Arhiv za ‘ razstava’ Kategorija

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

V KOTU

Torek, November 24th, 2020

Že nekaj mesecev, na kraju, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, spominska plošča (po dveh letih) spet pričuje zgodovino. Zgodovino, ki je bila pričevalsko obujena 27. februarja 2013 in na koščke razbita ob Namini prenovi nečimrnosti.


Dilema: je duplikat/ponaredek boljši od originala? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Kolikor so bila terenska opažanja razveseljujoča (neposredni dostop je v tem času onemogočala gradbena ograja, postavljena ob prenovi blagovnice), pa je bilo spoznanje, o izbiri nove lokacije spominske plošče, ponižujoča.


Zaplankanost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hišnik Name, zelo markanten možakar v delovnem pajacu, je ob prvotni izbiri mesta postavitve spominske plošče, za ta vogal že takrat nazorno (videlo se je, da ima za seboj že kar nekaj gnusnih opravkov …) dejal: »Bruhališče in scališče.« Zaradi vhoda v dvigalo, ki vodi klientelo zabavišča (nekdanja Diskoteka Global, klub Top Six Club …) v vrhnjem nadstropju ljubljanske veleblagovnice.

Pred skoraj osmimi leti smo napisali:

»Spominska plošča stoji na zelo obiskani ljubljanski lokaciji. Dnevno jo bodo videvali tako Ljubljančani, kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je napis plošče dvojezičen). Spominjala nas bo, da nas -Slovencev ne bi bilo brez gora. In to v prenesenem in konkretnem pomenu. S tega mesta, kjer se na koncu Slovenske in Dunajske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, bo plošča tudi vsakokratno vabilo, da se odpravimo in snidemo tam, kjer so nekoč prebivali bogovi, danes pa odkrivamo predvsem samega sebe.«


Urejen kaos. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sedanja postavitev negira večji del zapisanega:
- spominske plošče, skrite v kotu, ne bo videl praktično noben mimoidoči,
- angleški napis bo za zanamce postal spomenik potrošniški globalizaciji,
- razgled na Kamniške pa je s stojišča plošče kvečjemu mogoč virtualno ali z zapletenim sistemom ogledal/leč.

Še en dokaz, da je PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) za gorništvo in z njim povezano gorniško dediščino popolnoma vseeno.

Fej in fuj!


Kdo ima lepši zorni kot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Primernega prostora, za kulturno dediščinske projekte, je še dovolj. Zakaj le ga niso želeli uporabiti? (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

OTIPLJIVOST PRETEKLOSTI

Četrtek, November 12th, 2020

Tale primerek železove rude sem letos spomladi našel na območju Tihe doline na Veliki planini.


Posebnež, ki izstopa iz okolice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na širšem območju Velike planine je znanih nekaj opuščenih hald (= odlagališče, deponija izkopanega gradiva) z bobovcem in limonitom. Med ta območja, kjer so na površju nakopani material razvrščali, jalovino odvrgli, rudo pa odpeljali/prenesli v dolino (do plavža), sodi tudi Tiha dolina.


Narava in človek; sooblikovalca kulturne pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gre za kar konkreten kos:

Teža: 1120 g
Dolžina: 14,4 cm
Širina: 8,3 cm
Obseg: 25 cm; 38,8 cm

Primerek bi zaradi svoje teže lahko bil bobovec, je pa bolj podoben limonitni rudi.


Teža, ki se je poznala tudi v nahrbtniku. (Fotogarfija: Borut Peršolja)


Železovec postaja muzejski eksponat. (Fotografija: Borut Peršolja)

Povzemam iz literature – na primer Nahajališča bobovca v predgorju Julijskih Alp (PDF 133 KB):

V naših krajih so bobovec nabirali in ga talili v železo že v predzgodovinski dobi. Bil je osnovna ruda za razvoj železarstva na območju Železnikov, Bohinja, Krope in Kamne gorice.

Bobovec ali železovec, grahasto ali fižolasto oblikovani strdki železove rude limonita, ima tališče pri približno 1550 ˚C. Limonit, ki se pojavlja v gomoljih ali zaobljenih zrnih, so imenovali bobovec – zaradi podobnosti oblike z živalskimi bobki, ime pa se je ohranilo do danes. Z raziskavami so ugotovili, da se ruda v različnih nahajališčih med seboj razlikuje glede na delež železa in drugih primesi, ki dajo potem železu različne lastnost glede taljivosti in kovnosti. (V bohinjskih bobovcih je 45 do 60 mas. % železa, 10 do 15 mas. % kalcijevega oksida, do 12 mas. % manganovega oksida, 10 mas. % kremenice in 3 mas. % vode.)

Bobovec je v davnini nastajal v visokogorskih močvirjih. Zaradi pomanjkanja kisika je prišlo do kemičnih procesov in ruda se je sprijemala v zrna. Ker je možnost za ohranitev jezerskih in močvirskih sedimentov in prvotnega nahajališča bobove železove rude razmeroma majhna, se bobovci zaradi erozije sedimentov nakopičijo kot netopen ostanek zakrasevanja v vrtačah in breznih. Nanj pogosto naletimo v razpokah in vdolbinah karbonatnih kamnin.

***

Najdba gomolja, ki jo opisujem, je bila naključna, na travnatem površju izven obstoječih poti in oskrbnih kolovozov. Zanimivo je, da sem ob njem našel še dva precej manjša kosa. Glede na izoblikovanost površja in hiter pregled območja najdbe (tik pred mrakom) se mi ni zdelo, da bi ruda izvirala iz žile.

Primerek sem – namesto, da bi doma na polici igral vlogo zbiralca medplanetarnega prahu – podaril Medobčinskemu muzeju Kamnik za eno izmed njihovih stalnih razstav z naslovom Na planincah luštno biti – življenje na kamniških planinah.


Sprehajalno smo sprva pregledovali vrhnji del pobočij Bukovca (a nismo našli nič posebnega), kjer so v površju še danes vidne plitve izkopne jame. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jeseni 2019 so pastirji iz gozda naredili pustoto, ki jim ni v čast. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POEZIJA GORA ALI GORÁ POEZIJA

Četrtek, Junij 11th, 2020

Kristina Galun iz Knjižnice Domžale je bila tista vidna gonilna sila, ki je – v času epidemije – držala odprta (spletna) vrata matične knjižnice. Med drugim je na prvi pomladni dan, 21. marca, ko smo praznovali svetovni dan poezije, vzpodbujala ustvarjalce z literarnim natečajem Poezija zdravi.

“Pesnik je vedno bil tisti, ki druge zdravi bolezni, od katere umira sam.”
Branko Miljkovič

Odzvalo se nas je 14: nekateri z eno, drugi z več pesmimi. V nadaljevanju zdravljenja s poezijo so bile izbrane naslednje pesmi avtoric in enega avtorja:

1. Alenka Mihorič: PANDEMIJA
2. Janka Jerman: NEOPAZNA
3. Borut Peršolja: TEBI, MOJA GORA
4. Mira Smrkolj: USTVARJANJE NA ENO ČRKO
5. Zlatka Levstek: IGRANJE NA ČRKE
6. Kristina Lindav: #OSTALDOMA
7. Z.L.O.: BREZNASLOVNI KONS
8. Frančiška Hunjet: OSAMA
9. Nina Ostanek: VODNICA
10. Tina Lasnik: TIŠINA

Ker v knjižnici še ne prirejajo prireditev (sprva so želeli pripraviti čisto pravi pesniški večer) so izbrane verze natisnili in razstavili v dvorani Knjižnice Domžale.

»Poezija je zvok poletja, ko pada dež, in ljudi, ki se smejejo za zaprtimi oknicami nekje na ozki ulici.«
Lawrence Ferlinghetti

Vabljeni na bralni ogled v Knjižnico Domžale od 10. junija do 10. julija 2020.

  • Share/Bookmark

POROČILO S TERENA

Petek, Oktober 4th, 2019

Pot Po stopinjah pastirjev, ki je javnosti dostopna dober mesec dni (od 14. avgusta 2019), živi svoje življenje.

Mrzla jutra z rošenjem vlažijo črke, sončni žarki izostrujejo fotografije, veter senči manj pomembne podrobnosti, jesenski velikoplaninski čas staplja komaj postavljene tujke v enost pokrajine.

Dosedanji odzivi so dobri, celo odlični. To si Velika planina z ljudmi in naravo tudi zasluži. Preizkušnja zime naj bo usmiljena!

Vse fotografije: Borut Peršolja

  • Share/Bookmark

ODKRIVANJE DOMAČEGA

Nedelja, Junij 23rd, 2019

Pred mesecem dni je v moj e-nabiralnik prišlo Petrino vabilo:

»Dragi prijatelji,

po dolgem času se predstavljam s svojo fotografsko zgodbo Kočevskega v obliki fotografske razstave:

“ISKANJE DIVJEGA – MOJA ODKRIVANJA KOČEVSKE NARAVE.”

Če utegnete, lepo vabljeni na odprtje v torek, 14. maja 2019, ob 18. uri, v Zlatorogovi galeriji na sedežu Lovske zveze Slovenije v Ljubljani (Župančičeva ulica).«

Žal sem bil ravno takrat na odprtju neke druge razstave v Kranju, zato sem si jo lahko ogledal šele pred kratkim.

Po objavljenem obvestilu (na spletni strani Lovske zveze Slovenije) sodeč je goste na odprtju razstave pozdravil predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, nagovoril pa jih je mag. Teo Hrvoje Oršanič. Za glasbeno popestritev je poskrbel Lovski pevski zbor Martin Krpan – Bloke.

***

Ko je bila Petra leta 2016 moja gostja na gorniškem večeru sem jo napovedal kot »raziskovalko, fotoreporterko, naravoslovko, popotnico in ljubiteljico narave, turistično vodnico, članico Prirodoslovnega društva Slovenije«.


Portret avtorice razstave. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

V dveh galerijskih prostorih je na ogled Petrinih petnajst barvnih fotografij velikosti A3 formata, osem črno-belih fotografij živali (volka, medveda, divje mačke, jelena, kune, lisice …) A4 formata, sedem barvnih, polprosojnih fotografij gozda in njegovih prebivalcev ter pet pokončnih barvnih portretnih fotografij, od tega štiri sekvence gozdne preobrazbe.


Kočevsko v Ljubljani. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)


Zakritost. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

Fotografije prostora zapolnjujejo v enem zamahu. Takoj te prestavijo v dogajanje, v občutenje, v zlitje s fotografijami, ki želijo biti več kot prostor predstave ali zgolj ozadje. Zrak, svetloba, sence, padavine, voda, letni čas, vse je zloženo v celoto miru, ki obeta. Ki draži, ki vabi, ki prosi, ki predstavlja. Naravo, ki je fotografirana in fotoreporterko, ki je fotografirala.

To vzajemnost, to skladnost, navkljub velikemu številu odličnih fotografij, ki jih lahko vsak dan občudujem na domačem in tujem spletu, srečam le redko.


Življenje gozda. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

***

Spomladi sem od ameriških sorodnikov prejel brezčasno knjigo z naslovom Ansel Adams 400 Photographs. Njen štirinajsti natis črno-belih fotografij iz obdobij 1916–1930, 1931–1939, 1940–1949, 1950–1959, 1960–1968, govori o njeni popularnosti, predvsem pa o številu spoštovalcev avantgardne svetovne fotografije Ansela Adamsa.

Ansel Adams je, kot so zapisali pred časom v slovenski izdaji National Geographic Slovenija, šel junija 1916 pohajkovat po Sierri Nevadi, opremljen s fotoaparatom – kodakom no. 1 browniejem – in začel fotografirati. “Najbrž bom bankrotiral, če bom slikal tako naglo,” je nadobudni 14-letni fotograf tisto poletje pisal teti Mary v San Francisco. “Trideset sem jih že posnel.”

Fotografiral je skoraj 70 let, do smrti pri 82 letih leta 1984, ko je bil že svetovno znan fotoreporter in vpliven glasnik divjine. Čeprav je veliko potoval, se je vedno znova vračal v Sierro – na pustolovščine, po umetniški navdih, prijateljstvo in uteho, ki jo je našel med tamkajšnjimi razbrazdanimi granitnimi vrhovi z vmesnimi zasneženimi prelazi in muhavim nebom. Pogled na Thousand Island Lake/Jezero tisočerih otokov, posejano z balvani in obkroženo z bohotnimi gorskimi travniki, ki se leskeče pod jasnim sinjim nebom, s črnima gmotama Banner Peaka in Mount Ritterja, zasidranima ob njem je tipizirana podoba Adamsove lepote sveta.

“Naredil sem veliko enoličnih posnetkov in pretrpel nekaj sramotnih polomij,” je zapisal v avtobiografiji, ko se je spominjal izleta k jezeru Thousand Island leta 1923. “Še vedno se spominjam razburjenja na prizorišču,” je nadaljeval. “Zdelo se je, da se je vse ujelo na najboljši način: skalovje, oblaki, gora in osvetlitev … Ta fotografija še vedno izžareva skladnost in čarobnost, kakršno so v tistih prvih letih premogle le redke.”


Silhuete. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

Ob njegovih ikončnih fotografijah ameriških nacionalnih parkov so znani tudi njegovi eseistični izreki:

»Landscape photography is the supreme test of the photographer – and often the supreme disappointment.«/Pokrajinska fotografija je najvišji fotoreporterjev izziv – in pogosto njegovo največje razočaranje.

»Sometimes I do get to places just when God’s ready to have somebody click the shutter.«/Včasih pridem na kraje, kjer bog samo čaka, da nekdo stisne sprožilec fotoaparata.

»There are always two people in every picture: the photographer and the viewer.«/Na vsaki fotografiji sta vedno dve osebi: fotograf in gledalec.


Ujetnica okvirja. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

***

Zakaj ta vzporednica med razstavo Petre Draškovič Pelc in razstavno knjigo Ansela Adamsa?

Odgovor se skriva v obvestilu, da je Petrina razstava na ogled le še nekaj dni, do konca junija. Med delavniki je odprta od 9. do 13., 14. ure.

Petra pa nekoliko skrivnostno pravi: »Mogoče pa še kje drugje in ob kakšni drugi priložnosti.«


Razstava čaka. (Fotografija: Borut Peršolja, posneto s telefonom)

  • Share/Bookmark