Razgledi

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”

(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim s pisnim sporočilom obvestil javnost, da so postali člani mednarodnega partnerstva Satoyama pubude – IPSI (International partnership for the Satoyama initiative), »ki spodbuja družbo, da bi si prizadevala za sožitje z naravo«.

Satoyama je japonski termin, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, »ki so se v preteklosti izoblikovali v interakciji med ljudmi in naravo ter ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo.«

Novembra 2015 so na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU kot prvi slovenski primer v register Satoyama dediščine vpisali visokogorsko kulturno pokrajino Velike planine.

Eno turistično najbolj obiskanih območij Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zapis, ki je sicer objavljen v angleškem jeziku pod naslovom The Common Mountain Pastures in The Velika Planina Plateau, kritično dopolnjujem v maternem jeziku.

Majhno je lepo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»The Velika planina Plateau is located close to the town of Kamnik in the heart of the Kamnik Alps. It consists of three herdsmen’s settlements. The settlements are surrounded by common pastures that are located at an elevation of about 1,550 m above sea level.«

Velikoplaninska planota (»The Velika planina Plateau«) je vsekakor del Kamniško-Savinjskih Alp (Kamnik-Savinja Alps) in ne (samo) Kamniških Alp (»Kamnik Alps«). Odmevnejših, strokovno argumentiranih razprav na razločevalno temo Kamniških, Savinjskih, Kamniško ali Savinjskih Alp ni že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato ni nobene potrebe za pogrevanje mrzle juhe. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.

Velikoplaninska planota. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da je savinjskost v primeru Velikoplaninske planote še posebej pomembna, se zavemo ob spoznanju, da je naravna meja med kamniškimi in gornjegrajskimi planinami stoletja tekla po razvodju Kamniške Bistrice. Zaznamovana je bila z mejniki zaradi stalnih prepirov med podložniki obeh gospostev (mejo so dokumentirano potrdili leta 1499). Na povezanost prostora opozarja tudi srednjeveška pastirska keramika (sklede in latvice), saj ta po ugotovitvah Cevca in Železnikarjeve (Lončene posode pastirjev, 2000) izvira tako iz Kamnika, kot tudi iz Zadrečke doline.

Spomnimo, da čez preval Kranjskega Raka in vzhodna pobočja Velikoplaninske planote teče stara avstrijska deželna meja med Štajersko in Kranjsko (dediščina zemljepisnih imen je zato zelo nazorna). Na savinjski problem je pred leti naletela tudi Občina Kamnik, ki je ob nameravani rešitvi prometne problematike in umirjanja prometa nenadoma ugotovila, da cesta s Kranjskega Raka na Rakove ravni poteka tudi po ozemlju sosednje (savinjske) občine Luče …

Veliki stan. Velika Planina. Velika planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Torej vsaj sedem planin in ne zgolj tri. (O tem več v slovarskem članku o Veliki planini v Enciklopediji o Alpah (Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 2006, 747.).)

Problematična je tudi navedba višine, saj ta približno drži zgolj za centroide razmeščenih pastirskih naselij, ne pa tudi za pripadajoče pašne površine, brez katerih ni planin (akademik dr. Vrišer je to označeval za pašni kontinuum). Bolj stvarna je zato navedba o višinskem pasu od 1200 m do 1668 m, ki sovpada tudi z biogeografsko tipizacijo sredogorskega ali montanskega pasu, zlasti z njegovim vrhnjim delom, to je zgornjesredogorskim pasom (tega običajno umeščamo v višino 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, s prevlado bukovega in iglastega gozda).

Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini.

Brez gozda ne bi bilo nič. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Measuring 557 ha, The Velika planina Plateau represents the largest Slovenian mountain pasture, where more than 300 head of cattle can graze.«

Številke, omenjene v besedilu, se nanašajo zgolj na Veliko planino in ne na Velikoplaninsko planoto v celoti. Ta namreč meri približno 1070 ha: Velika planina (okoli 557 ha), Mala planina (ta naj bi bila na sliki št. 6, vendar gre za Gojško planino) skupaj s planino Kisovec (okoli 203 ha), Gojška planina skupaj z Marjaninimi njivami (okoli 220 ha), planina Dol (okoli 50 ha) in planina Konjščica (okoli 40 ha).

Zato je tudi podatek o 300 glavah živine zavajajoč. Toliko se je pase na Veliki planini v sodobnosti, nekoč – kar kaže na velik razvojni, proizvodni in ekološki potencial Velikoplaninskega območja – pa se je paslo še precej, precej več. Po znanih podatkih iz leta 1830 se je na vseh Velikoplaninskih pašnikih paslo kar 3325 glav: 182 konj, 1507 glav živine, 1136 ovac, 500 prašičev. Leta 1875 so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev.

Je tudi njim vseeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Po Registru deležnih pravic iz leta 1908, ki določa »gospodarske in užitne pravice« na skupnem svetu, se po oceni takratnih izvedencev »za agrarne operacije« lahko v 51 pašnih dneh prepase na Veliki planini 1030 glav govedi.

V letu 2015 beležimo zaskrbljujoč podatek, saj je število pastirjev (pri čemer so z moškim imenom tradicionalno poimenovane tudi pastirice) prvič (?) padlo pod polovico skupnega števila pašnih upravičencev (69).

»… it was finally decided in 1910 to split the mountain into three units (the Velika planina (literary Big pasture), Mala planina (literary Little pasture), and planina Gozd (literary meaning the Forest pasture) and set up borders between them.«

Planina Gozd na območju Velike planine ne obstaja. Obstaja pa Gojška planina, ki pa se res imenuje po lastnikih, ki prihajajo iz naselja Gozd (783 m) v občini Kamnik. Razmejitev med planinami je določilo višje deželno sodišče v Gradcu 30. 9. 1913.

Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The 1950s saw the development of tourism on the Big Pasture Plateau and therefore Kopač prepared a spatial arrangement and plan for tourist huts that are derived from herdsmen’s huts in line with efforts to preserve the typical cultural landscape.«

V petdesetih letih 20. stoletja je bil Vlasto Kopač žal deležen posebne skrbi nove, komunistične države: 2. oktobra 1947 je bil aretiran, na Dachauskih procesih leta 1948 obsojen na smrt, leta 1952 pa pogojno izpuščen iz zapora.

Časovni potek Kopačevega delovanja najbolje pokažejo njegova gradiva ali gradiva, pri katerih je aktivno, soavtorsko sodeloval:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1965.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.

Urbano v ruralnem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zlasti pomembno je leto 1965, saj je bila v takratnem Uradnem listu SRS (št. 7, 25. 2. 1965, strani 113-115) objavljena Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, ki jo je podpisal takratni republiški minister – republiški sekretar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve Ermin Kržičnik, napisal pa Vlasto Kopač. Tako je bila Velika planina pred 51 leti zavarovana (in je še vedno!), vendar to pravno podlago v upravnih postopkih (izdaja soglasij, mnenj …) sedaj uporablja le Zavod RS za kulturno dediščino, ne pa tudi druge (prostorske) institucije.

Velja izpostaviti, da je Vlastovo analitično in načrtovalsko delo nadaljevala in (upam si reči) celo presegla njegova hči Mojca, sicer krajinska arhitektka. Leta 1991 je na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila elaborat Velika planina: Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Kdor ga je ali kdor ga bo držal v roki, se bo hitro zavedal, da v rokah drži nič manj kot Geografski atlas Velike planine!

Prašič: 0,25 glave velike živine. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The most famous dairy product is the hard cheese called »Trnič«, also known as a symbol of love.«

Z zapisanim se je zelo težko strinjati. Tako po količini kot po priljubljenosti je daleč na prvem mestu preprosto (kislo) mleko, ki se ga na planini tudi največ proda in predstavlja tudi največji del prihodka v poletnih dneh. (Kislo) mleko razveseljuje obiskovalce od blizu in daleč in s tem ni nič narobe.

Trnič, »skoraj izgubljena dediščina«, za dobro dlan velik hlebček trdega, močno soljenega kislega sira, je v povezavi s pisavami v zadnjih letih prešel iz etnografske v vsakdanjo, tržno rabo. Če je imel nekoč predvsem votivno, zaobljubno, simbolno vrednost, saj so trniče pastirji prinesli v dar svojim izvoljenkam, pa je v sedanjosti trnič postal predvsem parmezan, kar pa v preteklosti nikoli ni bil. Tako smo iz skoraj izgubljene dediščine prešli v zagotovo najdeno modernost.

Dvojina! Vedno v paru, ne gre drugače. (Fotografija: Borut Peršolja)

»A possible source of disagreement in the future may be various prohibitions and limitations connected with the potential protection of the area as part of the Kamnik-Savinja Alps regional park.«

Hm. Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega 9. 7. 2009. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik pripravila novodobni kmečki upor in dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park.

To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo do te mere, da ni niti omenjen v nastajajočem prostorskem načrtu občine Kamnik …

Kje se konča planina? (Fotografija: Borut Peršolja)

Že prej pa so (verjetno isti?) lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto tudi iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Ne gre torej za možni vir nesoglasja, temveč za stalno prisotno nezaupanje, ki pa ima svoj začetek v postopku denacionalizacije srenjskih, planinskih površin s strani Občine Kamnik za potrebe smučišča Velika planina. Bilo je več poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Tako se je maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala s prostorom Velike, Male in Gojške planine, izvajala planinske in turistične dejavnosti ter vzdrževala poti, a do ustanovitve zaradi nasprotovanja župana Občine Kamnik (!) ni prišlo.

Koncept skupnega dobrega je ves čas na preizkušnji. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Satoyamo območje Velike planine dobro poznam. Iz različnih razlogov mi je območje pri srcu, imam ga celo rad. Zato zelo težko zapišem, a vendarle mislim, da je v slovenskih Alpah več drugih območij, ki so dejansko primerna in ustrezna za vpis v ta svetovni/japonski register. Težko mi gre z jezika, a Velika planina se mi ne zdi najboljši, niti ne prav idealen primer.

Funkcijska povezanost med »nekoč in danes«, med »pokrajino in družbo«, vpetost v notranje razvojne vire po načelu trajnosti in hkrati iskanje kakovostnih rešitev za prihodnost (saj to je bistvo trajnosti), precej bolj izkazujejo Solčavsko ali Bohinj, tudi Tolminsko in verjetno Jezersko. Tam je bilo in je še vedno vložene precej več prvinske energije v ohranjanje aktivnosti živeti z naravo, v ohranjanje poselitve in tako v ohranjanje kulturne pokrajine. V omenjenih območjih je sedanje stanje dejansko rezultat številnih, če že ne vseh dejavnosti in ne le politično zastavljen cilj. Prav slednje se danes dogaja povsod tam, kjer so se tako ali drugače usmerili zgolj v (gorski, ne pa tudi gorniški) turizem.

Obnova miru, pred poletnim navalom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

Janez Bizjak, Igor Grdina, Duša Krnel Umek, Milan Orožen Adamič, Anton Perdih, Jože Rant:
Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah

Ljubljana 2015: Nova obzorja : Inštitut Karantanija, 136 strani, ISBN 978-961-6942-23-2, cena: 15 €

Knjigo mi je podarila založba Nova obzorja.

Letos poleti je na 20. spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume in Letnem taboru SDS – Lepena 2015 potekal posvet z naslovom Dr. Henrik Tuma – pozabljeni tvorec slovenskega krajevnega imenoslovja. Šest avtorjev je vsak s svojega (strokovnega?) zornega kota obudilo spomin na domoljuba, alpinista, pravnika in raziskovalca. Rdeča nit njihov zapisov, ki so jih v govorjeni besedi predstavili v Bovcu, pa je avtohonistična teorija etnogeneze Slovencev v Srednji Evropi, ki jo zaznamuje Tumov zapis izpred skoraj stotih let v Jadranskem almanahu: »Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica.«

Tuma je bil odvetnik in več let deželni poslanec in je pri svojem poklicnem delovanju skrbel za uveljavitev slovenščine v številnih legah. Sem sodijo tudi njegovi raziskovalni obiski gora, saj je vedel, da so se besede in imena rojevala na začetku – to je pri prebivalcih, ki so poznali svojo velikokrat negostoljubno pokrajino. “Kdor ljubi domovino, jo proučuje. Kdor domovino proučuje, jo ljubi.”, je Tuma zapisal pred petinosemdesetimi leti, ko je izšel njegov Pomen in razvoj alpinizma. Ko je tako hodil po najbolj oddaljenih kotičkih domovine je navdušeno spoznaval, da je vsaka ped zemlje že nekomu znana. Znana do te mere, da je to ped zemlje poimenoval, največkrat po eni od pokrajinskih sestavin. V imenu je pomen!

Tumovo ime na Slavniku. (Fotografija: Borut Peršolja)

O imenoslovnem rojstvenem postopku – ki sledi Tumovemu, Badjurovemu, Kugyjevemu in še kateremu zgledu – prepričljivo piše Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in neumorni iskalec sledi staroselcev. Na številnih primerih zemljepisnih imen (Luža, Cerknica, Tura, Kalce …) razprostranjenih od Zgornje Koroške do doline reke Isele nazorno razloži, da so prvotni prebivalci, ki niso govorili nemško, pokrajino poimenovali po značilnosti, ki so stvarne in ki imajo pomen. Ker pa danes zvenijo tuje, saj so plasti zgodovine (namerno ali nenamerno!) nanesle marsikaj, odstrtje zgornje imenoslovne plasti za marsikoga presenetljivo razkrije slovensko govorico. In ne samo govorico: slovensko poselitev v Vzhodnih Alpah.

Bizjak pokaže, da je precej očitno tudi Grossglockner slovenski Klekner in da ime najvišje avstrijske gore gnezdi v slovenskem Kleku! Značilna Bizjakova – osebnostna skromnost – je zato opomba, da sploh ni pomembno, ali ima Grossglockner dokazljivi izvor v slovenskem Kleku, vsekakor pa je pomembno, da je slovensko ime Veliki Klek starejše od nemškega! Bizjakov prispevek je zato vsekakor najpomembnejše sporočilo ravno prav zajetnega zbornika.

Zbornik, ki sta ga uredila Jože Rant st. in Duša Krnel Umek, prinaša tudi ponatis objav dr. Henrika Tume “Krajevno imenoslovje” (Jadranski almanah, Trst, 1923), “Toponomastika” (Geografski vestnik, 1925) in “Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju” (Planinski vestnik, 1926). Čeprav so vsa besedila že nekaj časa dostopna v elektronskih arhivih, se je avtorjem zdelo pomembno poudariti, da gre za prvi ponatis v skoraj sto letih in da je to dejanje tudi »rehabilitacija dr. Henrika Tume«. Tuma tovrstne rehabilitacije ne potrebuje, saj je ves čas navzoč tako med raziskovalci, kot med slovenskimi gorniki. Pa če to oboji hočejo in se zavedajo tega dejstva – ali pač ne.

Oblika, ki določa vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.