Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

POT, KI SE JE NE DA UJETI V TEST

Nedelja, Februar 12th, 2017

V preteklih štirih člankih sem se ozrl na Državno tekmovanje Mladina in gore. Spomnil sem na prvoten namen tekmovanja, na cilje, ki samo jih z njim želeli doseči. Za marsikoga je osupljivo, da je tekmovanje od takrat, ko sem ga prvič izpeljal na državni ravni (leta 1989), ostalo skorajda nespremenjeno (uvedena so bila regijska srečanja). To nedvomno veliko pove o pretehtani zasnovi in kakovostni izvedbi. A hkrati veliko pove tudi o tistih, ki sedaj skrbijo za tekmovanje. Se res dovolj trudijo za njegov razvoj in kakovost? In ali je Državno tekmovanje Mladina in gore »res zanimivo za nove generacije mladih ljubiteljev gora?«

V zadnjem prispevku na temo tekmovanja se zato lotevam (preverjanja) znanja tekmovalk in tekmovalcev – pisnih testov in ustnih vprašanj.


Zimska gorska pokrajina.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V začetnem obdobju Državnih tekmovanj Mladina in gore sem počel praktično vse: organiziral in izvedel tekmovanje, pripravil gradivo, napisal vprašanja, pripravil žirijo, poskrbel za priznanja in nagrade … Ker finalni del Državnega tekmovanja Mladina in gore vedno poteka pred občinstvom, sem vsa finalna vprašanja vedno začinil z zanimivim, pripovednim veznim besedilom. To je gledalcem omogočilo boljše vživetje v dogajanje in nenazdanje so se – če so to seveda želeli – tudi kaj novega naučili.


Razmere v dolini ne povedo veliko, še najmanj pa vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Takrat nisem imel veliko gorniškega znanja, prav tako ne dosti pedagoških izkušenj, imel sem le nekakšno predstavo o tem, kako naj vse skupaj izgleda in imel sem doživetje, vtis, ki sem ga izkusil kot nekajkratni udeleženec društvenega tekmovanja. Zato sem takrat, po prvih izvedbah, veliko časa namenil analizi dogajanja. Prav so mi prišli odzivi tekmovalcev, vodij ekip, gledalcev, najbolj pa sem se lahko zanesel na lastno poglobljeno raziskovanje doseženega.

Iz tega obdobja je analiza gorniškega dela testov (PDF 120 KB) po tekmovanju v Hočah, objavljena tudi v Planinskem vestniku 1995/2 (strani 88–89). V analizi sem napisal, da sem takratni »test sestavil tako, da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno. Pri odgovorih me je zanimala tudi gorniška naravnanost k raziskovanju, spoznavanju novosti in zavedanju o sobivanju z naravo.« Na podlagi pregleda 53 testov sem ugotavljal, »da veliko znamo predvsem na področjih, ki so statična in kjer ni potrebno vlagati dodatne energije za prebiranje novosti (zgodovina, spoznavanje narave, poznavanje gorstev), precej slabše pa je znanje tam, kjer se gorniška stroka še vedno hitro razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji (GRS, oprema, prva pomoč). Za slab pretok informacij in zato slabše znanje pa zagotovo niso krivi samo mentorji. Pomesti bomo morali tudi pred svojim pragom.« Za konec pa sem napisal: »Rezultati zagotovo niso slabi, prav pa bi bilo, da bi temam, kot so gorska reševalna služba, orientacija, oprema, gibanje, izrazoslovje in prva pomoč, namenili več pozornosti. Zato, da bo v gorah več srečnih in zadovoljnih ljudi.«


Članek Mladina in gore ‘94 v Planinskem vestniku 1995/2.

Gre za eno redkih, če ne celo edino tovrstno analizo. Za namene tega prispevka sem po več kot dvajsetih spet nekoliko pobrskal v drobovje testov Državnega tekmovanja Mladina in gore …

Poglejmo nekaj ugotovitev iz pregleda testa, uporabljenega leta 2016.

- Dve točki so bili vredni odgovori na šest vprašanj iz tem: Planinske vrednote, Planinske poti, Orientacija, Družabnost, Prva pomoč in Gorska narava.
- Dvajset odgovorov je bilo vredno po tri točke – med njimi tudi iz tem Zgodovina gorništva, Organizacija planinstva, Spoznavanje gorstev …
- Kar pet točk je bil vreden odgovor iz teme Prehrana, če si ustrezno prepoznal in poimenoval vitamine (»Na črto pri ustreznem vitaminu vpiši črke A, B, C, D, E.«). Pet točk si lahko dobil tudi pri temi Organizacija planinstva (»Vpiši organigram Planinske zveze Slovenije.«)
- Tri točke si dobil, če si pravilno odgovoril, »katero okroglo obletnico praznuje MK PZS«? Za pravilen odgovor – možic (na vprašanje »Kako se imenuje umetno zložen kupček kamenja v obliki piramide, ki označuje pot?«), si dobil dve točki.
- Enako število točk pa si dobil, če si iz opisa prepoznal šok, kot eno od življenjsko ogrožajočih stanj (»Kako imenujemo stanje planinca, ki je posledica odpovedi krvnega obtoka?«). Eno točko več – tri točke – si dobil za dehidracijo (»Kako imenujemo stanje, ko telo izgublja več tekočin, kot jih vnesemo s hrano in pijačo?«).


Igrivost spoznavanja, spoznavanje minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že na prvi pogled je videti nedoslednosti pri številčnem vrednotenju posameznih odgovorov, če sledimo vodilu »da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno.« V testu je opaziti tudi kakšno pojmovno nedoslednost, na primer pri omembi vodniške vrvi (9. vprašanje: »Petra je na svoj plezalni pas pritrdila vodniško vrv …), planinskega vodnika (tak vodnik v Sloveniji ne obstaja) in izleta na najvišji slovenski vrh (25. vprašanje).


Rdeče gorništvo se umika … (Fotografija: Borut Peršolja)


… rumenemu pohodništvu! (Fotografija: Borut Peršolja)

V nesistematičen pregled sem vzel šest testov (uporabljenih v letih 1996, 1999, 20101, 2016, 2017), ki so mi bili dosegljivi. Pogledal sem delež zastopanosti posameznih tem Planinske šole v testu glede na delež, ki posamezni temi pripada v predmetniku. Za primer: tema Gibanje v gorah obsega v Planinski šoli skupaj 12 ur (od 64), kar predstavlja 18,8 % delež vseh dogovorjenih učnih ur med vsemi temami. Vseh tem v Planinski šoli je 17.


Primerjava zastopanosti vprašanj po posameznih temah Planinske šole.

Ugotovitve:
- niti en test ni zajel vprašanj iz vseh tem Planinske šole; najmanj vprašanj je iz teme 1.4 Program za delo s planinsko skupino, sledita temi 1.3 Lik planinca in 2.2 Družabnost.
- V vseh testih je dva do trikrat večji delež vprašanj iz teme 1.1 Zgodovina planinstva, 1.2 Organizacija planinstva, 5.1 Planinska pota, 5.2 Orientacija in navigacija ter 8.1 Osebna in tehnična oprema planinca.
- Kar 8,9 x večji delež je bil leta 2017 namenjen vprašanjem iz teme 1.2 Organizacije planinstva, 6,6 x večji delež leta 1999 pri vprašanjih iz 1.1 Zgodovina planinstva, 3,2 x večji pa je bil leta 2011 iz teme 2.1 Prehrana.
- Prva pomoč niti enkrat ne doseže ustreznega ali nadpovprečnega deleža (najmanjši, komaj 0,42 % delež doseže leta 2016, največji, skoraj 0,85 % pa doseže leta 2001).
- Gorska reševalna služba ustrezni delež doseže največkrat (v letih 2001, 2011, 2016), prav tako tema 7.1 Vremenoslovje.
- Z zelo majhnim številom pisno zastavljenih vprašanj in zato popolnoma neustreznim deležem izstopata temi 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave ter 6.1 Priprava na turo.
- Tema 7.2 Nevarnosti v gorah niti enkrat ne doseže ustrezne ravni zastopanosti vprašanj. Prav tako ne tema 8.2 Gibanje v gorah (najmanjši, komaj 0,21 % delež doseže leta 1996, največji, skoraj 0,76 % pa leta 2017).


Štrlenje iz povprečja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izvajanju gorništva se moramo zavedati členitve znanja (taksonomij). Taksonomije nam pomagajo pri usmerjanju pozornosti na različne vidike znanja, veščin in spretnosti učnih procesov. Med različnimi taksonomijami se gorništvu najbolje prilega ta, ki znanje, veščine in izkušnje členi na:
- deklarativno,
- proceduralno in
- kondicionalno ali strateško znanje.

Deklarativno znanje predstavljajo podatki, dejstva, prepričanja, mnenja in bolj kompleksna vsebinska znanja, kot so razlage, teorije, interpretacije. V gorništvu so primer takšnega znanja naštevanje posameznih delov osebne planinske opreme, poznavanje rastlinskih pasov in živali, ki živijo v posameznem pasu ali oseb in dogodkov, ki tvorijo planinsko zgodovino.

Proceduralno znanje so postopki za uporabo znanja v določenih procesih ali rutinah in se izkazuje z ustreznimi praktičnimi aktivnostmi. Tovrstno znanje in veščine v gorništvu srečujemo na primer v tesni povezanosti z gibanjem in orientacijo v naravi, pri načrtovanju izbire poti in spremljanju razvoja vremena.

Pri strateškem (kondicionalnem) znanju gre za ugotavljanje kdaj in kje uporabiti proceduralno in deklarativno znanje. Vključuje na primer načrtovanje in kombiniranje strategij za reševanje problemov. V gorništvu strateško znanje povzemajo na primer vsebine Priprave, izvedbe in analize izleta. Gre za preplet različnih vsebin, ki zagotavljajo varno vrnitev domov.


Oprimke znanja je treba videti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Očitno je, da so v obstoječih testih v ospredju deklarativne teme Planinske šole, da »veliko pozornost namenjamo zgodovini« … Hecno pa je, da smo z nerazvojem Državnega tekmovanja Mladina in gore hočeš/nočeš že del te iste zgodovine.

***

Še nekaj teorije:

Ob vseh vpeljanih spremembah v šolstvu, še nobena ni korenito spremenila načina dela v razredu. Še zlasti pa ne preverjanja in ocenjevanja znanja. Še vedno prevladuje izpitna oblika preverjanja in ocenjevanja znanja: pisni test in ustno spraševanje. Žal se tega ne uspemo otresti niti v gorništvu, čeprav imata oba prenovljena programa Ciciban planinec in Mladi planinec nastavke formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj.


Celota gorniškega znanja je izražena v doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Formativno spremljanje znanja omogoča sprotno spremljanje mladostnikovega napredka. Mladostniku omogoča pridobitev kakovostne povratne informacije in nasvet o izboljšanju znanja. Mladostnika spremlja celostno, omogoča celovit vpogled v učenje in znanje, saj znanje ni skrčeno na ozek del pisnega ocenjevanja (test). Pravočasno odkriva vrzeli, nedelo, mladostniki doživijo prednosti sprotnega dela in pasti kampanjskega učenja.

Osebni napredek in gorniški razvoj udeležencev stalno spremljamo. Ker z njimi preživimo aktiven čas na različnih dejavnostih, se nam za to ponuja več kot odlična priložnost. Pri tem uporabljamo osebni pristop, razvijamo gorniške sposobnosti, talente in cilje mladostnika, zato mu prilagodimo tudi način dela, zahtevnost izletov/pohodov/tur in nalog. Vse z namenom, da bi razvil lastne talente in sposobnosti, ne ozirajoč se na razlike in primerjave z ostalimi udeleženci. V pomoč pri spremljanju so tudi dnevniki obeh programov, ki vsebujejo rubrike – kaj znam, kaj sem dosegel/a, kaj bom še lahko dosegel/a …


Vsako priložnost je treba zagrabiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vse to z namenom, da bi bil mladostnik bolj aktivno vključen v proces samoocenjevanja in samoregulacije učenja gorništva ter bi na tak način sprejel večjo odgovornost za svoje gorniško znanje (in v določenem obdobju tudi oceno). Skratka, mladostniku dajemo večjo možnost, da vpliva na svoje znanje in ocene in postane aktivnejši in odgovornejši v celotnem učnem procesu. Tako se ¬- v stranski posledici – rešimo tudi začaranega kroga kampanjskega učenja in slabih učnih delovnih navad.

S strani mentorja/vodnika naj bo mladostnik deležen pozitivnih povratnih informacij o napredku in znanju, navodil za izboljšanje in spodbud. Če udeležence spremljamo na ta način, ob koncu starostno prilagojenega programa gorništva ali pri prehodu med različnimi stopnjami, znanja ne bo treba posebej preverjati. Zlasti je nesmiselno, da uporabljamo in izvajamo način ocenjevanja znanja, ki udeležence spodbuja k tekmovalnosti, rivalstvu in zunanji motivaciji. Na ta način veselje do druženja in hoje v gore prej zaviramo kot spodbujamo.

Vsekakor velja, da iščemo gorniško znanje in ne neznanje.


Zima uresničuje svoj namen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato govorimo o kompetencah ali usposobljenosti, ko mladostnika poznamo, mu zaupamo in vemo, da je dosegel zastavljene cilje, obvlada gorniško znanje, veščine in spretnosti, ker smo ga spremljali čez celoten proces. Doseženo znanje izkazuje na različne načine, predvsem v obliki kakovostne redne dejavnosti v gorah.

Za poučevanje, učenje in pridobivanje gorniškega znanja vsekakor ni primeren zgolj posredovalni pristop (mentor planinske skupine ali vodnik PZS je edini imetnik in zgolj posredovalec znanja, predavatelj), ampak celovit osebni pristop, ki mlade popelje čez celoten proces pridobivanja gorniškega znanja, veščin in izkušenj (vodnik PZS postane “vodnik” v procesu gorniškega usposabljanja).


Sonce: talilni uničevalec ledote. (Fotografija: Borut Peršolja)

Govorimo o procesnem pristopu, ki je povezan z aktivno vlogo mladih v procesu gorniškega usposabljanja. Pri tem procesu mentor planinske skupine oz. vodnik PZS namenja posebno skrb temu, da mladi s pomočjo različnih dejavnosti (izlet, pohod, tura, plezanje, turno smučanje, orientacijsko tekmovanje, tabor, delavnice, raziskovanje, odkrivanje) in izkušenj izgrajujejo svoja spoznanja.


Izpolnjenost dneva vodi k izpolnjenosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LESTVICA MLADINOGORSKIH VEČNIH ZMAGOVALCEV

Sreda, Februar 1st, 2017

Doslej se je na Državnem tekmovanju Mladina in gore (1989-2017) na eno izmed prvih treh mest uvrstilo triintrideset (33) planinskih društev: na prvo se jih je uvrstilo petnajst (15), na drugo dvaindvajset (22) in na tretje sedemnajst (17). Na Državnem tekmovanju Mladina in gore so na regijskih (1704 ekipe) in finalnih delih (474) sodelovale skupno 2178 ekipe s po tri oziroma štirimi člani (od 6312 do 8416 članic in članov). V finalni del je bilo uvrščenih 27,8 % prijavljenih oz. sodelujočih ekip.

2017 pregled Mladina_in_gore (PDF 164 KB)

Med tistimi, ki so doslej zmagali na Državnem tekmovanju Mladina in gore, so prvo mesto največkrat osvojili v PD Onger Trzin (petkrat), štirikrat so zmagali v PD Nova Gorica, trikrat pa v PD Ljubljana matica. Na drugo mesto so se največkrat zavihteli v PD Fram (trikrat), po dvakrat pa so bili tik pod vrhom v PD Onger Trzin, PD Nova Gorica, PD Idrija in PD Vipava. Kar štirikrat so bili na tretjem mestu v PD Domžale.

Največ vseh uvrstitev na zmagovalni oder imajo v PD Onger Trzin in PD Nova Gorica (oboji po osemkrat), sedemkrat so na stopničkah stali v PD Ljubljana matica, PD Fram in PD Idrija. Enkrat so na zmagovalnem odru stali v osemnajstih planinskih društvih. Od skupaj 85 zmagovalnih uvrstitev (leta 1997 sta si – doslej edinkrat – dve ekipi delili tretje mesto), je zgolj deset planinskih društev doseglo kar 55 ali 64,7 % vseh zmagovalnih uvrstitev. Vse tri najboljše uvrstitve je doslej usvojilo osem planinskih društev.

Preglednica 1: Skupni vrstni red planinskih društev glede na seštevek vseh uvrstitev na zmagovalni oder.
2017 uvrstitve DMIG (PDF 219 KB)

In seveda: nekateri tekmovalci/zmagovalci se vračajo na Državno tekmovanje Mladina in gore – nekateri kot srednješolci, drugi pa (s čimer so izpolnjeni ustanovitveni cilji tekmovanja) kot vodje ekip in njihovi mentorji.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKEMU PROGRAMČKU V OPRIMEK

Torek, Januar 24th, 2017

Včeraj je v elektronski in tiskani obliki izšla dvanajsta različica Gorniškega programčka (PDF 4 MB), ki ga za svojih 542 članic in članov (od tega 33 % otrok, mladostnikov in mladih) ter neznano število prijateljev in podpornic izdaja Planinsko društvo Domžale.

V njem je napovedanih 105 društvenih akcij, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: 19 jih ponuja mladinski odsek, 21 vodniški odsek, 21 alpinistični odsek, eno gospodarski odsek, 22 športnoplezalni odsek, 9 markacijski odsek in 14 upravni odbor. Ob tem pa obstaja več kot deset celoletnih programov, ki sledijo programom Planinske, Alpinistične in Športnoplezalne šole.

Gorniški programček za leto 2017: z lani preplezano Alpamayo na naslovnici. (Fotografija: Aleš Ipavec)

Gorniški programček 2017 bodo vsi članice in člani ter tudi tisti, ki bodo to želeli, dobili brezplačno tudi v tiskani obliki. S programom, s katerim vstopamo v 69. leto delovanja, v najboljši meri izpolnjujemo svoje poslanstvo:

“Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”

Dvanajstič zapored vabi v gore. (Fotografiji: Borut Peršolja in Aleš Ipavec)

***
Izdalo: Planinsko društvo Domžale

Zaporedje: dvanajsta izdaja

Besedilo: Borut Peršolja

Fotografije: Blaž Češka, Aleš Ipavec, Aleš Janžekovič, Helena Kermauner, Borut Peršolja, Mateja Peršolja, Alojz Pirnat, Lojze Popelar, osebni arhiv Janka Vodlana

Naslovnica: Aleš Ipavec

Uredil: Borut Peršolja

Oblikovanje in prelom: Oblikovalnica Sokler, Urška Sokler, Zalog pod Sv. Trojico

Tisk: Tiskarna Ravnikar, Marko Ravnikar s. p., Domžale

Naklada: 1000 izvodov, januar 2017

Uživati v letnih časih. (Fotografiji: Borut Peršolja in Helena Kermauner)

***

Trudili se bomo čim bolj varno izpeljati raznolike društvene dejavnosti ter poskrbeti za naravi prijazno izvedbo.

Dokumentirali bomo svoje gorniške rezultate, da bi se lahko tudi drugi učili od nas.

Prizadevali si bomo za prostovoljno delo in čim širšo dostopnost lastnega programa.

Iskali bomo inovativne poti za vključitev novih ter vztrajanje dosedanjih članic in članov.

Sodelovali bomo s starši, da bi otrokom, mladostnikom in mladim zagotovili gorniško pismenost, in z vsemi, ki nam lahko pomagajo pri širjenju gorništva.

Skrbeli bomo za kakovostne vodnike PZS, alpiniste, inštruktorje, markaciste ter jih celovito podpirali.

Poiskali bomo učinkovite načine za to, da bomo članstvu predstavljali svoje delo z novicami, fotografijami in gorniškimi večeri.

Tako kot doslej bomo potrebovali vašo pomoč in podporo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

TAKSA NA POHODNIŠTVO

Ponedeljek, Januar 23rd, 2017

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je decembra lani dalo v javno obravnavo predlog Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1 (ZSRT-1).

Poslal sem jim svoj predlog v zvezi z (ne)plačevanjem turistične takse ob prenočevanju v planinskih kočah.


Dilema: h koči ali mimo nje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V zvezi s predlogom Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1 (ZSRT-1) predlagam, da se v 18. členu (oprostitev plačila turistične takse) črta zadnja vrstica prvega odstavka:
- osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih.

Obrazložitev:

Po sedanjem besedilu zakona so plačila turistične takse oproščeni »člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«. Besedilo osnutka zakona (ZSRT-1) dosedanjo izjemo širi celo na vse obiskovalce, ki bodo prenočevali v planinski koči (po podatkih PZS= pohodniška zveza planinska društva upravljajo s 179 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki z okoli 7400 ležišči). Za uveljavitev v osnutku zakona (ZSRT-1) predlagane rešitve (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) ni nobenih utemeljenih razlogov.

Ko je bila uveljavljena sedanja rešitev (»oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije marsikje prenehale sofinancirati (do takrat uveljavljeno in utečeno) vzdrževanje planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer (razen z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč) prispevalo v sklad turistične takse. Spomnimo: planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Za vzdrževanje planinskih poti nihče v Sloveniji ne prispeva niti evra, saj je zakon o planinskih poteh to vsebino popolnoma prezrl.


(Ilustracija: Zvonko Čoh)

Gorništvo (oz. planinska društva so) je zaradi sedanje neustrezne rešitve z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubilo več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje infrastrukture gorniškega turizma, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti (in planinskih koč) v Sloveniji preprosto ni.

Z odpravo sedanje izjeme (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) in ne uveljavitvijo v osnutku predlagane izjeme (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) se bo izboljšala (beri: približala realnemu stanju) tudi uradna statistika prenočevanja v planinskih kočah, saj v marsikaterem planinskem društvu, ki so lastniki (in v večjem delu tudi upravniki) planinskih koč, oproščenih plačila (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) niso niti beležili/prijavljali SURS.


Statistika pravi: samo eden je član. (Fotografija: Borut Peršolja)

Iz objavljenih analiz izhaja:

- Število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014 upadalo.
- Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS.
- V planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je oproščena turistična taksa namenjena/pomembna, manj kot 20.000.
- Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.
- Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).

Ali lahko iz doslej povedanega izpeljemo optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč? Bojim se, da ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti, to ni mogoče.


Kupljena domačnost ne obstaja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj bo prenočevanj v planinskih kočah v prihodnje še manj kot doslej?
- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče raje izpustili.
- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila. Ljubitelji samote bodo sčasoma (a hitro) opustili tudi članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo več potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Meglena prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno oskrbništvo, ki traja nekaj let po tri mesece na leto, ne izpolnjuje enega od sestavnih delov formule za uspeh.

Vsekakor pa bo zanimivo videti, kaj je predlagala PZS (=pohodniška zveza).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POROČILO S PRVE BOJNE ČRTE

Četrtek, Januar 19th, 2017

(Bojna črta je v tem primeru gorniška dejavnost mladostnikov in mladih. Članek je jubilejna, 400. objava na blogu Razgledi od decembra 2006.)

V knjigi Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) (ponovljeno v učbeniku Mentor planinske skupine, 2001) sem ob opisu Starostno prilagojenega programa gorništva zapisal:

Srednješolke in srednješolci (starost od 14./15. leta do 18./19. leta):
Prehod iz osnovne v srednjo šolo je tema številnih razgovorov na seminarjih in izpopolnjevanjih. Priznati je treba, da posebnega in enostavnega recepta ni. Vendar obstaja v življenju preizkušeno dejstvo, da se ob resno zastavljenem programu zmanjša verjetnost, da bi “zasvojenci” z gorami to svojo ljubezen tudi opustili. Še posebej, če lahko v gorah spoznajo svojo pravo ljubezen. Člani planinske skupine se aktivno vključujejo v izvajanje programa mlajših starostnih skupin. Planinske vsebine postajajo individualizirane, prilagojene posamezniku, njegovim željam, znanju in možnostim. Mladega človeka na njegovi poti k zrelemu in odgovornemu gorniškemu delovanju vzpodbujamo in spremljamo na nevsiljiv način. Člani skupine naj spoznajo slovensko gorniško misel, navajamo jih tudi na prostovoljno organizacijsko in vodstveno delo. Tej starostno skupini so za izpopolnitev gorniškega znanja namenjena Tečaj gorništva in Teden turne smuke …


Mi vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mladi (od 18./19. leta do 27./29. leta):
V tej starostni skupini so poudarjene prvine druženje mladih, prostovoljno delo, duhovnost, samozavedanje, razmišljanje, filozofija, raziskovanje, spoznavanje. V tem obdobju se precej mladih odloči za alpinizem in športno plezanje, saj je to naravni in logični osebni gorniški razvoj (enako seveda velja za markacista, mentorja, varuha gorske narave …). Če je le mogoče, jim ta razvoj tudi omogočimo. Gorniška dejavnost seže izven meja Slovenije in izven meja vsakokratnega generacijskega horizonta. Ta skupina pridobiva znanje o vodenju planinskih skupin in postaja nosilec osnovnih programov gorniških usposabljanj, zlasti Planinske šole. V ospredje stopa gorništvo kot življenjski slog, kot način življenja.

Ob tem sem zapisal še naslednje:
»Programska shema starostno prilagojenega programa gorništva omogoča članom planinske skupine osebni gorniški razvoj od ravni malčka, do učenca in na koncu učitelja (mentorja, vodnika, inštruktorja). Slednje je zaradi ohranjanja gorniške dejavnosti in življenja planinskih društev zelo pomembno.«


Podaljševalni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

In kako je s tem v praksi?

V soboto bo v Idriji pod okriljem Mladinske komisije PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) potekalo drugo srednješolsko tekmovanje Mladina in gore. Organizatorji so zapisali:

»Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj planinstvo obe prvini enakovredno združuje. Namenjeno je osnovnošolcem od 6. do 9. razreda, letos pa bo že drugič izvedena tudi podobna preizkušnja za srednješolce.«

Nadalje izvemo, da se bo 18 dvočlanskih srednješolskih ekip (če ne bo bolezni ali kakšne druge višje sile – ne pozabimo, da je tveganje sestavni del gorništva – bo to 36 srednješolk in srednješolcev ali natanko 1,0244 % vseh S+Š članov PD v pravkar končanem letu) »v prvem skupinskem delu pomerilo v teoretičnem znanju Planinske šole in dodatnega gradiva, najboljše ekipe pa se bodo uvrstile v finalni del tekmovanja, kjer bo med drugim potrebno prikazati tudi nekatere praktične naloge«.

Namesto, da bi ti najboljši MLADI, kar jih premore PZS, na primer:
- napisali, ilustrirali, posneli, instagramali, sestrigli svojo lastno Gorniško šolo,
- uredili eno in edino spletno (zgodovinsko!) številko Planinskega vestnika,
- najprej na sestavne dele razstavili, zatem pa sešili svoj lastni naritnik/gojzar ali hlače iz lodna,
- organizirali in izvedli planinsko orientacijsko tekmovanje v Tivoliju,
- prebivakirali ledeno noč/dan z brezdomci, begunci in preverili teoretično znanje v praksi,
- pospremili (vodili?) odsekovo mularijo kamorkoli ven (pa četudi na festival gorniškega filma),
- prek študentskega servisa v planinski koči spoznavali dejansko gorniško kulturo slovenskih obiskovalcev slovenskih gora
- itd, itd, itd

bodo po treh osnovnošolskih letih, ki so jih praktično vsi od sedanjih srednješolskih tekmovalk in tekmovalcev preživeli na osnovnošolskem Državnem tekmovanju Mladina in gore, še naslednja štiri leta uspešno, pridno in dosledno reproducirali znanje Planinske šole in iskali v besedilu presežene mite, bučne golice, integriran podplat in ostale avtorske umotvore, ki smo jih pridelali avtorice in pisci Planinske šole.

Da bo ja jasno, kdo je tukaj glavni, pa morajo »dijaki s seboj na tekmovanje prinesti šolske copate« in ne bodo mogli enakovredno sodelovati v razpravi na srečanju mentorjev.

(Tako lani kot letos pa so srednješolci pisali popolnoma enak test kot osnovnošolci.)

Je treba sploh še kaj dodati?


Ambulantni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Namesto zrelega, soodvisnega in odgovornega civilnodružbenega sistema, je v celoti prevladal najslabši del šolskega in porabniškega sistema – podrejenost, pridnost/ubogljivost in tekmovalnost.

Namesto, da bi organizatorji prepoznali prehod od otroštva k odraslosti, spodbujajo podaljšanje mladostništva.

Ob tem mladostnikom malomarno omejujejo spekter socialnih vlog, ki bi jih vodile k bolj celostnim in kompleksnim vlogam mladih odraslih ljudi, k neodvisnosti in odgovornosti, k oblikovanju lastne gorniške identitete in aktivnemu prostovoljstvu v planinske (in ne pohodniški!) organizaciji.

Delo z mladimi in delo mladih je domislek, s katerim sem nazorno želel pokazati razliko; sicer pa sta v katerikoli resni organizaciji to med seboj tesno povezana in prepletena procesa, ki se neprestano dopolnjujeta in drug drugega podpirata; brez enega ni drugega. Zato sem razvil koncept starostno prilagojenega programa gorništva, ki tudi na shematičen način lepo pokaže to prepletenost. (In v tem programu tudi ni mesta za mladinskega voditelja, ki je suha veja na drevesu gorništva. Ampak, to je že druga zgodba …)

Srednješolsko tekmovanje Mladina in gore demantira vse, kar piše v Uroševem dodatnem gradivu za udeležbo na tekmovanju podaljšanja otroštva. Mulci bi – namesto da izgubljajo čas z udeležbo – morali (so)voditi planinske krožke, pripravljati osnovnošolsko ekipo za Državno tekmovanje Mladine in gore, morali bi biti učinkoviti in učeči se pomočniki na izletu, na taboru … (Leta 1989, ko sem pripravil in izvedel prvo Državno tekmovanje Mladina in gore, sem bil star 17 let …)

In če bi bil jaz v soboto na mestu tekmujočih srednješolk in srednješolcev, bi se – sklicujoč na tista določila Častnega kodeksa slovenskih planincev, da si moramo planinci med seboj tovariško pomagati – namesto osemnajstih izpolnil eno samo testno polo in jo z milimi očmi Planike (pardon, Planinke) hvaležno vrnil organizatorjem. Za njihov velik in požrtvovalen gorniški trud.


Osmica. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Komur se ljubi, lahko prebere še nekaj bolj strokovne argumentacije:

Življenje stalno vzpostavlja medgeneracijsko sožitje ter pretok znanja, izkušenj in modrosti z generacije na generacijo. V otroštvu in mladostništvu se človek uči za življenje. V idealnem primeru sledi obdobje zrelosti, oblikovanje družine in prevzem starševske vloge, kar vzdržuje in nadaljuje družbo. V postindustrijski družbi se je meja med mladostjo in odraslostjo dodobra zabrisala. Namesto pripadnosti mladinski kulturi in vrstniški skupini so danes druge socialne povezave, ki so praviloma neobčutljive za starost in generacijske razlike, kot je že konec 90. let prejšnjega stoletja ugotavljala dr. Mirjana Ule.


Pred dvajsetimi leti in tudi danes.

_____
O kom sploh govorimo?
Urad RS za mladino in Zavod RS za zaposlovanje med mlade uvršata osebe, stare od 15 do 29 let. Konec prvega poletja 2016 jih je bilo v Sloveniji 323.349 ali zgolj 15,6 % vsega prebivalstva (vir: Statistični Urad RS). (Ob osamosvojitvi je bil delež mladih optimalno visok – 24,1%.)
_____

Dr. Mirjana Ule mlade odrasle opisuje kot tiste mlade, ki po tradicionalnih merilih, kot sta starost ali izobrazba, ne sodijo več med mlade, vendar pa še niso dosegli socialnega statusa odraslih. Se pravi, da še živijo v primarnih družinah, so ekonomsko odvisni, brez stalne zaposlitve in brez lastne družine. Zanje je značilno, da raziskujejo svoje življenjske možnosti predvsem na področju prostega časa, dela in partnerskih odnosov. Status mladega odraslega tako na eni strani pomeni konec mladostniškega statusa, po drugi strani pa gre za zastoj v prehodu v odraslost. Po mnenju Uletove obdobje mladih odraslih označuje to, kar se je v preteklosti imenovalo odraslost. Zaradi ekonomskih, socialnih in tehnoloških sprememb posameznik vedno težje postane odrasel v tradicionalnem pomenu besede. Mladi, ki študirajo do poznih dvajsetih ali celo tridesetih in pri tem (zaradi družbenih okoliščin, pogosto tudi neprostovoljno) živijo na ramenih staršev, so zato pogost pojav (tako v Sloveniji, kot drugod v Evropi). Mediji zanje uporabljajo boleč izraz »hotel mama«.

Stroka izpostavlja devet razvojnih nalog mladih odraslih:
- samostojnost,
- integracija socialnih vlog,
- čustvena stabilnost,
- ustalitev v poklicu,
- intimnost,
- prilagajanje na partnerstvo,
- ureditev bivanja,
- prilagajanje na starševstvo in
- razvoj pripadnosti družbenim skupinam in družbene odgovornosti.

Osamosvajanje mladih odraslih je zato zelo oseben in hkrati zelo družben proces, v katerem se posamezniki razvijejo iz mladostnikov v odrasle, pripravljene na samostojno in neodvisno življenje.

Pomembno vlogo pri njihovem osamosvajanju ima tudi društveno/civilnodružbeno življenje. Podaljšanje mladosti zato vsem, ki smo vsakodnevno v stiku z mladostniki in mladimi, postavlja nove izzive. Izzive, o katerih smo v planinski organizaciji (v daljni in bližnji) preteklosti že debatirali in tudi že poiskali rešitve zanje. Neupoštevanje teh spoznanj in rešitev je strel v koleno gorništvu in veter v laseh pohodništvu.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ODRSKA KATARINA

Četrtek, Januar 19th, 2017

V torek, 7. februarja 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.


Katarina Stegnar. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Izjemen nabor vaših vlog daje potrditev temu, da poglobljeno raziskujete in odpirate različne teme, razčlenjujete njihova ozadja, rezultat pa so avtorske gledališke zgodbe z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. Bi do gorniške/alpinistične teme, kot je zgodba Pavle Jesih, prišli – enkrat v prihodnje – tudi sami?

Dramsko besedilo je ustvaril dr. Andrej E. Skubic, prevajalec, dramatik in romanopisec. Pavlin soplezalec Joža Čop je menda rekel: »Z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. Skubic je v enem pogovoru dejal: pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Ste že pred to predstavo brali gorniško literaturo? Katero?

Vem, da režiser Matjaž Pograjc sodi vsaj med plezalce, če že ne med alpiniste. »Sam vidim plezarijo kot krohotanje bedastemu svetu v obraz in ne kot umiranje na obroke s prevelikimi obrestmi.« (Planinski vestnik 12, 2013, stran 13) Kaj vas pritegne ob plezanju? Zakaj se nam včasih zdi, da je mehkoba plezalnih gibov – gravitaciji navkljub – izjemno graciozna, nekaj kar presega športnost?

Kako ste sodelovali z režiserjem v tej predstavi, ki ste jo označili kot »spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine« (Delo, 19. 2. 2016)? Kaj se vam zdi, katere plezalske prvine zaznamujejo njegov – Pograjčev – odnos do gora?


Izpraševalec in gostitelj Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem za scenarista in režiserja nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«. Kako ste se z vsem tem soočili celotna ekipa in vi osebno?

Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade. Kako ste začeli živeti Pavlo, kako ste jo doživljali med študijem predstave, kaj vam je od njene vloge ostalo danes?

»Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini, v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo poustvarjalka.« (Delo, 19. 2. 2016) Bi v predstavi Pavla nad prepadom še kje (in če kje, kje?) dali še več sebe, več svojega pogleda?

»Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.« (Gledališki list) Bi bila Pavla ista, če bi se izoblikovala ob prostočasnih izkušnjah v morju ali »zgolj« mehki gozdnati pokrajini? Kaj predvsem določa naše značaje – zmage ali porazi?

V obrazložitvi vaše nagrade Prešernovega sklada preberemo: »Vztrajno disciplino izkazuje v odnosu do telesa kot svojega izraznega orodja.« Vem, da ta obrazložitev obsega široko pojmovno polje tega odnosa, zato me zanima predvsem trening, kot urjenje telesa za napore. Kako ohranjate, vzdržujete kondicijo? Ste imeli radi šolsko telovadbo?

Čeprav se sliši zelo klišejsko, vas zanima (tudi) ženska moč. Ob tem, da »še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki« (Delo, 19. 2. 2016), kje so današnje prve bojne črte? Česa se sploh še nismo dotaknili, na katerih področjih (zdravstvo, izobraževanje?) ogenj že zamira?


Sogovornika na predvečer kulturnega praznika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Poznate dogajanje po vzponu, ko se nekdanji Centralni, Osrednji steber severne stene Triglava poimenuje kot Čopov steber? »V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele začela«, je leta 1995 napisal Jože Štolcer, očividec reševanja iz leta 1945 po uspešnem vzponu z Jožo Čopom, ki je potrdil, da je Pavla izplezala sama. Gre samo za moško »vztrajnost« ali neznosno skeptičnost?

Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji je uresničila. Povprašal sem nekaj vrhunskih alpinistk in alpinistov, kako je s (pre)imenovanjem Čopovega stebra …

»O, vzemi drugo si ime! Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi jo rožo ne imenovali.« (Julia Romeu, drugi prizor v Caploetovem vrtu.)

Pavla Jesih je bila vsekakor vrhunska alpinistka, preplezala je čez dvajset prvenstvenih smeri in veliko različnih ponovitev. V gorniških vrstah je bilo po predstavi zaslediti kritike, da odvzem premoženja ni imel nobenega vpliva na njen alpinizem in je v predstavi ta del izpostavljen zaradi politike in všečnosti biti žrtev povojnega režima. Bi predstava lahko živela tudi brez uprizoritve tega njenega dela življenja?

Zdi se, da povojno dogajanje odseva vse, kar je lastno človekovi naravi. Pograjc je v pogovoru za Planinski vestnik povedal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Da govori o ednini in ne o množini. Pa vendar smo skupnost. Bolj skupnost posamezniki v skupnosti?


Gledališko ustvarjalne roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinistične zgodbe se ne znajdejo pogosto na odru (tak je na primer Jančarjev Klementov padec leta 1988 v MGL). Kako na oder postaviti gore, ki so ves čas na odru? Vas zanima – ob zavedanju razkoraka med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba – kaj gledalci želimo, pričakujemo, celo zahtevamo videti na odru?

Je tudi vas kdaj obšla misel, da boste, ko bo konec tega priganjanja in delovne morije, postali oskrbnica planinske koče? Te so ob koncu tedna natrpane z ljudmi, Pavla (delala je v koči na Vršiču in na Kredarici) pa je bežala in na koncu tudi zbežala pred ljudmi. Kako si razlagate to njeno dvojnost?

Si hitro zapomnite gledališko besedilo? Potrebujete pri igri veliko natančnega, vizualnega spomina? Pa pot, okolico – v vsakdanjem življenju, na potovanju – orientacijsko hitro osvojite? So vam vaje – zlasti treningi plezanja – za predstavo Pavla nad prepadom izostrile ta občutek?

Kakšna je sicer vaša zgodba z gorami, morda celo vaša gorniška pot? Ste se imeli priložnost z gorami srečati v družini, v šoli, v planinskem društvu? Kdo so vaša gorniška druščina? Vas zanima vzpon na Triglav?


Odločna, jasna in izjemno zanimiva v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

V medijih zasledimo predalčkasto oznako, da ste odločni. Najdete mehkobo svoje duše v letnih časih, rožah, lepem razgledu? Kaj vam pomeni narava? Ima tudi mesto v vašem družinskem doživljanju in druženju? Kateri konci Slovenije so vam najbližji?

So za vas gore lepe? V gledališkem listu je objavljena fotografija Pavle na snežišču nad robom (prepadom) severne stene Triglava. Vas ob tem prevzame nelagodje, morda celo strah? Kaj občudujete pri ljudeh, ki hodimo, plezamo, smučamo v gorah?

Predstavljam si, da ko igrate določeno vlogo, verjetno pride do novih spoznanj – ki ostanejo v igri. In ko se igralec/igralka vrne v življenje, je vse še zmeraj isto. Imam prav?

Kje je zdaj znamenita črna avba z lanske osrednje Prešernove proslave? Bi lahko šla v Slovenski planinski muzej? Tudi Pavli v spomin?


Katarina Stegnar in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GOZDNI JURIJ

Četrtek, December 1st, 2016

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

JESENSKA STONOGA

Nedelja, November 6th, 2016

Skoraj dvesto nog je prebadalo jutranjo meglo (Žogica Nogica: “Pihajte, otroci, pihajte!”) in se nastavljalo snopom sončnih žarkov, ki jih je – kot vsako leto v naših geografskih širinah – razsipala barvita jesen.

Ujetniki vsakodnevne rutinske pajčevine smo vsak pri sebi poiskali nasmeh, ki korenini v vloženem trudu. Širina obrazne mimike pa je določena z danostmi pokrajine, ki se na vsakem koraku odkrivajo in zakrivajo v hrepenenju po še in še …

In če so z najmlajšimi društvenimi okuševalci hrapave površine zraven še njihovi najdražji (starši, sorojenci, stari starši … tudi vodniki?), pa narava postane dom. Dom, ki daje zavetje, dom, ki daje izkušnje, dom, ki rojeva toplino in ljubezen.

Posavsko hribovje je največja slovenska pokrajina. Ki nas vsak dan čaka in želi, da tudi mi postanemo veliki.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NA VRHU PROSTRANE SAMOTNOSTI

Sobota, November 5th, 2016

Banjščice: ime, ki ga marsikdo sreča zgolj v šoli. Ime, ki uide s spominskega zemljevida, čeprav je pokrajina tako mehko oblikovana, da je ni mogoče spregledati. Vse, prav vse, je harmonično usklajeno.

Kmetovanje je tukaj drugo ime za upor: skromnosti prsti, celinskosti podnebja in bojevitosti gozda, ki si neprestano jemlje prostor nazaj. Na pretek pa je razgleda. Tistega razgleda, ki ne širi samo obzorja, temveč širi globino duše.

Trdost življenja ljudi, ki tu vztrajajo že stoletja, od nas, ki prihajamo zato, da odidemo, terja posebno vrsto spoštovanja.

Lašček zato ni samo vrh, je pot na goro razmisleka. Kdo smo? Kaj smo dosegli? In kako želimo živeti?

Preveč za preprost družinski izlet v razširjeni zasedbi? Ne, niti najmanj. Saj je vse samo igra življenja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ČESEN, DOBER ZA VIŠINE

Četrtek, September 29th, 2016

V torek, 4.oktobra 2016, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4, Domžale, potekal gorniški večer s Tomom Česnom z naslovom ALPINISTIČNO VITEŠTVO (triinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 248 KB)

Tomo Česen (1959) iz Stražišča, alpinist (od leta 1977), alpinistični inštruktor (1984), inštruktor športnega plezanja (1994), član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj. Po izobrazbi gimnazijski maturant in gorski vodnik (2010), zaposlen kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Pleza od leta 1975, predstavnik generacije slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše vzpone sodijo nova smer na Jalung Kang (1985), Trije problemi Alp pozimi in v solo vzponu (1986), solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990) ter leta 1994 solo preplezana smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli. Vzpon v Lhotseju je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki pa niso bile narejene ob vzponu. Načelnik Komisije za športno plezanje PZS (1995–2011, projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih), vodja usposabljanja v Komisiji za alpinizem PZS (2009–2014). Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Izdal je knjigo Sam (1991), sodeloval pri seriji TV oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Dobitnik Bloudkove nagrade (1989), priznanja Snežni lev v Chamonixu (Francija) za največji alpinistični dosežek leta (1989), reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), športnik Slovenije (1990), medalje za zasluge (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Tomo Česen. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

In še vprašanja:

Alpinizem, športno plezanje, gorsko vodništvo. Tri popolnoma samostojna in celovita gorniška področja, o vsakem posebej bi lahko govorila. O katerem najraje govoriš ti?

Ali vzpon začneš s pregledom zgodovinskega dogajanja na posamezni gori, v steni ali smeri? Kaj ti pomeni delo predhodnikov, kako to védenje vpliva na tvoje življenje na gori ali samo kakovost vzpona?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Koliko pozornosti namenjaš posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

V knjigi Sam si napisal: »Bil sem vznemirjen in to je bil dober znak. In na vrhu; nobenega zmagoslavja.« Je danes kaj drugače? Kaj ti pomeni vrh?


Česen. Česen gre v nos. (Fotografija: Lojze Popelar)

Neurje je precej običajno, a zelo zgovorno sporočilo, izziv (gorske) narave. Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz? Kako se počutiš, znajdeš v nevihti?

»Pri sebi nikoli ne zmagam. Ne želim si zmagati. Saj če bi premagal samega sebe, potem bi ostal poraženec.« Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu?

Koliko v višino meri stena Lhotseja? Koliko pa stena Triglava? Alpinizem – se vsaj v Sloveniji – skuša vrednotiti tudi na športen način. Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40,91.)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Kako gre hitrost skupaj z varnostjo? V čem si – poleg plezanja – v življenju še hiter?

Praviš: »Preprosto povedano, rad plezam. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Postopoma sem spoznal, da imam dobre živce, ki so v najbolj kritičnih situacijah zelo pomembni, spoznal sem, kako je biti sam.« Je to definicija solo plezanja?

»Najtežjih vzponov ni mogoče prikazati v pravi luči z nobeno besedo in z nobeno sliko.« (Sam, stran 78) Marko Prezelj mi je v podobnem pogovoru dejal, da so solo vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Večkrat si poudaril, da je bil zate v številnih pogledih prelomen vzpon na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. Z Borutom Bergantom sta se nanj povzpela po prvenstveni smeri, Čita je visoko na gori ob sestopu zdrsnil in umrl, prisiljen si bil bivakirati na višini 8300 m. Kaj vse ti je za naslednje vzpone, za življenje, dala, odprla ta izjemna preizkušnja?

Plezal si z Nejcem Zaplotnikom. Kako bi ga opisal? Je bil njegov vpliv res tako velik, kot to za potrebe lastne zgodbe Bernadette McDonald piše v knjigi Alpski bojevniki?

Kaj je zate pomenila tragična smrt zdravnika Janija Kokalja v nesreči reševalcev na Okrešlju?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

»In Lhotse bo lep spomin«, si napisal v knjigi Sam. Datum 22. 4. 1990 je bil sprva doma in v tujini označen za mejnik svetovnega alpinizma. Slovenski pregledi alpinističnih dosežkov tvoj vzpon priznavajo (na primer knjige Slovenci v Himalaji, Zgodovina slovenskega alpinizma, Slovensko planinstvo …). Kakšno je stališče tujine, kakšno je stanje v tujih virih? Najpogosteje praviš, da ti je vseeno. Pa ti je res?

Ob »neetični objavi fotografij« (kot je takrat zapisala preiskovalna komisija PZS) je šlo vzporedno za spor glede delitve sredstev. Bi do tega spora prišlo tudi brez Lhotseja? Kasneje ni bilo več – morda edino še pri odpravah Tomaža Humarja tovrstnih javnih polemik?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se po tvojem mnenju – k sreči? – humariziranje oziroma njegova spletna različica vrhunskega alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Plezata tudi oba tvoja sinova Aleš in Nejc, Aleš je letos z Lukom Lindičem stal na Broad Peaku in severnem vrhu Gašerbruma IV. Kaj počne Nejc? Kako gledaš na Aleševo alpinistično udejstvovanje? Oba z Alešem sta stala na Broad Peaku, si ga glede vzpona prevprašal na način gospe Hawley iz Nepala? Kakšen je odnos očeta in sina, trener/varovanec?


Neposreden in iskriv v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

Tone Škarja v uvodu knjige Sam zapiše: »Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah – in predvsem zaupanje.« Po dogajanju v letu 1993 se te besede berejo kot preroške. Kako to, da si – ne glede na dogajanje ob aferi – lahko postal načelnik KŠP?

V času tvojega vodenja KŠP (1995–2011) se je začel in uveljavil projekt opremljanja slovenskih plezališč. Na eni strani ekstremno egoistično solo plezanje, na drugi strani pa solidarnost, skrb za številne druge plezalce, anonimne množice. Kako gre to dvoje skupaj?

Čemu pripisuješ prevlado Slovenk v svetovnem športnem plezanju – Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič, Janja Garnbret? Zakaj nam pri moških v preteklosti ni uspevalo v takšni meri?

Martina Čufar te sprašuje: iz kje si črpal motivacijo, da si na svoji steni pred vsakim njenim treningom očistil prav vse oprimke? Povej prosim, za koliko oprimkov je šlo?

Z Domžalami si povezan tako ali drugače: prva plezalna stena v Hali KC, pa pismo 19 vrhunskih alpinistov tebi v podporo je nastalo v Domžalah, odprava na Alpamayo (letos so se nanjo povzpeli štirje naši člani), treniral si Majo Šuštar … Komentar?

Oba sva bila funkcionarja PZS. Če se ne motim, se sej upravnega odbora PZS (skoraj) nisi udeleževal, pa si vseeno dosegel (vse), kar je športno plezanje potrebovalo. Kako ti je to uspevalo? Kje je skrivnost tvojega organizacijsko/funkcionarskega uspeha?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

V knjigi Sam je na strani 99 objavljena fotografija – selfi, ki si ga naredil v šotoru na enem od višinskih taborov na Broadu Peaku. Danes te na socialnih omrežjih ni zaslediti? Ne nastopaš prav veliko v javnosti – doma in v tujini. Se motim?

Gledam fotografije v knjigi Sam, kjer precej izstopa roza barva: znamenite pajkice (mislim, da je podobne nosil tudi Tadej Slabe in verjetno še kdo …), majica … Bernadette McDonald zapiše, da si predstavnik klasične moške lepote. Komentar?

Prosim, naj ne zveni provokativno: si knjigo Sam pisal sam? Si kasneje še čutil željo po pisanju (ob brskanju in raziskovanju sem ob pogovorih s teboj našel še tvoj uvodni prispevek v knjigi Moj svet gorá, japonskega fotografa Yoshikazu Shirakawa)?

Alpski gorniški klub, to je eno bolj nesmiselnih poimenovanj … Si predstavljaš ime: dinarski gorniški klub ali panonski gorniški klub?

Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po šolsko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso? Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, smo vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?


Ura pogovora, vredna natanko toliko, kot smo pripravljeni živeti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark