Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

ČRNO ZLATO V SVETLI DUŠI

Sreda, Oktober 17th, 2018

Vabilo na odprtje razstave je prišlo iznenada, komaj kak dan prej. Reportaža, ki je prerasla v razstavo, je sicer nastala že leta 2014, a je, silovito, kot zna to ubesediti BOBO, privrela med naključne opazovalce zdaj, na pragu čudovite jeseni.

Ta kontrast – indijansko poletje zunaj in “vsakodneven trud brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek” (besede Iztoka Premrova iz kataloga ob razstavi) je resničnost in izčiščena lepota tega sveta. Edinega, ki ga še in že imamo.

Pojav pobiralcev premoga in rud je sicer star, poznamo ga tudi iz zgodnje zgodovine odkrivanja naših gora. Za temi izkopanimi in pobranimi zgodbami poletje za poletjem hodi Janez Bizjak z ekipo arheologov. In odkriva, plast za plastjo, nas same, našo zavest in naš odnos do sočloveka.

Rjavi premog iz okolice Tuzle v Bosni in Hercegovini je v času, ko se planet pregreva, zgodba posameznikov s človeškega in planetranega roba, ki se v rudarski agoniji borijo za svoj kos kruha ter za preživetje lastnih družin. BOBO, ki je leta 2016 skupaj s kolegi agencije Reuters prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah, je v dogajanje spet in ponovno vpletel svojo socialno občutljivost, svojo jezo nad kruto lepoto življenja in jo v svoj spomin vklesal na vrhunski, sebi lasten način: z avtentičnim fotoreporterskim pričevanjem.

Ni bolj črnobelega sveta kot je fotografija. In ni bolj neposrednega človeka, kot je Srdjan Živulović.

***

Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. oktobra 2018 v mali galeriji Cankarjevega doma in je na ogled do 18. novembra. Vstop v malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

  • Share/Bookmark

MOTIVIRANO Z MOTIVI ALI GORAMI?

Sobota, Julij 21st, 2018

Borut Batagelj:
Odkritje gora: strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja.

Zagreb 2010: Ekonomska i ekohistorija, številka 6, strani 124–142.

Peter Mikša:
Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje.

Ljubljana 2013: Zgodovinski časopis 67, številka 3–4, strani 390–405.

Peter Mikša, Matija Zorn:
The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp.

Ljubljana 2016: Geografski vestnik 88-2, strani 103–131.

Vsi znanstveni članki so brezplačno dosegljivi na spletu.

***

V zadnjem času je izšlo več znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo zgodovinskega pregleda »odkrivanja« in preučevanja slovenskih gora ter začetka gorništva na Slovenskem.

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je v njih poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja – pa so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot.

Drugotni, torej gorniški motivi obiskovanja, so se v stoletju in pol spremenili in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?

***

»Alpska kultura slovenstva torej še zdaleč ni zgolj odraz geografskega značaja Slovenije.« (Batagelj 2010, 125)

»Pogled na gore je bil namreč skozi zgodovinske procese v toku dolgega trajanja podvržen strukturnim spremembam, ki so človeku ta prej z magičnimi silami prepojen svet s pomočjo novih gibanj od 18. do 20. stoletja že povsem približale, ga udomačile in naposled privedle do novega bolj harmoničnega odnosa med človekom in gorami. Poprej tuj in odmaknjen svet je človeku postal blizu.« (Batagelj 2010, 125)

»Arheološke raziskave, ki so se v zadnjih desetletjih usmerjale tudi v slovenski alpski svet namreč dokazujejo, da je prisotnost človeka v Alpah že zelo dolga.« (Batagelj 2010, 125–126)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Vendar rekonstrukcije človekovega sobivanja z gorami razkrivajo prednike predvsem in zgolj v nekaterih vlogah, to je kot lovca, nabiralca rude in pastirja.« (Batagelj 2010, 126)

»Niso jih zadovoljevale več bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite, kar je pomenilo, da so jih pričeli tudi redno obiskovati.« (Batagelj 2010, 128)

»… a vedno bolj je pri vseh teh raziskovalcih planin v njih začela vreti poleg sle po sistematičnem znanstvenem raziskovanju in razumskem doživljanju gora tudi sla po novih emotivnih doživetjih planinarjenja.« (Batagelj 2010, 130)

»… vendar menimo, da so v njegovem (gre za Valentina Staniča, opomba BP) planinskem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi. Še so tu želje po odkritju novega v znanosti, vendar hrepenenje, preplezati čim več gora, priti prvi (sic!) na še neosvojene višine, se vedno bolj stopnjuje v njem. … v njegovem planinarjenju nekaj prostora našlo tudi občudovanje lepot narave.« (Batagelj 2010, 130–131)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»… že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. … /človek/ truden velicih domačih skerbi, sit. nejevoljin pretžkih butar, – iše miru in pokoja, – in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo …« (Vertovc, 1850 v Batagelj 2010, 132)

»Kot občudovalca narave in pripadnika romantičnega segmenta k večplastni planinski misli 19. stoletja lahko uvrstimo tudi Juliusa Kugyja …« (Batagelj 2010, 133)

***

»Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dojemal jih je različno in jih že od nekdaj obiskoval. Poti prek njih so že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so različni.« (Mikša 2013, stran 391)

»Je pa treba poudariti, da so»tabu« bili predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so bili dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje in mu pomeni nevarno divjino, kaos. Nižji predeli gora niso bili tabu.« (Mikša 2013, stran 391)

»Na Kranjskem so vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore.« (Mikša 2013, stran 393)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (Mikša 2013, stran 397)

»Čeprav so Staniča najprej v gore zvabili znanstveni vzgibi, se da iz njegovih izjav slutiti, da so pri tem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi: preplezati čim več gora in prvi pristopiti na še neosvojene vrhove ter ob tem doživeti napore in veselja. Stanič je zapisal: »Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!« (Mikša 2013, stran 398)

»Prvi znani pristop na kakšen visokogorski vrh nasploh pri nas je opravil Scopoli leta 1758 na vrh Storžiča, že naslednje leto pa je stal na vrhu Grintovca.« (Mikša 2013, stran 402)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Nato je največ prvih pristopov zabeleženih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa primeri, ko so še v prvih desetletjih 20. stoletja imeli pri nas neosvojene vrhove, tudi dvatisočake. Na številnih izmed njih pa so po vsej verjetnosti že prej bili domači lovci ali pastirji. Marsikje so na vrhu postavili znamenje – kamnitega možica ali leseni križ. Žal pa njihova imena niso znana.« (Mikša 2013, stran 402)

***

»Obiskovanje gora zaradi nuje je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo, ostali vzgibi pa so veliko mlajši. »Čast« prvega zabeleženega vzpona iz rekreacije oziroma »… želje, da bi dosegel pomembno višino…« in ne iz nuje, pripada srednjeveškemu pesniku Francescu Petrarki, ki se je leta 1336 skupaj z bratom in dvema služabnikoma povzpel na 1912 metrov visok Mount Ventoux v Provansi. Ta vzpon nekateri označujejo za začetek planinstva, saj naj bi pomenil prelom v odnosu do gora. V času, ko so se njegovi sodobniki izogibali gora, je bil »…prvi, ki se je povzpel na goro zaradi nje same, da bi užival v razgledu …«. Vendar pa se je Petrarka kot piše Coates na vrhu zatopil v izpovedi Avguština, ki svarijo, naj ljudje ne zamenjajo stvarstva in stvarnika ter naj se ne pusti jo zapeljati pokrajini. Za voljo tega se je svojega početja sramoval.« (Mikša, Zorn 2016, stran 124)

»Arheološke raziskave kažejo, da je prisotnost človeka v slovenskih Alpah že zelo dolga.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Verjetno so tudi že davno pred srednjim vekom pristopili na številne vrhove.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala po vsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih, rekli bi planinsko-turistično. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive – raziskovalne in gospodarske.« (Mikša, Zorn 2016, stran 129)

»Prvi obiskovalci slovenskih gora so bili domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji. V gore so zahajali anonimno – brez pisnih sledi in iz gospodarskih vzgibov. Dobro so poznali bližnji gorski svet ter v gorah doživeli veliko več, kot o tem skopo, če sploh, poročajo viri.« (Mikša, Zorn 2016, stran 131)

***

Začnimo torej na začetku, z vprašanjem, kdaj in zakaj smo ljudje začeli hoditi v gore?

Vsi zgoraj omenjeni avtorji priznavajo, da ljudje (doma in po svetu) tja hodimo že od nekdaj. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen).

Kot sem napisal (Peršolja 2003) smo »zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so po Tumi največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”. Večino imen so po mnenju Badjure prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«. Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev. Bezlaj je opozoril, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov. Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine, ki pa se ves čas spreminja in z njo tudi zemljepisna imena.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Če vse to vemo, potem je razumljivo, zakaj se pri omembi prvega vzpona na Triglav, ob navedbi imen štirih srčnih mož, vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Aljaž (1923) je prepričljivo zapisal: »Turistično je bil prvi na Triglavu leta 1778 Willomitzer s tremi spremljevalci iz Bohinja. (Brez dvoma pa poprej domačini in Trentarji, divji lovci.)« (Danes tudi vemo, da so vrh takrat dosegli samo trije in ne štirje srčni možje.)

O gorniških prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (1992, 18): »Že davno pred prvimi planinci so si poiskali poti v visokogorje domačini. Tja jih niso vodili planinski, temveč zgolj gospodarski interesi. Višinska paša in lov sta bila že od nekdaj udomačena v naših gorah. Včasih pa so pastirji in lovci priplezali prav na vrhove, pri čemer je težko verjeti, da so jih tja pripeljali le neplaninski nagibi

In še (1997, 96): »Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.«

»Nisem bil prvi, ki jo je prehodil (Kugyjevo polico, opomba BP), bil sem samo prvi gornik, ki je šel čeznjo. Že od davnine je bila to pot drznih trentarskih divjih lovcev v bogata gamsja lovišča na kranjski strani.« (Kugy, 1973, 161)

Na vprašanje, »zakaj se je pa Slovensko planinsko društvo tako pozno začelo, da obhaja šele letos svojo 60-letnico?, ki si ga je Janko Mlakar zastavil kar sam, je tudi odgovoril: »Ker ni izšlo planinstvo iz preprostega ljudstva, ampak iz razumništva.« (Mlakar 1953, 209)

Naj ta krog izmenjave mnenj končam s še enim Aljaževim navedkom (1922b): »Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh

**

Ob poznavanju odprtosti, dostopnosti večine naših gora, vemo tudi, da je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava jeseniški kaplan Ivan Dežman zapisal: “Narveči moje veselje je na gorah”. (Lovšin 1944, 120–121).

Od kje izvira to veselje?

Poskusimo ga poiskati v zgodnjem 15. stoletju, ko se je v severni Italiji, v Firencah, pojavil izbruh izvirne ustvarjalnosti: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci … S preporodom, z renesanso se je vzpostavil narcizem, egocentrizem, osredotočenost na samega sebe, nosilna os delovanja zahodne kulture in civilizacije. To je treba reči – cena za to, da stvari še danes delujejo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

In kako deluje vzpon na goro? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo, za sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.

»Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«

Aleš Debeljak (2017, 24) je dejal, da »narava vabi brez zgodbe, kultura pa ukazuje z množico zgodb in pravil, idej in simbolov.« Zgodovina, zlasti interpretirana gorniška zgodovina je ena takšnih zgodb.

K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

In če – za razliko od številnih uveljavljenih zgodovinarjev – upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas.

Z vidika mojega trideset letnega ukvarjanja z gorami lahko rečem, da gre pri gorništvu vsakokrat in največkrat za preplet več motivov. Včasih je eden od motivov res prevladujoč, a se vendarle dopolnjuje v sozvočje, ki mu rečemo izlet, tura, turni smuk. Za potrebe statuta Planinske zveze Slovenije sem napisal, da je »gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.« To je, upam si reči, univerzalna enačba, zdaj, v preteklosti in tudi v prihodnje.

Vsaka generacija ima drugačno odgovornost in naša generacija mora imeti drugačno mnenje. Pomembno je zanimanje za gore, želja po vzponu in doživetju. Saj gore so in tudi še bodo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Aljaž, J. 1922a: Prednost Triglava. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Aljaž, J. 1922b: O Triglavu in okolici. Planinski vestnik 1. Ljubljana.
Aljaž, J. 1923: Šopek cvetk s planinskega križempota. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Badjura, R. 1953: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Batagelj, B. 2010: Odkritje gora: Strukturne spremembe v dojemanju gora na slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija 6. Zagreb.
Debeljak, A. 2017: Narava in kultura. Zadnja stran. Ljubljana.
Jančar, D. 2018: Človek se v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/drago-jancar-clovek-se-v-svojem-bistvu-v-dolgih-stoletjih-ni-spremenil/452865 (18. 7. 208).
Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor.
Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. Ljubljana.
Mihelič, T. 1992: Julijske Alpe. Ljubljana.
Mihelič, T. 1997: Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta. Radovljica.
Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3–4. Ljubljana.
Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp. Geografski vestnik 88-2. Ljubljana.
Mlakar, J. 1953: 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Ljubljana.
Praprotnik, N. 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Mohorjev koledar. Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

RAZSTAVNI ODZIVI V MEDIJIH

Četrtek, Julij 19th, 2018

Ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale je v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018 na ogled moja prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI.


Več o razstavi.

***

Lepo so me presenetili medijski odzivi:

Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 17. 7. 2018

Mladina 28, 13. 7. 2018

Domžalske novice, 4. 7. 2018

Domžalske novice

Domžalec

Domžalec, 3. 7. 2018

  • Share/Bookmark

NAJDENO IZGUBLJENI

Sobota, Julij 14th, 2018

Oren Lavie, Wolf Erlbruch:
Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

Hlebce 2017: Zala, 38 strani, ISBN: 978-961-6994-35-4, spletna cena: 23,99 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Ko je minilo nekaj časa,
je Medved vprašal:
“Sva se izgubila?”
“Ja, sva,” je pokimala Želva.
“To je del poti Naprej.”
“A tako,” je rekel Medved.

In malo pozneje je Medved vprašal:
“Sva še izgubljena?”
“Absolutno,” je odgovorila Želva.
“O, dobro,” je rekel Medved.

  • Share/Bookmark

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

Ponedeljek, Julij 9th, 2018

George Monbiot (prevod Anja Golob):

Naprej k naravi. V iskanju očaranosti na mejah ponovne naturalizacije.

Ljubljana 2014: Založba Krtina, 356 strani, ISBN 978-961-269-079-2, cena: 25 €

Knjigo sem kupil.

***

Britanski novinar, kolumnist The Guardiana in divjinovarstvenik George Monbiot je napisal izzivalno knjigo. Na novo je pozgodbil znan frazem: zaradi dreves ne videti gozda. Ta pravi, da v gozdu vidimo posamezna drevesa, ki sicer skupaj tvorijo gozd, a tega prav zaradi njih ne moremo videti (v celoti). Posamezna drevesa so prispodoba za posameznosti, podrobnosti, gozd pa prispodoba celote, ki je prav zaradi posameznosti, podrobnosti ne moremo dojeti.

Knjiga, Society of Biology jo je leta 2014 razglasila za najboljše poljudno delo, je tenkočutni osebni dnevnik, obsežna prtljaga kritične misli, poglobljeno in naporno terensko raziskovanje in čuječe, nenehno opazovanje sveta okrog sebe. Vendar ne narave, kot jo vidimo, ne narave, kot se jo spominjamo iz mladosti, temveč izginule narave (vsaj) iz časa ob koncu zadnje poledenitve.


Obris Velike planine s predgorjem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Monbiot si nadeva posebna očala z optiko, ki ostri pogled na dogajanje in stanje pred antropocenom, in kar vidi, na licu mesta povezujoče razmisli in brezkompromisno zapiše. Ena od temeljnih njegovih ugotovitev je, da je izginotje katerekoli živalske vrste udarec za življenje na Zemlji. Zato ponudi na videz enostavno rešitev: ponovno naturalizacijo, ponovno podivljenje udomačenega prostora, kar bi postopoma privedlo k vzpostavitvi novega dinamičnega ravnovesja narave.

Skupni imenovalec njegovih ugotovitev je vitalnost gozda (tudi s primeroma iz Kočevskega gozda in doline Soče). Torej osvajalnega, bojnega gozda, ki ponovno zaraste (od stroke tako imenovane) kulturne pokrajine. Gre za stara kmetijska območja v katerih vlada logika ekonomskega interesa sedanjih lastnikov (v Sloveniji so to RKC in množica majhnih, razpršenih, podedovanih lastnikov (zasebniki imajo v lasti 76 % gozda), država (21 %), občine (3 %)). Gozd (z živalskimi vrstami vred) je njihov sovražnik, niti s strani državnikov, kaj šele politikov, ni sprejet dobrohotno.


Pokrajinski vzorec: zaobljeni pašniki, stražarske smreke, lesene bajte in sivi oskrbni kolovozi. (Fotografija: Matevž Lenarčič)

Kako vrniti naravo v naravo?

Natančneje: kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?

Izjemno navdihujoče branje za vsakogar, ki ve, kaj je hoja.

Spremno besedo z naslovom George Monbiot in dileme divje Slovenije je napisal dr. Luka Omladič.

(Za nazoren prikaz vsebine knjige sem si sposodil Monbiotove besede in z njimi opisal (zaenkrat izmišljeno) podivljeno Veliko planino.)


Bi bil sprehod skozi Velikoplaninski gozd enako doživet? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Velika planina (leta 2100?)

Številčnejša stalna poselitev se je v osrednji in vzhodni Sloveniji pojavila šele v neolitiku, torej v 5. tisočletju pred našim štetjem. Arheologi so razkrili številne ostanke vasi v nižinah, naselij na rečnih terasah pa tudi že kolišč. Kot pravi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije » neskladju z ustaljenimi predstavami že tedaj zasledimo tudi višinska, s kamnitimi obzidji utrjena gradišča. Odtlej na ozemlju Slovenije močno prevladuje stalna poselitev s pokazatelji ne le obvladovanja, temveč tudi spreminjanja narave. Veselje, ki smo ga ljudje tedaj odkrili s sekanjem gozdov, obdelovanjem polj, gojenjem živine, zlaganjem kamenja, kopanjem lukenj in gradnjo hiš, nas ni minilo vse do danes.«

Za lažje razumevanje tega kar sledi se je z žal pokojnim dr. Tonetom Cevcem in njegovo nekdanjo arheoraziskovalno ekipo treba vrniti vsaj tri tisoč let nazaj, zazreti se je treba v najstarejše stopinje, ki so se oddaljevale skozi takratni pragozdni visokogorski gozd in naprej v pretekli čas. Slišali bi direndaj otrok, ki so se igrali v blatnih lužah, uzrli napete, resne obraze lovcev, v mislih gledali ženske in starce, ki so s kopji, roglji in preprostimi sekirami lazili čez zmerno strma pobočja, in začutili bi, da bolje vemo, kdo smo bili, od kod smo prišli in kdo smo še vedno. (stran 54) Hribovskega kmetijstva, ki je danes povsem odvisno od subvencij iz davkoplačevalskega denarja, ni bilo. (stran 179)

Območja divjine – kamor od nedavnega sodi tudi Velika planina – so obsežna nespremenjena ali le malenkostno spremenjena naravna območja, ki jih regulirajo naravni procesi, v katerih ni človeških posegov, infrastrukture ali stalne naselitve in ki bi jih bilo treba zavarovati in nadzirati, da se ohrani njihovo naravno stanje ter da se ljudem ponudi možnost, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave. (stran 130)


Tako je bilo nekoč in je še danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta pokrajina Velikoplaninskega sredogorja, pašniki in kali, gozdni robovi ter skalnata pečevja, grobe senožeti in plazišča, tisto, kar je za številne pravo, resnično naravno stanje planine, ki ga lahko vidimo v nešteto podobah in oglasih za pohodniški turizem, je posledica nepretrganega tri tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja. Predvsem pa paše konj, ovac in živine. Pove nam, da sta planinska paša in reja izčrpali tla, ki izgubljajo rodovitnost. Zato: prste stran od prsti! Pove nam, da se lahko takrat, ko postane obdobna, a vendarle vsakoletna paša manj intenzivna, vrnejo drevesa. Če pa paša zamre ali izgine se vrne še več dreves, vrne se cel gozd! (stran 85)

Človek si je na Veliki planini sam občutno poslabšal bivanjske razmere: otežil si je oskrbo z vodo, prepustil se je bičanju severovzhodnega vetra.


Razdiralna moč človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

V svoji predvidljivosti ne želim reči, da bi se planinsko pašniški ekosistem v primeru, da bi ljudje in njihove domače živali nenadoma izginile z območja vseh Velikoplaninskih planin, kmalu spremenil v ekosistem, kakršen je na takšnem površju in na tej nadmorski višini prevladoval v mezolitiku. Hranila v visokogorju so že tako izčrpana in zemlja je zaradi konj, ovac in krav (ter hoje in voženj množice obiskovalcev) tako zbita, da tam tako rekoč ne more več uspevati sklenjeni, zdrav bukov in iglasti gozd. Nekaj stoletij po podivljenju bi ga verjetno prekrivala sestavljanka iz iglastega gozda, nekakšne na novo nastale podrasti, grmičevja, resave in osiromašene ruše. (stran 86)


Prebivalci, obiskovalci ali gostje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Proces, ki zaradi iztrebljanja plenilcev povzroči velik upad tako rastlinstva kot tudi celotne biodiverzitete, imenujemo trofična kaskada. Nekoč so bile takšne kaskade prevladujoči procesi v ekosistemih. Staro prepričanje med ekologi, da se naravni sistemi uravnavajo le od spodaj navzgor – torej da razširjenost rastlin uravnava razširjenost rastlinojedcev, kar spet uravnava razširjenost mesojedcev, se je porodilo iz dejstva, da so številne sisteme, ki so jih preučevali, ljudje že močno spremenili, zlasti z zmanjšanjem števila plenilcev na najvišji ravni (volk, medved, ris, planinski orel) ali njihovim iztrebljenjem. Večina bogastva in kompleksnosti – trofične raznovrstnosti – teh prehranskih mrež je bila izgubljena, še preden bi jo lahko zabeležili. (stran 108)

Visokogorski habitati, ti prostori brez dreves, velikih plenilcev, divjih rastlinojedcev, trohnečega lesa ali številnih drugih komponent uspevajočega ekosistema ohranjajo le nekaj obrabljenih niti kompleksne mreže življenja. Živahni ekološki procesi, nad katerimi se tako navdušujem, trofične kaskade in nepričakovano sovplivanje, nenehna presenečenja, ki nas v negojenem ekosistemu razveseljujejo in očarajo, vse to je prepovedano (če prav ni izrecno izrečeno!). (stran 245)


Čemu nam služi preteklost? In kaj sploh je dejanska preteklost? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov visokogorja pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjate v hribovitih predelih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali, vsi vam bodo povedali, da so edini pravi odgovor krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemlje, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozote premalo intenzivne paše. Toda kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije? (stran 248)

Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujejo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujejo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti. (stran 250)


Kemijsko (korozija) ter biogeno preperevanje, dva od številnih dejavnikov preoblikovanja površja. (Fotografiji: Borut Peršolja)

V procesih neolitizacije, a tudi kasneje v bakreni in vse do železne dobe so v populacijski dinamiki igrale pomembno vlogo migracije. Kot sprožilo populacijskih sprememb velja po dr. Turku izpostaviti podnebne spremembe, mobilnost zaradi izčrpane zemlje, bolezenske epidemije in lakote. Njihova sled je za naše kraje izrecno opisana v tretjem spevu Vergilovih Georgik, v katerem je za dežele visoko dvigajočih se Alp (aerias Alpis), noriških gradišč (Norica castella) in za japodske livade vzdolž kraške Reke (Iapudis arva Timavi) omenjena uničujoča živinska kuga in posledično opustošena kraljestva pastirjev (deserta regna pastorum).

Gosta vegetacija v hribovju absorbira dež, kadar pada in ga postopoma izpušča v ozračje, kar nižavje stalno oskrbuje z vodo. Če so drevesa in grmovje odstranjeni, dež spere hribe, kar povzroči poplave v spodnjem delu rek. Krave in obiskovalci zbijejo vrhnjo plast tal, zaradi česar ta postanejo manj prepustna, to pa pomeni, da se lahko absorbira še manj vode. Drenažni sistemi, izkopani na pašnikih, okrepijo te učinke. Ko se poplave poležejo, se ravni vode hitro znižajo. Paša na Veliki planini zato prispeva svoj prepričljiv delež v ciklu poplav in suš. (stran 177)

Ne le, da prst v gozdnati pokrajini zadrži več ogljika kot prst pod travo, tudi drevesa skladiščijo več ogljika nad površino: drevesa so na splošno stebri mokrega ogljika. Živina proizvaja velike količine metana, ki je močan toplogredni plin. Traktorji in štirikolesa, ki jih uporabljajo kmetje, trošijo fosilna goriva. (stran 183)


Dve podobi, dva trenutka v razvoju pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri ponovni naturalizaciji Velike planine gre torej za to, da se upremo silni želji po obvladovanju narave in ji dopustimo, da sama najde svojo (nekdanjo) pot. Gre za to, da bi bilo treba znova naseliti manjkajoče rastline in živali, porušiti ograje z bodečo žico in pastirske stanove, tiste, ki niso več v rabi (zavedam se nesrečne analogije z okupatorskimi požigi bajt v zimi 1944/1945), zasuti kali in se umakniti. Velikoplaninski ekosistem, ki bi tako nastal, ne opisuje najbolje izraz divji ekosistem, temveč svojevoljni, torej takšen, ki ga ne ureja pastir (ali pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni=naravni procesi. (stran 22)

Glavna prepreka je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo ljudi je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Toda pogosto daje vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. (stran 87)


Korenine človeškega obstoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

KAMNIŠKA BISTRICA: DOLINA S POREKLOM

Četrtek, Julij 5th, 2018

dr. Darko Ogrin (urednik):
Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline. GeograFF 22.

Ljubljana 2017: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 176 strani, ISBN 978-961-237-900-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno.

Dolino Kamniške Bistrice preveva mirnost in občutek sproščenosti. Drzna gorska reka in ponosna ostenja Grintovcev navdajajo dolino z občudovanjem in navdušenjem. Bivanje v mirnem okolju pospešuje telesno sprostitev, željo po doživetju in spremembi vsakdanjika. Hitro začutimo potrebo po tem, da bi odkrili, kaj je v pokrajini zanimivega. Želimo razumeti in dojeti rezultate razvoja pokrajine, tako z vidika naravnih kot družbenih procesov pa tudi gorniške in alpinistične zgodovine. Občutimo lahko pomen doživljajske, estetske in poučne vrednosti izjemne visokogorske pokrajine. Nevidno se oblikuje neposreden stik in vez med dolino in njenimi obiskovalci. Tako postanemo iskalci zgodb, ki nam jih ponujajo gore in življenje v njih.


600 metrov: srce Kamniške Bistrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODATKOVNIK

POKRAJINSKA LEGA
- alpska dolina v južnem zavetju visokogorskih Grintovcev: na zahodu so Krvavec, Kalška gora in Kalški greben, na severu so alpski vršaci med Grintovcem in Planjavo, na vzhodu pa je Velika planina
- stik Kamniško bistriške ravni in Kamniško-Savinjskih Alp
- neposredna bližina Ljubljane, Domžal, Kamnika
- ena najlažje/najbolj dostopnih alpskih dolin v Sloveniji.


Brsniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

RAZČLENJENOST IN GORNIŠKI IZZIV
- najvišja točka: 2558 m na vrhu Grintovca
- najnižja točka: 452 m izliv Grohata v Kamniško Bistrico
- eden največjih hodilnih naporov v slovenskih Alpah: 1958 m vzpona OD Doma v Kamniški Bistrici do vrha Grintovca (skupaj s spustom 3926 m višinske razlike)
- dolina je dolga 13 km

TEKTONSKO DELOVANJE
- premočrtna, poldnevniška smer proti jugu (kamniški prelom)
- »paleo« Kamniška Bistrica: povirje na Jezerskem, odtok proti jugu prek Kamniškega sedla
- planina Dol (1308 m) je ostanek nekdanje rečne doline


Pogled spod Kaptana proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)

BISTRIŠKI LEDENIK
- majhna masivnost gorovja, prisojna lega
- pleistocenski ledenik je bil dolg 9 kilometrov, debelina ledenika je bila vsaj 150 metrov
- koritasta U dolina je razmeroma široka in prostorna
- ohranjeni ostanki nekdanjih čelnih in stadialnih moren, ki segajo vse do Kopišč
- številni ledeniški balvani, največji: Sivnica, Lepi kamen in Žagana peč
- hiter prehod ledeniške koritaste doline v rečno tesno deber


Prelomljeni ledeniški balvan. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODNEBJE IN PRSTI
- prehod zmerno toplega in vlažnega podnebja v hladno in zelo vlažno podnebje nižjega in višjega gorskega sveta
- izrazita dvojnost med dobro obsijanimi prisojnimi in slabo obsijanimi osojnimi pobočji
- prevladuje rendzina z veliko spremenljivostjo zaradi vršajev, melišč in morenskega gradiva
- nad gozdno mejo kamnišča

ISTOIMENSKA REKA
- lastno porečje, po dobrih 30 kilometrih se pri dolu izliva v Savo
- vodotoki so v naravnem stanju in imajo izjemno dobre samočistilne sposobnosti
- značilen snežno-dežni režim, vendar je snežnost vedno manj izražena, krepi pa se jesenska dežna komponenta
- zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha 7 °C = povprečna letna temperatura zraka
- epigenetska struga v zgornjetriadnem apnencu v koritih Predaslja (100 m dolgo, 20 m globoko in 2 do 3 m široko korito)
- hudourniški značaj in razmeroma majhen povprečni strmec okrog 18°
- večja erozijska moč je znižala dno doline:
Dom v Kamniški Bistrici 600 m
Dom planincev v Logarski dolini 837 m
Planšarsko jezero na Zgornjem Jezerskem 895 m
- odtok je 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti, kar je posledica podnebnih sprememb: manjše količine padavin in višjih temperatur


Ujetnica korit, hiteča v svobodo. (Fotografija: Borut Peršolja)

GOZD IN GOZDNA MEJA
- obsežen, dobro ohranjen gozd v spodnjesredogorskem območju v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd na karbonatni podlagi
- izredno razgibana in odvisna od številnih naravnih in družbenih dejavnikov
- zgornja gozdna meja na višini okrog 1700 m
- največ ozemlja pripada višinskemu pasu od 600 do 1300 m, ki obsega predvsem dolinska pobočja sklenjenega gozda
- visokogorski svet z nadmorsko višino nad 2000 m obsega 4% ozemlja
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

PREBIVALSTVO KAMNIŠKE BISTRICE
Prve pisne omembe gora:
1426 Robanov kot
1496 Kamniška Bistrica
1499 Kamniške planine: Rzenik, Ojstrica, Planjava, Sedlo, Brana, Za Brano in Kalce
1759 botanik Scopoli se povzpne na Grintovec

Kopišča, nekdanje gozdarsko naselje.


Zdravljenje Hohenwartove vrtoglavice*. (Risba Vlasto Kopač.)
* “Zaman je stal en lovec onstran globeli, drug pa na tem groznem mostu; kadar sem se približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi.” (Lovšin, E. 1946: V Triglavu in njegovi soseščini. Ljubljana, stran 105.)

Število prebivalcev Kamniške Bistrice

leto Število udeležencev
1869 13
1880 13
1890 15
1900 16
1910 13
1931 34
1948 57
1953 41
1961 53
1971 49
1981 26
1991 14
2000 15
2012 24
2017 22

Dolina je redko poseljena.

V 18. stoletju je bila tu fužina s plavži in kovačijami. V preteklosti je bilo razvito oglarstvo.

Leta 1934 je bila dograjena cesta do Kopišč, dvopasovnica do Doma v Kamniški Bistrici pa je bila zgrajena leta 1958 in leta 1962 asfaltirana.

NARAVNE ZNAMENITOSTI OD B DO Ž
balvan Lepi kamen
balvan Sivnica
izvir Kamniške Bistrice
jasa Brsniki
jasa Kopišča
Konec, zatrep doline
Koželjeva pot
ledeniške morene pod Drinovim robom
naravni most v Predaslju
Plečnikov lovski dvorec
razgled s Kraljevega hriba
Rokovnjaške luknje
slap Kopiščnice
slap Orličje (Orglice)
soteska Kamniške Bele
soteska Korošice
soteska Predaselj
spomenik Valentinu Slatnerju Bosu
spominski park
stena s spodmolom Galerije
Žagana peč

In kje je črka A? Doma, v garaži: AVTO.


Aleksandrov dvorec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naravne znamenitosti Dosedanja stopnja zavarovanja
Galerije ni zavarovano
Izvir Kamniške Bistrice ni zavarovano
Ljubljanska jama ni zavarovano
Lepi kamen ni zavarovano
Morene v dolini Kamniške Bistrice ni zavarovano
Predaselj ni zavarovano
Sivnica ni zavarovano
Slap Orličje ni zavarovano
Žagana peč ni zavarovano
Velb pod Vežico ni zavarovano


Slap Kopiščnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ledeniško preoblikovana dolina Kamniške Bistrice je obdana z južno stranjo visokogorskega grebena Grintovcev. Istoimenska 33 km dolga reka ima zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha v nadmorski višini 600 m. Dolina je redko poseljena, že več kot osemdeset let pa je dostopna z javnim prevozom. V 18. stoletju je bila v njej fužina s plavži in kovačijami, razvito je bilo oglarstvo. Ko so vse stare dejavnosti prenehale, se je ob širnih gozdovih razvijalo gozdarstvo in lov. Les so po reki plavili navzdol, čez ozke tesni pa so zgradili prehodne galerije. Ena najlepših alpskih dolin je ob različno zahtevnih in številnih planinskih poteh odlično gorniško izhodišče, zaradi naravnih znamenitosti pa privlačna in lahko dostopna turistična točka ter vedno bolj obiskano gorsko rekreacijsko območje.


Digitalni model površja z vrisano Koželjevo potjo.

Gorski pokrajini dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, (varovalni) gozd, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve ter rabe tal. Znanje o gorski pokrajini omogoča varno vrnitev v dolino in domov, brez odgovorov o poznavanju sestavin gorske pokrajine, njihovih oblikah, procesih in pojavih pa je doživetje le na pol izpolnjeno. Gorska pokrajina je zato vrednota sama po sebi.


Rajši plezamo, kot hodimo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Z razlago spoznamo in cenimo tisto, kar je posebej vredno. Z zavestno odločitvijo o razlagalnem vodenju odločilno pomagamo pri načrtovanju in upravljanju obiska posameznega gorskega območja, zlasti pri usmerjanju na manj občutljive planinske poti in zavarovana območja. Razlaga nam pomaga preprečevati vedenje obiskovalcev, ki bi naravi škodovalo. Na tem območju sta vsaj dve izjemni razlagalni dolinski razgledišči: Kraljev hrib, od koder vidimo značilnosti ledeniško preoblikovane doline in Dom v Kamniški Bistrici, kjer vidimo venec gora, kraški izvir in U prerez doline Kamniške Bistrice.

V slovenskih in tujih Alpah se v osrčja gora zajedajo številne doline, po katerih pelje tudi cesta. Hiter razvoj avtomobilskega prometa ima v gorskem svetu za posledico preureditev nekdaj težko prevoznih (gozdnih) cest v razmeroma udobne (makadamske) ceste. Pridružile so se jim še številne nove gozdne ceste in dobro uvoženi oskrbni kolovozi. Avtomobili so močnejši in zmogljivejši in jim takšne ceste niso nikakršna ovira.

Obiskanost dolin je pogosto pogojena (v glavnem) z osebnim avtomobilskim prevozom. Zaradi narave in obiskovalcev, ki v gorah iščejo mir in sprostitev, se oblikujejo rešitve spremenjenih prometnih režimov ter navad obiskovalcev. V Sloveniji sta takšna primera v dolini Tamar ter Logarski dolini. V tujini so te rešitve znane pod imenom mehka mobilnost (Sanfte mobilität). Tako alpske doline ponujajo različne možnosti kakovostnega javnega prevoza (z eko-vozili in taksiji), ki omogočajo dostopnost brez uporabe lastnega avtomobila. S kakovostjo prevoza mislimo na presek števila voženj, oddaljenost od postajališč in potovalni čas, vse skupaj pa se zrcali v ceni, ki jo plača uporabnik.


Kralj Kamniško-Savinjskih Alp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe je bila izjemna razvojna možnost za šeststo njenih prebivalcev in doživljajska priložnost za tisoče obiskovalcev. Odlični domači in tuji zgledi bi nas morali voditi k odločitvi, da domačini, občine in obiskovalci oživimo sodelovanje, ki je v stoletjih zaznamovalo gorske skupnosti. Izjemna narava, bogata kulturna dediščina in odgovornost za prihodnje rodove so sopotniki trajnostnega razvoja, ki blaži izjemne naravne dogodke in premošča gospodarske težave.

Leta 2005 je CIPRA Slovenija, Društvo za varstvo Alp izdalo zgibanko v 5.000 izvodih Po doživetje brez avtomobila. Zgibanka je bila del projekta Promocija zapiranja alpske doline Kamniška Bistrica za promet.

Zgibanka Kamniška Bistrica (PDF 659 KB)

  • Share/Bookmark

OKUS VELIKOPLANINSKEGA JOŠTA

Ponedeljek, Junij 4th, 2018


AS Galerija. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še ta teden (do 8. junija 2018) je v ljubljanski AS Galeriji (na Dunajski cesti 63) na ogled fotografska razstava Pastirji – življenje, ki izginja avtorja, fotoreporterja Jošta Franka iz Mengša.


Avtor razstave Jošt Franko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franko (letnik 1993), diplomirani novinar in magister sociologije, je leta 2010 na natečaju Slovenia Press Photo zmagal z najboljšo fotografsko zgodbo iz serije Vdova. Po besedah kustosinje razstave Petre Bizilj Silva »se pri svojem delu osredotoča na dolgoročne projekte, pri katerih skozi fotografijo raziskuje domačo in tujo socialno problematiko. Dotika se tem, ki so v svetu pogosto spregledane, saj verjame, da preslišani glasovi pogosto predstavljajo večje in pomembnejše zgodbe.«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trinajst razstavljenih črno belih fotografij velikega formata je (domala nepredstavljiv) izbor izmed posnetih skoraj 6.000 fotografij na več kot 160 filmih. V katalogu k razstavi beremo besede kustosinje razstave: » Na moje vprašanje, zakaj se je odločil za fotografiranje pastirjev, mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da je šlo na začetku bolj ali manj za umetniško izražanje, a je med ustvarjanjem dojel, da gre za nekaj več. Zgodbe pastirjev in izginjajoče naselbine imajo širšo noto. Govorijo o svetu, ki na neki način vidno izginja in se predaja modernizirajočemu svetu. Gre za vizualni popis izginjajoče kulture in beleženje nečesa, kar bo tekom njegove generacije izginilo. Njihovo življenje je zdaj bolj ali manj odvisno od korporacij in velikih mednarodnih podjetij, ki se ukvarjajo s hrano. Preživetje teh ljudi ni več vprašanje ohranjanja dediščine, ampak gre za njihovo golo preživetje. Čeprav je tematika večinoma socialna, Franko v svojih fotografijah stremi k umetniškemu izrazu. To ne pomeni, da teži k popolnosti in lepoti, ampak mu je pomembnejše, da prikaže idejo na način, kot ga želi.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Franko je sicer serijo predstavil (objavljenih je bilo sedem dvostranskih fotografij) že v reviji National Geographic Slovenija (maj 2013) v reportaži Na planini ob besedilu Ane Duša. Urednica revije dr. Marija Javornik je takratno objavo pospremila s Frankovo vizijo »dokumentirati svet in ga s tem razkrivati, odkrivati in razumeti.«


National Geographic Slovenija (maj 2013). (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Serija, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013, in ob kateri »je Franko tako rekoč odrasel« (NGY 2013) nima običajne izostrene ostrine, pastirji (ena od posebnosti je, da tudi pastirice govorijo na moškega) se z objekti svojega napornega dela pojavljajo zabrisani, stopajoč iz megle, jutranje ali večerne zarje, sicer izjemna visokogorska pokrajina – jasni, ločljivi svetlobi navkljub – stopa v ozadje in ustvarja kuliso temačnosti, celo grozljivega vzdušja. Obrazi pastirjev ne odsevajo življenjskih izkušenj, modrosti, veselja, zadovoljstva po opravljenem delu, temveč puščajo popolnoma odprto možnost naslednjega prizora, ki bi izrisal dokončno občutje: zaskrbljenost, ravnodušnost, pričakovanje smrti? Tudi obrazi mladcev ne izžarevajo razigranosti ali na primer delovne vneme.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Gibanje, kjer se krave oddaljujejo od človeške bližine, skrbi, napoveduje apokalipso. Žareče jutranje meglice sprožajo dokončno razgaljenost tipičnega, celo dolgočasnega in v usodo vdanega vsakdanjika. Od jutranjega odgona, prek rutiniranega obedovanja, zamolklega plesa ob harmoniki do moreče nočne spokojnosti, ki ji košček upanja prižiga zgolj ena, čuječa luč v oknu številnih pastirskih bajt.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Velika planina je priljubljen fotografski motiv, tako med profesionalnimi fotoreporterji, kot med množico instagram anonimnežev. Videli smo že marsikaj, od hipne, potrošne, trenutkarske fotografije, speglanih oglaševalskih podob, zgodovinsko utemeljene pričevalske dokumentarne fotografije in do visoke, izrazito avtorske umetniške pripovedi. Standarde slednje je nedvomno postavil France Stele (Grintovci, Nalivi svetlobe, serija črnobelih razglednic).

Kam se bo uvrstila serija Pastirji Jošta Franka bo pokazal čas. Zdi se, da je socialno in globalizirano sporočilo pretirano in da je danes in jutri na Veliki planini najti veliko več od »golega preživetja«, kot ga je videl avtor v treh letih mladostniškega odkrivanja in razumevanja.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V galerijskih prostorih sem bil (spet) popolnoma sam (dopoldan, med tednom), zatopljen v velikoplaninsko dogajanje, v ozadju pa so namesto kravjih zvoncev zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami.

In kot sem že napisal, se vedno znova potrjuje, »da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči.« Hotel sem videti obrazne poteze, prehode barvnih odtenkov pestre sivine, motriti slow motion gibanja, pa ni šlo …

  • Share/Bookmark

DIREKTNO O ŠLANK GORAH

Torek, Maj 8th, 2018

Silvo Karo:
Alpinist

Črni Kal 2018: Silvo Karo s. p., ISBN 978-961-288-156-6, cena: 25 €

Knjigo s posvetilom sem dobil kot darilo avtorja.

***

V dneh po izidu dolgo pričakovane avtobiografije je bilo v – razmeroma številnih in raznolikih – medijih o knjigi veliko povedanega, zapisanega. Silvo je dal bolj ali manj izčrpne ter (odvisno od vprašanj) zanimive intervjuje, v katerih je predstavil njeno vsebino, odgovoril na dodatne poizvedbe in napovedal izid še druge knjige (čez sedem let …). Zanimanje za knjigo ne preseneča, saj je Silvo eden najboljših alpinistov na svetu, ki je s svojimi vzponi (jasno, s soplezalci), sooblikoval – danes to že vemo! – zgodovino svetovnega alpinizma.

Silvo je nedvomno eden najboljših alpinistov na svetu, ki je – hvala bogu – še živ. Zato je tudi Pričevalec.

***
»Takrat so nam nekateri očitali, da itak nismo alpinisti, ker da samo dirkamo gor in dol po stenah ter gledamo na uro in da so pravi alpinisti tisti, ki prvi dan pridejo do izhodišča, naslednji dan plezajo, tretji dan pa ležijo pred kočo in zapisujejo občutke prejšnjega dne. Mi smo nadvse resno jemali alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj smo hoteli najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči, in če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.« (Alpinist, stran 142)


Cerro Torre. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smo pa vedno polno uživali gore in tudi opazovali, kako veter ziblje gorsko cvetje, se od gamsov in kozorogov učili iskati prehode, bili veseli sončnih vzhodov bolj kot zahodov, predvsem pa pri tem početju nismo bili glasni, tiho in hitro smo se pomikali, le tu pa tam je zapel kak klin ob prvenstvenih smereh.« (Alpinist, stran 142)

***

Silva sem prvič videl v živo po njegovi uspešni alpinistični odpravi v Kolorado (ZDA) leta 1982. Tedanja mentorica planinskega krožka Jasna Gnidovec ga je povabila, da je članom planinskega krožka predaval z diapozitivi v projekcijski dvorani OŠ Venclja Perka. Začaral nas je z diasi (pripoved mu takrat še ni šla gladko od ust, se je pa kasneje retorično lepo naredil, celo večjezično), ki so prikazovali čudežno Ameriko. V spominu mi je ostala zlasti podoba Hudičevega stolpa v Wyomingu, tega črnega okamnelega vulkana, ki me je spominjal na obris hladilnega stolpa termoelektrarne. Bogatenje plezalske izkušnje, s pogumnimi in tveganimi dejanji, se je začelo na polno.


Nalepka, s prodajo katere so zbirali sredstva za odpravo. (arhiv Borut Peršolja)

»Človek se v takih resnih trenutkih spremeni, vsaj jaz tako delujem, resnost situacije mi je vedno dobro dela, dobim dodatno energijo, tisto nagonsko po preživetju, ki se vedno skriva v človeku nekje v rezervi, treba jo je samo večkrat zbezati na dan, da ne zakrni, to pa lahko delaš samo tako, da prideš v take situacije.« (Alpinist, stran 220)

S Silvom in Johanom sem se prvič zares družil leta 1984, ko sem se dvanajstleten udeležil odprave/izmenjave mladinskega odseka Planinskega društva Domžale v Tübingen (Nemčija) in pogorje Rätikon (na meji med Avstrijo in Švico). Domov sem – po moji prvi poti na skrivnostni Zahod – prišel docela spremenjen. Spremembe so bile najmanj všeč moji mami, ki je to nekoč ob snidenju v smehu povedala tudi Johanu in Silvu. Iz mojih ust so namreč neprestano letele besede ful, mačefur, perje in mucki.

Silvo dogajanje opiše takole: »To so bili časi, ko je s prostim plezanjem iz Amerike prišla tudi beseda full, hitro se je prijela.« In to nazorno ponazori z opisom: »Cesta od Planice gor je bila ful razrita. Naslednji dan sva ful zgodaj vstala in zaterala pod Travnik, vstopiva in kmalu sva v oni ful dolgi prečki v kamin, v katerem je bila pa ful jeba, ker je po njem ful curila voda.« (Alpinist, stran 74)


Silvo in Johan na sprejemu pri vodstvu Občine Domžale leta 1986. (arhiv PD Domžale)

Zvest svojemu iskrenemu pogledu, Silvo razstre čas in prostor odraščanja, kjer gora – razen na obzorju, ob vsakodnevni vožnji s kolesom v šolo, ni bilo. Vrednota, ki je poganjala življenje, je bilo delo, delo in delo. Spraševanje o smislu gora, o tem, kako gora spremeni človeka, Silvo izpoveduje z dejanji v gorah. Večinoma brez besed in preračunljivosti, ki jo ponavadi prinese zazrtost v lastne dosežke.

»Ko smo šli prvič v steno, smo rili kot buldožerji, ki na novo odpirajo zemeljsko skorjo.« (Alpinist, stran 101)


Razglednica društvene odprave na Cerro Torre (3128 m) leta 1985 (poštni žig 12. 12. 1985). (arhiv Borut Peršolja)

Silvo je – po mojem vedenju – eden redkih vrhunskih alpinistov, ki je aktivno živel funkcionarsko življenje v planinskem društvu. Več kot dvajset let je bil član upravnega odbora PD Domžale. Res je, da je v prvi vrsti v njem branil svoje, ozke interese, res pa je tudi, da je znal širiti društveno delovanje in je znal na stvari gledati tudi širše.

»Precej več glasov je k nam v Steno prihajalo od spodaj od skupin sindikalnih kozlov s klobuki, rdečih lic, s frajtonaricami, ki so jim iz žepov nahrbtnikov štrlele steklenice zdravil za gorsko korajžo, ti so vriskaje rajžali čez Prag k drugi postaji, Kredarici. To so bila osemdeseta, ko so tovarne množično organizirale sindikalne izlete največkrat na Triglav, saj so lahko tam počeli vse brez greha, ker nad 2000 metri pravijo, da ga ni. Tako so te v spodnjem delu Stene dosegli veseljaki iz Vrat, v zgornjem pa s Kredarice, kjer je bilo vedno polno zabav, ja, res, takrat smo srečevali na gorskih poteh veliko precej pijanih ljudi in planinske koče so si mele roke, saj je alkohol prinašal društvom največje dobičke.« (Alpinist, stran 142)


Razglednica Jugoslovanske himalajske odprave na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. (arhiv Borut Peršolja)

Knjiga je osebno izpovedna, spominska, a hkrati obudi spomin na mojstre alpinizma, ki jih ni več (in ki o sebi tudi niso veliko povedali). Zato si želim izpod Silvovega peresa še več izvedeti o njegovih soplezalcih, še zlasti pa o Johanu in Frančku. Njuna življenjska portreta sta nedvomno zanimiva in še čakata podrobnejše (podobne?) obdelave. Zanimalo bi me dogajanje ob pismu vrhunskih alpinistov ob aferi Česen, Johanovo sodelovanje v volilni kampanji za parlamentarne volitve, pa sodelovanje pri različnih oblikah urbanega plezanja (na stolpnice, 45 metrov visok obelisk na Gospodarskem razstavišču …), v akciji Podarim dobim ter pri pripravi kolekcije oblačil Cerro Torre v domažalskem tekstilnem Univerzalu … Posebno zanimivo poglavje bi bilo tudi osvetlitev Silvove zaposlitve v Slovenski vojski.

»Skratka, ko vidiš, na kakšni ravni si, se odločiš, in odločitev je dostikrat najtežja, saj te vedno grize tisto, da bi vzel še kaj za vsak slučaj, in ko začneš razmišljati v tej smeri, imaš tistega takoj za eno transportno vrečo. Alex Honnold verjetno nikoli ne nosi s seboj za vsak slučaj kompleta prve pomoči.« (Alpinist, stran 219)


Chalten. (Fotografija: Borut Peršolja)


Patagonija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Silvovih stopinjah. (Fotografija: Borut Peršolja)

V navidez skromnem centru za obiskovalce Nacionalnega parka Los Glaciares (Patagonija, Argentina), ki stoji na začetku El Chalténa, so s fotografijami, skicami in opisi predstavljene smeri in vzponi na znamenite vrhove. Med njimi smo z lahkoto našli tudi dosežke slovenskih alpinistov. Že ko so nas povprašali, od kje smo in ko smo povedali, da smo iz Slovenije, so nas takoj vprašali, če poznamo Silva. Naš odgovor jih je navdušil in običajna prijaznost je hipoma prešla v fazo iskrene gostoljubnosti.


Slovenska imena, slovenske otipljive sledi. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Zgodba se je ponovila, ko smo z otrokoma prišli do ledenika Perito Moreno. Parkovna pravila ne dovoljujejo, da bi se lahko na poldnevni ledeniški treking odpravili tudi otroci mlajši od 12 let. Posredoval je Peter Skvarča in že ob prihodu na avtobusno postajo, so vsi vedeli za nas. »A, vi ste prijatelji Pedra in Silva«, so nas pozdravljali tudi parkovni nadzorniki in agencijski vodiči. Vrata na ledenik – in temu primerna razburljiva doživetja – so se nam, prepovedi navkljub, na stežaj odprla. Spoznanje, da so Silvovi uspehi v mrzli, viharni tujini res opaženi in spoštovani je bilo doma izjemno boleče: ko sem se za uresničevanje njegovih načrtov trudil dobiti kakšnega sponzorja ali donatorja, ime Silva Kara ni pomenilo veliko. In vsak podarjeni tolar in evro je zato Silvo priboril in odslužil popolnoma sam. Društvo je večinoma skrbelo le za žigosanje vlog in parkiranje denarja na društvenem računu.

»Nikoli nisem kaj dosti prebiral knjig, ki so opisovale območja, kamor sem odhajal plezat. Ljudje različno čutimo, doživljamo, opisujemo in ni nujno, da bodo moji občutki enaki, saj tudi mraz in toploto zaznavamo različno, in če imaš na dlani že vse informacije, je potem doživetje manjše, saj le slediš že znanemu. (Alpinist, stran 73)


Zazrtost v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Epizodo o predlaganju in podelitvi državnega odlikovanja Silvo opisuje v knjigi. Moj razmislek pri vložitvi predloga je šel v smeri, da je treba vrhunskim alpinistom zagotoviti – vsaj na stara leta –socialno varnost (roko na srce, za to bi morala skrbeti PZS …), na primer v obliki izjemne pokojnine. Pregled pravnih možnosti in uspešnih dodelitev je pokazal, da je – kakor v znanem vicu – vsekakor treba za to loterijo kupiti srečko. Eden od obveznih pogojev za dodelitev izjemne pokojnine je bil prejem državnega odlikovanja. S to argumentacijo se je nazadnje strinjal tudi Franček Knez in civilna iniciativa je šla v akcijo. Po vložitvi predloga je imela veliko prstov vmes še nekdanja domžalska županja in takratna poslanka Državnega zbora Cveta Zalokar, ki je po svojih poteh in z vplivom, skušala pripeljati zadevo do uspešnega izida. Na koncu se je podelitev tudi zgodila. (Žal pa je ostal trpek okus pri dejanski izpolnitvi socialne varnosti za Frančka Kneza. Sredi postopka pridobitve izjemne pokojnine je Franček lani jeseni nesrečno umrl.)

»Z leti sem spoznal, da človek poleg vlaganja v trening za fizično pripravljenost in z leti nabiranja izkušenj neprestano ostri tudi občutek, ki ti narekuje tempo in ga je dobro poslušati. Sam dobro vem: če bi se odločil, da grem dol, bi to tudi storil.«
(Alpinist, stran 116)

Silvo je Domžale zapustil pred desetimi leti. Vezi z nekoč matičnim alpinističnim odsekom je v formalnem smislu izgubil že prej, jasno, ostale pa so številne osebne vezi. Nove generacije ga niso upoštevale tako, kot je mislil, da bi ga morale, vse bolj pa se je uresničevalo tudi spoznanje, da doma nihče niti približno ni cenjen tako, kot drugje (Silvo je bil vsa leta zaželen gost, žirant, predavatelj širom po svetu). Koliko sem k temu pripomogel tudi sam, kot tedanji predsednik Planinskega društva Domžale, ne znam objektivno oceniti.

***

Naslov Silvove knjige me sploh ni presenetil. Alpinist? Alpinist! Pravzaprav bi me presenetil kakršen koli drug naslov (in verjamem, da bo kdo od tistih, ki še razmišljajo o svoji zapisani alpinistični zgodbi, sedaj jezen, ker jim je Silvo speljal odličen naslov).

»Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje … Meni so bolj všeč šlank gore …« (Alpinist, stran 73)


Fitz Roy. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še na mnoga leta! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je verodostojen dokument minulega časa in delovanja udarne naveze treh mušketirjev. Zato jo je treba prebrati in tudi imeti v domači knjižnici. Mogoče drži, da bralec kasneje ne bo več segal po njej, a po prebranem je kristalno jasno: v tem prehitrem svetu, polnem takšnih in drugačnih zgodb, je Silvova knjižna izpoved neizprosna, neposredna in zato zapisana v jeziku doživetega. Čeprav bi lahko – v Silvovem direktnem slogu – rekel, da je Silvo izjemen egoist (pardon, alpinist), bom zapisal besedo, ki ga opiše precej bolje: osredotočenost. In popolnoma jasno je, da brez tega Silvo ne bi bil to, kar je.

Hvala, Silvo!

  • Share/Bookmark

BABJEPOLSKO KOLO SREČE

Nedelja, Maj 6th, 2018

Alenka Veber:
Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Babje Polje 2018: Zavod Rihtarjeva domačija, 232 strani, ISBN: 978-961-93590-2-0, cena: 17,50 €

Knjigo sem kupil pri avtorici.

Alenkina odlična knjiga vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od 1. marca 2015 do 28. februarja 2018 v oddaji Duhovna misel: Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma na Prvem programu Radia Slovenija.

***

Naj kar takoj povem, da gre za izjemno lepo oblikovano in dovršeno knjigo (oblikovalka Pavla Bonča). Taka bi morala biti vsaka knjiga. Kolo sreče z vsakim listom, tipično stranjo, izbrano barvo, povedno fotografijo, izžareva Alenko in njeno strast do knjig. V črtici Stopi pod nebo. Alenka zapiše: »Ne želim biti človek množice. Nočem misliti tako, kakor mislijo vsi, in početi, kar vsi počnejo. Človek sem, s svojim lastnim obrazom in lastnim razumom. Hočem postati jaz sama. Imam nekaj, kar lahko dam. Imam nekaj, kar lahko povem.«

S to knjigo je Alenka Veber povedala veliko o sebi in svetu, ki ga živimo. Ne pa še vsega. Črtice so živ, mestoma pretresljiv, a tudi navdihujoč odsev Alenkinega življenjskega loka, in čeprav so vse, od prve do zadnje lepo berljive, izkušenjske, pa izstopa vrhunska črtica z naslovom Tako boš našel sebe. (štiriinpetdeseta po vrsti). Naj z iztrganim odlomkom spregovori kar Alenka sama: »Bojim se tiste mučne notranje praznine in nemira, ki se naselita v moje telo in misli. Zato moram kdaj pa kdaj stopiti pod nebo, da spet najdem sebe. Da začnem znova živeti in se čuditi.«

Ne vem, ali je to del premišljenega načrta izkušene urednice, tokrat avtorice, a približna polovica črtic govori o ljudeh in druga polovica o naravi. »V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljave med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepote, ki jih je raztrosil ondod.« V črtici Gore. Alenka opiše tudi svojo nesrečo na Bavškem Grintovcu.

In čeprav je Alenka odlična reportažna in portretna fotografinja (tako sem jo tudi prvič srečal, na straneh Ognjišča) je dala besedi/vsebini prednost pred fotografijo/podobo. Upor vsakdanjemu žurnalizmu razbije naslovna fotografija legendarnega vrhunskega fotografa Joca Žnidaršiča, na kateri je Alenka v otroštvu. Fotka, ki bi z lahkoto krasila naslovnico National Geografphica.

***

Neobičajni Karel Gržan v uvodu Alenkine knjige zapiše, da gre »razvoj ženske v smeri dekle → žena →baba – baba v najžlahtnejšem pomenu besede. Izraz baba je bil eden najbolj vzvišenih. Ta prava baba je bila celo pred modrecem – je usmerjevalka modrosti. Baba je v življenju (pre)izkušena ženska, obdarjena s srčnostjo in intuicijo, ki zna speljevati moško bojevitost, pa tudi modrost v konstruktivnost za dom tako v ožjem kot v širšem – družbenem pomenu.« Omeni tudi, da Babno Polje že z imenom navaja na prebujene ženske. Ni dvoma, da je Alenka ena izmed njih.

V peti črtici s pomenljivim naslovom Pokopljite me v škornjih Alenka zapiše: »Verjetno (Alenkina zgodba, opomba BP) nikoli ne bo zašla med knjižne platnice, niti ne bom z njo nagovorila milijon ljudi. Pa čeprav se mi zdi, da bi si to zaslužila.«

Z izdano knjigo je Alenka prebila ta urok. Zdaj je na nas, bralcih in bralkah, da jo ponesemo med ljudi. Miljonom in več naproti.

  • Share/Bookmark

KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE

Četrtek, December 14th, 2017

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark