Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

KATJINI PREIZKUŠENI NASVETI

Sreda, Marec 29th, 2017

Danes je izšla knjiga, priročnik Otrok brez dolgov. Avtorica dr. Katja Malovrh Rebec izhaja iz domžalskih gorniških vrst. Da ji je nekaj tega zagotovo ostalo, je razvidno iz skrivnostne naslovnice, zanjo je fotografijo prispevala dr. Petra Draškovič Pelc.

Katja Malovrh Rebec:
Otrok brez dolgov: vsak lahko vzgoji otroka, ki bo znal ravnati z denarjem

Ljubljana 2017: Zavod Stratosfera, ISBN 978-961-285-650-2, cena: 12 (18) €

Knjigo sem v že precej dodelanem osnutku prebral čez letošnje (lanske?) novoletne praznike. Po prebranem mi ni bilo težko prispevati nekaj besed, ki so se znašle na zadnji strani ovitka:

Želite učinkovit trening za preoblikovanje potrošniških navad v racionalno krotenje osebnih financ? Branje, ki se dobesedno obrestuje!

Dr. Katja Malovrh Rebec je oblikovala metodo učinkovitega učenja o denarju in naredila namizno igro Deepock, ki ituitivno vodi igralce do boljših vzorcev. O svojih spoznanjih z užitkom in strastjo predava tudi na različnih dogodkih. Knjiga je izšla pod okriljem blagovne znamke »pošlji svoje možgane na Mars« – MARS BRAIN ENTERPRISE – in jo bo predstavila tudi na dogodku 500 podjetnic.

***

V razmislek in izziv bodočim bralcem pa naslednje moje besede (s Katjo sva o njih imela kar zanimivo e-izmenjavo mnenj in debato v živo):

Knjiga Otrok brez dolgov govori o znanju, izkušnjah in veščinah (ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno v miselnem agregatnem stanju, ki ga slovarsko določa posamezna beseda). Ob tem sem spet in spet presunjen zaradi kontinuitete človekovega védenja in znanja, ki pa je hkrati tudi kontinuiteta odpora do novih dognanj, do sprememb v družbi in v lastnem življenju. Slovenščina ima zanimivo podrobnost, da po pomenu nasprotni besedi – ubog in bogat – izhajata iz besede bog. Čigav bog je torej denar? Upam, da ne bo prevelikega razočaranja, če zapišem, da knjiga odgovora na to vprašanje ne razgalja. Želi pa ob zahtevnem preoblikovanju navad izoblikovati racionalno jedro krotenja financ: sestavljeno iz varnih prihrankov, tveganih naložb in ščepca, s katerim užijemo sol življenja. Spravlja nas v dir, da bi ob delu investirali in pametno porabljali. In roko na srce: s pametjo je že od vekomaj tako, kot z denarjem. Ali je, ali pa je/ga ni. In če ste investirali v knjigo, ste že na dobri poti. Ena od vaših donosnih investicij!

Kdor še okleva: znižana cena knjige (12 €, kasneje 18 €) v prednaročilu velja le še nekaj dni, naročila na info@otrokbrezdolgov.si.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RAZKRITA GOVORICA ŠELESTENJA

Četrtek, Februar 23rd, 2017

Mateja Gomboc, Erika Omerzel Vujić:
Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku

Ljubljana 2016: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 84 strani, ISBN: 978-961-278-255-9, spletna cena: 17,50 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Jure, Anže, Ivana (bratca in sestrica) – vsi zvedavi osnovnošolci – hodijo v naravo z dedkom in babico, stricem in seveda staršema. Vsekakor dobitna, lepa in srečna kombinacija v vrvežu sodobnega življenja. Narava je res najboljša učiteljica in vezi, stkane ob doživetjih, ki jih omogoča, so preizkušeno nekaj najtrdnejšega na tem svetu.

Čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. Založbe se pogosto odločajo za najbolj ekonomsko rešitev, za prevode tujih avtorjev (in zgolj menjavo črnega filma za tiskanje). Slabosti tovrstnih projektov pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mlade bi moralo veljati, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Zgodbe in ilustrativni primeri v takšnih knjigah ponavadi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v Sloveniji. Le na nekaterih mestih, kjer se s svojimi opazkami morda (in precej hrabro) vmeša prevajalec, zvemo kakšno posamezno lastnost slovenske narave, drugače pa si mladi bralec pri iskanju vzporednic le težko pomaga. Zato je poteza Celjske Mohorjeve, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna in kar kliče po posnemanju.


Govorica gozda. (Ilustracija: Erika Omerzel Vujić)

Knjiga Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku je zastavljena kot zgodbni priročnik, ki naj bi otroške rdečelične sopotnike (in njihove odrasle spremljevalce, če že ne vodnike) vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju sveta narave. Ošvrk po kazalu nas prepriča, da je zasnova docela gozdna, z vidika gorniškega usposabljanja pa knjiga hodi iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako (geografske) značilnosti narave kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje. Uvodnemu poglavju z naslovom Gremo!, sledijo še poglavja Govorica gozda, Malica v gozdu, Drevo pripoveduje, Gremo po mah in drevesce, Stopinje v snegu, Znamenja v gozdu, Drobceni koraki pomladi, Drevesa – stari znanci, Čarobni svet živali, Začarani gozd, Gozd pripoveduje tudi ponoči, Od korenine do cveta in sadu, Čisto majčkena narava in V hribe gremo!.

Ob upoštevanju zakonitosti človeškega zaznavanja je zasnovano tudi vsako poglavje: uvede ga nosilno besedilo in ko moč prebranega upade, se znajdemo v vidnem delu, ki ga dopolnjuje nazorna in realna ilustracija, ki včasih prav zadihano pospeši besedilno dogajanje. K aktivnejšemu sprejemanju informacij mestoma vabijo tudi naloge in vprašanja, na koncu vsakega poglavja pa sledi še zgoščeni bonton oziroma napotki: Kako se odpravimo na izlet v naravo?, Kako spoštujemo gozd?, Kako nas narava nahrani in napoji?, Koliko so stara drevesa?, Kaj nam gozd ponuja pozimi?, Čigave so te sledi?, Včasih človek ni prijazen …, Kako se spomladi prebuja narava?, Ali prepoznaš liste, cvetove in plodove dreves?, Kaj naredimo, če srečamo medveda?, In če se v gozdu izgubimo?, Kako prenočiti v naravi?, Odlične igre v naravi, Narava v številkah in Kako se odpravimo v gore?.

Opazna novost so vsebine, ki so v podobnih knjigah ponavadi prezrte. Tako knjiga presega zakoreninjenost, da je narava dostopna predvsem v kopnem delu leta. Letni časi nikakor niso sami sebi namen, pač pa vedno vračajoča se stalnica, ki omogoča spoznavanje sveta in sebe. (V knjigi mogoče pogrešam dežno doživetje, saj so padavine ena izmed kakovostnejših prvin slovenske pokrajine.) Pohvalno je tudi, da imajo nastopajoči liki pri sebi nahrbtnik skoraj pri vseh dejavnostih v naravi. Eno od temeljnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo v celoti spoštuje, saj se iz domačega gozda odpravijo na izlet v hribe šele v zadnjem poglavju.


Vsakoletna Knjižnica pod krošnjami na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob opisanih odlikah pa se najdejo v knjigi tudi razmišljujoči oprimki:

Najmlajša potepežna junaka »sta od babice in dedka dobila imenitni darili: vsak svoj nahrbtnik. Takega s številnimi žepi za mnogo skrivnosti in nujne pripomočke.« (stran5–6) (Na strani 12 so ti nahrbtniki narisani kot predalčkaste šolske torbe.) Za otroke so – po mojem mnenju – najprimernejši nahrbtniki/vreče, brez kakršnihkoli žepov. Nahrbtnik naj se skrije za telo in naj nima žepnih štrcljev, ki se radi zatikajo za vsakršne izbokline, ki nam hočeš/nočeš pridejo na pot. Tak nahrbtnik sili otroka, da vse, ampak res vse, pospravi vanj in ne v stranske žepe. Ob tem pa otroka ves čas vzpodbujamo, da si odvečnih oblačil ne zavezuje okrog pasu ali jih položene pod pokrov nahrbtnika izpostavlja uničujočemu soncu.

Na strani 25 so omenjeni pohodni čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (Na strani 80 so omenjeni še planinski čevlji.) Obutev na ilustraciji na strani 42 deluje kot nekaj med uggicami in sobnimi copati.

»Vstali so, pogasili ogenj in zlezli vsak v svojo spalno vrečo.« (stran 63) Nič ne piše – še manj pa je narisano – kako so ogenj pogasili. A iz številnih doživetij vem, da je gašenje z lastno vodo izrazito fantovsko opravilo, ki ostane …


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strokovnjaki za ugotavljanje starosti dreves (matematiki, fiziki, kemiki, dendrologi … stran 24) manjkajo vsaj še geografi in palinologi.

»Glej, krajša pot!« je pokazal Žan. »Gremo po njej?« »Krajše poti so pri vzponu napornejše,« ga je zavrnil Anže. (stran 77) Pogosto je krajšnica samo drugo ime za vsem dobro poznane bližnjice (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), ki so razlog za erozijo na poteh. Takšna pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva.

»Dober dan! Dober dan, dober dan, dober …« je bilo slišati, ko so srečali skupino planincev. Prav vsak od njih je odzdravil, kot je navada med hribolazci. (stran 77) Načeloma zapisano drži, drži pa tudi, da v večji skupini prav zaradi domino odmeva pozdravita samo prvi in zadnji, ne pa vsi kolonaši.

Na pot vzamemo samo najnujnejše! (stran 80) Če je najnujnejše v nahrbtniku malica, pijača in osebni dokumenti, pa rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka, potem je TO TO. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Čeprav knjiga nagovarja skavte, pa bi jo ob sodelovanju mentorjev planinskih skupin ter vodnikov Planinske zveze Slovenije, z veseljem priporočili tudi članom osnovnošolskih planinskih skupin ter gorniško naravnanim družinam.

In še predlog za drugo, dopolnjeno izdajo (ki jo seveda od srca privoščimo obema avtoricama): glede na to, da je podnaslov knjige kodeks, bi se morda z dvema novima, dodanima poglavjema, obdelal tudi Častni kodeks slovenskih planincev, ki bi z ilustrirano izdajo vsekakor lepo in učinkovito vstopil v šesto desetletje obstoja.

Knjiga, ki sočasno rojeva prihodnost in obuje spomine.


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DVA HIMALAJSKA SAMOTNEŽA

Ponedeljek, Avgust 29th, 2016

Nives Meroi:
Ne pustim te čakati

Ljubljana 2016: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 144 strani, ISBN 978-961-278-261-0, cena: 19,50 €

Knjigo sem kupil.

***

Nives Meroi in Roman Benet sta zakonca, alpinista, himalajca. O njunem alpinizmu najbolj zgovorno govori podatek, da sta 12. maja 2016 stala na vrhu svojega trinajstega osemtisočaka – Makaluja. Ostaja jima še Anapurna in množica drugih vrhov in sten. Ostaja jima tudi partnerstvo, ki je tako kot pri vsakem odnosu med dvema, ki se ljubita, razpeto med preizkušnje in darežljivost.

Med zahtevne preizkušnje vsekakor sodijo tri odprave na Kangčendzengo, ki jih tenkočutno, iskreno in doživeto popisuje Nives. Ja, gre za žensko zgodbo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Če smo v slovenski gorniški literaturi navajeni moških herojskih zgodb, je knjiga Ne pustim te čakati ženska herojska zgodba. Dovolj intimna, da jo lahko kot svojo začutimo vsi, ki nam je dano, da v hribih hodimo, plezamo, smučamo v dvoje. Čeprav greva skupaj, morava vsak korak narediti sama in vsako besedo izgovoriti in slišati sama.

Knjiga vzdržuje napetost, znano vsakomur, ki uživa v vzponu in sestopu. »Tale naš alpinizem je vse kaj drugega kot lahek. Kadar si sključen pod ogromnim nahrbtnikom, te niti med počitkom ne prime želja, da bi opeval lepoto pokrajine. Taka je resničnost, ko ni nič virtualnega. Ko je tvoj odnos z goro fizičen, neposreden in nepopustljiv.« (stran 85)

***

Knjiga mi omogoča to razkošje, da se lahko skozi iztrgane in zelo okleščene odlomke izvrstnega besedila predstavi kar sama.

Žensko samospraševanje o ženskah (110, 74–75)

»Sram me je bilo, ko sem opazovala ti dve deklici, kako sta prenašali tovor, ki sem ga sama s težavo dvignila. Vendar ne zato, ker bi s tem priznala svojo nesposobnost, temveč zato, ker sta na svojih ramah nosili moj tovor, tako nesorazmeren z njuno šibkostjo. Toda če bi se tudi jaz rodila tu, bi se morala privaditi na tako težko življenje.«

»Njen obraz je obsijan s prisrčnim nasmehom, kot topel objem, in v njenem pogledu odseva lepota, ki ji je usojeno biti večna: ogledalo duše starodavne ženskosti.

Kdo ve, kaj si te ženske mislijo o nas, alpinistkah, ki pridemo sem, da bi plezale po gorah in hodimo po igriščih, ki so običajno namenjena moški igri.

Kot vsepovsod na svetu je tudi v teh vaseh ob vznožju Himalaje življenje žensk trdo in težavno, toda če primerjam z njimi svojo razpetost med močjo in nemočjo, obstaja zame morda drugačna pot: ponovno pogledati vase, v žensko dušo, in spet najti svojo pravo vrednost.«

O gorniških pravicah in dolžnostih (79)

»Gora od nas zahteva, da se zavedamo tveganja in svobodne izbire. Pri tem ne smemo precenjevati sposobnosti ekipe, hkrati pa se moramo zavedati, da je naša moč enakovredna nemoči najšibkejšega v skupini. Prav zato je svoboda združena z disciplino.«

Izostrenost, ki jo izzovejo gore (127, 83)

»V temi mora oko, orodje svetlobe, odstopiti od svoje naloge in prepustiti vodenje telesa drugim čutom: tipu in sluhu, ki občutita in prisluhneta zvokom noči. Mrmranju vetra, drsenju snega, ki polzi s seraka, pokanju leda. To je počasno in globoko dihanje Zemlje, ki prenaša spokojnost bivanja, ki nikoli ne umre. Z zaprtimi očmi se prepuščava gori.«

»In prav danes popoldne, ko sva pospravljala šotor in je moje nosnice dosegel tisti značilni vonj, sem se nenadoma spomnila tistega občutka. Kako je to čudno: začutiš vonj in spomin se ti utrne. Nič ni treba brskati po glavi, v trenutku butne na plano, kot bi izbruhnil vulkan.«

O besedah, izrečenih in zamolčanih (117, 86)

»Po tridesetih letih skupnega življenja sem se že naučila poslušati njegov molk in spoštovati pomen najinih skupnih podvigov, ki jih spremlja zelo malo besed.

Najino sodelovanje mi daje pogum in vrača moč, ki me žene naprej tudi takrat, kadar mi je pot naporna. In celo takrat, ko se Roman oddalji in gre naprej sam, meni pa ne preostane drugega, kot da sledim njegovim stopinjam. Ne počutim se zapuščena, saj stopa pred menoj on, ki je sposoben razbirati govorico gore in zaslutiti pot, ki se vzpenja navkreber po najprimernejši smeri. Po najčistejši.

Dva samotneža sva, ki se v paru vzpenjava proti vrhu.«

»Mlahava kot kakšna marioneta se obesim na vrv in potegnejo me na vrh nad strašen previs. Hlastnem za zrakom. Roman me gleda, razočaran zmaje z glavo in zamrmra: »Nisi več takšna kot včasih: nekam lena in šibka si.«

Razprtih ust in izbuljenih oči od izmučenosti ga ne morem niti poslati k vragu.«

Sooblikovanje narave (133)

»Premikam se s težavo in počasi kot kakšen lenivec, vendar sem zadovoljna: kljub izčrpanosti sem tudi tokrat uspela prinesti sem dol vse smeti. Pri seraku na sedem tisoč šeststo metrih sem dala planinskim kavkam preostalo hrano in pospravila vrečo s smetmi v nahrbtnik skupaj s preostalo opremo. Izjemno težek je bil in tu in tam me je zagrabila želja, da bi smeti vrgla dol s stene, vendar sem se zadržala in vztrajala do konca.

Tako tudi tokrat na tej gori nisva pustila svojih sledi. Po prstih sva hodila do vrha, se malce razgledala naokoli in se brez hrupa spet vrnila navzdol.

Veter je izbrisal celo najine sledi.«

***

Na sedem tisoč petsto metrih Nives reče Romanu: »Ne, sestopiva skupaj. Zdaj. Ne pustim te čakati tu.« (48) Začne se Romanova preizkušnja z boleznijo.

***

Celjska Mohorjeva družba je knjigo sredi junija letos predstavila v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Bil sem navzoč na pogovoru, v katerega so bili vpleteni avtorica Nives Meroi, soustvarjalec zgodbe Roman Benet, prevajalka Mateja Gomboc in urednica Alenka Veber.

Nives je povedala, da sta se z Romanom spoznala ob vozlanju. Za poročno darilo sta šla skupaj plezati v Ande. Romanu so odprave všeč, saj mu ni treba kuhati, pospravljati, za vse je poskrbljeno. Z veseljem bi šel na odpravo tudi sam. Oba pa sta se strinjala, da užitek vrha nastopi šele v dolini.

Dogodek, zvest vsebini knjige. Edino, kar je umanjkalo, je bilo branje v živo. V živo, po prostranstvih in dražljajih, ki jih živimo.

Knjiga, ki si jo morate podariti.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VZPOREDNICI, MIMOBEŽNICI

Torek, Avgust 23rd, 2016

Bernadette McDonald:
Iskalci svobode
Ljubljana 2015: Sidarta, 256 strani, ISBN 978-961-6027-79-3, cena: 23,90 €

Alpski bojevniki
Ljubljana 2016: Sidarta, 272 strani, ISBN 978-961-6027-80-9, cena: 24,90 €

Knjigo Iskalci svobode sem kupil, drugo pa brezplačno prejel od založbe.

***

»Ena izmed pomembnejših knjig, napisanih o alpinizmu.« To je bilo prvo, kar sem ob naslovu prebral na platnicah knjige Iskalci svobode, ki je v originalu izšla leta 2011. Ko sem na stojnici v Cankarjevem domu Sidartini Mateji izročal denar, sem si mislil, da gre očitno za knjigo vrste »You must have it!«. Miselni utrinek na drugo žogo pa je bil: »Je alpinistična najpomembnost res lahko vredna zgolj dobrih dvajset evrov?«

Knjigo sem prinesel domov in jo za nekaj mesecev namenoma odložil. Pred njo so v vrsti čakale še številne druge urejene shrambe črk, pa tudi nekateri drugi projekti, ki osmišljajo življenje. Predvsem pa sem čakal sestrski izid slovenske različice z naslovom Alpski bojevniki/Alpine Warriors. Ista avtorica, podobna tematika, vsekakor priložnost za zaporedno/vzporedno branje.

Sem pa knjigo namenoma pustil na vrhu knjižnega kupa, saj je bila naslovnica ves čas dražljiva. Šotorsko prosojno obarvana svetloba. Streha zasilnega bivališča se vzpenja v neznano, v nevidno, v nepredvidljivo himalajsko plezarijo. Oba imata na glavi kapo: Voytekova je ročno spletena, Tadek pa ima verjetno industrijski model, iz katerega se je lahko oblikovala obrazna maska. Puhovki oblivata in hkrati utapljata njuni telesi. V Tadekovih očeh je obviselo vprašanje, ki mu ne razberem vsebine. V Voytekovih pa se zrcali radovednost, ki beži pred nečim, kar je blizu.


Tadek Piotrowski in Voytek Kurtyka v taboru III, 7300 m, v južni steni Lhotseja čakata na izboljšanje vremena med zimsko odpravo 1974. (Fotografija: Bogdan Jankowski/naslovnica knjige)

***

Wanda Rutkiewicz, Jerzy Kukuczka – Jurek in Voytek Kurtyka – Vojtek: tri plezalska imena, troje življenj, trojstvo vzporednih poti, ki so vodile na vrh. Ljudi, ki imajo podobno zastavljeno življenje bodisi v domačih bodisi tujih gorah, ni malo. Številni so, ki preskušajo sebe v gorah v različnih življenjskih obdobjih in izpolnitvi različnih motivov. Zakaj nekatera imena izstopijo iz alpinističnega plemena, kaj jih dela enkratne v njihovi posebnosti?

Avtorica je najprej poskrbela za njihovo skupinsko izstopno žarišče, ki naj bi izviralo iz usedlin države, v kateri so se rodili. Poljska. Država trdega socializma in zapletenega drugosvetovnega dogajanja, ki je krojilo usodo ljudi, ki živijo na tem delu planeta. Ko se oziramo nazaj (nekateri prej, drugi kasneje), se zavemo, kaj vse nas oblikuje. Tudi politični sistem, tudi vrednote izobraževanja, tudi delo cerkve, ki je pogosto prva hierarhična institucija, ki jo zaznamo. Predvsem pa mi sami, v skladu s skrivnostnim nizom odločitev, ki so v kolektivnem svetu vedno drzne, neubogljive, drugačne. Za slovenskega bralca je zato avtoričin uvid v poljske razmere prepovršen, preveč poenostavljen in zato patetičen. Če vemo, da je slovenska različica prevod, ne pa priredba originala, potem to ni očitek, ampak zgolj mimobežni utrinek mojega razumevanja prebranega.

V postavljenem (političnem, organizacijskem) okviru pa živimo ljudje.

Dva med nami –Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki – sta 17. februarja 1980 dosegla vrh Everesta. Šlo je za prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Deset mesecev prej smo na njem prvič stali Slovenci, ki smo s Kunaverjevimi idejami in Škarjevo prodornostjo lovili vlak, pa tudi zimo. Ta v enem primeru še vedno ostaja izziv, saj so se letos konec februarja Simone Moro, Alex Txikon in Ali Sadpara povzpeli na Nanga Parbat (8125 m). Osemindvajset let in 31 poskusov je bilo potrebnih za zimski vzpon na Golo goro, od štirinajstih osemtisočakov pa pozimi ostaja nepreplezan samo še K2.

Vsekakor je knjiga Iskalci svobode ena tistih, ki jo preberemo na dušek in katere naslov je treba jemati dobesedno. Ob koncu branja ne zazeva nobena, še tako drobna bralska praznina, temveč v misli privulkanijo vprašanja, primerjave in razmisleki. O alpinizmu, o slovenskem alpinizmu, o ljudeh (»zwierz«, zver, žival). Gre za generacijsko knjigo o dejanjih ljudi, ki niso imeli vzglednega duplikata.

Knjigo, ki je prejela številne mednarodne nagrade za gorniško literaturo, sta slovenskim bralcem približala prevajalec Mire Steinbuch (njegovo ime umanjka na naslovnici) in urednica Ines Božič Skok.

***

Knjige Alpski bojevniki mi k sreči ni bilo treba brati dobesedno. Avtoričin slog ostaja enak, njena fascinacija z lastno zamislijo o poteku gazi in Poti, ki naj bi utrla pot njeni knjigi, pa ji jemlje dobršno mero sproščene, neobremenjene berljivosti. Če bi avtorico vprašal – pa je nisem, da ne bo pomote – na primer, kateri zgodovinski poudarek skuša osvetliti v slovenski alpinistični zgodbi, ne dvomim, da bi dobil takle odgovor: »O dvomu, izgubi, antijunakih, o tistih, ki iščejo odgovore, a jih ne najdejo, toda vseeno preživijo, ker imajo prav oni največji smisel za preživetje.« Razumete? Ni se težko vživeti v njene misli, v njen namen, ki pa me ne prepriča.

Ne verjemem namreč, da bi Pot Nejca Zaplotnika res delovala tako inspirativno, tako potisno, tako naspidirano, da bi brez nje slovenski (vrhunski) alpinizem še danes bil brez vsega, kar je imel in kar ima povedati. Da ne bo pomote: o razsvetljeni vlogi Nejčeve poti pa sem na široko spraševal prvo generacijo himalajcev in dobil zmuzljive, a prisrčne odgovore. Če povzamem, potem bi duha odgovorov ujel nekako takole: slovenska skromnost in kanadski/ameriški holivudski imperializem, da ne gresta vštric. Nikakor.

Zdaj vem, da moram tudi na primer pri mojih gostih gorniških večerov mejl zamenjati za osebni pripravljalni obisk. Nujno moram prej pogledati knjižne police svojih gostov, jih povprašati, kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade, in jih šele nato opisati zelo iskreno in osebno ter v kasnejšem pogovoru s pronicljivimi vprašanji ujeti njihove značaje. Bom poizkusil, mogoče je to čarobna formula za rešitev zaprašene pogovorne dolgočasnosti?


Zoran Bešlin se počasi vzpenja po vršnem grebenu proti vrhu Makaluja. (Fotografija: Janez Dovžan/naslovnica knjige)

Naj se vrnem h knjigi: besedilo nedvomno govori o tem, kako so slovenski vrhunski alpinisti hkrati ljubili in sovražili, govori o njihovi samoti in samotnosti, govori o znanju, kako fizično in duhovno bolečino oviti v skrivnost uspeha. Dovolj natančno, kronološko sledi izkušnji, njihovemu (različnemu?) načinu odkrivanja te skrivnosti, in, zakaj ne, za marsikoga tudi njenemu izogibanju. Prav nenehno soočanje ljubezni in smrti je resnična energija življenja, njegova sol in sladkor.

Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Tomo Česen, Marko Prezelj, Silvo Karo in Andrej Štremfelj so osrednje figure pripovedi. Prvi trije svoje gorniške knjige že imajo. Ostali svoje lastne, osebnoizpovedne navdušujoče pripovedi še oblikujejo (vsaj upam, da je tako). Morda tudi zato, ker so še vsi aktivni v gorah, v vseh še gori strast ali – kot je na več mestih napisala Bernadette McDonald – obsedenost.

Knjiga Alpski bojevniki nam pokaže ogledalo: da lepih stvari kratko malo ne znamo vračati, da imamo s tem številni težave in da mnogi s tega sveta odidemo, ne da bi razumeli ta del sebe. Čarobnost življenja mora priti od znotraj. Od družbenega sistema, v katerem živimo, od družine, v katero se rodimo, od dejanja, v katero vlagamo sebe. In od knjig, ki jih beremo.

Samo to? Samo to!

V odličnem prevodu Gorazda Pipenbaherja (njegovega imena ni na platnici knjige) ter v 200 podobah barvnih in črno-belih fotografij bo knjiga nedvomno potešila tuje bralstvo (verjetno podobno, kot je bila meni všeč poljska epopeja). Zlasti tistim, ki ne poznajo enciklopedične angleške različice Slovencev v Himalaji (2013) ali slovensko-angleške knjige Slovensko planinstvo (2011, 2015), ki je bila izdana ob 120. obletnici SPD/PZS z namenom, da zlasti tujo znanstveno, strokovno in splošno gorniško javnost vpelje v slovensko zgodbo, ki se dotika tudi svetovnih razsežnosti.

Knjiga, ki ne pusti nobenega, predvsem pa ne dražečega nemira.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PODNEBJE, KI GA NOČE BITI …

Sobota, Avgust 13th, 2016

Naomi Klein:
To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju

Ljubljana 2015: Mladinska knjiga, prevod: Polona Martelj, 666 strani, ISBN 978-961-01-3760-3, cena: 37,96 €

Knjigo sem si izposodil v knjižnici.

***

Očitno se je marsikaj zarotilo proti kapitalizmu (ali samo proti neoliberalizmu?). Celo podnebje. Tematika podnebnih sprememb je kot nalašč ustvarjena za t. i. neodvisno, raziskovalno pisanje, saj je v izhodišče postavljena dilema: ali sedimo pri mizi ali pa smo na jedilniku. Meni se – že od geografsko-študentskih let dalje – zdi, da smo vsi skupaj na meniju. Včasih kot glavna jed, včasih se najdemo med sladicami. Vedno pa tudi med ostanki (»i onako bi svinjama bacali.«).

Seveda pa je v to=podnebne spremembe treba verjeti. Brez tega – še zlasti pa ne v Sloveniji (in v tem smo zelo podobni ZDA) – ne gre. Žal.


Kaj je o podnebnih spremembah 6. 11. 2012 rekel Donald Trump.

Obsežna knjiga*, ki je izšla leta 2014, v odličnem slovenskem prevodu pa jeseni 2015, je razdeljena na tri glavne dele: Slabo izbran trenutek, Praznoverje in Začeti kljub vsemu, sledita pa še Epilog in obsežne Opombe. Kleinova opiše zgodovino zavedanja problematike podnebnih sprememb, vse od njene prve omembe. (Šel sem brati tudi originalni vir, dostopen na spletu. Če se ne motim, mi je o njem leta 2003 pravil že argentinsko/slovenski glaciolog Peter Skvarča.) V drugem delu našteje (vsa) dosedanja neustrezna iskanja rešitev, v zadnjem pa predstavi predloge rešitev.

Knjiga To vse spremeni v enaki meri kot o podnebnih spremembah govori tudi o psihologiji zanikanja. Zdi se, da tovrstno obnašanje postaja prevladujoči trend – v družini, v službi, v prostočasnem društvenem udejstvovanju …

Naomi Klein (1970), »četudi marsikje kultna zvezda«, kot osrednjega akterja zgodbe postavlja kapitalizem, ki ga utelešajo multinacionalke, ne pa množic, ki ga podpiramo, ko uživamo njegove privilegije. Njeno – s številnimi in kar se mene tiče prepričljivimi argumenti podprto – delo ostaja v okvirih utemeljene in simpatično zgovorne kritike, ki pa ves čas, stalno in neprekinjeno meri le v eno tarčo.

Ne jemlješ in jemlješ in jemlješ. In ne porabljaš, porabljaš in porabljaš. Vzameš to, kar potrebuješ, nato pa vrneš v zemljo. Tako preprosto je to. A res?

Naomi Klein je bojno knjigo spremenila v svetovni atlas zgodb iz različnih pokrajin, različnih družbenih sistemov ter različnih skupin ljudi, ki se vsi borijo proti nekomu na svoj lasten način. Zgodbe o brezobzirnem nakupovanju zemljišč – virov pitne vode, o krinkah z vlaganjem v zeleno tehnologijo visoko tehnoloških podjetij ter navidezno drznih posameznikov, o čudaško spornem trgovanju z emisijami ter absurdnih domislicah reševanja nakopičenih težav z geoinženiringom so … Poučne? Zgovorne? Navdihujoče?

Morda bi si celo upal trditi, da so optimistične. Ja, knjiga To vse spremeni je optimistična, saj kaže uresničljive (stran)poti vrenja, ki ga sicer še ne vidimo v celoti, vendar bo nedvomno obrnilo tok svetovne zgodovine. Ali bo tempo narekovala narava, ali človek, ta trenutek še ni jasno. Niti ni pomembno. Jasno pa je, da se je treba boriti. Treba se je učiti in treba se je prilagajati.

Slovenski predgovor h knjigi je napisal dr. Luka Omladič, ki bi v Platonovi vladi zasedal položaj ministra za okolje. Slovenski prispevek se vrti okrog gospodarske rasti in dobička. Vse skupaj pa je v domačijski senci TEŠ6, ki bi – 2° C navkljub – koristila tudi Triglavskemu ledeniku.

Kar ne morem verjeti, da je minilo že več kot dvajset let, od kar je izšla Umanoterina knjiga Agenda 21 za Slovenijo (1995). Da, gre za isto zgodbo, povedano na drug način. S tem, da je minilo dvajset let, v katerih smo vsi skupaj naredili premalo.

Skrajni čas za uvid in akcijo.

***

* Knjiga ima 666 strani. Zgolj slučaj? Število 666 je ime zveri s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki se dviga iz morja. (Razodetje 13:1, 17, 18) Ta zver predstavlja svetovni politični sistem, ki vlada »vsakemu rodu, ljudstvu, jeziku in narodu«. (Razodetje 13:7) Ime 666 se nanaša na politični sistem, ki v Božjih očeh velja za pravo polomijo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RECENZIRANA PLANINA

Sobota, Februar 13th, 2016

Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim s pisnim sporočilom obvestil javnost, da so postali člani mednarodnega partnerstva Satoyama pubude – IPSI (International partnership for the Satoyama initiative), »ki spodbuja družbo, da bi si prizadevala za sožitje z naravo«.

Satoyama je japonski termin, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, »ki so se v preteklosti izoblikovali v interakciji med ljudmi in naravo ter ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo.«

Novembra 2015 so na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU kot prvi slovenski primer v register Satoyama dediščine vpisali visokogorsko kulturno pokrajino Velike planine.


Eno turistično najbolj obiskanih območij Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zapis, ki je sicer objavljen v angleškem jeziku pod naslovom The Common Mountain Pastures in The Velika Planina Plateau, kritično dopolnjujem v maternem jeziku.


Majhno je lepo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»The Velika planina Plateau is located close to the town of Kamnik in the heart of the Kamnik Alps. It consists of three herdsmen’s settlements. The settlements are surrounded by common pastures that are located at an elevation of about 1,550 m above sea level.«

Velikoplaninska planota (»The Velika planina Plateau«) je vsekakor del Kamniško-Savinjskih Alp (Kamnik-Savinja Alps) in ne (samo) Kamniških Alp (»Kamnik Alps«). Odmevnejših, strokovno argumentiranih razprav na razločevalno temo Kamniških, Savinjskih, Kamniško ali Savinjskih Alp ni že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato ni nobene potrebe za pogrevanje mrzle juhe. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.


Velikoplaninska planota. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da je savinjskost v primeru Velikoplaninske planote še posebej pomembna, se zavemo ob spoznanju, da je naravna meja med kamniškimi in gornjegrajskimi planinami stoletja tekla po razvodju Kamniške Bistrice. Zaznamovana je bila z mejniki zaradi stalnih prepirov med podložniki obeh gospostev (mejo so dokumentirano potrdili leta 1499). Na povezanost prostora opozarja tudi srednjeveška pastirska keramika (sklede in latvice), saj ta po ugotovitvah Cevca in Železnikarjeve (Lončene posode pastirjev, 2000) izvira tako iz Kamnika, kot tudi iz Zadrečke doline.

Spomnimo, da čez preval Kranjskega Raka in vzhodna pobočja Velikoplaninske planote teče stara avstrijska deželna meja med Štajersko in Kranjsko (dediščina zemljepisnih imen je zato zelo nazorna). Na savinjski problem je pred leti naletela tudi Občina Kamnik, ki je ob nameravani rešitvi prometne problematike in umirjanja prometa nenadoma ugotovila, da cesta s Kranjskega Raka na Rakove ravni poteka tudi po ozemlju sosednje (savinjske) občine Luče …


Veliki stan. Velika Planina. Velika planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Torej vsaj sedem planin in ne zgolj tri. (O tem več v slovarskem članku o Veliki planini v Enciklopediji o Alpah (Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 2006, 747.).)

Problematična je tudi navedba višine, saj ta približno drži zgolj za centroide razmeščenih pastirskih naselij, ne pa tudi za pripadajoče pašne površine, brez katerih ni planin (akademik dr. Vrišer je to označeval za pašni kontinuum). Bolj stvarna je zato navedba o višinskem pasu od 1200 m do 1668 m, ki sovpada tudi z biogeografsko tipizacijo sredogorskega ali montanskega pasu, zlasti z njegovim vrhnjim delom, to je zgornjesredogorskim pasom (tega običajno umeščamo v višino 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, s prevlado bukovega in iglastega gozda).

Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini.


Brez gozda ne bi bilo nič. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Measuring 557 ha, The Velika planina Plateau represents the largest Slovenian mountain pasture, where more than 300 head of cattle can graze.«

Številke, omenjene v besedilu, se nanašajo zgolj na Veliko planino in ne na Velikoplaninsko planoto v celoti. Ta namreč meri približno 1070 ha: Velika planina (okoli 557 ha), Mala planina (ta naj bi bila na sliki št. 6, vendar gre za Gojško planino) skupaj s planino Kisovec (okoli 203 ha), Gojška planina skupaj z Marjaninimi njivami (okoli 220 ha), planina Dol (okoli 50 ha) in planina Konjščica (okoli 40 ha).

Zato je tudi podatek o 300 glavah živine zavajajoč. Toliko se je pase na Veliki planini v sodobnosti, nekoč – kar kaže na velik razvojni, proizvodni in ekološki potencial Velikoplaninskega območja – pa se je paslo še precej, precej več. Po znanih podatkih iz leta 1830 se je na vseh Velikoplaninskih pašnikih paslo kar 3325 glav: 182 konj, 1507 glav živine, 1136 ovac, 500 prašičev. Leta 1875 so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev.


Je tudi njim vseeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Po Registru deležnih pravic iz leta 1908, ki določa »gospodarske in užitne pravice« na skupnem svetu, se po oceni takratnih izvedencev »za agrarne operacije« lahko v 51 pašnih dneh prepase na Veliki planini 1030 glav govedi.

V letu 2015 beležimo zaskrbljujoč podatek, saj je število pastirjev (pri čemer so z moškim imenom tradicionalno poimenovane tudi pastirice) prvič (?) padlo pod polovico skupnega števila pašnih upravičencev (69).

»… it was finally decided in 1910 to split the mountain into three units (the Velika planina (literary Big pasture), Mala planina (literary Little pasture), and planina Gozd (literary meaning the Forest pasture) and set up borders between them.«

Planina Gozd na območju Velike planine ne obstaja. Obstaja pa Gojška planina, ki pa se res imenuje po lastnikih, ki prihajajo iz naselja Gozd (783 m) v občini Kamnik. Razmejitev med planinami je določilo višje deželno sodišče v Gradcu 30. 9. 1913.


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The 1950s saw the development of tourism on the Big Pasture Plateau and therefore Kopač prepared a spatial arrangement and plan for tourist huts that are derived from herdsmen’s huts in line with efforts to preserve the typical cultural landscape.«

V petdesetih letih 20. stoletja je bil Vlasto Kopač žal deležen posebne skrbi nove, komunistične države: 2. oktobra 1947 je bil aretiran, na Dachauskih procesih leta 1948 obsojen na smrt, leta 1952 pa pogojno izpuščen iz zapora.

Časovni potek Kopačevega delovanja najbolje pokažejo njegova gradiva ali gradiva, pri katerih je aktivno, soavtorsko sodeloval:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1965.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.


Urbano v ruralnem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zlasti pomembno je leto 1965, saj je bila v takratnem Uradnem listu SRS (št. 7, 25. 2. 1965, strani 113-115) objavljena Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, ki jo je podpisal takratni republiški minister – republiški sekretar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve Ermin Kržičnik, napisal pa Vlasto Kopač. Tako je bila Velika planina pred 51 leti zavarovana (in je še vedno!), vendar to pravno podlago v upravnih postopkih (izdaja soglasij, mnenj …) sedaj uporablja le Zavod RS za kulturno dediščino, ne pa tudi druge (prostorske) institucije.

Velja izpostaviti, da je Vlastovo analitično in načrtovalsko delo nadaljevala in (upam si reči) celo presegla njegova hči Mojca, sicer krajinska arhitektka. Leta 1991 je na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila elaborat Velika planina: Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Kdor ga je ali kdor ga bo držal v roki, se bo hitro zavedal, da v rokah drži nič manj kot Geografski atlas Velike planine!


Prašič: 0,25 glave velike živine. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The most famous dairy product is the hard cheese called »Trnič«, also known as a symbol of love.«

Z zapisanim se je zelo težko strinjati. Tako po količini kot po priljubljenosti je daleč na prvem mestu preprosto (kislo) mleko, ki se ga na planini tudi največ proda in predstavlja tudi največji del prihodka v poletnih dneh. (Kislo) mleko razveseljuje obiskovalce od blizu in daleč in s tem ni nič narobe.

Trnič, »skoraj izgubljena dediščina«, za dobro dlan velik hlebček trdega, močno soljenega kislega sira, je v povezavi s pisavami v zadnjih letih prešel iz etnografske v vsakdanjo, tržno rabo. Če je imel nekoč predvsem votivno, zaobljubno, simbolno vrednost, saj so trniče pastirji prinesli v dar svojim izvoljenkam, pa je v sedanjosti trnič postal predvsem parmezan, kar pa v preteklosti nikoli ni bil. Tako smo iz skoraj izgubljene dediščine prešli v zagotovo najdeno modernost.


Dvojina! Vedno v paru, ne gre drugače. (Fotografija: Borut Peršolja)

»A possible source of disagreement in the future may be various prohibitions and limitations connected with the potential protection of the area as part of the Kamnik-Savinja Alps regional park.«

Hm. Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega 9. 7. 2009. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik pripravila novodobni kmečki upor in dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park.

To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo do te mere, da ni niti omenjen v nastajajočem prostorskem načrtu občine Kamnik …


Kje se konča planina? (Fotografija: Borut Peršolja)

Že prej pa so (verjetno isti?) lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto tudi iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Ne gre torej za možni vir nesoglasja, temveč za stalno prisotno nezaupanje, ki pa ima svoj začetek v postopku denacionalizacije srenjskih, planinskih površin s strani Občine Kamnik za potrebe smučišča Velika planina. Bilo je več poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Tako se je maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala s prostorom Velike, Male in Gojške planine, izvajala planinske in turistične dejavnosti ter vzdrževala poti, a do ustanovitve zaradi nasprotovanja župana Občine Kamnik (!) ni prišlo.


Koncept skupnega dobrega je ves čas na preizkušnji. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Satoyamo območje Velike planine dobro poznam. Iz različnih razlogov mi je območje pri srcu, imam ga celo rad. Zato zelo težko zapišem, a vendarle mislim, da je v slovenskih Alpah več drugih območij, ki so dejansko primerna in ustrezna za vpis v ta svetovni/japonski register. Težko mi gre z jezika, a Velika planina se mi ne zdi najboljši, niti ne prav idealen primer.

Funkcijska povezanost med »nekoč in danes«, med »pokrajino in družbo«, vpetost v notranje razvojne vire po načelu trajnosti in hkrati iskanje kakovostnih rešitev za prihodnost (saj to je bistvo trajnosti), precej bolj izkazujejo Solčavsko ali Bohinj, tudi Tolminsko in verjetno Jezersko. Tam je bilo in je še vedno vložene precej več prvinske energije v ohranjanje aktivnosti živeti z naravo, v ohranjanje poselitve in tako v ohranjanje kulturne pokrajine. V omenjenih območjih je sedanje stanje dejansko rezultat številnih, če že ne vseh dejavnosti in ne le politično zastavljen cilj. Prav slednje se danes dogaja povsod tam, kjer so se tako ali drugače usmerili zgolj v (gorski, ne pa tudi gorniški) turizem.


Obnova miru, pred poletnim navalom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OMO. ALI VENDARLE OMB?

Sreda, Februar 3rd, 2016

Do 25. marca 2016 je v galeriji AS na Dunajski cesti 63 v Ljubljani na ogled fotografska razstava Izginjajoča ljudstva reke Omo avtorjev Arneja Hodaliča in Katje Bidovec. Kot sta zapisala, širše zastavljeni »fotografski projekt Pristine Ethiopia (Neokrnjena Etiopija) predstavlja etnične skupine in ljudstva, ki živijo na vzhodnem in zahodnem bregu reke Omo ter v bližini jezera Turkana.« Fotografije so bile posnete pozimi leta 2015 na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred stoletji.

Ni težko ugotoviti, da je reka Omo, v tej eni najsiromašnejših držav sveta, žila, ki določa praktično vse. Vzdolž njenega 760 km dolgega toka (Sava na primer je dolga okrog 950 km) se odvija življenje, ki je oblikovalo najzgodnejše zgodovinske plasti človeštva. S priprave na izpit Geografija Afrike se spomnim oznake, da je ta del južne Etiopije celo za afriške razmere odročen. Priznam, da si tega ne znam najbolje predstavljati …

***

Res sta me presenetila z velikostjo razstavljenih portretov. Mega! Zdaj mi je bolj jasno, čemu služijo ogledala, ki povečajo resničnost v lepih in manj lepih pogledih. V galerijskih prostorih sem bil popolnoma sam (čas takoj po koncu službe), zatopljen v portrete zanimivih ljudi, njihovo okrasje, oblačila, mišičaste roke, vprašujoče poglede, v ozadju pa so zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami. Vsekakor se svetova nista ujemala, nista se pa niti izključevala …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Občutek samosti te vedno izostri, včasih celo do te mere, da se res zliješ z okoljem. Ta občutek poznam iz hribov, tudi iz nekaterih potovanjskih utrinkov, in ga redko doživim v zaprtih prostorih. No, ob ogledu razstave zibelke življenja sem se mu zelo približal.

Nori barvni kontrasti ogrlic, naramnic, stvari, ki jih tako ali drugače ponosni portretiranci držijo v roki in ki določajo njih same. (Če ne bi izkusil, kako težko je danes najti predmet na primer pokojnega očeta naroda za razstavo … Obdani smo z nepreštevno velikim številom predmetov, vendar se z nobenim ne zlijemo. Še eno od sodobnih protislovij, ki kaže, kako daleč smo od lastnih korenin.)

Sem na enem od portretov kot ogrlični okrasek res videl kovinski pašček za uro?


(Fotografija: Borut Peršolja)

Nehote se ti ob ogledovanju ostrih, črnopoltih ljudi postavlja vprašanje, zakaj potovati. Zato, da gledaš? Zato, da vidiš? Zato, da veš? Zato, da plačaš portret ali zato, da podariš kemični svinčnik? Je bolje potovati zgolj s fotografijo in besedo, ki odstirata zgolj tiste plasti, ki so zanimive in zato lepe? Ali pa je vendarle treba potovati v živo, zato, da doživetja pronicajo v nas scela in v celoti? Ni enostavnega odgovora, ni enostavne poti in tudi ni namen ljudstev ob reki Omo, da bi odgovarjali na ta vprašanja.

***

Se mi pa zdi, da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči. Hotel sem videti sijaj polti, brazde obraznih črt, brazgotine na telesih, pa ni šlo … Ah, ti naši kao galerijski prostori, ki so samo zato, da so …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Verjamem, da sta Arne (bili smo sotrudniki pri Slovenskih gorah) in Katja (skupaj sva lepšala politično sliko) dobila vrsto odzivov in da jima bodo nekateri tudi pomagali k nadaljnjemu delu (vsaj po zapisih v knjigi vtisih sodeč). Vsekakor se veselim naslednjih njunih sodelovanj, pa tudi Katjinega samostojnega dela.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SPOROČILO V LESU

Sobota, November 14th, 2015

Matjaž Brojan:
Čarni svet mojih prabesed: dokumenti slovenskega pismenstva v rezbarjeni podobi

Domžale 2015: samozaložba, 119 strani, ISBN 978-961-283-263-6, cena: 19 €

Knjigo sem kupil pri avtorju.

Skoraj dvajset knjig v zadnjih dvajsetih letih. In to ne knjig, ki nastajajo samo (?!) iz navdiha, literarnega talenta in ustvarjalnosti (ne nujno v tem vrstnem redu). Knjig, za katerimi stojijo desetletja raziskovanja, leta zbiranja gradiva, dolga obdobja premlevanja, zamišljenega umeščanja v prostor in čas. Ki nastajajo tako, da oživijo podobe na orumenelih fotografijah, da se intimne dnevniške črke, namenjene samemu sebi, razlijejo vsem nam, da se številke iz bilančnih poročil ugaslih domžalskih podjetij zasvetijo v krajevni zgodovini. In da se ostro dleto zarije v mehki les približno centimeter globoko in izpiše krstno zaobljubo, zapisano v Brižinskih spomenikih.

Matjaž Brojan je v les vrezal Brižinske spomenike (48 lipovih tabel), Celovški (Rateški) rokopis (4 table), Stiški rokopis (23 tabel), del Trubarjevega Abecedariuma, drobce pridig Janeza Svetokriškega, Prešernovo Zdravljico (21 tabel), venetski zapis Osti jarej ter še nekatere izseke najstarejših dokumentov slovenske pisane besede. »Pri rezbarjenju ne gre le za prenos črk s papirja v les, ampak predvsem za modrosti teh starih del, ki jih hkrati, ko rezbarim, pretapljam tudi vase.«, so Matjaževe besede.

Izrezljane plošče lipovega lesa, običajno velike 140 krat 40 do 80 centimetrov, so rezultat domišljenega obrtniško/ustvarjalnega procesa: »Besedilo, ki ga želim izrezljati, najprej razdelim na posamezne odseke, ki jih nato primerno povečam, prerišem na paus papir ter nato z indigo papirjem prenesem na lesene plošče. Sledijo ure in ure reliefnega rezljanja z malimi dleti, nato pa črke še premažem z barvo, da je vse skupaj videti kot original – rjave črke in porumenela podlaga«.

Matjaž, ki je ob branju lesnih letnic dozorel v odličnega rezbarja, svoje delo občasno razstavlja. Kdor je zamudil razstavo v Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani, je zamudil veliko. Tisti, ki ga obiskujemo na njegovem domu, imamo možnost božati njegove izbezljanosti v vsej ostri mehkobi. Ni pa mogoče v očeh Steletovega nagrajenca spregledati obžalovanja, da potez, ki v sebi skrivajo najširši razpon duhovne dediščine človeštva, ni mogoče ponotranjiti v pogledih številčnejšega občinstva. Zato je – ob poudarjenem spletnem, virtualnem svetu – knjiga nedvomno prava izbira za takšno posredovanje.

Brojanova knjiga je knjiga iz vrhunskega razreda za vsak dom. S to knjigo vsi postajamo »nagrajenci usode, priviligiranci med vsemi, ki bi se lahko podali v svet« besed, sporočil in misli iz davnine za sedanjost. Matjaževa knjiga nam omogoča, da lahko v del izjemne dediščine slovenstva pogledamo kadarkoli in kjerkoli. Vsakdanje, a vendar čarobno.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO IDENTITETO

Sreda, November 11th, 2015

Janez Bizjak, Igor Grdina, Duša Krnel Umek, Milan Orožen Adamič, Anton Perdih, Jože Rant:
Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah

Ljubljana 2015: Nova obzorja : Inštitut Karantanija, 136 strani, ISBN 978-961-6942-23-2, cena: 15 €

Knjigo mi je podarila založba Nova obzorja.

Letos poleti je na 20. spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume in Letnem taboru SDS – Lepena 2015 potekal posvet z naslovom Dr. Henrik Tuma – pozabljeni tvorec slovenskega krajevnega imenoslovja. Šest avtorjev je vsak s svojega (strokovnega?) zornega kota obudilo spomin na domoljuba, alpinista, pravnika in raziskovalca. Rdeča nit njihov zapisov, ki so jih v govorjeni besedi predstavili v Bovcu, pa je avtohonistična teorija etnogeneze Slovencev v Srednji Evropi, ki jo zaznamuje Tumov zapis izpred skoraj stotih let v Jadranskem almanahu: »Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica.«

Tuma je bil odvetnik in več let deželni poslanec in je pri svojem poklicnem delovanju skrbel za uveljavitev slovenščine v številnih legah. Sem sodijo tudi njegovi raziskovalni obiski gora, saj je vedel, da so se besede in imena rojevala na začetku – to je pri prebivalcih, ki so poznali svojo velikokrat negostoljubno pokrajino. “Kdor ljubi domovino, jo proučuje. Kdor domovino proučuje, jo ljubi.”, je Tuma zapisal pred petinosemdesetimi leti, ko je izšel njegov Pomen in razvoj alpinizma. Ko je tako hodil po najbolj oddaljenih kotičkih domovine je navdušeno spoznaval, da je vsaka ped zemlje že nekomu znana. Znana do te mere, da je to ped zemlje poimenoval, največkrat po eni od pokrajinskih sestavin. V imenu je pomen!


Tumovo ime na Slavniku. (Fotografija: Borut Peršolja)

O imenoslovnem rojstvenem postopku – ki sledi Tumovemu, Badjurovemu, Kugyjevemu in še kateremu zgledu – prepričljivo piše Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in neumorni iskalec sledi staroselcev. Na številnih primerih zemljepisnih imen (Luža, Cerknica, Tura, Kalce …) razprostranjenih od Zgornje Koroške do doline reke Isele nazorno razloži, da so prvotni prebivalci, ki niso govorili nemško, pokrajino poimenovali po značilnosti, ki so stvarne in ki imajo pomen. Ker pa danes zvenijo tuje, saj so plasti zgodovine (namerno ali nenamerno!) nanesle marsikaj, odstrtje zgornje imenoslovne plasti za marsikoga presenetljivo razkrije slovensko govorico. In ne samo govorico: slovensko poselitev v Vzhodnih Alpah.

Bizjak pokaže, da je precej očitno tudi Grossglockner slovenski Klekner in da ime najvišje avstrijske gore gnezdi v slovenskem Kleku! Značilna Bizjakova – osebnostna skromnost – je zato opomba, da sploh ni pomembno, ali ima Grossglockner dokazljivi izvor v slovenskem Kleku, vsekakor pa je pomembno, da je slovensko ime Veliki Klek starejše od nemškega! Bizjakov prispevek je zato vsekakor najpomembnejše sporočilo ravno prav zajetnega zbornika.

Zbornik, ki sta ga uredila Jože Rant st. in Duša Krnel Umek, prinaša tudi ponatis objav dr. Henrika Tume “Krajevno imenoslovje” (Jadranski almanah, Trst, 1923), “Toponomastika” (Geografski vestnik, 1925) in “Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju” (Planinski vestnik, 1926). Čeprav so vsa besedila že nekaj časa dostopna v elektronskih arhivih, se je avtorjem zdelo pomembno poudariti, da gre za prvi ponatis v skoraj sto letih in da je to dejanje tudi »rehabilitacija dr. Henrika Tume«. Tuma tovrstne rehabilitacije ne potrebuje, saj je ves čas navzoč tako med raziskovalci, kot med slovenskimi gorniki. Pa če to oboji hočejo in se zavedajo tega dejstva – ali pač ne.


Oblika, ki določa vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO SPOMIN

Nedelja, November 8th, 2015

Saverio D’Eredita, Tanja Menegalija, Jože Mihelič in Špela Novak:
Kugyjeve gore: znameniti vzponi dr. Juliusa Kugyja v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah
Krmin 2015: Informest, 55 strani, ISBN 978-961-6882-12-5, cena: brezplačen izvod

Knjigo sem brezplačno dobil v Triglavskem narodnem parku.

V slovenskih gorah in v slovenskem gorništvu brez Kugyja ne gre. Slej ko prej se srečamo z njim, z njegovim delom, z njegovo navzočnostjo, pa čeprav je umrl pred 71 leti. Kot da ni dovolj, da se človek vsakodnevno sooča z različnostjo, z nujnimi kompromisi glede lastnih načel in ravnanj, je bilo njegovo prepletanje kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošnočloveškega zbliževanja sosednjih narodov kar dvakrat načeto z največjima svetovnima morijama. Lahko si samo predstavljamo, kako se je človek gorniških lepot počutil na jesen petinosemdeset let dolgega življenja, ko so se vsi njegovi življenjski ideali zdeli neuresničljivi, celo utopični?

Kugyjev poglobljen alpinističen odnos do gora in ljudi s »katerimi delim doživetja v gorah sem zgradil predvsem tako, da sem veliko in pogosto plezal – z mnogimi različnimi ljudmi na različnih lokacijah« presenetljivo podobno opišejo citirane besede zdajšnjega vrhunskega alpinističnega ustvarjalca Marka Prezlja. In prav ponotranjenju tega odnosa je namenjen vodnik v katerem so zbrani vzponi dr. Juliusa Kugyja »v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah« (zakaj ne preprosto: v Julijskih Alpah?). V vodniku je opisanih 15 izletov, tur in smeri: Škrlatica, Triglav, Gamsova mati, Visoka Bela špica, Stenar, Kanin, Vevnica in Visoka Ponca, Bavški Grintavec, Trbiška Krniška Špica, Jalovec, Viš, Špik nad Policami, Prisank, Velika Martuljška Ponca in Drašca.

Če danes razvedni in taktični opisi v knjižni obliki niso več nenadomestljivi (ne nazadnje tudi format vodnika ni tak, da bi ga nosili s seboj), pa je bistveno sporočilo, o kateri tenkočutno uvodoma piše Jože Mihelič: »V ozračju, ki ga ustvarja njegovo pisanje, je vselej moč začutiti, da se je to, kar pripoveduje, v vsej pomembnosti lepoti, zares dogajalo.« Zato je stopati po Kugyjevih poteh in poteh njegovih predhodnikov velika odgovornost. Odgovornost zase, odgovornost do doživetja in odgovornost izpovedi, ki sledi. V tem je molk sicer nenadkriljiv, različni facebookovski, tviteraški in blogovski približki pa zgolj beležke, ki počasi brusijo značaj. Človeka in gore.


Kdo od številnih piscev člankov, zapisov, komentarjev, je današnji Kugy? Komu bo mogoče čez desetletja postaviti spomenik? In kje, v kateri na novo odkriti dolini? (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjižni projekt, ki v obrnjenem tiskanem besedilu fizično združuje slovensko in italijansko izdajo (lepo pa bi bilo, če bi bila dodana tudi avstrijska različica), je nastal v Triglavskem narodnem parku v sodelovanju s partnerji evropskega projekta Julius – Raba in ovrednotenje kulturne dediščine ter skupna uporaba športne infrastrukture na čezmejnem območju od Julijskih Alp do Jadrana. V pretekli čas nas zamaknjeno prestavljajo predvsem črnobele fotografije (izstopa na primer sestop z Jalovca), pa tudi nekatera besedila v razdelku Poglobitev, saj je vloga vodnika, ki ga je prevedla Kristina Ličen, »tudi usmerjanje predvsem na spoštljivo obiskovanje gora in varovanje narave za prihodnje rodove.«

Izvodi vodnika Kugyjeve gore so brezplačno na voljo v informacijskih središčih Triglavskega narodnega parka, v digitalni obliki pa na svetovnem spletu.


Srečno in zgovorno v tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark