(Objava ni sponzorirana.)
John Muir, prevod Anja Radaljac:
Dolg sprehod do zaliva
Ljubljana 2022: Založba UMco, 222 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-7136-28-9, cena: 24 €
Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Zakaj slovenska identiteta ni povezana, ni zrasla iz hoje?
Je ta univerzalna, zdaj že preprosta in še vedno prvinska dejavnost človeka, premalo bojevita in hkrati premalo glamurozna, da bi jo lahko v različnih zgodovinskih obdobjih nacionalne elite izrabile za lastni prestiž in zgodovinsko izluščenje slavilnih mejnikov?
Hoja od nekdaj pomeni gibanje in premikanje v pokrajini. Hoja je doživljanje, srečevanje, izmenjavanje »blaga, storitev in kapitala«.
Hoja je življenje: (ne)koč, sedaj in (da)koč.
Zhoja. Hoja z zgodbo.
***
Muirovo knjigo sem prvič držal v rokah leta 2014 v centru za obiskovalce v Nacionalnem parku Yosemiti. Pravzaprav sem »držal« v rokah in v pogledu številna njegova dela, ki so bila v izobilju na voljo med bolj ali manj posrečenimi spominki na policah. Zelo omejena kilaža čezoceanske prtljage je onemogočala literarni izvoz. Snidenje s knjigo v odličnem slovenskem prevodu je bilo zato prisrčno in skorajda sorodstveno.
Knjigi bi naredil krivico, če ne bi bralca in bralko kar takoj napotil, da naj še pred branjem Muirovega dnevniškega besedila (in dodatka) prebere spremno besedo prevajalke Anje Radaljac z naslovom Razmerje z divjino. V njej je namreč zapisano in povedano vse, kar bi sicer morala vsebovati poštena recenzija knjige. Vsekakor gre prevajalki, ki je z besedilom dolgo zasoplo dihala na tem kao sprehodu, v resnici pa je šlo za garaško delo, ob katerem je bilo treba loviti tempo hodca, ga občasno celo prehitevati in opazovati z razdalje, pravica in dolžnost, da sama pove, kaj vse je brala. Odkrivala. Se spraševala. In uživala.
***
»Tukajšnji kmetje so visoki, čokati, nasmejani možje, ki imajo radi puške in konje. Užival sem v prijateljskih pogovorih z njimi.« (28)
»Povedal mi je, da ni bil nikoli pri Mamutski jami, češ da nima smisla hoditi petnajst kilometrov, da bi jo videl, ker ni nič drugega kot luknja v tleh in ugotovil sem, da pri tem v svojem mišljenju ni bil nikakršna izjema. Bil je eden od sposobnih, praktični ljudi – prepameten, da bi dragoceni čas izgubljal s travami, jamami, fosili ali sploh čemerkoli, česar ni mogel pojesti.« (31)
»Če primerjamo bogastvo rastlinskega rastja v različnih državah z zagozdo za vrata, bi lahko rekli, da je njen debelejši konec v gozdovih Kentuckyja, drugi pa med lišaji in mahovi severa.« (35)
»A bilo je nekaj čistin, na katerih se je odprl veličasten pogled na prečudovito gozdno pot Kentuckyja, ki se je raztegovala čez hrib in dolino ter so jo dlani narave obiskovale tako, da se je prilegala vsakemu pobočju ali krivini. To je bil eden izmed najbolj čudovitih in popolnih prizorov, kar sem jih kdaj uzrl.« (36)
»Plezalke, ki rasejo ob cestah, doletijo številni mučni udarci, ker preprosto dajejo vtis, da jih občutijo. Enako se ravna tudi z občutljivimi ljudmi.« (38)
»Nato se je čez mizo zastrmel vame in me vprašal: »Mladi mož, kaj pa delate v teh krajih?« odgovoril sem, da si ogledujem rastline. »Rastline? Kakšne rastline?« Odgovoril sem: »Oh, vse mogoče: trave, plevel, cvetlice, drevesa, mahove, praproti – skorajda vse, kar raste, je zame zanimivo.« (41)
***
Tisoč šeststo kilometrov dolgo pot do Mehiškega zaliva zaznamujejo …
»… globoko refleksivna mesta in/ali kritično ukvarjanje z vprašanji narave, (v odnosu do) civilizacije, religije, odnosa ljudi do živali, študijami človekovega značaja itd. … njegovi opisi narave so sproščeni in navdahnjeni, narava se zdi v teh zapisih samozadostna, celovita, v njej ni nikakršnega konflikta – Muir vidi naravo in vsa bitja – rastlinska in živalska –, kot božje stvarstvo, ki ne bi bilo popolno, če bi v njem umanjkal le en drobec; narava se kaže kot prostor miru in lepote, Muir pa pogosto opozarja na zmotne predstave, ki jih ljudje gojijo do naravnih pojavov.« (218–219)
»Dolgo sem si želel obiskati porečje Orinoka, še zlasti pa porečje Amazonke. Moj načrt je bil, da se izkrcam kjer koli na severni strani celine, nato pa napredujem južno skozi divjino okoli izvira Orinoka, dokler ne dosežem Amazonke in na splavu ali v enojcu odplujem po vsej dolžini velike reke vse do njenega ustja.« (155)
… res da v osnovi linearni dnevniški zapisi, a v resnici je besedilo polno, večplastno, skrivnostno, kot zna tudi sicer biti vsebina nahrbtnika. Seveda ga je treba brati tako literarno (z vidika obrti delanja radoživih opisov S poti) kot naravovarstveno (z vidika odnosov v pokrajini in razumevanja součinkovanja). Oba vidika sta lepo in kakovostno preživela čas (in znamenitega avtorja) in sta po več kot sto letih še vedno več kot razumljiva, aktualna, izzivalna in celo (!) vredna posnemanja …
***
»Pri mizi so me posedli na stol brez sedala in ker je bilo moje telo tako razbolelo in težko, sem tonil globje in globje, kolena sem si pritiskal ob prsi, moja usta pa so se znašla skorajda na isti ravni kot krožnik. Toda divja lakota se ne meni za take reči in moja čudno stisnjena drža je le toliko omejevala moj užitek ob jedi, da se moj veliki apetit ni preveč razmahnil.« (46)
»Potoval sem s tremi revnimi, a prešernimi gorniki – starko, mladenko in mladeničem –, ki so sedeli, se zibali in ležali v majavem vozu, za katerega se je zdelo, da se le še po čudežu drži skupaj in sta ga vlekli zelo velika in zelo majhna mula.« (57)
»Nežno valovanje živih voda, ptičje petje, srečna samozavest cvetja in mirna, nedotaknjena veličina hrastov označujejo ta prostor grobov kot enega izmed božjih najljubših prebivališč življenja in svetlobe.« (78–79)
»Gibanje palm, njihove kretnje niso najbolj elegantne. Zdi se, da so najlepše, ko so povsem negibne v opoldanskem miru in močni svetlobi, v večernem vetru pa šelestijo in se zibajo. Videl sem že trave, ki plapolajo z mnogo več dostojanstva.« (113)
»Če gre katoliški lovec v božje gozdove in ubija njegove skrbno varovane živali ali v divjini živeče Indijance, je vse v redu; ampak naj gre kakšen drzen primerek teh pravih, vnaprej določenih žrtev v hiše in na polja in ubije najbolj ničvrednega morilca »vertikalnih« božjih bitij – oh! To je pa strašansko nesprejemljivo, in če gre za Indijanca, naravnost grozen umor!« (118)
»Nadalje so po nadrobnem preučevanju duhovščine vse neužitne, necivilizirane živali in rastline, ki imajo trne, klavrna zla, ki jih je treba očistiti ali kar požgati z zemlje. Toda bolj kot kar koli drugega je človeštvo tisto, ki bi potrebovalo izžiganje, ker je v veliki večini izprijeno …« (133)
»Bil sem navdušen, osupel in zmeden; opazoval sem svojo okolico s čudenjem, ki je bilo tako popolno in vse prežemajoče, kot bi padel na drugo zvezdo.« (160)
»A čeprav smo kopenske živali, nam je tudi celina skorajda enako neznana kot morje, kajti zamegljeni pogledi na ocean, ki jih večinoma ponuja komercialni vidik, so relativno neuporabni.« (164)
»Lačen je bil in stal je tamkaj opazujoč divjega zajca, ki je vzravnan stal na vhodu svojega brloga ter strmel svojemu krilatemu sosmrtniku naravnost v obraz. Razdalja med njima je bila približno deset metrov.« (178)
***
Knjigo sklene novela Stickeen: pustolovščina s psom in ledenikom. Besedilo velja za prelomno, saj ne vede poseže po vedenju, ki ga danes poznamo kot Leopoldova pokrajinska etika. Ta »razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.« (Leopold 2010, 75) Pokrajinska etika spremeni vlogo Homo sapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. (Pokrajinska) etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja.
»Kakšna škoda, da je narava ustvarila toliko drobnih ust, ki imajo enak okus kot mi!« (180)