Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

V IMENU NARAVE, 36. EPIZODA: GORE IN GORNIŠTVO

Nedelja, Julij 3rd, 2022

Podkast V imenu narave, s podnaslovom »o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo«, enkrat na mesec zavzeto pripravlja odlična televizijska novinarka in urednica Meta Ornik.

Tokrat sem bil njen sogovornik: o gorah, o gorništvu in (moji) odvisnosti od te pokrajine. Meto sem v fazi priprave podkasta zasul s prispevki, a je z novinarsko strokovnostjo učinkovito odbila blogerski napad in samostojno spletla odlično rdečo nit pogovora. Zato sva bila uglašena (gorniška) naveza in po dolgem, dolgem času sem bil zadovoljen – tako s povedanim v korist gorske narave, kot tudi s profesionalnim vzdušjem pogovora.

Zato jutri, v ponedeljek, 4. julija 2022 vabljeni k poslušanju 36. epizode in izmenjavi mnenj!


Gorništvo je naravi prijazno, a ni brez vpliva. Zasvojljivost s prvinami gora je hitro in vseživljenjsko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava, gore pa še posebej, je pokrajina otrok, mladostnikov in mladih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Starosvetna Velika Planina: dvatisočletna souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglav že dolgo ni več kraljestvo, ki ga je občudoval Kugy. Je ogledalo slovenske potrošniške družbe. (Fotografija: Borut Peršolja)


V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Tudi človek z odtisom njene evolucijske rabe. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravo je treba brati z nogami. (Nenadejano srečanje z lovcem na Lepem kamnu je za nekaj ur osvobodilo nagačenega svizca.) (Fotografija: Borut Peršolja)


Smeti so velik civilizacijski problem. Smeti v slovenskih gorah v glavnem niso več problem. Hvala mladim, njihovim mentorjem in vodnikom, ki so z odgovornim obnašanjem očistili gore in postavili visoka merila odgovornosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Plezanje je … vse. Oprimek znanja, drznost razgleda, sreča druženja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vodenje je vznemirljivo, saj nikoli ne izostanejo radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogočajo življenje z naravo. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Aljaž bi danes omejil število obiskovalcev Triglava; na prvo mesto bi postavil varnost in doživetje obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz gora vse priteče v dolino. Zato se reševanje odpadnih voda začne z zmanjšanjem porabe in udobja v planinski koči, takoj zatem pa s kakovostnem čiščenjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kultura sebkov je zunanji izraz potrošniškega pohodništva; gorništvo na prvo mesto postavlja vzpon in doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stojim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla v knjige. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dvojina: dolina in vrh, vzpon in spust, prilagoditev in preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VODNO RAVNOVESJE – MED PRITISKI IN NARAVNIMI ZMOŽNOSTMI (2)

Četrtek, Junij 30th, 2022

Urednik Planinskega vestnika je že pred leti prestopil tisto mejo, ki loči uspešnega urednika od škodljivca, ki uničuje lastno kulturno institucijo.

S kršenjem avtorskih pravic je dokazal, da je sovraštvo močnejše od zakonitosti poslovanja. In ko je bil stisnjen v pisunski kot in je bil primoran objaviti popravek, je to naredil kot otrok, ki pred starši želi skriti omočeno spodnje perilo.


Sporočilo bralcem, vredno Twitterja. (zaslonska slika Planinskega vestnika)

Opravičilo, ki to ni (v skladu z zakonom o medijih ter pravico do popravka), pove o uredniku več, kot si je želel. Ker ni izvedel, na znak natančno, da sem polovico članka prispeval jaz, si je kratko malo nepreverjeno izmislil (zlagal!) obseg »nekaj besed«, v trmasto užaljenem besu pa narobe napisal priimek spoštovane soavtorice Špele. Predvsem pa: ni šlo za članek o CIPRI, temveč za članek Vodno ravnovesje – med pritiski in naravnimi zmožnostmi o problematiki voda v slovenskih gorskih območjih.

Častni kodeks slovenskih planincev zardeva in se sramuje samega sebe.

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (5)

Četrtek, Junij 30th, 2022

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)


Robne stvari najbolj izostrijo sliko dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mediji so po novinarski konferenci Triglavskega narodnega parka med drugim tudi poročali:

- »Med novostmi je skupek desetih praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka.«

Pa si jih podrobneje poglejmo:

Takoj se zastavi uvodno vprašanje, zakaj je bilo ob številnih obstoječih kodeksih ravnanja/obnašanja v naravi/gorah

(Obisk v naravi, Častni kodeks slovenskih planincev, Zavod RS za varstvo narave, Odgovorno in varno čez planinske pašnike …) ter izoblikovanimi lastnimi pravili obnašanja v TNP treba pripraviti nove »praktične napotke«?

Predvsem je treba ves čas, stalno in inovativno, predstavljati in utrjevati obstoječa pravila obnašanja v TNP!


To ni opozorilna tabla. To je poziv k akciji! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

- »10 praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka«
Že v naslovu se odpirajo naslednja vprašanja:
- zakaj deset napotkov, če pa jih je v besedilu več (na primer v istem napotku kampiranje/kopanje in oprema/odpadki)?
- zakaj napotki (//kar pojasnjuje ali svetuje), če pa so med njimi tudi štiri prepovedi?
- zakaj »praktičnih« napotkov?; ali obstajajo tudi nepraktični napotki?
- zakaj »skrbno«, če pa že »odgovorno« vključuje tudi skrbnost; //odgovóren: ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost;
- zakaj zgolj narave TNP, če pa je naloga TNP »ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine in trajnostni razvoj«?

Gradivo pa v celoti spregleduje podnebne spremembe, ki že vplivajo tudi na vsakokratno aktivnost posameznika v naravi/gorah.


Močni nalivi povzročajo pokanje povrhnjice Zemlje. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Piktogram o rabi družbenih omrežij«
Piktogram, ki naj bi govoril o družbenih omrežjih, prepoveduje trganje rastlin. V svetu, zlasti v zavarovanih območjih, so že znani ustrezni piktogrami, celo opozorilni znaki/table, ki opozarjajo na različne vidike nevarnosti sebkanja. Problematika kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja, še zlasti pa fotografiranja/snemanja iz zraka (s pomočjo dronov) je zelo pereča tudi v TNP. Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti (žal tudi pri nas) – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Lep sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Družabna ali družbena omrežja …«
Odgovor je v slovenski strokovni in jezikovni javnosti znan in dorečen – družbena omrežja.


Še lepša sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Varno obiskovanje …«
Absolutne varnosti v naravi/gorah (pa tudi sicer v življenju) ni. Narava/gore vedno prinaša tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo (pa tudi ne smemo!) izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. Namesto dovršne besede varno je zato bolje uporabiti nedovršno obliko, besedo varneje, saj pri tem ne gre za enkratno dejanje, temveč celoten proces kakovostne=varnejše izvedbe dejavnosti v naravi/gorah. Tako izključimo absolutno varnost, ki je v naravi/gorah preprosto ni in vpeljemo soodgovornost vsakega obiskovalca narave/gora za svoja dejanja in lastno varnost. Zato namesto: Varnega > Varnejšega obiskovanja.

In ne pozabiti: o nesrečah v naravi/gorah, zlasti s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej.


Varnost v gorah je tesno povezana z znanjem o naravi. In največ nesreč v gorah, v katere so vpleteni otroci, je na igralih ob planinskih kočah. Ker narava sama po sebi ni dovolj igrivo igrišče … (Fotografiji: Borut Peršolja)

- »Nabiralništvo …«
V Triglavskem narodnem parku je dovoljeno nabiranje gob … > BOLJE: Samo v tretjem varstvenem območju Triglavskega narodnega park je dovoljeno nabiranje gob …

- »Pašništvo …«
Glej komentar na zgibanko Odgovorno in varno čez planinske pašnike.

- »Priprava na …«
»Eno ali večdnevni obisk narodnega parka načrtujemo glede na vreme, prometne obremenitve izhodišč, razpoložljivost parkirišč, čas, ki ga imamo na voljo in fizične zmožnosti.«

Priprava na eno ali večdnevni obisk/izlet/turo se bistveno razlikujeta!

Vse pa se začne z (gorniškim) znanjem, védenjem o gibanju in ravnanju v naravi/gorah ter o značilnostih narave/gorskega sveta. Aktivnosti v naravi/gorah se lotevamo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo. Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevamo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo.


Zmedenost pojmov vodi v zmedenost organizacije. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Vreme …«
»… poleti je vreme v gorskem svetu zelo nepredvidljivo … V popoldanskem času so pogoste nevihte tudi v sončnih dneh.«

Ljubezen je zato enkratna, ker je vedno tudi nepredvidljiva.

Voda je tista, ki ustvarja vreme. V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Gorsko vreme je bolj spremenljivo kot dolinsko, ni pa nepredvidljivo. Če smo dovolj pozorni (in imamo ustrezno znanje), lahko ob gibanju v naravi/gorah pravočasno prepoznamo pojave, ki so znanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Vremenske napovedi za en dan vnaprej so zelo točne. Upoštevati moramo, da je lahko urnik dogajanja kljub vsemu drugačen od sprva napovedanega. Če je na primer poslabšanje vremena napovedano za popoldne, in ga takrat še ni bilo, obstaja verjetnost, da bo poslabšanje prispelo zvečer. In obratno: če je poslabšanje napovedano za popoldan, lahko fronta prehiti napoved, in naše kraje doseže že zgodaj dopoldan.


Sahara na obisku. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naravi ni nič stalnega – razen spreminjanja. Zato prav z izleti na najboljši način spoznavamo in raziskujemo te spremembe. Dejavnosti v naravi načrtujmo vse leto in tako skrbimo za stalno in redno gibanje. Doma naj nas ne zadrži vreme, ki ni sončno. Oblačnost, veter, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. V številnih delih sveta padavin ni ali pa jih je zelo malo. V Sloveniji imamo od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot vsakdanjega in neobremenjujočega je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti je navajanje na različne vremenske razmere pomembno, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi/gorah.

Če med letom vse dejavnosti v naravi izvajamo samo v idealnih razmerah, imamo med daljšim deževjem z organizacijo življenja in vzdrževanjem dobrega razpoloženja veliko težav. Zato se čim bolj pogosto odpravimo v naravo, tudi v dežju, megli, snegu z dežnikom v roki.

Od tod sklep: nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo/znamo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

- »Parkiramo …«
Parkiramo na javnih parkiriščih in uporabljamo javni potniški promet. > BOLJE: Uporabljamo javni potniški promet, parkiramo na javnih parkiriščih in …

- »Voda …«
Voda je v napotkih omenjena dvakrat (»enako pomemben kot voda …«, »… imejte zadostne količine vode«). Imam občutek, da bo letošnje poletje zelo poučno in prelomno … Večina stalnih izvirov nad dnom dolin je že sedaj suhih. Voda bo v planinskih kočah, kjer je že sedaj izjemno draga, postala cenovno težko dosegljiva dobrina …


Evolucija ima tudi stranske, suhe rokave. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Večdnevni …«
»Večdnevni pohod …« > Izlet, pohod, tura imajo v gorništvu natančne pomene. V Triglavskem narodnem parku gre pri večdnevnih dejavnostih po vsej verjetnosti za turo in ne za pohod.

»rezervna in zimska oblačila« > BOLJE: topla oblačila

- »Varnost za psa …«
»Če se na pot odpravimo s psom, izberimo pot, ki bo zanj varna.«

Lepo je, da poskrbimo za varnost hišnih ljubljencev. Neprimerno, skoraj perverzno pa je, da beseda varnost v povezavi z njegovim lastnikom, obiskovalcem narave/gora, ni niti omenjena …

***

Projekt VrH Julijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija, spremljam z mešanimi občutki. Eden od njih me namreč navaja k sklepu, da je projekt pomembnejši sam po sebi, kot pa dolgoročna vpetost v razvoj Triglavskega narodnega parka.

O tem pa v naslednjem prispevku.

***
SPOSOJENO. IN VRNJENO. (4)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (4)

Ponedeljek, Junij 20th, 2022

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Množičnost obiska slovenskih gora je velik problem. Vsakomur je jasno, da se spremembe v široki problematiki obiskovanja narave/gora dogajajo. Še več: dogajajo se celo zelo hitro – hitreje od pričakovanj, ocen in napovedi.

Dogajanje opazujemo od zunaj in od znotraj. Ob tem smo razcepljeni: smo del realnosti, a hkrati gledamo nanjo, kot da obstaja še nek (navidezni) zunanji pogled. V resnici zunanjosti ni več in edina pot do sprememb je pot od znotraj.


Zakaj hodimo v gore? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vključenost namišljenega zunanjega pogleda je namreč tista, ki preprečuje (!), da se nič ne spremeni: vemo, da je tako, a vse kar počnemo, počnemo tako, da se pokaže, da tega ne vemo zares. Pokaže se, da v videno, občuteno, zaznano ne verjamemo zares. Problem ni ta vednost sama po sebi, temveč zanikanje vednosti v smislu: ja, vemo, da imamo ta problem, zdaj pa se moramo prilagoditi! (Prilagajanje nikakor ni rešitev. Na dolgi rok gre za spiralo, ki celotno dogajanje vleče samo še navzdol. Prilagoditev tudi ni socialna kategorija, temveč kategorija »privilegirancev«, izbrancev. Prilagodili se bodo zlasti lastniki zemljišč in najbogatejši, tisti, ki lahko …)

Gre za nenehno utajevanje realnosti, ki se izvaja v imenu namišljenega dejstva, da vse vemo in s tem ustvarimo nov vtis, da smo tako rekoč že vse naredili. Prav ta vednost nam preprečuje, da bi videli, da dejansko v resnici, ne verjamemo. Več kot je informacij, manj je vednosti. Pod črto to pomeni, da problema v resnici ne poznamo ZARES. Ali pa ga preprosto ne jemljemo dovolj ZARES.

***

V zgibanki Smer TNP (december 2020) glede »Ukrepov in orodij za učinkovito usmerjanje obiska« beremo:

»- informiranje in izobraževanje obiskovalcev, turističnih ponudnikov in lokalnega prebivalstva,
- ureditev informacijskih točk in postavitev informacijskih tabel,
- priprava vsebin za interpretacijo naravne In kulturne dediščine,
- oblikovanje novih atraktivnih in inovativnih turističnih produktov,
- spodbujanje obiska alpskih dolin in prelazov brez osebnega vozila – peš, s kolesom ali z javnim prevozom.«


Naslovnica zgibanke Smer TNP.

V tem TNP-institucionalnem sistemu upravljanja z obiskom je zaznati vrsto pomanjkljivosti:
- (Gorniško) usposobljeni obiskovalci so popolnoma spregledani. Ne, ne gre za informiranje, ki mu sledi zgolj hitro pozabljiva ozaveščenost. Gre za pomen vzgoje in izobraževanja (=naučenega) ter različnega usposabljanja (z znanjem, veščinami in izkušnjami) na dolgi rok, vseživljenjsko. Zlasti v uradnem šolskem sistemu uveljavljenih oblik gostovanja otrok in mladostnikov v naravi/gorah (športni dnevi, šole v naravi, dnevi dejavnosti …) in aktivnih učečih oblik (izleti, tabori …) v okviru prostovoljskih organizacij (taborniki, skavti, gorniki …), katerih delež in pomen je v resnici neprecenljiv.
- Enako velja tudi za vlogo vodnikov (različnih vrst; tudi glede na (ne)pridobitnost), tistih, ki v naravo/gore vodimo skupine obiskovalcev. Naša vloga je izjemno velika in se začne že s premišljenim načrtovanjem obiska (časovnim, prostorskim, številčnim, organizacijskim, logističnim …).
- Izrazito problematična je ureditev novih informacijskih točk in postavitev novih informacijskih tabel. Kdaj informativna tabla postane moteč dejavnik v pokrajini, da ne rečem, da jo celo onesnažuje? V dobi digitalizacije in mehkih oblik posredovanja informacij, je ta fizična, statična, neodzivna oblika komuniciranja z obiskovalci zares uporabna samo še malo kje (in malo kdaj ZARES). Postavljanje usmerjevalnih tabel je del nepotrebnega procesa urbanizacije gorskega sveta.
- In na koncu pridemo do »oblikovanja novih atraktivnih in inovativnih turističnih produktov …« Zelena, sproščena, aktivna promocija obiskovanja narave/gora zahteva kritičen razmislek in sodelovanje ZARES VSEH deležnikov – tistih, ki obiskovalce vabijo in gostijo, tistih, ki jih rešujejo in tistih, ki jim ostajajo problemi. Destinacijski, s strani države sponzorirani pohodniški turizem, ni samo poledica, temveč je eden ključnih vzrokov, da tovrstni problem sploh imamo …

***

Triglavski narodni park je z nenavadnim vabilom, z glavo PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), na začetku junija, pred poletno sezono vabil na novinarsko konferenco. Poglejmo originalna ključna sporočila in kako so jih razumeli in svojim bralcem razložili mediji.


Vabilo na novinarsko konferenco TNP.

- STA, 3. 6. 2022
Avtor: tzu/zc, Nadaljujejo se prizadevanja za usmerjanje obiska v TNP

- »Projekt VrH Julijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.«

- »Med novostmi je skupek desetih praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka.«

//O tem več v nadaljevanju oziroma v samostojnem prispevku.

- »Začeli so tudi s telemetričnim spremljanjem živali prek GPS oddajnikov, s katerimi so opremili pet divjih petelinov in tri belke. Izkazalo se je, da se divji petelin izogiba planinskim potem, zato je uveljavitev mirnih območij, ki usmerjajo ljudi na uporabo obstoječih poti, zelo pomemben ukrep, je ocenil Arih. Prepričan sem, da bo večina obiskovalcev razumela, da je ohranitev teh karizmatičnih vrst, s katerimi se lahko pohvalimo, tako pomembna, da se bodo pripravljeni odreči svojemu interesu nabiranja borovnic in gob na teh nekaj 100 hektarjih Pokljuke,” je o uveljavljanju mirnih con dejal Arih.«

// V sporočilu za javnost Za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka prilagajamo svoje navade TNP navaja: »Vmesne analize telemetričnih oddajnikov na osebkih divjega petelina kažejo vpliv prisotnosti obiskovalcev na njegovo gibanje. Izogiba se planinskim potem na razdalji več kot 150 metrov, poleti in jeseni pa se spusti tik pod gozdno mejo.«

Gre torej za to, da so koridorji (=planinske poti), ki omogočajo souporabo pokrajine in sobivanje živali in ljudi, izjemno pomembni. Problematično je neusmerjeno, nekontrolirano gibanje obiskovalcev »v strelcih« in nabiralniško gibanje v gozdu »čez drn in strn«.

- »Zavod za ribištvo Slovenije medtem nadaljuje izlov rib iz Dvojnega jezera, ki ga izvaja že tretje leto zapored. Miha Ivanc iz omenjenega zavoda je pojasnil, da so do letošnjega leta iz jezera pobrali že skoraj 18.000 rib.«

//Niti besede pa ni o problematičnem, neustreznem, prekrškovnem/kaznivem, onesnaževalnem večdesetletnem delovanju Koče pri Triglavskih jezerih! Koča bi v letošnji sezoni morala ostati ZAPRTA!

- Delo, 8. 6. 2022
Simona Bandur, Najpomembnejše je umirjanje prometa


Članek v Delu z zamujenim naslovom.

- »Najpomembnejše je umirjanje prometa«

//Ne, najpomembnejše ni umirjanje prometa, saj je ta že posledica odločitve posameznika, ki želi svoj delovni, predvsem pa prosti čas preživeti v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka. Začeti je treba na začetku – pri načrtovanju, pri vzklili ideji, pri skorajšnji odločitvi in motivih, ki vplivajo na vedenje in opredelitev posameznika. V digitaliziranem svetu je z ustreznimi aplikacijami za najavo obiska ali rezervacijo prostega termina možno še pred »umirjanjem prometa« odločilno in pomembno vplivati na tok obiska.

Za vse pa vedno velja: o obisku narave/gora je treba poročati pošteno in zadržano. Komercialna sporočila – narava kot kraljestvo svobode – so neumestna.

- Dnevnik, 15. 6. 2022
Petra Mlakar, Odgovorno v Triglavski narodni park


Članek v Dnevniku je bil podprt s fotografijo koče, ki škoduje naravi.

- »Kar okoli dva milijona ljudi vsako leto obišče Julijske Alpe in Triglavski narodni park. Partnerji obsežnega projekta Vrh Julijcev se trudijo, da bi različne vplive na okolje čim bolj omilili in s tem zagotovili obstanek naravnega bogastva na tem območju, obiskovalcem pa zagotovili prijeten obisk.«

// Okolje in narava nista sinonima. Okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- »Da bi obiskovalci bolje spoznali redke živalske in rastlinske vrste ter njihova edinstvena življenjska okolja, v šestih planinskih kočah vzpostavljajo informacijske točke s podrobnejšimi informacijami. Na njih bodo obiskovalci bolje spoznali značilnosti in navade divjega petelina, belke, gozdnega jereba, triprstega detla, kotorna in dveh vrst dvoživk – velikega pupka in hribskega urha.«

//Zakaj zgolj v šestih planinskih kočah? Vse planinske koče v Triglavskem narodnem parku morajo biti njegovi glasniki, podaljšana roka, »kjer bog ven roko moli«.

- »Za ohranjanje življenjskega prostora divjega petelina v gozdnem prostoru so partnerji v projektu vzpostavili 19 mirnih območij.«


Samo konkurenca motivov? (fotografija: Borut Peršolja)

//O tem več v nadaljevanju oziroma v samostojnem prispevku.

- »Ozaveščeni obiskovalci so eden od ciljev Planinske zveze Slovenije pri tem projektu, zato bodo po besedah DP izobrazili več kot 70 varuhov gorske narave, doslej so jih že 370.«

//To z varuhi gorske narave je nedostojno, je totalen blef! PZS dvakrat prodaja ista gnila jajca! Ponavljam še enkrat: (gorniško) usposobljeni obiskovalci so popolnoma spregledani. Ne, ne gre za informiranje, ki mu sledi zgolj hitro pozabljiva ozaveščenost. Gre za pomen vzgoje in izobraževanja (=naučenega) ter različnega usposabljanja (z znanjem, veščinami in izkušnjami).

- »V sodelovanju s PZS bodo nadaljevali pridobivanje dovoljenj za nadgradnjo čistilne naprave v koči pri Dvojnem jezeru.«

//Niti besede pa ni o problematičnem, neustreznem, prekrškovnem/kaznivem, onesnaževalnem večdesetletnem delovanju Koče pri Triglavskih jezerih! Koča bi v letošnji sezoni morala ostati ZAPRTA! (So pa članek pospremili s fotografijo koče …

»Že res, da so pravila, ki jih uvaja projekt Vrh Julijcev, namenjena ohranjanju narave. Vendar bodo imeli dobrobiti od skrbnega in ozaveščenega načina obiskovanja Triglavskega narodnega parka tudi obiskovalci sami, saj se vanj odpravljajo prav zaradi njegovih posebnosti in miru, ki jim ga zagotavlja.«

//Kaj je to MIR v Triglavskem narodnem parku? Predvsem pa nikoli in nikdar ne pozabimo zakona, da je naloga TNP »ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine in trajnostni razvoj«.

***

Lepota v naravi res ni merljiva (?), podoba gora pa ima dokazano, izpričano raziskovalni, preizkuševalni in (žal) predvsem neustavljivo vabljivostni pomen.


Naj bo res srčno in ne zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če v odlomku ribe zamenjamo z obiskovalci dobimo:

»Tudi letos se nadaljuje izlov obiskovalcev Triglavskega narodnega parka. Miha Planinec iz Zavoda za pohodništvo pravi, da je delo, ki poteka že tretje leto, zahtevno zaradi težko dostopne lokacije: »Izlov izvajamo z različnimi metodami, tudi z obilnimi naritniki, ki so se izkazali kot najbolj učinkoviti, a se v poletnem času na njih nabirajo zablodeli instagramarski obiskovalci. Tako postanejo naritniki obiskovalcem vidni in s tem neučinkoviti, zato jih moramo vsakodnevno čistiti.««

//V originalu: »Tudi letos se nadaljuje izlov rib iz Dvojnega jezera. Miha Ivanc iz Zavoda za ribištvo Slovenije pravi, da je delo, ki poteka že tretje leto, zahtevno zaradi težko dostopne lokacije: »Izlov izvajamo z različnimi metodami, tudi z zabodnimi mrežami, ki so se izkazale kot najbolj učinkovite, a se v poletnem času na njih nabirajo alge. Tako postanejo ribam vidne in s tem neučinkovite, zato moramo vsakodnevno čistiti mreže.«

Se nadaljuje!

***

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

  • Share/Bookmark

VODNO RAVNOVESJE – MED PRITISKI IN NARAVNIMI ZMOŽNOSTMI

Ponedeljek, Maj 30th, 2022

(Na prošnjo Planinskega vestnika smo v CIPRA Slovenija aprila pripravili prispevek o pomenu vode v gorskih območjih. V majski številki Planinskega vestnika je znotraj prispevka Vodne novice izšla precej skrajšana različica članka, ki z avtorji predhodno ni bila usklajena. Uredništvo Planinskega vestnika je tudi samovoljno izbrisalo mene kot soavtorja članka.

Za razumevanje dejanskega odnosa Planinskega vestnika in PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) do gorske narave je treba NUJNO prebrati tudi uvodnik Moč gore.

Celoten članek treh avtorjev je na svoji spletni strani objavila CIPRA Slovenija).

***

Špela Berlot, mag. Borut Peršolja, dr. Matej Ogrin – CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp

Z Ognjem v Alpah, tradicionalnim mednarodnim dogodkom CIPRE, ki ga obeležimo vsako leto drugo soboto v avgustu, opozarjamo na okoljske in razvojne probleme v Alpah. Tako kot so nekoč kresovi na vrhovih pomenili opozorilo za prihajajočo nevarnost, danes luč z vrhov in dolin pomeni opozorilo na občutljivost alpskega prostora. Zadnja tema Ognja v Alpah je bila prav vodno bogastvo v Alpah.

Vodne razmere v Alpah se zaradi podnebnih sprememb in vedno večjih družbenih pritiskov spreminjajo. Soočamo se s pojavom suš in pomanjkanjem kakovostnih vodnih virov, kar vpliva na družbo in ekosisteme. Alpska skupnost se prvič sooča z vodnim neravnovesjem, ki se kaže v pomanjkanju razpoložljive vode za potrebe kmetijstva, turizma, energetike in tudi oskrbe s pitno vodo[1].


Planinski vestnik v letošnji majski številki prinaša pomembno temo. A ravnanje uredništva kaže, da umazana voda izvira še kje drugje, na samo v dolini.

Kdo onesnažuje?

Število obiskovalcev v Alpah narašča, saj regija poleg bogate naravne in kulturne dediščine, omogoča pobeg pred vročinskimi valovi v nižinah. Alpske skupnosti se zaradi povečane porabe vode in proizvodnje odpadnih voda že srečujejo s preseženimi nosilnostmi zmogljivostmi gospodarske javne infrastrukture. Hkrati so presežene tudi nosilne zmogljivosti okolja, poleg tega je raven samočistilnih sposobnosti voda v slovenskem alpskem svetu skromna[2], na kar pri CIPRI Slovenija opozarjamo že dlje časa. Problematično je predvsem upravljanje z odpadnimi vodami, ki je v dolinah načeloma urejeno. Ravnanje z odpadnimi vodami v visokogorju je zahtevnejše, vendar ključno za ohranjanje vodnih virov in ekoloških funkcij vodnih teles.

Zadnje študije so ponovno dokazale (na kar številni opozarjajo že desetletja), da se odpadne vode s Koče pri Triglavskih jezerih izcejajo neposredno v Dvojno jezero[3][4] ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira in tudi evtrofikaciji Bohinjskega jezera. Prav tako so raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU s sledilnimi poskusi izcejanja vode iz Triglavskega ledenika potrdili podzemne povezave z izviri Triglavske Bistrice v dolini Vrat ter odkrili povezave tudi na bohinjsko stran. To pomeni, da se v obe smeri verjetno izcejajo neprečiščene odplake iz greznice Triglavskega doma na Kredarici. Oba vira onesnaženja predstavljata okoljsko grožnjo, ki jo je treba čimprej rešiti.

Podobno je na kraški Veliki planini. Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda[5], ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine. Kamniški jamarji so na podlagi opravljenega vzorčenja in laboratorijske analize podatkov o kakovosti pitne vode leta 2019 opozorili, da prej omenjene dejavnosti uničujejo pitno vodo 20.000 ljudem. Največ nečistoč v vodi odkrijejo poleti, ko Velika planina zaživi v vseh ozirih. Takrat je v vodi zaznana večja koncentracija Esherichia Coli (bakterije, ki se normalno nahaja v debelem črevesu toplokrvnih organizmov) in nitratov. Odgovorni odločevalci, ki jim že desetletja ustreza brezbrižnost različnih deležnikov in neusklajena souporaba tega izjemnega gorskega sveta, so bili že večkrat jasno naslovljeni.

Sledi izguba vodnega ravnovesja?

Zaradi spremembe v padavinskem režimu – več dežja in manj snega – in višjih temperatur v prihodnosti pričakujemo poslabšanje vodnih razmer. Zato bo ravnanje z vodo še pomembnejše. V primeru pomanjkanja bodo onesnaženja vodnih virov imela toliko bolj negativen vpliv na oskrbo in zdravje ljudi. Zato moramo poskrbeti, da vse znane vire onesnaženja voda v visokogorju čimprej uredimo.

Kakovost kraških vodnih virov najbolj ogrožajo:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje, zlasti na večjih, strnjenih območjih počitniških hiš,
- odprta gnojišča pastirskih koč z izpusti izcedne vode (z ostanki čistil molznih strojev) in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši, zamejeni z električnim pastirjem, ves čas – 24/7; tradicionalna paša, kjer živina prenočuje s pastirjem, izginja, krave ostajajo zunaj tudi ponoči in v nevihtah, zato v hladnih dneh potrebujejo bistveno večji vnos hranil, kar pomeni večjo prepašenost površja; ne zdravi se več zgolj posamezne bolne živali, temveč se veterinarska zdravila preventivno dajejo celi čredi; ostanke zdravil (npr. antibiotikov) je zato že zaznati v analiziranih vzorcih vode v dolini),
- motorna, kurilna olja in kemična barvila, nenadzorovan osebni in tovorni promet, promet gradbene mehanizacije in nenadzorovani izpusti olj in goriv,
- neustrezne čistilne naprave planinskih koč oziroma njihovo neustrezno delovanje.

[1] Sušnik, Vlahovič, Žun, 2021. Suša leta 2020 alpskem prostoru. UJMA, 34-35,138-151.
[2] Špes in drugi, 2002. Študija ranljivosti okolja (metodologija in aplikacija). Geographica Slovenica, 35, 1-2.
[3] Atanasova in sod., 2022. IZBOLJŠANJE STANJA NARAVNE VREDNOTE DVOJNO JEZERO – PRIPRAVA IDEJNEGA PROJEKTA ZA ZMANJŠANJE VPLIVA ODPADNE VODE IZ PLANINSKE KOČE.
[4] Peršolja, 2018. Ogenj, v Alpah, ki gasi jezero.
[5] Peršolja, 2021. Zabavišče interesov.

  • Share/Bookmark

PLANINA POVE, KDO SI

Torek, Maj 10th, 2022

(Odziv na objavljeni intervju z Bojanom Pollakom v Modrih novicah.)

»Odkrito rečeno, nisem doživljal kaj posebnega, ko sem prevzel to delo.« (Opomba BP: Delo vodje slovenske šole za nepalske vodnike v Manangu (Nepal).)

Ta stavek v resnici pove vse: vse drugo je bilo pomembnejše, kot pa sama šola … Zato mu je šlo strahovito na živce, ko sem ob spremembi statuta PZS ukinil Komisijo za odpravo v tuje gorstva v okviru katere so se dogajale aktivnosti, povezane s šolo v Nepalu. V tridesetih letih jim ni uspelo sistemsko rešiti statusa, organiziranosti in financiranje projekta. Ko smo v PZS pristopili k temu, da bi sredstva dobili v okviru mednarodno razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, kot sestavnega dela slovenske zunanje politike (za prispevek k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, k odpravi revščine, zmanjševanju neenakosti in za doseganje trajnostnega razvoja v partnerskih državah), je vnema (s tem pa tudi podatki in ideje za prihodnost) popolnoma splahnela. Če bi bilo vse urejeno, ne bi bilo žrtvovanja, če ne bi bilo žrtvovanja, ne bi bilo medijske pozornosti, če ne bi bilo medijske pozornosti, pa ne bi bilo žrtvovanja. Krog je tako lepo sklenjen!

»Pri planinstvu, gorništvo je bolj novodobna beseda, o kateri imam svoje mnenje, ampak to je morda tema za kdaj drugič, čeprav smo v Planinskem terminološkem slovarju, kjer sem sodeloval z letošnjo kamniško častno občanko gospo Marjeto Humar, zadevo razčistili, je v zadnjih časih prišlo do precejšnjih sprememb.«

Sklicevanje na Planinski terminološki slovar je prvovrstna perverznost. Vsakomur, ki si v njem prebere (ni treba da študijsko primerjalno) slovarska opisa obeh pojmov, je kristalno jasno, kaj je Pollak, kot del uredniškega odbora izsilil, da tam piše (in da, bolj kot strokovna razlaga, je pomagala v novinarkinem vprašanju omenjena kamniška naveza …). Politično obremenjen z novoustanovljeno Skalo je sopomenkama planinstvu/gorništvu, predvsem pa kakovostnemu razvoju gorništva v planinski organizaciji, naredil veliko in večinoma tudi nepopravljivo škodo. Danes pa, ko sta tako planinstvo, kot gorništvo izrinjena iz slovenskega javnega življenja – nadomestilo ju je državno sponzorirano pohodništvo – pa je, tako kot vedno v podobnih situacijah, zaslužno tiho.

»Tisti, ki hodijo v hribe zaradi drugih, bodo kmalu prenehali.«

K njegovemu inženirsko navdahnjenemu planinskemu humanizmu ni kaj dodati. Gre samo za še eno od izjav, ki si jih je neobremenjeno in brez posledic lahko privoščil. Taka je bila na primer tudi izjava o tem, da slovenski mediji vedno poročajo, da so se ponesrečili planinci, nikoli pa ne poročajo, da so se ponesrečili gorniki … In da bo popolnoma jasno: pohodništvo je šele na začetku svojega pohoda.

»Drug problem pa je seveda prevelika obremenitev gorskega sveta, posebej še nekaterih območij. Tu bo pa treba sprejeti določene, vendar ustrezne mere, da se bo ohranilo vsaj to, kar imamo sedaj.«

»Vendar se žal tam prepleta preveč (neznanih) interesov, da bi prišli do nekega skupnega dogovora, ki bi ga nato tudi res izvajali. Narejeno je bilo že veliko raznih študij, strategij, programov razvoja, a so v glavnem vsi ostali v predalih.«

»V vsakem primeru bo nujno poleg sedanjega Odloka o javnem redu na Veliki planini imeti še nekaj, kar bo bolje varovalo to, kar imamo. Možnost je, da se to uredi v okviru krajinskega parka. Vendar je tu zelo pomembno, da se upošteva domačine, lastnike in jih ne izenači z obiskovalci iz drugih krajev.«

Bojan Pollak je ob domačijskih kamniških (velikoplaninskih) kmetih eden najzaslužnejših, da Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe ni bil ustanovljen in da Velika planina ni zavarovana. Zdaj pa – to idejo skromno, nevsiljivo in navidez ponižno prodaja že zadnjih deset let – predlaga kar ustanovitev krajinskega parka! Podlo zavajanje in sprenevedanje! Neznani interes je predvsem on sam in druščina, ki ji pripada … Je namreč dedič in ponovni ustanovitelj novodobne, pa čeprav fevdalne Meščanske korporacije Kamnik. (Za večjo ironijo usode s polnim – ciničnim – imenom Agrarna skupnost Meščanska korporacija Kamnik.). Želel je le dobiti nazaj kmetijska zemljišča v Kamniški Bistrici (in s končano denacionalizacijo so jih tudi dobili). To je bil njegov edini interes. Zdaj, ko je lastnik, pa uveljavlja svojo voljo povsod, kjer se le da. Vse ostalo so floskule za javnost in nekritične, dobrovoljne planinske, gorsko reševalne in himalajske prijatelje.

»Razlika med hojo in plezanjem je tudi v tem, da moraš biti pri plezanju ozko usmerjen, skoncentriran, medtem ko med hojo lahko precej avtomatično premikaš noge, a z mislimi si lahko povsem drugje.«

Brez komentarja.

»Pred več kot dvajsetimi leti so bile v takratnem Kamniškem občanu opisne možne sprehajalne in pohodniške poti kot izleti v bližnjo okolico Kamnika – izhodišče v Kamniku, nato pa vse do Tolste gore, Vira pri Nevljah, Briš, Vovarja, Stahovice, Sidraža, Tunjic, Kriške gmajne. Ti izleti so dolgi od manj kot ure do več ur, torej primerni skoraj za vsakega. Žal turizem v Kamniku še ni prepoznal potenciala teh pohodniških poti v neposredni okolici samega mesta.«

Ponavljam: gorništvo je tisto, ki ostri razlike med vrhom in dolino, pohodništvo pa tisto, ki skuša te (bistvene) razlike zabrisati. V gorništvu je vrednota gora (ki ji celo Polak, s citiranjem Prezlja, priznava svojstveni obstoj in veljavo), v pohodništvu je vrednota konzumacija storitve, ki so ji gore zgolj kulisa.

»Posebno pa je pomembno sodelovanje pri doseganju raznih ciljev. Znano je, da mi stojimo na ramenih naših prednikov in naši zanamci bodo stali na naših ramenih – bolj ali manj.«

Moja izkušnja z njim je popolnoma nasprotna. Preteklost ga je zanimalo zgolj in samo toliko, kolikor je omogočala, da se nič ne spremeni. Amen in še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

NADALJEVANJE SPRENEVEDANJA IN ZAVAJANJA PZS

Sobota, Maj 7th, 2022

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) je na svoji spletni strani objavila Poziv društvom s planinskimi kočami – certifikati in svetovalna pisarna.

PZS bo tudi letos nadaljevala s podeljevanjem certifikata Okolju prijazna planinska koča. Ta certifikat bodo prejele planinske koče, »ki s svojim celostnim delovanjem čim manj vplivajo na okolje«. V novici je poziv planinskim društvom za oddajo vlog.

In v čem je problem?

Novica je pospremljena s fotografijo !!! Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe), ki:
- tega certifikata nima (in ga po preteklih izjavah odgovornih niti ne namerava pridobiti),
- je primer najslabše prakse v slovenskih gorah, saj se odpadne vode iz Koče pri Dvojnem jezeru izcejajo neposredno v Dvojno jezero ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira (PDF 5 MB) in evtrofikaciji Dvojnega jezera.

PZS, ki so ji:
- dobro znane ugotovitve o negativnem, škodljivem vplivu Koče pri Triglavskih jezerih, ki leži v osrčju Triglavskega narodnega parka,
- poznani dokazi o dolgoletnem kršenju zakonov in podzakonskih aktov (Uredba o emisiji snovi in toplote, Uradni list RS, št. 64/12, 64/14 in 98/15; Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Uradni list RS, št. 98/15, 76/17 in 81/19) s strani planinske koče, ki jo ima na svojem seznamu,
- sprenevedanja vodstva Planinskega društva Ljubljana – matica ter vsakokratnega profesionalnega oskrbnika Koče pri Triglavskih jezerih sprejemljiva tako v javnem, kot v zakulisnem izjavljanju o tej problematiki,

se spreneveda in namenoma zavaja slovensko (gorniško) javnost!

PZS, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, nadaljuje z dolgoletno prakso.


Pranje rjuh v Koči pri Triglavskih jezerih. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas je, da se to konča.

Tudi s pomočjo države in civilne družbe.


(Finance, 16. marec 2022)

***

Več:

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

VODA, KI PRITEČE Z GORA ONESNAŽUJE

STREL V KREMŠNITO

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

  • Share/Bookmark

V KOTU (2)

Nedelja, Februar 27th, 2022

(Bravo, PZS!)

***

Danes mineva 129 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno dejanje.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (lokacija današnje Name). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.


Prvotna plošča na prvotnem mestu ob odprtju leta 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na simbolnem mestu, pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani, smo leta 2013 ob 120. obletnici postavili spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji smo jo postavili zato, da bi obeležili ta izjemen dogodek in da bi jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je napis plošče dvojezičen). Spominjala naj bi nas na to, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, bi plošča nenehno vabila k odhodu v gore.

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Oblikoval jo je arhitekt Janez Bizjak ml. iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.

***

Septembra 2018 je bila plošča z znanimi storilci, pa vendarle vandalsko razbita in talibansko uničena. Šele leta 2020 je PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), zelo po tihem, izdelala novo spominsko ploščo. Spoznanje, ob izbiri nove mikro lokacije spominske plošče, pa je bilo ponižujoče. Hišnik Name je, ob prvih ogledih možnega mesta za postavitev spominske plošče jeseni 2012, za sedaj izbrani vogal že takrat nazorno dejal: »Bruhališče in scališče.« In po novem tudi odlagališče, skladišče, ropotarnica.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob neverjetni novici, da je plošča razbita sem zapisal, da bi »človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.« Tokrat dodajam, da »človek, ki pristopi k plošči, sliši, kako se briše slovenska gorniška zgodovina

***

Več:

V KOTU

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

PRAZNIČNO SLEPILO

  • Share/Bookmark

TRDA SKALA IN ZMEHČANA JAJCA

Nedelja, Januar 23rd, 2022

»Vrela voda, ki zmehča krompir, naredi jajce trdo. Gre za to, iz česa si narejen, ne le za okoliščine, v katerih se znajdeš.«
(dr. Renata Salecl, Ko ni več poti nazaj, Sobotna priloga, 8. 1. 2022)

***

Upravni odbor PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) bo v četrtek, 27. januarja 2022, na 187. seji (pravilno je na 18. seji) v okviru šeste točke Sodelovanje s Slovenskim gorniškim klubom Skala »na podlagi interesa za nadaljnje sodelovanje« odločal o sklenitvi medsebojnega dogovora o sodelovanju (PDF 135 KB).

Upravičeno je pričakovanje, da bo upravni odbor PZS predlog dogovora odločno zavrnil.

Zakaj?

***

Lani je minilo sto let od ustanovitve Turistovskega kluba Skala. Pa tudi osemdeset let od kar je Skala prenehala s svojim delovanjem. V obdobju po vojni se je večji del skalaške misli, skalaške lastnine, duhovne zapuščine in skalaškega programa preselil v planinsko organizacijo. V PZS so nastale nove komisije na skalaških programskih izhodiščih, v Planinskem vestniku so izhajali pregledni prispevki, ki so osvetljevali to obdobje, ljudi ter skalaški način doživljanja gora. Med nami so – do vedno prerane smrti – v živo delovali predvojni Skalaši. Spremljali smo žalostne življenjske zgodbe posameznikov, maščevalne odzive povojne oblasti in revolucionarnih posameznikov, vse pa se je počasi zlivalo v območje zgodovine slovenskega gorništva.


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija Slovenskega planinskega muzeja januarja 2021.

Leta 1997 je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Leta 2006 je častni član PZS s klubom podpisal pogodbo. Pogodbo, ne dogovor o sodelovanju, je takratni častni član in predsednik PZS podpisal brez soglasja upravnega odbora PZS in sklepa skupščine PZS. V pogodbi, ki je veljala do leta 2011, sta zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«. Spraševal sem, kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama, a mi PZS in klub na to nista odgovorila. Je pa Planinska zveza Slovenije večkrat povedala, da nekdanjo pogodbeno stranko vidi »kot uspešno«.

***

Nobenega dvoma ni, da naj PZS sodeluje z vsemi, ki jim je mar za slovensko gorništvo ali slovenske gore. Ne samo, ker »se spodobi in je pravično«, temveč zato, ker PZS desetletja vztraja pri konceptu souporabe gorskega prostora, v katerem mora obstajati prostor dialoga za vse deležnike – lokalne skupnosti, lastnike, upravljalce, obiskovalce …

Predlog dogovora o sodelovanju izhaja iz napačnega izhodišča in napačnega razumevanja statusa PZS in kluba.

V 2. členu predloga piše:

»Izhajajoč iz svojih poslanstev se stranki dogovorita za sodelovanje na sledečih področjih:
- vzajemno priznavanje nasledstva PZS po Slovenskem planinskem društvu in Skale po Turistovskem klubu Skal
a,«.

Pustimo ob strani temeljno, a precej čudaško vprašanje celo za ne pravnika, ali je pravni status dveh samostojnih in nepridobitnih združenj lahko programska točka za sodelovanje, in se posvetimo usodnejšemu uvidu. Da bo zadeva jasnejša, se vprašajmo nazorno in razumljivo:

- Se PZS odpoveduje svojemu nekdanjemu predsedniku in častnemu predsedniku PZS dr. Mihu Potočniku, ker je bil Skalaš?

- Se PZS odpoveduje fotografu in svojemu dolgoletnemu članu Jaku Čopu, ker je bil Skalaš?

- Se PZS odpoveduje Slovenskemu planinskemu muzeju, saj razume, da del slovenske gorniške zgodovine (o TKS) pripada zgolj peščici posameznikov ne pa slovenskemu gorništvu v celoti?

To je/bo popolnoma nov vsebinski in statutarni temelj sodelovanja, ki trenutno izhaja iz poslanstva PZS, da je »gorništvo način življenja«.

***

V 3. členu predloga beremo, »da stranki lahko izvajanje posameznega projekta preneseta na navedeno ustanovo« (gre za Ustanovo Avgusta Delavca, opomba BP).

PZS in klub sta se torej dogovorila, da bosta svoje lastne in skupne projekte, drugače kot doslej, vodila stran od oči javnosti. Da jih bosta predala v roke Miru Erženu, ki lahko, od kar ni več funkcionar PZS, počne, kar ga je volja. Kako Miro Eržen razume vlogo Ustanove Avgusta Delavca je nedavno pokazal s podelitvijo priznanj Ustanove (PZS na spletni strani o tem ni poročala …). Pravi avtorji muzeja priznanja Ustanove niso dobili.


(vir: spletna stran Nova24TV)

Ko je bil Slovenski planinski muzej, kot del Gornjesavskega muzeja Jesenice, že odprt, so še potekale aktivnosti za uresničitev zaveze, ki je nastala v času gradnje muzeja. Takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja Miro Eržen je leta 2011 v imenu Skale (!), sklicujoč se tudi na iztekajočo pogodbo PZS in kluba, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Ta naj bi vodila od Slovenskega planinskega muzeja po grebenu med Kotom in Vrati čez Črno goro (1378 m), Požar (1543 m), Mlinarice (1868 m), Vrbanove špice (2405 m) na Triglav (2864 m). Prvi del te poti ni markiran in velja za zahtevno brezpotje. Izvedbi je Triglavski narodni park s podpisom direktorja mag. Martina Šolarja nasprotoval. PZS je lani pojasnila, da je projekt »trenutno v fazi mirovanja«, medtem ko v Skali sporočajo: »goreče nam tli upanje, da bomo kmalu uspeli dokončati Skalaški pristop, ki bo preko grebenov Črne Gore, Mlinaric, Vrbanovih Špic, Rži in Malega Triglava simbolično povezal SPM kot kulturni hram slovenskega alpinizma, gorništva in planinstva z vrhom Triglava«.

Bo zdaj, ko je imenovan nov direktor Triglavskega narodnega parka, cilj lažje dosegljiv, projekt pa končno uresničen?

***

Iz predloga dogovora (ki bo poslej veljal do preklica!) in drugih javnih stališč zvemo, da pogodbeni stranki vidita in razumeta Slovenski planinski muzej kot enega ključnih skupnih projektov, ki sta ga izpeljala v preteklosti. PZS pristaja na priposestovano razlago, da je javni denar, ki sta ga iz proračuna namenila Republika Slovenija (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj) in Občina Kranjska Gora, ob preostalih finančnih sredstvih donatorjev, planinskih društev in številnih posameznikov, mogoče ovrednotiti kot prisvojeni delež kluba. Da se zgodovina ponavlja – enako dogajanje z večinoma istimi akterji, dokazuje tudi dogajanje ob gradnji novega, ob požaru uničenega Frischaufovega doma na Okrešlju.

Kakšen je dejanski pogled na PZS pa je jasno vsakomur, ki si je ogledal propagandni film Trideset vrhov za trideset let. V njem boste zaman iskali markacista, vodnika PZS, mlade iz mladinskega odseka, himalajce, ki bodo izražali pripadnost PZS … Dovolj zgovorno je, da je PZS akcijo Trideset vrhov za trideset let propagirala na svoji spletni strani, o filmu pa ni črhnila niti besede.

***

Zato ne dvomim, da se bo ob tem dogajanju s planinskim pismom nemudoma in ogorčeno oglasil kamniški himalajski planinec in se zavzel za slovensko planinstvo.

Ne dvomim tudi, da bo nezakonito odlikovani urednik Planinskega vestnika ostal zvest svojemu uporniškemu duhu in bo, v svojem zadnjem prispevku, osvetlil novodobno skalaško tematiko.

Popolnoma pa sem prepričan, da bodo člani in članice upravnega odbora Planinske zveze Slovenije ravnali častno, kot znajo in zmorejo le oni. Pa čeprav videokonferenčno.

****

Več:

- PISMO ZGODOVINARJU

- VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

  • Share/Bookmark

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark