Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

NAKLADA IN GORSKE NESREČE

Petek, Avgust 12th, 2016

Marko Marinko končuje študij sociologije kulture z diplomskim delom na temo novinarskih žanrov z naslovom Poročanje o nesrečah v gorah. Poslal mi je prošnjo za sodelovanje ter vprašalnik, ki ga z njegovim dovoljenjem poobjavljam skupaj z mojimi odgovori.

***
1. Kakšen način poročanja oziroma katere novinarske žanre ocenjujete kot naj primernejše za obravnavo nesreč v gorah? Kateri žanri, ki se uporabljajo v medijih, se vam ne zdijo primerni in zakaj? Zakaj ste takšnega mnenja?

Prednost bi dal interpretativnim zvrstem, pred informativnimi (če upoštevam členitev dr. Mance Košir). Ker pa brez informativnih ne gre, dajem prednost poročevalski pred vestičarsko zvrstjo. Vsekakor se mi zdi, da je sedanje povzemanje obvestil (in ne novic!) – zdi se, da večinoma kar po biltenu Uprave za zaščito in reševanje oz. portalu SPIN – z vsemi stvarnimi in pravopisnimi napakami vred, popolnoma neprimerno.


Večina nesreč v gorah se začne v dolini. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kako sami vrednotite novinarsko delo v tem pogledu? Kako v tem pogledu vrednotite dnevni tisk in internetne strani (npr. Delo inp.) in kako medije namenjeni širši zainteresirani javnosti (Planinski vestnik)?

Kakšne posebne razlike med različnimi medijskimi hišami (splet, časopisi, radio, TV …) ne opazim. Skupna značilnost praktično vseh je, da v Sloveniji nimamo novinarjev, ki bi (novinarsko) strokovno relevantno poročali o nesrečah v gorah. Žal to velja tudi za Planinski vestnik, ki – kot mesečnik (!?) – prevečkrat ostaja na površini (že) povedanega.


Vrh, ki ga ni brez korenin in debla. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Ali so načini ozaveščanja in edukativna raven ob tovrstnem poročanju pri nas na primernem nivoju? Kaj bi bilo potrebo izboljšati?

Ker nisem novinar, ne poznam celote njihovega delovanja. Zdi pa se mi, da je v ospredju predvsem želja hitro, hitreje, najhitreje informirati javnost o nekem dogodku v gorah in to na način, ki smo ga spoznali že pred drugo svetovno vojno. Takrat so (po nesreči Karla Tauzherja v severni steni Turske gore* mladega Petriča na grebenu Križ–Skuta) časopisni mediji (!) na primer Turistovski klub Skala preimenovali v TKS – trapasti klub samomorilcev.

O vzgojnem, učečem se pomenu novinarskih poročil nimam posebnega mnenja, saj nisem prepričan, da je to (resnična) naloga medijev. To je predvsem naloga civilne družbe (= planinske organizacije), šolskega sistema in družinskega gorništva.


Tenčica, ki zakriva pravo podobo gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzgojni vidik pa vsako leto predvidljivo vedno pride na dan v poročilih z novinarskih konferenc pred poletno sezono (grem stavit, da bo to v naslednjih 14 dneh … (Opomba: vprašalnik sem izpolnjeval junija letos)) in ob obilnem sneženju (povečana nevarnost snežnih plazov). Takrat se delijo univerzalni nasveti kar povprek, čeprav je danes motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč in generalne zapovedi (na primer o obvezni rabi gojzarjev) niti približno ne zaležejo več.

Stanje najbolje ponazori dilema: je »boljša« novinarska novica, ko se je deset gorskih reševalcev trudilo z enim ponesrečencem ali novica, ko en vodnik Planinske zveze Slovenije kot prostovoljec ves dan preživi v gorah z desetimi otroci, mladostniki in mladimi in jih usposablja za varnejše gibanje v gorah?


Poti ni? Pot je! (Fotografija: Borut Peršolja)

4. Je etika dovolj prisotna v poročanju, ko gre za tako specifično temo informiranja javnosti?

Verjetno je tu pomembna temeljna ločnica: če gre za popolnoma nakladni medij (ki »naklada« v polnem pomenu te besede in se hrani ter preživlja s totalno (raz)prodajo na trgu) ali pa za medij recimo »nacionalnega« tipa, ki ob delu spoštuje osnovne standarde novinarskega in javnega dela. Pri prvem tipu medijev etika vsekakor ni v ospredju. Pri drugem tipu medijev pa gre pogosto za splošno nerazgledanost, ki zato zahaja v stereotipnosti tipa »gore kot kraljestvo svobode«.


Nasmeh, ki izginja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zelo sem kritičen tudi do sprotnega, vestičnega pisanja neposredno vpletenih akterjev, večinoma samih gorskih reševalcev. Lep primer neustrezne prakse so številne »aktualne« novice na spletiščih postaj GRS. Od GRS pričakujem strokovnost “odnosov z javnostmi”, predvsem pa objektiven podatkovnik v skladu z gorniško doktrino oz. odgovore na vprašanja: KRAJ in ČAS nesreče, STANJE ponesrečenca, KJE je, KAKO je poškodovan in KDO je (slednje lahko izključuje osebne podatke, ne izključuje pa njegove zvrstnosti, gorniške usposobljenosti, izkušenosti …). Od GRS pričakujem strokovno, objektivno analizo dogodka, ki je namenjena pravi preventivi, ne pa zgolj polnjenju medijskih novic. Vendar je to samo izjema, ne pa pravilo.


Oglati robovi, mehki pogledi. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Na vašem blogu sem zasledil navodila za odgovorno medijsko poročanje o nesrečah v gorah. Predvidevam, da ste vi avtor teh navodil?

Da, jaz sem v celoti avtor tega besedila.

6. Na kakšen način ste prišli do takšnih zaključkov oziroma kako se izbrali poante, ki jih sporočajo? So bila takšna navodila tudi kakšna vodila za kakšen pravilnik, kodeks oziroma kam bi jih aplicirali sami?

Vodila so nastala kot del projekta Nacionalnega programa varnosti v gorah, ki ga sam pripravljam že nekaj let (in za katerega ne Planinska zveza Slovenije, ne Gorska reševalna služba Slovenije ne kažeta niti kančka zanimanja). Če boste vodila prebrali pozorno, boste na koncu našli tudi posvetilo. Slavkova smrt v gorah – in sprotno opazovanje medijskega poročanja o njegovi tragediji – je bila neposredni povod za mojo objavo.


Sladko, ki ni vedno sladko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sicer pa sem nekaj let shranjeval članke, do katerih sem prišel naključno (žal člankov nisem zbiral sistematično v vseh dosegljivih medijih) in sem sproti analiziral, kaj se dogaja.

Vodila so zato nekakšno ogledalo, odgovor na dejansko prakso, videno in prebrano v slovenskih medijih.

Vodil nikoli nisem želel preliti v nek pravilnik ali kodeks. Sem pa občasno poslal povezavo do besedila posameznim novinarjem ob njihovih člankih o nesrečah v gorah. Vendar niti v enem primeru nisem dobil nobenega odziva, prav tako pa kasneje nisem ugotovil kakršnegakoli upoštevanja ali spremembe piščevega odnosa – po prebranih vodilih.

Očitno smo v gorah res radi sami. Žal, tudi takrat, ko v gorah umremo.”

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

* Na napako me je po objavi opozoril Peter Mikša.

  • Share/Bookmark

ZELENOROBI GREZNIČNI ZAKLAD

Četrtek, Avgust 11th, 2016

Pred tednom dni (3. 8. 2016) so v zavetju noči v Okrepčevalnici Zeleni rob (1603 m, Velika planina, Kamniško-Savinjske Alpe), ki jo upravlja družba Velika planina, d.o.o. (ta pa je v 100-odstotni lasti Občine Kamnik), praznili greznico čez javni oskrbovalni kolovoz v tujo vrtačo pod lastno okrepčevalnico.

Nečastni dogodek, ki je na Veliki planini prej pravilo kot izjema, si zasluži pozornost širše javnosti, saj je ta zasuta z medijskimi poročili, ki Veliko planino (v širšem smislu) opisujejo kot »pastirsko romantiko med kravjaki in cvetočimi skalnjaki«.

Žal ima Velika planina številne obraze, nekateri med njimi imajo tudi imena in priimke.

***
Kraški značaj Velike planine
Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Sledenje voda na Veliki planini je pokazalo, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici; obarvana voda se je pokazala v zajetju Kraljev hrib. Območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni. Barvanje je bilo opravljeno v Breznu v Jerohi, pri požiralniku na Mali planini in v greznici hotela Šimnovec (Novak, 1993).


Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)

Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne poselitve, vendar so kraški izviri v njenem vznožju ogroženi zaradi športnih, turističnih in živinorejskih dejavnosti na površju planote. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, v pokrovu je tudi malo nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.

Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraške podtalnice so največja nevarnost greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarna so tudi odprta gnojišča, saj izcedne vode neprečiščene odtekajo v notranjost kraškega vodonosnika.

Gorništva, še zlasti pa pohodništva, si danes brez koč, kakršna je tudi Okrepčevalnica Zeleni rob, žal ne znamo več predstavljati. Jakob Aljaž si kot začetnik kočnega onesnaževanja slovenskih gora verjetno ni niti predstavljal, da bodo šle koče lahko kdaj komu tudi na živce. V zadnjih desetletjih postajajo – zlasti planinske koče – s premišljenimi ukrepi sestavni del občutljivega gorskega sveta. Z zmanjševanjem odpadkov, s čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in prilagojeno energetsko oskrbo se prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Zgledi vlečejo. Mar res?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je del Velikoplaninske planote že od leta 1953. Lastnik planinske koče in pripadajočega zemljišča je Planinsko društvo Domžale. Domžalski dom ima status planinske koče in je vpisan na seznam Planinske zveze Slovenije. Pravimo, da »čeprav stoji na Mali, je dovolj velik za vaše udobno bivanje, radoživost in tišino«.

Z različno trajnostno naravnano ponudbo ne zanemarja številnih enodnevnih obiskovalcev. Med izvajanjem gorniške dejavnosti daje obiskovalcem ne glede na članstvo v planinski organizaciji skromno, a udobno zavetje, oskrbo z osnovno hrano in pijačo in v primeru gorske nesreče posredovanje obvestila, saj je v domu obveščevalna točka gorske reševalne službe. V Domžalskem domu so mogoča kakovostna gorniška usposabljanja, tabori, zimovanja in šole v naravi.

Gradbeni odbor, ki je leta 2011 vodil obsežno prenovo Domžalskega doma, se je med petimi sklopi (Fasada in toplotna izolacija glavnega dela; Izgradnja male biološke čistilne naprave in rekonstrukcija zunanje fekalne kanalizacije; Rekonstrukcija vodovodnega sistema; Prenova sanitarij in hodnika v pritličju; Prenova sob in izgradnja sanitarij nadstropju) odločil tudi za izgradnjo male biološke čistilne naprave.


Deli čistilne naprave Domžalskega doma. (Fotografija: Janko Vodlan)

Po temeljitem tuhtanju smo izbrali čistilno napravo Gastronomie KLÄROFIX proizvajalca UTP Umwelttechnik zmogljivosti 12–16 PE. Med razlogi za izbiro so pretehtali: vgradnja betonskih rezervoarjev s 30-letno garancijo, sistem vpihovanja zraka brez črpalk, SBR-tehnologija čiščenja, prilagoditev sistema za objekte z zelo spremenljivim dotokom odpadne vode, ekonomična poraba električne energije, 10-letna garancija za tehnologijo ob sklenitvi pogodbe o vzdrževanju, reference na podobnih objektih ter ugodno razmerje med ceno in kakovostjo.

Še prej pa je bilo treba razrešiti zlasti naravovarstveno dilemo: se to ob več deset tisoč evrov vredni investiciji sploh splača, upoštevaje, da so ob delujočih pastirskih bajtah odprta gnojišča, da ima več kot sto počitniških koč greznice, ki se redko praznijo (na ustrezen način!), in da smo obstoječe triprekatne greznice že prej redno praznili, vsebino pa v cisternah vozili v čistilno napravo v dolino? Odgovor je bil za člane društva, ki ima kot svoje poslanstvo napisano “Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”, popolnoma jasen!


Cilj! (Fotografija: Borut Peršolja)

Samoomejevanje, šele nato zakonodaja
Konec lanskega leta (=2015) je začela veljati dopolnjena vladna uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, po kateri morajo na primer (civilnodružbene) planinske koče zgraditi ustrezne čistilne naprave do konca leta 2021. To bo šest let kasneje, kot za čistilne naprave v občutljivih okoljih določajo evropski predpisi, in petindvajset let kasneje, kot je prva slovenska planinska koča dobila čistilno napravo!

Za manjše koče – mednje sodi tudi Okrepčevalnica Zeleni rob – z zmogljivostjo do 50 populacijskih enot uredba predvideva čistilno napravo, ki je sestavljena iz pretočne greznice in predizdelane enote za nadaljnje čiščenje (ali filtrirne naprave/sistema za infiltracijo v tla). Noben izgovor več ne pomaga, stanje bo treba čim prej sanirati.


Zeleno. Zeleni rob? (Fotografija: Borut Peršolja)

Leon Keder, direktor družbe Velika planina, d.o.o., je na moje vprašanje, ali lahko potrdi praznjenje greznice, odgovoril: »Na podlagi obstoječih informacij sem preveril očitke, vendar nisem mogel potrditi, da so greznico čistili zaposleni v družbi Velika planina, d.o.o. Naj povem, da greznico čistimo preko Komunalnega podjetja Kamnik, ki nam tudi izda račun. Zadnje praznjenje greznice z njihove strani je bilo izvedeno pred kakih tednom. Greznico pa čistimo 1–2 x letno.«

Direktor je glede Okrepčevalnice Zeleni rob pred kratkim zapisal, da »se trudimo, da bi bila gostinska storitev čim boljša«. Bomo dočakali tudi direktorjevo obljubo, da bo delovanje okrepčevalnice in celotne družbe Velika planina trajnostno zgledno? In da je bilo tokratno nočno početje zadnje v zgodovini zaklada narave, ki mu je zaupano v varstvo?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GREMO, PO OTROŠKI PLANINSKI POTI

Torek, Junij 21st, 2016

V nedeljo, 26. junija 2016 bo potekalo prvo vodenje po Otroški planinski poti.


Vas zanima? (Fotografija: Borut Peršolja)

Zbor udeležencev vodenja je ob 10. uri pri Jelševem konfinu (ob cesti Kranjski Rak–Rakove ravni–Planina Kisovec).

Otroška planinska pot je zanesljivo primerna za družinski izlet. Brezplačno vodenje se bo vrhunsko sproščeno končalo po dveh urah hoje v Domžalskem domu na Mali planini. Priporočena je nepozabljena osebna gorniška oprema.

Vodim Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje.

Otroška planinska pot je projekt Planinskega društva Domžale, ki ga ob vzpodbudi Občine Kamnik oživljamo v okviru Pohodniškega festivala Kamniško-Savinjske Alpe.

Vabljeni, da skupaj preživimo del dneva po dnevu državnosti.

Zgibanka festivala pohodništva (PDF 1 MB)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

HODIM, RAZISKUJEM IN DOŽIVLJAM

Torek, Junij 21st, 2016

Otroška planinska pot na Gojško in Malo planino
(strokovna in idejna zasnova za izvedbo, april 2016)

Potek:
po odseku obstoječih planinskih poti št. 53 Podkrajnik (Jurček)–Mala planina in št. 51 Stahovica–Sveti Primož–Pasja peč–Domžalski dom na Mali planini–Gradišče):
Jelšev konfin (1230 m)–Gojška planina–Mala planina–Rupova dolina–pod Poljanskim robom (1570 m)–Domžalski dom na Mali planini (1534 m).

Namen:
Otroke navdušiti za hojo v gore in jih naučiti varnejšega in odgovornejšega gibanja v gorski naravi ter doživljanja narave.

HODIM, RAZISKUJEM IN DOŽIVLJAM.

Ob 60. obletnici ustanovitve Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.

***

Značilnosti otroške planinske poti:
- gre za samovodeno planinsko (učno) pot, ki poteka brez dodatnih oznak v naravi,
- pot ohranja (nizko) mero tveganja, ki je običajna za gorništvo, zato ni opremljena z varovalnimi napravami (stopnice, ograje …),
- vsebinsko izhodišče poti/izleta je dobra, kakovostna priprava doma, v dolini: vzbuditi zanimanje za hojo, naravno in kulturno dediščino (gorništva), izvedba poteka z navdihom trenutnega dogajanja, brez vnaprejšnje vsiljene percepcije,
- vključuje vsebine iz Gorniške šole: priprava na izlet, hoja v vzponu in spustu, osebna oprema, gibanje v skupini, razvedanje, spoznavanje in varstvo gorske narave, vozli, gorniška literatura, spoznavanje samega sebe in vrednot gorništva,
- izletniki od starša zahtevajo temeljito predhodno pripravo na vsebino doživetij, od otroka pa nožne, ročne spretnosti, miselno, domišljijsko in doživljajsko odprtost ter temeljno aerobno vzdržljivost,
- ustrezna relativna nadmorska višina (~304 m), naklon površja (brez velikih strmin z možnostjo zdrsa ali daljšega padca) in čas hoje (1–1,15 h),
- vzpodbuden in željan hodilni napor za otroke vseh starosti,
- družinska zgodba,
- lahek dostop z avtomobilom do izhodišča,
- prva v Sloveniji.

***

Izletniki
(točke izostrene pozornosti)

Otroška planinska pot na Malo planino vodi mimo petnajstih izletnikov, postaj, točk izostrene pozornosti, ki so povezani v celostno gibalno, raziskovalno, čutno in pokrajinsko doživetje:

1 Hoja
2 Mravljišče
3 Pijana drevesa
4 Drevo spoznanja
5 Bukov in smrekov gozd
6 Kal
7 Viharnik
8 Kamniti gozd
9 Travna preproga
10 Vrata
11 Strmoglavišče bombnika B-17
12 Vrtača
13 Želva
14 Živali
15 Bajta Dovjega moža/Domžalski dom na Mali planini

***

Prostovoljski projekt je v fazi idejne zasnove in ga bomo uresničevali s številnimi podporniki ter razvijali v bližnji in oddaljeni prihodnosti. Upamo, da tudi z vašo pomočjo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRIDEM V HRASTNIK

Četrtek, Junij 16th, 2016

Vabim vas na predstavitev in pogovor o eni najstarejših gorskih kulturnih pokrajin, ki obiskovalcu ponuja prav vse, kar lahko poteši najrazličnejše sebično plemenite motive.

Poletni festival hrastniške knjižnice od 15. 6. do 17. 6. 2016

Petek, 17. junij 2016

18.00 Velika planina
Predaval bo Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije, inštruktor planinske vzgoje ter soavtor monografije Slovenske gore.

Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik
Trg Franca Kozarja 7, SI – 1430 Hrastnik, Slovenija

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA ODLIKA

Petek, Junij 3rd, 2016

V današnjem Uradnem listu Republike Slovenije so objavljeni štirje ukazi predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o podelitvi štirih državnih odlikovanj: Marku Prezlju gre zlati red za zasluge, Andreju Brvarju red za zasluge, Tomo Česen in Bojan Pollak pa sta prejemnika medalje za zasluge.

Podelitev odlikovanj bo pred dnevom državnosti v Predsedniški palači.

Čestitke vsem!

***

1708. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 2. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za legendarne dosežke v alpinizmu in prispevek k prepoznavnosti Slovenije v svetu prejme

MARKO PREZELJ

ZLATI RED ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-10
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1709. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 4. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za dolgoletno prostovoljno delo v Planinski zvezi Slovenije ter izjemen prispevek k sooblikovanju nacionalne politike športa za vse prejme

ANDREJ BRVAR

RED ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-11
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1710. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za vsestranski prispevek k razvoju športnega plezanja v Sloveniji in vrhunske alpinistične dosežke prejme

TOMO ČESEN

MEDALJO ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-12
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

1711. Ukaz o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. točke 7. člena in 10. člena Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdajam

U K A Z
o podelitvi odlikovanja Republike Slovenije

Za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva, življenjsko delo v slovenski planinski organizaciji in prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu prejme

BOJAN POLLAK

MEDALJO ZA ZASLUGE.

Št. 094-01-6/2013-13
Ljubljana, dne 3. junija 2016

Borut Pahor l.r.
Predsednik Republike Slovenije

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ODSEV NEBA

Ponedeljek, Maj 23rd, 2016


Drži, da je vsak dan v življenju lep. Še posebej lepi pa so dnevi, ki jih uspemo osmisliti na način, da nam uskladiščijo energijo za jutri. In pojutrišnjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lepe stvari so povsod, zanimive pa postanejo šele zaradi nas. Zaradi nenehne potrebe po doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odsotnost človeka v zgodbi, ki jo piše narava, ni nujna sama po sebi. Le vstopiti moramo vanjo v pravem trenutku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vedno pa se lahko odločimo in ostanemo v ozadju. Kot dejavni opazovalci, kot skladiščniki vtisov, ki privrejo na dan ravno takrat, ko je to najbolj luštno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Venomer se sprašujem, kaj naj bi bila stroka? Zgolj kopičenje nekih objektivnih dejstev ali tudi refleksija lastnih vrednot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekoč me pomlad ni zanimala. Danes jo dojemam kot okvir z napetim, nedotaknjenim platnom, ki hrepeneče čaka prvo slikarjevo potezo. (Fotografija: Borut Peršolja)


V gorah me zanima vse. Predvsem pa gibanje in z njim povezani pogledi in razgledi, ki jih znova in nove prinašajo nešteti koraki. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pridobljene izkušnje mi odkrivajo uvid v razmerja, ki v urejenem neredu narekujejo zakone narave. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekoč enostavne samoumevnosti nenadoma postanejo nepogrešljivi gradniki celote. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko gledam začetek levitve smreke, slačim mladostno kožo. Čutim, da sva si z viharnikom bližje, kot z marsikom, s katerim sem kdaj hodil v hribe. (Fotografija: Borut Peršolja)


In si rečem: še bom prišel, veliko moram še prebrati in v tišini sestopa skušati razumeti, zakaj sem in smo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

HVALEŽNOST. V IMENU GORA.

Nedelja, Maj 15th, 2016

Sredi marca mi je Zdenka Mihelič, članica uredniškega odbora Planinskega vestnika, poslala e-pošto in sporočila, da pripravlja temo Udobje v planinskih kočah. Prosila me je za članek, v katerem bi se – v skladu z dosedanjimi mojimi stališči – opredelil o tej žgoči problematiki. Z Zdenkinimi upravičenimi uredniškimi posegi je članek objavljen v majski številki Planinskega vestnika.

Objavljam nelektoriran, uredniško nepreoblikovan in neskrajšan prispevek.

***

Berem svoje vodniške zapiske iz lanskega leta: triindvajset vodenih tur, obiskal sem deset slovenskih planinskih koč, v treh sem prenočeval. Skušam se spomniti, v kateri koči sem se počutil prijetno, kaj me je morda zmotilo.


Začetek poletne sezone. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dobro sem se počutil v koči, kjer sem spregovoril več kot nekaj vljudnostnih besed z oskrbnikom. Poslušal sem njegov pozitivni strah pred poletno sezono in naporna, a lepa doživetja iz prejšnjega leta. Hrana k sreči količinsko ni bila izdatna, bila pa je okusno pestra. Stranišča so bila čista, skupna ležišča pa zgleden primerek škripanja in kosmatega smrčanja. Zjutraj je bila na vratih jedilnice nalepljena sveža slikovna vremenska napoved in dovtip, da smo najlepši del dneva že prespali. Bil sem s skupino mladostnikov in glede zalog hrane namenoma s praznim nahrbtnikom. Znesek, ki sem ga pustil ob celotnem zajestku, je bil ustrezen tistemu, kar smo dobili, in tistemu, kar sem pustil več. Za planinske poti, za investicijsko vzdrževanje koče, za osveščanje obiskovalcev, za program društva.


Pomlad je že osvojila vrhove. (Fotografija: Borut Peršolja)

No, planinske poti do koče istega planinskega društva so po moji skromni oceni že desetletje očitno del nekega nadstandarda. Markacijskim hudim mravljicam, ki naj bi jih številni koraki obiskovalcev zbezali na plan, bi moral nekdo že zdavnaj povedati, da na veliko pestrost kamenja na poti, odpadlih vej in predolgih bližnjic ni treba biti ponosen. Njihova vnema žal ni odstopala od slovenskega povprečja. Kako potem aerobno doseči, kar je vedel že Jakob Aljaž: »Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.«

Na več kot polovici vodenih izletov in tur pa sem se planinskim kočam izognil, čeprav so bile vabeče oddaljene v uživaški, zlasti spustni razdalji. Izognil sem se jim zato, ker sem želel mir in ker mi gredo »tiste« koče na živce.


Iskanje iskalcev že najdenega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skromnost planinske koče meni pomeni, da ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob rojstni gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, pa je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti.

»Tiste« koče nimajo nič od tega.

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega obiskovalca. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporablja (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove/lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Pohodništvo ni isto kot gorništvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniški turizem zahteva od gosta, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem ne prispeva niti evra za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture. Zato pa želi posamezniku, ki nima gorniškega znanja, da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter urbanizirati neukročene gore.


Zastrtost pogleda ne pomeni, da tisto, česar ne vidimo, ne obstaja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Optimizacija ponudbe koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Pri tem morajo sodelovati lastnik planinske koče, oskrbnik ali najemnik in obiskovalci, ob odločni, čeprav le moralni podpori PZS. V navezi, ki se zaveda svoje odgovornosti in ki razume SKROMNOST gora.

***

Po vzponu na dvatisočak in odlično preživetima dnevoma je sledilo vodniško vprašanje, kaj je bilo peterici mulcev najbolj všeč na turi. V en glas so odgovorili: »To, da je Marcel pri taroku izgubil valat.«


Skupni imenovalec: korak. Samo to? (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ŠE JE PROSTOR

Petek, Maj 13th, 2016

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo šest parov nogavic, ledeniška očala, busola M-49 in priznanje Mladina in gore.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Med nogavicami so štirje pari iz industrijske proizvodnje, dva pa iz domače, mamine štrikalnice. Industrijske nogavice so bolj ali manj enake, razlikujejo se predvsem po barvi in načinu tkanja stopalnega dela. Dolgo časa so bile na voljo – jaz jih imenujem – predvsem lovske nogavice. Kasneje so jih precej na hitro in v velikih količinah začele nadomeščati nogavice »ki nogam omogočajo popolno udobje in prileganje«.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Mamine nogavice so imele nekaj posebnosti: upoštevane so bile naročnikove želje, tako glede gostote vezenja, dolžine nadlahtnega dela, oblike stopala in seveda barve volne. Edina omejitev je bilo njeno znanje pretikanja in izdelovanja kite, kot edinega vzorca, ki ga je res, ampak prav zares obvladala do potankosti. Rdeče nogavice so bile namenjene zimski rabi: bile so dolge skoraj en meter (točno 97 cm) in na petah so bile dodatno ojačene z rumeno nitjo. Stegenski del se je končal z elastiko, ki je preprečevala njihov zdrs in nabiranje v hlačah/pumparicah. Usnjeni gojzarji tem nogavicam niso prišli do živega.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Modre nogavice pa so bile tako imenovane nadnogavice (ne pozabimo, da so bili to časi, ko smo v gojzarje obuli najmanj dvoje, če ne celo tri ali več parov nogavic). Imeli so tako funkcijo zmanjševanja trenja (in preprečevanja žuljev), kot tudi toplotno zaščito.

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Ledeniška očala sem kupil leta 1984 v znameniti športni/gorniški trgovini Schuster v Monakovem. Takrat sem prvič zares zapustil domovino in domače gore ter prvič v rokah držal nemške marke (denar sem dobil za birmansko darilo). Ker so bili pred nami, v domžalsko/nemški društveni izmenjavi, ledeniški vzponi na območju Rätikona (na meji med Švico, Avstrijo in Lihtenštajnom) so bila zaščitna očala ob cepinu in derezah nujna oprema.

To so bila nekaj časa moja edina sončna očala, zato sem jih ponosno nosil povsod – doma, na ulici, na morju, skratka tam, kjer je sijalo sonce (resnici na ljubo to ni bil nujni pogoj …). Njihova zanimivost je, da imajo usnjeno zaščito za nos, kar je mojemu izrazito orografskemu izrastku marsikdaj prihranilo opeklinsko rdečino. V uporabi so bila skoraj dvajset let, v celoti pa so ohranjeni vsi sestavni deli.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Busola M-49 je bila prvi uradni kompas rednih enot JLA. Do takrat so bili v uporabi predvsem trofejni kompasi iz druge svetovne vojne in predvojni, večinoma mornarski kompasi. Busolo M-49 so izdelovali v srbskem podjetju Teleoptik Zemun. Ta model je bil predhodnik kasneje izpopolnjenega in precej bolj razširjenega modela M-53, ki je bil v JLA v uporabi do njenega bridkega konca.

Točnega izvora, od kje se je busola znašla pri meni, nisem mogel ugotoviti. Menda je bila pri nas doma že od nekdaj, domnevno pa jo je v naše kraje s služenja vojaščine prinesel eden od maminih bratov. Tudi se ne spomnim, da bi jo sam kaj dosti uporabljal. Od malih nog sem bil navajen busole M-53 v trdi, usnjeni škatlasti zaščiti rjave barve. Tako je bila busola M-49 bolj kot ne v napoto ali kot pravijo na jugu »sakupljač prašine«. Ob prihodu v muzej je igla še vedno kazala na Zahodni sever …


(Fotografija: Borut Peršolja)

***
Priznanje Mladina in gore, najvišje priznanje za dosežke na področju vzgoje in izobraževanja planinske mladine, sem prejel jeseni leta 1998. Besedilo obrazložitve je prispeval Roman Ponebšek (obrazlozitev (PDF 158 KB)), kot predlagatelj pa Bojan Rotovnik, ki je kasneje tudi podpisal sklep o podelitvi in mi kot predsednik Mladinske komisije priznanje tudi izročil. (Pred menoj so to priznanje prejeli Jaka Čop, Boris Mlekuž, Franjo Krpač …)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Priznanje je bilo že ob podelitvi okvirjeno, zato je hitro našlo svoje mesto na zidu stanovanja. Preživelo je tudi selitve in je do lanske jeseni viselo na vidnem mestu.

Ob vsem dogajanju v zadnjih dveh letih sem sprva razmišljal, da bi priznanje enostavno vrnil Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije. Vendar sem ga – pa naj zveni še tako neskromno – dobil za tisto, kar sem v resnici (do) takrat tudi naredil. Ker pa način dela, program in vrednote Mladinske komisije in Planinske zveze Slovenije (oziroma ljudi, ki vodijo oba gorniška društvena uda) v zadnjem obdobju ne sovpadajo več s tistim, za kar sem si dolga leta in desetletja zavzemal, priznanje Mladina in gore ne odraža več svojega namena.

Samokritično sem ocenil, da so moja takratna »srčna« prizadevanja očitno zastarela do te mere, da sodijo na smetišče gorniške zgodovine = muzej. Ali zares sodijo tja, pa bo pokazal čas.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PZS. POHODNIŠKA ZVEZA SLOVENIJE.

Četrtek, April 14th, 2016

Konec tedna bodo delegati planinskih društev, ki jih poleg gora združuje še Planinska zveza Slovenije, odločali o spremembah in dopolnitvah statuta PZS in programskih vodilih. Delegati bodo imeli lahko nalogo, saj ne enega ne drugega dokumenta ni mogoče podpreti, še manj sprejeti.

Doslej sem vedno ob kritiki dajal tudi konkretne predloge, a to v tem primeru preprosto ni mogoče. Obe besedili sta popolnoma brez ritma hoje, brez inovativnega oprimka, brez zanimive zgodbe in brez spomina. Zato je tudi tale članek brez kakršnekoli fotografije. Saj niča enostavno ni mogoče prikazati z ničimer drugim, razen z – NIČEM.

***

Prvi zvok, ki ga človek spozna, je utrip materinega srca. Z njim smo zaznamovani celo življenje.

Kaj bo prvi spomin nekoga, ki se danes včlani v planinsko organizacijo?

Morda vonj po bencinu ob kupovanju znamkice na Petrolovi črpalki? Bibipkanje blagajn v supermarketu, kjer je na ogled čisto pravi Aljažev stolp? Smeh, ki leze iz kupljenega Planinskega zabavnika? Lažniva tipkarska napaka ob branju statuta PZS? Zmagoslavje pohodniških gostiln na državnem prvenstvu pohodništva? Najem motornega vozila za klance, v katerih se odlično prestavlja v prvo? Zamrznjena odločitev, naj se raje gorskokolesarsko spusti ali prime za krhko vejo gorništva?

Slovenski vrhunski alpinizem je odločno sooblikoval plezanje, ki ga opišemo kot hitro, lahkotno in z veliko (tehničnega) znanja.

Slovensko vrhunsko planinstvo si za vzgled raje jemlje poceni, naritniško in sposojeno vsebino.

Po več desetletjih so iz slovenskega gorništva izginili koncept souporabe gorskega sveta, projekti kakovostne množičnosti, ideja starostno prilagojenega programa gorništva in odločenost za nacionalni program varnosti/življenja v gorah. Razveljavlja se trideset let staro odločitev o prepovedi gradnje novih planinskih poti in koč, akcija odnesimo smeti v dolino se bo odnesla v okrogel fascikel.

Komentar statuta je pohodniška raca, ki na široko odpira vrata vsakršni komercializaciji (prav zaradi te besede bo treba dopolniti Planinski terminološki slovar). Varuh pravic gora bo postal varuh planinskih blagajn.

Leta 2008 sem napisal Načrt B za planinstvo/gorništvo. Od jeseni 2014 do pomladi 2015 sem objavil serijo analitičnih prispevkov, ki so bili osnova novega Načrta B za gorništvo 2014. Ob osuplosti smelih gradiv PZS sem se odločil, da končnega besedila ne objavim. Kratko malo ne morem konkurirati vroči robi PZS, kar le stežka priznam.

Pohodništvo kot način življenja ni zgodba, v kateri vidim svoja gorniška dejanja. Zato iz nje izstopam.

***

V vsaki slabi stvari pa je vedno tudi nekaj dobrega. Na primer to, da je ta prispevek zadnji, ki komentira gorniško življenje odločevalcev.

Jeseni bo minilo deset let, odkar sem objavil prvi članek v blogu Razgledi. Med skoraj 400 članki, ki so tudi vsi nazorno podprti z avtorskimi fotografijami, je manj kot deset odstotkov (kritičnih) odzivov na aktualna dogajanja.

Poslej se bom posvetil strokovnemu, reportažnemu in literarnemu pisanju (blog torej za zdaj ostane aktiven). In vrednotam, ki sem jim zavezan: prostovoljstvu, kakovostnemu doživetju in usposabljanju za gore.

Se vidimo v gorah!

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark