Razgledi

(Objava ni sponzorirana.)

Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist

Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €

Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.

V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …

Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)

Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)

O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.

Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)

Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.

Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)

***

Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.

(Objava ni sponzorirana.)

Bernadette McDonald, prevedel Gorazd Pipenbaher:
Umetnost svobode: življenje in plezalni vzponi Voyteka Kurtyke

Založba Didakta, d. o. o. 2020: 326 strani, ISBN: 978-961-261-553-6, cena: 29,90 €

Knjigo sem kupil.

Užitek branja nikoli ne more nadomestiti živega stika z goro. Intenzivnost občutkov se prilagaja izbrani turi, a vedno, tako pri večdnevnih vzponih kot pri nekaj urnem izletu, se pojavi zgostitev. Zgostitev, iz katere je moč črpati – veselje za tisti dan, navdih za večmesečni projekt ali preudarnost življenjskega obdobja.

Knjiga Umetnost svobode je takšna bralska zgostitev. O človeku, o gorah, o naravi, o preživetju, o državi, o odnosih, o razmislekih, o odzivanju. Polnost življenja vrhunskega alpinista, Voyteka Kurtyke, je odgovor na vsa pravprašanja o smislu, o naporu, o užitku, o tegobah, o pomirjenosti s samim seboj.

Odlično zapisana knjiga pogovorov, druženja, brskanja po doživetem in obveznega oddaljevanja je zanimiv in izpolnjen prikaz, kako ubesediti potek življenja. Kratke sekvence, ki se zlivajo v celoto gore, ki žari v polnosti preživetega.

Če koga, bi si Voyteka želel slišati v živo, tukaj in zdaj. Se morda celo pogovoriti z njim na gorniškem večeru …

***

»S svojo samozavestjo, ki je včasih mejila že na aroganco, je Voytek marsikoga spravil ob živce.« (87)

»Z leti je postal vse bolj oprezen do medijske pozornosti in občudovanja, kar je privedlo do zanj tipičnih, previdni odzivov na pozornost javnosti, obenem pa postalo vir pogostih razmišljanj o lastnih dejanjih in motivih zanje. »Če prodaš dušo za te reči in greš izven kroga prijateljev in ljudi, zaradi katerih je tvoje življenje lepo, vse skupaj izgubi pomen, lahko pa postane celo nevarno.«« (70)

»Na vprašanje, če je bilo plezanje zanimivo, je Voytek odgovoril: »Zanimivo je bilo zaznavanje razdalje do vrha in trmasto premagovanje lastnih slabosti, ko sem sredi nenehnega vzpenjanja občasno z velikim veseljem opazil, da sem močnejši od svojih slabosti.«« (111)

***

Kakšna naj bo gorniška knjiga?

Kronologija človekovih srečevanj z izostreno naravo? Opis posrečenih osvajalskih dejanj in nemogočih mukotrpnih strahov? Enostavnost dogajanja, ki je jasno samo akterju ali zapletenost herojstva, ki vzbuja domišljijo vseh in vsakogar?

»A najprej sta morala počakati na lepo vreme. Čakanje se je precej zavleklo in nazadnje sta v bazi preždela dvajset dni. Edina zabava so bili škrlatno-črni krokarji, ki so krožili po zraku in prosjačili za hrano. Voytek si je želel ohraniti dobre odnose z njimi in zahvaljujoč Švicarjem sta imela hrane na pretek. Zato jih je hranil.« (129)

»Na tem sedlu , visoko med vrhovoma Broad Peaka, je Voytek doživel eno najbolj nezemeljskih izkušenj v vsej alpinistični karieri. Prevzeli so ga popolna samozavest, zaupanje in občutek združenosti s prostorom in svetlobo. »Spomnim se, da sem bil kot v transu. Hodil sem sem ter tja in se nikakor nisem mogel spraviti v šotor. To je bila fantastična, edinstvena izkušnja. Bilo je nadvse spiritualno. Seveda so hribi vedno lepi, a to je bilo nekaj posebnega, drugačnega.« Intenzivno doživete izkušnje ni delil z Jurekom.« (158)

***

(Iztrgane) citate, ki ob branju najbolj odzvanjajo in ostajajo za nadaljnji razmislek, navadno zlagam po vsebini. Tako se (uredniško) prilegajo tistemu, kar želim v recenziji/odzivu sporočiti. Tokrat citate namenoma puščam v kronološki legi, prikazane od prve proti zadnji strani.

Zakaj?

Zato, ker zgodbina usedlina prikazuje izkušnje, ki si MORAJO slediti in ki PORAJAJO nove. Umetnost svobode je umetnost ne prehitevanja, ne zaostajanja, temveč stalnega, zložnega napredovanja v lastnem tempu. Z lastno premočrtnostjo, upanjem in dvomom. A navkljub tej izjemnosti posameznika je knjiga veliko bolj skupnostna, kot se zdi na prvi pogled.

»Tok njegovih misli ni bil le nor, bil je skoraj samomorilski. Predlagal je, da bi eden od trojice stopil na nevarno pobočje in sprožil plaz. Ta bi bil nadzorovan, plezalec, ki bi ga sprožil, pa bi bil varovan z druge strani grebena, ki naj bi bila varna pred plazovi. »Pomislil sem, da bi to lahko ponavljali v nedogled, raztežaj za raztežajem.« Jurek in Artur sta se strinjala, da bi morda šlo.« (186)

»Zdelo se je, da uživa v samoti in brezdelju. Lepo vreme, dobre razmere in lepo plezanje so bili seveda super, a takrat ni bilo časa za uživanje v miru in spokojnosti tihega samotnega večera v šotoru pod vznožjem čudovite gore. V dolgih tednih, ki jih je preživel v baznem taboru ob spremljavi dežja, ki je potrkaval po šotoru, snega, ki je od časa do časa komaj slišno zdrsel s strehe, in vetra, ki se je zaletaval v cerade, se je Voytek naučil ceniti drobne prebliske lepote, ki jih je skrival svet okrog njega.« (191)

»Zvečer sta ugotovila, da ima Voytek poškodovan komolec, zvit palec in odrgnjene členke. Najbolj pa jo je skupila njegova morala. »Moj ponos je bil povsem na psu,« je razmišljal mnoga leta pozneje. »Zdelo se mi je, da sem izgubil plezalsko nedolžnost. V resnih hribih nisem še nikdar padel. Tukaj pa se je to zgodilo dvakrat v enem dnevu.« V tej zastrašujoči steni skoraj dva kilometra nad dolino se je počutil popolnoma nebogljeno.« (223)

***

Zahtevajo izjemna dejanja enako, celo isto raven pri vsem, kar napolnjuje življenje izjemnega človeka? Rabi izjemno zakonsko partnerko? Izjemnega soplezalca? Izjemno glasbo, knjigo v baznem šotoru? Izjemen seks? Izjemno kanadsko pisateljico, da ubesedi izjemnost?

»Prvič v svojem plezalnem življenju sem jasno začutil, da se v meni nekaj spreminja. Neko obdobje mojega življenja je šlo h koncu. Spoznal sem, da o samem sebi ne bi spoznal nič novega, če bi še enkrat šel do konca.« (252)

»Nekateri spomini Voyteka navdajajo s ponosom; eden takšnih je vsekakor njegova brezmadežna varnostna statistika. Z izjemo nekaj potolčenih členkov in odrgnjenih prstov je kariero zaključil brez poškodb. … Odsotnost nesreč včasih pripisuje sreči ali pa idealistični ideji vzajemne ljubezni med njim in goro. A o je bolj analitično razpoložen, pride na dan resnica. Voytek je bil izjemno dovzeten na znake nevarnosti, najbrž bolj kot večina drugih.« (288)

»Kršenje pravil je za Voyteka v prvi vrsti ustvarjalna dejavnost. Z ustvarjalnostjo pa je obseden, in to na vseh področjih življenja. Tudi njegovo iskanje na prastaro vprašanje »Zakaj plezamo?« je pomenilo začetek intelektualnega popotovanja, ki ga je popeljalo v skrivnostne globine umetnosti in njenega pomena. Prvi zametki tega popotovanja so se pokazali v njegovem eseju Pot gore, toda to je bil šele začetek. Ob razmišljanju o povezavi med ustvarjalnostjo in njegovimi razlogi po slovarju iskal besede in fraze, s katerimi bi najbolje izrazil svoje misli. Če jih ni našel, si je ustvaril lasten jezik. Ena takšnih besed je bila krea, s katero je označeval osrednjo silo svojega življenja, vsega življenja.

Po temeljitem, večletnem premisleku je razvil koncept kree, ki vlada tako njemu samemu kot vsemu vesolju. Trdno verjame, da so vsi aspekti narave, družabnega življenja, ekonomije, umetnosti in celo politike manifestacija te energije. »pomladno prebujanje popkov na drevesih, krompirjevi poganjki, ki se stegujejo proti svetlobi. Krea zloži glasbeno frazo in krea splete zaporedje misli. Krea žene plezalce v gorske stene, podobno kot spodbudi Masaja, da se hrabro zoperstavi levom.«« (292–293)

***

Knjiga je obrtniško zrel izdelek. Lestvica je postavljena visoko, zagotovo nad območje legendarne VI. stopnje težavnosti (po UIAA). Prevod (odličen!), fotografija (izrazito dokumentarna!), prelom (neopazen!) bralcu ne kradejo pozornosti. Vse knjižne sestavine mu le ne vsiljivo omogočajo, da samo bere. Do konca in naprej.

»Dnevniki razkrivajo močna čustva, ki jih je doživljal v gorah: strah, razočaranje, prijateljstvo, zavist, veselje, celo jeza. Zdelo se je, da ga prebliski razdraženosti, ki se občasno pojavljajo v njegovih zapiskih, presenečajo in vznemirjajo.« (299)

Zato po prebranem ne ostaja vprašanje, kdo od slovenskih vrhunskih alpinistov je Voytek? Mislim, da ga poznam.

***

Knjiga, ki jo je treba kupiti in hraniti iz iskrenega spoštovanja do Voyteka Kurtyke.

(Objava ni sponzorirana.)

Paolo Conetti, prevedel Luka Novak:
Osem gorà

Ljubljana 2020: Totaliteta d. o. o., 238 strani, ISBN: 978-961-7075-02-1, cena: 24,90 €

Knjigo sem od založbe Totaliteta d. o. o., Ljubljana dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

V gorah je najbolj cenjeno prav tovarištvo. V Častnem kodeksu slovenskih planincev mu je (od leta 1973, poudarjeno pa od osvežitve kodeksa v letu 2015) namenjeno samostojno, VI. poglavje z naslovom PLANINSKO TOVARIŠTVO. »Tovarištvo in zvestoba sta za gorništvo bistvenega pomena, sta pogoja za njegov obstoj in razvoj. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo,« piše v njem.

S tovarištvom so povezane besede nesebičnost, obzirnost, pogum, požrtvovalnost, skromnost, sproščenost …

Tovarištvo pogleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki je ideal, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Biti del klape, bande, del druščine, ki živi brez omejitev. Zato ni čudno, da zaznamuje tudi marsikaterega knjižnega junaka, pogosto je celo rdeča nit filmskih pripovedi in romanov. Tudi knjiga Osem gorà ni izjema. Gre za učbeniško abecedo tovarištva: med prijateljema iz otroštva, med mladimi in odraslimi, med človekom in goro.

Preplet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Neizprosna resnica je, da so za »vzpon itak potrebne samo noge, dol pa potem že nekako gre.« Tako kot v skali zaman iščemo kakršnokoli prožnost, ki bi korak absorbirala kot zemlja ali trava, enako vztrajno in pričakujoče odkrivamo zapletenost, soodvisnost in trud, ki ga je treba vložiti v vsak nasmeh, v vsak stisk roke, ki zagotavljata pristno zadovoljstvo – tovarištva.

Zgodba, gore so idealen prostor/čas za osvežitev spomina, se sprva suka v prvinskem trikotniku sin-oče-mama. Tako kot številne obiskovalce slovenskih gora, jim vsakdanjik oblikujeta prostost in gorništvo. Oče, sicer arhetip slovenskega (očitno pa tudi širše alpskega) SPD planinca, bezlja po hribih in mulca Pietra vlači s seboj. Ne ozira se dosti nanj, dokler ni RES treba in dokler ni PREPOZNO. Prepozno za odnos, ki bi ob očetovskih pogovorih in izkušnjah stkal vezi, namesto odtujenosti, ki vodi v kuhanje zamer in mimobežnost.

»Dal mi je nekaj jasnih navodil: prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov; drugič, hoditi v tišini; tretjič, pred razpotjem vedno izbrati pot, ki se vzpenja.« (42)

V strmini ni dolgočasja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pa saj si ga niso sami izbrali. Če nekdo pride do sem gor, potem je to zato, ker ga doli ne pustijo pri miru.«
»Kdo pa, doli?«
»Gospodarji. Vojska. Duhovščina. Šefi. Odvisno.« (43)

»Ne da se mi. Ne grem.« …

»Ne bi ga mogel bolj prizadeti. Da ne bi šel z njim v hribe, se je moralo zgoditi prej ali slej, to je moral vedeti.« (81)

Sprva stranski igralec, Bruno, vaški mulc, hitro postane enakovreden del dogajanja, ki z izkušnjo omejenega okolja ne izstopi iz usode, ki so mu jo prerokovale aoška sojenice. Večno nasprotje podeželja in mesta, zaostalosti in svetovljanskosti, se jasno in neizbežno zarisuje na več ravneh. Vse, kar najboljšega nudita obe sestavini nasprotja, se znajde v slikoviti pripovedi. A že v naprej je jasno, da je za izhod iz ledeniške razpoke potrebnega zares veliko.

Moči. Ljubezni. Opazovanja in razumevanja.

»Za kaj pa si se rodil?« »Da bi bil hribovec.« (156)

Prostost, ujeta v dušo opazovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako se imenujejo te gora?« je vprašal. Meni se je zdelo to čudno vprašanje, glede na ves čas, ki ga je preživel ob študiju zemljevida na steni.

Brunov stric je dvignil pogled , kot bi premeril, ali se bo ulilo, in z naveličano gesto je rekel: »Grenon.«

»Kateri je Grenon?«

»Tale. Za nas je to Granina gora.«

»Ves ta greben skupaj?«

»Ja kaj pa. Tu ne poimenujemo vrhov. Ta predel pač.« (52)

»… a sem imel punco, pa saj veš, kako je.«

»Ni marala brade?«

»Kaj hočeš. Tebi pa lepo pristoji, spominjaš me na tvojega očeta.« (108)

»No ja, nekateri hodijo tudi v gostilno.«

»Saj sem hodil v gostilno. Ampak zdaj je dovolj gostilne, gozd je boljši.« (111)

Z razprtimi krili. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako pa je z Brunom?« me je vprašala.

»Čudno. Včasih se mi zdi, da se poznava od vedno, potem pa pomislim, da pravzaprav o njem nič ne vem.« (129)

Skrivnostni mehanizem, zakaj lahko nekatere stvari med znancem in neznancem funkcionirajo od prvega hipa dalje, med sinom in očetom, pa (tako je vsaj videti) zgolj na trenutke, kot celota pa niti ne, je v zgodbi gorniško izostren. Gorništvo, pripovedovano skozi Pietrova čustva, opise in razmišljanja, nas, ki izhajamo iz nahrbtniško gojzarskih gnezd, navda s spominom po enako ali podobno doživetem.

Ob branju se zavemo trenutka/ture, leta, odločitve, ko smo se na tej isti poti – že ob pripravi, med vzponom ali šele sestopu, tudi sami bolj ali manj odločno podali v lastno smer. Smer sprejetja ali zavrnitve.

Ne, v tej enačbi, kar izvemo šele leta kasneje, nikoli niso zatežena neznanka gore, temveč odnos(i) s tistimi, s katerimi spočetka hodimo in plezamo.

Krhkost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Knjiga je prav zaradi ozadij, ki se ves čas lepo, mestoma slikarsko izrisujejo, preprosto univerzalna. Nešteto podobnih zgodb je v vsem alpskem prostoru in upam si reči povsod, kjer je tektonika v nekem daljšem trenutku namesto navzdol, zavila navzgor. Slovenski očanci so še pred drugo vojno hodili zgolj v pwanino in nikakor na goro, kot hodimo danes. Tudi velik del velikoplaninske pastirske etnologije izhaja iz prvinske nedostopnosti iz z njo povezano osamljenostjo.

Ali s hrepenenjem po boljšem življenju, ki obvezno vključuje tudi ljubezensko prigodo in obilico podmladka, ki bo nadomestil takrat še nepredstavljivo modernizacijo pastirovanja.

»Kaj praviš: se je več naučil tisti, ki je obšel osem gora, ali tisti, ki je prišel na vrh gore Sumaru?« (166)

»Še zdaj ju vidim pred seboj, kako stojita tam, blizu in vzhičena, kot bi bila oče in sin.« (59)

»… sem imel dva očeta … prvi je bil neznanec, s katerim sem bival dvajset let, doli v mestu, … drugi je bil gorski oče, tisti, ki sem ga zgolj zaznal, a ne bolje spoznal … Ta drugi oče mi je zapustil podrtijo, da iz nje zgradim hišo. In tedaj sem se odločil, da pozabim na prvega in dokončam delo v spomin na drugega.« (144)

»… in če je rabil kak nasvet, je tako prišel sem. Veliko je dal na to, kar je rekel tvoj oče.«

»Nisem vedel.« (130)

Uganka o času, ki je sedanjost in prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mestni milje, dejstvo, da izhajam iz delavskega blokovskega naselja, je v različnih situacijah že v naprej določalo marsikateri odziv gorskega domačina. Mestno poreklo je – ne da bi se sam kaj posebej trudil za to – še kako vplivalo na potek dogajanja in imelo razno razni vpliv pri navezovanju ali vzdrževanju stikov z domačinskimi sovrstniki, pastirji, znanci.

Seveda je bilo res tudi obratno: nalepka VAPO (=VAški POsebnež), ki se je še danes sramujem, je bila obvezni del tedanjega besedišča. A šele leta stvari postavijo na svoje mesto: nekdanje čudaštvo je preraslo v občudovanje, prvinska samost, ki jo je napolnjevalo le prasketanje ognja in oglašanje živine, pa cenjen ideal.

»Takoj mi je postalo jasno, da je iz tistega, kar je nekoč bilo – zemljevid planinskih poti – nastalo nekaj drugega, nekaj podobnega romanu. Ali celo bolje, biografiji.« (106)

»… da poletje izbriše spomine natanko tako, kot stopi sneg, vendar pa so ledeniki sneg daljnih zim, zimski spomin, ki noče biti pozabljen.«

»Potem naju je poklicala, da bi skupaj zapeli pesem. Bila je pesem, ki se jo zapoje, ko umre ljubitelj gora, pesem, v kateri se prosi Boga, naj ga pusti hoditi tudi v življenju na oni strani.« (160)

Sozvočje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čudna votlina, bor, ki je zarastel sredi podrtije, jezero, ki si ga lahko brezmejno lastiš so prvine svobode, ustvarjanja in zadovoljstva. Strmo skrotje, grozeča nevihta in ogromna količina snega pa dejstva, ki zahtevajo takojšen odziv, silovito aktivnost in znanje preživetja. Dokler je oboje v ravnovesju se življenje izkazuje v veselju. Ko eno premaga drugo, se kot protiutež izriše trpljenje.

Gore so res kraljestvo svobode, pravzaprav prostosti, a gore so tudi kraj, kjer umiramo.

Sila, ki lahko ponovno vzpostavi ravnovesje, pa je pravo, čistokrvno tovarištvo.

Dveh ljudi, ki hodita skupaj.

Dva, ki se včasih približata do takšne bližine, da skorajda prestopita meje svojega telesa.

Včasih. Samo včasih.

Vmes pa je črta, ki je greben in je rezilo.

S knjigo na pot. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mestoma je prevod – kar se tiče gorniškega izrazja in izrazja povezanega s celoto gorskih območij – šibak. Tako namesto o skodlah beremo »o strešnikih iz macesnovega lesa« (145) in namesto o previsu o »preveč nagnjeni skali« (63).

***

Avtor je za knjigo, ki je bila prevedena v vseh alpskih državah, prejel italijansko nagrado Strega in francosko priznanje Prix Médicis étranger.

(Fotografije: Borut Peršolja)

Anton Kern, Kerstin Kowarik, Andreas W. Rausch, Hans Reschreiter:
Kingdom of Salt: 7000 years of Hallstat

Dunaj 2016: Natural History Museum, 2. izdaja, 240 strani, ISBN: 978-3-903096-08-0, cena: 24,20 €

Knjigo sem kupil.

Halštat.

Beseda je ena izmed tistih, ki je privlačna na nek čudno skrivnosten način. Zveni ravno prav skrivnostno in ravno prav šolsko, a hkrati tuje in z njo se srečaš tako redko, da ni niti domača, niti popolna neznanka.

Zagotovo sem se z njo prvič srečal pri pouku zgodovine, a se tega žal ne spomnim. Najbolj sem jo ozavestil z branjem izsledkov raziskovalnega dela dr. Toneta Cevca. Njegova etnološka in kasneje arheološka raziskovanja so na velikoplaninski zrak pogosto naplavila prav to besedo. Z njo pa me je zagotovo okužil Janez Bizjak, ki ne da miru in išče, brska, koplje po spominu slovenske visokogorske pokrajine.

Vzporedno je potekalo spoznavanje, raziskovanje slovenskih in tujih virov. Prebiranje knjig, obiskovanje muzejev (na primer predstavitve železnodobne ali halštatske situlske pokrajine v Dolenjskem muzeju) in seveda terenska hoja po ostankih, na katere opozarja Janez Bizjak z ekipo večinoma prostovoljskih arheoloških sodelavcev.

Sledeč navedbam Tume, da so zemljepisna imena največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”, ter Badjure, da so večino zemljepisnih imen prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«, je logično, da je bilo treba obiskati kraj, ki je vsemu dogajanju posodil svoje ime.

Hallstatt, Avstrija.

V mestecu, ki je dobil ime po nahajališču soli, živi 900 prebivalcev. Arheološke raziskave v letih 1846–1899 so tam razkrile prazgodovinsko grobišče z okoli 2500 grobovi iz mlajše železne dobe. Izkopali so kar 5800 predmetov iz zlata, brona, železa, jantarja in stekla. Mesto ima zato (sodoben) muzej, velikosti kamniškega in pripoveduje zgodbo iz preteklosti, zaradi katere je mesto zapisalo na Unescov seznam kulturne dediščine.

Vpogled v starejšo železno dobo (1000–300 let pred našim štetjem), imenovano tudi halštatska doba, po najdišču ob rudnikih soli v avstrijskem mestu in mlajšo železno dobo (300–rimsko osvajanje v 1. stoletju pred našim štetjem), ki jo imenujemo tudi latenska kultura, po švicarskem najdišču La Tenne, je bil izdaten in poučen. Vpogled je bil tako nazoren, da je izzval predstave – kje v Sloveniji sem to že videl, kje pri nas so ljudje živeli podobno …

Večkrat zasledimo, kako premalo se na slovenskem zavedamo, da je tudi naše kraje (zlasti na Dolenjskem in v Zasavju, posamično tudi v Posočju), sredi 1. tisočletja pred našim štetjem, poseljevala visoka kultura, katere zapletena družbena pravila lahko na podlagi govorice podob situlske umetnosti le slutimo. Ne poznamo imena naših prednikov, ne vemo kakšen jezik so govorili, ne vemo kako so jim rekli drugi, ne kako so se imenovali sami … Vendar njihov spomin, védenja, znanja, organizacijo prostora, pomen naravnih virov, religijo itd. ugotavlja arheologija. Nosilci informacij o njih so grobovi in pridatki v njih, naselbine s svojimi vsebinami, zemljepisna imena in celotna takratna pokrajina.

S hojo po tej isti pokrajini pa tedanjo zgodbo bere tudi gorništvo. Kot na primer stare (danes planinske) poti vodijo po katedrali narave, saj ob srečanju z nečim, kar je mogočnejše od nas, občutimo strahospoštovanje in ponižnost (brezkončno prostranstvo je magnet za dušo), tako so ustvarjalna prizorišča situlske umetnosti v središčih halštatske kulture miselni zemljevidi naše preteklosti.

Čudno je, zakaj sodobna slovenska gorniška zgodovina v celoti spregleduje rezultate petindvajsetletnega (1995–2020) raziskovanja 4000 let stare zgodovine pašništva in rudarjenja v slovenskih Alpah! S presenetljivimi odkritji smo obogatili vedenje o najstarejših prebivalcih našega visokogorja in ovrgli številne stereotipe o tem, kako je bil gorski svet vse od davnine do 14. stoletja neposeljena, nekoristna in človeku nevarna divjina. Odkrite sledi prvih bivališč iz različnih časovnih obdobij dokazujejo prav nasprotno.

Halštatska kultura je bila izrazito razvita na področju Alp, od koder je širila močan vpliv proti pokrajinam, ki sodijo v današnjo vzhodno Francijo, južno Nemčijo in državam na Balkanskemu polotoku. Poleg pastirjev prav rudarje upravičeno štejemo za naše prve stalne gorjance, saj so od zgodnje pomladi do pozne jeseni živeli v gorah, kjer so z iskanjem, nabiranjem in kopanjem železove rude v trdih razmerah človeku neprijaznega naravnega okolja našli možnosti za skromno preživetje.

Kje se torej skriva slovenski Hallstatt?

V Mežici? Na Veliki planini? V Idriji? V Šentanski dolini? V jamah pod Begunščico ali na Pokljuki? V Trenti ali nemara v celotnem Posočju?

Knjiga, ki natančno, sistematično in z dokazi podprto pripoveduje o življenju v tedanjem zakotju Avstrije.

Knjiga, ki natančno, sistematično in nazorno nastavlja ogledalo zakotjem tedanjem Slovenije.