preživetje!) smo se nekaj izpolnjenih trenutkov osuplo, a hkrati radovedno nevsiljivo opazovali, za tem pa vsi nadaljevali korak v naslednji prizor. Trenutek, ki mine, a ostane.

Sva ga res videla? Je bil to res volk?

Sta me videla? Bosta povedala drugim?

****

Spomnil sem se nekaterih predletnih nepovezanih informacij o volkulji, ki se je naselila med Lučami in Podvolovljekom. Žal sem lahko na spletu prebral, da se je letos zgodaj spomladi njena življenjska pot (dosti prezgodaj) končala. Očitno pa so ostali njeni mešani mladiči iz domnevno dveh legel. Tudi mladiči naj bi padli pod streli lovčeve puške, a mladostnik, ki sva ga pod robom videla midva, je očitno ušel izboru mislečega plenilca. Pojava, obnašanje in energija so bili volčji, barva razločno videnega, a v zimsko opravo še ne popolnoma razraščenega kožuha pa drugačna, pasja.

Navzkrižno brskanje za informacijami je na bralno površino – na moje veliko presenečenje (pač edina slabost moje dobrohotne odsotnosti z družbenih omrežij) – naplavilo še strip (!) v katerem nastopa volkulja Bela. Hitro se je pokazalo, da je Bela postala nesmrtna, saj je dobila svoje mesto v knjigi. Enostaven spletni nakup je knjigo prevolčil v domači brlog (hvala, poštar Pavel!).


*****

Na videz enostavna zgodba (za odraslega bralca se morda celo več sporočil skriva med vrsticami …) s simpatičnim likom volkulje Bele (»Kvajedej!«) oživlja večno sporočilo, ki je že od pradavnine skrito v širšem alpskem svetu. Na slovenskem ozemlju ga poznamo v pripovedki o Zlatorogu.

»O skrivnostnem, belem divjem gamsu z zlatimi roglji. Visoko v gorah je imel čudežen vrt in bil varuh zlatega zaklada. Toda pojavil se je človek, ki se je polakomnil Zlatorogovega bogastva. Zalezel in ustrelil je Zlatoroga, vendar ni računal z njegovo čudežno močjo. Iz krvi smrtno ranjene živali je v hipu zrasla cvetka, triglavska roža. Umirajoči Zlatorog jo je pojedel in v trenutku se mu je povrnila življenjska moč. V sveti jezi je Zlatorog vrgel pohlepnega lovca v prepad, nato pa razdejal gorski paradiž in za vedno izginil. Njegov zaklad je ostal skrit v gorah. Legenda ima vznemirljivo sporočilo za današnji čas. Govori o tem, da so v naravi določene meje, ki jih človek ne bi smel prestopiti, in o posledicah za človeka, kadar te meje prestopi in brezvestno podre naravno ravnotežje. Za kazen človek umre, narava pa si opomore in živi naprej.«

Dvoličnost človeka in način gospodarjenja s pokrajino (na primer Palmieri d. o. o. Slovenia Eco Resort, Meščanska korporacija Kamnik …), preračunljivost odločevalcev in prisklednikov (v vlogi Janija Prekucnika, župana in podgane) so nedvomno sestavine, ki zložijo tipično slovensko kriminalko. Celo ekokriminalko!

Onesnaževanje zraka in vod, izumiranje vrst, globalno segrevanje so topike treh samostojnih striparskih zgodb ob boku katerih se lucidni avtor – nekoliko resignirano – sprašuje:
- Kdo je volkulja Bela? Je Suis Lepa.
- Kako dobimo čisto vodo? Dva vodika in en kisik nalijemo v pralni stroj in Belo peremo na šestdeset stopinj.
- Kaj je biotska raznovrstnost in zakaj je sploh pomembna? Ni pomembna, saj je pestrost preveč enostavna.
- Zakaj se nič ne spremeni? Zaradi drugih, ne pa tistih razlogov.

Če je spletno raziskovanje o prvih javnih nastopih volkulje Bele naplavilo prave rezultate (24. 6. 2019), potem bi se – v dobri maniri Radia Erevan – lahko celo zamislili, da je mislec Belinih dialogov pravzaprav pravi krivec okoljskih težav.

Vprašanje poslušalca Radia Erevan: »Ali bi se dalo kamniške okoljske težave zmanjšati?«

Odgovor Radia Erevan: »Vsekakor, če volkulja Bela (s strici iz ozadja) ne bi vsega izblebetala.«

Pastelni instagrami, ki jih nadvse vešče producira Ivan Mitrevski, so zelo sodoben medij. Ilustrativna podoba živali in zelo sintetično slengovsko besedilo so nalašč podobni pobesnelim različnim derivatom družabnih omrežij. S to pomembno razliko, da so stripovske sličice poučne, logične in neposredne.

Zato mi nikakor ni jasno, kako za vraga nihče ni ugotovil, da je živa volkulja Bela zgolj reinkarnacija Hunda iz filma Vuk samotnjak/Volk samotar, ki je bil čudovitega leta 1972 posnet tudi na Veliki planini?

Kako resno jemlje avtor svojo bralsko publiko pove zapis na koncu, »da je pri pisanju živali upodobil nekoliko po svoje« in »da zajci le redko jezdijo medveda«. No, vsekakor bi imel avtor tega bloga, podobno opozorilo za dodati h nekaterim gorniškim opisom, recimo k tem:

Vsekakor v vseh pogledih odlično narejena knjiga!

******

Letošnjo velikoplaninsko jesen je zaznamovalo medijsko poročanje (=odkrivanje tople vode) o onesnaževanju kraških vodah (kamnik.info, POP TV, Slovenske novice) na širšem območju Velike planine. S problematiko se ukvarjam že petindvajset let, o njej veliko pišem in predavam. Vedno kadar sem v kakršnikoli vlogi (vodnik, inštruktor, geograf) vodil po planini (otroški gorniški tabor, študentje, strokovne ekskurzije) sem to temo vključil v razlago te izjemne pokrajine. Ponosen sem tudi na to, da je bila v mojem mandatu vodenja društva sprejeta odločitev o mali biološki čistilni napravi v Domžalskem domu na Mali planini, ki je bila – edina na planini – zgrajena poleti 2011.

V zadnjih desetih letih se problemi na Veliki planini, zlasti ob naraščajočem pritisku vedno večjega neupravljanega obiska ter spremenjenem načinu poletne paše, ne premaknejo nikamor. Strokovno vodene, javne in vključujoče razprave ni, saj bi tovrstna razprava takoj pokazala na potrebo po usklajenem upravljanju območja in njegovem zavarovanju. Občina Kamnik, družba Velika planina, d. o. o., ki skrbi za prevoze z nihalko ter ostalimi žičniškimi napravami ter agrarne skupnosti v javnosti zatrjujejo, da »se zavedajo in si prizadevajo«, a rezultatov, vidnih tudi na izmerjeni kakovosti vode v dolini, preprosto ni. In jih tudi ne more biti.

“Razgagati jih je treba!”, bi verjetno rekla Bela. Vsi na lokalne volitve!

*******

Sorodne vsebine:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

MISLITI KOT GORA

SLOVO Z NAJVIŠJEGA NASLOVA

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, recenzija | Brez komentarjev »

SI UPAŠ ITI V ZNANO?

Torek, November 16th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vPZS, geografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

ŽIVETI V ALPAH (2)

Sobota, November 13th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Robert Seethaler, prevedel Aleš Učakar:
Vse življenje

Cankarjeva založba 2015: 148 strani, ISBN: 978-961-282-125-8, cena: 19,95 €

Knjigo sem kupil.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Pogled na življenje v gorah je pogosto idiličen, celo lep. Redko pa se zgodi, da je lahko tudi literarno delo, ki opisuje dejansko, preprosto, vsakodnevno življenje v gorah, lepo. Knjiga Vse življenje je nenavadno lepa.

Andreas Egger, preprost človek, domačin, prebivalec alpske doline, hlapec na kmetiji, gozdar, delavec na gradbiščih žičnic, avstrijski/nemški vojak, vojni ujetnik, vodnik gorniških obiskovalcev gora ima življenje, kot tisoče, celo deset tisoče drugih po celotnem alpskem prostoru. Življenje, ki ga na kratko napolnjujeta šola in cerkev, na dolgo garaško delo za preživetje in kvečjemu posamezni odlomki ljubezni, veselja in na koncu težko prigarana smrt. Te zgodbe ljudi so ponavadi zapisane zgolj in samo v župnijskih matičnih knjigah.

Robert Seethaler se je v pisanju popolnoma prilagodil ritmu hoje, ki tudi danes, še vedno veliki meri obvladuje doline in pobočja nad njimi. Zato je pripoved zložna, razgledna, mestoma zadihana, predvsem pa zazrta same vase. Ko snežni plaz vzame življenje Mariji lahko bralec čuti pritisk snega, njegovo dokončno tatvino življenjske sile in nemoč človeka, ki ljubi, ki hrepeni, ki z golima rokama išče iskrico nadaljevanja sreče.

Vztrajanje človeka, ki zna poiskati smisel tudi v sedem let trajajočem sovjetskem ujetništvu, še prej pa na osamljenem vojaškem položaju visoko na skalnem robu nekje v Kavkazu, ki vodi le v mrzlo, hladno, nadvse plitvo smrt, ni občudovanja vredno. Občudovanja vredno je nemoteno sprejemanje dogajanja okrog njega, ekonomično pretvarjanje videnega v energijo naslednjega koraka in še naslednjega koraka in ko se junak končno ozre nazaj, je pred njim izpolnjeno, tudi končano življenje.

Ko mu Rogač uide iz koša, v katerem ga prenaša v dolino in ko ga ponovno, čez desetletja sreča v drugem agregatnem stanju, ali ko opazuje prve podobe na televiziji in pristanek na Luni nas spomni, da je Andreas Egger človek kot vi in jaz. Humor, ki ga nosimo v sebi ima to čudovito lastnost, da nikoli ne veš, kdaj uide iz telesa in koliko ga je še na zalogi.

Mojstrstvo obeh – literarnega junaka in pisatelja – se skriva v hoji skozi življenje, ki z leti zori v eleganco preprostosti zavedanja o minljivosti vsega. In čeprav je človek družbeno, plemensko bitje smo nekoč, na neki točki, človeštvo prisilili, da se je atomiziralo, individualiziralo in da številni med nami iščemo mir. Preprost domačin, kot je Andreas Egger, je imel rad ljudi. Vendar so mu nekateri od njih poskušali razlagati svet ali se na kake druge načine vedli kot idioti, zato je poiskal samoto v sebi. Egger je zato – tudi v modernem času epidemije – orjaški klic drobnega človeka, da naj se vrnemo in ponovno poiščemo točko, izhodišče, vrata v skupnost.

»Glede na rojstni list, ki pa po njegovem mnenju ni bil vreden niti toliko kot črnilo žiga na njem, je Egger živel devetinsedemdeset let. Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem lahko kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en snežni plaz. Nikoli mu ni bilo odveč poprijeti za vsako delo, v skale je izvrtal nedoločljivo število lukenj in podrl verjetno toliko dreves, da bi z njihovim lesom zlahka oskrbel vse peči kakega manjšega mesta za eno celo zimo.« (140)

****

»Moža je oblikovala in utrdila božja roka, da si lahko podredi zemljo in vse, kar se mota po njej. Mož izpolnjuje božjo voljo in govori božjo besedo. Mož ustvarja življenje z močjo iz svojih ledij, in tako tudi odjemlje življenje z močjo svojih rok. Mož je meso in je zemlja in je kmet …« (16–17)

»Bil je močan, toda počasen. Počasi je mislil, počasi govoril in počasi hodil, vendar pa je vsaka njegova misel, vsaka njegova beseda, vsak njegov korak je puščal jasno sled, in to natanko tja, kamor so po njegovem take sledi tudi spadale.« (25)

»Nabiral je te kamne, in ker mu je ob tem postalo dolgčas, jim je dajal imena. Potem ko mu je imen zmanjkalo, jim je dajal besede. Ker pa je sčasoma spoznal, da je na njegovi zemlji več kamnov, kot je poznal besed, je začel kar še enkrat od začetka.« (29)

»Človeku lahko odkupiš ure, ne moreš mu pa ukrasti dni ali ga celo oropati vsega življenja. Ampak nihče ne more človeku odvzeti niti enega samega trenutka. Tako to je, zdaj me pa pusti pri miru!« (46)

»In ostane samo še mraz,« je pristavil Egger. »Mraz, ki ti razžre dušo.« (52)

»Glede časa je bil nasploh dokaj zmeden. Imel je občutek, kot da se preteklost krivi in upogiba na vse strani, v spominu pa se mu je potek dogodkov pogosto pomešal oziroma so se poudarki in smisli na čuden način neprestano sestavljali kako po svoje.« (93)

»Egger je ves teden vodil stara zakonca po čedalje zahtevnejših stezah in jima razkazoval lepote domače okolice. To delo mu je vlivalo veselje. Hoja po pobočjih je bila zanj res mačji kašelj in gorski zrak mu je odpihal turobne misli iz glave. Poleg tega se je gori za njegove pojme zelo prijetno malo govorilo …« (109)

»Človek je konec koncev lahko srečen kjerkoli.« (120)

»Ni še čas,« si je tiho dejal, in na dolino je legla zima. Andreas Egger je naposled srečal Mrzlo gospo.« (148)

*****

Vse življenje je brezčasna in brezkrajevna zgodba. Videli smo jo, gledamo jo, tudi jutri jo bo mogoče videti, tudi v slovenskih mestih, vaseh in kmečkih domovih. In povsod po svetu, le gledati in videti je treba s srcem.

******

ŽIVETI V ALPAH

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

TREPETAVKA

Sobota, November 6th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Dara McAnulty, prevedla Ana Radaljac:
Dnevnik mladega naravoslovca

UMco 2021: 280 strani, ISBN: 978-961-7050-94-3, cena: 24,9 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Literarna veda dnevnik ponavadi definira kot zbirko osebnih zapisov, urejenih po časovnem zaporedju, bodisi kot beleženje dejstev, bodisi kot refleksijo in emocionalno izpoved. Zato dnevnik sodi med polliterarne oziroma ne povsem literarne zvrsti. Nujni lastnosti dnevnika sta fragmentarnost in pripovedovalni čas, saj nastaja sproti, zaporedoma v določenih časovnih presledkih, pri čemer se pisec zmeraj znajde v sedanjosti, saj piše sproti, čeprav večkrat gleda tudi nazaj (ali celo naprej).

»Ljudje me sprašujejo, zakaj naravo doživljam tako intenzivno, resnica pa je, da to, da sem jo izkusil, vem šele, ko kasneje vse zapišem. Intenzivnost se izlije iz mene in vse občutim še enkrat. S tem ko dogodke zapišem na papir ali jih natipkam, jih podoživim. Ni mi treba veliko razmišljati o tem, vse nadrobnosti so tam, v mojem spominu, in to me prav vsakokrat preseneti. Tukaj, visoko gori, ne razmišljam. Čutim, opazujem.« (238)

»Moram se uglasiti z okolico. Nekaj časa bo trajalo, toda kmalu mi bodo letni časi povedali, kar moram vedeti. Obrat leta bo razkril svoje skrivnosti.« (139)

»To sicer ni pohod v gore, ker nas kasneje čakajo opravki, gore pa so za ustavljanje časa – potrebuješ ure in ure.« (158)

Knjiga Dnevnik mladega naravoslovca je ustvarjalna delavnica, v kateri zobnik opazovalca nikoli ne miruje. Pri McAnultyju je razločno razvidno njegovo dogodkovno, datumsko in letnočasno zapisovanje. Mikroskopska opazovanja narave ga močno vlečejo v literarizirane zapise o doživetjih iz sveta rastlin, živali in sestavin pokrajine. Piše tudi o svoji šolski ekološki skupini, lastnem aktivizmu, povezanem z gibanjem Mladi za podnebno pravičnost ter govorih, srečanjih in sestankih z oblastniki.

Zapiski so pričevanjsko zanimivi, v določeni meri podatkovno relevantni (zlasti z vidika ornitologije in fenoloških opazovanj) in v veliki meri osebnostno zasnovani, saj razkrivajo dileme avtistične osebnosti in so zato verjetno celo psihoterapevtski. Skratka, splet resničnosti mladega človeka, začaranega od narave in prestrašenega od ljudi.

»Družabna omrežja prinašajo številne slabe reči, vir anksioznosti, stresa in sovraštva, a vendarle tudi povezujejo ljudi in reči, ki so nam pri srcu. Zame je bil to pravi blagoslov. Ker v »resničnem« svetu nisem bil zmožen vešče voditi pogovorov, so mi platforme, kakršna je Twitter, omogočile, da sem lahko, kdor sem, dale so prostor mojemu srcu in možganom, da spregovorijo z jasnostjo, ki bi bila zame nemogoča. Za to sem hvaležen.« (176)

»Kadar koli sem visoko v gorah, sam s seboj sklenem dogovor, da bom vse svoje človeške skrbi, probleme in misli pustil za seboj. Ne smejo zasenčiti moje izkušnje narave, tega kraja. Veliko napora je bilo potrebnega, da sem se tega naučil, in ne uspe mi vedno, omogoča pa, da pride prav vse do mene. Vsrkavam vsak vonj, zvok, prhut, utrip; vse dokler ne zasede vsega prostora v moji glavi.« (237-238)

»Čutim, da se mi vrača energija, z njo pa tudi tek. Dolge dneve se nisem počutil zares lačnega, toda ko se praznina v moji glavi zapolnjuje s svežimi razgledi in zvoki, tudi praznina v mojem trebuhu ponovno potrebuje zapolnitev.« (134)

Trepetavka iz naslova ponazarja prirodoslovno vsebino in avtorjevo silovitost pri odkrivanju sveta narave. Da iz njega vre, dokazuje druga knjiga, ki izšla pred kratkim.

Resna knjiga iz iskrenega žanra dnevnikov, prebujajočega se mladostnika in spoznavajočega se avtista.

»Največja bitka je ljubiti in varovati svet narave.« (184)

Prebrano knjigo sem podaril mladi Z.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, otroci, recenzija | Brez komentarjev »

POHORJE V DLANI

Ponedeljek, November 1st, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Mojca Bedjanič, Simona Kaligarič (urednici):
Pohorje

Prirodoslovno društvo Slovenije 2021: 242 strani, ISSN: 0033-1805, cena: 22 €

Revijo sem kupil.

***

V obsežni, štirikratni vednosti sicer običajne številke poljudnoznanstvene revije je 40 različnih strokovnjakov in strokovnjakinj predstavilo naravo in »naravo« Pohorja.

O čem vse se da brati! O geologiji, mineralih, fosilih, diamantih, fizični in družbeni geografiji, emisiji svetlobe, vodah, gozdu, podlubnikih, gozdnih združbah in habitatnih tipih, pohorskih drevesih, barjih, traviščih, glivah, kačjih pastirjih, kobilicah, metuljih, pticah, netopirjih, suhih južinah, mrežekrilcih …

Nekatere vsebine se dopolnjujejo, pojasnjujejo druga drugo, spet tretje edinstveno prikazujejo izjemnosti pohorskih živalskih in rastlinskih vrst, oblik, procesov in pojavov. Slogovno se izmenjujejo poetični opisi, nazorne razlage in specialistično znanstveno izrazje, ki občasni nerazumljivosti navkljub dokazuje kakovost zvrstnosti slovenskega jezika.

In kaj vse se da videti – fotografsko, zemljevidno in diagramsko! Geologijo, minerale, fosile, diamante, fizično in družbeno geografijo, emisijo svetlobe, vode, gozd, podlubnike, gozdne združbe in habitatne tipe, pohorska drevesa, barja, travišča, glive, kačje pastirje, kobilice, metulje, ptice, netopirje, suhe južine, mrežekrilce …

Podobe, ki pritegnejo, bodisi s svojo pokrajinsko celoto ali mikroskopskimi detajli. In ki sporočajo potrpežljivost (na primer letnih časov in danega trenutka), pustolovskost ali zgolj dokumentarnost ujetega v objektiv. Vsekakor sta besedilo in slika tesno povezana.

Bomo v prihodnje dobili tudi podobno številko o Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah, Julijskih Alpah …?

***

Kazalo številke:
- Simona Kaligarič, Jurij Gulič, Tanja Košar Starič: Pohorju v pozdrav
- Boris Podvršnik, župan Občine Zreče; Bojan Borovnik, župan Občine Mislinja; Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica; Marko Rakovnik, župan Občine Lovrenc na Pohorju; Slavko Vetrih, župan Občine Vitanje; Srečko Geč, župan Občine Ribnica na Pohorju: Regijski park Pohorje po stoletju od prvih prizadevanj
- Matjaž Jež, Simona Kaligarič, Jurij Gulič: Pohorje včeraj, danes, jutri
- Tanja Lešnik Štuhec, Jurij Gulič: Vizija Pohorje 2030 – kje smo leta 2020 in kako do leta 2030
- Mirka Trajanova: Kamnine med Veliko Kopo in Velikim vrhom na Pohorju
- Miha Jeršek, Mirjan Žorž, Mojca Bedjanič, Zmago Žorž, Viljem Podgoršek: Mineralno bogastvo Pohorja
- Mirijam Vrabec: Diamanti s Pohorja
- Matija Križnar, Rok Gašparič, Viljem Podgoršek: Paleontološka dediščina Pohorja z okolico
- Igor Žiberna, Peter Zajc: Geografske značilnosti Pohorja
- Igor Žiberna, Jurij Gulič: Svetlobna onesnaženost na območju Pohorja
- Urša Vilhar, Lado Kutnar: Vodno bogastvo Pohorja
- Ljuban Cenčič: Gozdovi Pohorja
- Jan Podlesnik: Podlubniki Pohorja
- Lado Kutnar, Aleksander Marinšek, Mateja Cojzer: Naravovarstveno pomembne manjšinske gozdne združbe in habitatni tipi na Pohorju
- Samo Jenčič: Pohorska drevesa v presežnikih
- Lado Kutnar, Matej Tajnikar, Jurij Gulič: Barja na Pohorju
- Sonja Škornik, Mitja Kaligarič: Pohorska travišča
- Slavko Šerod: Glive Pohorja s poudarkom na lesnih glivah in njihov pomen
- Matjaž Bedjanič: O kačjih pastirjih Pohorja
- Matjaž Bedjanič: O kobilicah Pohorja
- Matjaž Jež, Rudi Verovnik: Metulji Pohorja
- Matej Gamser: Ptice Pohorja in njihov naravovarstveni pomen
- Aja Zamolo, Monika Podgorelec, Primož Presetnik: Netopirji Pohorja
- Peter Kozel, Saška Lipovšek, Ljuba Slana Novak, Tone Novak: Suhe južine (Opiliones) Pohorja
- Vesna Klokočovnik, Dušan Devetak: Mrežekrilci Pohorja
- Andrej Gulič: Pohorje skozi čas

***

Vse lepo in prav!

A pogrešam samostojen prispevek o gorništvu, o njegovi vlogi pri razvoju »narave« Pohorja. Gorništvo je bilo tisto, ki je s planinskimi potmi in kočami odprlo to hribovito območje domačim in tujim obiskovalcem, raziskovalcem in potrošnikom (imejmo pred očmi, da se tod odpira Slovenska planinska pot). Predeli, ki so bili sprva namenjeni planincem, so se – brez izjeme – kasneje razvili v izletniška letovišča, v sindikalna zavetišča in na koncu v pomladna, poletna, jesenska in zimska gorska turistična središča z vso nujno in žal tudi nepotrebno infrastrukturo (hoteli, žičnice, gostišča, športni storitveni objekti, otroška igrišča …).

Avtorji (Jež, Kaligarič, Gulić) korektno omenjajo, da je bilo Pohorje omenjeno že v znameniti Spomenici (1920), prvem slovenskem naravovarstvenem programu, ki je izšla v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo. Avtorji Spomenice (med podpisniki je bilo tudi Slovensko planinsko društvo!) so predlagali sredogorske ali gozdne varstvene parke, med njimi tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Oplotnico pri Lukanji. Omenjeno je tudi (Žiberna, Zajc), da je leta 1901 v Rušah ustanovljena Podravska podružnica Slovenskega planinskega društva začela z označevanjem planinskih poti, kasneje pa se je začela tudi gradnja planinskih koč (Ruška koča 1907, Planinka 1912, Mariborska koča 1913, Čandrova koča 1922, Koča na Pesku 1929, Ribniška koča 1932, Koča pod Kremžarjevim vrhom 1934).

»Prvo delo, ki so ga opravili, je bilo markiranje pohorskih poti. Pri tem delu so naleteli na velike težave pri nemških lastnikih gozdov, ki niso dovolili markiranja, »ker plašijo hribolazci divjačino.« Tako so prepovedali markiranje po gozdovih baron Rosmanit, Reiser in Thurnov gozdni urad v Železni Kapli. Zaradi markiranja poti od Brvi čez Pesek na Roglo in od tod čez Volovico v Mislinjo je nastala med Podravsko podružnico SPD in grofom Thurnom pravda, ki se je za društvo slabo iztekla in ji povzročila 100 kron stroškov (opomba BP: v današnjih primerjavah manj kot 500 evrov; za primerjavo: letna naročnina na časopis Slovenec je znašala 20 kron, vožnja s parnikom iz Trsta v Ameriko (v tretjem razredu) je stala 180 kron). Na Pohorju so markirali 18 potov in nabili 43 orientacijskih tabel.«
(Teržan, J. (1967): Ob 65-letnici PD Ruše. Planinski vestnik 2. Ljubljana.)

Kot velikokrat doslej se gorništvo neposredno ali posredno (tudi z odsotnostjo ustreznih člankov) zbanalizira na eno izmed kvarnih turističnih dejavnosti. Čeprav znanje o gorski pokrajini pomembno dopolnjuje gibalni in športni vidik gorništva, včasih pa je celo pogoj zanj oziroma ga omogoča.

»Brez poznavanja gora ni varne vrnitve v dolino, brez poznavanja sestavin gorske pokrajine, njihovih oblik, procesov in pojavov pa je gorniško doživetje le delno izpolnjeno. Zato ni samo gibalna dejavnost, je tudi ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljiv prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika.«

Kaj vse je šlo narobe, da je gorništvo – od prvih dni do sončnega zahoda – v javnosti izgubilo poljudnoznanstveni in naravovarstveni značaj?

***

Revijo lahko naročite na https://www.proteus.si/narocilnica/ ali z e-pošto na prirodoslovno.drustvo@gmail.com.

Cena tematske številke je 22 €.

***

Več:
GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

TORKOV DOLGOHOD

Nedelja, Oktober 17th, 2021

pogovor z avtorjem / gost: Jakob J. Kenda / vodi: Borut Peršolja

TRANSVERZALA in APALAŠKA POT

torek, 19. 10. 2021, ob 20. uri
Kulturni dom Franca Bernika
vstopnica 5,00 €

(Zaradi moje samo izolacije bo dogodek izveden nekoliko drugače: Jakob bo na odru, jaz pa doma za računalnikom. Upam, da bo vseeno OK.)


Zaslonski pogled na oder z gostom, od doma.

***

Uradni napovednik pravi: Jakob J. Kenda je leta 2019 vzpostavil traso slovenske planinske Transverzale, kot je bila v grobem predlagana že v davnih petdesetih, pa nikoli izpeljana: kot pravo transverzalo, torej dovolj dolgo, da izpolnjuje osnovne smisle in cilje takšnih poti, in kot unikatno krožno. Istega leta je krožno pot, ki zaobjema celotni slovenski planinski svet, tudi prehodil: prvo polovico v družbi svojih otrok zgodnjih najstniških let, drugo ob spremljavi prijateljev, ki jih je spoznal na prvi izmed sodobnih transverzal, ameriški Apalaški poti.

Dolgohodec Jakob J. Kenda nas bo popeljal po svojih romanih Apalaška pot in Transverzala ter nastajajočem vodniku po tej krožni planinski poti.

Sam dodajam: ni gorniški večer, bo pa zagotovo večer gorništva.

***

SLOVENSKI DOLGOHOD

DOLGOHOD

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

BREZMEJNA, DIVJA

Četrtek, September 30th, 2021

V kratkem času sem si ogledal dva slovenska dokumentarna filma – Narava brez meja in Divja Slovenija. Dva naravoslovna, vsekakor tudi naravovarstvena, zame celo pustolovska filma.

***

Kratki dokumentarni film Narava brez meja je nastal v okviru projekta Nat2Care ob sodelovanju Triglavskega narodnega parka s Parco Naturale Prealpi Giulie (Naravnim parkom Julijsko predgorje). Film si lahko vsak dan ogledajo obiskovalci informacijsko izobraževalnega središča Triglavskega narodnega parka Dom Trenta, ki je od letošnjega poletja tudi Informacijsko središče čezmejne Ekoregije Julijske Alpe.

Film sva si prvič ogledala na Festivalu gorniškega filma (28. junija 2021) v Mestnem kinu v Domžalah ob predstavitvi knjige Pravljične poti brez meja Irene Cerar. Zatem pa še dvakrat: na slavnostni seji sveta Triglavskega narodnega parka (10. 9. 2021 v Centru Triglavskega narodnega parka Bohinj v Stari Fužini) in na TV Slovenija (14. 9. 2021 na prvem programu).


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trajanje: 15 min

Režiser: Rožle Bregar

Produkcija: Vizualist

Avtor glasbe in oblikovalec zvoka glasbe: Janez Dovč

Spremno besedilo: Janez Bizjak

Govorec: Pavle Ravnohrib

Dodatni posnetki: Matej Vranič, Matic Oblak, Janez Kotar, Nejc Slatner

***

Dokumentarni film Divja Slovenija predstavlja pestro živalstvo in rastlinstvo Slovenije. Osredotoča se na sesalce in ptice, nastopajo pa tudi nekatere zanimive vrste dvoživk, rib, žuželk in rastlin.

Film sva si pogledala na premieri z ekipo filma (28. 8. 2021), v kinu na prostem, v Arboretumu Volčji Potok, v produkciji Mestnega kina Domžalah.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trajanje: 83 min

Režiser: Matej Vranič

Scenarij: Matej Vranič, Marjan Žiberna

Produkcija: Fotokom

Avtor glasbe: Leon Firšt

Spremno besedilo: Marjan Žiberna

Govorec: Jure Longyka

Dodatni posnetki: Matej Vranič, Miran Krapež, Jure Novak, Borut Furlan, Ciril Mlinar, Rožle Bregar in Arne Hodalič

***

Filma imata več skupnih značilnosti. V obeh, s preizkušeno, visoko kakovostno filmsko govorico, spregovori narava. Narava kot pokrajina, narava kot posamezno živo bitje, narava kot prepletena biotska raznovrstnost.

Gledalec filma pa ni narava – v celoti. Gledalci smo ljudje, človek. Človek je – kot v filmu Triglavskega narodnega parka pravi Janez Bizjak – le »del narave, nikakor pa ne njeno središče, absolutni gospodar. Ko je izgubljal prvobitni stik z naravo, je izgubljal stik s samim seboj. Naravne vrednote nimajo cene, ampak neskončno vrednost. Ali kot je zapisal Albert Einstein: kar je vredno, ne moreš šteti, kar pa lahko šteješ, ni vredno šteti.«

Iz spoštovanja do zapisanega zgolj še povabilo: oglejte si oba filma. Čimprej.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

KNJIŽNA GROMAČA

Torek, September 28th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Baltazar Hacquet, prevedla Primož Debenjak (iz nemščine) in mag. Matej Petrič (iz latinščine):
Oryctographia Carniolica ali fizikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel – 1. knjiga

Cerknica 2020: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in Založba Maks Viktor, 234 strani, ISBN: 978-961-92656-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

Nedvomno drži, da sta najpomembnejši zgodnji znanstveni deli o naših krajih Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja in Oryctographia Carniolica Baltazarja Hacqueta (1739 ali 1740–1815). Če smo celoten prevod prve v slovenščino dočakali leta 2009, je ostajal dolg do Hacqueta odprt.

Prvi del Oriktografije Kranjske je izšel davnega leta 1778. V njem je pisal o podzemnih jamah, gorovjih, okamninah in fosilih ter vodah in slapovih. Del zvezka je pregledni zemljevid goratega dela Kranjske (od Celovca do Save) s poudarkom na površju in vodovju. V drugem delu (izšlo je leta 1781) je opisano mesto Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom podzemnih rovov. V tretjem delu (izšlo je leta 1784) je opisano Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero in Bled. Opisane so gorske reke, kamnine, kristali in Alpe. Četrti, zadnji zvezek (izšel je leta 1789) opisuje tedanje bosansko kraljestvo, reke, kamnine in obmejna turška območja.

»Vse bom povedal in podajal tako nezapleteno, kot je le mogoče; vtem ko je tu odločilna samo resnica, ne pa lepota načina pisanja; zakaj ta je vendar potrebna bolj za lepe vede kakor pa koristne.« (XIV)

Spremno besedo je napisal akademik dr. Andrej Kranjc (SAZU), recenzijo in spremno besedo pa prof. dr. Mihael Brenčič (Oddelek za geologijo Naravoslovno-tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Geološki zavod Slovenije). Baltazarja Hacqueta je Brenčič domiselno označil kot »neznanega znanca«.

***

»… in pri nas se ne dogaja to, kar piše v Linnéjevem nemškem svetu mineralov, da apnenec v avstrijskih deželah sestavlja samo sredogorja, pač pa je pri nas prav nasprotno. Naša alpska veriga, kot sem doslej prikazal iz izkušenj, nima sploh nobenih okamnin; apnenec je prav tako pogosto, enako kot kremen, brez njih, kakor so to drugi dovolj pogosto opazili ravno tako dobro kot jaz. Zato so narobe sklepali vsi tisti, ki so vedno zatrjevali, da so apnenčaste gore nastale samo iz morskih produktov živalstva, in Scopoli jim je torej po pravici ugovarjal. Ne bom iz mineraloške zgodovine dokazoval, da se lupinarji v nekaj tisoč letih niso mogli tako močno razmnožiti, da bi iz njih nastale deset in več tisoč čevljev visoke gore …« (104)

Hacquet je zelo jasno razlikoval dolomit od apnencev, in to v času ko to razlikovanje ni bilo samoumevno. Med seboj loči bituminozni dolomit in »navadni« dolomit. Vendar je pri tem potrebno poudariti, da je zmotno prepričanje, ki je zastopano v delu literature, da je bil prvi, ki je dolomitno kamnino znanstveno opisal. Še pred njim je to v svojih sistematikah mineralov opravil švedski naravoslovec in avtor binarne klasifikacije Carl von Linné.

***

»Na koncu doline, kjer se začenja hrib Nanos (Nanas), sem se na tega povzpel, da bi raziskal njegovo popolno lego in sestavine. Ta srednji kolos je del julijske verige in poteka od jutra do poldneva proti polnočni strani. Sestoji se iz čisto istega apnenca kakor hribi proti poldnevu, na polovici površine je gol in zelo prepelel. Nisem pa našel niti sledu kakih okamnin. Na najvišjem vrhu tega hriba, ki ima precejšnjo površino, je vse zelo na gosto poraščeno z listavci, vmes pa je vseeno veliko praznih prostorov, kjer je prav toliko travnatih in lepih travnikov. Ti hribi so nasploh zelo razpokani in brez vode na vzpetinah.« (5)

Slavni botanik, mineralog, geolog in eden od pionirjev alpinizma, je pomemben kot raziskovalec/opisovalec Julijskih Alp in neločljivo povezan s Triglavom. Malo je manjkalo, da bi leta 1777 kot prvi dokumentirano osvojil Triglav. Naslednje leto je to uspelo štirim srčnim možem (pravzaprav trem), sam pa je nato vrh osvojil 8. avgusta 1779 in nato še 23. julija 1782. Njegova upodobitev Triglava v delu Oriktografija Kranjske – po predlogi kartografa Franca Ksaverja Barage iz leta 1776 – še vedno velja za prvo upodobitev nasploh. Hacquet je bil tudi prvi, ki je izmeril višino Triglava.

Izida knjige sem se resnično veselil, saj sem se Hacquetom srečal že večkrat in sem se pogosto spraševal, kaj vse se še skriva v njegovih besedilih. A sem bil že po nekaj straneh razočaran, zbegan in nisem čisto dobro vedel kaj se dogaja … Da v občutenju nisem sam, me je prepričal Brenčičev zapis v recenziji: »Hacquetovo besedilo je gosto, pogosto nepregledno in nekoliko kaotično ter nesistematično. Piše, kakor je potoval, in pri tem opisuje, kaj je na poti opazil, kot da bi sledil asociativnemu miselnemu toku. Tako pri opisih skače sem in tja, nekaj časa opisuje pokrajino, nato razglablja o kemijskih poskusih, v nadaljevanju pa se spet vrne h krajinskim opisom. Sodobnemu bralcu je takšen način pisanja tuj in zanj potrebuje precej bralske kondicije.« (XXXIV)

No, bralski kondiciji navkljub nad branjem – žal – nisem bil navdušen. Res je težko slediti miselnemu toku avtorja, prav tako se hitro izgublja sled, o katerem koncu pravzaprav teče beseda … In ko si že prepričan, da si ulovil nit in da je njegova tedanja pokrajina (=lonec) zagotovo ista, kot današnja pokrajina, se v loncu popolnoma zamenja vsebina in pokrajinske opise nadomestijo razglabljanja o popolnoma nečem drugem …

Za zmedo seveda niti malo ne gre kriviti prevajalca, saj je ta svoje zahtevno delo opravil odlično (in vsekakor si ne bi želel biti na njegovem mestu!). Najnovejši prevod si primerjalno poglejmo na odlomku enega prvih poročil o Dolini Triglavskih jezer, ki je prek Tume dostopen v ravno sto let starem prevodu:

Najnovejši prevod
»Po 6 urah hoda sem prišel v golo skalno dolino (t. j. Zajezerom) v višini alpske verige, kakršne v svojem življenju še nisem bil videl. Želel bi si, da bi tedaj imel s sabo pesnika, trdno sem prepričan, da bi ta na način prave žalostinke upesnil uničenje sveta po sodnem dnevu, kakor je to storil Klopstock pri Mesiji. Predstavljajte si dolino, v kateri zemeljsko površino sestavljajo sami odpadli kosi skal in nič drugega, med njimi pa tu in tam leži še nekaj strohnelih dreves, – tista redka, ki še stojijo na koreninah, so brez vrhov, tako da lahko z gotovostjo rečemo, da čez stoletje tam ne bo nobenega drevesa več. Tamkaj nisem srečal niti ene same živali iz razreda štirinožcev in nisem videl nobene ptice; a vendar naj bi se ob deževnem vremenu na tamkajšnjih jezerih prikazalo nekaj morskih ptic. – Okoli doline stojijo tako rekoč neprehodne gole apnenčaste skale, ki nenehno grozijo, da se bodo povsem podrle, tako da ni mogoče nikoli hoditi skozi, ne da bi se slišali padce skal, še posebej takrat, ko jih deloma zapusti sneg; zakaj v celoti se to tako ali tako ne zgodi.« (15) »Ugotovil sem, da je dolina dolga 6 ur hoda, neravna, skalnata, široka pa je več kot pol ure; potek doline je v loku od jutranje strani proti poldnevni in polnočni in na splošno nosi ime Pri jezerih (Sa je fierzam).« (15) »V tej dolini sem našel osem ne ravno velikih jezer, ki imajo zelo dobro vodo.« (16)

Prevod izpred stotih let (Tuma 1921)
»Po šesturni hoji sem prišel do gole pečnate doline (t. j. Zajezerom) v višini pogorja, kakor je v svojem življenju še nisem videl. Želel bi imeti pesnika pri sebi; gotov sem, da bi opeval polom sveta sodnega dne na najžalobnejši način, kakor je to storil Klopstock v svojem Mesiji. Predstavljajte si dolino, katera ne kaže po površju drugega nego zrušene skale, med katerimi sem in tja leži nekaj strohnelih dreves. Ona mala, katera še stoje na koreninah, so brez vrhov, tako da smemo z gotovostjo reči, da v enem stoletju ne bo več drevesa. Niti ene četveronoge živali nisem naletel v njej, ne videl ptiča, vendar se pokažejo za deževja morski ptiči ob jezerih. Okoli in okoli doline stoje neprelezne, gole, visoke apnene pečine, ki prete vedno s podorom, da ni mogoče enkrat samo tod mimo, ne da bi se slišalo padanje skal, posebno kadar odkopni vsaj deloma sneg, kajti popolnoma se to nikdar ne zgodi.« Iz Hacquetovega zapisa še zvemo, da je dolina, ki je »zavita od vzhoda proti severu in jugu, dolga šest ur ter široka eno uro« in da je v njej »našel osem ne posebno znatnih jezer, ki imajo prav dobro vodo«.

***

Glede na to, da imam knjigo na polici, se bo morda začetni bralski vtis sčasoma popravil. Ko bom po knjigi segel večkrat bom – upati je – tudi avtorju bolj zlezel pod kožo. Nisem pa siguren, da bom nove knjižne prevode kupil tudi v prihodnje. Prebral (in razumel?) jih bom pa zagotovo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | 1 komentar »

« Starejši zapisi