Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

NADALJEVANJE SPRENEVEDANJA IN ZAVAJANJA PZS

Sobota, Maj 7th, 2022

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) je na svoji spletni strani objavila Poziv društvom s planinskimi kočami – certifikati in svetovalna pisarna.

PZS bo tudi letos nadaljevala s podeljevanjem certifikata Okolju prijazna planinska koča. Ta certifikat bodo prejele planinske koče, »ki s svojim celostnim delovanjem čim manj vplivajo na okolje«. V novici je poziv planinskim društvom za oddajo vlog.

In v čem je problem?

Novica je pospremljena s fotografijo !!! Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe), ki:
- tega certifikata nima (in ga po preteklih izjavah odgovornih niti ne namerava pridobiti),
- je primer najslabše prakse v slovenskih gorah, saj se odpadne vode iz Koče pri Dvojnem jezeru izcejajo neposredno v Dvojno jezero ter tako dokazano prispevajo k onesnaženju vodnega vira (PDF 5 MB) in evtrofikaciji Dvojnega jezera.

PZS, ki so ji:
- dobro znane ugotovitve o negativnem, škodljivem vplivu Koče pri Triglavskih jezerih, ki leži v osrčju Triglavskega narodnega parka,
- poznani dokazi o dolgoletnem kršenju zakonov in podzakonskih aktov (Uredba o emisiji snovi in toplote, Uradni list RS, št. 64/12, 64/14 in 98/15; Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Uradni list RS, št. 98/15, 76/17 in 81/19) s strani planinske koče, ki jo ima na svojem seznamu,
- sprenevedanja vodstva Planinskega društva Ljubljana – matica ter vsakokratnega profesionalnega oskrbnika Koče pri Triglavskih jezerih sprejemljiva tako v javnem, kot v zakulisnem izjavljanju o tej problematiki,

se spreneveda in namenoma zavaja slovensko (gorniško) javnost!

PZS, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, nadaljuje z dolgoletno prakso.


Pranje rjuh v Koči pri Triglavskih jezerih. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas je, da se to konča.

Tudi s pomočjo države in civilne družbe.


(Finance, 16. marec 2022)

***

Več:

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

VODA, KI PRITEČE Z GORA ONESNAŽUJE

STREL V KREMŠNITO

ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI

  • Share/Bookmark

SLOVENIA OUTDOOR* – KDO JE TU NOR?

Nedelja, Marec 13th, 2022

POMEMBNO OBVESTILO – dodano 14. 3. 2022
SREČANJE 15. 3. JE BILO ZARADI POMANJKANJA PRIJAV PRELOŽENO. NOVO SREČANJE BO V SREDO, 30. 3. DOPOLDAN. VEČ …

(V torek, 15. marca 2022, bo v Turistično informacijskem centru Kamnik, ob 16. uri, srečanje Varnost v gorah v organizaciji CIPRE Slovenija, društva za varstvo Alp.)

(Fotografije: Borut Peršolja)

***

Slovenija se sámo promovira kot dežela gora. K obisku vabi domače in tuje obiskovalce. Razmere v gorah pa so resničnostne (bolj kot istoimenski šovi), neurejene (bolj kot družbena omrežja) in opredeljene z napačnimi vrednotami (bolj kot vseh sort naritniki).

Zelena, sproščena, aktivna promocija obiskovanja gora zahteva kritičen razmislek in sodelovanje deležnikov – tistih, ki obiskovalce vabijo in gostijo, tistih, ki jih rešujejo in tistih, ki jim ostajajo problemi. Da odločevalcev niti ne omenjam. Slovenija pripravlja novo Strategijo slovenskega turizma, prenova čaka tudi Resolucijo o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

- Kaj nam pomeni varnost v gorah?

- Kakšnih obiskovalcev si v gorah želimo?

- Kako izboljšati gorniško usposobljenost in ozaveščenost obiskovalcev gora?

- Kakšna je pri tem vloga turizma?

VARNOST V GORAH: LE SREČNO NAKLJUČJE?

O vsem tem bo tekla beseda na srečanju Varnost v gorah, ki bo v torek, 15. 3. od 16. do 18. ure, v prostorih Turistično informacijskega centra Kamnik, na Glavnem trgu 2. Srečanje je namenjeno turističnim delavcem, prebivalcem Kamniško-Savinjskih Alp, predstavnikom planinskih in gorniških organizacij, javne uprave ter vsej zainteresirani javnosti.

***

Program

16.00 Pozdrav in predstavitev udeležencev

16.10 Pasti promocije gorskega turizma
Irena Mušič Habjan in Matjaž Šerkezi, Planinska zveza Slovenije

16.25 Varen obisk gora in turizem
Simon Kurinčič, Gorska reševalna služba Kamnik

16.45 Prihodnost gorskih območij Slovenije in turizem (PDF 151 KB)
Mag. Borut Peršolja, geograf, naravovarstvenik in inštruktor planinske vzgoje

17.00 Delo v skupinah

17.30 Predstavitev oblikovanih predlogov

18.00 Sklepne misli in zaključek

Udeležba je omejena, zato so obvezne predhodne prijave na povezavi.

Vabljeni!

***

Srečanje je del projekta speciAlps 2. Projekt je namenjen osveščanju tako gostov in lokalnega prebivalstva o raznolikosti in raznovrstnosti alpske flore in favne ter o bontonu ravnanja v naravi. Projekt vodita CIPRA International in Omrežje občin »Povezanost v Alpah«. Več informacij o projektu.

***


Logo Slovenia Outdoor/Aktivna Slovenija GIZ.

*Gospodarsko interesno združenje Pohodništvo in kolesarjenje, ustanovljeno leta 2008, se je leta 2019 preimenovalo v Slovenia Outdoor/Aktivna Slovenija GIZ. V domeni združenja sta »pohodništvo in kolesarjenje«, z njima povezane destinacije, nastanitve in agencije.

  • Share/Bookmark

V KOTU (2)

Nedelja, Februar 27th, 2022

(Bravo, PZS!)

***

Danes mineva 129 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno dejanje.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (lokacija današnje Name). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.


Prvotna plošča na prvotnem mestu ob odprtju leta 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na simbolnem mestu, pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani, smo leta 2013 ob 120. obletnici postavili spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji smo jo postavili zato, da bi obeležili ta izjemen dogodek in da bi jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je napis plošče dvojezičen). Spominjala naj bi nas na to, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, bi plošča nenehno vabila k odhodu v gore.

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Oblikoval jo je arhitekt Janez Bizjak ml. iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.

***

Septembra 2018 je bila plošča z znanimi storilci, pa vendarle vandalsko razbita in talibansko uničena. Šele leta 2020 je PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), zelo po tihem, izdelala novo spominsko ploščo. Spoznanje, ob izbiri nove mikro lokacije spominske plošče, pa je bilo ponižujoče. Hišnik Name je, ob prvih ogledih možnega mesta za postavitev spominske plošče jeseni 2012, za sedaj izbrani vogal že takrat nazorno dejal: »Bruhališče in scališče.« In po novem tudi odlagališče, skladišče, ropotarnica.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob neverjetni novici, da je plošča razbita sem zapisal, da bi »človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.« Tokrat dodajam, da »človek, ki pristopi k plošči, sliši, kako se briše slovenska gorniška zgodovina

***

Več:

V KOTU

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

PRAZNIČNO SLEPILO

  • Share/Bookmark

ZDAJ JE PRAVI ČAS!

Nedelja, Oktober 24th, 2021

(Napisano na dan olimpijske zmage Janje Garnbret, 6. 8. 2021.)

Ljudje se umaknemo pred vetrom, toda kadar smo mu izpostavljeni, bi prav lahko bili pšenična stebla, zasidrana v tla. Pri katerikoli hitrosti vetra je zrak ob tleh in podplatih naših nog negiben. Trenje in njegova lastna viskoznost ga popolnoma ustavita.

Bo prispodobični veter prevetril PZS-jevsko športno plezanje?


Mlačen spletni odziv PZS na dan izjemnega, zgodovinskega uspeha. (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

***

Na zasedanju skupščine Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekalo v Riu de Janeiru (Brazilija) v dneh pred odprtjem XXXI. olimpijskih iger, so 3. avgusta 2016 odločili o uvrstitvi petih novih športnih panog na spored olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 (danes že vemo, da se je to zaradi epidemije zgodilo šele leta 2021). Sprejeto je bilo, da bo na olimpijskih igrah premierno na sporedu tudi športno plezanje. Takratna odločitev je prinesla veliko veselja, pa tudi nekaj dilem in ugovorov.

Tudi za slovenske tekmovalce in tekmovalke je bil najbolj sporen format tekmovanja, saj se bo/je na olimpijskih igrah tekmovalo v kombinaciji treh sicer samostojnih tekmovalnih disciplin – težavnosti, balvanskem plezanju in hitrosti. Takšen sistem tekmovanja domnevno odraža najbolj vsestranskega plezalca, plezalko, ne pa nujno najboljšega, najbolj vrhunskega v posamezni disciplini. (Ker je po bitki lahko biti general se je k sreči široka vrhunskost ujela v izjemni Janji Garnbret.) Tekmovalci in tekmovalke so bili večinoma enotni, da bi bile »boljše« medalje v posameznih disciplinah.

Ob Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) je formalni predlog vložila Planinska zveza Japonske. Ta je v obrazložitvi predloga navajala, da športno plezanje uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja – je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah. Z njim se ukvarjajo tako ženske kot mladi, prav tako osebe s posebnimi potrebami. Športno plezanje je zanimivo za družine in je medgeneracijska vez. Tekmovanja na različnih ravneh (od šolskih tekmovanj do državnih in svetovnih prvenstev) so dobro organizirana, zanimiva in razumljiva tudi za nepoznavalce. Rezultati so merljivi, tudi na naravni in ne samo umetni podlagi. Njegova (svetovna) razširjenost in priljubljenost naraščata, prav tako medijska prepoznavnost. Športno plezanje je tudi komercialno izjemno močno (tako z vidika proizvajalcev opreme, marketinga kot industrije dogodkov).

“Olimpijski komite Slovenije je zelo vesel te novice in čestita Planinski zvezi Slovenije, ker je stopila v družino olimpijskih športnih panog. Odločitev je pomembna za slovenski šport, ker smo zelo uspešni v športnem plezanju in si tako na olimpijskih igrah v Tokiu povečujemo možnosti za slovenske medalje, hkrati pa je velika spodbuda in dosežek za sam šport, saj je pridobil bistveno večje možnosti za nadaljnji razvoj,” je takrat povedal generalni sekretar Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez dr. Edvard Kolar.

***

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), Komisija za športno plezanje in zbor športnoplezalnih odsekov (v določenem delu pa tudi Komisija za gorske športe) so se znašli v novi situaciji. V splošnem se je povečala odgovornost za celovito zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje njenih reprezentanc. Jasno je bilo, da se bo celotni program podražil in da bo treba zagotoviti nove, dodatne vire financiranja (od sponzorjev do javnih virov). Iz razvoja drugih podobnih športnih panog (na primer deskanje na snegu …) je bilo tudi popolnoma jasno, da se bo zaradi odločitve o uvrstitvi športnega plezanja v program olimpijskih iger v nekaj letih v športnem plezanju spremenilo popolnoma vse … Zavedajoč se vsega tega, je Tomo Česen že leta 2016 dejal: »Vsekakor upam, da bo naš šport ostal takšen, kot smo ga poznali do zdaj.«

Priznati je treba, da so številni takratni funkcionarji PZS (od Rotovnika do Planka) ob različnih priložnostih »garali« za to idejo (pravzaprav smo bili v to vpleteni vsi, ki smo bili karkoli povezani s kranjsko tekmo svetovnega pokala). Zavedanje o pomenu dogajanja je šlo tudi čez dnevno politično dogajanje, saj je duh čas lovil tudi takrat nastajajoči novi statut PZS. Pravica do samoodločbe posamezne dejavnosti, ki jih združuje PZS, je tako zapisana v statutu PZS.

Vsaj v javnosti doslej ni bilo zaznati osamosvojitvenega gibanja ali športnoplezalnega naboja.

***

Vrhunsko športno plezanje nima neposrednega vpliva na vrhunski alpinizem (še največ na ravni treninga na umetni plezalni steni). Še manj na gorništvo. Športno plezanje je tekmovalni šport. Gorništvo je tudi šport.

Zagotavljanje široke baze tekmovalcev in članstva ima le malo skupnih točk s PZS. Ob zavedanju, da bo prej ali slej prišlo do organizacijske osamosvojitve športnega plezanja so bila dopuščena specializirana (ne)planinska društva – plezalni klubi. Ti so navidez povečevali družino PZS, a ji hkrati povzročali številne težave legitimnosti (z neudeležbo na skupščinah PZS …).

Če je planinski krožek, namenjen otrokom in mladostnikom, že desetletja strokovno voden s strani prostovoljca, je trening na plezalni steni že dolgo plačan (večinoma s strani staršev), podobno kot v drugih športih. Športno plezanje je bilo tudi prvo, ki je popolnoma zlezlo iz enotnega sistema usposabljanja PZS. Z drugimi programi usposabljanj nima nič več skupnega.

Kjer je športno plezanje v društvu organizirano kot odsek (gre za trdna društva, ki izvajajo celovito planinskodruštveno dejavnost), to za samo društvo ne predstavlja nobenega problema oziroma ne zahteva praktično nobenih sprememb (saj ne na kratki rok). Članstvo društva je že zdaj mogoče v več/obeh športnih zvezah.

SWOT analiza (takrat in danes) pokaže prihodnost obeh zvez – PZS in morebitne Športnoplezalne zveze Slovenije (ŠPZS). A kot rečeno – zaenkrat je molk najbolj zgovoren.

Kako športnoplezalsko brati aktualni predlog sprememb statuta OKS? Kaj bo o razvoju športnega plezanja pisalo v programu novega predsednika PZS? Bo to planinskopolitična smer 9c?

***

V dneh, ko vremenoslovci svarijo pred nevihtnimi vetrovi, ki pihajo z 90 kilometri na uro, je hitrost pri človeški glavi na odprtem približno 60 kilometrov na uro. Na višini pasu je verjetno okoli 25 kilometrov na uro, ob kolenih deset, ob gležnjih manj kot tri in okoli nožnih prstov tako rekoč miruje. Zato ima vsakdo, ki v takšnih nevihti stoji na prostem, stopala v zavetrju, kolena v rahli sapi, pas v zmernem pišu in močan veter pri ušesih. In v tako neenakomerni obremenitvi je težko stati pokonci.

Kdo komu daje zavetje – PZS ali KŠP/ŠPZS?

***

ODNESIMO STATUT V DOLINO

PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

  • Share/Bookmark

RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

Nedelja, Maj 23rd, 2021

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDANOST LISARJA

Sobota, December 5th, 2020

Domžalska pot spominov pelje od Svete Trojice proti Murovici (743 m). Predno se začne pot spet vzpenjati, lagodno in precej razgledno dosežemo preval Konfin, tromejo današnjih občin Moravče, Domžale in Dol pri Ljubljani.

Gre za starodavno križišče nekdanjih poti, po katerih so tovorniki tovorili blago iz kamniškega in savinjskega konca proti tedanjim pristaniščem na reki Savi. Po ljudskem izročilu je tu gospodoval roparski vitez z gradu Koprivnik na Konfinu, ki je tovorjeno blago rad obdržal zase, popotnike pa pospravil, če se niso odkupili.


Stare poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraj s kapelo je poseben in nas vedno vabi k postanku.


Severjeva/Jemčeva kapela na Konfinu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta Jemčeva kapela (v zadnjem času ga nadomešča menda ustreznejše ime Severjeva kapela) je bila postavljena ob poti na prevalu Konfin, v drugi polovici 19. stoletja in kasneje večkrat podrta. Na tem mestu stoji od leta 1904, zadnjič pa je bila temeljito obnovljena leta 1981. Ima prostor (vhod v kapelo je sicer zaprt z zaklenjenimi mrežastimi vrati) v katerega lahko vstopijo dva, trije odrasli.


Lepe sakralne poslikave. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Sestavni del inventarja je oltarček, ki vsebuje leseni kip Marije iz leta 1896, delo kiparja Frana Ksaverja Tončiča iz Kamnika. Slikarija in notranjost je delo Franca Merčuna iz Bišč pri Dragomlju. Na levi strani notranjosti je naslikan sveti Jožef s šestimi angeli, na desni strani pa sveti Valentin. Na zunanji zahodni strani je slika s cerkvijo Svete Trojice in Čajževo domačijo, na vzhodni pa sveti Martin na konju. Kapela stoji v zavetju dveh starih lip, ki sta ju leta 1908 ob odhodu v Ameriko posadili sestri Frančiška in Ivanka Planinc – Severjevi iz Zgornje Javorščice.

Letos spomladi so kapelo začeli prenavljati.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Odprtje in blagoslovitev prenovljene Severjeve kapele je bilo v nedeljo, 23. avgusta 2020.

***

Prav bi bilo, da bi se ob prenovi, s prostora kapele, umaknile, ne samo neustrezno, temveč tudi grdo postavljene, usmerjevalne table. Temu v prid ne govori samo estetika prostora, temveč tudi pravila o planinskih poteh.


Grdo nameščeni usmerjevalni tabli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Usmerjevalna tabla, nameščena na planinski poti, sporoča:
- podatke o smeri in cilju planinske poti,
- čas hoje, ki ga potrebujem do cilja,
- zahtevnost planinske poti,
- nadmorsko višino kraja, kjer je smerna tabla nameščena
- in skrbnika planinske poti.


Stara … (Fotografija: Borut Peršolja)


… in nova usmerjevalna tabla: nobena ne sodi na častitljivi, starodavni lipi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravila velevajo, da se lahko usmerjevalna tabla postavi na izhodišču planinske poti in križišču z drugo planinsko potjo. Kraj postavitve usmerjevalne table markacist izbere:
- glede na preglednost križišča in vidnost poteka planinske poti,
- upoštevajoč lastništvo zemljišča in ob predhodno pridobljenem soglasju njegovega lastnika.


Obe fotografiji iz Gradiva za markaciste (tudi ena od prečrtanih usmerjevalnih tabel nam ni v čast).

Markacija se lahko nariše na deblo drevesa, nanj pa se ne sme namestiti usmerjevalna tabla. Izrecne prepovedi v Pravilniku o označevanju in opremljanju planinske poti sicer ni, a v Gradivu za markaciste jasno piše: »Tabel ne montiramo na drevesa.« Usmerjevalna tabla je lahko izrecno nameščena »na ustrezen kovinski ali lesen stebriček, stavbo, zid ali kakšno drugo konstrukcijo, če je to možno«.


Brojanovo opozorilo v neposredni bližini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markacij tudi ni dovoljeno risati »na objekte, ki so skladno s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja …«

***

Če se hoče, se vsekakor da.

Primer ustrezno postavljenih usmerjevalnih tabel na kovinskem drogu. S planinske poti na Ermanovec, kapela z zvonikom na Škrbinovem griču (960 m), Stara Oselica, na zgodovinski meji nekdanje Kranjske in Goriške dežele ter kasneje zloglasne rapalske meje. Postavljeno aprila 2019.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

* V naslovu uporabljeni izraz lisar je sopomenka današnjemu markacistu. Uporabljal ga je Rudolf Badjura, markirane poti je imenoval lisane poti. Izraza markacist in markiranje je uvedel Vilko Mazi. Pisatelj Janko Mlakar je markaciste imenoval markači oziroma barvači, hudomušno pa Homo alpinus colorans.

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: RAZOVČENI OLTAR (1)

Četrtek, Oktober 29th, 2020

(Biografska skica Storžiča.)

Vsakega od nas, ki hodimo v gore, odraža, celo opredeljuje določena višina gora. Gre za višino, ki mu najbolj ustreza in mu je na nek način podobna. Nekdo ne mara gozda in mu je hoja čezenj zgolj nujna samoumevnost, ki vodi do odprtega visokogorja. Spet drugi ne mara kamna na otip, občuduje ga le od daleč in v dvoriščnem zavetju planinske koče.

A nekaj je vendarle jasno: goro, z vznožjem, pobočjem in vrhom, je treba gledati in videti kot celoto.


Storžič s Stola. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Precej neopazno – v nasprotju z na primer leta 2018 ugrabljenim Aljaževim stolpom – se je novejša tradicija dolinske postavitve tehničnih ovir (na primer rezilne žica ob Kolpi) prestavila na goro, celo nad domnevno mejo greha, kar 2132 m visoko. S postavljeno štiridesetmetrsko oviro ovcam (in Ovcam?) na Storžiču se je na svoji spletni strani tokrat pohvalila neka druga veja slovenske oblasti – Občina Preddvor.

Iz objavljenega sporočila izvemo, da »odkar so na pobočjih Storžiča znova uvedli pašo, so se na vrhu pogosto zadrževale ovce. Prav na vrhu, okoli križa, je bilo zato vse polno njihovih iztrebkov, kar za gornike ni bilo ravno prijetno.« (Omenjeni smo zgolj in samo gorniki; ne planinci, ne alpinisti, ne gorski kolesarji, še manj pohodniki (kar je sicer zares hvale vredno!), izpuščeni smo tudi verniki.)

Zamisel, da bi vrh ogradili, se je med Bašljani menda porodila lani, leta 2019, ob 20. obletnici ponovne postavitve in blagoslovitve križa. Kleno in na horuk so mlado, komaj enoletno idejo #iztrebekdol v celoti in dosledno uresničili kar na gospodovo nedeljo, 16. avgusta 2020. Agrarna skupnost Bašelj in eden od ovčerejecev sta za ovčarsko oviro pripevala 1500 €, Slovenska vojska (ob asistenci PZS= Pohodniška zveza Slovenije) helikopter, Planinska društva Preddvor, Kranj in Tržič srčno iniciacijsko podporo iz naslova železne rezerve, občina – za dobro vago k skromni donaciji – vsesvetniško politično podporo.


Bašeljski prostovoljski Boruting. (vir: spletna stran Občina Preddvor)

Vrh so ob tej izjemni akciji – ki si s strani PZS vsekakor zasluži posebno priznanje za izjemne efekte, pardon dosežke, za leta 2019, 2020 in 2021 – tudi eksorcirali.

Avtorica občinskega poročila je z vzneseno pripovedjo skromno stopila ob bok mili Josipini Turnograjski, razločnemu Janezu Jalnu in celo povzdvigovalcu neoskrunjene narave Ivanu Tavčarju.

»… Ko smo se proti večeru vračali v dolino, smo bili vsak pri sebi zelo ponosni na opravljeno delo. … Ograja je lepa in res čvrsto narejena, za vrsto let.«

***

Seveda imajo tudi visokogorske oči svojega malarja.

Skočimo najprej k hodečemu ljudstvu, ki ima svoj demokratično raznoliki, a večinoma tudi anonimni forumski glas:

»Prejšnji mesec je bilo na samem vrhu še obupno. Dobesedno ne najdeš niti malo prostora, kjer ne bi bilo (svežega) ovčjega dreka. Res ni prijetno.«

»Pred leti si še lahko brez problema sedel na vrhu. Saj zdaj tudi lahko, samo boš imel malo rjave hlače. Vrh rabi ograjo kot jo ima Tolsti vrh na Kriški gori.«


Stičišče idej. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vse pohvale posameznikom, ki so svoj prosti čas namenili za ureditev omenjenega problema – čeprav je rešitev po mojem mnenju neustrezna.«

»Najbolj enostavna in pravilna rešitev bi bila, da se ovce enostavno preseli na kakšno drugo planino oziroma se ovce ogradi nekje v nižjih predelih in se jim onemogoči prehod na vrh, ker tja sigurno ne spadajo – in to velja za vse hribe, ne samo Storžič.«

»Lahko rečem samo: bravo Bašljani, da ste se tako “skup vzeli” in naredili nekaj res koristnega za obiskovalce Storžiča! Tudi sama nisem hotela gaziti po dreku na vrhu, zato sem ga zadnja leta gledala le iz doline. Saj so še drugi vrhovi … Škoda se mi je le zdelo, ker mi je blizu in je privlačen. Pritoževati se mi ni dalo, čeprav me je že parkrat imelo, da bi napisala, ker takoj izpadeš razvajen in ne vem kaj še vse … Tako da: meni ste polepšali dan s to novico!«


Nekdanje življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Novinarstvo (Gorenjski glas, 18. 8. 2020; Delo, 21. 8. 2020), ta pes čuvaj demokracije, je dogodek zabeležilo, a ga zaenkrat še ni uvidelo v vsej razsežnosti.

Delovniška Delova poročevalka – ni jasno, ali je zapis nastal na osnovi osebnodoživetega ali zgolj fotografijegledavši – je zapisala, da »ograja namreč ni lična in marsikdo meni, da v občutljivo gorsko okolje zlasti tako velika ne spada.« Moč se je spotakniti ob stavek, da so »Storžič in njegova južna pobočja v lasti kmetov iz Bašlja, ki tam pasejo ovce že nekaj desetletij.« Oboje se namreč meri v daljših časovnih enotah, najmanj stoletjih, če ne kar tisočletjih (seveda s krajšimi, med ledenimi in malo ledenimi nelastniškimi presledki).

Nadvse intrigantni sta poročevalkini trditvi, da so se »Bašljani zdaj odločili vrh »vrniti« planincem …« (o tem več v nadaljevanju) in da je ograja »namenjena predvsem večjemu »ugodju« planincev.« Izzivalnost je toliko bolj opazna, saj mednaslov članka kriči, da so »planinci zahtevali ograjo« (!) (ne omenja ovc, ne gornikov, ne alpinistov, ne gorskih kolesarjev, še manj pohodnikov (kar je sicer zares hvale vredno!) in žal tudi ne vernikov).


Ovčarstvo na Stolu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Konkurenčno novinarsko poročilo bralce seznani z bližnjo preteklostjo in že sedanjostjo: »Planinci, ki so se že povzpeli na Storžič, vedo, da so si si vrh delili z ovcami.« A poslej velja: »Vrh Storžiča le še za planince.« Iz prispevka izvemo, kaj vse obsega ekološka in energetska prenova planinskih koč, saj je bil helikopter Slovenske vojske »posojen« iz razpisa PZS, na podlagi katerega ta pomaga planinskim društvom pri ekološki in energetski prenovi planinskih koč. »Ker pa vse helikopterske ure v ta namen še niso bile porabljene, smo helikopter lahko izkoristili tudi za prevoz potrebnega materiala za postavitev ograje pod vrhom Storžiča.«

Ograja in ugodje planincev, ob helikopterski nujni pomoči PZS …

Očitno usodna kombinacija, ki si jo s pohodniško lahkoto zamislimo kot blagozvočno visenje rdečeličnega planinca na ograji (kot sestavni del novejšega družbenega gibanja poimenovanega boruting), ki je v resnici – povejmo lepo naravnost – najdaljši priročni šank v slovenskih gorah (»pa čak i šire«).

***

Ob bok tej kozeriji, pravzaprav ovceriji (ovca se vse življenje boji volka, a jo na koncu pojé pastir!) pa v razmislek tole:

»Triglav ni gora, Triglav je Kraljestvo.« (Julius Kugy)

»Storžič ni gora, Storžič je Oltar.« (znani neznanec)

***

Se gorniška zgodovina ponavlja?

(O tem pa več v prihodnjem prispevku.)

________________________________
*POHODNIŠTVO:

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, udobnejše hotele, izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE (3)

Petek, Marec 20th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

tretji dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– Velika planina (1550 m, Preskarjev stan, kapela Marije Snežne 1560 m)–Pečice–Tiha dolina– Dovja griča (1534 m)–jama v Dovji griči–Dovji grobi (1510 m)– Mala vlačica (1475)–Mala griča (1536 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se po že znani poti povzpeli do Velike planine. Ustavili smo se v Preskarjevem stanu in pri kapelici Marije Snežne. Od tam smo odšli do Pečic, kje smo plezali in izdelovali vozle. Prva skupina se je navezana na vrv in z zavezanimi očmi spustila v dno Tihe doline. Druga skupina se je navezana in z zavezanimi očmi v ključih in strumni koloni vzpeli do Dovje griče, kjer smo imeli malico in počitek. Poiskali smo vhod v jamo v Dovji griči in jo raziskali. Nadaljevali smo po kolovozu do Dovjih grobov in do kolovoza, ki povezuje Dovjo raven in Veliko planino (pripoved o divji jagi in divjih možeh). Povzpeli smo se do Male vlačice in na Malo gričo. Spotoma smo opazovali mravljišča in viharnike (zastavne krošnje dreves). Improviziran prehod čez ograjo med Malo in Veliko planino. Domžalski dom smo dosegli iz smeri Strnovahke, v njeni bližini smo opravili skupno analizo.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja po strmih travah, hoja v ključih – vzpon in spust), Razvedanje (delo z zemljevidom, razgled, naravni znaki – vetrne krošnje dreves, mravljišča), Geografija gorskega sveta (kamnine, kraško površje, nastanek kali, tromeja planin in deželna meja, zemljepisna imena).

Po robu – pastirjem prepovedanega – območja nas je spremljala pripovedka o divjih (dovjih) možeh in divji jagi. Vztrajnost, dobra tehnika gibanja in veselo razpoloženje sta zaznamovala dan.

četrti dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– izvir Curla (1450 m)–Mala Planina (1500 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se v smeri juga spustili po kolovozu mimo Lukove želve in naprej do izvira Curla. Gre za enega najvišjih izvirov v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je zajet v betonski rezervoar in suši služi za oskrbo Male planine z vodo. Od tam smo nadaljevali po ravnem proti robu Male planine do pomnika sestreljenemu ameriškemu bombniku. Od tam do pastirske bajte (pripoved o delovnem dnevu pastirice) in nazaj do vrat. Pod Jarškim domom po oskrbnem kolovozu v smeri Ušivca in nazaj do Domžalskega doma.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja navzdol, po ravnem in travnatem svetu), Razvedanje (iskanje objektov, spoznavanje plastnic, pomanjkljivosti zemljevida – generalizacija), Osebna oprema, Vremenoslovje (oblaki, temperatura), Geografija gorskega sveta (zniževanje površja, lega naselja, opis planin).

Hoja je večinoma potekala po poteh in kolovozih in nikomur od udeležencev ni delala težav.

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE (2)

Ponedeljek, Marec 16th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

Prvi dan
Jelšev Konfin (1250 m)–otroška planinska pot–Gojška planina–Mala planina–Domžalski dom na Mali planini (1534 m). Vzpon v spremstvu staršev do Domžalskega doma, zvečer vzpon na Poljanski rob (1569 m).

Drugi dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– Poljane–Vovkova jama–Velika planina (1550 m)–Za plečem–Gradišče (1668 m)–Počitniški zaselek Za Gradiščem–Vetrnice (1600 m)–Velika planina (1550 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se spustili do ograje med Malo in Veliko planino in se za kratek čas priključili planinski poti št. 51. Povzpeli smo se do grebenskega roba nad Poljanami in se mimo Vovkove jame povzpeli na pobočje nad Velikim Stanom. Od tod smo sledili planinski poti vse do vrha Gradišča. Na najvišji vrh (od leta 2006 stoji na njem razgledna roža) smo splezali. Na Njivicah smo imeli počitek in malico. Po oskrbovalnem kolovozu smo se spustili do počitniškega naselja oziroma do razcepa pod Petrovo bajto in se spustili do vhoda v Vetrnice. Ogled udornic (razlaga nastanka, mehanskega preperevanja, rastnih in temperaturnih značilnosti). Domov smo se vrnili po kolovozu z Zelenega roba do vodnjaka, od tam pa po južnem obodu kotanje, v kateri leži naselje Velika Planina, mimo Vovkove jame in po poti pod grebenom Poljanskega roba do Domžalskega doma.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja v ključih – vzpon in spust, plezanje – pravilo treh opornih točk, hoja v skupini, hoja po plastnici), Razvedanje (delo z zemljevidom, iskanje trigonometra, razgled, določanje višine, Geografija gorskega sveta (oblike površja, udornica – mehansko preperevanje, izrazje, mrazišče – obrnjeno rastje), Varstvo gorske narave (turistično omrežje, množičen obisk, naravne znamenitosti).

Razgibana hoja je vključevala kolovoze in poti, hodili smo po ravnem ali rahlo nagnjenem površju pa vse do strmih pašnih in smuških površin. V majhnem odmerku smo okusili slast plezanja, v veliko večjem pa razno-razne načine hoje. Udeleženci so svojo gorniško nalogo izpeljali v dobrem slogu.

(Se nadaljuje …)

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE

Nedelja, Marec 15th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

Okvirni program gorniških vsebin (izleti, predavanja, delavnice …) smo objavili že v razpisu, pripravili pa smo ga na podlagi dosedanjih dolgoletnih izkušenj. Izleti so bili prilagojeni starosti, znanju in izkušnjam udeležencev ter usposobljenosti vodnikov Planinske zveze Slovenije. Poučne, doživljajske in pripovedne vsebine so bile namenjene spoznavanju in raziskovanju pokrajinskih sestavin Velikoplaninske planote, varovanju gorske narave in spoznavanju snovne in nesnovne (slovenske) kulturne dediščine.

Predhodno pripravljeni program smo ob naklonjenosti vremena, vedoželjnosti udeležencev in zagnanosti vodstva izpeljali v celoti:
- Izvedli smo vse načrtovane izlete. Pri izbiri smo sledili vodilu, da naj bo hoja gibalno učinkovita, raznovrstna, poučna, prijetna in zabavna. Podrobna priprava je bila izvedena za prvi izlet (izbor opreme, zlaganje nahrbtnika, priprava malice, napotki za hojo), kasneje pa smo pripravo obnavljali in dopolnjevali (ob vsakem izletu so bili predstavljeni potek in čas hoje ter poučna vsebina). Vse izlete smo opravili v sklenjeni oziroma nedeljeni skupini.
- V okviru počitkov na izletu smo se naučili izdelovati vozle. Spoznali smo tudi delo gorske reševalne službe in ravnanje ob nesreči (obiskal nas je gorski reševalec iz postaje GRS Kamnik).

Vsi udeleženci so redno izpolnjevali dnevnika Ciciban planinec in Mladi planinec. Za vse udeležence smo pripravili izsek zemljevida Grintovci (1 : 25.000, 2017).

(Se nadaljuje …)

  • Share/Bookmark