Arhiv za ‘ planinsko društvo’ Kategorija

VSAJ SLED GORNIŠTVA

Nedelja, Junij 17th, 2018

(Drugi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I

Ko človek zaloputne vrata sveta, ga nič več ne more zadržati. Vse je na svojem mestu in vsakdo ima svoje mesto. Harmonijo pokrajine začini njena nenehna spremenljivost. Zato se med hojo, ki zdržema traja več dni, spremeni veliko stvari (žal tudi teža nahrbtnika).


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Dnevi, namenjeni vztrajni hoji, so izpolnjeno dolgi. Einstein bi se mogoče strinjal, da na ta način tudi dlje živimo. Namenoma si pustimo dihati, docela se naužijemo vsake ure, vsake minute, vsakega koraka. Kadar se nam mudi, opozarja francoski filozof hoje Gros, običajno počnemo več stvari hkrati. To pa še ono in še kaj drugega. Takrat je čas tako poln, da se razliva čez robove telesa. Čas poka po šivih kakor natrpan nahrbtnik (pravzaprav naritnik), v katerega smo brez vsakršnega reda nametali stvari. Nasprotno pa počasnost pomeni, da se scela prilegamo času, tako tesno, da se vdih in izdih pretakata kot kaplja za kapljo drobnega, pomladnega dežja. Takšno raztezanje časa fizično in duhovno poglablja pokrajino, tudi hribovski prostor starosvetnih Limbarske gore, Golčaja in Dolin.

Ena od lepih skrivnosti tokratne hoje je počasno približevanje pokrajini. Iz Moravč ves čas opazujem cerkev svetega Valentina, ki korak za korakom postaja vedno večja in bolj domača. Ko zapustim hiše v dolini in zasopem v tihi gozd se začne poglabljati tudi prijateljstvo z goro. Njen značaj nosim v sebi ves dan, prepoznam pa ga v različnih vrstah svetlobe, v znanih razgledih in vedno novih detajlih ob poti. Stranski greben se približuje zgolj rahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se odpira in razgalja. Navzočnost vsega okrog se počasi, ampak zares počasi naseli v (priznam!) utrujeno telo.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Dane Zajc, domačin, v kontekstu tega zapisa pa tudi odličen gornik in dolgoletni najemnik pastirskega stanu v planini Na Lazu. (Fotografija: Borut Peršolja)


D – kot domžalska, D – kot domoznanska, D – kot doživeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prisotnost Človeka v pokrajini iz narave naredi Domovino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brez komentarja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stabilnost ni dana enkrat za vselej. (Fotografija: Borut Peršolja)


Srečevalec srečancev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zastor, ki odpira pot korakom in duši. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tekmujeva? Hvala, ne. (Fotografija: Borut Peršolja)


Francka si je nad obnovljenim šankom omislila plonk listek vsega, kar vidi s svoje Gore. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dolec: oblike površja me navdušujejo, delane oblike površja pa fascinirajo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutrišnji cilj in pot. Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)


Lisarska vojna ali pohodniški (ne)red. (Fotografija: Borut Peršolja)


Boj proti bližnjici: bitka je dobljena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rdeči bor slabo prenaša zastrtost: skrajno rastišče na dolomitni podlagi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko bi pisalo: tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Cerkev sv. Neže na Golčaju je najstarejša cerkev v Črnem grabnu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Smo? Ste? So? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo te pazi in ti paziš nanj. Vzajemnost, ki svet drži skupaj že od nekdaj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vtis visokogorja, globoka sled gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Greben ni samo črta končanega vzpona, je tudi črta radovednosti k novemu, drugačnemu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Definicija poti. Planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skoraj pred mojim štetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spomin na pokojne društvene sopotnike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dnevnik žigov se počasi polni. Polovička. (Fotografija: Borut Peršolja)


Arhitektura pobočja in … (Fotografija: Borut Peršolja)


… arhitektura dolca, mogoče suhe doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo mora pospraviti za nami. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicijo je treba spoštovati. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vabilo k nadaljevanje poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

Sreda, Junij 13th, 2018

Letošnji seminar za varuhe gorske narave je že šestnajsti po vrsti. Število udeležencev je iz leta v leto nekoliko nihalo, običajno pa se jih je na prvem delu tečaja (od treh) srečalo od 15 do 20. V petnajstih generacijah ga je doslej uspešno končalo 295. Obeh spolov, različne starosti, pestre izobrazbe in poklicev, iz številnih planinskih društev, pa tudi z (ne)izdelanim odnosom do narave in pričakovanji glede lastne vloge v gorniškem naravovarstvu. Kot je (nekoliko utopično, a iskreno hrepeneče) zapisano na spletu Komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije vse »združuje ista planinska misel – varovati naravo, ki je ena sama.«


Cesta Domžale-Krumperk. Domžalska pot spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska straža, samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev”, ustanovljena leta 1952 na pobudo dr. Angele Piskernik, je bila po osamosvojitvi Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, zadolžen za področje mladih, prostovoljnega vodništva in varstva gorske narave, leta 1998 ponovno vzpodbudil, mi je bilo zaupano, da začnem s pripravo novega naravovarstvenega programa planinske organizacije.

Osnutku (prvi ga je bral Božo Jordan) je sledil dokument, ki ga je dokončal Odbor za usposabljanje Komisije za varstvo gorske narave PZS, potrdila pa ga je Komisija za varstvo gorske narave PZS na seji 31. maja 2001. Ista komisija je program, ki se je takrat že imenoval varuh gorske narave, dopolnila na razširjeni seji 20. oktobra 2001. Pri oblikovanju programa smo najbolj aktivno sodelovali Damjan Jevšnik, Božo Jordan (ϯ), Igor Maher (ϯ), Borut Peršolja, Rozalija Skobe, Rudolf Skobe in Katja Šnuderl. Soglasje k programu je izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS na 2. seji, 13. novembra 2003.


Zvedavke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od tistih, ki smo pripravljali program, sem – od še živih – ves čas do danes, ostal aktiven samo še jaz. Kot inštruktor, vodnik PZS, predavatelj (zlasti predmeta Geografija gorskega sveta), mentor seminarskih nalog (približno tridesetih) sem spremljal uresničevanje zapisanega v učnem načrtu in predmetniku v praksi. Lani pa sem – po tehtnem premisleku, ki me je zaposloval že nekaj zadnjih let – napovedal svoj odhod iz procesa usposabljanja varuhov gorske narave. Letos sem odhod oz. nesodelovanje tudi uresničil.

Čeprav še naprej verjamem v moč (gorniškega) usposabljanja in izobraževanja, zlasti v izjemen pomen dolgoročnega dela pri (gorniški) vzgoji otrok, mladostnikov in mladih, pa sem na primeru varuhov gorske narave to prepričanje žal izgubil.

Kaj me je pripeljalo do odločitve, da organiziranemu varstvu gorske narave odtegnem tisto največ, kar imam, to pa je lastno znanje in iskreno prostovoljstvo?


Sosed, ki si je poiskal zavetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije se je pred petindvajsetimi leti na vztrajanje Mladinske komisije PZS (v času, ko sem jo vodil) odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Slednje pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj spoštljivi gostje. Takrat smo verjeli, da je vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva. PZS se je vsemu temu s številnimi dejanji in nedejanji počasi, kot bi spuščala dih ob vzponu, odrekla.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar je ob 80. obletnici PD Novo mesto (leta 1994) dejal: »V Sloveniji nimamo razvitega popotništva. To je vandranje od vasi do vasi, iz ene doline do druge. To je potovanje, ki nima za cilj osvojiti vrha z žigom in odbrzeti v dolino. To je včasih tudi tavanje po samotnih poteh, ko se zapleteš v pogovor s prijaznim domačinom, ko modruješ z možmi v poltemi prijazne krčme. Vse to ponujajo griči tod okoli in vse to nas še čaka planince širom po Sloveniji, da odkrijemo in užijemo. Taki izleti znajo biti duhovno in kulturno bogatejši. Prav vračanje k duhovnim in kulturnim izročilom planinstva pa je po mojem ena od bodočih nalog slovenske planinske organizacije

Več kot na dlani je, da se to ni uresničilo.


Vrh, ki si ga lastijo mnogi. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?

V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj občudovanja in varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pozabi utrujenega spomina zato ne sme uiti dejstvo, da so Slovensko planinsko društvo in njegove podružnice kupovali zemljo v gorah tudi zato, da bi jo ohranili prvobitno.

- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?

- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?

Znanje, izkušnje in veščine so temelj gorništva. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje. Zato ne čudi, da vsi predmetniki in vsi učni načrti vseh (s strani države potrjenih) programov usposabljanj PZS za dosego (strokovnega) naziva vsebujejo vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave. Pri tem izstopamo vodniki Planinske zveze Slovenije, ki s trinajstimi urami teorije in prakse v številu ur močno presegamo osnovni program gorskega stražarja.

Povprečna ocena mojega inštruktorskega in predavateljskega dela v zadnjih letih iz anonimnih vprašalnikov udeležencev in udeleženk seminarja varuh gorske narave:

leto Število udeležencev Povprečna ocena mojega dela*
2017 9 3,9
2016 23 4
2015 21 3,86
2014 18 3,94
2013 20 4
2012 22 3,77
2011 16 4,81

* Najvišja možna ocena je bila 4, leta 2011 pa 5.


Vabilo k previdnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem velja spomniti, da je bilo varstvo gorske narave v gorniškem usposabljanju zastopano še pred rojstvom gorskih stražarjev. Priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921, obsega celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), in še danes kaže presenetljivo podobnost z modernim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole. (Prirejeno po Golnarju imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).

Zakaj torej gorski kolesar in gorski stražar v vlogi novega predsednika PZS v prilogi h kandidaturi za predsednika PZS (Programske smernice Planinske zveze Slovenije v mandatnem obdobju 2018–2018), samozavestno zapiše: »Pri vseh usposabljanjih v PZS vključiti teme s področja varstva gorske narave.« (Navajanje njegove gorsko stražarske usposobljenosti v življenjepisu je moč razumeti zgolj kot alibi za domnevno aktivno naravovarstveno poreklo.)


Mrtvaški oder. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Zakaj usposabljanja s področja varstva gorske narave pogosto izvajajo ljudje, izven kroga planinske organizacije, brez ustreznih licenc in z izkušnjami strokovne doktrine PZS?

Manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim, posameznim članom planinskih društev, še zlasti novincem, je še vedno odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Vse to navaja k temu, da bi končno kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v planinsko društvo dobil vsak (novi) član ali članica, ki bi ga/jo seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave. Vendar je to v potrošniškem pohodništvu, državnem, samooklicanem, množičnem, zelenem, pohodniškem turizmu, ne samo utopija, temveč sol na rano planinske dobičkonosnosti.

Tudi pisanje, informiranje, ozaveščanje s področja varstva gorske narave, ki je bilo v preteklosti že odlično pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in znanstveno javnost, v času, ko svet poka od raznovrstnih informacij, presenetljivo šepa. Planinski vestnik občasno prinaša različne prirodoslovne/domoznanske članke, vendar ne iz kroga predavateljev (prijetna izjema je Dušan Klenovšek, če odštejem še lastne prispevke na blogu Razgledi), ki bi na ta način pripravili kakovostno, aktualno, berljivo učno gradivo. Očitno je samoumevno tudi to, da v doktorskih delih (in prenekaterem magistrskem in diplomskem delu) ljudi, ki so blizu PZS, ni niti enega vira, ki bi izhajal iz strokovne doktrine PZS.


Zvedavke2. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je bila ena od pobudnic Skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki je pred letom dni na Vlado RS naslovila pobudo za ustanovitev Varuha narave in njenih pravic. Pobuda je klavrno propadala, še pred tem pa je PZS iz lastnega statuta umaknila svojskega, samoniklega Varuha pravic gora, ki naj bi bil kritična vest planinske organizacije ob ravnanjih, ki so v nasprotju z njenim bistvom.

Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Zato je PZS leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.


Eden od obeh taborskih ponosnežev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija PZS je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012). S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje) se koče prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil že uspešno upočasnjen ali celo ustavljen. Dolinski standard, gradnja prenočitvenih zmogljivosti glede na konične obremenitve … so bile preteklost. Komercializacija je zdaj spet v polnem in nenadzorovanem teku. Zato ne čudi, da v strokovni službi PZS, v eni osebi deluje strokovni sodelavec za planinske koče in varstvo gorske narave, kar je zgolj ena od bolj nazornih nadaljevanj znamenite basni o čuvanju ovc s strani volka.

- Je PZS lani podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Pri lanskoletnem aktivno državljanskem dogajanju na Ptuju in v Mariboru, kjer so civilne iniciative (sprva uspešno, v končni posledici pa zaman) stopile v bran načrtovanemu poseku mestnih dreves, jim v tem boju krajevna planinska društva, niti varuhi gorske narave, nis(m)o stopili ob bok. Podobno je pri zdajšnjem dogajanju v Bohinju, kjer je ob severni obali Bohinjskega jezera prišlo do uničenja 1400 metrov naravne steze. Smo pri načrtovanem posegu turističnega gospodarstva pri izviru Soče greenpeasovsko dvignili svoj glas v zaščito prostega dostopa do gora, ohranitve značaja obstoječe planinske poti in tveganja, kot neločljivega, opredeljujočega dela gorniškega doživetja?

Ekonomski interes vsakodnevno posega v pravico do prostega dostopa do gora, vendar odzivov gorniške javnosti ni. Je to kronski dokaz neuspešnosti in neučinkovitosti? Tudi mene kot inštruktorja in predavatelja na seminarjih za varuhe gorske narave? Morda tudi njihove nepotrebnosti?


Združenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko sem pripravljal program varuha gorske narave sem si prizadeval, da v procesu usposabljanja ne bi bilo nobenega izpita. To menim še danes. V prvi vrsti gre za odnos: za odnos do samega sebe, za odnos do gora in za odgovornost – pri čemer varnosti v gorah ni brez odličnega poznavanja pokrajinskih sestavin gora. Žal je že kmalu po začetku pod učiteljsko taktirko vodje usposabljanj prevladal šolski odnos, ki je za predavatelje, inštruktorje obenem tudi najlažji. Odnos avtoriteta > učenec > reprodukcija znanja > test > merjenje (ne)znanja.

PZS po moje globokem prepričanju ni šolska, niti oblastna organizacija, je predstavnica civilne družbe, ki mora pri ljudeh, ki se kot prostovoljci lotevajo gora, iskati predvsem znanje in ne neznanje, zlasti pa razvijati ustrezen odnos.

- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?

Pregled dobitnikov diplome dr. Angele Piskernik, najvišjega priznanje KVGN PZS zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, me vsako leto pusti odprtih ust, saj nikogar od njih (ne strokovno niti društveno) ne poznam. So »bogato znanje in ljubezen do narave«, ki ju nekdo ljubko podaja udeležencem na izletih, ali vodenje botanične ekskurzije in naravovarstvenih izletov po Sloveniji, res dovolj za opredelitev izjemnega dosežka na področju varstva in ohranjanja gorske narave v planinski organizaciji? (Tak bi namreč moral biti vsak izlet, vsak pohod, vsaka tura, če naj bo vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva.)


Vsaka stopnica posebej opominja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko še v domači gorniški družini producirajo tako imenovane naravovarstvene pohode s stotnijo udeležencev , lahko moje počutje opišem kot skrajno nemotivacijsko in ponižano.

In se vprašam, že n-tič, ali so varuhi gorske narave tukaj res zato, da bi »ob uveljavljanju programov ekološke sanacije planinskih koč, vzdrževanju planinskih poti ter organizaciji različnih oblik planinske dejavnosti (izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori …) v planinskih društvih in meddruštvenih odborih odigrali vlogo koordinatorja, ki bo tako ob prenovi ali gradnji planinske koče kot ob vzdrževanju, označevanju in nadelavi planinskih poti, vodenju izletov, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa (dejavnosti) planinskega društva znal ravnati in vzgajati v skladu z načeli varovanja gorske narave«.

***

V prvem Rotovnikovem mandatu (2010–2014) sem nagovoril Janeza Bizjaka, da je prevzel vodenje Komisije za varstvo gorske narave. Najino sodelovanje je bilo odlično, dopolnjujoče, sem pa razumel tudi njegove razloge za predčasno prenehanje funkcije, saj so bili Rotovnikovi odzivi na pereča vprašanja nestrokovno zadržana (zlasti v odnosu do investicij v gorskem svetu in gorskega kolesarjenja) in celo planinsko politično odkrito nasprotujoča. Po najinem pogovoru v Vratih jeseni 2013 je Janez podal odstopno izjavo. Zato sem opravil nov pogovor in k sodelovanju pritegnil geografinjo dr. Ireno Mrak. Kmalu po njenem imenovanju, sem zaradi Rotovnikovega nezakonitega ravnanja, prenehal sodelovati v Predsedstvu PZS. Sodelovanje z Ireno je ostalo površinsko, dopisno in občasno.


Navzoč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez Bizjak pravi: »Vodenje Komisije za varstvo gorske narave sem prevzel v prepričanju, da bo varovanje narave (ne samo gorske) postalo vodilo za “obnašanje” PZS. Hotel sem, da glas PZS dobi spet veljavo na slovenski sceni. Kot pred petdesetimi leti, ko je slovenska gorniška srenja brez rokavic znala prepričljivo vplivati na javnost in ko je glas PZS imel veliko, največkrat odločujočo težo pri preprečevanju norih posegov v našo naravo. Pa sem se uštel. Vsa zagotovila, da bo KVGN postala stalna kritična vest in aktivno odzivna na vse stranpoti pri razumevanju, vrednotenju, izkoriščanju in poskusih razvrednotenja našega naravnega in krajinskega bogastva, so bila po dveh letih pozabljena, naši javni protesti pa osiromašeni s predhodno cenzuro in popravki s strani vodstva PZS.«

Sem pa na komisiji ves čas negoval stike z izjemno Marjeto Keršič Svetel (s katero sva odlično sodelovala v času Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park) in z Marto Bašelj. Njena srčnost in zavzetost sta »krivi«, da nisem sodelovanja prekinil že prej.


Zajčevi tihi dom na Sveti Trojici. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Borut, eden od snovalcev programa VGN pri PZS, “naš” dolgoletni predavatelj, je v sklopu usposabljanj za varuhe gorske narave pomagal izobraziti skoraj 300 planincev, gornikov, željnih razširjenega znanja o občutljivi gorski naravi in ne le šibanju na vrhove. Teorijo in svoj obsežen repertoar tako planinskega kot geografskega znanja je zelo spretno vtkal v terenski del, da so bile vsebine za tečajnike vedno zanimive in predvsem lahko zapomnljive. Z njim smo večinski del kot planinci seveda preživeli na terenu, kar je za učinkovito delo na področju varstva narave še kako pomembno. Naučil nas je imeti odprte oči, skratka je krasen pedagog. Žal nam je, da zaključuje sodelovanje, saj zadovoljstvo z njim kot predavateljem prikazujejo tudi rezultati anket tečajnikov. Ob njegovem “kritičnem” očesu smo spoznavali, česa vsega v prihodnje ne bomo smeli spregledati. Hvala ti za vse in verjamem, da se na kakšni točki še ujamemo.” Kristina Veber, IO KVGN

***

Po prvem uspešno izvedenem usposabljanju, kjer sem premierno predstavil in predaval geografijo gorskega sveta in vodil celodnevno terensko delo, sem se znašel med prejemniki diplome varuha gorske narave (znak in diploma številka VGN 006-1/2002). Svečane podelitve se nisem udeležil, vročitev diplome o strokovnem nazivu pa sem pisno zavrnil. Ker se nisem udeležil celotnega programa in nisem opravljal dogovorjenih ter predpisanih izpitnih obveznosti sem bil prepričan, da do (šenkanega) strokovnega naziva nisem upravičen (izpit za gorskega stražarja pa sem opravil leta 1985, kot najmlajši v zgodovini). Ostali so diplome in strokovni naziv prevzeli brez zadržkov, zato je bila moja poteza – ne prvič, pa tudi ne zadnjič – (napačno) razumljena kot zelo prevzetna in netovariška.


Predalnik Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Si PZS upa izračunati okoljski odtis celotne planinske organizacije?

Si PZS upa okoljski odtis predstaviti v letnem poročilu?

Če hočemo finance in vire, ki so na voljo, upravljati ustrezno, moramo meriti.

***

Adijo varuhi! Nasnidenje gorska narava!


Ob Rači. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SAM PROTI NJIM

Sobota, Junij 9th, 2018

Letošnja poletna, ne pa tudi kopna, gorniška sezona je že v dolini. Uvod vanjo je popestril Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki ga je Državni zbor sprejel 15. februarja 2018. Po devetih letih premora zakon ponovno uvaja plačevanje turistične takse v planinskih kočah za vse, ki v njih prenočujejo, prenočujemo.

PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) ta rešitev vznemirja in skuša v javnosti ustvariti vtis katastrofičnosti njenih posledic.


Cerkev svetega Križa na Hribcu. Začetek Loške planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je osnutek novega zakona prvič objavilo decembra 2016 in v javni razpravi sem sodeloval tudi sam. Prav moji predlogi pa so tisti, ki jih je – v nasprotju s stališči PZS – ministrstvo upoštevalo, Državni zbor pa na koncu sprejel.

***

Spomnimo:

Planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. (Po podatkih PZS je mreža planinskih poti dolga 10.065 km.)


Aškercev Mejnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska koča je zavetišče za počitek, v katerem obiskovalci dobijo prenočišče, hrano in pijačo, nekateri med njimi pa tudi gorniško usposobljenost (tečaji, seminarji). Ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in lastnosti: prijaznost, domačnost in snažnost. Koča nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, nima zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka GRS v primeru gorske nesreče. Čeprav je koča stara je zgledno vzdrževana. Da si to lahko privošči, se v njej prehranjujmo, s seboj prineseno hrano pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov in izboljšujemo hitrost gibanja, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo njeno preživetje. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti. Planinska koča pa ni zgolj gostinski objekt, temveč središče za vsakodnevno pokrivanje in obvladovanje gorskega območja, kar je njen, pogosto spregledan, narodnogospodarski pomen. (Po podatkih PZS gre za 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči.)


Eleganca, sinonim večerne toalete: tokrat v ranem jutru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake sestavljajo vsem dostopno gorniško infrastrukturno omrežje. V času nadelave ali gradnje je bilo v gorskem okolju tujek, sčasoma pa je – tudi s premišljenimi ukrepi za prilagoditev nosilnim sposobnostim gorske pokrajine – postalo njegov sestavni del. Brez planinskih poti in koč bi bil razvoj gorništva in gorniškega turizma upočasnjen. Pokrivali bi manj (»nekoristnega«) gorskega prostora, gorniške aktivnosti bi bile skrčene na manjši prostor, koncentracija obiskovalcev na tem prostoru pa bi bila večja, s tem pa tudi problemi, ki so povezani z obremenitvami prostora.

Popolnoma jasno je, kdo prostovoljno, v načelu nepridobitno, že več kot stoletje skrbi za gorniško infrastrukturo. Zaradi prejšnje neustrezne zakonske rešitve (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so gorništvo in planinska društva z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubila več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje gorniške infrastrukture, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti in planinskih koč v Sloveniji preprosto ni.

In popolnoma jasno je, da državni, samooklicani, množični, zeleni, pohodniški turizem, za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva tako rekoč niti evra.


Kropilnik v svetišču Narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Nakladne Slovenske novice so v članku novinarke Tine Horvat z naslovom V Ljubljani z najdražjo takso nad turiste objavile izjavo podpredsednika PZS Mira Eržena, »da so na PZS precej zaskrbljeni. Bojijo se, da bo dvig turistične takse zmanjšal tako obisk določenih koč kot tudi število njihovih članov. S tem bo manj članarin in manj denarja za vzdrževanje planinskih poti in koč


Mehkoba, ki se jo da videti, otipati, okušati. Tudi slišati? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstva govorijo drugače.

- »Mnogi so postali člani PZS tudi zato, ker so bili do zdaj z izkaznico PZS oproščeni plačevanja turistične takse pri prenočevanju v planinskih kočah.«

Za to trditev ni nobenih dokazov, saj se število članov PD po uvedbi oproščenega plačila turistične takse ni povečalo.

Ob tem velja poudariti: število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014, ko ni bilo treba plačevati turistične takse, ves čas upadalo.

Delež prenočitev tujih obiskovalcev (ki večinoma niso člani PD, ki so včlanjena v PZS) se iz leta v leto veča (lani je bil ta delež kar 42 % (povprečje zadnjih desetih let je 33 %)), dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je bila oprostitev plačila turistične takse doslej namenjena/pomembna, približno 20.000. Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS. V planinskih kočah torej že doslej niso prenočevali vsi člani planinske organizacije (leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi, od tega 40.613 tujcev). Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).


Košenica, tik pred spremembo agregatnega stanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če je še leta 1992 veljalo, da »od vseh nočitev kar 2/3 ustvarijo člani planinske organizacije, kar pove, da so planinske koče pomembne in potrebne predvsem za osnovno društveno dejavnost in da njihove usluge koristijo pretežno člani planinske organizacije« (govor predsednika Andreja Brvarja), sedaj temu ni več tako. Obiskovalcev gora, ki so člani PZS, je po oceni zgolj med 15 do 20 %. Vsi preostali obiskovalci gora (več kot 80 %) niso člani PZS.

- »Oprostitev turistične takse za člane PZS je vsaj malo spodbudila posameznike, da z včlanitvijo podprejo vzdrževanje planinskih poti in koč. V nadaljevanju pričakujemo od občin veliko razumevanja pri določitvi višine turistične takse in po drugi strani racionalno usmerjanje zbranih sredstev.«

Za to trditev ni nobenih oprijemljivih dokazov in verodostojnih izkazov. PZS je tako v letu 2016 od celotnega proračuna v višini 1.796.336 € za planinske poti namenila 40.815 € (2,2 % proračuna), za planinske koče pa niti evra; v letu 2017 pa je od 2.507.134 € (večji proračun izkazuje sredstav od prodaje sedeža PZS na Dvorakovi) za planinske poti namenila 74.066 € (2,9%) in za koče 13.475 € (0,53 % celotnega proračuna).


Po črki zakona prepovedana oznaka, ki pa zgolj opozarja, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poleg prostovoljnega dela (ki pa ga PZS v raziskavi z 38 vprašanji, ki naj bi dala odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«, sploh ne upošteva) sta sistemsko možna dva vira financiranja vzdrževanja mreže planinskih poti in planinskih koč.

Prvi, sistemski vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona, ki bi jo plačevala država, vendar je obstoječi zakon o planinskih poti ne pozna. V obrazložitvi zakona o planinskih poteh je bila ocenjena vrednost letnega vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 158.926 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 14.880 dnevnic oz. dobrih dvajset dnevnic na markacista na leto. Zanimivo je, da je po oceni PZS letni vložek v vzdrževanje planinskih poti (materialni stroški, helikopterski in drugi prevozi, ovrednoteno prostovoljsko delo markacistov…) danes nekajkrat višji in znaša vrtoglavih 650.000 €. (Ta štirikrat višji znesek je PZS navedla v dopisu, s katerim je ministrstvo za gospodarstvo skušalo prepričati, naj ne spreminja oprostitve turistične takse.) Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 60.860 dnevnic oz. 87 dnevnic na markacista na leto. Na moje vprašanje je PZS odgovorila, da je v letu 2017 strošek vzdrževanja planinskih poti znašal 102.735 € za 8.435 km planinskih poti oz. 12,18 € na km (dodajajo pa, da v ta znesek niso všteti vsi stroški). Dodali so še, da so markacisti v letu 2017 opravili 31.609 ur prostovoljnega dela, kar znaša 3160 dnevnic.


Samozavesten, celo predrzen junak tik ob poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vir je turistična taksa: leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi in opravilo 108.296 nočitev. Ob upoštevanju najnižje turistična takse, ki je v Bovcu znaša 1,26 €, to na letni ravni znese najmanj 109.454 €. Znesek, v članku nakladnih Slovenskih novic prikazan za Kranjsko Goro (»V Kranjski Gori so tako leta 2017 od turističnih taks v planinskih postojankah prejeli skoraj 70.000 evrov.«), je nerealno visok.


Po črki zakona prepovedani oznaka, ki pa še enkrat in vedno znova opozarjata, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko je bila uveljavljena prejšnja rešitev (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine – in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije – marsikje prenehale z do takrat uveljavljenim in dolga leta utečenim sofinanciranjem vzdrževanja javnih planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer prispevalo v občinske proračune (z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč polnimo državni proračun).

Zato je edina stična točka mojega predloga in neutemeljene kritike PZS ta, da je treba ponovno, hitro in odločno vzpostaviti vsaj nekdanji model občinskega sofinanciranja vzdrževanja planinskih poti, če že ne tudi planinskih koč, kot javnih, vsem dostopnih športnih objektov.


Ne moti zaljubljencev! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Naj ponovim:

Ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v zelenem turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti planinskih koč, bo prenočevanj v njih v prihodnje še manj kot doslej:

- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora (o tem je pred sto leti pisal že Badjura) bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče –v lepem vremenu– raje izpustili.

- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila oz. prešla med neoznačene poti. Že sedaj redki članski ljubitelji samote, bodo sčasoma (a hitro) opustili članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Knjiga? Tragedija, komedija, feljton … ? (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa si prikličimo v spomin še uradni oceni preteklih poletnih sezon. Obe oceni je prispeval strokovni sodelavec PZS za področje Gospodarske komisije Dušan Prašnikar.

2016
“Po oceni ima dobre tri četrtine planinskih koč približno enako število obiskovalcev v prvi polovici sezone, kot je povprečje zadnjih petih let. Nekaj koč opaža boljši obisk, nekaj koč slabšega. Tako pri številu prenočitev kot pri številu prenočitev tujih gostov je dve tretjini koč na ravni petletnega povprečja, od preostalih koč pa nekaj več koč zaznava manjše število prenočitev, nekaj koč pa kljub temu več prenočitev. Pri skupnem prometu polovica koč ocenjuje, da je promet enak povprečju zadnjih petih let. Primerjalno za prejšnja leta je bila sezona 2015 zelo dobra, 2014 izrazito slaba, sezona 2016 pa je nekje v povprečju oziroma primerljiva z letoma 2012 in 2013.”


Detajlnica, zaradi katere tudi hodimo v gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

2017
“Prva polovica planinske sezone, do konca julija, je v planinskih kočah med boljšimi v zadnjih desetih letih. Do zdaj po oceni planinskih društev sicer ni na ravni rekordne iz leta 2011, je pa primerljiva s preostalimi uspešnimi sezonami v zadnjih desetih letih. Glede na povprečje zadnjih petih let planinske koče beležijo približno deset odstotkov višji obisk in podobno več nočitev. Vsaj tolikšen ali še večji je porast finančnega prometa, kar pomeni, da so ljudje v kočah spet začeli nekoliko več trošiti, kar je delno povezano tudi z vse večjim deležem tujcev, ki so praviloma večji potrošniki kot domači gostje. V preteklem desetletju je delež tujcev, ki prespijo v planinskih kočah, predstavljal tretjino prenočevalcev, v zadnjih treh letih se približuje 40 odstotkom.”

***

PZS sem 22. maja v zvezi s to tematiko zastavil več vprašanj. Odgovore (PDF 240 KB) so mi – po dodatnem povpraševanju – posredovali po več kot desetih dneh. Odgovori kažejo veliko mero sprenevedenja, zavajanja javnosti in inovativnosti pri iskanju razlogov za njihove nestrokovne odločitve.


Ljudje v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

OMETANA PAJČEVINA S HOJE

Torek, Maj 15th, 2018

(Prvi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Na pot grem kar od doma, čez center Domžal do Mostnarjeve brvi pod Šumberkom. Tu je eden od začetkov Domžalske poti spominov. Z izvedbo v mislih sledim zapisu Franceta Steleta: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš na kmetiji ali pod milim nebom, dihaš neskončno zalogo čistega zraka, greješ se na soncu … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik, se začel gibati v izbrani smeri. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle odpre pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik in se odpravil na pot. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle podviza pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel?). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Mostnarjeva brv pod Šumberkom: eden od začetkov Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutranji hlad umirja željo po doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimo Vile Satan po obronkih Pustovke. (Fotografija: Borut Peršolja)


Če bi avtor vedel, kaj pomeni suverenost, bi besedo zapisal kot geslo svojega mobilnika. (Fotografija: Borut Peršolja)


Standardna oprema lepega dne, ki ji nikoli ne poteče veljavnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Taborska cerkev je eden od vogalnih temeljev domžalskega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prva od 19 kontrolnih točk, ki ne kontrolira, temveč vabi in dopušča svobodo gibanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava ve, kaj pomenijo bližina, družba in solidarnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zelena razglednica, ki skriva prepojenost zemlje s krvjo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba počasi prehaja v senco/temo medvojnega dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Oklo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je spomin zgolj počasno nalaganje plasti ali vendarle tudi premišljeno mešanje časa, prostora in vrednot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdanja Judežova domačija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naprej, a ne proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaveza zavezništvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrivnost izjemnega razgleda izvira v energiji pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)


“To je takšen mlin, ki melje, same nenavadne želje. To je mlin, ki te odpelje, kjer najtišje je veselje.” (Dane Zajc) (Fotografija: Borut Peršolja)


Na Murovici bo počasi zmanjkalo prostora za preprost (gorniški) vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Analogna sled objavljena v digitalnem mediju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Grem za povabilom, prebirat Zakladnico vseh logaritmov (1794, Leipzig). (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni kmetijski stroj, preverjeno v Vehovčevi domačiji. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbno obdelana zaplata zemlje nagovorja obiskovalca: tukaj so doma pridni ljudje! (Fotografija: Borut Peršolja)


Staro (fosilno) melišče na prevoju kvestastega pobočja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko sem bil zadnjič tukaj, je bila to še ozka, a prijetna steza. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pohodniški nered. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vmesni cilj: Moravška dolina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pridne domačinke se po službi vračajo domov v Moravče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

DIREKTNO O ŠLANK GORAH

Torek, Maj 8th, 2018

Silvo Karo:
Alpinist

Črni Kal 2018: Silvo Karo s. p., ISBN 978-961-288-156-6, cena: 25 €

Knjigo s posvetilom sem dobil kot darilo avtorja.

***

V dneh po izidu dolgo pričakovane avtobiografije je bilo v – razmeroma številnih in raznolikih – medijih o knjigi veliko povedanega, zapisanega. Silvo je dal bolj ali manj izčrpne ter (odvisno od vprašanj) zanimive intervjuje, v katerih je predstavil njeno vsebino, odgovoril na dodatne poizvedbe in napovedal izid še druge knjige (čez sedem let …). Zanimanje za knjigo ne preseneča, saj je Silvo eden najboljših alpinistov na svetu, ki je s svojimi vzponi (jasno, s soplezalci), sooblikoval – danes to že vemo! – zgodovino svetovnega alpinizma.

Silvo je nedvomno eden najboljših alpinistov na svetu, ki je – hvala bogu – še živ. Zato je tudi Pričevalec.

***
»Takrat so nam nekateri očitali, da itak nismo alpinisti, ker da samo dirkamo gor in dol po stenah ter gledamo na uro in da so pravi alpinisti tisti, ki prvi dan pridejo do izhodišča, naslednji dan plezajo, tretji dan pa ležijo pred kočo in zapisujejo občutke prejšnjega dne. Mi smo nadvse resno jemali alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj smo hoteli najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči, in če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.« (Alpinist, stran 142)


Cerro Torre. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smo pa vedno polno uživali gore in tudi opazovali, kako veter ziblje gorsko cvetje, se od gamsov in kozorogov učili iskati prehode, bili veseli sončnih vzhodov bolj kot zahodov, predvsem pa pri tem početju nismo bili glasni, tiho in hitro smo se pomikali, le tu pa tam je zapel kak klin ob prvenstvenih smereh.« (Alpinist, stran 142)

***

Silva sem prvič videl v živo po njegovi uspešni alpinistični odpravi v Kolorado (ZDA) leta 1982. Tedanja mentorica planinskega krožka Jasna Gnidovec ga je povabila, da je članom planinskega krožka predaval z diapozitivi v projekcijski dvorani OŠ Venclja Perka. Začaral nas je z diasi (pripoved mu takrat še ni šla gladko od ust, se je pa kasneje retorično lepo naredil, celo večjezično), ki so prikazovali čudežno Ameriko. V spominu mi je ostala zlasti podoba Hudičevega stolpa v Wyomingu, tega črnega okamnelega vulkana, ki me je spominjal na obris hladilnega stolpa termoelektrarne. Bogatenje plezalske izkušnje, s pogumnimi in tveganimi dejanji, se je začelo na polno.


Nalepka, s prodajo katere so zbirali sredstva za odpravo. (arhiv Borut Peršolja)

»Človek se v takih resnih trenutkih spremeni, vsaj jaz tako delujem, resnost situacije mi je vedno dobro dela, dobim dodatno energijo, tisto nagonsko po preživetju, ki se vedno skriva v človeku nekje v rezervi, treba jo je samo večkrat zbezati na dan, da ne zakrni, to pa lahko delaš samo tako, da prideš v take situacije.« (Alpinist, stran 220)

S Silvom in Johanom sem se prvič zares družil leta 1984, ko sem se dvanajstleten udeležil odprave/izmenjave mladinskega odseka Planinskega društva Domžale v Tübingen (Nemčija) in pogorje Rätikon (na meji med Avstrijo in Švico). Domov sem – po moji prvi poti na skrivnostni Zahod – prišel docela spremenjen. Spremembe so bile najmanj všeč moji mami, ki je to nekoč ob snidenju v smehu povedala tudi Johanu in Silvu. Iz mojih ust so namreč neprestano letele besede ful, mačefur, perje in mucki.

Silvo dogajanje opiše takole: »To so bili časi, ko je s prostim plezanjem iz Amerike prišla tudi beseda full, hitro se je prijela.« In to nazorno ponazori z opisom: »Cesta od Planice gor je bila ful razrita. Naslednji dan sva ful zgodaj vstala in zaterala pod Travnik, vstopiva in kmalu sva v oni ful dolgi prečki v kamin, v katerem je bila pa ful jeba, ker je po njem ful curila voda.« (Alpinist, stran 74)


Silvo in Johan na sprejemu pri vodstvu Občine Domžale leta 1986. (arhiv PD Domžale)

Zvest svojemu iskrenemu pogledu, Silvo razstre čas in prostor odraščanja, kjer gora – razen na obzorju, ob vsakodnevni vožnji s kolesom v šolo, ni bilo. Vrednota, ki je poganjala življenje, je bilo delo, delo in delo. Spraševanje o smislu gora, o tem, kako gora spremeni človeka, Silvo izpoveduje z dejanji v gorah. Večinoma brez besed in preračunljivosti, ki jo ponavadi prinese zazrtost v lastne dosežke.

»Ko smo šli prvič v steno, smo rili kot buldožerji, ki na novo odpirajo zemeljsko skorjo.« (Alpinist, stran 101)


Razglednica društvene odprave na Cerro Torre (3128 m) leta 1985 (poštni žig 12. 12. 1985). (arhiv Borut Peršolja)

Silvo je – po mojem vedenju – eden redkih vrhunskih alpinistov, ki je aktivno živel funkcionarsko življenje v planinskem društvu. Več kot dvajset let je bil član upravnega odbora PD Domžale. Res je, da je v prvi vrsti v njem branil svoje, ozke interese, res pa je tudi, da je znal širiti društveno delovanje in je znal na stvari gledati tudi širše.

»Precej več glasov je k nam v Steno prihajalo od spodaj od skupin sindikalnih kozlov s klobuki, rdečih lic, s frajtonaricami, ki so jim iz žepov nahrbtnikov štrlele steklenice zdravil za gorsko korajžo, ti so vriskaje rajžali čez Prag k drugi postaji, Kredarici. To so bila osemdeseta, ko so tovarne množično organizirale sindikalne izlete največkrat na Triglav, saj so lahko tam počeli vse brez greha, ker nad 2000 metri pravijo, da ga ni. Tako so te v spodnjem delu Stene dosegli veseljaki iz Vrat, v zgornjem pa s Kredarice, kjer je bilo vedno polno zabav, ja, res, takrat smo srečevali na gorskih poteh veliko precej pijanih ljudi in planinske koče so si mele roke, saj je alkohol prinašal društvom največje dobičke.« (Alpinist, stran 142)


Razglednica Jugoslovanske himalajske odprave na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. (arhiv Borut Peršolja)

Knjiga je osebno izpovedna, spominska, a hkrati obudi spomin na mojstre alpinizma, ki jih ni več (in ki o sebi tudi niso veliko povedali). Zato si želim izpod Silvovega peresa še več izvedeti o njegovih soplezalcih, še zlasti pa o Johanu in Frančku. Njuna življenjska portreta sta nedvomno zanimiva in še čakata podrobnejše (podobne?) obdelave. Zanimalo bi me dogajanje ob pismu vrhunskih alpinistov ob aferi Česen, Johanovo sodelovanje v volilni kampanji za parlamentarne volitve, pa sodelovanje pri različnih oblikah urbanega plezanja (na stolpnice, 45 metrov visok obelisk na Gospodarskem razstavišču …), v akciji Podarim dobim ter pri pripravi kolekcije oblačil Cerro Torre v domažalskem tekstilnem Univerzalu … Posebno zanimivo poglavje bi bilo tudi osvetlitev Silvove zaposlitve v Slovenski vojski.

»Skratka, ko vidiš, na kakšni ravni si, se odločiš, in odločitev je dostikrat najtežja, saj te vedno grize tisto, da bi vzel še kaj za vsak slučaj, in ko začneš razmišljati v tej smeri, imaš tistega takoj za eno transportno vrečo. Alex Honnold verjetno nikoli ne nosi s seboj za vsak slučaj kompleta prve pomoči.« (Alpinist, stran 219)


Chalten. (Fotografija: Borut Peršolja)


Patagonija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Silvovih stopinjah. (Fotografija: Borut Peršolja)

V navidez skromnem centru za obiskovalce Nacionalnega parka Los Glaciares (Patagonija, Argentina), ki stoji na začetku El Chalténa, so s fotografijami, skicami in opisi predstavljene smeri in vzponi na znamenite vrhove. Med njimi smo z lahkoto našli tudi dosežke slovenskih alpinistov. Že ko so nas povprašali, od kje smo in ko smo povedali, da smo iz Slovenije, so nas takoj vprašali, če poznamo Silva. Naš odgovor jih je navdušil in običajna prijaznost je hipoma prešla v fazo iskrene gostoljubnosti.


Slovenska imena, slovenske otipljive sledi. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Zgodba se je ponovila, ko smo z otrokoma prišli do ledenika Perito Moreno. Parkovna pravila ne dovoljujejo, da bi se lahko na poldnevni ledeniški treking odpravili tudi otroci mlajši od 12 let. Posredoval je Peter Skvarča in že ob prihodu na avtobusno postajo, so vsi vedeli za nas. »A, vi ste prijatelji Pedra in Silva«, so nas pozdravljali tudi parkovni nadzorniki in agencijski vodiči. Vrata na ledenik – in temu primerna razburljiva doživetja – so se nam, prepovedi navkljub, na stežaj odprla. Spoznanje, da so Silvovi uspehi v mrzli, viharni tujini res opaženi in spoštovani je bilo doma izjemno boleče: ko sem se za uresničevanje njegovih načrtov trudil dobiti kakšnega sponzorja ali donatorja, ime Silva Kara ni pomenilo veliko. In vsak podarjeni tolar in evro je zato Silvo priboril in odslužil popolnoma sam. Društvo je večinoma skrbelo le za žigosanje vlog in parkiranje denarja na društvenem računu.

»Nikoli nisem kaj dosti prebiral knjig, ki so opisovale območja, kamor sem odhajal plezat. Ljudje različno čutimo, doživljamo, opisujemo in ni nujno, da bodo moji občutki enaki, saj tudi mraz in toploto zaznavamo različno, in če imaš na dlani že vse informacije, je potem doživetje manjše, saj le slediš že znanemu. (Alpinist, stran 73)


Zazrtost v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Epizodo o predlaganju in podelitvi državnega odlikovanja Silvo opisuje v knjigi. Moj razmislek pri vložitvi predloga je šel v smeri, da je treba vrhunskim alpinistom zagotoviti – vsaj na stara leta –socialno varnost (roko na srce, za to bi morala skrbeti PZS …), na primer v obliki izjemne pokojnine. Pregled pravnih možnosti in uspešnih dodelitev je pokazal, da je – kakor v znanem vicu – vsekakor treba za to loterijo kupiti srečko. Eden od obveznih pogojev za dodelitev izjemne pokojnine je bil prejem državnega odlikovanja. S to argumentacijo se je nazadnje strinjal tudi Franček Knez in civilna iniciativa je šla v akcijo. Po vložitvi predloga je imela veliko prstov vmes še nekdanja domžalska županja in takratna poslanka Državnega zbora Cveta Zalokar, ki je po svojih poteh in z vplivom, skušala pripeljati zadevo do uspešnega izida. Na koncu se je podelitev tudi zgodila. (Žal pa je ostal trpek okus pri dejanski izpolnitvi socialne varnosti za Frančka Kneza. Sredi postopka pridobitve izjemne pokojnine je Franček lani jeseni nesrečno umrl.)

»Z leti sem spoznal, da človek poleg vlaganja v trening za fizično pripravljenost in z leti nabiranja izkušenj neprestano ostri tudi občutek, ki ti narekuje tempo in ga je dobro poslušati. Sam dobro vem: če bi se odločil, da grem dol, bi to tudi storil.«
(Alpinist, stran 116)

Silvo je Domžale zapustil pred desetimi leti. Vezi z nekoč matičnim alpinističnim odsekom je v formalnem smislu izgubil že prej, jasno, ostale pa so številne osebne vezi. Nove generacije ga niso upoštevale tako, kot je mislil, da bi ga morale, vse bolj pa se je uresničevalo tudi spoznanje, da doma nihče niti približno ni cenjen tako, kot drugje (Silvo je bil vsa leta zaželen gost, žirant, predavatelj širom po svetu). Koliko sem k temu pripomogel tudi sam, kot tedanji predsednik Planinskega društva Domžale, ne znam objektivno oceniti.

***

Naslov Silvove knjige me sploh ni presenetil. Alpinist? Alpinist! Pravzaprav bi me presenetil kakršen koli drug naslov (in verjamem, da bo kdo od tistih, ki še razmišljajo o svoji zapisani alpinistični zgodbi, sedaj jezen, ker jim je Silvo speljal odličen naslov).

»Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje … Meni so bolj všeč šlank gore …« (Alpinist, stran 73)


Fitz Roy. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še na mnoga leta! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je verodostojen dokument minulega časa in delovanja udarne naveze treh mušketirjev. Zato jo je treba prebrati in tudi imeti v domači knjižnici. Mogoče drži, da bralec kasneje ne bo več segal po njej, a po prebranem je kristalno jasno: v tem prehitrem svetu, polnem takšnih in drugačnih zgodb, je Silvova knjižna izpoved neizprosna, neposredna in zato zapisana v jeziku doživetega. Čeprav bi lahko – v Silvovem direktnem slogu – rekel, da je Silvo izjemen egoist (pardon, alpinist), bom zapisal besedo, ki ga opiše precej bolje: osredotočenost. In popolnoma jasno je, da brez tega Silvo ne bi bil to, kar je.

Hvala, Silvo!

  • Share/Bookmark

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Četrtek, April 19th, 2018

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark

PRAZNIČNO SLEPILO

Ponedeljek, Februar 26th, 2018

Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.


Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.

***

Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,

»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.

Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.

Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30

***

Dobil sem osebno vabilo in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.

Vabilo Borut Peršolja (PDF 267 KB)

Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?

To dvoje je vse in celo višek praznovanja?

Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?


Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.

***

To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.

Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (medtem je izšla druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.

Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).


Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.

***

Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?

Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.

Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.

Rotovnik je na svečani akademiji

    ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:

    »Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.

    Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«

    In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?

    Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.

    Živela Pohodniška zveza Slovenije!

    (To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posamzenikom, da se samoorganiziramo in letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)

    • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark