Arhiv za ‘ poezija’ Kategorija

ŽLEBOVI, SKALE, OSTRINE

Ponedeljek, December 7th, 2020

Dane Zajc, zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger:
V besedah

Ljubljana 2020: BELETRINA, zavod za založniško dejavnost, 471 strani, ISBN: 978-961-284-632-9, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

***

»Ritem in celo izbor besed, leksika, je pogojen. Ritem je v našem telesu. Kadar izgubim ritem, sem izgubljen; kot bi zašel s poti. Ko je korak negotov in gibi omahljivi. Ponovno najdenje ritma je stik s samim sabo, s tistim, kar mislim, da sem. Ko najdem ritem, vem, da sem.« (103)

S temi besedami se je Dane Zajc najbolje opisal. To je biografska skica, ki jo izreče njegovo življenje samo, o duhovnem in dejanskem svetu, iz katerega je izhajal in o presežnem, od koder spremlja ostanke.


Kip Daneta Zajca pred knjižnico z njegovim imenom v Moravčah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bil je samohodec, ki je v sebi premleval tako veselje, kot strah. Polnokrvnost dveh ekstremov, ki slehernemu gorniku živega srca omogočata preživetje.

Pomnik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24 v bližini Sv. Trojice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Najprej so bile samotne hoje po gorah. Spopad s samim sabo, da premaguješ strah in da prisiliš telo, da je tvoje. Da te uboga. Strah: da bi nekega dne polomljen obležal v kakšnem ruševju, na zavrženem melišču, v kakšnem samotnem žlebu, in da bi se tam dolgo matral, preden bi umrl.« (153)

»V vetru stopi smreka k smreki.
Tesno deblo k deblu.
Se deblo debla oprime.
Visoka tenka debla se zamajajo
v smrekovem počasnem ritmu.« (155)

»Včasih med oblaki
zagledamo pot nad prepadi,
kot da bi bila zapisano v višavo.
Za hip jo zagledamo
in vemo: je pot na goro, ki je ni.« (160)

***

Jerneja Katona Zajc je zapisala:
»Laz je bil dom, ki si ga je Dane sam poiskal. Pravi dom je bil med vojno požgan, mnoga leta pozneje pa si je na planini Laz v Triglavskem narodnem parku najel stan, ki ga je imel za svoj novi dom.«


Sv. Trojica, Danetov zadnji dom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina V Lazu, Julijske Alpe, v osrčju Triglavskega narodnega parka. Po mnenju Tineta Miheliča naša najlepša planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne! Kdo je na strehi? Kdo tolče s počasnimi udarci, kot da bi meril čas? V tej mesečini? Na strehi? Saj ni nikogar. Saj sem sam na planini.« (144)

»Si videl katedralo
Si jo videl v daljavi gorsko
Si videl orgle ki nanje igra sonce
Si jo videl v barvnih tenčicah
Si jo videl katedralo samotno gorsko« (162)

»Ko gledam goro v različnih dnevih in letnih časih, ko sem jo spoznal z vseh mogočih pristopov, se gora spremeni v nekaj, kar je nasprotno mojemu minevanju. Obrazi, ki sem jih naslikal nanjo, ostajajo, so nespremenjeni.« (163)


Ogradi s Krstenice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi.

Bil je Dane Zajc.

Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj (tečaj za inštruktorje planinske vzgoje) sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico, Cicelj in njegov rojstni kraj (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.


“Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2003 sta se najini poti spet srečali, tokrat ob zakonu o Triglavskem narodnem parku, ki smo ga pripravili nevladniki. Na ZRC SAZU sem novembra soorganiziral znanstveni posvet Triglavski narodni park?, in Dane je bil eden od uvodnih mislecev. Vesel me je bil, takoj je tudi sprejel vabilo za gosta na gorniškem večeru. A ga žal nisva nikoli uresničila. Bolezen ga je prehitela.

Letos poleti smo se po družinskem vzponu na Ograde spustili V Laz. Majerico in turistično animatorko, sicer pa geografinjo Lucijo Gartner, sem vprašal za Danetov stan. Od daleč mi ga je pokazala in povedala, da ga je občina Bohinj vzela v najem in da je na ogled obiskovalcem tak, kot je bil v času, ko je v njem prebival Dane. Od strani je najin pogovor spremljala starejša ženska in me nekako postrani gledala, ko sem pripovedoval ravnokar zapisano zgodbo. Šele po jedi sva se predstavila drug drugemu in izvedel sem njeno ime: Tatjana Marušič, Danetova razvezana zakonska družica …

Žal za ogled stanu nismo imeli časa (ujeti smo morali avtobusni prevoz z Blata). A spomine je treba obujati, če želimo, da ljudje živimo večno.

»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebno govorijo veselje. V oknih ga vidiš.« (Meta Hočevar, 290)

***

5. ZADNJA STRAN GORE, NE TISTA, KI SEM JO PREHODIL

»zadnja stran gore

ne tista ki sem jo prehodil
zadržujoč dih pod njenim vrhom
da bi s svojo sapo ne motil
dihanja gore« (164)


Utrjevanje spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pastirji

Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.

.
.
.

Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168-169)


Se je na planinah ustavil čas? Ali pa je čas ustavil človeka? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Človek in prostor sta neločljivo povezana, da ni enega brez drugega in da je med njima vedno zgodba.« (Meta Hočevar, 291)

***

Knjiga V besedah ni sprehod.

Sprehod po Danetovih pokrajinah je tura spoštovanja gore, ki je Dane.

Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. V razgledih jo vidiš.

Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda.

***


Pastirska hrana, kot netivo doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Sam, brez namena, spomladi klijejo beli
Žafrani skozi sneg, kot da so sami sneg?« (301)

»Pot k samemu sebi je hoja brez poti. Je iskanje cilja, ki je razpršen. Srečanja so redka. Takrat, ko sem edinost telesa in duha, ko sem močen, ko vem, da hodim iz moči, da sijem moč in jo srkam iz sveta, se približujem samemu sebi.« (328)


Smerokaz k očetnjavi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Najpogostejša nečimrnost, ki me večkrat obhaja, je tista, ki mi prišepetava, da sem samotar. Ampak koliko je ljudi med nami, ki se bodrijo s prav tako mislijo.« (385)

***

Obiščem ga, velikokrat ga obiščem. Ko hodim iz Domžal do Moravč, sam ali s skupino, ki jo vodim, vedno iz nahrbtnika vzamem Daneta. Preberem tisto, kar se mi naključno ponudi v branje. Vem, da je naključje danetova roka.

S knjigo Jerneje Katona Zajc in Aleša Štegra bo Danetu poslej prihranjen tudi ta napor. Lahko bo izbrati, poslušati in hoditi po njegovih stopinjah.

Ne le V besedah.

V Hoji. V Koraku.


Skupaj z očetom in mamo. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: PREVALSKI H(L)ODOVOZ

Torek, Oktober 6th, 2020

»K sreči hodimo v tem delu skozi krasen bukov gozd, katerega blagodejna senca nam krajša popotne muke.«
(Buser, S. 1984: Vodnik poti Jezersko–Tržič–Jesenice: slovenska geološka transverzala.)

Enako sem gozdnati odsek Bornove poti dojemal in doživljal vsakič, ko sem hodil tam okoli. Zato sem bil ob zadnjem obisku toliko bolj presenečen, ko je to srečo nekdo odživel. Iznakazil je dotedanji videz pokrajine, spremenil je značaj poti, izbrisal arhivski sloj sporočil, ki smo jih hodili brati z nogami leto za letom.


Obbornovski gozd, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čar naše slikovite gorniške Slovenije je, da zna presenetiti. Na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Hoja je namreč grižljaj kruha, požirek pitne vode, poobedek odprte pokrajine.

***

Govora je o odlični Bornovi poti, ki se imenuje po baronu Juliju Bornu (finančniku iz Berlina, ki se mu je tržiški konec tako priljubil, da je v Jelendolu postavil lovski dvorec in odkupil velik del tržiških gozdov). V območje svoje lovne pravice je dal konec 19. stoletja iz tujine pripeljati večje število jelenov, košut in kozorogov. Sicer drzno speljana pot, narejena leta 1891 (ki še danes formalno ni niti planinska, niti kako drugače v vsej dolžini nazorno označena), mu je omogočala razmeroma enostaven lovski prehod z južne na severno stran Begunjščice.

Z Ljubelja (1058 m), s parkirišča v bližini ploščadi mednarodnega mejnega prehoda oz. Kompas Shopa, ali s plačljivega parkirišča (3 € na dan) pod nekdanjim hotelom, se usmerimo proti jugu in poiščemo enega od začetkov razločne nemarkirane poti (tabla z napisom).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Bornova pot, v useku spodnjega roba obsežnega melišča, sprva povede v redek gozd, rahlo navzdol in povprek skozi razgibano skalovje nad prepadi (mimo bunkerja), ki se spuščajo k ljubeljski cesti. Panoramski pogled je visokogorsko osupljiv. Ob zavedanju zgodovine in razvoja pokrajine zaradi enega najstarejših trgovskih, romarskih, vojaških prelazov v tem delu Evrope, ter ob srhljivi dediščini nacističnega delovnega taborišča Ljubelj (kot podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen v letih 1943–1945), kjer je več kot tisoč jetnikov gradilo predor, postane hoja ena od stalnih, nenehnih pričevalk in prenosnikov sporočil te izjemne pokrajine.

Pokrajine, ki je utesnjena in je tako na strani narave kot družbe doživela marsikaj. Je to eden od tistih svetov, ki bi mu Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati?« Tako resno so naravne sile izoblikovale njeno obličje. A ne vem, če to velja zmeraj. Ob sončnem svitu se mi je na primer zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu tudi jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in oči, lačne sinjine neba, gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena mi nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu.


Gozd prekriva tudi tragične spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot je inženirsko speljana skozi stometrski predor iztrgan živi skali (vmes je prekinjen z oknom/odprtino, ki služi naravni osvetlitvi in prezračevanju, priporočena je uporaba baterijske svetilke). Pot preči meliščne odstavke, kjer lahko opazujemo nove in nove nanose živega grušča. Na posameznih skalnatih parobkih vzhodnih pobočij Begunjske Vrtače (1991 m) je pot opremljena z jekleno pletenico, vendar je povsod dovolj široka in plezanje v kopnem in suhem ni potrebno. (Ni pa odveč pozornost in morebitna dodatna osebna tehnična oprema: zdi se, da je enako, kot drugod v slovenskih gorah, mehansko preperevanje zaradi podnebnih sprememb intenzivnejše, zato je tudi večje tveganje zaradi padajočega kamenja. Čelada vsekakor ni odveč!)

Zadošča hoja, pravzaprav zhoja: hoja z zgodbo.
(Že ob doslej povedanem se samo zase zastavlja vprašanje, zakaj Bornova pot (še) ni razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena?)

V nadaljevanju Bornova pot sledi tektonski grebenski osi (Begunjščica v geološkem smislu spada v Južne Karavanke), zato od Begunjskega plaza zavije proti jugozahodu in to smer obdrži do konca. (Leta 2006 je bilo tod na novo odkrito nahajališče Zoisove zvončice (Campanula zoysii), reliktnega endemita Jugovzhodnih Alp!) Pobočna hoja skozi gozd je enakomerno prekinjena s skalnimi rebrmi, kjer izstopajo manjše gube masivnih apnenčastih plošč z roženci**. Rahlo razširjena, večinoma v lahnem vzponu, pot nadalje poteka skozi gozd, ki porašča fosilni meliščni grušč. Pot ni markacijsko vzdrževana, vendar je ves čas razločno izhojena. Nekajkrat (trikrat?) preči hudourniško grapo v povirju Potočnikovega grabna. Zatem kar nekoliko presenetljivo in iznenada preide v izkrčeno gozdno vlako ter kasneje v oskrbovalni makedamski kolovoz (prav k temu tujku se bomo še vrnili v nadaljevanju).


Lesa, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Deset minut pod Prevalom se z leve pridruži markirani kolovoz, ki pripelje iz Potočnikovega grabna. Mimo korita z vodo (izvir leži na stiku prepustnih in neprepustnih kamninskih plasti), po erozijsko razritem kolovozu (neverjetno je, da nihče ne opazi grabna, ki ga dolbe voda s ceste; potrebno bi bilo urediti odvodnjavanje in pot utrditi z bruni …), v kratkem dosežemo istoimensko planino in preval (med Šentalsko dolino in dolino Drage). Na levi strani stoji Koča na Prevalu (1311 m), na desni se ob križu odcepi strma planinska pot čez Kalvarijo na Begunjščico (2060 m). (Tu se kot mimobežnici tiho prekrivata Slovenska planinska pot in Via Alpina.) V živi planšariji si v poletnem času lahko privoščimo njihove specialitete – masovnek, skutine štruklje ali raznovrstne mesnine in prikuhe.

Bornova pot je v enciklopedičnih gorniških vodnikih označena kot nezahtevna neoznačena pot. 1.–1.30 h. Legendarni Stanko Klinar opis – po mojem mnenju ene najlepših in najprivlačnejših poti v vodniku Karavanke – konča z: priporočljivo.

***

V čem je problem?

Zakaj sploh izgubljati toliko besed o enem izletku, o katerem je bilo – že doslej – povedano domala čisto vse?

***

KORAK, DREVO, GORA

Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina.

***

Zato, ker je, tako kot še marsikje drugod v slovenskih gorah, sečnja v Bornovo pot zasekala kot britev. Ob videnem so mi rojila vprašanja:
- Kdo je imel tu potrebo po koncu lesa?
- Zakaj je to storil – na ta način?
- Čemu mu bo gozd, če ne zna hoditi?
- Zakaj so vsi, ki so doslej hodili tod mimo – in ni jih bilo malo – tiho?


Nekomu pot nekaj pomeni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Območno enoto Kranj Zavoda za gozdove Slovenije sem naslovil naslednja vprašanja:
- Je bilo za gozdno vlako na območju Bornove poti pod planino Preval izdano soglasje za poseg v gozd?
- Je vlaka zgrajena na območju planine Preval ali na območju varovalnega gozda?
- Je šlo za sanitarno, intervencijsko sečnjo ali gospodarski posek gozda?
- Zakaj trasa gozdne vleke poteka po trasi stare, obstoječe peš pot in ne po novi trasi?
- Glede na to, da so pod potjo drevesa še označena v precej velikem številu (domnevam, da za nadaljnji posek) me zanima, ali se bo trasa obstoječe vlake še nadaljevala?


Gozd in pot, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodja območne enote je prijazno, hitro in jasno odgovoril:

»Bornova pešpot poteka po obstoječi gozdni vlaki, zato je bilo smiselno, da se jo pri izvajanju redne sečnje v gozdovih v lasti Republike Slovenije, tudi uporabi. Nova vlaka bi namreč pomenila nov poseg v gozd in gozdni prostor in z vidika potreb po sečnji in spravilu v tem območju ne bi bila smiselna.

Za obstoječo gozdno vlako (na površju se je, po nekaterih ustnih virih, pojavila že novembra 2017, opomba BP) je bil v letu 2018 izdelan elaborat za rekonstrukcijo, saj je bilo treba vlako razširiti z 2,5 na 3,5 metra. Januarja 2019 je bilo za to vlako izdano soglasje Zavoda za gozdove Slovenije za gozdarska investicijska dela. Rekonstrukcija gozdne vlake je bila s strani Slovenskih državnih gozdov d.o.o. (SiDG), ki so upravitelj državnih gozdov na tem območju, izvedena v letu 2019. Vlaka je bila razširjena na podlagi vloge SiDG zaradi potreb po redni sečnji. Hkrati je vlaka ključnega pomena v primeru pravočasne izvedbe sanitarnih sečenj, kadar se taka potreba tudi pojavi.

Omenjena gozdna vlaka ne poteka na območju planine Prevala in ne poteka v območju varovalnih gozdov. Redna sečnja na tem območju še ni v celoti zaključena in se bo še nadaljevala. Nadaljevanje vlake zaenkrat ni predvideno.«

***

Stroka že dolgo pravi, da so vloge ali funkcije (gorskega) gozda številne. Pri upravljanju in gospodarjenju z gozdom je treba upoštevati vse njegove vloge in dosledno paziti, da se posamezna vloga ne okrni. Zaradi tega je gospodarjenje z gozdovi zahtevno. Poleg gospodarske in ekološke ima sleherni gozd tudi socialno funkcijo. Predstavlja prostor miru, športa, zdravja, gozd omogoča številne izobraževalne aktivnosti.

Nesporno je, da se največji poudarek najpogosteje daje proizvodni vlogi, ker je neposredno povezana s finančnim učinkom (lastnika). Socialna vloga ima širši družbeni pomen. Ta učinek je težje ovrednotiti, saj obiskovalci vlogo gozda različno doživljamo. Tudi ekološko funkcijo je izjemno zahtevno opredeliti, saj zelo težko resnično celovito predvidimo, kakšni so dejanski vplivi gozda na okolje in kakšno je gravitacijsko območje, na katerega gozd vpliva.


Zamaskirani obiskovalec Bornove poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z druge, gorniške strani govorimo o konceptu souporabe gorskega sveta, ki vključuje usklajevanje potreb, želja in možnosti različnih skupin deležnikov. Različne rabe občutljivega gorskega prostora se lahko odvijajo ob upoštevanju zakonskih omejitev ter nosilnih sposobnosti pokrajine. Zato so bile oči (gorniške) javnosti – na primer – še posebej pozorno uprte v pripravo Načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka (sprejet maja 2016). Ta se – na primer – v Dolini Triglavskih jezer ne izogiba prepovedi kopanja v jezerih, umivanja in opravljanja potreb obiskovalcev, nabiralništva, alpskega smučanja, jadranja in veslanja, športnega ribolova, gorskega kolesarjenja, jahanja ter urejanja plezališč za športno plezanje. Dopušča pa gorništvo, alpinizem, turno smučanje in drsanje, pogojno dopustna dejavnost je jadralno padalstvo.

Oba opisana koncepta – gozdarski in gorniški – stremita k istemu cilju, do tja vodita le dve različni poti. A še vedno se v praksi praviloma dogaja, da cilj ni upoštevan, niti dosežen.

Tudi zato želi CIPRA Slovenija s projektom GozdNega nasloviti lastnike gozda, jih izobraziti o pomenu nege gozda, njegovi socialni funkciji ter okoljskih, družbenih in ekonomskih priložnostih takšnega vidika. S projektnimi partnerji so pripravili tudi model upravljanja z gozdom.

***

Marsikomu se zdi, da gozdna vlaka v resnici ni noben problem. Pristanejo kvečjemu na to, da gre za (v času gradnje) odprto rano. In ko se ta zaceli (v nekaj letih) je vse tako, kot je bilo. Pravzaprav je vse skupaj še veliko bolje kot prej: pot je zaradi odstranjenega drevja svetla, široka, da lahko hodi cela družina vštric. V veliki meri je tudi bagersko izravnana, korak je zato lahkotnejši, morda celo hitrejši in marsikatero stopalo lahko (prevečkrat?) smukne v udobno supergo, ne pa v trdi gojzar. OK, če pada dež je sicer blata do kolen, ampak saj v Sloveniji v povprečju dežuje samo 90 do 120 dni na leto?

Vse skupaj je še bolj privlačno, ker je privlačno, je tudi lažje in če je lahko, privablja množice obiskovalcev.

»Zdrava, športna, zelena Slovenija!«

JUHEJ!

***

Ali res NE ZNAMO ločiti med gorniško in pohodniško rabo gora?

Ali enostavno NOČEMO razločiti teh dveh različnih, celo nasprotujočih si rab?

Neverjetno je, da niti obiskovalci gora ne vidijo in ne razumejo, da obstaja razlika med gorniškim in pohodniškim načinom hoje ter doživljanjem obiskanega območja. Če bi vsak razumel razliko, bi bile stvari veliko bolj zanimive.

GORNIŠTVO ≠ POHODNIŠTVO


Alpski kozliček in ne planinski kozel … (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko mora ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto, je zares veliko. Gorništvo je tisto, ki je dejanja v gorah znalo izjemno dobro ubesediti. Vsemu navkljub poskušajmo še enkrat prepoznati intelektualni, raziskovalni in doživljajski potencial gorništva.

Tisti potencial, ki v smehu zapoveduje:

- Prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov.

- Drugič, hoditi v tišini.

- Tretjič, pred razpotjem izbrati pot, ki se vzpenja.

- Četrtič, če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori?

Narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja.

To ni seveda nikakršno novoodkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Pot je površje
Ravnih površin je v naravi v resnici malo. Tudi če od daleč nekaj izgleda kot najboljši približek ravnega, je površje v drobnem izrazito neravno. Ali bolje: razgibano, zakoreninjeno, zagruščeno. V to se najlažje prepričamo, kadar dežuje (ali kadar iščemo ravna tla za bivakiranje …). Voda je najtrdovratnejši dejavnik preoblikovanja površja.

Hrapava pot, za naš namen (številnim pomislekom navkljub) ji recimo planinska pot, je tista, ki od uporabnika nog zahteva usklajeno delo z možgani. Pozornost, ki jo kasneje deloma nadomestita ali izboljšata znanje ter izkušnje, je tista, ki korak vodi od prepreke do ovire, jim prilagaja trenutni odziv in pripravlja prihodnji sprejem. V skali odkrivam neko prožnost, ki koraka ni absorbirala kot zemlja ali trava, temveč je noge odbijala z njihovo isto močjo in dajala telesu zagon za napredovanje.

Pot, ki se nenehno spreminja, vzpenja, spušča, zavija, vodi med drevesi, čez pašnike, suho strugo ali živi meliščni drobir je pot izzivalnega zadovoljstva.

Površje, ki kriči gorniške zgodbe. In molči gorniško prevzetnost.

Izravnana pot ni gorništvo.

Svetloba je senca
Pri Rousseauju srečamo tri izkušnje hoje: ob zori, opoldne in ob večerni zarji. Ob dejanskem, astronomskem vidiku, gre razbrati tudi preneseni pomen. Torej za mladostniški izlet, poln vznesenosti in gorečnosti, za dolg, meditativen pohod v zrelih letih in za samoten, mračen, starčevski sprehod. Rousseau napotuje na Thoreauja, ki je dobiček hoje opredelil »kot ves dan sem se kapitaliziral sam s seboj. Pa še: kar vidim, vzamem za svoje, saj med hojo shranjujem barvita čustva in sončne spomine za zimske večere.«

Mehkoba senc. Barva svetlobe. Zamolklost razpršenosti. Odločnost loma. Vse je odvisno od letnega časa. In od prosojnosti gozdnatega pokrova.

Čeprav je pokrajina še kako ista, pa je vse drugo drugačno, celo novo. Zdrav gozd, v katerem uspevajo odrasla drevesa in mladje, v katerem se zrcalijo desetletja vremenskih in talnih preizkušenj, preseneča na vsakem koraku. Preseneča z življenjem gozda.

Človek ima s padavinami dnevni odnos, saj vseskozi sledi vremenskim napovedim, poslušajoč, kdaj bo dež, kdaj bo sneg, kdaj pasja vročina. Toda odnos do narave skozi vremenske napovedi je čisto instrumentalen, zadeva le človekovo skrb, kako oblečen in opravljen naj se upre zakonom narave oziroma v najboljšem v napovedi: danes bo čudovit dan, ki ga velja izkoristiti z odhodom v naravo.

Posekan gozd ni gorništvo.

Opremljeni po zadnji modi: to je pohodništvo!


(Fotografija: Borut Peršolja)

Opazovanje gorohodskega leta
Ko si mlad, so dnevi kratki, leta pa predolga. Ko si star, se dnevi vlečejo kot kurja črevca, leta pa minejo kot blisk.

Vse je bilo že povedano. In vse je lahko doživeto na novo.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Redko, preredko jih preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da so nam gore blizu, da nas vabijo in nam veliko dajejo.

Vrhunska samost je gorništvo.

***

Gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, vendar se zaradi množičnosti pojavljajo problemi. Če smo lahko nekoč v gorah opazovali vsega šest dejavnosti – planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov, zdaj seznam obsega že neverjetnih, najmanj enaindevetdeset različnih prostočasnih dejavnosti v gorah. O njih je treba ves čas odkrito razpravljati in iskati ustrezne rešitve.

»Planinstvo proži erozijo, tepta rastje, povzroča hrup in pušča za seboj smeti ter vznemirja prosto živeče živali. Planinske postojanke so zelo resen vir onesnaževanja vodnih virov, njihovo oskrbovanje s helikopterji povzroča hrup in onesnaževanje zraka, ob njih se kopičijo odpadki, problematična je oskrba z energijo. Plezalci ogrožajo živali in rastline v ostenjih, turni smučarji vznemirjajo divjad v zanje kritičnem zimskem obdobju« (K temu je treba dodati še kopanje/plavanje v jezerih, divje kampiranje, gorsko kolesarjenje …)

To je uvidevna Marjeta Keršič Svetel napisala pred skoraj dvajsetimi leti, ko je bil obisk gora nekajkrat manjši od sedanjega!

Zato naj množice pohodniških obiskovalcev ostanejo na oskrbovanih kolovozih. Številčno skromnejši gorniški obiskovalci, še posebej otroci, pa naj imajo tudi v prihodnje možnost doživljanja planinske poti na gorniški način. To pomeni, da naj stare, uhojene (planinske) poti ostanejo takšne, kot so – brez dodatnega posega človeka. Sicer zaradi množice pohodniških obiskovalcev, iz čudovite, uhojene (planinske) poti, običajno široke za širino ramen, izjemne z vidika narave in gorništva, hitro, najkasneje v nekaj letih, nastane meter in pol širok bližnjični kolovoz, po katerem se spuščajo z gorskimi kolesi. Gorniška raba postane okrnjena, celo nerazpoznavna.

Gorništvo ni kolovoz.

Gorništvo ni športno opremljen korak.

Gorništvo ni hiter, površen pomenek o vsakdanjih rečeh.
_________

* Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, udobnejše hotele, izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

** Na Begunjščici so med zgornjeliasnimi plastmi (J1) skladnatega in ploščastega svetlo sivega, rjavkastega in rdečkastega apnenca z gomolji roženca in amoniti, plasti večinoma skrilavega kremenovega laporovca, debele od 1,5 metra do nekaj metrov, ki so v spodnjem delu impregnacijsko orudene s črnimi drobnozrnatimi manganovimi oksidi.

  • Share/Bookmark

POEZIJA GORA ALI GORÁ POEZIJA

Četrtek, Junij 11th, 2020

Kristina Galun iz Knjižnice Domžale je bila tista vidna gonilna sila, ki je – v času epidemije – držala odprta (spletna) vrata matične knjižnice. Med drugim je na prvi pomladni dan, 21. marca, ko smo praznovali svetovni dan poezije, vzpodbujala ustvarjalce z literarnim natečajem Poezija zdravi.

“Pesnik je vedno bil tisti, ki druge zdravi bolezni, od katere umira sam.”
Branko Miljkovič

Odzvalo se nas je 14: nekateri z eno, drugi z več pesmimi. V nadaljevanju zdravljenja s poezijo so bile izbrane naslednje pesmi avtoric in enega avtorja:

1. Alenka Mihorič: PANDEMIJA
2. Janka Jerman: NEOPAZNA
3. Borut Peršolja: TEBI, MOJA GORA
4. Mira Smrkolj: USTVARJANJE NA ENO ČRKO
5. Zlatka Levstek: IGRANJE NA ČRKE
6. Kristina Lindav: #OSTALDOMA
7. Z.L.O.: BREZNASLOVNI KONS
8. Frančiška Hunjet: OSAMA
9. Nina Ostanek: VODNICA
10. Tina Lasnik: TIŠINA

Ker v knjižnici še ne prirejajo prireditev (sprva so želeli pripraviti čisto pravi pesniški večer) so izbrane verze natisnili in razstavili v dvorani Knjižnice Domžale.

»Poezija je zvok poletja, ko pada dež, in ljudi, ki se smejejo za zaprtimi oknicami nekje na ozki ulici.«
Lawrence Ferlinghetti

Vabljeni na bralni ogled v Knjižnico Domžale od 10. junija do 10. julija 2020.

  • Share/Bookmark

ISKANJE PREHODA

Torek, Maj 12th, 2020

(V spomin in zahvalo Tonetu Škarji.)

Kamni gore so vedno
budni in beli.

Na kraju, kjer hodiš,
mora biti vse prepuščeno zgolj vetru,
ves gozd, vse poti, vsi razgledi.

Svet je prestrm.
Ponoči gore ob tebi molčijo,
zjutraj se megle mimo tebe sprehodijo do roba prepada.

Gore imajo doline
in ti imaš glas.

Raztezajo se,
vse do grebena na obzorju,
vse dokler ne izgine
izkušnja gorništva.

Sreča te je našla;
vse gore okrog tebe
so ošiljeni svinčniki,
da bi začrtali, tvojo pot.

Ostra trava se je smejala
v poln nahrbtnik;
gora te je našla.

Že eno pravo dejanje prinaša
človeku pomiritev.

Pozabiti nekoga,
ki je šel tod prvi in
se mu je ime kraja usedlo v srce,
je kot pozabiti na luč.
Luč spomina.

Steza vedno vodi proti večeru,
odmika se od jutra
bogatejša za izkušnjo.

Čas je težak kot oprimek.
Vidiš ga, držiš ga,
a njegovo pravo vrednost
spoznaš šele
na vrhu življenja.

Konec pomladi v domačih gorah.
Vse leži tam, kot je odležal sneg.

Viharnik in globoka mirnost
vsepovsod
izsušena čakata
letni čas.

Ni dovolj en letni čas,
ni dovolj letnih časov
za leta in leta
prehoda k
veliki skrivnosti.


Roke Toneta Škarje, 1. oktobra 2019. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ŠE ENKRAT POČAKAJTE, OBLAKI

Sobota, Marec 14th, 2020

Milan Romih:
Skozi trave oblakov

Slovenska Bistrica 2019: Climber Milan Romih s. p., 292 strani, ISBN: 978-961-290-539-2, cena: 25 €

Knjigo sem kupil.

Seveda na neki način vsi pišemo o nas samih. Pišemo o tem, o čemer razmišljamo, o tem, kar čutimo, kar izkušamo, počnemo v službenem in prostočasnem življenju, kar doživljamo. Vse to najde pot tudi v knjige (še bolj pa na priročna družbena omrežja, a te vsebine so pogosto nedomišljene/prehitre). Zato je eno bolj dolgočasnih, a zdi se, da novinarsko nujnih vprašanj tisto, ki sprašuje, »koliko je v vašem romanu avtobiografskih prvin in kaj je plod vaše domišljije?«. Avtorji se ob tem neredko branijo, zavračajo kakršnekoli namige na avtobiografsko v njihovih zgodbah, ali preprosto vklopijo svinčnik (s kamero usmerjeno v življenje) in se razgalijo do ravni sodnega preganjanja.

Mislim pa, da tega res ni treba vedno in povsod lekarniško določati (beri: predalčkati). Kakšen užitek se je prepustiti toku, slediti edinemu stilu, ki ga ima avtor, in ki je tudi edini način, kako piše. Tokrat ne bom zgrešil, če rečem, da zgodba prihaja iz spomina. Spomina na Slavka Svetičiča in Damjana Vidmarja. Roman Skozi trave oblakov je pripoved o gorah, prijateljstvu in ljubezni.

Milan Romih, rojen leta 1960, alpinist in gorski vodnik iz Slovenske Bistrice, je svoj literarni prvenec Takrat me počakaj, sonce objavil konec leta 1991. Doslej se je povzpel na štiriintrideset vrhov, višjih od šest tisoč metrov in stal na treh osemtisočakih (Lhotse, Čo Oju in Šiša Pangma). Preživlja se z višinskimi deli in gorskim vodništvom.

»Gore so močnejše od življenja, močnejše od smrti, od vsega. Kogar začarajo in se ga polastijo, ne more več svobodno dihati, čeprav so prav gore zanj največja svoboda, melodija, smisel, zamaknjenost, poezija in tudi paradoks«.

»Ljubezen do gora se prepleta z ljubeznijo do prijateljev in dekleta«.

Ljubezen je največji dar. Bi lahko bil ta dar resničen kot je nedvomno silovito srečanje dveh, ki prihajata iz popolnoma različnih svetov, in vsemu navkljub razvijeta tako močno čustvo, kot je ljubezen? Dar, zaznamovan s prvo ljubeznijo in izkušnjo telesnosti, ne meneč se za drugačnost družbenega okolja, ki zaljubljeno sega do neba. A k čisti ljubezni se pripne on, z vso svojo bitjo, ki ji ne more ubežati: njegove alpinistične ideje ga vsakič znova vodijo stran od nje, v steno, k samemu sebi. Kakšen dar je lahko ta razpoka za žensko, ki je scela s fantom, s katerim se ljubita? Dar s figo v žepu, saj je sestavni del daru razpoka, ki njenega moškega vedno znova in znova žene v neznano.

Ljubezen je prav zato enkratna, vedno tudi nepredvidljiva.

Miha, Jaka in Luka so prijatelji. Plezalci, ki se jim ob študiju, stenah in vrhovih pridružijo Pita in punce, tvorke sledi ob boku verzov Rilkeja, Borgesa in Rimbauda. Ob branju vstajajo zgodbe, ki smo jih nekje že slišali, prikradejo se atomi ljudi, ki smo jih kdaj morda celo srečali in poznali. V črkah oživijo, pregneteni v globinah prvoosebnega pripovedovalca, osemdeseta in devetdeseta, neulovljivi čas, okolje in odnosi, ki živijo samo še nekje, tam.

»Pita, predavanja, Pita, treningi, Pita, plezarija v hribih in vmes v Ljubljani ali Mojstrani, žuri s Pito, sprehodi s Pito, večeri s Pito, noči s Pito, jutra s Pito, velikokrat pa je bil ta čas samo Pita in Pita in Pita« … (55)

Drobci, zbrani v drugem in tretjem delu, govorijo o vtisih, občutkih, ki so naredili, spremljali avtorja in mu niso dali miru, dokler ga niso zapustili. Moral je povedati mnenje, moral je izraziti svoj prav, moral je povedati, da je to za njim. Povedati svoje stališče, ga izraziti ob lastnem znanju, izkušnjah in odnosu z ljudmi, je redka dobrina.

»Zapletene, neresnično podane usode, že skoraj otipljive, pa vendar se vsaka nevidno izide. Lepo je. Pogrezam se v to lepoto. Diham jo, srkam in delim s prijatelji.« (zadnji del ščitnega ovitka)

Zato ni gršega od lepe smrti.

  • Share/Bookmark

SOBOTA V OKTOBRU

Sreda, Oktober 23rd, 2019

Tako se je začelo.
Svetlobo gledam. Belo svetlobo,
polno lastnih misli in odrešujočega veselja,
da slišim vsaj lastni korak in sopenje.
Naj ostane tu, bela svetloba,
tako svet ni ujet v razgled,
ampak v fizično in duhovno razsežnost pastirske pokrajine.

Pred menoj je prazna steza.
Je to kot rojstvo, ki čaka, da ga bo
napisalo življenje?
Za nekaterimi ovinki čakajo zgodbe,
doživete, povedane, neizrečene.
Za nekaterimi Pečmi čakajo preizkušnje,
trde, neizprosne, bogaboječe.

Megla se oprijemlje telesa
in skozi topel nos se sapa poganja naprej.
Pogrešam vonj zažganega lesa,
a ga v oktobrskem sobotnem dnevu ne najdem.
Toploto najdem v srečnih obrazih,
počasi mi sledijo in se stapljajo,
kot rokavica, ki oklene premraženo dlan.

Tako se nadaljuje.
Vsako leto sem tu. Dan za dnem.
Je nekaj drugega, zaradi česar pridem.
Razločno izgovarjam tišino:
nosim jo v nahrbtniku,
to tradicijo preživetja
in vedno znova odhajam.

  • Share/Bookmark

PRISLUHNIMO NARAVI IN SE UČIMO OD NJE

Sobota, Oktober 5th, 2019

V spomin Ani Pogačnik, zdravilki Zemlje, posrednici angelskih sporočil.

Iz njene knjige Nad svetlobo sonca: sporočila angelskega sveta.

  • Share/Bookmark

GORA JE GORA, GORA NI TISTA, KI GRE VEN*

Nedelja, Januar 6th, 2019

France Malešič, France Stele:
Gora ni nora: zbirka planinskih izrekov in misli

Celje 2018: Celjska Mohorjeva družba, 136 strani, ISBN: 978-961-278-381-5, cena: 23 €

Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

Že na prvi pogled klasična knjiga (trda vezava, velikost 21 x 27 cm, črnobela). Tudi druge okoliščine so naklonjene samoumevnosti, preizkušeni v mojstrski tradiciji: knjiga je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za leto 2019, ima gorniško vsebino, besedila je zbral in uredil cenjeni pisec France Malešič, fotografije je prispeval ugledni fotograf France Stele. Je receptura za uspeh zagotovljena?

Vznesenost Malešiča nad gorami se razkriva v dolgoletnem veselju zbiranja in zapisovanja izrekov, misli, rečenic. Najrazličnejši drobiž, ki ga je sprva ujemal po naključju, potem pa hranil z jasnim ciljem, je natančno uredil po pojmih, te pa po abecedi. Poleg misli starejših gornikov je z iščočo razgledanostjo bralca marsikje srečeval zanimive povedi pesnikov in pisateljev. Nekateri stavki so že dolga desetletja izredno priljubljeni in tako rekoč ponarodeli, drugi šele odsevajo duh časa, prostora in duhovitost/izkrčenost sporočila in si sedaj, ko so združeni v knjižno navezo, utirajo pot v modrost, ki nas prek pobočij, sten, vrhov, vodi v doline.

Merila o lepem, uporabnem, pametnem, sposobnost za pravilno presojanje, za prepoznavanje skladnosti je območje čuta, je prostor okusa, je izziv totalne različnosti. Ki ga absolutno simbolizira tudi v naslovu knjige deloma povzeti rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. (Zame je ta rek eden najbolj neumnih, celo protislovnih. In kot tak tudi neprimeren za naslov knjige, a o okusih se pač ne razpravlja …)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V predstavitvenem gradivu (PDF 307 KB) piše: »Seveda je v takšni zbirki povsem nemogoče ujeti ali celo ustaviti pisan in pester planinski trenutek. Morda pa nam bo vseeno zadostoval vsaj okus po njem.« In še: »Po vsem svetu pravijo vsem gornikom in vsemu gorništvu alpinisti. Le pri nas preveč strogo in umetno ločujemo planince in plezalce; vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike.«

No, pa poglejmo, kaj velja za prave gornike. (Gre za moj osebni izbor. V oklepaju je številka strani v knjigi.)

***

Gora je neusmiljen in sovražen velikan. In ko je boj končan, ostane gora nepremagana. Zmagovalcev ni, so le preživeli. Barry C. Bishop (15)

Gori ni potrebna gora, človeku je potreben človek. Baskovski pregovor (19)

Ne osvaja človek gore, temveč gora človeka. Maurice Herzog (21)

Pomembnost dejanja pa ni v veličini, temveč v njegovi intenzivnosti. Marjan Lipovšek (24)

To, pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo. Fran Kocbek (25)

Vse leto vodim ljudi po gorah, da lahko grem v hribe zase. Raymond Lambert (31)

Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je zelo draga. Heinrich Heine (37)

Kdor ima rad gore, bi moral priti dvakrat na svet. Slovenski planinski izrek (43)

Nahrbtnik je vedno premajhen, ne glede na to, kako velik je. Vedno je pretežak, ne glede na to, kako malo vzameš s seboj; nikoli nimaš s seboj stvari, ki bi jo potreboval. Ko opremo tlačiš nazaj, je večja in težja kot prej. Zakonitosti nahrbtnika (49)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ponoči se oblaki razgubijo, tako da zemeljska toplota lahko izpuhti v ozračje, tik pred zoro se oblaki ponovno prihulijo in sklenejo obroč okrog zemlje, tako da se nočni mraz obdrži čez dan. Resnica o oblakih (50)

Če bi vsaka napaka, ki jo storimo v gorah, prinašala človeku smrt, bi ne ostal živ noben alpinist. Mathias Zdarsky (52)

Le kaj nas žene v tolika prostovoljna tveganja? V velike nevarnosti, ki jim človekovo telo po svoji naravi ni doraslo, ki jih zmore le naša pamet? Samo želja po veselju, ko smo jih zmogli? Samo sla po uveljavljanju? Da bi uspeli, kjer drugim ni bilo dano? Hrepenenje po lepoti? Mar ni lepota tudi brez naših oči sama po sebi tako absolutna, kot je snov sama? Želja po spoznanju, prirojena človeku? Poznati vse do kraja, položiti roko na vse, poznati celo samega sebe, svoje zadnje možnosti, svoje skrajne meje? Ostvariti zapoved na delfijskem templju Apolona: Gnothi seauton – spoznavaj samega sebe? Kakšni glasovi vse se dvigajo iz teh globin? Kdo bi jim vedel odgovora? France Avčin (86)

Sreča je sestavljena iz nesreč, ki smo se jim izognili. Alphonse Karr (87)

Kaj je ranilo steno, da joče slap že tisoč let? Valentin Cundrič (88)

V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe. Tone Škarja (90)

Čimbolj je neka športna panoga plemenita, tem manj ima gledalcev. Sigmund Graff (92)

Slabo vreme ne obstaja. So samo različne vrste dobrega vremena. John Ruskin (103)


Igra narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Fotografski opus Franceta Steleta je vsakomur, ki je zavestno pokukal skozi dolinsko meglo na s soncem obsijan greben, dobro znan. Ni ga mogoče zgrešiti, ga je pa mogoče pogrešati. Njegovo občudovanja vredno vztrajanje pri črnobelem prikazu gora vzbuja skomine (tak je tudi dvoglavi Triglav z naslovnice), drami pričakovanje divjosti, neukročenosti. Če so gore ponavadi izjemne kar same po sebi, pa se Stele vedno približuje tudi ljudem, domačinom in obiskovalcem gora, in jih neumorno spravlja v odnos. V odnos gore in ljudje. V odnos živeti v gorah.


Lepota okleščenosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V knjigi je objavljenih 24 celostranskih fotografij. Zelo enigmatičen in hkrati izjemno poveden je greben Triglava (97), na katerem je v izjemni ostrini fotografije moč našteti vsaj 75 ljudi, večinoma s čeladami, ki jim je bila, pa če se tega zavedajo ali ne, v koloni odvzeta vrhunskost najvišjega doživetja. Steletovi prehodi iz panorame v detajl so nekaj, kar ga fotoreportersko in umetniško utrjuje na njegovi gorniški poti. Zato je uredniško toliko bolj nenavadno, da se isti prizor grintovške Štruce, v sicer različnem izrezu, v knjigi pojavi kar dvakrat (35, 93).

Meni zelo manjka Stele kot pisec, kot ubesedovalec lastnih podob. Podnapisi v njegovih knjigah, odlične pisateljske misli, so nekaj, kar me zelo nagovarja:

Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju. Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odzvonilo mimo tebe! (France Stele, Nalivi svetlobe)

Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. (France Stele, Nalivi svetlobe)

***

V knjigi vsekakor močno pogrešam mlajše, pravzaprav bi moral zapisati sodobnejše avtorje. V besede preoblikovana občutja Igorja Škamperleta, Iztoka Tomazina, Igorja Likarja, Janeza Bizjaka, Matevža Lenarčiča, Helene Giacomelli, Mojce Luštrek, celo Marka Prezlja, pa že omenjenega Franceta Steleta, tudi še marsikoga drugega, bi vsekakor sodila v ta jagodni izbor.

Ena od ključnih sestavin globaliziranosti ter pridobitev demokratizacije je razpršenost in individualnost (tudi gorniških) zaznav, ki v literarnem opusu nikakor niso vezane na tiskano besedo, še zlasti pa ne zgolj in samo na Planinski vestnik. Če iskreno vztrajam pri svojem pogledu, potem si upam reči, da je Planinski vestnik že nekaj let celo ujetnik lastnega kroga in na ta način zapiralec vrat marsikomu, ki hlepi po gorniški ustvarjalnosti.


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tile izreki so iz moje osebne zbirke najrazličnejših zapisov:

Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih. (Edvard Kocbek, Črna orhideja. Strah in pogum, stran 242.)

Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora, tudi če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega, dobrega. (Božo Jordan)

Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo zato, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč za čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek. (Dr. Miha Potočnik)

***

Knjiga, ki je kot prvi jutranji korak: zaspan, neodločen in v tihem pričakovanju razvoja ture.

***

* Lahko sicer spraviš človeka z gore, ne moreš pa spraviti gora iz človeka.

  • Share/Bookmark

GORE IN LITERATURA – GORSKI ETER IN BESEDA

Nedelja, November 25th, 2018

Pred dvema tednoma sem po e-pošti dobil vabilo Igorja Likarja, da Društvo slovenskih pisateljev, v okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, vabi na tematski dogodek z naslovom Gore in literatura – gorski eter in beseda. Dogodek sem si zabeležil v koledar, se na kratko odzval z odgovorom Igorju in sledilo je minevanje delovnih dni.

V petek, 23. novembra sem se nekaj pred 13. uro znašel pred Pisateljskem odrom Društva slovenskih pisateljev, kjer je že vse vrvelo od priprav na prenos v živo za 3. program RA SLO – program ARS. Vabilo je govorilo o predstavitvi bogate in raznovrstne literarne motivike v zvezi z doživljanjem in opisovanjem gorskega sveta. Sedela sva z Rudijem Zamanom, v bližini je bil Den Cedilnik, prišli so še nekateri gorniški znanci in vzdušje je bilo prijetno, skoraj spokojno.


Poslušalstvo na prizorišču Pisateljskega odra. (Fotografija: Ivan Merljak)

Z gosti, Dušico Kunaver (pisateljico in pripovednico), dr. Matjažem Kmeclom (akademikom, pisateljem, slavistom in gornikom), dr. Igorjem Škamperletom (pisateljem, alpinistom, sociologom kulture in komparativistom), mag. Matejem Venierom ( književnim prevajalcem in urednikom radijskih programov) ter Željkom Kozincem (novinarjem, pisateljem, scenaristom filma o Kugyu ter avtorjem številnih vodnikov) je mag. Igor Likar (predsednik Komisije za naravno in kulturno dediščino Društva slovenskih pisateljev, vodja projekta Slovenska pisateljska pot, režiser Prvak, dramaturg, ekspert ARS ACUSTICA) smelo zastavil razmišljanja o to(z)vrstni motiviki in o odnosu do gorske narave v ljudski pripovedi, literaturi, filozofiji in etiki ter v alpinističnih zapisih in v medijih.

Začetek je bil veličasten. Tišina, napolnjena s sejemskim vrvežem, je spolzela v naročje odlomkov iz besedil od ljudskih povedi o gorah, s poezijo, do izjemnih gorniških ubesedovanj dr. Juliusa Kugyja, Marjana Lipovška, dr. Franceta Avčina, Nejca Zaplotnika, Tineta Miheliča … Zvoki, občutja, spomini … vse se je prepletalo in stopnjevalo. V tenkočutnem oblikovanju vzdušja gora so z besedo in glasom sodelovali Igor Velše, Eva Longyka Marušič ter Brane Grubar (izjemni interpreti besedila) in vokalno-instrumentalna skupina 34 ZDAJ z uglasbitvami besedil o gorah Ferija Lainščka.


Pet ustvarjalcev v družbi štirih poustvarjalcev. (Fotografija: Ivan Merljak)

Vmes pa seveda pogovor, oprimki in stopi naveze Likar–gostje, ki se je vzpenjala, ki je počivala, ki je oprezala za novimi cilji, ki je kopala po spominu in krikih neosvojljivega. Gostje so bili zanimivi, gorniško gostobesedni, Igor vodniško priganjalen, a spravljivo odločen in čas je mineval v tempu spusta, čeprav smo se korak za korakom hodilno vzpenjali, plezaje zbliževali in zadihano molčali.

Pojdite:

https://ars.rtvslo.si/2018/11/gore-in-literatura-gorski-eter-in-beseda/

Odmerjen čas je poniknil v razsežnosti gore, zato je Igor Škamperle zgolj s svojo navzočnostjo potrjeval nujnost, biti tam, biti z gorami. Kot bi odprl oči, pa je sledilo tudi Igorjevo opravičilo, v katerem je povedal, kdo vse je še bil tam, pa ga nismo slišali. In med temi je omenil tudi mene. Presenečenje, celo osuplost, je bila popolna.


Glasovi gora. (Fotografija: Ivan Merljak)

***

(Delček iz Igorjevega scenarija, objavljeno z njegovim dovoljenjem. Gre za odlomek iz črtice Tako blizu, a tako daleč, ki je bila objavljena v Mohorjevem koledarju.)

BORUT PERŠOLJA – TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ – traja 5.40

15 – GLASBA DARJA – JINGLE – ZA UVOD v BLOK- traja o.27 – vstop IGOR po 10 s

IGOR: In naj predstavimo še en čudovit in iskriv literarni zapis. 0.5

CV – EVA: Mag. Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje. Urednik spletnih strani RAZGLEDI. V okviru PD Domžale vodi gorniške večere z gosti. Nekje je o sebi zapisal: »hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži še vedno. Z objavami pa se želim prepričati, da nisem sam. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar« 0.30

16 – GASBA DARJA – PERŠOLJA za v podlago besedila – berejo vsi – vstop Igorja po 10s

ODLOMEK I – 3.15 z glasbo

IGOR: TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ

GRUBAR: MED VZNOŽJEM IN VRHUNCEM

IGOR: Ves dan traja razgledni spopad med vznožjem in vrhuncem. Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije, ki se začenja tam, kjer se korak prvič naporno spozna z dokončno težo nahrbtnika. Ko se dvigne oblak, nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba. In vsa tišina gozdne meje ostane sezidana samo še iz hlapov v naglici ohlajenega zraka. Značaj gora je spremenljivost – v dnevu in tisočletjih. 0.38

GRUBAR: Poldan življenja. Dosegli smo rob. Senca je prešla čez otipljivo mejo sonca, ki se nežno, a odločno grabi za greben. Pogledu prepuščam, da lenobno tava po daljavi, drsi čez obrise gora in polzi po posameznih kamnih in obrisih viharnikov, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Vrha, oblaki so še varno spravljeni v predal varnosti in letalo, ki brez vidne sledi reže redek zrak, v nekaj sekundah preleti odprto modrino neba. Spet je tišina. Tišina intenzivnega dialoga s samim seboj. »Je to res divjina? So ti hribi kaj manj vredni, če so jih s svojim vzponom poustvarili naši predhodniki v sporu z naravo?« modrujem sam zase. V Matejinih očeh preberem stisko iskanja ustreznega oprimka, in ko po nekaj poskusih premaga težnost, se zasmeji: 1.00

EVA (z rahlim smehom): »Divjina je stanje srca in viharjev, ki rovarijo po naši dolinski duši.« Tako blizu nam je, kot smo mi daleč od nje. V vsakem od nas se odpirajo Dolina iskanja, Dolina ljubezni, Dolina spoznanja, Dolina odmika, Dolina enosti, Dolina osuplosti in Dolina smrti. » 0.23

***

Pri izvedbi neposrednega prenosa je sodelovala glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina ter tonska ekipa Produkcije Radija Slovenija pod vodstvom Matjaža Mikliča.

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark