razstava « Razgledi

Arhiv za ‘ razstava’ Kategorija

STAROSVETNA VELIKA PLANINA VABI

Torek, Julij 5th, 2022

(Pričujoča objava je doslej neobjavljeni članek dr. Toneta Cevca. Leta 2003 smo ob 50. obletnici odprtja Domžalskega doma na Mali planini (1534 m) v Planinskem društvu Domžale načrtovali izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). Dr. Cevca sem povabil k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla … Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam ob 90. obletnici rojstva.

Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je uredniško in redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.)

***

Dr. Tone Cevc
Starosvetna Velika planina vabi

Temelji planšarskega izročila /1/ na Veliki planini segajo globoko v zgodovinski čas. Po zemljepisni legi in zgodovinskih okoliščinah pripada Velika planina prebivalcem vasi in zaselkov pod južnimi obronki Grintovcev tostran nekdanje kranjsko štajerske deželne meje. Z industrializacijo je to visokogorsko ozemlje pridobilo tudi v turističnem pomenu. Velika planina je postala mikavna v vseh letnih časih, zlasti še potem, ko so na Veliki planini postavili v začetku 20. stoletja planinsko kočo in nekaj desetletij pozneje Domžalski dom na Mali planini.

Slika 1: Poletje v Veliki planini. (foto: France Stele)

Če bi vprašali, v kateremu letnemu času je Velika planina najmikavnejša, bi bili v nemajhni zadregi. Je mar to zimski čas, ko prekriva sneg valovito pokrajino, se v njej igrajo svetlo temne sence in se v daljavi bleščijo gore v žarečem jutranjem in večernem soncu? Poezija tega letnega časa vabljivo odmeva v akvarelih kamniškega slikarja Maksa Koželja. Se bomo pridružili občudovanju velikoplaninskega sveta škotski pisateljici Fanny Susan Copelandovi, ki jo je navduševala pomladna Velika planina? »Ko se začne aprila topiti sneg na Veliki planini, prihaja pomlad z neizmernim bogastvom cvetja. Botaniki vedo, da ni zlepa nobene s cvetjem bogatejše gore kot izgubljeni svet Velike planine«.

Poletje kaže Veliko planino v polnem sozvočju človeka in narave. Gorski mir poživlja glasno pritrkavanje živinskih zvoncev, mukanje živine in zategli vabilni vriski pastirjev. Veliki Stan z več deset pastirskimi kočami odstira pogled v življenje pastirjev z njihovimi vsakdanjimi opravili ob skrbi za živino in predelavi mleka v mlečne izdelke. Čar, ki ga darujeta krajina in prvobitna pastirska kultura je poskušala zajeti v besedi, risbi in sliki knjiga Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev, izšla v treh dopolnjenih izdajah v letih 1972–1993.

Avgusta se poletje prevesi v drugo polovico in konec meseca začnejo prvi pastirji zapuščati Planino. V »bajtah« ostanejo le najbolj vztrajni. Do konca septembra gredo tudi ti s tropi živine. Pašniki so jeseni porjaveli, med zelene smrekove gozdove pod Poljanskim robom, v Jerohah in Šomaško gričo se vrivajo rumenozlato obarvani macesni. »Ozračje je ostro in prozorno, da jemlje vid«, je zapisal v Belem macesnu pisatelj Juš Kozak. Planšarske bajte začnejo polniti najemniki koč – bajtarji, novodobni naseljenci Planine iz tridesetih let preteklega stoletja. Bliža se zima, za bajtarje čas zimskega navdušenja in veselja.

Kdaj je prvi človek začel obiskovati Veliko planino?

Ostajamo pri domnevah in tudi nekaj trdnih dokazih. Najdbe kamnitnih artefaktov, odkritih v Pečicah na Veliki planini leta 1996, govorijo, da je človek prihajal na Veliko planino pred več kot tri tisoč leti ob koncu bronaste dobe. O tem pričajo tudi dve naključni najdbi plavutaste in tulaste bronaste sekire, pa tudi v Pečicah izkopani ostanki glinastih posod. Posode so bile ročno izdelane iz gline s primesmi kremenčevega peska, ko je Veliko planino prekrival še redek, pretežno bukov gozd. Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino /2/, ne vemo. Morda lov, ruda ali pašniki za drobnico? Najdeni ostanki z vrezi in vtisi prstov ter s plastičnimi aplikacijami dekoriranih glinastih posod vsekakor govorijo za to, da se je človek na tleh Veliki planine zadrževal dlje časa. Ker do sedaj še ni bilo odkrito bivališče tega prazgodovinskega človeka (najdeni ostanki lončevine v zijalki v Tihi dolini morda nakazujejo sledi o zadrževanju človeka v naravni votlini) to še otežuje osvetliti namene njegovega bivanja v Planini.

Slika 2: Pečice – »velikoplaninska Akropola« – naravno zavetišče na vrhu griča med skalami, arheološko izpričani daritveni prostor, razgledišče po Planini in okoliških vršacih ter vabljivo stičišče poti iz vseh smeri planine. (foto: France Stele)

Redke so arheološke najdbe iz mlajših prazgodovinskih obdobij: 15 cm dolgo noževo železno rezilo iz 5. stoletja pred Kr. in ostanki železne sponke (fibule) iz 1. stoletja pred Kr. dokazujeta, da so tudi v železni dobi pred več kot dva tisoč leti prihajali ljudje v Veliko planino. Iz 3.–4. stoletja po Kr. izvira najdba srebrne okrogle rimske fibule v Pečicah, skrita pod kamen iz darilnih namenov. Iz istega časa so tudi brusni kamni, kar bi kazalo na to, da je na najdišču v Pečicah stalo verjetno bivališče. Njegovi ostanki se niso ohranili. Kamne suhozidnega temelja so verjetno srednjeveški pastirji porabili za zidavo svojih pastirskih bajt. Bivališče bi lahko bilo pravokotnega tlorisa, velikosti 4 x 4 m, podobno rimski stavbi v planini Dolga njiva v Kamniških Alpah, ki je imela na suho zidane kamnitne temelje, na katerih je stala lesena stavba. Temelji so bili odkriti ob arheoloških raziskavah v planini Dolga njiva leta 1998. Pod kapelo na Veliki planini je bilo najdeno več kosov sivorjave, z metličenjem okrašene rimske lončevine iz 5.–6. stoletja po Kr., izdelane na počasnem lončarskem vretenu.

Rimske najdbe na Veliki planini zajemajo več stoletij, kar kaže na trajnejšo poselitev. So bili rimskodobni obiskovalci planine pastirji? Glede na to, da so bili najdeni v planinah v Kamniških Alpah rimski bronasti živinski zvonci (Dolga njiva, Vodotočnik) kot tudi drugod v Alpah, ne moremo dvomiti o izkoriščanju planin nad naravno drevesno mejo v pašne namene. Način paše pa se je razločeval od današnje po tem, da so se pastirji z drobnico selili s pašnika na pašnik iz osrednjega selišča, v podružnih pa so si postavili zasilna zavetišča. Takšna spoznanja so prinesle raziskave planin v Dachsteinskem pogorju v Avstriji.

Ali so antični pastirji v planinah tudi sirili? O sirjenju poročajo številni rimski viri, misliti pa smemo, da so tudi v Veliki planini izdelovali sir. Kakšen naj bi bil, izdelan iz skisanega ali sladkega mleka, ne vemo. Ohranila pa se je do današnjih dni posebna vrsta okrašenih sirčkov, oblikovanih z rokami v kepo, imenovanih trniči. Sire trniče so darovali pastirji v paru prijateljem in obiskovalcem planine. Po raziskavi švicarskega jezikoslovca J. Hubschmida iz leta 1969 naj bi ime trnič izviralo iz romanske osnove. Ali je ime trnič sorodno grško rimskemu imenu »toro«, siru, ki so ga prav tako oblikovali z roko v kepice, bodo morale potrditi nadaljnje jezikoslovne raziskave. Podoba sirčkov »toro« se je ohranila na freski v Paestumu blizu Neaplja iz 4. stoletja pred Kr..

Žal so raziskave antične kulture Velike planine šele pri začetkih, prav tako kakor tudi raziskave srednjeveške planšarske velikoplaninske kulture. Do sedaj je bilo z arheološkimi izkopavanji odkritih iz srednjega veka na Plečah več konjskih podkev iz 9.–13. stoletja, na Gradišču pa ostanki lončevine iz 13.–14. stoletja okrašene z glavničenjem.

Slika 3: Ostanki ročno izdelanih, dekoriranih glinastih posod iz bronaste dobe, najdeni v Pečicah. (foto: France Stele)

Ker ni na voljo nikakršnih srednjeveških pisnih virov o Veliki planini, ne vemo nič zanesljivega o tem, kdaj naj bi v srednjem veku pasli v planini živino, niti kakšne vrste je bila. Najstarejši razpoložljivi pisani vir, ki domnevno omenja Veliko planino izvira iz leta 1539. To je pravdni spis o sporu med meščani mesta Kamnik in grofom Lamberškim, zagovornikom pravic kmetov za lastninske pravice “gross ross alben” – velike konjske planine. V sklepnem aktu je zapisano, da pripada Velika planina s Kamniško Bistrico vred mestu Kamnik. Ustno ljudsko izročilo ne omenja mesta Kamnik kot lastnika Velike planine, pač pa navaja, da so bili lastniki Planine kamniški zemljiški gospodje, ki pa so pašne pravice prepustili 168 kmetom, ko so le ti plačali gosposki denarno odkupnino.

Glede na številne najdbe konjskih podkev Za plečam na Veliki planini, bi smeli domnevati, da so v visokem srednjem veku pasli v Planini (pretežno?) konje, verjetno pa tudi drobnico. Nasploh so v Alpah pasli v srednjem veku na visokogorskih pašnikih pretežno drobnico. Kdaj so začeli opuščati pašo drobnice na račun goveda, lahko sklepamo posredno po najdbah ostankov lončenih skled in latvic, katerih število se občutno poveča od 16. stoletja. V tem času so povsod v alpskih deželah (v Švici, Avstriji, Nemčiji) prešli iz srednjeveškega načina planinskega gospodarstva (paša drobnice in predelava mleka v masten kisel sir) v bolj intenzivno pašno gospodarstvo s prevlado goveje živine na paši in predelavo mleka v sladek sir (Švica). V avstrijskih štajerskih planinah je v 16. stoletju goveja živina izpodrinila drobnico na paši, med mlečnimi izdelki pa je dobilo prednost maslo in pust mehek kisel sir. Takšno obliko planšarskega gospodarjenja je mogoče prepoznati tudi na Veliki planini od 16. stoletja. Za kisanje mleka so porabljali velike lončene sklede in latvice z ročajema. Najdbe številnih črepinj skled in latvic prepričljivo osvetljujejo gospodarsko podobo Velike planine v času po 16. stoletju.

Prevlada goveje živine v Planini in predelava namolzenega mleka v maslo in pust kisel sir, je imelo za nasledek spremembe v gradnji pastirskih koč. Le te so bile v srednjem veku pretežno majhne lesene stavbice, velike komaj 3 x 2,5 m o čemer pričajo ostanki kamnitnih temeljev iz poznega srednjega in zgodnjega novega veka, kakršne lahko vidimo n. pr. v planini Dolga njiva, Koren, Ovčarija pod Mokrico, pod Kamniškim sedlom, na Kriški planini in tudi še drugod. Žal, do sedaj niso bile odkrite sledi temeljev srednjeveških velikoplaninskih koč, čeprav vemo iz vira iz leta 1539, da so okoli leta 1500 na »gross ross alben« požgali več pastirskih koč. Domnevati smemo, da so bile podobne tistim, katerih sledi smo odkrili na drugih visokogorskih planinah v Kamniških Alpah.

Slika 4: Obročasta srebrna sponka (fibula) iz 3.–4. stoletja po Kr., najdena pod kamnom v Pečicah. (foto: France Stele)

Ostanke pastirske koče iz 17. stoletja so odkrila arheološka izkopavanja leta 1999 na severozahodni strani Velikega stanu. Ruševine bajte potrjujejo, da so pred 400 leti postavljali pastirske koče ovalnega tlorisa s pravokotno pastirjevo izbo v sredi in lopo okrog nje. Po velikosti in obliki se tloris tedanje stavbe v celoti ujema s tlorisom stare Preskarjeve bajte, postavljene na novo po koncu druge svetovne vojne v tradicionalnem stavbnem izročilu brez oken v pastirski izbi.

Odkritje ovalne koče s hlevom iz 17. stoletja kaže, da največja planina na Slovenskem ni zaostajala za gospodarskim razvojem drugih alpskih dežel tistega časa. Tako ni naključje, da je v oddaljeni južni Bavarski nastala prav tako v 16. stoletju velikoplaninski podobna lesena planšarska koča »Rundumkaser« z osrednjo pastirjevo izbo in obdajajočo lopo. Obe koči sta bili brez oken, pastir je živel v izbi, ki jo je osvetljevalo odprto ognjišče v kotu in svetloba, ki je prihajala v notranjost ob odprtih vratih. Koči se po zunanjem videzu bistveno ločita: velikoplaninska bajta je ovalna, »Rundumkaser« pa pravokotna, medtem ko sta si njuni notranjosti zelo podobni: obe imata pravokotno izbo in okrog nje hlev – lopo.

O nastanku velikoplaninske koče je bilo zapisanih veliko različnih misli zaradi podobnosti s prazgodovinsko starogrško ovalno železnodobno hišo. Najnovejše raziskave velikoplaninske arhitekture kažejo, da njena stavbna dediščina ne izvira iz prazgodovinske kontinuitete, pač pa segajo začetki ovalne oblike koče v konec srednjega ali v začetek novega veka. Vsekakor ohranja ovalna velikoplaninska stavba izvirno obliko pastirske koče in dragocene usedline tradicionalne ljudske arhitekture kamniškega ozemlja. Spomeniško zavarovana Preskarjeva bajta, postavljena leta 1945, potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala večino pastirskih koč in tudi kapelo na Veliki planini, je danes edini spomenik več kot 400 let stare velikoplaninske arhitekture, ki jo je zelo nadrobno preučil arhitekt Vlasto Kopač in odkril zakonitosti njenega razvoja v zadnjem stoletju.

Slika 5: Ostanki z metličenjem okrašenega srednjeveškega lonca trebušaste oblike s premerom ustja več kot 30 cm. (foto: France Stele)

Poleg starožitne velikoplaninske ovalne bajte govorijo o večstoletnem kultiviranju Velike planine še druga gmotna in tudi duhovna pričevanja. Na materialne ostaline se navezujejo najdbe ostankov glinastih posod: približno 40 cm širokih in precej plitvih skled, večjih latvic z dvema ročajema, visokih glinastih loncev »sirnikov«, okrašenih pod ustjem z vtisi prstov, lično oblikovanih glinastih vrčev s pokrovi, manjših lončkov za shranjevanje začimb in raznolikih pokrovk z ročaji. Med lesenimi predmeti, ki so še danes v rabi, naj spomnim na lesene pinje za medenje masla, izdelanih iz macesnovih dog, pa lesene »deže« za shranjevanje kislega sira in okrogla lesenih »toril« z luknjami v dnu, skozi katere je odtekala sirotka iz pol kilograma težkih okroglih kislih sirov.

Med predmeti vsakdanje rabe pritegujejo s svojo robustno lepoto pletene lesene cokle, podkovane s koničastimi žeblji »ledeniki«. Žal, med redkimi starosvetnimi predmeti ne vidimo več lesenih »pisav«, pečatnikom podobnih 15 cm dolgih izrezljanih ploščatih deščic, s katerimi so z vtiskanjem zaljšali darilne sire trniče.

V pozabo odhaja dragoceno ustno izročilo – povedke o divjih možeh, ki so se jih pastirji bali, ker so bili poraščeni po vsem telesu in so govorili pastirjem neznan jezik, pa ustno izročilo o majhnih škratih, podobnih ptičkom ter mitičnih belih deklicah, ki so znale zdraviti ljudi in živino z zdravilnimi rožami. Otroci so se nekoč igrali z lesenimi, iz rogovilastih vej izrezljanimi kravicami – »bušami«, katerih pradavno izročilo poznajo vsi alpski narodi, prav tako kot tudi vabilni klic – »heda«, s katerim so pastirji pojoč vabili govedo k sebi.

Slika 6: Preskarjeva bajta (foto: France Stele)

Skale – »griče« niso mrtva narava, so prikrita zakleta bitja, kaznovana zaradi pregreh in prekletstva. Tem sporočilom rodov pastirjev je s srcem sledil slikar Boris Kobe, ko je vtisnil skalnati krajini na oljnatih podobah Velike planine njen mitični obraz.

Ko bi tudi mi zmogli prisluhniti tihoti Velike planine v vseh letnih časih, prepoznavati skalnate podobe s travo porasle krajine ter se predati izročilu starosvetne kulture, bi odhajali z Velike planine potešeni in notranje obogateni.

Nekaj izbrane uporabljene literature:

Cevc, T. 1993: Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljubljana.
Cevc, T. 1997: Davne sledi človeka v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Tri tisočletja Velike planine. Na rob odkritja ovalne pastirske bajte iz 17. stoletja Kamniški zbornik 15, str. 113–122. Kamnik.
Cevc, T. 2002: Lončenina iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniško-Savinjskih Alpah. Katalog. Rokopis v arhivu ISN ZRC SAZU. Ljubljana.
Horvat, J. 2002: Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. Kamniški zbornik 16, str. 193–202. Kamnik.
Keim, H. 2002: Oberbayerische Almgebäude im Freilicht Museum Glenleiten. Traditiones 31/1, str. 35–55. Ljubljana.
Kopač, V. 1995: Ovalna pastirska bajta in njene novejše modifikacije.Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, str. 83–93. Ljubljana.
Mandl, F. 2002: Almen im Herzen Österreichs. Gröbming.
Železnikar, F. 1999: Arheološko izkopavanje novoveške koče na Velikem stanu – Velika planina. Preliminarno poročilo. Rokopis. v ISN ZRC SAZU. Ljubljana.

***

/1/ Zanimivo je, da prispevek začne z besedama »planšarsko izročilo«. Bil je namreč dosleden v rabi besede pastir za vse dejavnosti, ki mu pritičejo, na območju Kamniških in besede planšar na območju Bohinjskih planin.
/2/ »Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino?« Zapisal je v Veliko planino in ne na Veliko planino. Oblika v planino je bila nekoč govorni razloček za gospodarsko rabo planine, za razliko od kasnejših turistov, ki so govorili, da grejo na planino.
/3/ »… potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala …« Popolnoma jasno je, da vojna ni požigala … Takole piše v svoji knjigi Vilko Rifel (stran 134): »Med II. svetovno vojno v nemški ofenzivi Schneegestöber (Snežni metež) v decembru leta 1944 so Nemci skupaj z gorenjskimi domobranci požgali dobršen del pastirskih bajt na veliki, Mali in Gojški planini. Sredi marca 1945 je nemški okupator z gorenjskimi domobranci požgal še preostale pastirske bajte (122 bajt), s kapelo Marije Snežne in Turistovsko kočo vred. … S požigom pastirskih bajt je okupatorju in njegovim pomagačem uspelo temeljito uničiti neprecenljivo arhitekturno dediščino, saj so bile nekatere koče stare nad 200 let.«

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, razstava | Brez komentarjev »

CEWČU TONE PUZNA PWANINO KUKER SOJ VÁRŽET

Torek, Julij 5th, 2022

V sredo, 1. junija 2022, je v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice potekal večer v počastitev spomina na dr. Toneta Cevca (1932–2007). Letos bi ta izjemni raziskovalec, etnolog in poznavalec Alp praznoval 90-letnico. Žal ga že petnajst let ni več med nami. A je dogajanje pokazalo, da je še kako z nami in da njegovo delo – hvala bogu – živi!

Izsek iz vabila na spominsko srečanje.

Življenje in delo dr. Cevca je občuteno in spoštljivo predstavila kustosinja Janja Železnikar. O družinskem sobivanju in zapuščini sta spregovorila brat Primož Cevc in hči Marjeta Pija Cevc. Spomnili smo se, da je leta 1968 doktoriral s temo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah. Da je bil sprva knjižničar in šele kasneje raziskovalec. V inštitutski karieri je dosegel vse – bil je tudi predstojnik Inštituta za narodopisje. Upokojil se je leta 1999, kar mu je omogočilo okrepljene terenske raziskave in povečn obseg arheološkega dela (ki si ga je od vedno zelo želel). Sprva ga je opravljal s skupino zanesenjakov (s Francetom Steletom in Miranom Bremšakom so tvorili »sveto trojico«), kasneje pa pod vodstvom dr. Jane Horvat. Zvedeli smo tudi, da je bil oče Emil v letih 1924–1926 predsednik kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva.

V svojem predmetu preučevanja – dr. Tone Cevc poleti 2003. (Fotografija Borut Peršolja)

Številni obiskovalci – dvorana je bila nabito polna – smo si lahko premierno pogledali projekcijo dokumentarnega filma: Dr. Tone Cevc. Življenje in delo etnologa, raziskovalca in poznavalca alpskega sveta. Poetično besedilo, dokumentarne fotografije, pripovedi sodelavcev in filmski posnetki dr. Cevca so se lepo zlili v celoto, ki s koncem projekcije ni izzvenela.

»V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so popolnoma kamniti. Najbolj ugodna za pašo je okolica pastirskega naselja. Tenka plast zemlje, ki prekriva obširno planoto, je nastala s preperevanjem wengenskih kamnitih skladov, ki sestavljajo vrhnjo geološko plast. Že v začetku maja pašniki ozelenijo in dajejo poleti dobro pašo živini. Veliko planino zapira pred vetrovi le na zahodu nekaj višji greben Gradišča, na druge strani pa je na široko odprta; zato tod poleti in pozimi gospodari burja, po kateri je Velika planina še posebno znana.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 9–10)

V Medobčinskem muzeju Kamnik in na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil dr. Cevc zaposlen skoraj tri desetletja, so pripravili dva dogodka v njegov spomin. Združili so moči in skupaj z družino, sodelavci in prijatelji so nastali razstava v Atriju ZRC SAZU (31. 5. 2022), muzejski večer s projekcijo filma (1. 6. 2022) v Medobčinskem muzeju Kamnik, ob tem pa še črno bela dokumentarno-biografska zloženka in pregledni spominski prispevek, ki bo izšel v Kamniškem zborniku.

***

Z dr. Cevcem sva se prvič srečala v živo v prostorih ZRC SAZU (njegove članke in knjige sem poznal že prej, saj sem leta 1995 pri predmetu Ekonomska geografija naredil obsežno seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah). Ob nekem naključnem srečanju sem se opogumil in ga nagovoril. Od takrat sva se vedno, če je le priložnost nanesla, tovariško pogovarjala o Veliki planini, pastirstvu in hribih kar tako … Živo ga je zanimalo tudi moje takratno raziskovalno delo. Danes vem, da sem mu lahko izjemno hvaležen, ko sem ga – mlad geograf – lahko dvakrat spremljal ob arheoloških izkopavanjih Na stanu pod Kamniškim sedlom in na Pečicah na Veliki planini (Dr. Našku Križnarju sem zavzeto nosil težko video snemalno opremo). Dvakrat sva se tudi sama odpravila na terensko raziskovanje Velike planine – v resnici sem bil zgolj in samo ponižni učenec in kot suha goba žejan vpijalec njegovega širokega znanja. (Takrat mi je tudi povedal, da med drugim raziskuje, zbira informacije o »vratih« na Planini. In od takrat je naslovni stavek, ki ga je izrekel eden od pastirjev, pri katerem sva se spotoma ustavila.)

Idila, ki pogosto zakriva realen pogled. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Konec 19. stoletja so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo. Iz leta 1875 je znan podatek, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči. Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Leta 1968 je bilo razmerje takole: na Veliki planini se je prepaslo 156 molznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 25)

Vrtna miza pri njemu doma v Preserjah pri Radomljah, kamor se je z družino priselil leta 1976, je bila prizorišče debat. Med drugim tudi o tem, da Slovenija potrebuje svoj Inštitut za Alpe … Ne redko se je debata začela in končala pri – nogometu. Ko sem mu povedal, da sem ga vso osnovno šolo treniral pri Domžalah sem pri njem pridobil dodatne točke …

***

Na dr. Cevca pogosto mislim, ob različnih priložnostih. Po počastitvi v Kamniku sem pobrskal po svojem arhivu in v njem med drugim našel:
- obrazložitev, predlog Planinskega društva Domžale iz leta 2005, za zlato plaketo Občine Domžale (ki je zaradi osebnostne ozkosti in spolitiziranosti občinske komisije za priznanja žal ni prejel),
- pisma, ki sva si jih izmenjala,
- najbolj dragocen pa je bil njegov še ne objavljeni članek …

Leta 2003 sem ga kot predsednik Planinskega društva Domžale povabil k sodelovanju. Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je praznoval 50. letnico odprtja in življenja na Mali planini (ob prisotnosti številnih obiskovalcev je bila svečanost 9. avgusta 1953). Domžalski dom je postal odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete prebivalcev občine Domžale. Ob tem jubileju smo želeli poudariti različne pomene, ki jih ima Domžalski dom za društvo, zato smo pripravili več prireditev. Med drugim smo pripravili strokovno ekskurzijo z naslovom Starožitnost Velike planine. Uspešno izvedena – v zadovoljstvo številnih udeležencev in dr. Cevca – je bila v soboto, 19. 7. 2003.

Jubilej in jubilant. (Fotografija: Dušan Cerar)

Načrtovali smo tudi izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). V vabilnem pismu dr. Cevcu sem zapisal: »Po uredniški zasnovi bo imela knjiga naslednja poglavja oziroma vsebine: Velikoplaninska planota, Dostopi na Veliko, Malo in Gojško planino, Ustanovni občni zbor in ideja o gradnji, Začetek gradnje, Gradnja tovorne žičnice v Črni, Odprtje Domžalskega doma, Gradnja depandanse in požar, Kasnejše posodobitve, Podatki o nočitvah, Oskrbniki, načelniki gospodarskega odseka in gospodarji doma, Žigi in razglednice Domžalskega doma, Gorske nesreče na Veliki planini, Pastirsko življenje in Obiskovalci o planini.«

Povabil sem ga k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. »Od vas pričakujemo do štiri strani besedila o vaših raziskovalnih dosežkih in izzivih za prihodnje ter slikovne priloge. Slednje bodo po vsej verjetnosti črno bele. Gradivo za objavo bi potrebovali nekje do sredine aprila.« V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla …

Velika planina na zemljevidu prvega vodnika Petra Ficka.

Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam v posebni objavi. Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.

***

O dr. Cevcu govori bogata zapuščina, ki je ohranjena v dokumentarnem gradivu, fotografijah, monografijah, člankih in drugih objavah. Del tega je moč videt na stalni razstavi kamniškega muzeja z naslovom Na planincah luštno biti.

»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je izkazalo doslej v marsičem koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je v marsičem temu okolju tuj.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 73)

Dr. Cevc je eden najpomembnejših etnologov – raziskovalcev ljudske kulture na Slovenskem. Njegovo diplomsko delo iz etnologije Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniških Alpah (1957) je nedvoumno nakazalo smer njegovega raziskovalnega življenja. V svojem znanstvenem delu (njegov bibliografski opus obsega 150 znanstvenih in strokovnih enot) se je usmeril predvsem v raziskovanje pastirstva/planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru. V svojem zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil odkrivanju najstarejših obdobij pastirstva in iskanju arheoloških sledi pastirskega življenja. Z obsežnim terenskim delom, ki ga je nadgradil z upoštevanjem arhivskih virov in s primerjalnim gradivom o pastirskih stavbah drugod v Alpah, je prvič pri nas sistematično raziskal, znanstveno obdelal in opisal pastirska bivališča in skušal dognati njihov razvoj. Z njegovim delom je – brez pretiravanja – slovenska nacija dobila materialne dokaze o zgodnji naseljenosti in rabi slovenskega visokogorja od mezolitika dalje.

Veselje raziskovalcev. (Fotografija: France Stele)

Za priznanje Občine Domžale (ki ga – kot rečeno – ni dobil) smo ga predlagali v prepričanju, da mu gre zahvala »za raziskovanje zgodovine in kulture naših prednikov, ki je vsem nam skupna. Naj bo tudi zahvala za tkanje vezi domžalskega prostora z izjemno pomembnim zaledjem in vzgled nemirnosti duha prihodnjim raziskovalcem z domžalskega območja.«

Umrl je nepričakovano, sredi dela, ko je pripravljal spletno predstavitev raziskav o Veliki planini. Naša pa je skrb, da spoštljivo ohranimo njegovo znanje in ga z njegovo zavzetostjo, skrbnostjo in doslednostjo, nadgradimo.

Za nas in naše zanamce.

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

ŽIVETI ALI PONESREČITI SE V ALPAH?

Nedelja, Februar 27th, 2022

(V torek, 1. marca 2022 bo ob 19. uri videokonferenčni pogovorni večer CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp v ciklu Živeti v Alpah na temo Varnost v gorah. Na njem bova sodelovala z dr. Iztokom Tomazinom.)

***

»To je izjemno težko, kompleksno vprašanje. Mislim, da če jih take nesreče, take tragedije, ki so objavljene in analizirane v vseh vodilnih medijih, če jih ne prepričajo … Mislim, da kaj dosti drugih, bolj učinkovitih načinov verjetno ne obstaja.«
dr. Iztok Tomazin, zdravnik – gorski reševalec, na vprašanje novinarke Rosvite Pesek o tem, kako spremeniti odnos obiskovalcev gora, kako jih prepričati naj gredo v Planinske šole, naj najamejo vodnika

»Vedno sugeriramo, predlagamo, prosimo, moledujemo, kako naj izbirajo pohode, ture vsi obiskovalci gora … Včasih, ko se pogovarjamo o teh številkah, ko dajemo nasvete, se sprašujemo, ali je sploh še smiselno opozarjati? Saj konec koncev, a sploh še kdo posluša?«
Toni Smolej, predsednik Komisije za letalsko reševanje GRZS, o nemoči ob velikem številu nesreč v gorah s tragičnem izidom

***

Besede, ki jih je Iztok Tomazin v živo zbrano izrekel v Odmevih (Tragičen teden v gorah, TV Slovenija, 19. 1. 2021), zarežejo. Iztokovih besed ne jemljem kot vdanost v usodo, kot metanje puške v koruzo, kot kakšno oportunistično jebivetrstvo. Iztokove besede jemljem kot natančno diagnozo stanja do katere je prišel v mednarodno verificiranem standardiziranem diagnostičnem postopku, ob izjemno metodičnem velikem številu ponovitev nesrečnih dogodkov in s prepričanostjo lastnega znanja, izkušenj in očividstva.

Bil je tam, na licu mesta, bil je zraven, dihal je … Ne da bi temu namenil posebno pozornost se je z vrha poslovil z mislijo, da še pride.

Besede, ki jih je Toni Smolej v živo roteče izrekel na videokonferenčni novinarski konferenci (O reševanju v gorah, Ministrstvo za obrambo, 24. 1. 2022), zarežejo. Tonijevih besed ne jemljem kot izpoved poraženega, kot očetovski očitek nevzgojenemu sinu, kot zelo razširjeno kavč iskanje pozornosti. Tonijeve besede jemljem kot natančen opis stanja do katerega je prišel ob številnih zahtevnih reševanjih v slovenskih gorah, ob izjemno nazornih statističnih podatkih o številu nesreč v gorah in s prepričanostjo izjemne predanosti, prostovoljstva in reševalskega tovarištva.

Bil je tam, na mestu nesreče, bil je zraven, soodločal je … Ne da bi to sploh opazil se je znašel v plazu velikega števila neusposobljenih obiskovalcev z mislijo, kako priti ven, na površino in zadihati.

***

Nemoč ob velikem številu nesreč v gorah s tragičnem izidom (ne samo tisti januarski vikend, ne samo v januarju 2022, ne samo v lanskem letu …) traja že predolgo. Dejstva so neizprosna. Preživeli v nesrečah, s končanim procesom hospitalizacije in okrevanja, številni s trajnimi posledicami, ki znižujejo kakovost življenja, so družbeno večinoma neme priče. Zgodbe družin umrlih v gorah, njihovi psihološki, vedenjski, socialni odzivi in obnašanje širše skupnosti ostajajo večinoma prezrti.

Obremenitve reševalcev in reševalk so, v pogojih deljenega prostovoljsko/profesionalnega okvira delovanja, izjemno velike. Te dobesedno silijo reševalce (kar je tudi v sozvočju z duhom časa, ki ga živimo) k osebnim odzivom na družbenih omrežjih. Poglobljenih, strokovnih, celovitih analiz dogajanja žal ni veliko, vsekakor pa jih je manj kot zapisov na družbenih omrežjih. Tudi če se jih kdo želi lotiti so vhodni podatki izjemno, izjemno skromni. (Govorim na primer o policijskih poročilih s kraja gorske nesreče, o analizi gorniškega življenja, usposobljenosti ponesrečenega, o golih dejstvih stanja, uporabe in obnašanja opreme, o stvarnih okoliščinah vremena, razmer, tovariške pomoči …)

***

Zakaj se nekatere skupnosti na nevarnost odzovejo učinkoviteje kot druge? Nove sociološke raziskave opozarjajo na pogosto spregledan dejavnik: obstajajo pomembne razlike v odzivu posameznih družb na nevarnost. Nekatere države imajo dobro razvit obrambni odziv, ki se je izoblikoval v stoletjih spoprijemanja s kroničnimi boleznimi, vojaškimi vdori, naravnimi nesrečami in drugimi grožnjami. Navzven se pokažejo kot sposobnost ljudi, skupin in posameznikov, da upoštevajo navodila. V družbah, kjer takih in podobnih nevarnosti ni bilo veliko, se tak odziv žal ni razvil.

Družbena pravila so živčevje nacionalnih držav. Države, kjer ljudje dosledno spoštujejo pravila družbenega vedena, lahko obveljajo za stroge. Države, kjer so taka pravila le ohlapno določena, nasprotno cenijo posameznikovo ustvarjalnost in svobodo.

Ameriški antropolog Pertti Pelto je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v delu o temeljnih kulturnih vzorcih vpeljal pojma tako imenovane stroge in popustljive družbe. Trdnost družbenih norm je raziskoval pri 20 tradicionalnih skupnostih povsod po svetu. Iz njegovih izsledkov izhaja, da družbe seveda niso enovit organizem. V vsaki so področja, kjer je upoštevanje pravil doslednejše in bolj sproščeno. Na to navadno ne vplivajo hipne spremembe, temveč se taka ureditev ohranja daljši čas. Strožje upoštevanje norm v času ogroženosti pa je pomembna prilagoditev, ki skupnostim pomaga, da se uskladijo in preživijo.

V Sloveniji smo z mitologizacijo nacionalne zgodovine in nacionalnih simbolov ustvarili vzdušje, da so gore, gorništvo, Triglav del identitete slovenskega naroda. Politika je z izrabo dogajanja ustvarila mišljenje, da so gore prijazne in lepe, da so prostor sproščenega druženja in da je idiličnost nekaj, kar mora vsakdo izkusiti za vsako ceno.

Spektakularni „FUN&ACTION“ turizem!

***

Naj zapišem ponovno: prav vsak, čisto vsak ukrep, vsako dejanje, vsaka akcija, ki izboljšuje varnost v gorah je koristna, hvalevredna. Varnost v gorah je področje, ki nima omejenega roka trajanja in ki nima končnega dejanja.

Zato že leta pripravljam, predstavljam in predlagam v sprejem Nacionalni program varnosti v gorah.

(Fotografije: Borut Peršolja)

***

V torek, 1. 3. 2022 bo ob 19. uri videokonferenčni pogovorni večer CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp v ciklu Živeti v Alpah na temo Varnost v gorah. Na njem bova sodelovala z dr. Iztokom Tomazinom.

Gostiteljica Katarina Žakelj napoveduje pogovor, ki bo osvetlil problematiko:
- Slovenija se vedno bolj promovira kot dežela gora, vanje zahaja vedno več obiskovalcev. Vendar razmere v gorah niso rožnate: jasno je, da so gore lahko smrtno nevarni kraji.
- Med številnimi obiskovalci je tudi vedno več ne usposobljenih planincev. Število gorskih nesreč vztrajno narašča. Kaj vpliva na porast takšnih nesreč? Kako je z ozaveščanjem obiskovalcev gora? Kako nesrečo doživljajo gorski reševalci?

Pogovor bo potekal na spletni platformi Zoom.

Več:

PREPREČEVANJE NESREČ V GORAH: VODILA ZA ODGOVORNO MEDIJSKO POROČANJE

PROSTOVOLJNO VODNIŠTVO – DEL AKTIVNE PREVENTIVE V GORAH

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, osebno, razstava, svetovanje | Brez komentarjev »

1., 2., 3.

Nedelja, Februar 20th, 2022

Ob mednarodnem dnevu gora so v Knjižnici Domžale pripravili fotografski natečaj z naslovom Brati gore. V prostorih Knjižnice Domžale si je razstavo (večine) fotografij mogoče ogledati od 22. 2. do 5. 3. 2022, spletno razstavo pa že sedaj.

Med prispelimi fotografijami so izbrali tri najboljše, moja fotografija je zasedla 3. mesto.

1. mesto: Pot v neznano. /Foto: Tjaša Štanta/

2. mesto: /Foto: Jurij Struna/

3. mesto: Opazujeva rojstvo dneva. /Foto: Borut Peršolja/

V knjižnici so ob koncu natečaja zapisali: »Ni nas navdušila le številčna udeležba, ampak tudi in predvsem vaša kreativnost ter ljubezen do gora.«

***

Nagrajena fotografija je nastala lani konec julija, ko sva z Matejo prečila greben od Golice do Stola.

Na vrhu Stola sem bil ob 5. uri zjutraj, kjer sem se ob spečem tropu ovac splazil pričakati porajajoče se sveže jutro. Tik pred sončnim vzhodom je iz doline zelo opazno še pridrvel razkropljeni trop instagramarjev. Če rečem trop pri tem mislim približno deset zelo mladih obiskovalk in obiskovalcev v rahlem drncu, ki so vrh naskočili v različnih kombinacijah: sami, sami s psom, v dvoje, v dvoje s psom, v zaljubljenem prepletu … Njihove značilnosti so bile tekma s časom, saj nikakor niso smeli zamuditi sonca, ki je bilo neusmiljeno atomsko točno, fotografiranje s telefoni v barvno dovršenih kombinacijah ter naštudiranih in odigranih pozah, glasnost in nebrzdana neobzirnost do tropa ovac. Eden od psov, pasme borderski ovčar, se je hočeš nočeš utrujeno parkiral v moje naročje medtem, ko je lastnica divje sebkala in popravljala nasmešno obrazno mimiko. Tako hitro kot so prišli (in brez pozdrava ob prihodu in odhodu), tako hitro so oddrveli proti Valvazorju – nekateri so moral biti že ob 7. uri na šihtu (!).

Ovce pa so posamič, v jutranje pozibavanem ritmu prihajale do mene, se nastavljeno pustile čohati in ogovarjati. Z njimi sem si izmenjal več besed ter neverbalnih sporočil kot s pripadniki moje vrste. Vrh, ki se je s senco spogledoval z Očakom, sem zapustil s toploto, ki pritiče visokogorsko poletni sedmi uri zjutraj.

***
Fotografskih natečajev se praviloma ne udeležujem. Iz spoštovanja do (poklicnih) fotografov in fotoreporterjev, ki jih poznam in vem, da sem sam samo zelo povprečni dokumentarist nekega dogajanja. Udeležbo v okviru širšega dogajanja pod geslom Brati gore sem razumel kot priložnost, da organizatorjem povem, da je (fotografsko, literarno, sporočilno …) idealiziranje gora nespoštljivo – do gora, njihovih prebivalcev in obiskovalcev.

Objavljeno vdan gora, geografija, gorništvo, gorska narava, osebno, razstava | Brez komentarjev »

NIČ STALNEGA, RAZEN SPREMINJANJA

Sobota, December 18th, 2021

Večna sprememba, ujeta v fotografski objektiv je vélika fotografska razstava, ki predstavi čas gora s črno-belimi fotografijami Jaka Čopa in barvnimi fotografijami istih motivov štirinajstih različnih fotografov in ene fotografinje.

(Fotografije: Borut Peršolja)

Če Čopove pokrajinozative že hrani Slovenski planinski muzej, pa se barvne podobe Triglavskega narodnega parka še sprehajajo naokrog. Andy Aungthwin, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Miro Podgoršek, Boštjan Odar, Gregor Skoberne in Aleš Zdešar so še na poti, »zvečine po planinskih poteh in pastirskih stezicah ter vedno s fotografskim aparatom okoli vratu«, opazujejo, pripovedujejo in se pustijo oblikovati po Naravi gora.

Čopov Jakec (razstava z začetkom nehote obeležuje 110. obletnico rojstva in s koncem 20. obletnico njegove smrti) z razstavo ne bi bil zadovoljen. Pa ne zato, ker bi bilo z razstavo kar koli narobe. Tudi ne zato, ker bi bila njena poetičnost morda pretiha ali nemara preglasna. Ne, v svojem mojstrstvu, v svojem večnem starčevskem nezadovoljstvu, bi ga preganjala misel, da bo to čudovito, to viharno, to prešerno, to silovito jasno, a na nek način vendarle žalobno upodobitev Zlatorogovega kraljestva, enkrat treba pospraviti iz bele Ljubljane.

Bog ve, če bi sploh dovolil, da bi takšna, v vseh pogledih vélika razstava bila postavljena tam, kjer nimajo niti najmanjšega odnosa do gora? Ne v društvu, ne v zvezi, ne v oblasti …

A iskrica je v ljudeh in njim je namenjena ta razstava!

Razstavo je v Jakopičevem sprehajališču, v Parku Tivoli, v Ljubljani, namesto novoletne bleščave, mogoče večkrat doživeti do 14. februarja 2022.

Idejni in izvedbeni avtor razstave ter avtor nekaterih fotografij na razstavi, Aleš Zdešar (desno).

***

VEČ:

ČOPOV JAKEC

ODDAJA SLEDI ČASA – Jaka Čop – utemeljitelj slovenske gorske fotografije (11. 12. 2011)

Objavljeno vgeografija, gorništvo, gorska narava, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.

Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)

Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.

Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.

Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, planinsko društvo, razstava, recenzija | Brez komentarjev »

V KOTU

Torek, November 24th, 2020

Že nekaj mesecev, na kraju, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, spominska plošča (po dveh letih) spet pričuje zgodovino. Zgodovino, ki je bila pričevalsko obujena 27. februarja 2013 in na koščke razbita ob Namini prenovi nečimrnosti.

Dilema: je duplikat/ponaredek boljši od originala? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Kolikor so bila terenska opažanja razveseljujoča (neposredni dostop je v tem času onemogočala gradbena ograja, postavljena ob prenovi blagovnice), pa je bilo spoznanje, o izbiri nove lokacije spominske plošče, ponižujoča.

Zaplankanost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hišnik Name, zelo markanten možakar v delovnem pajacu, je ob prvotni izbiri mesta postavitve spominske plošče, za ta vogal že takrat nazorno (videlo se je, da ima za seboj že kar nekaj gnusnih opravkov …) dejal: »Bruhališče in scališče.« Zaradi vhoda v dvigalo, ki vodi klientelo zabavišča (nekdanja Diskoteka Global, klub Top Six Club …) v vrhnjem nadstropju ljubljanske veleblagovnice.

Pred skoraj osmimi leti smo napisali:

»Spominska plošča stoji na zelo obiskani ljubljanski lokaciji. Dnevno jo bodo videvali tako Ljubljančani, kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je napis plošče dvojezičen). Spominjala nas bo, da nas -Slovencev ne bi bilo brez gora. In to v prenesenem in konkretnem pomenu. S tega mesta, kjer se na koncu Slovenske in Dunajske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, bo plošča tudi vsakokratno vabilo, da se odpravimo in snidemo tam, kjer so nekoč prebivali bogovi, danes pa odkrivamo predvsem samega sebe.«

Urejen kaos. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sedanja postavitev negira večji del zapisanega:
- spominske plošče, skrite v kotu, ne bo videl praktično noben mimoidoči,
- angleški napis bo za zanamce postal spomenik potrošniški globalizaciji,
- razgled na Kamniške pa je s stojišča plošče kvečjemu mogoč virtualno ali z zapletenim sistemom ogledal/leč.

Še en dokaz, da je PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) za gorništvo in z njim povezano gorniško dediščino popolnoma vseeno.

Fej in fuj!

Kdo ima lepši zorni kot? (Fotografija: Borut Peršolja)

Primernega prostora, za kulturno dediščinske projekte, je še dovolj. Zakaj le ga niso želeli uporabiti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Objavljeno vPZS, gorništvo, razstava | Brez komentarjev »

OTIPLJIVOST PRETEKLOSTI

Četrtek, November 12th, 2020

Tale primerek železove rude sem letos spomladi našel na območju Tihe doline na Veliki planini.

Posebnež, ki izstopa iz okolice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na širšem območju Velike planine je znanih nekaj opuščenih hald (= odlagališče, deponija izkopanega gradiva) z bobovcem in limonitom. Med ta območja, kjer so na površju nakopani material razvrščali, jalovino odvrgli, rudo pa odpeljali/prenesli v dolino (do plavža), sodi tudi Tiha dolina.

Narava in človek; sooblikovalca kulturne pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gre za kar konkreten kos:

Teža: 1120 g
Dolžina: 14,4 cm
Širina: 8,3 cm
Obseg: 25 cm; 38,8 cm

Primerek bi zaradi svoje teže lahko bil bobovec, je pa bolj podoben limonitni rudi.

Teža, ki se je poznala tudi v nahrbtniku. (Fotogarfija: Borut Peršolja)

Železovec postaja muzejski eksponat. (Fotografija: Borut Peršolja)

Povzemam iz literature – na primer Nahajališča bobovca v predgorju Julijskih Alp (PDF 133 KB):

V naših krajih so bobovec nabirali in ga talili v železo že v predzgodovinski dobi. Bil je osnovna ruda za razvoj železarstva na območju Železnikov, Bohinja, Krope in Kamne gorice.

Bobovec ali železovec, grahasto ali fižolasto oblikovani strdki železove rude limonita, ima tališče pri približno 1550 ˚C. Limonit, ki se pojavlja v gomoljih ali zaobljenih zrnih, so imenovali bobovec – zaradi podobnosti oblike z živalskimi bobki, ime pa se je ohranilo do danes. Z raziskavami so ugotovili, da se ruda v različnih nahajališčih med seboj razlikuje glede na delež železa in drugih primesi, ki dajo potem železu različne lastnost glede taljivosti in kovnosti. (V bohinjskih bobovcih je 45 do 60 mas. % železa, 10 do 15 mas. % kalcijevega oksida, do 12 mas. % manganovega oksida, 10 mas. % kremenice in 3 mas. % vode.)

Bobovec je v davnini nastajal v visokogorskih močvirjih. Zaradi pomanjkanja kisika je prišlo do kemičnih procesov in ruda se je sprijemala v zrna. Ker je možnost za ohranitev jezerskih in močvirskih sedimentov in prvotnega nahajališča bobove železove rude razmeroma majhna, se bobovci zaradi erozije sedimentov nakopičijo kot netopen ostanek zakrasevanja v vrtačah in breznih. Nanj pogosto naletimo v razpokah in vdolbinah karbonatnih kamnin.

***

Najdba gomolja, ki jo opisujem, je bila naključna, na travnatem površju izven obstoječih poti in oskrbnih kolovozov. Zanimivo je, da sem ob njem našel še dva precej manjša kosa. Glede na izoblikovanost površja in hiter pregled območja najdbe (tik pred mrakom) se mi ni zdelo, da bi ruda izvirala iz žile.

Primerek sem – namesto, da bi doma na polici igral vlogo zbiralca medplanetarnega prahu – podaril Medobčinskemu muzeju Kamnik za eno izmed njihovih stalnih razstav z naslovom Na planincah luštno biti – življenje na kamniških planinah.

Sprehajalno smo sprva pregledovali vrhnji del pobočij Bukovca (a nismo našli nič posebnega), kjer so v površju še danes vidne plitve izkopne jame. (Fotografija: Borut Peršolja)

Jeseni 2019 so pastirji iz gozda naredili pustoto, ki jim ni v čast. (Fotografija: Borut Peršolja)

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, razstava | Brez komentarjev »

POEZIJA GORA ALI GORÁ POEZIJA

Četrtek, Junij 11th, 2020

Kristina Galun iz Knjižnice Domžale je bila tista vidna gonilna sila, ki je – v času epidemije – držala odprta (spletna) vrata matične knjižnice. Med drugim je na prvi pomladni dan, 21. marca, ko smo praznovali svetovni dan poezije, vzpodbujala ustvarjalce z literarnim natečajem Poezija zdravi.

“Pesnik je vedno bil tisti, ki druge zdravi bolezni, od katere umira sam.”
Branko Miljkovič

Odzvalo se nas je 14: nekateri z eno, drugi z več pesmimi. V nadaljevanju zdravljenja s poezijo so bile izbrane naslednje pesmi avtoric in enega avtorja:

1. Alenka Mihorič: PANDEMIJA
2. Janka Jerman: NEOPAZNA
3. Borut Peršolja: TEBI, MOJA GORA
4. Mira Smrkolj: USTVARJANJE NA ENO ČRKO
5. Zlatka Levstek: IGRANJE NA ČRKE
6. Kristina Lindav: #OSTALDOMA
7. Z.L.O.: BREZNASLOVNI KONS
8. Frančiška Hunjet: OSAMA
9. Nina Ostanek: VODNICA
10. Tina Lasnik: TIŠINA

Ker v knjižnici še ne prirejajo prireditev (sprva so želeli pripraviti čisto pravi pesniški večer) so izbrane verze natisnili in razstavili v dvorani Knjižnice Domžale.

»Poezija je zvok poletja, ko pada dež, in ljudi, ki se smejejo za zaprtimi oknicami nekje na ozki ulici.«
Lawrence Ferlinghetti

Vabljeni na bralni ogled v Knjižnico Domžale od 10. junija do 10. julija 2020.

Objavljeno vgorništvo, gorska narava, osebno, poezija, razstava | Brez komentarjev »

POROČILO S TERENA

Petek, Oktober 4th, 2019

Pot Po stopinjah pastirjev, ki je javnosti dostopna dober mesec dni (od 14. avgusta 2019), živi svoje življenje.

Mrzla jutra z rošenjem vlažijo črke, sončni žarki izostrujejo fotografije, veter senči manj pomembne podrobnosti, jesenski velikoplaninski čas staplja komaj postavljene tujke v enost pokrajine.

Dosedanji odzivi so dobri, celo odlični. To si Velika planina z ljudmi in naravo tudi zasluži. Preizkušnja zime naj bo usmiljena!