recenzija « Razgledi

Arhiv za ‘ recenzija’ Kategorija

POTO PIS NI PRIRO (D) NIK

Nedelja, Avgust 7th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

John Muir, prevod Anja Radaljac:
Dolg sprehod do zaliva

Ljubljana 2022: Založba UMco, 222 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-7136-28-9, cena: 24 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Zakaj slovenska identiteta ni povezana, ni zrasla iz hoje?

Je ta univerzalna, zdaj že preprosta in še vedno prvinska dejavnost človeka, premalo bojevita in hkrati premalo glamurozna, da bi jo lahko v različnih zgodovinskih obdobjih nacionalne elite izrabile za lastni prestiž in zgodovinsko izluščenje slavilnih mejnikov?

Hoja od nekdaj pomeni gibanje in premikanje v pokrajini. Hoja je doživljanje, srečevanje, izmenjavanje »blaga, storitev in kapitala«.

Hoja je življenje: (ne)koč, sedaj in (da)koč.

Zhoja. Hoja z zgodbo.

***

Muirovo knjigo sem prvič držal v rokah leta 2014 v centru za obiskovalce v Nacionalnem parku Yosemiti. Pravzaprav sem »držal« v rokah in v pogledu številna njegova dela, ki so bila v izobilju na voljo med bolj ali manj posrečenimi spominki na policah. Zelo omejena kilaža čezoceanske prtljage je onemogočala literarni izvoz. Snidenje s knjigo v odličnem slovenskem prevodu je bilo zato prisrčno in skorajda sorodstveno.

Knjigi bi naredil krivico, če ne bi bralca in bralko kar takoj napotil, da naj še pred branjem Muirovega dnevniškega besedila (in dodatka) prebere spremno besedo prevajalke Anje Radaljac z naslovom Razmerje z divjino. V njej je namreč zapisano in povedano vse, kar bi sicer morala vsebovati poštena recenzija knjige. Vsekakor gre prevajalki, ki je z besedilom dolgo zasoplo dihala na tem kao sprehodu, v resnici pa je šlo za garaško delo, ob katerem je bilo treba loviti tempo hodca, ga občasno celo prehitevati in opazovati z razdalje, pravica in dolžnost, da sama pove, kaj vse je brala. Odkrivala. Se spraševala. In uživala.

***

»Tukajšnji kmetje so visoki, čokati, nasmejani možje, ki imajo radi puške in konje. Užival sem v prijateljskih pogovorih z njimi.« (28)

»Povedal mi je, da ni bil nikoli pri Mamutski jami, češ da nima smisla hoditi petnajst kilometrov, da bi jo videl, ker ni nič drugega kot luknja v tleh in ugotovil sem, da pri tem v svojem mišljenju ni bil nikakršna izjema. Bil je eden od sposobnih, praktični ljudi – prepameten, da bi dragoceni čas izgubljal s travami, jamami, fosili ali sploh čemerkoli, česar ni mogel pojesti.« (31)

»Če primerjamo bogastvo rastlinskega rastja v različnih državah z zagozdo za vrata, bi lahko rekli, da je njen debelejši konec v gozdovih Kentuckyja, drugi pa med lišaji in mahovi severa.« (35)

»A bilo je nekaj čistin, na katerih se je odprl veličasten pogled na prečudovito gozdno pot Kentuckyja, ki se je raztegovala čez hrib in dolino ter so jo dlani narave obiskovale tako, da se je prilegala vsakemu pobočju ali krivini. To je bil eden izmed najbolj čudovitih in popolnih prizorov, kar sem jih kdaj uzrl.« (36)

»Plezalke, ki rasejo ob cestah, doletijo številni mučni udarci, ker preprosto dajejo vtis, da jih občutijo. Enako se ravna tudi z občutljivimi ljudmi.« (38)

»Nato se je čez mizo zastrmel vame in me vprašal: »Mladi mož, kaj pa delate v teh krajih?« odgovoril sem, da si ogledujem rastline. »Rastline? Kakšne rastline?« Odgovoril sem: »Oh, vse mogoče: trave, plevel, cvetlice, drevesa, mahove, praproti – skorajda vse, kar raste, je zame zanimivo.« (41)

***

Tisoč šeststo kilometrov dolgo pot do Mehiškega zaliva zaznamujejo …

»… globoko refleksivna mesta in/ali kritično ukvarjanje z vprašanji narave, (v odnosu do) civilizacije, religije, odnosa ljudi do živali, študijami človekovega značaja itd. … njegovi opisi narave so sproščeni in navdahnjeni, narava se zdi v teh zapisih samozadostna, celovita, v njej ni nikakršnega konflikta – Muir vidi naravo in vsa bitja – rastlinska in živalska –, kot božje stvarstvo, ki ne bi bilo popolno, če bi v njem umanjkal le en drobec; narava se kaže kot prostor miru in lepote, Muir pa pogosto opozarja na zmotne predstave, ki jih ljudje gojijo do naravnih pojavov.« (218–219)

»Dolgo sem si želel obiskati porečje Orinoka, še zlasti pa porečje Amazonke. Moj načrt je bil, da se izkrcam kjer koli na severni strani celine, nato pa napredujem južno skozi divjino okoli izvira Orinoka, dokler ne dosežem Amazonke in na splavu ali v enojcu odplujem po vsej dolžini velike reke vse do njenega ustja.« (155)

… res da v osnovi linearni dnevniški zapisi, a v resnici je besedilo polno, večplastno, skrivnostno, kot zna tudi sicer biti vsebina nahrbtnika. Seveda ga je treba brati tako literarno (z vidika obrti delanja radoživih opisov S poti) kot naravovarstveno (z vidika odnosov v pokrajini in razumevanja součinkovanja). Oba vidika sta lepo in kakovostno preživela čas (in znamenitega avtorja) in sta po več kot sto letih še vedno več kot razumljiva, aktualna, izzivalna in celo (!) vredna posnemanja …

***

»Pri mizi so me posedli na stol brez sedala in ker je bilo moje telo tako razbolelo in težko, sem tonil globje in globje, kolena sem si pritiskal ob prsi, moja usta pa so se znašla skorajda na isti ravni kot krožnik. Toda divja lakota se ne meni za take reči in moja čudno stisnjena drža je le toliko omejevala moj užitek ob jedi, da se moj veliki apetit ni preveč razmahnil.« (46)

»Potoval sem s tremi revnimi, a prešernimi gorniki – starko, mladenko in mladeničem –, ki so sedeli, se zibali in ležali v majavem vozu, za katerega se je zdelo, da se le še po čudežu drži skupaj in sta ga vlekli zelo velika in zelo majhna mula.« (57)

»Nežno valovanje živih voda, ptičje petje, srečna samozavest cvetja in mirna, nedotaknjena veličina hrastov označujejo ta prostor grobov kot enega izmed božjih najljubših prebivališč življenja in svetlobe.« (78–79)

»Gibanje palm, njihove kretnje niso najbolj elegantne. Zdi se, da so najlepše, ko so povsem negibne v opoldanskem miru in močni svetlobi, v večernem vetru pa šelestijo in se zibajo. Videl sem že trave, ki plapolajo z mnogo več dostojanstva.« (113)

»Če gre katoliški lovec v božje gozdove in ubija njegove skrbno varovane živali ali v divjini živeče Indijance, je vse v redu; ampak naj gre kakšen drzen primerek teh pravih, vnaprej določenih žrtev v hiše in na polja in ubije najbolj ničvrednega morilca »vertikalnih« božjih bitij – oh! To je pa strašansko nesprejemljivo, in če gre za Indijanca, naravnost grozen umor!« (118)

»Nadalje so po nadrobnem preučevanju duhovščine vse neužitne, necivilizirane živali in rastline, ki imajo trne, klavrna zla, ki jih je treba očistiti ali kar požgati z zemlje. Toda bolj kot kar koli drugega je človeštvo tisto, ki bi potrebovalo izžiganje, ker je v veliki večini izprijeno …« (133)

»Bil sem navdušen, osupel in zmeden; opazoval sem svojo okolico s čudenjem, ki je bilo tako popolno in vse prežemajoče, kot bi padel na drugo zvezdo.« (160)

»A čeprav smo kopenske živali, nam je tudi celina skorajda enako neznana kot morje, kajti zamegljeni pogledi na ocean, ki jih večinoma ponuja komercialni vidik, so relativno neuporabni.« (164)

»Lačen je bil in stal je tamkaj opazujoč divjega zajca, ki je vzravnan stal na vhodu svojega brloga ter strmel svojemu krilatemu sosmrtniku naravnost v obraz. Razdalja med njima je bila približno deset metrov.« (178)

***

Knjigo sklene novela Stickeen: pustolovščina s psom in ledenikom. Besedilo velja za prelomno, saj ne vede poseže po vedenju, ki ga danes poznamo kot Leopoldova pokrajinska etika. Ta »razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.« (Leopold 2010, 75) Pokrajinska etika spremeni vlogo Homo sapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. (Pokrajinska) etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja.

»Kakšna škoda, da je narava ustvarila toliko drobnih ust, ki imajo enak okus kot mi!« (180)

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, zhoja | Brez komentarjev »

KNJIŽNA DOBRODELNOST ALI OD POTKE DO POTI

Torek, Avgust 2nd, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Nejc Zaplotnik:
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika

Planinsko društvo Kranj 2022: 132 strani, ISBN: 978-961-95686-0-6, cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil.

(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Novica, da bo izšel doslej neobjavljeni dnevnik Nejca Zaplotnika, je vzbudila pozornost. Meni, drugim, Zaplotnikovim alpinističnim sodobnikom, literarnim primerjalnežem. Vendar je že izkušnja nakupa knjige nakazovala, da so lahko presenečenja ne samo dobra …

Knjiga opisuje njegov gimnazijski čas od 1. 2. 1969 do 8. 9. 1971 (= 949 dni). Zvezek A4-formata, ki je bil doslej spravljen pri njegovi družini, nam ne pove veliko več od tistega, kar že vemo o življenju in alpinističnem udejstvovanju Nejca Zaplotnika (zlasti skozi njegovo knjigo Pot, ki je prvič izšla leta 1981 v Ljubljani pri Cankarjevi založbi). Mladostniška zagnanost, brezskrbnost, lahkomiselnost, jebivetrstvo do vsega, razen do starševske in cerkvene avtoritete, je pošten jedrnat opis prebranega.

Dnevniški zapisi odslikavajo razpoloženje, ki je preminulega avtorja in alpinista, himalajca prevevalo, ko se je pred pol stoletja (!) podal na pot raziskovanja sebe in gora. Nič manj (lahko pa bi zapisal tudi več) pa ti zapiski ne razkrivajo značaja in širine Zaplotnikove osebnosti. Nikoli ni bil in bi tudi ne mogel biti kakšen ozkogledi alpinist, še manj pa sebični človek. Že pri rosnih šestnajstih je bil zaradi svojega gorečega zanimanja za življenje okrog sebe drugačen …

Ne prvič se sprašujem: kdo je legenda? Kako naj se izrazim ob njem, njej? Rabijo njegova, njena dejanja – podobno kot nam služi legenda na zemljevidu – ključ za razumevanje? Se lahko odnos do legendarnosti, izjemnosti spremeni, če sta čas in razvoj prinesla drugačnost?

***

Storžič, Jezersko (in gore nad njim), Kamniška Bistrica (in gore nad njo), Vrata (in gore nad njimi), Tamar (in gore nad njim), Paklenica (in gore nad njo) so prizorišča mladostne neučakanosti.

Zaobljube (»Vem pa tudi, da se bom, ko ozdravim, mnogo bolj pobožno približeval tem svetiščem moje sreče in moje ljubezni.« (36)), spoznanja (»… težave imam le s šoferjem, homoseksualcem, ki se ga končno odkrižam.« (114), ljubezni (»Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela, kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem.«), hrepenenja (»Če bi moral zapustiti gore, bi umrl.« (87)), vzponi (»To je bil najlepši raztežaj, kar sva jih preplezala.« (46)) in padci (»Še sam ne vem, kdaj sem se znašel pod Tonetom. Raztolčena ustnica, Tone pa ožgan vrat.« (77)) ostajajo spominski dnevniški zapisi, brez odmeva.

Ali je vendarle odmev v Poti (za navedbo strani navajam tretjo izdajo iz leta 1985)?

»Še isto leto sem bil sprejet med alpiniste. … Prvič v življenju sem tudi občutil čar alkoholnih hlapov, ki sem jim potem nekaj let posvečal kar preveč pozornosti.« (Pot, 22)

»Obiskal sem seminar za inštruktorje alpinizma, kjer so me naučili vse umetnosti alpinistične in reševalne tehnike. S tem je bilo moje nevarno samouštvo končano. Na srečo sem ga preživel, odnesel sem celo kožo in veliko mero izkušenj.« (Pot, 23)

»V taki pijani družbi sem spoznal Mojco. Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela, kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem.« (Pot, 32)

»Zopet avtostop, tokrat imam težave z nemškim homoseksualcem. Lep fant, ni kaj reči, škoda le, da nisem njegove sorte. Verjetno je mislil, da smo Jugoslovani poceni, južna roba pač, pa se je uštel. Komaj čakam Mojstrane. Hitro še odbijem povabilo »vsaj za deset minut« in stečem po klancu v vas.« (Pot, 36–37)

»Toda prišla so nova življenja, ki so me privezala na ta svet in za njih ga delam lepega, kolikor se le da. Toda, dragi moji otroci, ali me boste razumeli, če me bo nekoč zlomil in bom pokleknil, vam položil glavo v naročje in jokal, jokal … Ali se takrat ne boste odvrnili od mene? Ali vam bom lahko povedal, da sem majhen, da sem slaboten, da ne verjamem v to, kar sem vas učil? Ali mi takrat ne boste pokazali hrbta, in ko bo prišlo jutro, ali bomo zopet veselo sedli k zajtrku in se smejali? Ali je res na svetu prostor le za ljudi, ki vedo, kam gredo?« (Pot, 53)

»A v vsakdanjosti, v dolini, sem se izgubil. … Gorel sem v čudnem ognju, ne v tistem, ki daje toploto in svetlobo, temveč v uničujočih zubljih podtaknjenega požara. Gasil sem ga z alkoholom, a je bilo kakor da bi prilival bencina.« (Pot, 55)

Dnevniški zapisi se v Poti končajo nekje okrog petdesete strani in popolnoma jasno je, da so avtorju služili kot okostje romaneskne avtobiografije. Dnevniški zapisi so večinoma brez literarnih fines, ki jih je Zaplotnik vpeljal v svoje kasnejše pisanje. Toda tega dejstva ni treba kakor koli opravičevati. Ne le da gre za najzgodnejše pisanje; vtisi in opažanja so bili na hitro zapisani sproti, med življenjskimi epizodami. Očitno je to surovo gradivo nameraval (?) kasneje uporabiti v knjigi Pot. A četudi zapisom, kakršni so, manjka dovršenosti in fines, je v njih najti neposrednost in svežino prvega vtisa.

Avtentičnost in iskrenost pripovedi (Zaplotnik zagotovo sodi med avtorje, kot je na primer norveški Karl Ove Knausgård s knjigo Moj boj – »Boleče odkrito, provokativno, a tudi inteligentno, strastno in življenja polno pisanje!«) sta zato ključ za razumevanje in napotek bralcu, če bi na kakšni polici vendarle želel izstopiti iz dolgočasja smeri. Linearnosti pripovedi navkljub ne bo nič narobe, če uberemo bolj balvanski stil branja in skačemo od zapisa do naslednjega zapisa, ki s svojim naslovom morda vzbudi pozornost. Četudi je vmes dvajset strani neprebranega besedila je bralcu lahko v tolažbo, da zagotovo ni izpustil nič, kar bi vplivalo na celotni ali končni potek dogajanja.

***

»Pričetki mojega alpinizma so bili sila romantični. Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja.« (Pot, 16)

»Imel sem čas za vse: za plezanje, branje, šolo, za delo med počitnicami, tenis in veseljačenja s prijatelji.« (Pot, 23)

»Bil sem svoboden, kakor je svoboden človek v teh letih: ne zaveda se svoje svobode, zanjo se mu ni treba boriti, samo čuti, da živi. Dosegel ni še ničesar velikega, zato nima sovražnikov, pripravljen je sprejemati, zato ima obilo prijateljev. Ne zaveda se še, da smo si ljudje, kadar smo si najbolj blizu, daleč kakor zvezde na nebu, zato ni nikdar sam.« (Pot, 23–24)

»Takoj po maturi sta starša doživela še zadnji šok. Prišel sem domov, prinesel blago in rekel očetu:
»Prosim, če mi narediš obleko do sobote!«
»Zakaj pa ravno do sobote?«
»Poročil se bom.«« (Pot, 49)

»Vedno sem bil odprt kakor knjiga, na voljo vsakomur, ki me je hotel brati, sedaj pa sem se zaprl vase, svoja najgloblja čustva sem moral skrivati celo pred teboj, ki so ti bila posvečena!« (Pot, 56)

»Plezalni del je srečen in zadovoljen, toda nekaj čudnega se kuha v starejši polovici. »Zakaj sta morala še na Kibo, tu vaju pa vsa skupina čaka in ne ve kaj početi? Zakaj se nista takoj iz stene vrnila in bi lahko že odšli v dolino?« … Namesto čestitk čudna vprašaja. Predstavljava si veličastno pojedino pa dobiva le jajca na oko in kurc v čelo … Zato, da bodo turisti lahko postopali po narodnih parkih. Ngoro Ngoroje odpadel zaradi vaju! Razočarana sva, tako obupno razočarana. Vse so požrle hude besede, do dna duše sva prevarana.« (Pot, 68)

»Vse je bilo novo za nas, tudi to je bilo novo, da so se zjutraj dekleta iz campa IV naga pretegovala pred šotori, in tudi to je bilo novo, da ni bilo treba pomivati posode, ker so jo čez noč polizali rakuni in medvedje.« (Pot, 80)

»In nenazadnje moja malenkost, najmlajši v ekipi, po alpinističnih normah celo premlad za tako velik cilj, a doslej mi je šlo dobro na gori. Vse bolj vroče si želim na vrh, živim le še za to. Prišlo je celo tako daleč, da večkrat razmišljam, kako se bo sploh vrnil domov, če vrha ne dosežem.« (Pot, 91)

***

Navdušenje snovalcev projekta izdaje Zaplotnikovega dnevnika je neomajno, kar se kaže v velikem številu pozdravnih in pokroviteljskih prispevkov. Učinkoviteje bi bilo, če bi se iz spoštovanja do kanoničnega avtorja z enako mero strokovnosti zapiskov lotil prekaljen urednik, ki bi ne samo poskrbel za besedilo navznoter, temveč bi ga postavil tudi v dogajanje, ki je sledilo. (Urednikova roka manjka v marsikaterem delu in če sem prav dojel, je nekdo (v Excelu?) na primer celo seštel težavnosti posameznih vzponov za leto 1969 in dobil skupni seštevek 79 (!?).) Neobremenjenemu bralcu sedaj obeh Zaplotnikovih književnih del zato pride na misel, da je tudi pri Poti moral urednik svoje delo opraviti zrelo, trdo in nadvse izjemno, da je knjiga preživela svoj čas in privabila tudi nove generacije bralcev.

Sprotne opombe v knjigi (zelo očitno je, da opombe sledijo logiki opomb v knjigi Pot) so dveh vrst: biografske, ki s stavkom ali dvema pojasnjujejo predvsem soplezalce/soplezalke ter akterje dogajanja v posameznih epizodah, in terminološke (grafično označene z vprašajem), ki pojasnjujejo večinoma alpinistično izrazje. Oboje je prispeval Tone Perčič. Dobrim namenom navkljub: tako kot morena ni iztek plazu, tudi France Avčin ni bil prvi predsednik Planinske zveze Slovenije po drugi svetovni vojni. To je bil Vlasto Kopač, častni predsednik PZS. Tudi pri Marjanu Ručigaju je popolnoma izpuščena polovica njegove delovne dobe, ki jo je preživel v Slovenski vojski. Iztok Belehar je bil še najmanj »predavatelj«, je namreč odličen praktik, motivator, izjemen univerzitetni profesor, demonstrator vseh sort športov, trener in med urami telovadbe soigralec (odbojke, namiznega tenisa, smučanja …) številnim generacijam študentov in študentk Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani …

Fotografsko gradivo je dokumentarno in pričevalno, ilustracije Jožeta Trobca pa zapolnjujejo instagramarsko praznino in do lika Zaplotnika vzpostavljajo žareč (beri= slavilni, mitski) odnos.

Knjiga Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika je dobrodelna donacija in to določa vse njene sporočilne ravni. Celo radobesedni Planinski vestnik o njej ni imel veliko povedati. Medijske objave (vključno z dokumentarnim filmom) se vrtijo o pričevalcih in o potencialu prejemnikov sredstev. Zato je to knjiga, ki jo kupite z namenom humanitarnosti in jo s tem namenom tudi podarite naprej. Vsekakor ni knjiga, brez katere vaša osebna gorniška/alpinistična knjižnica ne bi bila popolna.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

NAHRBTNIKI SO NEVARNI!

Nedelja, Julij 24th, 2022

(Planinski priročnik – Rad imam gore: Vodnik s praktičnimi planinskimi nasveti in napotki; SIOL in PZS)

Planinski priročnik je nastal v sodelovanju Siol.net in Planinske zveze Slovenije. Ideja in vsebinska zasnova je nastala v uredništvu Siol.net. PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) je nato vse skupaj vsebinsko in strokovno dopolnila.

Seveda je prav vsaka pobuda, ki želi prispevati h gorništvu hvalevredna in dobrodošla. A gorništvo, kot izjemna, ustvarjalna in odlična človekova dejavnost si prvi vrsti zasluži kakovost. Poglejmo, kako ta pristoji priročniku, ki pravi – rad imam gore.

Odlično je, da je priročnik brezplačen in dostopen vsem. Žal pa iz priročnika ni jasno, komu je v resnici namenjen – pohodnikom, gornikom, novincem? In za katera gorska območja oz. planinske poti glede na njihovo zahtevnost? (Tudi za visokogorje, zelo zahtevne plezalne poti, kjer hojo zamenja ali dopolni plezanje?) Različne ciljne skupine rabijo različno, ciljno nagovarjanje. Zato je tudi vsebina priročnika – dobrim namenom navkljub – mestoma zmedena.

V priročniku je tudi (pre)malo naravovarstvenih in etičnih vsebin, pa tudi napotkov prve pomoči.

Stran 2
Zanimiva planinska dejstva
> Predstavljena je zgolj planinska infrastruktura (poti in koče), nič pa ni o samih gorah (in na primer o usmerjanju obiska), o naravni in kulturni dediščini, zavarovanih območjih, o znanju za izvajanje gorništva, o varnosti in nesrečah v gorah.

> Obutev moškega lika, ki očitno hodi ujet v rdečem krogu, je za hojo v gore popolnoma neprimerna. Je pa nedvomno primerna za glamuroznost rdeče preproge v obliki markacije.

> In seveda:

»Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Dobra, kakovostna priprava na izlet/turo je izjemno pomembna. Pogosto poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.«

Zato čudi, da nikjer v besedilu ni omenjeno, da markacija letos obeležuje visok jubilej 100-obletnico.

Stran 3
10 napotkov pred odhodom v gore
> Za napovedano vsebino je napačno izbrana grafična predloga (je pa lepo nakazano senčenje osojne/severne strani), ki nas ob branju že pripelje na vrh gore, čeprav gre za eno najpomembnejših faz izvedbe akcije v gorah, ko bi še vedno morali stati v vznožju gore oz. biti celo doma.

> Na vrh gore vodi črtkana rdeča pot. V skladu s kategorizacijo planinskih poti je to oznaka za zahtevne poti, na katerih je na krajšem odseku nujna uporaba rok. Pravilno bi bilo, da bi bila pot označena kot rdeča neprekinjena črta.

> Prikazano zaporedje korakov priprave na izlet/turo je napačno, celo zavajajoče.

1 NAPOLNITE mobilni telefon.
> Gorniško znanje, veščine in izkušnje (v natančno tem vrstnem redu!) torej niso pomembne; pomembneje je imeti poln telefon za delanje sebkov in sprotno objavljanje gluposti na družbenih omrežjih …

5 NAČRTUJTE pot in cilj
Ta vsebina bi morala biti prva in ne šele v petem koraku.

6 V PRIMERU nesreče ravnajte premišljeno …
> Očitno se nesreča zgodi, še predno je napolnjen nahrbtnik … Ta – sicer pomembna vsebina – ne sodi v ta sklop – pred odhodom v gore!

7 NAPOLNITE nahrbtnik z obvezno planinsko opremo. Alkohol v gore ne sodi.
> Obvezna planinska oprema (osebna, tehnična …) ne obstaja. Obstajajo pa različni priporočilni seznami, glede na to, ali gre za izlet, pohod, turo, za samostojno hojo/plezanje ali za gibanje v skupini …

Nahrbtnikarjenje.

10 PRILAGODITE zahtevnost in tempo …
> In smo že na vrhu, sedimo in uživamo v razgledu … Ta – sicer pomembna vsebina – ne sodi v ta sklop – pred odhodom v gore!

Stran 4
Vrstni red korakov »napotkov« je kar naenkrat drugačen kot na prejšnji strani. Do 4. koraka so naslovi izpisani z VELIKIMI TISKANIMI, zatem pa z malimi tiskanimi črkami.

2. OBVESTITE SVOJE BLIŽNJE
»… ga pustite na vidnem mestu v avtomobilu.«
> Javni prevoz ni nikjer niti omenjen. (Seveda: reklamo na koncu priročnika je prispeval Peugeot.)

3. POSKRBITE ZA USTREZNO OPREMO
»V planinskem nahrbtniku …«
> V nahrbtniku …

»… uporabljajte alpinistično čelado …«
> Uporabljajte čelado …

5. Načrtovanje poti
»Poleg dolžine poti preverite zahtevnost terena, kakšne so morebitne nevarnosti na poti, npr. prepadi, padajoče kamenje, snežišča …«
> terena > površja
»prepadi, padajoče kamenje, snežišča …«
> Branje zemljevida je izjemno zahtevna veščina, ki jo pohodniški obiskovalec gora niti približno ne obvlada; prepadi so itak obvezni sestavni del gora in je gledanje, iskanje »posameznega drevesa v gozdu« neumnost. Tveganje je sestavni del gorništva, ki ga obvladujemo z znanjem, izkušnjami in veščinami.

Če želite v koči prenočiti, se prej pozanimajte, ali je koča odprta in prenočišče rezervirajte. > VSE TO JE ŽE ZAPISANO V TOČKI 6.

7. Prilagodite zahtevnost in tempo svojim psihofizičnim sposobnostim
> Zahtevnost česa?
»pri hoji si pomagajte s palicami.«
> Ta ultimativna, vsegliharska zapoved je didaktično neustrezna; o rabi palic je bilo že zelo veliko raziskanega in povedanega; sezonski obiskovalci gora (pa tudi novinci!) naj na prvih izletih/turah palice pustijo doma, saj se morajo noge ponovno povezati z glavo, naučiti gibanja po različnem površju ter hoje navzgor/navzdol; palice niso primerne za otroke, mladostnike in mlade, razen za tiste s prekomerno težo.

»Iskanje poškodovanih zunaj označenih poti je namreč oteženo, s sprožanjem kamenja izven poti pa ne ogrožate le sebe, temveč tudi ostale planince.«
> Ta stavek navidezno zveni logično in kot da ima rep in glavo. V resnici pa je butast in meša kvazi ugotovitve reševalca s tehniko gibanja. Kako ta stavek zveni v primeru alpinista:

»Iskanje poškodovanih zunaj alpinistične smeri je namreč oteženo, s sprožanjem kamenja izven smeri pa ne ogrožate le soplezalca, temveč tudi ostale gamse.«

8. NAPOLNITE nahrbtnik z ustrezno hrano in pijačo
> Naslov je zavajajoč in vzpodbuja pohodniško (=potrošniško) miselnost.

Stran 5
V grafiki manjkajo izraziti rastlinski pasovi, značilni za slovenske gore. Prvič (in zadnjič) se pojavi izraz tura, ki vsebinsko ostaja nepojasnjen, zlasti v odnosu do pojmov izlet in pohod.

PARKIRAJTE NA OZNAČENIH MESTIH
»Avto pustite na parkirišču na izhodišču poti. Ne vozite se po planinskih poteh, tudi če so dovolj široke, saj s tem vznemirjate živali, ogrožate rastline, motite obiskovalce, ki iščejo mir, zareze koles pa lahko povzročijo nastanek erozije.«
> Planinske poti, ki so dovolj velike/široke za vožnjo z avtom so … ceste, oskrbni kolovozi in ne steze! O potni eroziji, ki je omenjena, ne izvemo nič oprijemljivega … Oblaček z besedilom o parkiranju je – kam drugam! – pomaknjen nekam v »neokrnjeno« naravo.

»Marsikdaj se zgodi, da nekdo z nahrbtnikom porine koga v prepad.«
> To je za lase privlečena trditev. Predvsem njen prvi del – marsikdaj (Fran.si: izraža precejšnje število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času). Ker so nahrbtniki očitno nevarni, jih je zato treba NEMUDOMA PREPOVEDATI! (Priročnik z večino vsebino nagovarja predvsem obiskovalce lahkih planinskih poti …)

Stran 6
Planinska abeceda
> Naslov je zavajajoč ali celo napačen, saj vključuje tudi alpinistično in športnoplezalno abecedo (– F, L, Š).

A, B
»… A kot Aljažev stolp, B kot bivak …«
> Beseda »kot« je v vseh geslih odveč.

C
»… nepogrešljiv del opreme pri zimskem obiskovanju gora.«
> Cepin je na marsikateri planinski poti nepogrešljiv tudi v zgodnjem poletju … Res pa je, da se to s podnebnimi spremembami zelo hitro spreminja.

Č
(planinski) čevlji
> Zakaj planinski čevlji, če so gojzarji?

I
Izhodišče
> Kaj pa vhodišče?

Tole je moj geselski članek, pripravljen za Planinski terminološki slovar:

vhodíšče -a s (í)
1. točka, mesto, v katerega kaj prihaja, v katerem se kaj konča: vračati se v vhodišče; vhodišče izleta; kraj je znano vhodišče poti z vrha
2. kar predstavlja konec česa: po razpravi postaviti trditev za vhodišče; dokument bo služil kot vhodiščni za arhiv; vhodišče za izvedbo
3. vhod: iskati si vhodišče v dolino

J
Jalovec
»… je tudi simbol Planinske zveze Slovenije in je upodobljen v logotipu krovne planinske organizacije PZS.«
> Jalovec je že desetletja v grbu PZS, kar natančno pojasnjuje statut PZS: »Grb PZS je silhueta Jalovca, ki jo obkroža moder trak v obliki podkve z napisom Planinska zveza Slovenija. Spodaj je moder trak povezan z belim trakom, na katerem je letnica 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Na vozlišču je bel trak oblikovan s pentljo, v kateri je kratica SPD.«

Logotip (grb ni enako logotip!; na spletni strani PZS je že leta objavljen napačen grb PZS …) je nastal šele pred nekaj leti, zato da se je grbu prepustilo mesto predvsem ob pomembnih svečanostih, ne pa ob vsakodnevni komercialni rabi (in tiskanju na primer na jedilne serviete …).

K
Knafelčeva markacija
> Markacija letos praznuje 100-letnico …

N
projekt Naj planinska koča, skupni projekt Planinske zveze Slovenije in Siol.net.
> BREZ KOMENTARJA …

O
oskrbnik ali oskrbnica planinske koče
»… obratovanje« > delovanje

R
Rekreacija
»… tudi pohodništvo in planinstvo«
> Očitno neznani avtor priznava obstoj dveh različnih (športnih) panog … Zanimivo bi bilo vedeti, v čem se razlikujeta.

T
Triglav
> Kaj pa Veliki Klek (3798 m), Staničeva gora, je to slovenska gora?

U
Užitek.
Gore so njihovim ljubiteljem v velik užitek.
Ž
Želja, žar (želja in žar, hrepenenje za gorami).
> Ta dva pojma planinske abecede sta … prisrčna, a še vedno abotna. Seveda sta to popolnoma legitimna motiva za hojo v hribe (potrjujejo ju tudi številne sociološke in druge raziskave), vendar bi bilo lepo, če bi bili v ospredju drugi, pomembnejši, kakovostnejši, trajnejši motivi.

Stran 7
»VARUJTE naravo,
SPOŠTUJTE gore.«

> Prav bi prišel tudi SOS:
S-poznavam
O-bčudujem
S-poštujem

Priročnik končuje lepa, modna, a še vedno »zahrbtna« ilustracija (= raje bi videl obraze in njihove izraze pričakovanja pred izletom …) z osmimi nahrbtnikarji (pohvalno, da so zastopani fantki in punčke)!

***

»Ko na brdo, ak’ i malo, stoji
više vidi no onaj pod brdom …«
(v nagovoru Vladika Danilo; Gorski vijenac, Petar II. Petrović Njegoš)

»Kdor na goro, čeprav majhno, stopi, vidi več kot ta, ki je pod goro.«
(gorski venec, Njegoš)

Je nostalgija res v breme ali ovira, ne pa v korist?

Še posebej, če se zatakneš v nekem času in si nato do konca svojih dni usmerjen k nečemu, kar se je že zgodilo?

Pa čeprav je to kakovost v gorništvu?

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, pohodništvo, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

ALI LAHKO ZANIKAMO LEPOTO LETALA ALI NEKATERIH NEBOTIČNIKOV?* (70)

Ponedeljek, Julij 11th, 2022

Papež Frančišek (prevod Pavel Peter in Marija Bratina):
Hvaljen, moj gospod – laudato si’: okrožnica o skrbi za skupni dom

Družina 2015: 168 strani, ISBN: 978-961-04-0209-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil v dar.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Včasih se morajo stvari pač postaviti v pravem času v pravi red. Čeprav redno spremljam novosti v slovenski knjižni produkciji (začenši z revijo Bukla ter različnimi recenzijskimi zapisi, radijskimi oddajami, blogi in podkasti … v zadnjih letih pa temu sledim celo službeno …) sem knjigo papeža Frančiška ob njenem izidu gladko spregledal.

Kadar gre za literaturo, ki se ji zlahka doda pridevnik državniška, tudi politična (v žlahtnem pomenu te besede), se mi zazdi, da za spregled nisem kriv samo jaz. Kajti: sporočila državnikov in voditeljev imajo na voljo različne kanale, da pridejo do volivcev, ljudstva, vernikov. Na mestu so torej vprašanja: Zakaj papeževa knjiga ni doživela večjega odmeva?, Zakaj se je ne uporablja tako rekoč vsakodnevno?, Zakaj je ne hvalimo podporniki in se proti njej borijo njeni nasprotniki? (Da, univerzalna demokracija ima to najboljšo plat, da so slišani prav vsi, da, prav vsi glasovi. Tudi božji.)

Pa naj še naprej velja pregovor – čez sedem let vse prav pride!

***

»Vse tvarno vesolje je govorica božje naklonjenosti, njegove neizmerne ljubezni do nas. Prst, voda, gore, vse je znamenje božje nežnosti.« (56)

»Od najlepših panoramskih razgledov do najskromnejših oblik življenja, vse je narava in stalen vir čudenja in spoštovanja. Poleg tega je nenehno razodevanje Boga.« (57)

»Vse je povezano in vsi ljudje smo na čudovitem romanju združeni kot bratje in sestre, povezani v ljubezni, ki jo Bog izkazuje vsem svojim stvarem in nas z nežno ljubeznijo združuje med seboj, z bratom soncem, s sestro luno, s sestro reko in z materjo zemljo.« (63)

»Načelo podrejenosti zasebne lastnine vesoljnemu namenu dobrin in zato splošna pravica do njihove rabe je »zlato pravilo« družbenega vedenja in »osnovno načelo celotnega etično-družbenega reda«. Krščansko izročilo ni nikoli priznalo absolutne ali nedotakljive pravice do zasebne lastnine, poudarjalo pa je družbeno vlogo katerekoli oblike zasebne lastnine.« (64)

»Spomnimo, da je po svetopisemski pripovedi o stvarjenju sveta Bog postavil človeka v pravkar ustvarjeni vrt (prim. 1 Mz 2,15) ne le zato, da bi skrbel za obstoječe (varovati), ampak tudi zato, da bi delal in pridelal plodove (obdelovati). … Človekovi posegi, ki pospešujejo pameten razvoj, so najprimernejši način ukvarjanja s svetom …« (83)

»Zato je potrebna ekonomska ekologija, ki bo sposobna stvarnost presojati širše. Skratka, »varovanje okolja bo moralo postati sestavni del razvojnega procesa in ga ne bomo smeli presojati ločeno«. Hkrati se kaže potreba po večji vlogi humanizma, ki poziva različne vrste znanja, tudi gospodarskega, k oblikovanju celovitejših in bolj povezovalnih vizij.« (95)

»Občudovanja vredni sta ustvarjalnost in velikodušnost ljudi in skupin, ki so zmožni preseči okoljske meje, odstraniti neugodne dejavnike, ki nanje vplivajo iz okolja, in se naučiti polno živeti kljub zmedi in negotovosti.« (99)

»V razpravi pa morajo imeti prednost krajevni prebivalci, ki se sprašujejo, kaj želijo zase in za svoje otroke. Tako tudi ohranjajo v zavesti cilje, ki presegajo neposredne gospodarske koristi. Treba je opustiti misel na »posege« v okolje in dati prostor premišljenim, predebatiranim pogledom vseh zainteresiranih strani. Soudeležba zahteva, da so vsi enako obveščeni o različnih vidikih, tveganjih in možnostih ter da začetne odločitve ne omejijo na projekt, temveč da vanj vključijo tudi stalni nadzor ali trajno sledenje. V znanstvenih in političnih razpravah sta potrebni iskrenost in resnica, ne pa omejevanje na to, kaj bi bilo zakonito in kaj ne.« (120)

»Ko človek občuduje veličino gore, tega ne more ločiti od Boga. Zato dojema, da mora takšno notranje občudovanje, ki ga živi, pripisati Gospodu: »Gorovje je visoko in razsežno, široko in lepo, je očarljivo, cvetoče, vonljivo. To gorovje je zame moj Ljubljeni. Samotne doline so spokojne, prijetne, sveže, senčne, milih potočkov bogate. Raznoličnost njih drevja in sladko ptičje žgolenje sta čutom v veselje in radost. Krepčilo, počitek delijo s svojo samoto in tišino. Te doline so zame moj Ljubi.« (148)

***

Po navadi v recenzijah prebranih knjig komentiram posamezne navedbe, se spotikam ob povedano (žal, tudi ob napake) in hvalim razburljiva razkritja pronicljivega pisca. Tokrat bom – pa ne samo zaradi božje previdnosti – bolj ali manj tiho.

Lahko samo rečem, da sem presenečen, celo zelo pozitivno osupel nad prebranim. Če bi si lahko privoščil sobotno leto, potem bi šel s papeško okrožnico na pot. In to dobesedno in poslovno: hodil bi, v nahrbtniku pa bi nosil obe knjigi in jih bral vzporedno. Sveto pismo bi bral na novo in se potapljal vanj z zrakom, ki ga je nadihal sedanji papež.

Zakaj tega nisem prebral doslej?

Zakaj tega nisem v svetem pismu razumel in videl sam? (Sem pa čutil, to pa že lahko rečem.)

***

Me je pa radijski Blaž, precej slučajno in tako rekoč mimogrede spomnil, da obstaja še ena »poslovenjena« različica besedila. Pripravil (in na svoji spletni strani objavil) ga je Jurij Dobravec (PDF 978 KB) »iz razumevanja vsebine, kakor je ta razvidna iz poglobljene primerjave jezikovnih različic v angleškem, španskem, italijanskem, poljskem, nemškem in hrvaškem jeziku. Čeprav se posamezni izrazi ali prevodne rešitve v posameznih primerih naslanjajo na uradni slovenski prevod Marije in Pavla Bratine (Družina, 2015), je sedanje besedilo v osnovi razlagalno in pripravljeno povsem na novo.«

In tudi Dobravec je v spremnem besedilu zapisal: »Opazno je, da je celotno okrožnico prebralo malo ljudi, saj celovite komentarje ali korenite spremembe morda lahko pričakujemo šele v naslednjih desetletjih. Okrožnica pravzaprav kliče po obsežni razlagi, ki ne bo analitična, ampak sintetična, verjetno pa kar v praksi. To je prihodnost.«

V tem klicu – to je prihodnost – se mu z veseljem in iskreno pridružujem.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

CEWČU TONE PUZNA PWANINO KUKER SOJ VÁRŽET

Torek, Julij 5th, 2022

V sredo, 1. junija 2022, je v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice potekal večer v počastitev spomina na dr. Toneta Cevca (1932–2007). Letos bi ta izjemni raziskovalec, etnolog in poznavalec Alp praznoval 90-letnico. Žal ga že petnajst let ni več med nami. A je dogajanje pokazalo, da je še kako z nami in da njegovo delo – hvala bogu – živi!

Izsek iz vabila na spominsko srečanje.

Življenje in delo dr. Cevca je občuteno in spoštljivo predstavila kustosinja Janja Železnikar. O družinskem sobivanju in zapuščini sta spregovorila brat Primož Cevc in hči Marjeta Pija Cevc. Spomnili smo se, da je leta 1968 doktoriral s temo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah. Da je bil sprva knjižničar in šele kasneje raziskovalec. V inštitutski karieri je dosegel vse – bil je tudi predstojnik Inštituta za narodopisje. Upokojil se je leta 1999, kar mu je omogočilo okrepljene terenske raziskave in povečn obseg arheološkega dela (ki si ga je od vedno zelo želel). Sprva ga je opravljal s skupino zanesenjakov (s Francetom Steletom in Miranom Bremšakom so tvorili »sveto trojico«), kasneje pa pod vodstvom dr. Jane Horvat. Zvedeli smo tudi, da je bil oče Emil v letih 1924–1926 predsednik kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva.

V svojem predmetu preučevanja – dr. Tone Cevc poleti 2003. (Fotografija Borut Peršolja)

Številni obiskovalci – dvorana je bila nabito polna – smo si lahko premierno pogledali projekcijo dokumentarnega filma: Dr. Tone Cevc. Življenje in delo etnologa, raziskovalca in poznavalca alpskega sveta. Poetično besedilo, dokumentarne fotografije, pripovedi sodelavcev in filmski posnetki dr. Cevca so se lepo zlili v celoto, ki s koncem projekcije ni izzvenela.

»V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so popolnoma kamniti. Najbolj ugodna za pašo je okolica pastirskega naselja. Tenka plast zemlje, ki prekriva obširno planoto, je nastala s preperevanjem wengenskih kamnitih skladov, ki sestavljajo vrhnjo geološko plast. Že v začetku maja pašniki ozelenijo in dajejo poleti dobro pašo živini. Veliko planino zapira pred vetrovi le na zahodu nekaj višji greben Gradišča, na druge strani pa je na široko odprta; zato tod poleti in pozimi gospodari burja, po kateri je Velika planina še posebno znana.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 9–10)

V Medobčinskem muzeju Kamnik in na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil dr. Cevc zaposlen skoraj tri desetletja, so pripravili dva dogodka v njegov spomin. Združili so moči in skupaj z družino, sodelavci in prijatelji so nastali razstava v Atriju ZRC SAZU (31. 5. 2022), muzejski večer s projekcijo filma (1. 6. 2022) v Medobčinskem muzeju Kamnik, ob tem pa še črno bela dokumentarno-biografska zloženka in pregledni spominski prispevek, ki bo izšel v Kamniškem zborniku.

***

Z dr. Cevcem sva se prvič srečala v živo v prostorih ZRC SAZU (njegove članke in knjige sem poznal že prej, saj sem leta 1995 pri predmetu Ekonomska geografija naredil obsežno seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah). Ob nekem naključnem srečanju sem se opogumil in ga nagovoril. Od takrat sva se vedno, če je le priložnost nanesla, tovariško pogovarjala o Veliki planini, pastirstvu in hribih kar tako … Živo ga je zanimalo tudi moje takratno raziskovalno delo. Danes vem, da sem mu lahko izjemno hvaležen, ko sem ga – mlad geograf – lahko dvakrat spremljal ob arheoloških izkopavanjih Na stanu pod Kamniškim sedlom in na Pečicah na Veliki planini (Dr. Našku Križnarju sem zavzeto nosil težko video snemalno opremo). Dvakrat sva se tudi sama odpravila na terensko raziskovanje Velike planine – v resnici sem bil zgolj in samo ponižni učenec in kot suha goba žejan vpijalec njegovega širokega znanja. (Takrat mi je tudi povedal, da med drugim raziskuje, zbira informacije o »vratih« na Planini. In od takrat je naslovni stavek, ki ga je izrekel eden od pastirjev, pri katerem sva se spotoma ustavila.)

Idila, ki pogosto zakriva realen pogled. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Konec 19. stoletja so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo. Iz leta 1875 je znan podatek, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči. Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Leta 1968 je bilo razmerje takole: na Veliki planini se je prepaslo 156 molznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 25)

Vrtna miza pri njemu doma v Preserjah pri Radomljah, kamor se je z družino priselil leta 1976, je bila prizorišče debat. Med drugim tudi o tem, da Slovenija potrebuje svoj Inštitut za Alpe … Ne redko se je debata začela in končala pri – nogometu. Ko sem mu povedal, da sem ga vso osnovno šolo treniral pri Domžalah sem pri njem pridobil dodatne točke …

***

Na dr. Cevca pogosto mislim, ob različnih priložnostih. Po počastitvi v Kamniku sem pobrskal po svojem arhivu in v njem med drugim našel:
- obrazložitev, predlog Planinskega društva Domžale iz leta 2005, za zlato plaketo Občine Domžale (ki je zaradi osebnostne ozkosti in spolitiziranosti občinske komisije za priznanja žal ni prejel),
- pisma, ki sva si jih izmenjala,
- najbolj dragocen pa je bil njegov še ne objavljeni članek …

Leta 2003 sem ga kot predsednik Planinskega društva Domžale povabil k sodelovanju. Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je praznoval 50. letnico odprtja in življenja na Mali planini (ob prisotnosti številnih obiskovalcev je bila svečanost 9. avgusta 1953). Domžalski dom je postal odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete prebivalcev občine Domžale. Ob tem jubileju smo želeli poudariti različne pomene, ki jih ima Domžalski dom za društvo, zato smo pripravili več prireditev. Med drugim smo pripravili strokovno ekskurzijo z naslovom Starožitnost Velike planine. Uspešno izvedena – v zadovoljstvo številnih udeležencev in dr. Cevca – je bila v soboto, 19. 7. 2003.

Jubilej in jubilant. (Fotografija: Dušan Cerar)

Načrtovali smo tudi izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). V vabilnem pismu dr. Cevcu sem zapisal: »Po uredniški zasnovi bo imela knjiga naslednja poglavja oziroma vsebine: Velikoplaninska planota, Dostopi na Veliko, Malo in Gojško planino, Ustanovni občni zbor in ideja o gradnji, Začetek gradnje, Gradnja tovorne žičnice v Črni, Odprtje Domžalskega doma, Gradnja depandanse in požar, Kasnejše posodobitve, Podatki o nočitvah, Oskrbniki, načelniki gospodarskega odseka in gospodarji doma, Žigi in razglednice Domžalskega doma, Gorske nesreče na Veliki planini, Pastirsko življenje in Obiskovalci o planini.«

Povabil sem ga k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. »Od vas pričakujemo do štiri strani besedila o vaših raziskovalnih dosežkih in izzivih za prihodnje ter slikovne priloge. Slednje bodo po vsej verjetnosti črno bele. Gradivo za objavo bi potrebovali nekje do sredine aprila.« V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla …

Velika planina na zemljevidu prvega vodnika Petra Ficka.

Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam v posebni objavi. Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.

***

O dr. Cevcu govori bogata zapuščina, ki je ohranjena v dokumentarnem gradivu, fotografijah, monografijah, člankih in drugih objavah. Del tega je moč videt na stalni razstavi kamniškega muzeja z naslovom Na planincah luštno biti.

»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je izkazalo doslej v marsičem koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je v marsičem temu okolju tuj.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 73)

Dr. Cevc je eden najpomembnejših etnologov – raziskovalcev ljudske kulture na Slovenskem. Njegovo diplomsko delo iz etnologije Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniških Alpah (1957) je nedvoumno nakazalo smer njegovega raziskovalnega življenja. V svojem znanstvenem delu (njegov bibliografski opus obsega 150 znanstvenih in strokovnih enot) se je usmeril predvsem v raziskovanje pastirstva/planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru. V svojem zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil odkrivanju najstarejših obdobij pastirstva in iskanju arheoloških sledi pastirskega življenja. Z obsežnim terenskim delom, ki ga je nadgradil z upoštevanjem arhivskih virov in s primerjalnim gradivom o pastirskih stavbah drugod v Alpah, je prvič pri nas sistematično raziskal, znanstveno obdelal in opisal pastirska bivališča in skušal dognati njihov razvoj. Z njegovim delom je – brez pretiravanja – slovenska nacija dobila materialne dokaze o zgodnji naseljenosti in rabi slovenskega visokogorja od mezolitika dalje.

Veselje raziskovalcev. (Fotografija: France Stele)

Za priznanje Občine Domžale (ki ga – kot rečeno – ni dobil) smo ga predlagali v prepričanju, da mu gre zahvala »za raziskovanje zgodovine in kulture naših prednikov, ki je vsem nam skupna. Naj bo tudi zahvala za tkanje vezi domžalskega prostora z izjemno pomembnim zaledjem in vzgled nemirnosti duha prihodnjim raziskovalcem z domžalskega območja.«

Umrl je nepričakovano, sredi dela, ko je pripravljal spletno predstavitev raziskav o Veliki planini. Naša pa je skrb, da spoštljivo ohranimo njegovo znanje in ga z njegovo zavzetostjo, skrbnostjo in doslednostjo, nadgradimo.

Za nas in naše zanamce.

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

INTELIGENTNA, A UPAM DA, SUHA VEJA MIŠLJENJA

Četrtek, Junij 30th, 2022

James Lovelock, Brian Appleyard (prevod Samo Kuščer):
Novacen: prihajajoča doba hiperinteligence

UMco 2021: 176 strani, ISBN: 978-961-7050-67-7, cena: 19,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Častitljivi James Lovelock, avtor teorije o živečem in odzivnem planetu Gaji, novem pogledu na življenje na Zemlji, je – v letu pred epidemijo novega koronavirusa – dočakal več kot sto let. Angleški naravoslovec, okoljevarstvenik, publicist in futurist, kot ga označuje Wikipedija, »najbolj vpliven pisec po Darwinu«, znanstveno fantastiko (ne, nisem njen ljubitelj – ne v knjižni, ne v filmski obliki!) spreminja v resnični življenjski cikel planeta.

Lovelockova ideja Geje je bila raziskati, kako živa bitja spreminjajo in uravnavajo okolje na planetu kot celoti. (Za Naso je odgovarjal na navidez preprosto vprašanje: »Bi se dalo iz sestave in razmerja plinov v ozračju planeta določiti, ali je na planetu življenje?«) Hipoteza o Gaji pravi, da živa bitja vplivajo na uravnavanje stanja podnebja na planetu, da ta ustreza pogojem, ki so ugodni za življenje. Živi organizmi naj bi bili s pomočjo mehanizmov, ki so jim na voljo, udeleženi pri uravnavanju podnebja na planetu. V kakšni meri hipoteza drži, je danes še odprto vprašanje. (Ni pa nobena skrivnost, da je Gaja vzpodbudila številna okoljska gibanja, ki so teorijo razumela marsikdaj precej po svoje. Priznam, da se je v mladosti dotaknila tudi mene in mi morda pomagala razviti naravovarstveni del mojih aktivnosti.)

Njegova življenjska popotnica (ob neki priložnosti je kot dojenčka celo pestoval kasneje znamenitega fizika Stephena Hawkinga) ob izteku tuzemskosti je novacen. Gre za novo geološko dobo (po antropocenu), ki bo zaznamovala prihodnost Zemlje. Po njegovem mnenju je nastanek življenja na Zemlji, v vsem vesolju, nekaj unikatnega. Približno štiri milijarde let od prvih živih organizmov pa – v primerjavi s štirinajstimi milijardami, kolikor naj bi bilo staro vesolje – dokaz, koliko časa je potrebnega, da se razvijejo živa bitja, ki se zavedajo samih sebe, obenem pa imajo tudi možnost opazovanja sveta in vesolja. (Zato je tudi suvereno prepričan, da drugega življenja v vesolju ni in ga ne more biti.)

»Razumeti moramo, da smo še vedno zelo primitivna bitja. Neznansko veliko je vsega, kar je mogoče še odkriti o vesolju, verjetno pa je še veliko več nedojemljivega, česar ne bomo mogli nikoli razumeti. Zaradi neustavljivo močne želje po gotovosti, ki se je verjetno razvila v obdobju, ko so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je lahko informacija, ki smo jo pridobili o svetu in vesolju, versko, v novejšem času pa tudi politično obarvana, vendar sem prepričan, da to ni zelo pomembno. Ko postajamo modrejši, namreč vse laže razločujemo bisere od blata, v katerem ležijo.«

Ljudje smo že tako spremenili okolje na Zemlji (zlasti vidno v zmanjšani biotski pestrosti, v povzročenih podnebnih spremembah …), da naj znanstveniki predlagajo uvedbo nove geološke dobe, v kateri smo ljudje ena od ključnih sil, ki vplivajo na dogajanje v naravi. Vendar vpeljava novocena (po antropocenu) kot nove geološke dobe ni samo strokovno/znanstveno vprašanje geologije, ampak bistveno širši problem, ki na novo postavlja odnos med človekom in naravo.

Jedro že minulega antropocena, je trenutek, ko smo ljudje začeli uskladiščeno sončno energijo uporabljati za koristno delo (na primer nafto v motorju za notranje izgorevanje). Pred tem so organizmi s kemičnimi procesi fotosinteze svetlobo pretvarjali v kemično energijo. Naslednja stopnja bo, napoveduje Lovelock, novacen, med katerim se bo sončna energija pretvarjala v informacijo. Roboti, kiborgi in drugi »produkti« umetne inteligence so/bodo novi otroci Sonca (ne pa na primer hipiji …).

Lovelock (vse življenje je bil tako imenovani samostojni znanstvenik, preživljal se je s tantiemami od patentov in honorarji od podjetij ter ministrstev) prepričljivo opisuje, da lahko planet pred boleznijo, ki bo po njegovem prepričanju močno prizadela človeštvo, reši le zaupanje v znanost in tehnologijo. Zato tudi odločno zagovarja uporabo jedrske energije, ki po njegovo edina lahko prepreči, da Zemlja zboli za boleznijo, ki lahko traja dolgih 100.000 let.

***

Hm, po navadi se hitro ogrejem (bi moral v teh pregretih časih napisati ohladim?) za prepričljive znanstvene zgodbe, ki imajo v mejah mojega razumevanja glavo in rep, oboje pa je podprto s hrbtenico vzrokov, posledic, dokazov … Ta knjiga me je na koncu pustila hladnega z idejo, da naj se (pre)pustim umetni inteligenci, ki bo – bolje od človeka – uravnala planet, življenje na njem in njegovo razmerje do ostalih planetov v vesolju.

»…, da elektronska bitja ne morejo nastati iz drobirja zvezd.«

»Postali jim bomo starši, vendar jim nikoli ne bomo povsem enaki.«

»Videli nas bodo verjetno podobno, kot mi gledamo na rastline – kot bitja, ujeta v izjemno počasen proces zaznavanja in dejavnosti.«

Seveda se strinjam – v to me žal prepričujejo vsakodnevni dogodki – da bi ljudje morali delovati racionalneje. Za to si, zlasti na področju gorništva, ves čas prizadevam tudi sam. A neodgovorno početje posameznikov, družbenih skupin, političnih grupacij in celo držav me ne odvrača od tega, da bi še naprej verjel v dobro, poštenost in kakovost življenja. Pri tem umetno inteligenco vidim le kot tehnološko podporo razvoju, ne pa kot razvoj sam po sebi.

Smo, kar smo.

Sprva sem mislil knjigo odsvetovati za branje. Pa sem si premislil: knjigo je treba NUJNO prebrati, za vsak primer …

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, recenzija, svetovanje | Brez komentarjev »

KO HODIM, HODI BIZON

Nedelja, Maj 8th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974

UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!

In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.

Letim, letim in ne odneham.« (42)

Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.

Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.

***

Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:

»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)

»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)

»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)

»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)

»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)

»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)

»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)

»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)

»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)

»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)

»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)

»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)

»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)

»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)

»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)

***

»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«

Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!

»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«

***

V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:

»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«

Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.

***

Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.« (Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).

München–Pariz. (vir: Google Zemljevid)

Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.

Zhoja!

Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.

Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!

»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, potovanje, recenzija, zhoja | Brez komentarjev »

PREVPRAŠEVALKA

Četrtek, Januar 27th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Marko Hren, Janez Kopač:
Prirodoverje

Akademija Staroslavov hram, svetovnonazorska kozmološka skupnost UPASANA – sanjava prostost duha 2021: 68 strani, ISBN: 978-961-95451-0-2, cena: 15 €

Knjigo sem kupil.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

Knjiga je poklon našim razgledanim prednikom na Slovenskem, njihovi misli, razlagi in doumevanju pokrajine. Je modroslovno razbiranje identitete, ki jo nosimo v potlačenem spominu.

Gre za prepričljiv prikaz trajnostnega razvoja zadnjih tisočletij. Ta je docela nezdružljiv z izkoriščanjem delovne sile, podrejenostjo družbenih skupin, nasiljem nad naravo in ropanjem njenih virov.

Motrenje, žlahtno sanjarjenje in intuitivne zaznave stopajo v ospredje sveta odraslih, ki vedo, da so duhovne prakse starodavnih skupnosti temelj življenja.

Rod. Priroda. Vse-mir.

Razlage odražajo izključno osebno razumevanje obeh avtorjev. Kljub vsemu prepričljivo pravita: “Naravo naj vsak doživi, si jo raz-loži in vzljubi sam. Za stik z naravo in s samim seboj ni učbenika”. Sta le izkušnja in pogovor.

DUH, DAH, DIH.

Knjiga je gorništvo v najžlahtnejšem pomenu.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

BESEDNO PODIVLJENJE

Ponedeljek, December 20th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Elli H. Radinger, prevod Petra Piber:
Darilo divjine: svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje

Mladinska knjiga 2021: 272 strani, ISBN: 978-961-01-6314-5, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjigo sem najprej zagledal v izložbah knjigarn ter v katalogih in predstavitvah novih knjig. Zdelo se mi je, da jo srečujem prav na vsakem koraku. Nekaj me je motilo na naslovnici in mislil sem si, da za platnicami ne more biti nič drugega kot veliko romantične sladkobe. Zato sem nekaj časa odlašal z branjem, knjiga pa me je kar en čas gledala z domače police. A kar je treba, je pač treba. In ko sem jo začel brati je na moje veliko presenečenje nisem več odložil.

Volkovi, grizliji, bizoni, kojoti, kiti, orli so glavni nastopajoči v zgodbah severnoameriške divjine. Nemška avtorica je sprva kot turistična vodička, kasneje pa kot strokovna prostovoljka obiskala narodne parke Zion, Yellowstone, Veliki kanjon, Navaho, Big Bend, pa tudi Waldensko jezero in Montano ter poiskala celoto pokrajinskih prvin (tišino, temo, zvezde …), ki so ji sproti (in za nazaj) silili na papir.

Mešanica potopisa, informativnega pisnega vodnika ter refleksija doživetega, bralca potegne. Pripoved je tekoča, mestoma inovativno informativna in dovolj dražeča, da bralca zmami iz fotelja in ga porine v užitek potovanja.

***

»Mati narava je uredila vse, do zadnje podrobnosti: navsezadnje so samci po oploditvi odveč, samice pa pozimi potrebujejo vse svoje moči za novo življenje, ki raste v njih.« (51)

»Na svet je prišel (bizon, opomba BP) nekega pomladnega jutra in izmučeno ležal v travi, njegova mama pa ga je vneto lizala in ga očistila ostankov kotenja. Zasijal je v oranžni, skoraj rdeči barvi. Volkovi in drugi plenilci bi si ga prav lahko razlagali kot neonsko reklamo za hrano.« (87)

»Vsakemu ljubitelju živali že samo ob predstavi, kako poteka takšno tekmovanje, postane slabo. Dobra novica je, da je tako množično pobijanje prepovedano v vse več ameriških zveznih državah, čeprav je ravno ameriška vlada med uničevalno kampanjo brez primere leta skušala izkoreniniti populacijo kojotov.« (110)

»Povsem tehnično je osuplost občutek, ki ga doživimo, ko neki dražljaj limbičnemu krogu v možganih postavi nove, zapletene izzive. Vključuje tudi pridih igrivosti, zaradi katere smo se zmožni za trenutek neobremenjeno ustaviti, kar na nas vpliva blagodejno. Gre za toplo, ugodno občutje, ki nas prej pahne v pasivnost kot v ukrepanje in ki nas zbudi iz zaverovanosti vase.« (149)

»Prihajal je večer. Sonce se je spuščalo na obzorju in začela se je barvna predstava, ki je sprožila pravo selitev narodov med turisti in fotografi. Barve so se šele sramežljivo prebujale z nežnimi pasteli. A ko je sonce potovalo vse niže, je rumena zažarela oranžno, nežno rožnata rdeče, zelena in sivomodra sta se zlili v temnomodro in barva sivke v vijoličasto.« (162)

»Nekateri kraji razvnemajo vse čute – vid, voh, sluh, pa tudi zavest. Vonj pokrajine se pogosto sprosti šele z dežjem. To je kombinacija molekul, ki je za območje tako enkratna kot njena geološka sestava.« (247)

****

Vsekakor pravšnja knjiga za decembrsko načrtovanje prihodnjih poletnih počitnic. Četudi prevajalka ne loči pohodništva (53, 169) od gorništva in je uporaba besede spektiv nadležna kot že dolgo ne katera druga beseda, je knjiga berljiva in kupljiva.

*****

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

Objavljeno vgeografija, gorska narava, osebno, recenzija | Brez komentarjev »

NIČ STALNEGA, RAZEN SPREMINJANJA

Sobota, December 18th, 2021

Večna sprememba, ujeta v fotografski objektiv je vélika fotografska razstava, ki predstavi čas gora s črno-belimi fotografijami Jaka Čopa in barvnimi fotografijami istih motivov štirinajstih različnih fotografov in ene fotografinje.

(Fotografije: Borut Peršolja)

Če Čopove pokrajinozative že hrani Slovenski planinski muzej, pa se barvne podobe Triglavskega narodnega parka še sprehajajo naokrog. Andy Aungthwin, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Miro Podgoršek, Boštjan Odar, Gregor Skoberne in Aleš Zdešar so še na poti, »zvečine po planinskih poteh in pastirskih stezicah ter vedno s fotografskim aparatom okoli vratu«, opazujejo, pripovedujejo in se pustijo oblikovati po Naravi gora.

Čopov Jakec (razstava z začetkom nehote obeležuje 110. obletnico rojstva in s koncem 20. obletnico njegove smrti) z razstavo ne bi bil zadovoljen. Pa ne zato, ker bi bilo z razstavo kar koli narobe. Tudi ne zato, ker bi bila njena poetičnost morda pretiha ali nemara preglasna. Ne, v svojem mojstrstvu, v svojem večnem starčevskem nezadovoljstvu, bi ga preganjala misel, da bo to čudovito, to viharno, to prešerno, to silovito jasno, a na nek način vendarle žalobno upodobitev Zlatorogovega kraljestva, enkrat treba pospraviti iz bele Ljubljane.

Bog ve, če bi sploh dovolil, da bi takšna, v vseh pogledih vélika razstava bila postavljena tam, kjer nimajo niti najmanjšega odnosa do gora? Ne v društvu, ne v zvezi, ne v oblasti …

A iskrica je v ljudeh in njim je namenjena ta razstava!