(Objava ni sponzorirana.)
Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist
Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €
Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.
V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …
Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)
Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)
O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.
Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)
Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.
Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)
***
Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.