Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA 2019

Četrtek, Marec 14th, 2019

GORNIŠKA ŠOLA ŽAL – ŽE DRUGIČ ZAPORED – ODPADE ZARADI PREMAJHNEGA ŠTEVILA PRIJAV … KAKO SO REKLI NEKOČ PRI GRIFU? ČE JE ZASTONJ, ŠE S KRUHOM NI DOBRO. (Objavljeno 25. 3. 2019)

***

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj
Ker smo planinsko društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naše članice in člani vključujemo v društveno delo in kako kakovostno (varno in doživeto) se lotevamo gorniške dejavnosti.

Za koga
Za članice in člane Planinskega društva Domžale, še zlasti za članske novince in gorniško manj izkušene, pa tudi za vse ostale nečlane. V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci in člani prednost pred ostalimi. Predvideno število udeležencev je od deset do petnajst.

Kaj
Nekaj ključnih predavanj gorniške šole ter izlet in tura, kjer bomo uporabno teorijo prelili v preizkušeno prakso. Usposabljanje obsega prvine gorništva v kopnih razmerah.

Izlet na domačo Veliko planino bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, vzpon na Gradiško turo pa bo namenjen plezanju po zelo zahtevni plezalni poti in uporabi samovarovalnega sestava.

Kje
Predavanja v prostorih Planinskega društva Domžale, Kopališka cesta 4, Domžale; ob četrtkih od 19. do 21. ure, gorništvo v praksi pa na Veliki planini in Gradiški turi.

Oprema na izletu/turi
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost brezplačne izposoje društvene osebne tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci
Društveni inštruktorji planinske vzgoje in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja društvene osebne tehnične opreme. Potrebno bo sofinanciranje stroškov izleta in ture.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir//gmail.com, 031 254 597)
Borut Peršolja, vodja gorniške šole (borut.persolja//guest.arnes.si)

Prijave
Najkasneje do petka, 22. marca 2019 do 21. ure na luka.skocir@gmail.com.

V prijavi na kratko napišite koga prijavljate (ime in priimek, letnica rojstva, naslov), kakšne so vaše gorniške izkušnje (navedite pet najzahtevnejših tur, ki ste jih opravili v zadnjem obdobju) in kaj pričakujete od gorniške šole. Napišite kateri dve temi (glej program četrtega vozla) od ponujenih šestih bi želeli slišati. (Lahko pa predlagate temo, ki je ni na seznamu, pa bi vas zanimala.)

***

OKVIRNI PROGRAM GORNIŠKE ŠOLE 2019

Prvi vozel (četrtek, 28. marec ob 19. uri)
Društveno življenje (Helena Kermauner)
Pozdrav predsednice društva, predstavitev društva (1948-…), njegove zgodovine in dejavnosti posameznih odsekov.

Gorništvo (Borut Peršolja)
Predstavitev (slovenskega) gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, Častni kodeks slovenskih planincev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (četrtek, 4. april ob 19. uri)
Gremo v hribe in kaj sedaj? (Milan Jazbec)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom.

Vzpon (1) (Milan Jazbec)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča. (Priprava na izlet na Veliko planino.)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (sobota, 6. april ob 7. uri) (Jernej Grad)
Iz Stahovice mimo svetega Primoža čez Pasjo peč do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). Samostojen spust v dolino (po izbiri).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (četrtek, 11. april ob 19. uri)
Vzpon in spust (2) (Borut Peršolja)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva.

Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni informacijski kanali.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel – dve temi po izbiri udeležencev (četrtek, 18. april ob 19. uri)
• Orientacija v gorah (Luka Skočir)
• Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
• Markacizem (Lojze Pirnat)
• Alpinizem (Milan Jazbec)
• Fotografiranje (Lili Jazbec)
• Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)
• Drugo: ______________________


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon na Gradiško turo (datum bomo določili v dogovoru z udeleženci) (Luka Skočir)
Iz Gradišča po Furlanovi poti na vrh Gradiške ture (793 m). Analiza ture.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC: IZ MENGŠA ČEZ RAŠICO DO TRZINA IN DOMŽAL

Torek, Marec 12th, 2019

Domžalska pot spominov

Zahodni konec: iz Mengša čez Rašico do Trzina in Domžal

nedelja, 17. marec 2019*

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

»V hoji preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Po navadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo. Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega.«
(Borut Peršolja: Netipični potopis ali zadnji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov)

Vabilo za tisk (PDF 635 KB)

Zbor in vrnitev
Zbor je na avtobusni postaji Domžale ob 7.15 (avtobus za Mengeš odpelje ob 7.27). Cena vozovnice, ki jo plačate pri vozniku na avtobusu, je za odraslega 1,3 €. V center Domžal se bomo vrnili do 14. ure.

V primeru slabega vremena
Izlet bo tudi v primeru slabega vremena. Glede natančnega poteka se bomo dogovorili na izletu. (Najverjetneje se bomo iz Trzina v Domžale vrnili z avtobusom, zato imejte s seboj denar (1,3 €)).

Opis izleta
Iz Domžal z avtobusom do Mengša (izstop: avtobusna postaja Pavovec). Do spomenika na Zalokah po mestnih ulicah od tam pa skozi mestni gozd do Mengeške koče na Gobavici (433 m). Po grebenski poti, ki ves čas zasleduje hribovito sleme, prepredeno z gozdnimi vlakami, do vrha Rašice (641 m). Spust, sprva po gozdni poti zatem po cesti, do gostilne Ručigaj na Spodnjem Dobenu (400 m). Zmeren spust do gradu Jablje in naprej po ulicah do Osnovne šole Trzin (300 m). Skozi Depalo vas in ob železniški progi do Domžal. Hoje v vzponu je za dve uri in štirideset minut, vsega skupaj pa za pet ur.

Obiskali bomo štiri kontrolne točke Domžalske poti spominov** (brezplačni dnevnik žigov bo na voljo pri vodji izleta):
19 spomenik na Zalokah/Mengeška koča na Gobavici,
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca),
21 Spodnje Dobeno in
22 Trzin.

Daljše odseke poti bomo hodili v tišini. Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Vabljeni tudi na preostale tri izlete v okviru katerih bomo prehodili celotno Domžalsko pot spominov.

Zahtevnost izleta
Izlet poteka po planinskih poteh z oznako lahko, po gozdnih cestah in kolovozih, deloma po asfaltu. Primerno za otroke in mladostnike, družine z majhnimi otroki, odrasle in starejše. Glede morebitnih zdravstvenih omejitev me prosim diskretno opozorite na zbornem mestu.

Osebna oprema na izletu
Gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti, denar za vožnjo z avtobusom. Malica iz nahrbtnika, daljši postanki v planinskih kočah in gostilnah ob poti niso predvideni. Dnevnik žigov Domžalske poti spominov, blazinica za žige. Fotoaparat.

Več …

Prijave in dodatne informacije
Na e-naslov borut.persolja//guest.arnes.si do petka, 15. marca 2019 do 18. ure.

Vodja izleta
Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje

_____

* Prvotno je bil izlet načrtovan v soboto, 16. marca 2019. Ker pa ta dan sovodim izlet mladinskega odseka na Vremščico, je prišlo do te spremembe. Prosim za razumevanje.
**Avtor osveženega znaka Domžalske poti spominov je Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

  • Share/Bookmark

SARINA ZGODBA

Sobota, Februar 23rd, 2019

V torek, 5. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer s Saro Sedej

z naslovom

Užitek gora

(šestinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Sara Sedej (1997) iz Idrije. Gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Članica Plezalnega kluba Idrija. Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila drugo mesto (2011/2012), postala je mlada pustolovka leta po izboru revije National geographical Junior Slovenija (2012).

S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si zadovoljna s svojo letošnjo zimsko sezono? Je bilo gora in sten dovolj?

Si bolj letna/kopna tipinja ali zimski/snežni tip gornice?

Zakaj mlado dekle, mlad človek, v današnjem času, ko je v izobilju drugih zanimivih dejavnosti, še vedno izbere gore? In za povrh še hojo, to – po mnenju nekaterih – najbolj dolgočasno stvar na svetu …

Koliko so k tej tvoji (drzni?) odločitvi prispevale družinske okoliščine? (Kako si sploh začela hoditi in kasneje plezati?)

Kaj pa planinsko društvo – kakšen vpliv je nate imel planinski krožek in društveno dogajanje? Si v hribe kdaj hodila zaradi družbe, zaradi mentorice/vodnika ali vedno in predvsem zaradi gora samih?

Si bila kdaj motivirana tudi s klobaso na občnem zboru?


Zala Sara. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kako doživljaš gore? So gore zate lepe, strašne, polne zgodb/mitologije ali preprosto pokrajina, kjer se te dotakne narava?

Zakaj so gore tebi všeč? Kdaj rečeš, da so lepe?

Gresta gorništvo in naravo varstvo z roko v roki ali ne nujno?

Pika Nogavička ali Hermiona Granger? (Nikoli ni preveč Pike Nogavičke v nobeni ženski …)

Pri kateri dejavnosti v gorah srečaš največ sebe?

Kaj ti pomeni tišina v gorah?

Nate sem postal pozoren ob zapisu tvojega očeta, da sta opravila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kako se spominjaš tega podviga? Katera etapa ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Boš PP še ponovila?


Samozavestne mlade. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Domnevam, da si, kot članica ekipe na državnem tekmovanju Mladina in gore, Planinsko šolo predelovala do obisti. Kaj ti je pri Planinski šoli, kot temeljnem programu gorniškega opismenjevanja, najbolj všeč? Kaj ti je pri razumevanju delalo največ težav?

Se spomniš kakšnega stavka, ki ti je ostal še posebej v spominu?

Kaj pa programa Ciciban in Mladi planinec? Ju poznaš? Kakšno je tvoje mnenje o njih, o dnevnikih?

Si pogosta uporabnica planinskih koč? Kakšen je tvoj odnos do množičnosti v gorah?

Pa glede družabnosti v gorah: lahko petje, družabne igre, smeh, zamenjajo mobitel?

Kakšne so bile tvoje izkušnje z gorništvom v šoli – športni dnevi z gorniško vsebino, tabori, dnevi dejavnosti?

Kako se danes lotevaš načrtovanja svojih gorniških podvigov? Kje zbiraš informacije – knjižni vodnik, zemljevid, splet?

Si uporabnica katerih mobilnih aplikacij, ki olajšajo načrtovanje in navigacijo na površju?

Kje si plezala prvenstvene? Kako je prišlo do teh smeri, kako si jih poimenovala?

Kakšen imaš sicer občutek za orientacijo? Kako se znajdeš v steni, veliko štrikaš?

Uporabljaš tudi instagram. Zakaj? Kaj objavljaš? Komu slediš?

***

Kako skrbiš za svojo kondicijo? Kakšni so tvoji treningi?

Se ti zdi, da posameznik lahko spremeni svet?

Imaš v gorah, gorništvu, alpinizmu kakšnega vzornika? Katero gorniško knjigo si prebrala nazadnje, kaj priporočaš v branje iz zakladnice gorniške misli?

Si morda bila na festivalu gorniških filmov? Kateri filmi te navdušujejo – dokumentarni o naravi ali plezalki o velikih dosežkih v stenah?

Pa Planinski vestnik?

***

Čez nekaj dni bo dan žena. Ga praznuješ?

Imajo gore bolj ženski ali bolj moški značaj?

Katere zgodbe v gorah so te najbolj navduševale? So med njimi tudi ženske junakinje?

Velikokrat povezujemo tudi gore in romantiko. Večeri v gorah, taborni ogenj, prvi poljub … So gore prostor ljubezni?

Kje si ti srečala svojega fanta?

Če bi morala navdušiti mlade za hojo, plezanje v gorah, kaj bi jim rekla? Pa njihovim staršem? Pa vodnikom in inštruktorjem?

Katere so tvoje gorniške želje za prihodnje?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

DAN IN NOČ PO GORAH

Četrtek, Januar 24th, 2019

V torek, 5. februarja 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Danom Briškim

z naslovom

Izostrenost pogleda

(petiinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF KB)

Dan Briški (1985) iz Ljubljane. Gimnazijski maturant, poklicni fotograf, zapisan goram – Julijskim Alpam in Trenti. Kot samozaposleni fotograf pokriva širok nabor fotografskih zvrsti – od arhitekturne do portretne fotografije. Vodi fotodelavnice Luka Esenka po Sloveniji in sosednjih državah. Član Planinskega društva Ljubljana – matica, vodnik PZS, nekdanji član Fotokluba Diana. Redno sodeluje s številnimi domačimi revijami (med drugimi Lovec in Planinski vestnik), objave v knjigah (na primer Slovenske gore: v objektivu letnih časov (2014)), vodnikih in koledarjih (Triglavski narodni park 2018). Sodeloval je na številnih skupinskih in petih samostojnih razstavah doma in v tujini. Prejemnik nagrad na portalu Slo-foto.net ter nagrade za najboljšo fotografijo na natečaju Si.fotograf? (2015).

Z Danom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kje oz. pri kom si se učil fotografiranja? Si razvijal fotke v temnici?

Se spomniš kdaj si prerasel avtomatske nastavitve in prešel na ročne nastavitve?

Si fotograf ali fotoreporter?

Pa gorniško znanje, veščine in izkušnje: kje si ga dobil in izbrusil?

Obvezno vprašanje: katero znamko in tip fotoaparata uporabljaš, katere objektive in pripadajočo opremo? Koliko tehta tvoj fotoreporterski nahrbtnik v gorah?

Si zelo tehnični tip? Koliko časa traja, da se navadiš na nov model fotoaparata?

Takoj obvladaš vse finese iz menija – tako na fotoaparatu kot v programih za obdelavo fotografij? Koliko zares eksperimentiraš z množico nastavitev?

Zakaj so gore v tvojih očeh lepe? Katere motive najpogosteje iščeš?

Kako svetle/temne, zelene/sive so gore?

Ko naključno vidiš kakšno fotografijo drugega avtorja – se ti kdaj zazdi, da ti je svetloba s posnetka nekako pokrajinsko znana (čeprav ne veš točno, kje je fotografija v resnici nastala)?

Katera gora najbolj uteleša tišino, mir, spokojnost – če so to sploh sopomenke?

Ob panoramskih, grebenskih razgledih občudujemo zlasti tvoje motive gamsov in kozorogov na izpostavljenih mestih. Katero žival bi si želel fotografirati na vrhu Triglava? Modrasa? Orla? Kozoroga?

Tudi gore so različno fotogenične. Katera je fotozvezda med gorami?

Kaj ti z vidika lepote pomeni Triglavski narodni park?

Se imaš za naravovarstvenika? Kako se soočaš z dilemami razkrivanja izjemnih, drobnih lokacij, ki jih množični turizem dobesedno požira/hlasta za njimi?


Dan Briški. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kam v Sloveniji bi peljal na primer fotografa Steva McCurryja?

Kdaj je fotoreporter v dobri ustvarjalni kondiciji? Kako bi to opisal?

Greš v hribe že z mislijo, kaj je tvoj (fotografski) cilj? Katera, kakšna fotka bo nastala? Uspeš iti v hribe brez fotoaparata?

Najin skupni projekt je bila knjiga Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Kako danes gledaš na svoje sodelovanje pri tem projektu (udeležen si z naslovnico in približno desetimi fotografijami)? V opisu nastanka fotografije Rimske ceste nad dolino Sedmerih jezer pišeš, da si se na posnetek v mislih pripravljal več kot mesec dni. Je tak, študiozen pristop, temeljna značilnost tvojega dela?

Koliko časa potem nameniš tudi klasični gorniški, da ne rečem (varnostni) pripravi za turo? Paziš, da so motivi z ljudmi, tudi gorniško neoporečni, vzgojni (pravilna uporaba osebne opreme, smeti …)? Ti je šlo kdaj za nohte?

Jutro/vzhod ali večer/zahod? V čem se (če sploh? ) razlikujeta?

Stereotipno fotografsko pravilo je, da se sredi dneva nikjer, še posebej pa v gorah, ne fotografira. Kako si ti s soncem? Pa z uporabo bliskavice v gorah?

Če bi bil konj gorska žival, kako/kje bi ga fotkal?

Imaš pri svojih projektih pomočnika, pomočnike ali raje vse počneš sam? Kdo so tvoji spremljevalci, manekeni, nosači?

Kaj šteješ kot najbolj zamujeno priložnost? Fotka, ki že dolgo zori in je že (ali pa je še ni?) na vidiku?

S katerim programom obdeluješ fotografije?

Kaj je zate še dovoljeno, še sprejemljivo v postprodukciji? Kaj je verodostojna fotografija?

Katere od fotografij brišeš? Delaš to sproti?


Ustvarjalno mirne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako skrbiš za digitalno varnost, arhiv fotografij?

V enem od pogovoru mi je fotoreporter Srdjan Živulović povedal, da že na daleč prepozna svojo fotografijo. Tisoče in tisoče posnetkov hrani v glavi … Pa ti?

V katero smer bodo šle avtorske pravice na področju fotografije?

Kako ocenjuješ sodelovanje s Planinskim vestnikom? Bi, če bi bil urednik fotografije, kaj spremenil?

Katera fotografska monografija je na tvoji knjižni polici? Kateri oz. čigav koledar imaš letos na steni?

Kako doživljaš svojo dejavnost: kot obrt ali umetnost?

Kakšen je slovenski, mednarodni trg za gorniško, naravoslovno fotografijo?

Če bi lahko delal zgolj zase, za svoj izziv, da ne rečem užitek, kaj bi delal/fotkal?

Kakšen je tvoj odnos do črnobele fotografije?

Kaj pa modna fotografija v gorah?

Fotografske delavnice Luka Esenka. Kaj pričakujejo udeleženci in kaj dobijo?

Fotografija zaseda pomembno mesto na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram …)? Se bomo vseh teh podob nasičili? Kakšnih ali čigavih odzivov si želiš? Koga spremljaš ti?

Ženskih gorniških fotoreportinj ni veliko – Ana Pogačar, Petra Draškovič Pelc … Čemu pripisuješ moško prevlado?

Tujina, tuje gore … Kam usmerjaš pogled v prihodnje?

***
Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

PRVIH TRIDESET

Sreda, December 5th, 2018

Na podlagi 66. člena Statuta Planinske zveze Slovenije, 5. člena Pravilnika o priznanjih Planinske zveze Slovenije in 30 a. člena Pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije je Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije v soboto, 24. novembra 2018 na Zboru predstavnikov vodniških odsekov podeljevala naziv častni vodnik PZS. Prejemnika naziva sva bila oba s starejšim bratom.


Častni vodniki PD Domžale: Lili in Milan Jazbec, Aleš in Borut Peršolja. Na odru Kulturnega doma Franca Bernika V Domžalah ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale. (Vir: www.pdd.si)

***

Iz pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije:

30 a. člen – Priznanje VPZS

Naziv častni vodnik PZS se podeli vodniku PZS za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru PZS in je poteklo vsaj 30 let od njegove prve registracije.

Naziv častni vodnik PZS se lahko vodniku PZS podeli samo enkrat.

Vsako leto se lahko podeli največ 5 nazivov častnega vodnika PZS.

Skupaj z listino se podeli tudi značka, ki je vodniška značka, obkrožena z zlatimi lipovimi listi, širokimi do 10 mm in napisom »ČASTNI VODNIK PZS«.

Predlog za podelitev priznanja lahko na podlagi razpisa poda društvo, ki je član PZS ali organ PZS. Sklep o podelitvi priznanj sprejme IO VK PZS.

Priznanja se podeli na Zboru predstavnikov vodniških odsekov. Evidenco o podeljenih priznanjih VK vodi strokovna služba PZS. Če prejemnik priznanje odkloni, se ga za to vrsto priznanja ne more več predlagati.


Listino in plaketo sem prejel iz rok načelnika Vodniške komisije PZS Franceta Gričarja – Fotra. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Inštruktorica planinske vzgoje Izabel Vadnal (PD Postojna), članica izvršnega odbora Vodniške komisije PZS, je zbrano brala vezno besedilo in povzetke obrazložitev. Bil sem zadnji, šestnajsti po vrsti za prejem priznanja. Pred menoj ga je prejel (ne pa tudi prevzel, ker je bil žal odsoten) moj starejši brat. Med prejemniki sem bil najmlajši, zato sem pričakoval, da se bo kdo od starejših v imenu nagrajencev zahvalil za priznanje. To se na moje veliko presenečenje ni zgodilo (resnici na ljubo, organizatorji zbora tega niso niti predvideli v scenariju …). Zato se zahvaljujem sedaj:

»Spoštovani vsi v mislih navzoči,

zlasti sodobitnice in soprejemniki najvišjega vodniškega priznanja za leto 2018.

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je vodenje vznemirljivo, saj imamo vodniki Planinske zveze Slovenije moč, da ponudimo roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažemo, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini smo vodniki pozorni na drobne stvari. Hkrati imamo pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znamo razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki znamo izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnemo sami, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora. Odgovorni smo ne samo za varnost vodenih, temveč tudi in predvsem za njihova življenja!


Listina in plaketa. (Fotografije: Borut Peršolja)

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje grozdja in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli udeležencev; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje vodene? Te iste misli naj jim svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Spoštovanje je vseprisotno. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot vodnik in vodnica skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le moja/najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča.

Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jim vodijo življenje.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot karkoli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja.

Ves dan traja razgledni spopad
med vznožjem in vrhuncem.

Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega
so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije,
ki se začenja tam,
kjer se korak prvič naporno
spozna z dokončno težo nahrbtnika.

Ko se dvigne oblak,
nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba.
In vsa tišina gozdne meje
ostane sezidana samo še iz hlapov
v naglici ohlajenega zraka.

Okušati goro …

Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne manjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.

Vsak obisk gora je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vemo zagotovo, s kom bomo preživeli dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti …

Jutranji pozdrav nenadejano sproži vprašanje: kdo sem, da so mi zaupali svoja življenja?

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Hoja je čustvo, ki drami,
ki v hvaležnosti išče roko naveze in
ki s tihim nasmehom sporoča,
da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega, kolegice mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Sam sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«


Bilo naj bi nas pet, a nas je bilo šestnajst. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Iz obrazložitve predlagatelja:

Borut Peršolja je član Planinskega društva Domžale od leta 1982. Planinsko društvo Domžale je vodil med letoma 2002 in 2010, prej je bil deset let njegov podpredsednik. V času vodenja je društvo v celoti programsko prenovil, posodobil njegovo delovanje in poslovanje, povečal število članov in članic, napisal nova društvena pravila in društvo uvrstil med najboljša planinska društva v državi.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988,1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) je vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil je več kot 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino. Bil je urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008).

Strokovni sodelavec Sidartinih vodnikov avtorice Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009). Soavtor knjige Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Z gorniškim prispevkom redno sodeluje v Mohorjevem koledarju (Celjska Mohorjeva družba, 2014–2016). Na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/, od 4. 12. 2006) ima več kot petsto objav. Soavtor idejne zasnove, besedil in fotografij v stalni muzejski zbirki Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (2010). Soavtor dopolnjenega besedila Častni kodeks slovenskih planincev (2015).

Bil je ustanovitelj državnega tekmovanja Mladina in gore, ki poteka še danes. Avtor starostno prilagojenega programa gorništva (1995–2008). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013). Je tudi avtor programa usposabljanja Varuh gorske narave. Vodil je program prireditev ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva in postavitev spominske plošče na Nami v Ljubljani (2013).

Med letoma 1999 in 2001 je vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih je ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal tudi zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva. Soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

Izvajal je predavanja in terensko delo za pripadnike Gorske šole Slovenske vojske za predmet Geografija gorskega sveta (1997–2004). Predavatelj gorništva na Visoki šoli za trajnostni turizem Erudio (2012–2016), na Fakulteti za šport (1991–2008) in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (1999–). Gostujoči predavatelj gorništva in geografije gorskega sveta pri predmetu Geografija gora in zavarovanih območij na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtor štirih razstav: 25. obletnica prve domžalske alpinistične odprave na Grenlandijo (Galerija Domžale, 2006), Že 60 let društvo po meri gora, jubilejna razstava ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale (Knjižnica Domžale, 2008), Poznate Veliko planino in Planinske poti (Domžalski dom na Mali planini, 2014) ter Razgledi (Knjižnica Domžale, 2018).

Bil je predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (1991–1994) in podpredsednik Planinske zveze Slovenije (1998–2001, 2010–2014) ter dolgoletni član upravnega odbora in številnih odborov Planinske zveze Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za športno rekreacijo Ministrstva za šolstvo in šport (2001–2005), član strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport (2011–2012) in član Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport za pripravo predloga Nacionalnega programa športa 2014–2023 (2013–2015).

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

Sobota, December 1st, 2018

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

Četrtek, November 22nd, 2018

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

ZBORNIK, KI GA NI

Nedelja, November 11th, 2018

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

Petek, November 2nd, 2018

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark