recenzija « Razgledi

Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

GORA JE GORA, GORA NI TISTA, KI GRE VEN*

Nedelja, Januar 6th, 2019

France Malešič, France Stele:
Gora ni nora: zbirka planinskih izrekov in misli

Celje 2018: Celjska Mohorjeva družba, 136 strani, ISBN: 978-961-278-381-5, cena: 23 €

Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

Že na prvi pogled klasična knjiga (trda vezava, velikost 21 x 27 cm, črnobela). Tudi druge okoliščine so naklonjene samoumevnosti, preizkušeni v mojstrski tradiciji: knjiga je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za leto 2019, ima gorniško vsebino, besedila je zbral in uredil cenjeni pisec France Malešič, fotografije je prispeval ugledni fotograf France Stele. Je receptura za uspeh zagotovljena?

Vznesenost Malešiča nad gorami se razkriva v dolgoletnem veselju zbiranja in zapisovanja izrekov, misli, rečenic. Najrazličnejši drobiž, ki ga je sprva ujemal po naključju, potem pa hranil z jasnim ciljem, je natančno uredil po pojmih, te pa po abecedi. Poleg misli starejših gornikov je z iščočo razgledanostjo bralca marsikje srečeval zanimive povedi pesnikov in pisateljev. Nekateri stavki so že dolga desetletja izredno priljubljeni in tako rekoč ponarodeli, drugi šele odsevajo duh časa, prostora in duhovitost/izkrčenost sporočila in si sedaj, ko so združeni v knjižno navezo, utirajo pot v modrost, ki nas prek pobočij, sten, vrhov, vodi v doline.

Merila o lepem, uporabnem, pametnem, sposobnost za pravilno presojanje, za prepoznavanje skladnosti je območje čuta, je prostor okusa, je izziv totalne različnosti. Ki ga absolutno simbolizira tudi v naslovu knjige deloma povzeti rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. (Zame je ta rek eden najbolj neumnih, celo protislovnih. In kot tak tudi neprimeren za naslov knjige, a o okusih se pač ne razpravlja …)

Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V predstavitvenem gradivu (PDF 307 KB) piše: »Seveda je v takšni zbirki povsem nemogoče ujeti ali celo ustaviti pisan in pester planinski trenutek. Morda pa nam bo vseeno zadostoval vsaj okus po njem.« In še: »Po vsem svetu pravijo vsem gornikom in vsemu gorništvu alpinisti. Le pri nas preveč strogo in umetno ločujemo planince in plezalce; vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike.«

No, pa poglejmo, kaj velja za prave gornike. (Gre za moj osebni izbor. V oklepaju je številka strani v knjigi.)

***

Gora je neusmiljen in sovražen velikan. In ko je boj končan, ostane gora nepremagana. Zmagovalcev ni, so le preživeli. Barry C. Bishop (15)

Gori ni potrebna gora, človeku je potreben človek. Baskovski pregovor (19)

Ne osvaja človek gore, temveč gora človeka. Maurice Herzog (21)

Pomembnost dejanja pa ni v veličini, temveč v njegovi intenzivnosti. Marjan Lipovšek (24)

To, pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo. Fran Kocbek (25)

Vse leto vodim ljudi po gorah, da lahko grem v hribe zase. Raymond Lambert (31)

Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je zelo draga. Heinrich Heine (37)

Kdor ima rad gore, bi moral priti dvakrat na svet. Slovenski planinski izrek (43)

Nahrbtnik je vedno premajhen, ne glede na to, kako velik je. Vedno je pretežak, ne glede na to, kako malo vzameš s seboj; nikoli nimaš s seboj stvari, ki bi jo potreboval. Ko opremo tlačiš nazaj, je večja in težja kot prej. Zakonitosti nahrbtnika (49)

Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ponoči se oblaki razgubijo, tako da zemeljska toplota lahko izpuhti v ozračje, tik pred zoro se oblaki ponovno prihulijo in sklenejo obroč okrog zemlje, tako da se nočni mraz obdrži čez dan. Resnica o oblakih (50)

Če bi vsaka napaka, ki jo storimo v gorah, prinašala človeku smrt, bi ne ostal živ noben alpinist. Mathias Zdarsky (52)

Le kaj nas žene v tolika prostovoljna tveganja? V velike nevarnosti, ki jim človekovo telo po svoji naravi ni doraslo, ki jih zmore le naša pamet? Samo želja po veselju, ko smo jih zmogli? Samo sla po uveljavljanju? Da bi uspeli, kjer drugim ni bilo dano? Hrepenenje po lepoti? Mar ni lepota tudi brez naših oči sama po sebi tako absolutna, kot je snov sama? Želja po spoznanju, prirojena človeku? Poznati vse do kraja, položiti roko na vse, poznati celo samega sebe, svoje zadnje možnosti, svoje skrajne meje? Ostvariti zapoved na delfijskem templju Apolona: Gnothi seauton – spoznavaj samega sebe? Kakšni glasovi vse se dvigajo iz teh globin? Kdo bi jim vedel odgovora? France Avčin (86)

Sreča je sestavljena iz nesreč, ki smo se jim izognili. Alphonse Karr (87)

Kaj je ranilo steno, da joče slap že tisoč let? Valentin Cundrič (88)

V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe. Tone Škarja (90)

Čimbolj je neka športna panoga plemenita, tem manj ima gledalcev. Sigmund Graff (92)

Slabo vreme ne obstaja. So samo različne vrste dobrega vremena. John Ruskin (103)

Igra narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Fotografski opus Franceta Steleta je vsakomur, ki je zavestno pokukal skozi dolinsko meglo na s soncem obsijan greben, dobro znan. Ni ga mogoče zgrešiti, ga je pa mogoče pogrešati. Njegovo občudovanja vredno vztrajanje pri črnobelem prikazu gora vzbuja skomine (tak je tudi dvoglavi Triglav z naslovnice), drami pričakovanje divjosti, neukročenosti. Če so gore ponavadi izjemne kar same po sebi, pa se Stele vedno približuje tudi ljudem, domačinom in obiskovalcem gora, in jih neumorno spravlja v odnos. V odnos gore in ljudje. V odnos živeti v gorah.

Lepota okleščenosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V knjigi je objavljenih 24 celostranskih fotografij. Zelo enigmatičen in hkrati izjemno poveden je greben Triglava (97), na katerem je v izjemni ostrini fotografije moč našteti vsaj 75 ljudi, večinoma s čeladami, ki jim je bila, pa če se tega zavedajo ali ne, v koloni odvzeta vrhunskost najvišjega doživetja. Steletovi prehodi iz panorame v detajl so nekaj, kar ga fotoreportersko in umetniško utrjuje na njegovi gorniški poti. Zato je uredniško toliko bolj nenavadno, da se isti prizor grintovške Štruce, v sicer različnem izrezu, v knjigi pojavi kar dvakrat (35, 93).

Meni zelo manjka Stele kot pisec, kot ubesedovalec lastnih podob. Podnapisi v njegovih knjigah, odlične pisateljske misli, so nekaj, kar me zelo nagovarja:

Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju. Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odzvonilo mimo tebe! (France Stele, Nalivi svetlobe)

Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. (France Stele, Nalivi svetlobe)

***

V knjigi vsekakor močno pogrešam mlajše, pravzaprav bi moral zapisati sodobnejše avtorje. V besede preoblikovana občutja Igorja Škamperleta, Iztoka Tomazina, Igorja Likarja, Janeza Bizjaka, Matevža Lenarčiča, Helene Giacomelli, Mojce Luštrek, celo Marka Prezlja, pa že omenjenega Franceta Steleta, tudi še marsikoga drugega, bi vsekakor sodila v ta jagodni izbor.

Ena od ključnih sestavin globaliziranosti ter pridobitev demokratizacije je razpršenost in individualnost (tudi gorniških) zaznav, ki v literarnem opusu nikakor niso vezane na tiskano besedo, še zlasti pa ne zgolj in samo na Planinski vestnik. Če iskreno vztrajam pri svojem pogledu, potem si upam reči, da je Planinski vestnik že nekaj let celo ujetnik lastnega kroga in na ta način zapiralec vrat marsikomu, ki hlepi po gorniški ustvarjalnosti.

Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tile izreki so iz moje osebne zbirke najrazličnejših zapisov:

Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih. (Edvard Kocbek, Črna orhideja. Strah in pogum, stran 242.)

Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora, tudi če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega, dobrega. (Božo Jordan)

Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo zato, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč za čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek. (Dr. Miha Potočnik)

***

Knjiga, ki je kot prvi jutranji korak: zaspan, neodločen in v tihem pričakovanju razvoja ture.

***

* Lahko sicer spraviš človeka z gore, ne moreš pa spraviti gora iz človeka.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, poezija, recenzija | Brez komentarjev »

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.

Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).

Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.

Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.

Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).

Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

NEZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI

Ponedeljek, December 3rd, 2018

Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah

Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

A si v redu?

Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.

Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa. Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.

Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla … Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.

V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.

Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.

Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.

Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.

Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.

Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom,
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.

Knjiga, ki je bolj za hribe, kot proti njim.

Objavljeno vPZS, gorništvo, gorska narava, recenzija, svetovanje | 1 komentar »

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO

Petek, November 16th, 2018

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Zapisi z gora
Cerknica 2018: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 134 strani, cena: 6,90 €

Knjigo, dnevnik sem dobil brezplačno od izdajatelja.

S hojo preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišim in poslušam tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognil pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

In ena od poti za deljenje z drugimi je, da to zapišem. Mogoče kar v gorniški dnevnik?

***

Dnevnik Zapisi z gora ima uvodni osebni list, poglavje Hribovski bonton in koristne informacije, list z informacijami – Ob nesreči v gorah pokliči (112) ter vzpodbudo za raziskovanje – Tiha govorica živali (ilustracije živali in njihovih nožnih sledi je prispevala Karmen Bajec).

(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Format: 10,4 x 14,5 cm
Teža: 136 g

Nikar ne nori tja gori!

Nihče si ne želi riniti za vami tja gor samo zato, ker ste nepremišljeni.

S seboj ne potrebujemo Kafkovih zbranih del!

Razne šlape, balerinke, hipsterske supergice in podobna krama naj počaka doma.

Objavljeno je tudi besedilo pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič leta 1894. Leto kasneje jo je uglasbil Jakob Aljaž, dovški župnik in skladatelj. Prva kitica skladbe Oj, Triglav, moj dom je zaenkrat še himna Planinske zveze Slovenije.

Sledi užitna sredica, stodvajset dnevniških zapisov, ki vsebujejo rubrike: vrh/cilj, datum, izhodišče/opravljena pot, nadmorska višina, višinska razlika, dolžina, čas in vtisi/žigi. Vsako stran, ki kliče po izpolnitvi v naravi, dopolnjuje sedem akcijskih piktogramov: hoja, plezanje, kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, tek na smučeh, deskanje na snegu in alpsko smučanje.

(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

V dnu strani se izmenjujejo dvojci: pregovori, reki, domislice z vinjetami.

Še tako dolga pot se začne s prvim korakom. SMEROKAZ

Česar v glavi ni, peta nadomesti. GOJZARJI

Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša. VPONKA

V življenju ni ravnih poti. KRIŽPOTJE

Nova vreča, nova sreča. NAHRBTNIK

(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Na koncu je dodana še zbirna preglednica vseh izletov, pohodov in tur: vrh/cilj ter datum. In obvezni, nepogrešljivi Srečno!

Pohvalno je, da je v dnevniku objavljen tudi Fair play znak, čeprav ni točno razvidno, na kaj se srce športa nanaša – na poštenost, pravičnost, odgovornost, solidarnost, spoštovanje, enakopravnost …

Tisto, kar pa je zares vrhunsko, je naslovna fotografija Zorana Vidriha Pogled z Begunjščice proti Triglavu in Kanjavcu. Na zadnji strani platnic je misel Nejca Zaplotnika: »Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«

(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Uporaben? Vsekakor!
Izviren? Nikakor!
Nosljiv? Šekakor! (Pol, pol.)
Mednarodno priznan? SI kakor. (V postopku.)

Za primerjavo:

- aktualni dnevnik Planinske založbe:

Planinski dnevnik
Cena: 3,90 €
Obseg: 132 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 106 g
PZS, 2015

- Moj planinski dnevnik, brezplačno darilo Cankarjeve založbe ob naročilu knjige Slovenske gore:

Moj planinski dnevnik
Cena: 0 €
Obseg: 176 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 139 g
Cankarjeva založba, 2011

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

PIJANA DREVESA TREZNO GOVORIJO

Sreda, November 14th, 2018

Peter Wohlleben:
Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta

Kranj 2018: Narava, 179 strani, ISBN 978-961-7031-11-9, spletna cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil.

»Bukve, smreke in hrasti boleče začutijo, če kdo začne grizljati po njih. Ko si gosenice dajo duška, se okrog mesta grizenja spremeni rastlinsko tkivo. Poleg tega drevo oddaja električne signale, enako kot človeško telo, če je ranjeno. Impulz potuje s hitrostjo centimeter na minuto. Zato traja še kakšno uro, da se v listih naložijo obrambne snovi in zajedavcu pokvarijo obed. Drevesa so pač počasna in celo v nevarnosti je to največja hitrost, ki jo zmorejo.«

Iglavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je osvojila celinsko Evropo. Tisto Evropo, ki je v stoletjih in tisočletjih iz prostega, naravnega gozda, naredila gozdne njive, ki se prepletajo z drugimi intenzivno izkoriščanimi kmetijskimi in industrijskimi zemljišči. Zato je vsak zapis o gozdu, celo posameznem drevesu, ki je po možnosti ovit v barvo jeseni, sprejet v intenzivnem romantičnem in ultimativnem naravovarstvenem vzdušju. Ljubezen je ne samo v zraku, ljubezen je v lesu. Bukovem. Smrekovem. Hojinem.

»Veter kot prah droben pelod omete iz cvetov in ga odnese do sosednjih dreves.«

»Če je zunaj manj kot dvanajst stopinj Celzija je za čebele prehladno in ostanejo v panjih.«

»Majhna drevesa bi rada hitro rasla. A temu nasprotujejo drevesne mame. S svojo mogočno krošnjo zasenčijo ves naraščaj in z drugimi odraslimi drevesi tvorijo gosto streho nad gozdom. Skoznjo do tal oziroma do listov mladih drevesc prodrejo le trije odstotki sončne svetlobe. Vzgojna metoda se imenuje omejevanje svetlobe.«

Listavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtor je dolgoletni gozdar, preizkušen v praksi in glede na deroč tok besedila, ki redko kje nasede in odlaga melj, tudi odličen opazovalec in zapisovalec zgodb. Ki so mu jih povedala drevesa? Šepetala gozdna bitja ali jih je preprosto pobral v zapuščini bajk in ljudskih pripovedk? Nič od tega ne drži. Pripoved je doživeta, opisana z metodo kamere, ki optično približuje ali oddaljuje tisto, kar gledamo. To pa so drevesa, mladike, listi, zajedavci, podrast in natančna, stvarna gozdnata pokrajina, ki vse to obdaja.

»Obstaja dober razlog za idealen videz dreves – stabilnost. Velike krošnje odraslih dreves so izpostavljene nevihtnim sunkom vetra, močnim nalivom in težkemu bremenu snega. Enakomerno raščena drevesa lahko enakomerno porazdelijo sile, ki pritiskajo nanje, tako da jih razpršijo po telesu.«

Malo mešano in izkrčeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje gozda je dan, je služba, je potovanje, je vojna in tudi mir. V nevihti, ki je na pobočju, ki ga preči vihar, se zrcali mozaik odnosov, odvisnosti in spoštovanja naravnih sil. Pokrajina gozdu ne prizanaša, prav tako kot mu ne prizanaša človek. Človek, ki ga sicer zna negovati in ga zna tudi izkoriščati. A zna v njem videti tudi sporočila, ki govorijo o spremembah v pokrajini.

Zakaj že se listje jeseni obarva? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pozimi je pogosto za meter snega in ta zdrsi. Ne gre nujno za plaz, saj sneg tudi sicer čisto počasi drsi. Pri tem krivi mlada drevesa. Pri najmlajših to ni nič hudega, kajti ko se sneg stali, se preprosto spet zravnajo, ne da bi utrpeli poškodbe. Pri na pol odraslih drevesih, ki so se prebila kak meter visoko, pa se deblo poškoduje in v najslabšem primeru zlomi, če obstane, pa ostane ukrivljeno. Iz takšnega položaja drevesa spet skušajo ujeti navpično linijo. Ker drevo lahko raste le na vrhu, spodnji, zakrivljeni konec ostane takšen, kot je. Naslednjo zimo sneg drevesa spet nekoliko ukrivi, vendar se sveži poganjek vseeno dviguje navpično navzgor. Če ta igra traja dolga leta, postopno nastane drevo, zavito kot sablja. To se drevesom lahko zgodi tudi brez snega, če raste na strmini. Včasih dolga leta in neizmerno počasi proti dolini drsi prst in se pogosto premakne le nekaj centimetrov. A to je vseeno dovolj, da drevesa drsijo z njo in se prevrnejo, vendar nato rastejo naprej navzgor. Znanstveniki takšna drevesa imenujejo pijana (drunken trees).«

Rogovilež. (Fotografija: Borut Peršolja)

Milan Šinko z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v recenziji za Delo med drugim o knjigi zapisal:

»V promocijskih in medijskih prispevkih je knjiga opisana kot nov pogled na drevesa, gozd in gozdarstvo, saj so po prepričanju avtorja drevesa družabna, družbena in čustvena bitja. Profesorja gojenja gozdov in gozdne ekologije na Univerzi v Göttingenu sta napisala peticijo »Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic«, s katero sta predvsem medije želela opozoriti na neresnične trditve in sporno (ne)uporabo znanstvenih dejstev. V peticiji, ki jo je podpisalo 4516 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov, je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda.«

»Prevladujoča pristopa knjige, s katerima avtor nagovarja bralce, sta sklicevanje na čustva bralcev, kot ene od uspešnih osnovnih sestavin postresničnostnega diskurza in obsežna raba antropomorfizma (tj. pojav, ko ljudje pripisujejo svoje človeške fizične in umske lastnosti ter vedenja bogovom, nečloveškim živim bitjem ali stvarem – kot na primer sposobnost namere, zavest, zavedanje in čustva).«

Boj s hojo. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Nečloveški entiteti priznati, da ima človeški um, pomeni, da je sposobna zavestnih izkušenj in jo je treba obravnavati kot moralno bitje, ki je vredno empatije, nege in skrbi. Opisov takih stanj je v knjigi veliko: »hrasti so trpeči«, »mlada drevesa pogrešajo mamo«, drevesa so v stiski in paniki, a ne obupajo, drevesa »ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede« in podobno.«

Začetek. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne nazadnje priznavanje drevesom prisotnost uma pomeni, da so drevesa sposobna namenskega delovanja in zato odgovorna za svoje delovanje ter da so sposobna opazovati, vrednotiti in soditi opazovalca. Na podlagi tovrstnega antropomorfizma so lahko za škodo v gozdovih zaradi lubadarja krive recimo lene in pasivne smreke, ne pa tisti ljudje, ki so smreke posadili na zanjo neprimernih rastiščih, pa tisti, ki niso pravočasno odstranili napadenih dreves in ne nazadnje tisti, ki povzročajo klimatske spremembe.«

Užitek gozda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjigo se zapisanemu navkljub splača prebrati, še zlasti, če smo realisti, kot se od običajnega človeka pričakuje. Kdorkoli je bil vsaj nekajkrat v naravi, v gozdu, v hribih, bo vedel, kaj je res in kaj ne. A hkrati se bo pustil zapeljati, zato da bo doživetje sebe, v mreži narave, usklajeno s korakom in razgledom.

Knjiga, ki v gozdu vidi človeka.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

DOLGOHOD

Četrtek, November 8th, 2018

Jakob J. Kenda:
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 260 strani, ISBN: 978-961-288-707-0, cena: 27 €

Knjigo sem kupil.

O hoji je bilo povedano že vse. Skupaj z govorjenjem sta najstarejši zavestni dejavnosti, ki sta nas sooblikovali v ljudi. Hojo se da študirati, ker ima svojo filozofijo. Vendar tudi brez nje – filozofije hoje namreč – ljudje dobro shajamo, dokler smo zdravi. Hoja je grižljaj kruha, požirek pitne vode, odprta pokrajina. Ali kot pravi Gros (2017, 11): »Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik.«

Tudi o gorništvu je bilo doma in po svetu veliko povedanega, napisanega, posnetega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v domačijski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo dejavnosti ljudi, ki temeljijo na hoji. Zato obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko želi ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

Knjiga Jakoba Kende nedvomno že sodi mednje. Po mojem mnenju se bo v sozvočju s časom uvrstila na sam vrh tovrstne literature.

Gros izkušenjsko in prepričljivo pravi: “Ko se odpravimo na dolgo peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Besedilo Kende, ki je v enem premišljenem zamahu prehodil 3500 kilometrov Apalaške poti, izjemno berljivo potrjuje zapisano. Spomni nas, podobno kot pri Rousseauju, na številne izkušnje hoje. Tako tiste ob zaspani zori, kot tiste polno razpoložene opoldanske in prijetno utrujene ob večerni zarji. Prepletajo se mladostniški izzivi, polni vznesenosti in gorečnosti, dolgi, meditativni odseki zrelih let in časi samotnih, mračnih sprehodov, ko se izkušnje prevešajo v modrost. To, kar je Kendi prinesla hoja, je vzel za svoje in med hojo učinkovito shranjeval barvita čustva in sončne spomine na doživeto.

»Naše telo se zna braniti bolečine, ki gre z roko v roki s fizično dejavnostjo. Že pri nekoliko daljšem sprehodu se sprostita v telo beta endorfin, ki je opiat, in anandamid, ki je kanabinoid. Od tod tista znana poetizacija, da se duša že ob krajšem pohodu dvigne nad telo. Jasno, da se, saj je zadeta.« (stran 154)

Kendovo pisanje je zato eden od ključnih dokazov evolucije. Naj pojasnim: ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj – ljudje, rastline, živali in pokrajina – preživeli intenziven proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki je zato pač nujna. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. Pokrajinska etika, katere najučinkovitejši predstavnik je hoja, ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Zgodba štirimesečnega ameriškega življenja v družbi nahrbtnika vse to natančno (in zdi se, da tudi dovolj iskreno) izrisuje.

Knjiga ne sodi med herojska dela, kakršna smo bili navajeni na primer pri začetnih himalajskih epopejah. Je prej pregleden zemljevid odnosov, značajev, življenjskih zgodb dolgohodca in ljudi, ki so se po naključju znašli v obzorju poti. Bralec ali bralka, ki bo za 260 strani dolgo hojo potreboval/a tri lepo izpolnjene večere (na nekaj let podlage v hoji!), bo ob branju užival, hkrati pa z lahkoto ohranil zdravo skepso ali kot pravi De Botoon v Umetnosti potovanja (2003, 198) (5), »da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril.« Odličnosti knjigi v bran se zato upravičeno postavlja vprašanje, zakaj ji je Planinski vestnik namenil praktično odzadenjske strani (Planinski vestnik 10/2018, strani 64–68) in prav nič uredniško/komentatorske pozornosti.

»Potem se ulije. Ne pada. Ulije se in ne neha. Lije cele ure. Če nekaj minut ne lije, neha samo zato, da zajame sapo. Nato spet lije. Na poti ni skoraj nikogar. Dež vse odplakne. Tisti redki, ki jih srečam, imajo oči, kot bi bile narisane z vodenkami. Šarenice imajo sprane, prisegel bi, da vidim, kako jim barva z njih v nitih mezi z beločnice. V očeh se jim tudi vidi, da za njimi ni nikogar, da so pobegnili pred dežjem, nekam globoko, v temno izbo, v njej so s hrbtom naslonjeni na najbolj oddaljeno steno. S koleni, pokrčenimi k sebi, zrejo v temo, v kateri se proti njim počasi, vztrajno dviguje voda.« (stran 162)

Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. Vse to temeljno znanje, izkušnje in doma pridobljene veščine racionalno preplete z ameriškostjo: vso nujno opremo kupi čez lužo, saj je le-ta pri enaki ceni za polovico lažja, štirinajstim zveznim državam se odpre z instagram opazovanjem northbounaderjev (to so tisti, ki Apalaško pot jemljejo od juga proti severu), flip-floperjev (tisti, ki prvi del poti zmorejo od juga proti severu, zatem sledi prekinitev in drugi polčas poti od severa proti jugu) in številnih prigod posebnežev, da vsakodnevne komunikacije, ki preseneča s prijaznostjo in odprtostjo sodelujočih z vseh vetrov, niti ne omenjam.

V naslovu knjige omenjeni drugi del – in Amerike, prinaša vzporedno zgodbo spoznavanja ozadij nastanka Apalaške poti, spreminjanja vrednot ljudi, ki živijo v njenem vplivnem območju in reportažne zapise aktualnega dogajanja. Ti izleti delujejo kot razširjene točke Apalaške poti, zato z mirnim srcem lahko poudarim, da me ne mika, da bi se vse, kar se napleta okrog Apalaške poti, preselilo tudi v Evropo. Kenda s prstom pokaže, da z jezikom Amerike ne moremo razumeti duha Evrope, še manj si lahko na ta način pomagamo pri krepitvi turističnih tokov. Če in ko govorimo o evropskih peš poteh, je tudi v prihodnje potrebna natančna osamosvojitev od ameriškega jezikovnega modela.

»Vse pač raste eno prek drugega. Tako skoraj ni perspektive, s kateri bi lahko videl takšnega orjaka v celoti (drevo čuga v Georgii, opomba BP), perspektive, s katere bi dojel, kako orjaški je. Parkovna cesta pa je park. Njeni razgledi so nalašč zasukani tako, da nudijo najboljši, že kar slikarski pogled, tudi na rastje. In, presenetljivo, takšni pejsaži tudi nikdar niso vsiljivi: kar je postavljeno na ogled, bo opazil le dovolj pozoren človek.« (stran 174)

Knjigo odlikuje odličen popotni jezik, izjemen občutek za izostrene prvine v pokrajini, ki v praznem prostoru koraka puščajo sled, pa tudi za prijateljsko neposrednost, ko avtor odkrito prizna, da je posamezen odsek poti popolnoma brezvezen. Sanjajoč bralec, ki si želi prehoditi Aljaško, Pacifiško ali katerokoli drugo daljšo pot, bo v opisih našel dovolj vzpodbud za premik in uresničitev. To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija, da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je lahko tista iskra zavori, ki jo v sodobnem svetu hočeš/nočeš nosimo v sebi.

Treba je preprosto iti. In hoditi.

Knjiga, ki ostane v nas, tudi ko jo nehamo brati.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)

70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!

95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).

60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«

74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.

34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.

28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.
(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, poezija, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

ČRNO ZLATO V SVETLI DUŠI

Sreda, Oktober 17th, 2018

Vabilo na odprtje razstave je prišlo iznenada, komaj kak dan prej. Reportaža, ki je prerasla v razstavo, je sicer nastala že leta 2014, a je, silovito, kot zna to ubesediti BOBO, privrela med naključne opazovalce zdaj, na pragu čudovite jeseni.

Ta kontrast – indijansko poletje zunaj in “vsakodneven trud brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek” (besede Iztoka Premrova iz kataloga ob razstavi) je resničnost in izčiščena lepota tega sveta. Edinega, ki ga še in že imamo.

Pojav pobiralcev premoga in rud je sicer star, poznamo ga tudi iz zgodnje zgodovine odkrivanja naših gora. Za temi izkopanimi in pobranimi zgodbami poletje za poletjem hodi Janez Bizjak z ekipo arheologov. In odkriva, plast za plastjo, nas same, našo zavest in naš odnos do sočloveka.

Rjavi premog iz okolice Tuzle v Bosni in Hercegovini je v času, ko se planet pregreva, zgodba posameznikov s človeškega in planetranega roba, ki se v rudarski agoniji borijo za svoj kos kruha ter za preživetje lastnih družin. BOBO, ki je leta 2016 skupaj s kolegi agencije Reuters prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah, je v dogajanje spet in ponovno vpletel svojo socialno občutljivost, svojo jezo nad kruto lepoto življenja in jo v svoj spomin vklesal na vrhunski, sebi lasten način: z avtentičnim fotoreporterskim pričevanjem.

Ni bolj črnobelega sveta kot je fotografija. In ni bolj neposrednega človeka, kot je Srdjan Živulović.

***

Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. oktobra 2018 v mali galeriji Cankarjevega doma in je na ogled do 18. novembra. Vstop v malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

Objavljeno vosebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

MOTIVIRANO Z MOTIVI ALI GORAMI?

Sobota, Julij 21st, 2018

Borut Batagelj:
Odkritje gora: strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja.

Zagreb 2010: Ekonomska i ekohistorija, številka 6, strani 124–142.

Peter Mikša:
Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje.

Ljubljana 2013: Zgodovinski časopis 67, številka 3–4, strani 390–405.

Peter Mikša, Matija Zorn:
The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp.

Ljubljana 2016: Geografski vestnik 88-2, strani 103–131.

Vsi znanstveni članki so brezplačno dosegljivi na spletu.

***

V zadnjem času je izšlo več znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo zgodovinskega pregleda »odkrivanja« in preučevanja slovenskih gora ter začetka gorništva na Slovenskem.

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je v njih poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja – pa so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot.

Drugotni, torej gorniški motivi obiskovanja, so se v stoletju in pol spremenili in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?

***

»Alpska kultura slovenstva torej še zdaleč ni zgolj odraz geografskega značaja Slovenije.« (Batagelj 2010, 125)

»Pogled na gore je bil namreč skozi zgodovinske procese v toku dolgega trajanja podvržen strukturnim spremembam, ki so človeku ta prej z magičnimi silami prepojen svet s pomočjo novih gibanj od 18. do 20. stoletja že povsem približale, ga udomačile in naposled privedle do novega bolj harmoničnega odnosa med človekom in gorami. Poprej tuj in odmaknjen svet je človeku postal blizu.« (Batagelj 2010, 125)

»Arheološke raziskave, ki so se v zadnjih desetletjih usmerjale tudi v slovenski alpski svet namreč dokazujejo, da je prisotnost človeka v Alpah že zelo dolga.« (Batagelj 2010, 125–126)

(Fotografija: Borut Peršolja)

»Vendar rekonstrukcije človekovega sobivanja z gorami razkrivajo prednike predvsem in zgolj v nekaterih vlogah, to je kot lovca, nabiralca rude in pastirja.« (Batagelj 2010, 126)

»Niso jih zadovoljevale več bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite, kar je pomenilo, da so jih pričeli tudi redno obiskovati.« (Batagelj 2010, 128)

»… a vedno bolj je pri vseh teh raziskovalcih planin v njih začela vreti poleg sle po sistematičnem znanstvenem raziskovanju in razumskem doživljanju gora tudi sla po novih emotivnih doživetjih planinarjenja.« (Batagelj 2010, 130)

»… vendar menimo, da so v njegovem (gre za Valentina Staniča, opomba BP) planinskem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi. Še so tu želje po odkritju novega v znanosti, vendar hrepenenje, preplezati čim več gora, priti prvi (sic!) na še neosvojene višine, se vedno bolj stopnjuje v njem. … v njegovem planinarjenju nekaj prostora našlo tudi občudovanje lepot narave.« (Batagelj 2010, 130–131)

(Fotografija: Borut Peršolja)

»… že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. … /človek/ truden velicih domačih skerbi, sit. nejevoljin pretžkih butar, – iše miru in pokoja, – in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo …« (Vertovc, 1850 v Batagelj 2010, 132)

»Kot občudovalca narave in pripadnika romantičnega segmenta k večplastni planinski misli 19. stoletja lahko uvrstimo tudi Juliusa Kugyja …« (Batagelj 2010, 133)

***

»Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dojemal jih je različno in jih že od nekdaj obiskoval. Poti prek njih so že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so različni.« (Mikša 2013, stran 391)

»Je pa treba poudariti, da so»tabu« bili predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so bili dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje in mu pomeni nevarno divjino, kaos. Nižji predeli gora niso bili tabu.« (Mikša 2013, stran 391)

»Na Kranjskem so vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore.« (Mikša 2013, stran 393)

(Fotografija: Borut Peršolja)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (Mikša 2013, stran 397)

»Čeprav so Staniča najprej v gore zvabili znanstveni vzgibi, se da iz njegovih izjav slutiti, da so pri tem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi: preplezati čim več gora in prvi pristopiti na še neosvojene vrhove ter ob tem doživeti napore in veselja. Stanič je zapisal: »Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!« (Mikša 2013, stran 398)

»Prvi znani pristop na kakšen visokogorski vrh nasploh pri nas je opravil Scopoli leta 1758 na vrh Storžiča, že naslednje leto pa je stal na vrhu Grintovca.« (Mikša 2013, stran 402)

(Fotografija: Borut Peršolja)

»Nato je največ prvih pristopov zabeleženih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa primeri, ko so še v prvih desetletjih 20. stoletja imeli pri nas neosvojene vrhove, tudi dvatisočake. Na številnih izmed njih pa so po vsej verjetnosti že prej bili domači lovci ali pastirji. Marsikje so na vrhu postavili znamenje – kamnitega možica ali leseni križ. Žal pa njihova imena niso znana.« (Mikša 2013, stran 402)

***

»Obiskovanje gora zaradi nuje je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo, ostali vzgibi pa so veliko mlajši. »Čast« prvega zabeleženega vzpona iz rekreacije oziroma »… želje, da bi dosegel pomembno višino…« in ne iz nuje, pripada srednjeveškemu pesniku Francescu Petrarki, ki se je leta 1336 skupaj z bratom in dvema služabnikoma povzpel na 1912 metrov visok Mount Ventoux v Provansi. Ta vzpon nekateri označujejo za začetek planinstva, saj naj bi pomenil prelom v odnosu do gora. V času, ko so se njegovi sodobniki izogibali gora, je bil »…prvi, ki se je povzpel na goro zaradi nje same, da bi užival v razgledu …«. Vendar pa se je Petrarka kot piše Coates na vrhu zatopil v izpovedi Avguština, ki svarijo, naj ljudje ne zamenjajo stvarstva in stvarnika ter naj se ne pusti jo zapeljati pokrajini. Za voljo tega se je svojega početja sramoval.« (Mikša, Zorn 2016, stran 124)

»Arheološke raziskave kažejo, da je prisotnost človeka v slovenskih Alpah že zelo dolga.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)

(Fotografija: Borut Peršolja)

»Verjetno so tudi že davno pred srednjim vekom pristopili na številne vrhove.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala po vsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih, rekli bi planinsko-turistično. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive – raziskovalne in gospodarske.« (Mikša, Zorn 2016, stran 129)

»Prvi obiskovalci slovenskih gora so bili domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji. V gore so zahajali anonimno – brez pisnih sledi in iz gospodarskih vzgibov. Dobro so poznali bližnji gorski svet ter v gorah doživeli veliko več, kot o tem skopo, če sploh, poročajo viri.« (Mikša, Zorn 2016, stran 131)

***

Začnimo torej na začetku, z vprašanjem, kdaj in zakaj smo ljudje začeli hoditi v gore?

Vsi zgoraj omenjeni avtorji priznavajo, da ljudje (doma in po svetu) tja hodimo že od nekdaj. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen).

Kot sem napisal (Peršolja 2003) smo »zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so po Tumi največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”. Večino imen so po mnenju Badjure prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«. Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev. Bezlaj je opozoril, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov. Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine, ki pa se ves čas spreminja in z njo tudi zemljepisna imena.«

(Fotografija: Borut Peršolja)

Če vse to vemo, potem je razumljivo, zakaj se pri omembi prvega vzpona na Triglav, ob navedbi imen štirih srčnih mož, vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Aljaž (1923) je prepričljivo zapisal: »Turistično je bil prvi na Triglavu leta 1778 Willomitzer s tremi spremljevalci iz Bohinja. (Brez dvoma pa poprej domačini in Trentarji, divji lovci.)« (Danes tudi vemo, da so vrh takrat dosegli samo trije in ne štirje srčni možje.)

O gorniških prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (1992, 18): »Že davno pred prvimi planinci so si poiskali poti v visokogorje domačini. Tja jih niso vodili planinski, temveč zgolj gospodarski interesi. Višinska paša in lov sta bila že od nekdaj udomačena v naših gorah. Včasih pa so pastirji in lovci priplezali prav na vrhove, pri čemer je težko verjeti, da so jih tja pripeljali le neplaninski nagibi.«

In še (1997, 96): »Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.«

»Nisem bil prvi, ki jo je prehodil (Kugyjevo polico, opomba BP), bil sem samo prvi gornik, ki je šel čeznjo. Že od davnine je bila to pot drznih trentarskih divjih lovcev v bogata gamsja lovišča na kranjski strani.« (Kugy, 1973, 161)

Na vprašanje, »zakaj se je pa Slovensko planinsko društvo tako pozno začelo, da obhaja šele letos svojo 60-letnico?, ki si ga je Janko Mlakar zastavil kar sam, je tudi odgovoril: »Ker ni izšlo planinstvo iz preprostega ljudstva, ampak iz razumništva.« (Mlakar 1953, 209)

Naj ta krog izmenjave mnenj končam s še enim Aljaževim navedkom (1922b): »Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh!«

Ob poznavanju odprtosti, dostopnosti večine naših gora, vemo tudi, da je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava jeseniški kaplan Ivan Dežman zapisal: “Narveči moje veselje je na gorah”. (Lovšin 1944, 120–121).

Od kje izvira to veselje?

Poskusimo ga poiskati v zgodnjem 15. stoletju, ko se je v severni Italiji, v Firencah, pojavil izbruh izvirne ustvarjalnosti: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci … S preporodom, z renesanso se je vzpostavil narcizem, egocentrizem, osredotočenost na samega sebe, nosilna os delovanja zahodne kulture in civilizacije. To je treba reči – cena za to, da stvari še danes delujejo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

In kako deluje vzpon na goro? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo, za sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.

»Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«

Aleš Debeljak (2017, 24) je dejal, da »narava vabi brez zgodbe, kultura pa ukazuje z množico zgodb in pravil, idej in simbolov.« Zgodovina, zlasti interpretirana gorniška zgodovina je ena takšnih zgodb.

K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

In če – za razliko od številnih uveljavljenih zgodovinarjev – upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas.

Z vidika mojega trideset letnega ukvarjanja z gorami lahko rečem, da gre pri gorništvu vsakokrat in največkrat za preplet več motivov. Včasih je eden od motivov res prevladujoč, a se vendarle dopolnjuje v sozvočje, ki mu rečemo izlet, tura, turni smuk. Za potrebe statuta Planinske zveze Slovenije sem napisal, da je »gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.« To je, upam si reči, univerzalna enačba, zdaj, v preteklosti in tudi v prihodnje.

Vsaka generacija ima drugačno odgovornost in naša generacija mora imeti drugačno mnenje. Pomembno je zanimanje za gore, želja po vzponu in doživetju. Saj gore so in tudi še bodo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Aljaž, J. 1922a: Prednost Triglava. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Aljaž, J. 1922b: O Triglavu in okolici. Planinski vestnik 1. Ljubljana.
Aljaž, J. 1923: Šopek cvetk s planinskega križempota. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Badjura, R. 1953: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Batagelj, B. 2010: Odkritje gora: Strukturne spremembe v dojemanju gora na slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija 6. Zagreb.
Debeljak, A. 2017: Narava in kultura. Zadnja stran. Ljubljana.
Jančar, D. 2018: Človek se v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/drago-jancar-clovek-se-v-svojem-bistvu-v-dolgih-stoletjih-ni-spremenil/452865 (18. 7. 208).
Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor.
Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. Ljubljana.
Mihelič, T. 1992: Julijske Alpe. Ljubljana.
Mihelič, T. 1997: Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta. Radovljica.
Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3–4. Ljubljana.
Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp. Geografski vestnik 88-2. Ljubljana.
Mlakar, J. 1953: 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Ljubljana.
Praprotnik, N. 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Mohorjev koledar. Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana.

Objavljeno vPZS, gorništvo, gorska narava, osebno, planinsko društvo, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

RAZSTAVNI ODZIVI V MEDIJIH

Četrtek, Julij 19th, 2018

Ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale je v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018 na ogled moja prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI.