Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

UROŠEV PRAVIČNI PRAV

Sobota, November 23rd, 2019

V torek, 3. decembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah potekal

gorniški večer z Urošem Macerlom

Vrednota aktivizma

(osemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 199 KB)

Uroš Macerl (1968) iz Zagorja ob Savi, živi v Ravenski vasi na družinski ekološki kmetiji Zelena trava. Rudarski tehnik, ekološki kmet (lastnik kmetije od leta 1989) in šef štale z ovcami (200 ovc in 150 jagnjet), konji, osli, kozami in kokošmi (100). Okoljevarstvenik, predsednik društva Eko krog, društva za naravovarstvo in okoljevarstvo (2005), ki izvaja program in delavnice za aktiviste. Od leta 2002 do maja 2014 je s somišljeniki (ter skupinski tožbi 26 kmetov iz Zasavja) bil strokovno in pravno bitko s podjetjem Lafarge, lastnikom cementarne v Trbovljah, zaradi uporabe goriva petrolkoks, sosežiga tudi nevarnih odpadkov (odpadno olje, avtomobilske gume, plastika) in prekomernega onesnaževanja okolja. Eko krog in Uroš Macerl sta za svoja prizadevanja prejela eno najpomembnejših svetovnih priznanj na področju varstva okolja in narave – mednarodno Goldmanovo okoljsko priznanje za Evropo (2017).

Z Urošem se je na osemdesetem gorniškem večeru pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Kaj v slovenskih razmerah pomeni biti hribovski kmet? In kaj ekološki kmet?

(V skladu z Evropsko zakonodajo so hribovska in gorska območja tista območja, za katere je
značilna precejšnja omejenost možnosti uporabe zemljišč in uporaba dražje specialne mehanizacije. Zaradi višje nadmorske višine je skrajšana vegetacijska doba. V kombinaciji s strmimi nagibi je v hribovsko gorskih območjih omejena uporaba standardne mehanizacije in zožena možnost izbire primernih rastlin. Na nižji nadmorski višini so preveč strmi nagibi za uporabo običajne mehanizacije in zahtevajo uporabo zelo drage opreme.)

Kaj tebi pomenijo veliki nakloni pobočij, strmine? Zgolj težavo in napor ali tudi užitek? Nekateri strmine izkoriščamo za gorništvo. Si bil kdaj del te druščine? Kako so te doma opremili za preživetje v naravi? Se spomniš kakšnih pripovedi o nesrečah v gozdu, o plazovih?

Glede na to, kar vemo danes o tvojih okoljskih prizadevanjih, se zdi zares ironično, da je staro zemljepisno ime enega od zaselkov, ki sestavljajo Ravensko ves, Zelena trava. Imena današnji slovenski pokrajini so dajali domačini, predvsem kmetje, pastirji in lovci, »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta« (Badjura 1953)


Uroš Macerl. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiva in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka, mlado drevo bukve ali nahajališče uporabnega kremena. Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti prvobitni pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Morali so se še zelo mladi posloviti od doma, se osamosvojiti in prilagoditi skupnosti pastirjev, ker je bilo v težkih naravnih razmerah sodelovanje ključno za njihovo preživetje. Kaj od tega še prepoznavaš pri sebi in pri kolegih kmetih?

Ti se ukvarjaš s pašo, ki je marsikje po svetu deležna kritične obravnave. Celo eden prvih razkolov v naravovarstvu na svetovni ravni izvira iz problematike paše. V ZDA je razkol v naravovarstvenem gibanju nastal, ko sta se najbolj izstopajoča predstavnika tega gibanja, John Muir in Gifford Pinchot, sporekla ob vprašanju, ali v nacionalnem parku Yosemite Valley dovoliti pašo. Stališče Johna Muirja je bilo, da naravo varujemo samo, če se iz nje povsem umaknemo, Gifford Pinchot pa bi pašo dopustil. Razkol je pravzaprav nastal zato, ker nimamo merila, s katerim bi določili, kako intenzivna je lahko paša ali nasploh raba naravnih virov, da bi jo še šteli za sonaravno in naravi neškodljivo. Kakšen je tvoj načelen pogled in praktična, vsakodnevna izkušnja?

Vrniva se v tvojo mladost, ko se ni dalo dihati … Ko si stopil iz hiše – kaj si videl, kaj si vonjal, kaj si čutil, o čem si razmišljal?

Znašel si se v klasični dilemi: lahko kaj postorim sam ali preprosto obupam in pustim vse tako, kot pač je. Kaj je bilo tisto, kar je prevesilo dogajanje?

Ustanovil si Eko krog, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo. Lahko pojasniva obe področji skozi dejavnost vašega društva, kje si dejavnosti celo nasprotujeta …

Postal si torej aktivist. Med petimi dimenzijami ekološkega gibanja: 1. ignoranca, 2. rešila nas bosta znanost in tehnologija, 3. prepustite rešitev trgu, 4. vrnitev k naravnemu ravnovesju, 5. osebna odgovornost -, se zdi, da je ravno slednja najbolj problematična … Kaj je naloga aktivista? Da reši en manjši problem ali da odpravi sistemski problem?

Kaj sem kot posameznik naredil za rešitev planeta? Sem ločil odpadke, v hotelu večkrat uporabil brisačo? Ta čudovit ideološki mehanizem posameznika naredi osebno odgovornega , kar pomeni, da nam ni dovoljeno zastaviti velikih vprašanj o reorganizaciji družbe. S katerimi dilemami se soočate na vaših delavnicah za aktiviste?

Član Eko kroga je tudi Dušan Kastelic, ilustrator in risar stripov. V pogovoru za Mladino je povedal: »Ljudje, ki so še pred leti udrihali po nas, nas zdaj prosijo za pomoč. Mislim, da se nas status počasi spreminja skupaj z miselnostjo ljudi. Domorodci so nas obtoževali, da nam gre samo za denar, da smo plačanci cementarne iz Anhovega, da želimo ljudem jemati delo … Bilo je precej groženj, veliko večino jih je prestregel Uroš Macerl, ki ima k sreči debelo kožo.« Se strinjaš z njim?

Po shodu leta 2010 v Ljubljani (ki sem se ga udeležil tudi sam …) si povedal, da so se tam zgodile tudi stvari, ki jih v javnosti še ne moreš povedati. Si medtem o tem že spregovoril?

Si bil že od samega začetka mišljen kot »prepoznaven obraz«, ki ima precej očiten namen – dvigniti ozaveščenost in pritegniti pozornost k problemu. Zdi se, da zlasti mediji potrebujejo tak obraz. In bolj ko je obraz prepoznaven, bolje je zanje – več je klikov, mnenj, delitev …

Ste imeli tudi rezervno različico v obliki katerega od slovenskih zvezdnikov? Se je kdo ponudil sam? (Resda lahko zvezdniški glas in obraz pripomoreta k večji prepoznavnosti problema, ampak pred tem je nujno, da ima aktivistično gibanje dovolj kritične mase, povezanosti in delavnosti. V »zvezdništvu« pa je največja past za vse – za medije, za občinstvo, ki opazuje in za aktiviste. Na koncu se bolj pogovarjamo o zvezdniku kot o dejanskem problemu. In pomemben je še en vidik – kako zadržati pozornost ljudi, da ni zvezdniški poziv zgolj površinski pojav, ki razvname naša čustva le za krajši čas.)

Sporočilo Grete Thunberg nikoli ni gostobesedno in leporečno: zajema nekaj osnovnih poant, katerih se drži in jih vztrajno in ob vsaki priliki ponavlja. Ja, ponavlja jih kot lajna, goni eno in isto. In ravno v tem je prodornost in drugačnost njenega nastopa! Je nekdo, ki enkrat za spremembo res hoče nekaj sporočiti, pozornost s sebe usmeriti na to, kar govori. Pravi … » in ne sprašujte nas, kaj je treba narediti, vprašajte znanstvenike. Ne želimo, da prisluhnete nam, prisluhnite znanstvenikom!«

Nelagodje in zadrega sta občutji, ki ju ne maramo in se ju potrudimo hitro znebiti, odvesti v to ali ono smer. In zlasti spletni komentarji so v tem primeru izvrsten in hkrati srhljiv pokazatelj nelagodja, ki ga je izzvala Greta Thunberg.

Kot so na primer opazili nekateri komentatorji, se Greta noče postaviti na to ali ono politično stran, na primer (v ZDA) podpreti demokratov, ki so za okoljsko problematiko tradicionalno bolj dojemljivi kot republikanci. Toda v resnici to njenega nastopa ne dela »apolitičnega«, temveč – nasprotno – izjemno političnega. V pozivu: »Pozabite vaše politične igre in prisluhnite znanosti«, bi kot njegovo temeljno ost lahko videli to, da v politiko (znova) uvaja razsežnost univerzalnega, univerzalne propozicije in naslovitve. Pri tem seveda ne gre za sentimentalno politiko sredinskega povezovanja, ampak za enak in radikalen pritisk na vse. To pomeni, da meri na nič drugega kot to, da politiko spet naredi – politiko. Torej delati za dobro vseh ljudi!

(Sklicevanje na znanost v njem ni način »nevtralizacije« ali izbrisa politične dimenzije, ni znamenje koraka onstran politike, ampak način, kako prek invokacije znanosti – katere domet je lahko samo univerzalen, ali pa ni znanstven – pripelje univerzalizem nazaj v politiko in s tem spremeni samo naravo (trenutne) politike.)


Roke Človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj misliš, da se aktivizem pripisuje predvsem levici? To kar počneš danes, verjetno ni več vprašanje izbire, to je zdaj tvoja dolžnost. Bi kot sredstvo reševanja nakopičenih težav izbral politiko?

V Eko krogu poudarjate velik pomen odločitev sodišč. Za razliko od javnega mnenja, ki pravosodju ne zaupa, imate vi popolnoma drugačno izkušnjo. Čemu pripisujete take odločitve sodišč – znanju posameznikov, razumevanju širše slike?

Če bi na vizitko napisal ekoterorist, bi …

“Razočarana sem nad človečnostjo, vendar se nisem pripravljena odpovedati upanju,” pravi ena od kapitank Sea Watch. Čemu se nisi pripravljen odpovedati ti?

Kako se je dihalo v toplem in vlažnem letošnjem novembru?

Pogosto mislimo, da če ne bomo naredili nič, bo vse ostalo tako, kot je. Ne, ne bo. Družba se že drastično spreminja in se bo, tudi zaradi podnebnih sprememb, še hitreje bolj drastično spreminjala naprej. A v kakšni smeri?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale.

  • Share/Bookmark

GORE – ČLOVEK – IZLET

Torek, November 12th, 2019

Najprej so bile gore. Divje. Neukročene.

Potem se je pojavil človek. Udomačen. Z raziskovalno žilico.

In ta človek se odpravi v gore. Sprva zaradi opravkov, nuje. Kasneje na izlet. Pohod. Turo. Turni smuk. Alpinistični vzpon. Po napor, zadovoljstvo in užitek.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V soboto, 9. novembra 2019 je na Osnovni šoli Preserjah pri Radomljah v Preserjah pri Radomljah potekal regijski del Državnega tekmovanja Mladina in gore. Letos je minilo 30 let, od kar sem to tekmovanje ustanovil in ga dobrih deset let tudi vodil. Tudi zato je izvedbo tekmovanja spet prevzelo Planinsko društvo Domžale oz. njegov mladinski odsek (vodja tekmovanja je bila Klara Mestek).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Pred skoraj dvajsetimi leti sem oblikoval definicijo državnega tekmovanja Mladina in gore (28. 9. 2000), ki v veliki meri velja še danes:
»Državno tekmovanje Mladina in gore je gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj gorništvo obe prvini enakovredno združuje.”

Po koncu pisanja testov iz teme Planinska šola smo pripravili malo manj kot dve urni program (od 11.30 do 13.15 = 105 minut) v katerem smo želeli iz mulcev (33 ekip x 4 člani/članice = 132) zvabili gorniške občutke, kot jih sicer odkrivamo ob vzponu na goro, sestopu z nje in podoživljanju doma.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi velikega števila smo člane ekip (v starosti od 6. do 9. razreda) razdelili v šest, številčno približno enakovrednih skupin (20–22), ki so vodeno obiskali vse dejavnosti (sicer v ne ravno običajnem vrstnem redu dogajanja na izletu) in v njih precej intenzivno sodelovali (15–17 minut). Vsako od dejavnosti je bilo torej treba ponoviti z vsako skupino, kar je bil svojevrsten izziv.

V ta namen sem povabil, vrhunske ustvarjalce, tesno povezane z (domžalskim) gorništvom, da je vsak od nas prevzel eno od vsebin:
- PRIPRAVA NA TURO, Lili Jazbec,
- GORA JE VRH DOLINE, Borut Peršolja,
- VRH, Dan Briški,
- VAROVANJE GORA, Marjeta Keršič Svetel,
- VARNOST V GORAH, Srdjan Živulović – Bobo in
- PODOŽIVLJANJE GORA, Polona Mežnar.

Z različnimi pristopi (vodenje, delo v skupini, znanje/pripovedovanje, poslušanje, veščine/ročne spretnosti, čuječnost, fotografiranje …) smo poustvarili, podoživeli IZLET na goro.

Ko hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

PRIPRAVA NA TURO -Zakaj je tako težko zjutraj začeti hoditi? Še prej pa zgodaj vstati … Ali je lahko še bolj strmo? Hoja je enolična, dolgočasna. Potem pa se nekaj zgodi, vidimo rožo, opazimo žival, zaslišimo tišino. In malica – to je eden vrhuncev vsakokratnega izleta. Gre res samo za salamo in žemljo? Kaj če vsega tega ne bi bilo: če bi se lahko ves dan vozili z gore na goro, s slušalkami na ušesih, ob drenjanju z neštetimi drugimi otroki, z žetonom, ki bi na avtomatu odprl vrata do hamburgerja? So to gore ali zabaviščni park. Kaj o navadah pravi Častni kodeks slovenskih planincev …

GORA JE VRH DOLINE -Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja? Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

VRH -Ta vsebina ni imela navzočega ustvarjalca, pač pa je bila šolska učilnica spremenjena v sproščen ambient, kjer so mulci lahko ležali po tleh na telovadnih blazinah. Petnajst minut so si lahko bolj ali manj v tišini ogledovali fotografije gora in poslušali meditativno glasbo. 100 svojih odličnih fotografij nam je za ta namen posodil Dan Briški, iz najmlajše generacije vrhunskih gorskih fotoreporterjev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

VAROVANJE GORA -Naravovarstvo. Sodobnih problemov v gorah ne zmanjka: varčevanje in onesnaževanje vode (čistilne naprave v planinskih kočah), (mirujoči) promet v dolini, način oskrbe planinske koče, množičnost obiska in udobje v planinskih kočah, zmanjševanje in reciklaža odpadkov … Kaj sporoča gorniška Greta Thunberg? Mulci so pisali, risali, pri čemer je vsak od njih prispeval košček v skupno celoto.

VARNOST V GORAH -Redko (k sreči!) zares vidimo nesrečo v gorah. Vidimo pa čustva, prestrašenost, upanje, negotovost. Skozi svoja čustva prepoznavamo čustva vpletenih v gorsko nesrečo. Mulci so ob vstopu v prostor pogledali enega, dva kratka posnetka resničnih nesreč (padec v steni, snežni plaz na urejenem smučišču), potem pa so sami skušali izraziti gorsko nesrečo. (Iz Planinske šole poznajo temeljne postopke reševanja, način obveščanja o nesreči, delo GRS …). Na voljo so jim bili pripomočki s pomočjo katerih so izdelali fotostrip. Nesrečo so izrazili tudi s portretnimi izrazi (groza, strah, osuplost) …

PODOŽIVLJANJE GORA -V zadnjem delu, ko smo že na varnem v dolini, morda celo že doma, shranjujemo in predelujemo vtise. Iz bogate, a pozabljene zakladnice slovenskih gorniških pesmi smo izbrali dve do tri pesmi, ki so manj poznane in manj izvajane. Člani skupine so se sami odločili, katero pesem se želijo naučiti oz. jo vsaj podrobneje spoznati. Del besedila smo pri pesmi pustili odprt in so ga mulci oblikovali sami.

***

Zdi se mi, da je bila finta vsega dogajanja za udeležence v tem:

Manj govoriti, več poslušati. Pa res slišati. Tudi če ne razumeš … slišiš. Trud, ki ga vložiš v poslušanje, je že akcija.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SAŠINO SPOROČILO

Četrtek, Oktober 24th, 2019

V torek, 5. novembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

gorniški večer s Sašo Roškar

Dediščina gora

(devetinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 269 KB)

Saša Roškar (1974) iz Domžal, živi v Ljubljani, partnerica in mama treh sinov. Univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja (2001). Članica Planinskega društva Domžale (1982) in vodnica Planinske zveze Slovenije (1993). Kot konservatorka – konservatorska svetovalka je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, kjer se med drugim ukvarja tudi z območjem Triglavskega narodnega parka. Med letoma 1986 in 2002 je aktivno sodelovala pri delu mladinskega odseka Planinskega društva Domžale ter pri izdajanju odsekove knjižice Gremo skupaj v hribe!. Avtorica več znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter knjig: Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015). Članica Slovenskega etnološkega društva in Slovenskega konservatorskega društva. Prejela je bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije (1998) in bronasto priznanje Športne zveze Domžale za aktivno delo v športu (2002).

S Sašo se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Odmev v Gorenjskem glasu, 12. 11. 2019. (PDF 321 KB)

***

O čem sva se pogovarjala:

S kom, kako in kam si začela hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli sprva družina, kasneje prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta? Kaj (gorniškega) si brala? Si pisala dnevnik?

Kako si zašla v mladinski odsek? Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kako se spominjaš vodnic (Nives, Nada, Jasna …) in vodnikov (Vinko, Janko, Jure …)? Kdo so bili načelniki mladinskega odseka v tvojem obdobju?

Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo (če se prav spomnim ti je šlo na živce takratno planinsko obredje oz. različni krsti)? Kateri projekti so izstopali (se morda spominjaš tekmovanja Mladina in gore?), kaj vas, nas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosna?

Si kot otrok/udeleženka uživala na izletih, taborih, zimovanjih? Z vašo generacijo (Tina, Nadja, Mateja …) je praktično zamrlo petje …

Se iz mladostniškega obdobja spomniš kakšne posebej zanimive ture? (Mogoče sprva nenačrtovane zimske ture na Srebrno sedlo, pa kasneje prečenja Grintovcev …) Takrat smo na odseku/društvu kupili prvo tehnično opremo – čelade, plezalne pasove …


Saša Roškar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšne spomine imaš na vodniški tečaj, na inštruktorje? Zakaj si se odločila postati vodnica? Kaj je pri tem početju najbolj vznemirljivo?

Koliko pozornosti si kot vodnica namenjala posameznemu delu ture (priprava, izvedba, analiza)? Kateri je bil zadnji izlet, ki si ga vodila?

Torkovi sestanki, odsekovo glasilo, delo s starši, pikniki, gorniški športni dnevi … Tega danes ni več …

Kaj je tvoja šibka točka v gorah? Mraz? Te še danes rado zebe?

Kako si »na ti« z orientacijo? Ti koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, na potovanjih?

Nekaj časa si vodila planinski krožek. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri njih na živce, s čim so te razveseljevali? Ti je delo z otroki pomagalo pri vzgoji tvojih sinov?

Sodelovala si tudi s Silvom Karom pri začetkih mednarodnega festivala gorniškega filma. (Etnografski) film je tudi sicer ena tvojih skritih ljubezni.

Konec novembra se bo sklenilo 70. jubilejno leto delovanja Planinskega društva Domžale. Še spremljaš društveno delo?

Si Domžalčanka, starša (mama iz Ilirske Bistrice, oče iz Slovenskih goric) sta se preselili v novozgrajeno stolpnico. Eno so Domžale, ko živiš v njih, drugo pa, ko prihajaš sem na obisk. So Domžale tvoje domače mesto?

Domžalam si posvetila dobršen del prostega, a zelo strokovnega časa. Knjige (Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015)) so med bralstvom naletele na dober odziv. Pred tvojimi knjigami so bile na voljo knjige Staneta Stražarja, pa Marjance Klobčar … Je še kaj podobnega v igri, snovanju?

Je Pravljični Šumberk v domžalskem mestnem gozdu projekt, ki ga kaže pohvaliti ali kritično ovrednotiti?


Odločne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Fotografija … Želela si, da podatek, da si fotografinja, izpustiva iz tvojega biografske skice. Zakaj? Tvoja specialnost so bili portreti. Kaj oziroma koga od fotografinj, fotoreporterjev spremljaš na spletu (instagramu)?

Na povabilo dr. Toneta Cevca se je maja 1996 etnolog dr. Naško Križnar priključil arheološki ekipi, ki je izkopavala Na pastircih pod Kamniškim sedlom. Pomagala sva pri prenosu snemalne opreme in bila priča prvim odkritjem …

Kaj razumemo pod pojmom dediščina gora? Kako v ta sistem uvrstiti gorništvo kot »športno, gospodarsko, raziskovalno, naravovarstveno, zaščitno-reševalno, humanitarno in kulturno dejavnost, povezano z gorsko naravo«?

Je na primer komercialni pohod Sto žensk na Triglav nesnovna kulturna dediščina? Kaj pa način oskrbovanja planinskih koč s konji? Pa gorniški večeri?

Kaj dediščinskega nam sporoča Greta Thunberg?

Si predstavnica ustanoviteljice (države) v Svetu Triglavskega narodnega parka. Kaj tebi pomeni Triglavski narodni park?

Koliko imaš pri svojem konservatorskem delu terena? Je več etnologije, več antropologije ali papirologije?

Katere planine »pokrivaš«? Kaj so največji izzivi? Zakaj danes predimenzionirani traktor diktira prihodnjo usodo planin?

Urejanje prometa in parkiranje, Koča pri Triglavskih jezerih, Triglav … Kakšna so stališča in smer reševanja nakopičenih težav?

Kakšno vlogo imamo obiskovalci, zlasti gorniki in gornice?

Že dlje časa se govori o Forumu zainteresirane javnosti, ki naj bi skušal delovati po principu souporabe gorskega sveta. Kako daleč so v TNP z izvedbo?

  • Share/Bookmark

HKRATI NAJTEŽJI IN NAJLAŽJI PREIZKUS

Petek, Oktober 18th, 2019

Na meddruštveni odbor planinskih društev Kamniško-bistriškega območja sem pred dnevi naslovil naslednji dopis:

PREDLOG ZA PODELITEV NAJVIŠJEGA PRIZNANJA TONETU ŠKARJI

V skladu s s) točko 32. člena in na podlagi a) točke 1. odstavka 67. Statuta Planinske zveze Slovenije devetim planinskim društvom, združenim v Meddruštvenem odboru planinskih društev Kamniško-bistriškega območja, predlagam

da Planinska zveza Slovenije podeli najvišje priznanje

častni član Planinske zveze Slovenije

Tonetu Škarji

za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji in izjemne dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.

Tone Škarja (1937), elektrotehnik (1954), alpinist (1956), gorski reševalec (1961), gorski vodnik (1993), publicist in fotograf. Poročen, oče sina in hčere, upokojenec Elektra Ljubljana (1995). Član Planinskega društva Kamnik (1951) in Gorske reševalne službe Kamnik (načelnik 1968–1978). Pleza od leta 1956, opravil je več kot 1000 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, med njimi več kot 30 prvenstvenih. Sodeloval in vodil je številne reševalne akcije. Kot udeleženec in vodja je sodeloval na osemnajstih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998), Ama Dablam (2005). Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS (1979–2013), podpredsednik PZS (1998–2011). Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika. Pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Avtor ali soavtor knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008), Po svoji sledi: Alpe–Kavkaz–Himalaja (2011). Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1965, 1974), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1979), Bloudkovo nagrado (1979), svečano listino Planinske zveze Slovenije (2002), častni znak svobode Republike Slovenije (2002), Bloudkovo plaketo (2011) in nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu (2014).

Tone Škarja je podal predhodno pisno soglasje, da se strinja s kandidaturo za najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije.

***

1. dopisno sejo Meddruštvenega odbora planinskih društev Kamniško-bistriškega območja je sklical predsednik Jurček NOWAKK. Potekala je med 7. in 9. oktobrom 2019 in se je končala 9. oktobra ob 15. uri. Od 9 članov je na dopisni seji sodelovalo vseh 9 članov (zastopnikov društev). Predlog so podprli:
PD BAJTAR,
PD BLAGOVICA,
PD DOMŽALE,
PD JANEZ TRDINA MENGEŠ,
PD KAMNIK,
PD KOMENDA,
PD MORAVČE,
PD ONGER TRZIN in
DGRS – KAMNIK.

MDO je sprejel sklep št. 35:
»Potrdi se predlog za podelitev najvišjega priznanja Tonetu ŠKARJI »Častni član Planinske zveze Slovenije« za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji in izjemne dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.«

Sklep je bil sprejet soglasno.

Zdaj je na potezi upravni odbor Planinske zveze Slovenije.

  • Share/Bookmark

VSAJ SLED GORNIŠTVA: IZ MORAVČ DO TROJAN

Sreda, Oktober 9th, 2019

Domžalska pot spominov

Vsaj sled gorništva: iz Moravč do Trojan

sobota, 12. oktober 2019

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

»Ena od lepih skrivnosti tokratne hoje je počasno približevanje pokrajini. Iz Moravč ves čas opazujem cerkev sv. Valentina, ki korak za korakom postaja vedno večja in bolj domača. Ko zapustim hiše v dolini in zasopem v tihi gozd, se začne poglabljati tudi prijateljstvo z goro. Njen značaj nosim v sebi ves dan, prepoznam pa ga v različnih vrstah svetlobe, v znanih razgledih in vedno novih detajlih ob poti. Stranski greben se približuje zgolj rahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se odpira in razgalja. Navzočnost vsega okrog se počasi, ampak zares počasi naseli v (priznam!) utrujeno telo.«
(Borut Peršolja: Netipični potopis ali drugi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov (Slamnik, 29. junij 2018))

Vabilo za odtis (PDF 405 KB)


Dane Zajc, domačin, v kontekstu tega zapisa pa tudi odličen gornik in dolgoletni najemnik pastirskega stanu v planini Na Lazu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zbor in vrnitev
Zbor je na avtobusni postaji Domžale ob 8.50 (avtobus za Moravče odpelje ob 9.01). Cena vozovnice, ki jo plačate pri vozniku na avtobusu, je za odraslega 2,3 €. V center Domžal se bomo vrnili do 16.45 s posebnim prevozom (cena in oblika prevoza bosta naknadno sporočeni vsem prijavljenim).

V primeru slabega vremena
Izlet bo tudi v primeru deževnega vremena (s plohami). V primeru daljšega, močnejšega deževja bo izlet prestavljen na kasnejši datum. Morebitna odpoved bo objavljena v četrtek, 10. oktobra 2019 ob 20. uri na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/).


Tekmujeva? Hvala, ne! (Fotografija: Borut Peršolja)

Opis izleta
Iz Domžal z avtobusom redne linije Arriva Kam-Bus do Moravč (izstop: končna postaja v Moravčah, 379 m). Z avtobusne postaje po cesti na sever do Serjuč (400 m), od tam na planinsko pot in skozi gozd do Vodic. Po asfaltirani cesti do gostišča Urankar na vrhu Limbarske gore (770 m). Spust mimo hiš in po cesti proti vzhodu do križišča z odcepom planinske poti na Golčaj. Skozi odličen jesensko obarvan gozd do Golčaja (687 m) in cerkve svete Neže. V grebenski smeri, večinoma po asfaltu, do naselja Borje pri Mlinšah (557 m), kjer izven vasi, pri križu, zavijemo levo proti grebenu Na škalah. Ko s skoraj visokogorskimi vtisi dosežemo greben, zapustimo južna dolomitna pobočja in sledi prečen spust skozi severna gozdnata pobočja do kmetije Dolinar (714 m). Od tam vzdolž dolca, v vzponu, do prvega kolovoznega prevala in spust/vzpon do magistralne ceste Domžale–Trojane (594 m). Ob cesti 1 km do Gostišča Trojane (563 m). Hoje je za pet ur in četrt.


Lisarska vojna ali pohodniški (ne)red. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskali bomo pet kontrolnih točk Domžalske poti spominov (brezplačni dnevnik žigov bo na voljo pri vodji izleta):

7 Moravče,
8 Limbarska gora,
9 Golčaj,
10 Doline in
11 Trojane.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Daljše odseke poti bomo hodili v tišini. Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Vabljeni tudi na zadnji DPS izlet (9. 11. 2019), s katerim bomo letos skupaj prehodili celotno Domžalsko pot spominov.

Zahtevnost izleta
Izlet poteka po planinskih poteh z oznako lahko, po gozdnih cestah, kolovozih in (žal) tudi po asfaltu. Primerno za starejše otroke in mladostnike, odrasle in starejše. Glede morebitnih zdravstvenih omejitev me prosim diskretno opozorite na zbornem mestu.


Smo? Ste? So? (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna oprema na izletu
Gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti, denar za vožnjo z avtobusom. Malica iz nahrbtnika. Dnevnik žigov Domžalske poti spominov, blazinica za žige. Fotoaparat.

Več …

Prijave
Na e-naslov borut.persolja@guest.arnes.si do četrtka, 10. oktobra 2019 do 17. ure.

Vodja izleta in dodatne informacije
Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje


Definicija poti. Planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

BREZ ZVEZE JE BITI MENTOR PLANINSKE SKUPINE

Nedelja, Avgust 4th, 2019

Ljudje v gorah umirajo iz dneva v dan. PZS pa pospešeno uničuje lasten gorniški sistem usposabljanja kadrov.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Mentorji so krivi vsega. Če ne bi bilo vodje, svetovalca, učitelja, kdo bi sopomensko usmerjal z nasveti, vodil z vzgledom, tulil z nestrinjanjem? Nihče. In k temu NIHČE vodijo nerazumne, celo neumne poteze PZS (= pohodniška zveza).

Kdo so mentorji planinskih skupin si lahko preberete tule.

Med drugim, so mentorji planinskih skupin tisti, ki že šestdeset let uspešno odgovarjajo na vprašanje ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? (Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, dA je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev.)

***

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno nabiralnik planinsko mentorstvo (=zbirateljstvo prijavnic otrok na izlete) ne izpolnjuje nobenega od sestavnih delov formule za uspeh.

Doslej je predmetnik za usposabljanje mentorja planinske skupine obsegal 102 uri (42 ur teorije, 20 ur prakse in 40 ur izpitnih obveznosti, učbenik Mentor planinske skupine, 2001, stran 207, PDF 474 KB). Tak program je bil do nekaj let nazaj na podlagi zakona o športu potrjen in veljaven s strani države (Strokovni svet RS za šport), ob PZS ter Zavodu RS za šolstvo so ga izvajale tudi nekatere fakultete različnih slovenskih univerz.

Od letos pa program obsega zgolj instant 20 ur (12 ur teorije in 8 ur prakse, PDF 240 KB). Petkratno zmanjšanje števila ur je … slaba šala, za katero bodo nič hudega sluteči instant mentorji odšteli neverjetnih 149,50 € (0,5 € pa lahko prostovoljno prispevajo za razvoj pohodništva).

Društvom, vrtcem in šolam predlagam, da na tečaj ne pošljejo nikogar. Interni naziv, kot to po novem imenuje PZS, lahko sami podelijo kar vsem, ki so kadarkoli obiskovali Planinsko šolo. Prihranili bodo čas in denar, rezultat pa bo na koncu isti.

***

Janko Mihev je lani za Odbor za delo z mladimi MK PZS pripravil seznam udeležencev vseh usposabljanj za mentorje planinskih skupin (seminarji in izpopolnjevanja) v obdobju 2007–2017. Osnovnega usposabljanja se je v tem času udeležilo 194 udeleženk (v tej številki je tudi nekaj udeležencev), izpopolnjevanj pa 199.

Podrobnejši vpogled v te številke je naravnost šokanten.

Uradno licenco za vodenje (tako, kot jo predpisuje pravilnik MPS: seminar + vsaka tri leta izpopolnjevanje; zadnja udeležba na usposabljanju je leto 2015) ima samo 75 mentoric planinskih skupin. Če od te številke odštejemo 24 udeležencev, ki so imeli veljavne licence, ker so opravili seminar v letih 2016 in 2017 ter 23 udeleženk iz Vrtcev Brezovica (vse so bile članice deljenega seminarja iz leta 2012 in so se udeležile izpopolnjevanj v letih 2015 in 2016) je za vso ljubo Slovenijo ostalo bornih 27 mentoric in 1 mentor, ki lahko uradno z licenco delajo z mladimi v gorništvu …

***

Ponovimo:

Mentor planinske skupine pridobi ustrezno strokovno usposobljenost za organiziranje in spodbujanje celoletne planinske dejavnosti ter vodenje planinskih skupin v planinskih društvih, vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, dijaških domovih, na fakultetah in v drugih organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalne dejavnosti.

Kdo bi zaupal svojega otroka v hribe nekomu, ki je vse gorniško znanje tega sveta osvojil v 20 urah?

Jaz že ne. Pa vi?

PZS nadaljuje z ignoriranjem pravnosti svojega početja: obstaja pravilnik Mentorjev planinskih skupin, obstaja postopek za njegovo spremembo (ki obsega tako strokovno kot javno razpravo), a pristojni vse to ignorirajo. Vse odločitve, ki so gledano z vidika kontinuitete in razvoja področja škodljive in nestrokovne, se sprejemajo v ozkem krogu nekompetentnih ljudi.

- Se bodo končno oglasila planinska društva?

- Se bo zganila stroka?

- In dosedanji mentorji planinskih skupin, katerih strokovni naziv in znanje ne veljata več?

Kako že rečemo tistim, ki eno govorijo, drugo pa delajo?

Kot avtorja tega škandaloznega in goljufivega programa sta se podpisala Matjaž Šerkezi in Damjan Omerzu, oba zaposlena v strokovni službi PZS in oba inštruktorja.

  • Share/Bookmark

VODA, KI PRITEČE Z GORA ONESNAŽUJE

Sreda, Junij 5th, 2019

Televizija Slovenija je 7. maja 2019 ob 17.30 na prvem programu predvajala oddajo Koda z naslovom Kako kakovostno vodo pijemo?. Napovedali so jo takole: »Slovenci se radi pohvalimo, da imamo kakovostno vodo. Pa je to res? Zaradi odlaganja gradbenih odpadkov v bližini vodovarstvenega območja na območju Mežakle je ogrožen vodni vir za več kot 15 tisoč prebivalcev Bleda in okolice. V slabem stanju je tudi več vodnih virov drugod po državi, okoli 130 tisoč Slovencev pa sploh ne ve, kakšno vodo pijejo.«

Voditeljica Ines Kočar in urednica Vesna Pfeiffer sta izbrali aktualno temo, povezano z negativnimi posledicami kmetijske in množične turistične dejavnosti v gorah. Med problematičnimi primeri je bila nazorno, predvsem pa upravičeno izpostavljena tudi Velika planina.

Oddaja je dosegljive v spletnem arhivu MMC:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/koda/174613413

***

Glede Velike planine sem, v povezavi s problematiko vode in vodnih virov v vznožju, pisal večkrat.

Naj geselsko ponovim:

Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Vodna oskrba je zato odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. V zadnjih dvajsetih letih (poletno) sušo vsi – pastirji in gostinci – rešujejo s prevozom vode v cisternah.

Na Veliki planini je večkratno sledenje voda (Novak, 1993; Kovačič G., Ravbar N. 2005) pokazalo, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku, dokazane pa so bile tudi povezave z izviri v dolini Lučke Bele. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici, območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni ter v izvire v dolini Volovjeka.


Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)

Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne naselitve, vendar so kraški izviri v njenem vznožju ogroženi zaradi športnih, turističnih in kmetijskih/živinorejskih dejavnosti na površju planote. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, malo je tudi nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.

Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraške podtalnice so največja nevarnost greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarna so tudi odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode.

Gorništva, še zlasti pa danes prevladujočega skomercializiranega pohodništva, si danes brez koč, kakršna je na primer Okrepčevalnica Zeleni rob (o njej še v nadaljevanju), žal ne znamo več predstavljati. Jakob Aljaž si, kot začetnik kočnega onesnaževanja slovenskih gora, verjetno ni niti predstavljal, da bodo šle koče lahko kdaj komu na živce iz njemu drugačnih, ne domoljubnih, ampak okoljskih razlogov.

***

V televizijski oddaji je bilo povedano, da je bilo v zadnjih treh letih z Velike planine na Centralno čistilno napravo Domžale-Kamnik odpeljanih zgolj 143 m3 fekalij in blata (iz potencialno več kot stotih greznic). Problematike in stanja nihče ne spremlja, še manj nadzoruje ali celo obvladuje. Izjava direktorja podjetja Velika planina d. o. o. je zato očarljivo sprenevedava, saj pretekla dejstva govorijo drugače (o neprimernem in nezakonitem dogajanju na Zelenem robu sem pisal poleti 2016).

V sklop sprenevedanja sodi tudi odnos PZS – Pohodniške zveze Slovenija, zveze, ki domnevno celo deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. PZS je neupravičeno, celo goljufivo podelila certifikate Okolju prijazna planinska koča nemarnicam, za katere je analizni izvid iztokov iz čistilnih naprav nedvoumno pokazal neizpolnjevanje zakonskih meril (o tem sem pisal v prvi polovici leta 2017):

STREL V KREMŠNITO

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

Gregor Jarkovič, jeseniški medobčinski inšpektor, je v oddaji jasno povedal, da je vodni nadzor planinskih koč problematičen in da so dobronamerne, a slabo delujoče čistilne naprave slabše kot katera koli desetletja delujoča greznica. Opozoril je na pregovorno poroznost/vodotesnost greznic in na v javnosti prezrto dejstvo, da čistilne naprave v planinskih kočah ne delujejo dovolj kakovostno, saj je po gradnji treba spremeniti celoten režim delovanja in življenja koče. V tej luči je podatek/želja PZS, da bi potrebovali 6 milijonov evrov (davkoplačevalskega denarja!) za ureditev (nedelujočih ali slabo delujočih) čistilnih naprav pri vseh planinskih kočah, metanje peska v oči.

Inšpektor nazorno opiše primer planinske koče z neustreznim iztokom čistilne naprave (ki pa je žal ne poimenuje, čeprav je vsakomur jasno, za katero planinsko kočo gre …), zaradi katere je Dvojno jezero v Triglavskem narodnem parku nepovratno onesnaženo. O problematiki Koče v Dolini Triglavskih jezer sem pisal v znanstveni monografiji Dolina Triglavskih jezer (leta 2014 oz. 2015) in ob lanski akciji CIPRE Ogenj v Alpah.

Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je v oddaji edina (!) izpostavila tudi kmetijstvo oz. živinorejo ter problematiko gnojevke in veterinarskih zdravil, ki ostajajo v vodi.

Jamarja Vito Kregar in Rajko Slapnik sta na podlagi opravljenega vzorčenja in laboratorijske analize podatkov o kakovosti pitne vode povedala, da dejavnosti na Veliki planini uničujejo pitno vodo 20.000 ljudem. Največ nečistoč v vodi odkrijejo poleti, ko je Velika planina najbolj obiskana. Takrat je v vodi zaznana večja koncentracija Esherichia Coli (bakterije, ki se normalno nahaja v debelem črevesu toplokrvnih organizmov) in nitratov.

Župan Občine Kamnik Matej Slapar je v prispevku povedal, da nacionalna zakonodaja ne določa, da bi tudi nad 1500 m morale delovati ustrezne javne službe, ki bi med drugim skrbele za odvoz odpadnih/grezničnih voda. Zato so (gorske) občine (Slovenija pa je podpisnica Alpske konvencije, ki vsebuje splošne ukrepe za uveljavljanje trajnostnega razvoja na območju Alp) prepuščene same sebi in napoveduje sprejem ustreznega občinskega odloka, saj državne uredbe o pitni vodi (navkljub sprejetemu ustavnemu dopolnilu oz. 70a. členu glede pravice do pitne vode) še nekaj časa ne bo. Dr. Lučka Kajfež Bogataj je županovi obljubi navkljub opozorila, da prelaganje, odlaganje in čakanje, ob dejstvu, da časa zato nimamo, niti malo ni na mestu.

Posnetki, ki so ilustrirali vsebino oddaje, pa so nekoliko zavajajoče ves čas kazali zgolj in samo turistične, pohodniške obiskovalce na planini (katerih število po oceni CIPRE presega 200.000 na leto!). Med posnetki se tako mimogrede, a hkrati popolnoma neupravičeno, znajde tudi Domžalski dom na Mali planini, ki je edini (gorniški) objekt, ki ima zgrajeno in kakovostno delujočo čistilno napravo. Domžalski dom je s premišljenimi ukrepi postal sestavni, celo neločljivi del občutljive narave Velike planine. Z zmanjševanjem odpadkov, s čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in prilagojeno energetsko oskrbo se tako učinkovito približuje nosilnim in samočistilnim sposobnostim izjemno lepe, a hkrati izjemno občutljive gorske narave.

Odlična oddaja z zanimivo aktualno tematiko, ki kar kliče po nadaljevanju.

  • Share/Bookmark

POLOVIČKA

Petek, Maj 3rd, 2019

Eden od letošnjih prostovoljskih vodniških izzivov je že otipljiv. Pravzaprav smo že na njegovi polovički, čeprav nikoli ne vemo zagotovo … Izkustvenik pravi, da imamo, ko stojimo na vrhu, pred seboj še več kot polovico poti. Mi pa nismo bili niti še na najvišjem vrhu – Špilk (957 m), pa tudi po površinski in časovni dolžini nismo še čisto tam. Polovica žigov pa je vendarle že odtisnjenih in shranjenih v trpežnem in priročnem dnevniku Domžalske poti spominov.

Oba dozdajšnja izleta sta lepo minila v duhu poslanstva poti. »Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.«


Dnevnik žigov Domžalske poti spominov.

Večina udeleženk in udeležencev je izrazila željo za sodelovanje tudi na prihodnjih dveh izletih, ki jih po Domžalski poti spominov načrtujem za letos (naslednji je 12. 10. in zadnji 10. 11.). Vabljeni!

***

Več v predhodnih objavah:

JUŽNI KONEC: IZ MORAVČ V DOMŽALE

ZAHODNI KONEC: IZ MENGŠA ČEZ RAŠICO DO TRZINA IN DOMŽAL

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA


Prehodi pokrajine: od narave k človeku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnovesje cikličnih sprememb se odraža v hoji: gibanje dopolnjuje počitek. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vojska mladic bo najprej obračunala med seboj: preživetje ne bo zgolj slučajen dogodek. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pripomoček shranjevanja zgodb, pomenkov in tišine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Navzočnost je včasih samoumevna, pogosteje pa je skrita pod plastmi pozabe. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj sploh počnem na poti, če ne hodim? (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

JUŽNI KONEC: IZ MORAVČ V DOMŽALE

Torek, April 9th, 2019

Domžalska pot spominov

Južni konec: iz Moravč v Domžale

sobota, 13. april 2019

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

»Noge na tleh zasedejo zelo malo prostora. Po vsem tistem prostoru, ki ga ne zasedejo, lahko hodim s pogledom. Med hojo ne počnem drugega, razen hoje same. To, da nimam drugega opravila, mi omogoča najti čisto občutenje biti, ponovno odkriti preprosto radost obstajanja, prav tisto, ki prežema na primer otroštvo. Hočem reči, da je hoditi otroško lahko; čuditi se dnevu, kakršen je, sončni svetlobi, veličastju dreves, modrini neba. Za to ne potrebujemo nikakršnih izkušenj, nikakršne gorniške usposobljenosti. Ravno zaradi tega se je treba paziti tistih, ki hodijo preveč in predaleč, saj so že vse videli in samo še primerjajo. Večni otrok je tisti, ki ni še nikoli videl česa tako lepega, kajti on ne primerja. Oklo ali Sveta Trojica? Oklo in Sveta Trojica!«
(Borut Peršolja: Netipični potopis ali zadnji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov)

Vabilo za odtis (PDF 397 KB)


Moravška dolina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zbor in vrnitev
Zbor je na avtobusni postaji Domžale ob 6.15 (avtobus za Moravče odpelje ob 6.26). Cena vozovnice, ki jo plačate pri vozniku na avtobusu, je za odraslega 2,3 €. V center Domžal se bomo vrnili do 15.30.

V primeru slabega vremena
Izlet bo tudi v primeru deževnega vremena (s plohami). V primeru daljšega, močnejšega deževja bo izlet prestavljen na kasnejši datum. Morebitna odpoved bo objavljena v četrtek, 11. 4. 2019 ob 20. uri na blogu Razgledi.


Staro (fosilno) melišče na prevoju kvestastega pobočja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Opis izleta
Iz Domžal z avtobusom do Moravč (izstop: končna postaja v Moravčah, 379 m). Z avtobusne postaje po cesti do Podbrda, od tam na planinsko pot in skozi gozd do Planinskega doma na Uštah – Žerenku (658 m). Od tam po cesti do Katarije in spust čez Reber do Velike vasi. Po cesti (hodimo po originalni trasi Domžalske poti spominov) mimo spomenika do Križevske vasi in Zagorice pri Dolskem (možnost ogleda rojstne hiše Jurija Vege). Nadaljujemo do Vrha pri Dolskem, kjer zavijemo na strmo pot, po kateri dosežemo rob, ki nas povede do vrha Murovice (740 m). Sledi spust do Konfina in hoja po asfaltu do cerkve na Sveti Trojici (obisk groba Daneta Zajca). Spust do Rožičeve domačije in iz Žej vzpon na Oklo. Po kolovozu do Dobovelj, od tam pa po cesti do Brda, od koder mimo Konjeniškega centra do Tabora nad Ihanom (377 m). Od tam ob Križentavru do prevala na cesti Zaboršt–Dob, naprej do podhoda pod avtocesto in mimo Tičnice do ceste Podrečje–Zaboršt. Prečkamo cesto, se povzpnemo na Šumberk in končamo pot pri Mostnarjevi brvi na Kamniški Bistrici. Hoje je za dobrih sedem ur.


Skrivnost izjemnega razgleda izvira v energiji pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskali bomo sedem kontrolnih točk Domžalske poti spominov (brezplačni dnevnik žigov bo na voljo pri vodji izleta):

7 Moravče,
6 Planinski dom na Uštah,
5 Križevska vas,
4 Sveta Trojica – Rožičeva domačija,
3 Oklo nad Ihanom,
2 Tabor nad Ihanom in
1 Domžale.


Avtor osveženega znaka Domžalske poti spominov je Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Daljše odseke poti bomo hodili v tišini. Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Vabljeni tudi na preostala dva izleta v okviru katerih bomo skupaj prehodili celotno Domžalsko pot spominov.

Zahtevnost izleta
Izlet poteka po planinskih poteh z oznako lahko, po gozdnih cestah in kolovozih, žal še kar dosti tudi po asfaltu. Primerno za starejše otroke in mladostnike, odrasle in starejše. Glede morebitnih zdravstvenih omejitev me prosim diskretno opozorite na zbornem mestu.


Taborska cerkev je eden od vogalnih temeljev domžalskega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Osebna oprema na izletu
Gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti, denar za vožnjo z avtobusom. Malica iz nahrbtnika, daljši postanki v planinskih kočah in gostilnah ob poti niso predvideni. Dnevnik žigov Domžalske poti spominov, blazinica za žige. Fotoaparat.

Več …

Prijave in dodatne informacije
Na e-naslov vo//pdd.si do petka, 12. aprila 2019 do 18. ure.

Vodja izleta
Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje


Mostnarjeva brv pod Šumberkom: eden od začetkov Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA 2019

Četrtek, Marec 14th, 2019

GORNIŠKA ŠOLA ŽAL – ŽE DRUGIČ ZAPORED – ODPADE ZARADI PREMAJHNEGA ŠTEVILA PRIJAV … KAKO SO REKLI NEKOČ PRI GRIFU? ČE JE ZASTONJ, ŠE S KRUHOM NI DOBRO. (Objavljeno 25. 3. 2019)

***

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj
Ker smo planinsko društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naše članice in člani vključujemo v društveno delo in kako kakovostno (varno in doživeto) se lotevamo gorniške dejavnosti.

Za koga
Za članice in člane Planinskega društva Domžale, še zlasti za članske novince in gorniško manj izkušene, pa tudi za vse ostale nečlane. V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci in člani prednost pred ostalimi. Predvideno število udeležencev je od deset do petnajst.

Kaj
Nekaj ključnih predavanj gorniške šole ter izlet in tura, kjer bomo uporabno teorijo prelili v preizkušeno prakso. Usposabljanje obsega prvine gorništva v kopnih razmerah.

Izlet na domačo Veliko planino bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, vzpon na Gradiško turo pa bo namenjen plezanju po zelo zahtevni plezalni poti in uporabi samovarovalnega sestava.

Kje
Predavanja v prostorih Planinskega društva Domžale, Kopališka cesta 4, Domžale; ob četrtkih od 19. do 21. ure, gorništvo v praksi pa na Veliki planini in Gradiški turi.

Oprema na izletu/turi
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost brezplačne izposoje društvene osebne tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci
Društveni inštruktorji planinske vzgoje in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja društvene osebne tehnične opreme. Potrebno bo sofinanciranje stroškov izleta in ture.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir//gmail.com, 031 254 597)
Borut Peršolja, vodja gorniške šole (borut.persolja//guest.arnes.si)

Prijave
Najkasneje do petka, 22. marca 2019 do 21. ure na luka.skocir@gmail.com.

V prijavi na kratko napišite koga prijavljate (ime in priimek, letnica rojstva, naslov), kakšne so vaše gorniške izkušnje (navedite pet najzahtevnejših tur, ki ste jih opravili v zadnjem obdobju) in kaj pričakujete od gorniške šole. Napišite kateri dve temi (glej program četrtega vozla) od ponujenih šestih bi želeli slišati. (Lahko pa predlagate temo, ki je ni na seznamu, pa bi vas zanimala.)

***

OKVIRNI PROGRAM GORNIŠKE ŠOLE 2019

Prvi vozel (četrtek, 28. marec ob 19. uri)
Društveno življenje (Helena Kermauner)
Pozdrav predsednice društva, predstavitev društva (1948-…), njegove zgodovine in dejavnosti posameznih odsekov.

Gorništvo (Borut Peršolja)
Predstavitev (slovenskega) gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, Častni kodeks slovenskih planincev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (četrtek, 4. april ob 19. uri)
Gremo v hribe in kaj sedaj? (Milan Jazbec)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom.

Vzpon (1) (Milan Jazbec)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča. (Priprava na izlet na Veliko planino.)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (sobota, 6. april ob 7. uri) (Jernej Grad)
Iz Stahovice mimo svetega Primoža čez Pasjo peč do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). Samostojen spust v dolino (po izbiri).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (četrtek, 11. april ob 19. uri)
Vzpon in spust (2) (Borut Peršolja)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva.

Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni informacijski kanali.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel – dve temi po izbiri udeležencev (četrtek, 18. april ob 19. uri)
• Orientacija v gorah (Luka Skočir)
• Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
• Markacizem (Lojze Pirnat)
• Alpinizem (Milan Jazbec)
• Fotografiranje (Lili Jazbec)
• Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)
• Drugo: ______________________


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon na Gradiško turo (datum bomo določili v dogovoru z udeleženci) (Luka Skočir)
Iz Gradišča po Furlanovi poti na vrh Gradiške ture (793 m). Analiza ture.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vabljeni!

  • Share/Bookmark