Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

HODLJIVOST

Nedelja, September 19th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Shane O’Mara, prevedla Andreja Bolton:
Hvalnica hoji: o znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje

Ljubljana 2021: Mladinska knjiga, 264 strani, ISBN: 978-961-01-5904-9, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

V slovenščini je v zadnjih letih izšlo kar nekaj knjig o hoji, med drugim Filozofija hoje Francoza Frédérica Grosa, Hoja in Tišina v času hrupa Norvežana Erlinga Kaggeja, Hoja Američana Davida Thoreauja, Apalaška pot in Transverzala Slovenca Jakoba J. Kende, Živa gora Škotinje Nan Shepherd, Potepuški okruški Slovenke Irene Cerar. Vsaka od knjig je prispevala svoje edinstveno sporočilo o eni in edini – hoji.

***

»Je hoja, ki sledi stopinjam drugih, in hoja, ki nam utira lastno pot.« (9)

»Dolge hoje ne nadaljujemo z naporom volje, ampak z zvestobo.« (11)

»Prednosti hoje pa niso omejene samo na našo evolucijsko zgodovino – hoja je zelo koristna za naš um, telo in skupnost, v kateri živimo. Deluje celostno: vsak vidik hoje namreč koristi vsakemu vidiku človekovega bitja. Omogoča zaznavanje sveta z vsemi čuti v vseh njegovih oblikah, podobah, zvokih in občutjih, saj se pri tem možgane uporabljana različne načine.« (16)

Vse tisto, o čemer pišejo v uvodu omenjene knjige, Hvalnica razloži z znanstvenim jezikom, podpre z dokazom ali logičnim povezovanjem različnih izsledkov, različnih avtorjev. Knjiga je metaanaliza (čeprav je avtor in recenzenti ne imenujejo tako), v kateri iskriv raziskovalec na sistematičen in pregleden način združuje rezultate posameznih med seboj neodvisnih empiričnih študij o hoji. Tovrstni pristop zajema iz najnovejših znanstvenih spoznanj (številnih in različnih strok), učinkovito izrablja obstoječe podatke ter informacije (jih logično povezuje in opozarja na vzročno/posledično součinkovanje različnih sistemov, dejavnikov) in z – novim –besedilom prispeva h kakovosti obstoječega znanja o hoji.

Shane O’Mara, irski psiholog in nevro znanstvenik, profesor za eksperimentalne možganske raziskave ugotovitve uhodi po naslednji poti:
- Zakaj nam hoja koristi,
- Človek se odpravi iz Afrike,
- Mehanika hoje,
- Kako hodimo: kam gremo?,
- Peš po mestu,
- Balzam za telo in možgane,
- Ustvarjalna hoja in
- Hoja v skupini.

Evolucijske in nevrološke osnove preizkusi pri hoji/orientiranju v mestu in naravi. Razloži, zakaj hodimo z možgani, kaj se dogaja s telesom ter posameznimi organi in organskimi sistemi. Primerja na primer dinamično (zadihano) in umirjeno (meditativno) hojo ter razlike, ki v obeh primerih nastanejo glede ustvarjalnosti, miselne ostrine in čuječnosti.

Poznate besedo ambulatorij (=prostor za hojo)? V slovenščini besedi ambulanta in ambulatorij pomenita zdravstveno ustanovo, kamor ljudje pridejo sami, na lastnih nogah …

***

»V primerih, ko moramo izvajati dve opravili hkrati, je uspešnost Stroopovega testa (za preverjanje »kognitivnega nazora«, zmožnosti usmerjanja in nadzorovanja naše pozornosti in razmišljanja oziroma miselne vitalnosti) slabša. Stroopov učinek je zelo zanesljiv in lahko prepoznaven: pogosto ga opisujemo kot posvečanje selektivne pozornosti določenim dimenzijam vidnih dražljajev, medtem ko aktivno potlačimo osredotočanje na druge (samodejne, pozornost vzbujajoče, prevladujoče) dimenzije vidnih dražljajev.« (23, 24)

»Dokler lahko hodiš nisi star in starost ni razlog, da nehaš hoditi.« (25)

»Hoja nam omogoča, da se soočimo sami s seboj, namesto da bi se od sebe izolirali.« (26)

»Čeprav obstajajo posredni načini preučevanja, kako hoja spreminja možgane, pa določanje in razumevanje vzročnih mehanizmov v aktivnosti možganskih celic, povezav in sistemov s kognicijo in vedenjem nasploh pa je še težje. Kljub vsemu vse bolj razumemo, kako hoja vpliva na aktivnost v možganih. In posledično tudi, kako hoja spreminja možgane, da jih pripravi za akcijo.« (31)

***

Ugotovitve in razmisleki pomembni za vse/vodnika, ki vodene vodi po gorah:
- Ženske hodijo počasneje od moških.
- Steze in bližnjice, tiste lastne poti imenujemo želene poti, poti svobodne volje.
- Z indeksom hodljivosti ugotavljamo privlačnost in primernost za hojo.
- Leta 2011 je neimenovani italijanski moški v treh mesecih prehodil 1300 kilometrov dolgohoda – Via Alpina. Preden se je lotil podviga, so ga izmerili od glave do pete. Merili so ga ves čas hoje in tudi po koncu. Izjemno zanimive ugotovitve!
- Orientacijo, zlasti pa vodljivost po površju, določata miselni zemljevid in možganski GPS. Njune tehnične možnosti (=operacijski sistem) so red da dane in omejene, vendar je njuno operativno moč razširiti – z uporabo in treningom.
- Kopenska vrtoglavost ni strah posameznika ali zavestna odločitev.
- Usposobljeni, izkušenjski nadzor hoje ima smisel in je izjemno pomemben. Zakaj je hoja navzdol zares zahtevnejša od hoje navzgor? Zakaj je stabilno, ritmično gibanje odločujoč dejavnik dolge, večdnevne, vztrajnostne hoje?
- Hoja omogoča celo vrsto izkušenj, ki jih ne more ponuditi nobena druga oblika transporta, ne glede na to, kako privlačna je (na primer gorsko kolesarjenje). Pogledi, pogovori, zvoki drugih, vonj … Tempo hoje nas poganja – k nadaljnji hoji.
- Zakaj so zelene površine privlačne za hojo in tako pomembne za naše dobro počutje?
- Od kje izvira voljnost, da hodimo skupaj, na organiziranih, celo množičnih izletih?
- Zakaj je za kakovostno hojo pomemben občutek vznesenosti in kako ga krepimo?
- To, da obstaja tudi hoja s posebnim družbenim pomenom – protestni pohodi, humanitarni dolgohodi – poznamo iz zgodovine in sodobnosti. Kateri korak povzroči razloček med običajno, navadno hojo od hoje s poslanstvom?

***

»Imamo tudi zelo dobro razvit občutek za položaj gleženjskega, kolenskega in kolčnega sklepa v prostoru kot tudi za dražljaje, ki prihajajo iz mišic in vezi: to je naš šesti čut – propriocepcija.« (98)

»Gibanje je bistvenega pomena za spoznavanje sveta okoli nas in najboljša oblika gibanja za usvajanje tega znanja je fizično premikanje po prostoru; hoja je med vsemi načini gibanja verjetno najboljša, saj je časovni okvir, povezan s hojo, tisti, ki nas je spremljal skozi naš evolucijski razvoj in v katerem je zbiranje informacij iz okolja za nas najlažja.« (115–116)

»Hoja je, paradoksalno, oblika aktivnega brezdelja. Omogoča angažirano tavanje misli. Med hojo lahko razmišljamo in delamo z optimalno hitrostjo.« (181)

Knjiga bi morala biti na polici vsakega inštruktorja, ki se ukvarja s hojo, plezanjem ali smučanjem. Še posebej če katero od oblik gibanja izvaja v naravi, še zlasti v gorah. Žal ne poznam sedanjega stanja slovenske kineziologije in dosežene ravni, s katere se na slovenskih univerzah poučuje gorništvo. Iz objavljenih tovrstnih diplomskih, magistrskih in doktorskih del (v zadnjih letih) ni zaznati, da bi bili viri, ki jih uporablja O’Mara znani slovenskim raziskovalcem.

Za zagovornike hoje, v tem trenutku, ki ga določa čas epidemije nalezljive bolezni COVID-19, je še posebej zanimiva avtorjeva kratica EDVP (angleško EASE):
- enostavna (easy) za hojo,
- dostopna (accessible) za vse,
- varna (safe) za vsakogar in
- prijetna (enjoyable) za vse.

Zaradi svoje uporabnosti EDVP lahko služi kot idejna podlaga pri oblikovanju novih, sodobnih gorniških programov za članstvo in nečlanstvo. Je lahko metodološki okvir za nepretrgano, zvezno ugotavljanje, samo spraševanje glede skladnosti obstoječega uradnega znanja PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) z znanjem (in izkušnjami), ki ga dobimo na osnovi novih raziskovalnih izsledkov (tudi pri ponovljenih merjenjih istega pojava). Žal sedanji sistem organiziranja, delovanja in šolanja inštruktorjev tega ni sposoben.

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI KUHA JOTO

Torek, Avgust 31st, 2021

Od leta 1988, vsako drugo soboto v avgustu, na območju evropskih Alp, tradicionalno poteka akcija Ogenj v Alpah. V letu, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za leto sadja in zelenjave, smo ogenj izjemoma prižgali dvakrat – na posvetu Izzivi gorskega sveta v Slovenskem planinskem muzeju in dva dni zatem na Zabreški planini pod Stolom. V ospredju dogajanja je bila predstavitev načrtov elektrifikacije Kredarice in z njo v zvezi pogovor o prihodnosti gorniškega turizma z vidika trajnosti.

CIPRA, društvo za varstvo Alp, je posvet pripravila kot začetek pogovorov in iskanja (nacionalnega) dogovora glede tega, ali želimo ohraniti posebnosti gorskega sveta ali pa želimo vanj prenesti vse dobrine in način življenja iz doline. Problematiko obremenjevanja gorskega okolja s številnimi dejavnostmi je osvetlilo več govorcev iz različnih vladnih in nevladnih organizacij. Moj prispevek je imel naslov Prihodnost gorniškega turizma.

Ob posvetu je novinarka TV Slovenija Marjeta Klemenc pripravila kratek prispevek z naslovom Gorski svet se korenito spreminja, na žalost na slabše, ki je bil objavljen v Slovenski kroniki (12. 8. 2021):

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174797795?s=tv

  • Share/Bookmark

VARUHI NARAVE GREDO NA REFERENDUM, VARUHI GORSKE NARAVE PA NA POČITNICE

Torek, Junij 1st, 2021

“Varuhi narave gredo na referendum” se je glasil članek urednika Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela (22. maja 2021).

Varuhi gorske narave, nosilci naravovarstvenega strokovnega naziva v PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), so v tem času (v resnici to traja že nekaj let …) na zasluženih počitnicah. Ali pa med seboj razpravljajo o privlačnih temah, kot so lepe gorske zavarovane rastline, prisrčno obeležujejo svetovne dni gozda, voda, Zemlje in kremšnite ter si izmenjujejo ♠ ob čudovitih fotografijah opoldanskih sončnih zahodov.

Zbiranju podpisov za referendum o pitni vodi (glede Zakona o vodah) se je pridružilo več sto prostovoljcev in prostovoljk. Podporni mreži so logistično priskočile na pomoč okoljevarstvene in civilnodružbene organizacije, med njimi na primer Zveza tabornikov Slovenije.

Ne pa PZS.

Pobudnik referenduma je okoljevarstvena organizacija EKOKROG s široko podporo okoljevarstvenih in drugih civilnodružbenih organizacij ter vodovarstvenih strokovnjakov.

Ne pa PZS in opevanih več kot 290 planinskih društev/klubov.

PZS, kot pohodniška trgovka z najvišjo ceno pitne vode daleč naokrog (za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode v planinskih kočah, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3)) in (ob kmetijstvu) kot ena večjih onesnaževalk pitne vode v visokogorju, se je raje potuhnila, če ne celo obrnila proč.

V statutu PZS je še leta 2005 pisalo:

»7. člen
Planinske organizacije so del civilne družbe, kar pomeni, da jih pri njihovem delovanju poleg uresničevanja vsebin 3. in 4. člena tega Statuta PZS, vodi tudi prizadevanje za dobrobit vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Planinske organizacije so prostovoljne organizacije in v ta namen razvijajo prostovoljno delo.«

Veljavni statut PZS v 11. členu pravi: »Delovanje v javnem interesu je prispevek PZS k blaginji prebivalcev Slovenije.«

Do neke mere je razumljivo, da se v času, ko se je oblikovala in sprejemala novela zakona o planinskih poteh, PZS ali v njenem imenu predsedstvo ni uradno vključevala v protivladne dejavnosti. Ni pa razumljivo, da tega niso storili njeni najbolj neobremenjeni udje (na primer mladi v Mladinski komisiji), varuharski strokovni del (Komisija za varstvo gorske narave) ali vsaj katero od (večjih, vplivnejših) opevanih planinskih društev/klubov …

To, da PZS ni več naravovarstvena organizacija, smo doslej že vedeli. Zdaj tudi vemo, da PZS ni več niti civilnodružbena organizacija. Zgolj še potrošniška, pohodniška organizacija, ki mora čim prej spremeniti ime.

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

STREL V KREMŠNITO

  • Share/Bookmark

VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

Četrtek, Januar 28th, 2021

Na povabilo organizatorjev kolokvija ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skala sem pripravil prispevek z naslovom Razpoka v Skali.

“Ustanovitev Turistovskega kluba Skala pomeni kakovostno dopolnitev dotedanjega delovanja Slovenskega planinskega društva. Obnovitev njenega delovanja po drugi svetovni vojni ni bila smiselna, ves čas pa je bilo in je še vedno aktualno skalaško pojmovanje in njihov odnos do gora. Ob Planinski zvezi Slovenije je zato Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov druga planinska organizacija, ki deluje v slovenskih gorah. Pripadnost idejam Skale, kot demokratične, domoljubne in nepolitične organizacije, se izraža z dejavnostjo v gorah in v dolini.”

Celoten prispevek (PDF 319 KB).


Vabilni logotip kolokvija.

***

Ob pripravi prispevka Razpoke v Skali za posvet ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skale sem na Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov naslovil pisna vprašanja:
»- Leta 2006 ste s Planinsko zvezo Slovenije podpisali pogodbo. Zanima me, kako se pogodba uresničuje? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama?
- Kako ocenjujete svojo vlogo in pomen v slovenskem prostoru? Katere vaše aktivnosti vas delajo uspešne? Koliko članov in članic deluje v desetih klubih?
- V zborniku Slovensko planinstvo po svetu (2008) piše: »Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.« Kako danes s tega vidika gledate na Planinsko zvezo Slovenije? Kako odgovarjate na očitke o strankarskem značaju Skale?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je ustvarjen vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen? Je ta del zgodovine vendarle skupen tudi Planinski zvezi Slovenije?«

Odgovorov do oddaje tega prispevka nisem prejel.

Na Planinsko zvezo Slovenije sem naslovil podobna pisna vprašanja:
»- Tedanji predsednik vlade je na svečanosti ob 85. obletnici Skale (2006) med drugim dejal: »Danes lahko rečem, da me zato veseli, da sta Skala in Planinska zveza Slovenije letos tudi formalno podpisali dogovor o sodelovanju. Medsebojna toleranca, priznavanje in spoštovanje ter sodelovanje namreč pomenijo to, da sta obe organizaciji postali uspešni.« Zanima me, kako se uresničuje pogodba? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama? Zakaj Planinska zveza Slovenije ne izhaja iz tradicij slovenskega planinstva?
- Kako ocenjujete današnjo vlogo in pomen Skale v slovenskem prostoru? Katere njihove aktivnosti jih delajo uspešne?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Zakaj sodelovanje Planinske zveze Slovenije s Skalo ni več omenjeno na spletni strani Planinske zveze Slovenije? Zakaj tudi sama pogodba ni več dosegljiva na spletni strani Planinske zveze Slovenije (14. 12. 2020)?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je Planinska zveza Slovenije komajda omenjena. Ustvarjen je vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen?
- Kakšno bo letošnje sporočilo Planinske zveze Slovenije ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala?«

Planinska zveza Slovenije je odgovorila na vsa vprašanja. Poudarili so, da je »najpomembnejši projekt, ki sta ga ti dve organizaciji izpeljali v tesnem sodelovanju in s preseganjem negativnega odnosa in nezaupanja posameznikov v obeh organizacijah, nedvomno izgradnja Slovenskega planinskega muzeja, ki se je žal vlekla od leta 1996 do odprtja leta 2010.« Glede morebitnih prihodnjih projektov pa: »V sedanjem obdobju vidimo skupna prizadevanja za umestitev gorskega kolesarstva v okvir gorskih športov in s tem tudi regulacijo tega področja; skupna prizadevanja za sistemsko ureditev financiranja vzdrževanja planinskih poti ter ekološke in energetske sanacije planinskih koč ter skupnega iskanja optimuma med »izkoriščanjem in varovanjem« gorskega sveta. Tudi pomoč pri obnovi pogorelih planinskih koč je del tega sodelovanja.«

Planinska zveza Slovenije nekdanjo pogodbeno partnerico (pogodba leta 2011 ni bila več podaljšana) vidi »kot uspešno. Kljub pogosto izraženemu stališču, da je planinstvo – gorništvo del nacionalne identitete, se to v splošnem odnosu družbe do aktualnih vprašanj te dejavnosti (v primerjavi s sosednjimi alpskimi državami) ne odraža. Zato cenimo vsako organizacijo, ki s svojo dejavnostjo usmerja ljudi k obiskovanju gora na način, ki je soroden vrednotam in ciljem Planinske zveze Slovenije ter aktivno pripomore k razvoju različnih športnih dejavnosti povezanih z gorami ob istočasnem spoštovanju narave in kulturne dediščine.«

Vsi odgovori PZS (PDF 249 KB).


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija.

***
Dodano 9. 2. 2021:

Zaradi kratkega časa priprave prispevka in nekaterih omejitev, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, ni bilo mogoče docela poglobljeno raziskati in prevprašati celotne problematike ter vseh ljudi, ki so sooblikovali dogajanje. Po oddaji prispevka in ob pospravljanju dokumentov iz osebnega arhiva nazaj na svoje mesto sem naletel še na en pomemben drobec.

V osebnem digitalnem arhivu hranim dokument iz julija 2000. Gre za osnutek pravil Slovenskega alpinističnega kluba, ki ga je takrat pripravila Komisija za alpinizem PZS. Projekt je vodil Roman Robas. S Tonetom Škarjo sva v takratnem predsedstvu Planinske zveze Slovenije idejo načeloma podprla in posredovala svoje pisne predloge, dopolnitve (tudi te dokumente hranim; zadnja različica osnutka pravil datira v 15. marec 2001). Temeljna cilja – združiti KA, KOTG in deloma dejavnost KŠP v enovit, pa čeprav izrazito induvidualen alpinistični svet in (vrhunskemu) alpinizmu omogočiti v novih pogojih moderno obliko delovanja – ni bilo mogoče oporekati. Splačalo bi poizkusiti!

Osnutek SAK 20. 7. 2000 (PDF 160 KB)

Dopolnjeni osnutek SAK 9. 3. 2001 (PDF 155 KB)

Tega, da naj bi SAK načrtno iskal vzporednice z Alpinističnim klubom Skala, kot se je na koncu, tik pred drugo svetovno vojno (pre)imenoval Turistovski klub Skala, ne morem trditi. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je na neuspeh pobude vplivalo tudi tedanje dogajanje z novo Skalo. Vsega je bilo preveč in še ena fronta v PZS je bila takrat preprosto odveč.

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Torek, Januar 5th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

V KOTU

Torek, November 24th, 2020

Že nekaj mesecev, na kraju, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, spominska plošča (po dveh letih) spet pričuje zgodovino. Zgodovino, ki je bila pričevalsko obujena 27. februarja 2013 in na koščke razbita ob Namini prenovi nečimrnosti.


Dilema: je duplikat/ponaredek boljši od originala? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Kolikor so bila terenska opažanja razveseljujoča (neposredni dostop je v tem času onemogočala gradbena ograja, postavljena ob prenovi blagovnice), pa je bilo spoznanje, o izbiri nove lokacije spominske plošče, ponižujoča.


Zaplankanost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hišnik Name, zelo markanten možakar v delovnem pajacu, je ob prvotni izbiri mesta postavitve spominske plošče, za ta vogal že takrat nazorno (videlo se je, da ima za seboj že kar nekaj gnusnih opravkov …) dejal: »Bruhališče in scališče.« Zaradi vhoda v dvigalo, ki vodi klientelo zabavišča (nekdanja Diskoteka Global, klub Top Six Club …) v vrhnjem nadstropju ljubljanske veleblagovnice.

Pred skoraj osmimi leti smo napisali:

»Spominska plošča stoji na zelo obiskani ljubljanski lokaciji. Dnevno jo bodo videvali tako Ljubljančani, kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je napis plošče dvojezičen). Spominjala nas bo, da nas -Slovencev ne bi bilo brez gora. In to v prenesenem in konkretnem pomenu. S tega mesta, kjer se na koncu Slovenske in Dunajske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, bo plošča tudi vsakokratno vabilo, da se odpravimo in snidemo tam, kjer so nekoč prebivali bogovi, danes pa odkrivamo predvsem samega sebe.«


Urejen kaos. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sedanja postavitev negira večji del zapisanega:
- spominske plošče, skrite v kotu, ne bo videl praktično noben mimoidoči,
- angleški napis bo za zanamce postal spomenik potrošniški globalizaciji,
- razgled na Kamniške pa je s stojišča plošče kvečjemu mogoč virtualno ali z zapletenim sistemom ogledal/leč.

Še en dokaz, da je PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) za gorništvo in z njim povezano gorniško dediščino popolnoma vseeno.

Fej in fuj!


Kdo ima lepši zorni kot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Primernega prostora, za kulturno dediščinske projekte, je še dovolj. Zakaj le ga niso želeli uporabiti? (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

Torek, November 17th, 2020

V javnosti so zaokrožile informacije o projektu Agencije Republike Slovenije za okolje glede nameravane elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici (2515 m, Julijske Alpe).


Iz vrhov PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) je slišati, da je Triglav izgubljena zgodba. Ne: za Triglav se je vredno boriti! (Fotogafija: Borut Peršolja)


“Konja, konja! Kraljestvo za konja! /A horse, a horse! My kingdom for a horse!” (Rihard III., V. dejanje, 4. prizor)

Na Agencijo sem naslovil naslednje prošnje in vprašanja za:
- posredovanje investicijskega projekta,
- obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica,
- pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska.

Iz Agencije Republike Slovenije za okolje so posredovali odgovor, ki ga povzemam v celoti:

»Agencija za okolje oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve na Kredarici, ki so zaradi dolgega niza, ki je potreben za preučevanje podnebne spremenljivosti, za agencijo velikega pomena. Z meritvami želimo nadaljevati tudi v prihodnje, ovira za to pa je potrebna prenova in razširitev naših prostorov na Kredarici, saj so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev.


Glavna: po pomembnosti na prvem mestu. vir: www.fran.si (Fotografija: Borut Peršolja)

Agencija ob tem išče vse možnosti okolju čim prijaznejše energetske oskrbe za potrebe svojega delovanja. Ker imamo z obnovljivimi viri energije predvsem v zimskem času velike omejitve, predvsem pa ker je obstoječi sistem pridobivanje električne energije z dizel agregatom in toplotne energije s pečjo na kurilno olje in posledično helikopterskimi prevozi goriva na Kredarico okoljsko neprimeren, razmišljamo tudi o možnosti elektrifikacije našega objekta.

Elektrifikacija bi pomenila enkratni poseg v okolje, na dolgi rok pa bi bila energetska oskrba našega objekta okolju daleč najprijaznejša. Na našo pobudo je Elektro Gorenjska ocenila možnost izvedbe in vrednost investicije, o našem razmišljanju pa smo zaradi morebitne delitve stroškov obvestili tudi PZS in PD Ljubljana Matica, ki upravlja Triglavski dom na Kredarici.


Vizualna soseda: očak Julijskih Alp in očak Karavank. V čem je razlika? (Fotografija: Borut Peršolja)

- za posredovanje investicijskega projekta:

Investicijska dokumentacija še ni izdelana, s projektiranjem obnove, energetske prenove in razširitve naših prostorov na Kredarici šele začenjamo. Ob tem bo z naše strani znana tudi okoljska ocena in investicijska vrednost energetske prenove objekta in obeh možnosti zagotavljanja električne energije, torej iz obnovljivih virov ali s pomočjo elektrifikacije.

- za obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe:

Elektrifikacija vremenskega observatorija na Kredarici je ena izmed možnosti, ki jo preučujemo v povezavi z energetsko oskrbo observatorija, s finančnim načrtom še ne razpolagamo.


Dilema 21. stoletja: kaj naj razsvetljuje visokogorje? Šporhet ali mikrovalovka? (Fotografiji: Borut Peršolja)

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica:

Na naše vprašanje je PD Ljubljana Matica izrazil zanimanje za projekt, saj se tudi sami soočajo z okoljsko neprimerno energetsko oskrbo svojega objekta, energijo pa potrebujejo tudi za delovanje čistilne naprave.

- za pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva:

Projekt ni povezan z drugimi planinskimi društvi.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije:

PZS smo obvestili o našem projektu obnove, nadgradnje in energetske prenove naših prostorov na Kredarici in o možnosti skupne elektrifikacije našega objekta in Triglavskega doma.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska:

Elektro Gorenjska je preverila tehnične možnosti izvedbe elektrifikacije in pripravila grobo finančno oceno izvedbe. Elektro Gorenjska je pristojna za morebitno izvedbo elektrifikacije našega objekta na Kredarici.”


Naj bo Kredarica muzej preteklih odločitev ali star, a zgledno vzdrževan objekt? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot član sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park sem na predsednika sveta naslovil pobudo:

“… da se svet Javnega zavoda Triglavski narodni park:
- seznani s projektno dokumentacijo investitorja o izvedbi elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici,
- seznani s stališčem ali stališči strokovne službe Triglavskega narodnega parka in
- seznani z upravnim postopkom v zvezi z nameravanim posegom v prostor in izgradnjo elektrifikacije v Triglavskem narodnem parku za potrebe Triglavskega doma na Kredarici z vidika
izdaje upravnih dovoljenj, presoje vplivov na okolje in naravovarstvenega soglasja.”

Pobuda (PDF 214 KB)

Uprava Triglavskega narodnega parka je odgovor pripravila v okviru 6. dopisne seje sveta Triglavskega narodnega parka.

Odgovor (PDF 140 KB)


Napis v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)

Četrtek, November 5th, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča, ki o dogajanju nočejo več govoriti, so prav tam postavili štiridesetmetrsko ograjo. Pristojni instituciji s postavitvijo predhodno nista bili seznanjeni. Namero glede reševanja ovčjih iztrebkov pa so podprla krajevna planinska društva.

Je torej z ograjo vse v redu?


Storžič/Storžec: nekaj štrlečega, pokončnega, storž. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjema:
- Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?
- Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

Že sedaj je na dlani odgovor: da in ne, saj rešitev v nobenem primeru ne zadovolji vseh. Konflikt, ki smo mu priča (po mnenju številnih tudi ta članek po nepotrebnem dreza v ta osir …) je vgrajen v samo bit projekta postavitve ograje.

***
Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. Od kar je pogostejše zavedanje, da svet ni brezmejen, je vedno bolj na mestu vprašanje, kje se (za lastnika ali obiskovalca) konča potrpežljivost sobivanja?

Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice (lastnika in/ali obiskovalca). Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic.

To kar sledi je/bo gorniški test sorazmernosti.


Pravica ali ugodnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

V našem primeru, primeru ograje na Storžiču, pravice do čisto navadne, običajne gore in pravice do paše, ki upošteva izkušnje hlevske reje.

Zato si za boljše razumevanje poglejmo različne vidike, ki se prepletajo v celotnem dogajanju.

- Lastnina zemljišča:
Lastninska pravica v Sloveniji ni absolutna. Z Ustavo Republike Slovenije sta zasebni lastnina in kapital oziroma lastninska pravica zamejeni in nikakor ne dani absolutno. V 67. členu ustave je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (to dikcijo, v nekoliko okrnjeni obliki, v devetem členu ponovi tudi zakon o ohranjanju narave). Po slovenski ustavi torej ne velja absolutna pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja oziroma ne velja popolna razpolagalna pravica.

Zgolj zaradi nazornosti: če kupim vrh gore in prepovem obiskovalcem vzpenjanje na vrh, je torej to popolnoma sprejemljivo, saj sem lastnik? (Prosim, ne, no …)

Povedano z gorniškimi besedami: tudi z demokratično slovensko ustavo je uveljavljen princip souporabe gorskega sveta, ki posebej poudarja koncept prostega dostopa do gora. Povsod tam, kjer je (organizirano) gorništvo navzoče – celo stoletje in več – pa je pravica in obveznost planinskih organizacij, da uveljavljajo in uveljavijo princip souporabe gorskega sveta, tudi za vsakega nečlanskega posameznika in posameznico, ki radi hodimo v gore!

- Komunalno-higienska urejenost vrha:
Problem souporabe vrha gore v odnosu ovca/človek na Storžiču ni edinstven, niti nov. Raduha, Strelovec, Goli vrh, Virnikov Grintovec, Stol, Golica, tudi Vremščica … so vrhovi, ki jih v pašni sezoni zaznamujejo ovce. Drži tudi, da ograja, kot sredstvo za omejevanje živali, ni niti slovenska, niti novodobna iznajdba. Iz pastirske zgodovine vemo, da so leta 1913 dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, kasneje jih je nadomestila modernizirana različica v obliki (neznosne) bodeče žice.


Velikoplaninski bodljikavi muzej na prostem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi ovčjih iztrebkov so bile higienske razmere večinoma nevzdržne (občasno so jih nevtralizirali vsaj nočni hlad, deževje in prevetrenost). Prenos nalezljivih bolezni z živali na človeka lahko poteka z dotikom, kapljično, z blatom, z urinom, s hrano in s škodljivci (mrčes, glodalci). Zoonoze, živalske kužne bolezni, povzročajo mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi) in zajedavci (gliste, trakulje, enocelični zajedavci).

Pred leti je potekala raziskava o higienskih navadah v slovenskih gorah. Na vprašanje o načinu čiščenja rok pred zaužitjem hrane/malico v naravi je kar 40 % anketirancev odgovorilo, da si pred zaužitjem hrane na turi roke očistijo tako, da se obrišejo ob hlače ali majico. Umivanje rok, kot najpomembnejši in hkrati najenostavnejši ukrep za preprečevanje poti prenosa mikroorganizmov in okužb, v gorah (pa tudi v dolini) žal ne deluje. (Deloval ni niti na vrhu Storžiča. Je pa tudi res, da je vse to bilo še pred pojavom novega koronavirusa.) Neupoštevanje higienskih načel ne pomeni samo tveganja za gorniški neuspeh, pač pa tudi tveganje za posameznikovo zdravje.

Okolje je vse polno najrazličnejših vonjav, ki so za večino živih bitij izjemnega pomena. Če ne bi bili sposobni vonjati, ne bi mogli najti in okušati hrane. Živali vonjave uporabijo kot orožje v boju s tekmeci in napadalci. Vonj je nepogrešljiv pri označevanju teritorija ter izbiri spolnega partnerja. Ljudje vonj zaznamo, prepoznamo in se nanj odzovemo na različne načine. Vonj po iztrebkih večini ni po godu, za žuželke, ki odlagajo jajčeca vanje, pa pomeni priložnost. Ljudje prepoznamo bilijon različnih vonjav, ker pa sta vid in sluh za nas pomembnejša, se vseh vonjav niti ne zavedamo.

Pri morski bolezni, ki se pojavi ob izrazitejšem valovanju na daljši plovbi, naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama (v tem primeru pogosto nasrkajo nižji sloji, recimo želodec). Po vsem doslej zapisanem še ni bolj jasno, zakaj prihaja do »možganskega spora« v primeru storžiške ograje oziroma med tistim, kar občuti telo, ko se vzpenja in doseže vrh in tistim, kar vidimo, beremo, slišimo.

Eno od številnih možnih izhodišč je, da ne kaže posploševati. Če ima človek posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami – kaj ni to trapasto? Če je torej vrh očiščen ovčjih iztrebkov, če ni več smradu in nadležnih muh – ali ni to naravnost čudovito?

- Cerkveno-verske ter duhovne okoliščine:
Alpinist in publicist dr. Igor Škamperle pravi, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna.« Gorniško sebstvo, ta majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, je temelj svetosti, tudi duhovnosti gora. Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Vse to občutimo verni in neverni, to je nekaj univerzalnega v nas, kar nas dela ljudi in oblikuje v skupnost, v človeštvo.

Ob križu na vrhu Storžiča redno potekajo svete maše. Okolica križa, kjer običajno poteka sveta daritev, je torej oltar. Območje okrog oltarja je obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostalega cerkvenega prostora. Bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja) (evo, smo že tam …), v nekaterih cerkvah tudi z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije.

Je ograja na vrhu – pomenljivo je, da se je ideja porodila ob obletnici postavitve križa in da ni bila postavljena na začetku poletne gorniške sezone, temveč teden dni pred sveto mašo – razmejila posvečen oltarni prostor od profanega, kmetijskega, nekoristnega sveta?


Vztrajnost vodi navzgor. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je v ograji na simbolni ravni mogoče prepoznati nekakšen starodaven ris, ki bi nas obvaroval pred hudim duhom ali bi nam omogočil izvedeti o stvareh, ki so drugim zakrite? Vemo tudi, da so nekatere najstarejše cerkve na Slovenskem našle zavetje v nizko zgrajenih krogih, ovalih, v katerih je skrit odmev davne kulture in prepričanja o simbolni moči kroga, ovala. Gre pri storžiški ograji za ta moment in za obvarovanje svetega kraja?

Ali kot pravi papež Frančišek: “Gospodarstvo ne more biti omejeno zgolj na proizvodnjo in potrošnjo, temveč mora upoštevati svoj vpliv na okolje in dostojanstvo ljudi.”

- Naravovarstveno območje Natura 2000:
Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste ter območja, ki so pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. V območjih Nature 2000 so mogoče različne gospodarske in družbene dejavnosti, ki morajo potekati skladno z varstvom narave. Povedano drugače: na območjih Natura 2000 se sme delati vse, kar ne škoduje vrstam in habitatnim tipom, ki so na seznamih.

Storžič sestavljata podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2132 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok. (Vsi navedki temperatur še ne upoštevajo trenutno znanih, podnebnospremembnih nizov že opazno višjih temperatur.)

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo, samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica prvič cveti, ko je stara 10 let. Zdaj že vemo, da so številne rastline pri nas tudi podnebno ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo.

Storžič ima v območju Natura 2000 prav posebno mesto:

- Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je reliktni endemit Jugovzhodnih Alp. Eno od klasičnih nahajališč (območje, od koder je bila prvič opisana) je prav Storžič, kjer jo je našel botanik Karel Zois, opisal pa botanik Franz Xaver von Wulfen (1788). Raste v skalnih razpokah na nadmorski višini od 1700 do 2132 m, zlasti na severni in severovzhodni strani Storžiča.


Risba zoisove zvončice iz 18. stoletja.

- Alpska možina (Eryngium alpinum) raste na senožetih in na grobem, poraslem pobočnem grušču. Nekoč je bil njeno klasično domovanje tudi Storžič (v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjena herbirajska pola, ki jo je Jurij Dolliner nabral na Storžiču; to je edini podatek o alpski možini, v novejšem obdobju ta podatek ni potrjen). Med vzroki za nestabilnost rastišč je »paša drobnice ter naravni procesi sekundarne sukcesije, povezanimi z vplivi človeka.«

- Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je prav tako znan s Storžiča, vendar ga leta 2006 ob ponovnem popisu, zaradi »popašenosti, niso mogli potrditi«. Pomemben dejavnik ogrožanja je prezgodnja paša (ta bi morala vsako leto izostatiti vsaj do 15. 7.).

//(Govedič, M., Jakopič, M., Rebeušek, F., Vrezec, A., Trčak, B., Erjavec, D., Grobelnik, V., Kapla, A., Rozman, B., Šalamun, A. 2006: Pilotna naravovarstvena študija na ožjem območju Karavanke Natura 2000 v treh naseljenih gorskih dolinah občine Tržič vključno z inventarizacijo habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst. Miklavž na Dravskem polju.)//

Na vprašanje ali so na občini seznanjeni z ugotovitvami popisne študije iz leta 2006 je župan Občine Preddvor odgovoril, da študije ne poznajo (enako pravijo tudi na Občini Tržič). Glede pomena območja Natura 2000 za Občino Preddvor in kako ta območja vplivajo na prihodnji razvoj občine, pa župan pravi: »Natura 2000 je za občino zelo pomembno območje. Ne gre zgolj za hriboviti del naše občine, temveč tudi za del mokrotnih travnikov, ki so v nekaterih delih najbolje ohranjeni na Gorenjskem. Z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave sodelujemo z roko v roki za ohranjanje, na nekaterih delih pa celo za izboljšanje teh travišč, ki za Občino Preddvor predstavljajo pomembno naravno danost. Menimo, da ta območja v prihodnje ob umnem gospodarjenju lahko predstavljajo tržno nišo na področju razvoja turizma z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa predstavljajo življenjsko okolje rastlinam in živalim ter našim občanom.«


Klasična rastlinska lepota na klasičnem nahajališču. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi župan Občine Tržič območja Natura 2000 vrednoti visoko: »Gre za dragoceno in pomembno območje naše občine, na katerem je treba s pravo mero, preudarnostjo in zdravo pametjo iskati sozvočje za rastline, živali in ljudi. Prostora je za vse normalne in kultivirane dovolj. Brez dvoma so območja Nature 2000 dragocena tako z naravovarstvenega, kot tudi s turističnega vidika. Glede gospodarskega vidika – ta je seveda potreben, želen, zagotovo pa nikakor ne sme in ne more biti prevladujoč.«

Da je območje Storžiča res nekaj posebnega dokazuje tudi planinsko-izletniški vodnik Pot Karla in Žige Zoisa, ki je izšel leta 2008 in je v PZS zaznamoval obdobje vstopa Slovenije v Evropsko unijo ter tedanjo razglasitev območij Natura 2000. Vodnik je nastal pod vodstvom dr. Milana Naprudnika in je poklon obema znamenitima možema ob hkratni »predstavitvi bogate, predvsem naravne dediščine območja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.« Poleg že omenjenih rastlin vodnik izpostavlja še močvirski meček (Gladiolus palustris), od tipov varovanega površja pa našteva »ilirske bukov gozd, gozdni rob, gorska in planinska travišča, melišča, jame, ruševje in skalovje nad gozdno mejo …«


Naslovnica dnevnika žigov poti Karla in Žige Zoisa in logotip poti.

Del biotske raznovrstnosti je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

- Pastirovanje:
Odprta pokrajina skalnatega pečevja, tisto, kar je za številne obiskovalce Storžiča pravo, resnično naravno stanje planine (kot sestavnega dela gore), ki ga lahko vidimo v številnih podobah in oglasih za izdelke slovenskega kmetijstva in slovenski »zeleni, aktivni, zdravi« pohodniški turizem, je posledica nepretrganega (tri?, dva?) tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, drugod tudi rudarjenja, v bojnem pasu sicer podnebno še kar spremenljive gozdne in drevesne meje.

Predvsem pa paše ovac (drugod tudi konj, živine, koz, prašičev …).



Goli vrh: divjinska in/ali kmetijska raba, ki ju razkriva staro zemljepisno ime. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Planinska paša in reja sta spremenili tla, ki izgubljajo rodovitnost. Hranila so že izčrpana, tla so zaradi ovac (ter zdaj že stoletne hoje (množice) obiskovalcev) zbita, tako da ne morejo več uspevati travišča in ruševje, kaj šele na primer sklenjeni, zdrav iglasti gozd (ki ga temperature podnebnih sprememb že napovedujejo). Zato: prste stran od prsti!

Čemur danes v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljišča pred posegi narave (ne pred človekom!), je to tisto, kar poskušamo ohraniti ali ponovno ustvariti.

Lani sem za sporočilo na informacijski tabli učne poti Po stopinjah pastirjev na Veliki planini zapisal:

»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena … Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja. Ohranjena zemljepisna imena govorijo o njihovem miselnem zemljevidu. Skalnati samotarji, okamnele babe in dedci ali skrivnostna kamnita vrata so del tega bogatega duhovnega sveta. Neredko so pastirji na teh posebnih prostorih puščali votivne darove, izvajali obredja in opravljali prehode, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi mejniki, letnimi časi in živinorejskim krogom.«

Se bo paša v storžiškem visokogorju res lahko nemoteno izvajala še naprej?

- Pravno formalni prostorski vidik:
Z Ministrstva za okolje in prostor, kjer so sprva trdili, da pri ograji ne gre za gradnjo objekta, temveč za oboro za živali, so kasneje svoj odgovor dopolnili s pojasnilom, »da če tudi ne gre za oboro, je ograja praviloma enostavni objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.« Dodali so še, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da inšpekcijski nadzor v tem primeru sodi v izvirno pristojnost občine (v njenem imenu pa ga izvajajo občinski inšpektorji).


Gora: od vznožja do vrha in vhodišča. (Ilustracija: Zvonko Čoh)

Sočasno so na Inšpekciji za kmetijstvo (ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pojasnili, da po njihovem mnenju »pod vrhom Storžiča ni postavljena obora za ovce ampak pašna ograja.« Taka ograja je po njihovem dovoljena na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o planinskih poteh, ki kot izjemo dovoljuje postavitev ograde in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domače živali … (http://borut.blog.siol.net/2019/10/29/pasa-na-besedah/) Zapisali so še, da »območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu ni opredeljeno kot kmetijsko zemljišče«, zato inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje na tem območju.

To, da je v zgodbo – kot nekakšen stranski udeleženec – stopil celo zakon o planinskih poteh, je v tem pravno-formalnem odtenku celotne zgodbe še posebej (pre)drzno …


Krčenje ruševja se nadaljuje; višina 1850 m, Kamniško-Savinjske Alpe, okrober 2020. (Fotografija: Borut Peršolja)

//Prvi odstavek 16. člena Zakona o planinskih poteh – ZPlanP (EPA 647-IV, 22. 6. 2007) glede postavitve zapor in začasnega ali stalnega zaprtja planinskih poti pravi: »(1) Na planinskih poteh ni dovoljeno postavljati ovir ali zapor. Izjema je postavitev ograd in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domačih živali. Takšne ograde oziroma zapore morajo biti vidno označene, preko njih pa mora biti omogočen varen prehod …«

V obrazložitvi Zakona o planinskih poteh – ZPlaninP (EPA 451–IV, 10. 10. 2005) med drugim piše: »Člen ureja postavitev ovir oziroma zapor na planinskih poteh ter njihovo začasno zaprtje. Na planinskih poteh je namreč marsikje zaradi ograditve pašnih površin potrebno postaviti fizične zapore (ograje, električne pastirje). Prehod preko teh zapor je potrebno ustrezno in varno urediti, da ne pride do poškodb uporabnikov ali poškodovanja samih zapor.«//

Vrnimo se korak nazaj in se vprašajmo: je na vrhu Storžiča kmetijsko zemljišče in je kmetijska raba sploh dovoljena? (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trdi, da ne gre za kmetijsko zemljišče in da paša ni dovoljena.)

Župan Občine Preddvor pravi, da »je območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.« Ograja, ki so jo postavili člani Agrarne skupnosti Bašelj, je po njegovem »pašna ograja.«

Župan Občine Tržič se mu pridružuje s kančkom zdravorazumskega dvoma: »Papirnato, birokratsko, je čez masko očaka Storžiča seveda lahko zarisana kmetijska površina, dejansko in odkrito, pa bi o pašniku na neporaščenem skalnem vrhu nad dva tisoč metrov težko resno govorili.« In doda: »Postavitev ograje ali ograde za preprečevanje vstopa ovac na vrh Storžiča vidim kot bolj ali manj posrečen korak nasproti rešitvi problema. Akcijo Bašljanov vidim kot pozitiven korak nasproti, željo in dejanje za nekaj urediti. O nenavadni izvedbi, obliki, omejenem ali oviranem dostopu do vrha, pa bo najboljši ocenjevalec čas.«

***

Sklepne misli, namesto epiloga
Postavljena ograja na Storžiču je nazoren primer urbanizacije gorskega prostora. Civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnega vzorca, načina vedenja in mišljenja, povzroča zmanjševanje, izginjanje razlik med ravnino in goro. Ali če hočete med alpskim mestom in alpskim podeželjem.

V slovenskih območjih Natura 2000 je največji problem porast dejavnosti v naravnem okolju in kmetijstvo, ki se sistemsko najmanj načrtuje in ima povsem svoj sistem subvencioniranja kmetijsko okoljskih programov. Ko k temu dodamo še zapovedano državno pohodništvo (ki ni isto kot gorništvo!) dobimo rezultat v obliki vlečenja nevidne vidne črte urbanizacije za seboj in dobimo dokončno in nepovratno odprta vrata goram neprilagojenim spremembam.


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Ideja zakona o visokogorju, ki sem ga predstavil že pred leti je bila, da je ta svet treba obravnavati in vrednotiti drugače, kot planinsko/gostilniško vsem in vsakomur dosegljiva območja.

Izhodišče dojemanja visokogorja je sprva svet nad gozdno mejo (in ne tako, kot je napačno napisano v Planinskem terminološkem slovarju), a hkrati je treba visokogorje razumeti do vznožja na vse strani pobočij. Visokogorje tako ne obsega zgolj višinskega območja med nebom in podnebno gozdno mejo (visokogorje v ožjem pomenu besede), torej večinoma kamniti, visokogorski kras, temveč tudi pobočne varovalne gozdove, melišča, porečja hudourniških gorskih vodotokov in pokrajinsko značilne zatrepe alpskih dolin … Šele takšno visokogorje omogoča ustrezno obravnavo in vzpostavitev kakovostnega varstvenega režima.

Teze zakona o visokogorju izhajajo iz dolgoletne prakse takratne, danes si upamo trditi odlične, celo odločne planinske organizacije, ki se je v preteklosti zmogla samoomejiti. Takratna PZS se je revolucionarno odpovedala nadelavi novih planinskih poti (kamor sodijo tudi ferate), izvajala je (mednarodni) program ekološke sanacije planinskih koč in poskrbela za vzgojo članstva in drugih obiskovalcev (akcija odnesimo smeti v dolino).

Izhodišča, usmeritve in ukrepi zakona o visokogorju zato obsegajo žlahtno tradicijo, primere dobre prakse in vztrajajo v prepričanju, da je gorništvo v osnovi naravovarstvena dejavnost.


Združeni, čeprav ne istomisleči. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Martuljkova skupina je bila 27. januarja 1949 razglašena za krajinski park (Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek Uradni list LRS, št. 4/1949), od leta 1981 pa je vključena v Triglavski narodni park. Takrat – takoj po drugi vojni – nihče ni izvajal celovite ocene stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske vrednosti, nihče ni zahteval celovite presoje vplivov na okolje in ocene stanja naravnih vrednot na zavarovanem in vplivnem območju. Špikova skupina je bila preprosto POSEBNA, ENKRATNA.

Sodobna miselna geografija žal sestoji zgolj in samo iz pravnega reda demokratične države. Ta ne upošteva dobre volje, ki presega delitev kakršnekoli politike na pozicijo/opozicijo, naše/vaše, strokovno/nestrokovno.

Ograja na Storžiču je tako že danes pomnik sodobnega potrošniškega dogajanja v gorah. In kar je najpomembneje: upam, si trditi, da zlasti ni zadovoljila tistih, ki smo gorniško najbolj usposobljeni, a hkrati – po načelu manj je več – tudi najbolj skromni. Zadošča nam predvsem narava.

In seveda: obiskovalce Storžiča (in gora nasploh) je ves čas treba spodbujati, da se tja namenijo brez slabih namenov. Gorništva ni brez svobode. In očitno je, da bo po zgledu vpisa pravice do pitne vode v ustavo, treba izboriti pravico do navadne, čisto običajne gore.

Vse se začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Zato moj glas proti ograji na vrhu Storžiča.


Storžič kot domžalska gora – vsakodnevni pogled. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2)

Nedelja, November 1st, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča iz Bašlja so v nedeljo, 16. avgusta 2020, na južni vršini postavili štiridesetmetrsko oviro lastnim ovcam. Menda so sledili pritožbam kričečih planincev, ki so jih enotno podprla mejaška planinska društva in s tem očiščeni in zagrajeni vrh namenili obiskovalkam in obiskovalcem Storžca. Za sedenje, malico in uživanje v razgledu.


Ločnice, namesto združevalke. (Fotografija: Uroš Ahčan)

Nujni, skorajda obvezni del tovrstnega projekta so tudi javna razprava in konfliktna stališča, ki jih projekt hočeš/nočeš prinese s seboj. Pobuda za postavitev ograje se je odvijala stran od oči (gorniške) javnosti. Ne kot skrivna zarota, temveč kot samoumevna odločitev lastnika z dobrimi nameni. Na dogajanje je zato treba pogledati s čim več zornih kotov. Da bi se z razpravo vsaj približali dogovoru o (ne)smiselnosti ograje, ki zadeva številne.

Popolnoma jasno je tudi moje izhodišče obravnave teme: gorništvo kot ga doživljam, sooblikujem in vodeno izvajam že vse življenje.

***

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjem: se gorniška zgodovina ponavlja?

Gora je izpričano odličen, če ne kar najboljši kraj za osvežitev in prebuditev spomina. Bodisi, da gre pri tem za drobce lastne, družinske zgodovine, kot tudi za epohalne, nacionalne dogodke. Gora je namreč zgodba, ki jo piše življenje.

***


Aljažev stolp na Triglavu, razovčen vseh ovc.

Vemo, da je znameniti Jakob Aljaž kupil vrh Triglava in ga z (kasneje izginulo) darilno pogodbo predal Slovenskemu planinskemu društvu. (Temu – no, njegovi naslednici PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) – ga je sto let kasneje ukradla kar lastna država!) Priča smo dejanju (tako vsaj poročajo mediji), da so Bašljani – besedna obljuba ali roka na roko je namreč iztožljiva v skladu z obligacijskim zakonikom! – vrnili=podarili (brezplačno? odplačno? pridobitno? nepridobitno?) vrh Storžiča ugodnim planincem!

Kaj od tega drži, je/bo treba razčistiti, da ne bo potem: nisem vedel/a …

(Ni pa zelo verjetno, da bi storžiška ograja prerasla v mitološke razsežnosti triglavskega stolpa. Se pa zna – v kopirani obliki – v kratkem pojaviti še marsikje drugje. Tudi ob Aljaževem stolpu?)

***

Ob pripravi prispevka sem se za pojasnila, z nekaterimi dodatnimi vprašanji, obrnil na vpletene v dogajanje.

Agrarni skupnosti Bašelj sem po pošti in po e-pošti zastavil naslednja vprašanja:

- Ste kot lastniki zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča – pred načrtovanim posegom zaprosili za ustrezno soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in/ali Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine? Kakšen je bil njihov odziv?
- Kakšna je bila pri celotnem dogajanju vloga okoliških planinskih društev? So oni predlagali reševanje problema in sodelovali tudi pri izbiri rešitve?
- Glede na dosedanje mešane odzive po postavitvi ograje: bi se še enkrat odločili za njeno postavitev?
- Pri križu redno potekajo svete maše, zato je prostor okrog križa razumeti tudi kot oltar. Vrh ste vzorno in spoštljivo počistili teden dni pred sveto mašo. Je na postavitev ograje vplival tudi cerkveni/verski vidik? So tovrstno rešitev predlagali v domači župniji?
- Je vrh Storžiča naprodaj? Po kakšni ceni?
- Mediji so poročali, da ste vrh Storžiča vrnili planincem. Je to razumeti zgolj v prenesenem pomenu ali boste – recimo po zgledu Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu – to dejansko storili tudi zemljiško-knjižno? Kateremu od planinskih društev ste pripravljeni brezplačno podariti vrh?

Odgovorov nisem prejel.


Rezultat bašeljskega prostovoljstva. (Vir: spletna stran Občine Preddvor)

Z vprašanji sem nadlegoval ustanovi, ki sta pristojni za slovensko naravno in kulturno dediščino.

- Z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Kranj so sporočili, da so o dogajanju »seznanjeni le iz medijev«. Glede morebitne izdaje naravovarstvenega soglasja pravijo, da »takšen postopek ne poteka, da pa je vrh Storžiča del območja Natura 2000.« Če bi postopek izdaje soglasja potekal, bi bilo treba najprej ugotoviti, ali bi investitor moral za postavitev ograje pridobiti naravovarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje. Dilemo bi najverjetneje rešili v okviru inšpekcijskega postopka. Odgovor so končali z mnenjem, »da takšno ograjevanje ne sodi na vrhove naših gora.«

- Iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Služba za kulturno dediščino so sporočili, da »vrh Storžiča ni zavarovan kot nepremična kulturna dediščina, zato zavod ne more/sme izdajati kulturnovarstvenih pogojev ali soglasja.«


Pogosta življenjska situacija: miselna predstava, kako naj bi nekaj izgledalo in dejansko stanje … (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimala me je vloga planinskih društev.

- Od treh vpletenih je odgovorilo le eno (predsedniku se jesensko toplo zahvaljujem). Povedal je, da »smo glede na številne pritožbe, negodovanja in pripombe planincev, ki niso bile samo ustne, ampak tudi pisne, nekateri so negodovanja objavljali na spletnih forumih, bili eni izmed pobudnikov za ureditev problema. Konec koncev je to stičišče štirih občin in štirih planinskih društev. Zagotovo je Storžič tudi ena najlepših gora in je bil zadnji čas, da se nekaj stori in problem uredi.«


Z ovcami si delimo gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izhodišče za reševanje problema planinsko društvo vidi v zasebnem lastništvu zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča. Zato si ne predstavljajo, zakaj bi se v reševanje tako rekoč komunalnega problema vključil meddruštveni odbor ali vrhovna PZS, saj nista lastnika. Ob tem je še dodal, »da po nekaterih fotografijah sodeč, izvedba morda res ni videti primerna. Vendar je stanje na gori, ko ga vidiš v živo, bistveno drugačno.« Zdi se mu, da bo, ko bo ograja na gori kljubovalno preživela kakšno zimo ali dve, zlita z okoljem in navzočnost ograje ne bo več za nikogar moteča. Ob tem je še dodal: »Vsem kritikom odgovarjam, da se agrarna skupnost ne vtika, kaj ima in kako imajo kritiki doma urejeno dvorišče. Enako naj velja tudi za kritike dejanja agrarne skupnosti.«


In ne, ne gre za vprašanje, kdo je kriv. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na vprašanje – kako so planinska društva pri razpravi in oblikovanju stališča upoštevala Vodila pri delu PZS in planinskih društev … o problematiki označevanja vrhov – društveni predsednik odgovarja: »Vrh je v zasebni lasti. Izvajalci, predvidevamo da lastniki, se niso posvetovali o načinu izvedbe. Izbrali in izvedli so ga, kot se jim je zdelo najbolj prav! S ciljem, da bo ograja vsaj nekaj let služila svojemu namenu.«

Glede vprašanja, ali je ograja namenjena izključno gorniškim obiskovalcem (zahteve planincev …) ali kljub vsemu tudi vernikom je odgovoril, da »je provokativno. Vsak vernik, ki pride na Storžič k maši, je tudi planinec. Sicer ne bi prišel do vrha.«

Planinsko društvo agilnih Bašljanov ne bo predlagalo PZS za podelitev posebnega priznanja za izjemne dosežke. »Se jim pa zahvaljujem za trud in dobro voljo, ki so jo pokazali s tem, da so svojo lastnino dali v uporabo planincem.« In dodal, da je zgrožen nad ravnanji nekaterih, ki so ograjo med tem že (namerno?) poškodovali.


List/zemljevid prenese vse – Natura 2000.

- So se pa zelo jasno do tovrstne problematike opredelila (že omenjena) Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev (obravnavana in sprejeta na Skupščini Planinske zveze Slovenije (Maribor, 24. 5. 1999 in Ljubljana, 23. 10. 1999)). V poglavju 2.3. Označevanje vrhov je bilo zapisano:

»V več kot stoletni zgodovini je planinska organizacija z odprtostjo omogočala, da so gore vedno ponujale priložnost in prostor za srečanja različnih generacij vseh družbenih slojev in različnih veroizpovedi. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča nestrpnemu delovanju proti drugače mislečim tudi v gorah, zlasti proti verujočim. Najbolj znani so primeri rušenja kapelice na Kredarici in nekaj križev na vrhovih. Ti vandalizmi so bili delo zaslepljenih posameznikov, planinska organizacija pri tem ni sodelovala. Ta brezumna dejanja obsojamo. Zavzemamo se, da država, ki je nekdaj tolerirala oz. s svojo politiko povzročala te vandalizme, poskrbi, da se povzročena škoda povrne. Planinska zveza Slovenije se zavzema za ponovno postavitev tistih verskih objektov oz. simbolov v gorah, ki so jih podrli zaslepljeni posamezniki.

Okolju niso prijazni poskusi tistih, ki bi radi postavili različna znamenja na gorskih vrhovih kljub temu, da jih poprej tam nikoli ni bilo. V takih primerih bomo dosledno zastopali stališče, da na gorski vrh sodi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Vsekakor bo urejanje oznak na vrhovih vprašanje, zaradi katerega se bomo morali aktivneje vključiti v postopke dodeljevanje koncesij za izrabo gorskega sveta.«


Vsak košček življenja je pomemben in del celotne slike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinskim društvom (in njegovim vodstvenim prostovoljcem) morda res ni mogoče očitati neznanja (čeprav …), čudi pa, da se ne obrnejo pogosteje na strokovno institucijo, ki s svojimi argumentiranimi stališči sooblikuje odločitve v celotnem alpskem prostoru. (Ta je tudi prostor enakega pravnega okvira Evropske unije in mednarodno ratificirane Alpske konvencije.) Poznavalce tak odnos društev do PZS sicer ne preseneča, saj PZS ni več niti strokovna organizacija, niti kakovosten servis planinskim društvom …

- Načelno stališče nevladne organizacije CIPRA, društvo za varstvo Alp, katere mednarodni slogan je Živeti v Alpah, o nizki gradnji je, da mora biti kakršenkoli poseg skladen z zakonodajo. »Če so bili iztrebki na vrhu res velik problem, je postavljena ograja verjetno dosegla svoj namen. Še bolje pa bi bilo, da bi se pred posegom lotili vprašanja paše ovac, ki očitno precej obremenjujejo območje vrha. Postavitev ograje je rešila trenutni estetski problem, ni pa rešila degradacije celotnega območja vrha. Omejitev paše bi ta problem rešila, hkrati pa bi vrh ostal nedotaknjen, kar bi bilo najbolj prav.« Ob tem dodajajo, da so proti podiranju obstoječih objektov (križi, stolpi, spomeniki …), odločno pa nasprotujejo postavljanju novih objektov in ostalih posegov v visokogorju.


Živeti v Alpah, geslo CIPRE. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?

Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

(Konec ovcerije bo objavljen v naslednjem prispevku.)

  • Share/Bookmark

MED NAMI JE

Torek, September 22nd, 2020

V Prirodoslovnem muzeju Slovenije bo samo še prihodnji teden na ogled priložnostna razstava o vrhunski alpinistki Mariji Frantar (1956–1991).


Marija Frantar. (Fotografija: Alenka Jamnik)

Razstava v konceptu Geološke vitrine četrtletja, ki jo je pripravila sodelavka muzeja, geologinja, bibliotekarska specialistka in nekdanja alpinistka Alenka Jamnik, je na ogled od 30. 7. do. 30. 9. 2020.

Vstopnina: osnovnošolci, dijaki, študenti, upokojenci 3 €, odrasli 4 € in družinska 8 €.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

MARIJA FRANTAR (1956–1991): 30 LET OD USPEŠNEGA VZPONA NA NANGA PARBAT (8125 m)

Geološka vitrina četrtletja predstavlja nekdanjo vrhunsko alpinistko Marijo Sabolek, poročeno Frantar, ob 30. obletnici vzpona na osemtisočak Nanga Parbat (8125 m). Nanj se je leta 1990 povzpela kot osma ženska. Kot prva ženska je po Schellovi smeri, na alpski način, preplezala Rupalsko steno, ki velja za najvišjo steno na svetu (visoka je neverjetnih 4.550 m). Tedaj je bil to jugoslovanski ženski višinski rekord. Za vrhunske dosežke v alpinizmu je istega leta prejela Bloudkovo plaketo.

Alenka Jamnik je iz svojega arhiva, kot nekdanja Maričina soplezalka, na razstavo uvrstila nekatere Maričine osebne predmete, publikacije in kamnine z alpinističnih vzponov. Ob (pre)kratkem ogledu, v neposredni soseščini predstavitve alpskega sveta v stalni muzejski zbirki, lahko z očmi raziščemo:

- Maričine goreteks hlače.

- Podpisano, prazno, znamenito rumeno škatlico za diapozitive.

- Galoške s podpisom Mari Frantar.

- Članek v Planinskem vestniku o vzponu na Nanga Parbat.

- Album s fotografijami z alpinističnih vzponov.

- E-pismo alpinistke in himalajske kronistke Dine Šterbove iz Češke zdravniku in himalajcu Damjanu Mešku, v katerem poizveduje o Mariči.

- Kronološki pregled prvih desetih ženskih vzponov na Nanga Parbat.

- Kamne z njenih poti: kameno strelo, hrizopraz, ahat, lavo, pirit.


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

Maričo sem osebno spoznal, ko se je, verjetno na povabilo Vilme Purkart, tedanje odlične strokovne sodelavke Planinske zveze Slovenije, v Domžalah, kot ena redkih gledalk, udeležila prvega državnega osnovnošolskega tekmovanja Mladina in gore. Tema tekmovanja je bil seveda alpinizem. Ostala sva v stiku, z njene odprave sem prejel tudi razglednico. Seveda sem bil takrat odločno premlad, da bi se zavedal pomena Maričine navzočnosti.

Obisk bogato skromne razstave je zato bila prijetna dolžnost in občudujoč spomin.

***

Pogovor Blaža Lesnika z Alenko Jamnik na radiu Ognjišče.

  • Share/Bookmark