Pred mesecem dni je v moj e-nabiralnik prišlo Petrino vabilo:
»Dragi prijatelji,
po dolgem času se predstavljam s svojo fotografsko zgodbo Kočevskega v obliki fotografske razstave:
“ISKANJE DIVJEGA – MOJA ODKRIVANJA KOČEVSKE NARAVE.”
Če utegnete, lepo vabljeni na odprtje v torek, 14. maja 2019, ob 18. uri, v Zlatorogovi galeriji na sedežu Lovske zveze Slovenije v Ljubljani (Župančičeva ulica).«
Žal sem bil ravno takrat na odprtju neke druge razstave v Kranju, zato sem si jo lahko ogledal šele pred kratkim.
Po objavljenem obvestilu (na spletni strani Lovske zveze Slovenije) sodeč je goste na odprtju razstave pozdravil predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, nagovoril pa jih je mag. Teo Hrvoje Oršanič. Za glasbeno popestritev je poskrbel Lovski pevski zbor Martin Krpan – Bloke.
***
Ko je bila Petra leta 2016 moja gostja na gorniškem večeru sem jo napovedal kot »raziskovalko, fotoreporterko, naravoslovko, popotnico in ljubiteljico narave, turistično vodnico, članico Prirodoslovnega društva Slovenije«.
Portret avtorice razstave. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
V dveh galerijskih prostorih je na ogled Petrinih petnajst barvnih fotografij velikosti A3 formata, osem črno-belih fotografij živali (volka, medveda, divje mačke, jelena, kune, lisice …) A4 formata, sedem barvnih, polprosojnih fotografij gozda in njegovih prebivalcev ter pet pokončnih barvnih portretnih fotografij, od tega štiri sekvence gozdne preobrazbe.
Kočevsko v Ljubljani. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
Zakritost. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
Fotografije prostora zapolnjujejo v enem zamahu. Takoj te prestavijo v dogajanje, v občutenje, v zlitje s fotografijami, ki želijo biti več kot prostor predstave ali zgolj ozadje. Zrak, svetloba, sence, padavine, voda, letni čas, vse je zloženo v celoto miru, ki obeta. Ki draži, ki vabi, ki prosi, ki predstavlja. Naravo, ki je fotografirana in fotoreporterko, ki je fotografirala.
To vzajemnost, to skladnost, navkljub velikemu številu odličnih fotografij, ki jih lahko vsak dan občudujem na domačem in tujem spletu, srečam le redko.
Življenje gozda. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
***
Spomladi sem od ameriških sorodnikov prejel brezčasno knjigo z naslovom Ansel Adams 400 Photographs. Njen štirinajsti natis črno-belih fotografij iz obdobij 1916–1930, 1931–1939, 1940–1949, 1950–1959, 1960–1968, govori o njeni popularnosti, predvsem pa o številu spoštovalcev avantgardne svetovne fotografije Ansela Adamsa.
Ansel Adams je, kot so zapisali pred časom v slovenski izdaji National Geographic Slovenija, šel junija 1916 pohajkovat po Sierri Nevadi, opremljen s fotoaparatom – kodakom no. 1 browniejem – in začel fotografirati. “Najbrž bom bankrotiral, če bom slikal tako naglo,” je nadobudni 14-letni fotograf tisto poletje pisal teti Mary v San Francisco. “Trideset sem jih že posnel.”
Fotografiral je skoraj 70 let, do smrti pri 82 letih leta 1984, ko je bil že svetovno znan fotoreporter in vpliven glasnik divjine. Čeprav je veliko potoval, se je vedno znova vračal v Sierro – na pustolovščine, po umetniški navdih, prijateljstvo in uteho, ki jo je našel med tamkajšnjimi razbrazdanimi granitnimi vrhovi z vmesnimi zasneženimi prelazi in muhavim nebom. Pogled na Thousand Island Lake/Jezero tisočerih otokov, posejano z balvani in obkroženo z bohotnimi gorskimi travniki, ki se leskeče pod jasnim sinjim nebom, s črnima gmotama Banner Peaka in Mount Ritterja, zasidranima ob njem je tipizirana podoba Adamsove lepote sveta.
“Naredil sem veliko enoličnih posnetkov in pretrpel nekaj sramotnih polomij,” je zapisal v avtobiografiji, ko se je spominjal izleta k jezeru Thousand Island leta 1923. “Še vedno se spominjam razburjenja na prizorišču,” je nadaljeval. “Zdelo se je, da se je vse ujelo na najboljši način: skalovje, oblaki, gora in osvetlitev … Ta fotografija še vedno izžareva skladnost in čarobnost, kakršno so v tistih prvih letih premogle le redke.”
Silhuete. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
Ob njegovih ikončnih fotografijah ameriških nacionalnih parkov so znani tudi njegovi eseistični izreki:
»Landscape photography is the supreme test of the photographer – and often the supreme disappointment.«/Pokrajinska fotografija je najvišji fotoreporterjev izziv – in pogosto njegovo največje razočaranje.
»Sometimes I do get to places just when God’s ready to have somebody click the shutter.«/Včasih pridem na kraje, kjer bog samo čaka, da nekdo stisne sprožilec fotoaparata.
»There are always two people in every picture: the photographer and the viewer.«/Na vsaki fotografiji sta vedno dve osebi: fotograf in gledalec.
Ujetnica okvirja. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
***
Zakaj ta vzporednica med razstavo Petre Draškovič Pelc in razstavno knjigo Ansela Adamsa?
Odgovor se skriva v obvestilu, da je Petrina razstava na ogled le še nekaj dni, do konca junija. Med delavniki je odprta od 9. do 13., 14. ure.
Petra pa nekoliko skrivnostno pravi: »Mogoče pa še kje drugje in ob kakšni drugi priložnosti.«
Razstava čaka. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)
