Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

ZBORNIK, KI GA NI

Nedelja, November 11th, 2018

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

Petek, November 2nd, 2018

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

S KODEKSOM NAD KODEKS NARAVE

Torek, Oktober 30th, 2018

Pred mesecem dni (27. septembra 2018) je 27 sodelujočih slovenskih organizacij, ustanov in projektov (med njimi je tudi PZS – Pohodniška zveza Slovenije) predstavilo kodeks obnašanja v naravi v Sloveniji, ki so ga poimenovali Obisk v naravi.


Odprta ali priprta vrata?

Kodeks je »neke vrste dogovor med lastniki zemlje, vzgojnimi organizacijami, ki svoje dejavnosti izvajajo v naravi, ostalo civilno družbo in pristojnimi institucijami. Cilj kodeksa je bolje informirati obiskovalce narave ter turiste, kako se v Sloveniji obnašamo v naravi.«

Spomnimo:

slovensko gorništvo je po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 oblikovalo nenapisana pravila obnašanja v gorah. Po vzoru začetnikov in njihovih požrtvovalnih naslednikov – slovenski gornik »ljubi naravo, domovino in gore, ima nesebičen in požrtvovalen odnos do planinskih sotovarišev, je iskren borec za človeške vrednote, ceni bratsko sožitje med ljudmi in vse, kar je napredno in humano.« Skupščina Planinske zveze Slovenije je 2. junija 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev, ki ga je sestavil dr. Teodor Tominšek. Kodeks je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov.

Medtem so nastali še številni drugi kodeksi, ki bodisi veljajo v zavarovanih območjih, v posameznih pokrajinskih prvinah ali glede na namen obiskovalcev narave (glej spodaj).

Vsakdo mora prevzeti odgovornost za odločitve v vsakdanjem življenju. Vse posamezne odločitve se namreč seštevajo. Kodeksove usedline se nalagajo kot skladi kamninskih usedlin. Kaj nam sporočajo?

***

Kodeks Obisk v naravi je razdeljen na pet sklopov/poglavij: spoštovanje do narave, do sebe, do drugih, do lastnine in do lokalne skupnosti.

Spremno besedilo kodeksa Obisk v naravi govori o »zaslugi pripravljenosti lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč, da sprejmejo prost dostop obiskovalcev …«. Ta ocena zgodovinsko ni točna, o tem največ pove zgodovina razvoja Triglavskega narodnega parka. Lastniki zemljišč so bili ves čas proti (in so še danes), zgolj in samo zakonska zaščita je s prisilo uzakonila sedanje stanje, ki pa ga marsikdaj in marsikje skušajo izpodbijati. Znanih je kar nekaj primerov v sodobnosti, ko so morala planinska društva zapreti ali prestaviti dele starih planinskih poti, ker so (novodobni) lastniki po desetletjih nemotene uporabili onemogočili prost prehod.


Idila življenja, ki osrečuje.

Dokument/kodeks bi moral uvesti pojem souporaba narave. Čeprav so pri njem sodelovala tudi združenja lastnikov zemljišč, pa je kodeks naravnan zgolj na dolžnosti obiskovalcev, ne pa tudi na dolžnosti lastnikov. Zato bi bilo treba definirati tudi pojem skupnosti obiskovalcev narave, ki jo na eni strani sestavljamo (večinoma anonimni) posamezniki, na drugi strani pa vidna in organizirana (z zakonom celo opredeljena kot delujoča v javnem interesu) civilna družba.

• Pri smeteh bi bilo treba poudariti tudi njihovo ustrezno ter dosledno razvrščanje in ne zgolj odlaganje.
• Nikjer ni izpostavljena vloga vodnikov (različnih vrst; tudi glede na (ne)pridobitnost), tistih, ki v naravo vodimo skupine obiskovalcev. Naša vloga je izjemno velika in se začne že z premišljenim načrtovanjem obiska (časovnim, prostorskim, številčnim, organizacijskim …). Naj zgolj spomnim na preživeti pohod Sto žensk na Triglav …
• Posebej bi bilo treba poudariti pomen vzgoje in izobraževanja ter različnega usposabljanja. Zlasti v uradnem šolskem sistemu uveljavljenih oblik gostovanja otrok in mladostnikov v naravi (športni dnevi, šole v naravi , dnevi dejavnosti …) in aktivnih učečih oblik (izleti, tabori …) v okviru prostovoljskih organizacij (taborniki, skavti, gorniki …), katerih delež in pomen je v resnici neprecenljiv.
• Iz kodeksa ne izhaja, da narava prinaša tudi tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. O nesrečah v naravi s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej. Sporočila »narava/strela je ubila …« so neprimerna.


Nahrbtnik je pa kje?

• Lastniki zemljišč bi se v kodeksu morali zavezati k opuščanju dejanj, posegov, ki začasno ali trajno zmanjšujejo doživljajsko in estetsko vrednost narave. O posegih bi bilo treba voditi stalen souporabniški dialog in to ne samo z upravnimi organi (na vseh ravneh in številnih področjih), ki praviloma nesnovnih potreb obiskovalcev v postopkih odločanja ne upoštevajo.
• O obisku narave bi bilo treba poročati pošteno in zadržano. Komercialna sporočila kot na primer narava kot kraljestvo svobode so neumestna.
• Spoznavam in uporabljam lokalna imena. Namesto lokalna (angleško local) bi moralo pisati krajevna, saj so le ta nastala z “opredeljevanjem pojma po imenu in imena po pojmu”. Za večino stvari, ki so ga obdajale, je izbral imena domačin – pastir, poljedelec, ki je po mnenju Badjure »natančen, zelo bistroumen opazovalec narave, obdarjen s tenkim čutom za izražanje raznovrstnih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«.
• Kodeks ne vključuje zelo pereče problematike kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja. Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Motorji ali avtomobili: kaj je večji problem, to je zdaj vprašanje.

• Nujno bi bilo treba v kodeks vpeljati zagovorništvo narave; etika narave ima za to obliko že dlje časa na voljo ustrezne idejne, teoretične in praktične rešitve.
• Kodeks je v celoti zaobšel problematiko bivakiranja in prenočevanja v naravi zaradi preživetja, vzgoje in izobraževanja/usposabljanja in raziskovanja (pobuda temno nebo, ki opozarja na problem svetlobnega onesnaževanja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje nasploh).

Ne glede na veliko število sodelujočih organizacij, ki jim ni mogoče očitati kompetenc, pa je očitno, da so razen tega, da so nekatere pustile nesorazmerno močno sled v besedilu, delovale premalo vključujoče, celostno in aktualno/sodobno.


Obisk v naravi.

***

Kako v kodeksu kljub vsemu prepoznati dobre namene in pomagati, da bo kodeks Obisk v naravi s papirja, ki prenese vse, zaživel v vsej vsebini?

Gre za vsebinske pogoje, kriterije in merila »pravnosti«, med katerimi sta na prvem mestu moralna utemeljenost prava in pravičnost. Predvsem pa ne pozabimo koncepta vladavine prava, o katerem dr. Andraž Teršek pravi:
»Vladavina prava je predvsem vladavina vsebine, ki že v izhodišču pritiče pravu kot konceptu in kot mehanizmu za urejanje skupnega življenja ljudi v družbi. To je vsebina, ki pravo določa, ki pogojuje njegovo zavezujočo moč (ga dela legitimnega ali upravičenega) in ki jo pravo zato mora vsebovati in uresničevati – če želi ostati pravo in legitimno zahtevati poslušnost. Ta vsebina je tisto, kar pravu preprečuje, da bi delovalo kot gola tehnika gospodovanja

***

Več v:

Devet planinskih

Gozdni bonton 1 2

Bonton Triglavskega narodnega parka

Bonton narava

Bonton gore

Bonton kamnine

Častni kodeks slovenskih planincev

Počasi o kodeksu

  • Share/Bookmark

ALJAŽEVI SKRBI ZA VARNOST V GORAH BI MORALI SLEDITI

Ponedeljek, Oktober 29th, 2018

(Novinar Večera Aleš Kocjan je pripravil pogovor z mano. Pogovor, ki je bil objavljen v časopisu Večer v ponedeljek, 29. okrobra 2018, poobjavljam z dovoljenjem.)

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?

“Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem.”


Z razgledom na Triglav. (Fotografija: Mateja Peršolja)

“Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok”

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.

“Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov … To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom.”

Je to posledica povečanega obiska?

“Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora.”


Kraljevska barva Triglava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

OD ENA DO PET
Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?

“Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh.”

Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
“Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja.”

Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
“Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna.”

Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
“Okrog 40-krat.”

Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?

“Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)”

***

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino.”

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.

“Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo.”


Spoštovanje gora se začne s prvim korakom. (Fotografija: Borut Peršolja)

“Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti”

Kaj so ključni vzroki za nesreče?

“Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah.”

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek …

“Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti.”

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave”

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?

“Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov.”


Grebenska rez je vez z življenjem, kot je mrak vez dneva in noči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ “pleh z dušo”, so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.

“To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti.”

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?

“Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici.”

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?

“Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način ‘razlastila’ PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa.”

Kaj vas je zmotilo?

“Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor … S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila.”


Uresničenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Dodano 31. 10. 2018, objavljeno v Dnevniku 30. 10. 2018:

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

BIROKRATSKI IZBRIS ZASLUŽNIH PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE

Sreda, Oktober 3rd, 2018

(Blog prvič nekomu posojam. Gre za spoštovanega gorniškega kolega dr. Franja Krpača. Besedilo, ki ga objavljam na blogu, je poslal v objavo Dnevniku, kjer je temo načel dr. Silvo Kristan. PZS je na ta zapis odgovorila. Poslanega besedila mu v Dnevniku sprva niso želeli objaviti, kasneje pa so v Pismih bralcev objavili skrajšano različico z naslovom Med usposobljenostjo in licenco. Pričujoča objava je uredniško oblikovana in je objavljena s privoljenjem avtorja.)


Nekdanji akademski akterji gorništva: dr. Silvo Kristan, dr. Franjo Krpač in dr. Stojan Burnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

S pismom, ki sem ga poslal predsedstvu PZS, sem seznanil tudi mojega najpomembnejšega učitelja gorništva dr. Silva Kristana, češ, v tridesetih letih v planinski organizaciji ostajajo enaki problemi. Vesel sem, da problema ni ignoriral in se še vedno izkazal kot zelo pišoč, za kar sem mu hvaležen. Predsedstvo PZS je moje pismo ignoriralo, ni se mi odzvalo in nehote sprožilo pot v javnost. Če bi pošto poslal po klasični pošti, bi mislil, da je niso dobili.

Vse ima tudi dobro plat: situacijo, niso mogli pomesti pod preprogo. Problem se je moral in začel premlevati. To pa je v skladu z mojimi hotenji.

Glede odgovora predsednika PZS želim predstaviti moje videnje.

Problem je nastal, ko sem dobil negativen odgovor na moj predlog (ne prošnjo):
»Za sodelovanje pri vodenju izletov v planinskem društvu potrebujem registracijo za vodnika A kategorije. Zadnjih 48 let se ukvarjam z učenjem vodenja planinskih izletov. Najprej v planinski organizaciji, nato na Fakulteti za šport in zadnjih 26 let na Pedagoški fakulteti. Če tudi vi menite, da lahko kaj prispevam pri vodenju izletov v planinskem društvu, potrdite registracijo.«

Odgovor strokovne komisije je bil seveda pravno korekten, zato bi bila zame pritožba, ki je po mnenju predsednika PZS nisem izkoristil, brez predmetna. Tudi zato, ker za registracijo nisem prosil, pač pa predlagal, da bi lahko pomagal v svojem planinskem društvu, ki je verjetno edino, ki bi se lahko na rešitev pritožilo.

Udeležba na licenčnem seminarju za vodnike PZS je zame nepotrebna, je zapravljanje časa in zapravljanje mojega in davkoplačevalskega denarja, saj ne bi dobil novega znanja, zato sem tudi predlagal le osnovno vodniško kategorijo A.


Dr. Franjo Krpač. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če na državni instituciji, fakulteti, lahko vodim in učim vodenje, na amaterski organizaciji pa mi je to onemogočeno, mi je to nerazumljivo in ne zdrži logične presoje. Takšno stanje škoduje mojemu planinskemu društvu, posredno tudi PZS.

Ker se v odgovoru predsednika PZS veliko argumentira z varnostnimi razlogi licenciranja, ta razlaga v mojem primeru ni prepričljiva. Z vodniško licenco ne bi zvedel veliko novega, saj o tem študentom polagam na srce na predavanjih in terenskih vajah pri predmetih, ki jih pripravljajo za planinsko vzgojo v zagotovljenem in dogovorjenem programu osnovne šole. Tako ta argumentacija morda nehote, a hitro zapelje v razmišljanje, da moje pedagoško delo na tem izseku ne zagotavlja varnosti.

Res je, nisem bil izbrisan iz sistema vodnikov PZS, kar pa mi prav nič ne pomeni. Nisem namreč odvisen od značk na prsih, formalno mi je s strani planinske organizacije onemogočeno sodelovanje pri vodenju lahkih izletov v mojem planinskem društvu, kar pa je zame bistveno.

Seveda bi se lahko uklonil birokratskim zahtevam in šel na licenčno usposabljanje, kar pa ni v skladu z mojo osebnostjo. Lahko bi se zgodilo podobno, kot mojemu prvemu pomembnemu učitelju planinstva, ko se je udeležil licenčnega seminarja. »Kaj pa ti počneš tukaj, saj si nas ti to učil«, ga je pri prihodu pozdravil vodja seminarja. Veliko časa je že od takrat, ko sem prav o tem primeru pisal tudi v Planinskem vestniku, kako birokratski pristop povozi enostavno logiko.

Meni sprejemljiva možnost pridobitve licence, kot predavatelja na usposabljanjih, ki jo omenja predsednik PZS, je odvisna od organizatorja, ki te mora v sodelovanje povabiti, torej ni odvisna od mene. Ko so me povabili na srečanje Gore in varnost, sem se z veseljem odzval in predstavil nekatere vidike varnosti planinskih izletov v šolskem sistemu.

Misel, da akademski nazivi na usposobljenost posameznika v planinstvu in drugje v športu nimajo vpliva v splošnem drži, za moj primer pa je zelo ponesrečena in nikakor ne vzdrži. Moja akademska izobrazba je zagotovo neprimerljiva z usposobljenim vodnikom PZS, ki je sicer po poklicu npr. kuhar ali strojni inženir … Poleg poklica športni pedagog sem v študiju pridobil poklic trenerja smučanja in bil prvi profesor planinstva kot je zapisal znani pokojni novinar v Večeru.


Iz mojega gorniškega predavanja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Planinstvo je bila tudi tema moje diplome in doktorata, pedagoška ravnanja in lastnosti pa magisterija, kar večina v vodniški sferi ne uspe povezati z delovanjem vodnika PZS v gorah. Vse moje habilitacije so močno povezane z vsebinami planinske vzgoje, ki je v učnih načrtih v največji meri umeščena v športni vzgoji. Skratka, planinska vzgoja je pomemben izsek mojega poklica in dela, je veliko več kot samo usposobljenost.

Zapis, da številni akademsko izobraženi posamezniki s področja planinstva izpolnjujejo zahteve licenciranja, ker se zavedajo odgovornosti pri vodenju ljudi v gore, mi zveni neugodno. Lahko ga interpretiram kot očitek, da pri meni te odgovornosti primanjkuje.

Ne oporekajo mi, da imam reference, znanje in izkušnje, manjka mi samo veljavna licenca. Licenca, ki pa samo birokratsko potrjuje tisto, kar mi priznavajo. So pa v zagati, ker želijo, da pridem z licenco po tisto, kar tudi po njihovo že imam. To je tudi bistvo te moje situacije. (Ob tem vendarle velja poudariti, da je novi zakon o športu licence celo ukinil. Opomba BP.)

V pismu predsednik PZS zapiše, da je primer končan, hkrati pa da so še odprte možnosti, če izpolnim birokratske pogoje, v kar pa me še niso prepričali. Med drugim v odgovoru nakazujejo, kaj se obeta v prihodnosti, ne upajo pa se tega uporabiti v sedanjosti. Prav pošteno me zanima, v kakšne sankcije in posledice bi jih zavedla morebitna podelitev licence. Koliko jih bi za to kršitev pravilnikov sploh vedelo, kdo bi se uprl, tožil pristojne, katera sodišča bi problem obravnavala? Veliko jih je, ki so z mojim primerom seznanjeni, me odobravajo, vzpodbujajo in se bi moje licence veselili. Mislim, da to ne bi ocenili kot napako ali polovičarstvo, pač pa nasprotno.


Kakovostno usposabljanje je temelj varnega gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vodnik, omenjen v pismu, je vsekakor lepo vabljen na pogovor in verjamemo, da se bo našla zanj ustrezna rešitev ob upoštevanju kompetenc, usmeritev in sodelovanja.« je zapis, ki sem ga izvedel iz časopisa, kar ocenjujem, da ni pravi način.

Ker sem imel tokrat že četrto takšno konfliktno, meni nerazumljivo situacijo z nekoč mojo najljubšo organizacijo, v katero sem vložil kar lep del mojega življenja in energije, sem se po 50 letih odločil, da preneham s članstvom v PZS.


Franjeva najljubša učilnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ocenjujem, da se omalovažujoč odnos planinske organizacije do mojega dela odseva tudi v tem, da je v 25 letih samo ena naša študentka vodila planinsko skupino na šoli. Bila je na mojem mentorskem seminarju, jih je pa vsaj po dvajset v vsaki generaciji, ki imajo svoje skupine pri tabornikih in skavtih. Je pa nekaj optimizma, saj se po 25 letih prizadevanja odpira možnost, da naši študenti pridobijo naziv mentorja planinskih skupin. Do sedaj je v zadnjem četrtletju vsako leto 50 do 100 študentov končalo izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo in na žalost niso bili povabljeni k sodelovanju v planinski organizaciji.

Naj končam: želel sem le prispevati k delu svojega planinskega društva, kar pa je daleč od uveljavljanja osebnih interesov posameznika.

Dr. Franjo Krpač, Spodnje Pirniče

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POZDRAV IZ VELIKE RUPE

Sobota, Julij 28th, 2018

Med dolino Koritnice in Bavšice, v divjem delu Triglavskega narodnega parka, se razteza greben Loške stene. Njen najvišji vrh je 2346 m visok Briceljk. Deset vrhov, te nepristopne alpske divjine, je zaradi nizke nadmorske višine kateregakoli izhodišča po Tinetu Miheliču precej »visokih, samotnih, oddaljenih, strmih, izredno zahtevnih, brezpotnih«. Tu domujejo gamsi, kozorogi in svizci, planinski orel in beloglavi jastreb, zgoraj gad in spodaj modras, zeleni žamet livad pa dodatno barvajo cvetovi številnih (zavarovanih) rastlin, zato je neposreden stik s to slikovito gorsko naravo preprosto vrhunski.


Prvič sem bil tukaj leta 1986. Prihodnje leto bo dvajset let, od kar namesto šotorov stoji zidano Planinsko učno središče Bavšica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bavšica je ledeniško in podorno preoblikovana dolina, ki je nastala vzdolž mojstrovškega preloma v smeri severovzhod–jugozahod (vzporedno – na območju Koritnice – poteka jalovški prelom). Dolga je dobre 4 km in leži na 550–780 m nadmorske višine. Dolina se (gledano po dolini navzgor) razdeli na dva kraka: levi je dolina Bala, ki se v ledeniških stopnjah spušča proti Bavšici, desno pa se pod Bavški Grintovec (2347 m) odcepi dolina ali tesni Bukovnika. V obeh sta nekdaj delovali ovčji planini, danes pa lahko opazujemo le zaraščene pašnike, zaradi česar pa se je povečala varnost pred snežnimi plazovi.

Strme in gladke stene, iz dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (norij in retij; T3/2+3), so v severnem delu doline poglobljene zaradi erozijskega delovanja ledenika. V stenah je lepo vidna plastovitost apnenca, ki je vzporedna s pobočjem in skoraj navpična. Zaradi velike nagnjenosti plasti in razpokanosti kamnine so na tem območju pogosti skalni odlomi. Na intenzivno preperevanje po vsej dolini opozarjajo melišča pod steno in številni podorni bloki.

Rezultat ponavljajoče se, luskaste geološke zgradbe, nastale zaradi prelamljanja in narivanja v isti smeri, je nagnjenost skladov proti jugu in nastanek asimetričnih pobočij. Južna oz. jugovzhodna pobočja grebena med Briceljkom in Plešivcem (2184 m) so zato položnejša, severozahodna (Loška stena) pa strmejša. Temu so se prilagodile tudi redke in osamljene (planinske) poti ter steze na tem območju.


Izsek Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba.

***

Še vedno ni povsem pojasnjeno, ali so ledeniške doline v celoti nastale z ledeniško erozijo, ali pa so ledeniki samo preoblikovali prvotno površje rečnih dolin in vmesnih slemen. V glavnem prevladuje mnenje, da so ledeniki lahko zelo učinkoviti preoblikovalci površja, vendar so se v gorskem svetu pojavili na površju, kjer so osnovne poteze nastale že s predhodnimi tektonskimi procesi in selektivno rečno erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od geološke podlage, hitrosti premikanja ledenika, mase in debeline ledu ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša. K ledeniški eroziji je prispevalo še delovanje snežnice, zmrzalno preperevanje in razbremenjevanje podlage.


Ledeniški prerez doline bale pri Logjeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred pojavom ledenikov v pleistocenu je bilo razmeroma dolgo obdobje pliocena (pred 1,5–5 milijonov let), ko je bilo v naših krajih današnjemu savanskemu podobno podnebje. Poleg vsakoletnega menjavanja sušnih in deževnih dob so se zlasti proti koncu pliocena menjavala obdobja sušnejšega in vlažnejšega podnebja, ko sta bila preperevanje in selektivna rečna erozija zelo učinkovita.

V vsakokratni ledeni dobi (pri nas 5–7) se je led začel nabirati v najvišjih delih gora (vrh Briceljka je domnevno štrlel iz ledu), od koder so začeli proti dolinam drseti krniški in pobočni jeziki ledenika, ki so se nato združili v večji dolinski ledenik.

***

Začeli smo z zgodnjim, a poletno ravno pravšnjim vstajanjem v Planinskem učnem središču Bavšica (713 m). Po komaj razstrtem južnem pogledu proti Rombonu smo na začetku asfalta zavili na desno, pod koritasto U dolino Bale, ki je v slovenskih Alpah nekaj posebnega. Ob vzponu do prevala Čez Brežiče (1980 m) lahko prehodimo vse zastoje nekdanjega ledenika (t. i. umikalnih stadijev, ko je krčenje ledenika zastalo). Opazimo jih tako, da strmejšim območjem (stopnjam), na katerih se hitro dvigamo, sledijo položnejši odseki.

Na prvi stopnji je starodavni bavški zaselek Logje (840 m), nekdanja prestaja, ki je bil kasneje stalno naseljen in v bližini katerega je Janez Bizjak pred kratkim odkril megalitski krog. Debel nanos in kupe drobirja, ki mu s skupnim izrazom pravimo morene, sestavlja grobozrnato, po večini nesprijeto gradivo. Morene so dobro prepustne in na njih ni stalnih vodnih tokov, močnejši izviri pa se pojavljajo ob njihovem vznožju. Najbolj opazni so nekaj deset metrov visoki nasipi čelnih moren, ki nam kažejo največji obseg poledenitve. Površje za njimi je prekrito z različno debelo plastjo talnih moren.

Gradivo v morenah se od rečnih naplavin razlikuje po tem, da ni sortirano po plasteh. Značilno je, da so v njih brez reda pomešani zelo različni kosi gradiva, od najfinejšega ledeniškega melja (krede) do slabo zaobljenega grušča in več metrov velikih skalnatih blokov (balvanov). Zanesljiv dokaz, da imamo opravka z morenskim gradivom, so oraženci, kamni z jasnimi, ravnimi praskami (razami), ki so jih dobili ob drgnjenju z drugimi v ledu zamrznjenimi kamni.


Skalni prag, do finoče ledeniško izbrušen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tik pod vrhom druge čelne morene smo zapustili udobno planinsko pot in zavili levo v brezpotno melišče. Znašli smo se na kupu različno velikih in oglatih kosov grušča, ki so se zaradi mehanskega preperevanja (predvsem zmrzalnega) odtrgali višje v steni in se kopičijo v vznožju. Imajo značilen naklon 32–35 ° (= naravni, gravitacijski posipni kot). Tu se iztekajo tudi plaznice snežnih plazov, ki so na pobočjih, strmejših od 22 °, zelo pogosti. Ko se v obilnih snežnih zimah prožijo, posnamejo s tal tudi kose kamnine in drugo gradivo ter ga odložijo na vznožju, kjer se ustavijo. Vzpon so nekoliko olajšale večje skale na katere smo stopali s celim podplatom in jih počasi ter previdno obremenjevali. Višje, kjer je grušč postajal vedno drobnejši in gibljivejši, smo stope iskali v poraslem površju.

Ta del brezpotja, ki poteka po nekoliko manj strmem pobočju netipičnega skrotja, je del plitve pobočne ledeniške ploskve v prevoju, kjer se začenja akumulacija preperelega gradiva. Tla so prekrita z nesprijetim morenskim in meliščnim gradivom. Vegasta tla, nekakšna viseča grbinasta pobočja (poligonalna tla), so obilno zaraščena (vsekakor pa precej bolj, kot pred desetletjem), kar dodatno zmanjšuje zanesljivost stopa. V tovrstnih tleh s pridom izkoriščamo minimalne stopničke, nekakšne ponvice, ki sčasoma nastanejo zaradi nenehnega premeščanja gradiva. Če so tla gola, je načelo, da najprej hodimo z očmi, zatem z nogami, lahko uresničljivo. V bavški nizki džungli pa je to bolj podobno misiji nemogoče. Med hojo v ključih smo si pomagali z rokama, vendar le zato, da smo ohranjali ravnotežje. Prijemanje šopov trav in potegovanje navzgor je bilo ne samo nevarno, ampak tudi nemogoče.


Še pred desetletjem melišče, mogoče skrotje, zdaj pa zelenjava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Soliflukcijske terasice so majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

***

O uporabi palic je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Palice občutno povečujejo stabilnost in ravnotežje ter zmanjšujejo obremenitev kolenskih sklepov in hrbtenice. V tovrstnem svetu in ob upoštevanju dejstva, da smo sicer vajeni učinkovitega varnejšega gibanja tudi brez njih, so nam na celotni turi prišle še kako prav. V srednjem delu pobočja smo kolovratili čez – recimo temu – čokasto površje, ki ga opredeljujejo krajši skalni (=čok) zlizani pragovi, ki mestoma prehajajo v poševne lašte in žlebaste škraplje. Na tej višini je vhod v jamo Slapce.


Izvotlenost plitve krnice, stadorja, sledi antiklinalnemu vpadu skladov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premikajoči se ledenik je strgal in gladil podlago, po kateri se je premikal. Trganje je potekalo predvsem na spodnji strani ledenika in tudi – do neke mere – ob straneh. Najučinkovitejše je bilo v razpokani kamnini ali kamnini, ki jo je predhodno že dodobra načelo zmrzalno preperevanje. Snežnica je v takšnih razmerah učinkovito pronicala v razpoke in primrznila na kamnino, ki jo je nato premikajoči se ledenik odtrgal in odnesel s seboj. Strganje se je pojavljalo povsod tam, kjer so kosi kamnine, primrznjeni v ledeni masi, strgali, dolbli, praskali po kamniti podlagi in v njej brusili ledeniške raze.

Po umiku ledu se je razkrilo ledeniško (preoblikovano) ali mutonírano površje, to je skalno površje, ki je zaradi ledeniške erozije močno zglajeno, obrušeno in prepredeno z ledeniškimi grbinami. Hoja/plezanje čez drn in strn dobi v takem svetu popolnoma jasen in nedvoumen pomen.

Na posameznih skalnih grbinah so se – neodvisno od razpokanosti kamnine – razvile zlasti najmanjše površinske korozijske izdolbine in žlebaste škraplje. Gre za oblike, ki na skalni podlagi nastajajo zaradi učinkovanja drobnih vodnih tokov. Bolj kot je kamnina debelo skladovita, enakomerneje se te oblike razvijajo. Sicer je njihova razvitost praviloma odvisna od topnosti kamnine, časa, ki je na voljo za korozijo, količine topila – vode nasičene z ogljikovim dioksidom, katerega pomemben vir so poleg ozračja lahko tudi prsti (kot produkt razpadanja organskih snovi v tleh), temperature, pri kateri poteka korozija (in drugih podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na sezonsko pogojeno trajanje korozije) ter izoblikovanosti površine kamninskega bloka.

Med najpomembnejšimi dejavniki nastanka sta položaj apnenčastih skladov in nagnjenost površja. Ni vseeno, ali deževnica s površja odteka hitro ali počasi. Na nagnjenem površju prevladuje linearna korozija z razvojem linearnih kraških oblik (žlebičev, škrapelj), med tem ko je na ravnih površinah prevladujoča ploskovna korozija. Še važnejše je zadrževanje snega, ki lahko bližnjo okolico zelo dolgo zalaga s korozijsko aktivno snežnico. S tem je tesno povezana tudi prisojna in osojna lega ter privetrna in odvetrna stran gore. Tu, v visokogorju, prevladuje navpično pretakanje vode, zato veljajo naslednje zakonitosti: masa odhaja v raztopini, transport je navpičen in akumulacija je neznatna.


Vsakič vzbudi radost, in še vedno je lepa. Planika. Ali planinska, kot bi rekla moja mama. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najvišji jezik sklenjenega gozda se zajeda v nekdanje lašte, ki stopničasto padajo v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri preučevanju visokogorskega kraškega površja se je izkazalo, da imamo ponavadi opraviti z raznolikim in prepletenim razvojem. Zaradi različnih zunanjih vplivov je tudi zelo veliko modifikacij v razvoju posameznih oblik kraškega površja. Zato gre praviloma za prehodne oziroma sestavljene ali poligenetske (visokogorske) kraške oblike.

Na grebenih, ki so moleli iznad ledu, in v bližnjem nepoledenelem, golem površju v neposredni okolici ledenika so hkrati potekali zelo intenzivni periglacialni procesi (latinsko peri = okrog, okoli, glacies = led). Gre za procese zmrzalnega preperevanja ter premikanja prepereline zaradi menjavanja zamrzovanja in odtajevanja.


Ne samo največje veselje, tudi najlepše fotke so doma v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon v Veliko rupo je čistokrvna tura, ki jo v vodniškem smislu opisujejo, določajo naslednje lastnosti, značilnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na (planinski) poti oz. brezpotju,
- tehnična zahtevnost z vidika uporabe dodatno nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžina prehojene in preplezane poti/brezpotja,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinska razčlenjenost gorskega površja v vzponu in spustu,
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina ture,
- motivi udeležencev ture in doživljajska zmožnost gorske pokrajine,
- ciljna in starostna skupina ter število udeležencev ture,
- vodenje z licenciranimi inštruktorji oz. vodniki PZS ter
- način priprave na izvedbo.

Navedeno kaže, da gre že v fazi dolinske priprave na turo za precej kompleksno sliko hodilnega napora in zagotavljanja varnosti, ki se je v praksi – na sami turi – samo še potrdila.

Kombinirani načini gibanja, zahtevnost izbire poti in smeri, zagotavljanje varnosti ter razbiranje zgodb v naravi so nas zaposlili v polni meri. Kot se je kasneje izkazalo na analizi, v zadovoljstvo vseh: tečajnikov in vodstva.


Vrvna ograja je velikokrat predmet posmeha neprostovoljnih vodnikov. A pri vodenju večjega števila udeležencev je daleč najbolj učinkovit varen sstem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo zelenjavni, tudi ali predvsem cvetlični vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po otoplitvi podnebja so se ledeniki postopoma umaknili nazaj v osrčje gora in pri nas izginili. Dotlej golo površje je zarasel gozd. Rastje najhitreje in najbolj očitno odraža dogajanje v pokrajini: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so vidni zmagovalci. Višje temperature, opuščena tradicionalna raba tal in umanjkanje snežnih plazov so recept za učinkovito zaraščanje tako v zeliščni, kot grmovni in drevesni plasti rastja.

Zdaj smo že nad gozdno mejo, ki tukaj zelo niha, zlasti zaradi vpliva plazov. Sestoj črnega gabra in malega jesena uživa na toplih, prisojnih rastiščih, obdaja pa ga bukovska vegetacija. Za prehode in prečenja izkoriščamo vrhnji rob sestoja gozda, ki porašča nekoliko širšo ramo stranskega grebenčka. Ko se poslovimo od zadnjega gozdnega roba, prečimo okrog rame in se znajdemo v plitvi krnici, ki jo na obeh straneh zapirajo strme stene. Prehod v dno krnice in izhod prek zglajenega praga zavarujemo z vrvno ograjo. Nameščanje varovanja v s travo poraščenem, a vendarle strmem in za zdrs nadvse pripravnem svetu, je vedno preizkus domišljije in iznajdljivosti glavnega vodnika. Tu pridejo na plano izkušnje, ki upoštevajo sposobnost najšibkejšega člena v skupini, razbiranje možnosti, ki jih nudi pokrajina sama ter zagotavljanja najvišje možne ravni varnosti. Zavedamo se, da je tveganje sestavni del gorništva, zato ga skušamo obvladovati.


Smer je, poti pa ni. Ali pot je, pa ni smeri? (Fotografija: Borut Peršolja)


Strmo naravnost navzgor. Le kaj je za robom? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se odpnemo z vrvi in se povzpnemo še za dober raztežaj višje, se nam odpre nov, visokogorski svet. Dosegli smo višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Drži, visoko v gori, točneje v kamnitem amfiteatru pod vrhom gore, v črni Mali rupi, še leži umazan sneg. Na bovškem je rúpa dol, globel, klanec, spet drugje manjša vrtača, tudi požiralnik, ponekod celo jama, kotanja. Skupni imenovalec vseh poimenovanj oblik površja je globoka, navadno manjša odprtina v kraških tleh.

Večje (kraške) kotanje, kakršna je ta, ki jo opazujemo z razglednega balkona, ki smo ga izbrali za počitek in ki zapira izhod iz nje, so najverjetneje poligenetskega nastanka. So torej posledica tektonskih razpok, po katerih je morda odtekala tekoča voda in jih širila, delovanja ledenika in zakrasevanja. V vdolbinah katerihkoli dimenzij se razumljivo nabirajo čez zimo večje količine snega kakor v višji okolici. Zato pri nastanku in razvoju vedno s poudarkom govorimo o pomembni vlogi velikih količin snega, ki se naberejo v njih.

V smeri proti severovzhodnem vznožju Stadorja (2025 m) opazimo škrbino, ki se nadaljuje v majhno dolinico, široko in globoko nekaj metrov. Sledimo ji proti severovzhodu; v ravni črti se navidezno nadaljuje v Škrbino za Gradom (2277 m). Gre za t. i. kraški prelomniški jarek ali bogaz, ki je nastal ob manjšem (?) prelomu in poteka od severovzhoda proti jugozahodu. Njegovo zemljepisno ime je Lepoč.


Če še kdo ne ve: žlebičaste škraplje, na oprimek! (Fotografija: Borut Peršolja)


Letos so tudi v gorah v modi čupaste frizure. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraški jarki so v visokogorju pogosti predvsem na podih. Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo, je nastal tako, da je korozija v živoskalni osnovi zaradi močne pretrtosti kamnine (mehansko razširjenih navpičnih razpok in prelomov) ob tektonski liniji napredovala hitreje kot v okolici. Tako je nastala več sto metrov dolga, nekaj metrov široka in globoka dolinica s strmimi pobočji (lepo vidna tudi na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba). Lepoč poteka prek območja z blagim naklonom z zemljepisnim imenom Lašte. Lašte so večje ravne površine v apnenčastih skladih, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. So nekakšne police iz skladov apnenca, ki so ponavadi tudi močno razjedene in polne površinskih kraških oblik in pojavov.


Najprej je bil znan vonj, zatem se je pojavila tudi ona: murka!(Fotografija: Borut Peršolja)

Med njimi so tudi kotliči, ki so nastali v kombinaciji kemijskega raztapljanja apnenčaste podlage in mehanskega razpadanja strmih sten, ki ovalno ali okroglasto oblikuje njihov zgornji rob. Iz oblike kotliča lahko sklepamo, kakšno je razmerje med obema procesoma preperevanja. Pri idealnem je razmerje med premerom zgornje odprtine in globino kotliča 1 : 1, vendar je v praksi zaradi snega, ki se zadržuje na dnu, globino težko ali nemogoče oceniti oziroma izmeriti. Zaradi snega je kotliče tudi zelo težko ločiti od brezen.

Zroč v dolino smo lahko opazovali tudi neusklajenost višin med glavnimi in stranskimi dolinami. Ledeniška erozija manjšega stranskega ledenika iz Bale je bila šibkejša od erozije glavnega Bavškega ledenika, ta pa manjša od Koritniškega ledenika.


Živi geološki učbenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sestop je eden ključnih dejavnikov uspešno izvedene ture, zato je njegova izbira izjemno pomembna. Žal pa ni mogoče vedno upoštevati načela, da za sestop izberemo drugo, lažjo pot/smer, kot za vzpon. V takem primeru izkoristimo dejstvo, da vsi – vodniki in udeleženci – odlično poznamo pogoje sestopa, saj smo se tu vzpenjali pred nekaj urami. Tako smo vedeli, da sestopna zbranost ne sme popustiti vse do stika s planinsko potjo nad Logjem. V vrhnem delu je sestop olajšala vrvna ograja (plezaje z obrazom v strmino), vsa prečenja in preostanek sestopa pa je minil v počasnem, zanesljivem tipanju podplatov po grbinasti, spolzki podlagi. Tisti, ki smo imeli palice, smo jih na začetku sestopa podaljšali in jih zabadali pred seboj ter pazili, da na podlagi niso spodrsnile.

Manjši zdrsi so pri večjem številu udeležencev skoraj neizogibni, prav tako proženje kamenja (odkrušene skale vodeči odstranjuje z mest, od koder bi se lahko strkljale), zato je treba poskrbeti za dosledno spoštovanje varnostne razdalje in uporabo čelade (navkljub naraščajoči temperaturi). Takšen spust je treba tudi nekajkrat prekiniti, za kratek počitek in pitje, s čimer razbremenimo napeto pozornost. Vendar počitki ne smejo biti prepogosti in predolgi, saj s tem izgubljamo usklajenost telesa v gibanju in spominsko sliko, ki ohranja napetost čutil.


Delovni zvezek geološkega učbenika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Območja podov in laštov pa ne skrivajo le visokogorskih kraških lepot, pač pa so v megli orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili, pač pa nas roko v roki vodita proti cilju intuicija in naravna sposobnost/iznajdljivost iskanja lažjih prehodov, ter redki možici. Gibanje v megli ni priporočljivo; orientacija je podobno zahtevna, kot če bi se gibali v megli po zasneženem visokogorju.

Poznavanje razgledne – makro – pokrajine močno vpliva na razvedanje, preglednost in določanje našega položaja. Iz tega pa sledi vodljivost po površju oziroma izbira dejanske poti in smeri, korak za korakom. Vodljivost pomeni natančnost oziroma samostojno učinkovito iskanje najboljše rešitve v drobni, konkretni pokrajini. Ob kakovostni predhodni pripravi vodnik zmore iti za svétom in z izkušeno, a vodljivostjo, ki je venomer na preizkušnji hodi, pleza in vodi vodene proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.


Geološka popolnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja. Če pa vidiš zemljevid in pokrajino, se naučiš razbirati zgodbe. In pokrajina te sprejme medse in sam postaneš del gorniške zgodbe.


Kar nekaj napak je na tem zemljevidu …

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Legendarni Tine Mihelič je napisal: »Semkaj pride človek res samo na obisk in tako naj se tudi obnaša! Vsaka tura na vrhove Loške stene pomeni vznemirljivo, romantično pustolovščino. Ti vrhovi so gore bodočnosti, kamor bo marsikoga pregnal hrup z naših planinskih magistral.«

Vse zapisano se uresničuje.


Črno bel pogled je redko tako barvit, kot v dnu Bavšice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hodili smo udeleženke in udeleženci ter vodstvo tečaja za vodnike PZS kategorije A – lahke kopne ture (1. izmena), ki je potekal od 3. do 12. julija 2018 v Planinskem učnem središču Bavšica.

  • Share/Bookmark

SLOVENIJA OMEJILA VZPON NA TRIGLAV

Četrtek, Julij 26th, 2018

(Skoraj znanstvenofantastični spis kot odziv na dejansko novico, da je Francija omejila vzpon na Mont Blanc, STA, 15. 7. 2018)

Mojstrana, Stara Fužina, Trenta, 27. julija – Slovenija je v četrtek za nedoločen čas omejila vzpon na najvišji slovenski vrh Triglav. 2864 metrov visok očak je namreč močno preoblegan, poleg tega pa se nanj poskušajo povzpeti tudi neustrezno opremljeni in neizkušeni pohodniki (po izjavah očividcev so med njimi tudi člani nekaterih planinskih društev, ki so včlanjena v PZS – Pohodniško zvezo Slovenije). Ta dejavnika po oceni državnih oblasti v odhodu predstavljata »resno tveganje za javni red«.


Originalni zapis STA o začasni zapori Mont Blanca.

V občinah Bohinj, Bovec in Kranjska Gora so ob vednosti uprave Triglavskega narodnega parka pojasnili, da se je država zganila na njihov poziv in da je bil ukrep, ki se nanaša na priljubljene zelo zahtevne planinske poti, ljubkovalno poimenovane Triglavske magistrale, nujen zaradi »zelo resnega tveganja za javni red« v smislu varnosti v gorah in zmanjšanja onesnaževanja gora, poroča slovenska pohodniška agencija SPA.

Skladno z ukrepom, ki ga je na dopisni seji (na razglednicah) sprejela slovenska vlada v odhodu in ki bo v veljavi do nadaljnjega (vsekakor pa do konca pogajanj koalicijske vlade v prihodu), se lahko na najvišjega slovenskega očaka povzpnejo le tisti, ki imajo:
- rezervirano prenočišče v planinskih kočah Aljažev dom v Vratih (1015 m), Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Koča na Doliču (2151 m), Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Triglavski dom na Kredarici (2515 m) (planinske koče so naštete po nadmorski višini),
- plačano članarino PZS za leto 2018 in
- plačano pavšalno turistično takso pri pristojnem organu.
(OPOMBA: Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni sočasno in brezpogojno. Zgornji pogoji ne veljajo za tradicionalne pohode nakladnih domačijskih dnevnikov.)

Oblast se sooča s porastom pohodnikov z vsega sveta, ki sledijo neustavljivemu klicu I feel Slovenija in ki se želijo med poletno sezono povzpeti na vrh očaka. Med njimi so tudi taki, ki za vzpon nimajo zadostnih izkušenj in opreme. Med drugim so lani preprečili vzpon slovenskemu paru, ki se je želel na vrh povzpeti s še nerojenimi trojčki (nekateri mediji poročajo tudi o dvojčkih + 1). Župani vseh treh občin (razen županov Bovca, Bohinja in Kranjske Gore) so zato v odgovor napovedali denarne vzpodbude za tiste, ki bi se na pot do vrha podali brez primerne opreme, kot so denimo kranjskogorski sendviči, bohinjska zaseka in trentarski sir.


Triglav, kampanja ob 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona.

Župani omenjenih treh občin pa niso želeli komentirati vladnih strokovnih izhodišč, ki so v intenzivni, poletni medresorski obravnavi vseh pristojnih ministrstev, nevladnih organizacij in UIAA (in smo jih iz zanesljivih virov, ki niti približno niso blizu TNP, pridobili in jih objavljamo v celoti – izhodišča so žal nelektorirana):
- razglasiti cilj ničelne rasti v planinskih kočah;
- po zgledu alpskih držav ukiniti plačilo DDV v planinskih kočah, ki so dostopne zgolj peš in razliko nameniti za vzdrževanje in trajnostno delovanje planinskih koč,
- v triglavskih kočah ukiniti splošne članske popuste PZS za prenočevanje,
- prednost pri prenočevanju imajo organizirane in vodene skupine planinskih društev (zlasti mladostniki in mladi), zanje ohraniti tudi popust za nočitev v planinskih kočah;
- prednost imajo vodene ture licenciranih gorskih vodnikov;
- uvesti ciljno, specializacijo triglavskih planinskih koč: na primer Dolič (za družine; najlažji dostop iz Trente), Planika (za organizirane skupine), Kredarica (visokogorski hotel za vsakogar in za vse),
- v vseh kočah uvesti enak dnevni režim streženja hrane: ne več celodnevni polni servis z večstranskega menija v treh jezikih, temveč (enaka) večerja ob 18. uri (polpenzionska ponudba),
- dolgoročno (podobno kot sta startali akciji Odnesimo smeti v dolino in Za prenočevanje uporabljajte lastno rjuho) začeti s kampanjo kakovostnega prehranjevanja v planinski koči (in zmanjšanja s seboj prinešene hrane), s čimer se razbremeni napor hoje in približa idealu slovenskega vrhunskega alpinizma (hitro in s čim manj opreme),
- vsaj eno zelo zahtevno plezalno pot na Triglav v celoti urediti na način, ki v vzponu in spustu omogoča plezanje in dosledno ter učinkovito rabo samovarovalnega sestava,
- dosledno ukiniti vso komercialno ponudbo na območju samega vrha Triglava,
- prepoved organizacije vseh komercialnih prireditev v planinskih kočah, ki se jih lahko udeleži več kot en avtobus obiskovalcev.

O dogajanju na Triglavu bomo sproti poročali tudi v prihodnje.


Greben. (Fotografija: Stane Klemenc)

***

Osnovni podatki
Čas objave: 27. 7. 2018 6:45
Kategorija: Zanimivosti
Ključne besede: ZANIMIVOSTI, TRIGLAV, POHODNIŠTVO
Avtor: bp

  • Share/Bookmark

MOTIVIRANO Z MOTIVI ALI GORAMI?

Sobota, Julij 21st, 2018

Borut Batagelj:
Odkritje gora: strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja.

Zagreb 2010: Ekonomska i ekohistorija, številka 6, strani 124–142.

Peter Mikša:
Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje.

Ljubljana 2013: Zgodovinski časopis 67, številka 3–4, strani 390–405.

Peter Mikša, Matija Zorn:
The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp.

Ljubljana 2016: Geografski vestnik 88-2, strani 103–131.

Vsi znanstveni članki so brezplačno dosegljivi na spletu.

***

V zadnjem času je izšlo več znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo zgodovinskega pregleda »odkrivanja« in preučevanja slovenskih gora ter začetka gorništva na Slovenskem.

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je v njih poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja – pa so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot.

Drugotni, torej gorniški motivi obiskovanja, so se v stoletju in pol spremenili in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?

***

»Alpska kultura slovenstva torej še zdaleč ni zgolj odraz geografskega značaja Slovenije.« (Batagelj 2010, 125)

»Pogled na gore je bil namreč skozi zgodovinske procese v toku dolgega trajanja podvržen strukturnim spremembam, ki so človeku ta prej z magičnimi silami prepojen svet s pomočjo novih gibanj od 18. do 20. stoletja že povsem približale, ga udomačile in naposled privedle do novega bolj harmoničnega odnosa med človekom in gorami. Poprej tuj in odmaknjen svet je človeku postal blizu.« (Batagelj 2010, 125)

»Arheološke raziskave, ki so se v zadnjih desetletjih usmerjale tudi v slovenski alpski svet namreč dokazujejo, da je prisotnost človeka v Alpah že zelo dolga.« (Batagelj 2010, 125–126)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Vendar rekonstrukcije človekovega sobivanja z gorami razkrivajo prednike predvsem in zgolj v nekaterih vlogah, to je kot lovca, nabiralca rude in pastirja.« (Batagelj 2010, 126)

»Niso jih zadovoljevale več bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite, kar je pomenilo, da so jih pričeli tudi redno obiskovati.« (Batagelj 2010, 128)

»… a vedno bolj je pri vseh teh raziskovalcih planin v njih začela vreti poleg sle po sistematičnem znanstvenem raziskovanju in razumskem doživljanju gora tudi sla po novih emotivnih doživetjih planinarjenja.« (Batagelj 2010, 130)

»… vendar menimo, da so v njegovem (gre za Valentina Staniča, opomba BP) planinskem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi. Še so tu želje po odkritju novega v znanosti, vendar hrepenenje, preplezati čim več gora, priti prvi (sic!) na še neosvojene višine, se vedno bolj stopnjuje v njem. … v njegovem planinarjenju nekaj prostora našlo tudi občudovanje lepot narave.« (Batagelj 2010, 130–131)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»… že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. … /človek/ truden velicih domačih skerbi, sit. nejevoljin pretžkih butar, – iše miru in pokoja, – in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo …« (Vertovc, 1850 v Batagelj 2010, 132)

»Kot občudovalca narave in pripadnika romantičnega segmenta k večplastni planinski misli 19. stoletja lahko uvrstimo tudi Juliusa Kugyja …« (Batagelj 2010, 133)

***

»Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dojemal jih je različno in jih že od nekdaj obiskoval. Poti prek njih so že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so različni.« (Mikša 2013, stran 391)

»Je pa treba poudariti, da so»tabu« bili predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so bili dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje in mu pomeni nevarno divjino, kaos. Nižji predeli gora niso bili tabu.« (Mikša 2013, stran 391)

»Na Kranjskem so vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore.« (Mikša 2013, stran 393)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (Mikša 2013, stran 397)

»Čeprav so Staniča najprej v gore zvabili znanstveni vzgibi, se da iz njegovih izjav slutiti, da so pri tem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi: preplezati čim več gora in prvi pristopiti na še neosvojene vrhove ter ob tem doživeti napore in veselja. Stanič je zapisal: »Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!« (Mikša 2013, stran 398)

»Prvi znani pristop na kakšen visokogorski vrh nasploh pri nas je opravil Scopoli leta 1758 na vrh Storžiča, že naslednje leto pa je stal na vrhu Grintovca.« (Mikša 2013, stran 402)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Nato je največ prvih pristopov zabeleženih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa primeri, ko so še v prvih desetletjih 20. stoletja imeli pri nas neosvojene vrhove, tudi dvatisočake. Na številnih izmed njih pa so po vsej verjetnosti že prej bili domači lovci ali pastirji. Marsikje so na vrhu postavili znamenje – kamnitega možica ali leseni križ. Žal pa njihova imena niso znana.« (Mikša 2013, stran 402)

***

»Obiskovanje gora zaradi nuje je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo, ostali vzgibi pa so veliko mlajši. »Čast« prvega zabeleženega vzpona iz rekreacije oziroma »… želje, da bi dosegel pomembno višino…« in ne iz nuje, pripada srednjeveškemu pesniku Francescu Petrarki, ki se je leta 1336 skupaj z bratom in dvema služabnikoma povzpel na 1912 metrov visok Mount Ventoux v Provansi. Ta vzpon nekateri označujejo za začetek planinstva, saj naj bi pomenil prelom v odnosu do gora. V času, ko so se njegovi sodobniki izogibali gora, je bil »…prvi, ki se je povzpel na goro zaradi nje same, da bi užival v razgledu …«. Vendar pa se je Petrarka kot piše Coates na vrhu zatopil v izpovedi Avguština, ki svarijo, naj ljudje ne zamenjajo stvarstva in stvarnika ter naj se ne pusti jo zapeljati pokrajini. Za voljo tega se je svojega početja sramoval.« (Mikša, Zorn 2016, stran 124)

»Arheološke raziskave kažejo, da je prisotnost človeka v slovenskih Alpah že zelo dolga.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Verjetno so tudi že davno pred srednjim vekom pristopili na številne vrhove.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala po vsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih, rekli bi planinsko-turistično. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive – raziskovalne in gospodarske.« (Mikša, Zorn 2016, stran 129)

»Prvi obiskovalci slovenskih gora so bili domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji. V gore so zahajali anonimno – brez pisnih sledi in iz gospodarskih vzgibov. Dobro so poznali bližnji gorski svet ter v gorah doživeli veliko več, kot o tem skopo, če sploh, poročajo viri.« (Mikša, Zorn 2016, stran 131)

***

Začnimo torej na začetku, z vprašanjem, kdaj in zakaj smo ljudje začeli hoditi v gore?

Vsi zgoraj omenjeni avtorji priznavajo, da ljudje (doma in po svetu) tja hodimo že od nekdaj. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen).

Kot sem napisal (Peršolja 2003) smo »zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so po Tumi največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”. Večino imen so po mnenju Badjure prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«. Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev. Bezlaj je opozoril, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov. Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine, ki pa se ves čas spreminja in z njo tudi zemljepisna imena.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Če vse to vemo, potem je razumljivo, zakaj se pri omembi prvega vzpona na Triglav, ob navedbi imen štirih srčnih mož, vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Aljaž (1923) je prepričljivo zapisal: »Turistično je bil prvi na Triglavu leta 1778 Willomitzer s tremi spremljevalci iz Bohinja. (Brez dvoma pa poprej domačini in Trentarji, divji lovci.)« (Danes tudi vemo, da so vrh takrat dosegli samo trije in ne štirje srčni možje.)

O gorniških prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (1992, 18): »Že davno pred prvimi planinci so si poiskali poti v visokogorje domačini. Tja jih niso vodili planinski, temveč zgolj gospodarski interesi. Višinska paša in lov sta bila že od nekdaj udomačena v naših gorah. Včasih pa so pastirji in lovci priplezali prav na vrhove, pri čemer je težko verjeti, da so jih tja pripeljali le neplaninski nagibi

In še (1997, 96): »Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.«

»Nisem bil prvi, ki jo je prehodil (Kugyjevo polico, opomba BP), bil sem samo prvi gornik, ki je šel čeznjo. Že od davnine je bila to pot drznih trentarskih divjih lovcev v bogata gamsja lovišča na kranjski strani.« (Kugy, 1973, 161)

Na vprašanje, »zakaj se je pa Slovensko planinsko društvo tako pozno začelo, da obhaja šele letos svojo 60-letnico?, ki si ga je Janko Mlakar zastavil kar sam, je tudi odgovoril: »Ker ni izšlo planinstvo iz preprostega ljudstva, ampak iz razumništva.« (Mlakar 1953, 209)

Naj ta krog izmenjave mnenj končam s še enim Aljaževim navedkom (1922b): »Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh

**

Ob poznavanju odprtosti, dostopnosti večine naših gora, vemo tudi, da je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava jeseniški kaplan Ivan Dežman zapisal: “Narveči moje veselje je na gorah”. (Lovšin 1944, 120–121).

Od kje izvira to veselje?

Poskusimo ga poiskati v zgodnjem 15. stoletju, ko se je v severni Italiji, v Firencah, pojavil izbruh izvirne ustvarjalnosti: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci … S preporodom, z renesanso se je vzpostavil narcizem, egocentrizem, osredotočenost na samega sebe, nosilna os delovanja zahodne kulture in civilizacije. To je treba reči – cena za to, da stvari še danes delujejo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

In kako deluje vzpon na goro? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo, za sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.

»Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«

Aleš Debeljak (2017, 24) je dejal, da »narava vabi brez zgodbe, kultura pa ukazuje z množico zgodb in pravil, idej in simbolov.« Zgodovina, zlasti interpretirana gorniška zgodovina je ena takšnih zgodb.

K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

In če – za razliko od številnih uveljavljenih zgodovinarjev – upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas.

Z vidika mojega trideset letnega ukvarjanja z gorami lahko rečem, da gre pri gorništvu vsakokrat in največkrat za preplet več motivov. Včasih je eden od motivov res prevladujoč, a se vendarle dopolnjuje v sozvočje, ki mu rečemo izlet, tura, turni smuk. Za potrebe statuta Planinske zveze Slovenije sem napisal, da je »gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.« To je, upam si reči, univerzalna enačba, zdaj, v preteklosti in tudi v prihodnje.

Vsaka generacija ima drugačno odgovornost in naša generacija mora imeti drugačno mnenje. Pomembno je zanimanje za gore, želja po vzponu in doživetju. Saj gore so in tudi še bodo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Aljaž, J. 1922a: Prednost Triglava. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Aljaž, J. 1922b: O Triglavu in okolici. Planinski vestnik 1. Ljubljana.
Aljaž, J. 1923: Šopek cvetk s planinskega križempota. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Badjura, R. 1953: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Batagelj, B. 2010: Odkritje gora: Strukturne spremembe v dojemanju gora na slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija 6. Zagreb.
Debeljak, A. 2017: Narava in kultura. Zadnja stran. Ljubljana.
Jančar, D. 2018: Človek se v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/drago-jancar-clovek-se-v-svojem-bistvu-v-dolgih-stoletjih-ni-spremenil/452865 (18. 7. 208).
Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor.
Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. Ljubljana.
Mihelič, T. 1992: Julijske Alpe. Ljubljana.
Mihelič, T. 1997: Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta. Radovljica.
Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3–4. Ljubljana.
Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp. Geografski vestnik 88-2. Ljubljana.
Mlakar, J. 1953: 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Ljubljana.
Praprotnik, N. 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Mohorjev koledar. Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana.

  • Share/Bookmark