Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Četrtek, April 19th, 2018

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

PRAZNIČNO SLEPILO

Ponedeljek, Februar 26th, 2018

Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.


Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.

***

Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,

»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.

Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.

Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30

***

Dobil sem osebno vabilo in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.

Vabilo Borut Peršolja (PDF 267 KB)

Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?

To dvoje je vse in celo višek praznovanja?

Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?


Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.

***

To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.

Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (medtem je izšla druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.

Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).


Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.

***

Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?

Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.

Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.

Rotovnik je na svečani akademiji

    ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:

    »Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.

    Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«

    In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?

    Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.

    Živela Pohodniška zveza Slovenije!

    (To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posamzenikom, da se samoorganiziramo in letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)

    • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Nedelja, Januar 14th, 2018

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

Nedelja, December 10th, 2017

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je mednarodna javnost leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora so Izzivi gorskih območij: podnebne spremembe, lakota, migracije/Mountains under Pressure: climate, hunger, migration.


Obetaven letošnji začetek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj milijarda ljudi živi v gorskih območjih, več kot polovica človeštva pa je na gore vezana pri oskrbi z vodo, hrano in obnovljivo energijo. Gore so pod velikim pritiskom zaradi podnebnih sprememb, degradacije zemljišč, rabe tal in naravnih nesreč. Vse to ima lahko daljnosežne in uničujoče posledice za gorske skupnosti in ves svet.


Vzorec pisanega življenja v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odtis obiskovalcev gora. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje zahtevnim danostim: življenje z veliko začetnico! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so tudi zgodnji znanilec podnebnih sprememb. Ker se podnebje še naprej segreva, se gorska ljudstva – med njimi so tudi najrevnejša in tista, ki se stalno soočajo s pomanjkanjem hrane – spoprijemajo še z večjimi težavami kako preživeti v teh razmerah. Naraščanje temperature prav tako pomeni, da se gorski ledeniki talijo hitreje od napovedi, kar odločilno vpliva tudi na zaloge pitne vode, od katerih so odvisni tudi milijoni ljudi na ravninskih območjih.

K sreči imajo gorske skupnosti bogato znanje, dediščino in izkušnje, vse pridobljeno s trdim življenjem in nenehnim prilagajanjem številnih generacij. To jim omogoča razvoj novih strategij za uspešno prilagoditev na podnebne spremembe.


Spravljeni spomin. Narodna galerija v Oslu (Norveška). (Fotografija: Borut Peršolja)


Konkretno zeleno. (Fotografija: Borut Peršolja)

In v Sloveniji?

Redke so države, ki imajo skrb za gorska območja zapisano celo v ustavi. Slovenija je morda celo edina, saj Ustava Republike Slovenije v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja, v 71. členu (varstvo zemljišč), v tretjem odstavku določa:
»Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.«

Ne bom presenečen, če tega niti ne veste, pa čeprav ustava letos praznuje že 25. obletnico!


Živeti v Alpah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorsko in hribovsko ustavno programsko načelo velja za kar 72 % vzpetega površja Slovenije (gorniško klasičen alpski svet obsega zgolj 42 % površja), v njem pa se nahaja kar 55 % vseh kmetijskih zemljišč v državi. Kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo na večjih nadmorskih višinah, imajo zaradi krajše vegetacijske dobe znatno omejen izbor kmetijskih rastlin in količinsko nižje pridelke na hektar. Register kmetijskih gospodarstev navaja, da nad 500 metri nadmorske višine močno prevladuje trajno travinje, ki predstavlja kar 95 % vseh kmetijskih zemljišč, le 5 % pa predstavljajo njive. Zaradi tega prevladuje ekstenzivna živinoreja.


Gorska območja: 72 % Slovenije. (vir: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja)


Planina Korošica (Karavanke): loveče ravnovesje klasičnega kmetijstva in novodobnega gorskega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kmetije se v gorskih območjih soočajo z velikimi nakloni kmetijskih zemljišč, zato je pogosta uporaba dražje, specialne mehanizacije in/ali več ročnega dela. Stroški tako pridelane krme ali hrane so zato višji. Zaradi naravnih danosti prevladujejo biotsko bogata travišča, ki so pogosto vključena v omrežje Natura 2000. Z nadaljnjo rabo in obdelanostjo kmetijskih zemljišč pa se ohranjajo značilni habitatni tipi in vrste.


1554 metrov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Napovedovalka dnevne in urne prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zdi se, da je v praksi ustavno zagotovljena skrb – še zlasti v finančnem pogledu – vezana zgolj na kmetijsko področje. Med štirinajstimi Ukrepi razvoja podeželja (iz programskega dokumenta Program razvoja podeželja 2014–2020) sta dva neposredno povezana z gorskimi območji:
- Ukrep 8: Naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje in
- Ukrep 13: Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.

Med neposrednimi plačili na površine in živali deluje ukrep Podpora za mleko v gorskih območjih, ki je namenjena ohranitvi proizvodnje mleka na področjih s slabšimi pogoji za proizvodnjo mleka.


Do kdaj še? Do jeseni! (Fotografija: Borut Peršolja)


Do kdaj še? Do ponovnega taljenja snega! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ves preostali »gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih« pa ostaja podvržen stihiji zelenega turizma in z njim povezanega nebrzdanega pohodništva.


Gore niso lepa kulisa. Gore so do skrajnosti izostreno življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V obdobju 2007–2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov vzpodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah)

Se pa zaradi akcije Brati gore izboljšuje kulturni napredek. Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico, množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih društev.


Prebirati ali nabirati? (Fotografija: Borut Peršolja)


Reciklirani brlog na Norveškem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKA PAŠTETA

Četrtek, September 21st, 2017

Najlepši skupek naprezanj Pohodniške zveze Slovenije (PZS) v zadnjih letih in hkrati nazoren rezultat učinkovitega delovanja pohodniške flajšmašine.

Sestavine: “Pohodništvo 50 %, planinska orientacija 3 %, turno kolesarjenje 32 % in športno plezanje 15 %”, ojačevalec arome E621, konzervans E250. Sterilizirana PZS mesnina.

Iskrene čestitke z moje strani za recepturo in izdelek!

Slovenija pohodnari! # LjubimPohodnistvo

Ob predlogu za zamenjavo planinske himne imamo zdaj tudi finalni predlog za zamenjavo grba PZS.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak stran od pohodništva.

  • Share/Bookmark

PRIČEVANJE O BORISU

Sreda, Junij 14th, 2017


(Fotografija: Borut Peršolja)

V soboto, 10. junija je minilo dvajset let (1997–2017) od tragedije v severni steni Turske gore nad Okrešljem, v kateri so življenje izgubili gorski reševalci Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), Mitja Brajnik (GRS Kranj), Luka Karničar, Rado Markič (oba GRS Jezersko) in Boris Mlekuž (GRS Bovec).

Vseh, zlasti pa vodniškega in inštruktorskega kolega Borisa Mlekuža, smo se spomnili tudi na Borisovem spominskem srečanju v Bavšici (19.–20. 5. 2017).


(Fotografija: Borut Peršolja)

O izjemnem človeku, ki je v marsikomu, ki smo ga poznali, pustil globoko sled, smo udeleženci samorganiziranega srečanja poslušali izpovedi, doživetja in pričevanja prijateljev in sodobnikov. Osvetlili smo – tudi z njegovimi naključno izbranimi dokumentarnimi diapozitivi – Borisovo gorniško življenje s številnih tur, taborov, tečajev, reševalnih akcij, besede, napisane, izrečene in (žal) neizrečene, ter se naslednji dan odpravili po njegovih stopinjah nad Bavšico.

Borisa so se prišli spomnit tudi pevci Moškega pevskega zbora Golobar, ki je bil ustanovljen leta 1951 in je eden najstarejših na Primorskem. S pevovodjo Danilom Durjavo, ki je ustanovitelj zbora in ga vodi ves čas, kar je gotovo edinstven primer v Sloveniji, so nas spomnili na globino, širino, iskrenost, domoljubnost … zapetega čustva.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zapisane besede Žarka, Irene, Miha, Srečka, Damjane, Emila …

»Dobro sem ga poznal, tako kot gotovo tudi večina udeležencev srečanja, seveda smo ga pa doživljali (doživeli) vsak na svoj način. Vsakemu od nas je ob skupnih trenutkih odškrnil delček samega sebe in verjamem, da bo mozaik spominov vseh zelo zanimiv, prijeten, takšen kot je bil kot sogovornik tudi Boris. Doživljal sem ga še kot neutrudnega sodelavca v nekdanji mladinski organizaciji, kasneje v sindikatih, predvsem pa vedno kot gorniškega prijatelja z neizčrpno zakladnico poznavanja vsega, kar je vezano na gore.«

»Kadar hodim po trentarskih gorah, največkrat sam, ker me samotnost notranje izpolnjuje, z Borisom vedno naveževa stik in se pogovarjava. Borisa sem dolgo poznal, od tistih tečajev za mladinske planinske vodnike v Vratih, ko je kot vojaški inštruktor vodil starešine nekdanje JLA po Triglavski severni steni. Tedaj je redno prihajal “na hrano” v staro Šlajmarco … in zgodilo se je nekaj najlepšega: zaljubil se je v svojo poznejšo ženo, ki je bila moja sorodnica in sem jo seveda poznal od otroštva.«

»Bil je član alpskega voda, zagotovo najboljši. Zato so ga tudi določili za alpinističnega inštruktorja: vodil je alpinistično šolo za vojaške starešine (plezali so npr. v severni Triglavski steni, s čimer se je rad pohvalil komandir čete), za vojake–padalce iz Niša … Zaradi zavzetosti, uspehov in neigranega tovarištva si je nabral za okoli dva meseca nagradnih dopustov; čuval jih je za hitrejši odhod iz JLA.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Ob pogovorih se je vedno doživeto sprehajal najprej po domačih bovških gorah, potem tudi po bolj ali manj oddaljenem gorskem svetu drugod. Nikoli ga niso ta čustva zanesla, da bi pozabil na osnovne prvine varnega gibanja (posrečena kombinacija čustvene vznesenosti in racionalnega razmišljanja). Bil je torej poet in hkrati velik realist. Kadar je šlo za resne stvari, ki se lahko vsakemu zgodijo na turi, je bil kot tovariš in vzgojitelj izredno strog in načelen.«

»Potem pa tisti nesrečni dan, ko nismo hoteli verjeti lastnim ušesom in očem. Žalostna je bila zadnja pot. Koraki so se mešali v tišino in solze. Vse je bilo tiho, še tišje, ko se je oče poslovil od sina. Razjokalo se je tudi nebo. Boris pa tam nad gorami.«

»Včasih, ko vijugam iz Tolmina navzgor po dolini Soče in se bližam Srpenici (v tamkajšnji kemični tovarni je bil zaposlen), proti njegovemu Bovcu, obdanem z vršaci, se mi zgodi, da se nekod prikrade njegov nasmeh. Bil je vraščen v to okolje, bil je nepogrešljiv del vsega tega bovškega sveta.«

»Boris je bil res nekdo, s katerim je bilo čudovito skupaj hoditi po gorah in hvaležna sem za vse tiste trenutke.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Je lahko tovrstno srečanje lepo?

Tako kot poznamo različno gorniško doživeto tišino (na primer tišino zgodnjih jutranjih ur, tišino noči, tišino sprehodov po snegu …), poznamo tudi različne lepote. Obstaja lepota, ki je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Lepota, ki se ji nič ne more izogniti.

V lepoti hoje, ko prenehamo uporabljati odvečne besede, ker ne počnemo nič drugega razen da hodimo, zaživi vse okrog nas. Dnevi, namenjeni tovrstni hoji, so lahko intenzivni in dolgi. In zaradi tovrstne tišine hoje se zdi, da živimo dlje, globlje, ker smo si dali dihati, ker smo se poglobili v vsako uro in vsako minuto življenja. Ko se nam mudi, pač počnemo več stvari hkrati, zato je čas tako izrabljen in poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. To je ena od ključnih skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine nam jo dela vse bolj domačo.

Takšna je tudi navzočnost na tovrstnem srečanju. In takšna je tudi nenavzočnost umrlega prijatelja, ki ga nosimo v sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja v na novo oblikovanem spominu vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.

In spet vzporednica, na pa mimobežnica: ko hodimo, se nič okrog nas ne premika. Grebeni se približujejo zgolj narahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se ves čas preobraža. Kadar smo na vlaku, dobesedno vidimo, kako se nam gora približuje. Oko zaznava premik hitro, živo, meni, da je vse razumelo, da je vse zajelo. Ko pa hodimo, se v resnici nič ne premika. Navzočnost se počasi naseli v telo, stvari tam daleč pa nenehno in vse bolj vztrajajo v našem telesu.

Tudi Boris.

In kot je zapisal Miha: “Boris bi zanesljivo rekel: dokler nam je usojeno, se s telesom in dušo predajmo goram.”


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

Z NAHRBTNIKOM V GORE, Z NARITNIKOM PO MESTU

Sobota, Junij 3rd, 2017

Prispevek je bil prvič objavljen na blogu pred petimi leti v članku z naslovom Z naritnikom po Čopovi. Uredniško preoblikovan članek je bil objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika 2012.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Z mojim dovoljenjem so članek reciklirali na Cicibanu pod uredniškim peresom Slavice Remškar.

***

Z nahrbtnikom v gore, z naritnikom po mestu

O tem, da so gojzarji najpomembnejši del osebne opreme vsakega obiskovalca gora, ni dvoma. Po pomembnosti pa je na drugem mestu nahrbtnik …

Tipologija uporabe nahrbtnikov
Nahrbtnik: vreči podobna gorniška priprava z naramnicami za prenašanje tovora na hrbtu. Vsak izkušen gornik vam bo povedal, da je velika sreča imeti udoben in po lastni meri izbran in prilagojen nahrbtnik. Šele tak nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo tovora krepi v čistem naporu.

Vrečevina
Recimo, da imate srečo v postopku dedovanja in da ste posledično lastnik starega, ohlapnega, trebušastega nahrbtnika iz surovega platna, kakršnega so nosili naši dedki. Vanj zložite rezervna oblačila, čutaro, malico, pelerino, prvo pomoč in vso drugo bolj ali manj priporočeno osebno gorniško opremo. Nahrbtnik bo ob razpoložljivi prostornini vse to shranil vase, vendar pa bo imel mazohističen učinek na vaša ramena. Z leti tudi na kolena in predvsem na voljo do peš premikanja po gorah. Za rešitev iz te zadrege je idealno, če se približuje vaš rojstni dan ali pa vsaj obdobje dedka Mraza. Izraziti je treba željo, da rabite nov nahrbtnik, in zgodba se lahko nadaljuje.

Ker so želje, potrebe in predstave o nahrbtnikih različne (da ne omenjam zneska, ki je za nakup na voljo), je na mestu vprašanje, kako izbrati takega, ki bo optimalno prispeval h kakovosti osebnega gorništva. Pisec gorniških priročnikov Bine Mlač pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu” . Videli pa bomo, da obstaja tudi peti dejavnik, to je barva.

Joj, kam bi del?
Prvi dejavnik pri izbiri je prevladujoča oblika gorniške dejavnosti: hoja, plezanje, smučanje, padalstvo, slikarstvo, žlampaštvo ali zgolj nedolžno frajarjenje. Premisliti moramo, ali bomo na nahrbtnik lahko pritrdili vse, kar bomo potrebovali: cepin, pohodne palice, izolacijsko podlogo, stojalo za fotoaparat, suho salamo, planinska odlikovanja, da o mobilni izvedbi klimatske naprave niti ne govorimo. Uporaba nahrbtnika ne vpliva samo na naš položaj v hierarhiji rodoslovnega debla gorništva (ki ga je precej natančno začrtal že znameniti planinski pisec Janko Mlakar), temveč tudi na ustrezno prostornino.

Naslednji dejavnik je telesna višina oziroma če smo še bolj natančni – višina nahrbtnika je odvisna od dolžine našega trupa. Ljudje iste telesne višine imajo lahko zelo dolge noge in kratek trup (potrebujejo nižji nahrbtnik) ali kratke noge in dolg trup (v njihov nahrbtnik bo šel tudi prikupen odojek). Zares odličen nahrbtnik se dobro prilagaja bokom, ramenom in hrbtu (sliši se zelo seksi!) in nam tako olajša napore hoje in nošnje (uf, ta realnost!). Zato moramo biti še posebej pozorni na dele nahrbtnika, pri katerih pride do neposrednega stika s telesom (smo že nazaj, predigra še traja). To so naramnice, bočna oprt in hrbtišče (ne pozabite: kupujemo nahrbtnik, ne posteljnih pripomočkov!).

Naramnice naj ležijo široko na ramenih, saj ne smejo vleči nazaj, se dotikati vratu ali rezati v kožo (grobost je torej odveč). Med vzpenjanjem si zaradi težišča telesa naramnice nastavimo drugače kot pri hoji navzdol. To storimo z razbremenilnimi trakovi na ramenih in bokih. Napenjalni trakovi pa preprečujejo, da bi nahrbtnik nihal levo-desno.

Prav in narobe
Pretežni del teže z ramen prenesemo na boke (hej, ne na roke, na boke!). Pri pravilni nastavitvi nahrbtnika mora bočna oprt prevzeti in porazdeliti dve tretjini teže po sredini medenice (v tej točki bi resnično rad končal z vzporedno zgodbo …). Zato si moramo pri osebni prilagoditvi nahrbtnika vedno najprej namestiti bočni pas, kar velja ne glede na spol kupca. Samo preostala teža, gre za približno tretjino teže, naj bi aktivno “počivala” na ramenih, zadnjica pa mora ostati neobtežena. V nasprotnem primeru nahrbtnik postane naritnik (zahvaljujoč neotesanosti te besede, sem se izvlekel …).

Glede na vseprisotne podnebne spremembe še nekaj besed o prezračevanju, ki je odvisno od izoblikovanosti hrbtišča. To je lahko gladko, žlebasto, z odmično mrežo, oblazinjeno … Vse skupaj začini lastnost materialov, ki zmorejo odvajati ali zgolj vpijati topel zrak in vlago, ki ju v večji ali manjši količini proizvaja nosač nahrbtnika. Ne glede na to, pa je rezultat skoraj vedno viden na hrbtu majice. Vlažni zemljevid, ki se ob tem izriše, je dokaz, da je naše gibanje storilnostno učinkovito in da lastno delo krepi človeka.

Rentgenska slika
Čeprav za gorništvo nasploh velja, da pri ničemer ne kaže pretiravati, pa to še posebej velja za težo nahrbtnika. Vsak začetek je težak, tako so prva leta življenja odločilna tudi za zdravje hrbtenice in pravilno držo. Zlasti občutljivo je obdobje pospešene in hitre rasti od 6. do 12. leta starosti, ki sovpada z nepravilnim položajem telesa (na primer v šolski klopi ali pred računalnikom in televizorjem), s pretežko šolsko torbo ali tovorom športne opreme, z nepravilno prehrano in nezadostno telesno aktivnostjo.

Tako ni presenetljivo, da so po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja mladostniki pri zdravniku specialistu obravnavani predvsem zaradi mišično-kostnih bolezni. Tako zadnjih petnajst let na preventivnih zdravstvenih pregledih otrok in mladostnikov narašča delež mladih z ugotovljeno deformacijo hrbtenice. Ob prvem vstopu v šolo je takih tri odstotke, osnovnošolcev z deformirano hrbtenico je devet odstotkov, srednješolcev pa že kar petnajst odstotkov.

Šolski nahrbtnik
Prav nahrbtnik je zaradi praktičnosti (omogoča nam, da imamo roke proste) in cenovne dostopnosti v velikem številu prevzel vlogo in naloge šolske torbe. Vsak dan lahko na ulici opazujemo, da so šolski nahrbtniki pretežki. Teža nahrbtnika naj ne bi bila večja od desetine telesne teže lastnika! Vse prevečkrat so neprilagojeni trupu otroka, tako da so šolarji obremenjeni z naritniki.

“Šolski nahrbtniki – skoraj tja pod ta zadnjo plat – se v mehkem telesnem pobutavanju vlečejo na glavni odmor,« je naritnike precej slikovito opisala TV voditeljica, igralka in model Ula Furlan.

Vsekakor tudi v gorah ni bližnjice, si pa nošnjo nahrbtnika seveda lahko olajšamo. Če radi nosimo lahek nahrbtnik, potem med drugim nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah. Poskrbimo pa za dovolj pijače in redno telesno dejavnost, tako da nahrbtnik spredaj ne bo večji od tistega zadaj …

Ker je nahrbtnik skoraj vedno pretežak, upoštevajmo še optimističen nasvet iz klasične gorniške filozofije: »Kjer je volja, tam je pot.« Ta kot skala trdna psihološka opora bo izboljšala vašo samopodobo in obsijala z mavrico vse tegobe tega sveta.

Barva, da te kap
Za konec sem dolžan razkriti še peto neznanko nahrbtniške diferencialne enačbe. Ob vsem povedanem je jasno, kaj je dober in ustrezen nahrbtnik. Toda številne oči imajo čisto svojo predstavo. Zagledajo se v nekaj, kar bi lahko imenovali kot barvna prikupnost, ki se ujema s hlačami, pa znojno majico in fantovo vetrovko. Če nam uspe, da nahrbtnik, v katerega lahko pospravimo vse, kar potrebujemo za uživanje v gorah, izberimo med oranžno rdečimi, rumenimi in vijoličastimi barvami, smo na konju. Tudi za to izbiro se skriva plemenit namen: v primeru posredovanja gorskih reševalcev smo hitreje opazni.

In ko bomo z novim nahrbtnikom nabirali nove gorniške kilometre, lahko kadarkoli, ko smo v dvomu, vprašamo za nasvet goro: »Kdo bo ruzak nosu?« (Kdo bo nahrbtnik nosil?) Odgovor, ki nedvoumno odmeva od sten, se že stoletja dolgo glasi: »Osu, osu!« (Osel, osel!)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI – KONČNO, A NE DOKONČNO

Petek, Maj 5th, 2017

(Nadaljujem in s tem prispevkom končujem objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI,
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV,
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE,
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA,
5. del: VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA,
6. del:
OBISK GORA ALI NJIHOVA SOUPORABA
7. del: VELIKOPLANINSKI PROMETNI VSAKDANJIK.)


Gremo?
(Fotografija: Borut Peršolja)


Obtesano in pritrjeno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slovenske gore: včeraj, za danes in tudi jutri. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Končna celovita poročila:

- ANALIZA ODGOVOROV NA VPRAŠALNIK ZA OBISKOVALCE VELIKE PLANINE 2010 – POLETJE, 12. 1. 2011 (PDF 2,3 MB)

- ANALIZA ODGOVOROV NA VPRAŠALNIK ZA OBISKOVALCE VELIKE PLANINE 2011 – ZIMA, 12. 3. 2011 (PDF 1,3 MB)

- PREDLOG PROMETNE UREDITVE NA VELIKI PLANINI Z ANALIZO PROMETA IN OBISKOVALCEV, 2011 (PDF 1, MB)

- NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI (SKLEPNO POROČILO), 11. 11. 2011 (PDF 1,3 MB)

***


Izostrenost pokrajine … (Fotografija: Borut Peršolja)


Izostrenost življenja … (Fotografija: Borut Peršolja)


Izostrenost prilagajanja … (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ostane, kaj se spremeni in kaj inovativnega bo zraslo iz ognja znanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsak obisk gora je lahko nagrajen, vendar šele, če vanj vložimo lastni trud in kakovosten odnos. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKI PROMETNI VSAKDANJIK

Četrtek, Maj 4th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine pripravila Predlog prometne ureditve na Veliki planini z analizo prometa in obiskovalcev. Rezultate smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.


Staro, a še vedno uporabno prevozno sredstvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Za območje Velike planine v preteklosti ni bilo opravljenih kompleksnejših popisov prometa ter obiska. Najbolj zanesljivi so podatki o prepeljanih potnikih z nihalko, ki zajemajo le delni popis obiska. V virih ni bilo zaslediti popisov prometa oz. samih obiskovalcev iz drugih smeri prihodov. Obstajata namreč dve glavni smeri prihoda obiskovalcev na Veliko planino, iz doline Kamniške Bistrice ter po cesti iz sedla Volovljek oz. Kranjski Rak. Za namen Načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini je bil opravljen popis prometa ter obiska na določene izbrane dneve.


Pozimi si planina oddahne in – upam – tudi spočije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izbor dni popisa prometa in obiska je bil usmerjen v vremensko ugodne dneve za obisk, kar je pomenilo predhodno sončno vremensko napoved. Sončni dnevi ter večinsko dnevi v vikendu so bili izbrani zaradi ugotavljanja razmer ob visokih obremenitvah Velike planine z obiskom oz. prometom. S popisom dnevov z večjim obiskom je bilo poleg samega števila obiskovalcev možno beležiti tudi smeri prihodov oz. gibanja obiskovalcev, kar so koristni podatki za analizo ter nadaljnje usmeritve v okviru načrta upravljanja z obiskom. Izveden je bil popis prometa ter v določenih dneh tudi popis gibanja obiskovalcev.

Struktura popisnih dni.

datum dan v tednu vrsta popisa
15. 8. 2009 praznik popis prometa
15. 8. 2010 praznik popis prometa in gibanja obiskovalcev
22. 8. 2010 nedelja popis prometa in gibanja obiskovalcev
6. 2. 2011 nedelja popis prometa
7. 9. 2011 sreda popis prometa

Popisna mesta za promet in obiskovalce
Glavno števno mesto za popis prometa je bilo Kranjski Rak. Natančneje odsek ceste, ki s Kranjskega Raka vodi na Veliko planino. To števno mesto je vključevalo popis podatkov o številu vozil, vrste vozil, število oseb v vozilih ter območje, iz katerega vozila prihajajo. Najpomembnejša informacija teh popisov je bilo tako število vozil kot število obiskovalcev Velike planine, ki so se pripeljali iz smeri Kranjski Rak. Poleg tega se je pridobilo tudi časovno dinamiko prihodov in odhodov vozil oz. obiskovalcev ter območje iz katerega vozila prihajajo. Popis prometa na Kranjskem Raku je bil izveden v vseh popisnih dnevih. V dveh popisnih dnevih smo popisovali promet tudi še na popisnem mestu Jelšev Konfin ter Marjanine njive, ki dajeta podatke in dinamiko vozil za smer Kisovec ter Ušivec.


Sinus? (Fotografija: Borut Peršolja)

V dveh popisnih dneh, ko smo pričakovali visok obisk, je bil izveden popis gibanja obiskovalcev tako na sami Veliki planini kot na dostopnih poteh na planino. Namen popisa je bil preveriti okvirno gibanje in dinamiko obiskovalcev Velike planine.

Popisna mesta za popis obiskovalcev:
- Spodnja postaja nihalke za Veliko planino
- Gradišče sever
- Smer Zeleni Rob
- Smer sedežnica
- Smer turistično naselje
- Gradišče jug
- Smer Vetrnica
- Smer Poljanski rob
- Vetrnica (cesta mimo jame Vetrnica)
- Poljanski rob cesta
- Poljanski rob steza
- Sapna steza
- Smer Stahovica
- Smer planina Kisovec
- Jelšev konfin
- Smer Krivčevo
- Smer Rakove ravni
- Marjanine njive
- Za Ušivcem
- Smer cesta na Gojško planino
- Smer steza na Dovjo ravan


Nihče ni pri miru, še najmanj pa mirujoči promet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Popis mirujočega prometa
Poleg popisa vozil in popisa obiskovalcev se je izvajal tudi popis mirujočega prometa oziroma parkiranih vozil na območjih parkiranja med Kranjskim Rakom in planoto Velika planina preko dneva na vsaki dve uri. S tem smo pridobili podatke, v kolikšni meri določena izhodišča obiskovalci uporabljajo za dostop na Veliko planino. Popisna mesta so bila vsa območja, od koder vodijo na planino dobro uhojene poti (markirane in nemarkirane). In sicer:
- Planina Kisovec
- Jelšev konfin
- Rakove ravni
- Marjanine njive
- Območje Za Ušivcem
- Mačkin kot

Popis se je izvedel na širšem območju popisnih točk, saj so bila vozila parkirana tudi ob cesti stran od glavne lokacije parkiranja.

Kategorija obiskovalcev
Popis obiskovalcev je zajemal ciljne oziroma starostne skupine obiskovalcev in sicer se je obiskovalce popisovalo v naslednjih kategorijah:
- Sam
- Par
- Mlajši vrstniki
- Vrstniki srednjih let
- Starejši vrstniki
- Družine
- Mešane skupine
- Kolesarji
- Konjeniki
- Psi

Popis je potekal preko celega dneva in je zajemal pol-urne intervale, s česar je možno ugotoviti časovno gibanje obiskovalcev po Veliki planini.


Prostranstvo, ki ga omejuje smer. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Predlog prometne ureditve na Veliki planini
Predlog prometne ureditve vsebuje rešitve, ki so že vključene v dokument Velika planina, Nova prometna ureditev, Janez Bizjak, 2008.

Avtomobilski promet do Velike planine, oz. do izhodišč tik pod njo, je omogočen po občinski cesti, ki se odcepi na Kranjskem Raku; na križišču z regionalno cesto Kamnik-Podvolovjek-Luče ( prelaz med Kranjsko in Štajersko).

Omejena dostopnost, omejen dovoz
Na podlagi Odloka o redu na območju Velike planine, občine Kamnik (Ur.l. SRS 27/85) je prost dostop možen do Železničarskega doma na Pl. Kisovec, do parkirišča pod Ušivcem, do parkirišča pod Tiho dolino in do Pl. Dol. Vsi cestni odseki, ki vodijo z omenjenih parkirišč do same Velike planine in po njej, imajo omejen dostop, do katerega so upravičeni stalni uporabniki: kmetje, pastirji, oskrbniki domov, žičničarji, lastniki počitniških hiš, gozdarji javne službe ZGS, lovci. Vendar je ta omejitev večkrat le teoretična, saj številni obiskovalci vedno manj upoštevajo predpisani red pri vožnji po planini.

Uporabniki
kmetje in drugi lastniki za transport lesa, pastirji (traktorski transport živine na pašo in poletno oskrbovanje), lovci, gozdarji, lastniki počitniških hiš in najemniki stanov, predvsem enodnevni obiskovalci (turisti, pohodniki, rekreativci vseh vrst, planinci, romarji, udeleženci različnih prireditev).

Posebne analize ali študije o morebitnih konfliktih oz. negativnih vplivih množičnega obiskovanja planine na pašo (vznemirjanje živine) še ni. Tudi še ni nobene analize o vplivih prometa na kakovost podtalnice, čeprav je Velika planina strateško pomembno vodozbirno območje za vodno oskrbo občine Kamnik.


Velikoplaninska prikazen steguje lovke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzdrževanje
za vzdrževanje skrbijo Občina Kamnik, Komunala Kamnik in pastirji.
Cesta je dobro urejena vse od Kranjskega Raka do Pl. Kisovec in od križišča za Kisovec desno navzgor do pomožnega parkirišča pod Tiho dolino. Cesta je dovolj široka, da omogoča srečevanje avtomobilov (brez vmesnih izogibališč), v primerih množičnih obiskov Velike planine je omogočeno tudi parkiranje vzdolž ceste (kar lahko otežuje obojestranski promet oz. srečevanje).

Lastništvo ceste
Trenutno je cesta od Kranjskega Raka navzgor do konca vseh odsekov v pristojnosti občine Kamnik. Toda ker leži pomemben del ceste, to je njen spodnji del od Kranjskega Raka do križišča za Pl. Kisovec, vključno z bodočim največjim parkiriščem pod peskokopom nad tem križiščem, na območju občine Luče, bo potrebno lastništvo oziroma upravljavske pristojnosti sporazumno urediti.

Obremenitve in obstoječe prometno stanje
V poletnih dneh je stanje na cesti vedno bolj stihijsko in nekontrolirano. Brez nove prometne ureditve bo stanje vedno slabše! Samo po sebi se nobena stvar ne uredi. Dobro vzdrževana cesta bo privabila še več prometa (za Alpe že desetletja velja: kdor seje ceste, žanje promet).

Največjo prometno obremenitev (zaradi številčnosti) predstavljajo enodnevni obiskovalci Velike planine; predvsem v dneh večjih prireditev je cesta dobesedno blokirana zaradi nedicsipliniranih posameznikov, prenapolnjenih parkirišč in zmanjšane prevoznosti zaradi vzdolžnega obcestnega parkiranja.


Prometna signalizacija v najslabši izvedbi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kršenja in stalne zlorabe občinskega Odloka o omejenem dovozu na planino predstavljajo nedopustno, okolju in naravi škodljivo dodatno ter nepotrebno prometno obremenitev. Na pomožnih traktorskih cestah po planini in ob bajtah je vedno več avtomobilov, katerih lastniki niso upravičeni do prevoza oz. vožnje na območju omejenega dovoza.
Najtežjo obremenitev cestišča in njegove pogoste poškodbe predstavlja transport lesa (hlodovine) s traktorji in tovornjaki.

Opozorilo na Kranjskem Raku o video nadzoru dokazuje domnevo, da je območje Velike planine poleg upravičencev in legalne sečnje postalo tudi »samopostrežba« za nezakonito sečnjo in krajo lesa. Transport nakradenega lesa z dolgimi in težkimi tovornjaki v nočnih urah uničuje cesto, ki tehnično ni ustrezna za težki tovorni promet. Tabla o video nadzoru je slepilo za nepoznavalce; omizja vseh okoliških gostiln in bifejev so polna glasnih samohval o javni skrivnosti, kako se da izogniti video nadzoru. Najbrž ima zgodba o trgovini z nezakonito posekanim lesom preveč vpletenih, da je nemogoče, da bi se v javnem interesu »stvari« kmalu uredile in spravile pod učinkovit nadzor.

Utemeljitev prometne ureditve
Velika planina je unikum slovenske kulturne krajine, ogledalo tisočletne pašne kulture, in izjemne arhitekture. Priljubljenost ter navezanost na planino in poistovetenje z njo dokazujejo vedno številnejši obiskovalci. Hkrati nobena pašna planina v Sloveniji ni tako prepletena s prometnicami in obremenjena z avtomobilskim prometom, kot je Velika planina.


Kaj se kuha v prometnem kotlu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi obstoječega stanja, rastoče stihije na cesti, na parkiriščih in za (nad) rampami, je nujno potrebna nova in drugačna prometna ureditev:
- s kontrolirano zaporo ceste in s tem pogojeno kontrolo prometa
- s kontrolirano oz. določeno zmogljivostjo parkirišč
- z ustrezno urejenostjo in opremljenostjo parkirišč in obcestnega prostora
- z ustrezno informiranostjo obiskovalcev, voznikov (info oznake)
- s strožjimi, predvsem učinkovitimi sankcijami proti kršiteljem
- s plačilom primernega prispevka za uporabo in vzdrževanje ceste
- z dogovornim izborom stalnega upravljavca (koncesionarja) in nadzornika ceste

Nova prometna ureditev je namenjena za:
- prometno in okoljsko razbremenitev Velike planine
- večjo varnost širšega vodozbirnega območja in zmanjšanje tveganj za nove okoljske obremenitve
- odgovornejše ukrepe pri varovanju, ohranjanju in upravljanju agrokulturnega fenomena Velika planina
- drugačne, alternativne in inovativne oblike gospodarjenja in koriščenja, prilagojene naravi in kulturnemu izročilu Velike planine
- višjo kakovost obiskovanja in doživljanja Velike planine
- povrnitev »dobrega imena« in slovesa, kakršnega je imela planina v času pred avtomobilsko stihijo

Nova prometna ureditev je skladna z usmeritvami nastajajočega regijskega parka Kamniško Savinjske Alpe, ki pogojno predvideva tudi vključitev Velike planine. Ne glede na odločitev ali bo Velika planina del tega regijskaga parka ali ne, je nova prometna ureditev nujno potrebna predvsem zaradi sanacije obstoječega stihijskega stanja, ne zaradi prilagajanja kakršnemu koli varovalnemu statusu.


Deviška pokrajina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izvedba in predlog ukrepov
Cesta od Kranjskega Raka do konca vseh odcepov pod Veliko planino in pomožne ceste po sami planini so specifična upravljavska celota, potrebna celovitega in enotnega upravljanja.
Predlagani ukrepi za zmanjšanje prometne obremenitve in večji red na območju cele planine morajo biti soglasno dogovorjeni.

Cestna zapora (morda z rampo) in pobiranje parkirnine
Prostor za takšno zaporo mora biti dovolj velik za ureditev obračališča (za tiste, ki ne bodo hoteli plačati in se bodo raje obrnili in za parkirišče avtobusov (za večje skupine obiskovalcev, ki gredo naprej peš).
Smiselno je razmisliti o oprostitvi plačevanja parkirnine za vse avtobuse, ki ostanejo spodaj. To je motivacija za vse, ki obiskujejo planino peš, avtobus v dolini pomeni vsaj 20 do 30 manj osebnih avtomobilov na zgornjih parkiriščih. Takšna bi bila izvirna in dejanska okoljska razbremenitev Velike planine.

Primerna mesta za cestno zaporo:
a. Kranjski Rak: takoj za križiščem. Lokacija ni najboljša, ker ima obstoječe avtobusno parkirišče omejene možnosti in je v zasebni lasti. Za potrebe cestnega sistema Velika planina bi bilo na Kranjskem Raku potrebno urediti obračališče in novo (dodatno) parkirišče za avtobuse.

Na Kranjskem Raku je potrebna vstopna velika informacijska tabla z opozorilom o novem cestnem redu, o plačevanju za uporabo ceste in s skico označenih cestnih odsekov, parkirišč in kapaciteto posameznih parkirišč (število parkirnih mest).

b. Križišče Na Ravneh; pri odcepu za Pl. Kisovec in pred bodočim glavnim parkiriščem (P1):
Lokacija ima dovolj prostora za ureditev obračališča, glavno parkirišče pod peskokopom bo imelo dovolj parkirnih mest za avtobuse

Predlagana ureditev in oprema pri cestni zapori
Cesta mora biti dvosmerna in temu primerno fizično označena. Desni vozni pas je namenjen ustavljanju zaradi plačila prispevka (parkirnine) in za nadaljevanje vožnje do izbranih parkirišč, levi pas mora biti prost in prevozen za vozila, ki se vračajo v dolino.

Ali je potrebna fizična zapora z rampo ali je dovolj zaupanje v kulturo obiskovalcev, ki bodo ustavljali in plačevali brez rampe, je stvar poznejšega premisleka in odločitve.


Zorni kot deležnika pri načrtovanju prometa je izjemno pomemben. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri cestni zapori je potreben majhen pomožni objekt za zavetje osebja na cesti v primeru slabega vremena in za informacijski material, ki bo brezplačno na voljo obiskovalcem. Namesto tega pomožnega objekta je možna tudi postavitev manjše brunarice (ali aplikacija velikoplaninskega stana), nemenjena prodaji pijač, sirov, domačih izdelkov, spominkov itd. (glej poglavje 7).
Skupaj s plačano karto (parkirnino) naj dobi vsak obiskovalec tudi prijazno dobrodošlico v obliki prospekta Velike planine in informativno obrazložitev ciljev in namenov nove cestne ureditve.

S plačilom prispevka za urejanje ceste mora biti vsakemu plačniku zagotovljeno parkirno mesto ob cesti ali na enem od parkirišč.
Za štetje avtomobilov in kontrolo parkirnih možnosti na parkiriščih in ob cesti je pri cestni zapori potrebno postaviti avtomatski elektronski števec. V primeru, ko je število skozi števec prevoženih avtomobilov enako številu razpoložljivih parkirnih mest, bo potrebno cesto zapreti za vsak promet in tako preprečiti prometne blokade. (izognimo se slabim izkušnjam s pobiranjem »cestnine« na Pl. Blato nad Bohinjem: promet je bil, na upravičeno jezo obiskovalcev, večkrat blokiran zato, ker je bilo parkirišče zgoraj in vse obcestne možnosti zasedene, spodaj so še kar pobirali cestnino; blokade so reševali vozniki sami z vzratnimi vožnjami nazaj proti dolini)

Info tabla o novi cestni ureditvi in z zemljevidom (skico) označenih parkirišč in razpoložljivih parkirnih mest; dovolj velika in postavljena na vidnem mestu pred zaporo.

Izjeme pri plačevanju parkirnine oz. prispevka za urejanje ceste
Soupravljavci planine in upravljavec ceste določijo upravičence, ki so oproščeni plačevanja prispevka in imajo tudi pravico vožnje po cestnih odsekih z omejenim dostopom: pastirji, lastniki gozdov in kmetijskih zemljišč na planini, kmetje-pašni upravičenci, oskrbniki planinskih koč, žičničarji, lastniki počitniških objektov, letni najemniki stanov, lovci, gozdarji, ….Nujno je, da so izjeme napisane in določene tudi v odloku.

Upravičenci do brezplačnega dovoza na planino morajo dobiti posebne avtomobilske (ali traktorske) nalepke: te omogočajo prepoznavanje upravičencev na cestah z omejenim dostopom od kršiteljev prometnega reda, hkrati je s tem preprečena zloraba prenosljivih dovolilnic.


Kje je meja udobja? (Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark