Arhiv za ‘ potovanje’ Kategorija

KO HODIM, HODI BIZON

Nedelja, Maj 8th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974

UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!

In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.

Letim, letim in ne odneham.« (42)

Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.

Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.

***

Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:

»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)

»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)

»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)

»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)

»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)

»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)

»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)

»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)

»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)

»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)

»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)

»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)

»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)

»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)

»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)

***

»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«

Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!

»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«

***

V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:

»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«

Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.

***

Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.« (Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).


München–Pariz. (vir: Google Zemljevid)

Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.

Zhoja!

Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.

Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!

»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«

  • Share/Bookmark

KOLESARSKIH 3200 (2)

Petek, November 5th, 2021

Zelo približna bilanca letošnje balance: 16 km x Domžale‒Ljubljana in nazaj x 100 dni = 3.200 km

S kolesom v službo (2012) ali mala šola krajevnega vremena, celo podnebja, je svojevrsten, čeprav tudi nevaren užitek. (Za mokro rezervo pa SŽ, ki se nikakor ne more izvleči iz miselnosti JŽ).

In – upam vsaj – ni še konec kolesarske sezone.

***

Fotografski utrinki s poti:


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

KOLESARSKIH 3200 (2020)

HODIM Z VLAKOM

  • Share/Bookmark

POREČANKA

Četrtek, April 30th, 2020

(Objava ni sponzorirana.)

Janko Ferk:
Parenzana: po poti stare železnice od Trsta do Poreča
Ljubljana 2017: Sidarta, 160 strani, ISBN: 978-961-6027-83-0, cena: 19,90 €

Vodnik sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Dva dni, tri dni, pet dni … Ves čas. Kar naprej. To je časovna definicija kolesarskega izleta po nekdanjih tirih. Iztiriti v enoslednico? Da, če ne gre drugače! (Zato je popolnoma na mestu vprašanje: zakaj ne gradimo drugega tira že sedaj z mislijo na to, kaj bo, ko bodo milijoni ton tovora breztežnostno letali po virtualnih zračnih koridorjih in bo spet na voljo fizični kolesarski drugi tir?)

Parenzane se lahko lotimo kot športnega izziva in jo prevozimo v zgolj enem dnevu, lahko pa se prepustimo istrski naravi in družbi, ogledom slikovitih vasi, prepletu treh kultur, bližini morja in mediteranskim kulinaričnim užitkom, ki nam jih enotno ponuja enotna Istra.

Morda je nekoliko spregledana tudi hojevska različica poti – peš, s korakom, z mislijo na Alberta Einsteina in njegovo posebno in splošno teorijo relativnosti, s katero je vpeljal ukrivljanje prostora-časa … »Kar je sočasno za potnika na enakomerno drvečem vlaku, je tudi sočasno za potnika, ki je pri miru stal na peronu železniške postaje«. Razumemo namig?

***

Nekdanja ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Trstom in Porečom, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935, je dobila ime po besedi Parenzo – italijanskem poimenovanju danes hrvaškega mesta Poreč. Zato jo imenujemo tudi Porečanka ali Istranka. Pomenila je povezavo zaledja z obmorskimi kraji in je tako močno prispevala h gospodarskemu razvoju Istre.

Parenzana je bila 123,1 km dolga ozkotirna železniška proga, ki je povezovala 33 istrskih krajev od Trsta do Poreča, tako da bi danes potekala po ozemlju treh držav: Italije 13 km, Slovenije 32 km in Hrvaške 78 km (v razmerjih to izgleda 1 : 2,4 : 6 oziroma 0,4 : 1 : 2,4 …).

Tehnične značilnosti:
skupno število postaj in postajališč: 35
najnižja točka: 2 m
najvišja točka: 293 m
število krivin: 604
najmanjši krivinski polmer: 60 m
največji naklon: 28 ‰
predori: 8, skupna dolžina 1530 m
mostovi: 11
viadukti: 6
povprečna hitrost vlaka: 25 km/h
najvišja hitrost: 31 km/h

Eno izmed najatraktivnejših kolesarskih poti v Evropi, ki jo odlikuje izjemna zgodba in osupljivo lepa pokrajina, v vodniku razkrivajo poglavja:

Zgodovina Parenzane
Železniške postaje na Parenzani
Zanimivosti ob kolesarski poti
Parenzana v letnicah
Parenzana v številkah
Iz Trsta do Poreča
Potek poti – Italija
Potek poti – Slovenija
Potek poti – Hrvaška
Kulinarika
Mesta in znamenitosti
Uporabni naslovi in povezave

Vodljivo berljivo vodniško besedilo, preizkušeno (kako pak drugače) v piščevi praksi, lomijo uporabni oprimki. O spopotni glagolici, pripovedka Veli Jože – velikan iz Motovuna, arhivske, dokumentarne fotografije, ki ropotajo znameniti čuha puha. Dr. Janko Ferk, pravnik, pisatelj, sodnik deželnega sodišča v Celovcu čez in čez ne skriva arhivsko-raziskovalnega-nostalgičnega-monarhičnega zanimanja. Za življenje, ki je speljalo, vozilo in dospelo iz vhodišča na izhodišče.

Prizorno odlična fotografija si je mestoma nadela instagramski filter in ugaja v mediteranski, mehki svetlobi. Ne, s tem ni nič narobe. Vabljive fotografije se razgledniško nastavljajo na straneh 84–85.

»Na cilju v Poreču – še častni krog tik ob obali.«
(podnapis k fotografiji)

  • Share/Bookmark

S POTI (9)

Petek, Junij 7th, 2019

(Šesti del fotopisa. ǀ Prvi del ǀ Drugi del ǀ Tretji del ǀ Četrti delǀ Peti del ǀ )

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (8)

Torek, Junij 4th, 2019

(Peti del fotopisa. ǀ Prvi del ǀ Drugi del ǀ Tretji del ǀ Četrti del )

Štiri temeljne, tj. pravrednote svetovnega etosa so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo etičnosti. Če se komu zdi, da gre za kletko človeštva, gre v resnici za življenje samo. V najbolj preprosti, prvinski obliki.

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (7)

Nedelja, Junij 2nd, 2019

(Četrti del fotopisa. ǀ Prvi del ǀ Drugi del ǀ Tretji del ǀ )

Obelisk je bil prvotno monolit, narejen iz enega samega kosa marmorja ali granita s štirimi stranicami, stanjšan proti vrhu, okronan s piramido, ki je bila prevlečena z zlatom. Predstavljal naj bi okamneli sončni žarek in označeval svetlobo, ki je prihajala od boga. Egipčani so jih postavljali v parih pred templje, kjer so imeli vlogo čuvarjev. Trinajst egipčanskih obeliskov so prenesli v Rim, v novi Rim. Skoraj vsi stojijo pred cerkvami, med drugim pred baziliko svetega Petra in pred Lateransko palačo. Obeliski, ki so nekoč simbolizirali življenje, na novi lokaciji pa menda poganstvo, danes povzdigujejo mednarodno častihlepstvo.

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (6)

Četrtek, Maj 30th, 2019

(Tretji del fotopisa. ǀ Prvi del ǀ Drugi del ǀ )

Enako lahko se je stopiti z ulicami, trgi, veličastnimi zgradbami, ki so bile večinoma zgrajene z naropanim bogastvom. Enako, kot ni moč ubežati zgodovinskemu spominu, ni mogoče ubežati lastnemu jazu. In če je ta v podobi ptiča, kaj sporoča?

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (5)

Sreda, Maj 29th, 2019

(Drugi del fotopisa. ǀ Prvi del ǀ )

Najlažje se je skriti v množici, postati njen nevidni del, a hkrati prevzeti njeno nesluteno moč. Nekoč vojaška sila, hlepenje po ozemljih, zatem boj za pravo vero – vse je pustilo posledice v zavedenem in nezavednem delu spomina prebivalcev. Množica ni prava rešitev za pobeg …

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (4)

Torek, Maj 28th, 2019

(Prvi del fotopisa.)

Antični Rim. Če sem ga mislil pozitivno, kot ustanovni del kulture, ki ji pripadam, sem ga gledal z radovednostjo (in z veliki luknjami v znanju zgodovine). Ko pa sem ga pogledal na način tistih, ki so ga plačali z zlatom, trpljenjem in življenjem, potem me je imelo, da bi nemudoma odšel. Toda kam?

Rim, april/maj 2019

  • Share/Bookmark

S POTI (2)

Sreda, Marec 27th, 2019

(Prvi del fotopisa.)

Potepanje po svetu pomeni opazovanje. V prvi vrsti razlik in edinosti sveta. O prvinah pokrajine nam veliko pove raba tal, ki je odraz tisočletne prilagoditve človeka na domače okolje. Pridelki in poskusi krotenja pokrajine so rezultat razvoja. Ki še traja? Ki je bil prekinjen?

Marakeš z okolico, februar/marec 2019

  • Share/Bookmark