Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

« Starejši zapisi

OKUS VELIKOPLANINSKEGA JOŠTA

Ponedeljek, Junij 4th, 2018


AS Galerija. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še ta teden (do 8. junija 2018) je v ljubljanski AS Galeriji (na Dunajski cesti 63) na ogled fotografska razstava Pastirji – življenje, ki izginja avtorja, fotoreporterja Jošta Franka iz Mengša.


Avtor razstave Jošt Franko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franko (letnik 1993), diplomirani novinar in magister sociologije, je leta 2010 na natečaju Slovenia Press Photo zmagal z najboljšo fotografsko zgodbo iz serije Vdova. Po besedah kustosinje razstave Petre Bizilj Silva »se pri svojem delu osredotoča na dolgoročne projekte, pri katerih skozi fotografijo raziskuje domačo in tujo socialno problematiko. Dotika se tem, ki so v svetu pogosto spregledane, saj verjame, da preslišani glasovi pogosto predstavljajo večje in pomembnejše zgodbe.«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trinajst razstavljenih črno belih fotografij velikega formata je (domala nepredstavljiv) izbor izmed posnetih skoraj 6.000 fotografij na več kot 160 filmih. V katalogu k razstavi beremo besede kustosinje razstave: » Na moje vprašanje, zakaj se je odločil za fotografiranje pastirjev, mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da je šlo na začetku bolj ali manj za umetniško izražanje, a je med ustvarjanjem dojel, da gre za nekaj več. Zgodbe pastirjev in izginjajoče naselbine imajo širšo noto. Govorijo o svetu, ki na neki način vidno izginja in se predaja modernizirajočemu svetu. Gre za vizualni popis izginjajoče kulture in beleženje nečesa, kar bo tekom njegove generacije izginilo. Njihovo življenje je zdaj bolj ali manj odvisno od korporacij in velikih mednarodnih podjetij, ki se ukvarjajo s hrano. Preživetje teh ljudi ni več vprašanje ohranjanja dediščine, ampak gre za njihovo golo preživetje. Čeprav je tematika večinoma socialna, Franko v svojih fotografijah stremi k umetniškemu izrazu. To ne pomeni, da teži k popolnosti in lepoti, ampak mu je pomembnejše, da prikaže idejo na način, kot ga želi.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Franko je sicer serijo predstavil (objavljenih je bilo sedem dvostranskih fotografij) že v reviji National Geographic Slovenija (maj 2013) v reportaži Na planini ob besedilu Ane Duša. Urednica revije dr. Marija Javornik je takratno objavo pospremila s Frankovo vizijo »dokumentirati svet in ga s tem razkrivati, odkrivati in razumeti.«


National Geographic Slovenija (maj 2013). (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Serija, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013, in ob kateri »je Franko tako rekoč odrasel« (NGY 2013) nima običajne izostrene ostrine, pastirji (ena od posebnosti je, da tudi pastirice govorijo na moškega) se z objekti svojega napornega dela pojavljajo zabrisani, stopajoč iz megle, jutranje ali večerne zarje, sicer izjemna visokogorska pokrajina – jasni, ločljivi svetlobi navkljub – stopa v ozadje in ustvarja kuliso temačnosti, celo grozljivega vzdušja. Obrazi pastirjev ne odsevajo življenjskih izkušenj, modrosti, veselja, zadovoljstva po opravljenem delu, temveč puščajo popolnoma odprto možnost naslednjega prizora, ki bi izrisal dokončno občutje: zaskrbljenost, ravnodušnost, pričakovanje smrti? Tudi obrazi mladcev ne izžarevajo razigranosti ali na primer delovne vneme.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Gibanje, kjer se krave oddaljujejo od človeške bližine, skrbi, napoveduje apokalipso. Žareče jutranje meglice sprožajo dokončno razgaljenost tipičnega, celo dolgočasnega in v usodo vdanega vsakdanjika. Od jutranjega odgona, prek rutiniranega obedovanja, zamolklega plesa ob harmoniki do moreče nočne spokojnosti, ki ji košček upanja prižiga zgolj ena, čuječa luč v oknu številnih pastirskih bajt.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Velika planina je priljubljen fotografski motiv, tako med profesionalnimi fotoreporterji, kot med množico instagram anonimnežev. Videli smo že marsikaj, od hipne, potrošne, trenutkarske fotografije, speglanih oglaševalskih podob, zgodovinsko utemeljene pričevalske dokumentarne fotografije in do visoke, izrazito avtorske umetniške pripovedi. Standarde slednje je nedvomno postavil France Stele (Grintovci, Nalivi svetlobe, serija črnobelih razglednic).

Kam se bo uvrstila serija Pastirji Jošta Franka bo pokazal čas. Zdi se, da je socialno in globalizirano sporočilo pretirano in da je danes in jutri na Veliki planini najti veliko več od »golega preživetja«, kot ga je videl avtor v treh letih mladostniškega odkrivanja in razumevanja.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V galerijskih prostorih sem bil (spet) popolnoma sam (dopoldan, med tednom), zatopljen v velikoplaninsko dogajanje, v ozadju pa so namesto kravjih zvoncev zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami.

In kot sem že napisal, se vedno znova potrjuje, »da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči.« Hotel sem videti obrazne poteze, prehode barvnih odtenkov pestre sivine, motriti slow motion gibanja, pa ni šlo …

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | 1 komentar »

DIREKTNO O ŠLANK GORAH

Torek, Maj 8th, 2018

Silvo Karo:
Alpinist

Črni Kal 2018: Silvo Karo s. p., ISBN 978-961-288-156-6, cena: 25 €

Knjigo s posvetilom sem dobil kot darilo avtorja.

***

V dneh po izidu dolgo pričakovane avtobiografije je bilo v – razmeroma številnih in raznolikih – medijih o knjigi veliko povedanega, zapisanega. Silvo je dal bolj ali manj izčrpne ter (odvisno od vprašanj) zanimive intervjuje, v katerih je predstavil njeno vsebino, odgovoril na dodatne poizvedbe in napovedal izid še druge knjige (čez sedem let …). Zanimanje za knjigo ne preseneča, saj je Silvo eden najboljših alpinistov na svetu, ki je s svojimi vzponi (jasno, s soplezalci), sooblikoval – danes to že vemo! – zgodovino svetovnega alpinizma.

Silvo je nedvomno eden najboljših alpinistov na svetu, ki je – hvala bogu – še živ. Zato je tudi Pričevalec.

***
»Takrat so nam nekateri očitali, da itak nismo alpinisti, ker da samo dirkamo gor in dol po stenah ter gledamo na uro in da so pravi alpinisti tisti, ki prvi dan pridejo do izhodišča, naslednji dan plezajo, tretji dan pa ležijo pred kočo in zapisujejo občutke prejšnjega dne. Mi smo nadvse resno jemali alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj smo hoteli najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči, in če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.« (Alpinist, stran 142)


Cerro Torre. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smo pa vedno polno uživali gore in tudi opazovali, kako veter ziblje gorsko cvetje, se od gamsov in kozorogov učili iskati prehode, bili veseli sončnih vzhodov bolj kot zahodov, predvsem pa pri tem početju nismo bili glasni, tiho in hitro smo se pomikali, le tu pa tam je zapel kak klin ob prvenstvenih smereh.« (Alpinist, stran 142)

***

Silva sem prvič videl v živo po njegovi uspešni alpinistični odpravi v Kolorado (ZDA) leta 1982. Tedanja mentorica planinskega krožka Jasna Gnidovec ga je povabila, da je članom planinskega krožka predaval z diapozitivi v projekcijski dvorani OŠ Venclja Perka. Začaral nas je z diasi (pripoved mu takrat še ni šla gladko od ust, se je pa kasneje retorično lepo naredil, celo večjezično), ki so prikazovali čudežno Ameriko. V spominu mi je ostala zlasti podoba Hudičevega stolpa v Wyomingu, tega črnega okamnelega vulkana, ki me je spominjal na obris hladilnega stolpa termoelektrarne. Bogatenje plezalske izkušnje, s pogumnimi in tveganimi dejanji, se je začelo na polno.


Nalepka, s prodajo katere so zbirali sredstva za odpravo. (arhiv Borut Peršolja)

»Človek se v takih resnih trenutkih spremeni, vsaj jaz tako delujem, resnost situacije mi je vedno dobro dela, dobim dodatno energijo, tisto nagonsko po preživetju, ki se vedno skriva v človeku nekje v rezervi, treba jo je samo večkrat zbezati na dan, da ne zakrni, to pa lahko delaš samo tako, da prideš v take situacije.« (Alpinist, stran 220)

S Silvom in Johanom sem se prvič zares družil leta 1984, ko sem se dvanajstleten udeležil odprave/izmenjave mladinskega odseka Planinskega društva Domžale v Tübingen (Nemčija) in pogorje Rätikon (na meji med Avstrijo in Švico). Domov sem – po moji prvi poti na skrivnostni Zahod – prišel docela spremenjen. Spremembe so bile najmanj všeč moji mami, ki je to nekoč ob snidenju v smehu povedala tudi Johanu in Silvu. Iz mojih ust so namreč neprestano letele besede ful, mačefur, perje in mucki.

Silvo dogajanje opiše takole: »To so bili časi, ko je s prostim plezanjem iz Amerike prišla tudi beseda full, hitro se je prijela.« In to nazorno ponazori z opisom: »Cesta od Planice gor je bila ful razrita. Naslednji dan sva ful zgodaj vstala in zaterala pod Travnik, vstopiva in kmalu sva v oni ful dolgi prečki v kamin, v katerem je bila pa ful jeba, ker je po njem ful curila voda.« (Alpinist, stran 74)


Silvo in Johan na sprejemu pri vodstvu Občine Domžale leta 1986. (arhiv PD Domžale)

Zvest svojemu iskrenemu pogledu, Silvo razstre čas in prostor odraščanja, kjer gora – razen na obzorju, ob vsakodnevni vožnji s kolesom v šolo, ni bilo. Vrednota, ki je poganjala življenje, je bilo delo, delo in delo. Spraševanje o smislu gora, o tem, kako gora spremeni človeka, Silvo izpoveduje z dejanji v gorah. Večinoma brez besed in preračunljivosti, ki jo ponavadi prinese zazrtost v lastne dosežke.

»Ko smo šli prvič v steno, smo rili kot buldožerji, ki na novo odpirajo zemeljsko skorjo.« (Alpinist, stran 101)


Razglednica društvene odprave na Cerro Torre (3128 m) leta 1985 (poštni žig 12. 12. 1985). (arhiv Borut Peršolja)

Silvo je – po mojem vedenju – eden redkih vrhunskih alpinistov, ki je aktivno živel funkcionarsko življenje v planinskem društvu. Več kot dvajset let je bil član upravnega odbora PD Domžale. Res je, da je v prvi vrsti v njem branil svoje, ozke interese, res pa je tudi, da je znal širiti društveno delovanje in je znal na stvari gledati tudi širše.

»Precej več glasov je k nam v Steno prihajalo od spodaj od skupin sindikalnih kozlov s klobuki, rdečih lic, s frajtonaricami, ki so jim iz žepov nahrbtnikov štrlele steklenice zdravil za gorsko korajžo, ti so vriskaje rajžali čez Prag k drugi postaji, Kredarici. To so bila osemdeseta, ko so tovarne množično organizirale sindikalne izlete največkrat na Triglav, saj so lahko tam počeli vse brez greha, ker nad 2000 metri pravijo, da ga ni. Tako so te v spodnjem delu Stene dosegli veseljaki iz Vrat, v zgornjem pa s Kredarice, kjer je bilo vedno polno zabav, ja, res, takrat smo srečevali na gorskih poteh veliko precej pijanih ljudi in planinske koče so si mele roke, saj je alkohol prinašal društvom največje dobičke.« (Alpinist, stran 142)


Razglednica Jugoslovanske himalajske odprave na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. (arhiv Borut Peršolja)

Knjiga je osebno izpovedna, spominska, a hkrati obudi spomin na mojstre alpinizma, ki jih ni več (in ki o sebi tudi niso veliko povedali). Zato si želim izpod Silvovega peresa še več izvedeti o njegovih soplezalcih, še zlasti pa o Johanu in Frančku. Njuna življenjska portreta sta nedvomno zanimiva in še čakata podrobnejše (podobne?) obdelave. Zanimalo bi me dogajanje ob pismu vrhunskih alpinistov ob aferi Česen, Johanovo sodelovanje v volilni kampanji za parlamentarne volitve, pa sodelovanje pri različnih oblikah urbanega plezanja (na stolpnice, 45 metrov visok obelisk na Gospodarskem razstavišču …), v akciji Podarim dobim ter pri pripravi kolekcije oblačil Cerro Torre v domažalskem tekstilnem Univerzalu … Posebno zanimivo poglavje bi bilo tudi osvetlitev Silvove zaposlitve v Slovenski vojski.

»Skratka, ko vidiš, na kakšni ravni si, se odločiš, in odločitev je dostikrat najtežja, saj te vedno grize tisto, da bi vzel še kaj za vsak slučaj, in ko začneš razmišljati v tej smeri, imaš tistega takoj za eno transportno vrečo. Alex Honnold verjetno nikoli ne nosi s seboj za vsak slučaj kompleta prve pomoči.« (Alpinist, stran 219)


Chalten. (Fotografija: Borut Peršolja)


Patagonija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Silvovih stopinjah. (Fotografija: Borut Peršolja)

V navidez skromnem centru za obiskovalce Nacionalnega parka Los Glaciares (Patagonija, Argentina), ki stoji na začetku El Chalténa, so s fotografijami, skicami in opisi predstavljene smeri in vzponi na znamenite vrhove. Med njimi smo z lahkoto našli tudi dosežke slovenskih alpinistov. Že ko so nas povprašali, od kje smo in ko smo povedali, da smo iz Slovenije, so nas takoj vprašali, če poznamo Silva. Naš odgovor jih je navdušil in običajna prijaznost je hipoma prešla v fazo iskrene gostoljubnosti.


Slovenska imena, slovenske otipljive sledi. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Zgodba se je ponovila, ko smo z otrokoma prišli do ledenika Perito Moreno. Parkovna pravila ne dovoljujejo, da bi se lahko na poldnevni ledeniški treking odpravili tudi otroci mlajši od 12 let. Posredoval je Peter Skvarča in že ob prihodu na avtobusno postajo, so vsi vedeli za nas. »A, vi ste prijatelji Pedra in Silva«, so nas pozdravljali tudi parkovni nadzorniki in agencijski vodiči. Vrata na ledenik – in temu primerna razburljiva doživetja – so se nam, prepovedi navkljub, na stežaj odprla. Spoznanje, da so Silvovi uspehi v mrzli, viharni tujini res opaženi in spoštovani je bilo doma izjemno boleče: ko sem se za uresničevanje njegovih načrtov trudil dobiti kakšnega sponzorja ali donatorja, ime Silva Kara ni pomenilo veliko. In vsak podarjeni tolar in evro je zato Silvo priboril in odslužil popolnoma sam. Društvo je večinoma skrbelo le za žigosanje vlog in parkiranje denarja na društvenem računu.

»Nikoli nisem kaj dosti prebiral knjig, ki so opisovale območja, kamor sem odhajal plezat. Ljudje različno čutimo, doživljamo, opisujemo in ni nujno, da bodo moji občutki enaki, saj tudi mraz in toploto zaznavamo različno, in če imaš na dlani že vse informacije, je potem doživetje manjše, saj le slediš že znanemu. (Alpinist, stran 73)


Zazrtost v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Epizodo o predlaganju in podelitvi državnega odlikovanja Silvo opisuje v knjigi. Moj razmislek pri vložitvi predloga je šel v smeri, da je treba vrhunskim alpinistom zagotoviti – vsaj na stara leta –socialno varnost (roko na srce, za to bi morala skrbeti PZS …), na primer v obliki izjemne pokojnine. Pregled pravnih možnosti in uspešnih dodelitev je pokazal, da je – kakor v znanem vicu – vsekakor treba za to loterijo kupiti srečko. Eden od obveznih pogojev za dodelitev izjemne pokojnine je bil prejem državnega odlikovanja. S to argumentacijo se je nazadnje strinjal tudi Franček Knez in civilna iniciativa je šla v akcijo. Po vložitvi predloga je imela veliko prstov vmes še nekdanja domžalska županja in takratna poslanka Državnega zbora Cveta Zalokar, ki je po svojih poteh in z vplivom, skušala pripeljati zadevo do uspešnega izida. Na koncu se je podelitev tudi zgodila. (Žal pa je ostal trpek okus pri dejanski izpolnitvi socialne varnosti za Frančka Kneza. Sredi postopka pridobitve izjemne pokojnine je Franček lani jeseni nesrečno umrl.)

»Z leti sem spoznal, da človek poleg vlaganja v trening za fizično pripravljenost in z leti nabiranja izkušenj neprestano ostri tudi občutek, ki ti narekuje tempo in ga je dobro poslušati. Sam dobro vem: če bi se odločil, da grem dol, bi to tudi storil.« (Alpinist, stran 116)

Silvo je Domžale zapustil pred desetimi leti. Vezi z nekoč matičnim alpinističnim odsekom je v formalnem smislu izgubil že prej, jasno, ostale pa so številne osebne vezi. Nove generacije ga niso upoštevale tako, kot je mislil, da bi ga morale, vse bolj pa se je uresničevalo tudi spoznanje, da doma nihče niti približno ni cenjen tako, kot drugje (Silvo je bil vsa leta zaželen gost, žirant, predavatelj širom po svetu). Koliko sem k temu pripomogel tudi sam, kot tedanji predsednik Planinskega društva Domžale, ne znam objektivno oceniti.

***

Naslov Silvove knjige me sploh ni presenetil. Alpinist? Alpinist! Pravzaprav bi me presenetil kakršen koli drug naslov (in verjamem, da bo kdo od tistih, ki še razmišljajo o svoji zapisani alpinistični zgodbi, sedaj jezen, ker jim je Silvo speljal odličen naslov).

»Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje … Meni so bolj všeč šlank gore …« (Alpinist, stran 73)


Fitz Roy. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še na mnoga leta! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je verodostojen dokument minulega časa in delovanja udarne naveze treh mušketirjev. Zato jo je treba prebrati in tudi imeti v domači knjižnici. Mogoče drži, da bralec kasneje ne bo več segal po njej, a po prebranem je kristalno jasno: v tem prehitrem svetu, polnem takšnih in drugačnih zgodb, je Silvova knjižna izpoved neizprosna, neposredna in zato zapisana v jeziku doživetega. Čeprav bi lahko – v Silvovem direktnem slogu – rekel, da je Silvo izjemen egoist (pardon, alpinist), bom zapisal besedo, ki ga opiše precej bolje: osredotočenost. In popolnoma jasno je, da brez tega Silvo ne bi bil to, kar je.

Hvala, Silvo!

  • Share/Bookmark

Objavljeno vPZS, gorništvo, gorska narava, osebno, planinsko društvo, recenzija | Brez komentarjev »

BABJEPOLSKO KOLO SREČE

Nedelja, Maj 6th, 2018

Alenka Veber:
Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Babje Polje 2018: Zavod Rihtarjeva domačija, 232 strani, ISBN: 978-961-93590-2-0, cena: 17,50 €

Knjigo sem kupil pri avtorici.

Alenkina odlična knjiga vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od 1. marca 2015 do 28. februarja 2018 v oddaji Duhovna misel: Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma na Prvem programu Radia Slovenija.

***

Naj kar takoj povem, da gre za izjemno lepo oblikovano in dovršeno knjigo (oblikovalka Pavla Bonča). Taka bi morala biti vsaka knjiga. Kolo sreče z vsakim listom, tipično stranjo, izbrano barvo, povedno fotografijo, izžareva Alenko in njeno strast do knjig. V črtici Stopi pod nebo. Alenka zapiše: »Ne želim biti človek množice. Nočem misliti tako, kakor mislijo vsi, in početi, kar vsi počnejo. Človek sem, s svojim lastnim obrazom in lastnim razumom. Hočem postati jaz sama. Imam nekaj, kar lahko dam. Imam nekaj, kar lahko povem.«

S to knjigo je Alenka Veber povedala veliko o sebi in svetu, ki ga živimo. Ne pa še vsega. Črtice so živ, mestoma pretresljiv, a tudi navdihujoč odsev Alenkinega življenjskega loka, in čeprav so vse, od prve do zadnje lepo berljive, izkušenjske, pa izstopa vrhunska črtica z naslovom Tako boš našel sebe. (štiriinpetdeseta po vrsti). Naj z iztrganim odlomkom spregovori kar Alenka sama: »Bojim se tiste mučne notranje praznine in nemira, ki se naselita v moje telo in misli. Zato moram kdaj pa kdaj stopiti pod nebo, da spet najdem sebe. Da začnem znova živeti in se čuditi.«

Ne vem, ali je to del premišljenega načrta izkušene urednice, tokrat avtorice, a približna polovica črtic govori o ljudeh in druga polovica o naravi. »V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljave med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepote, ki jih je raztrosil ondod.« V črtici Gore. Alenka opiše tudi svojo nesrečo na Bavškem Grintovcu.

In čeprav je Alenka odlična reportažna in portretna fotografinja (tako sem jo tudi prvič srečal, na straneh Ognjišča) je dala besedi/vsebini prednost pred fotografijo/podobo. Upor vsakdanjemu žurnalizmu razbije naslovna fotografija legendarnega vrhunskega fotografa Joca Žnidaršiča, na kateri je Alenka v otroštvu. Fotka, ki bi z lahkoto krasila naslovnico National Geografphica.

***

Neobičajni Karel Gržan v uvodu Alenkine knjige zapiše, da gre »razvoj ženske v smeri dekle → žena →baba – baba v najžlahtnejšem pomenu besede. Izraz baba je bil eden najbolj vzvišenih. Ta prava baba je bila celo pred modrecem – je usmerjevalka modrosti. Baba je v življenju (pre)izkušena ženska, obdarjena s srčnostjo in intuicijo, ki zna speljevati moško bojevitost, pa tudi modrost v konstruktivnost za dom tako v ožjem kot v širšem – družbenem pomenu.« Omeni tudi, da Babno Polje že z imenom navaja na prebujene ženske. Ni dvoma, da je Alenka ena izmed njih.

V peti črtici s pomenljivim naslovom Pokopljite me v škornjih Alenka zapiše: »Verjetno (Alenkina zgodba, opomba BP) nikoli ne bo zašla med knjižne platnice, niti ne bom z njo nagovorila milijon ljudi. Pa čeprav se mi zdi, da bi si to zaslužila.«

Z izdano knjigo je Alenka prebila ta urok. Zdaj je na nas, bralcih in bralkah, da jo ponesemo med ljudi. Miljonom in več naproti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE

Četrtek, December 14th, 2017

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | 1 komentar »

HOJA JE GRIŽLJAJ KRUHA, POŽIREK PITNE VODE, ODPRTA POKRAJINA

Torek, Junij 20th, 2017

Frédéric Gros:
Filozofija hoje
Prevedla Jedrt Lapuh Maležič.

Ljubljana 2017: V. B. Z. Ljubljana, 165 strani, ISBN: 978-961-6468-88-6, cena: 24,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno s strani založbe V. B. Z. kot recenzijski izvod.

O gorništvu je bilo doma in po svetu veliko napisanega, posnetega, povedanega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v slovenski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo to plat dejavnosti ljudi, ki temelji na hoji. Zato v stroki, podobno kot v leposlovju, obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko mora ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

»Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek)

Kakšni so ali kakšni naj bodo na primer odgovori na vprašanja:

- Kaj je hoja?

- Kaj je hoja po mestu?

- Kaj je hoja po parku?

- Kaj je hoja v hribe?

- Zakaj za vraga sploh hoditi?

Če bi bili ljudje racionalna bitja, potem bi se z odgovori zadovoljili že pri Valvazorju, Staniču, Kugyju, Kmeclu ali vsaj Grošlju (če ostanem zgolj pri domačem literarnem življu). A k sreči je to nekaj, kar tli v nas ves čas in privre na dan, ko je treba (in tudi ko ni treba). Preglednim delom smo nekoč rekli enciklopedija, leksikon, zdaj kar wikipedija. Preglednemu delu, ki opisuje hojo, pa že nekaj časa rečemo Filozofija hoje. Francoski filozof Frédéric Gros (v odličnem prevodu iz francoščine Jedrt Lapuh Maležič) ubeseduje himno, zapisuje koračnico, žalostinko, govori o rojevanju misli in dejanjih, ki jih je imelo zagrešiti eno samo dejstvo: storilec je hodil, se premikal in ob tem nadvse polno živel.

»Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« (Jakob Aljaž)

Spomni nas, da pri Rousseauju srečamo tri izkušnje hoje: ob zori, opoldne in ob večerni zarji; torej mladostniške pohode, polne vznesenosti in gorečnosti, dolge, meditativne pohode v zrelih letih in čase samotnih, mračnih sprehodov, ko je postal izobčenec. Napoti nas na Thoreauja, ki je dobiček hoje opredelil »kot ves dan sem se kapitaliziral sam s seboj. Pa še: kar vidim, vzamem za svoje, saj med hojo shranjujem barvita čustva in sončne spomine za zimske večere«.

In prepričano napiše prvi stavek v svoji nadvse zanimivi knjigi:

»Hoja ni šport.«


Šport? Telovadnica z utrujenim vonjem po nahrbtniških telesih?. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglavja v knjigi:

Hoja ni šport
Svoboda
Zakaj sem tako dober pohodnik (Nietzsche)
Zunaj
Počasnost
Strast do pobega (Rimbaud)
Samota
Tišina
Pohodnikove budne sanje (Rousseau)
Večnost
Osvajanje divjine (Thoreau)
Energija
Romanje
Obnovitev in navzočnost
Kinični pristop
Stanje blaginje
Melanholično tavanje (Nerval)
Vsakodnevni sprehodi (Kant)
Sprehodi
Javni parki
Mestni postopač
Težnost
Elementarno
Mistika in politika (Gandhi)
Ponavljanje

***

Pred petnajstimi leti sem napisal Napotke za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah. Poglejmo si, v raztežajih, ki sem jih takrat nastavil v logičnih korakih: PRIPRAVA NA TURO > VZPON > VRH > SESTOP > IZKUŠNJA, DOŽIVETJE, kako nanje odgovarja Gros, oziroma v njegovem imenu in z več stoletno izkušnjo številni filozofi (žal pa ne tudi filozofinje).

(Vsi navedki se nanašjo na besedilo knjige Filozofija hoje.)

1 Gorniško znanje
»Tisto, kar pri hoji prevladuje, daleč od fanfar in vzklikov hura, je preprosta radost ob čutenju svojega telesa med najbolj starodavno naravno dejavnostjo.« (stran 105)


Bosi po grebenih. Si upate? (Fotografija: Borut Peršolja)

2 Izbira cilja in poti
»Da bi človek hodil, mu ni treba prav daleč. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za stvarnost. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Hoditi pomeni z vsakim korakom dokazovati, da zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo in se odrine, vzame zalet.« (stran 71)

»Zadnji vir energije, za srcem in Zemljo, je pokrajina. Hodca kliče, mu daje občutek, da je doma, in vzpetine, barve, drevesa ga podpirajo.« (stran 80)

»To je ena od skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine, ki nam jo dela vse bolj domačo. Je kakor redno obiskovanje, ki poglablja prijateljstvo. Takšen je profil gore, ki ga nosimo pri sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.« (stran 105)

3 Oprema
»Treba je vse čim bolj oklestiti. Zdravila, toaletne potrebščine, oblačila, hrana, pripomočki za spanje, zmeraj gre za isto obsedenost, za odlaganje odvečnega, za to, da pustimo doma neuporabno. Ohraniti moramo samo tisto, s čimer hodimo, s čimer živimo. Kaj potrebujemo, ko hodimo? Nekaj, s čimer se lahko zaščitimo pred mrazom in lakoto. Nič od tistega, kar običajno jemljemo s seboj, da bi na potovanju zabijali čas, nam tukaj ne more služiti. Šteje samo strogo sorazmerje med težo in učinkovitostjo. Ko hodimo, ni potrebe po ničemer razen po nujnem. Hoditi pomeni živeti življenje, slečeno vsega, razbremenjeno, odrešeno družbenih veščin, očiščeno odvečnosti in mask.« (stran 135)

4 Planinske poti
»Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik.« (stran 11)

»Ta zgodnja vrsta hoje je neskončno nežna. Pri 16 ali celo 20 letih človeka ničesar ne tlači dol, nosi le lahkotne upe. Spomini ne težijo njegovih ramen. Vse je še mogoče, vse je še pred nami. V sebi čutimo, kako se oblikujejo želje, ugotavljamo, da smo veseli vseh možnosti. To je vesela hoja ob zori, v sijajnih jutrih obstoja.« (stran 54)


Črta, ki jo pokrajina vleče v nas, je neizbrisna. (Fotografija: Borut Peršolja)

5 Tovariši na turi
»Da bi primerno uživali, se moramo na sprehod odpraviti sami. Če se sprehajamo v skupini ali celo v dvoje, potem v tem ni nič sprehodu podobnega razen poimenovanja, še več, gre za nekaj povsem drugega, kar se prej približa poimenovanju »piknik«. Sprehajati se moramo sami, kajti svoboda je bistvenega pomena. Osvobojeni moramo biti ustavljanja in nadaljevanja poti in odločitev za to ali ono pot, ki bi nasprotovale naši lastni fantaziji; pa tudi zato, ker moramo hoditi v nam lastnem tempu.« (stran 43)


Samost je sestavni del značaja gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

6 Varnost v gorah
»Med vzponi je treba vselej zavarovati svoje stopalo. Vselej je potreben komaj zaznaven trenutek, ko človek pritisne, da bi začutil, ali je dovolj upora. In nato poln zaupanja opre celotno telo na eno samo stopalo, preden položi na tla še drugo, ki je pred tem opravilo pot po zraku. Mehkoba prsti stopalo dela živčno, zaskrbljeno. Obratno pa so pločniki pretrdi, saj odzvanjajo kakor prazni bobni in odpošiljajo pretres koraka skozi telo, medtem ko ga zemlja vpija in pije. Popolna stalnost asfaltiranih cest nogo dolgočasi, resničnost pa ni tako monotona.« (stran 72)

7 Pred odhodom
»Treba je omeniti tudi nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi koraki, tisti jutranji. Pogledali smo na zemljevid, se odločili za pot, se poslovili, uravnotežili nahrbtnik, prepoznali pravo smer, se prepričali, kam je treba iti. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu, kakor da bi šlo za ločila: ustavimo se, preverimo, se vrnemo. In nato se pred nami odpre pot. Lotimo se hoje, pademo v ritem, privzdignemo glavo in že smo odšli, vendar pa smo odšli hodit, se zadrževat zunaj.« (stran 30)


Osnovni ritem je ritem letnih časov. Najmanjša enota tega ritma je korak. (Fotografija: Borut Peršolja)

8 Začetek ture
»Hodeče telo je iztegnjeno in se nosi kakor svod, odprto je velikim širjavam kakor cvet soncu. Njegov trup je izpostavljen, noge so napete, roke sloko iztegnjene.« (stran 20)

9 Med turo
»Dnevi, namenjeni počasni hoji, so zelo dolgi. In tako dlje živimo, ker smo si dali dihati, ker smo si poglobili vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo, namesto da bi si jih prenapolnili in nategnili njihove šive. Kadar se nam mudi, počnemo več stvari hkrati, in to hitro. To pa še ono in še kaj drugega. Kadar se nam mudi, je čas tako poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. Počasnost pomeni, da se popolnoma prilegamo času, tako tesno, da sekunde padajo druga za drugo, kaplja za kapljo, kakor pri drobnem dežku nad skalovjem. Takšno raztezanje časa poglablja prostor.« (stran 32)

»Biti v družbi nas zavezuje, da se kdaj podvizamo, da se obiramo, da hodimo v neprimernem tempu glede na druge. Pri hoji pa gre res za to, da najdemo svoj temeljni ritem in ga ohranjamo. Temeljni ritem je tisti, ki posamezniku ustreza do točke, ko se ne utrudi in lahko hodi več kot deset ur, ne da bi se izčrpal. Vendar je zelo natančno določen. Ko smo se prisiljeni prilagajati iz koraka v korak, pospeševati ali upočasnjevati, telo temu težje sledi. Kljub vsemu pa popolna samota ni absolutno nujna. Dokler nismo več kot trije ali štirje … Ritmi odhajajo, prihajajo, se križajo. Kajti hoditi v svojem ritmu korakov ne pomeni, da hodimo absolutno enakomerno, v povsem rednih presledkih, saj telo vendar ni stroj. Ponujajo se trenutki lahkotne sproščenosti ali potrjujoče radosti. Dokler smo le trije ali štirje, nam torej hoja omogoča trenutke deljene samote. Kajti tudi samota se deli, kakor kruh ali dan.« (stran 43)

»V hoji najdemo trenutke čistega užitka v zvezi s srečanji. Okus jagod ali borovnic, milina poletnega sonca, svežina studenca. Tega nikoli prej nismo spoznali. Hoja tako v sijočih izbruhih omogoča to prečiščenje poti do čutenja v diskretnih količinah: le nekaj srečanj na poti.

Ko moram opraviti nekaj težavnega, začnem znova, vztrajam in naposled mi uspe. In odtlej to opravljam lahkotno, vse agilneje. Vse poteka hitro in dobro. Ko izurjenost premaga prvo inercijo, je enako. Telo postane lahkotno, odziva se. Radost ni zadovoljna kontemplacija o doseženem rezultatu, ni čustvo zmagoslavja, ni zadovoljstvo z uspehom. Je znamenje energije, ki se sprošča v lahkotnosti, je svobodna afirmacija, da je vse lahko. Radost je dejavnost. Pomeni, da zlahka opravljamo vse, kar je težavno in kar je nekoč terjalo čas, da afirmiramo zmožnosti svojega duha in telesa. Radost mišljenja, ko to najdeva in odkriva, radost telesa, ki nekaj doseže brez napora. Tudi zaradi tega se radost v nasprotju z užitkom povečuje in bogati s ponavljanjem.« (stran 104)


Gledati in videti = počasnost sveta za temeljito dojemanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

10 Počitek in prehrana
»Med pohodi, ki trajajo več dni, na daljših izletih, se vse obrne na glavo. »Zunaj« ni več prehod, temveč je element stabilnosti.« (stran 29)

11 Zelo zahtevne poti

12 Vrh in sestop
»Razgledi, ki se razodenejo na vršacih, sublimni pogledi z vrhov so kakor potrditev najblaznejših ambicij. Le kaj bo našel v naslednjem zavetju? … to požene noge dalje, saj na koncu poti venomer čaka velika ljubezen.« (stran 54)


Zavetje znanja, izkušenj omogoča uspešno spopadanje z lastnimi omejitvami. (Fotografija: Borut Peršolja)

13 Sestop
»Trije pomembni vidiki izkušnje hoje:

Prva je enoličnost. Hoja je enolična, hudo enolična. Velike zgodbe o hoji ne morejo črpati iz drugega kot iz vseh nesreč, ki pridejo na poti, nenadnih srečanj, opisov bolečih tegob. Vedno je v epopejah romanja ali sprehajanja neskončno več strani zapisanih o postankih kakor o sami hoji. Dogodek nikdar ne pripada hoji sami, temveč je tisto, kar jo prekine. Kajti hoja je sama po sebi enolična. Ni zanimiva in vsak otrok to ve. Navsezadnje je hoja vedno enaka: eno nogo polagaš pred drugo. Vendar pa je skrivnost te enoličnosti v tem, da sestavlja zdravilo proti dolgčasu. Dolgčas je negibnost telesa, soočena s praznino mišljenja.

Drugi vidik je povezan z rednostjo. Tisto, kar pri Kantu naredi vtis, je stalnost tovrstne discipline. Kakor po treh, štirih dneh hoje, ko se ozrete z vrha gore in v daljavi opazite točko, s katere ste začeli. Ta razdalja, ta oddaljenost, pridobljena z drobno razdaljo enega samega koraka, koraka za korakom, z neskončno vztrajnostjo. Disciplina je nemogoče, osvojeno s trdovratnim ponavljanjem mogočega.

Zadnja dimenzija ima opraviti z neizbežnostjo. Neizbežnost je tukaj zato, da nam pokaže, da disciplina ni zgolj pasivna navada. Daje čutiti usodo volje, s katero je Nietzsche opredelil svobodo. Neizbežno pri hoji je, da bo tisti, ki je odšel, prisiljen tudi priti. Ni drugega sredstva, treba je napredovati. In na koncu utrujenosti in poti zmeraj prispemo. Ko smo na nogah, je treba hoditi, če naj bi prispeli. Volja kot usoda.« (stran 115)

14 Preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči
»Sreča je krhka natanko v tem smislu, da ni ponovljiva.« (stran 106)

15 Izkušnja
»Hoja nas ne napolni tako, da bi imeli vso glavo polno stavkov, citatov, teorij, temveč je polna navzočnosti sveta. Ta navzočnost se pri hoji v zaporednih presledkih nalaga v dušo ves dan. In ko napoči večer, imamo komaj še, če sploh, potrebo po tem, da bi mislili. Zgolj dihali bi, zaprli oči in na svojem telesu čutili sloje pokrajine, kako se raztapljajo in razkrajajo.« (stran 73)

»Mimo dejanja hoje, a kompatibilno z njo, pa je radost, ki jo doživljamo kot polnost, namreč radost obstoja. Po celem dnevu hoje je to preprosta sprostitev, ko si mirno razbremenimo noge in kontempliramo o dnevu, ki se zaključuje, o mraku, ki se nežno spušča. Telo, ki ni ne lačno ne žejno, ki ne trpi, ki počiva, in preprost občutek, da smo živi, že zadostujeta za najvišjo radost, ki je, kolikor je le mogoče, silovita, absolutno skromna: radost, ker živimo, ker čutimo, da smo tukaj, ker okušamo svojo navzočnost in navzočnost sveta v harmoniji.« (stran 105)


Polnost obstoja ni podarjena, je prihojena. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Gros pravi: “Ko se odpravimo na dolgo, peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Hoja je zakon.

Zakon pa je tudi knjiga Filozofija hoje, ki bi morala biti vsakomur, ki spoštuje sebe in naravo, ves čas na dosegu roke.

Zakaj torej o njej Planinski vestnik ni rekel niti besede?


Našpičene misli, ledena dejstva in srčnost poti, ki jih odpira knjiga vsem in vsakomur. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

KATJINI PREIZKUŠENI NASVETI

Sreda, Marec 29th, 2017

Danes je izšla knjiga, priročnik Otrok brez dolgov. Avtorica dr. Katja Malovrh Rebec izhaja iz domžalskih gorniških vrst. Da ji je nekaj tega zagotovo ostalo, je razvidno iz skrivnostne naslovnice, zanjo je fotografijo prispevala dr. Petra Draškovič Pelc.

Katja Malovrh Rebec:
Otrok brez dolgov: vsak lahko vzgoji otroka, ki bo znal ravnati z denarjem

Ljubljana 2017: Zavod Stratosfera, ISBN 978-961-285-650-2, cena: 12 (18) €

Knjigo sem v že precej dodelanem osnutku prebral čez letošnje (lanske?) novoletne praznike. Po prebranem mi ni bilo težko prispevati nekaj besed, ki so se znašle na zadnji strani ovitka:

Želite učinkovit trening za preoblikovanje potrošniških navad v racionalno krotenje osebnih financ? Branje, ki se dobesedno obrestuje!

Dr. Katja Malovrh Rebec je oblikovala metodo učinkovitega učenja o denarju in naredila namizno igro Deepock, ki ituitivno vodi igralce do boljših vzorcev. O svojih spoznanjih z užitkom in strastjo predava tudi na različnih dogodkih. Knjiga je izšla pod okriljem blagovne znamke »pošlji svoje možgane na Mars« – MARS BRAIN ENTERPRISE – in jo bo predstavila tudi na dogodku 500 podjetnic.

***

V razmislek in izziv bodočim bralcem pa naslednje moje besede (s Katjo sva o njih imela kar zanimivo e-izmenjavo mnenj in debato v živo):

Knjiga Otrok brez dolgov govori o znanju, izkušnjah in veščinah (ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno v miselnem agregatnem stanju, ki ga slovarsko določa posamezna beseda). Ob tem sem spet in spet presunjen zaradi kontinuitete človekovega védenja in znanja, ki pa je hkrati tudi kontinuiteta odpora do novih dognanj, do sprememb v družbi in v lastnem življenju. Slovenščina ima zanimivo podrobnost, da po pomenu nasprotni besedi – ubog in bogat – izhajata iz besede bog. Čigav bog je torej denar? Upam, da ne bo prevelikega razočaranja, če zapišem, da knjiga odgovora na to vprašanje ne razgalja. Želi pa ob zahtevnem preoblikovanju navad izoblikovati racionalno jedro krotenja financ: sestavljeno iz varnih prihrankov, tveganih naložb in ščepca, s katerim užijemo sol življenja. Spravlja nas v dir, da bi ob delu investirali in pametno porabljali. In roko na srce: s pametjo je že od vekomaj tako, kot z denarjem. Ali je, ali pa je/ga ni. In če ste investirali v knjigo, ste že na dobri poti. Ena od vaših donosnih investicij!

Kdor še okleva: znižana cena knjige (12 €, kasneje 18 €) v prednaročilu velja le še nekaj dni, naročila na info@otrokbrezdolgov.si.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

MAJESTETSKE IN UBIKVITARNE GORE

Sobota, Marec 11th, 2017

Tone Strojin:
Doživljanje narave

Ljubljana 2015: Gorniški klub dr. Henrik Tuma, 135 strani, ISBN 978-961-9746-91-5, cena: 15 €

Knjigo sem kupil.

Poleti leta 2016 se je poslovil dr. Tone Strojin (1938–2016). Njegova aktivna funkcionarska leta sem zamudil (v obdobju 1969–1990 je bil praktično neprekinjeno član upravnega odbora PZS, dvanajst let načelnik Kulturnopropagandne komisije in v mandatnem obdobju 1986–1990 tudi podpredsednik PZS), nekajkrat sem ga osebno srečal (na ekskurziji Ljubljanskega geografskega društva leta 2006 na Smrekovec, smo bili sopotniki z dr. Milanom Naprudnikom) in si z njim občasno dopisoval. Predvsem pa sem bral njegova dela. Nedvomno izstopajo Oris slovenske planinske zgodovine (1978), Gorsko društvo Triglavski prijatelji – predhodnik Slovenskega planinskega društva (1978), Etika in odgovornost v gorah (1996), Gorništvo: izbrana dela iz sociologije gorništva (1999) in njegovo življenjsko delo Zgodovina slovenskega planinstva (2009).

Po volilnem porazu v tekmi za predsednika Planinske zveze Slovenije leta 1990 (bil sem navzoč na skupščini PZS, ki je potekala v bivšem domu JLA nasproti železniške postaje v Ljubljani), kjer je bil za enajst let izvoljen Andrej Brvar, se je umaknil iz življenja PZS. Ko je izšla Zgodovina slovenskega planinstva je tedanji častni član PZS grozil s tožbo in prepovedjo prodaje knjige … Zato je zelo sprenevedavo besedičenje Mira Eržena, ki se je v Planinskem vestniku od njega poslovil z besedami: » Ob nenadnem odhodu se slovenski planinci in gorniki z veliko hvaležnostjo in globokim spoštovanjem poklanjamo njegovi osebnosti, ki bo ostala svetel vzor pripadnosti planinskemu delovanju in ljubezni do gora.«

Tone Strojin je vrste PZS zapustil in se preselil v sosednji politično/gorniški tabor.

***

Njegova zadnja knjiga Doživljanje narave je ostala praktično popolnoma spregledana. Nikjer ni bilo zaslediti nobene ocene. Planinski vestnik ji ni namenil niti besede. Pa čeprav avtor skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj so gore lepe? Pa so res?

Žal tudi tej knjigi – kar je značilnost praktično vseh njegovih knjig, kar sem mu tudi večkrat povedal – manjka dosleden, gorniško razgledan in odločen urednik. V njegovih besedilih je zelo malo citiranja drugih avtorjev, v tem se kaže njegov slabo prikrit vzvišen odnos do predmeta preučevanja in pokroviteljski odnos do bralstva. Žal pa tak način pisanja – izhajajoč iz lastne izkušnje, lastne idejne/ideološke osnove – za seboj potegne tudi ugotovitve, pri katerih človek najmanj dvigne obrv, če že ne pri priči odloži besedilo … Vsekakor je škoda te nedodelanosti, prepričanosti v svoj prav, saj so nekateri pogledi zanimivi, sveži, v njih se zrcali avtorjeva študioznost in globoko občutenje vsega, kar gorništvo danes je. Vendar te ugotovitve ostajajo v ozadju idej, s katerimi se je danes, v sodobnosti souporabe gorskega sveta, težko strinjati. Zlasti nekatere avtorjeve sodbe, ki jih označuje kot normalnost početja ali doživljanja gora, so vsekakor nerazčiščene in nepojasnjene.

***

(Vsi navedki se nanašajo na besedilo knjige Doživljanje narave.)

»Odnos do narave je pri nekaterih tudi izkrivljen, kar se kaže v konkretnih razmerjih do stvari v naravi. Če nekdo pleza na trigonometrijski drog na vrhu gore, da bi bil dokazano višje od drugih, če nekdo nosi kolo na vrh Triglava, da bi dobil stavo, gre najmanj za čudaški odnos do narave, ki odstopa od normalnega obnašanja.« (stran 32)

»Vendar doživljanje narave ne more brez stvarnosti. Doživljanje narave nam ustvarja prostor za fantazijo in evforijo. Lepoto gora na primer razumemo kot okvir ali vsaj za ozadje krajine. Gore olepšajo obzorja, dajejo ton pokrajini in vdahnejo globino sliki.« (stran 49)

»Narava v svoji lepoti je ubikvitarna (se nahaja povsod, povsodnost; opomba BP), se pravi lepa po svoje kjerkoli, odvisno tudi od posameznikovega okusa, o katerem se ne razpravlja.« (stran 70)

»Val potrošništva je v vsakem pogledu zajel tudi gorski svet, ker je ta vse manj ovira v gradbenem načrtovanju, pomemben je rekreacijski moment, saj si v gorah človek lahko da duška v vsakem pogledu, o čemer pričajo vsi mogoči odpadki in vrste onesnaževanja, da športnega vidika, ko je število žigov z vrhov in transverzal merilo uspešnosti, število prvenstvenih smeri pa služi samopotrjevanju in je vstopnica za višje alpinistične cilje, niti ne omenjamo.« (stran 75)

»Gorništvo kot pojav odkrivamo vsak dan, ker ni nikoli in pri nikomer do kraja dorečeno. Tudi v tem je njegov čar. Gorništvo in planinska organizacija sta stara, ne smeta pa biti stereotipna. … Nekaj pa je še zanimivo: za doživetje gora velja, da pušča svobodo. Zato je resnica ta, da je gorništvo kot človekovo ravnanje prvinsko, gledanje in razumevanje le tega pa je od človeka do človeka različno še danes, ne le v obdobjih, ki so pretekla.« (stran 79)

»Z gorništvom se lahko omilijo stiske sodobnega človeka, samo da se tega premalo zaveda. Kot katalizator je gorništvo cedilo, skozi katero se spet obnovijo človekove življenjske moči. V gorah se lahko izprašamo sami pred seboj, brez športnih pravil, ki krojijo tekme, brez znanstvenih normativov, po katerih se merijo elaborati. Brez umetniške kritike, ki spremlja vsako razstavo. V gorah si na ogledu sam, ubog ali duhovno bogat. Vsak, ki je doslej zašel v gorski svet, je bil najprej gornik v prvotni definiciji športa, šele po doživljanju gora je postal avtentičen gornik. Nekoga pa je šele zvedavost zvabila v gore in okrog njih, tako da je bilo raziskovanje novega sveta posreden cilj gorništva. Vsi po vrsti pa smo tudi ljubitelji kulture že s tem, ker z gorništvom gojimo kulturo svojega sožitja z naravo. Gorniki vidimo gorništvo prav v tem. Ali se mar motimo?« (stran 84)

»Gotovo je v geografskih posebnostih tisto, za kar se zapne oko. Pritegne najprej vizualna podoba, ki mora biti markantna, da ne rečem majestetska (veličastna, mogočna, opomba BP). Ta za večino pomeni spoštovanje gore in srčni izziv. Najbrž ima svojo vlogo višina s svojo dominantnostjo, komur je to mar, vendar višji vrh v razmerju s sosednjimi vrhovi pridobi več točk. Slikovitost je poleg oblike gorske statue vizualno gledano privlačnejša, motivacijsko bolj odločilna od tehničnih podatkov (višine, naklona itd.).

Za vizualnimi podatki je pomembno upoštevati zgodovinske in reklamne podatke. Nekatere gore, recimo Triglav ali Šmarna gora, imajo zgodovino, v kateri Slovenec želi biti soudeležen, drugače povedano: enkrat biti gori. Zgodovina je svojevrstna turistična reklama.« (stran 86)

»Ekonomski kriterij ne gre vedno vštric s psihomentalnim merilom. Tako moramo razlikovati med gorništvom kot fenomenom, kar je določena vrednota, in gorništvom kot dejavnostjo z mnogovrstnimi vrednostmi – za zdravje, sprostitev, zabavo, fizično razgibavanje, altruizem in sociabilnost.« (stran 89)

»Dve danosti lahko izpostavimo: pot in razgled. Pri poti lahko ločimo težavnost in razglednost.

Pri razgibanosti poti gre za reliefnost v značilnostih terena (grebenska, stenska tura, grapa, žleb, kaminska pot) kot za terenu reliefno prilagojene poti (naravnost navzgor, v ključih, brez pomagal itd.).

Vsaka pot, ena bolj, druga manj, zahteva pozornost zaradi lastne varnosti. Bolj ko smo usmerjeni v to, manjše bo naše doživljanje. Pozornost na poti slabi možnosti razgledovanja, našo spontanost doživljanja v gorah. Če odmislimo še morebitni strah – ljudje s fobijami globine itak ne plezajo – je tam doživljanje obrobno, da ne rečemo bolj plitvo ali vsaj moteno.« (stran 90)

»Pri psihološkem doživljanju gre za subjektivno dogajanje v človeku, kjer lahko predstavimo le nekatere elemente, ki so objektivni, kot na primer vzrok in učinek, red in ritem, kompozicija in fabula. Če kje, velja tu svoboda doživljanja, ki ima svoje individualne meje. Marsikateri moto tudi iz narave je lahko morebiti zlorabljen za človeške hudobne čudi, če spominja, recimo na človeški intimni organ. Tu igra vlogo opazovalca morala sama.« (stran 99)

»Spomin je očiščen vseh nepotrebnih podrobnosti in ima prav simbolni pomen, za katerega vemo, da se lahko predstavlja le v zametku ali obrisu. Tako nam lep pretekli prizor postane simbol.« (stran 104)

  • Share/Bookmark

Objavljeno vPZS, geografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

RAZKRITA GOVORICA ŠELESTENJA

Četrtek, Februar 23rd, 2017

Mateja Gomboc, Erika Omerzel Vujić:
Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku

Ljubljana 2016: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 84 strani, ISBN: 978-961-278-255-9, spletna cena: 17,50 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Jure, Anže, Ivana (bratca in sestrica) – vsi zvedavi osnovnošolci – hodijo v naravo z dedkom in babico, stricem in seveda staršema. Vsekakor dobitna, lepa in srečna kombinacija v vrvežu sodobnega življenja. Narava je res najboljša učiteljica in vezi, stkane ob doživetjih, ki jih omogoča, so preizkušeno nekaj najtrdnejšega na tem svetu.

Čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. Založbe se pogosto odločajo za najbolj ekonomsko rešitev, za prevode tujih avtorjev (in zgolj menjavo črnega filma za tiskanje). Slabosti tovrstnih projektov pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mlade bi moralo veljati, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Zgodbe in ilustrativni primeri v takšnih knjigah ponavadi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v Sloveniji. Le na nekaterih mestih, kjer se s svojimi opazkami morda (in precej hrabro) vmeša prevajalec, zvemo kakšno posamezno lastnost slovenske narave, drugače pa si mladi bralec pri iskanju vzporednic le težko pomaga. Zato je poteza Celjske Mohorjeve, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna in kar kliče po posnemanju.


Govorica gozda. (Ilustracija: Erika Omerzel Vujić)

Knjiga Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku je zastavljena kot zgodbni priročnik, ki naj bi otroške rdečelične sopotnike (in njihove odrasle spremljevalce, če že ne vodnike) vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju sveta narave. Ošvrk po kazalu nas prepriča, da je zasnova docela gozdna, z vidika gorniškega usposabljanja pa knjiga hodi iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako (geografske) značilnosti narave kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje. Uvodnemu poglavju z naslovom Gremo!, sledijo še poglavja Govorica gozda, Malica v gozdu, Drevo pripoveduje, Gremo po mah in drevesce, Stopinje v snegu, Znamenja v gozdu, Drobceni koraki pomladi, Drevesa – stari znanci, Čarobni svet živali, Začarani gozd, Gozd pripoveduje tudi ponoči, Od korenine do cveta in sadu, Čisto majčkena narava in V hribe gremo!.

Ob upoštevanju zakonitosti človeškega zaznavanja je zasnovano tudi vsako poglavje: uvede ga nosilno besedilo in ko moč prebranega upade, se znajdemo v vidnem delu, ki ga dopolnjuje nazorna in realna ilustracija, ki včasih prav zadihano pospeši besedilno dogajanje. K aktivnejšemu sprejemanju informacij mestoma vabijo tudi naloge in vprašanja, na koncu vsakega poglavja pa sledi še zgoščeni bonton oziroma napotki: Kako se odpravimo na izlet v naravo?, Kako spoštujemo gozd?, Kako nas narava nahrani in napoji?, Koliko so stara drevesa?, Kaj nam gozd ponuja pozimi?, Čigave so te sledi?, Včasih človek ni prijazen …, Kako se spomladi prebuja narava?, Ali prepoznaš liste, cvetove in plodove dreves?, Kaj naredimo, če srečamo medveda?, In če se v gozdu izgubimo?, Kako prenočiti v naravi?, Odlične igre v naravi, Narava v številkah in Kako se odpravimo v gore?.

Opazna novost so vsebine, ki so v podobnih knjigah ponavadi prezrte. Tako knjiga presega zakoreninjenost, da je narava dostopna predvsem v kopnem delu leta. Letni časi nikakor niso sami sebi namen, pač pa vedno vračajoča se stalnica, ki omogoča spoznavanje sveta in sebe. (V knjigi mogoče pogrešam dežno doživetje, saj so padavine ena izmed kakovostnejših prvin slovenske pokrajine.) Pohvalno je tudi, da imajo nastopajoči liki pri sebi nahrbtnik skoraj pri vseh dejavnostih v naravi. Eno od temeljnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo v celoti spoštuje, saj se iz domačega gozda odpravijo na izlet v hribe šele v zadnjem poglavju.


Vsakoletna Knjižnica pod krošnjami na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob opisanih odlikah pa se najdejo v knjigi tudi razmišljujoči oprimki:

Najmlajša potepežna junaka »sta od babice in dedka dobila imenitni darili: vsak svoj nahrbtnik. Takega s številnimi žepi za mnogo skrivnosti in nujne pripomočke.« (stran5–6) (Na strani 12 so ti nahrbtniki narisani kot predalčkaste šolske torbe.) Za otroke so – po mojem mnenju – najprimernejši nahrbtniki/vreče, brez kakršnihkoli žepov. Nahrbtnik naj se skrije za telo in naj nima žepnih štrcljev, ki se radi zatikajo za vsakršne izbokline, ki nam hočeš/nočeš pridejo na pot. Tak nahrbtnik sili otroka, da vse, ampak res vse, pospravi vanj in ne v stranske žepe. Ob tem pa otroka ves čas vzpodbujamo, da si odvečnih oblačil ne zavezuje okrog pasu ali jih položene pod pokrov nahrbtnika izpostavlja uničujočemu soncu.

Na strani 25 so omenjeni pohodni čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (Na strani 80 so omenjeni še planinski čevlji.) Obutev na ilustraciji na strani 42 deluje kot nekaj med uggicami in sobnimi copati.

»Vstali so, pogasili ogenj in zlezli vsak v svojo spalno vrečo.« (stran 63) Nič ne piše – še manj pa je narisano – kako so ogenj pogasili. A iz številnih doživetij vem, da je gašenje z lastno vodo izrazito fantovsko opravilo, ki ostane …


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strokovnjaki za ugotavljanje starosti dreves (matematiki, fiziki, kemiki, dendrologi … stran 24) manjkajo vsaj še geografi in palinologi.

»Glej, krajša pot!« je pokazal Žan. »Gremo po njej?« »Krajše poti so pri vzponu napornejše,« ga je zavrnil Anže. (stran 77) Pogosto je krajšnica samo drugo ime za vsem dobro poznane bližnjice (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), ki so razlog za erozijo na poteh. Takšna pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva.

»Dober dan! Dober dan, dober dan, dober …« je bilo slišati, ko so srečali skupino planincev. Prav vsak od njih je odzdravil, kot je navada med hribolazci. (stran 77) Načeloma zapisano drži, drži pa tudi, da v večji skupini prav zaradi domino odmeva pozdravita samo prvi in zadnji, ne pa vsi kolonaši.

Na pot vzamemo samo najnujnejše! (stran 80) Če je najnujnejše v nahrbtniku malica, pijača in osebni dokumenti, pa rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka, potem je TO TO. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Čeprav knjiga nagovarja skavte, pa bi jo ob sodelovanju mentorjev planinskih skupin ter vodnikov Planinske zveze Slovenije, z veseljem priporočili tudi članom osnovnošolskih planinskih skupin ter gorniško naravnanim družinam.

In še predlog za drugo, dopolnjeno izdajo (ki jo seveda od srca privoščimo obema avtoricama): glede na to, da je podnaslov knjige kodeks, bi se morda z dvema novima, dodanima poglavjema, obdelal tudi Častni kodeks slovenskih planincev, ki bi z ilustrirano izdajo vsekakor lepo in učinkovito vstopil v šesto desetletje obstoja.

Knjiga, ki sočasno rojeva prihodnost in obuje spomine.


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, planinsko društvo, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

DVA HIMALAJSKA SAMOTNEŽA

Ponedeljek, Avgust 29th, 2016

Nives Meroi:
Ne pustim te čakati

Ljubljana 2016: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 144 strani, ISBN 978-961-278-261-0, cena: 19,50 €

Knjigo sem kupil.

***

Nives Meroi in Roman Benet sta zakonca, alpinista, himalajca. O njunem alpinizmu najbolj zgovorno govori podatek, da sta 12. maja 2016 stala na vrhu svojega trinajstega osemtisočaka – Makaluja. Ostaja jima še Anapurna in množica drugih vrhov in sten. Ostaja jima tudi partnerstvo, ki je tako kot pri vsakem odnosu med dvema, ki se ljubita, razpeto med preizkušnje in darežljivost.

Med zahtevne preizkušnje vsekakor sodijo tri odprave na Kangčendzengo, ki jih tenkočutno, iskreno in doživeto popisuje Nives. Ja, gre za žensko zgodbo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Če smo v slovenski gorniški literaturi navajeni moških herojskih zgodb, je knjiga Ne pustim te čakati ženska herojska zgodba. Dovolj intimna, da jo lahko kot svojo začutimo vsi, ki nam je dano, da v hribih hodimo, plezamo, smučamo v dvoje. Čeprav greva skupaj, morava vsak korak narediti sama in vsako besedo izgovoriti in slišati sama.

Knjiga vzdržuje napetost, znano vsakomur, ki uživa v vzponu in sestopu. »Tale naš alpinizem je vse kaj drugega kot lahek. Kadar si sključen pod ogromnim nahrbtnikom, te niti med počitkom ne prime želja, da bi opeval lepoto pokrajine. Taka je resničnost, ko ni nič virtualnega. Ko je tvoj odnos z goro fizičen, neposreden in nepopustljiv.« (stran 85)

***

Knjiga mi omogoča to razkošje, da se lahko skozi iztrgane in zelo okleščene odlomke izvrstnega besedila predstavi kar sama.

Žensko samospraševanje o ženskah (110, 74–75)

»Sram me je bilo, ko sem opazovala ti dve deklici, kako sta prenašali tovor, ki sem ga sama s težavo dvignila. Vendar ne zato, ker bi s tem priznala svojo nesposobnost, temveč zato, ker sta na svojih ramah nosili moj tovor, tako nesorazmeren z njuno šibkostjo. Toda če bi se tudi jaz rodila tu, bi se morala privaditi na tako težko življenje.«

»Njen obraz je obsijan s prisrčnim nasmehom, kot topel objem, in v njenem pogledu odseva lepota, ki ji je usojeno biti večna: ogledalo duše starodavne ženskosti.

Kdo ve, kaj si te ženske mislijo o nas, alpinistkah, ki pridemo sem, da bi plezale po gorah in hodimo po igriščih, ki so običajno namenjena moški igri.

Kot vsepovsod na svetu je tudi v teh vaseh ob vznožju Himalaje življenje žensk trdo in težavno, toda če primerjam z njimi svojo razpetost med močjo in nemočjo, obstaja zame morda drugačna pot: ponovno pogledati vase, v žensko dušo, in spet najti svojo pravo vrednost.«

O gorniških pravicah in dolžnostih (79)

»Gora od nas zahteva, da se zavedamo tveganja in svobodne izbire. Pri tem ne smemo precenjevati sposobnosti ekipe, hkrati pa se moramo zavedati, da je naša moč enakovredna nemoči najšibkejšega v skupini. Prav zato je svoboda združena z disciplino.«

Izostrenost, ki jo izzovejo gore (127, 83)

»V temi mora oko, orodje svetlobe, odstopiti od svoje naloge in prepustiti vodenje telesa drugim čutom: tipu in sluhu, ki občutita in prisluhneta zvokom noči. Mrmranju vetra, drsenju snega, ki polzi s seraka, pokanju leda. To je počasno in globoko dihanje Zemlje, ki prenaša spokojnost bivanja, ki nikoli ne umre. Z zaprtimi očmi se prepuščava gori.«

»In prav danes popoldne, ko sva pospravljala šotor in je moje nosnice dosegel tisti značilni vonj, sem se nenadoma spomnila tistega občutka. Kako je to čudno: začutiš vonj in spomin se ti utrne. Nič ni treba brskati po glavi, v trenutku butne na plano, kot bi izbruhnil vulkan.«

O besedah, izrečenih in zamolčanih (117, 86)

»Po tridesetih letih skupnega življenja sem se že naučila poslušati njegov molk in spoštovati pomen najinih skupnih podvigov, ki jih spremlja zelo malo besed.

Najino sodelovanje mi daje pogum in vrača moč, ki me žene naprej tudi takrat, kadar mi je pot naporna. In celo takrat, ko se Roman oddalji in gre naprej sam, meni pa ne preostane drugega, kot da sledim njegovim stopinjam. Ne počutim se zapuščena, saj stopa pred menoj on, ki je sposoben razbirati govorico gore in zaslutiti pot, ki se vzpenja navkreber po najprimernejši smeri. Po najčistejši.

Dva samotneža sva, ki se v paru vzpenjava proti vrhu.«

»Mlahava kot kakšna marioneta se obesim na vrv in potegnejo me na vrh nad strašen previs. Hlastnem za zrakom. Roman me gleda, razočaran zmaje z glavo in zamrmra: »Nisi več takšna kot včasih: nekam lena in šibka si.«

Razprtih ust in izbuljenih oči od izmučenosti ga ne morem niti poslati k vragu.«

Sooblikovanje narave (133)

»Premikam se s težavo in počasi kot kakšen lenivec, vendar sem zadovoljna: kljub izčrpanosti sem tudi tokrat uspela prinesti sem dol vse smeti. Pri seraku na sedem tisoč šeststo metrih sem dala planinskim kavkam preostalo hrano in pospravila vrečo s smetmi v nahrbtnik skupaj s preostalo opremo. Izjemno težek je bil in tu in tam me je zagrabila želja, da bi smeti vrgla dol s stene, vendar sem se zadržala in vztrajala do konca.

Tako tudi tokrat na tej gori nisva pustila svojih sledi. Po prstih sva hodila do vrha, se malce razgledala naokoli in se brez hrupa spet vrnila navzdol.

Veter je izbrisal celo najine sledi.«

***

Na sedem tisoč petsto metrih Nives reče Romanu: »Ne, sestopiva skupaj. Zdaj. Ne pustim te čakati tu.« (48) Začne se Romanova preizkušnja z boleznijo.

***

Celjska Mohorjeva družba je knjigo sredi junija letos predstavila v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Bil sem navzoč na pogovoru, v katerega so bili vpleteni avtorica Nives Meroi, soustvarjalec zgodbe Roman Benet, prevajalka Mateja Gomboc in urednica Alenka Veber.

Nives je povedala, da sta se z Romanom spoznala ob vozlanju. Za poročno darilo sta šla skupaj plezati v Ande. Romanu so odprave všeč, saj mu ni treba kuhati, pospravljati, za vse je poskrbljeno. Z veseljem bi šel na odpravo tudi sam. Oba pa sta se strinjala, da užitek vrha nastopi šele v dolini.

Dogodek, zvest vsebini knjige. Edino, kar je umanjkalo, je bilo branje v živo. V živo, po prostranstvih in dražljajih, ki jih živimo.

Knjiga, ki si jo morate podariti.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

VZPOREDNICI, MIMOBEŽNICI

Torek, Avgust 23rd, 2016

Bernadette McDonald:
Iskalci svobode
Ljubljana 2015: Sidarta, 256 strani, ISBN 978-961-6027-79-3, cena: 23,90 €

Alpski bojevniki
Ljubljana 2016: Sidarta, 272 strani, ISBN 978-961-6027-80-9, cena: 24,90 €

Knjigo Iskalci svobode sem kupil, drugo pa brezplačno prejel od založbe.

***

»Ena izmed pomembnejših knjig, napisanih o alpinizmu.« To je bilo prvo, kar sem ob naslovu prebral na platnicah knjige Iskalci svobode, ki je v originalu izšla leta 2011. Ko sem na stojnici v Cankarjevem domu Sidartini Mateji izročal denar, sem si mislil, da gre očitno za knjigo vrste »You must have it!«. Miselni utrinek na drugo žogo pa je bil: »Je alpinistična najpomembnost res lahko vredna zgolj dobrih dvajset evrov?«

Knjigo sem prinesel domov in jo za nekaj mesecev namenoma odložil. Pred njo so v vrsti čakale še številne druge urejene shrambe črk, pa tudi nekateri drugi projekti, ki osmišljajo življenje. Predvsem pa sem čakal sestrski izid slovenske različice z naslovom Alpski bojevniki/Alpine Warriors. Ista avtorica, podobna tematika, vsekakor priložnost za zaporedno/vzporedno branje.

Sem pa knjigo namenoma pustil na vrhu knjižnega kupa, saj je bila naslovnica ves čas dražljiva. Šotorsko prosojno obarvana svetloba. Streha zasilnega bivališča se vzpenja v neznano, v nevidno, v nepredvidljivo himalajsko plezarijo. Oba imata na glavi kapo: Voytekova je ročno spletena, Tadek pa ima verjetno industrijski model, iz katerega se je lahko oblikovala obrazna maska. Puhovki oblivata in hkrati utapljata njuni telesi. V Tadekovih očeh je obviselo vprašanje, ki mu ne razberem vsebine. V Voytekovih pa se zrcali radovednost, ki beži pred nečim, kar je blizu.


Tadek Piotrowski in Voytek Kurtyka v taboru III, 7300 m, v južni steni Lhotseja čakata na izboljšanje vremena med zimsko odpravo 1974. (Fotografija: Bogdan Jankowski/naslovnica knjige)

***

Wanda Rutkiewicz, Jerzy Kukuczka – Jurek in Voytek Kurtyka – Vojtek: tri plezalska imena, troje življenj, trojstvo vzporednih poti, ki so vodile na vrh. Ljudi, ki imajo podobno zastavljeno življenje bodisi v domačih bodisi tujih gorah, ni malo. Številni so, ki preskušajo sebe v gorah v različnih življenjskih obdobjih in izpolnitvi različnih motivov. Zakaj nekatera imena izstopijo iz alpinističnega plemena, kaj jih dela enkratne v njihovi posebnosti?

Avtorica je najprej poskrbela za njihovo skupinsko izstopno žarišče, ki naj bi izviralo iz usedlin države, v kateri so se rodili. Poljska. Država trdega socializma in zapletenega drugosvetovnega dogajanja, ki je krojilo usodo ljudi, ki živijo na tem delu planeta. Ko se oziramo nazaj (nekateri prej, drugi kasneje), se zavemo, kaj vse nas oblikuje. Tudi politični sistem, tudi vrednote izobraževanja, tudi delo cerkve, ki je pogosto prva hierarhična institucija, ki jo zaznamo. Predvsem pa mi sami, v skladu s skrivnostnim nizom odločitev, ki so v kolektivnem svetu vedno drzne, neubogljive, drugačne. Za slovenskega bralca je zato avtoričin uvid v poljske razmere prepovršen, preveč poenostavljen in zato patetičen. Če vemo, da je slovenska različica prevod, ne pa priredba originala, potem to ni očitek, ampak zgolj mimobežni utrinek mojega razumevanja prebranega.

V postavljenem (političnem, organizacijskem) okviru pa živimo ljudje.

Dva med nami –Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki – sta 17. februarja 1980 dosegla vrh Everesta. Šlo je za prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Deset mesecev prej smo na njem prvič stali Slovenci, ki smo s Kunaverjevimi idejami in Škarjevo prodornostjo lovili vlak, pa tudi zimo. Ta v enem primeru še vedno ostaja izziv, saj so se letos konec februarja Simone Moro, Alex Txikon in Ali Sadpara povzpeli na Nanga Parbat (8125 m). Osemindvajset let in 31 poskusov je bilo potrebnih za zimski vzpon na Golo goro, od štirinajstih osemtisočakov pa pozimi ostaja nepreplezan samo še K2.

Vsekakor je knjiga Iskalci svobode ena tistih, ki jo preberemo na dušek in katere naslov je treba jemati dobesedno. Ob koncu branja ne zazeva nobena, še tako drobna bralska praznina, temveč v misli privulkanijo vprašanja, primerjave in razmisleki. O alpinizmu, o slovenskem alpinizmu, o ljudeh (»zwierz«, zver, žival). Gre za generacijsko knjigo o dejanjih ljudi, ki niso imeli vzglednega duplikata.

Knjigo, ki je prejela številne mednarodne nagrade za gorniško literaturo, sta slovenskim bralcem približala prevajalec Mire Steinbuch (njegovo ime umanjka na naslovnici) in urednica Ines Božič Skok.

***

Knjige Alpski bojevniki mi k sreči ni bilo treba brati dobesedno. Avtoričin slog ostaja enak, njena fascinacija z lastno zamislijo o poteku gazi in Poti, ki naj bi utrla pot njeni knjigi, pa ji jemlje dobršno mero sproščene, neobremenjene berljivosti. Če bi avtorico vprašal – pa je nisem, da ne bo pomote – na primer, kateri zgodovinski poudarek skuša osvetliti v slovenski alpinistični zgodbi, ne dvomim, da bi dobil takle odgovor: »O dvomu, izgubi, antijunakih, o tistih, ki iščejo odgovore, a jih ne najdejo, toda vseeno preživijo, ker imajo prav oni največji smisel za preživetje.« Razumete? Ni se težko vživeti v njene misli, v njen namen, ki pa me ne prepriča.

Ne verjemem namreč, da bi Pot Nejca Zaplotnika res delovala tako inspirativno, tako potisno, tako naspidirano, da bi brez nje slovenski (vrhunski) alpinizem še danes bil brez vsega, kar je imel in kar ima povedati. Da ne bo pomote: o razsvetljeni vlogi Nejčeve poti pa sem na široko spraševal prvo generacijo himalajcev in dobil zmuzljive, a prisrčne odgovore. Če povzamem, potem bi duha odgovorov ujel nekako takole: slovenska skromnost in kanadski/ameriški holivudski imperializem, da ne gresta vštric. Nikakor.

Zdaj vem, da moram tudi na primer pri mojih gostih gorniških večerov mejl zamenjati za osebni pripravljalni obisk. Nujno moram prej pogledati knjižne police svojih gostov, jih povprašati, kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade, in jih šele nato opisati zelo iskreno in osebno ter v kasnejšem pogovoru s pronicljivimi vprašanji ujeti njihove značaje. Bom poizkusil, mogoče je to čarobna formula za rešitev zaprašene pogovorne dolgočasnosti?


Zoran Bešlin se počasi vzpenja po vršnem grebenu proti vrhu Makaluja. (Fotografija: Janez Dovžan/naslovnica knjige)

Naj se vrnem h knjigi: besedilo nedvomno govori o tem, kako so slovenski vrhunski alpinisti hkrati ljubili in sovražili, govori o njihovi samoti in samotnosti, govori o znanju, kako fizično in duhovno bolečino oviti v skrivnost uspeha. Dovolj natančno, kronološko sledi izkušnji, njihovemu (različnemu?) načinu odkrivanja te skrivnosti, in, zakaj ne, za marsikoga tudi njenemu izogibanju. Prav nenehno soočanje ljubezni in smrti je resnična energija življenja, njegova sol in sladkor.

Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Tomo Česen, Marko Prezelj, Silvo Karo in Andrej Štremfelj so osrednje figure pripovedi. Prvi trije svoje gorniške knjige že imajo. Ostali svoje lastne, osebnoizpovedne navdušujoče pripovedi še oblikujejo (vsaj upam, da je tako). Morda tudi zato, ker so še vsi aktivni v gorah, v vseh še gori strast ali – kot je na več mestih napisala Bernadette McDonald – obsedenost.

Knjiga Alpski bojevniki nam pokaže ogledalo: da lepih stvari kratko malo ne znamo vračati, da imamo s tem številni težave in da mnogi s tega sveta odidemo, ne da bi razumeli ta del sebe. Čarobnost življenja mora priti od znotraj. Od družbenega sistema, v katerem živimo, od družine, v katero se rodimo, od dejanja, v katero vlagamo sebe. In od knjig, ki jih beremo.

Samo to? Samo to!

V odličnem prevodu Gorazda Pipenbaherja (njegovega imena ni na platnici knjige) ter v 200 podobah barvnih in črno-belih fotografij bo knjiga nedvomno potešila tuje bralstvo (verjetno podobno, kot je bila meni všeč poljska epopeja). Zlasti tistim, ki ne poznajo enciklopedične angleške različice Slovencev v Himalaji (2013) ali slovensko-angleške knjige Slovensko planinstvo (2011, 2015), ki je bila izdana ob 120. obletnici SPD/PZS z namenom, da zlasti tujo znanstveno, strokovno in splošno gorniško javnost vpelje v slovensko zgodbo, ki se dotika tudi svetovnih razsežnosti.

Knjiga, ki ne pusti nobenega, predvsem pa ne dražečega nemira.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno vPZS, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

« Starejši zapisi