Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

VELIKOPLANINSKA ZIMSKA (VEČ KOT) POLOVICA LETA

Nedelja, April 30th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE
4. del: VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA)


Šotorska in elipsasta posebnost Velikoplaninske bajte. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Zimsko anketiranje je bilo izvedeno pozimi 2011. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 13 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: sobota, 5. februar 2011, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: trije (3)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 148
Število uporabljenih vprašalnikov: 148
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Skriti gorski turizem ali v planino umeščeno življenje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (78) in 47 % oseb moškega spola (70). Skupaj je bilo anketiranih 148 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede smo zaznali večji delež mladih. Prevladovale so starostne skupine od 26 do 30 let (19,1 %), od 21 do 25 let (17,1 %), od 31 do 35 let (15,8 %) in od 36 do 40 let (10,3 %). Kar 62 % obiskovalcev je bilo starih med 21 in 40 let. Najmlajši udeleženec je imel 9 let, najstarejši 86 let. Povprečna starost vprašanih je bila 37 let.


S pojemajočim soncem ožaremeteno pašniško igrišče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj vsi vprašani so imeli končano najmanj srednjo šolo (48,9 %), visok je bil delež tistih, ki so imeli končano višjo ali visoko šolo oziroma so imeli več kot univerzitetno izobrazbo (48,3 %). Zgolj osnovno šolo je imelo končano slabih 3 % odstotke vprašanih (mlajši od 14 let niso bili upoštevani).

Obiskovalci so prišli iz štirideset različnih krajev v Sloveniji, kar kaže na precejšnjo turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (na primer Cigale 1998). Največ vprašanih je bilo z območja Mestne občine Ljubljane, občine Domžale in občine Kamnik. Najbolj oddaljena območja so bila: Novo mesto (Dolenjska), Izola (Primorska), Kranjska Gora (Gorenjska), Stari trg pri Ložu (Notranjska), Črna na Koroškem (Koroška) in Maribor (Štajerska).

Praktično vsi vprašani so se do vznožja oziroma do izhodišča pripeljali z osebnim avtomobilom. Javni prevoz ni igral prav nobene vloge.


Vse se spreminja, tudi razmere na poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Približna tretjina vprašanih si je za cilj izbrala izlet po celotnem območju ali obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (8 jih je navedlo Domžalski dom, 4 Jarški dom in 5 Zeleni rob). Petina jih je navedla obisk (pastirskega) naselja Velika Planina. Tisti, ki so izbrali drugo, so navedli zaposlitev na planini ali obisk katere od počitniških koč. Najmanj obiskovalcev je izbralo vzpon na vrh Gradišča (1668 m).

Večina obiskovalcev je ta dan na Veliko planino prišla z gondolo (skupaj 70 %). Na drugem mestu (16,7 %) so bili obiskovalci, ki so uporabili spluženo (makadamsko) cesto s Kranjskega Raka, sledili so tisti, ki so uporabili peš dostop po planinskih poteh iz doline (13 %).


Pretiravanje in podcenjevanje: dvojčka nevednosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev (81,2 %) je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, od tega jih 4,2 % meni, da je parkirišč celo preveč. Opazen je bil delež – 16,8 % obiskovalcev – tistih, ki so bili mnenja, da je parkirišč premalo.

Obiskovalci so menili, da planinske poti omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %) in da jih lahko uporabljajo tudi neizkušeni turisti (30,8 %). Kar četrtina (24,6 %) jih je menila, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli. Dobra desetina (11,5 %) jih je menila, da omogočajo hojo v snežnih škornjih.

Obiskovalci so najbolj pogrešali ureditev tematskih poti (26,5 %), označitev obstoječih poti z markacijami (19,3 %) ter ločitev smučarskih in pešpoti (18 %). Pogrešali so enotne smerne table (11 %) in vpisne skrinjice ter žige na vrhovih (11 %). Tisti, ki so navedli drugo, so navedli nič (7), še ne vem (7) in je kar OK (2).


Prepovedano, a samoumevno sprejeto. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čeprav se je večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripeljala z avtomobili, jih je vseeno motil promet na planini, zato bi prepovedali vožnjo z motornimi sanmi ob koncih tedna (20,1 %). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (22,1 %). Petina jih je izrazila željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (21,1 %), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (11,6 %). Pod drugo so obiskovalci navedli še: ureditev zimske kolesarske poti, ureditev hotela Šimnovec, ponudbo pomožnih zimskih aktivnosti (sankanje, tek ipd.), ureditev snežnega parka, ter ureditev Zelenega roba in smetišč.

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so našteli ureditev družinskega sankališča pod Zelenim robom in odprtje zimske plaže. Dobršen del se jih zavzema tudi za gradnjo zimskega poligona za motorne sani, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu.


Razglednica vesolja. (Fotografija: Borut Peršolja)

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni bilo dvoma: večina si želi vodenje z zabavno in rekreacijsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z gorniško vsebino, pripovedno in mitološko vsebino ter poučnega izleta o skrivnostih zimske narave.

***

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Še naprej opravljajte dobro delo, lep pozdrav, srečno!
Upoštevanje varstva okolja.
Priporočam uvedbo letne (sezonske) kolesarske karte (cca 150 €), kot na Krvavcu.
Treba je urediti sanitarije predvsem na Zelenem robu.
Čim večji obisk!
Obnoviti bi bilo treba recepcijo Kampa Alpe in okolico.
Spodnji objekt pri gondoli bi bilo treba temeljito obnoviti in posodobiti
“Naše” je, zato izkoristimo možnosti.
Kot turistični vodnik pogrešam info table z zgodovino za individualne goste.
Pohvale za prijazen sprejem.
Več zabavnih vsebin.
Prijazno osebje.
Upam, da se vzpostavi celovita turistična ponudba!
Veliko idej in volje!
Naj vam uspe, pa naj bo to karkoli!
Kot lokalnemu obiskovalcu se mi zdi, da je na planini preveč ljudi – ohranitev planine take kot je.
Zastavljene cilje izpolnite!
Srečno in sončno na vašem projektu!
Razvoj smuke pozimi – manjka akumulacijsko jezero za umetno zasneževanje.
Prepoved vožnje z avtomobili po planini!
Pustite naravo naj zadiha in je ne spreminjajte do te mere, da postane garsonjera “z vsem pri roki”.
Naj se na Veliki planini čim manj posega v naravo in se jo pusti tako kot je.
Zamenjava gondole za jajčke, izboljšati sanitarije v domovih (nadomestiti z javnimi).


Razglednica spominka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Urediti plačljiva (varovana!) parkirišča.
Območje miru – čim manj hrupa!
Zelo prijeten in spoštljiv odnos do obiskovalcev. Spodbujam vas k razvijanju Velike planine kot rekreacijske, gorniške in počitniške destinacije, pa čim manj tehnologije na vrh, ker je Velika planina BISER narave!
Ne naredite rezervata, ampak spodbujajte dejavnosti, ki že delujejo.
Uživajte v gorah!
Mislite na nas, gorske kolesarje!!!


Uporabna funkcija lesa.
(Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKA KOPNA (MANJ KOT) POLOVICA LETA

Petek, April 28th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV
3. del: KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE)


Že skoraj sedemdeset let sooblikovalci doživetij. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru projekta Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini je Cipra Slovenije po odločitvi projektne skupine izvedla anketiranje obiskovalcev in obiskovalk. Poletno anketiranje je bilo izvedeno avgusta 2010. Rezultate vprašalnika smo upoštevali pri pripravi predloga načrta upravljanja z obiskom na Veliki planini.

Obseg vprašalnika: 31 izbirnih vprašanj (deloma odprtega tipa)
Kraj izvedbe: širše območje Velike planine – Jarški dom na Mali planini (1520 m), Domžalski dom na Mali planini (1534 m), kapelica Marije Snežne na Veliki planini (1550 m), gostišče Zeleni rob (1600 m), vrh Gradišče (1668 m)
Datum izvedbe: nedelja, 29. avgust 2010, od 9. do 16. ure
Vreme: delno oblačno, brez padavin
Število izpraševalcev: 7 (sedem)
Metoda raziskave: vprašalniki so bili anonimni, vprašanci so jih izpolnjevali sami, brez pomoči izpraševalcev
Število izpolnjenih vprašalnikov: 189
Število uporabljenih vprašalnikov: 188
Hramba vprašalnikov: CIPRA Slovenije, Trubarjeva ulica 50, Ljubljana


Kam na suho v dežju? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanimi je bilo 53 % oseb ženskega spola (100) in 47 % oseb moškega spola (88). Skupaj je bilo anketiranih 188 oseb (100 %).

Glede na starostne razrede so bili vprašani normalno porazdeljeni. Prevladujejo starostne skupine od 41 do 45 let (12,4 %), od 51 do 55 let (11,8 %), od 36 do 40 let (11,3 %) in od 26 do 30 let (10,8 %). Najmlajši udeleženec je imel 8 let, najstarejši 74 let. Povprečna starost vprašanih je 39 let.

Več kot polovica vprašanih ima končano srednjo šolo, skoraj 40 % ima končano višjo ali visoko šolo oziroma imajo več kot univerzitetno izobrazbo. Osnovno šolo ima končano 6,6 % odstotka vprašanih (mlajši od 14 let niso upoštevani).

Obiskovalci prihajajo iz 80 različnih krajev, kar kaže na veliko turistično privlačnost območja, kar so pokazale že predhodne raziskave (Cigale 1998). Največ vprašanih je z območja občine Domžale, Mestne občine Ljubljane in občine Kamnik. Večina obiskovalcev je z območja pod vznožjem Velike planine – s Kamniško bistriške ravni. Najbolj oddaljena območja: Novo mesto (Dolenjska), Koper (Primorska), Krško (Posavje), Kropa (Gorenjska), Radenci (Prekmurje), Vuzenica (Koroška) in Vurberk (Štajerska).


Zemljevid s kraji stalnega ali začasnega prebivališča vprašanih. (Zemljevid: Blaž Repe).

Velika večina vprašanih se je do vznožja oziroma do izhodišča pripeljala z osebnim avtomobilom. Zanimivo je, da je celo več tistih, ki so se pripeljali s kolesom, kot z javnim prevozom – avtobusom.

Največ vprašanih se je ta dan pripeljalo do parkirišča pri spodnji postaji gondolske žičnice v Kamniški Bistrici (30,3 %) – večina jih je prišla na planino z gondolo. 19 (10,3 %) jih je prišlo na planino peš (od tega 7,6 % iz Stahovice in 2,7 % iz Črne). Približno enak delež obiskovalcev je avtomobil pustilo na Kranjskem Raku (14, 6 %) – 1028 m, na Ravneh (13,5 %) – 1175 m in na Ušivcu (11,4 %) – 1400 m.

Približno tretjina vprašanih si je za cilj izbrala pastirsko naselje Velika Planina, tretjina obisk ene izmed planinskih koč oz. gostišč (30 jih je navedlo Domžalski dom, 7 Jarški dom in 10 Zeleni rob), četrtina izlet po celotnem območju in dobra desetina vzpon na vrh Gradišča (1668 m). En obiskovalec si je za cilj izbral vzpon na Konja (1803 m).

Večina obiskovalcev je ta dan obiskala Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Med vprašanimi so prevladovali naključni obiskovalci Velike planine (29,4 %) in tisti, ki so bili na planini prvič (20,1 %). Več kot petina je bilo tistih, ki so njeni pogosti obiskovalci, nekaj manj pa rednih obiskovalcev planine (skupaj 39,1 %).


Narava Velike planine – največja igralnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vprašanih je bilo največ takšnih, ki so se za obisk Velike planine odločili zaradi hoje in rekreacije (39,2 %) in zaradi doživetja gorske narave (36,2 %). Opazna skupina obiskovalcev so opazovalci živali in rastlin. Manjši del jih je prišlo iskat zabavo ali obiskat sorodnika – pastirja.

Največ obiskovalcev (27,1 %) je navedlo, da ne poznajo nič od naštetega (število se ujema s tistimi, ki so bili na planini prvič ali so tam zelo redko). Med tistimi, ki planino že poznajo, so med zanimivostmi Velike planine največkrat navedli pomnik strmoglavljenega bombnika na Mali planini in jamo Vetrnico. Sledi poznavanje neizrazitih, a samosvojih vrhov Bukovec in Koritni vrh. Najslabše poznani so izvir Curla (na Mali planini), arheološko najdišče Pečice (Na Veliki planini) in jama Dovja griča.

Večina obiskovalcev meni, da je število obiskovalcev optimalno. Petina jih opaža težave zaradi množice obiskovalcev ob vikendih, ko je obisk po njihovem prevelik, vendar je še brez posledic. Desetina jih meni, da so že opazne negativne posledice prekomernega obiska, nekaj jih meni, da bi se obisk lahko še povečal (to velja za zimsko obdobje).

Skrb in upravljanje z območjem naj bi po mnenju večine obiskovalcev (26,2 %) skupaj prevzeli planinska društva, pastirske skupnosti in občina. Ta odgovor potrjujejo ostali izbrani odgovori, ker je delež ostalih odgovorov enakomerno razporejen med planinska društva (24,9 %), pastirske skupnosti (24 %) in občino (21 %). Še najmanj obiskovalcev je mnenja, da bi morala skrb za upravljanje območja prevzeti država.


Trniča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za dostop na planino obiskovalci najpogosteje uporabljajo makadamsko cesto s Kranjskega Raka (skoraj polovica vprašanih), sledi dostop po planinskih poteh iz doline (30 %), na zadnjem mestu pa z gondolsko žičnico. Podatek o veliki uporabi planinskih poti je zagotovo precenjen – ta dan jih je peš iz doline prišlo dobrih 10 % (glej vprašanje 6).

Po mnenju večine (86,29 %) obiskovalcev je makadamska cesta s Kranjskega Raka dobro ali celo odlično vzdrževana. Manjšina (6,5 %) bi želela imeti bolje vzdrževano cesto ali menijo, da bi bilo treba cesto asfaltirati (6,5 %).

Glede na največji delež uporabe makadamske ceste s Kranjskega Raka, se večina obiskovalcev pripelje po cesti do Ravni oz. peskokopa in tam parkira (27,9 %). Približno petina obiskovalcev parkira nižje (na Kranjskem Raku). Planina Kisovec, Ušivec in drugje ob cesti (v nasprotju z Uredbo o prepovedi vožnje v naravnem okolju) si razdelijo približno enakovreden delež parkiranja obiskovalcev (malo več kot 15 %). Še najmanj obiskovalcev parkira najvišje – v Mačkinem kotu (6,4 %).


Vidne posledice obiska. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju obiskovalcev je povsod še vedno dovolj prostora za parkiranje, saj tako menita dve tretjini obiskovalcev (66,5 %). Le slaba petina jih je mnenja, da je parkirišč premalo že v dolini (3,8 %). Da je parkirišč celo preveč je odgovorilo 5,5 % obiskovalcev, nekateri menijo, da lahko parkirajo kjerkoli ob cesti (5,5 %).

Več kot dve tretjini obiskovalcev (69,1 %) je pripravljena plačati za uporabo ceste vsaj od 1 do 5 evrov. 30 % obiskovalcev ne želi prispevati za uporabo ceste. V rubriki drugo so bili navedeni še zneski 0,5 € – 1 x, 2 € – 2 x in 20 € – 1 x. Nekaj vprašanih je posebej opozorilo, da je cesta javna površina in da uporabnina ni mogoča, mogoče je pobirati samo nadomestilo za parkiranje.


Mirujoči promet: skrito, a vendar vsem na očeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci so mnenja (na kar kažejo številna osebna sporočila na koncu vprašalnika), da je treba planino ohraniti v njeni lepoti in prvobitnosti, zato bi na prvem mestu zbrani denar od uporabnine ceste porabili za prenovo pastirskih stanov. Na drugem mestu bi sredstva namenili za vzdrževanje ceste. Želijo si bolje in enotno označene peš poti. S precej manjšimi ocenami si v zaporedju sledijo izgradnja vodovoda, vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini in promocijsko gradivo.

Med dejavnostmi, ki se jim zdijo izrazito najmanj pomembne za sofinanciranje z denarjem od uporabnine ceste so: vzpostavitev službe parkirnih nadzornikov, brezplačno vodenje po planini, promocijsko gradivo in izgradnja vodovoda.


Obiskovalci Velike planine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Velika večina obiskovalcev meni, da je na Veliki planini dovolj označenih in urejenih peš poti. Le manjši del (10,7 %) jih meni, da je peš poti premalo. Glede kolesarskih poti so si mnenja najbolj različna: skorajda enako jih meni, da je kolesarskih poti dovolj in da jih je premalo (pri tem je treba opozoriti, da so o kolesarskih poteh stališča povedali peš obiskovalci, saj je bilo kolesarjev med vprašanimi zelo malo). Pojavila se je ugotovitev, da je planinska pot iz Stahovice uničena in da je preveč novih gozdnih vlak.

Ne le, da so poti na planini dobro urejene in označene, obiskovalci menijo, da omogočajo varnejše gibanje v vseh razmerah (33 %), da omogočajo hojo tudi v športnih copatih (16 %) in da jih lahko uporabljajo neizkušeni turisti (25,9 %). Četrtina obiskovalcev meni, da poti na planini ne omogočajo hoje v megli.


Obiskovalci na Poljanskem robu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Predhodne odgovore o dobro vzdrževanih in označenih poteh potrjuje dobra in odlična ocena o stanju vzdrževanja peš poti (90,5 %). Osem odstotkov jih meni, da so poti slabo vzdrževane, zlasti za primere megle in v zimskem času.

Ob dobro vzdrževanih poteh na planini, obiskovalci vseeno najbolj pogrešajo ureditev tematskih poti (22,4 %), ločitev kolesarskih in pešpoti (19,2 %) in enotne smerne table (17,6 %). Želijo si, da bi označili obstoječe poti z markacijami (12,4 %) ali celo označili novo krožno peš pot (12). Pogrešajo vpisne skrinjice in žige na vrhovih (11,2). Le malo obiskovalcev pogreša urejene stopnice čez ograjo med planinami.


Planinska hrana z domače njive? (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovalci postajajo vedno zahtevnejši, zato si poleg urejenih tematskih poti želijo zemljevide z vrisanim stojiščem (33,1 %), hkrati je na planini vedno več obiskovalcev, ki planine preprosto ne poznajo. Obiskovalci si želijo pokrita zatočišča v primeru dežja (21,2 %). 41 vprašanih (15,8 %) pogreša smetnjake in urejen odvoz smeti, kar kaže, da na planino ne zahajajo le planinci, ki smeti odnesejo s seboj v dolino. Manjše število, a še vedno z opaznim deležem, želi postavitev razglednega stolpa in opazovališč za ptice, ureditev počivališč s klopmi in mizami ter prostore za piknik in ureditev lesenih igral za otroke. V rubriki drugo je bil izražen predlog, da se z markacijami označi lovsko pot čez Rigelj. Podana je bila pripomba, da je opremljenosti dovolj, manjka pa zavest in odgovornost obiskovalcev.

Večina vprašanih (skupaj 71,9 %) je dobro seznanjena, da za peš poti skrbijo planinska društva (92) in pašne skupnosti (69). Na tretje mesto so postavili občino (28), na četrto (20) skupno skrb društev, pašne skupnosti, občine in države. Očitno nekaj obiskovalcev meni, da nihče ne skrbi zanje. Med odgovori so vprašani navedli, da za poti skrbijo oskrbniki koč, kar ne drži.


Razmestitev označevalnih smerokazev.

Čeprav se večina obiskovalcev do vznožja ali izhodišča pripelje z avtomobili, jih vseeno zelo motijo parkirani avtomobili na planini, zato bi prepovedali vožnjo z avtomobili ob koncih tedna (85). Želijo si še ponudbo izdelkov domače obrti (54) in prodajo mlečnih izdelkov na enem mestu (44). Če že prodajajo mlečne izdelke v pastirskih bajtah, naj prodajajo čim več kislega mleka in mlečnih izdelkov oz. naj bodo te bajte, ki prodajajo, dobro označene. Nekateri so izrazili željo po organizaciji različnih dogodkov vsak teden (29), a če sklepamo po sledeči izbiri, naj bi bili taki, da bi še vedno ohranjali planino kot območje miru, kjer je hoja izven poti prepovedana (19). 18 si jih želi dostopa do brezplačnega brezžičnega omrežja. Obiskovalci so sami dodali, da si želijo brezplačno panoramsko vožnjo s sedežnico ter brezplačno vodenje po planini. Kot obogatitev prodajne ponudbe obiskovalci predlagajo prodajo domačega žganja.


Razgledni balkon. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med novostmi, ki bi jih obiskovalci Velike planine podprli so odprtje informacijskega centra v Domžalskem domu, ureditev plačljivih javnih sanitarij in odprtje poletne plaže na Zelenem robu. Zanimivo je, da jih veliko podpira zamisel za izgradnjo adrenalinskega razglednega mostu na Poljanskem robu in gradnjo gorsko kolesarskega poligona.

O obogatitvi turistične ponudbe s tematskimi izleti ni dvoma: večina si želi vodenje z etnološko in pastirsko vsebino, približno polovica manj obiskovalcev bi se udeležila vodenja z vsebinami glede narave, mitologije in botanike.

Skoraj 90 % vprašanih je na kakršen koli način pripravljeno sodelovati pri izboljšanju razmer z lastno udeležbo: bodisi s finančnim prispevkom, bodisi s prostovoljnim delom ali usposabljanjem. Ta pripravljenost skriva velik potencial.

Skoraj dve tretjini vprašanih (64,6 %) meni, da je razmere treba urediti zaradi negativnih posledic, ki se kažejo v obliki mehanskih poškodb ruše ali v ogroženosti vodnih virov v dolini. Slaba tretjina jih meni, da bi se ob tem splačalo porabiti evropska sredstva.


Zgolj lep motiv ali predvsem odmor med vzdrževanjem pokrajine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med manj izobraženimi je večji delež tistih, ki ne želijo plačati prispevka – to je verjetno povezano z manjšimi prihodki.

Pri tistih, ki ne želijo plačati je glede na kraj bivanja nekoliko bolj izrazit delež domačinov v širšem pomenu besede – zlasti z območja Kamniško bistriške ravni.

Relativno visok je delež tistih, ki so redni obiskovalci in ki ne želijo plačati.

Delež stalnih obiskovalcev, ki razmere ocenjujejo kritično, je skorajda enak deležu vseh obiskovalcev (10,1 %). Očitno ta skupina ni najbolj občutljiva za dogajanje in kritično vrednotenje sprememb.

V primerjavi z vsemi obiskovalci je delež stalnih obiskovalcev, ki menijo, da je dovolj označenih in urejenih poti.

Presenetljivo je, da stalni obiskovalci ne poznajo posameznih znamenitosti Velike planine. Več kot pol jih pozna samo Koritni vrh, polovici se približa arheološko najdišče Pečice. Najmanj jih pozna jamo v Dovji griči.


Ograjeno parkirišče za Koritnim vrhom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašalnik je na koncu vseboval vprašanje oz. osebno sporočilo izvajalcem projekta. Spodaj so odgovori (opomba: enaka sporočila so objavljena samo enkrat):

Da bodo pravila veljala za vse!
Denarja je vedno dovolj, vendar je porabljen za druge potrebe. Naj se namenja tistemu, kateremu je bil namenjen.
Dovolj denarja in uspešno delo.
Glavni problem je vzpostavitev žičniških naprav in da je Šimnovec zaprt.
Kakšen hrib oziroma planino lahko pustite tudi planincem (verjetno je to tržno zanimivo).
Kar nadaljujte s projektom!
Le tako naprej!
Naj bo neokrnjena.
Naj ostane planincem!
Naj ostane raj.
Naj planina ostane taka kot je, vzdržujte obstoječe in ne dovolite novogradenj.
Naj vam uspejo zastavljeni cilji!
Nazaj k naravi!
Novo gondolo.
Nujno omejiti dostop z osebnimi avtomobili praktično do vrha planine.
Ohranimo naravo čisto.
Ohranimo planino!
Ohranite čar Velike planine.
Ohranite nam planino vsaj tako, kot je.
Ohranite planino avtohtono, ne kot množično pribežališče turistov, naj bo neokrnjena.
Ohraniti neokrnjeno naravo.
Onemogočiti dostop z avtomobili na planino.
Organizacija vodenih ogledov, ki bi jih vodili prostovoljci.
Pastirji naj imajo določen čas za dovoz in odvoz za lastne potrebe. Za vikend pa brez avta pri bajtah in domovih.
Paziti pri izbiri ljudi (oskrbniki, najemniki), ki upravljajo s planinskimi domovi.
Planina naj bo taka kot pred 20 leti.
Planina naj ostane planina, kot je bila v času pred dvajsetimi leti.
Planina naj ostane še za kasnejše rodove!
Pogledati kako imajo urejeno v Avstriji, kjer imajo to zelo lepo urejeno!
Pogumno naprej!
Pohvala vsem zagretim pobudnikom za razvoj planšarskega turizma.
Popolna prepoved dostopa za avtomobile na celotnem območju Velike, Male in Gojške planine.
Prepoved prometa nad Kranjskim Rakom.
Prepoved vožnje z motornimi sanmi pozimi!
Pridobite evropska sredstva za regionalni razvoj in ohranjanje naravne in etnološke dediščine!
Priporočam mladim, da se zavzamejo za urejanje planine.
Promocija tudi v tujini.
Srečno pri izbiri oskrbnika Domžalskega doma. Naj potegne nov svež veter pri upravljanju društva.
Srečno pri izbiri oskrbnikov koč.
Srečno!
Ta izjemna kultura naj se obdrži.
Več prireditev!
Več sodelovanja, manj govorjenja.
Velika planina je čudovita, zato če je mogoče, jo ohranite takšno.
Velika planina mora ostati pastirska planina in onemogočiti dostop avtomobilov na planino.
Veliko sreče!
Vprašanja so zelo na mestu.
Vzpostavite red, prepovejte gradnjo cest, uporablja naj se samo eno cesto za posebne namene.
Za vikend naj ne bo brez avtov pri bajtah in domovih.
Zapreti promet. Dobiti enega prevoznika, ki bo dostavljal in skrbel za cesto. In urediti financiranje tega.
Želim, da na planini ni prometa in da ostane prvobitna.
Želimo več narodno zabavne glasbe in veselic na planini!

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

TURNOGRAJSKI ALJAŽ

Četrtek, April 27th, 2017

Elizabeta Gradnik:
Aljažev stolp/The Aljaž Turret

Jesenice 2015: Gornjesavski muzej, 48 strani, ISBN 978-961-6467-39-1, cena: 5 €

Knjigo sem kupil v Slovenskem planinskem muzeju.

Knjiga, ki je izšla ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa, je mozaični pregled dogajanja v obdobju pred postavitvijo stolpa, od ideje do izvedbe in do današnjega dne, ko živi svoje okroglasto stražarsko življenje.

Zgodba se kronološko naslanja na številne primarne vire, zlasti na originalno arhivsko gradivo in na Aljaževa pričevanja, bodisi zapisana v Planinskem vestniku, bodisi v njegovih župnijskih ali pisateljskih zapisih. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami iz zbirke Slovenskega planinskega muzeja. Za razgledane poznavalce knjiga ne prinaša nobenih novih spoznanj ali informacij iz na novo odkritih virov, pričevanj. Prav tako ne skuša na novo ovrednotiti Aljaževega gorniškega dela, temveč se drži ustaljenega, preizkušenega, uveljavljenega pogleda, ki spričo časovne oddaljenosti že prehaja v nacionalno mitologijo. Ta Aljaža upravičeno umešča med najpomembnejše narodne buditelje, začetnike slovenskega organiziranega planinstva ter začetnika gorniškega turizma.

Čeprav se knjiga končuje z zapisom, da so se »v letu 2009 razvnele burne polemike o pobudi, naj se stolp prestavi v muzej in se zaradi dotrajanosti nadomesti z repliko« (45), pa nič ne pove o kraji Aljaževega stolpa s strani države leta1999 (Wikipedija pravi, da je »danes v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bohinj«, a po zadnjem stanju ne drži niti ena od navedenih trditev.), prav tako nič ne pove o tem, da je bil Aljaž začetnik sedanje pohodniške industrije ter onesnaževanja slovenskih gora (Aljaž je na primer »popravil« slap Peričnik tako, da je »po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal.«).

Avtorica Elizabeta Gradnik, dolgoletna muzejska kustosinja za planinstvo, se je s tem knjižnim projektom tudi poslovila iz muzeja. Na pogovoru v okviru gorniškega večera je razkrila, da sama sploh še nikoli ni bila na Triglavu. Morda ji bo odmik od stvari, ki so ji doslej zapolnjevale službeni čas omogočil, da vendarle stopi do Aljaževega stolpa, »priče viharjem, vojnam, različnim državam in režimom, vzponom in padcem Slovencev, ki že sto dvajset let stoji kot opredmeteni simbol boja za slovensko zemljo in materni jezik, svetinja slovenskega rodoljuba, ponosa in narodove samobitnosti.«(stran 6)

Za pokušino zgolj nekaj drobcev iz knjige:

Aljaž je bil prvič na Triglavu leta 1887 (10) in sprva je Slovenskemu planinskemu društvu očital, »da zanemarjajo Triglav« (15). Ob vzponu je videl borne ostanke nekdanje lesene piramide (iz leta 1822), ki je bila na vrhu postavljena kot triangulacijska točka. Nadomestil jo je kovinski stolp, zelo hitro imenovan Aljažev stolp. Ob blagoslovitvi je v spominsko knjigo v latinskem jeziku napisal: »Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. l. v občo korist.« Duh tega časa, iz katerega izvira reklo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, opisuje namen stolpa, ki je bil »postavljen iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu delovanju v naših gorah.« (40)

Sam v Aljaževem delu prepoznavam tudi veliko in prvenstveno skrb za varnost obiskovalcev Triglava (Eli moje razmišljanje očitno pozna, saj je enega od podpoglavij vprašujoče naslovila Faradayeva kletka?). Natančno branje obstoječih virov nakazuje pri tem nekatere nedoslednosti: »Pri stavbi ne bode strelovoda, ker bi še bolj privlačeval strele, pač pa bodo opozarjali svarilni napisi v različnih jezikih, da ob nevihti ni bivati v stolpu.« (16) Ta navedek naj bi bil iz Planinskega vestnika, 25. maj 1985. Pri letnici gre za napako, pravilna je letnica 1895. Na drugem mestu beremo: »Da bi strela ne delala škode in temeljev ne zrahljala, je kazalo narediti strelovod z bakreno žico (40 m), ki elektriko odvaja in oslabi.« (23)

Ena od simpatičnih zanimivosti, ki se je obdržala še do danes, je »obvestilo (objavljeno leta 1923 v Planinskem vestniku), naj se v kočah uporabljajo ovalni žigi z vijoličasto, v domovih pa četverooglati z rdečo barvo in da se žig na vrhu Triglava od vseh razlikuje in ima rdečo barvo«. (41) K temu je treba dodati, da imajo žigi vrhov trikotno obliko.

  • Share/Bookmark

KO ZNANJE O IZJEMNOSTI POKRAJINE PRERASTE V NJENO SPOŠTOVANJE IN OHRANJANJE

Ponedeljek, April 24th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI
2. del: OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV)


Zamrznjene barve sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

VSEBINE NAČRTA UPRAVLJANJA Z OBISKOM

Trajnostna raba
Ustrezen prostorski razvoj s svojimi prostorskimi rešitvami mora omogočati obisk na način trajnostne rabe in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča degradacije območja ali celo izgube dediščinskih lastnosti, ki se morajo ohranjati za sedanje in prihodnje generacije.

Naravna in kulturna dediščina kot dejavnik vzdržnega prostorskega razvoja
Vzdržen prostorski razvoj vključuje štiri vidike ali dimenzije vzdržnosti: ekonomsko, socialno, okoljsko in kulturno. Ohranjena naravna in kulturna dediščina in njena integracija v prostoru sta eden od nosilcev trajnostnega razvoja celotnega območja Velike planine.

Dediščina kot razvojni dejavnik in prostorski potencial
Pri prostorskem načrtovanju je potrebno dediščino obravnavati kot dejavnik kakovosti prostora ter kot vir blaginje in priložnosti za razvoj. Dediščina s svojo raznovrstnostjo in kakovostjo predstavlja pomemben socialni, ekonomski, vzgojni in identifikacijski potencial, ki ga moramo izkoristiti za dosego prostorsko uravnoteženega razvoja.


Kdo bo prej na vrhu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vplivno območje
Za potrebe prostorskega načrtovanja se poleg ožjega območja varuje tudi okolica oz. njegovo vplivno območje, t.j. območje, v katerem se presoja vpliv zlasti določene dejavnosti na lastnosti območja. Vplivno območje je določeno z zgodovinskega, funkcionalnega in vizualnega vidika. V njem postavljamo pogoje, pod katerimi je določena dejavnost možna ter določa način delovanja obstoječim rabam s ciljem ohranitve ali zagotovitve prostorske integritete. V primeru načrtovanja bistvenih sprememb ali intenziviranja rabe, ki bi utegnila imeti negativne posledice na lastnosti, pomen ali celo same pokrajinske sestavine območja ter na kakovost njene okolice, je treba upoštevati vplivno območje.

Možni vedenjski cilji obiskovalcev
• Povečati obisk območja z razpršenostjo v prostoru in času: na primer obisk izven sezone in med tednom, obisk neznanih območij Velike planine, kamor usmerjamo obiskovalce, udeležba na vodenem ogledu.
• Obiskovalci prevzamejo skrb za naravo: ta cilj želimo doseči pri domačem prebivalstvu, zato z interpretacijskim vodenjem gradimo njihov ponos.
• Poveča se podpora upravljavcu in njegovim dejavnostim: če bodo obiskovalci med vodenjem spoznali zakaj in kako skrbimo za posamezne prvine območja, nas bodo bolj podpirali v naših prizadevanjih.
• Usmeriti obisk na manj ranljiva območja, kadar je nosilna sposobnost presežena: to lahko dosežemo že zgolj z ureditvijo krožne poti, ki bo spontani obisk preusmerila na zaželeno območje; lahko pa na poti pojasnimo, zakaj v nekatera območja obiskovalci ne morejo vstopati, ker bi bila škoda za naravo prevelika.


Rana, ki potrebuje obliž ali gradbeno kirurgijo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na Veliki planini ni urejenih stez za tek in hojo na smučeh, čeprav so tereni za to zvrst zimske rekreacije primerni. Tudi urejenih sankališč ni.
(Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

***

Obnašanje obiskovalcev se lahko učinkovito spremeni, če vemo, kako se tega lotiti. Otroci na primer, se bodo ustrezneje obnašali, če bodo deležni osebnega vodenja in opozoril glede obnašanja v prostoru, kot pa če »navodila« oziroma kodeks obnašanja in ravnanja preberejo na še tako lični zgibanki ali informativni tabli. Sporočilo bo tudi bolj zaleglo, če bo prijazno in ne ukazovalno. ” Ne hodi po travi “je jasno navodilo, vendar zelo ukazovalno. “Hodite po poti” ohranja jasnost, hkrati pa ima pozitiven naboj. Toda “Prosim, hodite po poti, da ne bi ogrožali občutljivega cvetja”, pa je sploh najboljši napotek.

V PAN PARKS zato opredeljujejo naslednje prednosti k obiskovalcem usmerjenega pristopa:
- Razvoj turizma poteka v pričakovani smeri (uresničevanje ciljev in nalog).
- Večje zadovoljstvo obiskovalcev in posredne koristi (ponoven obisk, večji izdatki, spodbujanje, podpora javnosti, gospodarske koristi domačinov).
- Ohranjanje narave.
- Kakovostnejši nadzor vedenja obiskovalcev.
- Učinkovito izvajanje strategij in tehnik upravljanja z obiskovalci.
- Privabljanje želene ciljne skupine obiskovalcev.
- Smotrnost naložbe in vloženih sredstev v upravljanje z obiskom.


Vzdrževalec vsega: pokrajine, črede in zadovoljstva obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Varstvene usmeritve
Varstvene usmeritve načrta UO se nanašajo na:
- ohranjanje dobrin splošnega/javnega pomena, zlasti z vidika kmetijstva, gozdarstva, turizma in športa,
- naravno ohranjenost ter ekološko in biotsko pomembnost,
- redkost in izjemnost visokogorske kulturne pokrajine,
- tipičnost in značilnost ter urejenost/skladnost tradicionalne rabe prostora,
- vidno privlačnost pokrajine in
- bivalno prijetnost v prostoru.

Varstveni cilji so:
- ohranitev pastirstva in spremljajoče kulture,
- dejavno ohranjanje habitatov (tudi habitatov evropske mreže Natura 2000),
- varstvo vodnih virov.

Varstvena področja in upravljavski cilji

Pašniki Tradicionalna raba
Gozd Trajnostno gospodarjenje za krajevne potrebe
Skalnata pobočja Rezervatno varstvo
Kraške jame Varstvo in predstavitev/obisk
Smučišča Renaturacija, sonaravno upravljanje
Pastirska naselja Ohranitev kulturne dediščine, Ponudba storitev in proizvodov, Minimizacija vplivov na okolje
Naselja počitniških hišic Turistična ponudba, Minimizacija vplivov na okolje
Cesta Omejitev prometa, Kakovostno vzdrževanje, Renaturacija opuščenih prometnic
Poti Vzpostavitev osnovne mreže, Označitev in vzdrževanje, Renaturacija opuščenih poti

Obstoječa mreža voznih poti zadostuje za oskrbovalne namene, tako pastirskih selišč in planinskih domov kot tudi turističnega območja.
(Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 22.)


Dolinski dvojček (pisalo in papir) na Veliki planini zamenja agregatno stanje in moč sporočila. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Varstveni režim za arheološko dediščino

Arheološka dediščina se varuje v skladu s Konvencijo o varstvu arheološke dediščine (Malta
1992, podpisana s strani Republike Slovenija leta 1996) kar pomeni:
- ohranitev in zagotovitev znanstvenega pomena na osnovi nadzora arheoloških raziskav in dajanje prednosti nedestruktivnim metodam,
- rezervatno varstvo lokalitet in njihove prostorske integritete,
- integralno varstvo s sistematičnim vključevanjem v prostorsko načrtovanje na vseh ravneh.

Na arheoloških najdiščih je prepovedano:
- odkopavati in zasipavati ali kako drugače posegati v teren,
- graditi vse vrste stavb,
- izvajati gradnjo cest in drugih infrastrukturnih naprav,
- postavljati in polagati energetske in druge vode na ožjem območju varovanja,
- izvajati takšno rabo tal, ki škoduje najdišču,
- raziskovanje terena nepooblaščenim osebam,
- gospodarsko izkoriščanje rudnin,
- postavljati reklamne in druge table oz. napise na ožjem območju varovanja.


Neusahljivo privlačna moč: pride vse, kar leze, hodi in gre. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izjemoma je po predhodnem soglasju pristojne organizacije za varstvo kulturne dediščine možno:
- na robnih delih najdišča graditi infrastrukturne objekte in vodnike, vendar le na osnovi rezultatov predhodno zagotovljenih arheoloških raziskav, ki gredo v breme investitorja,
- urediti arheološko lokaliteto za obisk javnosti (postavitev pojasnjevalnih tabel),
- posegati v vegetacijo zaradi boljše prezentacije.

Varstveni režim za dediščinsko kulturno krajino

Varuje se:
- krajinska zgradba (naravne in kulturne prvine),
- ekološke procese sonaravnega gospodarjenja v kulturni krajini,
- tipologija krajinskih prvin,
- način povezave s stavbno in naselbinsko dediščino.

Pomembnejša kulturna krajina se obravnava tudi kot kulturni spomenik. Varstveni režim za kulturno krajino je potrebno upoštevati pri vseh večjih varovanih območjih naravne in kulturne dediščine.


Brezčasnost dogajanja v pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Projekti in ukrepi za izvedbo načrta
Seznam projektov (oblikovanih jih je bilo 28) je skupina aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev, ki izhajajo iz opredelitve ukrepov in lahko neposredno vplivajo na upravljanje z obiskom. Zaporedje projektov ne odraža njihove prioritete.

Vsak projekt vsebuje:
- zaporedno številko,
- ime,
- cilj,
- opis,
- območje izvajanja,
- aktivnosti za izvedbo,
- nosilca in
- kazalce uspeha.

Kasneje je treba projekte časovno opredeliti (rok za izvedbo) in jih finančno ovrednotiti (ocena stroška).

Seznam naslovov projektov:
VP1 – VZPOSTAVITEV SKUPNEGA UPRAVLJANJA CELOTNEGA OBMOČJA
VP2 – POSODOBITEV OBSTOJEČIH PLANINSKIH POTI
VP3 – RAZGLEDNA POT ZA GIBALNO OVIRANE INVALIDE IN OTROŠKA POT
VP4 – KROŽNA POT PO NAJVIŠJIH VRHOVIH PLANINE
VP5 – KROŽNA POT NARAVA VELIKE PLANINE
VP6 – INFORMACIJSKO IN PROMOCIJSKO GRADIVO
VP7 – VZPOSTAVITEV IN UREDITEV INFO CENTRA
VP8 – DOMAČI IZDELKI NA ENEM MESTU
VP9 – INFRASTRUKTURA ZA OBISKOVALCE
VP10 – PROGRAMI VODENJA PO PLANINI
VP11 – POLIGON ZA GORSKE KOLESARJE
VP12 – OKUS PLANINE
VP13 – RAZVOJ BLAGOVNE ZNAMKE VELIKA PLANINA
VP14 – UREJANJE IN UMIRJANJE PROMETA V DOLINI
VP15 – UMIRJANJE PROMETA NA OBMOČJU PLANINE
VP16 – PREDSTAVITEV ETNOLOŠKE IN ARHEOLOŠKE DEDIŠČINE
VP17 – OHRANITEV IN POSODOBITEV GONDOLSKE ŽIČNICE
VP18 – POVEZANOST TURSTIČNE PONUDBE
VP19 – TURNO SMUČARSKI POLIGON
VP20 – OZNAČITEV TRENUTNO NEOZNAČENIH POTI ALI ODSEKOV POTI
VP21 – SANACIJA EROZIJSKO OGROŽENIH ALI PRIZADETIH OBMOČIJ
VP22 – UREDITEV KOLESARSKIH POTI
VP23 – SPREMLJANJE URESNIČEVANJA NAČRTA UPRAVLJANJA
VP24 – PARK NARAVNE UMETNOSTI
VP25 – ODSTRANITEV NEDELUJOČIH ŽIČNIŠKIH NAPRAV
VP26 – ČIŠČENJE DIVJIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
VP27 – PRIPRAVA OTROŠKEGA ZEMLJEVIDA
VP28 – PODATKI O VREMENU IN SPLETNE VREMENSKE KAMERE


Turizem v gorski pokrajini ima nekaj stvarnih omejitev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Conacija območja Velike planine
Na podlagi določenih ciljev po posameznih delih območja Velike planine smo pripravili prostorsko umestitev ciljev, varstvenih režimov in razvojnih usmeritev. Rezultat je karta conacije območja Velike planine glede na varstvene režime in razvojne usmeritve.

Prvo conacijo območja Velike planine je izpeljal že Vlasto Kopač z gradnjo počitniških hiš. Kasneje so prvotno conacijo skušali dopolniti.


Vrh, ki omogoča natlačenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Samoupravni sporazum o ustanovitvi SIS Rekreacijsko-turističnega centra Velika planina, 1980, stran 18:
Območje velikoplaninskega masiva je sklenjeno v tri cone:
- Cona Planinskega parka – muzeja v naravi (planšarski rezervat),
- Cona Snežnega stadiona in poletne planinske rekreacije (Tiha dolina–Šimnovec),
- Cona Šole v naravi – turistično in stacionarno središče (Kisovec–Peči).

Dolinsko območje Velike planine ima dve pomembnejši coni:
- Cona naravnega alpskega turistično-rekreacijskega parka v dolini Kamniške Bistrice – izletniški center,
- Cona ruralnega turistično-rekreacijskega parka v dolini Podvolovljek– Stacionarni center.

Ob upoštevanju sedanjega pokrajinskega reda je treba upoštevati še:
- da kakršnakoli conacija velja predvsem za kopne razmere, saj se pozimi razmere povsem spremenijo,
- da mirnih območij skorajda ni, saj je planina poleti močno obljudena; več je mirnih območij pozimi;
- da je celotno območje zavarovano na podlagi odloka iz leta 1965,
- da je na celotnem območju treba uveljaviti principe umirjanja prometa, ki mora biti omejen na obstoječe oskrovalne kolovoze in mesta za parkiranje,
- da je celotno območje hkrati tudi vodozbirno območje in
- da na conacijo vplivajo tudi starostne ciljne skupine obiskovalcev, ki z obiskom zadovoljujejo različne motive.


Sončna gasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OBIČAJNO ŽIVLJENJE PREBIVALCEV, KAKOVOSTNO DOŽIVETJE OBISKOVALCEV

Četrtek, April 20th, 2017

(Nadaljujem z objavo vsebin, povezanih z Načrtom upravljanja z obiskom na Veliki planini:
1. del: NAČRT UPRAVLJANJA Z OBISKOM NA VELIKI PLANINI)


Posvečena pokrajina, kaj pa obiskovalci? (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna izkaznica območja Velike planine
Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah v Sloveniji. V višinskem pasu od 1200 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče oz. Njivice) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Sestavljajo ga pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. K nastanku so pripomogle ugodne oblike površja, kamninska zgradba, prstne, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode.

Leta 1875 so kmetje iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju kraške planote na celotnem območju Velike planine prepasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. V zadnjem obdobju se poleti na Veliki planini, Mali planini, Gojški planini pase okrog 370 do 400 glav goveje živine. Za visokogorsko kulturno pokrajino so značilni ovalni pastirski stanovi. Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Najstarejša Preskarjeva bajta je spremenjena v muzej. Koče so prve spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja. Leta 1945 so Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne.

Velika planina je znano poletno in zimsko izletniško območje, ki premore več kot sto počitniških koč. Urejeno je smučišče z gondolsko žičnico, na Mali planini pa so tri gostišča, od tega dve planinski koči. Naravne znamenitosti so: udornici Velika in Mala vetrnica, jama v Dovji griči, naravno okno Luknja pod Zelenim robom in jama v Kofcah, ki je mestoma lepo zakapana (dolga je 1090 m, doseže pa 103 m globine).


Velikoplaninski obmejni stražar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembnejše značilnosti območja Velike planine
• Največja planina v Sloveniji: glavna dejavnost je pastirstvo, spremljajoča dejavnost pa turizem.
• Po obliki, videzu ter organizaciji življenja je edinstvena v Alpah.
• Dolga tradicija – pašništvo že od železne dobe dalje.
• Bogato ljudsko izročilo in etnološke posebnosti.
• Kraška planota z zelo razgibanim površjem, številne naravne oblike, procesi in pojavi.
• Pestro rastlinstvo in živalstvo.
• Dobro poznano in obiskano območje, ki pritegne obiskovalce iz cele Slovenije in iz tujine.
• Izjemna razglednost: prosti severu na Grintovce in proti jugu na osrednji del Slovenije.
• Bližina velikih slovenskih mest oz. območja z največjim številom prebivalstva.

“Območje je zanimivo in privlačno zaradi razglednosti in pokrajinsko razgibane pokrajine, kjer se odprti pašniki in pastirska selišča izmenjujejo z območji, ki jih poraščajo večje in manjše skupine drevja, grmovja ali redek gozd. Velika planina je vabljiva za turiste. Pozimi so možnosti za rekreativno alpsko smučanje, tek in hojo na smučeh, turno smučanje, eventuelno sankanje, poleti pa je privlačna za sprehode, rekreacijo v naravi, naravoslovni turizem itd., od tod vodijo poti v visokogorski svet Kamniških Alp.” (Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja, stran 12.)

Ocena števila obiskovalcev Velike planine
Na podlagi razpoložljivih podatkov o prepeljanih potnikih, opravljenih nočitvah, štetja obiskovalcev in ocen Veliko planino letno obišče peš, z gondolo ali po cesti s Kranjskega Raka od 200.000 do 250.000 obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije.

Za Veliko planino posplošeno velja model 1 : 2:
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino z gondolo,
- približno tretjina obiskovalcev obišče Veliko planino pozimi,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki Veliko planino obiščejo pozimi, se nanjo pripelje z gondolo,
- približno dve tretjini obiskovalcev, ki veliko planino obiščejo poleti, se nanjo pripelje z iosebnim avtomobilom,
- približna tretjina obiskovalcev Velike planine je stalnih, rednih obiskovalcev.
- približna tretjina ustvarjenih prihodkov odpade na kmetijstvo.


Plitva voda, globoko življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ustvarjeni prihodki gospodarskih družb, ki delujejo na Veliki planini (po podatkih AJPES).

2008 2009 2010
gostinstvo in turizem 160.537 142.047 112.785
žičničarstvo 747.453 699.085 620.352
SKUPAJ 907.990 841.132 733.137

Odprtje kateregakoli območja za obiskovanje pripelje do vplivov na to območje. Prvi obiskovalci povzročajo največ škode in ko se njihovo število poveča, ni nujno, da se povečajo tudi njihovi vplivi. Bolj kot število vpliva na stanje njihovo vedenje. Ko je dosežena določena raven vpliva, postanejo vplivi na enega obiskovalca, razmeroma majhni.


Krog, ki oblikuje zadovoljstvo.

Ciljne skupine
Med ciljnimi skupinami so zastopane vse starostne skupine. Ob izvedbi anketriranje so prevladovale starostne skupine:
- od 41 do 45 let (12,4 %),
- od 51 do 55 let (11,8 %),
- od 36 do 40 let (11,3 %) in
- od 26 do 30 let (10,8 %).

Večina obiskovalcev obišče Veliko planino v družbi prijateljev ali z družinskimi člani (skupaj 85,7 %). Manj kot desetina vseh obiskovalcev (9,3 %) je bilo samih ali z večjimi organiziranimi skupinami.

Če sodimo po (mednarodnih) razločevalnih motivih, potem bi povprečnega obiskovalca Velike planine prej označili za ekoturista kot običajnega potrošnika:

Običajen potrošnik Ekoturist
1 Obisk prijateljev in sorodnikov Divjina in neokrnjena narava
2 Nakupovanje Jezera in potoki
3 Nočno življenje in zabava Telesno aktiven
4 Zabaviščni in tematski parki Gore
5 Zelo obiskana središča Nacionalni parki
6 Biti skupaj kot družina Izkušnje so način življenja


Navaden dež, izjemno doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med t. i. UNIQUE-elementi območja nedvomno prevladujejo: redkost, novost, navdušujoče, kakovost, razumevanje, čustva.

Cilji načrta upravljanja z obiskom
Načrt upravljanja z obiskom (v nadaljevanju: načrt) v vseh delih sledi osnovnim ciljem in viziji območja. Ker cilji in vizija s strani naročnika (to je Občine Kmanik) niso bili postavljeni, smo jih na podlagi študija različnih virov in poznavanja problematike gorskih območij opredelili sami.

Vizija območja Velike planine
- enkratna visokogorska pokrajina:
VELIKA PLANINA JE ZAKLAD NARAVE.
- izjemna pastirska dediščina:
PASTIRJI SO OBLIKOVALI IN OHRANILI NJEN IZGLED IN VSEBINO.
- velika poučna in doživljajska vrednost:
PLANINA JE ODPRTA ZA VSAKOGAR, KI IMA ODPRTE OČI IN VELIKO SRCE.
- območje brez CO2 (ki je posledica obiska):
SOUPORABA POKRAJINE JE TRAJNOSTNA IN USKLAJENA.


Vrata sodelovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cilji območja Velike planine
Upravljanje z obiskom se izvaja z naslednjimi cilji:
- da se omogoča ohranjanje poseljenosti in omogočanje ustrezne kakovosti življenja prebivalcem z razvojem gospodarskih dejavnosti (zlasti tradicionalna paša na pašnih planinah ter tradicionalna raba naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo) ter zmanjševanje obstoječega in preprečevanje dodatnega obremenjevanja okolja,
- da se ohrani izjemnost naravnih, kulturnih, pokrajinskih, estetskih in duhovnih vrednot,
- da se ohrani in varuje narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, biotska raznovrstnost skupaj s kakovostjo in pestrostjo pokrajine,
- da se ohranjajo kulturna dediščina in kulturni spomeniki ter naravni viri,
- da se ohrani zgodovinski in simbolni pomen območja,
- da se omogoča z naravnimi in ustvarjenimi danostmi in z vrednotami usklajen (trajnostni razvoj) razvoj,
- da se omogoča raziskovanje, ozaveščanje, obiskovanje in doživljanje Velike planine.

Na Veliki planini želimo doseči trajnostno ravnovesje med ohranjanjem biološke raznovrstnosti, spodbujanjem razvoja človeških virov in vzdrževanjem kulturnih vrednot.


Ploskovno znižanje površja v odnosu do utrjene poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Načrt smo pripravili z namenom priprave skupnih usmeritev za nadaljnji razvoj turističnega/gorskega obiska območja Velike planine. Zanj je zaradi velike lastniške in interesne razdrobljenosti značilno neusklajeno upravljanje in načrtovanje različnih deležnikov, saj je urejenost infrastrukture za obiskovalce ključnega pomena pri njihovem usmerjanju.

Načrt upošteva:
- naravovarstvene smernice (ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot),
- kulturovarstvene smernice (ohranjanje kulturne dediščine in varstvo kulturnih vrednot),
- dejanske razvojne potrebe (ohranjanje značilne gospodarske dejavnosti in pokrajinske pestrosti, ki je nastala na podlagi vplivanja človeka na naravo v preteklosti),
- možnosti in interese deležnikov ter
- trajnostne potrebe obiskovalcev.


Kamnita goba, oblikovana tudi s pomočjo vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izdelavi načrta smo zasledovali tudi skrb za skupno turistično predstavitev območja, vodenje obiskovalcev in usklajevanje raziskovalnih aktivnosti.

Z načrtom so:
- zbrane pomembne informacije o obravnavanem območju in njegovih značilnostih,
- izpostavljene varstveno najpomembnejše pokrajinske sestavine in kulturna dediščina,
- ugotovljene pravne podlage in politike, ki vplivajo na upravljanje z obiskom,
- določena območja, ki so primerna za obiskovanje ter nujna infrastruktura,
- določene in utemeljene potrebe po človeških in finančnih virih.

Ustrezno oblikovan in usklajen načrt omogoča boljše izhodišče za usklajevanje različnih interesov z deležniki, trajno in učinkovito upravljanje območja, pridobivanje dodatnih finančnih sredstev, komuniciranje med upravljavcem, deležniki in obiskovalci na celotnem območju.

Načrt ni predpisan z nobenim zakonom ali občinskim aktom. Prav tako ne obstaja enotna metodologija priprave takšnega načrta.

Načrt upravljanja (del tega pa je tudi upravljanje z obiskom) je obveza, ki velja za zavarovana območja in je določena v Zakonu o ohranjanju narave (ZON-UPB2, Uradni list RS št. 96/2004, 30. 8. 2004). Zakon v 53. členu določa, da mora imeti narodni park načrt upravljanja. Poleg nacionalne zakonodaje priporočilo o pripravi načrtov upravljanja za zavarovana območja izhaja tudi iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, katere podpisnica je Republika Slovenija.

Čeprav območje Velike planine ni zavarovano kot območje zavarovane narave po zakonu o ohranjanju narave, smo smiselno upoštevali navedena metodološka izhodišča ter izkušnje in primere dobre prakse doma (in v tujini). Pri pripravi načrta UO pa smo upoštevali tudi naslednje veljavne pravne akte:


Pogled, ki ga ni več. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prostorski pravni red
– Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini. Uradni list SRS št. 7, 25. 2. 1965.
– Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje na Jamah na Veliki planini (Uradni list SRS, št. 33/1985)
– Dolgoročni plan občine Kamnik za obdobje 1986–2000 (Ur. l. SRS, št. 8/89 – popravek 16/89, sprememba št. 39/89)
– Sklep o sprejetju družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. SRS, št. 31/86, sprememba 39/89)
– Spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 1992 in uskladitve grafičnega dela družbenega plana občine Kamnik za obdobje 1986–1990 (Ur. l. RS, št. 22/92)
– Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje krajinske zasnove Velike Planine (Ur. l. RS, št. 70/94)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Kamnik (Ur. l. RS, št. 30/95, sprememba 14/96)
– Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–1990, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)
– Odlok o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih aktov s spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986–2000, dopolnitev 2002 (Ur. l. RS, št. 90/02)


Mežikelj, sorodnik rdečega iz Kekčeve zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prometni pravni red
– Odredba o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS, št. 55, 1. 10. 1993, stran 2786.
– Odredba o spremembah odredbe o prometnem režimu na cesti Kranjski Rak–Kisovec in Dol. Uradni list RS št. 21, 22. 4. 1994, stran 1297.
– Odlok o redu na območju Velike, Male, Gojške planine in Kisovca. Občina Kamnik, 1993.
– Odlok o javnem redu na območju Velike planine. Uradni list RS št. 80, 12. 10. 2001.


Še brez informacijske table, ki kvari izgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kulturnodediščinski pravni red
– Območje kompleksnega varstva kulturne dediščine Velike planine (Uradni list RS št. 11/99), preimenovano v Območje nacionalne prepoznavnosti Velika planina (Uradni list RS št. 76/04).
– Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Kamnik 2001, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, november 1999 in februar 2001.
– Pravilnik o seznamu zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah, Uradni list RS št. 102/10.
– Register nepremične kulturne dediščine: Velika Planina – Pastirsko naselje (EŠD 140) in Velika Planina – Arheološko najdišče (predlog št. 450018).
– Odločba o zavarovanju poslopij pri Svetem Primožu nad Kamnikom (Uradni list LRS št. 11/1958, stran 62).
– Odlok o razglasitvi Preskarjeve bajte na Veliki planini za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni list RS št. 88/2005, stran 3797).


Planina v večnem nastajanju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Turizem
Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, 2006.

Pregled strokovnih podlag
Za območje Velike planine načrt upravljanja z obiskom še ni bil pripravljen, čeprav je mogoče posamezne prvine ali težnje za urejanje tega področja zaslediti v številnih dokumentih ali različnih strokovnih podlagah:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1966.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.
9. Kopač, V. 1975: Meje turistične rasti na Veliki planini. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
10. Samoupravni sporazum o ustanovitvi SIS Rekreacijsko-turističnega centra Velika planina. Skupščina občine Kamnik, 1980.
11. Osnutek razvojnega programa Velike planine. Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Kamnik. 1991
12. Kopač, M. 1991: Velika planina. Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Katedra za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Ljubljana.
13. Prostorski ureditveni pogoji krajinske zasnove Velike planine, Razvojni zavod Domžale, 1994.
14. Peršolja, B. 1995: Planine v vzhodnih Kamniških Alpah. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1709.
15. Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka, 1995.
16. Logar, V. 1997: Geografska preobrazba Velike planine. Seminarska naloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Signatura: R 1864.
17. Hrabar, M. 2003: Izboljšanje usposobljenosti, ustreznosti in konkurenčnosti kmetijstva v »Podjetni regiji«. Končno poročilo. Študijski primer Velika Planina. Oikos. Domžale.
18. Strokovni predlog za zavarovanje Regijskega parka Kamniško Savinjske Alpe, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, 2006.
19. Strategija razvoja turizma v občini Kamnik, julij 2006.
20. Velika planina: nova prometna ureditev, osnutek in koncept. Inštitut Alpe Bled, 7. 7. 2008.
21. Kartiranje negozdnih habitatnih tipov. Sklop: Velika planina. Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, november 2009.
22. Osnutek uredbe o Regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe za javno predstavitev v Občini Solčava, Občini Luče, Občini Kamnik, Občini Preddvor in Občini Jezersko (9. 7. 2009): http://www.ksa.si/Db/file/osnutek_uredbe_RPKSA.doc.
23. Osnutek razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, Delovna skupina za pripravo osnutka Razvojnega načrta za Veliko planino in Kamniško Bistrico, 2010.

V okviru priprave načrta so bila ti dokumenti in strokovne podlage pregledani, uporabljeni in upoštevani.


Zavajanje, želja ali resničnost?
(Izsek zemljevida Kamnik 1 : 50.000, Geodetski zavod Slovenije in občina Kamnik 2002.)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

STREL V KREMŠNITO

Sreda, April 12th, 2017


Zeleno, ki z lepoto zakriva ostalo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pohodniška zveza Slovenije, pardon PZS, nadaljuje s strategijo odvračanja pozornosti z lastnih problemov.

Poskus, ki si zasluži častno mesto v nevladniškem učbeniku neverodostojnosti, je pobuda o institucionalnem, državnem varuhu narave, pri kateri PZS »že od leta 2011 sodeluje na področju trajnostnega razvoja ter skupnega prizadevanja za varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar posledično pomeni tudi ohranjanje naravne sestave združb v sklopu teh ekosistemov.«

Včasih dolgi in natančni odgovori sploh niso potrebni, saj že vse povedo pronicljivo odmerjena vprašanja:
- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?
- Je PZS letos podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?
- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?
- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?
- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?
- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?
- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Odgovori, moja gorska narava, so v vetru izgubljeni.


Živeti z naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DOSEŽKI PROSTOVOLJNEGA VODNIŠTVA: 1992-2017

Ponedeljek, April 10th, 2017

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL
5. del: PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS
6. del: DRUGA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS)


Dva Grintovca. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prelomnico organiziranega delovanja na področju prostovoljnega vodništva v Planinski zvezi Slovenije je pomenila ustanovitev Mladinske komisije PZS v letu 1956. Že naslednje leto je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike. Leta 1969 je bil v okviru Mladinske komisije ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje. V letu 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in v njenem okviru leta 1983 Odbor za planinske vodnike. Planinskega vodnika je Komisija za vzgojo in izobraževanje uvedla leta 1976.

Leta 1992 so bila sprejeta Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, ki so deset let kasneje pripeljala do ustanovitve Vodniške komisije PZS. Kako tedanji akterji – Andrej Brvar, Bojan Pollak, mag. Klemen Medja, mag. Tone Golnar in Marinka Koželj Stepic – gledajo na prehojeno pot?

***

Prispevek Andreja Brvarja, tedanjega predsednika Planinske zveze Slovenije

Od srede osemdesetih let dalje so kritike izobraževanja vodniškega kadra v Planinski zvezi Slovenije postajale vse glasnejše. Prisotnih je bilo preveč sporov glede pristojnosti med planinskimi vodniki in mladinskimi vodniki. Običajno so spori potekali klišejsko: »Vsi vodimo v gore, le zahtevnost vodenja je različna.« In vsak je utemeljeval, da je njegovo vodenje odgovornejše in zahtevnejše, ter s tem utemeljeval svoj položaj na nikjer zapisani hierarhični lestvici vodnikov.

V ekipi, s katero sem želel uresničiti program, če bi bil izvoljen za predsednika Planinske zveze Slovenije, smo leta 1989 pripravili analizo stanja. Zapisali smo, da PZS že nekaj časa zaostaja za potrebami in interesi planinskega gibanja in da je njen vpliv v družbi močno upadel.


Širokopleča Brana. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pojavne oblike krize so se odražale na naslednjih področjih:

a) Vsebina dela.
Na številna vsebinska vprašanja ne reagiramo pravi čas. Ta trditev se potrjuje na gospodarskem področju (odprta vprašanja uporabe energije, odpadkov, transporta, radijskih zvez). V vzgoji in izobraževanju nam ne uspe preseči ozkosti in zaprtosti, da bi vzpostavili konsistenten sistem. Na ekološkem področju smo izgubili nekdanjo vodilno vlogo v slovenskem prostoru. Na nove oblike rekreacije (prosto plezanje, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje …), ki se gora dotikajo na tak ali drugačen način, ne reagiramo na ustrezen način.

b) Kadri.
Na številnih vodilnih mestih PZS so ljudje, ki jih je čas prehitel. Tudi zato se odločevalski organi (zlasti pa glavni odbor PZS) niso sposobni odzvati na sodobne potrebe.

V programu, s katerim sem leta 1989 kandidiral za predsednika PZS, je bila med štirinajstimi tudi tale točka: »V vzgoji in izobraževanju kadrov moramo poenotiti programe, skrčiti število nazivov, sprejeti enotna načela za pridobitev nazivov in podaljševanje licenc.«

Zatem so se v Sloveniji zgodile korenite družbene spremembe. Čez noč smo prišli v povsem nove razmere. Izkazalo se je, da s starimi modeli in recepti ne bi preživeli in da je bila analiza stanja pred za izvolitvijo še preblaga. Zato smo si zadali – na videz nič kaj ambiciozen – cilj: »Ne smemo izgubiti doseženih pozicij v družbi.« Na srečo je bilo v takratnem širšem vodstvu PZS dosežen dogovor, da bomo le v povezovanju s sorodnimi institucijami, kos reševanju odprtih problemov. Poleg sodelovanja z Univerzo v Ljubljani naj omenim predvsem navezovanje stikov in kasnejše sodelovanje s tujimi planinskimi zvezami ter UIAA. Pri njih smo dobili znanje in izkušnje, ki so nam pomagali pri vzpostavljanju sistema izobraževanja prostovoljnih vodnikov in pri reševanju ekoloških vprašanj planinskih koč.

Prenova izobraževalnega sistema je bila v rokah Komisije za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec. Sprva je bil največji dosežek, da je KVIZ postala koordinator vseh programov in pripravljavka skupnih osnov posameznih programov. S tem je bil postavljen povsem nov izobraževalni sistem, ki je privzel dobre rešitve prejšnjih, delnih in nepopolnih izobraževalnih sistemov.

V vodstvu PZS in upravnem odboru smo pri ustvarjanju novega sistema pustili KVIZ proste roke. Zaradi občasno naelektrenega ozračja na terenu je bilo treba na sejah meddruštvenih odborov in upravnega odbora PZS pogosto podpreti vodstvo KVIZ. Intervenirali smo le tedaj, ko je uveljavitev povzročila preveč negodovanja in odpora. Upravni odbor PZS je tako celo razveljavil že podeljene kategorije planinskih vodnikov (ne pa tudi mladinskih vodnikov) in podaljšal prehodno obdobje.


Jutro, kot opredmetenje klasičnega gorniškega pravila varnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V drugi polovici devetdesetih let, ko je bil nov sistem v grobem že zgrajen, je prišla na vrsto uveljavitev sistema izven PZS. Zato se je intenziviralo delo na priznanju vodnikov PZS v sistemu UIAA in potrditvi programov v Strokovnem svetu RS za šport. V PZS je bil takrat postavljen nov etapni cilj zapisan tudi v Vodilih: ustanovitev Vodniške komisije.

In ne nazadnje. Obveznost in odgovornost slehernega vodstva je, da zagotovi ustrezne materialne pogoje za dejavnost, ki jo z besedami podpira. Tudi zato je bilo 1999 leta odprto novo Učno središče Bavšica.

***

Štirim inštruktorjem pa sem zastavil deset vprašanj. Odgovore so prispevali (kratica njihovih imen se pojavlja v nadaljnjem besedilu):
Bojan Pollak – BP,
mag. Klemen Medja – KM,
mag. Tone Golnar – TG in
Marinka Koželj Stepic – MKS.

1. Kaj so trije glavni dosežki leta 1992 uvedene kategorizacije vodnikov PZS?

BP: »Glavni dosežek je polna, v manjšini tudi delna izpolnitev zastavljenih ciljev iz povzetka pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ in bi težko izpostavil samo tri.«

KM: »Vzpostavitev enotnega sistema usposabljanja vodnikov PZS, ki omogoča postopno pridobivanje tehnično zahtevnejših kategorij. Redno in obvezno licenciranje, ki vzpodbuja stalno obnavljanje in tudi nadgradnjo obstoječega znanja. Pomembno je bilo tudi, da se je združila energija strokovnih kadrov, ki so v PZS že delali na področju vodništva, kar je omogočilo sedanji razvoj.«

TG: »Večja specializiranost izobraževanj, s tem pa tudi večja kakovost. Povečano število tečajnikov za nižje kategorije, npr. A in D, kjer so se prijavili tudi taki, ki se prej niso mogli, ker so bili pogoji prezahtevni (vezani na znanje smučanja) To pomeni posledično več vodnikov PZS na planinskih društvih in več izletov. Zaradi kakovostnejšega izobraževanja in sistema izpopolnjevanj večja varnost za vodene.«

MKS: »Vodniki PZS so usposobljeni po enotnem programu, planinska društva in udeleženci poznajo njihovo usposobljenost in mu lahko zaupajo.«


Tihožitje napredka. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?

BP: »Organizirano, strokovno, pregledno. Treba je pogledati tudi skozi celoten sistem vodniškega usposabljanja (literatura, izpitna vprašanja, programi …).«

KM: »Prvotno opredeljene cilje smo večinoma uresničili. Prostovoljno vodništvo je doživelo velik razvoj. Kakovostno delo se kaže v varnem izvajanju tur in v zadovoljstvu udeležencev. V tem času pa je prostovoljno vodništvo PZS postalo mednarodno uveljavljeno.«

TG: »Nimam dobrega vpogleda, menim pa, da zelo dobro deluje. Zaradi tržne naravnanosti in pohlepa nekaterih, pa se pojavljajo nekatere težave (na primer kontrola tržnih inšpektorjev), ki lahko resno ogrozijo normalno delovanje prostovoljnega vodništva. Planinska zveza Slovenije ni naredila dovolj za zaščito vodnikov PZS.«

MKS: »Slovensko prostovoljno vodništvo je po petindvajsetih letih urejeno. Velja izpostaviti zlasti osnovno usposabljanje in dodatno, licenčno izpopolnjevanje. Kljub Vodniškemu učbeniku pa zaradi osebne note inštruktorjev in predavateljev še prihaja do razlik med posameznimi usposabljanji, zato niha tudi kakovost.«

3. Kako je potekal sam proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?

BP: »Kategorizacija je samo “uzakonila” takratno stanje v prostovoljnem vodništvu z možnostjo nadgradnje. Največje težave so (bile) pri redkih posameznikih, ki niso razumeli ali hoteli sprejeti novih pravil. Ugotovljene napake in pomanjkljivosti pa so se vsaj poskusile sproti odpravljati. Večino tega sem pravzaprav že pozabil.«

KM: »Osnova je bila opredelitev posameznih kategorij, kar ni bilo preprosto. Cilje je bilo treba povezati z vsebinami in jih ustrezno uskladiti v celoten in enovit sistem. Ob vzpostavitvi je bilo posebej pomembno opredeliti posamezna merila, standarde: za izvedbo kategorizacije vodnikov, za strokovne kadre, ki naj bi usposabljanja izvajali, za izvedbo usposabljanj, za izvedbo izpitov, za opravljanje pripravništva … Doreči je bilo treba, kako celoten sistem prostovoljnega vodništva upravljati. Ob tem smo veliko energije vložili v kakovost usposabljanj – tako osnovnih, kot dodatnih, licenčnih. Zavedali smo se, da bo sistem, ki ga gradimo, zahteval precejšnje število kakovostnih izvajalcev usposabljanja, zato smo posebno pozornost posvetili tudi izpopolnjevanju, usklajevanju inštruktorjev in predavateljev.«


Uokvirjenje časa. (Fotografija: Borut Peršolja)

TG: »Sam postopek je bil dobro sprejet, kljub začetni skepsi nekaterih. O napakah ne bi mogel govoriti, vsekakor pa je pomanjkljivost neskladnost našega sistema z UIAA nazivi. Zato nihče od naših vodnikov PZS ne more doseči najvišjega naziva po UIAA, čeprav bi ga kar nekaj vodnikov z lahkoto pridobilo.«

MKS: »Največje težave so bile, ker je bilo nekaterim vodnikom pod častjo pripraviti ustrezna poročila. Prehodno obdobje je bilo sicer dovolj dolgo, da so lahko vsi vodniki z dolgoletnim stažem uredili svoj status. Nekateri ga žal niso in so kasneje morali celo ponovno na tečaj ali pa so trmasto odnehali z vodenjem.«

4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila nobena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?

BP: »Gorska reševalna služba ne zbira podatkov o tem, kdo je kriv za nesrečo, ampak o tem, kaj je bil neposredni vzrok nesreče. Po dlje časa trajajočih dogovorih sedaj napiše vsaj to, če je bila nesreča v okviru organizirane/vodene skupine ali ne, pri čemer ne loči, ali jo je vodil vodnik PZS ali kdo drug. Vendar, ne glede na te pomanjkljivosti statistike, lahko rečem, da je prostovoljno vodništvo v veliki meri prispevalo k varnejšemu obiskovanju gora in planin.«

KM: »Zagotovo to kaže na kakovost obstoječega sistema, tako kakovost samih usposabljanj, kot tudi inštruktorjev, ki ta usposabljanja vodijo in izvajajo. Ključen za varno in kakovostno izvedbo vodene ture pa je seveda vodnik, posameznik.«

TG: »Treba je gledati celostno, tudi gorske nesreče brez smrti, kjer bi se po spletu okoliščin lahko končalo tudi drugače in s tragičnimi posledicami. Takšnih gorskih nesreč je gotovo nekaj bilo, na srečo pa zelo malo in to je dovolj tehten dokaz, da sistem dobro deluje.«

MKS: »Podatki so pravi. Vendar je bilo nekaj gorskih nesreč, ki so se končale srečno, vendar bi bil lahko rezultat tudi drugačen. Med težjimi gorskimi nesrečami pa je treba omeniti smrt vodnika PZS pod Špičkom, smrtno nesrečo udeleženca vodene ture pod Jalovcem in smrt udeleženca izleta starejših zaradi zastoja srca.«


Partnerja ali dvojčka? Vsekakor pa tovariša. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje …)?

BP: »Prednosti so vsekakor dobra organiziranost, preglednost (vsaj na papirju), v strokovno kakovostnem izvajanju. Kandidatu za vodnika PZS je resnično dana možnost, da se ustrezno usposobi. Slabosti nastopajo predvsem zaradi tega, ker si nekateri inštruktorji še vedno preveč po svoje razlagajo določene stvari. Žal pa vse skupaj zahteva nekaj birokracije, ki jo bo zelo težko odpraviti. Drug problem pa je nujna administracija: poročila, podpisovanje številnih obrazcev in dokumentov, birokratsko preverjanje in podobno in se z njo srečujejo predvsem vodje usposabljanj.«

KM: »Osebno ocenjujem, da bi morali najti način, da se na usposabljanjih da še večji poudarek praktičnemu delu. Teorija je nedvomno pomembna, a ključno je praktično delo. Morda je možno obstoječi sistem še dodatno dopolniti z lastnim študijem teorije in ga – na tečaju – nadgraditi s pogovorom o že naučenem in izmenjavo izkušenj.«

TG: »Delno sem odgovoril že pri tretjem vprašanju. Pri deljenih tečajih A kategorije se mi zdi nesprejemljivo, da se predeluje samo teorija in za ture sploh ni časa. To je nedopustno in nevarno, saj tako inštruktorji dobijo vpogled v usposobljenost vodnika PZS le na eni sami – izpitni turi. Verjetno je slabost pri strnjenih tečajih ta, da udeleženci ne morejo opravljati izpita takoj po koncu tečaja. Pri izpopolnjevanjih pa bi lahko imeli vsaj eno ločeno skupino za zahtevne ture (kategoriji C in E).«

MKS: »Prednosti so dobro znane – enotno usposabljanje vodnikov PZS in dopolnjevanje z novostmi na licenčnih usposabljanjih. Je pa res, da so pravila za pridobitev naziva spremenjena in zato strožja. Tudi nekateri mentorji pripravnikom niso opravili svojega poslanstva in so kandidatom za vodnike PZS pripravniške ture priznavali, ne da bi jih ti sploh izvedli. Poznam pa tudi primer z druge strani, ko je vodstvo nekega usposabljanja tečajnikom določilo za opravljanje kar osem pripravniških tur.«


Na muhi udobja. (Fotografija: Borut Peršolja)

6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to vrsto zaupanih nalog, znanje pridobi na vodniškem tečaju?

BP: »Odvisno od planinskega društva in samega vodnika PZS. Ponekod je vodnik še vedno društveni delavec, če in kjer se vključuje v širše društveno delo. Drugod, kjer se izvaja predvsem vodniška dejavnost, pa ne več.

KM: »Del znanja s tega področja vodnik PZS še vedno (pri)dobi, je pa po moji oceni manj poudarjeno in ni v ospredju. Na licenčnih usposabljanjih med vodniki PZS pogosto prihaja do kakovostne izmenjave izkušenj s tega področja, ki pa bi se jih lahko še nadgradilo (npr. kot primere dobre prakse).«

TG: »Na to vprašanje težko odgovorim, ker delam predvsem izven društva (na fakulteti). Mislim pa, da večina vodnikov vodi društvene izlete za svoje planinsko društvo.«

MKS: »Vodniki PZS so zaenkrat še društveni delavci, vendar za opravljanje tega dela znanja ne dobijo na vodniškem tečaju. Je pa dobro, da vodstveni društveni delavci poznajo pravila vodniškega dela.«


… za smučke zgrabi vsak … (Fotografija: Borut Peršolja)

7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?

BP: »Potrditev kakovosti slovenskega prostovoljnega vodništva. V bistvu je naš sistem vodniškega usposabljanja marsikje bolj dodelan in celo malce presega omenjene UIAA standarde.

KM: »Potrdilo o usklajenosti s standardi UIAA je še en dokaz kakovosti prostovoljnega vodništva PZS. Na ta način se je slovensko prostovoljno vodništvo mednarodno uveljavilo, vodniki PZS pa lahko svojo dejavnost (ob spoštovanju nacionalnih zakonodaj posameznih držav) opravljajo tudi izven Slovenije.«

TG: »Sistem bi morali organizirati tako, da bi lahko tudi vodniki PZS dosegali najvišji naziv po UIAA. Z nekaterimi somišljeniki si že leta prizadevamo, da bi izvedli tečaj za vodenje po ledenikih, pa žal s strani VK PZS za to ni posluha.«

MKS: »Na to vprašanje ne morem odgovoriti.«


… čez hribe in planine uren je korak … (Fotografija: Borut Peršolja)

8. Predlog novega zakona o športu ukinja dosedanje licenciranje in posledično sistem dodatnega licenčnega usposabljanja (izpopolnjevanja). Komentar?

BP: »To je politična in ne strokovna odločitev.«

KM: »Verjamem, da licenciranje vzpodbuja obnavljanje in tudi nadgradnjo znanja. Na področju vodenja v gore je to povezano tudi z zagotavljanjem varnosti pri izvajanju aktivnosti. Zato sem prepričan, da mora PZS licenčna usposabljanja ohraniti zakonskim rešitvam navkljub. Težava pa bo seveda njihove financiranje.«

TG: »Če to pomeni, da ne bo treba obnavljati obstoječih licenc z izpopolnjevanji v določenem časovnem obdobju, bo to zelo slabo.«

MKS: »Morebitna ukinitev licenciranja bi bila za prostovoljno vodništvo velika škoda. Kje bi sicer slišali novosti, kje bi obnavljali staro znanje, kje izmenjavali izkušnje?«


… ljubi gore in doline … (Fotografija: Borut Peršolja)

9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?

BP: »Registriranih prostovoljnih vodnikov PZS je okoli 1400, registriranih poklicnih gorskih vodnikov pa okoli 70. Žal, na formalni ravni, še ni prišlo do pravega sodelovanja.«

KM: »Oba sistema sta v petindvajsetih letih doživela velik razvoj. Pri tem se je kdaj tudi zaiskrilo, kar je ob razvijanju obeh sistemov povsem običajno. Ocenjujem, da je razmerje veliko bolj urejeno, kot je bilo v preteklosti.«

TG: »Kakšno je dejansko razmerje ne vem. Vsekakor brez prostovoljnih vodnikov PZS in društvenih izletov ne bi šlo, saj profesionalni gorski vodniki ne bi zmogli vsega. Je pa res, da vedno več prostovoljnih vodnikov odpira lastno podjetje (v obliki samostojnega podjetnika). Dejavnost vodenja izvajajo profesionalno v okviru svojih kategorij. V tem ne vidim nič slabega, saj se s tem zvišuje kakovost ponudbe. Tudi gorski vodniki so del ponudbe za vodenje zahtevnejših planinskih in plezalnih tur. Menim, da si nismo konkurenčni. Moti pa me, ker si VK PZS prizadeva, da bi se prostovoljno vodništvo povezovalo in podredilo ZGVS. Tako na primer želijo prenesti izobraževanja in izpopolnjevanja za poklicne vodnike PZS pod okrilje ZGVS. S tem bodo gotovo razvrednotili delo naših neprofesionalnih inštruktorjev. Menim, da smo lahko zaradi tega upravičeno užaljeni in razočarani nad vodstvom VK PZS.«

MKS: »Prostovoljnih vodnikov PZS z licenco različnih kategorij je približno 1500, gorskih vodnikov pa več kot desetkrat manj. Gorski vodniki verjetno niso zainteresirani za vodenje po lahkih poteh, morda po njih vodijo kvečjemu tujce, saj je ob tem zaslužek premajhen. Opažam pa, da se pojavlja več “vodnikov”, ki nimajo nikakršne vodniške usposobljenosti (zlasti iz vrst nekdanjih alpinistov) in delajo v turističnih agencijah. Država se s kakovostjo vodenja ne ukvarja, saj jo zanima le pobrani davek.«


… trden kakor skala … (Fotografija: Borut Peršolja)

10. Kakšno bo slovensko prostovoljno vodništvo čez 25 let?

BP: »Verjetno ne bo bistveno drugačno, kot je bilo v preteklih letih in je sedaj, vendar je to težko napovedovati …«

KM: »Želim si, da bi ostajalo mlado, če s tem razumemo, da si mlad po načinu dela, razmišljanja in ne po starosti. Pomembno je ne zaspati, ampak težiti k nadaljnjemu razvoju.«

TG: »Sistem je dobro zasnovan, uspešno deluje in bo gotovo z nekaterimi spremembami deloval še naprej (najbrž tudi čez petindvajset let). Takrat bomo najbrž že lahko vodili tudi ledeniške ture, več bo tudi poklicnih vodnikov PZS.«

MKS: »Prostovoljno vodništvo bo iz leta v leto postajalo manj priljubljeno. Vsakdo se bo moral boriti za svoj kos kruha, zato bodo mladi vse manj navdušeni nad prostovoljstvom. Mogoče sem preveč črnogleda, a sedanjega množičnega vodniškega prostovoljstva ne pričakujem več. V nekaterih planinskih društvih se s tovrstnimi problemi že srečujejo: vodniki PZS odkrito povedo, da nimajo časa za vodenje, nekateri pa to počnejo kot samostojni podjetniki.«

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NEPOTREBNE RAZPOKE V SKALI

Ponedeljek, April 10th, 2017

Elizabeta Gradnik:
Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala

Žirovnica 2011: Slovenski planinski muzej, 20 strani, COBISS-ID: 259214336

Katalog muzejske razstave sem brezplačno dobil od Slovenskega planinskega muzeja kot recenzijski izvod.

Elizabeta Gradnik, Peter Mikša:
Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala

Ljubljana 2017: Planinska založba, 112 strani, ISBN: 978-961-6870-28-3, spletna cena: 17,90 €

Trden kakor Skala (PDF 1,6 MB)

Knjigo sem brezplačno dobil od Planinske založbe kot recenzijski izvod.

(V nadaljevanju bom, ob vsebini recenzije, s posameznimi navedki razločeval med katalogom in knjigo.)

***

»Skala, oj divna skala!
Kras gorenjskih gor!
Skala, oj divna skala!
Ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod.
Kvišku kakor skala
vodi naša pot.«
Skalaška himna*

Za Turistovski klub Skala (in njihovo himno) sem verjetno prvič slišal leta 1982, ko sem opravil Planinsko šolo. V tistem času smo se mladi v Planinskem društvu Domžale pomerili tudi na društvenem kvizu (gre za predhodnico sedanjega Državnega tekmovanja Mladina in gore) iz poznavanja delovanja Turistovskega kluba Skala po gradivu, ki ga je skrbno in zanimivo pripravila Jasna Gnidovec (zdaj Kos). Kot se velikokrat zgodi, sem si od takrat zapomnil predvsem zlohotni (medijski) pomen kratice TKS – Trapasti klub samomorilcev, po nesreči Karla Tauzherja v severni steni Turske gore (28. 6. 1921). Dobro pa se spomnim tudi velikega živobarvnega znaka Turistovskega kluba Skala s planiko v sredi, ki ga je za domžalski kviz lastnoročno narisal učitelj likovnega pouka na OŠ Venclja Perka v Domžalah Anton Pajer (bil je tudi moj razrednik na predmetni stopnji).


Eden od znakov Skale. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od takrat sem bil okužen s skalaškim virusom, zanimanje je občasno preraslo tudi v konkretni dotik katere od skalaških poti in smeri ter seveda dopolnjevanje že znanega ob novo zapisanem in objavljenem. O Skalaših mi je veliko pripovedoval Jaka Čop, ki je bil njihov član in je vsako priložnost izkoristil za predstavitev njihovega dela.

Jasnino gradivo je leta 1993 dopolnil Miha Pavšek, saj so ga v roke vzeli tekmovalci in tekmovalke petega osnovnošolskega Državnega tekmovanja Mladina in gore, ki je o Turistovskem klubu Skala to leto potekalo v Ilirski Bistrici.

Moje intenzivnejše zanimanje za Turistovski klub Skala se je ponovno začelo leta 2011 z razstavo, ki sem si jo zelo na hitro pogledal v preddverju Cankarjevega doma v času 5. mednarodnega festivala gorniškega filma. V naglici si razstave nisem utegnil pogledati dovolj zavzeto in natančno, računal sem na to, da si jo bom pogledal v miru še kdaj kasneje ali pa vsaj na spletu. (Žal Slovenski planinski muzej nikoli ne objavi spletne različice katerekoli razstave, pa čeprav so plakati lepo oblikovani in vedno na voljo tudi v pdf obliki. Prav tako muzej ne snema pogovorov, dogodkov, predstavitev, kar bi kot osrednja gorniška muzejska ustanova celo moral, ne samo smel. Oboje je velika škoda in zamujena priložnost.) Do tega ni prišlo, mi je pa že takrat »nekaj« vzbudilo pozornost in to »nekaj« je ponovno prišlo na dan ob izidu knjige.

***

Na ustanovnem zboru je bilo sklenjeno: »Klub ima namen: gojiti in širiti turistiko v vseh panogah«. (knjiga, stran 33) Dogovorjeno je tudi bilo: »Slovenskemu planinskemu društvu bomo stali vsekakor ob strani. Nismo konkurenca.« (Škerlak, 366) »Pri delu za napredek slovenskega planinstva bo Skala podpirala matico – Slovensko planinsko društvo.« (Škerlak, 367) Drugi predsednik Turistovskega kluba Skala Stanko Tominec je Slovensko planinsko društvo videl kot gospodarsko, Skalo pa kot vzgojno organizacijo.


Iz kataloga Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala.

Ob 40. obletnici Skale je nekdanji skalaš dr. Miha Potočnik zapisal: »Skala ni rušila, čeprav je nastala iz upora, temveč je gradila.« (Potočnik, 365) »Skalaši niso bili nobeni nadljudje, zvezde, niti kdo ve kakšni posebneži. Bili so produkt razmer in stremljenj tedanjega časa, novo mlado vino, ki je vrelo v pretesnih starih sodovih in ki je zato nujno moralo te sodove razgnati.« (Potočnik, 361–362) »Osvobodili so naše planinstvo in alpinizem občutka manjvrednosti pred tujci in občutka podrejenosti … Tako tudi obnovitev Skale ni bila in zaenkrat še tudi ni aktualna, aktualno pa je še vedno njeno pojmovanje gora. Kadar pa bo spet toliko novih idej, novih programov in stremljenj, kot jih je bilo svoj čas, jih bo – kot doslej – PZS morala upoštevati in prevzeti ali pa bo novo vino razganjalo stare sodove.« (Potočnik, 363)

***

Najprej nekaj konkretnosti, pripomb:

Takoj me je zmotila naslovnica. Vsekakor ima izbrani osnovni motiv silhuete dr. Mihe Potočnika, ki pleza kamin v Slovenski smeri Triglava, vse značilnosti in nastavke za odlično naslovnico, vendar sta se ob izvedbi porodili najmanj dve neposrečenosti, če ne že kar pomanjkljivosti. Oblikovalec je plezalcu najverjetneje odrezal nogo, tako da je v spodnjem levem kotu ostal le golenski štrcelj, zabijanje klina (pravzaprav vidimo predvsem zamah plezalca s kladivom v desni roki) pa deluje – v povezavi z naslovom Trden kakor skala (pozor, v naslovu je skala pisana z malo začetnico) – ironično, če ne celo cinično, češ, razbijmo s/Skalo!

V knjigi pogrešam objavo celotnih društvenih pravil Turistovskega kluba Skala (knjiga, na strani 6 je objavljena zgolj fotografija njihove naslovnice). V kolofonu izrecno piše, da so avtorji in viri fotografij »navedeni ob slikovnem gradivu.« Dejansko pa je pri večini fotografij naveden kar Slovenski planinski muzej. Glede na to, da je bila skalaška fotografija izrazito avtorska, to na objavljeno gradivo meče luč površnosti.

Svojega dela nista opravila niti urednika, niti recenzenta. Tako beremo (knjiga, stran 73), da je knjiga Naš alpinizem »eno najpomembnejših kulturnih dejanj našega predvojnega alpinizma«, nekaj strani naprej (knjiga, stran 77) pa, da je prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga »najpomembnejše dejanje kulturne dejavnosti skalašev«. Očitno je bilo presežkov preveč, da bi jih lahko ustrezno ovrednotili.

Poznavalcem Turistovskega kluba Skala knjiga in katalog ne prinašata praktično ničesar novega. Kot poudarjajo avtorji, je zlasti doslej še neobjavljeno fotografsko gradivo tisto, ki nakazuje presežek izdanega. Strinjati pa se je moč tudi z dejstvom, da knjiga priobčuje zgodbo Skale na enem mestu, zato jo monografski značaj uvršča na polico obveznega branja (in hranjenja).

Zdaj pa nazaj k tistemu »nekaj«, o čemer sem pisal na začetku.

V uvodu kataloga in knjige beremo, da je bila »Skala demokratična, domoljubna in nepolitična organizacija … da so bili pomembni zgolj gorniško delovanje in dosežki.« (knjiga, stran 5) Vendar pa tako razstava, kot tudi katalog in monografija (hote?) izpostavljajo, da je edini (?) dedič skalaštva leta 1995 ustanovljeni Slovenski gorniški klub dr. Henrika Tume (in iz njega kasneje nastali udje), nikakor pa ne (tudi) Planinska zveza Slovenije ali slovensko gorništvo v celoti. Ni se mogoče znebiti občutka, da je tak sklepni ton »nekakšno plačilo« za trud dela strankarske politike pri nastanku Slovenskega planinskega muzeja.


Iz kataloga Trden kakor skala: 90-letnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala

Najprej je seveda treba osvetliti dejstvo, da imamo v Sloveniji že več kot dvajset let dve osrednji planinski organizaciji/zvezi: Planinsko zvezo Slovenije in Zvezo gorniških klubov Skala.

Leta 2011 sem v imenu vodstva Planinske zveze Slovenije odgovoril na članek Mace Jogan Junaki našega časa (Delo, 1. 10. 2011), ki je med drugim zapisala: “V imenu »nove evangelizacije« se na vseh področjih v slovenski družbi krepi razkol med »katoliškimi« (npr. pedagogi, pravniki, zdravniki, planinci, pevci itd.) in tistimi, ki so »v temi« (kot je bilo moderno v zadnjem desetletju 20. stoletja) ali so »zmedeni« (ker pač niso več pripadniki »prave vere«) in se ne zavedajo, da je edino pravilna drža samo povezava katerekoli dejavnosti (in tudi strok, znanosti) z vero (lahko izjemoma tudi kakšno drugačno, važno, da je vera!).”

V pismih bralcev sem zapisal: »Čeprav ni natančno razvidno, kje avtorica vidi razkol med planinci, pojasnjujemo naslednje: dejstvo je, da smo že pred drugo svetovno vojno imeli na slovenskem dve planinski organizaciji (Slovensko planinsko društvo in Turistovski klub Skala), ki pa razkoraka nista širili na polju »nove evangelizacije«, temveč na polju alpinistike in kulturnega delovanja v gorah (mladi TKS) v nasprotju z gospodarsko dejavnostjo (stari SPD). In dejstvo je, da imamo tudi sedaj dve planinski organizaciji: Planinsko zvezo Slovenije in Zvezo gorniških klubov Skala. Ob priliki konference slovenskih planinskih društev iz zamejstva in tujine v letu 2008 smo izvedeli, zakaj tudi so se ustanovili: “Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.

Pravi razlog ustanovitve nove Skale smo torej izvedeli šele deset let po njeni ustanovitvi.

V luči razvoja gorništva se zdi normalno, tudi običajno, da ima Planinska zveza Slovenije od leta 2006 sklenjeno pogodbo (ne pa na primer dogovora!) o sodelovanju s Slovenskim gorniškim klubom Skala. V resnici pa je ta dogovor, ki ga je na vrat na nos sklenil častni član PZS, mrtva črka na papirju, saj se ne uresničuje nič od napisanega. Je pa PZS v pogodbi pristala na formulacijo, da »pogodbeni stranki ugotavljata, da Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti, PZS pa iz tradicij slovenskega gorništva«. V čem je razlika? Kaj so sestavljavci pogodbe s tem želeli sporočiti?

V začetku leta 2008 so se v pobudo o ustanovitvi Ustanove Avgusta Delavca, v kateri so zbirali namenska sredstva za zgraditev in delovanje Slovenskega planinskega muzeja, povezali ustanovitelji ustanove: Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov in Planinsko društvo Dovje-Mojstrana. Miro Eržen se je še nekaj let zatem, ko je bil muzej že odprt, kot podpredsednik PZS, nadvse trudil uresničiti še eno od zavez, ki jo je dal kot vodja projekta Slovenskega planinskega muzeja. In sicer je novodobnim skalašem (v njihovem imenu je na pogovorih sodeloval dolgoletni predsednik dr. Gregor Gomišček) obljubil novo Skalaško gorniško pot, ki bi od Slovenskega planinskega muzeja vodila po grebenu med Kotom in Krmo čez Črno goro (1378 m), Požar (1543 m), Mlinarice, Vrbanove špice na Triglav. Prvi del te poti danes ni markiran, velja za zahtevno brezpotje, zato Triglavski narodni park (pritiskom navkljub) ni izdal soglasja za izvedbo. Erženov podprojekt je padel v vodo, obljuba pa je do danes ostala neizpolnjena.

»Dne 28. septembra 1995 pa je (duh Skale, opomba BP) ponovno oživel z ustanovnim občnim zborom Slovenskega gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Ljubljani. Dve leti kasneje, 23. junija 1997, je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov z namenom, da združuje gorniške klube in goji slovensko gorniško izročilo in zavest v duhu vrednot in tradicije Turistovskega kluba Skala. … Tako duh skalaške misli še vedno živi.«

To, da časovno obdobje, ko je Slovenija postala država (poglavje nosi naslov Konec in ponovni začetek), v besedi in sliki opredeljujejo zgolj aktivnosti klubov, ki so združeni v Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov, je milo rečeno sporno. To ne gre skupaj z enciklopedičnim zapisom avtorjev »da je iz družbe idealističnih, celo romantičnih in v gore zaljubljenih rosno mladih ljudi v obdobju med obema vojnama nastala močna planinsko-športna in kulturno-vzgojna organizacija – Turistovski klub Skala. Obdobje delovanja Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski gorniški zgodovini. Iz vrst skalašev so izšli številni odlični alpinisti, smučarji, sankači, gorski reševalci, fotografi, literati, predavatelji in filmski ustvarjalci.«

Kaj od tega primerjalno gledano danes predstavljata Slovenski gorniški klub Skala in Planinska zveza Slovenije? Katera od obeh ima v svojem programu (kakovostno in količinsko) več gorniškega programa? In kje danes živi »elitni« gorniški duh?

Dilema seveda ni nova, a v preteklosti smo že izbrali razumevanje, da je del najstarejše zgodovine skupen nam vsem, ne pa zgolj peščici posameznikov ali zgolj enemu društvu. V zadnjem pogovoru za Planinski vestnik sem zato posebej izpostavil: »V tem (združevanju, opomba BP) je zelo pomembna družbena vloga PZS, ker skuša v tem prostoru, ko se vsi ves čas delimo, združevati ljudi in ideje.«


Notranja stran zadnjega dela ščitnega ovitka Planinskega vestnika 7-8, 1988.

Ko je Mikša pisal knjigo Slovensko planinstvo (sam pa sem postal krizni urednik njegove knjige) sem mu predlagal, da v knjigo uvrsti tudi prispevek iz časa demokratizacije Slovenije, ki ga je na notranji strani zadnjega ščitnega ovitka Planinskega vestnika (7–8, 1988) – ob aretaciji alpinista in člana AO Železničar Janeza Janše – na lastno (pogumno) pest objavil tedanji urednik Planinskega vestnika Marjan Raztresen. Predloga ni upošteval.

***

Potočnik, M. (1961): Ob skalaškem jubileju. Planinski vestnik 8. Ljubljana.
Škerlak, V. (1961): Zgodovina Alpinističnega kluba Skala. Planinski vestnik 8. Ljubljana.
* Iz pisma Franceta Malešiča (12. 12. 2002), O Skalaški himni in njenem avtorju Tonetu Berlotu

  • Share/Bookmark

SAMO ŠPORTNO MINISTRSTVO JE PRITEKLO V CILJ

Sobota, April 8th, 2017

V petek, 7. 4. 2017, je ob 10. uri v veliki dvorani Državnega zbora potekala javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o športu (ZŠpo-1), EPA 1691-VII.

Namen javne predstavitve mnenj je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenemu Predlogu kot podlago za obravnavo Predloga zakona na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Objavljam prispevek z javne predstavitve.


Javna predstavitev. (Fotografija: Barbara Žejavac/Državni zbor)

http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-odbora-za-izobrazevanje-znanost-sport-in-mladino/174464869/1:45:07/1:53:50/

***

Leta 1998 je Državni zbor sprejel Zakon o športu, leto kasneje pa tudi Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Tedanjih ustvarjalcev zakona, iz skupine okrog dr. Janka Strela, danes ni prav veliko v tej dvorani. Takrat sprejeta dokumenta sta povzročila vrsto sprememb na različnih področjih in ravneh. Na podlagi zakona je gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.

Danes spreminjajoči se zakon o športu nakazuje izrazito neugodno smer, ki gorništvu – milo rečeno – niti najmanj ni naklonjen. Vsaj ne v bistvenem delu, to je usposabljanje, ki sem ga, glede razvoja v zadnjih skoraj dvajsetih letih, podrobno spremljal in celo sooblikoval.

Ni dvoma, da je temeljna naloga Planinske zveze Slovenije zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, saj o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.

Kaj se je v gorniških vrstah dogajalo takrat, pred dvajsetimi leti?

- V Planinski zvezi Slovenije smo opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili.
- Postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja – v pripombah na predlog novega zakona se Planinska zveza Slovenije zavzema celo za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«).
- Vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence – o tem nekaj več kasneje),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi –na primer prehod alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA)) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.

Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.

Prvič v več kot stoletni zgodovini Planinske zveze Slovenije so bili gorniški programi potrjeni s strani države.

Ob tem je nujno treba povedati, da je takšno stanje veljalo le kratek čas, saj so se – kar je absurdno – Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu ves čas spreminjala. Zakon je ostal isti, pravila in merila pa so bila iz leta v leto drugačna! Sprašujem, kako je to mogoče?

Ena od novosti je bila uvedba licenc, ki smo jih – ob pogajanjih z državo, ki jo je zastopal dr. Jakob Bednarik in se mu s tega mesta zahvaljujem za izjemno konstruktivno sodleovanje – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni nikoli zgodilo.

Dodatno licenčno usposabljanje je bilo in je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti. Nadaljevalno usposabljanje je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše ravni usposobljenosti. V vmesnem obdobju morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti. Vodenje vseh teh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.

Planinska zveza Slovenije ima torej že več desetletij razvit in dobro delujoč sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Ima uveljavljen in dobro delujoč sistem licenciranja, ki velja za vse prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del nepridobitne društvene dejavnosti. Upravičeno se postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora. Trenutno sistem sestavlja triindvajset (23) različnih programov gorniškega usposabljanja.


Med predstavitvijo stališča.

Zakaj vse to opisujem?

Ker predlagani novi zakon o športu vse navedeno in vse doseženo izpušča, spreminja in celo ruši.

Noben od programov PZS – morda kvečjemu s področja športnega plezanja – ne bo več potrjen in priznan s strani države. To nedvoumno pomeni, da ne bo več na voljo javnih finančnih sredstev za ta usposabljanja (pa tudi usposabljanja drugih, podobnih nacionalnih panožnih zvez)?

Javno veljavni (beri: financirani!) bodo torej samo programi, ki se neposredno povezujejo z uradnim tekmovalnim sistemom! Programi športne rekreacije, ki so na voljo največjemu številu ljudi in kjer se v največji meri uresničuje »javni interes« na področju športa, ne bodo več javno priznani, niti financirani! (Resnici na ljubo je treba dodati, da se je financiranje ves čas spreminjalo. Namesto, da bi ministrstvo po koncu možnosti črpanja evropskih sredstev socialnega sklada poiskalo stabilno, proračunsko rešitev, je ta sredstva preprosto ukinilo.)

To je eno večjih presenečenj predloga zakona. V času, ko je znanje splošna, celo javna dobrina (pri čemer ne izključujem avtorskih in sorodnih pravic, da ne bo pomote), se športna sfera odloča za centralizacijo vstopa v uresničevanje ene od vlog, ki jo omogoča šport. Mislim – ostajam naiven –, da gre za pomoto, ki jo iz besedila zakona izključuje kar temeljno načelo fair playa: vsi imamo enake možnosti za sodelovanje!

Predlog novega zakona ukinja obstoječe licence. To v prvi vrsti pomeni nižanje ravni razumevanja načela vseživljenjskega učenja. Licenca je na eni strani pomenila skrb za stalno, dodatno usposabljanje, na drugi strani so s tem povezana precejšnja finančna sredstva. Vodnik PZS je na primer moral iti za veljavno licenco enkrat na tri leta na vodniško izpopolnjevanje. Velik del teh stroškov (priprava gradiv, delo inštruktorjev) je bil doslej občasno krit tudi iz javnih sredstev.

Z ukinitvijo licenc premeteno ubijemo dve muhi na en mah:
- poskrbimo »za debirokratizacijo in spodbudnejše poslovno okolje«, kot je bilo to na primeru ukinitve licenc turističnih vodnikov ter
- dokončno ukinemo javna sredstva za izvajanje usposabljanja, ki neposredno zagotavlja javni interes za kakovostno vodenje vadbenih skupin.

Si res to želimo? (Na primer ob dejstvu, da v slovenskih gorah vsako leto umre tretjina toliko ljudi, kolikor jih umre na slovenskih cestah.


Med predstavitvijo stališča.

Predlagatelji zagotavljajo, da lahko nacionalne panožne športne zveze same ohranjajo obstoječe licenčne sisteme. To je seveda res in kakovostne zveze, zlasti tiste, ki so močno vpete v mednarodno športno okolje, bodo to storile. A hkrati je takšno stališče popolno sprenevedanje ministrstva. Če zakon licence ne zahteva, lahko posameznik, celo po pravni poti, od lastne športne zveze terja njeno ukinitev!

Zakon govori še o nacionalni poklicni kvalifikaciji v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije. Ali je to priložnost za ureditev sedanjega dela na črno ali pa je to nova past, kot kažejo prve izkušnje gorskih vodnikov, ki so nacionalno kvalifikacijo dobili pred enim letom? Postopek je izjemno zbirokratiziran. Vodnik PZS, katerega sedanja veljavna licenca (in usposobljenost?) se konča na državni meji, mora za dovoljenje za delo v tujini zaprositi za vsako državo posebej (s prevedenimi vsemi dokumenti) in velja zgolj 18 mesecev.

Kako naj vodniki PZS legalno vodijo na slovenske vrhove s severne strani Karavank (Avstrija?) ali severnih ter zahodnih pobočij Julijskih Alp (Italija)? Da ne omenjam priljubljene Hrvaške, zanimive Češke in popotniškega Cipra?

Zato prosim, da se vedno znova in znova vrnemo k izvoru športa. Tistega športa, ki je svobodno izbrana in igriva gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter ga od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo, k celovitemu ravnovesju in zdravju.

Na začetku današnjega srečanja se je idilično zdelo, da vsi prisotni v tej dvorani tečemo. Celo več, da tečemo v enaki modro-zeleni-beli opremi. Zdelo se je, da imamo vsi celo istega vrhunskega trenerja, pravzaprav trenerko. Še več, ustvaril se je vtis, da vsi neumorno in vztrajno tečemo celo v istem ritmu (skeptiki in dvomljivci bi se ob tem vprašali, če nemara nimamo istega dopinga). Vendar se je ob koncu razprave pokazalo, da je v cilj na koncu pritekel samo eden. In to je zgolj in samo ministrstvo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DRUGA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS

Četrtek, April 6th, 2017

(Nadaljujem pregled nastajanja novega prostovoljnega vodništva, ob 25. obletnici temeljitih sprememb:
1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO
2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE
3. del: POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST
4. del: DOGAJANJE PO SPREJETJU PRAVIL
5. del: PRVA POKATEGORIZACIJSKA LETA VODNIKOV PZS)


V dolini pomlad, v srcu nemir. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Upravni odbor PZS je na 16. seji (7. 11. 1997 v Kamniški Bistrici) sprejel sklep, ki je izrazil namero o ustanovitvi enotne komisije za vodnike PZS. Na naslednjih sejah je sklep doživel nekaj popravkov in dopolnitev. Na 18. seji upravnega odbora PZS (16. 1. 1998) je bila sprejeta dopolnitev zapisnika 16. seje upravnega odbora PZS, tako da naj bi se sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanji komisiji združita v enoten vodniški odbor.« Na 19. seji upravnega odbora PZS (27. 2. 1998) je bil zapisnik 18. seje popravljen tako, da se je sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanja OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Ta organ UO bo zastopal interese vodnikov v UO in Skupščini.«

Konec leta 1997 je bila pripravljena analiza, ki je pokazala, da kar 70 planinskih društev nima niti enega vodnika PZS. Obstajala so društva, ki so na sto članov imela več kot deset vodnikov PZS (povprečje je bilo 1,6 vodnika PZS na sto članov). Zato so bila (skromna) finančna sredstva PZS za sofinanciranje tečajev usmerjena k društvom, ki še niso imela vodnikov PZS ali je bilo njihovo število pod slovenskim povprečjem.

Ob koncu leta 1997 je bilo kategoriziranih 1.397 vodnikov PZS, registriranih jih je bilo le 775 (55,4 %). Med razlogi za majhno število so v poročilu navedeni premajhna skrb društev za izpopolnjevanje vodnikov, nenačrtno kadrovanje, življenjske okoliščine vodnikov PZS in premajhna aktivnost vodnikov PZS v društvih.


Vsak začetek je težak, vsak začetnik je sodnik učitelja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Decembra 1997 je pod vodstvom inštruktorja planinske vzgoje Jožeta Bobovnika z delom začel Izobraževalni odbor, sprva označen kot velika pridobitev. V letu 1998 je deloval poskusno, polno je zaživel v letu 1999. V njem so/smo sodelovali najbolj usposobljeni strokovni kadri, njihova osnovna naloga je bila zagotavljanje enotnosti v procesu izobraževanja vodnikov PZS. Pripravljena so bila različna navodila, opomniki in obrazci, ki so olajšali in standardizirali delo različnih izobraževalcev in inštruktorjev.

***

Na dan 31. 12. 1998 je bilo kategoriziranih 1.555 vodnikov PZS. Od tega jih je 191 ali 12,2 % izpolnjevalo standard UIAA »gorniški vodnik.« Registriranih je bilo 947 vodnikov PZS (60,9 % vseh kategoriziranih), med njimi jih je bilo 144, ki so izpolnjevali osnovni vodniški standard UIAA (9,26 %). Po starosti so bili kategorizirani vodniki PZS in pripravniki razporejeni v starostne razrede: od 18 do 25 let 342, od 26 do 30 let 231, od 31 do 40 let 429, od 41 do 50 let 427 in nad 51 let 361.

***

Med pomembne projekte in naloge, ki so bili uresničeni v letu 2000, so sodili priprava, sprejem in potrditev desetih programov usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva. Prvič v zgodovini so bile v pripravo programov povabljene in vključene Fakulteta za šport in Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Spodaj naštete programe usposabljanj je Strokovni svet Republike Slovenije za šport potrdil januarja 2001:
1. vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
2. mentor planinske skupine,
3. vodnik PZS kategorije A (lahke kopne ture),
4. vodnik PZS kategorije B (zahtevne kopne ture),
5. vodnik PZS kategorije C (zelo zahtevne kopne ture),
6. vodnik PZS kategorije D (lahke snežne ture),
7. vodnik PZS kategorije E (zahtevne snežne ture),
8. vodnik PZS kategorije G (lahki turni smuki),
9. vodnik PZS kategorije H (zahtevni turni smuki) in
10. inštruktor planinske vzgoje.


Na smučeh, a predvsem s tovariši lovimo zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) je leta 1993 sprejela standarde usposabljanj prostovoljnih vodnikov z naslovom Model training standards for voluntary leaders and instructors. V pripravi Slovenija ni sodelovala. Devetnajst strani dolg dokument (zadnja – meni znana posodobitev – je iz leta 2006) je nastal v želji, da UIAA povzame obstoječo dobro prakso posameznih članic, kar bi omogočilo kakovostnejši razvoj prostovoljnega vodništva povsod po svetu. Standardi, ki smo jih (ne preveč kakovostno) delovno prevedli (PDF 1,2 MB) v slovenski jezik, so imeli ambicijo, da bi UIAA izdajala posebno izkaznico, kar bi imetnikom omogočilo nemoteno izvajanje prostovoljne vodniške dejavnosti kjerkoli po svetu (v Evropski uniji je temu konceptu najbližje sistem vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij reguliranih poklicev).

Planinska zveza Slovenije je v letu 1999 na podlagi standarda »gorniški vodnik« (Mountain walking leader – členi 4.1 do 4.13; v delovnem prevodu je sicer uporabljen izraz vodnik za hojo v gorah) zaprosila Gorniško komisijo UIAA (Mountainnering Commission UIAA) za potrditev programov usposabljanj za vodnika Planinske zveze Slovenije – kategorije A, B in D, ki skupaj ustrezajo temu standardu. V postopku je zelo aktivno sodelovala Mladinska komisija PZS. Julija 2000 se je ocenjevalec in poročevalec Gorniške komisije UIAA Karl Schrag, sicer nemški gorski vodnik in inštruktor, udeležil odlično organiziranega in izvedenega tečaja A kategorije v Bavšici in izdal odlično oceno (PDF 35 KB).


Zibelka slovenskega turnega smučanja nikoli ne razočara. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška komisija UIAA je na zasedanju, ki je potekalo od 15. do 16. 9. 2000 v Renu (Nevada, ZDA) potrdila, da so programi usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije kategorije A, B in D skladni s standardom UIAA. Predsednik Gorniške komisije UIAA Alain Blackshaw je 13. 10. 2000 poslal Planinski zvezi Slovenije uradno potrdilo, v katerem je med drugim navedeno: »Gorniška komisija UIAA je zadovoljna, da vodnik Planinske zveze Slovenije kategorij A, B, D dosega UIAA standard gorniškega vodnika.« Potrdilo, ki ga je izdala UIAA, je veljalo pet let, nato je bilo treba postopek obnoviti.

***

KVIZ je v letu 2000 prvič uvedla merila za sofinanciranje akcij usposabljanja strokovnih kadrov. Registrirani prostovoljni vodniki PZS (teh je bilo 951) so v letu 2000 sodelovali na 15.043 akcijah (po 16 akcij na enega vodnika PZS). Če upoštevamo, da je vsaka akcija (predvsem vodeni izleti) trajala najmanj 6 ur, so vodniki PZS opravili 90.258 ur prostovoljnega dela, oz. za 361.032.000 SIT (1.506.559,84 €), če ovrednotimo eno uro na 4000 SIT (16,69 €).

Na dan 31. 12. 2000 je bilo kategoriziranih 1.844 vodnikov PZS z različnimi kategorijami. Kategorije A, B in D, kar ustreza osnovnemu vodniškemu standardu UIAA, je imelo 266 vodnikov PZS (14,42 %). Starostna struktura je bila taka: ni podatka 32, od 18–25 let 294, od 25–30 let 310, od 30–40 let 463, od 40–50 let 505 in nad 50 let 451. Registriranih VPZS je bilo 1.062 ali 60 %. Od teh jih je 199 (18,7 %) dosegalo standard UIAA.

V začetku leta 2001 se je začelo oblikovanje Pravilnika Vodniške komisije PZS, vzporedno je potekala priprava Pravilnika o strokovnem svetu PZS in oblikovanje sklepa KVIZ PZS o prenosu Planinske šole v pristojnost Mladinske komisije PZS (sklep 7. seje Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, 13. 2. 2001).


Razredčenost krepi zavedanje o povezanosti – vseh in vsakogar.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Skupaj s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani smo leta 2000 in 2001 zasnovali raziskovalni projekt z naslovom Usposabljanje vodnikov Planinske zveze Slovenije. Raziskava, v vrednosti 4.800.000 SIT (19.920 €), je sodila v program PZS ob prvem Mednarodnem letu gora, prijavili smo jo na razpis Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.

Raziskovalni projekt je bil razdeljen v dva vsebinska sklopa. Prvi je zajel zgodovinski oris razvoja in pomen prostovoljnega vodništva za dejavnost planinske organizacije ter vpliv na razvoj športa za vse v Sloveniji. Pregled stanja v preteklosti bi omogočil razumevanje obstoječega stanja in procesov. Ta del raziskave bi potekal ob vrednotenju različnih dokumentov (programi usposabljanj, poročila, zapisniki organov, pričevanja udeleženih …). Z drugim vsebinskim sklopom smo želeli analizirati sistem usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov PZS. Na osnovi mnenj vodnikov PZS bi opredelili dobre in slabe strani usposabljanja in ugotovili, zakaj je število registriranih vodnikov PZS, v primerjavi s kategoriziranimi vodniki PZS, opazno manjše. Za ta del raziskave so bili pripravljeni trije vprašalniki.

Prvi vprašalnik (PDF 274 KB) je bil namenjen v letu 2001 registriranim vodnikom PZS, vprašanja so se nanašala na izkušnje pred vključitvijo v usposabljanje za vodnike PZS, o formalnem usposabljanju, dodatnem licenčnem usposabljanju in vseživljenjskem usposabljanju. Drugi vprašalnik je bil namenjen vodnikom PZS, ki so kategorizirani, ne pa registrirani. Vprašanja so iskala vzroke za neregistracijo. Tretji vprašalnik je bil namenjen inštruktorjem planinske vzgoje in predavateljem in je skušal ugotoviti njihove poglede na usposabljanje vodnikov PZS.


Kje se kaj konča in kje se kaj začne? Vprašanji, ki odvračata od cilja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Raziskava na razpisu Fundacije ni bila uspešna, zato ni bila izvedena. Leta 2010 je Monika Rutar napisala diplomsko delo Analiza usposabljanj za vodnike Planinske zveze Slovenije med letoma 2004 in 2009. Na podlagi 1602 oddanih poročil/analiz vodnikov PZS, ki jih na enotnem obrazcu izpolnijo udeleženci usposabljanj, je ugotovila visoko kakovostno raven usposabljanj, saj je bila povprečna ocena 5,25 (najvišja možna ocena 6). Tudi pripravljenost, strokovnost in odnos predavateljev/inštruktorjev so dosegli visoko povprečno oceno 5,55. Raziskava je pokazala, da prevladujejo moški vodniki PZS, da se delež žensk počasi povečuje, da so vodniki v povprečju starejši od 50 let in da ima večina vodnikov V. stopnjo izobrazbe. Med predlogi za izboljšanje stanja, avtorica predlaga, da bi inštruktorji morali večjo pozornost nameniti didaktični predstavitvi snovi, da bi bilo treba posodobiti teme ter omogočiti seznanitev in uporabljanje novih pripomočkov udeležencem.

***

V času od 23. do 25. 3. 2001 je v Bohinju potekal sestanek Gorniške komisije UIAA, ki se ga je udeležilo 19 članov komisije ter delovnih skupin za standarde usposabljanj in za pravna vprašanja. Sestanka se je udeležil urednik glasila UIAA Ernst Haase. Prvi dan dopoldan sta imeli sestanek obe delovni skupini, popoldan pa Gorniška komisija UIAA. Večerjo je gostil predsednik PZS Andrej Brvar. Drugi dan dopoldan sem najprej predstavil sistem gorniškega usposabljanja PZS, Klemen Medja pa prostovoljno vodništvo PZS. Obe predstavitvi sta bili zelo dobro sprejeti, naprošeni smo bili, da pripravimo dodatno gradivo, ki bi se ga dalo uporabiti za primere dobre prakse.


Drsalni korak, v ritmu naklona površja in naoljene vztrajnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Spomladi 2001, torej leto pred iztekom rednega mandata, je Andrej Brvar sporočil, da odstopa kot predsednik PZS. Na skupščini PZS je bil za novega predsednika izvoljen mag. Franci Ekar. Ostali člani Brvarjeve ekipe smo do izteka mandata ostali isti (bil sem podpredsednik PZS).

Dogajanje ob sklicu 21. seje upravnega odbora PZS (29. junij 2001) je spremenilo potek dogodkov. Na sejo je bila uvrščena točka Sprejem in potrditev sprememb 27. in 28. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS, čeprav predlog (pripravil ga je Bojan Pollak ob pomoči Rudija Skobeta) ni bil obravnavan na organih Mladinske komisije in KVIZ PZS, niti ne na Predsedstvu PZS. Kršen je bil poslovnik o delu upravnega odbora PZS.


Nič več in nič manj kot gora, ojstra gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na dnevni red seje upravnega odbora PZS bi morala biti uvrščena točka Informacija o obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS. Vse gradivo za obravnavo je bilo pravočasno in kakovostno pripravljeno, vendar se je Ekar samovoljno (na pobudo podpredsednika PZS Toneta Škarje in predlog Bojana Pollaka) odločil, da točke ne uvrsti nanjo!

***

Šlo je za eno od zadnjih etap po tem, ko je bilo že leta 1997 odločeno, da naj se do leta 2000 OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Po sklepu zbora mladinskih odsekov je upravni odbor Mladinske komisije na 8. seji (15. septembra 1999) imenoval sedemčlansko mešano delegacijo, sestavljeno iz predstavnikov OVIZ MK PZS (France Gričar, Klemen Medja, Stanko Pinter), Odbora mentorjev planinskih skupin MK PZS (Ciril Zbačnik) ter UO MK PZS (Matjaž Hafner, Roman Ponebšek in Bojan Rotovnik).

Da se pospeši dogajanje je skupščina PZS maja leta 2000 zadolžila Komisijo za vzgojo in izobraževanje PZS, da pripravi:
- pravilnik o delu Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS,
- strokovne podlage za razvoj enotnega sistema usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva v PZS s katalogom predmetov ter vsebin, ki sodijo v posamezen predmet,
- predlog dopolnitev in sprememb obstoječega programa Planinska šola ter pripravi javni razpis za pisce novega učbenika,
- predlog za ustanovitev Učnega središča PZS znotraj strokovnih služb PZS,
- priporočilo za izvajanje izplačil nadomestil stroškov izvedbe programa strokovnim delavcem v športu s področja planinstva.

Rok za izvedbo je bil 30. 11. 2000 (za zadnje tri vrstice) ter 31. 5. 2001 (za prvi vrstici).


Ujeti! Ujeti? Ujetniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

Strokovne podlage za ustanovitev komisije za vodnike PZS je sprejel Odbor za vzgojo in izobraževanje MK PZS, potrdil jih je upravni odbor MK PZS na 15. seji (6. 6. 2000). Strokovne podlage so bile neformalno predstavljene na srečanju vodnikov PZS v Kamniški Bistrici, kot okvir delovanja jih je sprejela delovna skupina, ki jo je imenovalo predsedstvo PZS. Prva seja delovne skupine za pripravo osnutka pravilnika Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije je bila v ponedeljek, 22. januarja 2001. Seje so se udeležili: Marko Goršič, France Gričar, Matjaž Hafner, Marinka Koželj Stepic, Stanko Pinter, Borut Peršolja, Aleš Poljanec in Bojan Rotovnik. Peta seja Delovne skupine za pripravo osnutka Pravilnika vodniške komisije PZS je bila v četrtek, 17. maja 2001. Prisotni so bili Bojan Rotovnik (vodja), Borut Peršolja, Marinka Koželj Stepic, Klemen Medja, Aleš Poljanec, Stanko Pinter (vsi člani delovne skupine), Peter Šilak (predsednik MK PZS) in Rudi Skobe (načelnik KVIZ PZS). Delovna skupina je na osnutek prejela številne pripombe in po temeljiti razpravi sprejela sklep 2/4: »Potrdi se vsebina osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS s sprejetimi pripombami, ki ga do začetka Skupščine PZS predsednik MK PZS in načelnik KVIZ PZS vložita v postopek sprejemanja UO PZS

V ozadju se je zgodil predlog Bojana Pollaka, ki ga je na 1. sejo (novega) predsedstva PZS prinesel Tone Škarja. Ekar je kasneje pojasnil, da je bil predlog obravnave osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS umaknjen iz obravnave na 1. seji predsedstva PZS, »ker je Adi Vidmajer službeno zadržan, zaradi pomembnosti vsebine omenjenega pravilnika, je nujno njegovo sodelovanje pri tej tematiki. Pred aktivno in strokovno razpravo bo treba ovrednotiti finančno materialne posledice, obveznosti in obremenitev PD. Moram poudariti, da brez predhodne proučitve stroškovnika in finančnih zmožnosti ne more nastajati noben akt še manj, da bi ga dali v nadaljnjo obravnavo.«

Vsem nam, posameznikom in organom PZS, ki smo dve leti pripravljali ustrezna gradiva in rešitve, je Ekar enostavno obrnil hrbet.


Trenutek, ko slepečo ostrino zamenja globinska zamaknjenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na sejo upravnega odbora PZS Ekar obeh predlagateljev pravilnika ni povabil. Pred sejo se je del predsedstva PZS dobil s predsedniki MDO in razpravljal o dogajanju. Ekar je tako uvedel popolnoma novo prakso lobiranja oziroma neformalnega odločanja, saj je bilo dotlej mesto za merjenje moči in izpostavljanje različnih interesov na sejah upravnega odbora PZS.

Upravnemu odboru PZS sem na seji v sprejem predlagal dva sklepa:
1. UO PZS podpira združitev OVIZ MK PZS in OPLV KVIZ v enotno Vodniško komisijo.
2. UO PZS ugotavlja, da je bil pri obravnavi osnutka Pravilnika Vodniške komisije PZS kršen Poslovnik UO PZS in nalaga Predsedstvu UO PZS, da na četrti seji Predsedstva UO PZS opravi predhodno obravnavo osnutka v skladu s Poslovnikom UO PZS.

Upravni odbor PZS – Ekar s kompanijo njemu zvestih predsednikov MDO – je oba sklepa zavrnil. Zato sem med sejo upravni odbor PZS seznanil, »da sem danes, 29. 6. 2001 nepreklicno odstopil z voljene funkcije podpredsednika Planinske zveze Slovenije. Vzrokov za takšno odločitev je več, v prid takšni odločitvi je botrovalo predvsem stanje in odnosi v Planinski zvezi Slovenije. K skrajni odločitvi so prispevali izrazito poslabšanje financiranja dejavnosti mladih, neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti do članov vodstev usposabljanj, izrazito uveljavljanje političnih odločitev nad strokovno ponujenimi rešitvami in vsebinsko razhajanje z nekaterimi stališči in načinom vodenja novega predsednika Planinske zveze Slovenije. Svoj mandat v upravnem odboru PZS želim nadaljevati kot voljeni član, saj sem bil na redni Skupščini PZS izvoljen na tej listi in sem po izvolitvi za podpredsednika PZS svoje mesto prepustil drugemu kandidatu. Sporočam še, da odstopam z imenovanega mesta kot član delovne skupine za članstvo, član delovne skupine za organizacijo dela in član odbora za Mednarodno leto gora, ki delujejo v okviru upravnega odbora PZS.«

Upravni odbor PZS je moje legitimno članstvo zavrnil in me izločil iz dogajanja. Končala se je miroljubna koeksistenca z Ekarjem, kmalu zatem častnim članom PZS. Miniti je moralo še več kot leto dni, da je bila Vodniška komisija PZS vendarle ustanovljena.


Potopljeni v morje minulega dne. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

11. avgusta 2001 je sto metrov pod vrhom Jalovca zaradi padajočega kamenja umrl K. B., B. P. je bila poškodovana. Sočasno sta se na zelo zahtevni poti znašli dve vodeni skupini, in sicer iz PD Kranj (skupaj 25 udeležencev, od tega štirje vodniki PZS) in PD Ptuj (skupaj 14 udeležencev, od tega trije vodniki PZS). Predsedstvo PZS je imenovalo strokovno skupino za preučitev vzrokov nesreče, v katero je imenovalo pet članov, od tega štiri gorske vodnike, kar je sprožilo različne odzive. Strokovna skupina je poleg okoliščin nesreče med drugim ugotavljala usposobljenost posameznih vodnikov PZS ter spoštovanje normativov za vodenje. Ob tem ni ugotovila nepravilnosti in objektivne odgovornosti vodnikov PZS ali posameznih vodenih udeležencev. V sklepno poročilo (27. 8. 2001) je zapisala: »Na zahtevnih poteh je pri srečevanju velikih skupin možnost nesreče večja.«

Novinarsko poročilo je prst kar počez usmerilo v vodnike: »Ob vsem propagiranju najemanja gorskih in planinskih vodnikov zaradi večje varnosti v visokogorju se je namreč nesreča zgodila prav v skupini, v kateri je bilo več vodnikov.«


Nočna svetloba okrepi hreščanje snega z nevidnim posipom. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Julija 2002 je bilo v gradivu za novinarsko konferenco PZS med drugim zapisano, da je bilo registriranih 1.166 prostovoljnih vodnikov PZS (slabih 54 % od 2170 kategoriziranih vodnikov PZS. »Ti strokovno usposobljeni kadri za svoje delo oziroma vodenje v gore ne prejemajo plačila, temveč nadomestilo za materialne stroške (za obrabo zaščitne in tehnične opreme ter potne stroške). Vodniki PZS so člani planinskih društev in delujejo v vodniških odsekih. Slednji so povezani v dvanajst odborov vodnikov PZS.

Največ vodnikov PZS je bilo usposobljenih na osnovnih sklenjenih ali nesklenjenih tečajih za vodnike PZS, ki trajajo 230 ur in so si vodniški naziv pridobili po uspešno opravljenem pripravništvu. Vodnik PZS lahko vodi po lahkih poteh oziroma na približno 86 % vseh označenih planinskih poteh v Sloveniji. Da bi vodnik PZS lahko vodil še po označenih zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, zahtevnih neoznačenih poteh, lahkih brezpotjih ter zimskih markiranih poteh in na organiziranih in varovanih pohodih, se mora še dodatno usposobiti. To usposabljanje traja nadaljnjih 167 ur, skupno torej 397 ur. Tak vodnik PZS doseže osnovni vodniški standard Gorniške komisije UIAA. Vsako leto PZS usposobi okrog 130 novih vodnikov PZS.«

Vodnike PZS najdemo povsod po Sloveniji, povprečje je bilo 2,17 registriranih vodnikov PZS na sto planincev včlanjenih v posamezna planinska društva. Zanimivo je bilo, da so imela okolja, izven gorskega sveta, več usposobljenih vodnikov PZS. To je razumljivo, saj so daleč od gora potrebe po vodenju skupinskih izletov večje.


Zgodba, ki hrešči skozi zobe in vnaša v skupnost hitrost deljenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodniki PZS upoštevajo pri vodenju sprejeto Preglednico o številu vodenih na vodenih turah. To število je glede na zahtevnost ture lahko zelo različno, od najmanj 3 (npr. Tominškova pot na Triglav) do največ 14 (npr. od Nanosa do Jamskega gradu v Predjami). Seveda vodijo izlete in ture tudi posamično, ko jih naprosijo prijatelji, znanci in naključne skupine, vendar tudi te izlete vodijo brez plačila oz. nagrade. »To jih najbolj razlikujejo od gorskih vodnikov, ki se z vodenjem ukvarjajo poklicno«, je bilo še zapisano v sporočilu za javnost.

***

Ustanovni zbor vodnikov PZS je potekal 26. oktobra 2002. Vodniška komisija PZS naj bi skrbela za organizirano delovanje na področju prostovoljnega vodništva. Prva Vodniška komisija PZS je bila izvoljena v sestavi: Franc Gričar, PD Kum (načelnik), Janko Mihev, PD Radlje ob Dravi (pomočnik načelnika), Katja Kadiš, PD IMP Ljubljana (tajnica), Rudolf Skobe, PD Novo mesto (finančnik), Pavel Lesjak, PD Črna, Matjaž Hafner (PD Škofja Loka) in Bojan Rotovnik (PD Šoštanj).

Vodniška komisija PZS se je prvič sestala 9. novembra 2002 in se takoj lotila dela. Opredelila je nekatera ključna vprašanja:
1. Obstoječi sistem določa 12 različnih kategorij vodenja in sicer od A do K. Vsi vodniki PZS, ki imajo podeljene kategorije A, B in D ustrezajo standardu UIAA. Ali je sedanji sistem kategorij vodenja treba spremeniti?
2. Usposabljanje vodnikov PZS poteka po enotnih merilih, ne glede na izvajalca usposabljanja. Doslej je veljalo, da je za pristop k usposabljanju za mladinskega planinskega vodnika, treba opraviti Planinsko šolo. Ali naj se Planinsko šolo vključi v sistem usposabljanja za vodnike PZS? (S tem bi se vsebinsko in časovno razbremenilo osnovni, desetdnevni tečaj za vodnike PZS.)
3. Na podlagi 24. člena Pravilnika o izobraževanju, kategorizaciji in registraciji vodnikov PZS lahko gorski vodnik ob predložitvi izpolnjenega osebnega lista in fotokopije izkaznice gorskega vodnika pridobi še naziv vodnik PZS. Gorski vodniki so s sprejetjem Zakona o gorskih vodnikih izstopili iz PZS in so postali poklicno združenje Gospodarske zbornice Slovenije. Kakšno naj bo v prihodnje razmerje med prostovoljnimi vodniki PZS in poklicnimi gorskimi vodniki?
4. Sistem prostovoljnega vodništva PZS (še) ni popoln. Kaj bi v njem veljalo spremeniti, dopolniti ali ukiniti in kaj ohraniti takšno, kot je?


Jutro, kot nov list v knjigi, ki jo pišemo vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odgovore na ta vprašanja je iskala okrogla miza »Prihodnost prostovoljnega vodništva v planinski organizaciji«, ki je pod vodstvom Bojana Rotovnik potekala na usklajevanju inštruktorjev planinske vzgoje v Kamniški Bistrici (7. december 2002). Oblikovani so bili sklepi:

- V sistemu prostovoljnega vodništva je treba zmanjšati število kategorij vodenja.
- Planinsko šolo je treba prilagoditi sedanjim razmeram (različnim starostnim skupinam), preoblikovati, posodobiti vsebino ob upoštevanju novih didaktičnih načel ter prilagoditi naziv.
- Sprejemni izpit iz (prenovljene) vsebine Planinske šole naj se uvede za vse temeljne tečaje za vodnike PZS.
- Preveriti je treba ustreznost učnih načrtov za vodnike PZS. Ugotoviti je treba, katere vsebine se lahko dodatno prenese v Planinsko šolo, katere vodniške vsebine je treba nadgraditi in katere vsebine se lahko skrči. Z učnimi načrti za vodnike PZS je treba seznaniti inštruktorje PV.
- Sistem usklajevanja in potrjevanja licenc inštruktorjem planinske vzgoje, inštruktorjem in predavateljem se naj ohrani v sedanji obliki.

***

Z dogajanjem konec leta 2002 končujem kronološki pregled razvoja prostovoljnega vodništva, ki se je začelo s tragično nesrečo leta 1988 na Košutnikovem turnu in dobilo nov zagon leta 1992 z uvedbo kategorizacije vodnikov PZS. Sledita še članka v katerih bomo akterji takratnega dogajanja predstavili svoje poglede na doseženo.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark