Arhiv za ‘ poezija’ Kategorija

GORA JE GORA, GORA NI TISTA, KI GRE VEN*

Nedelja, Januar 6th, 2019

France Malešič, France Stele:
Gora ni nora: zbirka planinskih izrekov in misli

Celje 2018: Celjska Mohorjeva družba, 136 strani, ISBN: 978-961-278-381-5, cena: 23 €

Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

Že na prvi pogled klasična knjiga (trda vezava, velikost 21 x 27 cm, črnobela). Tudi druge okoliščine so naklonjene samoumevnosti, preizkušeni v mojstrski tradiciji: knjiga je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za leto 2019, ima gorniško vsebino, besedila je zbral in uredil cenjeni pisec France Malešič, fotografije je prispeval ugledni fotograf France Stele. Je receptura za uspeh zagotovljena?

Vznesenost Malešiča nad gorami se razkriva v dolgoletnem veselju zbiranja in zapisovanja izrekov, misli, rečenic. Najrazličnejši drobiž, ki ga je sprva ujemal po naključju, potem pa hranil z jasnim ciljem, je natančno uredil po pojmih, te pa po abecedi. Poleg misli starejših gornikov je z iščočo razgledanostjo bralca marsikje srečeval zanimive povedi pesnikov in pisateljev. Nekateri stavki so že dolga desetletja izredno priljubljeni in tako rekoč ponarodeli, drugi šele odsevajo duh časa, prostora in duhovitost/izkrčenost sporočila in si sedaj, ko so združeni v knjižno navezo, utirajo pot v modrost, ki nas prek pobočij, sten, vrhov, vodi v doline.

Merila o lepem, uporabnem, pametnem, sposobnost za pravilno presojanje, za prepoznavanje skladnosti je območje čuta, je prostor okusa, je izziv totalne različnosti. Ki ga absolutno simbolizira tudi v naslovu knjige deloma povzeti rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. (Zame je ta rek eden najbolj neumnih, celo protislovnih. In kot tak tudi neprimeren za naslov knjige, a o okusih se pač ne razpravlja …)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V predstavitvenem gradivu (PDF 307 KB) piše: »Seveda je v takšni zbirki povsem nemogoče ujeti ali celo ustaviti pisan in pester planinski trenutek. Morda pa nam bo vseeno zadostoval vsaj okus po njem.« In še: »Po vsem svetu pravijo vsem gornikom in vsemu gorništvu alpinisti. Le pri nas preveč strogo in umetno ločujemo planince in plezalce; vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike.«

No, pa poglejmo, kaj velja za prave gornike. (Gre za moj osebni izbor. V oklepaju je številka strani v knjigi.)

***

Gora je neusmiljen in sovražen velikan. In ko je boj končan, ostane gora nepremagana. Zmagovalcev ni, so le preživeli. Barry C. Bishop (15)

Gori ni potrebna gora, človeku je potreben človek. Baskovski pregovor (19)

Ne osvaja človek gore, temveč gora človeka. Maurice Herzog (21)

Pomembnost dejanja pa ni v veličini, temveč v njegovi intenzivnosti. Marjan Lipovšek (24)

To, pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo. Fran Kocbek (25)

Vse leto vodim ljudi po gorah, da lahko grem v hribe zase. Raymond Lambert (31)

Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je zelo draga. Heinrich Heine (37)

Kdor ima rad gore, bi moral priti dvakrat na svet. Slovenski planinski izrek (43)

Nahrbtnik je vedno premajhen, ne glede na to, kako velik je. Vedno je pretežak, ne glede na to, kako malo vzameš s seboj; nikoli nimaš s seboj stvari, ki bi jo potreboval. Ko opremo tlačiš nazaj, je večja in težja kot prej. Zakonitosti nahrbtnika (49)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ponoči se oblaki razgubijo, tako da zemeljska toplota lahko izpuhti v ozračje, tik pred zoro se oblaki ponovno prihulijo in sklenejo obroč okrog zemlje, tako da se nočni mraz obdrži čez dan. Resnica o oblakih (50)

Če bi vsaka napaka, ki jo storimo v gorah, prinašala človeku smrt, bi ne ostal živ noben alpinist. Mathias Zdarsky (52)

Le kaj nas žene v tolika prostovoljna tveganja? V velike nevarnosti, ki jim človekovo telo po svoji naravi ni doraslo, ki jih zmore le naša pamet? Samo želja po veselju, ko smo jih zmogli? Samo sla po uveljavljanju? Da bi uspeli, kjer drugim ni bilo dano? Hrepenenje po lepoti? Mar ni lepota tudi brez naših oči sama po sebi tako absolutna, kot je snov sama? Želja po spoznanju, prirojena človeku? Poznati vse do kraja, položiti roko na vse, poznati celo samega sebe, svoje zadnje možnosti, svoje skrajne meje? Ostvariti zapoved na delfijskem templju Apolona: Gnothi seauton – spoznavaj samega sebe? Kakšni glasovi vse se dvigajo iz teh globin? Kdo bi jim vedel odgovora? France Avčin (86)

Sreča je sestavljena iz nesreč, ki smo se jim izognili. Alphonse Karr (87)

Kaj je ranilo steno, da joče slap že tisoč let? Valentin Cundrič (88)

V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe. Tone Škarja (90)

Čimbolj je neka športna panoga plemenita, tem manj ima gledalcev. Sigmund Graff (92)

Slabo vreme ne obstaja. So samo različne vrste dobrega vremena. John Ruskin (103)


Igra narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Fotografski opus Franceta Steleta je vsakomur, ki je zavestno pokukal skozi dolinsko meglo na s soncem obsijan greben, dobro znan. Ni ga mogoče zgrešiti, ga je pa mogoče pogrešati. Njegovo občudovanja vredno vztrajanje pri črnobelem prikazu gora vzbuja skomine (tak je tudi dvoglavi Triglav z naslovnice), drami pričakovanje divjosti, neukročenosti. Če so gore ponavadi izjemne kar same po sebi, pa se Stele vedno približuje tudi ljudem, domačinom in obiskovalcem gora, in jih neumorno spravlja v odnos. V odnos gore in ljudje. V odnos živeti v gorah.


Lepota okleščenosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V knjigi je objavljenih 24 celostranskih fotografij. Zelo enigmatičen in hkrati izjemno poveden je greben Triglava (97), na katerem je v izjemni ostrini fotografije moč našteti vsaj 75 ljudi, večinoma s čeladami, ki jim je bila, pa če se tega zavedajo ali ne, v koloni odvzeta vrhunskost najvišjega doživetja. Steletovi prehodi iz panorame v detajl so nekaj, kar ga fotoreportersko in umetniško utrjuje na njegovi gorniški poti. Zato je uredniško toliko bolj nenavadno, da se isti prizor grintovške Štruce, v sicer različnem izrezu, v knjigi pojavi kar dvakrat (35, 93).

Meni zelo manjka Stele kot pisec, kot ubesedovalec lastnih podob. Podnapisi v njegovih knjigah, odlične pisateljske misli, so nekaj, kar me zelo nagovarja:

Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju. Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odzvonilo mimo tebe! (France Stele, Nalivi svetlobe)

Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. (France Stele, Nalivi svetlobe)

***

V knjigi vsekakor močno pogrešam mlajše, pravzaprav bi moral zapisati sodobnejše avtorje. V besede preoblikovana občutja Igorja Škamperleta, Iztoka Tomazina, Igorja Likarja, Janeza Bizjaka, Matevža Lenarčiča, Helene Giacomelli, Mojce Luštrek, celo Marka Prezlja, pa že omenjenega Franceta Steleta, tudi še marsikoga drugega, bi vsekakor sodila v ta jagodni izbor.

Ena od ključnih sestavin globaliziranosti ter pridobitev demokratizacije je razpršenost in individualnost (tudi gorniških) zaznav, ki v literarnem opusu nikakor niso vezane na tiskano besedo, še zlasti pa ne zgolj in samo na Planinski vestnik. Če iskreno vztrajam pri svojem pogledu, potem si upam reči, da je Planinski vestnik že nekaj let celo ujetnik lastnega kroga in na ta način zapiralec vrat marsikomu, ki hlepi po gorniški ustvarjalnosti.


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tile izreki so iz moje osebne zbirke najrazličnejših zapisov:

Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih. (Edvard Kocbek, Črna orhideja. Strah in pogum, stran 242.)

Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora, tudi če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega, dobrega. (Božo Jordan)

Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo zato, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč za čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek. (Dr. Miha Potočnik)

***

Knjiga, ki je kot prvi jutranji korak: zaspan, neodločen in v tihem pričakovanju razvoja ture.

***

* Lahko sicer spraviš človeka z gore, ne moreš pa spraviti gora iz človeka.

  • Share/Bookmark

GORE IN LITERATURA – GORSKI ETER IN BESEDA

Nedelja, November 25th, 2018

Pred dvema tednoma sem po e-pošti dobil vabilo Igorja Likarja, da Društvo slovenskih pisateljev, v okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, vabi na tematski dogodek z naslovom Gore in literatura – gorski eter in beseda. Dogodek sem si zabeležil v koledar, se na kratko odzval z odgovorom Igorju in sledilo je minevanje delovnih dni.

V petek, 23. novembra sem se nekaj pred 13. uro znašel pred Pisateljskem odrom Društva slovenskih pisateljev, kjer je že vse vrvelo od priprav na prenos v živo za 3. program RA SLO – program ARS. Vabilo je govorilo o predstavitvi bogate in raznovrstne literarne motivike v zvezi z doživljanjem in opisovanjem gorskega sveta. Sedela sva z Rudijem Zamanom, v bližini je bil Den Cedilnik, prišli so še nekateri gorniški znanci in vzdušje je bilo prijetno, skoraj spokojno.


Poslušalstvo na prizorišču Pisateljskega odra. (Fotografija: Ivan Merljak)

Z gosti, Dušico Kunaver (pisateljico in pripovednico), dr. Matjažem Kmeclom (akademikom, pisateljem, slavistom in gornikom), dr. Igorjem Škamperletom (pisateljem, alpinistom, sociologom kulture in komparativistom), mag. Matejem Venierom ( književnim prevajalcem in urednikom radijskih programov) ter Željkom Kozincem (novinarjem, pisateljem, scenaristom filma o Kugyu ter avtorjem številnih vodnikov) je mag. Igor Likar (predsednik Komisije za naravno in kulturno dediščino Društva slovenskih pisateljev, vodja projekta Slovenska pisateljska pot, režiser Prvak, dramaturg, ekspert ARS ACUSTICA) smelo zastavil razmišljanja o to(z)vrstni motiviki in o odnosu do gorske narave v ljudski pripovedi, literaturi, filozofiji in etiki ter v alpinističnih zapisih in v medijih.

Začetek je bil veličasten. Tišina, napolnjena s sejemskim vrvežem, je spolzela v naročje odlomkov iz besedil od ljudskih povedi o gorah, s poezijo, do izjemnih gorniških ubesedovanj dr. Juliusa Kugyja, Marjana Lipovška, dr. Franceta Avčina, Nejca Zaplotnika, Tineta Miheliča … Zvoki, občutja, spomini … vse se je prepletalo in stopnjevalo. V tenkočutnem oblikovanju vzdušja gora so z besedo in glasom sodelovali Igor Velše, Eva Longyka Marušič ter Brane Grubar (izjemni interpreti besedila) in vokalno-instrumentalna skupina 34 ZDAJ z uglasbitvami besedil o gorah Ferija Lainščka.


Pet ustvarjalcev v družbi štirih poustvarjalcev. (Fotografija: Ivan Merljak)

Vmes pa seveda pogovor, oprimki in stopi naveze Likar–gostje, ki se je vzpenjala, ki je počivala, ki je oprezala za novimi cilji, ki je kopala po spominu in krikih neosvojljivega. Gostje so bili zanimivi, gorniško gostobesedni, Igor vodniško priganjalen, a spravljivo odločen in čas je mineval v tempu spusta, čeprav smo se korak za korakom hodilno vzpenjali, plezaje zbliževali in zadihano molčali.

Pojdite:

https://ars.rtvslo.si/2018/11/gore-in-literatura-gorski-eter-in-beseda/

Odmerjen čas je poniknil v razsežnosti gore, zato je Igor Škamperle zgolj s svojo navzočnostjo potrjeval nujnost, biti tam, biti z gorami. Kot bi odprl oči, pa je sledilo tudi Igorjevo opravičilo, v katerem je povedal, kdo vse je še bil tam, pa ga nismo slišali. In med temi je omenil tudi mene. Presenečenje, celo osuplost, je bila popolna.


Glasovi gora. (Fotografija: Ivan Merljak)

***

(Delček iz Igorjevega scenarija, objavljeno z njegovim dovoljenjem. Gre za odlomek iz črtice Tako blizu, a tako daleč, ki je bila objavljena v Mohorjevem koledarju.)

BORUT PERŠOLJA – TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ – traja 5.40

15 – GLASBA DARJA – JINGLE – ZA UVOD v BLOK- traja o.27 – vstop IGOR po 10 s

IGOR: In naj predstavimo še en čudovit in iskriv literarni zapis. 0.5

CV – EVA: Mag. Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje. Urednik spletnih strani RAZGLEDI. V okviru PD Domžale vodi gorniške večere z gosti. Nekje je o sebi zapisal: »hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži še vedno. Z objavami pa se želim prepričati, da nisem sam. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar« 0.30

16 – GASBA DARJA – PERŠOLJA za v podlago besedila – berejo vsi – vstop Igorja po 10s

ODLOMEK I – 3.15 z glasbo

IGOR: TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ

GRUBAR: MED VZNOŽJEM IN VRHUNCEM

IGOR: Ves dan traja razgledni spopad med vznožjem in vrhuncem. Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije, ki se začenja tam, kjer se korak prvič naporno spozna z dokončno težo nahrbtnika. Ko se dvigne oblak, nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba. In vsa tišina gozdne meje ostane sezidana samo še iz hlapov v naglici ohlajenega zraka. Značaj gora je spremenljivost – v dnevu in tisočletjih. 0.38

GRUBAR: Poldan življenja. Dosegli smo rob. Senca je prešla čez otipljivo mejo sonca, ki se nežno, a odločno grabi za greben. Pogledu prepuščam, da lenobno tava po daljavi, drsi čez obrise gora in polzi po posameznih kamnih in obrisih viharnikov, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Vrha, oblaki so še varno spravljeni v predal varnosti in letalo, ki brez vidne sledi reže redek zrak, v nekaj sekundah preleti odprto modrino neba. Spet je tišina. Tišina intenzivnega dialoga s samim seboj. »Je to res divjina? So ti hribi kaj manj vredni, če so jih s svojim vzponom poustvarili naši predhodniki v sporu z naravo?« modrujem sam zase. V Matejinih očeh preberem stisko iskanja ustreznega oprimka, in ko po nekaj poskusih premaga težnost, se zasmeji: 1.00

EVA (z rahlim smehom): »Divjina je stanje srca in viharjev, ki rovarijo po naši dolinski duši.« Tako blizu nam je, kot smo mi daleč od nje. V vsakem od nas se odpirajo Dolina iskanja, Dolina ljubezni, Dolina spoznanja, Dolina odmika, Dolina enosti, Dolina osuplosti in Dolina smrti. » 0.23

***

Pri izvedbi neposrednega prenosa je sodelovala glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina ter tonska ekipa Produkcije Radija Slovenija pod vodstvom Matjaža Mikliča.

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

DVESTO ŠTIRIDESET

Sobota, Marec 10th, 2018


(Fotografija: Borut Peršolja)

Dvesto štirideset površno dokumentiranih vsakoletnosti,
dvesto štirideset razlogov domišljave ponosnosti,
dvesto štirideset slabih poizkusov ponovljene gorniške vrhunskosti,
štiristo osemdeset nog v lanski urni rekordnosti.

Sapa iz ust nam duši vzklike očaškega veselja,
kakor viharnike strela teše obiskovalce grebenja,
kdor pa zadrži oprimek na od gojzarjev zlizanem skalovju,
ta, veš, rojeva nacionalizem domovinskega pohodništva.

Siva skala in obilica snega talita zakon molka,
od širine razgledov umiraš mlad in lačen vzpona,
ki naj odmeva v tišini pločevinastega stolpa brez križa.
Misli, prostovoljske misli, plazijo se v kolono uničevanja Kraljestva.

Proč z zgodovino,
ni je smrti brez življenja,
ni gore brez vznožja in pobočja,
vse preide kot zaslužen počitek pred previsnim padcem.

Zagledaš jo, novo smer, in zavržeš staro kapo.
Le srce, novo srce, pade iz nahrbtnika štirjesrčnosti.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2018

Sreda, December 27th, 2017

Vsako leto nadaljujemo tam, kjer smo končali. Obiskovalci gora smo tisti, ki ohranjamo moč in voljnost, da pri težavni nalogi – priti na vrh – vedno znova začnemo od začetka. Vedno startamo v dolini, tja se tudi vedno vrnemo in le redko moremo začeti tam, kjer smo prejšnjič nehali. Že prehojeno pot je treba ponoviti – tu ni nobene bližnjice.

Če ne moremo oditi na turo, naredimo njen izkušenski potek v glavi.

Če ne moremo hoditi počasi, večkrat hitro s pogledom zaobjemimo širni razgled.

Če ne moremo doseči vrha, se ne izognimo odločnemu sestopu v vhodišče.

Če na planinski poti ne moremo pozdraviti mimoidočega, si vzemimo premor v življenju.

So poti, ki jih z lahkoto hodimo in so počitki, ki jih z veseljem končamo.

Srečno in izpolnjeno leto želim.

***

Enkrat pa vse mine.

(v spomin Janezu Remsu, ki se je poslovil na božični večer.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

TEBI MOJA GORA

Petek, Marec 10th, 2017


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tebi
moja gora

Hodil sem po gozdni poti
in sem pobral list bukve
zate
moja gora
Hodil sem po skalni poti
in sem pobral okrušek grebena
zate
moja gora
Hodil sem po lastni poti
in sem pobral zvito vrv
obešeno zvito vrv
zate
moja gora
in šel sem na rob najine naveze
in sem te iskal
a bila je prazna dlan
moja gora.

(V ogledalu pesmi Zate moja ljubezen, Jacques Prevert (prevod Aleš Berger)).


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja pesem.

  • Share/Bookmark

POVRŠJE

Ponedeljek, Avgust 15th, 2016


(Fotografija: Borut Peršolja)

Gledava se.
Polglasno govori tako,
kot da že dolgo
ni imelo stika s podplatom.

Samo z njim molčim
ko si nadenem kapo,
zaprem nahrbtnik
utrem pot in hodim.

Ko se vzpenjam,
me spodbuja
s svojo nagubano oporo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se spuščam,
zadržuje dih razpok
v senci oblačnega nepridiprava.

Ne smem biti površen,
vem, kje kraljuje razkošen stop,
vem, kje razmajano čaka,
da nanj odložim preveč odgovornosti.

Naj nanj naložim karkoli,
samo da začutim živ odriv.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Veliko površja je,
ki diha z mano in drugimi,
in drži pesti za lep razgled.

Veliko površja je,
ki ne sporoča nič.
Je tam samo zato, da je?

Ko se spuščam v dolino
in dovolim mislim,
da veselo švigajo,
preizkušam površje še za druge.

Novi koraki prihajajo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark