Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV

Četrtek, April 20th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI)


Posvečena pokrajina, kaj pa obiskovalci? (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna izkaznica območja Velike planine
Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah v Sloveniji. V višinskem pasu od 1200 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče oz. Njivice) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Sestavljajo ga pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. K nastanku so pripomogle ugodne oblike površja, kamninska zgradba, prstne, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode.

Leta 1875 so kmetje iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju kraške planote na celotnem območju Velike planine prepasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. V zadnjem obdobju se poleti na Veliki planini, Mali planini, Gojški planini pase okrog 370 do 400 glav goveje živine. Za visokogorsko kulturno pokrajino so značilni ovalni pastirski stanovi. Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Najstarejša Preskarjeva bajta je spremenjena v muzej. Koče so prve spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja. Leta 1945 so Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne.

Velika planina je znano poletno in zimsko izletniško območje, ki premore več kot sto počitniških koč. Urejeno je smučišče z gondolsko žičnico, na Mali planini pa so tri gostišča, od tega dve planinski koči. Naravne znamenitosti so: udornici Velika in Mala vetrnica, jama v Dovji griči, naravno okno Luknja pod Zelenim robom in jama v Kofcah, ki je mestoma lepo zakapana (dolga je 1090 m, doseže pa 103 m globine).


Velikoplaninski obmejni stražar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembnejše značilnosti območja Velike planine
• Največja planina v Sloveniji: glavna dejavnost je pastirstvo, spremljajoča dejavnost pa turizem.
• Po obliki, videzu ter organizaciji življenja je edinstvena v Alpah.
• Dolga tradicija – pašništvo že od železne dobe dalje.
• Bogato ljudsko izročilo in etnološke posebnosti.
• Kraška planota z zelo razgibanim površjem, številne naravne oblike, procesi in pojavi.
• Pestro rastlinstvo in živalstvo.
• Dobro poznano in obiskano območje, ki pritegne obiskovalce iz cele Slovenije in iz tujine.
• Izjemna razglednost: prosti severu na Grintovce in proti jugu na osrednji del Slovenije.
• Bližina velikih slovenskih mest oz. območja z največjim številom prebivalstva.

“Območje je zanimivo in privlačno zaradi razglednosti in pokrajinsko razgibane pokrajine, kjer se odprti pašniki in pastirska selišča izmenjujejo z območji, ki jih poraščajo večje in manjše skupine drevja, grmovja ali redek gozd. Velika planina je vabljiva za turiste. Pozimi so možnosti za rekreativno alpsko smučanje, tek in hojo na smučeh, turno smučanje, eventuelno sankanje, poleti pa je privlačna za sprehode, rekreacijo v naravi, naravoslovni turizem itd., od tod vodijo poti v visokogorski svet Kamniških Alp.” (Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

Ocena števila obiskovalcev Velike planine
Na podlagi razpoložljivih podatkov o prepeljanih potnikih, opravljenih nočitvah, štetja obiskovalcev in ocen Veliko planino letno obišče peš, z gondolo ali po cesti s Kranjskega Raka od 200.000 do 250.000 obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije.

Za Veliko planino posplošeno velja model 1 : 2:
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino z gondolo,
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino pozimi,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki Veliko planino obiščejo pozimi, se nanjo pripelje z gondolo,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki veliko planino obiščejo poleti, se nanjo pripelje z iosebnim avtomobilom,
- približna tretjina obiskovalcev Velike planine je stalnih, rednih obiskovalcev.
- približna tretjina ustvarjenih prihodkov odpade na kmetijstvo.


Plitva voda, globoko življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ustvarjeni prihodki gospodarskih družb, ki delujejo na Veliki planini (po podatkih AJPES).

2008 2009 2010
gostinstvo in turizem 160.537 142.047 112.785
žičničarstvo 747.453 699.085 620.352
SKUPAJ 907.990 841.132 733.137

Odprtje kateregakoli območja za obiskovanje pripelje do vplivov na to območje. Prvi obiskovalci povzročajo največ škode in ko se njihovo število poveča, ni nujno, da se povečajo tudi njihovi vplivi. Bolj kot število vpliva na stanje njihovo vedenje. Ko je dosežena določena raven vpliva, postanejo vplivi na enega obiskovalca, razmeroma majhni.


Krog, ki oblikuje zadovoljstvo.

Ciljne skupine
Med ciljnimi skupinami so zastopane vse starostne skupine. Ob izvedbi anketriranje so prevladovale starostne skupine:
- od 41 do 45 let (12,4 %),
- od 51 do 55 let (11,8 %),
- od 36 do 40 let (11,3 %) in
- od 26 do 30 let (10,8 %).

Večina obiskovalcev obišče Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Če sodimo po (mednarodnih) razločevalnih motivih, potem bi povprečnega obiskovalca Velike planine prej označili za ekoturista kot običajnega potrošnika:

Običajen potrošnik Ekoturist
1 Obisk prijateljev in sorodnikov Divjina in neokrnjena narava
2 Nakupovanje Jezera in potoki
3 Nočno življenje in zabava Telesno aktiven
4 Zabaviščni in tematski parki Gore
5 Zelo obiskana središča Nacionalni parki
6 Biti skupaj kot družina Izkušnje so način življenja


Navaden dež, izjemno doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med t. i. UNIQUE-elementi območja nedvomno prevladujejo: redkost, novost, navdušujoče, kakovost, razumevanje, čustva.

Cilji načrta upravljanja z obiskom
Načrt upravljanja z obiskom (v nadaljevanju: načrt) v vseh delih sledi osnovnim ciljem in viziji območja. Ker cilji in vizija s strani naročnika (to je Občine Kmanik) niso bili postavljeni, smo jih na podlagi študija različnih virov in poznavanja problematike gorskih območij opredelili sami.

Vizija območja Velike planine
- enkratna visokogorska pokrajina:
VELIKA PLANINA JE ZAKLAD NARAVE.
- izjemna pastirska dediščina:
PASTIRJI SO OBLIKOVALI IN OHRANILI NJEN IZGLED IN VSEBINO.
- velika poučna in doživljajska vrednost:
PLANINA JE ODPRTA ZA VSAKOGAR, KI IMA ODPRTE OČI IN VELIKO SRCE.
- območje brez CO2 (ki je posledica obiska):
SOUPORABA POKRAJINE JE TRAJNOSTNA IN USKLAJENA.


Vrata sodelovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cilji območja Velike planine
Upravljanje z obiskom se izvaja z naslednjimi cilji:
- da se omogoča ohranjanje poseljenosti in omogočanje ustrezne kakovosti življenja prebivalcem z razvojem gospodarskih dejavnosti (zlasti tradicionalna paša na pašnih planinah ter tradicionalna raba naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo) ter zmanjševanje obstoječega in preprečevanje dodatnega obremenjevanja okolja,
- da se ohrani izjemnost naravnih, kulturnih, pokrajinskih, estetskih in duhovnih vrednot,
- da se ohrani in varuje narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, biotska raznovrstnost skupaj s kakovostjo in pestrostjo pokrajine,
- da se ohranjajo kulturna dediščina in kulturni spomeniki ter naravni viri,
- da se ohrani zgodovinski in simbolni pomen območja,
- da se omogoča z naravnimi in ustvarjenimi danostmi in z vrednotami usklajen (trajnostni razvoj) razvoj,
- da se omogoča raziskovanje, ozaveščanje, obiskovanje in doživljanje Velike planine.

Na Veliki planini želimo doseči trajnostno ravnovesje med ohranjanjem biološke raznovrstnosti, spodbujanjem razvoja človeških virov in vzdrževanjem kulturnih vrednot.


Ploskovno znižanje površja v odnosu do utrjene poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Načrt smo pripravili z namenom priprave skupnih usmeritev za nadaljnji razvoj turističnega/gorskega obiska območja Velike planine. Zanj je zaradi velike lastniške in interesne razdrobljenosti značilno neusklajeno upravljanje in načrtovanje različnih deležnikov, saj je urejenost infrastrukture za obiskovalce ključnega pomena pri njihovem usmerjanju.

Načrt upošteva:
- naravovarstvene smernice (ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot),
- kulturovarstvene smernice (ohranjanje kulturne dediščine in varstvo kulturnih vrednot),
- dejanske razvojne potrebe (ohranjanje značilne gospodarske dejavnosti in pokrajinske pestrosti, ki je nastala na podlagi vplivanja človeka na naravo v preteklosti),
- možnosti in interese deležnikov ter
- trajnostne potrebe obiskovalcev.


Kamnita goba, oblikovana tudi s pomočjo vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izdelavi načrta smo zasledovali tudi skrb za skupno turistično predstavitev območja, vodenje obiskovalcev in usklajevanje raziskovalnih aktivnosti.

Z načrtom so:
- zbrane pomembne informacije o obravnavanem območju in njegovih značilnostih,
- izpostavljene varstveno najpomembnejše pokrajinske sestavine in kulturna dediščina,
- ugotovljene pravne podlage in politike, ki vplivajo na upravljanje z obiskom,
- določena območja, ki so primerna za obiskovanje ter nujna infrastruktura,
- določene in utemeljene potrebe po človeških in finančnih virih.

Ustrezno oblikovan in usklajen načrt omogoča boljše izhodišče za usklajevanje različnih interesov z deležniki, trajno in učinkovito upravljanje območja, pridobivanje dodatnih finančnih sredstev, komuniciranje med upravljavcem, deležniki in obiskovalci na celotnem območju.

Načrt ni predpisan z nobenim zakonom ali občinskim aktom. Prav tako ne obstaja enotna metodologija priprave takšnega načrta.

Načrt upravljanja (del tega pa je tudi upravljanje z obiskom) je obveza, ki velja za zavarovana območja in je določena v Zakonu o ohranjanju narave (ZON-UPB2, Uradni list RS št. 96/2004, 30. 8. 2004). Zakon v 53. členu določa, da mora imeti narodni park načrt upravljanja. Poleg nacionalne zakonodaje priporočilo o pripravi načrtov upravljanja za zavarovana območja izhaja tudi iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, katere podpisnica je Republika Slovenija.

Čeprav območje Velike planine ni zavarovano kot območje zavarovane narave po zakonu o ohranjanju narave, smo smiselno upoštevali navedena metodološka izhodišča ter izkušnje in primere dobre prakse doma (in v tujini). Pri pripravi načrta UO pa smo upoštevali tudi naslednje veljavne pravne akte:


Pogled, ki ga ni več. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prostorski pravni red
– Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini. Uradni list SRS št. 7, 25. 2. 1965.
– Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje na Jamah na Veliki planini (Uradni list SRS, št. 33/1985)
– Dolgoročni plan občine Kamnik za obdobje 1986–2000 (Ur. l. SRS, št. 8/89 – popravek 16/89, sprememba št. 39/89)
– Sklep o sprejetju družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. SRS, št. 31/86, sprememba 39/89)
– Spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 1992 in uskladitve grafičnega dela družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. RS, št. 22/92)
– Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje krajinske zasnove Velike Planine (Ur. l. RS, št. 70/94)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Kamnik (Ur. l. RS, št. 30/95, sprememba 14/96)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–1990, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)
– Odlok o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih aktov s spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)


Mežikelj, sorodnik rdečega iz Kekčeve zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prometni pravni red
– Odredba o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS, št. 55, 1. 10. 1993, stran 2786.
– Odredba o spremembah odredbe o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS št. 21, 22. 4. 1994, stran 1297.
– Odlok o redu na območju Velike, Male, Gojške planine in Kisovca. Občina Kamnik, 1993.
– Odlok o javnem redu na območju Velike planine. Uradni list RS št. 80, 12. 10. 2001.


Še brez informacijske table, ki kvari izgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kulturnodediščinski pravni red
– Območje kompleksnega varstva kulturne dediščine Velike planine (Uradni list RS št. 11/99), preimenovano v Območje nacionalne prepoznavnosti Velika planina (Uradni list RS št. 76/04).
– Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik 2001, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, november 1999 in februar 2001.
– Pravilnik o seznamu zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah, Uradni list RS št. 102/10.
– Register nepremične kulturne dediščine: Velika Planina – Pastirsko naselje (EŠD 140) in Velika Planina – Arheološko najdišče (predlog št. 450018).
– Odločba o zavarovanju poslopij pri Svetem Primožu nad Kamnikom (Uradni list LRS št. 11/1958, stran 62).
– Odlok o razglasitvi Preskarjeve bajte na Veliki planini za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni list RS št. 88/2005, stran 3797).


Planina v večnem nastajanju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Turizem
Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, 2006.

Pregled strokovnih podlag
Za območje Velike planine načrt upravljanja z obiskom še ni bil pripravljen, čeprav je mogoče posamezne prvine ali težnje za urejanje tega področja zaslediti v številnih dokumentih ali različnih strokovnih podlagah:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1966.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.
9. Kopač, V. 1975: Meje turistične rasti na Veliki planini. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
10. Samoupravni sporazum o ustanovitvi SIS Rekreacijsko-turističnega centra Velika planina. Skupščina občine Kamnik, 1980.
11. Osnutek razvojnega programa Velike planine. Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Kamnik. 1991
12. Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Katedra za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Ljubljana.
13. Prostorski ureditveni pogoji krajinske zasnove Velike planine, Razvojni zavod Domžale, 1994.
14. Peršolja, B. 1995: Planine v vzhodnih Kamniških Alpah. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1709.
15. Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka, 1995.
16. Logar, V. 1997: Geografska preobrazba Velike planine. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1864.
17. Hrabar, M. 2003: Izboljšanje usposobljenosti, ustreznosti in konkurenčnosti kmetijstva v »Podjetni regiji«. Končno poročilo. Študijski primer Velika Planina. Oikos. Domžale.
18. Strokovni predlog za zavarovanje Regijskega parka Kamniško Savinjske Alpe, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, 2006.
19. Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, julij 2006.
20. Velika planina: nova prometna ureditev, osnutek in koncept. Inštitut Alpe Bled, 7. 7. 2008.
21. Kartiranje negozdnih habitatnih tipov. Sklop: Velika planina. Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, november 2009.
22. Osnutek uredbe o Regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe za javno predstavitev v Občini Solčava, Občini Luče, Občini Kamnik, Občini Preddvor in Občini Jezersko (9. 7. 2009): http://www.ksa.si/Db/file/osnutek_uredbe_RPKSA.doc.
23. Osnutek razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, Delovna skupina za pripravo osnutka Razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, 2010.

V okviru priprave načrta so bila ti dokumenti in strokovne podlage pregledani, uporabljeni in upoštevani.


Zavajanje, želja ali resničnost?
(Izsek zemljevida Kamnik 1 : 50.000, Geodetski zavod Slovenije in občina Kamnik 2002.)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

STREL V KREMŠNITO

Sreda, April 12th, 2017


Zeleno, ki z lepoto zakriva ostalo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pohodniška zveza Slovenije, pardon PZS, nadaljuje s strategijo odvračanja pozornosti z lastnih problemov.

Poskus, ki si zasluži častno mesto v nevladniškem učbeniku neverodostojnosti, je pobuda o institucionalnem, državnem varuhu narave, pri kateri PZS »že od leta 2011 sodeluje na področju trajnostnega razvoja ter skupnega prizadevanja za varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar posledično pomeni tudi ohranjanje naravne sestave združb v sklopu teh ekosistemov.«

Včasih dolgi in natančni odgovori sploh niso potrebni, saj že vse povedo pronicljivo odmerjena vprašanja:
- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?
- Je PZS letos podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?
- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?
- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?
- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?
- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?
- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Odgovori, moja gorska narava, so v vetru izgubljeni.


Živeti z naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DOSEŽKI PROSTOVOLJNEGA VODNIŠTVA: 1992-2017

Ponedeljek, April 10th, 2017

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL
5. del: PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS
6. del: DRUGA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS)


Dva Grintovca. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prelomnico organiziranega delovanja na področju prostovoljnega vodništva v Planinski zvezi Slovenije je pomenila ustanovitev Mladinske komisije PZS v letu 1956. Že naslednje leto je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike. Leta 1969 je bil v okviru Mladinske komisije ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje. V letu 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in v njenem okviru leta 1983 Odbor za planinske vodnike. Planinskega vodnika je Komisija za vzgojo in izobraževanje uvedla leta 1976.

Leta 1992 so bila sprejeta Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, ki so deset let kasneje pripeljala do ustanovitve Vodniške komisije PZS. Kako tedanji akterji – Andrej Brvar, Bojan Pollak, mag. Klemen Medja, mag. Tone Golnar in Marinka Koželj Stepic – gledajo na prehojeno pot?

***

Prispevek Andreja Brvarja, tedanjega predsednika Planinske zveze Slovenije

Od srede osemdesetih let dalje so kritike izobraževanja vodniškega kadra v Planinski zvezi Slovenije postajale vse glasnejše. Prisotnih je bilo preveč sporov glede pristojnosti med planinskimi vodniki in mladinskimi vodniki. Običajno so spori potekali klišejsko: »Vsi vodimo v gore, le zahtevnost vodenja je različna.« In vsak je utemeljeval, da je njegovo vodenje odgovornejše in zahtevnejše, ter s tem utemeljeval svoj položaj na nikjer zapisani hierarhični lestvici vodnikov.

V ekipi, s katero sem želel uresničiti program, če bi bil izvoljen za predsednika Planinske zveze Slovenije, smo leta 1989 pripravili analizo stanja. Zapisali smo, da PZS že nekaj časa zaostaja za potrebami in interesi planinskega gibanja in da je njen vpliv v družbi močno upadel.


Širokopleča Brana. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pojavne oblike krize so se odražale na naslednjih področjih:

a) Vsebina dela.
Na številna vsebinska vprašanja ne reagiramo pravi čas. Ta trditev se potrjuje na gospodarskem področju (odprta vprašanja uporabe energije, odpadkov, transporta, radijskih zvez). V vzgoji in izobraževanju nam ne uspe preseči ozkosti in zaprtosti, da bi vzpostavili konsistenten sistem. Na ekološkem področju smo izgubili nekdanjo vodilno vlogo v slovenskem prostoru. Na nove oblike rekreacije (prosto plezanje, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje …), ki se gora dotikajo na tak ali drugačen način, ne reagiramo na ustrezen način.

b) Kadri.
Na številnih vodilnih mestih PZS so ljudje, ki jih je čas prehitel. Tudi zato se odločevalski organi (zlasti pa glavni odbor PZS) niso sposobni odzvati na sodobne potrebe.

V programu, s katerim sem leta 1989 kandidiral za predsednika PZS, je bila med štirinajstimi tudi tale točka: »V vzgoji in izobraževanju kadrov moramo poenotiti programe, skrčiti število nazivov, sprejeti enotna načela za pridobitev nazivov in podaljševanje licenc.«

Zatem so se v Sloveniji zgodile korenite družbene spremembe. Čez noč smo prišli v povsem nove razmere. Izkazalo se je, da s starimi modeli in recepti ne bi preživeli in da je bila analiza stanja pred za izvolitvijo še preblaga. Zato smo si zadali – na videz nič kaj ambiciozen – cilj: »Ne smemo izgubiti doseženih pozicij v družbi.« Na srečo je bilo v takratnem širšem vodstvu PZS dosežen dogovor, da bomo le v povezovanju s sorodnimi institucijami, kos reševanju odprtih problemov. Poleg sodelovanja z Univerzo v Ljubljani naj omenim predvsem navezovanje stikov in kasnejše sodelovanje s tujimi planinskimi zvezami ter UIAA. Pri njih smo dobili znanje in izkušnje, ki so nam pomagali pri vzpostavljanju sistema izobraževanja prostovoljnih vodnikov in pri reševanju ekoloških vprašanj planinskih koč.

Prenova izobraževalnega sistema je bila v rokah Komisije za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec. Sprva je bil največji dosežek, da je KVIZ postala koordinator vseh programov in pripravljavka skupnih osnov posameznih programov. S tem je bil postavljen povsem nov izobraževalni sistem, ki je privzel dobre rešitve prejšnjih, delnih in nepopolnih izobraževalnih sistemov.

V vodstvu PZS in upravnem odboru smo pri ustvarjanju novega sistema pustili KVIZ proste roke. Zaradi občasno naelektrenega ozračja na terenu je bilo treba na sejah meddruštvenih odborov in upravnega odbora PZS pogosto podpreti vodstvo KVIZ. Intervenirali smo le tedaj, ko je uveljavitev povzročila preveč negodovanja in odpora. Upravni odbor PZS je tako celo razveljavil že podeljene kategorije planinskih vodnikov (ne pa tudi mladinskih vodnikov) in podaljšal prehodno obdobje.


Jutro, kot opredmetenje klasičnega gorniškega pravila varnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V drugi polovici devetdesetih let, ko je bil nov sistem v grobem že zgrajen, je prišla na vrsto uveljavitev sistema izven PZS. Zato se je intenziviralo delo na priznanju vodnikov PZS v sistemu UIAA in potrditvi programov v Strokovnem svetu RS za šport. V PZS je bil takrat postavljen nov etapni cilj zapisan tudi v Vodilih: ustanovitev Vodniške komisije.

In ne nazadnje. Obveznost in odgovornost slehernega vodstva je, da zagotovi ustrezne materialne pogoje za dejavnost, ki jo z besedami podpira. Tudi zato je bilo 1999 leta odprto novo Učno središče Bavšica.

***

Štirim inštruktorjem pa sem zastavil deset vprašanj. Odgovore so prispevali (kratica njihovih imen se pojavlja v nadaljnjem besedilu):
Bojan Pollak – BP,
mag. Klemen Medja – KM,
mag. Tone Golnar – TG in
Marinka Koželj Stepic – MKS.

1. Kaj so trije glavni dosežki leta 1992 uvedene kategorizacije vodnikov PZS?

BP: »Glavni dosežek je polna, v manjšini tudi delna izpolnitev zastavljenih ciljev iz povzetka pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ in bi težko izpostavil samo tri.«

KM: »Vzpostavitev enotnega sistema usposabljanja vodnikov PZS, ki omogoča postopno pridobivanje tehnično zahtevnejših kategorij. Redno in obvezno licenciranje, ki vzpodbuja stalno obnavljanje in tudi nadgradnjo obstoječega znanja. Pomembno je bilo tudi, da se je združila energija strokovnih kadrov, ki so v PZS že delali na področju vodništva, kar je omogočilo sedanji razvoj.«

TG: »Večja specializiranost izobraževanj, s tem pa tudi večja kakovost. Povečano število tečajnikov za nižje kategorije, npr. A in D, kjer so se prijavili tudi taki, ki se prej niso mogli, ker so bili pogoji prezahtevni (vezani na znanje smučanja) To pomeni posledično več vodnikov PZS na planinskih društvih in več izletov. Zaradi kakovostnejšega izobraževanja in sistema izpopolnjevanj večja varnost za vodene.«

MKS: »Vodniki PZS so usposobljeni po enotnem programu, planinska društva in udeleženci poznajo njihovo usposobljenost in mu lahko zaupajo.«


Tihožitje napredka. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?

BP: »Organizirano, strokovno, pregledno. Treba je pogledati tudi skozi celoten sistem vodniškega usposabljanja (literatura, izpitna vprašanja, programi …).«

KM: »Prvotno opredeljene cilje smo večinoma uresničili. Prostovoljno vodništvo je doživelo velik razvoj. Kakovostno delo se kaže v varnem izvajanju tur in v zadovoljstvu udeležencev. V tem času pa je prostovoljno vodništvo PZS postalo mednarodno uveljavljeno.«

TG: »Nimam dobrega vpogleda, menim pa, da zelo dobro deluje. Zaradi tržne naravnanosti in pohlepa nekaterih, pa se pojavljajo nekatere težave (na primer kontrola tržnih inšpektorjev), ki lahko resno ogrozijo normalno delovanje prostovoljnega vodništva. Planinska zveza Slovenije ni naredila dovolj za zaščito vodnikov PZS.«

MKS: »Slovensko prostovoljno vodništvo je po petindvajsetih letih urejeno. Velja izpostaviti zlasti osnovno usposabljanje in dodatno, licenčno izpopolnjevanje. Kljub Vodniškemu učbeniku pa zaradi osebne note inštruktorjev in predavateljev še prihaja do razlik med posameznimi usposabljanji, zato niha tudi kakovost.«

3. Kako je potekal sam proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?

BP: »Kategorizacija je samo “uzakonila” takratno stanje v prostovoljnem vodništvu z možnostjo nadgradnje. Največje težave so (bile) pri redkih posameznikih, ki niso razumeli ali hoteli sprejeti novih pravil. Ugotovljene napake in pomanjkljivosti pa so se vsaj poskusile sproti odpravljati. Večino tega sem pravzaprav že pozabil.«

KM: »Osnova je bila opredelitev posameznih kategorij, kar ni bilo preprosto. Cilje je bilo treba povezati z vsebinami in jih ustrezno uskladiti v celoten in enovit sistem. Ob vzpostavitvi je bilo posebej pomembno opredeliti posamezna merila, standarde: za izvedbo kategorizacije vodnikov, za strokovne kadre, ki naj bi usposabljanja izvajali, za izvedbo usposabljanj, za izvedbo izpitov, za opravljanje pripravništva … Doreči je bilo treba, kako celoten sistem prostovoljnega vodništva upravljati. Ob tem smo veliko energije vložili v kakovost usposabljanj – tako osnovnih, kot dodatnih, licenčnih. Zavedali smo se, da bo sistem, ki ga gradimo, zahteval precejšnje število kakovostnih izvajalcev usposabljanja, zato smo posebno pozornost posvetili tudi izpopolnjevanju, usklajevanju inštruktorjev in predavateljev.«


Uokvirjenje časa. (Fotografija: Borut Peršolja)

TG: »Sam postopek je bil dobro sprejet, kljub začetni skepsi nekaterih. O napakah ne bi mogel govoriti, vsekakor pa je pomanjkljivost neskladnost našega sistema z UIAA nazivi. Zato nihče od naših vodnikov PZS ne more doseči najvišjega naziva po UIAA, čeprav bi ga kar nekaj vodnikov z lahkoto pridobilo.«

MKS: »Največje težave so bile, ker je bilo nekaterim vodnikom pod častjo pripraviti ustrezna poročila. Prehodno obdobje je bilo sicer dovolj dolgo, da so lahko vsi vodniki z dolgoletnim stažem uredili svoj status. Nekateri ga žal niso in so kasneje morali celo ponovno na tečaj ali pa so trmasto odnehali z vodenjem.«

4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila nobena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?

BP: »Gorska reševalna služba ne zbira podatkov o tem, kdo je kriv za nesrečo, ampak o tem, kaj je bil neposredni vzrok nesreče. Po dlje časa trajajočih dogovorih sedaj napiše vsaj to, če je bila nesreča v okviru organizirane/vodene skupine ali ne, pri čemer ne loči, ali jo je vodil vodnik PZS ali kdo drug. Vendar, ne glede na te pomanjkljivosti statistike, lahko rečem, da je prostovoljno vodništvo v veliki meri prispevalo k varnejšemu obiskovanju gora in planin.«

KM: »Zagotovo to kaže na kakovost obstoječega sistema, tako kakovost samih usposabljanj, kot tudi inštruktorjev, ki ta usposabljanja vodijo in izvajajo. Ključen za varno in kakovostno izvedbo vodene ture pa je seveda vodnik, posameznik.«

TG: »Treba je gledati celostno, tudi gorske nesreče brez smrti, kjer bi se po spletu okoliščin lahko končalo tudi drugače in s tragičnimi posledicami. Takšnih gorskih nesreč je gotovo nekaj bilo, na srečo pa zelo malo in to je dovolj tehten dokaz, da sistem dobro deluje.«

MKS: »Podatki so pravi. Vendar je bilo nekaj gorskih nesreč, ki so se končale srečno, vendar bi bil lahko rezultat tudi drugačen. Med težjimi gorskimi nesrečami pa je treba omeniti smrt vodnika PZS pod Špičkom, smrtno nesrečo udeleženca vodene ture pod Jalovcem in smrt udeleženca izleta starejših zaradi zastoja srca.«


Partnerja ali dvojčka? Vsekakor pa tovariša. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje …)?

BP: »Prednosti so vsekakor dobra organiziranost, preglednost (vsaj na papirju), v strokovno kakovostnem izvajanju. Kandidatu za vodnika PZS je resnično dana možnost, da se ustrezno usposobi. Slabosti nastopajo predvsem zaradi tega, ker si nekateri inštruktorji še vedno preveč po svoje razlagajo določene stvari. Žal pa vse skupaj zahteva nekaj birokracije, ki jo bo zelo težko odpraviti. Drug problem pa je nujna administracija: poročila, podpisovanje številnih obrazcev in dokumentov, birokratsko preverjanje in podobno in se z njo srečujejo predvsem vodje usposabljanj.«

KM: »Osebno ocenjujem, da bi morali najti način, da se na usposabljanjih da še večji poudarek praktičnemu delu. Teorija je nedvomno pomembna, a ključno je praktično delo. Morda je možno obstoječi sistem še dodatno dopolniti z lastnim študijem teorije in ga – na tečaju – nadgraditi s pogovorom o že naučenem in izmenjavo izkušenj.«

TG: »Delno sem odgovoril že pri tretjem vprašanju. Pri deljenih tečajih A kategorije se mi zdi nesprejemljivo, da se predeluje samo teorija in za ture sploh ni časa. To je nedopustno in nevarno, saj tako inštruktorji dobijo vpogled v usposobljenost vodnika PZS le na eni sami – izpitni turi. Verjetno je slabost pri strnjenih tečajih ta, da udeleženci ne morejo opravljati izpita takoj po koncu tečaja. Pri izpopolnjevanjih pa bi lahko imeli vsaj eno ločeno skupino za zahtevne ture (kategoriji C in E).«

MKS: »Prednosti so dobro znane – enotno usposabljanje vodnikov PZS in dopolnjevanje z novostmi na licenčnih usposabljanjih. Je pa res, da so pravila za pridobitev naziva spremenjena in zato strožja. Tudi nekateri mentorji pripravnikom niso opravili svojega poslanstva in so kandidatom za vodnike PZS pripravniške ture priznavali, ne da bi jih ti sploh izvedli. Poznam pa tudi primer z druge strani, ko je vodstvo nekega usposabljanja tečajnikom določilo za opravljanje kar osem pripravniških tur.«


Na muhi udobja. (Fotografija: Borut Peršolja)

6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to vrsto zaupanih nalog, znanje pridobi na vodniškem tečaju?

BP: »Odvisno od planinskega društva in samega vodnika PZS. Ponekod je vodnik še vedno društveni delavec, če in kjer se vključuje v širše društveno delo. Drugod, kjer se izvaja predvsem vodniška dejavnost, pa ne več.

KM: »Del znanja s tega področja vodnik PZS še vedno (pri)dobi, je pa po moji oceni manj poudarjeno in ni v ospredju. Na licenčnih usposabljanjih med vodniki PZS pogosto prihaja do kakovostne izmenjave izkušenj s tega področja, ki pa bi se jih lahko še nadgradilo (npr. kot primere dobre prakse).«

TG: »Na to vprašanje težko odgovorim, ker delam predvsem izven društva (na fakulteti). Mislim pa, da večina vodnikov vodi društvene izlete za svoje planinsko društvo.«

MKS: »Vodniki PZS so zaenkrat še društveni delavci, vendar za opravljanje tega dela znanja ne dobijo na vodniškem tečaju. Je pa dobro, da vodstveni društveni delavci poznajo pravila vodniškega dela.«


… za smučke zgrabi vsak … (Fotografija: Borut Peršolja)

7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?

BP: »Potrditev kakovosti slovenskega prostovoljnega vodništva. V bistvu je naš sistem vodniškega usposabljanja marsikje bolj dodelan in celo malce presega omenjene UIAA standarde.

KM: »Potrdilo o usklajenosti s standardi UIAA je še en dokaz kakovosti prostovoljnega vodništva PZS. Na ta način se je slovensko prostovoljno vodništvo mednarodno uveljavilo, vodniki PZS pa lahko svojo dejavnost (ob spoštovanju nacionalnih zakonodaj posameznih držav) opravljajo tudi izven Slovenije.«

TG: »Sistem bi morali organizirati tako, da bi lahko tudi vodniki PZS dosegali najvišji naziv po UIAA. Z nekaterimi somišljeniki si že leta prizadevamo, da bi izvedli tečaj za vodenje po ledenikih, pa žal s strani VK PZS za to ni posluha.«

MKS: »Na to vprašanje ne morem odgovoriti.«


… čez hribe in planine uren je korak … (Fotografija: Borut Peršolja)

8. Predlog novega zakona o športu ukinja dosedanje licenciranje in posledično sistem dodatnega licenčnega usposabljanja (izpopolnjevanja). Komentar?

BP: »To je politična in ne strokovna odločitev.«

KM: »Verjamem, da licenciranje vzpodbuja obnavljanje in tudi nadgradnjo znanja. Na področju vodenja v gore je to povezano tudi z zagotavljanjem varnosti pri izvajanju aktivnosti. Zato sem prepričan, da mora PZS licenčna usposabljanja ohraniti zakonskim rešitvam navkljub. Težava pa bo seveda njihove financiranje.«

TG: »Če to pomeni, da ne bo treba obnavljati obstoječih licenc z izpopolnjevanji v določenem časovnem obdobju, bo to zelo slabo.«

MKS: »Morebitna ukinitev licenciranja bi bila za prostovoljno vodništvo velika škoda. Kje bi sicer slišali novosti, kje bi obnavljali staro znanje, kje izmenjavali izkušnje?«


… ljubi gore in doline … (Fotografija: Borut Peršolja)

9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?

BP: »Registriranih prostovoljnih vodnikov PZS je okoli 1400, registriranih poklicnih gorskih vodnikov pa okoli 70. Žal, na formalni ravni, še ni prišlo do pravega sodelovanja.«

KM: »Oba sistema sta v petindvajsetih letih doživela velik razvoj. Pri tem se je kdaj tudi zaiskrilo, kar je ob razvijanju obeh sistemov povsem običajno. Ocenjujem, da je razmerje veliko bolj urejeno, kot je bilo v preteklosti.«

TG: »Kakšno je dejansko razmerje ne vem. Vsekakor brez prostovoljnih vodnikov PZS in društvenih izletov ne bi šlo, saj profesionalni gorski vodniki ne bi zmogli vsega. Je pa res, da vedno več prostovoljnih vodnikov odpira lastno podjetje (v obliki samostojnega podjetnika). Dejavnost vodenja izvajajo profesionalno v okviru svojih kategorij. V tem ne vidim nič slabega, saj se s tem zvišuje kakovost ponudbe. Tudi gorski vodniki so del ponudbe za vodenje zahtevnejših planinskih in plezalnih tur. Menim, da si nismo konkurenčni. Moti pa me, ker si VK PZS prizadeva, da bi se prostovoljno vodništvo povezovalo in podredilo ZGVS. Tako na primer želijo prenesti izobraževanja in izpopolnjevanja za poklicne vodnike PZS pod okrilje ZGVS. S tem bodo gotovo razvrednotili delo naših neprofesionalnih inštruktorjev. Menim, da smo lahko zaradi tega upravičeno užaljeni in razočarani nad vodstvom VK PZS.«

MKS: »Prostovoljnih vodnikov PZS z licenco različnih kategorij je približno 1500, gorskih vodnikov pa več kot desetkrat manj. Gorski vodniki verjetno niso zainteresirani za vodenje po lahkih poteh, morda po njih vodijo kvečjemu tujce, saj je ob tem zaslužek premajhen. Opažam pa, da se pojavlja več “vodnikov”, ki nimajo nikakršne vodniške usposobljenosti (zlasti iz vrst nekdanjih alpinistov) in delajo v turističnih agencijah. Država se s kakovostjo vodenja ne ukvarja, saj jo zanima le pobrani davek.«


… trden kakor skala … (Fotografija: Borut Peršolja)

10. Kakšno bo slovensko prostovoljno vodništvo čez 25 let?

BP: »Verjetno ne bo bistveno drugačno, kot je bilo v preteklih letih in je sedaj, vendar je to težko napovedovati …«

KM: »Želim si, da bi ostajalo mlado, če s tem razumemo, da si mlad po načinu dela, razmišljanja in ne po starosti. Pomembno je ne zaspati, ampak težiti k nadaljnjemu razvoju.«

TG: »Sistem je dobro zasnovan, uspešno deluje in bo gotovo z nekaterimi spremembami deloval še naprej (najbrž tudi čez petindvajset let). Takrat bomo najbrž že lahko vodili tudi ledeniške ture, več bo tudi poklicnih vodnikov PZS.«

MKS: »Prostovoljno vodništvo bo iz leta v leto postajalo manj priljubljeno. Vsakdo se bo moral boriti za svoj kos kruha, zato bodo mladi vse manj navdušeni nad prostovoljstvom. Mogoče sem preveč črnogleda, a sedanjega množičnega vodniškega prostovoljstva ne pričakujem več. V nekaterih planinskih društvih se s tovrstnimi problemi že srečujejo: vodniki PZS odkrito povedo, da nimajo časa za vodenje, nekateri pa to počnejo kot samostojni podjetniki.«

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

SAMO ŠPORTNO MINISTRSTVO JE PRITEKLO V CILJ

Sobota, April 8th, 2017

V petek, 7. 4. 2017, je ob 10. uri v veliki dvorani Državnega zbora potekala javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o športu (ZŠpo-1), EPA 1691-VII.

Namen javne predstavitve mnenj je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenemu Predlogu kot podlago za obravnavo Predloga zakona na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Objavljam prispevek z javne predstavitve.


Javna predstavitev. (Fotografija: Barbara Žejavac/Državni zbor)

http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-odbora-za-izobrazevanje-znanost-sport-in-mladino/174464869/1:45:07/1:53:50/

***

Leta 1998 je Državni zbor sprejel Zakon o športu, leto kasneje pa tudi Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Tedanjih ustvarjalcev zakona, iz skupine okrog dr. Janka Strela, danes ni prav veliko v tej dvorani. Takrat sprejeta dokumenta sta povzročila vrsto sprememb na različnih področjih in ravneh. Na podlagi zakona je gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.

Danes spreminjajoči se zakon o športu nakazuje izrazito neugodno smer, ki gorništvu – milo rečeno – niti najmanj ni naklonjen. Vsaj ne v bistvenem delu, to je usposabljanje, ki sem ga, glede razvoja v zadnjih skoraj dvajsetih letih, podrobno spremljal in celo sooblikoval.

Ni dvoma, da je temeljna naloga Planinske zveze Slovenije zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, saj o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.

Kaj se je v gorniških vrstah dogajalo takrat, pred dvajsetimi leti?

- V Planinski zvezi Slovenije smo opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili.
- Postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja – v pripombah na predlog novega zakona se Planinska zveza Slovenije zavzema celo za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«).
- Vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence – o tem nekaj več kasneje),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi –na primer prehod alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA)) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.

Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.

Prvič v več kot stoletni zgodovini Planinske zveze Slovenije so bili gorniški programi potrjeni s strani države.

Ob tem je nujno treba povedati, da je takšno stanje veljalo le kratek čas, saj so se – kar je absurdno – Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu ves čas spreminjala. Zakon je ostal isti, pravila in merila pa so bila iz leta v leto drugačna! Sprašujem, kako je to mogoče?

Ena od novosti je bila uvedba licenc, ki smo jih – ob pogajanjih z državo, ki jo je zastopal dr. Jakob Bednarik in se mu s tega mesta zahvaljujem za izjemno konstruktivno sodleovanje – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni nikoli zgodilo.

Dodatno licenčno usposabljanje je bilo in je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti. Nadaljevalno usposabljanje je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše ravni usposobljenosti. V vmesnem obdobju morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti. Vodenje vseh teh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.

Planinska zveza Slovenije ima torej že več desetletij razvit in dobro delujoč sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Ima uveljavljen in dobro delujoč sistem licenciranja, ki velja za vse prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del nepridobitne društvene dejavnosti. Upravičeno se postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora. Trenutno sistem sestavlja triindvajset (23) različnih programov gorniškega usposabljanja.


Med predstavitvijo stališča.

Zakaj vse to opisujem?

Ker predlagani novi zakon o športu vse navedeno in vse doseženo izpušča, spreminja in celo ruši.

Noben od programov PZS – morda kvečjemu s področja športnega plezanja – ne bo več potrjen in priznan s strani države. To nedvoumno pomeni, da ne bo več na voljo javnih finančnih sredstev za ta usposabljanja (pa tudi usposabljanja drugih, podobnih nacionalnih panožnih zvez)?

Javno veljavni (beri: financirani!) bodo torej samo programi, ki se neposredno povezujejo z uradnim tekmovalnim sistemom! Programi športne rekreacije, ki so na voljo največjemu številu ljudi in kjer se v največji meri uresničuje »javni interes« na področju športa, ne bodo več javno priznani, niti financirani! (Resnici na ljubo je treba dodati, da se je financiranje ves čas spreminjalo. Namesto, da bi ministrstvo po koncu možnosti črpanja evropskih sredstev socialnega sklada poiskalo stabilno, proračunsko rešitev, je ta sredstva preprosto ukinilo.)

To je eno večjih presenečenj predloga zakona. V času, ko je znanje splošna, celo javna dobrina (pri čemer ne izključujem avtorskih in sorodnih pravic, da ne bo pomote), se športna sfera odloča za centralizacijo vstopa v uresničevanje ene od vlog, ki jo omogoča šport. Mislim – ostajam naiven –, da gre za pomoto, ki jo iz besedila zakona izključuje kar temeljno načelo fair playa: vsi imamo enake možnosti za sodelovanje!

Predlog novega zakona ukinja obstoječe licence. To v prvi vrsti pomeni nižanje ravni razumevanja načela vseživljenjskega učenja. Licenca je na eni strani pomenila skrb za stalno, dodatno usposabljanje, na drugi strani so s tem povezana precejšnja finančna sredstva. Vodnik PZS je na primer moral iti za veljavno licenco enkrat na tri leta na vodniško izpopolnjevanje. Velik del teh stroškov (priprava gradiv, delo inštruktorjev) je bil doslej občasno krit tudi iz javnih sredstev.

Z ukinitvijo licenc premeteno ubijemo dve muhi na en mah:
- poskrbimo »za debirokratizacijo in spodbudnejše poslovno okolje«, kot je bilo to na primeru ukinitve licenc turističnih vodnikov ter
- dokončno ukinemo javna sredstva za izvajanje usposabljanja, ki neposredno zagotavlja javni interes za kakovostno vodenje vadbenih skupin.

Si res to želimo? (Na primer ob dejstvu, da v slovenskih gorah vsako leto umre tretjina toliko ljudi, kolikor jih umre na slovenskih cestah.


Med predstavitvijo stališča.

Predlagatelji zagotavljajo, da lahko nacionalne panožne športne zveze same ohranjajo obstoječe licenčne sisteme. To je seveda res in kakovostne zveze, zlasti tiste, ki so močno vpete v mednarodno športno okolje, bodo to storile. A hkrati je takšno stališče popolno sprenevedanje ministrstva. Če zakon licence ne zahteva, lahko posameznik, celo po pravni poti, od lastne športne zveze terja njeno ukinitev!

Zakon govori še o nacionalni poklicni kvalifikaciji v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije. Ali je to priložnost za ureditev sedanjega dela na črno ali pa je to nova past, kot kažejo prve izkušnje gorskih vodnikov, ki so nacionalno kvalifikacijo dobili pred enim letom? Postopek je izjemno zbirokratiziran. Vodnik PZS, katerega sedanja veljavna licenca (in usposobljenost?) se konča na državni meji, mora za dovoljenje za delo v tujini zaprositi za vsako državo posebej (s prevedenimi vsemi dokumenti) in velja zgolj 18 mesecev.

Kako naj vodniki PZS legalno vodijo na slovenske vrhove s severne strani Karavank (Avstrija?) ali severnih ter zahodnih pobočij Julijskih Alp (Italija)? Da ne omenjam priljubljene Hrvaške, zanimive Češke in popotniškega Cipra?

Zato prosim, da se vedno znova in znova vrnemo k izvoru športa. Tistega športa, ki je svobodno izbrana in igriva gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter ga od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo, k celovitemu ravnovesju in zdravju.

Na začetku današnjega srečanja se je idilično zdelo, da vsi prisotni v tej dvorani tečemo. Celo več, da tečemo v enaki modro-zeleni-beli opremi. Zdelo se je, da imamo vsi celo istega vrhunskega trenerja, pravzaprav trenerko. Še več, ustvaril se je vtis, da vsi neumorno in vztrajno tečemo celo v istem ritmu (skeptiki in dvomljivci bi se ob tem vprašali, če nemara nimamo istega dopinga). Vendar se je ob koncu razprave pokazalo, da je v cilj na koncu pritekel samo eden. In to je zgolj in samo ministrstvo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DRUGA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS

Četrtek, April 6th, 2017

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL
5. del: PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS)


V dolini pomlad, v srcu nemir. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Upravni odbor PZS je na 16. seji (7. 11. 1997 v Kamniški Bistrici) sprejel sklep, ki je izrazil namero o ustanovitvi enotne komisije za vodnike PZS. Na naslednjih sejah je sklep doživel nekaj popravkov in dopolnitev. Na 18. seji upravnega odbora PZS (16. 1. 1998) je bila sprejeta dopolnitev zapisnika 16. seje upravnega odbora PZS, tako da naj bi se sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanji komisiji združita v enoten vodniški odbor.« Na 19. seji upravnega odbora PZS (27. 2. 1998) je bil zapisnik 18. seje popravljen tako, da se je sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanja OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Ta organ UO bo zastopal interese vodnikov v UO in Skupščini.«

Konec leta 1997 je bila pripravljena analiza, ki je pokazala, da kar 70 planinskih društev nima niti enega vodnika PZS. Obstajala so društva, ki so na sto članov imela več kot deset vodnikov PZS (povprečje je bilo 1,6 vodnika PZS na sto članov). Zato so bila (skromna) finančna sredstva PZS za sofinanciranje tečajev usmerjena k društvom, ki še niso imela vodnikov PZS ali je bilo njihovo število pod slovenskim povprečjem.

Ob koncu leta 1997 je bilo kategoriziranih 1.397 vodnikov PZS, registriranih jih je bilo le 775 (55,4 %). Med razlogi za majhno število so v poročilu navedeni premajhna skrb društev za izpopolnjevanje vodnikov, nenačrtno kadrovanje, življenjske okoliščine vodnikov PZS in premajhna aktivnost vodnikov PZS v društvih.


Vsak začetek je težak, vsak začetnik je sodnik učitelja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Decembra 1997 je pod vodstvom inštruktorja planinske vzgoje Jožeta Bobovnika z delom začel Izobraževalni odbor, sprva označen kot velika pridobitev. V letu 1998 je deloval poskusno, polno je zaživel v letu 1999. V njem so/smo sodelovali najbolj usposobljeni strokovni kadri, njihova osnovna naloga je bila zagotavljanje enotnosti v procesu izobraževanja vodnikov PZS. Pripravljena so bila različna navodila, opomniki in obrazci, ki so olajšali in standardizirali delo različnih izobraževalcev in inštruktorjev.

***

Na dan 31. 12. 1998 je bilo kategoriziranih 1.555 vodnikov PZS. Od tega jih je 191 ali 12,2 % izpolnjevalo standard UIAA »gorniški vodnik.« Registriranih je bilo 947 vodnikov PZS (60,9 % vseh kategoriziranih), med njimi jih je bilo 144, ki so izpolnjevali osnovni vodniški standard UIAA (9,26 %). Po starosti so bili kategorizirani vodniki PZS in pripravniki razporejeni v starostne razrede: od 18 do 25 let 342, od 26 do 30 let 231, od 31 do 40 let 429, od 41 do 50 let 427 in nad 51 let 361.

***

Med pomembne projekte in naloge, ki so bili uresničeni v letu 2000, so sodili priprava, sprejem in potrditev desetih programov usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva. Prvič v zgodovini so bile v pripravo programov povabljene in vključene Fakulteta za šport in Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Spodaj naštete programe usposabljanj je Strokovni svet Republike Slovenije za šport potrdil januarja 2001:
1. vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
2. mentor planinske skupine,
3. vodnik PZS kategorije A (lahke kopne ture),
4. vodnik PZS kategorije B (zahtevne kopne ture),
5. vodnik PZS kategorije C (zelo zahtevne kopne ture),
6. vodnik PZS kategorije D (lahke snežne ture),
7. vodnik PZS kategorije E (zahtevne snežne ture),
8. vodnik PZS kategorije G (lahki turni smuki),
9. vodnik PZS kategorije H (zahtevni turni smuki) in
10. inštruktor planinske vzgoje.


Na smučeh, a predvsem s tovariši lovimo zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) je leta 1993 sprejela standarde usposabljanj prostovoljnih vodnikov z naslovom Model training standards for voluntary leaders and instructors. V pripravi Slovenija ni sodelovala. Devetnajst strani dolg dokument (zadnja – meni znana posodobitev – je iz leta 2006) je nastal v želji, da UIAA povzame obstoječo dobro prakso posameznih članic, kar bi omogočilo kakovostnejši razvoj prostovoljnega vodništva povsod po svetu. Standardi, ki smo jih (ne preveč kakovostno) delovno prevedli (PDF 1,2 MB) v slovenski jezik, so imeli ambicijo, da bi UIAA izdajala posebno izkaznico, kar bi imetnikom omogočilo nemoteno izvajanje prostovoljne vodniške dejavnosti kjerkoli po svetu (v Evropski uniji je temu konceptu najbližje sistem vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij reguliranih poklicev).

Planinska zveza Slovenije je v letu 1999 na podlagi standarda »gorniški vodnik« (Mountain walking leader – členi 4.1 do 4.13; v delovnem prevodu je sicer uporabljen izraz vodnik za hojo v gorah) zaprosila Gorniško komisijo UIAA (Mountainnering Commission UIAA) za potrditev programov usposabljanj za vodnika Planinske zveze Slovenije – kategorije A, B in D, ki skupaj ustrezajo temu standardu. V postopku je zelo aktivno sodelovala Mladinska komisija PZS. Julija 2000 se je ocenjevalec in poročevalec Gorniške komisije UIAA Karl Schrag, sicer nemški gorski vodnik in inštruktor, udeležil odlično organiziranega in izvedenega tečaja A kategorije v Bavšici in izdal odlično oceno (PDF 35 KB).


Zibelka slovenskega turnega smučanja nikoli ne razočara. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška komisija UIAA je na zasedanju, ki je potekalo od 15. do 16. 9. 2000 v Renu (Nevada, ZDA) potrdila, da so programi usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije kategorije A, B in D skladni s standardom UIAA. Predsednik Gorniške komisije UIAA Alain Blackshaw je 13. 10. 2000 poslal Planinski zvezi Slovenije uradno potrdilo, v katerem je med drugim navedeno: »Gorniška komisija UIAA je zadovoljna, da vodnik Planinske zveze Slovenije kategorij A, B, D dosega UIAA standard gorniškega vodnika.« Potrdilo, ki ga je izdala UIAA, je veljalo pet let, nato je bilo treba postopek obnoviti.

***

KVIZ je v letu 2000 prvič uvedla merila za sofinanciranje akcij usposabljanja strokovnih kadrov. Registrirani prostovoljni vodniki PZS (teh je bilo 951) so v letu 2000 sodelovali na 15.043 akcijah (po 16 akcij na enega vodnika PZS). Če upoštevamo, da je vsaka akcija (predvsem vodeni izleti) trajala najmanj 6 ur, so vodniki PZS opravili 90.258 ur prostovoljnega dela, oz. za 361.032.000 SIT (1.506.559,84 €), če ovrednotimo eno uro na 4000 SIT (16,69 €).

Na dan 31. 12. 2000 je bilo kategoriziranih 1.844 vodnikov PZS z različnimi kategorijami. Kategorije A, B in D, kar ustreza osnovnemu vodniškemu standardu UIAA, je imelo 266 vodnikov PZS (14,42 %). Starostna struktura je bila taka: ni podatka 32, od 18–25 let 294, od 25–30 let 310, od 30–40 let 463, od 40–50 let 505 in nad 50 let 451. Registriranih VPZS je bilo 1.062 ali 60 %. Od teh jih je 199 (18,7 %) dosegalo standard UIAA.

V začetku leta 2001 se je začelo oblikovanje Pravilnika Vodniške komisije PZS, vzporedno je potekala priprava Pravilnika o strokovnem svetu PZS in oblikovanje sklepa KVIZ PZS o prenosu Planinske šole v pristojnost Mladinske komisije PZS (sklep 7. seje Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, 13. 2. 2001).


Razredčenost krepi zavedanje o povezanosti – vseh in vsakogar.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Skupaj s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani smo leta 2000 in 2001 zasnovali raziskovalni projekt z naslovom Usposabljanje vodnikov Planinske zveze Slovenije. Raziskava, v vrednosti 4.800.000 SIT (19.920 €), je sodila v program PZS ob prvem Mednarodnem letu gora, prijavili smo jo na razpis Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.

Raziskovalni projekt je bil razdeljen v dva vsebinska sklopa. Prvi je zajel zgodovinski oris razvoja in pomen prostovoljnega vodništva za dejavnost planinske organizacije ter vpliv na razvoj športa za vse v Sloveniji. Pregled stanja v preteklosti bi omogočil razumevanje obstoječega stanja in procesov. Ta del raziskave bi potekal ob vrednotenju različnih dokumentov (programi usposabljanj, poročila, zapisniki organov, pričevanja udeleženih …). Z drugim vsebinskim sklopom smo želeli analizirati sistem usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov PZS. Na osnovi mnenj vodnikov PZS bi opredelili dobre in slabe strani usposabljanja in ugotovili, zakaj je število registriranih vodnikov PZS, v primerjavi s kategoriziranimi vodniki PZS, opazno manjše. Za ta del raziskave so bili pripravljeni trije vprašalniki.

Prvi vprašalnik (PDF 274 KB) je bil namenjen v letu 2001 registriranim vodnikom PZS, vprašanja so se nanašala na izkušnje pred vključitvijo v usposabljanje za vodnike PZS, o formalnem usposabljanju, dodatnem licenčnem usposabljanju in vseživljenjskem usposabljanju. Drugi vprašalnik je bil namenjen vodnikom PZS, ki so kategorizirani, ne pa registrirani. Vprašanja so iskala vzroke za neregistracijo. Tretji vprašalnik je bil namenjen inštruktorjem planinske vzgoje in predavateljem in je skušal ugotoviti njihove poglede na usposabljanje vodnikov PZS.


Kje se kaj konča in kje se kaj začne? Vprašanji, ki odvračata od cilja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Raziskava na razpisu Fundacije ni bila uspešna, zato ni bila izvedena. Leta 2010 je Monika Rutar napisala diplomsko delo Analiza usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije med letoma 2004 in 2009. Na podlagi 1602 oddanih poročil/analiz vodnikov PZS, ki jih na enotnem obrazcu izpolnijo udeleženci usposabljanj, je ugotovila visoko kakovostno raven usposabljanj, saj je bila povprečna ocena 5,25 (najvišja možna ocena 6). Tudi pripravljenost, strokovnost in odnos predavateljev/inštruktorjev so dosegli visoko povprečno oceno 5,55. Raziskava je pokazala, da prevladujejo moški vodniki PZS, da se delež žensk počasi povečuje, da so vodniki v povprečju starejši od 50 let in da ima večina vodnikov V. stopnjo izobrazbe. Med predlogi za izboljšanje stanja, avtorica predlaga, da bi inštruktorji morali večjo pozornost nameniti didaktični predstavitvi snovi, da bi bilo treba posodobiti teme ter omogočiti seznanitev in uporabljanje novih pripomočkov udeležencem.

***

V času od 23. do 25. 3. 2001 je v Bohinju potekal sestanek Gorniške komisije UIAA, ki se ga je udeležilo 19 članov komisije ter delovnih skupin za standarde usposabljanj in za pravna vprašanja. Sestanka se je udeležil urednik glasila UIAA Ernst Haase. Prvi dan dopoldan sta imeli sestanek obe delovni skupini, popoldan pa Gorniška komisija UIAA. Večerjo je gostil predsednik PZS Andrej Brvar. Drugi dan dopoldan sem najprej predstavil sistem gorniškega usposabljanja PZS, Klemen Medja pa prostovoljno vodništvo PZS. Obe predstavitvi sta bili zelo dobro sprejeti, naprošeni smo bili, da pripravimo dodatno gradivo, ki bi se ga dalo uporabiti za primere dobre prakse.


Drsalni korak, v ritmu naklona površja in naoljene vztrajnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Spomladi 2001, torej leto pred iztekom rednega mandata, je Andrej Brvar sporočil, da odstopa kot predsednik PZS. Na skupščini PZS je bil za novega predsednika izvoljen mag. Franci Ekar. Ostali člani Brvarjeve ekipe smo do izteka mandata ostali isti (bil sem podpredsednik PZS).

Dogajanje ob sklicu 21. seje upravnega odbora PZS (29. junij 2001) je spremenilo potek dogodkov. Na sejo je bila uvrščena točka Sprejem in potrditev sprememb 27. in 28. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS, čeprav predlog (pripravil ga je Bojan Pollak ob pomoči Rudija Skobeta) ni bil obravnavan na organih Mladinske komisije in KVIZ PZS, niti ne na Predsedstvu PZS. Kršen je bil poslovnik o delu upravnega odbora PZS.


Nič več in nič manj kot gora, ojstra gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na dnevni red seje upravnega odbora PZS bi morala biti uvrščena točka Informacija o obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS. Vse gradivo za obravnavo je bilo pravočasno in kakovostno pripravljeno, vendar se je Ekar samovoljno (na pobudo podpredsednika PZS Toneta Škarje in predlog Bojana Pollaka) odločil, da točke ne uvrsti nanjo!

***

Šlo je za eno od zadnjih etap po tem, ko je bilo že leta 1997 odločeno, da naj se do leta 2000 OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Po sklepu zbora mladinskih odsekov je upravni odbor Mladinske komisije na 8. seji (15. septembra 1999) imenoval sedemčlansko mešano delegacijo, sestavljeno iz predstavnikov OVIZ MK PZS (France Gričar, Klemen Medja, Stanko Pinter), Odbora mentorjev planinskih skupin MK PZS (Ciril Zbačnik) ter UO MK PZS (Matjaž Hafner, Roman Ponebšek in Bojan Rotovnik).

Da se pospeši dogajanje je skupščina PZS maja leta 2000 zadolžila Komisijo za vzgojo in izobraževanje PZS, da pripravi:
- pravilnik o delu Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS,
- strokovne podlage za razvoj enotnega sistema usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva v PZS s katalogom predmetov ter vsebin, ki sodijo v posamezen predmet,
- predlog dopolnitev in sprememb obstoječega programa Planinska šola ter pripravi javni razpis za pisce novega učbenika,
- predlog za ustanovitev Učnega središča PZS znotraj strokovnih služb PZS,
- priporočilo za izvajanje izplačil nadomestil stroškov izvedbe programa strokovnim delavcem v športu s področja planinstva.

Rok za izvedbo je bil 30. 11. 2000 (za zadnje tri vrstice) ter 31. 5. 2001 (za prvi vrstici).


Ujeti! Ujeti? Ujetniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

Strokovne podlage za ustanovitev komisije za vodnike PZS je sprejel Odbor za vzgojo in izobraževanje MK PZS, potrdil jih je upravni odbor MK PZS na 15. seji (6. 6. 2000). Strokovne podlage so bile neformalno predstavljene na srečanju vodnikov PZS v Kamniški Bistrici, kot okvir delovanja jih je sprejela delovna skupina, ki jo je imenovalo predsedstvo PZS. Prva seja delovne skupine za pripravo osnutka pravilnika Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije je bila v ponedeljek, 22. januarja 2001. Seje so se udeležili: Marko Goršič, France Gričar, Matjaž Hafner, Marinka Koželj Stepic, Stanko Pinter, Borut Peršolja, Aleš Poljanec in Bojan Rotovnik. Peta seja Delovne skupine za pripravo osnutka Pravilnika vodniške komisije PZS je bila v četrtek, 17. maja 2001. Prisotni so bili Bojan Rotovnik (vodja), Borut Peršolja, Marinka Koželj Stepic, Klemen Medja, Aleš Poljanec, Stanko Pinter (vsi člani delovne skupine), Peter Šilak (predsednik MK PZS) in Rudi Skobe (načelnik KVIZ PZS). Delovna skupina je na osnutek prejela številne pripombe in po temeljiti razpravi sprejela sklep 2/4: »Potrdi se vsebina osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS s sprejetimi pripombami, ki ga do začetka Skupščine PZS predsednik MK PZS in načelnik KVIZ PZS vložita v postopek sprejemanja UO PZS

V ozadju se je zgodil predlog Bojana Pollaka, ki ga je na 1. sejo (novega) predsedstva PZS prinesel Tone Škarja. Ekar je kasneje pojasnil, da je bil predlog obravnave osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS umaknjen iz obravnave na 1. seji predsedstva PZS, »ker je Adi Vidmajer službeno zadržan, zaradi pomembnosti vsebine omenjenega pravilnika, je nujno njegovo sodelovanje pri tej tematiki. Pred aktivno in strokovno razpravo bo treba ovrednotiti finančno materialne posledice, obveznosti in obremenitev PD. Moram poudariti, da brez predhodne proučitve stroškovnika in finančnih zmožnosti ne more nastajati noben akt še manj, da bi ga dali v nadaljnjo obravnavo.«

Vsem nam, posameznikom in organom PZS, ki smo dve leti pripravljali ustrezna gradiva in rešitve, je Ekar enostavno obrnil hrbet.


Trenutek, ko slepečo ostrino zamenja globinska zamaknjenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na sejo upravnega odbora PZS Ekar obeh predlagateljev pravilnika ni povabil. Pred sejo se je del predsedstva PZS dobil s predsedniki MDO in razpravljal o dogajanju. Ekar je tako uvedel popolnoma novo prakso lobiranja oziroma neformalnega odločanja, saj je bilo dotlej mesto za merjenje moči in izpostavljanje različnih interesov na sejah upravnega odbora PZS.

Upravnemu odboru PZS sem na seji v sprejem predlagal dva sklepa:
1. UO PZS podpira združitev OVIZ MK PZS in OPLV KVIZ v enotno Vodniško komisijo.
2. UO PZS ugotavlja, da je bil pri obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS kršen Poslovnik UO PZS in nalaga Predsedstvu UO PZS, da na četrti seji Predsedstva UO PZS opravi predhodno obravnavo osnutka v skladu s Poslovnikom UO PZS.

Upravni odbor PZS – Ekar s kompanijo njemu zvestih predsednikov MDO – je oba sklepa zavrnil. Zato sem med sejo upravni odbor PZS seznanil, »da sem danes, 29. 6. 2001 nepreklicno odstopil z voljene funkcije podpredsednika Planinske zveze Slovenije. Vzrokov za takšno odločitev je več, v prid takšni odločitvi je botrovalo predvsem stanje in odnosi v Planinski zvezi Slovenije. K skrajni odločitvi so prispevali izrazito poslabšanje financiranja dejavnosti mladih, neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti do članov vodstev usposabljanj, izrazito uveljavljanje političnih odločitev nad strokovno ponujenimi rešitvami in vsebinsko razhajanje z nekaterimi stališči in načinom vodenja novega predsednika Planinske zveze Slovenije. Svoj mandat v upravnem odboru PZS želim nadaljevati kot voljeni član, saj sem bil na redni Skupščini PZS izvoljen na tej listi in sem po izvolitvi za podpredsednika PZS svoje mesto prepustil drugemu kandidatu. Sporočam še, da odstopam z imenovanega mesta kot član delovne skupine za članstvo, član delovne skupine za organizacijo dela in član odbora za Mednarodno leto gora, ki delujejo v okviru upravnega odbora PZS.«

Upravni odbor PZS je moje legitimno članstvo zavrnil in me izločil iz dogajanja. Končala se je miroljubna koeksistenca z Ekarjem, kmalu zatem častnim članom PZS. Miniti je moralo še več kot leto dni, da je bila Vodniška komisija PZS vendarle ustanovljena.


Potopljeni v morje minulega dne. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

11. avgusta 2001 je sto metrov pod vrhom Jalovca zaradi padajočega kamenja umrl K. B., B. P. je bila poškodovana. Sočasno sta se na zelo zahtevni poti znašli dve vodeni skupini, in sicer iz PD Kranj (skupaj 25 udeležencev, od tega štirje vodniki PZS) in PD Ptuj (skupaj 14 udeležencev, od tega trije vodniki PZS). Predsedstvo PZS je imenovalo strokovno skupino za preučitev vzrokov nesreče, v katero je imenovalo pet članov, od tega štiri gorske vodnike, kar je sprožilo različne odzive. Strokovna skupina je poleg okoliščin nesreče med drugim ugotavljala usposobljenost posameznih vodnikov PZS ter spoštovanje normativov za vodenje. Ob tem ni ugotovila nepravilnosti in objektivne odgovornosti vodnikov PZS ali posameznih vodenih udeležencev. V sklepno poročilo (27. 8. 2001) je zapisala: »Na zahtevnih poteh je pri srečevanju velikih skupin možnost nesreče večja.«

Novinarsko poročilo je prst kar počez usmerilo v vodnike: »Ob vsem propagiranju najemanja gorskih in planinskih vodnikov zaradi večje varnosti v visokogorju se je namreč nesreča zgodila prav v skupini, v kateri je bilo več vodnikov.«


Nočna svetloba okrepi hreščanje snega z nevidnim posipom. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Julija 2002 je bilo v gradivu za novinarsko konferenco PZS med drugim zapisano, da je bilo registriranih 1.166 prostovoljnih vodnikov PZS (slabih 54 % od 2170 kategoriziranih vodnikov PZS. »Ti strokovno usposobljeni kadri za svoje delo oziroma vodenje v gore ne prejemajo plačila, temveč nadomestilo za materialne stroške (za obrabo zaščitne in tehnične opreme ter potne stroške). Vodniki PZS so člani planinskih društev in delujejo v vodniških odsekih. Slednji so povezani v dvanajst odborov vodnikov PZS.

Največ vodnikov PZS je bilo usposobljenih na osnovnih sklenjenih ali nesklenjenih tečajih za vodnike PZS, ki trajajo 230 ur in so si vodniški naziv pridobili po uspešno opravljenem pripravništvu. Vodnik PZS lahko vodi po lahkih poteh oziroma na približno 86 % vseh označenih planinskih poteh v Sloveniji. Da bi vodnik PZS lahko vodil še po označenih zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, zahtevnih neoznačenih poteh, lahkih brezpotjih ter zimskih markiranih poteh in na organiziranih in varovanih pohodih, se mora še dodatno usposobiti. To usposabljanje traja nadaljnjih 167 ur, skupno torej 397 ur. Tak vodnik PZS doseže osnovni vodniški standard Gorniške komisije UIAA. Vsako leto PZS usposobi okrog 130 novih vodnikov PZS.«

Vodnike PZS najdemo povsod po Sloveniji, povprečje je bilo 2,17 registriranih vodnikov PZS na sto planincev včlanjenih v posamezna planinska društva. Zanimivo je bilo, da so imela okolja, izven gorskega sveta, več usposobljenih vodnikov PZS. To je razumljivo, saj so daleč od gora potrebe po vodenju skupinskih izletov večje.


Zgodba, ki hrešči skozi zobe in vnaša v skupnost hitrost deljenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodniki PZS upoštevajo pri vodenju sprejeto Preglednico o številu vodenih na vodenih turah. To število je glede na zahtevnost ture lahko zelo različno, od najmanj 3 (npr. Tominškova pot na Triglav) do največ 14 (npr. od Nanosa do Jamskega gradu v Predjami). Seveda vodijo izlete in ture tudi posamično, ko jih naprosijo prijatelji, znanci in naključne skupine, vendar tudi te izlete vodijo brez plačila oz. nagrade. »To jih najbolj razlikujejo od gorskih vodnikov, ki se z vodenjem ukvarjajo poklicno«, je bilo še zapisano v sporočilu za javnost.

***

Ustanovni zbor vodnikov PZS je potekal 26. oktobra 2002. Vodniška komisija PZS naj bi skrbela za organizirano delovanje na področju prostovoljnega vodništva. Prva Vodniška komisija PZS je bila izvoljena v sestavi: Franc Gričar, PD Kum (načelnik), Janko Mihev, PD Radlje ob Dravi (pomočnik načelnika), Katja Kadiš, PD IMP Ljubljana (tajnica), Rudolf Skobe, PD Novo mesto (finančnik), Pavel Lesjak, PD Črna, Matjaž Hafner (PD Škofja Loka) in Bojan Rotovnik (PD Šoštanj).

Vodniška komisija PZS se je prvič sestala 9. novembra 2002 in se takoj lotila dela. Opredelila je nekatera ključna vprašanja:
1. Obstoječi sistem določa 12 različnih kategorij vodenja in sicer od A do K. Vsi vodniki PZS, ki imajo podeljene kategorije A, B in D ustrezajo standardu UIAA. Ali je sedanji sistem kategorij vodenja treba spremeniti?
2. Usposabljanje vodnikov PZS poteka po enotnih merilih, ne glede na izvajalca usposabljanja. Doslej je veljalo, da je za pristop k usposabljanju za mladinskega planinskega vodnika, treba opraviti Planinsko šolo. Ali naj se Planinsko šolo vključi v sistem usposabljanja za vodnike PZS? (S tem bi se vsebinsko in časovno razbremenilo osnovni, desetdnevni tečaj za vodnike PZS.)
3. Na podlagi 24. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS lahko gorski vodnik ob predložitvi izpolnjenega osebnega lista in fotokopije izkaznice gorskega vodnika pridobi še naziv vodnik PZS. Gorski vodniki so s sprejetjem Zakona o gorskih vodnikih izstopili iz PZS in so postali poklicno združenje Gospodarske zbornice Slovenije. Kakšno naj bo v prihodnje razmerje med prostovoljnimi vodniki PZS in poklicnimi gorskimi vodniki?
4. Sistem prostovoljnega vodništva PZS (še) ni popoln. Kaj bi v njem veljalo spremeniti, dopolniti ali ukiniti in kaj ohraniti takšno, kot je?


Jutro, kot nov list v knjigi, ki jo pišemo vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odgovore na ta vprašanja je iskala okrogla miza »Prihodnost prostovoljnega vodništva v planinski organizaciji«, ki je pod vodstvom Bojana Rotovnik potekala na usklajevanju inštruktorjev planinske vzgoje v Kamniški Bistrici (7. december 2002). Oblikovani so bili sklepi:

- V sistemu prostovoljnega vodništva je treba zmanjšati število kategorij vodenja.
- Planinsko šolo je treba prilagoditi sedanjim razmeram (različnim starostnim skupinam), preoblikovati, posodobiti vsebino ob upoštevanju novih didaktičnih načel ter prilagoditi naziv.
- Sprejemni izpit iz (prenovljene) vsebine Planinske šole naj se uvede za vse temeljne tečaje za vodnike PZS.
- Preveriti je treba ustreznost učnih načrtov za vodnike PZS. Ugotoviti je treba, katere vsebine se lahko dodatno prenese v Planinsko šolo, katere vodniške vsebine je treba nadgraditi in katere vsebine se lahko skrči. Z učnimi načrti za vodnike PZS je treba seznaniti inštruktorje PV.
- Sistem usklajevanja in potrjevanja licenc inštruktorjem planinske vzgoje, inštruktorjem in predavateljem se naj ohrani v sedanji obliki.

***

Z dogajanjem konec leta 2002 končujem kronološki pregled razvoja prostovoljnega vodništva, ki se je začelo s tragično nesrečo leta 1988 na Košutnikovem turnu in dobilo nov zagon leta 1992 z uvedbo kategorizacije vodnikov PZS. Sledita še članka v katerih bomo akterji takratnega dogajanja predstavili svoje poglede na doseženo.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NEKORISTEN SVET IN PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

Nedelja, April 2nd, 2017

Jutri, v torek, 4. aprila 2017, bo od 14. do 16. ure v Domu kulture Kamnik potekala okrogla miza Trajnostno upravljanje prometa v gorskih območjih. Na dogodek, ki je del izdelave Celostne prometne strategije Občine Kamnik, vabi župan Marjan Šarec.

Med povabljenimi govorci ni nikogar iz gorniških vrst.

Zakaj?

***

Hoja za lepoto ima svojo ceno
Do prostora Velike planine in vseh gorskih območij v Sloveniji gorniki razvijamo poseben odnos. Izhajamo iz tega, da so gore izjemen naraven ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi. Blizu nam je razumevanje gora, kot ga v svojem sloganu povzema CIPRA: Živeti v Alpah. Podoba gora kot kraljestva neomejene svobode je s trajnostnim razvojem in vzpostavljeno odgovornostjo posameznika presežen mit. Čeprav so bila gorska območja v preteklosti prva deležna zakonske zaščite (narodni parki), to za njihov nadaljnji obstoj očitno ne zadošča. Spodbujanje odgovornosti za svoja dejanja, zavedanja o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti je zato stalna naloga vsakogar, ki hodi v hribe.

Gorniški prostovoljci varujemo in razvijamo planino
Nekaj številčnih dejstev o prisotnosti planinske organizacije na območju vseh Velikoplaninskih planin:
- dve planinski društvi (PD Črnuče in Domžale) imata dve planinski koči (v eni stalno živi najvišji prebivalec Slovenije),
- v obeh kočah skupaj je 121 ležišč (78 v sobah in 43 na skupnih ležiščih), Domžalski dom ima čistilno napravo,
- markacisti dveh planinskih društev (PD Bajtar in Domžale) prostovoljno skrbijo za devetnajst planinskih poti v dolžini 28,5 km (pet odsekov je zahtevnih planinskih poti).

Poglejmo še nekaj neštevilčnih, a kakovostnih prispevkov gorništva k razvoju območja Velike planine:
- dejavnost vodnikov PZS, ki z nepridobitnim vodenjem vseh starostnih skupin precej prispevamo k varnosti v gorah, razumevanju narave in doživljajski izpolnitvi,
- delovanje varuhov gorske narave in pomen naravovarstvenih ozaveščevalnih projektov, kot je na primer akcija Odnesimo smeti v dolino,
- gorniško usposabljanje otrok, mladostnikov in mladih, ki celo leto in (intenzivno) na taborih spoznavajo preplet pokrajinskih sestavin ter vlogo prebivalcev pri ohranjanju pokrajine,
- promocijska in publicistična dejavnost, ki s številnimi objavami doma in po svetu razširja védenje o izjemnem gorskem območju Velike planine in
- razvijanje odgovornosti ter sprejemanje tveganja zaradi intenzivnih naravnih procesov.

Sam po planini …
Tisti, ki hodimo po planinskih poteh, smo ena največjih skupin obiskovalcev Velike planine (teh je po ocenah skupaj od 200.000 do 250.000 letno, kar Veliko planino uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije). Med njimi smo tudi člani planinske organizacije in tudi nečlani. Ne glede na članstvo, nas družijo oblike gorništva – hoja in turno smučanje in zavezanost k uveljavljanju občečloveških vrednot, ki so v gorah še bolj izbrušene in opazne.

Zato je na mestu vprašanje, zakaj gorniških obiskovalcev tako rekoč ni v občinski in ne v državni politiki (planinska koča, planinska pot, gorništvo, so besede, ki jih danes v (turističnih) razvojnih dokumentih najdemo le v mikroskopskih sledeh)?

Zakaj vseh tistih, ki na Veliki planini že skoraj sto let izvajamo gorniško dejavnost v njenih številnih oblikah (sprehodi, izleti, pohodi, ture, turni smuki, delovne akcije …), ne znamo in nočemo videti kot rešitev problema?

Kako naj torej razumemo odsotnost gorništva (tudi na tej okrogli mizi)? Gorništva, ki je v Sloveniji več kot stodvajset let športna, turistična, gospodarska, raziskovalna, humanitarna in kulturna dejavnost povezana z gorsko naravo, ki jo organizirano izvajajo planinska društva in je namenjena vsem obiskovalcem slovenskih gora!

Ali to pomeni, da se ne zavedamo njegove vloge pri ohranitvi in razvoju Velike planine?

***

Kdaj turističen obisk preraste v gorništvo?
Gorništvo je gibanje, sestavljeno iz hoje/plezanja in smučanja. Vendar ni samo telesna dejavnost, je ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljivi prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika. Danes je pomen gorništva v prvinskem, prijetnem, sproščenem in aktivnem preživljanju prostega časa. V zdravem naravnem, kulturnem in socialnem okolju, v razumevanju narave in človekovega sobivanja z njo. V izgradnji svobodne, ustvarjalne in vsestransko razvite osebnosti, v obnavljanju in ohranjanju psihičnih in telesnih sposobnosti na visoki ravni. Visoko doživljajsko vrednost Velike planine dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost.

Glede na tehnično zahtevnost planinskih poti in število obiskovalcev gora na teh poteh prevladuje hoja kot učinkovita, osvežilna in krepilna športna dejavnost. V primerjavi z drugimi dejavnostmi ima hoja v gore številne prednosti (z njo se je mogoče ukvarjati domala povsod in vse leto, hodiš lahko sam ali v (organizirani) skupini, je med najcenejšimi dejavnostmi na prostem …).

Obiskovanje gora se vedno začne z nerodnim uvajanjem, sledijo lahko dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko – tudi na Veliki, Mali in Gojški planini – naložimo le na svoja pleča! Lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje.

Množičnost je problem, kakovostna množičnost odgovor
Čeprav gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, se zaradi množičnosti pojavljajo problemi. Prav na Veliki planini so vsi prav dobro vidni.

Ključno vlogo igrajo dobro vzdrževane planinske poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov s pastirji kot lastniki zemljišč. Z zmanjševanjem odpadkov, čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in naravi prilagojeno energetsko oskrbo se (pre)počasi, a vztrajno prilagajamo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave. Temu prilagajamo udobje oz. način gospodarjenja s planinskimi kočami, ki še zadovoljuje potrebe povprečnega obiskovalca po ugodju. Prav optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev je najbolj občutljiva točka življenja vsake koče.

Veliko je treba še postoriti na področju prometa. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva na Veliki planini pomeni, da se po gozdnih cestah in oskrbnih kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, velikokrat kar neurejena parkirišča, postajajo izhodišča planinskih poti. Pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, motoriziranim obiskovalcem gora se brez pomislekov uklonimo z označevanjem ceste. Zato morajo sicer redki obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, ob intenzivnem razvedanju požirati še oblake prahu in avtomobilskih izpuhov.

Kritičnost kot del previdnostnega načela
Zelo pogrešamo iskrenost, dobre namene in sprejemanje narave v vsej svoji biti.

Sedanje stanje ne zagotavlja sodobnega, celovitega in učinkovitega upravljanja z Veliko planino ter ne preprečuje vse bolj razširjenih nedovoljenih posegov. Ohranja stihijsko, neinstitucionalno upravljanje območja, ki se kaže za neuspešno.

Sedanje stanje ne zagotavlja kmetijskih, gorniških in varstvenih območij, s katerim bi zagotovili souporabo gorskega sveta, učinkovito ohranjanje pastirske kulturne pokrajine ter omejitev in okoljsko, zlasti naravovarstveno sanacijo območij intenzivne rabe.

Sedanje stanje slabo odgovarja na izziv prevladujočega zasebnega lastništva zemljišč in ne vzpostavlja učinkovitega sistema upravljanja z njimi.

Sedanje stanje ne zagotavlja ustreznih finančnih virov za programe trajnostnega razvoja Velike planine in njenega vplivnega območja.

Sedanje stanje ne nudi podpore celovitemu razvoju in varstvu območja, niti ne odgovarja na vprašanje, kako upravljati z območjem.

Če sledimo medijskim odzivom in redkim stvarnim poročilom o stanju je rezultat dogajanja popolnoma drugačen, kot ga slika politika: praktično nikogar ni, ki bi bil s stanjem zadovoljen. Ne ponovimo napake od drugod, kjer prevladuje stališče, da zakon/pravila v vseh odtenkih velja za ljudi, ne pa tudi za občino/državo, ki od obljub poje zelo veliko.

V okoliščinah, ki jih slovenska ustava imenuje kot pravna in socialna država, je iskanje trajnih in nepovratnih rešitev na račun narave in njenih pokrajinskih sestavin, ki ji ne priznavamo stranke v postopku, nevredno dosežene ravni človekove zavesti in deklariranega trajnostnega razvoja.

In ne pozabimo: ko govorimo o zelenem turizmu, ne govorimo o varovanju okolja. Temveč o trženju narave in okolja kot turistični atrakciji za privabljanje ljudi, ki iščejo oddih na naravnih, čistih lokacijah.

Zato ljudje iz gorniških vrst ponujamo roko znanja, izkušenj in pripravljenosti za sodelovanje. Pričakujemo pa, da bomo v gorah odpirali stvaren, iskren in tovariški dialog, ki bo vodil k odločitvam brez preglasovanja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS

Četrtek, Marec 30th, 2017

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:

1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL)

***

Sprva so kategorije veljale le za tekoče leto, če je bil vodnik PZS registriran in je imel plačano članarino PZS. Registracijo posameznega vodnika so izvajale “matične” komisije, pri katerih je vodnik PZS opravil vodniški izpit. PZS je vse registrirane vodnike PZS zavarovala za odgovornost, ki izhaja iz dejavnosti planinskih društev oz. PZS na področju vodništva. Vodniki PZS so bili zavarovani za primer škode, ki bi jo na podlagi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov uveljavljale tretje osebe (vodeni) zaradi nepredvidenega dogodka.

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (v nadaljevanju: Pravila) so določila, da morajo vsi vodniki PZS, ki želijo imeti potrjeno kategorijo za tekoče leto, poslati do 28. februarja poročilo o delu v preteklem letu Kategorizacijskemu odboru. Za registracijo je bila potrebna minimalna dejavnost, ki se je izrazila z aktivno udeležbo na vsaj petih akcijah (vodenje, strokovna in vzgojna predavanja, tečaji in podobno) in udeležbo (najmanj enkrat na tri leta) na obnavljalnem oz. izpopolnjevalnem seminarju ali tečaju.


Devetdeset kilometrov raztopljene pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prva seja Kategorizacijskega odbora, najvišjega strokovnega telesa na področju delovanja vodnikov PZS, je bila šele skoraj leto po sprejetju Pravil o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (v nadaljevanju: Pravila), 19. 1. 1993. Predsednik Odbora je postal Bojan Pollak, ostali člani so bili Marinka Koželj – Stepic (OPLV KVIZ), Klemen Medja (MK PZS), Tone Golnar (FŠ) in Marko Štremfelj (ZGVS). Naloga Odbora je bila potrjevanje kategorij, obravnava spornih, nejasnih in izjemnih primerov, vodenje evidence kategoriziranih vodnikov PZS … Na prvem sestanku je bilo ocenjeno, da bo kategoriziranih vodnikov PZS okrog 1000.

Prvi zbirni podatki o kategoriziranih vodnikih PZS so bili objavljeni leta 1995: kategoriziranih je bilo 1223 vodnic in vodnikov PZS in 123 pripravnikov, skupaj 1346. Od 1223 vodnikov je bilo 58 GV (4,7 %), 535 MPV (43,7 %) in 630 PLV (51,5 %). Leta 1995 je bilo registriranih 993 vodnikov (81,9 % vseh kategoriziranih vodnikov PZS).

Preglednica 1: Skupno število podeljenih kategorij po vodnikih.

kategorija skupaj MPV PLV
A 707 329 378
A + B 290 85 205
A + B + C 2 2
A + D 6 6
A + B + D 36 2 34
A + B + C + D 6 6
A + D + G 41 41
A + B + D + G 70 65 5
A + B + C + D + G 2 2
A + B + C + D + G + H 5 5
J + K* 58
SKUPAJ 1223 535 630

* GV

***

Leta 1994 so bili pripravljeni in sprejeti dokumenti:
– seznam kategorij, ki jih lahko pridobijo planinski kadri,
- osnutek osnovnega vzgojno izobraževalnega programa vodnik PZS (predmetnik, učni načrt) za kategorije A, B, D in G.

Začelo se je zbiranje gradiva za Vodniški učbenik (ta je izšel šele dvanajst let kasneje, leta 2006), pripravljen je bil osnutek izkaznice vodnika PZS, KVIZ PZS se je vključila v prizadevanja za mednarodno verifikacijo vodnikov PZS v okviru UIAA. Izveden je bil usklajevalni seminar inštruktorjev planinske vzgoje v Tamarju (30. 9.–1. 10. 1994).

Konec leta 1994 so šla Pravila na predlog Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) v ponovno obravnavo, saj so predlagli izstop iz sistema kategorizacije. Po njihovem mnenju je bila sprejeta kategorizacija neskladna s standardi UIAA (iz leta 1993). Bistvo njihovih pripomb je bilo, da »je kategorij preveč in da jih pridobivajo na pol sposobni in na pol usposobljeni polvodniki« (iz pisma Janeza Duhovnik, 16. 7. 1997). Takrat se je pojavila argumentacija, ki se je navezovala na kategorizacijo voznikov in je še danes nazorno prisotna v (sicer redkih) kritikah prostovoljnega vodništva.


Knjižica Predpisi o gorskih vodnikih.

»Standard UIAA je takrat (in še danes, opomba BP) predvideval štiri osnovne kategorije vodnikov in inštruktorjev:
– vodnik za gorske poti (mountain walking leader),
- inštruktor skalnega plezanja (rock climbing instructor),
– vodnik po visokogorju (high alpine leader),
- vodnik turnega smučanja (mountain ski touring leader).

Kategorije UIAA so določene glede v naprej predvidljive okoliščine, medtem ko kategorizacija PZS temelji na težavnosti ture, ki je v naprej ni mogoče vedno ugotoviti.

PZS uvaja kategorije, ki bi bile na primer predvidene v kategorizaciji šoferjev, usposobljenih za vožnjo osebnih avtomobilov in bi na primer A kategorija veljala za redek promet, kategorija B za gost promet, kategorija C za promet v dežju in morda še v megli. Popolnoma jasno je, da bi bili taki šoferji na pol usposobljeni, imeli pa bi potrdilo, da so opravili izpit za šoferja osebnega avtomobila (v redkem prometu). Slabo je, da se taki šoferji navadno predstavljajo za šoferje osebnega avtomobila (v redkem prometu), pri čemer tisto v oklepaju izpustijo. Še slabše je, da tudi tisti, ki bi bili sicer sposobni opraviti vse izpite za šoferja osebnega avtomobila tega ne opravijo, ker jim ni treba.

V UIAA so se pri definiciji kategorij in pri celotnem tekstu standarda UIAA (v angleščini) dosledno izognili besedi guide/vodnik, da ne bi prihajalo do nesporazumov med nazivi za prostovoljne vodnike in nazivi za poklicne gorske vodnike. PZS pa uporablja kot prevod vodnik PZS: guide AAS, brez nujnega pojasnila, da gre za prostovoljne vodnike, ki za svoje delo ne morejo prejemati plačila.«

PZS je na to (med drugim) odgovarjala, da je na organiziranih izletih, ki jih vodijo strokovno usposobljeni vodniki PZS, zelo malo gorskih nesreč. Zato “zavračamo vse očitke o preveč birokratskih postopkih pri pridobivanju različnih kategorij in registraciji vodnikov PZS. Le red, doslednost in pedantnost na tem področju, ter zaupanje v strokovne kadre, brez želenih bližnjic so lahko jamstvo, da bo tudi v prihodnje tako.

***

Leta 1996 so bili sprejeti:
- enoten Predmetnik za izobraževanje vodnikov PZS (A, B, D),
- enoten Učni načrt Vodnik PZS (A, B, D) in
- Preglednica število udeležencev na vodenih turah.

Abecedni seznam vseh kategoriziranih vodnikov je bil prvič objavljen v Obvestilih PZS 4 (aprila 1996). Z objavo je bilo končano prehodno kategorizacijsko obdobje. Če vzamemo za merilo, da vodnik PZS s kategorijami A + B + D ustreza UIAA standardu “vodnik za gorske poti”, potem ugotovimo, da je od 1.223 vodnikov PZS bilo takšnih le 133 vodnikov PZS (10,87 % vseh). Ob tem zavedanju je bila sprejeta odločitev, da “ne bomo več izobraževali za neznanega naročnika ali zaradi dobrih organizatorjev, ampak le tam, kjer je to potrebno in za taka znanja, ki bodo dvignila strokovnost, kakovost in ugled vodnika PZS.” Vzpostavljena je bila enotna evidenca in določeno, da mora vsak vodnik PZS vsaka tri leta obnoviti temeljno znanje.


Izkaznica vodnik Planinske zveze Slovenije.

Stare vodniške izkaznice so bile zamenjane z novimi. Ob zamenjavi je bilo dogovorjeno, da bodo nove številke vodniških izkaznic podeljene izmenjaje (upoštevajoč zgodovinsko dejstvo, da je bil prvi tečaj za mladinske planinske vodnike že leta 1957): številka ena je pripadla najstarejšemu aktivnemu mladinskemu planinskemu vodniku, številka dve pa planinskemu vodniku. Zato smo imeli mladinski planinski vodniki sprva vsi lihe številke. (Moja vodniška številka je tako 261.)

Preglednica 2: Prvih deset aktivnih mladinskih planinskih vodnikov z najdaljšim stažem (leta 1996). (Označeni z zvezdico so bili registrirani tudi še dvajset let kasneje, leta 2016.)

številka znaka ime in priimek planinsko društvo
01* Srečko Pungartnik Maribor Matica
03* Janez Sagadin Fram
05* Janez Vertič Ptuj
07 Ignac Vaner Lovrenc na Pohorju
09 Maura Arh Nova Gorica
11 Dominik Lesjak Mežica
13 Emilija Kracina Maribor Matica
15* Milan Jazbec Domžale
17* Janez Levstik Lisca Sevnica
19 Anica Sevčnikar Maribor Matica

Komisija za vzgojo in izobraževanje je na svoji 7. seji (13. 3. 1996) soglasno sprejela dokončno obliko in vsebino nove enotne značke vodnika PZS. Značko je opisal takratni 5. člen Pravilnika: “Značka VPZS je ovalne oblike, premera 5,5 cm x 4 cm, rahlo izbočena navzven, srebrno kovinske barve. V sredini je znak PZS modre barve, nad znakom ob zgornjem robu je izpisano Vodnik PZS v rdeči barvi, ob spodnjem robu je isto besedilo izpisano tudi v angleščini: Guide AAS. Vsaka značka je oštevilčena na hrbtni strani, na sprednji strani pod znakom PZS je gravirano ime in priimek VPZS.”

Strošek izdelave 2000 značk je bil ocenjen na 1.500.000 SIT (6260 €), zato je bila sprva predvidena tudi soudeležba vodnikov PZS. Značke je izdelalo podjetje Heledi’s iz Celja, izdelava je bila tehnološko razmeroma zahtevna. Po mnenju odločevalcev so “značke izredno lepe, zato pričakujemo, da bodo med vodniki PZS zelo dobro sprejete. Znak PZS na njej in gravirano ime in priimek vsakega vodnika bosta utrjevala pripadnost Planinski zvezi Slovenije.”


Reka cestoljubcev je neomikano siva tudi z višine koraka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb – oblikovan seznam nujne tehnične in druge opreme za različne akcije v Bavšici. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih, z odprtjem Planinskega učnega središča Bavšica leta 1999, je bilo dogajanje zaokroženo v nov mejnik kakovostnega gorniškega usposabljanja.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov


Brez opreme, a z oprimki. (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna zimska oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 10 lopat
• 25 lavinskih žoln
• 10 lavinskih sond

Tehnična oprema zimskih tečajev:
• 5 cepinov
• 5 nastavljivih derez dvanajsterk
• 5 srenačev
• 10 lednih klinov

Skupna ostala oprema:
• video kamera
• televizija
• video rekorder
• diaprojektor
• grafoskop

***

Leta 1997 je bilo največ napora, usklajevanj in dogovarjanj vloženih v pripravo Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov Planinske zveze Slovenije (Pravilnik) (PDF 704 KB), ki ga je upravni odbor PZS sprejel na 16. seji v Kamniški Bistrici (7. 11. 1997). Predlog je bil večkrat predhodno obravnavan na sejah Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, Odbora za vzgojo in izobraževanje MK PZS, Odbora za planinske vodnike KVIZ PZS, Kategorizacijskega odbora KVIZ PZS in posebne delovne skupine OVIZ MK PZS in OPLV KVIZ PZS. Načelnik KVIZ PZS Rudolf Skobe je v dopisu upravnemu odboru PZS zapisal, da je v pravilniku »tako rekoč vsaka beseda posebej skrbno izbrana«.

Pravilnik je izhajal iz obstoječih Pravil, na novo je zaradi potrditve članstva uredil:
- enotni predmetnik in učni načrt,
- pošiljanje poročil o delu vodnika PZS preko matičnega planinskega društva,
– letno registracijo vodnikov PZS in licence, ki so veljala tri leta,
- razrešil je nekatere nejasnosti glede pristojnosti posameznih odborov in
- uskladil terminološke in sistemske nedoslednosti.

Pravilnik je omogočil nadaljnje prilagajanje prostovoljnega vodništva standardom UIAA in nadaljevanje procesa zlitja različnih vodnikov (MPV in PLV) v enovitega vodnika PZS. Z novim Pravilnikom je bila uvedena skupna evidenca in enotna izkaznica ter značka vodnika PZS (značka je bila v času sprejemanja sicer že v izdelavi).

Za projekt združevanja vodništva v enotno komisijo in za približevanje standardom UIAA so bile imenovane delovne skupine (o tem več v prihodnjem prispevku). Ob sodelovanju vodnikov PZS in planinskih društev je bila v pripravi celostna podoba vodnika PZS s ciljem poenotiti kroj posameznih delov oblačil in opreme. Začelo se je z usklajenim načrtovanjem in delovanjem na področju izobraževanja ter sinergijskim izkoristkom kadrovskih in strokovnih potencialov, pa tudi poenotenjem organizacijskih meril in postopkov.

Tako v prejšnja Pravila kot v Pravilnik je bilo vloženega veliko truda in znanja, jasen je bil končni cilj in postavljena vizija razvoja prostovoljnega vodništva, zato velja zahvala za delo vsem snovalcem, ki so na tem področju opravili zares pomembno delo.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL

Nedelja, Marec 26th, 2017

(Prispevki ob 25. obletnici sprememb prostovoljnega vodništva:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO,
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE,
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST)

Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva v jubilejnem letu, ki zaznamuje petindvajsetletnico sprememb.

***

V postopku kategorizacije vodnikov PZS je bila po besedah tedanjega načelnika KVIZ dr. Tomaža Vrhovca “daleč najbolj odmevna in kontroverzna izpeljava samega projekta”. Izdelavi osnutka Pravil o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (v nadaljevanju: Pravila), polletni javni razpravi o osnutku Pravil, izdelavi končne različice Pravil, dvakratni razpravi v upravnem odboru PZS, izdelavi čistopisa Pravil in pripravi dopolnilnih aktov k njim (pripravljena je bila Preglednica potrebnih kvalifikacij za predavatelje in izpraševalce posameznih tem) je sledila izvedba. Tako kot ves čas je imela dva obraza: enega v okviru MK PZS in drugega v okviru Odbora za planinske vodnike KVIZ PZS.


Gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odbor za PLV je jeseni 1992 v Obvestilih PZS objavil poseben formular, ki naj bi ga vsak PLV izpolnil in na podlagi tega dobil ustrezne kategorije. Formular je bil nejasen in večina PLV ga je izpolnjevala kot vsakoletno poročilo in ne kot vlogo za registracijo. Izkazalo se je, da PLV večinoma niso sodelovali v polletni javni razpravi in da številnim smisel in pomen kategorizacije nista bila jasna. Odbor za PLV je planinskim vodnikom tudi množično zavračal nepravilno izpolnjene vloge. Ob tem je prišlo do številnih težav, nesporazumov in hude krvi, tako da so spori, izhajajoči iz podeljevanja kategorij, prišli pred upravni odbor PZS.

Upravni odbor PZS (24. 4. 1993) je po burni razpravi na Golteh sklenil, da
­- se kategorije, podeljene PLV v letu 1993, razveljavijo, za ostale vodnike (MPV, GV) podeljene kategorije ostanejo v veljavi,
­- se prehodno obdobje podaljša za eno leto (do 31. 8. 1994),
­- se prehodne določbe Pravil dopolnijo in popravijo in
­- vsi pristojni organi (MDO, OPLV, KVIZ) vodnikom pojasnijo, zakaj pri Pravilih sploh gre in kako se da pridobiti posamezne kategorije.


Nič bolj sprejemljivo znamčenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spremembe prehodnih določb Pravil naj bi omogočile (zlasti PLV) preprostejšo pridobitev kategorije “B”, čemur je MK PZS nasprotovala. Iz prvotnega opisa B kategorije naj bi se v opis C kategorije preneslo:
- zahtevne neoznačene poti in
- lahko brezpotje.

V pismu, ki sem ga poslal vodstvu MK PZS, sem ocenil, da takšnega predloga ne moremo podpreti, saj

»- MK PZS izobražuje MPV že vrsto let po dogovorjenem Predmetniku. Vsakdo, ki uspešno konča tečaj za MPV, prejme diplomo, ki mu to potrjuje.
- Del Predmetnika je tudi predmet Gibanje v gorskem svetu. V katalogu znanj, ki naj jih posreduje ta predmet, je opisano (citiram iz Teze za tečaj za MPV, Ljubljana 1987 str. 112 oddelek B, točka 1. in 2.):

B) H0JA
1. POKAZATI

- hoja po nadelani poti
- hoja v večji skupini
- hoja prvega v večji skupini
- hoja po brezpotju
- hoja naravnost in v ključih po brezpotju
- hoja po travah, med borovci
- vzpon po skrotju, po melišču
- sestop po skrotju, po melišču
- uporaba palic

2. OBVLADATI
- tempo in ritem hoje
- izbiranje poti po brezpotju
- hoja v večji skupini

(Obvladati pomeni, da je tečajnik sposoben določeno veščino pravilno in varno izvesti v vsakršnih razmerah. Pokazati pomeni, da tečajnik veščino obvlada in jo zna sotovarišem/vodenim pokazati in jih naučiti pravilne in varne uporabe.)

- MK PZS že ves čas izobražuje MPV tudi za vodenje po zahtevnih neoznačenih poteh in lažjem brezpotju. Za to znanje MPV dobi tudi diplomo, spričevalo z oceno. To še posebej velja za vse MPV, ki so na tečaju dosegli najvišjo oceno (samostojno težje ture).

Zato ne moremo podpreti predloga, ki razveljavlja diplome in znanja, ki so jih tečajniki osvojili. MK PZS ne bo pljuvala v lastno skledo, zato še naprej podpiram odločitev strokovne komisije KVIZ in ne pristajam na planinsko politična izsiljevanja.«

MK PZS v svojem stališču k sreči ni ostala osamljena, zato je bil tak predlog sprememb Pravil zavrnjen.

Dopolnjena Pravila so bila objavljena v Obvestilih PZS, št. 10/11, november 1994.


Pohodništvo spet izpodriva gorništvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglejmo še, kako je postopek kategorizacije tekel v MK PZS, ki sem jo takrat vodil:

V skladu s sprejetimi Pravili je MK PZS ob pomoči strokovne sodelavke že sredi leta 1992 začela postopek podeljevanja/priznavanja kategorij vsem MPV, ki so bili registrirani v letu 1991. Za podelitev in vpis kategorije je bilo treba v skladu z določili 31. člena Pravil poslati izpolnjen obrazec Poročilo za registracijo vodnikov in vodniško izkaznico. (Kasneje je bil – sprva enoletni – rok za oddajo vlog podaljšan do 31. 8. 1994.)

MK PZS je do maja 1993 rešila približno polovico prispelih vlog. Vsakemu MPV smo poslali potrjeno izkaznico z Obvestilom o podeljenih kategorijah. 20. junija 1993 sem pripravil daljšo informacijo o Postopku (PDF 299 KB) za pridobitev vodniške kategorije, ki je bila objavljena v Obvestilih PZS.

Po spremenjenih Pravilih sva celoten postopek vodila skupaj s Klemenom Medjo (mandat za to delo sva dobila na seminarju inštruktorjev planinske vzgoje novembra 1993). Zaradi odlične evidence, ki je bila že takrat dostopna celo v računalniški obliki, sva vodnikom lahko odgovarjala korektno, lahko zatrdim, da tudi odgovorno. Na podlagi dospelih vlog je MK PZS oblikovala predlog podelitve vodniških kategorij, ki smo ga oktobra 1994 razposlali vsem planinskim društvom.


Trije letni časi: pomlad, jesen in zima. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spisek mladinskih planinskih vodnikov s predlogi podeljenih kategorij je – v skladu s Pravili – na svoji seji 20. decembra 1994 potrdil Kategorizacijski odbor PZS. Vsem vodnikom, ki so priložili vodniško izkaznico, je bila kategorija vpisana vanjo.

27.12.1994 je bilo objavljeno Poročilo o kategorizaciji mladinskih planinskih vodnikov (PDF 131 KB):

Preglednica 1: Število mladinskih planinskih vodnikov po podeljenih kategorijah (višje kategorije vključujejo nižje).

kategorije število %
A 238 55
A + D 2 0,5
A + D + G 38 9
skupaj 278 65
B 84 20
B + D + G 61 14
skupaj 145 34
C + D + G 2 0,5
C + E + H 4 1
skupaj 6 1,5
SKUPAJ 429 100

Preglednica 2: Kategorizirani mladinski planinski vodniki glede na opravljen tečaj.

število %
vodniki za letne razmere 322 75
vodniki za letne in zimske razmere 107 25

Preglednica 3: Skupno število kategorij, podeljenih mladinskim planinskim vodnikom.

kategorija število %
A 429 53
B 151 19
C 16 1
D 107 13
E 4 0,5
G 105 13
H 4 0,5
skupaj 806 100

Vsem mladinskim planinskim vodnicam in vodnikom smo zaželeli »obilo lepih dni v gorah in varen korak v prihodnje!«


Sveta gora skozi obok Svetega Valentina. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Vzporedno s kategorizacijo so tekli številni vsebinski projekti premoščanja razlik med MPV in PLV. Lahko rečem, da je MK PZS pri tem imela vodilno vlogo.

Jeseni leta 1992 smo v MK PZS razpisali letno izpopolnjevanje za MPV na Kofcah. Izpopolnjevanje je bilo vsebinsko zelo bogato, saj smo dopolnjevali svoje predznanje s temami o sistemu radijskih zvez v gorah, pogovarjali smo se o razlikah v vodenju odraslih in otrok po gorah, se dotaknili kategorizacije ter doživeli izjemno družaben večer. Po izpopolnjevanju smo – prvič dotlej – izdali Zbornik tez, člankov in referatov v nakladi 200 izvodov, ki je do konca leta v celoti pošel. Praksa izdajanja člankov se je obdržala do danes.

Logična posledica dolgoletnega dela in razvoja vodniškega usposabljanja v MK PZS so bile številne vsebinske spremembe, uvedene med letoma 1992 in 1993: določeni so bili zahtevnejši pogoji za pristop k izpitu, uvedeni težji sprejemni izpiti (PDF 278 KB) (z današnjega vidika na svoj test nisem ravno ponosen …) in pisni izpiti na tečaju, Teze za tečaj za MPV so bile vsebinsko spremenjene, z vrsto organizacijskih postopkov je bilo poskrbljeno za kakovostnejšo izvedbo desetdnevnega tečaja v Bavšici. Dopolnjeno in obogateno je bilo usposabljanje za inštruktorje planinske vzgoje.


Meja, ki povezuje. (Fotografija: Borut Peršolja)

MK PZS je bila pobudnica dogovora o pomoči vodnikov PZS pri organizaciji in izvedbi planinskih športnih dni, s katerim so se strinjali tudi PLV in GV. V pismu, ki je bilo poslano Ministrstvu za šolstvo in šport (minister je bil dr. Slavko Gaber) ter vsem planinskim društvom, smo prosili vodnike, »naj s svojim strokovnim delom pomagajo šolam pri izvedbi planinskih športnih dni, prav tako pa obveščamo šole, da so PD in vodniki pravi naslov za tovrstno pomoč«.

Novembra leta 1993 (19.–20. 11.) je ob organizaciji Mladinske komisije v Erjavčevi koči na Vršiču potekal prvi skupni seminar inštruktorjev planinske vzgoje. Udeležilo se ga je 38 udeležencev, od tega 33 inštruktorjev. Klemen Medja je pripravil Prispevek k poenotenju učenja tehnike na tečajih za mladinske planinske vodnike, Peter Pehani pa o varovalni ploščici. Na tem seminarju je v strokovno doktrino prišel samovarovalni sestav s čelado in dvodelnim plezalnim pasom (ki je vseboval »uničevalec energije« oz. ploščico za dodatno trenje). Sam sem pripravil temeljit pregled stanja na področju inštruktorjev planinske vzgoje, Stanko Pinter pa je pripravil prispevek in predavanje z naslovom Izobraževanje planinskih inštruktorjev.


Sedem desetletij, sedem priložnosti … (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS so bila v naslednjih letih še večkrat spremenjena in dopolnjena (seje upravnega odbora PZS na Golteh 24. 4. 1993, na Vršiču 19. 6. 1993 in v Trenti 15. 6. 1996).

Decembra 1994 je dobro leto dni staro profesionalno Združenje gorskih vodnikov Slovenije predlagalo spremembo Pravil s ciljem, da kategorizacija ne bi več veljala za GV.


Pot, tlakovana z dobrimi nameni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST

Četrtek, Marec 23rd, 2017

(Prispevki ob 25. obletnici sprememb prostovoljnega vodništva:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO,
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE)

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je »vodenje vznemirljivo, saj ima vodnik PZS moč, da ponudi roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokaže, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini je vodnik pozoren na drobne stvari in jih začuti. Hkrati ima pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in zna razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki zna izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počne sam, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora.«

Vsekakor sta hoja in vodenje v gorah dejavnosti, ki me najbolj razlagata.

Zato nadaljujem s pregledom nastajanja novega prostovoljnega vodništva v jubilejnem letu, ki zaznamuje petindvajsetletnico sprememb.


Vzporedna, fotografska zgodba: s poti na Sabotin, na 124. rojstni dan Slovenskega planinskega društva. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Vzporedno sta pravzaprav nastajali dve kategorizaciji – kategorizacija vodnikov PZS in kategorizacija planinskih poti. Najprej, za obuditev spomina, nekaj o slednji:

Komisija za pota in Komisija za gorsko reševalno službo PZS sta na podlagi sklepov glavnega odbora PZS (17. maja 1986) sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti in za preventivno dejavnost na njih. Popisi v naravi so bili opravljeni med letoma 1988 in 1990. Članom komisije za pota so na posameznem območju pomagali društveni markacisti (skrbniki poti), poznavalci gorskega sveta in gorski reševalci (ne pa tudi mladinski planinski vodniki ali planinski vodniki, o čemer sem že pisal). Popisi so se zaradi različnih vzrokov precej zavlekli, prvi uradno dostopen seznam je bil objavljen šele poleti 1992. (Zahtevne in zelo zahtevne poti, 1992. Planinski vestnik, 7–8, 301–309.)

Po besedah Toneta Tomšeta, tedanjega načelnika Komisije za planinska pota, naj bi »se markacisti dejavno vključili v oblikovanje planinskih kart in vodnikov kot tudi v obveščanje javnosti o zahtevnosti naših visokogorskih planinskih poti. Namen kategorizacije je, da poti razdelimo v tri kategorije, in sicer lahke, zahtevne in zelo zahtevne.« (Tomše, T. 1991: Markacisti smo vzdrževalci poti. Planinski vestnik 6, 279–281.) Zahtevne in zelo zahtevne poti so na začetku posebej označene: na smerni tabli, ki seznanja s smerjo poti in časom hoje, je dodana oznaka, ki posebej opozarja na težavnost poti. »Tako je mogoče upati, da se bo zmanjšalo število nesreč v gorah«, je pisalo v enem od tedanjih zapisov. Ta – po mojem mnenju celo ključni cilj – se žal ni uresničil.


Vse stremi za nečim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Božo Jordan je ob 20. obletnici kategorizacije planinskih poti v Planinskem vestniku zapisal, da je bila slednja namenjena »širši javnosti – ne samo planinski –, da bi se popotniki in planinci že pri načrtovanju ture lahko odločili za smer vzpona in sestopa ter tako prilagodili svoje planinsko znanje telesni pripravljenosti in tehnični opremljenosti (čelada, varovalni komplet).« (Jordan, B. 2006: Ob 20-letnici Kategorizacije planinskih poti. Planinski vestnik 9, 76.)

***

Glede vodništva, je bilo stanje ob nastopu mandata novega predsednika Planinske zveze Slovenije Andreja Brvarja naslednje: PZS je poznala vsaj tri vrste ljudi, ki so bili izprašani in so tradicionalno smeli voditi po gorskem svetu. To so bili mladinski planinski (MPV), planinski (PLV) in gorski vodniki (GV). (Besedica vsaj nakazuje, da so se v vlogi neizprašanega vodnika pogosto znašli tudi alpinisti, raznovrstni inštruktorji, še zlasti pa gorski reševalci. Več o tem v nadaljevanju.) MPV in PLV je bilo vsakih po nekaj sto, GV pa nekaj deset. Na seznamu inštruktorjev planinske vzgoje je bilo decembra 1993 150 ljudi.

GV naj bi bil sposoben samostojno voditi vsakršno turo, vključno s plezalnimi vzponi, turnimi smuki … Za MPV je veljalo, da naj bi vodili po nadelanih poteh in po brezpotju. V programu usposabljanja je bila določena zgornja raven zahtevnosti: tisti z oceno samostojno težje ture so lahko kot najvišjo raven vodili po lažjem brezpotju (tudi o tem več v nadaljevanju). Enako je veljalo tudi za MPV v zimskih razmerah, pri čemer je bilo usposabljanje usmerjeno v vodenje turnih smukov in deloma tudi zimskih pohodov in vzponov. PLV so imeli v svojem Pravilniku omejitev (PDF 1 MB), da lahko vodijo le po nadelanih poteh. Ob koncu (različno dolgega in tudi različno kakovostnega) usposabljanja so MPV in PLV s strani vodstva tečaja dobili priporočilo/oceno, kakšno raven samostojnosti dosegajo in kako zahtevne ture naj vodijo. Kompleksna ocena je obsegala informacijo glede samostojnosti/pomočništva pri vodenju ter oceno glede vodenja težjih/lažjih tur.


Znak Planinskega vodnika.

V okviru odsekove/društvene alpinistične šole so številni alpinisti (takrat in še sedaj) vodili v plezalne smeri tečajnike, mlajše in starejše pripravnike. Ob tem so opravljali vodniško delo, čeprav niso imeli nikakršnega vodniškega naziva. (Pred desetimi leti je bil zanje uveden naziv alpinistični vaditelj, s čimer so si pridobili zavarovanje odškodninske odgovornosti. KA PZS tega ni razumela in je program ter naziv preprosto ukinila, s tem pa tudi zavarovanje odgovornosti.) Tudi prenekateri gorski reševalec je bil kot spremljevalec (v resnici pa vodnik) povabljen na (zahtevnejše) planinske izlete (primer so znameniti pohodi sto žensk na Triglav). Gorski reševalci so se takšnim povabilom z veseljem odzvali in sodelovali pri izvedbi kot neizprašani vodniki.

Ker ni bilo »pravega reda« (ne vem sicer, kakšen je nepravi red …), so se ena komisija (Mladinska komisija) in dva odbora (Odbor za planinske vodnike KVIZ PZS ter Odbor za gorske vodnike KA PZS) pod pokroviteljstvom Komisije za vzgojo in izobraževanje lotile priprave kategorizacije vodnikov PZS (nesreče na Košutnikovem turnu neposredno ne omenja nihče, čeprav je bilo zavedanje njenih posledic in vzrokov, ki so pripeljali do nje, ves čas močno prisotno). Rezultat je bil predlog, ki je sprva (6. 6. 1990) (PDF 751 KB) vseboval enajst kategorij vodenja po gorah, od vodenja po nezahtevnih poteh poleti do vodenja po brezpotjih, plezalnih smereh in ledeniškega smučanja. Vsako od vodenj je bilo označeno s črko/številko, tako da bi se natančno vedelo, za kaj gre.


Tod sem prvič hodil leta 1984, zatem pa še velikokrat … (Fotografija: Borut Peršolja)

Omenjene so bile naslednje prednosti uvedbe enotne kategorizacije:
- preglednost;
- razmejene pristojnosti;
- možnost specializacije vodnikov;
- osnova za koordinacijo programov izobraževanja;
- osnova za skupno izdajanje učbenikov in drugih pripomočkov in
- osnova za dogradnjo obstoječih programov in po potrebi oblikovanje novih programov za zapolnitev vrzeli v izobraževalnem sistemu.

Osnutki rešitev so se po prvem predlogu kar precej spreminjali. V gradivu za sejo KVIZ PZS (28. 11. 1990) je »za uskladitev kategorij/licenc in poenostavitev sistema vodništva PZS« predlaganih sedem kategorij/licenc:
- licenca A: vodenje po nadelanih poteh, vključno do označenih zahtevnih poti v letnih razmerah;
- licenca B: vključuje licenco A, poleg tega še vodenje po zelo zahtevnih označenih poteh in po lažjem brezpotju;
- licenca C: vodenje zimskih pohodov in lažjih turnih smukov;
- licenca D: vključuje licenco C, poleg tega še splošno vodenje turnih smukov in zimski pristopi na vrhove;
- licenca E: vodenje ledeniških tur;
- licenca F: vodenje plezalnih tur in
- licenca G: vodenje trekingov.

Splošna shema izobraževanja/tečaja je bila taka:
- pogoji za udeležbo (ki vključujejo pogoje za predhodno licenco, razen tega lahko še drugi pogoji),
- sprejemni izpit ali tura (priporočljivo),
- tečaj (včasih morda neobvezno),
- ocenjevanje (obvezno, oblike so lahko različne),
- pripravništvo,
- prva registracija s podelitvijo licence,
- nadaljnje registracije in obnovitve licence.


Odloženo ali izgubljeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Nekaj mesecev kasneje (19. 4. 1991) je bil predlog sistema kategorij (PDF 511 KB) že bolj dodelan:
Kategorija A: Lahko poletno pohodništvo,
Kategorija B: Težje poletno pohodništvo,
Kategorija C: Lahko zimsko pohodništvo,
Kategorija D: Lahki turni smuki,
Kategorija E: Težji turni smuki,
Kategorija F: Ledeniške ture,
Kategorija G: Poletne plezalne ture in
Kategorija H: Zimske in ledne plezalne ture.

Dober mesec kasneje (29. 5. 1991) je bil predlog kategorij videti tak:
P1: Lažje poletne pohodniške ture
P2: Težje poletne pohodniške ture
P3: Težke poletne pohodniške ture
P4: Poletni plezalni vzponi

Z1: Lažje zimske pohodniške ture
Z2: Težje zimske pohodniške ture
Z3: Zimski plezalni vzponi

T1: Lažje turno smučanje
T2: Težje turno smučanje

L1: Osnovne ledeniške ture
L2: Ledeniški plezalni vzponi
L3: Ledeniško turno smučanje

Tudi sam postopek izvedbe je kazal končne obrise:
1. Dosedanji nazivi vodnikov ostanejo (MPV, PLV, GV). K nazivu vodnika se doda še oznaka kategorije (A, B, C …)
2. Sedanji vodniki avtomatično dobijo nekatere kategorije.
3. Vsaki kategoriji priredimo črko abecede, zraven še kratko oznako. Konkretno delo je opredeljeno v podrobnem opisu.
4. Kategorije so stalne in standardizirane. Ne glede na vrsto izobraževalca se pričakuje da je vodnik iste kategorije povsod enako tehnično izobražen.
5. Z dodatnim izobraževanjem in preizkusi znanja je mogoče pridobivati nadaljnje kategorije.
6. Pridobitev nekaterih kategorij je pogojena s predhodnimi kategorijami, druge so med seboj neodvisne.
7. Pridobitev nekaterih višjih kategorij omogoča avtomatsko pridobitev nekaterih nižjih.
8. Kategorizacija je narejena na podlagi različnih vrst tur. Ture se ločijo glede na geografske dejavnike (nizke gore, gričevja, hribovja, sredogorje, visokogorje, pretežno zaledenelo visokogorje) in glede na sezono (poletna, zimska).


Grebenska rez: ostra, določljiva in vabljiva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že v začetku je bilo tudi dogovorjeno, da se vodnik PZS izobražuje za vodenje začetnikov in izključno za vodenje, ne pa za delo v društvu (na slednje sem ob pisanju tega članka naletel slučajno in z velikim začudenjem, saj se takšne odločitve ne spominjam; v marsičem pa pojasnjuje tudi današnje stanje) in da bodo izpiti centralni (»zvezni«, na ravni PZS) in ne (več) po društvih (kot je bila pogosta praksa zlasti pri izpitih PLV).

Dokument z datumom 20. 11. 1991 (PDF 511 KB) razkriva povezave in prehode med posameznimi kategorijami:
A = OSNOVA: organizacija, vodenje, planinske poti, hoja & …
B = A + vrv. vozli, pas, vrvna ograja, čelada & …
C = B + klini, stojišče, varovanje drugega, spust po vrvi & …
Č = C + plezanje, dvig, spust, varovanje prvega & …
D = A + hoja po snegu: palice, cepin, dereze, krplje & …
E = D + varovanje v snegu: sidrišče, ustavljanje padcev & …
F = E + Č + plezanje v snegu in ledu & …
G = A + smučanje & …
H = E + zahtevnejše smučanje & …
I = E + ledenik: navezovanje, hoja, reševanje & …
J = I + F + plezanje v ledeniških gorah & …
K = I + H + smučanje po ledeniških gorah

Glede na kronologijo se nekje na tej točki tudi sam pridružim dogajanju. Na Zboru delegatov MO PD Slovenije, ki je potekal 17. 11. 1991 v Tamarju, sem bil izvoljen za predsednika MK PZS in prva naloga, ki me je čakala, je bilo sooblikovanje končnega predloga. Časa ni bilo več veliko, marsikaj je bilo tudi že trdno zakoličeno …


Erozija pohodništva: zares neustavljiva? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Upravni odbor PZS je Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (Pravila) sprejel na dveh sejah v Ljubljani 5. 10. 1991 in 21. 2. 1992. Z njimi je po nekaj letih priprav »želel poenotiti in urediti obsežno vodniško delo, ki ga v planinskih društvih (pa tudi izven njih) opravljajo MPV, PLV in GV«. S Pravili je PZS želela »usmeriti in izboljšati izobraževanje vseh vrst vodnikov in vodnikom, ki so se izobrazili že v preteklih letih, zagotoviti možnost postopnega napredovanja s ciljem, da bi bilo vodenje kakovostnejše in varnejše«. Pravila jasno opredeljujejo vodništvo kot odgovorno poslanstvo, kjer je amaterstvo/prostovoljstvo samo oznaka pristopa k dejavnosti, ne velja pa ta oznaka za vsebino in kakovost vodniškega dela.

V sprejetih Pravilih so bile določene naslednje kategorije vodenja:
A: Lahke kopne ture
B: Zahtevne kopne ture
C: Zelo zahtevne kopne ture
Č: Kopni plezalni vzponi

D: Lahke snežne ture
E: Zahtevne snežne ture
F: Zimski plezalni vzponi

G: Lahki turni smuki
H: Zahtevni turni smuki

I: Lahke ledeniške ture
J: Ledeniški plezalni vzponi
K: Ledeniški turni smuki

Pravila so urejala stanje na področju vodništva tudi za nazaj, torej za vse vodnike, ki so že v preteklosti opravili vodniški izpit in so morali zaprositi za ustrezno kategorijo. Ta del Pravil, prehodne določbe in sam postopek povezan z njihovo izvedbo, je hitro doživel obilo kritik, pripomb, užaljenih reakcij in protestov. Jasno je bilo, da je sprejem Pravil prehitel slabo, nepopolno informiranost MPV, PLV in GV in da smo Pravila podcenjevali, ter se na njihovo operativno izvedbo (žal) slabo pripravili.

V letu po sprejetju Pravil, so ta doživela nekatere pomembne dopolnitve, ki so omogočile pridobitev realnih kategorij vsem takrat aktivnim vodnikom (upoštevajoč posameznikovo osnovno usposabljanje, izkušnje, izpopolnjevanja in udeležbo na seminarjih, samoizobraževanje).


Nepotrebno znamčenje nekoč enotnega prostora. (Fotografija: Borut Peršolja)

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE

Sobota, Marec 4th, 2017


Pomoč po nesreči pogosto spremljajo različne (tudi pravne) stranpoti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V uvodnem članku sem spomnil, da so bile spremembe prostovoljnega vodništva PZS neposreden odgovor na strahovito nesrečo na vodeni društveni turi v kateri so umrli trije udeleženci, dva pa sta bila poškodovana. Poglejmo, kaj je o dogajanju na Košutnikovem turnu leta 1988 v knjigi Spomin in opomin gora (2005) napisal gorski reševalec in gorniški publicist France Malešič:

»1. junija 1988 je izletniški odsek PD Ljubljana-Matica organiziral izlet za dve skupini. V prvi naj bi bili tisti, »ki zmorejo vzpon po strmi in zavarovani severni steni Košutnikovega turna« (2133 m, Karavanke, Atlas 58 A 2). Druga skupina planincev naj bi šla iz Sel na Koroškem mimo planinske koče pod Košuto in v Trkelj, tam pa naj bi se sešla s prvo skupino. V Selah se je tako zbralo 56 slovenskih in en avstrijski planinec. Od teh se jih je 38 podalo na vrh Košutnikovega turna in ga po plezalni poti ÖTK tudi doseglo. Imeli so težave zaradi padajočega kamenja. Ena od planink je med vzponom po snežišču zdrsnila, se ujela in se zagozdila med dve skali. Pomagala sta ji dva avstrijska alpinista, ki sta se čudila, da hodijo brez čelad. Hodili so brez vodnice, ki se je zaradi ožuljene noge odločila za lažjo pot in prosila enega izmed naključnih udeležencev, naj jo nadomešča. Vendar ji je ta povedal, da za to ni usposobljen, skupina pa ga je pri odhodu prehitela.

V dolini jih je čakal avtobus, zato se večina ni odločila za vrnitev po izpostavljeni plezalni poti in tudi ne po udobni kopni stezi, ki vodi na slovensko stran. Le dva sta imela cepin, vsi so bili brez derez in vrvi, nekateri so imeli neprimerno obutev. Odločili so se za sestop po vzhodni grapi, ki je bila v vrhnjem delu kopna, spodaj pa je srenčevo podlago pokrivalo 10 centimetrov nesprijetega snega. V sredini grape je dvakrat zdrsnil eden od planincev in si poškodoval glavo in rebra. Kmalu nato je tam zdrsnilo 63-letni M. C., upokojeni medicinski sestri iz Ljubljane. Med drsenjem je zadela 50-letno M. J., višjo medicinsko sestro iz Ljubljane. Prestreči ju je hotela tretja planinka, ki pa je pri tem tudi sama omahnila in se hudo poškodovana ustavila 150 metrov nižje. Ciuhova in Juršetova sta drseli in padali skoraj 700 metrov in obležali globoko v izteku pobočja. Med zadnjimi je sestopal 50-letni R. S., avstrijski planinec iz Gradca, ki je prav tako zdrsnil po snežišču in po 300 metrih treščil v skalo samico in kmalu podlegel. Pri reševanju se je zaradi sunka vetra poškodoval avstrijski reševalni helikopter. Reševalci so pomagali ponesrečenim, pogrešani Ciuhovo in Juršetovo pa so našli šele proti večeru po ponovnem iskanju s helikopterjem mrtvi 700 metrov nižje v ruševju.«

(Delo 13., 14. in 17. 6. 1988 čl., 6. 9. 1988 čl.; Dn 13. 6. in 6. 9. 1988 čl.; por. udeležencev; poročilo GRS; PV 1989, 247 an.: 12. 7., 274 čl., 1990, 523¬-6 opis, an.; 1983, 598 fotop. M. C.; Delo 16. 10. 1990; 16. in 18. 1. 1991 čl., 13. 8. 1993 čl.)


Dve prepovedi, ki jih je treba razumeti: dva znaka za prepovedan promet in pasje dvorišče. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Pravno o gorništvu
V civilnem postopku so nekateri oškodovanci tožili Planinsko društvo Ljubljana-matica, ki je organiziralo izlet na Košutnikov turen. Na prvi stopnji je bilo planinsko društvo obsojeno na plačilo odškodnine. Zoper sodbo se je pritožilo, vendar je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo. Društvo je zoper sodbo višjega sodišča vložilo revizijo, vendar je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Leta 1999 sem kot podpredsednik PZS prosil PD Ljubljana-matica, da za potrebe strokovne preučitve in izboljšanja ravni zavarovanja odgovornosti strokovnih kadrov PZS, posreduje sodbe v primeru odškodnin svojcev zaradi gorske nesreče na Košutnikovem turnu. Tedanji tajnik Čučnik se je prijazno in hitro odzval in poslal sodbo okrožnega sodišča (30. 5. 1996), višjega sodišča (3. 10. 1997) in vrhovnega sodišča (26. 5. 1999) in ob tem zapisal, da »s takšno sodno prakso planinska organizacija ni varna«.


Kdo vodi in kdo je voden? (Fotografija: Borut Peršolja)

Okrožno sodišče v Ljubljani je Planinsko društvo Ljubljana-matica spoznalo za krivo, ker ni izpolnilo zadostne skrbi pri organiziranju izleta in mu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo bližnjim sorodnikom (možu in hčeri) pokojne M. C. (skupaj v višini 2.402.184 SIT/9967 €) ter plačilo nepremoženjske škode O. L. (3.100.000 SIT/12.863 €). Sodišča so na vseh treh stopnjah spoznala planinsko društvo za objektivno odgovorno in na koncu razsodila, da gre za nepogodbeno (deliktno) odškodninsko odgovornost (sprva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pogodbeno odškodninsko odgovornost).

Planinsko društvo je razpisalo izlet in prevzelo njegovo organizacijo ter izlet tudi izpeljalo. S tem je planinsko društvo prevzelo odgovornost za pravilno načrtovanje izleta, pravilno vodenje izleta ter skrb za varnost udeležencev v skladu s prizadevanji, ki jih zahtevajo pravila stroke. Izlet je bil po mnenju sodišč izpeljan s številnimi napakami tako v fazi načrtovanja kot tudi v fazi izvedbe. Če bi bila organizacija izleta in njegova izvedba pravilna, ne bi prišlo do smrti in poškodb udeležencev. Če bi planinsko društvo ravnalo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi morala in mogla poskrbeti za ustrezno organizacijo izleta. Planinsko društvo je zato odškodninsko odgovorno zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, čeprav je do kršitev prišlo predvsem s strani vodnice, vendar za njena ravnanja odgovarja planinsko društvo.


Izostrenost odzivov je v gorah veliko bolj vidna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sodišča so – na vseh treh stopnjah – izpostavila ključna nedopustna ravnanja:
1. pri organiziranju izleta:
- načrtovanje vzpona na Košutnikov turn s severne strani v mesecu juniju (zaplate snega, povečana nevarnost zapadlega kamenja) je bilo neustrezno za tako raznoliko skupino (starost, izkušnje, telesna pripravljenost),
- pomanjkljiv razpis izleta brez priporočil o opremi za vzpon v zimskih razmerah, podatka o dolžini izleta,
- določitev ene same vodnice na visokogorskem izletu za skupino 56 udeležencev,
- izbira vodnice, ki je slabo poznala področje,
- nedopustno pozen začetek vzpona (pogojen z več kot enournim postankom za nakupovanje pred vzponom);
2. pri izvedbi izleta:
- pomanjkljiva disciplina že ob predhodnem nakupovalnem postanku,
- pozen začetek izleta (ob 10. uri),
- opustitev informiranja (dveh različnih skupin) udeležencev pri koči pred začetkom vzpona na vrh na način, da bi vsi slišali vse informacije, ko bi morala vodnica zavrniti udeležence, ki po opremi, zdravstvenem in splošnem stanju niso izpolnjevali pogojev za vzpon na vrh,
- opustitev vodenja skupine po zahtevnejši poti, ki je privedlo do sestopanja, ki ga »dober vodnik ne bi dovolil«.

Ko se gorska nesreča začne že v dolini
Razpis izleta je bil pomanjkljiv, saj ni vseboval priporočila za ustrezno opremo, niti podatka o zahtevnosti, razmerah na poti ter dolžini vzpona in sestopa. Razpis je po mnenju sodišča celo zavajal, saj je bilo navedeno, da bodo vsi sobotni in nedeljski izleti lahke ali srednje težavnostne stopnje z zmerno višinsko razliko po sredogorju do višine 1500 m s hojo do 6 ur. Pot na Košutnikov turn, ki sodi v visokogorje, se smatra za zahtevno in deloma tudi zelo zahtevno. Opozorilo v razpisu, da je potrebna ustrezna telesna pripravljenost in primerna planinska oprema z zaščito proti slabemu vremenu, je sodišče štelo za nezadostno, ker udeleženci niso bili seznanjeni s snežnimi razmerami, niti natančnejšim opisom poti.


Priti na vrh je zaželeno, priti z nje pa obvezno. Ed Viesturs (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju sodišča je bila zgolj ena vodnica za skupino 56 udeležencev na visokogorskem izletu premalo in v neskladju s Pravilnikom o planinskih vodnikih PZS, ki je določal, da mora biti število planinskih vodnikov prilagojeno številu udeležencev tako, da je možen ves čas izleta nadzor in pregled nad celotno skupino udeležencev ter pomoč vsem njenim članom za varno vodstvo. Za izlet v visokogorje bi moral biti najmanj en planinski vodnik na 8 udeležencev s tem, da sta za vsak skupinski izlet potrebna vsaj dva planinska vodnika. Ob dejstvu, da se jih je za vzpon na vrh odločilo 38 od 56 udeležencev, bi bilo potrebno spremstvo vsaj 4 do 5 planinskih vodnikov.


Naravni proces, ki lahko postane nesreča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dolžno ravnanje ali pravila stroke
Planinsko društvo je ravnalo nedopustno tudi s tem, da je za vodenje izleta izbralo vodnico, ki je slabo poznala področje po katerem je potekal izlet, saj vodnica še nikoli ni šla na Košutnikov turn po poti iz Avstrije. Vodnica udeležencem tudi ni posredovala dodatnih informacij o potrebni opremi in ustrezni psihofizični pripravljenosti za vzpon. Sodišče je zavrnilo krivdo oz. prispevek ponesrečenih k škodnemu dogodku, saj bi glede na nejasnost razpisa izleta, glede zahtevane opreme in opisa poti, vodnica morala opozoriti udeležence na neprimerno obutev in pomanjkanje potrebne opreme, ali jim vzpon prepovedati. (Sodišče je sicer nedvoumno ugotovilo, da ponesrečenka ni imela ustrezne obutve, vendar za to sama ni odgovorna. Malomarno bi ravnala le, če bi razpis vseboval natančen opis potrebne opreme.) S prepovedjo izleta posamezniku zaradi njegove lastne varnosti bi se prevalila odgovornost s planinskega društva na nediscipliniranega udeleženca. Vendar med izletom ni bilo nobenega takšnega ukrepa s strani vodnice do udeležencev izleta.


Za lastno varnost lahko največ storimo sami. (Vojaški muzej v Pivki.) (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodnica je po mnenju sodišča tudi opustila dolžno ravnanje in vodenje skupine po zahtevnejši poti. O tem ni obvestila vseh udeležencev na avtobusu, ampak je ob odhodu skupine proti vrhu Košutnikovega turna prosila enega od udeležencev, da jo nadomesti, kar pa je ta odklonil. Po mnenju sodišča Košutnikov turn sam po sebi ni nevarna stvar in tudi organizirani pohod večje skupine nanj ni nevarna dejavnost. Vendar pa so bile v primeru te nesreče podane posebne okoliščine, ko je sestop s Košutnikovega turna predstavljal nevarno dejavnost. Šlo je za nevodeni sestop skupine neobveščenih planincev, ki je z vrha sestopila po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah, po zmehčanem in neutrjenem snegu, iz katerega so gledale skale. Kot odločilno dejstvo je sodišče štelo, da udeleženci pri sestopanju po snežišču niso bili varovani z vrvjo.

Čeprav je udeleženka O. L. imela opravljen tečaj in izpit za planinsko vodnico, pa je sodišče štelo, da se je izletu priključila zgolj kot udeleženka in v skladu z izvedenčevim mnenjem ocenilo, da je bilo njeno ravnanje v skladu z njenimi sposobnostmi, izkušnjami in znanjem, ker poti ni poznala, zato s seboj ni imela primerne opreme.

Prelaganje odgovornosti
Planinsko društvo se je na pritožilo na obe razsodbi sodišč. V pritožbah se je osredotočalo predvsem na nejasno opredelitev sodišča ali gre za poslovno (pogodbeno) odgovornost, ki ima omejeno višino škode, ali za neposlovno odškodninsko odgovornost planinskega društva, ki nima omejitve višine škode.

Društvo je zavračalo kakršnokoli odgovornost za izvedbo izleta, saj naj bi za samo izvedbo odgovarjala vodnica, ki bi moral izlet izvesti v skladu s pravili stroke. V eni od pritožb je tako zapisalo, da društvo »organizira gorske ture tako, da oskrbi prevoz do izhodišča vzpona, nakaže smer pohoda, udeleženci pa opravijo vzpon brez dragega profesionalnega vodništva, pri čemer velja, da vsak planinec hodi v gore na lastno odgovornost.«

Zanimivo je, da je društvo izvajanje izletniške dejavnosti omejilo »zgolj na potovanje, ki ne vključuje planinskega vodenja« (dvajset let kasneje je – ob obiskih planinskih društev s strani tržnih inšpektorjev – stališče popolnoma nasprotno …), skupino je poimenovalo kot »potovalno skupino«, Pravilnik o planinskih vodnikih PZS pa je opredelilo kot »etični kodeks in ne predpis, ki bi nalagal dolžnosti društvom glede njihove dejavnosti«.


Prijatelja spoznaš v nesreči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spoznavna dediščina
PZS je na dogajanje po nesreči – ob sami uvedbi kategorizacije – reagirala tudi tako, da je že leta 1993 prvič zavarovala vse registrirane vodnike PZS za primer odškodninske odgovornosti (Zavarovalna polica 1994 (PDF 724 KB)). Mladinski, planinski in gorski vodniki smo bili odškodninsko zavarovani za primer poškodovanja oseb v višini takratnih 30.000 DEM (približno 15.340 €) in za primer poškodovanja stvari v višini 9.000 DEM (4.600 €). PZS je za to plačala premijo v višini 4.635 DEM (2.370 €). Leta 2001 smo bili vodniki za poškodovanje oseb zavarovani v višini 10.500.000 SIT (43.815 €), za poškodovanje stvari pa do višine 3.150.000 SIT (13.144 €) za premijo 211.996 SIT (884 €). Po meni znanih podatkih v vseh teh letih ni bilo izplačanega nobenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi škodnega ravnanja vodnikov PZS.

V celotnem sodnem postopku so bila zanimiva nekatera stališča sodišča (pa tudi zagovornika planinskega društva …), zlasti glede objektivne odgovornosti. Drugostopenjsko sodišče je – za razliko od prvostopenjskega – na primer ugotovilo, da gre za nepogodbeno odgovornost. Nekatera takratna stališča sodišča so v direktnem nasprotju s tem, kar učimo na vodniških usposabljanjih (na primer glede odgovornosti vodnika, ki se izleta udeleži kot udeleženec).


Delajmo in ravnajmo tako, da bomo lahko živeli izpolnjeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato ni jasno, kako bi se v podobnem primeru sodišča odzvala danes. Sodnih primerov je s področja gorništva k sreči malo (bistveno več – z vidika odškodninske odgovornosti – jih je na področju šolstva in smučanja, znani pa so tudi nekateri gorniški primeri iz alpske soseščine).

Kot je v svoji inštruktorski seminarski nalogi Sodna praksa nesreč v gorah zapisal Iztok Bokavšek »sodna praksa v slovenskem pravnem sistemu ne predstavlja formalnega pravnega vira. Naš pravni sistem temelji na zakonsko postavljenem pravu, kar pomeni, da je pri sojenju sodnik vezan na ustavo in zakone. Posamezna odločba sodišča ne predstavlja formalnega pravnega vira, zato sodišče nanjo ni vezano. Določena odločitev v podobnem primeru zato še ne pomeni, da mora sodišče v novem primeru odločiti na enak način. Kljub temu, da sodna praksa torej ne predstavlja formalnega pravnega vira, pa je stalna sodna praksa sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov – t. i. sekundarni pravni vir. Sklicevanje na odločbe višjih sodišč v obrazložitvah sodnih odločb ni redko.«

Gore nikakor niso kraljestvo svobode. Tisto, kar se je zgodilo, je postalo bolj otipljivo in resničnejše.

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark