Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

ZBORNIK, KI GA NI

Nedelja, November 11th, 2018

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

Petek, November 2nd, 2018

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Torek, Oktober 23rd, 2018

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC (4)

Sobota, Avgust 25th, 2018

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

POZDRAV IZ VELIKE RUPE

Sobota, Julij 28th, 2018

Med dolino Koritnice in Bavšice, v divjem delu Triglavskega narodnega parka, se razteza greben Loške stene. Njen najvišji vrh je 2346 m visok Briceljk. Deset vrhov, te nepristopne alpske divjine, je zaradi nizke nadmorske višine kateregakoli izhodišča po Tinetu Miheliču precej »visokih, samotnih, oddaljenih, strmih, izredno zahtevnih, brezpotnih«. Tu domujejo gamsi, kozorogi in svizci, planinski orel in beloglavi jastreb, zgoraj gad in spodaj modras, zeleni žamet livad pa dodatno barvajo cvetovi številnih (zavarovanih) rastlin, zato je neposreden stik s to slikovito gorsko naravo preprosto vrhunski.


Prvič sem bil tukaj leta 1986. Prihodnje leto bo dvajset let, od kar namesto šotorov stoji zidano Planinsko učno središče Bavšica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bavšica je ledeniško in podorno preoblikovana dolina, ki je nastala vzdolž mojstrovškega preloma v smeri severovzhod–jugozahod (vzporedno – na območju Koritnice – poteka jalovški prelom). Dolga je dobre 4 km in leži na 550–780 m nadmorske višine. Dolina se (gledano po dolini navzgor) razdeli na dva kraka: levi je dolina Bala, ki se v ledeniških stopnjah spušča proti Bavšici, desno pa se pod Bavški Grintovec (2347 m) odcepi dolina ali tesni Bukovnika. V obeh sta nekdaj delovali ovčji planini, danes pa lahko opazujemo le zaraščene pašnike, zaradi česar pa se je povečala varnost pred snežnimi plazovi.

Strme in gladke stene, iz dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (norij in retij; T3/2+3), so v severnem delu doline poglobljene zaradi erozijskega delovanja ledenika. V stenah je lepo vidna plastovitost apnenca, ki je vzporedna s pobočjem in skoraj navpična. Zaradi velike nagnjenosti plasti in razpokanosti kamnine so na tem območju pogosti skalni odlomi. Na intenzivno preperevanje po vsej dolini opozarjajo melišča pod steno in številni podorni bloki.

Rezultat ponavljajoče se, luskaste geološke zgradbe, nastale zaradi prelamljanja in narivanja v isti smeri, je nagnjenost skladov proti jugu in nastanek asimetričnih pobočij. Južna oz. jugovzhodna pobočja grebena med Briceljkom in Plešivcem (2184 m) so zato položnejša, severozahodna (Loška stena) pa strmejša. Temu so se prilagodile tudi redke in osamljene (planinske) poti ter steze na tem območju.


Izsek Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba.

***

Še vedno ni povsem pojasnjeno, ali so ledeniške doline v celoti nastale z ledeniško erozijo, ali pa so ledeniki samo preoblikovali prvotno površje rečnih dolin in vmesnih slemen. V glavnem prevladuje mnenje, da so ledeniki lahko zelo učinkoviti preoblikovalci površja, vendar so se v gorskem svetu pojavili na površju, kjer so osnovne poteze nastale že s predhodnimi tektonskimi procesi in selektivno rečno erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od geološke podlage, hitrosti premikanja ledenika, mase in debeline ledu ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša. K ledeniški eroziji je prispevalo še delovanje snežnice, zmrzalno preperevanje in razbremenjevanje podlage.


Ledeniški prerez doline bale pri Logjeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred pojavom ledenikov v pleistocenu je bilo razmeroma dolgo obdobje pliocena (pred 1,5–5 milijonov let), ko je bilo v naših krajih današnjemu savanskemu podobno podnebje. Poleg vsakoletnega menjavanja sušnih in deževnih dob so se zlasti proti koncu pliocena menjavala obdobja sušnejšega in vlažnejšega podnebja, ko sta bila preperevanje in selektivna rečna erozija zelo učinkovita.

V vsakokratni ledeni dobi (pri nas 5–7) se je led začel nabirati v najvišjih delih gora (vrh Briceljka je domnevno štrlel iz ledu), od koder so začeli proti dolinam drseti krniški in pobočni jeziki ledenika, ki so se nato združili v večji dolinski ledenik.

***

Začeli smo z zgodnjim, a poletno ravno pravšnjim vstajanjem v Planinskem učnem središču Bavšica (713 m). Po komaj razstrtem južnem pogledu proti Rombonu smo na začetku asfalta zavili na desno, pod koritasto U dolino Bale, ki je v slovenskih Alpah nekaj posebnega. Ob vzponu do prevala Čez Brežiče (1980 m) lahko prehodimo vse zastoje nekdanjega ledenika (t. i. umikalnih stadijev, ko je krčenje ledenika zastalo). Opazimo jih tako, da strmejšim območjem (stopnjam), na katerih se hitro dvigamo, sledijo položnejši odseki.

Na prvi stopnji je starodavni bavški zaselek Logje (840 m), nekdanja prestaja, ki je bil kasneje stalno naseljen in v bližini katerega je Janez Bizjak pred kratkim odkril megalitski krog. Debel nanos in kupe drobirja, ki mu s skupnim izrazom pravimo morene, sestavlja grobozrnato, po večini nesprijeto gradivo. Morene so dobro prepustne in na njih ni stalnih vodnih tokov, močnejši izviri pa se pojavljajo ob njihovem vznožju. Najbolj opazni so nekaj deset metrov visoki nasipi čelnih moren, ki nam kažejo največji obseg poledenitve. Površje za njimi je prekrito z različno debelo plastjo talnih moren.

Gradivo v morenah se od rečnih naplavin razlikuje po tem, da ni sortirano po plasteh. Značilno je, da so v njih brez reda pomešani zelo različni kosi gradiva, od najfinejšega ledeniškega melja (krede) do slabo zaobljenega grušča in več metrov velikih skalnatih blokov (balvanov). Zanesljiv dokaz, da imamo opravka z morenskim gradivom, so oraženci, kamni z jasnimi, ravnimi praskami (razami), ki so jih dobili ob drgnjenju z drugimi v ledu zamrznjenimi kamni.


Skalni prag, do finoče ledeniško izbrušen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tik pod vrhom druge čelne morene smo zapustili udobno planinsko pot in zavili levo v brezpotno melišče. Znašli smo se na kupu različno velikih in oglatih kosov grušča, ki so se zaradi mehanskega preperevanja (predvsem zmrzalnega) odtrgali višje v steni in se kopičijo v vznožju. Imajo značilen naklon 32–35 ° (= naravni, gravitacijski posipni kot). Tu se iztekajo tudi plaznice snežnih plazov, ki so na pobočjih, strmejših od 22 °, zelo pogosti. Ko se v obilnih snežnih zimah prožijo, posnamejo s tal tudi kose kamnine in drugo gradivo ter ga odložijo na vznožju, kjer se ustavijo. Vzpon so nekoliko olajšale večje skale na katere smo stopali s celim podplatom in jih počasi ter previdno obremenjevali. Višje, kjer je grušč postajal vedno drobnejši in gibljivejši, smo stope iskali v poraslem površju.

Ta del brezpotja, ki poteka po nekoliko manj strmem pobočju netipičnega skrotja, je del plitve pobočne ledeniške ploskve v prevoju, kjer se začenja akumulacija preperelega gradiva. Tla so prekrita z nesprijetim morenskim in meliščnim gradivom. Vegasta tla, nekakšna viseča grbinasta pobočja (poligonalna tla), so obilno zaraščena (vsekakor pa precej bolj, kot pred desetletjem), kar dodatno zmanjšuje zanesljivost stopa. V tovrstnih tleh s pridom izkoriščamo minimalne stopničke, nekakšne ponvice, ki sčasoma nastanejo zaradi nenehnega premeščanja gradiva. Če so tla gola, je načelo, da najprej hodimo z očmi, zatem z nogami, lahko uresničljivo. V bavški nizki džungli pa je to bolj podobno misiji nemogoče. Med hojo v ključih smo si pomagali z rokama, vendar le zato, da smo ohranjali ravnotežje. Prijemanje šopov trav in potegovanje navzgor je bilo ne samo nevarno, ampak tudi nemogoče.


Še pred desetletjem melišče, mogoče skrotje, zdaj pa zelenjava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Soliflukcijske terasice so majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

***

O uporabi palic je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Palice občutno povečujejo stabilnost in ravnotežje ter zmanjšujejo obremenitev kolenskih sklepov in hrbtenice. V tovrstnem svetu in ob upoštevanju dejstva, da smo sicer vajeni učinkovitega varnejšega gibanja tudi brez njih, so nam na celotni turi prišle še kako prav. V srednjem delu pobočja smo kolovratili čez – recimo temu – čokasto površje, ki ga opredeljujejo krajši skalni (=čok) zlizani pragovi, ki mestoma prehajajo v poševne lašte in žlebaste škraplje. Na tej višini je vhod v jamo Slapce.


Izvotlenost plitve krnice, stadorja, sledi antiklinalnemu vpadu skladov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premikajoči se ledenik je strgal in gladil podlago, po kateri se je premikal. Trganje je potekalo predvsem na spodnji strani ledenika in tudi – do neke mere – ob straneh. Najučinkovitejše je bilo v razpokani kamnini ali kamnini, ki jo je predhodno že dodobra načelo zmrzalno preperevanje. Snežnica je v takšnih razmerah učinkovito pronicala v razpoke in primrznila na kamnino, ki jo je nato premikajoči se ledenik odtrgal in odnesel s seboj. Strganje se je pojavljalo povsod tam, kjer so kosi kamnine, primrznjeni v ledeni masi, strgali, dolbli, praskali po kamniti podlagi in v njej brusili ledeniške raze.

Po umiku ledu se je razkrilo ledeniško (preoblikovano) ali mutonírano površje, to je skalno površje, ki je zaradi ledeniške erozije močno zglajeno, obrušeno in prepredeno z ledeniškimi grbinami. Hoja/plezanje čez drn in strn dobi v takem svetu popolnoma jasen in nedvoumen pomen.

Na posameznih skalnih grbinah so se – neodvisno od razpokanosti kamnine – razvile zlasti najmanjše površinske korozijske izdolbine in žlebaste škraplje. Gre za oblike, ki na skalni podlagi nastajajo zaradi učinkovanja drobnih vodnih tokov. Bolj kot je kamnina debelo skladovita, enakomerneje se te oblike razvijajo. Sicer je njihova razvitost praviloma odvisna od topnosti kamnine, časa, ki je na voljo za korozijo, količine topila – vode nasičene z ogljikovim dioksidom, katerega pomemben vir so poleg ozračja lahko tudi prsti (kot produkt razpadanja organskih snovi v tleh), temperature, pri kateri poteka korozija (in drugih podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na sezonsko pogojeno trajanje korozije) ter izoblikovanosti površine kamninskega bloka.

Med najpomembnejšimi dejavniki nastanka sta položaj apnenčastih skladov in nagnjenost površja. Ni vseeno, ali deževnica s površja odteka hitro ali počasi. Na nagnjenem površju prevladuje linearna korozija z razvojem linearnih kraških oblik (žlebičev, škrapelj), med tem ko je na ravnih površinah prevladujoča ploskovna korozija. Še važnejše je zadrževanje snega, ki lahko bližnjo okolico zelo dolgo zalaga s korozijsko aktivno snežnico. S tem je tesno povezana tudi prisojna in osojna lega ter privetrna in odvetrna stran gore. Tu, v visokogorju, prevladuje navpično pretakanje vode, zato veljajo naslednje zakonitosti: masa odhaja v raztopini, transport je navpičen in akumulacija je neznatna.


Vsakič vzbudi radost, in še vedno je lepa. Planika. Ali planinska, kot bi rekla moja mama. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najvišji jezik sklenjenega gozda se zajeda v nekdanje lašte, ki stopničasto padajo v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri preučevanju visokogorskega kraškega površja se je izkazalo, da imamo ponavadi opraviti z raznolikim in prepletenim razvojem. Zaradi različnih zunanjih vplivov je tudi zelo veliko modifikacij v razvoju posameznih oblik kraškega površja. Zato gre praviloma za prehodne oziroma sestavljene ali poligenetske (visokogorske) kraške oblike.

Na grebenih, ki so moleli iznad ledu, in v bližnjem nepoledenelem, golem površju v neposredni okolici ledenika so hkrati potekali zelo intenzivni periglacialni procesi (latinsko peri = okrog, okoli, glacies = led). Gre za procese zmrzalnega preperevanja ter premikanja prepereline zaradi menjavanja zamrzovanja in odtajevanja.


Ne samo največje veselje, tudi najlepše fotke so doma v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon v Veliko rupo je čistokrvna tura, ki jo v vodniškem smislu opisujejo, določajo naslednje lastnosti, značilnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na (planinski) poti oz. brezpotju,
- tehnična zahtevnost z vidika uporabe dodatno nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžina prehojene in preplezane poti/brezpotja,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinska razčlenjenost gorskega površja v vzponu in spustu,
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina ture,
- motivi udeležencev ture in doživljajska zmožnost gorske pokrajine,
- ciljna in starostna skupina ter število udeležencev ture,
- vodenje z licenciranimi inštruktorji oz. vodniki PZS ter
- način priprave na izvedbo.

Navedeno kaže, da gre že v fazi dolinske priprave na turo za precej kompleksno sliko hodilnega napora in zagotavljanja varnosti, ki se je v praksi – na sami turi – samo še potrdila.

Kombinirani načini gibanja, zahtevnost izbire poti in smeri, zagotavljanje varnosti ter razbiranje zgodb v naravi so nas zaposlili v polni meri. Kot se je kasneje izkazalo na analizi, v zadovoljstvo vseh: tečajnikov in vodstva.


Vrvna ograja je velikokrat predmet posmeha neprostovoljnih vodnikov. A pri vodenju večjega števila udeležencev je daleč najbolj učinkovit varen sstem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo zelenjavni, tudi ali predvsem cvetlični vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po otoplitvi podnebja so se ledeniki postopoma umaknili nazaj v osrčje gora in pri nas izginili. Dotlej golo površje je zarasel gozd. Rastje najhitreje in najbolj očitno odraža dogajanje v pokrajini: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so vidni zmagovalci. Višje temperature, opuščena tradicionalna raba tal in umanjkanje snežnih plazov so recept za učinkovito zaraščanje tako v zeliščni, kot grmovni in drevesni plasti rastja.

Zdaj smo že nad gozdno mejo, ki tukaj zelo niha, zlasti zaradi vpliva plazov. Sestoj črnega gabra in malega jesena uživa na toplih, prisojnih rastiščih, obdaja pa ga bukovska vegetacija. Za prehode in prečenja izkoriščamo vrhnji rob sestoja gozda, ki porašča nekoliko širšo ramo stranskega grebenčka. Ko se poslovimo od zadnjega gozdnega roba, prečimo okrog rame in se znajdemo v plitvi krnici, ki jo na obeh straneh zapirajo strme stene. Prehod v dno krnice in izhod prek zglajenega praga zavarujemo z vrvno ograjo. Nameščanje varovanja v s travo poraščenem, a vendarle strmem in za zdrs nadvse pripravnem svetu, je vedno preizkus domišljije in iznajdljivosti glavnega vodnika. Tu pridejo na plano izkušnje, ki upoštevajo sposobnost najšibkejšega člena v skupini, razbiranje možnosti, ki jih nudi pokrajina sama ter zagotavljanja najvišje možne ravni varnosti. Zavedamo se, da je tveganje sestavni del gorništva, zato ga skušamo obvladovati.


Smer je, poti pa ni. Ali pot je, pa ni smeri? (Fotografija: Borut Peršolja)


Strmo naravnost navzgor. Le kaj je za robom? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se odpnemo z vrvi in se povzpnemo še za dober raztežaj višje, se nam odpre nov, visokogorski svet. Dosegli smo višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Drži, visoko v gori, točneje v kamnitem amfiteatru pod vrhom gore, v črni Mali rupi, še leži umazan sneg. Na bovškem je rúpa dol, globel, klanec, spet drugje manjša vrtača, tudi požiralnik, ponekod celo jama, kotanja. Skupni imenovalec vseh poimenovanj oblik površja je globoka, navadno manjša odprtina v kraških tleh.

Večje (kraške) kotanje, kakršna je ta, ki jo opazujemo z razglednega balkona, ki smo ga izbrali za počitek in ki zapira izhod iz nje, so najverjetneje poligenetskega nastanka. So torej posledica tektonskih razpok, po katerih je morda odtekala tekoča voda in jih širila, delovanja ledenika in zakrasevanja. V vdolbinah katerihkoli dimenzij se razumljivo nabirajo čez zimo večje količine snega kakor v višji okolici. Zato pri nastanku in razvoju vedno s poudarkom govorimo o pomembni vlogi velikih količin snega, ki se naberejo v njih.

V smeri proti severovzhodnem vznožju Stadorja (2025 m) opazimo škrbino, ki se nadaljuje v majhno dolinico, široko in globoko nekaj metrov. Sledimo ji proti severovzhodu; v ravni črti se navidezno nadaljuje v Škrbino za Gradom (2277 m). Gre za t. i. kraški prelomniški jarek ali bogaz, ki je nastal ob manjšem (?) prelomu in poteka od severovzhoda proti jugozahodu. Njegovo zemljepisno ime je Lepoč.


Če še kdo ne ve: žlebičaste škraplje, na oprimek! (Fotografija: Borut Peršolja)


Letos so tudi v gorah v modi čupaste frizure. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraški jarki so v visokogorju pogosti predvsem na podih. Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo, je nastal tako, da je korozija v živoskalni osnovi zaradi močne pretrtosti kamnine (mehansko razširjenih navpičnih razpok in prelomov) ob tektonski liniji napredovala hitreje kot v okolici. Tako je nastala več sto metrov dolga, nekaj metrov široka in globoka dolinica s strmimi pobočji (lepo vidna tudi na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba). Lepoč poteka prek območja z blagim naklonom z zemljepisnim imenom Lašte. Lašte so večje ravne površine v apnenčastih skladih, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. So nekakšne police iz skladov apnenca, ki so ponavadi tudi močno razjedene in polne površinskih kraških oblik in pojavov.


Najprej je bil znan vonj, zatem se je pojavila tudi ona: murka!(Fotografija: Borut Peršolja)

Med njimi so tudi kotliči, ki so nastali v kombinaciji kemijskega raztapljanja apnenčaste podlage in mehanskega razpadanja strmih sten, ki ovalno ali okroglasto oblikuje njihov zgornji rob. Iz oblike kotliča lahko sklepamo, kakšno je razmerje med obema procesoma preperevanja. Pri idealnem je razmerje med premerom zgornje odprtine in globino kotliča 1 : 1, vendar je v praksi zaradi snega, ki se zadržuje na dnu, globino težko ali nemogoče oceniti oziroma izmeriti. Zaradi snega je kotliče tudi zelo težko ločiti od brezen.

Zroč v dolino smo lahko opazovali tudi neusklajenost višin med glavnimi in stranskimi dolinami. Ledeniška erozija manjšega stranskega ledenika iz Bale je bila šibkejša od erozije glavnega Bavškega ledenika, ta pa manjša od Koritniškega ledenika.


Živi geološki učbenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sestop je eden ključnih dejavnikov uspešno izvedene ture, zato je njegova izbira izjemno pomembna. Žal pa ni mogoče vedno upoštevati načela, da za sestop izberemo drugo, lažjo pot/smer, kot za vzpon. V takem primeru izkoristimo dejstvo, da vsi – vodniki in udeleženci – odlično poznamo pogoje sestopa, saj smo se tu vzpenjali pred nekaj urami. Tako smo vedeli, da sestopna zbranost ne sme popustiti vse do stika s planinsko potjo nad Logjem. V vrhnem delu je sestop olajšala vrvna ograja (plezaje z obrazom v strmino), vsa prečenja in preostanek sestopa pa je minil v počasnem, zanesljivem tipanju podplatov po grbinasti, spolzki podlagi. Tisti, ki smo imeli palice, smo jih na začetku sestopa podaljšali in jih zabadali pred seboj ter pazili, da na podlagi niso spodrsnile.

Manjši zdrsi so pri večjem številu udeležencev skoraj neizogibni, prav tako proženje kamenja (odkrušene skale vodeči odstranjuje z mest, od koder bi se lahko strkljale), zato je treba poskrbeti za dosledno spoštovanje varnostne razdalje in uporabo čelade (navkljub naraščajoči temperaturi). Takšen spust je treba tudi nekajkrat prekiniti, za kratek počitek in pitje, s čimer razbremenimo napeto pozornost. Vendar počitki ne smejo biti prepogosti in predolgi, saj s tem izgubljamo usklajenost telesa v gibanju in spominsko sliko, ki ohranja napetost čutil.


Delovni zvezek geološkega učbenika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Območja podov in laštov pa ne skrivajo le visokogorskih kraških lepot, pač pa so v megli orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili, pač pa nas roko v roki vodita proti cilju intuicija in naravna sposobnost/iznajdljivost iskanja lažjih prehodov, ter redki možici. Gibanje v megli ni priporočljivo; orientacija je podobno zahtevna, kot če bi se gibali v megli po zasneženem visokogorju.

Poznavanje razgledne – makro – pokrajine močno vpliva na razvedanje, preglednost in določanje našega položaja. Iz tega pa sledi vodljivost po površju oziroma izbira dejanske poti in smeri, korak za korakom. Vodljivost pomeni natančnost oziroma samostojno učinkovito iskanje najboljše rešitve v drobni, konkretni pokrajini. Ob kakovostni predhodni pripravi vodnik zmore iti za svétom in z izkušeno, a vodljivostjo, ki je venomer na preizkušnji hodi, pleza in vodi vodene proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.


Geološka popolnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja. Če pa vidiš zemljevid in pokrajino, se naučiš razbirati zgodbe. In pokrajina te sprejme medse in sam postaneš del gorniške zgodbe.


Kar nekaj napak je na tem zemljevidu …

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Legendarni Tine Mihelič je napisal: »Semkaj pride človek res samo na obisk in tako naj se tudi obnaša! Vsaka tura na vrhove Loške stene pomeni vznemirljivo, romantično pustolovščino. Ti vrhovi so gore bodočnosti, kamor bo marsikoga pregnal hrup z naših planinskih magistral.«

Vse zapisano se uresničuje.


Črno bel pogled je redko tako barvit, kot v dnu Bavšice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hodili smo udeleženke in udeleženci ter vodstvo tečaja za vodnike PZS kategorije A – lahke kopne ture (1. izmena), ki je potekal od 3. do 12. julija 2018 v Planinskem učnem središču Bavšica.

  • Share/Bookmark

SLOVENIJA OMEJILA VZPON NA TRIGLAV

Četrtek, Julij 26th, 2018

(Skoraj znanstvenofantastični spis kot odziv na dejansko novico, da je Francija omejila vzpon na Mont Blanc, STA, 15. 7. 2018)

Mojstrana, Stara Fužina, Trenta, 27. julija – Slovenija je v četrtek za nedoločen čas omejila vzpon na najvišji slovenski vrh Triglav. 2864 metrov visok očak je namreč močno preoblegan, poleg tega pa se nanj poskušajo povzpeti tudi neustrezno opremljeni in neizkušeni pohodniki (po izjavah očividcev so med njimi tudi člani nekaterih planinskih društev, ki so včlanjena v PZS – Pohodniško zvezo Slovenije). Ta dejavnika po oceni državnih oblasti v odhodu predstavljata »resno tveganje za javni red«.


Originalni zapis STA o začasni zapori Mont Blanca.

V občinah Bohinj, Bovec in Kranjska Gora so ob vednosti uprave Triglavskega narodnega parka pojasnili, da se je država zganila na njihov poziv in da je bil ukrep, ki se nanaša na priljubljene zelo zahtevne planinske poti, ljubkovalno poimenovane Triglavske magistrale, nujen zaradi »zelo resnega tveganja za javni red« v smislu varnosti v gorah in zmanjšanja onesnaževanja gora, poroča slovenska pohodniška agencija SPA.

Skladno z ukrepom, ki ga je na dopisni seji (na razglednicah) sprejela slovenska vlada v odhodu in ki bo v veljavi do nadaljnjega (vsekakor pa do konca pogajanj koalicijske vlade v prihodu), se lahko na najvišjega slovenskega očaka povzpnejo le tisti, ki imajo:
- rezervirano prenočišče v planinskih kočah Aljažev dom v Vratih (1015 m), Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Koča na Doliču (2151 m), Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Triglavski dom na Kredarici (2515 m) (planinske koče so naštete po nadmorski višini),
- plačano članarino PZS za leto 2018 in
- plačano pavšalno turistično takso pri pristojnem organu.
(OPOMBA: Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni sočasno in brezpogojno. Zgornji pogoji ne veljajo za tradicionalne pohode nakladnih domačijskih dnevnikov.)

Oblast se sooča s porastom pohodnikov z vsega sveta, ki sledijo neustavljivemu klicu I feel Slovenija in ki se želijo med poletno sezono povzpeti na vrh očaka. Med njimi so tudi taki, ki za vzpon nimajo zadostnih izkušenj in opreme. Med drugim so lani preprečili vzpon slovenskemu paru, ki se je želel na vrh povzpeti s še nerojenimi trojčki (nekateri mediji poročajo tudi o dvojčkih + 1). Župani vseh treh občin (razen županov Bovca, Bohinja in Kranjske Gore) so zato v odgovor napovedali denarne vzpodbude za tiste, ki bi se na pot do vrha podali brez primerne opreme, kot so denimo kranjskogorski sendviči, bohinjska zaseka in trentarski sir.


Triglav, kampanja ob 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona.

Župani omenjenih treh občin pa niso želeli komentirati vladnih strokovnih izhodišč, ki so v intenzivni, poletni medresorski obravnavi vseh pristojnih ministrstev, nevladnih organizacij in UIAA (in smo jih iz zanesljivih virov, ki niti približno niso blizu TNP, pridobili in jih objavljamo v celoti – izhodišča so žal nelektorirana):
- razglasiti cilj ničelne rasti v planinskih kočah;
- po zgledu alpskih držav ukiniti plačilo DDV v planinskih kočah, ki so dostopne zgolj peš in razliko nameniti za vzdrževanje in trajnostno delovanje planinskih koč,
- v triglavskih kočah ukiniti splošne članske popuste PZS za prenočevanje,
- prednost pri prenočevanju imajo organizirane in vodene skupine planinskih društev (zlasti mladostniki in mladi), zanje ohraniti tudi popust za nočitev v planinskih kočah;
- prednost imajo vodene ture licenciranih gorskih vodnikov;
- uvesti ciljno, specializacijo triglavskih planinskih koč: na primer Dolič (za družine; najlažji dostop iz Trente), Planika (za organizirane skupine), Kredarica (visokogorski hotel za vsakogar in za vse),
- v vseh kočah uvesti enak dnevni režim streženja hrane: ne več celodnevni polni servis z večstranskega menija v treh jezikih, temveč (enaka) večerja ob 18. uri (polpenzionska ponudba),
- dolgoročno (podobno kot sta startali akciji Odnesimo smeti v dolino in Za prenočevanje uporabljajte lastno rjuho) začeti s kampanjo kakovostnega prehranjevanja v planinski koči (in zmanjšanja s seboj prinešene hrane), s čimer se razbremeni napor hoje in približa idealu slovenskega vrhunskega alpinizma (hitro in s čim manj opreme),
- vsaj eno zelo zahtevno plezalno pot na Triglav v celoti urediti na način, ki v vzponu in spustu omogoča plezanje in dosledno ter učinkovito rabo samovarovalnega sestava,
- dosledno ukiniti vso komercialno ponudbo na območju samega vrha Triglava,
- prepoved organizacije vseh komercialnih prireditev v planinskih kočah, ki se jih lahko udeleži več kot en avtobus obiskovalcev.

O dogajanju na Triglavu bomo sproti poročali tudi v prihodnje.


Greben. (Fotografija: Stane Klemenc)

***

Osnovni podatki
Čas objave: 27. 7. 2018 6:45
Kategorija: Zanimivosti
Ključne besede: ZANIMIVOSTI, TRIGLAV, POHODNIŠTVO
Avtor: bp

  • Share/Bookmark