Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

« Starejši zapisi

HODLJIVOST

Nedelja, September 19th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Shane O’Mara, prevedla Andreja Bolton:
Hvalnica hoji: o znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje

Ljubljana 2021: Mladinska knjiga, 264 strani, ISBN: 978-961-01-5904-9, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

V slovenščini je v zadnjih letih izšlo kar nekaj knjig o hoji, med drugim Filozofija hoje Francoza Frédérica Grosa, Hoja in Tišina v času hrupa Norvežana Erlinga Kaggeja, Hoja Američana Davida Thoreauja, Apalaška pot in Transverzala Slovenca Jakoba J. Kende, Živa gora Škotinje Nan Shepherd, Potepuški okruški Slovenke Irene Cerar. Vsaka od knjig je prispevala svoje edinstveno sporočilo o eni in edini – hoji.

***

»Je hoja, ki sledi stopinjam drugih, in hoja, ki nam utira lastno pot.« (9)

»Dolge hoje ne nadaljujemo z naporom volje, ampak z zvestobo.« (11)

»Prednosti hoje pa niso omejene samo na našo evolucijsko zgodovino – hoja je zelo koristna za naš um, telo in skupnost, v kateri živimo. Deluje celostno: vsak vidik hoje namreč koristi vsakemu vidiku človekovega bitja. Omogoča zaznavanje sveta z vsemi čuti v vseh njegovih oblikah, podobah, zvokih in občutjih, saj se pri tem možgane uporabljana različne načine.« (16)

Vse tisto, o čemer pišejo v uvodu omenjene knjige, Hvalnica razloži z znanstvenim jezikom, podpre z dokazom ali logičnim povezovanjem različnih izsledkov, različnih avtorjev. Knjiga je metaanaliza (čeprav je avtor in recenzenti ne imenujejo tako), v kateri iskriv raziskovalec na sistematičen in pregleden način združuje rezultate posameznih med seboj neodvisnih empiričnih študij o hoji. Tovrstni pristop zajema iz najnovejših znanstvenih spoznanj (številnih in različnih strok), učinkovito izrablja obstoječe podatke ter informacije (jih logično povezuje in opozarja na vzročno/posledično součinkovanje različnih sistemov, dejavnikov) in z – novim –besedilom prispeva h kakovosti obstoječega znanja o hoji.

Shane O’Mara, irski psiholog in nevro znanstvenik, profesor za eksperimentalne možganske raziskave ugotovitve uhodi po naslednji poti:
- Zakaj nam hoja koristi,
- Človek se odpravi iz Afrike,
- Mehanika hoje,
- Kako hodimo: kam gremo?,
- Peš po mestu,
- Balzam za telo in možgane,
- Ustvarjalna hoja in
- Hoja v skupini.

Evolucijske in nevrološke osnove preizkusi pri hoji/orientiranju v mestu in naravi. Razloži, zakaj hodimo z možgani, kaj se dogaja s telesom ter posameznimi organi in organskimi sistemi. Primerja na primer dinamično (zadihano) in umirjeno (meditativno) hojo ter razlike, ki v obeh primerih nastanejo glede ustvarjalnosti, miselne ostrine in čuječnosti.

Poznate besedo ambulatorij (=prostor za hojo)? V slovenščini besedi ambulanta in ambulatorij pomenita zdravstveno ustanovo, kamor ljudje pridejo sami, na lastnih nogah …

***

»V primerih, ko moramo izvajati dve opravili hkrati, je uspešnost Stroopovega testa (za preverjanje »kognitivnega nazora«, zmožnosti usmerjanja in nadzorovanja naše pozornosti in razmišljanja oziroma miselne vitalnosti) slabša. Stroopov učinek je zelo zanesljiv in lahko prepoznaven: pogosto ga opisujemo kot posvečanje selektivne pozornosti določenim dimenzijam vidnih dražljajev, medtem ko aktivno potlačimo osredotočanje na druge (samodejne, pozornost vzbujajoče, prevladujoče) dimenzije vidnih dražljajev.« (23, 24)

»Dokler lahko hodiš nisi star in starost ni razlog, da nehaš hoditi.« (25)

»Hoja nam omogoča, da se soočimo sami s seboj, namesto da bi se od sebe izolirali.« (26)

»Čeprav obstajajo posredni načini preučevanja, kako hoja spreminja možgane, pa določanje in razumevanje vzročnih mehanizmov v aktivnosti možganskih celic, povezav in sistemov s kognicijo in vedenjem nasploh pa je še težje. Kljub vsemu vse bolj razumemo, kako hoja vpliva na aktivnost v možganih. In posledično tudi, kako hoja spreminja možgane, da jih pripravi za akcijo.« (31)

***

Ugotovitve in razmisleki pomembni za vse/vodnika, ki vodene vodi po gorah:
- Ženske hodijo počasneje od moških.
- Steze in bližnjice, tiste lastne poti imenujemo želene poti, poti svobodne volje.
- Z indeksom hodljivosti ugotavljamo privlačnost in primernost za hojo.
- Leta 2011 je neimenovani italijanski moški v treh mesecih prehodil 1300 kilometrov dolgohoda – Via Alpina. Preden se je lotil podviga, so ga izmerili od glave do pete. Merili so ga ves čas hoje in tudi po koncu. Izjemno zanimive ugotovitve!
- Orientacijo, zlasti pa vodljivost po površju, določata miselni zemljevid in možganski GPS. Njune tehnične možnosti (=operacijski sistem) so red da dane in omejene, vendar je njuno operativno moč razširiti – z uporabo in treningom.
- Kopenska vrtoglavost ni strah posameznika ali zavestna odločitev.
- Usposobljeni, izkušenjski nadzor hoje ima smisel in je izjemno pomemben. Zakaj je hoja navzdol zares zahtevnejša od hoje navzgor? Zakaj je stabilno, ritmično gibanje odločujoč dejavnik dolge, večdnevne, vztrajnostne hoje?
- Hoja omogoča celo vrsto izkušenj, ki jih ne more ponuditi nobena druga oblika transporta, ne glede na to, kako privlačna je (na primer gorsko kolesarjenje). Pogledi, pogovori, zvoki drugih, vonj … Tempo hoje nas poganja – k nadaljnji hoji.
- Zakaj so zelene površine privlačne za hojo in tako pomembne za naše dobro počutje?
- Od kje izvira voljnost, da hodimo skupaj, na organiziranih, celo množičnih izletih?
- Zakaj je za kakovostno hojo pomemben občutek vznesenosti in kako ga krepimo?
- To, da obstaja tudi hoja s posebnim družbenim pomenom – protestni pohodi, humanitarni dolgohodi – poznamo iz zgodovine in sodobnosti. Kateri korak povzroči razloček med običajno, navadno hojo od hoje s poslanstvom?

***

»Imamo tudi zelo dobro razvit občutek za položaj gleženjskega, kolenskega in kolčnega sklepa v prostoru kot tudi za dražljaje, ki prihajajo iz mišic in vezi: to je naš šesti čut – propriocepcija.« (98)

»Gibanje je bistvenega pomena za spoznavanje sveta okoli nas in najboljša oblika gibanja za usvajanje tega znanja je fizično premikanje po prostoru; hoja je med vsemi načini gibanja verjetno najboljša, saj je časovni okvir, povezan s hojo, tisti, ki nas je spremljal skozi naš evolucijski razvoj in v katerem je zbiranje informacij iz okolja za nas najlažja.« (115–116)

»Hoja je, paradoksalno, oblika aktivnega brezdelja. Omogoča angažirano tavanje misli. Med hojo lahko razmišljamo in delamo z optimalno hitrostjo.« (181)

Knjiga bi morala biti na polici vsakega inštruktorja, ki se ukvarja s hojo, plezanjem ali smučanjem. Še posebej če katero od oblik gibanja izvaja v naravi, še zlasti v gorah. Žal ne poznam sedanjega stanja slovenske kineziologije in dosežene ravni, s katere se na slovenskih univerzah poučuje gorništvo. Iz objavljenih tovrstnih diplomskih, magistrskih in doktorskih del (v zadnjih letih) ni zaznati, da bi bili viri, ki jih uporablja O’Mara znani slovenskim raziskovalcem.

Za zagovornike hoje, v tem trenutku, ki ga določa čas epidemije nalezljive bolezni COVID-19, je še posebej zanimiva avtorjeva kratica EDVP (angleško EASE):
- enostavna (easy) za hojo,
- dostopna (accessible) za vse,
- varna (safe) za vsakogar in
- prijetna (enjoyable) za vse.

Zaradi svoje uporabnosti EDVP lahko služi kot idejna podlaga pri oblikovanju novih, sodobnih gorniških programov za članstvo in nečlanstvo. Je lahko metodološki okvir za nepretrgano, zvezno ugotavljanje, samo spraševanje glede skladnosti obstoječega uradnega znanja PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) z znanjem (in izkušnjami), ki ga dobimo na osnovi novih raziskovalnih izsledkov (tudi pri ponovljenih merjenjih istega pojava). Žal sedanji sistem organiziranja, delovanja in šolanja inštruktorjev tega ni sposoben.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vPZS, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

SLOVENSKI DOLGOHOD

Sreda, September 15th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Jakob J. Kenda:
Transverzala: potopisni roman

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 264 strani, ISBN: 978-961-95094-0-1, cena: 27 €

Knjigo sem brezplačno dobil od avtorja.

***

Dolgohod je posebna disciplina. V številnih ozirih. Lahko je tudi vseživljenjski proces, ki nas vsakič znova hočeš/nočeš vrne na enega od začetkov evolucijske poti. Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja je čvrst in nazoren dokaz, da preteklost ne mine.

»Treba je preprosto iti. In hoditi.«

S tem stavkom sem končal predstavitev prejšnje Jakobove knjige. Ker slučajnosti ni, je prejšnji konec odličen začetek novega knjižnega popotovanja – tokrat doma, po Sloveniji (žal v času epidemije bolezni covid-19). Zaradi nazornosti (= komoditete ocenjevalca) sem ga zapakiral v pet lastnih etap, ki jih knjiga seveda v svoji žlahtni pripovedni obličnosti nima. Gre za vzporedne zgodbe, ki pozornemu, hodečemu bralcu puščajo sledi.

***

»Obenem te uvodni del poti, če jo začneš iz Ljubljane in potem pod Toščem zaviješ levo v krog Transverzale, nežno ziblje med urbanim in naravnim.« (30)

»»… Posamezne poti … so kakor verzi, ki se skupaj vijejo v krog, v venec skupne pesmi, v Transverzalo.« A vanjo se vpleta še marsikaj. Vsekakor mnoge lastnosti njene dežele in njenih ljudi, katerih odsev je. … Od tod temu vencu toliko globin preteklosti, od tod ima tako poudarjeno združujoči značaj, od tod njegovi vpogledi v vprašanja sodobnosti. … »Je torej tudi Transverzala pesem trikrat peta?« sem se namuznil sam pri sebi, potem zmajal z glavo: »Raje sedemkrat ali sedemtisočkrat.«« (231)

»Prizori na tem območju znajo biti kdaj tudi boleči, saj je gotovo med najbolj revnimi izmed tistih, ki jih preči Transverzala.« (153)

»Ti kraji priskrbijo poti kontrast, v katerem še bolj izstopijo njene občudovanja vredne planinske lastnosti, in obenem okrepijo tudi vpogled, ki ga vsaka takšna dolga pot daje v svojo deželo in ljudi.« (34)

O transverzali in obhodnici:
Sinonim za transverzalo je Slovenska planinska pot. Ta se je do osamosvojitve imenovala Slovenska planinska transverzala št. 1. Oboje je zanimivo in pomenljivo – da so jo povojni planinsko-politični veljaki poimenovali transverzala (oče poti, svetovljanski Šumljak, jo je namreč imenoval magistrala) in da nosi številko 1 (kar brez dvoma napeljuje k misli, da ji bodo sledile še dvojkica, trojkica, štirka …).


Kendova transverzala.

Spoštovani gorniški in inštruktorski znanec Srečko Pungartnik je v Planinskem vestniku zapisal: »Le malo mu je bilo žal (Šumljaku, opomba BP), da ni bila osvojena njegova ideja o poti, ki bi kot obroč »povezovala naš ljubi gorski svet«. Magistrala – krožnica: črta brez začetka in konca, ni pomembno, kje vstopiš in kje izstopiš, črta, ki povezuje navznoter in širi navzven, črta brez ali – ali. V tem vidim svetovljanstvo Šumljakove zamisli (planinski Žive naj vsi narodi), ki vse doslej uradno ni bilo razumljeno.«

Obhodnica je slovarsko opredeljena kot planinska vezna, krožna ali točkovna pot, ki je registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS (=Pohodniška zveza Slovenije). Isti Srečko o nesrečnem izrazu zapiše: »Sam sem izraz obhodnica prvič srečal v naslovu članka. Moja prva misel je bila (verjetno povezana z obvozi): »preklemanska privatizacija, spet zapirajo poti, da je potreben obhod po obhodnicah!« Kmalu pa sem opazil, za kaj gre. Dobro, izraz je pač izraz. Novo nam je tuje, potem se prime (ali pa ne). Če transverzala ni dobra, ker je tuja (kaj pa: avto, radio, antena, fenomen …?), vprašajmo in poslušajmo strokovnjake za jezik, ki so morda ob tem še zapriseženi planinci (npr. Matjaž Kmecl, Stanko Klinar …). Če takšna pot k novemu imenu ni dovolj demokratična, objavimo razpis za najboljši izraz, potem pa naj skupščina PZS demokratično določi. Če bo zmagala obhodnica (precej diši po »obilaznici«), pač bo.«

Ne, ni bilo nobene demokracije. Zato se je Jakob Kenda trmasto odločil narediti dvoje: uresničiti, dokončati Šumljakovo izvirno idejo (iz Maribora priti spet nazaj v Maribor oziroma »stari polovici« dodati zamolčano, novo polovico) ter dolgohodu vrniti staro ime – transverzala. Čast in slava – obema!

»Ta v dveh mesecih prvoosebnega, fizičnega stika pohodnika vsekakor poveže s svojo deželo in ljudmi.« (17)

»Kdor išče žig, bo ostal prazen, tudi ko si ga bo pritisnil v knjižico, kdor pa najde pot, bo ta vanj za vedno vtisnila svoj pečat.« (86)

»Vzpon na Triglav, vsaj v glavni sezoni, zna biti torej svojevrsten užitek.« (217)

»In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremen otrok, saj bi bil sicer zanju napor prehud, je imel nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov.« (47)

O žlahtnosti hoje in doživetij:
hoja je neizčrpen vir (zato je tudi parafraziranje Zaplotnika popolnoma na mestu). V vseh novodobnih agendah bi jo morali uvrstiti – kot temeljno enoto – med obnovljive vire. Torej med vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov. Sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi in tokovi morja so ogledalo hoje. Hoje, ki je »nikoli ne zmanjka, saj se obnavlja dokaj hitro in je dokaj enakomerno porazdeljena«. Hoja je čista energija, vir ustvarjalnosti in hotene pomirjenosti.


Žigoslovje.

V Kendovi knjigi nastopajo lisica, sova, divje svinje, od velikih zveri v glavni vlogi tudi medved, v stranskih vlogah pa tudi volk in ris. (V prvem delu knjige nastopata tudi Jakobova otroka – odlična sopotnika in fotrova trenerja). Ljudoslovno dogajanje osvetljujejo miniaturne reportaže s poti, na primer o balinanju v Ilirski Bistrici, kmetovanju na Kočevskem in mestovanjem v Slovenj Gradcu. Knjiga lovi (podobno kot Apalaška pot) tudi širši okvir, zato se podaja na pot družbene perspektive. Kenda s poti odseva izkušnje in zapažanja glede regionalnega razvoja (ne nujno izraženega z BDP), razmerja podeželje : mesto (politika Evropske unije kriči, da mora biti življenje na podeželju enako kakovostno kot v mestu), demografije (zlasti staranja prebivalstva in praznjenja naselij), gospodarjenja z gozdom in na primer rabe sončne energije.

Kenda ni samo hodec, je makroskopist, ki zna videti tudi posamezna drevesa.

»Tam ob naštetih štirih pogojih, da se slovenski planinec odpravi v hribe – nenaporen izlet, razgled, koča, sončno vreme –, ni bil izpolnjen peti; moral bi biti praznik ali konec tedna.« (69)

»Francosko petico pa so med drugim z dodatnim odsekom od holandske obale do Ženeve podaljšali na 2200 kilometrov, torej iz nje naredili prvo veliko turo, a seveda bolj splošno pohodniške tradicije.« (39)

»Ne nazadnje pa je ameriško planinstvo ohranilo precej več veščin divjinskega pohodništva, ki niso bile moja močna točka, a je bilo očitno, da bodo prišle zelo prav ravno na manjkajoči polovici poti.« (114)

»Kot rečeno od Idrije do Posavskega hribovja preizkušeno ni boljšega načina, kot da se Transverzalo prehodi v divjinskem slogu. In transverzalec gotovo pride skozi z opremo za divjinski stil pohoda celo na mnogo večjem delu naše vélike ture, vse od Porezna do Robanovega kota. Toda od Kamniških do konca Julijcev je nujna alpska. Iz divjinske opreme mora vse samooskrbno od kuhinje do spalnice, ostati sme samo del shrambe za prigrizke in skrajno silo. Manjša ko je teža, manj te bo vlekla stran od stene.« (168)

O razmerju pohodništvo : gorništvo (o tem sva se z Jakobom menila še posebej, ob različnih priložnostih):
Vsekakor to ni »ena najboljših knjig o pohodništvu kot načinu življenja in razmišljanja« kot trdi Viki Grošelj. To je namreč ena od ključnih gorniških knjig! Naj ponovim: »Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. … To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija (v naših krajih jo poznamo kot besedno zvezo »lahko in hitro«), da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je« jasen dokaz, da je Jakobu mar za vsak korak, ki v sebi skriva največjo mero racionalnosti, čuječnosti in veselja. In to nikakor ni potrošniško pohodništvo, temveč čistokrvno, domoljubno, slovensko gorništvo.

To nenazadnje (in na svoj način) dokazuje tudi presunljiv opis vzpona na Grintovec. Sama po sebi se postavlja analogija s Starcem in morjem: Odraslež in gora.

»Prvi od nasvetov spričo takšnega markiranja na območju velike samote bi bil: ne izgubite se.« (107)

»Človek se namreč ob tamkajšnjih velikih smernih napisih hitro spomni koliko kritik je bilo namenjenih markacistom teh krajev. In ti napisi niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so obenem izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča.« (44)

»Praske in bunke, ki smo jih pridobili med Razdrtim in Senožečami, se niso imele najmanjše prilike zaceliti, temveč so dobile še precej družbe.« (106)

»Mislil sem, da bi te variante – manj zahtevna, zahtevna in zelo zahtevna – imele nekakšne maskote. Prva bi bila recimo pot smelega svizca. Zahtevna varianta bi bila pot gajstnega gamsa. Zelo zahtevna različica pa bi bila pot korajžnega kozoroga.« (181)

O planinskih poteh in orientaciji:
Knjiga je utemeljena komunalna kritika označevanja planinskih poti, ki so v kombinaciji neznanja, neizkušenosti, utrujenosti, nezbranosti, slabe opremljenosti obiskovalcev gora eden najpomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah. Število nesreč v gorah in absurdno visoko število umrlih v gorah to – žal – potrjujeta. Knjiga je (ne)hote tudi idejna kritika slovenskega pohodniškega planinstva, zlasti njegovega brezobzirnega razvoja v zadnjem desetletju.

Grafitarstvo, spanje v planinskih kočah na skupnih ležiščih, svarilne pripovedi, VAPO-ti, pijančevanja, zgodbe trentarskih gorskih vodnikov, poimenovanja Triglavskih jezer, stereotipizacija na primer o Čehih v slovenskih gorah … so na videz plehka anekdotična doživetja, a ko človek leto za letom hodi po domačih planinskih poteh uvidi, da se je očitno zmotil na enem od križišč poti in zašel v vzporedni svet. Slovenstva. Alpskega, posavskega, štajerskega … slovenstva.


Humor vedno odseva realnost.

***

O planinsko-političnem ozadju:
Ivan Šumljak (1899–1984) je bil profesor, publicist in predavatelj. Dvajset let je bil načelnik markacijskega odseka PD Maribor-matica. Zasnovo prve slovenske vezne poti je 21. junija 1950 predstavil na zboru markacistov Slovenije pri Slamiču v Ljubljani. Pot od Maribora do Kopra je bila za obiskovalce pripravljena v treh letih in uradno odprta leta 1953.

Slovenska planinska transverzala
• 1160 kilometrov
• do 70 kilometrov vzpona
• dva meseca hoda

Slovenska planinska pot
• 599 kilometrov
• do 45 kilometrov vzpona
• slab mesec hoda

Pohodniška pot Juliana Trail
• 267 kilometrov
• do 10 kilometrov vzpona
• pol meseca hoje

Zelo preprosto vprašanje je, zakaj se je Slovenska planinska transverzala št. 1 končala v Kopru (kasneje Ankaranu in danes na Debelem rtiču)? In podvprašanje (ki že vključuje, nakazuje odgovor): ali drži, da se je izognila Notranjske, Kočevskega roga in Dolenjske zaradi medvojne revolucije, domobranstva in povojnih pomorov?

Skrivnostni prišepetovalec, ki ga Kenda nekajkrat v knjigi omeni, je o tem prepričan. Trdnih, verodostojnih dokazov, ki bi domneve podprli ali ovrgli, ni (tudi o tem sva se z Jakobom pogovarjala ob priliki). Obstajajo logična sklepanja, ki pa ne upoštevajo na primer Transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, v magični dolžini 1000 kilometrov z 88 kontrolnimi točkami, ki od 13. junija 1969 prečka vsa omenjena – sporna? – območja.


Že uhojeni (novi) del transverzale.

Zdi se, da si je avtor naložil še en križ – narodno spravo, ki naj bi jo – z dopolnjeno transverzalo, izpolnjeno hojo in odprtostjo duha – dosegel vsakdo, ki jo bo prehodil. Slovenska sprava, ta slovenski antigonski proces, nedvomno zaznamuje življenje sodobnikov. Še posebej pa se dotakne življenja tistih, ki so izgubili svojce, premoženje, ugled … Zagotovo je hoja nekaj, kar v srčiki deluje združevalno – tako na filozofski, kot socialni in gibalni ravni. A vse lastnosti hoje prihajajo od znotraj, iz vrednot posameznika, iz lastnih preizkušenj in spoznanj drugih hodcev. Ta notranji motiv se z aktivno idejo avtorjeve sprave sfiži, saj –iskrenim namenom navkljub – deluje vsiljeno, nedomišljeno in premalo rahločutno.

»So poti, ki vabijo.
So poti, ki si jih jemlješ s silo.
In je pot, ki je ukaz človeku.«
Ciril Zlobec, Pesmi (1979), In je pot

»Veste, moj svetovni nazor je planinstvo.«
Ivan Šumljak

***

Kolikor vem, se PZS na Jakobove napore, o vzpostavitvi dejanske transverzale, ki bi imela tudi dostopne, navezovalne poti iz večjih mestnih središč, ne odziva. Letošnja majska številka Planinskega vestnika se tematike, ki jo vztrajno promovira Jakob Kenda (tudi z zemljevidom in logotipom dejanske transverzale), na daleč izogne. Le zakaj … »Stara polovica«, ki naj po mnenju Ruglja ne bila »več aktualna in dovolj atraktivna« (čeprav Kendovi opisi govorijo prav nasprotno – imenuje jo vélika tura), v resnici rabi razbremenilnik – spričo velikega vala, pljuska množičnega obiska (zavedajoč se podnebnih sprememb ali ne).

Druga dolgohodna knjiga Jakoba Kenda je na nek način tipično slovenska. Govori o številnih prvinah, ki so nas naredile kot narod, celo nacijo, in hkrati ponotranji slovensko razdeljenost. Ne dvomim, da bi lahko k enosti znali pomagati utrinki literarnih del Daneta Zajca, Janka Glazerja, Joža Vršnika – Robanova, Aleša Debeljaka … Premišljevanja skozi njihove poglede bi bila morda ustrezneje razumljena.

Najodličnejši deli so tisti s poti. Deli, ki bi jih z lahkoto pogrešal, pa so deli ob poti. Naslednja knjiga bo torej spet S poti?


Lej ga, lisjaka! Če ni – lisica?

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, pohodništvo, recenzija, svetovanje | 1 komentar »

BOLJŠI ZEMLJOVID (3)

Sobota, September 11th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Domžale in okolica, 1 : 25.000, 1. izdaja, december 2020

Zemljevid sem kupil.

***

Nekaj uvoda:

Ko sem prevzel vodenje Planinskega društva Domžale sem predlagal spremembo trase Domžalske poti spominov med Domžalami in Ihanom. Pot je od njenega nastanka v letu 1980 vodila kar ob in po glavni (ihanski) cesti. Zaprosili smo za soglasje za odsek poti na Šumberku, ki vodi po obstoječi Trim stezi. TVD Partizan Domžale je 18. 9. 2003 izdal ustrezno soglasje.

V počastitev 80. obletnice razglasitve Domžal za trg in v počastitev 25. obletnice Domžalske poti spominov sem v soboto, 16. 4. 2005 vodil izlet po Domžalski poti spominov iz Moravč v Domžale. Izleta se je udeležilo 25 udeleženk in udeležencev. Ob tej priložnosti je bil slavnostno odprt in predan v uporabo del nove trase poti od Krumperka mimo Pustovke do Šumberka.

Upravni odbor Planinskega društva Domžale je na 4. seji (6. 12. 2006) sprejel sklep o pripravljenosti za prevzem Domžalske poti spominov v polno skrbništvo. Na podlagi odločitve Območnega združenja borcev in udeležencev NOV Domžale (15. 1. 2007) smo Domžalsko pot spominov tudi dejansko prevzeli v skrbništvo in upravljanje.

Leta 2010 smo v Planinskem društvu Domžale skupaj s Komisijo za turizem Občine Domžale podjetje Kartografija d. o. o. zaprosili za ponudbo za izdajo promocijskega zemljevida Domžalske poti spominov. Predmet ponudbe je bila izdelava, tisk in grafična dodelava za 1.000, 3.000, 5.000, 8.000 oziroma 10.000 izvodov zemljevida Domžalske poti spominov formata 64 x 34 cm in formata zgibanja 8 x 17 cm. Zemljevid bi do faze tiska brezplačno izdelal društveni član (pripravljenost za to je ponovno potrdil spomladi 2018).

Naklada Skupni znesek priprave in tiska v € Cena na izvod v €
1000 4.010,60 4,0106
3000 4.405,50 1,4685
5000 4.797,00 0,9594
8000 5.260,00 0,65754
10.000 5.600,00 0,5600

Na prvi strani bi bil zemljevid območja Domžalske poti spominov, ki bi segala na zahodu do Rašice, na severu bi zajemala celotno občino Lukovica, na vzhodu do Trojan in na jugu do Dolskega. Merilo zemljevida bi bilo 1 : 50.000. Na njem bi bila poleg sprehajalne poti tudi ostala turistična vsebina in legenda. Na hrbtni strani bi bil kratek opis Domžalske poti spominov in fotografije. Poleg tega bi dodali opis turističnih točk in turističnih znamenitosti, seznam gostinske ponudbe, tradicionalnih prireditev itd. Na hrbtni strani bi bila naslovnica v velikosti 8 x 17 cm v celostni podobi naročnika. Na zemljevidu naj bi se posebej označil del, ki bi bil prepuščen v dvonamensko rabo gorskim kolesarjem (odločitev o tem vse doslej ni bila sprejeta).

V okviru nastajajočega katastra planinskih poti je bila celotna trasa Domžalske poti spominov večkrat posneta z GPS napravami. Trasa Domžalske poti spominov, ob hkratnem sodelovanju več vpletenih poznavalcev stanja v naravi, navkljub številnim pozivom in prošnjam, nikoli ni bila dokončno določena. V letu 2018 je bilo dogovorjeno, da se v načelu obdrži originalna trasa celotne poti. Povsod, kjer je možna bolj gorniška različica, pa se doda tudi nova različica (ponekod z nadomestnimi, enakovrednimi žigi). Obstoječim kontrolnim točkam bi se dodale nove kontrolne točke ob vodilu, da se dodajo/vključijo predvsem vsa (manjkajoča) večja naselja (Domžale, Trzin …) ob ali skozi katere vodi pot in nekateri zanimivi gorniški cilji (posamezne vzpetine, razgledišča …). Povsod, kjer so žigi nameščeni po hišah, bi se doda možnost pridobitve žiga v prosto nameščeni skrinjici/drogu po sistemu dostopnosti 24/7.

Jeseni 2015 smo po v naprej pripravljenih usmeritvah pripravili osveženi znak Domžalske poti spominov (ki ga na novem zemljevidu ni), smerno tablo in dnevnik žigov. Pripravil sem nov slogan poti S korakom do miru in doživetja ter uredil Dnevnik žigov Domžalske poti spominov.

Zemljevid Domžale in okolica ter pripadajoči vodnik po Domžalski poti (v spletni in tiskani obliki) bi zaokrožila projektno prenovo (in razširila celostno grafično podobo), ki bi se odrazila tudi s kakovostnim vzdrževanjem poti v naravi. V kolikšni meri je to dejansko uresničeno, naj presodi vsak sam.

***

Gre za dvostranski zemljevid, s čimer tiskana različica ohranja običajen planinsko zemljevidni format.

Na naslovnici beremo napis:

Rašica–Tuhinjska dolina–Menina planina–Črni graben–Moravška dolina–dolina Medije

Napis je sestavljen popolnoma slučajno (s funkcijo zemljevidne razmejitve »Mesta na deželi«), kot oblikovalsko mašilo; na primer napisa Črni graben in Moravška dolina na zemljevidu ne boste našli (niti s povečevalnim steklom, ne). Geografsko sumljiv je preskok iz Rašice na Tuhinjsko dolino, medtem ko povezovalnega loka nazaj do Rašice (iz doline Medije) (k sreči) sploh ni. Manjka pokrajinska omemba celotne Kamniško-bistriške ravnine (s pripadajočimi porečji, ki ga planinsko upravno-politično pokriva regionalni MDO), omemba skrajnega zahodnega odrastka Posavskega hribovja, da ne omenjam večjih naselij.

Zelo podobno je z naslovno fotografijo, ki jo na dveh tretjinah prekriva razgibano nebo, v spodnji tretjini pa zaraščajoče šavje z razgledišča na Šumberku. Iz neizrazite podobe se v dnu prebijajo enodružinske stanovanjske hiše Zgornjih Domžal s koščkom mlinščičasto ujete struge Kamniške Bistrice. Fotografija o geografskem prostoru, ki ga zemljevid želi predstaviti bralcu, pove izjemno malo. Zdi se, da se je fotografija na naslovnici znašla samo za to, da tam ni praznega prostora.

Planinska karta, karta Planinske zveze Slovenije, a komentarji (kar dvanajstih oseb!), niso bili posredovani h karti, temveč zemljevidu … Avtorstvo si po kolofonu sodeč deli deset podpisanih oseb, kar samo po sebi napeljuje k frazemu: velíko bábic – kílavo déte. Zemljevid je primer, da kjer sodeluje preveč (nekompetentnih?) ljudi, ni pravega uspeha, kakovostnega rezultata.

Nobenega dvoma ni, da je zemljevid nastal zaradi predstavitve Domžalske poti spominov. Tudi glede na založnika je jasno, da gre za klasičen gorniški in ne obči, pohodniški ali turistični zemljevid. To je tudi idejno strokovno izhodišče recenzije.

***

Na zemljevidu nista razvidno prikazani originalna trasa Domžalske poti spominov in dopolnjena, spremenjena gorniška različica poti. Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja – nahajališča žigov (po prenovi jih je dvaindvajset) niso označena, prav tako ne parkirišča na izhodiščih. Niso vrisane niti občinske meje. Železniške postaje na kamniški progi so ne poimenovane in docela nerazpoznavne. Zelo nejasna – glede na izbrano črkovno vrsto – je tipologija imen naselij (Domžale in Kamnik, kot formalna nosilca upravnih mestnih pravic, morata biti izpisana z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.) Na novem zemljevidu tudi ni osveženega znaka Domžalske poti spominov.

Konkretne podrobnosti (recenzijsko pot začenjamo v Domžalah in jo nadaljujemo v nasprotni smeri urinega kazalca):

- V Domžalah je Slamnikarski muzej vrisan na mestu Menačenkove domačije. Če piše Stob, potem bi moralo pisati tudi Zgornje Domžale in Spodnje Domžale. Različna velikost črk napisa Šentpavel in Študa zbujata začudenje.

- Napis novodobne potrošniške destinacije Pravljični Šumberk je neupravičeno izpodrinil starejšo in domačnejšo Trim stezo ter Lisičkino pot. Najti domžalski bazen v Športnem parku Domžale je posebna umetnost.

- Kje lahko parkira nekdo, ki na Domžalsko pot spominov stopi v Domžalah? Pri OŠ Domžale? Pri Mercator centru Domžale? V Ten-tenu? Ni označen prehod za pešce na nadvozu avtoceste nad Kamniško Bistrico v Mačkovcih. Manjka znak za prepovedan promet na območju tako imenovanega »Parka Martina Krpana«.

- Vrtičarsko-njivskega kolovoza s Cankarjeve ulice mimo Prodnika do Jenkovih njiv ni na zemljevidu. Prav tako ni poti (po legendi »boljšega kolovoza«) mimo 136 metrov visoke radijske antene/oddajnika (radijsko mrtvega od 9. 9. 2017) od radiocentra ob Srednjaku nazaj proti Stobu in Depali vasi. Manjka tudi vris izrazite gozdne jase na območju napisa Prelošič, zahodno od Hudelj (ki jih kot zemljepisno ime ni na zemljevidu).

- V Depali vasi ni vrisano novo otroško igrišče. Parkirišča ob domžalskem pokopališču so sicer vsebinsko nerazpoznavno vrisana, niso pa ustrezno označena.

- Pri Mostnarjevi brvi, ob spomeniku talcem pod Šumberkom, je žig Domžalske poti spominov. Oznake za žig ni na zemljevidu. Začetek poti od Vile Satan do odcepa poti na levo je gozdna cesta, ne zgolj steza/pot.

- Po izhodu iz podhoda pod avtocesto Ljubljana–Celje je širok kolovoz, zatem pa – desno – zgolj še pobočna, gozdna, večji del leta blatna planinska pot.

- Na prevalu (ta je brez oznake za višino) ceste Prelog–Krumperk je križ/znamenje in parkirišče.

- Originalna Domžalska planinska pot se je vedno izognila Velikega vrha, tega potrošniško okrancljanega dosežka županovih mganskih Ihancev.

- Na Taboru (nad Ihanom) je žig Domžalske poti spominov; ni ne oznake zanj, tudi pot je – po zemljevidu sodeč – speljana kar mimo …

- Poti/dostop iz doline pod Krumperkom (globoko v dolino pelje makadamska cesta, ki ima na koncu krožno obračališče) na Tabor nad Ihanom že davno ni več. Zlasti vrhnji del je neprehoden zaradi podrtega drevja in si vsak naključni obiskovalec sam išče prehod. Jasa proti Brdu, pod električnimi vodi, je omejena z ograjami/plotovi. Manjka napis konjeniškega centra.

- Originalna trasa Domžalske poti spominov je šla na začetku vasi Dobovlje, pri kozolčku na koti 428, ki je vrisana kot črtkana črna pot (gre za območje, ki se še vedno z veljavnim občinskim odlokom imenuje Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale). Na Oklu manjka znak za ruševino in topografski znak za parkirišče. Tudi ni znaka za žig.

- Pohodniški (v naravi označeni z rumeno, namesto s planinsko rdečo) Ihanska krožna pot in Čebelarska pot sta označeni skladno z v legendi določenim topografskim ključem: »OZNAČENA TURISTIČNO – POHODNIŠKA POT; te poti označujejo različni upravljalci (!) na različne načine. Njihove urejenosti in zahtevnosti so lahko zelo različne. Nekatere so primerne za družinske sprehode, druge pa zgolj za izkušene gornike (!). Pred odhodom je zato nujno o izbrani poti pridobiti dodatne informacije.« – Brez komentarja! (Ali vendarle: zakaj je Ihanska pot pohodniška in ne planinska?)

- Da gre Ihanska pot od prevala pri Krumperku na Veliki vrh po obstoječi planinski poti ni jasno.

- Na koti 519 manjka napis Judeževa domačija. Pot od Rebri proti gradu ne teče po grebenu, temveč po severni (kraško-planotasti) strani vzdolž grebena (čas bi bil, da bi društvo objavilo veljavno soglasje lastnikov zemljišč za novo označitev planinske poti v skladu z zakonom o planinskih poteh). Manjkajo vrisane počitniške hiše za vrhom Svete Trojice (izjemno razgledišče!), kjer je spomenik padlemu ameriškemu bombniku. Manjka tudi vris znamenja in izvira pod njim. Pot od gradu Koprivnik se likovno sploh ne priključi na nadaljevanje poti proti Konfinu …

- Na originalnem delu Domžalske poti, ki od Judeževe domačije vodi do stika s cesto in naprej po njej na Sveto Trojico (tu je označena le cerkev, ne pa tudi pokopališče, kjer na primer počiva Dane Zajc) manjka napis Rožičeva domačija z žigom.

- Preval Konfin z imenom ni označen (napis na zemljevidu označuje istoimenski zaselek), prav tako ne izjemno razgleden vrh s koto 556. Na prevalu tudi ni Jemčeve/Severjeve kapelice, vrisanih zgradb in znaka za parkirišče.

- Zakaj sta zemljepisni imeni vrhov Cicelj in Murovica zapisani z različno velikimi črkami? Stara fosilna melišča pod grebenom Murovica–Cicelj niso vrisana. Pot iz Velike vasi čez Reber do Katarije je v naravi širok kolovoz. Kapelica na prelazu Grmače je vrisana na napačnem mestu. Na prelazu Buven manjka Marijina kapelica.

- Zanimivo bi bilo videti, zakaj so z različno modro barvo obarvane z vodo zalite izkopne prodne/glinene jame med Zalogom pri Moravčah, Drtijo in Zgornjo Dobravo (pa tudi Ribnik Želodnik, Florida, Prevojski ribniki …). Je razloček res globina?

- Na Štancah so en za drugim narisani znaki za poti (MP, ZPP, B) tako, da prekrijejo hiše, ki sestavljajo istoimenski zaselek. Tako sploh ne veš, da je tam zaselek Štance, ki je – v snegu, megli – važna orientacijska točka.

- Črtkana steza severno od Slivne je v naravi širok, udobno prevozen kolovoz. Na Zgornji Slivni pri cerkvi svete Neže stoji Dom na Slivni (tesno povezan s pogrešano članico društva), ki na zemljevidu sploh ni vrisan. Na Spodnji Slivni manjka vrisan Pustolovski park GEOSS, skozi katerega tudi vodi pot.

- Imamo kar dva napisa Serjuče (!), ni pa označeno, kje se na izhodišču poti za Limbarsko goro lahko parkira.

- (Še vedno je skoraj neverjetno, da je po vseh teh letih in po koncu oglaševane najnovejše prenove, z osnovno slovensko markacijo označena cesta Trojane–Špitalič, ne pa grebenska smer/pot čez Reznarco (913 m)). Ranč Lipovec je obdan z ograjo. Pogorje je na zemljevidu imenovano Šipek, vrh pa Špilk (na tem zemljevidu visok 956 m, v drugih virih in na bivaku pa meter več); drugi viri, ob različnih priložnostih, navajajo drugačne imenoslovne rešitve. Pašnik Gabrske senožeti je omejen z ograjami, na njem je tudi pokrit hlev/jasli.

- Žig Domžalske poti spominov je pri spomeniku Šlandrovi brigadi pod (zemljevidno) neimenovanim vrhom, do koder pa Domžalska pot spominov – po ne vrisanem delu na zemljevidu – sploh ne vodi …

- Žig v Češnjicah je na nekdanji podružnični osnovni šoli, ki pa na zemljevidu ni označena. Med Gaberji pod Špilkom in Dupeljnami manjka opozorilo, da pot VES ČAS vodi po cesti, kar je za potrošniško pohodniško hojo naravnost blagodejno in odlično.

- Gradišče v Tuhinju: narobe je vrisan partizanski spomenik ob cesti; pri cerkvi svetega Miklavža ni vrisanega nobenega drugega objekta, čeprav je v mežnariji mogoče dobiti okrepčilo.

- Partizanska bolnica v Kolovški hosti ima lastno, uveljavljeno ime – Lukova bolnica. Tam je tudi spomenik. Neoznačene poti na Homški hrib niso vrisane.

- Gostilna Ručigaj na Spodnjem Dobenu ni vrisana, lepo jo brezimensko prekrije topografski znak (za gostilno). Pri gostilni je sicer žig DPS.

- Grad Jable (vedno bolj se uveljavlja to ime namesto Jablje) sploh ni vrisan, prekrije ga topografski napis/znak. Pod gradom manjka znak za parkirišče. V Trzinu pri osnovni šoli (manjka napis/ime šole ali topografski znak) oziroma ob spomeniku ni vrisan žig DPS. Redni hodci in Domžalci se v Domžale vračamo po drugi trasi, kot je napačno vrisana originalna asfaltna pot.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

ČLOVEK – GOST NAŠIH PLANIN

Četrtek, September 2nd, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Ogrin, Jana Horvat, Janez Bizjak, Klemen Langus (uredniški odbor):
Življenje v Alpah: življenje v Alpah nekoč in danes – od prve obljudenosti visokogorskega sveta pred več tisoč leti do trajnostnega razvoja turizma danes

ArheoAlpe, zavod za kulturo, izobraževanje in turizem Bohinj 2020: 130 strani, ISBN: 978-961-94723-1-6, cena: 25 €

Knjigo sem kupil.

Zbornik prinaša dvanajst prispevkov dvajsetih avtorjev in avtoric (s treh tematskih področij: arheologija, etnologija, narava in kulturni turizem) s posveta/konference, ki je potekal 6. oktobra 2017 v Stari Fužini. Prispevki so odlično dokumentirani in nazorni, tako od zemljevidnih informacij, do številnih izrisov najdb, fotografij najdišč in raziskovalnega dela.

Pregledna prispevka (Jana Horvat, Pavel Jamnik) in poročila s posameznih (visoko)gorskih arheoloških nahajališč (Leskovca, Čadrg, Dolga planja, Krstenica) pripovedujejo ne samo pozabljeno, temveč tudi zamolčano zgodbo. Pripoved, ki že petindvajset let navaja poznavalce gora na drugačne poglede od akademsko/arheološko, zgodovinsko uveljavljenih (na primer »Gora niso dojemali kot prostor oddiha, športnega udejstvovanja ali območja, ki ga je treba ščititi in ceniti, temveč kot prostor, v katerega so zahajali predvsem z gospodarskimi in raziskovalnimi nameni, v njih pa je vzbujal določeno strahospoštovanje«).

Pokrajina, čas, dejavnost, motivi delovanja in življenja nekdanjih obiskovalcev/prebivalcev širijo gorniško obzorje.


Risbe najdb iz članka Marije Ogrin Prve postojanke na Spodnjih bohinjskih gorah: Dolga planja na Voglu.

Janez Bizjak se je s prispevkom plemenito poslovil od sodelavskega zanesenjaka Mirana Bremšaka. Janez ni zaobšel zamolčevanja, sprenevedanja in omalovaževanja (»ljubiteljski arheologi, naključni najditelji, prostovoljci …«), ki so Miranu jemali voljo in veselje. Žal ta pogled še zdaleč ne presežen!

Maja Andrić in drugi, v maniri Google Eartha, poročajo o podnebnih spremembah in kultiviranju pokrajine (paša, sekanje, oglarjenje) na širšem območju Bohinjskega jezera. Detektivska rekonstrukcija vzorcev usedlin dokazuje spremembe v sestavi gozda, razmerju med smreko, jelko in bukvijo, destabilizacijo povodja v železni dobi (zaradi gostejše poselitve, razvoja fužinarstva, poljedelstva in pašništva) ter povečano erozijo in hitrejše odlaganje sedimentov. V zadnjih stoletjih se je dejavnost človeka okrepila, vendar do destabilizacije (k sreči) ni več prišlo. A seveda so v javnosti pomembnejše novice o prepovedi uporabe večjih kopalnih pripomočkov.

Mojca Ramšak razstavi in ponovno sestavi gozd, a v drugačni perspektivi. Ob lesu daje tudi stranske produkte, kot so lubje, storži, mah, listje praprot in podrast (za steljo), suho odpadlo vejevje oziroma dračje (za kurjavo). Z nabiralništvom iz gozda lahko pridobimo zdravilna zelišča in jedilne rastline (na primer regrat, koprive, sladke koreninice, gobe, kostanj, jagodičje, bezgove in akacijeve cvetove za cvrtje, divji hmelj za pivo, brin, divje češnje ter divja jabolka za pridelavo mošta, kisa in žganja). V preteklosti so ponekod nabirali tudi kresilne gobe, bukov žir (za krmo in za olje), želod (za krmo ter kot nadomestek za moko, mešali pa so ga tudi s cikorijo), brezov sok in smolo. Zelena tržnica, ves čas pokrito odkrita!

Življenje v Alpah in Živeti v Alpah.

Dva pogleda, dve vzporednici. Ki potekata v prostoru-času nekoč, danes in v prihodnje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, recenzija | Brez komentarjev »

HOJA JE ZAKON

Ponedeljek, Avgust 30th, 2021

Irena Cerar:
Potepuški okruški: kako sem hodila po robu

Buča 2021: 180 strani, ISBN: 978-961-7114-13-3, cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil. (In kasneje vanjo dobil avtoričino posvetilo.)

Odkrivanje krajev in s tem samega sebe ni enostavno. Načrtovati logistiko, jo potem zadovoljivo udejaniti, hkrati pa jadrati na vetru spontanosti, celo slučajnosti so zahtevna, vse življenjska opravila. Opažanja, spoznanja, doživetja, čustva, ki so posledica gibanja v (novi?) pokrajini je zatem treba še uskladiščiti. V največjem obsegu zase. Za svoj mir, za navdih, za zadovoljstvo naslednjega dne. Medij pri tem ni najpomembnejši – zgolj neotipljiva misel, zapisana beseda, ujeta fotografija. Se pa nekaj zgodi, ko se skladišče odpre za druge in nastopi dilema izbire oblika sporočanja – lastno premišljevanje, dokumentarna reportaža, predavanje za druge ali – kot najodgovornejša in hkrati najlepša – vodenje, povabilo neznanemu junaku, junakinji, da se ti pridruži po tvojih stopinjah.

Precep hodca, tega nenehnega obnavljalca ene najstarejših nenehnih človekovih dejavnosti, nikakor ni podoben položaju, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni več mogoče. Prav nasprotno je res: hodec, raziskovalec, ustvarjalec se mora odločiti, na kakšen način bo VODIL naslednika, naslednico. Mu bo dal roko ali zgolj oprimek? Mu bo povedal vse ali zgolj toliko, da bo kos kruha na tanko namazan? Mu naj razkrije bisere in prekrije nemoč tistega dne ali naj izstopi herojsko, neponovljivo in docela jebivetersko?

Ustvarjati za druge je _________.
(Bralec/bralka naj si sam/a vstavi nadaljevanje.)

Potepuški okruški v ničemer ne odstopajo od dosedanjega Ireninega vodniškega pisanja. So namreč polnokrvni vodnik. Drži: komaj kdaj je omenjena kakšna časovnica, izhodišče se morda pojavi ali pa tudi ne. Tudi nevarnosti in najprimernejši čas za izvedbo sta rubriki, ki ju v knjigi ne srečamo v posebnem razdelku. A v resnici je vsak okrušek zaokroženi feljton. Živahno, duhovito pisan literarni sestavek, ki ti da dovolj informacij, da lahko odpreš Atlas Slovenije. Lahko pa tudi samo zamižiš in se prepustiš občutju, ko si bil na točno istem mestu, v natanko isti situaciji, v določljivo podobnem čustvenem stanju, kot Irena takrat in nekje.

Krog, ki ga potopisno izrisuje Irena, je v resnici spirala, ki se dviguje po črti življenja, a z vsakim odhodom od doma starta od začetka. Kot njenemu dovolj oddaljenemu sopotniku mi je dragocena zaznava njenega avtorskega zorenja, ki oporo gorniškega in ustvarjalnega nadaljevanja išče v počasnosti, zmernosti, uglaševanju. Nobene športnosti, tekmovalnosti ni v knjigi, nobenega primerjanja in nobene potrebe po izpostavljanju kakršnega koli že primata. V poplavi knjig, (večinoma odličnih) prevodov tujih (zvečine moških!) avtorjev, ki govorijo o hoji, čuječnosti in polnosti tega menda dolgočasnega početja, je Irenina knjiga pomladno naznanilo, da je univerzalnosti navkljub, hoja lahko izrazito domoljubna. Naša. Moja. Tvoja.

Irenina knjiga je morda tisti odločilni preboj slovenske avtorice in dokončna vzpodbuda vsem ostalim pišočem reportažcem, da bodo, bomo hojo poslej lažje suvereno opisovali skozi tisočletja naše pokrajine, skozi nacionalni značaj, naše značilne odnose, zmagoslavja in tragedije, ki jim je življenje v gorah in v dolini prepuščeno na biti in ne biti. Če se bo ta moja napoved uresničila, potem še posebej velja čestitati založbi za znanje, da so razpoznali Irenino kakovost in pogum, da so tovrstni literaturi dovolili iziti.

Hoja je namreč doma tukaj in zdaj.

Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja je dokaz, da preteklost ne mine.

Zato je hoja zakon, ki nas uči vztrajnosti, potrpežljivosti in veselja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

BOLJŠI ZEMLJOVID (2)

Četrtek, Avgust 26th, 2021

(Uvodno besedilo, zaradi univerzalnega sporočila, ponavljam …)

Branje zemljevida je zahtevna in celovita veščina prepoznavanja in prostorskega predstavljanja informacij, ki so na zemljevidu. Jezik zemljevida ni enostaven, saj ga sestavljajo črte, točkovni in površinski znaki, barve, črke in številke … Iskane prvine je treba znati izločiti iz podlage, pri tem je treba znak za posamezno pokrajinsko sestavino najprej opaziti in razumeti, kaj predstavlja. Gre za miselno zahteven proces predstavljivosti oziroma pretvorbe dvorazsežnostnega zemljevida v trirazsežnostno pokrajino in obratno. Zato proces učenja branja zemljevida imenujemo kartografsko (zemljevidno) opismenjevanje.

Zemljevid je ob pisnem vodniku gorskega območja tudi najboljši pripomoček za spoznavanje pokrajine in različnih posebnosti ob poti.

Med izletom, pohodom ali turo je zemljevid pripomoček za določevanje smeri hoje in za stalno spremljanje naše lege v pokrajini – določevanje stojne točke. Določimo jo z razgledovanjem ob pomoči naravnih znakov in objektov kulturne pokrajine, prehojene poti in nadmorske višine.

***

Popolnoma točnega zemljevida ni, saj gre za generaliziran prikaz pokrajine na listu, ki je ob tisku že zastarel – zaradi nenehnih sprememb v pokrajini. Zato je naloga osveževanja zemljevidov stalen proces, ki je izkušenemu gorniku lahko v veliko zadovoljstvo.

***

Zemljevid Stol, 1 : 25.000, 1. izdaja, 2016

Zemljevid sem kupil.

- 1:
manjka nadmorska višina izhodišča

- 2:
manjkata znaka za parkirišče

- 2a:
v vpadnici Male Golice manjka žičnata ograja, ki ločuje pašni območji; kako pomembna je ta ločnica, med popašenim in ovcam zamejenim pobočjem, je vidno takoj – pisana cvetna odeja je res paša za oči

- 3:
ta pot je označena z markacijami = planinska pot; začetek je pri Korlnovem rovu; vrhnji del poti je zaradi obsežne poseke in spravila lesa popolnoma spremenjen, spremenjen je tudi potek poti

- 4:
manjka znak za parkirišče; oznaka mejnega kamna je XXVI/1; manjka oznaka Via Alpina

- 5:
manjka žičnata ograja med planinama; urejen, a žal uničen prehod za hodce; nekaj metrov stran pod grebenom je večji rezervoar za vodo

- 5a:
na planini Pusti rovt sta dva ločena objekta, ki stojita blizu skupaj na zahodni strani ceste

- 6:
ves ta odsek med Svečico in Sečo je že desetletje (po posegu, ki je po zaslugi Luke Markeža vzbudil pozornost naravovarstvene javnosti) oskrbni kolovoz in ne »samo« planinska pot, široka za širino ramen

- 7:
izbrisati topografski znak za sedlo pri napisu Sedlo Kočna, saj ne gre za prehodno vrzel v grebenu

- 8:
manjka vris oskrbnega kolovoza do Svečice

- 9:
na Seči manjka vris velikega pravokotnega zbiralnika vode za živino (pod planinsko potjo, ki je del SPP) in razvalina nekdanje pastirske koče; topografski znak za pastirsko kočo je napačen, saj gre za lovsko kočo; planina ni (več) živa, oskrbni kolovoz (zgrajen pod pretvezo oživljenja planine) pa s pridom izkoriščajo lovci za udoben prevoz na višino 1700 metrov (to je eden najvišjih dostopov po cesti v Karavankah …)

- 10:
manjkata pastirski koči (desna je vrisana)

- 10a:
manjka znak za spomenik; rep jadralnega letala, ponesrečena Vesna Žnideršič iz Dobrepolja

- 11:
izbrisati topografski znak za sedlo pri napisu Vajneževo sedlo, saj ne gre za prehodno vrzel v grebenu

- 12:
na Potoškem stolu stoji večji lesen križ, vrisati topografski znak

- 13:
prestaviti napis Finžgarjeva skala, nižje, na označeno mesto (1750 m)

- 14:
manjka napis Stara planina z vrisom »Betonske« bajte

- 14a:
manjka razgledišče s klopjo (Počitek pri Janezu) in spominsko ploščo Janezu Palovšniku (snežni plaz)

- 15:
manjka ograja na koncu Zabreške planine

- 16:
narobe vrisan začetek/konec ceste na robu vršaja Rečice; planinske poti čez pašnik ni več

***

Več:

BOLJŠI ZEMLJOVID (1)

BOLJŠI ZEMLJOVID

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

RADOVEDNOST V TEŽAVAH

Sreda, Avgust 25th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

David Attenborough, Jonnie Hughes, prevedla Petra Anžlovar:
Življenje na našem planetu: moje pričevanje in videnje prihodnosti

Učila International 2021: 256 strani, ISBN: 978-961-00-4749-0, cena: 27,99 €

Knjigo sem kupil.

Petindevetdesetletni Sir David Attenborough, naravoslovec in naravovarstvenik, priljubljen televizijski voditelj BBC, avtor dokumentarnih oddaj Življenje na Zemlji in Sinji planet, je – končno! – izdal novo, lastno knjigo. Delo, ki dokumentira njegova verodostojna opažanja in znanje, ki si ga je pridobil s sodelovanjem s številnimi raziskovalci in nepretrganim stikom z živim svetom. To je izhodišče za razmislek o prihodnosti, ki pa – presenetljivo, številnim ugotovitvam navkljub – ni črnogleda. Branje prebudi številna, morda celo vsa čustva, ki jih premore človek. Resnica o trenutnem težavnem položaju našega planeta je več kot skrb vzbujajoča. A številne rešitve, opaženi samoregulacijski odzivi različnih pokrajinskih sestavin na povzročene krize vlivajo upanje – v znanje, izkušnje, predvsem pa v ukrepanje.

Svetovni sklad za varstvo narave (WWF) z imenom ne naslavlja človeka. Protislovje varstva okolja (v katerem je središče človek in varovanje človekovega okolja na vseh ravneh) in varstva narave (v katerem so v ospredju vse druge vrste na Zemlji) se v delu Attenborougha ne izostruje. Z mojstrstvom televizijskega novinarstva učinkovito, nazorno in prepričljivo prepleta dejstva, vzroke, razlage in nevsiljivo ponuja rešitev/rešitve.

To, čemur radi rečemo interdisciplinarnost, celo inženirstvo, se v knjigi izrisuje kot kompleksna, a ne neobvladljiva celota. Zemljo je treba videti scela in v celoti – v vsakem trenutku.

Rdeča nit pripovedi je divjina. Ta čarobna beseda, za katero avtor ugotavlja, da je bila v njegovi mladosti utvara (prepričan je namreč bil, da doživlja nedotaknjeno, docela deviško in prvobitno naravo) je danes sinonim za – izgubo (biotske raznovrstnosti). Z divjino imamo težave tudi v Sloveniji, saj jo pojmujemo zelo različno. Včasih je dovolj že samo prisotnost medveda pri zabojniku za smeti, drugič naj bi šlo zgolj za nedostopen kraški svet, v katerega še ni stopila človeška noga.

Tisto, kar imamo skupnega – avtor in Slovenci – je sindrom spremenljivega izhodišča. Kot jo definira priročni slovar gre za »težnjo po spreminjanju normalnega ali naravnega, ki se sčasoma spreminja zaradi izkušenj naslednjih generacij«. Kakšna je torej prava Velika planina? Gozdnata? Izsekana? S pastirjem na obzorju ali z volčjim tuljenjem v daljavi?

Kot ozaveščen bralec, ki pozna in redno spremlja problematike (podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, varstva narave …) sem morda od knjige pričakoval (pre)več. Dopovedovati sem si moral, da gre vendarle za poljudno delo, ki – podobno kot televizijska oddaja sicer – nagovarja številne in raznolike množice (podobno kot obvladovanje epidemije koronavirusa so tudi podnebne spremembe izjemno zahteven komunikacijski zalogaj). Če zelo poenostavim se mi je zdelo, da nisem izvedel nič novega, kar ne bi že poznal ali vsaj slišal, prebral v drugih virih. Vsekakor pa je založbo treba pohvaliti, da smo odličen slovenski prevod dobili hitro po izidu angleškega izvirnika.

Upati je, da bo knjiga imela številne bralce vseh generacij in nazorov. In da bo komu prižgala tisto nujno iskrico, saj je akcija edino, kar zaleže.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

BOLJŠI ZEMLJOVID (1)

Sreda, Avgust 18th, 2021

Branje zemljevida je zahtevna in celovita veščina prepoznavanja in prostorskega predstavljanja informacij, ki so na zemljevidu. Jezik zemljevida ni enostaven, saj ga sestavljajo črte, točkovni in površinski znaki, barve, črke in številke … Iskane prvine je treba znati izločiti iz podlage, pri tem je treba znak za posamezno pokrajinsko sestavino najprej opaziti in razumeti, kaj predstavlja. Gre za miselno zahteven proces predstavljivosti oziroma pretvorbe dvorazsežnostnega zemljevida v trirazsežnostno pokrajino in obratno. Zato proces učenja branja zemljevida imenujemo kartografsko (zemljevidno) opismenjevanje.

Zemljevid je ob pisnem vodniku gorskega območja tudi najboljši pripomoček za spoznavanje pokrajine in različnih posebnosti ob poti.

Med izletom, pohodom ali turo je zemljevid pripomoček za določevanje smeri hoje in za stalno spremljanje naše lege v pokrajini – določevanje stojne točke. Določimo jo z razgledovanjem ob pomoči naravnih znakov in objektov kulturne pokrajine, prehojene poti in nadmorske višine.

***

Popolnoma točnega zemljevida ni, saj gre za generaliziran prikaz pokrajine na listu, ki je ob tisku že zastarel – zaradi nenehnih sprememb v pokrajini. Zato je naloga osveževanja zemljevidov stalen proces, ki je izkušenemu gorniku lahko v veliko zadovoljstvo.

Moje predloge in opažanja že leta posredujem založbi Sidarta.

Zemljevid Bohinj, 1 : 25.000, 2. izdaja, 2011

OBMOČJE RODICA-ČRNA PRST (južna pobočja)

- 1:
manjka znak za parkirišče sredi vasi Stržišče

- 2:
manjka vrisana tovorna žičnica iz Stržišča do Doma Zorka Jelinčiča

- 3:
manjka vris/topografski znak za hišo

- 4:
območje Grive (893 m) je golo, posekano

- 5:
manjka vris/topografski znak za lovsko opazovalnico

- 6:
manjka vris/topografski znak za zapornico in prepoved prometa

- 7:
manjka vris dveh, treh večjih grap/hudournikov v pobočju z napisom Runžna

- 8:
manjka vris pohodniške poti JULIANA TRAIL in E-7

- 9:
manjka vris Slovenske geološke poti

- 10:
manjka vris previsnih skladov/»galerij« plastnatega apnenca, breč/moren

- 11:
premakniti številčni napis 1803, saj pod napisom leži velika, izrazita vrtača, ki je lahko zelo pomembna v makro razvedanju

- 12:
na stičišču/križišču poti dodati znak za ruševino

- 13:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), varovala in nameščena macesnova bruna so uničena

- 14, 15:
ta del poti je zahteven (treba je označiti s prekinjeno črto), deloma celo zahteven, varovala so večinoma v slabem stanju

- 16:
manjka vris manjše zgradbe – ob zgornji postaji tovorne žičnice in pod njo izvir/pipa z vodo; znak za kočo minimalno zamakniti in vrisati znak/trikotnik za koto, vrh

- 17:
ta del poti, zlasti spodnji nad sedlom, poteka cik/cak

- 18:
odsek od ceste do vasi Kal ni več planinska pot, temveč markirani oskrbni kolovoz

- 19:
manjka znak za parkirišče

- 20:
na sredi vasi Kal je štirna s tekočo pitno vodo (odlična!) in betonsko korito; manjka topografski znak za izvir

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, planinsko društvo, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

NAMESTO ZLOŽNEGA ZAČETKA – ZIMSKO GORNIŠTVO

Četrtek, April 8th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist

Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €

Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.

V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …

Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)

Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)

O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.

Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)

Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.

Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)

***

Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

« Starejši zapisi