Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

PRVIH TRIDESET

Sreda, December 5th, 2018

Na podlagi 66. člena Statuta Planinske zveze Slovenije, 5. člena Pravilnika o priznanjih Planinske zveze Slovenije in 30 a. člena Pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije je Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije v soboto, 24. novembra 2018 na Zboru predstavnikov vodniških odsekov podeljevala naziv častni vodnik PZS. Prejemnika naziva sva bila oba s starejšim bratom.


Častni vodniki PD Domžale: Lili in Milan Jazbec, Aleš in Borut Peršolja. Na odru Kulturnega doma Franca Bernika V Domžalah ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale. (Vir: www.pdd.si)

***

Iz pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije:

30 a. člen – Priznanje VPZS

Naziv častni vodnik PZS se podeli vodniku PZS za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru PZS in je poteklo vsaj 30 let od njegove prve registracije.

Naziv častni vodnik PZS se lahko vodniku PZS podeli samo enkrat.

Vsako leto se lahko podeli največ 5 nazivov častnega vodnika PZS.

Skupaj z listino se podeli tudi značka, ki je vodniška značka, obkrožena z zlatimi lipovimi listi, širokimi do 10 mm in napisom »ČASTNI VODNIK PZS«.

Predlog za podelitev priznanja lahko na podlagi razpisa poda društvo, ki je član PZS ali organ PZS. Sklep o podelitvi priznanj sprejme IO VK PZS.

Priznanja se podeli na Zboru predstavnikov vodniških odsekov. Evidenco o podeljenih priznanjih VK vodi strokovna služba PZS. Če prejemnik priznanje odkloni, se ga za to vrsto priznanja ne more več predlagati.


Listino in plaketo sem prejel iz rok načelnika Vodniške komisije PZS Franceta Gričarja – Fotra. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Inštruktorica planinske vzgoje Izabel Vadnal (PD Postojna), članica izvršnega odbora Vodniške komisije PZS, je zbrano brala vezno besedilo in povzetke obrazložitev. Bil sem zadnji, šestnajsti po vrsti za prejem priznanja. Pred menoj ga je prejel (ne pa tudi prevzel, ker je bil žal odsoten) moj starejši brat. Med prejemniki sem bil najmlajši, zato sem pričakoval, da se bo kdo od starejših v imenu nagrajencev zahvalil za priznanje. To se na moje veliko presenečenje ni zgodilo (resnici na ljubo, organizatorji zbora tega niso niti predvideli v scenariju …). Zato se zahvaljujem sedaj:

»Spoštovani vsi v mislih navzoči,

zlasti sodobitnice in soprejemniki najvišjega vodniškega priznanja za leto 2018.

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je vodenje vznemirljivo, saj imamo vodniki Planinske zveze Slovenije moč, da ponudimo roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažemo, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini smo vodniki pozorni na drobne stvari. Hkrati imamo pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znamo razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki znamo izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnemo sami, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora. Odgovorni smo ne samo za varnost vodenih, temveč tudi in predvsem za njihova življenja!


Listina in plaketa. (Fotografije: Borut Peršolja)

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje grozdja in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli udeležencev; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje vodene? Te iste misli naj jim svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Spoštovanje je vseprisotno. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot vodnik in vodnica skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le moja/najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča.

Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jim vodijo življenje.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot karkoli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja.

Ves dan traja razgledni spopad
med vznožjem in vrhuncem.

Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega
so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije,
ki se začenja tam,
kjer se korak prvič naporno
spozna z dokončno težo nahrbtnika.

Ko se dvigne oblak,
nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba.
In vsa tišina gozdne meje
ostane sezidana samo še iz hlapov
v naglici ohlajenega zraka.

Okušati goro …

Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne manjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.

Vsak obisk gora je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vemo zagotovo, s kom bomo preživeli dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti …

Jutranji pozdrav nenadejano sproži vprašanje: kdo sem, da so mi zaupali svoja življenja?

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Hoja je čustvo, ki drami,
ki v hvaležnosti išče roko naveze in
ki s tihim nasmehom sporoča,
da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega, kolegice mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Sam sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«


Bilo naj bi nas pet, a nas je bilo šestnajst. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Iz obrazložitve predlagatelja:

Borut Peršolja je član Planinskega društva Domžale od leta 1982. Planinsko društvo Domžale je vodil med letoma 2002 in 2010, prej je bil deset let njegov podpredsednik. V času vodenja je društvo v celoti programsko prenovil, posodobil njegovo delovanje in poslovanje, povečal število članov in članic, napisal nova društvena pravila in društvo uvrstil med najboljša planinska društva v državi.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988,1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) je vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil je več kot 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino. Bil je urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008).

Strokovni sodelavec Sidartinih vodnikov avtorice Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009). Soavtor knjige Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Z gorniškim prispevkom redno sodeluje v Mohorjevem koledarju (Celjska Mohorjeva družba, 2014–2016). Na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/, od 4. 12. 2006) ima več kot petsto objav. Soavtor idejne zasnove, besedil in fotografij v stalni muzejski zbirki Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (2010). Soavtor dopolnjenega besedila Častni kodeks slovenskih planincev (2015).

Bil je ustanovitelj državnega tekmovanja Mladina in gore, ki poteka še danes. Avtor starostno prilagojenega programa gorništva (1995–2008). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013). Je tudi avtor programa usposabljanja Varuh gorske narave. Vodil je program prireditev ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva in postavitev spominske plošče na Nami v Ljubljani (2013).

Med letoma 1999 in 2001 je vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih je ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal tudi zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva. Soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

Izvajal je predavanja in terensko delo za pripadnike Gorske šole Slovenske vojske za predmet Geografija gorskega sveta (1997–2004). Predavatelj gorništva na Visoki šoli za trajnostni turizem Erudio (2012–2016), na Fakulteti za šport (1991–2008) in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (1999–). Gostujoči predavatelj gorništva in geografije gorskega sveta pri predmetu Geografija gora in zavarovanih območij na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtor štirih razstav: 25. obletnica prve domžalske alpinistične odprave na Grenlandijo (Galerija Domžale, 2006), Že 60 let društvo po meri gora, jubilejna razstava ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale (Knjižnica Domžale, 2008), Poznate Veliko planino in Planinske poti (Domžalski dom na Mali planini, 2014) ter Razgledi (Knjižnica Domžale, 2018).

Bil je predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (1991–1994) in podpredsednik Planinske zveze Slovenije (1998–2001, 2010–2014) ter dolgoletni član upravnega odbora in številnih odborov Planinske zveze Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za športno rekreacijo Ministrstva za šolstvo in šport (2001–2005), član strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport (2011–2012) in član Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport za pripravo predloga Nacionalnega programa športa 2014–2023 (2013–2015).

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

Sobota, December 1st, 2018

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

Četrtek, November 22nd, 2018

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

ZBORNIK, KI GA NI

Nedelja, November 11th, 2018

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

Petek, November 2nd, 2018

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Torek, Oktober 23rd, 2018

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC (4)

Sobota, Avgust 25th, 2018

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark