Borut Batagelj:
Odkritje gora: strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja.
Zagreb 2010: Ekonomska i ekohistorija, številka 6, strani 124–142.
Peter Mikša:
Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje.
Ljubljana 2013: Zgodovinski časopis 67, številka 3–4, strani 390–405.
Peter Mikša, Matija Zorn:
The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp.
Ljubljana 2016: Geografski vestnik 88-2, strani 103–131.
Vsi znanstveni članki so brezplačno dosegljivi na spletu.
***
V zadnjem času je izšlo več znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo zgodovinskega pregleda »odkrivanja« in preučevanja slovenskih gora ter začetka gorništva na Slovenskem.
V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je v njih poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja – pa so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot.
Drugotni, torej gorniški motivi obiskovanja, so se v stoletju in pol spremenili in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?
***
»Alpska kultura slovenstva torej še zdaleč ni zgolj odraz geografskega značaja Slovenije.« (Batagelj 2010, 125)
»Pogled na gore je bil namreč skozi zgodovinske procese v toku dolgega trajanja podvržen strukturnim spremembam, ki so človeku ta prej z magičnimi silami prepojen svet s pomočjo novih gibanj od 18. do 20. stoletja že povsem približale, ga udomačile in naposled privedle do novega bolj harmoničnega odnosa med človekom in gorami. Poprej tuj in odmaknjen svet je človeku postal blizu.« (Batagelj 2010, 125)
»Arheološke raziskave, ki so se v zadnjih desetletjih usmerjale tudi v slovenski alpski svet namreč dokazujejo, da je prisotnost človeka v Alpah že zelo dolga.« (Batagelj 2010, 125–126)
(Fotografija: Borut Peršolja)
»Vendar rekonstrukcije človekovega sobivanja z gorami razkrivajo prednike predvsem in zgolj v nekaterih vlogah, to je kot lovca, nabiralca rude in pastirja.« (Batagelj 2010, 126)
»Niso jih zadovoljevale več bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite, kar je pomenilo, da so jih pričeli tudi redno obiskovati.« (Batagelj 2010, 128)
»… a vedno bolj je pri vseh teh raziskovalcih planin v njih začela vreti poleg sle po sistematičnem znanstvenem raziskovanju in razumskem doživljanju gora tudi sla po novih emotivnih doživetjih planinarjenja.« (Batagelj 2010, 130)
»… vendar menimo, da so v njegovem (gre za Valentina Staniča, opomba BP) planinskem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi. Še so tu želje po odkritju novega v znanosti, vendar hrepenenje, preplezati čim več gora, priti prvi (sic!) na še neosvojene višine, se vedno bolj stopnjuje v njem. … v njegovem planinarjenju nekaj prostora našlo tudi občudovanje lepot narave.« (Batagelj 2010, 130–131)
(Fotografija: Borut Peršolja)
»… že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. … /človek/ truden velicih domačih skerbi, sit. nejevoljin pretžkih butar, – iše miru in pokoja, – in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo …« (Vertovc, 1850 v Batagelj 2010, 132)
»Kot občudovalca narave in pripadnika romantičnega segmenta k večplastni planinski misli 19. stoletja lahko uvrstimo tudi Juliusa Kugyja …« (Batagelj 2010, 133)
***
»Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dojemal jih je različno in jih že od nekdaj obiskoval. Poti prek njih so že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so različni.« (Mikša 2013, stran 391)
»Je pa treba poudariti, da so»tabu« bili predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so bili dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje in mu pomeni nevarno divjino, kaos. Nižji predeli gora niso bili tabu.« (Mikša 2013, stran 391)
»Na Kranjskem so vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore.« (Mikša 2013, stran 393)
(Fotografija: Borut Peršolja)
»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (Mikša 2013, stran 397)
»Čeprav so Staniča najprej v gore zvabili znanstveni vzgibi, se da iz njegovih izjav slutiti, da so pri tem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi: preplezati čim več gora in prvi pristopiti na še neosvojene vrhove ter ob tem doživeti napore in veselja. Stanič je zapisal: »Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!« (Mikša 2013, stran 398)
»Prvi znani pristop na kakšen visokogorski vrh nasploh pri nas je opravil Scopoli leta 1758 na vrh Storžiča, že naslednje leto pa je stal na vrhu Grintovca.« (Mikša 2013, stran 402)
(Fotografija: Borut Peršolja)
»Nato je največ prvih pristopov zabeleženih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa primeri, ko so še v prvih desetletjih 20. stoletja imeli pri nas neosvojene vrhove, tudi dvatisočake. Na številnih izmed njih pa so po vsej verjetnosti že prej bili domači lovci ali pastirji. Marsikje so na vrhu postavili znamenje – kamnitega možica ali leseni križ. Žal pa njihova imena niso znana.« (Mikša 2013, stran 402)
***
»Obiskovanje gora zaradi nuje je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo, ostali vzgibi pa so veliko mlajši. »Čast« prvega zabeleženega vzpona iz rekreacije oziroma »… želje, da bi dosegel pomembno višino…« in ne iz nuje, pripada srednjeveškemu pesniku Francescu Petrarki, ki se je leta 1336 skupaj z bratom in dvema služabnikoma povzpel na 1912 metrov visok Mount Ventoux v Provansi. Ta vzpon nekateri označujejo za začetek planinstva, saj naj bi pomenil prelom v odnosu do gora. V času, ko so se njegovi sodobniki izogibali gora, je bil »…prvi, ki se je povzpel na goro zaradi nje same, da bi užival v razgledu …«. Vendar pa se je Petrarka kot piše Coates na vrhu zatopil v izpovedi Avguština, ki svarijo, naj ljudje ne zamenjajo stvarstva in stvarnika ter naj se ne pusti jo zapeljati pokrajini. Za voljo tega se je svojega početja sramoval.« (Mikša, Zorn 2016, stran 124)
»Arheološke raziskave kažejo, da je prisotnost človeka v slovenskih Alpah že zelo dolga.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)
(Fotografija: Borut Peršolja)
»Verjetno so tudi že davno pred srednjim vekom pristopili na številne vrhove.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)
»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala po vsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih, rekli bi planinsko-turistično. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive – raziskovalne in gospodarske.« (Mikša, Zorn 2016, stran 129)
»Prvi obiskovalci slovenskih gora so bili domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji. V gore so zahajali anonimno – brez pisnih sledi in iz gospodarskih vzgibov. Dobro so poznali bližnji gorski svet ter v gorah doživeli veliko več, kot o tem skopo, če sploh, poročajo viri.« (Mikša, Zorn 2016, stran 131)
***
Začnimo torej na začetku, z vprašanjem, kdaj in zakaj smo ljudje začeli hoditi v gore?
Vsi zgoraj omenjeni avtorji priznavajo, da ljudje (doma in po svetu) tja hodimo že od nekdaj. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen).
Kot sem napisal (Peršolja 2003) smo »zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so po Tumi največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”. Večino imen so po mnenju Badjure prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«. Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev. Bezlaj je opozoril, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov. Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine, ki pa se ves čas spreminja in z njo tudi zemljepisna imena.«
(Fotografija: Borut Peršolja)
Če vse to vemo, potem je razumljivo, zakaj se pri omembi prvega vzpona na Triglav, ob navedbi imen štirih srčnih mož, vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Aljaž (1923) je prepričljivo zapisal: »Turistično je bil prvi na Triglavu leta 1778 Willomitzer s tremi spremljevalci iz Bohinja. (Brez dvoma pa poprej domačini in Trentarji, divji lovci.)« (Danes tudi vemo, da so vrh takrat dosegli samo trije in ne štirje srčni možje.)
O gorniških prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (1992, 18): »Že davno pred prvimi planinci so si poiskali poti v visokogorje domačini. Tja jih niso vodili planinski, temveč zgolj gospodarski interesi. Višinska paša in lov sta bila že od nekdaj udomačena v naših gorah. Včasih pa so pastirji in lovci priplezali prav na vrhove, pri čemer je težko verjeti, da so jih tja pripeljali le neplaninski nagibi.«
In še (1997, 96): »Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.«
»Nisem bil prvi, ki jo je prehodil (Kugyjevo polico, opomba BP), bil sem samo prvi gornik, ki je šel čeznjo. Že od davnine je bila to pot drznih trentarskih divjih lovcev v bogata gamsja lovišča na kranjski strani.« (Kugy, 1973, 161)
Na vprašanje, »zakaj se je pa Slovensko planinsko društvo tako pozno začelo, da obhaja šele letos svojo 60-letnico?, ki si ga je Janko Mlakar zastavil kar sam, je tudi odgovoril: »Ker ni izšlo planinstvo iz preprostega ljudstva, ampak iz razumništva.« (Mlakar 1953, 209)
Naj ta krog izmenjave mnenj končam s še enim Aljaževim navedkom (1922b): »Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh!«
**
Ob poznavanju odprtosti, dostopnosti večine naših gora, vemo tudi, da je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava jeseniški kaplan Ivan Dežman zapisal: “Narveči moje veselje je na gorah”. (Lovšin 1944, 120–121).
Od kje izvira to veselje?
Poskusimo ga poiskati v zgodnjem 15. stoletju, ko se je v severni Italiji, v Firencah, pojavil izbruh izvirne ustvarjalnosti: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci … S preporodom, z renesanso se je vzpostavil narcizem, egocentrizem, osredotočenost na samega sebe, nosilna os delovanja zahodne kulture in civilizacije. To je treba reči – cena za to, da stvari še danes delujejo.
(Fotografija: Borut Peršolja)
In kako deluje vzpon na goro? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo, za sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.
»Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«
Aleš Debeljak (2017, 24) je dejal, da »narava vabi brez zgodbe, kultura pa ukazuje z množico zgodb in pravil, idej in simbolov.« Zgodovina, zlasti interpretirana gorniška zgodovina je ena takšnih zgodb.
K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«
In če – za razliko od številnih uveljavljenih zgodovinarjev – upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas.
Z vidika mojega trideset letnega ukvarjanja z gorami lahko rečem, da gre pri gorništvu vsakokrat in največkrat za preplet več motivov. Včasih je eden od motivov res prevladujoč, a se vendarle dopolnjuje v sozvočje, ki mu rečemo izlet, tura, turni smuk. Za potrebe statuta Planinske zveze Slovenije sem napisal, da je »gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.« To je, upam si reči, univerzalna enačba, zdaj, v preteklosti in tudi v prihodnje.
Vsaka generacija ima drugačno odgovornost in naša generacija mora imeti drugačno mnenje. Pomembno je zanimanje za gore, želja po vzponu in doživetju. Saj gore so in tudi še bodo.
(Fotografija: Borut Peršolja)
***
Aljaž, J. 1922a: Prednost Triglava. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Aljaž, J. 1922b: O Triglavu in okolici. Planinski vestnik 1. Ljubljana.
Aljaž, J. 1923: Šopek cvetk s planinskega križempota. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Badjura, R. 1953: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Batagelj, B. 2010: Odkritje gora: Strukturne spremembe v dojemanju gora na slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija 6. Zagreb.
Debeljak, A. 2017: Narava in kultura. Zadnja stran. Ljubljana.
Jančar, D. 2018: Človek se v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/drago-jancar-clovek-se-v-svojem-bistvu-v-dolgih-stoletjih-ni-spremenil/452865 (18. 7. 208).
Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor.
Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. Ljubljana.
Mihelič, T. 1992: Julijske Alpe. Ljubljana.
Mihelič, T. 1997: Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta. Radovljica.
Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3–4. Ljubljana.
Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp. Geografski vestnik 88-2. Ljubljana.
Mlakar, J. 1953: 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Ljubljana.
Praprotnik, N. 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Mohorjev koledar. Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana.
