Arhiv za ‘ PZS’ Kategorija

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark

PISMO ZGODOVINARJU

Nedelja, December 19th, 2021

Spoštovani dr. Peter Mikša,

ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (2. februar 1921) sem kot poznavalec njihovega dela in občudovalec širine njihovega takratnega gorniškega udejstvovanja pripravil obrazložitev predloga za podelitev državnega odlikovanja, ki ga bom posredoval Uradu predsednika Republike Slovenije.

Kot raziskovalca in avtorja knjig in člankov o Turistovskem klubu Skala te prosim za pomoč in te sprašujem, komu naj bo državno odlikovanje vročeno, če naj bo podeljeno “za ohranjanje tradicije in duha skalaškega delovanja, za gojitev slovenskega gorniškega izročila, za skrb za skupno gorniško prihodnost in ohranjanje slovenske nacionalne biti”.

Naj bo/do prejemnik/i državnega odlikovanja:
a) Planinska zveza Slovenije,
b) Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
c) Slovenski planinski muzej,
d) Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
e) Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov in Slovenski planinski muzej,
f) slovenske planinke in planinci, doma in po svetu,
g) slovenske gornice in gorniki, doma in po svetu ali
h) slovenske pohodnice in pohodniki.

Za pomoč in odličen odgovor se ti že v naprej zahvaljujem. (Glede na to, da si vajen javnega delovanja upam, da te javnost tega pisma ne moti preveč.)

V pričakovanju odličnega odgovora te lepo gorniško pozdravljam,

Borut

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

Sobota, December 4th, 2021

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Oblastna drža PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) se je ponovno (spomnimo se dogajanja ob žledu februarja 2014, ko je v Sloveniji, namesto zakonov, vladala PZS z odloki Rotovnika …) najbolje pokazala na začetku epidemije. Enako, kot se med dnevnoinformativnimi družbenimi komentatorji omenjajo izzivi:
- da je epidemija sprožila vračanje k refleksom avtoritarnega vladanja in nadzora,
- da je izpostavila sebičnost in zožila princip solidarnosti in sodelovanja,
- da je razkrila ranljivost globaliziranega komercialnega liberalizma,

popolnoma enako se je to odražalo v odzivih, ukrepih, priporočilih in stališčih PZS.

Zelo konkretno:

namesto, da bi PZS globoka segla v lastno zakladnico, v pridobljeno gorniško znanje, izkušnje in veščine svojega članstva, v

- dolgotrajne prostovoljne samoizolacije na alpinističnih odpravah, v izjemnih, celo ekstremnih razmerah, pa tudi zgolj in samo na samotnih dolgohodih posameznikov doma in po svetu,
- najpodrobnejše, do koraka odmerjenega poznavanje domače, še posebej ne urbane pokrajine s strani lastnih strokovnih kadrov (vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji, markacisti …),
- normalnost, celo običajnost gorniške varnostne razdalje (1,5–2 m), sprejemanja tveganja in stoletne skrbi zase in sočloveka ter
- svobodo, ki jo prinaša gorništvo in ponudila na tradicionalnem znanju oblikovano izhodno strategijo po epidemičnega obdobja (za otroke, mladostnike in mlade; za družine; za odrasle, za starejše in veterane …) ne samo gorniškega članstva, temveč – zavedajoč se svoje civilnodružbene vloge – celotnega prebivalstva

se je raje odločila, da je gorniška solidarnost (s posameznikom, društvom, državo) nekaj, kar je mogoče zaukazati od zgoraj navzdol in kar je še najbližje prepovedi, ne pa na primer vodenju, spremljanju in svetovanju.

Ste morda v vsem tem času zasledili, da je PZS svoje članstvo in obiskovalce gora pozvala k cepljenju?


Morfometrija vrhunca. (vir: Objektiv)

****

Če nas je potrošniški individualizem naučil misliti le nase, je koronavirus obnovil idejo solidarnosti. Covid-19 je na primer v zavest vrnil idejo, da javno zdravje ne zadeva samo nas, niti ne zgolj naše skupnosti. Javno zdravje je oblika solidarnosti s skupnostjo. Solidarnost je zato individualna, krajevna, globalna in medgeneracijska. Je solidarnost v vednosti, v izmenjavi znanja, izkušenj, veščin, podatkov in informacij. Koronavirus je spremenil ali spreminja mentalni zemljevid komuniciranja in vrednosti informacije. Hkrati pa nas je potisnil v globoka domača razmerja, v katerih se že poraja vse mogoče in tudi manj prijetnega, razne napetosti. Med strahom in paniko (oboje pa je povezano z neznanjem) je treba potegniti jasno ločnico.

Vse to je gorništvo že davno dalo čez … Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval, niti sovražil, temveč bi jih razumel. Brez enakosti gorniško prijateljstvo ni možno!


Sožitje možnega?

V takem početju – ko hkrati veliko govorimo o varnosti, malone nič pa o preventivi – ni nikakršne razumne podlage. Nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

Aprila 2020 – na primer – so ukrepe v PZS pripravljali: »strokovnjaki iz PZS, Komisije za alpinizem PZS, Komisije za športno plezanje PZS, projekta OSP in GRZS«. Če odmislimo, da večina naštetih sodi že v prvi del stavka – strokovnjaki iz PZS, je treba opozoriti, da zraven ni bilo strokovnjakov s področja prostovoljnega vodništva in mladih. Rezultat so bistroumni nesmisli, kot na primer:
- »planinske poti so lahko poškodovane, saj se je v času od razglasitve epidemije, ustavila tudi dejavnost markacistov« (- takrat zgodaj spomladi, zaradi snega, nikoli ni nobenih delovnih akcij na zelo zahtevnih poteh …)
- »odpoved vsem dejavnostim, razen lažjim sprehodom v bližini doma in v družbi domačih« (- izrazito nesorazmerno priporočilo, ki ne upošteva dolgoletnega znanja, izkušenj in veščin usposobljenih obiskovalcev gora),
- »zaradi erozije, ki je še posebej dejavna v pomladanskem času …« (- to, kar so avtorji želeli povedati ni erozija, sicer pa procesi preperevanja, erozije in denudacije začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena in delujejo ves čas),
- »zaradi suše sta v nižjih predelih in sredogorju na planinskih poteh droben pesek in grušč …« (- očitno bo treba med obvezno osebno opremo dodati tudi metlo!),
… »in se podajajte le na ture, ki so po zahtevnosti nekaj stopenj nižje od vaših izkušenj in znanja« (- priporočilo je bilo izdano za zavarovalne plezalne poti (kjer poznamo samo tri stopnje zahtevnosti poti in nekaj stopenj nižje pridemo v ležanje na kavču), turno smučanje, ne pa tudi za alpinistične ture… za slednje velja, »naj bo strogo v dometu vaših sposobnosti, znanja in izkušenj« (- s čimer se pokaže dvoličnost in več vrednost naših in vaših; alpinisti so namreč nadljudje …).


Poslanstvo gorniškega varstva narave. (vir: Mladina)

Zato je, medtem ko nas biča sedanjost in nas preprašuje o sebi, med brezštevilnimi vprašanji na mestu tudi tisto, kaj vse bi lahko iz neprijetne izkušnje epidemije potegnili za prihodnost oziroma ali se bomo iz krize sploh kaj naučili?

Koliko nam v resnici pomeni domače okolje, naša domovina, zavarovana narava? Kako zelo je pomembno, čeprav se nam zdi samoumevno, da prevlada gorništvo in ne pohodništvo?

Neverjetno se zdi, kako že desetletja ni ustrezne, celovite rešitve varnosti v gorah. Vsi vpleteni se delajo, kot da ideje o Nacionalnem programu varnosti v gorah ne poznajo. Ne zdi se jim potrebno, da bi odkrito, strokovno in vključujoče spregovorili o tragediji, ki se vsako leto, pogosto celo dan za dnem, odvija v slovenskih gorah.


S cesto do vrha: pohodniški ideal mladcev PZS. (vir: www.pzs.si)

Gotovo je pričakovati tudi drugačen pogled na javno gorniško infrastrukturo in se nadejati večje ozaveščenosti (slabo vzdrževane planinske poti so namreč največji dejavnik tveganja v gorah). A hkrati se je bati, da se kljub zmeraj novim katastrofam ne bo spremenilo prav veliko, kajti razkol med pohodniškimi odločevalci in strokovno sfero je globok. Mediji še dodatno ustvarjajo vtis, da sta strani povezani, da delata skupaj in za skupno dobro, toda v bistvu se ne razumeta že desetletja.

V tako resnih razmerah, kakršne so sedaj, sporočila, ki jih spušča v javnost PZS politika, niso nujno resnična. Stroka bi, povsem drugače, morala ohranjati odprtost, in zato ne more biti prav, da se omejeni, samo nekaj članski upravni odbor PZS spreminja v vseobsegajoči organ in idejno enoznačno odloča, kako postopati v gorniškem razvoju. Nujne so strokovne razprave, ključna je odprtost pri uvajanju samih metod.

****

Mogoče bi v vmesnem času prav prišla misel: ne načenjaj moje samote in jaz ne bom tvoje. Vmes pa si delajva družbo.

(Se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

Nedelja, November 21st, 2021

Slovenska medijska praksa je, kar se tiče poročanja o dogajanju v gorah (gorništvo kot dejavnost, gorske nesreče, problematika varstva gorske narave …), izrazito plitva in popreproščena. Avtorskih (=izrazito novinarskih) besedil je malo, večinoma gre za povzemanje sporočil za javnost in (po)objavljanje reklamnih sporočil. Poročanje o nesrečah v gorah je daleč, daleč od kakovostnega, predvsem pa odgovornega poročanja. Strokovnih besedil (pa kar koli že to pomeni) je izjemno, izjemno malo. Še manj je avtonomno kritičnih člankov, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja in ki bi vzbudili zanimanje javnosti za probleme in rešitve.

Tokratna objava je uvod v razmišljanje o tovrstni medijski praksi in sovplivu na trenutno stanje v slovenskih gorah.


Krčenje ledine, obrodilo bo pohodništvo. (vir: Delo)


Ne pohodništvo. V Sloveniji je že 128 let doma organizirano planinstvo/gorništvo, hoja pa že nekaj tisočletij. (vir: GIZ Pohodništvo in kolesarstvo in STA)


Potrošniško pohodništvo. (vir: Dnevnik)


Samovarovalni sestav pa kar v roki. (vir: National Geographic Slovenia)


Klobasičarstvo: sinonim za feratarstvo. (vir: Polet, priloga Dela)


Klobasičarstvo v uradni, PZS različici. (vir: www.pzs.si)


Nahrbtniki so dragi, zato jih imamo najraje doma v omari. (vir: Planinski vestnik)


Tehnična dediščina insitu – fotografija ni simbolična. (vir: www.Siol.net)


Aljaževa dediščina obsijana z elijevim ognjem. (vir: Delo)

  • Share/Bookmark

SI UPAŠ ITI V ZNANO?

Torek, November 16th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark

ZDAJ JE PRAVI ČAS!

Nedelja, Oktober 24th, 2021

(Napisano na dan olimpijske zmage Janje Garnbret, 6. 8. 2021.)

Ljudje se umaknemo pred vetrom, toda kadar smo mu izpostavljeni, bi prav lahko bili pšenična stebla, zasidrana v tla. Pri katerikoli hitrosti vetra je zrak ob tleh in podplatih naših nog negiben. Trenje in njegova lastna viskoznost ga popolnoma ustavita.

Bo prispodobični veter prevetril PZS-jevsko športno plezanje?


Mlačen spletni odziv PZS na dan izjemnega, zgodovinskega uspeha. (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

***

Na zasedanju skupščine Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekalo v Riu de Janeiru (Brazilija) v dneh pred odprtjem XXXI. olimpijskih iger, so 3. avgusta 2016 odločili o uvrstitvi petih novih športnih panog na spored olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 (danes že vemo, da se je to zaradi epidemije zgodilo šele leta 2021). Sprejeto je bilo, da bo na olimpijskih igrah premierno na sporedu tudi športno plezanje. Takratna odločitev je prinesla veliko veselja, pa tudi nekaj dilem in ugovorov.

Tudi za slovenske tekmovalce in tekmovalke je bil najbolj sporen format tekmovanja, saj se bo/je na olimpijskih igrah tekmovalo v kombinaciji treh sicer samostojnih tekmovalnih disciplin – težavnosti, balvanskem plezanju in hitrosti. Takšen sistem tekmovanja domnevno odraža najbolj vsestranskega plezalca, plezalko, ne pa nujno najboljšega, najbolj vrhunskega v posamezni disciplini. (Ker je po bitki lahko biti general se je k sreči široka vrhunskost ujela v izjemni Janji Garnbret.) Tekmovalci in tekmovalke so bili večinoma enotni, da bi bile »boljše« medalje v posameznih disciplinah.

Ob Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) je formalni predlog vložila Planinska zveza Japonske. Ta je v obrazložitvi predloga navajala, da športno plezanje uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja – je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah. Z njim se ukvarjajo tako ženske kot mladi, prav tako osebe s posebnimi potrebami. Športno plezanje je zanimivo za družine in je medgeneracijska vez. Tekmovanja na različnih ravneh (od šolskih tekmovanj do državnih in svetovnih prvenstev) so dobro organizirana, zanimiva in razumljiva tudi za nepoznavalce. Rezultati so merljivi, tudi na naravni in ne samo umetni podlagi. Njegova (svetovna) razširjenost in priljubljenost naraščata, prav tako medijska prepoznavnost. Športno plezanje je tudi komercialno izjemno močno (tako z vidika proizvajalcev opreme, marketinga kot industrije dogodkov).

“Olimpijski komite Slovenije je zelo vesel te novice in čestita Planinski zvezi Slovenije, ker je stopila v družino olimpijskih športnih panog. Odločitev je pomembna za slovenski šport, ker smo zelo uspešni v športnem plezanju in si tako na olimpijskih igrah v Tokiu povečujemo možnosti za slovenske medalje, hkrati pa je velika spodbuda in dosežek za sam šport, saj je pridobil bistveno večje možnosti za nadaljnji razvoj,” je takrat povedal generalni sekretar Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez dr. Edvard Kolar.

***

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), Komisija za športno plezanje in zbor športnoplezalnih odsekov (v določenem delu pa tudi Komisija za gorske športe) so se znašli v novi situaciji. V splošnem se je povečala odgovornost za celovito zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje njenih reprezentanc. Jasno je bilo, da se bo celotni program podražil in da bo treba zagotoviti nove, dodatne vire financiranja (od sponzorjev do javnih virov). Iz razvoja drugih podobnih športnih panog (na primer deskanje na snegu …) je bilo tudi popolnoma jasno, da se bo zaradi odločitve o uvrstitvi športnega plezanja v program olimpijskih iger v nekaj letih v športnem plezanju spremenilo popolnoma vse … Zavedajoč se vsega tega, je Tomo Česen že leta 2016 dejal: »Vsekakor upam, da bo naš šport ostal takšen, kot smo ga poznali do zdaj.«

Priznati je treba, da so številni takratni funkcionarji PZS (od Rotovnika do Planka) ob različnih priložnostih »garali« za to idejo (pravzaprav smo bili v to vpleteni vsi, ki smo bili karkoli povezani s kranjsko tekmo svetovnega pokala). Zavedanje o pomenu dogajanja je šlo tudi čez dnevno politično dogajanje, saj je duh čas lovil tudi takrat nastajajoči novi statut PZS. Pravica do samoodločbe posamezne dejavnosti, ki jih združuje PZS, je tako zapisana v statutu PZS.

Vsaj v javnosti doslej ni bilo zaznati osamosvojitvenega gibanja ali športnoplezalnega naboja.

***

Vrhunsko športno plezanje nima neposrednega vpliva na vrhunski alpinizem (še največ na ravni treninga na umetni plezalni steni). Še manj na gorništvo. Športno plezanje je tekmovalni šport. Gorništvo je tudi šport.

Zagotavljanje široke baze tekmovalcev in članstva ima le malo skupnih točk s PZS. Ob zavedanju, da bo prej ali slej prišlo do organizacijske osamosvojitve športnega plezanja so bila dopuščena specializirana (ne)planinska društva – plezalni klubi. Ti so navidez povečevali družino PZS, a ji hkrati povzročali številne težave legitimnosti (z neudeležbo na skupščinah PZS …).

Če je planinski krožek, namenjen otrokom in mladostnikom, že desetletja strokovno voden s strani prostovoljca, je trening na plezalni steni že dolgo plačan (večinoma s strani staršev), podobno kot v drugih športih. Športno plezanje je bilo tudi prvo, ki je popolnoma zlezlo iz enotnega sistema usposabljanja PZS. Z drugimi programi usposabljanj nima nič več skupnega.

Kjer je športno plezanje v društvu organizirano kot odsek (gre za trdna društva, ki izvajajo celovito planinskodruštveno dejavnost), to za samo društvo ne predstavlja nobenega problema oziroma ne zahteva praktično nobenih sprememb (saj ne na kratki rok). Članstvo društva je že zdaj mogoče v več/obeh športnih zvezah.

SWOT analiza (takrat in danes) pokaže prihodnost obeh zvez – PZS in morebitne Športnoplezalne zveze Slovenije (ŠPZS). A kot rečeno – zaenkrat je molk najbolj zgovoren.

Kako športnoplezalsko brati aktualni predlog sprememb statuta OKS? Kaj bo o razvoju športnega plezanja pisalo v programu novega predsednika PZS? Bo to planinskopolitična smer 9c?

***

V dneh, ko vremenoslovci svarijo pred nevihtnimi vetrovi, ki pihajo z 90 kilometri na uro, je hitrost pri človeški glavi na odprtem približno 60 kilometrov na uro. Na višini pasu je verjetno okoli 25 kilometrov na uro, ob kolenih deset, ob gležnjih manj kot tri in okoli nožnih prstov tako rekoč miruje. Zato ima vsakdo, ki v takšnih nevihti stoji na prostem, stopala v zavetrju, kolena v rahli sapi, pas v zmernem pišu in močan veter pri ušesih. In v tako neenakomerni obremenitvi je težko stati pokonci.

Kdo komu daje zavetje – PZS ali KŠP/ŠPZS?

***

ODNESIMO STATUT V DOLINO

PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

  • Share/Bookmark

HODLJIVOST

Nedelja, September 19th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Shane O’Mara, prevedla Andreja Bolton:
Hvalnica hoji: o znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje

Ljubljana 2021: Mladinska knjiga, 264 strani, ISBN: 978-961-01-5904-9, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

V slovenščini je v zadnjih letih izšlo kar nekaj knjig o hoji, med drugim Filozofija hoje Francoza Frédérica Grosa, Hoja in Tišina v času hrupa Norvežana Erlinga Kaggeja, Hoja Američana Davida Thoreauja, Apalaška pot in Transverzala Slovenca Jakoba J. Kende, Živa gora Škotinje Nan Shepherd, Potepuški okruški Slovenke Irene Cerar. Vsaka od knjig je prispevala svoje edinstveno sporočilo o eni in edini – hoji.

***

»Je hoja, ki sledi stopinjam drugih, in hoja, ki nam utira lastno pot.« (9)

»Dolge hoje ne nadaljujemo z naporom volje, ampak z zvestobo.« (11)

»Prednosti hoje pa niso omejene samo na našo evolucijsko zgodovino – hoja je zelo koristna za naš um, telo in skupnost, v kateri živimo. Deluje celostno: vsak vidik hoje namreč koristi vsakemu vidiku človekovega bitja. Omogoča zaznavanje sveta z vsemi čuti v vseh njegovih oblikah, podobah, zvokih in občutjih, saj se pri tem možgane uporabljana različne načine.« (16)

Vse tisto, o čemer pišejo v uvodu omenjene knjige, Hvalnica razloži z znanstvenim jezikom, podpre z dokazom ali logičnim povezovanjem različnih izsledkov, različnih avtorjev. Knjiga je metaanaliza (čeprav je avtor in recenzenti ne imenujejo tako), v kateri iskriv raziskovalec na sistematičen in pregleden način združuje rezultate posameznih med seboj neodvisnih empiričnih študij o hoji. Tovrstni pristop zajema iz najnovejših znanstvenih spoznanj (številnih in različnih strok), učinkovito izrablja obstoječe podatke ter informacije (jih logično povezuje in opozarja na vzročno/posledično součinkovanje različnih sistemov, dejavnikov) in z – novim –besedilom prispeva h kakovosti obstoječega znanja o hoji.

Shane O’Mara, irski psiholog in nevro znanstvenik, profesor za eksperimentalne možganske raziskave ugotovitve uhodi po naslednji poti:
- Zakaj nam hoja koristi,
- Človek se odpravi iz Afrike,
- Mehanika hoje,
- Kako hodimo: kam gremo?,
- Peš po mestu,
- Balzam za telo in možgane,
- Ustvarjalna hoja in
- Hoja v skupini.

Evolucijske in nevrološke osnove preizkusi pri hoji/orientiranju v mestu in naravi. Razloži, zakaj hodimo z možgani, kaj se dogaja s telesom ter posameznimi organi in organskimi sistemi. Primerja na primer dinamično (zadihano) in umirjeno (meditativno) hojo ter razlike, ki v obeh primerih nastanejo glede ustvarjalnosti, miselne ostrine in čuječnosti.

Poznate besedo ambulatorij (=prostor za hojo)? V slovenščini besedi ambulanta in ambulatorij pomenita zdravstveno ustanovo, kamor ljudje pridejo sami, na lastnih nogah …

***

»V primerih, ko moramo izvajati dve opravili hkrati, je uspešnost Stroopovega testa (za preverjanje »kognitivnega nazora«, zmožnosti usmerjanja in nadzorovanja naše pozornosti in razmišljanja oziroma miselne vitalnosti) slabša. Stroopov učinek je zelo zanesljiv in lahko prepoznaven: pogosto ga opisujemo kot posvečanje selektivne pozornosti določenim dimenzijam vidnih dražljajev, medtem ko aktivno potlačimo osredotočanje na druge (samodejne, pozornost vzbujajoče, prevladujoče) dimenzije vidnih dražljajev.« (23, 24)

»Dokler lahko hodiš nisi star in starost ni razlog, da nehaš hoditi.« (25)

»Hoja nam omogoča, da se soočimo sami s seboj, namesto da bi se od sebe izolirali.« (26)

»Čeprav obstajajo posredni načini preučevanja, kako hoja spreminja možgane, pa določanje in razumevanje vzročnih mehanizmov v aktivnosti možganskih celic, povezav in sistemov s kognicijo in vedenjem nasploh pa je še težje. Kljub vsemu vse bolj razumemo, kako hoja vpliva na aktivnost v možganih. In posledično tudi, kako hoja spreminja možgane, da jih pripravi za akcijo.« (31)

***

Ugotovitve in razmisleki pomembni za vse/vodnika, ki vodene vodi po gorah:
- Ženske hodijo počasneje od moških.
- Steze in bližnjice, tiste lastne poti imenujemo želene poti, poti svobodne volje.
- Z indeksom hodljivosti ugotavljamo privlačnost in primernost za hojo.
- Leta 2011 je neimenovani italijanski moški v treh mesecih prehodil 1300 kilometrov dolgohoda – Via Alpina. Preden se je lotil podviga, so ga izmerili od glave do pete. Merili so ga ves čas hoje in tudi po koncu. Izjemno zanimive ugotovitve!
- Orientacijo, zlasti pa vodljivost po površju, določata miselni zemljevid in možganski GPS. Njune tehnične možnosti (=operacijski sistem) so red da dane in omejene, vendar je njuno operativno moč razširiti – z uporabo in treningom.
- Kopenska vrtoglavost ni strah posameznika ali zavestna odločitev.
- Usposobljeni, izkušenjski nadzor hoje ima smisel in je izjemno pomemben. Zakaj je hoja navzdol zares zahtevnejša od hoje navzgor? Zakaj je stabilno, ritmično gibanje odločujoč dejavnik dolge, večdnevne, vztrajnostne hoje?
- Hoja omogoča celo vrsto izkušenj, ki jih ne more ponuditi nobena druga oblika transporta, ne glede na to, kako privlačna je (na primer gorsko kolesarjenje). Pogledi, pogovori, zvoki drugih, vonj … Tempo hoje nas poganja – k nadaljnji hoji.
- Zakaj so zelene površine privlačne za hojo in tako pomembne za naše dobro počutje?
- Od kje izvira voljnost, da hodimo skupaj, na organiziranih, celo množičnih izletih?
- Zakaj je za kakovostno hojo pomemben občutek vznesenosti in kako ga krepimo?
- To, da obstaja tudi hoja s posebnim družbenim pomenom – protestni pohodi, humanitarni dolgohodi – poznamo iz zgodovine in sodobnosti. Kateri korak povzroči razloček med običajno, navadno hojo od hoje s poslanstvom?

***

»Imamo tudi zelo dobro razvit občutek za položaj gleženjskega, kolenskega in kolčnega sklepa v prostoru kot tudi za dražljaje, ki prihajajo iz mišic in vezi: to je naš šesti čut – propriocepcija.« (98)

»Gibanje je bistvenega pomena za spoznavanje sveta okoli nas in najboljša oblika gibanja za usvajanje tega znanja je fizično premikanje po prostoru; hoja je med vsemi načini gibanja verjetno najboljša, saj je časovni okvir, povezan s hojo, tisti, ki nas je spremljal skozi naš evolucijski razvoj in v katerem je zbiranje informacij iz okolja za nas najlažja.« (115–116)

»Hoja je, paradoksalno, oblika aktivnega brezdelja. Omogoča angažirano tavanje misli. Med hojo lahko razmišljamo in delamo z optimalno hitrostjo.« (181)

Knjiga bi morala biti na polici vsakega inštruktorja, ki se ukvarja s hojo, plezanjem ali smučanjem. Še posebej če katero od oblik gibanja izvaja v naravi, še zlasti v gorah. Žal ne poznam sedanjega stanja slovenske kineziologije in dosežene ravni, s katere se na slovenskih univerzah poučuje gorništvo. Iz objavljenih tovrstnih diplomskih, magistrskih in doktorskih del (v zadnjih letih) ni zaznati, da bi bili viri, ki jih uporablja O’Mara znani slovenskim raziskovalcem.

Za zagovornike hoje, v tem trenutku, ki ga določa čas epidemije nalezljive bolezni COVID-19, je še posebej zanimiva avtorjeva kratica EDVP (angleško EASE):
- enostavna (easy) za hojo,
- dostopna (accessible) za vse,
- varna (safe) za vsakogar in
- prijetna (enjoyable) za vse.

Zaradi svoje uporabnosti EDVP lahko služi kot idejna podlaga pri oblikovanju novih, sodobnih gorniških programov za članstvo in nečlanstvo. Je lahko metodološki okvir za nepretrgano, zvezno ugotavljanje, samo spraševanje glede skladnosti obstoječega uradnega znanja PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) z znanjem (in izkušnjami), ki ga dobimo na osnovi novih raziskovalnih izsledkov (tudi pri ponovljenih merjenjih istega pojava). Žal sedanji sistem organiziranja, delovanja in šolanja inštruktorjev tega ni sposoben.

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI KUHA JOTO

Torek, Avgust 31st, 2021

Od leta 1988, vsako drugo soboto v avgustu, na območju evropskih Alp, tradicionalno poteka akcija Ogenj v Alpah. V letu, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za leto sadja in zelenjave, smo ogenj izjemoma prižgali dvakrat – na posvetu Izzivi gorskega sveta v Slovenskem planinskem muzeju in dva dni zatem na Zabreški planini pod Stolom. V ospredju dogajanja je bila predstavitev načrtov elektrifikacije Kredarice in z njo v zvezi pogovor o prihodnosti gorniškega turizma z vidika trajnosti.

CIPRA, društvo za varstvo Alp, je posvet pripravila kot začetek pogovorov in iskanja (nacionalnega) dogovora glede tega, ali želimo ohraniti posebnosti gorskega sveta ali pa želimo vanj prenesti vse dobrine in način življenja iz doline. Problematiko obremenjevanja gorskega okolja s številnimi dejavnostmi je osvetlilo več govorcev iz različnih vladnih in nevladnih organizacij. Moj prispevek je imel naslov Prihodnost gorniškega turizma.

Ob posvetu je novinarka TV Slovenija Marjeta Klemenc pripravila kratek prispevek z naslovom Gorski svet se korenito spreminja, na žalost na slabše, ki je bil objavljen v Slovenski kroniki (12. 8. 2021):

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174797795?s=tv

  • Share/Bookmark

VARUHI NARAVE GREDO NA REFERENDUM, VARUHI GORSKE NARAVE PA NA POČITNICE

Torek, Junij 1st, 2021

“Varuhi narave gredo na referendum” se je glasil članek urednika Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela (22. maja 2021).

Varuhi gorske narave, nosilci naravovarstvenega strokovnega naziva v PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), so v tem času (v resnici to traja že nekaj let …) na zasluženih počitnicah. Ali pa med seboj razpravljajo o privlačnih temah, kot so lepe gorske zavarovane rastline, prisrčno obeležujejo svetovne dni gozda, voda, Zemlje in kremšnite ter si izmenjujejo ♠ ob čudovitih fotografijah opoldanskih sončnih zahodov.

Zbiranju podpisov za referendum o pitni vodi (glede Zakona o vodah) se je pridružilo več sto prostovoljcev in prostovoljk. Podporni mreži so logistično priskočile na pomoč okoljevarstvene in civilnodružbene organizacije, med njimi na primer Zveza tabornikov Slovenije.

Ne pa PZS.

Pobudnik referenduma je okoljevarstvena organizacija EKOKROG s široko podporo okoljevarstvenih in drugih civilnodružbenih organizacij ter vodovarstvenih strokovnjakov.

Ne pa PZS in opevanih več kot 290 planinskih društev/klubov.

PZS, kot pohodniška trgovka z najvišjo ceno pitne vode daleč naokrog (za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode v planinskih kočah, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3)) in (ob kmetijstvu) kot ena večjih onesnaževalk pitne vode v visokogorju, se je raje potuhnila, če ne celo obrnila proč.

V statutu PZS je še leta 2005 pisalo:

»7. člen
Planinske organizacije so del civilne družbe, kar pomeni, da jih pri njihovem delovanju poleg uresničevanja vsebin 3. in 4. člena tega Statuta PZS, vodi tudi prizadevanje za dobrobit vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Planinske organizacije so prostovoljne organizacije in v ta namen razvijajo prostovoljno delo.«

Veljavni statut PZS v 11. členu pravi: »Delovanje v javnem interesu je prispevek PZS k blaginji prebivalcev Slovenije.«

Do neke mere je razumljivo, da se v času, ko se je oblikovala in sprejemala novela zakona o planinskih poteh, PZS ali v njenem imenu predsedstvo ni uradno vključevala v protivladne dejavnosti. Ni pa razumljivo, da tega niso storili njeni najbolj neobremenjeni udje (na primer mladi v Mladinski komisiji), varuharski strokovni del (Komisija za varstvo gorske narave) ali vsaj katero od (večjih, vplivnejših) opevanih planinskih društev/klubov …

To, da PZS ni več naravovarstvena organizacija, smo doslej že vedeli. Zdaj tudi vemo, da PZS ni več niti civilnodružbena organizacija. Zgolj še potrošniška, pohodniška organizacija, ki mora čim prej spremeniti ime.

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

STREL V KREMŠNITO

  • Share/Bookmark

VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

Četrtek, Januar 28th, 2021

Na povabilo organizatorjev kolokvija ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skala sem pripravil prispevek z naslovom Razpoka v Skali.

“Ustanovitev Turistovskega kluba Skala pomeni kakovostno dopolnitev dotedanjega delovanja Slovenskega planinskega društva. Obnovitev njenega delovanja po drugi svetovni vojni ni bila smiselna, ves čas pa je bilo in je še vedno aktualno skalaško pojmovanje in njihov odnos do gora. Ob Planinski zvezi Slovenije je zato Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov druga planinska organizacija, ki deluje v slovenskih gorah. Pripadnost idejam Skale, kot demokratične, domoljubne in nepolitične organizacije, se izraža z dejavnostjo v gorah in v dolini.”

Celoten prispevek (PDF 319 KB).


Vabilni logotip kolokvija.

***

Ob pripravi prispevka Razpoke v Skali za posvet ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skale sem na Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov naslovil pisna vprašanja:
»- Leta 2006 ste s Planinsko zvezo Slovenije podpisali pogodbo. Zanima me, kako se pogodba uresničuje? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama?
- Kako ocenjujete svojo vlogo in pomen v slovenskem prostoru? Katere vaše aktivnosti vas delajo uspešne? Koliko članov in članic deluje v desetih klubih?
- V zborniku Slovensko planinstvo po svetu (2008) piše: »Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.« Kako danes s tega vidika gledate na Planinsko zvezo Slovenije? Kako odgovarjate na očitke o strankarskem značaju Skale?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je ustvarjen vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen? Je ta del zgodovine vendarle skupen tudi Planinski zvezi Slovenije?«

Odgovorov do oddaje tega prispevka nisem prejel.

Na Planinsko zvezo Slovenije sem naslovil podobna pisna vprašanja:
»- Tedanji predsednik vlade je na svečanosti ob 85. obletnici Skale (2006) med drugim dejal: »Danes lahko rečem, da me zato veseli, da sta Skala in Planinska zveza Slovenije letos tudi formalno podpisali dogovor o sodelovanju. Medsebojna toleranca, priznavanje in spoštovanje ter sodelovanje namreč pomenijo to, da sta obe organizaciji postali uspešni.« Zanima me, kako se uresničuje pogodba? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama? Zakaj Planinska zveza Slovenije ne izhaja iz tradicij slovenskega planinstva?
- Kako ocenjujete današnjo vlogo in pomen Skale v slovenskem prostoru? Katere njihove aktivnosti jih delajo uspešne?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Zakaj sodelovanje Planinske zveze Slovenije s Skalo ni več omenjeno na spletni strani Planinske zveze Slovenije? Zakaj tudi sama pogodba ni več dosegljiva na spletni strani Planinske zveze Slovenije (14. 12. 2020)?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je Planinska zveza Slovenije komajda omenjena. Ustvarjen je vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen?
- Kakšno bo letošnje sporočilo Planinske zveze Slovenije ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala?«

Planinska zveza Slovenije je odgovorila na vsa vprašanja. Poudarili so, da je »najpomembnejši projekt, ki sta ga ti dve organizaciji izpeljali v tesnem sodelovanju in s preseganjem negativnega odnosa in nezaupanja posameznikov v obeh organizacijah, nedvomno izgradnja Slovenskega planinskega muzeja, ki se je žal vlekla od leta 1996 do odprtja leta 2010.« Glede morebitnih prihodnjih projektov pa: »V sedanjem obdobju vidimo skupna prizadevanja za umestitev gorskega kolesarstva v okvir gorskih športov in s tem tudi regulacijo tega področja; skupna prizadevanja za sistemsko ureditev financiranja vzdrževanja planinskih poti ter ekološke in energetske sanacije planinskih koč ter skupnega iskanja optimuma med »izkoriščanjem in varovanjem« gorskega sveta. Tudi pomoč pri obnovi pogorelih planinskih koč je del tega sodelovanja.«

Planinska zveza Slovenije nekdanjo pogodbeno partnerico (pogodba leta 2011 ni bila več podaljšana) vidi »kot uspešno. Kljub pogosto izraženemu stališču, da je planinstvo – gorništvo del nacionalne identitete, se to v splošnem odnosu družbe do aktualnih vprašanj te dejavnosti (v primerjavi s sosednjimi alpskimi državami) ne odraža. Zato cenimo vsako organizacijo, ki s svojo dejavnostjo usmerja ljudi k obiskovanju gora na način, ki je soroden vrednotam in ciljem Planinske zveze Slovenije ter aktivno pripomore k razvoju različnih športnih dejavnosti povezanih z gorami ob istočasnem spoštovanju narave in kulturne dediščine.«

Vsi odgovori PZS (PDF 249 KB).


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija.

***
Dodano 9. 2. 2021:

Zaradi kratkega časa priprave prispevka in nekaterih omejitev, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, ni bilo mogoče docela poglobljeno raziskati in prevprašati celotne problematike ter vseh ljudi, ki so sooblikovali dogajanje. Po oddaji prispevka in ob pospravljanju dokumentov iz osebnega arhiva nazaj na svoje mesto sem naletel še na en pomemben drobec.

V osebnem digitalnem arhivu hranim dokument iz julija 2000. Gre za osnutek pravil Slovenskega alpinističnega kluba, ki ga je takrat pripravila Komisija za alpinizem PZS. Projekt je vodil Roman Robas. S Tonetom Škarjo sva v takratnem predsedstvu Planinske zveze Slovenije idejo načeloma podprla in posredovala svoje pisne predloge, dopolnitve (tudi te dokumente hranim; zadnja različica osnutka pravil datira v 15. marec 2001). Temeljna cilja – združiti KA, KOTG in deloma dejavnost KŠP v enovit, pa čeprav izrazito induvidualen alpinistični svet in (vrhunskemu) alpinizmu omogočiti v novih pogojih moderno obliko delovanja – ni bilo mogoče oporekati. Splačalo bi poizkusiti!

Osnutek SAK 20. 7. 2000 (PDF 160 KB)

Dopolnjeni osnutek SAK 9. 3. 2001 (PDF 155 KB)

Tega, da naj bi SAK načrtno iskal vzporednice z Alpinističnim klubom Skala, kot se je na koncu, tik pred drugo svetovno vojno (pre)imenoval Turistovski klub Skala, ne morem trditi. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je na neuspeh pobude vplivalo tudi tedanje dogajanje z novo Skalo. Vsega je bilo preveč in še ena fronta v PZS je bila takrat preprosto odveč.

  • Share/Bookmark