Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Četrtek, April 19th, 2018

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark

PRAZNIČNO SLEPILO

Ponedeljek, Februar 26th, 2018

Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.


Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.

***

Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,

»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.

Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.

Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30

***

Dobil sem osebno vabilo in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.

Vabilo Borut Peršolja (PDF 267 KB)

Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?

To dvoje je vse in celo višek praznovanja?

Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?


Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.

***

To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.

Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (medtem je izšla druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.

Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).


Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.

***

Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?

Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.

Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.

Rotovnik je na svečani akademiji

    ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:

    »Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.

    Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«

    In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?

    Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.

    Živela Pohodniška zveza Slovenije!

    (To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posamzenikom, da se samoorganiziramo in letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)

    • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Nedelja, Januar 14th, 2018

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

Nedelja, December 10th, 2017

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je mednarodna javnost leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora so Izzivi gorskih območij: podnebne spremembe, lakota, migracije/Mountains under Pressure: climate, hunger, migration.


Obetaven letošnji začetek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj milijarda ljudi živi v gorskih območjih, več kot polovica človeštva pa je na gore vezana pri oskrbi z vodo, hrano in obnovljivo energijo. Gore so pod velikim pritiskom zaradi podnebnih sprememb, degradacije zemljišč, rabe tal in naravnih nesreč. Vse to ima lahko daljnosežne in uničujoče posledice za gorske skupnosti in ves svet.


Vzorec pisanega življenja v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odtis obiskovalcev gora. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje zahtevnim danostim: življenje z veliko začetnico! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so tudi zgodnji znanilec podnebnih sprememb. Ker se podnebje še naprej segreva, se gorska ljudstva – med njimi so tudi najrevnejša in tista, ki se stalno soočajo s pomanjkanjem hrane – spoprijemajo še z večjimi težavami kako preživeti v teh razmerah. Naraščanje temperature prav tako pomeni, da se gorski ledeniki talijo hitreje od napovedi, kar odločilno vpliva tudi na zaloge pitne vode, od katerih so odvisni tudi milijoni ljudi na ravninskih območjih.

K sreči imajo gorske skupnosti bogato znanje, dediščino in izkušnje, vse pridobljeno s trdim življenjem in nenehnim prilagajanjem številnih generacij. To jim omogoča razvoj novih strategij za uspešno prilagoditev na podnebne spremembe.


Spravljeni spomin. Narodna galerija v Oslu (Norveška). (Fotografija: Borut Peršolja)


Konkretno zeleno. (Fotografija: Borut Peršolja)

In v Sloveniji?

Redke so države, ki imajo skrb za gorska območja zapisano celo v ustavi. Slovenija je morda celo edina, saj Ustava Republike Slovenije v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja, v 71. členu (varstvo zemljišč), v tretjem odstavku določa:
»Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.«

Ne bom presenečen, če tega niti ne veste, pa čeprav ustava letos praznuje že 25. obletnico!


Živeti v Alpah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorsko in hribovsko ustavno programsko načelo velja za kar 72 % vzpetega površja Slovenije (gorniško klasičen alpski svet obsega zgolj 42 % površja), v njem pa se nahaja kar 55 % vseh kmetijskih zemljišč v državi. Kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo na večjih nadmorskih višinah, imajo zaradi krajše vegetacijske dobe znatno omejen izbor kmetijskih rastlin in količinsko nižje pridelke na hektar. Register kmetijskih gospodarstev navaja, da nad 500 metri nadmorske višine močno prevladuje trajno travinje, ki predstavlja kar 95 % vseh kmetijskih zemljišč, le 5 % pa predstavljajo njive. Zaradi tega prevladuje ekstenzivna živinoreja.


Gorska območja: 72 % Slovenije. (vir: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja)


Planina Korošica (Karavanke): loveče ravnovesje klasičnega kmetijstva in novodobnega gorskega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kmetije se v gorskih območjih soočajo z velikimi nakloni kmetijskih zemljišč, zato je pogosta uporaba dražje, specialne mehanizacije in/ali več ročnega dela. Stroški tako pridelane krme ali hrane so zato višji. Zaradi naravnih danosti prevladujejo biotsko bogata travišča, ki so pogosto vključena v omrežje Natura 2000. Z nadaljnjo rabo in obdelanostjo kmetijskih zemljišč pa se ohranjajo značilni habitatni tipi in vrste.


1554 metrov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Napovedovalka dnevne in urne prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zdi se, da je v praksi ustavno zagotovljena skrb – še zlasti v finančnem pogledu – vezana zgolj na kmetijsko področje. Med štirinajstimi Ukrepi razvoja podeželja (iz programskega dokumenta Program razvoja podeželja 2014–2020) sta dva neposredno povezana z gorskimi območji:
- Ukrep 8: Naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje in
- Ukrep 13: Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.

Med neposrednimi plačili na površine in živali deluje ukrep Podpora za mleko v gorskih območjih, ki je namenjena ohranitvi proizvodnje mleka na področjih s slabšimi pogoji za proizvodnjo mleka.


Do kdaj še? Do jeseni! (Fotografija: Borut Peršolja)


Do kdaj še? Do ponovnega taljenja snega! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ves preostali »gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih« pa ostaja podvržen stihiji zelenega turizma in z njim povezanega nebrzdanega pohodništva.


Gore niso lepa kulisa. Gore so do skrajnosti izostreno življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V obdobju 2007–2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov vzpodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah)

Se pa zaradi akcije Brati gore izboljšuje kulturni napredek. Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico, množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih društev.


Prebirati ali nabirati? (Fotografija: Borut Peršolja)


Reciklirani brlog na Norveškem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z JANKOM KOSOM

Sreda, September 27th, 2017

V torek, 3. oktobra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jankom Kosom z naslovom Kemija gora (oseminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 171 KB)


Janko Kos.

Janko Kos (1959) iz Preloga, biokemik (1983), doktor znanosti (1992), član Evropske akademije znanosti in umetnosti (2015), in alpinist (1977). Poročen, oče treh odraslih otrok, zaposlen kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo. Član Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1975, alpinistični inštruktor (1979), opravil je več kot 100 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženec prve društvene odprave na Grenlandijo 1981. Avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor 15 patentov in patentnih aplikacij. Mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Prejel je številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado Mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).

Po uvodni predstavitvi se je z Jankom pogovarjal Borut Peršolja.

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v sproščenem pogovoru:

Gorniški večer z Jankom Kosom, Kemija gora, 3. 10. 2017

S kom in kako si začel hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživel gimnazijska in študentska leta?

Zakaj alpinizem in ne na primer nogomet, košarka? Kdo so bili tvoji soplezalci? Kdo te je najbolj zaznamoval, kako ste vplivali drug na drugega?

Kakšna je bila v tistem času alpinistična scena v porečju Kamniške Bistrice? Ali so želje sedanjih mladih alpinistov (glede na njihove dosežke) podobni tistim, ki ste jih gojili v tvojem času?

Grenlandija, Kronprins Frederik Bjerge. Modro modra celina … Kako si si jo – v času, ko je bil internet v glavnem še hipoteza – predstavljal z gimnazijskim znanjem geografije? Kaj te je, vas je v resnici pričakalo?

Leta 1981 se je tja podala prva domžalsko-mengeška odprava. Lahko na kratko predstaviš: kdo ste bili člani odprave, kaj so bili vaši cilji, kako je potekala pod vodstvom Staneta Klemenca in kaj ste splezali?

V biltenu z odprave piše: 10. 6. 1981, Domžalski vrh, 1100 m, s Stanetom Klemencem; v steni poješ Mari, življenje ni cvetoče polje (Hazard) in preganjaš strašanski mraz … Nekje torej obstaja vrh, ki sta si ga najverjetneje doslej delila edina na svetu. Kako to doživljaš danes?

Te še danes rado zebe? Kaj je tvoja šibka točka v gorah?

V odlomku iz dnevnika (28. 6.; osmi dan čakanja na helikopter): »Koliko časa imamo za premišljevanje? Vsak dan življenja se je prikazal pred mano, vsaka odločitev, izleti v gore … Večerja bo. Košček evrokrema, razrezan na sedem delov. Za predjed bomo cedili sline, za poobedek pa listali kataloge najboljših restavracij v Kobenhavnu. Jutri mora prileteti! Saj je življenje tako lepo.« Kaj si se naučil iz te preizkušnje?

Ta tvoj dnevnik še obstaja? Bi kaj prispeval iz njega za društveni zbornik?

Preko 80 delovnih organizacij, ustanov in posameznikov je podprlo vašo odpravo. Seznam je impozantno dolg z več vidikov: številna, takrat uspešna (domžalska) podjetja, danes ne obstajajo več. Kaj je bilo dobro v preteklosti, kaj sodobnega, bi vam takrat prišlo prav?

Midva sva šla prvič skupaj v hribe v soboto, 24. 4. 1982. Osvojili smo planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Se spomniš tega izleta?

Iz mojega dnevnika Pionir planinec: »Pri glavnih za kepanje so bili Jure, Boris in Janko.« Tega leta sem v tvoji navezi prišel tudi na vrh Triglava. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri nas na živce, s čim smo te razveseljevali?

Sam se najbolj od vsega spomnim hoje v tišini. Žal, danes takšne hoje skorajda ni več.

Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kateri projekti so izstopali, kaj vas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosen?

V tistem času so hribe zamenjali družina, gradnja hiše, predvsem pa znanstvena kariera. Si že od začetka vedel, da boš študiral kemijo, ali si kolebal med katerim drugim študijem?

Vse življenje delaš v mednarodnem, zelo tekmovalnem okolju. Kaj so prednosti in slabosti?
Kaj pravzaprav delaš, s čim se raziskovalno ukvarjaš? (»Zlasti odmevne so njegove raziskave proteolitskega encima katepsina X, ki je prisoten v imunskih celicah, nevronih in nekaterih tumorskih celicah. Prof. Kos je skupaj s sodelavci odkril več tarč katepsina X, kot so integrini, gama enolaza in profilin-1, delovanje katepsina X na te tarče pa ima pomembne fiziološke posledice. Povišana koncentracija katepsina X povzroči tvorbo membranskih nanocevk, ki omogočajo prenos sporočil med celicami v obliki ionov, komponent celične površine in znotrajceličnih veziklov. Utišanje izražanja ali inhibicija aktivnosti katepsina X bistveno zmanjša adhezijo in migracijo imunskih in tumorskih celic, poveča pa regeneracijo nevronskih celic in tvorbo nevritov. Te ugotovitve potrjujejo katepsin X kot pomembno terapevtsko tarčo, zato je raziskovalno delo prof. Kosa poleg raziskav vloge proteaz v fizioloških procesih usmerjeno tudi v iskanje in pripravo proteaznih inhibitorjev in drugih spojin, ki bi bile uporabne za zdravljenje raka, nevrodegenerativnih in avtoimunih bolezni.”)

Kako kot naravoslovec, vrhunski znanstvenik, gledaš na podnebne spremembe? Jih – v domačih in tujih gorah – opažaš tudi ti?

Bil si deležen najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji. Kakšen je tvoj odnos do nagrad na splošno?

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.« (Andrej Štremfelj na primer pravi, da smo obsedeni z varnostjo.)

In drugo: »Samota je globokim dušam potreba.«

Kaj poleg plezanja določa alpinista? Katere vrednote, katera ravnanja? Kaj od gorniške literature si bral kot inspiracijo tedaj, kaj bereš sedaj?

Kaj je posebnega pri alpinizmu znanstvenikov? (Številni gorniki, alpinisti so doktorji znanosti.)

Zdaj hodiš v hribe večinoma v dvoje, z Jasno. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekel, da si prehodil pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno užival?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja napoved.

  • Share/Bookmark