Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Nedelja, Januar 14th, 2018

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

Nedelja, December 10th, 2017

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je mednarodna javnost leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora so Izzivi gorskih območij: podnebne spremembe, lakota, migracije/Mountains under Pressure: climate, hunger, migration.


Obetaven letošnji začetek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj milijarda ljudi živi v gorskih območjih, več kot polovica človeštva pa je na gore vezana pri oskrbi z vodo, hrano in obnovljivo energijo. Gore so pod velikim pritiskom zaradi podnebnih sprememb, degradacije zemljišč, rabe tal in naravnih nesreč. Vse to ima lahko daljnosežne in uničujoče posledice za gorske skupnosti in ves svet.


Vzorec pisanega življenja v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odtis obiskovalcev gora. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje zahtevnim danostim: življenje z veliko začetnico! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so tudi zgodnji znanilec podnebnih sprememb. Ker se podnebje še naprej segreva, se gorska ljudstva – med njimi so tudi najrevnejša in tista, ki se stalno soočajo s pomanjkanjem hrane – spoprijemajo še z večjimi težavami kako preživeti v teh razmerah. Naraščanje temperature prav tako pomeni, da se gorski ledeniki talijo hitreje od napovedi, kar odločilno vpliva tudi na zaloge pitne vode, od katerih so odvisni tudi milijoni ljudi na ravninskih območjih.

K sreči imajo gorske skupnosti bogato znanje, dediščino in izkušnje, vse pridobljeno s trdim življenjem in nenehnim prilagajanjem številnih generacij. To jim omogoča razvoj novih strategij za uspešno prilagoditev na podnebne spremembe.


Spravljeni spomin. Narodna galerija v Oslu (Norveška). (Fotografija: Borut Peršolja)


Konkretno zeleno. (Fotografija: Borut Peršolja)

In v Sloveniji?

Redke so države, ki imajo skrb za gorska območja zapisano celo v ustavi. Slovenija je morda celo edina, saj Ustava Republike Slovenije v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja, v 71. členu (varstvo zemljišč), v tretjem odstavku določa:
»Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.«

Ne bom presenečen, če tega niti ne veste, pa čeprav ustava letos praznuje že 25. obletnico!


Živeti v Alpah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorsko in hribovsko ustavno programsko načelo velja za kar 72 % vzpetega površja Slovenije (gorniško klasičen alpski svet obsega zgolj 42 % površja), v njem pa se nahaja kar 55 % vseh kmetijskih zemljišč v državi. Kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo na večjih nadmorskih višinah, imajo zaradi krajše vegetacijske dobe znatno omejen izbor kmetijskih rastlin in količinsko nižje pridelke na hektar. Register kmetijskih gospodarstev navaja, da nad 500 metri nadmorske višine močno prevladuje trajno travinje, ki predstavlja kar 95 % vseh kmetijskih zemljišč, le 5 % pa predstavljajo njive. Zaradi tega prevladuje ekstenzivna živinoreja.


Gorska območja: 72 % Slovenije. (vir: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja)


Planina Korošica (Karavanke): loveče ravnovesje klasičnega kmetijstva in novodobnega gorskega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kmetije se v gorskih območjih soočajo z velikimi nakloni kmetijskih zemljišč, zato je pogosta uporaba dražje, specialne mehanizacije in/ali več ročnega dela. Stroški tako pridelane krme ali hrane so zato višji. Zaradi naravnih danosti prevladujejo biotsko bogata travišča, ki so pogosto vključena v omrežje Natura 2000. Z nadaljnjo rabo in obdelanostjo kmetijskih zemljišč pa se ohranjajo značilni habitatni tipi in vrste.


1554 metrov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Napovedovalka dnevne in urne prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zdi se, da je v praksi ustavno zagotovljena skrb – še zlasti v finančnem pogledu – vezana zgolj na kmetijsko področje. Med štirinajstimi Ukrepi razvoja podeželja (iz programskega dokumenta Program razvoja podeželja 2014–2020) sta dva neposredno povezana z gorskimi območji:
- Ukrep 8: Naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje in
- Ukrep 13: Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.

Med neposrednimi plačili na površine in živali deluje ukrep Podpora za mleko v gorskih območjih, ki je namenjena ohranitvi proizvodnje mleka na področjih s slabšimi pogoji za proizvodnjo mleka.


Do kdaj še? Do jeseni! (Fotografija: Borut Peršolja)


Do kdaj še? Do ponovnega taljenja snega! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ves preostali »gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih« pa ostaja podvržen stihiji zelenega turizma in z njim povezanega nebrzdanega pohodništva.


Gore niso lepa kulisa. Gore so do skrajnosti izostreno življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V obdobju 2007–2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov vzpodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah)

Se pa zaradi akcije Brati gore izboljšuje kulturni napredek. Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico, množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih društev.


Prebirati ali nabirati? (Fotografija: Borut Peršolja)


Reciklirani brlog na Norveškem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKA PAŠTETA

Četrtek, September 21st, 2017

Najlepši skupek naprezanj Pohodniške zveze Slovenije (PZS) v zadnjih letih in hkrati nazoren rezultat učinkovitega delovanja pohodniške flajšmašine.

Sestavine: “Pohodništvo 50 %, planinska orientacija 3 %, turno kolesarjenje 32 % in športno plezanje 15 %”, ojačevalec arome E621, konzervans E250. Sterilizirana PZS mesnina.

Iskrene čestitke z moje strani za recepturo in izdelek!

Slovenija pohodnari! # LjubimPohodnistvo

Ob predlogu za zamenjavo planinske himne imamo zdaj tudi finalni predlog za zamenjavo grba PZS.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak stran od pohodništva.

  • Share/Bookmark

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

Torek, Junij 20th, 2017

Aprila letos sem vprašal:

- Je PZS letos na konferenci planinskega gospodarstva podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

Zdaj je isto vprašanje postavila tudi Urša Marn, novinarka Mladine:

  • Share/Bookmark

PRIČEVANJE O BORISU

Sreda, Junij 14th, 2017


(Fotografija: Borut Peršolja)

V soboto, 10. junija je minilo dvajset let (1997–2017) od tragedije v severni steni Turske gore nad Okrešljem, v kateri so življenje izgubili gorski reševalci Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), Mitja Brajnik (GRS Kranj), Luka Karničar, Rado Markič (oba GRS Jezersko) in Boris Mlekuž (GRS Bovec).

Vseh, zlasti pa vodniškega in inštruktorskega kolega Borisa Mlekuža, smo se spomnili tudi na Borisovem spominskem srečanju v Bavšici (19.–20. 5. 2017).


(Fotografija: Borut Peršolja)

O izjemnem človeku, ki je v marsikomu, ki smo ga poznali, pustil globoko sled, smo udeleženci samorganiziranega srečanja poslušali izpovedi, doživetja in pričevanja prijateljev in sodobnikov. Osvetlili smo – tudi z njegovimi naključno izbranimi dokumentarnimi diapozitivi – Borisovo gorniško življenje s številnih tur, taborov, tečajev, reševalnih akcij, besede, napisane, izrečene in (žal) neizrečene, ter se naslednji dan odpravili po njegovih stopinjah nad Bavšico.

Borisa so se prišli spomnit tudi pevci Moškega pevskega zbora Golobar, ki je bil ustanovljen leta 1951 in je eden najstarejših na Primorskem. S pevovodjo Danilom Durjavo, ki je ustanovitelj zbora in ga vodi ves čas, kar je gotovo edinstven primer v Sloveniji, so nas spomnili na globino, širino, iskrenost, domoljubnost … zapetega čustva.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zapisane besede Žarka, Irene, Miha, Srečka, Damjane, Emila …

»Dobro sem ga poznal, tako kot gotovo tudi večina udeležencev srečanja, seveda smo ga pa doživljali (doživeli) vsak na svoj način. Vsakemu od nas je ob skupnih trenutkih odškrnil delček samega sebe in verjamem, da bo mozaik spominov vseh zelo zanimiv, prijeten, takšen kot je bil kot sogovornik tudi Boris. Doživljal sem ga še kot neutrudnega sodelavca v nekdanji mladinski organizaciji, kasneje v sindikatih, predvsem pa vedno kot gorniškega prijatelja z neizčrpno zakladnico poznavanja vsega, kar je vezano na gore.«

»Kadar hodim po trentarskih gorah, največkrat sam, ker me samotnost notranje izpolnjuje, z Borisom vedno naveževa stik in se pogovarjava. Borisa sem dolgo poznal, od tistih tečajev za mladinske planinske vodnike v Vratih, ko je kot vojaški inštruktor vodil starešine nekdanje JLA po Triglavski severni steni. Tedaj je redno prihajal “na hrano” v staro Šlajmarco … in zgodilo se je nekaj najlepšega: zaljubil se je v svojo poznejšo ženo, ki je bila moja sorodnica in sem jo seveda poznal od otroštva.«

»Bil je član alpskega voda, zagotovo najboljši. Zato so ga tudi določili za alpinističnega inštruktorja: vodil je alpinistično šolo za vojaške starešine (plezali so npr. v severni Triglavski steni, s čimer se je rad pohvalil komandir čete), za vojake–padalce iz Niša … Zaradi zavzetosti, uspehov in neigranega tovarištva si je nabral za okoli dva meseca nagradnih dopustov; čuval jih je za hitrejši odhod iz JLA.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Ob pogovorih se je vedno doživeto sprehajal najprej po domačih bovških gorah, potem tudi po bolj ali manj oddaljenem gorskem svetu drugod. Nikoli ga niso ta čustva zanesla, da bi pozabil na osnovne prvine varnega gibanja (posrečena kombinacija čustvene vznesenosti in racionalnega razmišljanja). Bil je torej poet in hkrati velik realist. Kadar je šlo za resne stvari, ki se lahko vsakemu zgodijo na turi, je bil kot tovariš in vzgojitelj izredno strog in načelen.«

»Potem pa tisti nesrečni dan, ko nismo hoteli verjeti lastnim ušesom in očem. Žalostna je bila zadnja pot. Koraki so se mešali v tišino in solze. Vse je bilo tiho, še tišje, ko se je oče poslovil od sina. Razjokalo se je tudi nebo. Boris pa tam nad gorami.«

»Včasih, ko vijugam iz Tolmina navzgor po dolini Soče in se bližam Srpenici (v tamkajšnji kemični tovarni je bil zaposlen), proti njegovemu Bovcu, obdanem z vršaci, se mi zgodi, da se nekod prikrade njegov nasmeh. Bil je vraščen v to okolje, bil je nepogrešljiv del vsega tega bovškega sveta.«

»Boris je bil res nekdo, s katerim je bilo čudovito skupaj hoditi po gorah in hvaležna sem za vse tiste trenutke.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Je lahko tovrstno srečanje lepo?

Tako kot poznamo različno gorniško doživeto tišino (na primer tišino zgodnjih jutranjih ur, tišino noči, tišino sprehodov po snegu …), poznamo tudi različne lepote. Obstaja lepota, ki je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Lepota, ki se ji nič ne more izogniti.

V lepoti hoje, ko prenehamo uporabljati odvečne besede, ker ne počnemo nič drugega razen da hodimo, zaživi vse okrog nas. Dnevi, namenjeni tovrstni hoji, so lahko intenzivni in dolgi. In zaradi tovrstne tišine hoje se zdi, da živimo dlje, globlje, ker smo si dali dihati, ker smo se poglobili v vsako uro in vsako minuto življenja. Ko se nam mudi, pač počnemo več stvari hkrati, zato je čas tako izrabljen in poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. To je ena od ključnih skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine nam jo dela vse bolj domačo.

Takšna je tudi navzočnost na tovrstnem srečanju. In takšna je tudi nenavzočnost umrlega prijatelja, ki ga nosimo v sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja v na novo oblikovanem spominu vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.

In spet vzporednica, na pa mimobežnica: ko hodimo, se nič okrog nas ne premika. Grebeni se približujejo zgolj narahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se ves čas preobraža. Kadar smo na vlaku, dobesedno vidimo, kako se nam gora približuje. Oko zaznava premik hitro, živo, meni, da je vse razumelo, da je vse zajelo. Ko pa hodimo, se v resnici nič ne premika. Navzočnost se počasi naseli v telo, stvari tam daleč pa nenehno in vse bolj vztrajajo v našem telesu.

Tudi Boris.

In kot je zapisal Miha: “Boris bi zanesljivo rekel: dokler nam je usojeno, se s telesom in dušo predajmo goram.”


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

Z NAHRBTNIKOM V GORE, Z NARITNIKOM PO MESTU

Sobota, Junij 3rd, 2017

Prispevek je bil prvič objavljen na blogu pred petimi leti v članku z naslovom Z naritnikom po Čopovi. Uredniško preoblikovan članek je bil objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika 2012.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Z mojim dovoljenjem so članek reciklirali na Cicibanu pod uredniškim peresom Slavice Remškar.

***

Z nahrbtnikom v gore, z naritnikom po mestu

O tem, da so gojzarji najpomembnejši del osebne opreme vsakega obiskovalca gora, ni dvoma. Po pomembnosti pa je na drugem mestu nahrbtnik …

Tipologija uporabe nahrbtnikov
Nahrbtnik: vreči podobna gorniška priprava z naramnicami za prenašanje tovora na hrbtu. Vsak izkušen gornik vam bo povedal, da je velika sreča imeti udoben in po lastni meri izbran in prilagojen nahrbtnik. Šele tak nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo tovora krepi v čistem naporu.

Vrečevina
Recimo, da imate srečo v postopku dedovanja in da ste posledično lastnik starega, ohlapnega, trebušastega nahrbtnika iz surovega platna, kakršnega so nosili naši dedki. Vanj zložite rezervna oblačila, čutaro, malico, pelerino, prvo pomoč in vso drugo bolj ali manj priporočeno osebno gorniško opremo. Nahrbtnik bo ob razpoložljivi prostornini vse to shranil vase, vendar pa bo imel mazohističen učinek na vaša ramena. Z leti tudi na kolena in predvsem na voljo do peš premikanja po gorah. Za rešitev iz te zadrege je idealno, če se približuje vaš rojstni dan ali pa vsaj obdobje dedka Mraza. Izraziti je treba željo, da rabite nov nahrbtnik, in zgodba se lahko nadaljuje.

Ker so želje, potrebe in predstave o nahrbtnikih različne (da ne omenjam zneska, ki je za nakup na voljo), je na mestu vprašanje, kako izbrati takega, ki bo optimalno prispeval h kakovosti osebnega gorništva. Pisec gorniških priročnikov Bine Mlač pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu” . Videli pa bomo, da obstaja tudi peti dejavnik, to je barva.

Joj, kam bi del?
Prvi dejavnik pri izbiri je prevladujoča oblika gorniške dejavnosti: hoja, plezanje, smučanje, padalstvo, slikarstvo, žlampaštvo ali zgolj nedolžno frajarjenje. Premisliti moramo, ali bomo na nahrbtnik lahko pritrdili vse, kar bomo potrebovali: cepin, pohodne palice, izolacijsko podlogo, stojalo za fotoaparat, suho salamo, planinska odlikovanja, da o mobilni izvedbi klimatske naprave niti ne govorimo. Uporaba nahrbtnika ne vpliva samo na naš položaj v hierarhiji rodoslovnega debla gorništva (ki ga je precej natančno začrtal že znameniti planinski pisec Janko Mlakar), temveč tudi na ustrezno prostornino.

Naslednji dejavnik je telesna višina oziroma če smo še bolj natančni – višina nahrbtnika je odvisna od dolžine našega trupa. Ljudje iste telesne višine imajo lahko zelo dolge noge in kratek trup (potrebujejo nižji nahrbtnik) ali kratke noge in dolg trup (v njihov nahrbtnik bo šel tudi prikupen odojek). Zares odličen nahrbtnik se dobro prilagaja bokom, ramenom in hrbtu (sliši se zelo seksi!) in nam tako olajša napore hoje in nošnje (uf, ta realnost!). Zato moramo biti še posebej pozorni na dele nahrbtnika, pri katerih pride do neposrednega stika s telesom (smo že nazaj, predigra še traja). To so naramnice, bočna oprt in hrbtišče (ne pozabite: kupujemo nahrbtnik, ne posteljnih pripomočkov!).

Naramnice naj ležijo široko na ramenih, saj ne smejo vleči nazaj, se dotikati vratu ali rezati v kožo (grobost je torej odveč). Med vzpenjanjem si zaradi težišča telesa naramnice nastavimo drugače kot pri hoji navzdol. To storimo z razbremenilnimi trakovi na ramenih in bokih. Napenjalni trakovi pa preprečujejo, da bi nahrbtnik nihal levo-desno.

Prav in narobe
Pretežni del teže z ramen prenesemo na boke (hej, ne na roke, na boke!). Pri pravilni nastavitvi nahrbtnika mora bočna oprt prevzeti in porazdeliti dve tretjini teže po sredini medenice (v tej točki bi resnično rad končal z vzporedno zgodbo …). Zato si moramo pri osebni prilagoditvi nahrbtnika vedno najprej namestiti bočni pas, kar velja ne glede na spol kupca. Samo preostala teža, gre za približno tretjino teže, naj bi aktivno “počivala” na ramenih, zadnjica pa mora ostati neobtežena. V nasprotnem primeru nahrbtnik postane naritnik (zahvaljujoč neotesanosti te besede, sem se izvlekel …).

Glede na vseprisotne podnebne spremembe še nekaj besed o prezračevanju, ki je odvisno od izoblikovanosti hrbtišča. To je lahko gladko, žlebasto, z odmično mrežo, oblazinjeno … Vse skupaj začini lastnost materialov, ki zmorejo odvajati ali zgolj vpijati topel zrak in vlago, ki ju v večji ali manjši količini proizvaja nosač nahrbtnika. Ne glede na to, pa je rezultat skoraj vedno viden na hrbtu majice. Vlažni zemljevid, ki se ob tem izriše, je dokaz, da je naše gibanje storilnostno učinkovito in da lastno delo krepi človeka.

Rentgenska slika
Čeprav za gorništvo nasploh velja, da pri ničemer ne kaže pretiravati, pa to še posebej velja za težo nahrbtnika. Vsak začetek je težak, tako so prva leta življenja odločilna tudi za zdravje hrbtenice in pravilno držo. Zlasti občutljivo je obdobje pospešene in hitre rasti od 6. do 12. leta starosti, ki sovpada z nepravilnim položajem telesa (na primer v šolski klopi ali pred računalnikom in televizorjem), s pretežko šolsko torbo ali tovorom športne opreme, z nepravilno prehrano in nezadostno telesno aktivnostjo.

Tako ni presenetljivo, da so po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja mladostniki pri zdravniku specialistu obravnavani predvsem zaradi mišično-kostnih bolezni. Tako zadnjih petnajst let na preventivnih zdravstvenih pregledih otrok in mladostnikov narašča delež mladih z ugotovljeno deformacijo hrbtenice. Ob prvem vstopu v šolo je takih tri odstotke, osnovnošolcev z deformirano hrbtenico je devet odstotkov, srednješolcev pa že kar petnajst odstotkov.

Šolski nahrbtnik
Prav nahrbtnik je zaradi praktičnosti (omogoča nam, da imamo roke proste) in cenovne dostopnosti v velikem številu prevzel vlogo in naloge šolske torbe. Vsak dan lahko na ulici opazujemo, da so šolski nahrbtniki pretežki. Teža nahrbtnika naj ne bi bila večja od desetine telesne teže lastnika! Vse prevečkrat so neprilagojeni trupu otroka, tako da so šolarji obremenjeni z naritniki.

“Šolski nahrbtniki – skoraj tja pod ta zadnjo plat – se v mehkem telesnem pobutavanju vlečejo na glavni odmor,« je naritnike precej slikovito opisala TV voditeljica, igralka in model Ula Furlan.

Vsekakor tudi v gorah ni bližnjice, si pa nošnjo nahrbtnika seveda lahko olajšamo. Če radi nosimo lahek nahrbtnik, potem med drugim nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah. Poskrbimo pa za dovolj pijače in redno telesno dejavnost, tako da nahrbtnik spredaj ne bo večji od tistega zadaj …

Ker je nahrbtnik skoraj vedno pretežak, upoštevajmo še optimističen nasvet iz klasične gorniške filozofije: »Kjer je volja, tam je pot.« Ta kot skala trdna psihološka opora bo izboljšala vašo samopodobo in obsijala z mavrico vse tegobe tega sveta.

Barva, da te kap
Za konec sem dolžan razkriti še peto neznanko nahrbtniške diferencialne enačbe. Ob vsem povedanem je jasno, kaj je dober in ustrezen nahrbtnik. Toda številne oči imajo čisto svojo predstavo. Zagledajo se v nekaj, kar bi lahko imenovali kot barvna prikupnost, ki se ujema s hlačami, pa znojno majico in fantovo vetrovko. Če nam uspe, da nahrbtnik, v katerega lahko pospravimo vse, kar potrebujemo za uživanje v gorah, izberimo med oranžno rdečimi, rumenimi in vijoličastimi barvami, smo na konju. Tudi za to izbiro se skriva plemenit namen: v primeru posredovanja gorskih reševalcev smo hitreje opazni.

In ko bomo z novim nahrbtnikom nabirali nove gorniške kilometre, lahko kadarkoli, ko smo v dvomu, vprašamo za nasvet goro: »Kdo bo ruzak nosu?« (Kdo bo nahrbtnik nosil?) Odgovor, ki nedvoumno odmeva od sten, se že stoletja dolgo glasi: »Osu, osu!« (Osel, osel!)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI – KONČNO, A NE DOKONČNO

Petek, Maj 5th, 2017

(Nadaljujem in s tem prispevkom končujem objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI,
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV,
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE,
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA,
5. del: VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA,
6. del:
OBISK GORA ALI NJIHOVA SOUPORABA
7. del: VELIKOPLANINSKI PROMETNI VSAKDANJIK.)


Gremo?
(Fotografija: Borut Peršolja)


Obtesano in pritrjeno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slovenske gore: včeraj, za danes in tudi jutri. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Končna celovita poročila:

- ANALIZA ODGOVOROV NA VPRAŠALNIK ZA OBISKOVALCE VELIKE PLANINE 2010 – POLETJE, 12. 1. 2011 (PDF 2,3 MB)

- ANALIZA ODGOVOROV NA VPRAŠALNIK ZA OBISKOVALCE VELIKE PLANINE 2011 – ZIMA, 12. 3. 2011 (PDF 1,3 MB)

- PREDLOG PROMETNE UREDITVE NA VELIKI PLANINI Z ANALIZO PROMETA IN OBISKOVALCEV, 2011 (PDF 1, MB)

- NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI (SKLEPNO POROČILO), 11. 11. 2011 (PDF 1,3 MB)

***


Izostrenost pokrajine … (Fotografija: Borut Peršolja)


Izostrenost življenja … (Fotografija: Borut Peršolja)


Izostrenost prilagajanja … (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ostane, kaj se spremeni in kaj inovativnega bo zraslo iz ognja znanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsak obisk gora je lahko nagrajen, vendar šele, če vanj vložimo lastni trud in kakovosten odnos. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKI PROMETNI VSAKDANJIK

Četrtek, Maj 4th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine pripravila Predlog prometne ureditve na Veliki planini z analizo prometa in obiskovalcev. Rezultate smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.


Staro, a še vedno uporabno prevozno sredstvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Za območje Velike planine v preteklosti ni bilo opravljenih kompleksnejših popisov prometa ter obiska. Najbolj zanesljivi so podatki o prepeljanih potnikih z nihalko, ki zajemajo le delni popis obiska. V virih ni bilo zaslediti popisov prometa oz. samih obiskovalcev iz drugih smeri prihodov. Obstajata namreč dve glavni smeri prihoda obiskovalcev na Veliko planino, iz doline Kamniške Bistrice ter po cesti iz sedla Volovljek oz. Kranjski Rak. Za namen Načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini je bil opravljen popis prometa ter obiska na določene izbrane dneve.


Pozimi si planina oddahne in – upam – tudi spočije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izbor dni popisa prometa in obiska je bil usmerjen v vremensko ugodne dneve za obisk, kar je pomenilo predhodno sončno vremensko napoved. Sončni dnevi ter večinsko dnevi v vikendu so bili izbrani zaradi ugotavljanja razmer ob visokih obremenitvah Velike planine z obiskom oz. prometom. S popisom dnevov z večjim obiskom je bilo poleg samega števila obiskovalcev možno beležiti tudi smeri prihodov oz. gibanja obiskovalcev, kar so koristni podatki za analizo ter nadaljnje usmeritve v okviru načrta upravljanja z obiskom. Izveden je bil popis prometa ter v določenih dneh tudi popis gibanja obiskovalcev.

Struktura popisnih dni.

datum dan v tednu vrsta popisa
15. 8. 2009 praznik popis prometa
15. 8. 2010 praznik popis prometa in gibanja obiskovalcev
22. 8. 2010 nedelja popis prometa in gibanja obiskovalcev
6. 2. 2011 nedelja popis prometa
7. 9. 2011 sreda popis prometa

Popisna mesta za promet in obiskovalce
Glavno števno mesto za popis prometa je bilo Kranjski Rak. Natančneje odsek ceste, ki s Kranjskega Raka vodi na Veliko planino. To števno mesto je vključevalo popis podatkov o številu vozil, vrste vozil, število oseb v vozilih ter območje, iz katerega vozila prihajajo. Najpomembnejša informacija teh popisov je bilo tako število vozil kot število obiskovalcev Velike planine, ki so se pripeljali iz smeri Kranjski Rak. Poleg tega se je pridobilo tudi časovno dinamiko prihodov in odhodov vozil oz. obiskovalcev ter območje iz katerega vozila prihajajo. Popis prometa na Kranjskem Raku je bil izveden v vseh popisnih dnevih. V dveh popisnih dnevih smo popisovali promet tudi še na popisnem mestu Jelšev Konfin ter Marjanine njive, ki dajeta podatke in dinamiko vozil za smer Kisovec ter Ušivec.


Sinus? (Fotografija: Borut Peršolja)

V dveh popisnih dneh, ko smo pričakovali visok obisk, je bil izveden popis gibanja obiskovalcev tako na sami Veliki planini kot na dostopnih poteh na planino. Namen popisa je bil preveriti okvirno gibanje in dinamiko obiskovalcev Velike planine.

Popisna mesta za popis obiskovalcev:
- Spodnja postaja nihalke za Veliko planino
- Gradišče sever
- Smer Zeleni Rob
- Smer sedežnica
- Smer turistično naselje
- Gradišče jug
- Smer Vetrnica
- Smer Poljanski rob
- Vetrnica (cesta mimo jame Vetrnica)
- Poljanski rob cesta
- Poljanski rob steza
- Sapna steza
- Smer Stahovica
- Smer planina Kisovec
- Jelšev konfin
- Smer Krivčevo
- Smer Rakove ravni
- Marjanine njive
- Za Ušivcem
- Smer cesta na Gojško planino
- Smer steza na Dovjo ravan


Nihče ni pri miru, še najmanj pa mirujoči promet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Popis mirujočega prometa
Poleg popisa vozil in popisa obiskovalcev se je izvajal tudi popis mirujočega prometa oziroma parkiranih vozil na območjih parkiranja med Kranjskim Rakom in planoto Velika planina preko dneva na vsaki dve uri. S tem smo pridobili podatke, v kolikšni meri določena izhodišča obiskovalci uporabljajo za dostop na Veliko planino. Popisna mesta so bila vsa območja, od koder vodijo na planino dobro uhojene poti (markirane in nemarkirane). In sicer:
- Planina Kisovec
- Jelšev konfin
- Rakove ravni
- Marjanine njive
- Območje Za Ušivcem
- Mačkin kot

Popis se je izvedel na širšem območju popisnih točk, saj so bila vozila parkirana tudi ob cesti stran od glavne lokacije parkiranja.

Kategorija obiskovalcev
Popis obiskovalcev je zajemal ciljne oziroma starostne skupine obiskovalcev in sicer se je obiskovalce popisovalo v naslednjih kategorijah:
- Sam
- Par
- Mlajši vrstniki
- Vrstniki srednjih let
- Starejši vrstniki
- Družine
- Mešane skupine
- Kolesarji
- Konjeniki
- Psi

Popis je potekal preko celega dneva in je zajemal pol-urne intervale, s česar je možno ugotoviti časovno gibanje obiskovalcev po Veliki planini.


Prostranstvo, ki ga omejuje smer. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Predlog prometne ureditve na Veliki planini
Predlog prometne ureditve vsebuje rešitve, ki so že vključene v dokument Velika planina, Nova prometna ureditev, Janez Bizjak, 2008.

Avtomobilski promet do Velike planine, oz. do izhodišč tik pod njo, je omogočen po občinski cesti, ki se odcepi na Kranjskem Raku; na križišču z regionalno cesto Kamnik-Podvolovjek-Luče ( prelaz med Kranjsko in Štajersko).

Omejena dostopnost, omejen dovoz
Na podlagi Odloka o redu na območju Velike planine, občine Kamnik (Ur.l. SRS 27/85) je prost dostop možen do Železničarskega doma na Pl. Kisovec, do parkirišča pod Ušivcem, do parkirišča pod Tiho dolino in do Pl. Dol. Vsi cestni odseki, ki vodijo z omenjenih parkirišč do same Velike planine in po njej, imajo omejen dostop, do katerega so upravičeni stalni uporabniki: kmetje, pastirji, oskrbniki domov, žičničarji, lastniki počitniških hiš, gozdarji javne službe ZGS, lovci. Vendar je ta omejitev večkrat le teoretična, saj številni obiskovalci vedno manj upoštevajo predpisani red pri vožnji po planini.

Uporabniki
kmetje in drugi lastniki za transport lesa, pastirji (traktorski transport živine na pašo in poletno oskrbovanje), lovci, gozdarji, lastniki počitniških hiš in najemniki stanov, predvsem enodnevni obiskovalci (turisti, pohodniki, rekreativci vseh vrst, planinci, romarji, udeleženci različnih prireditev).

Posebne analize ali študije o morebitnih konfliktih oz. negativnih vplivih množičnega obiskovanja planine na pašo (vznemirjanje živine) še ni. Tudi še ni nobene analize o vplivih prometa na kakovost podtalnice, čeprav je Velika planina strateško pomembno vodozbirno območje za vodno oskrbo občine Kamnik.


Velikoplaninska prikazen steguje lovke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzdrževanje
za vzdrževanje skrbijo Občina Kamnik, Komunala Kamnik in pastirji.
Cesta je dobro urejena vse od Kranjskega Raka do Pl. Kisovec in od križišča za Kisovec desno navzgor do pomožnega parkirišča pod Tiho dolino. Cesta je dovolj široka, da omogoča srečevanje avtomobilov (brez vmesnih izogibališč), v primerih množičnih obiskov Velike planine je omogočeno tudi parkiranje vzdolž ceste (kar lahko otežuje obojestranski promet oz. srečevanje).

Lastništvo ceste
Trenutno je cesta od Kranjskega Raka navzgor do konca vseh odsekov v pristojnosti občine Kamnik. Toda ker leži pomemben del ceste, to je njen spodnji del od Kranjskega Raka do križišča za Pl. Kisovec, vključno z bodočim največjim parkiriščem pod peskokopom nad tem križiščem, na območju občine Luče, bo potrebno lastništvo oziroma upravljavske pristojnosti sporazumno urediti.

Obremenitve in obstoječe prometno stanje
V poletnih dneh je stanje na cesti vedno bolj stihijsko in nekontrolirano. Brez nove prometne ureditve bo stanje vedno slabše! Samo po sebi se nobena stvar ne uredi. Dobro vzdrževana cesta bo privabila še več prometa (za Alpe že desetletja velja: kdor seje ceste, žanje promet).

Največjo prometno obremenitev (zaradi številčnosti) predstavljajo enodnevni obiskovalci Velike planine; predvsem v dneh večjih prireditev je cesta dobesedno blokirana zaradi nedicsipliniranih posameznikov, prenapolnjenih parkirišč in zmanjšane prevoznosti zaradi vzdolžnega obcestnega parkiranja.


Prometna signalizacija v najslabši izvedbi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kršenja in stalne zlorabe občinskega Odloka o omejenem dovozu na planino predstavljajo nedopustno, okolju in naravi škodljivo dodatno ter nepotrebno prometno obremenitev. Na pomožnih traktorskih cestah po planini in ob bajtah je vedno več avtomobilov, katerih lastniki niso upravičeni do prevoza oz. vožnje na območju omejenega dovoza.
Najtežjo obremenitev cestišča in njegove pogoste poškodbe predstavlja transport lesa (hlodovine) s traktorji in tovornjaki.

Opozorilo na Kranjskem Raku o video nadzoru dokazuje domnevo, da je območje Velike planine poleg upravičencev in legalne sečnje postalo tudi »samopostrežba« za nezakonito sečnjo in krajo lesa. Transport nakradenega lesa z dolgimi in težkimi tovornjaki v nočnih urah uničuje cesto, ki tehnično ni ustrezna za težki tovorni promet. Tabla o video nadzoru je slepilo za nepoznavalce; omizja vseh okoliških gostiln in bifejev so polna glasnih samohval o javni skrivnosti, kako se da izogniti video nadzoru. Najbrž ima zgodba o trgovini z nezakonito posekanim lesom preveč vpletenih, da je nemogoče, da bi se v javnem interesu »stvari« kmalu uredile in spravile pod učinkovit nadzor.

Utemeljitev prometne ureditve
Velika planina je unikum slovenske kulturne krajine, ogledalo tisočletne pašne kulture, in izjemne arhitekture. Priljubljenost ter navezanost na planino in poistovetenje z njo dokazujejo vedno številnejši obiskovalci. Hkrati nobena pašna planina v Sloveniji ni tako prepletena s prometnicami in obremenjena z avtomobilskim prometom, kot je Velika planina.


Kaj se kuha v prometnem kotlu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi obstoječega stanja, rastoče stihije na cesti, na parkiriščih in za (nad) rampami, je nujno potrebna nova in drugačna prometna ureditev:
- s kontrolirano zaporo ceste in s tem pogojeno kontrolo prometa
- s kontrolirano oz. določeno zmogljivostjo parkirišč
- z ustrezno urejenostjo in opremljenostjo parkirišč in obcestnega prostora
- z ustrezno informiranostjo obiskovalcev, voznikov (info oznake)
- s strožjimi, predvsem učinkovitimi sankcijami proti kršiteljem
- s plačilom primernega prispevka za uporabo in vzdrževanje ceste
- z dogovornim izborom stalnega upravljavca (koncesionarja) in nadzornika ceste

Nova prometna ureditev je namenjena za:
- prometno in okoljsko razbremenitev Velike planine
- večjo varnost širšega vodozbirnega območja in zmanjšanje tveganj za nove okoljske obremenitve
- odgovornejše ukrepe pri varovanju, ohranjanju in upravljanju agrokulturnega fenomena Velika planina
- drugačne, alternativne in inovativne oblike gospodarjenja in koriščenja, prilagojene naravi in kulturnemu izročilu Velike planine
- višjo kakovost obiskovanja in doživljanja Velike planine
- povrnitev »dobrega imena« in slovesa, kakršnega je imela planina v času pred avtomobilsko stihijo

Nova prometna ureditev je skladna z usmeritvami nastajajočega regijskega parka Kamniško Savinjske Alpe, ki pogojno predvideva tudi vključitev Velike planine. Ne glede na odločitev ali bo Velika planina del tega regijskaga parka ali ne, je nova prometna ureditev nujno potrebna predvsem zaradi sanacije obstoječega stihijskega stanja, ne zaradi prilagajanja kakršnemu koli varovalnemu statusu.


Deviška pokrajina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izvedba in predlog ukrepov
Cesta od Kranjskega Raka do konca vseh odcepov pod Veliko planino in pomožne ceste po sami planini so specifična upravljavska celota, potrebna celovitega in enotnega upravljanja.
Predlagani ukrepi za zmanjšanje prometne obremenitve in večji red na območju cele planine morajo biti soglasno dogovorjeni.

Cestna zapora (morda z rampo) in pobiranje parkirnine
Prostor za takšno zaporo mora biti dovolj velik za ureditev obračališča (za tiste, ki ne bodo hoteli plačati in se bodo raje obrnili in za parkirišče avtobusov (za večje skupine obiskovalcev, ki gredo naprej peš).
Smiselno je razmisliti o oprostitvi plačevanja parkirnine za vse avtobuse, ki ostanejo spodaj. To je motivacija za vse, ki obiskujejo planino peš, avtobus v dolini pomeni vsaj 20 do 30 manj osebnih avtomobilov na zgornjih parkiriščih. Takšna bi bila izvirna in dejanska okoljska razbremenitev Velike planine.

Primerna mesta za cestno zaporo:
a. Kranjski Rak: takoj za križiščem. Lokacija ni najboljša, ker ima obstoječe avtobusno parkirišče omejene možnosti in je v zasebni lasti. Za potrebe cestnega sistema Velika planina bi bilo na Kranjskem Raku potrebno urediti obračališče in novo (dodatno) parkirišče za avtobuse.

Na Kranjskem Raku je potrebna vstopna velika informacijska tabla z opozorilom o novem cestnem redu, o plačevanju za uporabo ceste in s skico označenih cestnih odsekov, parkirišč in kapaciteto posameznih parkirišč (število parkirnih mest).

b. Križišče Na Ravneh; pri odcepu za Pl. Kisovec in pred bodočim glavnim parkiriščem (P1):
Lokacija ima dovolj prostora za ureditev obračališča, glavno parkirišče pod peskokopom bo imelo dovolj parkirnih mest za avtobuse

Predlagana ureditev in oprema pri cestni zapori
Cesta mora biti dvosmerna in temu primerno fizično označena. Desni vozni pas je namenjen ustavljanju zaradi plačila prispevka (parkirnine) in za nadaljevanje vožnje do izbranih parkirišč, levi pas mora biti prost in prevozen za vozila, ki se vračajo v dolino.

Ali je potrebna fizična zapora z rampo ali je dovolj zaupanje v kulturo obiskovalcev, ki bodo ustavljali in plačevali brez rampe, je stvar poznejšega premisleka in odločitve.


Zorni kot deležnika pri načrtovanju prometa je izjemno pomemben. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri cestni zapori je potreben majhen pomožni objekt za zavetje osebja na cesti v primeru slabega vremena in za informacijski material, ki bo brezplačno na voljo obiskovalcem. Namesto tega pomožnega objekta je možna tudi postavitev manjše brunarice (ali aplikacija velikoplaninskega stana), nemenjena prodaji pijač, sirov, domačih izdelkov, spominkov itd. (glej poglavje 7).
Skupaj s plačano karto (parkirnino) naj dobi vsak obiskovalec tudi prijazno dobrodošlico v obliki prospekta Velike planine in informativno obrazložitev ciljev in namenov nove cestne ureditve.

S plačilom prispevka za urejanje ceste mora biti vsakemu plačniku zagotovljeno parkirno mesto ob cesti ali na enem od parkirišč.
Za štetje avtomobilov in kontrolo parkirnih možnosti na parkiriščih in ob cesti je pri cestni zapori potrebno postaviti avtomatski elektronski števec. V primeru, ko je število skozi števec prevoženih avtomobilov enako številu razpoložljivih parkirnih mest, bo potrebno cesto zapreti za vsak promet in tako preprečiti prometne blokade. (izognimo se slabim izkušnjam s pobiranjem »cestnine« na Pl. Blato nad Bohinjem: promet je bil, na upravičeno jezo obiskovalcev, večkrat blokiran zato, ker je bilo parkirišče zgoraj in vse obcestne možnosti zasedene, spodaj so še kar pobirali cestnino; blokade so reševali vozniki sami z vzratnimi vožnjami nazaj proti dolini)

Info tabla o novi cestni ureditvi in z zemljevidom (skico) označenih parkirišč in razpoložljivih parkirnih mest; dovolj velika in postavljena na vidnem mestu pred zaporo.

Izjeme pri plačevanju parkirnine oz. prispevka za urejanje ceste
Soupravljavci planine in upravljavec ceste določijo upravičence, ki so oproščeni plačevanja prispevka in imajo tudi pravico vožnje po cestnih odsekih z omejenim dostopom: pastirji, lastniki gozdov in kmetijskih zemljišč na planini, kmetje-pašni upravičenci, oskrbniki planinskih koč, žičničarji, lastniki počitniških objektov, letni najemniki stanov, lovci, gozdarji, ….Nujno je, da so izjeme napisane in določene tudi v odloku.

Upravičenci do brezplačnega dovoza na planino morajo dobiti posebne avtomobilske (ali traktorske) nalepke: te omogočajo prepoznavanje upravičencev na cestah z omejenim dostopom od kršiteljev prometnega reda, hkrati je s tem preprečena zloraba prenosljivih dovolilnic.


Kje je meja udobja? (Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA

Nedelja, April 30th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA)


Šotorska in elipsasta posebnost Velikoplaninske bajte. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Zimsko anketiranje je bilo izvedeno pozimi 2011. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 13 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: sobota, 5. februar 2011, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: trije (3)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 148
Število uporabljenih vprašalnikov: 148
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Skriti gorski turizem ali v planino umeščeno življenje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (78) in 47 % oseb moškega spola (70). Skupaj je bilo anketiranih 148 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede smo zaznali večji delež mladih. Prevladovale so starostne skupine od 26 do 30 let (19,1 %), od 21 do 25 let (17,1 %), od 31 do 35 let (15,8 %) in od 36 do 40 let (10,3 %). Kar 62 % obiskovalcev je bilo starih med 21 in 40 let. Najmlajši udeleženec je imel 9 let, najstarejši 86 let. Povprečna starost vprašanih je bila 37 let.


S pojemajočim soncem ožaremeteno pašniško igrišče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj vsi vprašani so imeli končano najmanj srednjo šolo (48,9 %), visok je bil delež tistih, ki so imeli končano višjo ali visoko šolo oziroma so imeli več kot univerzitetno izobrazbo (48,3 %). Zgolj osnovno šolo je imelo končano slabih 3 % odstotke vprašanih (mlajši od 14 let niso bili upoštevani).

Obiskovalci so prišli iz štirideset različnih krajev v Sloveniji, kar kaže na precejšnjo turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (na primer Cigale 1998). Največ vprašanih je bilo z območja Mestne občine Ljubljane, občine Domžale in občine Kamnik. Najbolj oddaljena območja so bila: Novo mesto (Dolenjska), Izola (Primorska), Kranjska Gora (Gorenjska), Stari trg pri Ložu (Notranjska), Črna na Koroškem (Koroška) in Maribor (Štajerska).

Praktično vsi vprašani so se do vznožja oziroma do izhodišča pripeljali z osebnim avtomobilom. Javni prevoz ni igral prav nobene vloge.


Vse se spreminja, tudi razmere na poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Približna tretjina vprašanih si je za cilj izbrala izlet po celotnem območju ali obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (8 jih je navedlo Domžalski dom, 4 Jarški dom in 5 Zeleni rob). Petina jih je navedla obisk (pastirskega) naselja Velika Planina. Tisti, ki so izbrali drugo, so navedli zaposlitev na planini ali obisk katere od počitniških koč. Najmanj obiskovalcev je izbralo vzpon na vrh Gradišča (1668 m).

Večina obiskovalcev je ta dan na Veliko planino prišla z gondolo (skupaj 70 %). Na drugem mestu (16,7 %) so bili obiskovalci, ki so uporabili spluženo (makadamsko) cesto s Kranjskega Raka, sledili so tisti, ki so uporabili peš dostop po planinskih poteh iz doline (13 %).


Pretiravanje in podcenjevanje: dvojčka nevednosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev (81,2 %) je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, od tega jih 4,2 % meni, da je parkirišč celo preveč. Opazen je bil delež – 16,8 % obiskovalcev – tistih, ki so bili mnenja, da je parkirišč premalo.

Obiskovalci so menili, da planinske poti omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %) in da jih lahko uporabljajo tudi neizkušeni turisti (30,8 %). Kar četrtina (24,6 %) jih je menila, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli. Dobra desetina (11,5 %) jih je menila, da omogočajo hojo v snežnih škornjih.

Obiskovalci so najbolj pogrešali ureditev tematskih poti (26,5 %), označitev obstoječih poti z markacijami (19,3 %) ter ločitev smučarskih in pešpoti (18 %). Pogrešali so enotne smerne table (11 %) in vpisne skrinjice ter žige na vrhovih (11 %). Tisti, ki so navedli drugo, so navedli nič (7), še ne vem (7) in je kar OK (2).


Prepovedano, a samoumevno sprejeto. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čeprav se je večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripeljala z avtomobili, jih je vseeno motil promet na planini, zato bi prepovedali vožnjo z motornimi sanmi ob koncih tedna (20,1 %). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (22,1 %). Petina jih je izrazila željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (21,1 %), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (11,6 %). Pod drugo so obiskovalci navedli še: ureditev zimske kolesarske poti, ureditev hotela Šimnovec, ponudbo pomožnih zimskih aktivnosti (sankanje, tek ipd.), ureditev snežnega parka, ter ureditev Zelenega roba in smetišč.

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so našteli ureditev družinskega sankališča pod Zelenim robom in odprtje zimske plaže. Dobršen del se jih zavzema tudi za gradnjo zimskega poligona za motorne sani, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu.


Razglednica vesolja. (Fotografija: Borut Peršolja)

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni bilo dvoma: večina si želi vodenje z zabavno in rekreacijsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z gorniško vsebino, pripovedno in mitološko vsebino ter poučnega izleta o skrivnostih zimske narave.

***

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Še naprej opravljajte dobro delo, lep pozdrav, srečno!
Upoštevanje varstva okolja.
Priporočam uvedbo letne (sezonske) kolesarske karte (cca 150 €), kot na Krvavcu.
Treba je urediti sanitarije predvsem na Zelenem robu.
Čim večji obisk!
Obnoviti bi bilo treba recepcijo Kampa Alpe in okolico.
Spodnji objekt pri gondoli bi bilo treba temeljito obnoviti in posodobiti
“Naše” je, zato izkoristimo možnosti.
Kot turistični vodnik pogrešam info table z zgodovino za individualne goste.
Pohvale za prijazen sprejem.
Več zabavnih vsebin.
Prijazno osebje.
Upam, da se vzpostavi celovita turistična ponudba!
Veliko idej in volje!
Naj vam uspe, pa naj bo to karkoli!
Kot lokalnemu obiskovalcu se mi zdi, da je na planini preveč ljudi – ohranitev planine take kot je.
Zastavljene cilje izpolnite!
Srečno in sončno na vašem projektu!
Razvoj smuke pozimi – manjka akumulacijsko jezero za umetno zasneževanje.
Prepoved vožnje z avtomobili po planini!
Pustite naravo naj zadiha in je ne spreminjajte do te mere, da postane garsonjera “z vsem pri roki”.
Naj se na Veliki planini čim manj posega v naravo in se jo pusti tako kot je.
Zamenjava gondole za jajčke, izboljšati sanitarije v domovih (nadomestiti z javnimi).


Razglednica spominka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Urediti plačljiva (varovana!) parkirišča.
Območje miru – čim manj hrupa!
Zelo prijeten in spoštljiv odnos do obiskovalcev. Spodbujam vas k razvijanju Velike planine kot rekreacijske, gorniške in počitniške destinacije, pa čim manj tehnologije na vrh, ker je Velika planina BISER narave!
Ne naredite rezervata, ampak spodbujajte dejavnosti, ki že delujejo.
Uživajte v gorah!
Mislite na nas, gorske kolesarje!!!


Uporabna funkcija lesa.
(Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA

Petek, April 28th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE)


Že skoraj sedemdeset let sooblikovalci doživetij. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Poletno anketiranje je bilo izvedeno avgusta 2010. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 31 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: širše območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: nedelja, 29. avgust 2010, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: 7 (sedem)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 189
Število uporabljenih vprašalnikov: 188
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Kam na suho v dežju? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (100) in 47 % oseb moškega spola (88). Skupaj je bilo anketiranih 188 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede so bili vprašani normalno porazdeljeni. Prevladujejo starostne skupine od 41 do 45 let (12,4 %), od 51 do 55 let (11,8 %), od 36 do 40 let (11,3 %) in od 26 do 30 let (10,8 %). Najmlajši udeleženec je imel 8 let, najstarejši 74 let. Povprečna starost vprašanih je 39 let.

Več kot polovica vprašanih ima končano srednjo šolo, skoraj 40 % ima končano višjo ali visoko šolo oziroma imajo več kot univerzitetno izobrazbo. Osnovno šolo ima končano 6,6 % odstotka vprašanih (mlajši od 14 let niso upoštevani).

Obiskovalci prihajajo iz 80 različnih krajev, kar kaže na veliko turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (Cigale 1998). Največ vprašanih je z območja občine Domžale, Mestne občine Ljubljane in občine Kamnik. Večina obiskovalcev je z območja pod vznožjem Velike planine – s Kamniško bistriške ravni. Najbolj oddaljena območja: Novo mesto (Dolenjska), Koper (Primorska), Krško (Posavje), Kropa (Gorenjska), Radenci (Prekmurje), Vuzenica (Koroška) in Vurberk (Štajerska).


Zemljevid s kraji stalnega ali začasnega prebivališča vprašanih. (Zemljevid: Blaž Repe).

Velika večina vprašanih se je do vznožja oziroma do izhodišča pripeljala z osebnim avtomobilom. Zanimivo je, da je celo več tistih, ki so se pripeljali s kolesom, kot z javnim prevozom – avtobusom.

Največ vprašanih se je ta dan pripeljalo do parkirišča pri spodnji postaji gondolske žičnice v Kamniški Bistrici (30,3 %) – večina jih je prišla na planino z gondolo. 19 (10,3 %) jih je prišlo na planino peš (od tega 7,6 % iz Stahovice in 2,7 % iz Črne). Približno enak delež obiskovalcev je avtomobil pustilo na Kranjskem Raku (14, 6 %) – 1028 m, na Ravneh (13,5 %) – 1175 m in na Ušivcu (11,4 %) – 1400 m.

Približno tretjina vprašanih si je za cilj izbrala pastirsko naselje Velika Planina, tretjina obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (30 jih je navedlo Domžalski dom, 7 Jarški dom in 10 Zeleni rob), četrtina izlet po celotnem območju in dobra desetina vzpon na vrh Gradišča (1668 m). En obiskovalec si je za cilj izbral vzpon na Konja (1803 m).

Večina obiskovalcev je ta dan obiskala Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Med vprašanimi so prevladovali naključni obiskovalci Velike planine (29,4 %) in tisti, ki so bili na planini prvič (20,1 %). Več kot petina je bilo tistih, ki so njeni pogosti obiskovalci, nekaj manj pa rednih obiskovalcev planine (skupaj 39,1 %).


Narava Velike planine – največja igralnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanih je bilo največ takšnih, ki so se za obisk Velike planine odločili zaradi hoje in rekreacije (39,2 %) in zaradi doživetja gorske narave (36,2 %). Opazna skupina obiskovalcev so opazovalci živali in rastlin. Manjši del jih je prišlo iskat zabavo ali obiskat sorodnika – pastirja.

Največ obiskovalcev (27,1 %) je navedlo, da ne poznajo nič od naštetega (število se ujema s tistimi, ki so bili na planini prvič ali so tam zelo redko). Med tistimi, ki planino že poznajo, so med zanimivostmi Velike planine največkrat navedli pomnik strmoglavljenega bombnika na Mali planini in jamo Vetrnico. Sledi poznavanje neizrazitih, a samosvojih vrhov Bukovec in Koritni vrh. Najslabše poznani so izvir Curla (na Mali planini), arheološko najdišče Pečice (Na Veliki planini) in jama Dovja griča.

Večina obiskovalcev meni, da je število obiskovalcev optimalno. Petina jih opaža težave zaradi množice obiskovalcev ob vikendih, ko je obisk po njihovem prevelik, vendar je še brez posledic. Desetina jih meni, da so že opazne negativne posledice prekomernega obiska, nekaj jih meni, da bi se obisk lahko še povečal (to velja za zimsko obdobje).

Skrb in upravljanje z območjem naj bi po mnenju večine obiskovalcev (26,2 %) skupaj prevzeli planinska društva, pastirske skupnosti in občina. Ta odgovor potrjujejo ostali izbrani odgovori, ker je delež ostalih odgovorov enakomerno razporejen med planinska društva (24,9 %), pastirske skupnosti (24 %) in občino (21 %). Še najmanj obiskovalcev je mnenja, da bi morala skrb za upravljanje območja prevzeti država.


Trniča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za dostop na planino obiskovalci najpogosteje uporabljajo makadamsko cesto s Kranjskega Raka (skoraj polovica vprašanih), sledi dostop po planinskih poteh iz doline (30 %), na zadnjem mestu pa z gondolsko žičnico. Podatek o veliki uporabi planinskih poti je zagotovo precenjen – ta dan jih je peš iz doline prišlo dobrih 10 % (glej vprašanje 6).

Po mnenju večine (86,29 %) obiskovalcev je makadamska cesta s Kranjskega Raka dobro ali celo odlično vzdrževana. Manjšina (6,5 %) bi želela imeti bolje vzdrževano cesto ali menijo, da bi bilo treba cesto asfaltirati (6,5 %).

Glede na največji delež uporabe makadamske ceste s Kranjskega Raka, se večina obiskovalcev pripelje po cesti do Ravni oz. peskokopa in tam parkira (27,9 %). Približno petina obiskovalcev parkira nižje (na Kranjskem Raku). Planina Kisovec, Ušivec in drugje ob cesti (v nasprotju z Uredbo o prepovedi vožnje v naravnem okolju) si razdelijo približno enakovreden delež parkiranja obiskovalcev (malo več kot 15 %). Še najmanj obiskovalcev parkira najvišje – v Mačkinem kotu (6,4 %).


Vidne posledice obiska. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, saj tako menita dve tretjini obiskovalcev (66,5 %). Le slaba petina jih je mnenja, da je parkirišč premalo že v dolini (3,8 %). Da je parkirišč celo preveč je odgovorilo 5,5 % obiskovalcev, nekateri menijo, da lahko parkirajo kjerkoli ob cesti (5,5 %).

Več kot dve tretjini obiskovalcev (69,1 %) je pripravljena plačati za uporabo ceste vsaj od 1 do 5 evrov. 30 % obiskovalcev ne želi prispevati za uporabo ceste. V rubriki drugo so bili navedeni še zneski 0,5 € – 1 x, 2 € – 2 x in 20 € – 1 x. Nekaj vprašanih je posebej opozorilo, da je cesta javna površina in da uporabnina ni mogoča, mogoče je pobirati samo nadomestilo za parkiranje.


Mirujoči promet: skrito, a vendar vsem na očeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci so mnenja (na kar kažejo številna osebna sporočila na koncu vprašalnika), da je treba planino ohraniti v njeni lepoti in prvobitnosti, zato bi na prvem mestu zbrani denar od uporabnine ceste porabili za prenovo pastirskih stanov. Na drugem mestu bi sredstva namenili za vzdrževanje ceste. Želijo si bolje in enotno označene peš poti. S precej manjšimi ocenami si v zaporedju sledijo izgradnja vodovoda, vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini in promocijsko gradivo.

Med dejavnostmi, ki se jim zdijo izrazito najmanj pomembne za sofinanciranje z denarjem od uporabnine ceste so: vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini, promocijsko gradivo in izgradnja vodovoda.


Obiskovalci Velike planine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Velika večina obiskovalcev meni, da je na Veliki planini dovolj označenih in urejenih peš poti. Le manjši del (10,7 %) jih meni, da je peš poti premalo. Glede kolesarskih poti so si mnenja najbolj različna: skorajda enako jih meni, da je kolesarskih poti dovolj in da jih je premalo (pri tem je treba opozoriti, da so o kolesarskih poteh stališča povedali peš obiskovalci, saj je bilo kolesarjev med vprašanimi zelo malo). Pojavila se je ugotovitev, da je planinska pot iz Stahovice uničena in da je preveč novih gozdnih vlak.

Ne le, da so poti na planini dobro urejene in označene, obiskovalci menijo, da omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %), da omogočajo hojo tudi v športnih copatih (16 %) in da jih lahko uporabljajo neizkušeni turisti (25,9 %). Četrtina obiskovalcev meni, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli.


Obiskovalci na Poljanskem robu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Predhodne odgovore o dobro vzdrževanih in označenih poteh potrjuje dobra in odlična ocena o stanju vzdrževanja peš poti (90,5 %). Osem odstotkov jih meni, da so poti slabo vzdrževane, zlasti za primere megle in v zimskem času.

Ob dobro vzdrževanih poteh na planini, obiskovalci vseeno najbolj pogrešajo ureditev tematskih poti (22,4 %), ločitev kolesarskih in pešpoti (19,2 %) in enotne smerne table (17,6 %). Želijo si, da bi označili obstoječe poti z markacijami (12,4 %) ali celo označili novo krožno peš pot (12). Pogrešajo vpisne skrinjice in žige na vrhovih (11,2). Le malo obiskovalcev pogreša urejene stopnice čez ograjo med planinami.


Planinska hrana z domače njive? (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci postajajo vedno zahtevnejši, zato si poleg urejenih tematskih poti želijo zemljevide z vrisanim stojiščem (33,1 %), hkrati je na planini vedno več obiskovalcev, ki planine preprosto ne poznajo. Obiskovalci si želijo pokrita zatočišča v primeru dežja (21,2 %). 41 vprašanih (15,8 %) pogreša smetnjake in urejen odvoz smeti, kar kaže, da na planino ne zahajajo le planinci, ki smeti odnesejo s seboj v dolino. Manjše število, a še vedno z opaznim deležem, želi postavitev razglednega stolpa in opazovališč za ptice, ureditev počivališč s klopmi in mizami ter prostore za piknik in ureditev lesenih igral za otroke. V rubriki drugo je bil izražen predlog, da se z markacijami označi lovsko pot čez Rigelj. Podana je bila pripomba, da je opremljenosti dovolj, manjka pa zavest in odgovornost obiskovalcev.

Večina vprašanih (skupaj 71,9 %) je dobro seznanjena, da za peš poti skrbijo planinska društva (92) in pašne skupnosti (69). Na tretje mesto so postavili občino (28), na četrto (20) skupno skrb društev, pašne skupnosti, občine in države. Očitno nekaj obiskovalcev meni, da nihče ne skrbi zanje. Med odgovori so vprašani navedli, da za poti skrbijo oskrbniki koč, kar ne drži.


Razmestitev označevalnih smerokazev.

Čeprav se večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripelje z avtomobili, jih vseeno zelo motijo parkirani avtomobili na planini, zato bi prepovedali vožnjo z avtomobili ob koncih tedna (85). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti (54) in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (44). Če že prodajajo mlečne izdelke v pastirskih bajtah, naj prodajajo čim več kislega mleka in mlečnih izdelkov oz. naj bodo te bajte, ki prodajajo, dobro označene. Nekateri so izrazili željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (29), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (19). 18 si jih želi dostopa do brezplačnega brezžičnega omrežja. Obiskovalci so sami dodali, da si želijo brezplačno panoramsko vožnjo s sedežnico ter brezplačno vodenje po planini. Kot obogatitev prodajne ponudbe obiskovalci predlagajo prodajo domačega žganja.


Razgledni balkon. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje poletne plaže na Zelenem robu. Zanimivo je, da jih veliko podpira zamisel za izgradnjo adrenalinskega razglednega mostu na Poljanskem robu in gradnjo gorsko kolesarskega poligona.

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni dvoma: večina si želi vodenje z etnološko in pastirsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z vsebinami glede narave, mitologije in botanike.

Skoraj 90 % vprašanih je na kakršen koli način pripravljeno sodelovati pri izboljšanju razmer z lastno udeležbo: bodisi s finančnim prispevkom, bodisi s prostovoljnim delom ali usposabljanjem. Ta pripravljenost skriva velik potencial.

Skoraj dve tretjini vprašanih (64,6 %) meni, da je razmere treba urediti zaradi negativnih posledic, ki se kažejo v obliki mehanskih poškodb ruše ali v ogroženosti vodnih virov v dolini. Slaba tretjina jih meni, da bi se ob tem splačalo porabiti evropska sredstva.


Zgolj lep motiv ali predvsem odmor med vzdrževanjem pokrajine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med manj izobraženimi je večji delež tistih, ki ne želijo plačati prispevka – to je verjetno povezano z manjšimi prihodki.

Pri tistih, ki ne želijo plačati je glede na kraj bivanja nekoliko bolj izrazit delež domačinov v širšem pomenu besede – zlasti z območja Kamniško bistriške ravni.

Relativno visok je delež tistih, ki so redni obiskovalci in ki ne želijo plačati.

Delež stalnih obiskovalcev, ki razmere ocenjujejo kritično, je skorajda enak deležu vseh obiskovalcev (10,1 %). Očitno ta skupina ni najbolj občutljiva za dogajanje in kritično vrednotenje sprememb.

V primerjavi z vsemi obiskovalci je delež stalnih obiskovalcev, ki menijo, da je dovolj označenih in urejenih poti.

Presenetljivo je, da stalni obiskovalci ne poznajo posameznih znamenitosti Velike planine. Več kot pol jih pozna samo Koritni vrh, polovici se približa arheološko najdišče Pečice. Najmanj jih pozna jamo v Dovji griči.


Ograjeno parkirišče za Koritnim vrhom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Da bodo pravila veljala za vse!
Denarja je vedno dovolj, vendar je porabljen za druge potrebe. Naj se namenja tistemu, kateremu je bil namenjen.
Dovolj denarja in uspešno delo.
Glavni problem je vzpostavitev žičniških naprav in da je Šimnovec zaprt.
Kakšen hrib oziroma planino lahko pustite tudi planincem (verjetno je to tržno zanimivo).
Kar nadaljujte s projektom!
Le tako naprej!
Naj bo neokrnjena.
Naj ostane planincem!
Naj ostane raj.
Naj planina ostane taka kot je, vzdržujte obstoječe in ne dovolite novogradenj.
Naj vam uspejo zastavljeni cilji!
Nazaj k naravi!
Novo gondolo.
Nujno omejiti dostop z osebnimi avtomobili praktično do vrha planine.
Ohranimo naravo čisto.
Ohranimo planino!
Ohranite čar Velike planine.
Ohranite nam planino vsaj tako, kot je.
Ohranite planino avtohtono, ne kot množično pribežališče turistov, naj bo neokrnjena.
Ohraniti neokrnjeno naravo.
Onemogočiti dostop z avtomobili na planino.
Organizacija vodenih ogledov, ki bi jih vodili prostovoljci.
Pastirji naj imajo določen čas za dovoz in odvoz za lastne potrebe. Za vikend pa brez avta pri bajtah in domovih.
Paziti pri izbiri ljudi (oskrbniki, najemniki), ki upravljajo s planinskimi domovi.
Planina naj bo taka kot pred 20 leti.
Planina naj ostane planina, kot je bila v času pred dvajsetimi leti.
Planina naj ostane še za kasnejše rodove!
Pogledati kako imajo urejeno v Avstriji, kjer imajo to zelo lepo urejeno!
Pogumno naprej!
Pohvala vsem zagretim pobudnikom za razvoj planšarskega turizma.
Popolna prepoved dostopa za avtomobile na celotnem območju Velike, Male in Gojške planine.
Prepoved prometa nad Kranjskim Rakom.
Prepoved vožnje z motornimi sanmi pozimi!
Pridobite evropska sredstva za regionalni razvoj in ohranjanje naravne in etnološke dediščine!
Priporočam mladim, da se zavzamejo za urejanje planine.
Promocija tudi v tujini.
Srečno pri izbiri oskrbnika Domžalskega doma. Naj potegne nov svež veter pri upravljanju društva.
Srečno pri izbiri oskrbnikov koč.
Srečno!
Ta izjemna kultura naj se obdrži.
Več prireditev!
Več sodelovanja, manj govorjenja.
Velika planina je čudovita, zato če je mogoče, jo ohranite takšno.
Velika planina mora ostati pastirska planina in onemogočiti dostop avtomobilov na planino.
Veliko sreče!
Vprašanja so zelo na mestu.
Vzpostavite red, prepovejte gradnjo cest, uporablja naj se samo eno cesto za posebne namene.
Za vikend naj ne bo brez avtov pri bajtah in domovih.
Zapreti promet. Dobiti enega prevoznika, ki bo dostavljal in skrbel za cesto. In urediti financiranje tega.
Želim, da na planini ni prometa in da ostane prvobitna.
Želimo več narodno zabavne glasbe in veselic na planini!

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark