Arhiv za ‘ otroci’ Kategorija

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO (2)

Nedelja, Januar 31st, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Prvi zapisi Z GORA: Planinski dnevnik

Cerknica 2020: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 132 strani, cena: 8,90 €

Dnevnik sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Gre za drugi dnevnikZapisi z gora – iz istega ustvarjalnega gnezda.

//Zapisi med poševnicama so komentarji k dnevniku.//

***

Povejmo kar takoj: simpatična, barvita, priročna in gorniško topla knjižica. Čuti se, da izhaja iz iskrene želje, da bi otrok/a pot v naravo čim manjkrat doživel/a kot predolgo, naporno in – bog ne daj – dolgočasno. Dnevnik je namenjen predšolki in osnovnošolcu do desetega leta starosti (zapisano tudi na zavihku platnic v gobici).

Kako ga/jo navdušiti za izlet?

Kako ga/jo vključiti v njegovo pripravo?

Kako ga/jo med naporom pritegnili, da bo pot postala zhoja – hoja z zgodbo?

***

V GORE HITIMO,
PRAVIL SE DRŽIMO
V Prvih zapisih z gora so na (pre)kratek način predstavljena pravila, ki jih je v naravi treba upoštevati – tako glede varnosti kot skrbi za naravo.

Uvodna pravila obnašanja obsegajo:
1 Kako
2 Kam
3 Kaj
4 Na pomoč?
5 Počitek in malica
6 Na poti …

Lastnik/ca dnevnika bo vedel/a, da je treba na izlet vzeti ustrezno opremo ter hrano in pijačo. Spoznal/a bo pojme dolžina poti, nadmorska višina, opazoval vreme in značaj/strmost poti.

//Vsekakor bi kazalo vrstni red enice in dvojke zamenjati. Kajti odgovor na izbiro cilja – kam gremo na izlet – določa vse ostalo, kar vsebuje kakovostna priprava, izvedba in analiza izleta. Strmost poti je – inovativno – predstavljena z naklonom gojzarja, ki oklepa kote 0°, 15°, 30° in 45°. Naklon površja (povprečni naklon Slovenije je 13°) je seveda izjemno pomemben, a izbrani koti (zlasti zadnja dva) niso ustrezni, še posebej za starostno skupino, ki ji je namenjena predvsem in zlasti zložna hoja.

In še nekaj drobnejših opomb: pohodni čevlji → gojzarji; mobilni telefon → za to starostno skupino so odsvetovani; čečkanje po smernih tablah, klopeh → objestnost k sreči ni značilnost te starostne skupine; manjka pozdravljanje in napotek glede nošenja smeti v dolino.//


Reklamni letak dnevnika.

NE TRENIRAM TELESA LE,
TUDI MOJE ZNANJE NADGRAJUJE SE

Prvi zapisi z gora v tematskem sklopu Reši nalogo vsebujejo slikovno križanko, kviz, igre, kot so iskanje razlik, labirint, povezovanje pik v sliko in pobarvanka. Otrok z njimi utrjuje znanje o živalih, predvsem pa se ob reševanju kratkočasi. Nekaj jih lahko reši že po poti (na primer ob počitku v planinski koči) ali doma, po izletu, ko ureja zapiske.

GLEJ SLEDI,
LE KDO TUKAJ ŽIVI?

Dnevnik je poučen, saj vsebuje opise živali, ki jih lahko srečamo v gozdu in v gorah. Otrok jih spozna s sliko, opisom in odtisom njihove sledi. Knjižica je uporabna na izletu, saj lahko lastnik/ca dnevnika na licu mesta raziskuje, katera žival je bila tam pred njim.

Predstavljene živali:

Jež
Lisica
Rjavi medved
Alpski kozorog
Gams
Jelen
Poljski zajec
Volk

Kuna
Rogač
Krava
Kobilica
Orel
Čebela
Veverica
Jazbec
Mravlja
Bober
Pikapolonica
Miš
Žolna

//Gams živi v strmih skalnatih soteskah … Omenjena Zagorje ob Savi in dinarski Snežnik seveda nista soteska. Sledi tac, šap v prsti, snegu > otroci v tej starosti še nimajo (prostorske, dolžinske) predstave o velikosti v cm.//

TUKAJ SHRANJENO JE VSE,
NOBEN SPOMIN NE IZBRIŠE SE

Dnevnik je zasnovan kot spominska knjiga, zato je na voljo dovolj prostora, kamor lastnik/ca vpiše vtise in doživetja ter tri najboljše stvari, ki jih je doživel/a na izletu in prilepi selfi ali instagram fotografijo.

DANES BIL SEM RES JUNAK,
TAKEGA VZPONA NE ZMORE VSAK!

S Prvimi zapisi z gora lastnik/ca spozna, da je treba izlet načrtovati, da si mora (tudi v življenju) zastaviti in opredeliti cilj(e). Dobil/a bo tudi prijetno izkušnjo, kako je, ko cilj doseže. In ker je dnevnik tiskana knjiga – hočeš/nočeš – vzpodbuja (še kako prepotrebno) bralno pismenost.

Z MANO HODIL JE PRIJATELJ,
KO BILO MI JE HUDO,
Z NJIM SEM VEDEL,
DA BO ŠLO

V knjižici je prostor za trideset izletov. Na vsakem ga (lahko) spremlja sopotniška žival – s svojimi značilnostmi, navadami in življenjskim okoljem. Tako je z lastnikom na poti sova, na izletu ježek, lahko se napoti po sledeh lisice …


Stran v dnevniku.

***

Format: 10 x 14 cm
Tisk: barvni
Obseg strani: 132
Vezava: šivan knjižni blok, mehka platnica z zavihki

Tipična stran vsebuje:

Cilj
Datum
Žig
Kako dolgo smo hodili
Kakšno razdaljo smo prehodili
Kako visoko smo bili
Kakšno je bilo vreme
Nariši ali nalepi skupinsko fotografijo/Reši nalogo
Z mano so bili
Najboljše 3 stvari na izletu
Kako strma je bila pot (pobarvaj)

//V rubriki Najboljše 3 stvari na izletu se kot razločevalna prvina pojavljajo hruška, cvetlica, želod, mravlja, list, pa tudi – mušnica (!).

Rubriki Kako dolgo smo hodili in Kakšno razdaljo smo prehodili sta za to starostno skupino še ne otipljivi. Za otroka v dnevniški starostni skupini je čas nerazumljiv in abstrakten koncept. Na časovno izkušnjo v veliki meri vplivata pozornost in spomin. Otrok šele pri sedmih letih začne razlikovati med posameznimi dogodki. V zahodnih družbah, kjer je čas (žal) že dolgo docela ločen od narave, je osvojitev koncepta časa (žal) še kasnejša. Zelo podobno je tudi z razdaljo, ki je tesno povezana z zaznavo prostora in razvedanjem v pokrajini …//

***
Nujno je treba izpostaviti odlične ilustracije dreves: veliko raznolikost njihovih podob, likovno košatost in pestrost krošenj, paleto odtenkov pastelnih barv, pa tudi oblikovalsko zasnovo postavitve na posamezni strani.


Poučni tematski sklop Reši nalogo.

***

In kaj o dnevniku pravi avtorica?

- V dnevniku je uporabljen izraz pohodništvo in ne gorništvo (v naslovu je planinski dnevnik). Lahko prosim pojasnite razliko oziroma izbiro?

»Planinski dnevnik za otroke je nastal kot otroška različica že obstoječega Planinskega dnevnika za odrasle. Z uporabo imena sem namenoma ohranila navezavo med njima. Če imajo starši svoj planinski dnevnik, lahko tudi otrok z veseljem pokaže svojega in reče: Tudi jaz imam planinski dnevnik! Gorništvo, pohodništvo, gora, hribček, ravna pot, strma podlaga – knjižica je inkluzivna in bo ‘prenesla’ vsak teren.«

- Namesto uveljavljenega izraza gojzarji ste pri opremi uporabili besedno zvezo pohodni čevlji …

»Oba izraza sta ustrezna, slovnično pravilna in za pričujoče sobesedilo slogovno primerna. Veliko slovenskih trgovin uporablja izraz pohodni čevlji, a če bo kupec tam želel pomeriti gojzarje, mu najbrž ne bodo prinesli sandal? Tudi preprosto iskanje po slovenskem jezikovnem korpusu GigaFida pokaže, da sta v uporabi oba izraza. Uporabniki jezika so torej zgovoren pokazatelj uveljavljenosti. In še: ali za vsako pot/izlet/pohod potrebujemo izključno gojzarje? Pohodni čevelj je po našem mnenju širši izraz in v tem kontekstu primernejši. Če npr. želi družina obiskati neko razgledno točko, do katere vodi makadamska cesta z blagimi klanci, bo izbira čevlja verjetno drugačna kot pri vzponu na Porezen.«

- Svetujete: »Vzemi tudi mobilni telefon, če ga imaš«. (V tej starostni skupini razvojna, psihološka, pedagoška stroka (tudi slovensko učiteljstvo) telefon odsvetuje.)

»Namen nasveta ni spodbujanje uporabe mobilnega telefona v tej starostni skupini. Lahko se žal zgodi, da je ravno otrok edina oseba, ki mora v neki situaciji opraviti klic na pomoč (navezava na razdelek Na pomoč?). Če ima pri sebi svojega, ki ga je vešč, to stori enostavneje in hitreje. Če se otrok loči od skupine, izgubi idr., ga je prek telefona lažje pomiriti, mu pomagati ali ga najti. Seveda, če so pri tem izpolnjeni tudi drugi pogoji.«

- Zakaj je treba goro osvojiti, ne pa na primer obiskati? Je pomembno doseči vrh? Za kakšno ceno?

»Kratka pesem na hrbtni strani dnevnika med drugim pravi: danes gora te OBIŠČEM, da pokažeš mi razglede, vse zaklade in sosede. Zatorej: ne, gore ni treba osvojiti prav do vrhnjih milimetrov. Nikoli in za nobeno ceno. Kaj je za posameznika (odraslega, mladoletnega ali malčka) osvojena gora, je stvar subjektivne presoje in ocene. Za nekoga je to lahko pettisočak, za drugega sosednji grič, tretjega pa domače stopnišče. In do koder zmoremo, je dovolj. Žig ni potreben. Kot rečeno, knjižica je odprta za vse.«


Zadnja stran dnevnika.

- V dnevniku so zavetišče našle gozdne živali. Pravite, da imajo otroci radi živali, zato so jim lahko v izdatno pomoč pri motivaciji za hojo. Zakaj pa ne tudi rastline, grmovne združbe in drevesa (ta so izjemno barvita in odlično ilustrirana)?

»Na živali sem se osredotočila zato, ker so otroci te starosti do slednjih bolj empatični kot do rastlin. Vanje se lažje vživijo in poistovetijo z njimi. Nekje je pač treba začeti spodbujati občutek za skrb. Vsekakor pa ste mi navrgli iztočnico za naslednje izdaje. Glede na povpraševanje in zadovoljstvo kupcev/uporabnikov se bodo te zagotovo zgodile, kar me izredno veseli.«

***

Dnevnik Prvi zapisi z gora:

- uporaben? Dakakor!
- izviren? Šekakor! (Pol, pol.)
- nosljiv? Vsekakor!
- mednarodno priznan? I feel SIkakor.


Zanimivo, da sta otroka upodobljena s hrbta in ne z vabljivejše – obrazne strani.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA POPOTNICA OTROKOM

Sobota, November 21st, 2020

Leta 2016, ob 60. obletnici ustanovitve Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije, sem prvič javno predstavil prostovoljski projekt Otroške planinske poti na Gojško in Malo planino. Sama ideja sega v leto 2010, ko sem, opogumljen z odličnimi izkušnjami otroških gorniških taborov na Mali planini, začel zbirati strokovno gradivo in pisati idejno zasnovo za izvedbo.

S potjo želim otroke (in njihove starše, vodnike) navdušiti za hojo v gore in jih naučiti varnejšega in odgovornejšega gibanja v gorski naravi ter doživljanja narave. Gre za samovodeno planinsko (učno) pot, ki poteka brez dodatnih oznak v naravi. Vsebinsko izhodišče poti/izleta je dobra, kakovostna priprava doma, v dolini. Vključuje vsebine Gorniške šole, želi vzbuditi zanimanje za hojo, raziskovanje naravne in kulturne dediščine ter ob tem spoznavanja samega sebe in vrednot slovenskega gorništva. Otroška planinska pot vodi mimo petnajstih izletnikov, postaj, točk izostrene pozornosti, ki so povezani v celostno gibalno, raziskovalno, čutno in pokrajinsko doživetje. Tovrstna pot je prva in edina v Sloveniji.

Pot ne predvideva posebne infrastrukture za obiskovalce. Doslej sta bila zgrajena in postavljena začetek – leseno informacijsko stojalo na Jelševem konfinu in konec – bajta Dovjega moža pri Domžalskem domu na Mali planini.

Informacijsko stojalo (200 x 115 cm) je narejeno iz macesna in ima nameščeno notranje kovinsko ogrodje. Notranji nosilni okvir je spuščen nizko proti tlom tako, da lahko tudi najvišjo vrsto lesenih kock dosežejo otroci stari 6 let (visoki približno 110 do 120 cm). Osemnajst kock (vsaka velikosti 10 x 10 cm in teže 950 g) je vrtljivo nameščenih na kovinskem drogu v tri vrste po šest kock. Štiri ploskve lesenih kock so namenjene strojno vrezanim motivom oziroma črkam/piktogramom (skupaj gre za 72 ploskev). Ena ploskev na vsaki kocki ima v vogalu piko/vdolbino (z njo nakazujemo v izbranem nizu kock pravilno/ustrezno črkovno ali slikovno rešitev).

Iz nabora vsebin Gorniške šole (ki jo v slovenskih gorah poznamo od leta 1961; gre za program kakovostnega gorniškega opismenjevanja, ki omogoča novincu vstop v gorništvo kot način življenja) sem izbral tri ključne vsebine za varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah:
- osebna gorniška oprema: NOSIM,
- gibanje: HODIM in
- gorska pokrajina: PASEM.

NOSIM
- Sporočilo: V osebno opremo gornika sodijo gojzarji, nahrbtnik, kapa, rokavice, zemljevid, pomožna vrvica. Opremo pripravim doma pred odhodom na izlet.

HODIM
- Sporočilo: Najpomembnejša prvina gibanja je korak, ki ga tiho usmerimo na označeno planinsko pot. Na izlet se odpravimo v ustreznem vremenu in ob pravem času.

PASEM
- Sporočilo: Planina je zelo stara pokrajina, kjer je pastir izkoristil naravne danosti za kakovostno poletno pašo živine. Življenje v gorah je zahtevno, a tudi lepo.

V vrhnjem delu informacijskega stojala je tabla s sporočilom:

HODIM, RAZISKUJEM, UŽIVAM IN DOŽIVLJAM.

Otroška planinska pot je prostovoljski projekt Planinskega društva Domžale. Z njo želimo otroke navdušiti za gorništvo, jih naučiti varnejšega in odgovornejšega gibanja ter doživljanja gora. Pot poteka mimo najmanj petnajstih točk izostrene pozornosti, ki so povezane v gibalno, raziskovalno, čutno in pokrajinsko doživetje. Pot je samovodena in brez dodatnih oznak , zato je za kakovostno izvedbo pomembna dobra predhodna priprava staršev ali vodnika. Nanjo se lahko vračamo znova in znova in vedno nas bodo čakala nova doživetja. Vmesni cilj (pred varno vrnitvijo na izhodišče) je v Domžalskem domu na Mali planini (žig). Več informacij, tudi o organiziranem vodenju: www.pdd.si.

Podobno kot velja za Gorniško šolo, so najdragocenejše ure tišine, povezane z gorami, ki nas usmerjajo k varnejšemu samostojnemu gibanju v vseh letnih časih in v vseh življenjskih obdobjih.

Avtor znaka Otroške planinske poti ter celostne zasnove in izvedbe lesenega informacijskega stojala je Marjan Kocjan iz kamniškega DC Studio. Projekt je končal junija 2017. Informacijsko stojalo, ki ga je izdelal mizar Vinko Maleš, je bilo postavljeno od aprila do konca maja 2019. Tablo na stojalu je izdelal Rado Seifert, GR Sefert. K izvedbi sta ob dovoljenju Agrarne skupnosti Gojška planina izdala soglasje Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj. Razvoj celostne grafične podobe ter postavitev lesenega informacijskega stojala je financiral Zavod za turizem in šport v Občini Kamnik. Postavitev informacijskega stojala je sofinanciral Meddruštveni odbor planinskih društev Kamniško bistriškega območja.

Trenutno se projekt Otroške planinske poti infrastrukturno ne nadaljuje, temveč čaka na ugodnejše okoliščine. Verjamem pa, da ga bom – v bližnji in oddaljeni prihodnosti – ob pomoči številnih podpornikov še lahko nadaljeval in razvijal tako, kot je bil zastavljen. Se pa vsako leto zvrsti nekaj vodenj in vtisi udeležencev so – ENKRATNI.

Več:
HODIM, RAZISKUJEM IN DOŽIVLJAM

GREMO, PO OTROŠKI PLANINSKI POTI

  • Share/Bookmark

PRIBLIŽAJMO NARAVO OTROKOM

Petek, Julij 24th, 2020

Joseph Cornell, prevod Niki Neubauer:
Doživljanje narave: dejavnosti za ozaveščanje o naravi za vse starosti

Celje, Ljubljana 2019: Celjska Mohorjeva družba, 196 strani, ISBN: 978-961-278-432-4, cena: 23,50 €

Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva družba dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Povejmo kar takoj: to ni prvi Cornell v slovenskem jeziku. Ob takratnem odličnem prevodu Neže Rojko smo ga pod okriljem Celjske Mohorjeve v slovenskem jeziku prvič spoznali že pred šestindvajsetimi leti:
- Cornell, J. 1994: Približajmo naravo otrokom. Celje.
- Cornell, J. 1998: Veselimo se z naravo: priročnik za naravoslovne dejavnosti. Celje.
- Cornell, J., Deranja, M. 1998: Potovanje v srce narave: delovni zvezek za vodeno raziskovanje. Celje.


Cornellov trojček v slovenskem jeziku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Založba ga je – mislim, da leta 1999 – povabila tudi v Slovenijo. V Preddvoru, v hotelu pri jezeru Črnava, je imel dvodnevni seminar in udeležence nas je, kot izvrsten naravoslovni pedagog, pripovedovalec zgodb in pisatelj, v živo navdušil še bolj, kot s svojimi poučnimi knjigami.

Knjiga Doživljanje narave je razširjena in dopolnjena izdaja knjige Približajmo naravo otrokom, ki pričuje o dolgoletnih Cornellovih izkušnjah pri ustvarjanju in uporabi iger v naravi. Cornellove igre vsakomur bogatijo izlete v naravo, saj budijo naravno radovednost, domišljijo in čudenje ter povezanost z naravo. Ob 35. obletnici prvega kanadskega izida knjige Sharing Nature with Children Joseph Bharat Cornell oživlja lastno strategijo »tekočega učenja«. S to metodo postane poučevanje o okolju pravi užitek, ne pa zgolj suhoparno nizanje dejstev. Človeku, ki odkrije novi pristop – tekoče učenje, se razvedri obraz, ko zaznava ponotranjeno razumevanje ustroja narave.

Cornella sem v dobršni meri prelil tudi v svojo lastno, in takrat tudi PZS-jevsko gorniško dejavnost otrok, mladostnikov in mladih. (Zame je Cornell zanimiv tudi zato, saj sem prek njega spoznal znamenitega Thorea, za katerega beremo, da je v Sloveniji zapostavljen in da ga ne poznamo, še manj živimo. Kakšna zmota!) Bil nam je pisan na kožo; kot še marsikomu drugemu, zlasti Bogdanu Žoržu.

Slepa steza! Igra vlog! Mikropotep! Neštetokrat preizkušeno na izletih in taborih, vedno je delovalo na VSE otroke kot čarovnija.

***

Joseph Bharat Cornell je v svoji lastni izkušnji in izkušnjah drugih spoznal, da le takrat, ko se globlje zavedamo narave, resnično spoznamo svoje mesto na svetu (Cornell 1994, 8). Narava nam omogoča, da se navdušimo, poučimo in si pridobimo izkušnje. V ta namen je Cornell razvil igre:
- ki nas na fizični in čustveni ravni vodijo v harmonijo z našim naravnim okoljem,
- ki ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje,
- ki prikazujejo, kako narava deluje od znotraj,
- ki nam omogočajo, da začutimo lastnosti narave,
- za zabavo.


Prva stopnja: vzbuditev navdušenja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gre za sistem učenja za zavedanje narave, ki temelji na naslednjih načelih poučevanja na prostem:
1. Učite manj in delite svoje občutke z otroki.
2. Bodite odprti, sprejemljivi.
3. Otrokovo pozornost takoj usmerite.
4. Najprej opazujte in izkusite, nato šele spregovorite o stvari.
5. Doživljanje naj preveva občutek radosti.

Cornell pravi (Cornell 1998), da je vsako vprašanje lahko povod, da se z otroki začnemo pogovarjati. Odzivajmo se na otrokovo radovednost, tako da ga v njegovi radovednosti vodimo. Če bomo spoštovali njegov način razmišljanja, nam bo čas z njim hitro in prijetno mineval. Neposredno izkušnjo otroci tudi redko pozabijo. Že na začetku določite ton izleta.

Sistem tekočega učenja vsebuje štiri stopnje, zaporedja:
1. vzbuditev navdušenja,
2. usmeritev ali osredinjenje pozornosti,
3. neposredna izkušnja, doživljanje,
4. delitev navdiha z drugimi.

Na prostem je veliko motečih dejavnikov, ki skupino ovirajo, da bi se lahko bolj posvetila okolju. Nihče, ne glede na strokovno podkovanost, ne zna odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih postavljajo radovedni otroci. (Cornell, Deranja 1998, 124)


Druga stopnja: usmeritev ali osredinjenje pozornosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da bi izobraževanje doseglo svoje cilje, tako za posameznika, kot tudi za družbo, mora torej temeljiti na izkustvu – ki je zmerom dejansko življenjsko izkustvo posameznika. Zato tudi Thoreau pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti« (Cornell 1994, 7). Cornell je v svoji lastni izkušnji in izkušnjah drugih spoznal, da le takrat, ko se globlje zavedamo narave, resnično spoznamo svoje mesto na svetu (Cornell 1994, 8). Narava nam omogoča, da se navdušimo, poučimo in si pridobimo izkušnje.

***

Če Cornella (in Žorža) v Sloveniji ne bi poznali, bi si ga v Sloveniji morali izmisliti … Kako globoko sled je zapustil v našem prostoru govori – ob številnih člankih, diplomskih delih študentov pedagoških smeri … – Priročnik za učenje in igro v gozdu (v njem je sicer napačno citirano leto izida v slovenščini).


Tretja stopnja: neposredna izkušnja, doživljanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa dve iskrici:
- Knjiga Približajmo naravo otrokom je imela jasno ciljno publiko – za starše in vzgojitelje. Knjiga Doživljanje narave pa je namenjena »bralcem vseh starosti«. Občutek imam, da ne gre toliko za dejanski uvid v stanje, ki ga je leta 2005 Richard Louv poimenoval kot motnja pomanjkanja narave (angleško Nature-deficit disorder), temveč da gre za potrošniško, marketinško potezo prepoznavanja tiste hvaležne populacije, ki ji je mar in ki rada poseže po tovrstni literaturi.
- Kot zvestega uporabnika takratne, originalne knjižice, mi tudi zamolkla, Shutterstock in Pexels, fotografija zbuja mešane občutke. Vsekakor ne vzbuja pristnega doživetja narave, saj je z načina obdelave fotografij jasno, da gre za izumetničenost.

Knjiga, ki kliče po udejanjenju!


Četrta stopnja: delitev navdiha z drugimi. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE (3)

Petek, Marec 20th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

tretji dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– Velika planina (1550 m, Preskarjev stan, kapela Marije Snežne 1560 m)–Pečice–Tiha dolina– Dovja griča (1534 m)–jama v Dovji griči–Dovji grobi (1510 m)– Mala vlačica (1475)–Mala griča (1536 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se po že znani poti povzpeli do Velike planine. Ustavili smo se v Preskarjevem stanu in pri kapelici Marije Snežne. Od tam smo odšli do Pečic, kje smo plezali in izdelovali vozle. Prva skupina se je navezana na vrv in z zavezanimi očmi spustila v dno Tihe doline. Druga skupina se je navezana in z zavezanimi očmi v ključih in strumni koloni vzpeli do Dovje griče, kjer smo imeli malico in počitek. Poiskali smo vhod v jamo v Dovji griči in jo raziskali. Nadaljevali smo po kolovozu do Dovjih grobov in do kolovoza, ki povezuje Dovjo raven in Veliko planino (pripoved o divji jagi in divjih možeh). Povzpeli smo se do Male vlačice in na Malo gričo. Spotoma smo opazovali mravljišča in viharnike (zastavne krošnje dreves). Improviziran prehod čez ograjo med Malo in Veliko planino. Domžalski dom smo dosegli iz smeri Strnovahke, v njeni bližini smo opravili skupno analizo.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja po strmih travah, hoja v ključih – vzpon in spust), Razvedanje (delo z zemljevidom, razgled, naravni znaki – vetrne krošnje dreves, mravljišča), Geografija gorskega sveta (kamnine, kraško površje, nastanek kali, tromeja planin in deželna meja, zemljepisna imena).

Po robu – pastirjem prepovedanega – območja nas je spremljala pripovedka o divjih (dovjih) možeh in divji jagi. Vztrajnost, dobra tehnika gibanja in veselo razpoloženje sta zaznamovala dan.

četrti dan
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)– izvir Curla (1450 m)–Mala Planina (1500 m)–Domžalski dom na Mali planini

Iz Domžalskega doma na Mali planini smo se v smeri juga spustili po kolovozu mimo Lukove želve in naprej do izvira Curla. Gre za enega najvišjih izvirov v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je zajet v betonski rezervoar in suši služi za oskrbo Male planine z vodo. Od tam smo nadaljevali po ravnem proti robu Male planine do pomnika sestreljenemu ameriškemu bombniku. Od tam do pastirske bajte (pripoved o delovnem dnevu pastirice) in nazaj do vrat. Pod Jarškim domom po oskrbnem kolovozu v smeri Ušivca in nazaj do Domžalskega doma.

Gorniška šola:
Gibanje v gorah (hoja navzdol, po ravnem in travnatem svetu), Razvedanje (iskanje objektov, spoznavanje plastnic, pomanjkljivosti zemljevida – generalizacija), Osebna oprema, Vremenoslovje (oblaki, temperatura), Geografija gorskega sveta (zniževanje površja, lega naselja, opis planin).

Hoja je večinoma potekala po poteh in kolovozih in nikomur od udeležencev ni delala težav.

  • Share/Bookmark

SPOMINI NA POLETJE

Nedelja, Marec 15th, 2020

GORNIŠKI TABOR OTROK NA MALI PLANINI

Domžalski dom na Mali Planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe

Konec junija 2019

Udeleženci: skupaj 18: 13 otrok in 5 člani vodstva (Klara Mestek, Aleš Belšak, Kaja Peršolja, Mateja Peršolja in Borut Peršolja)

***

Okvirni program gorniških vsebin (izleti, predavanja, delavnice …) smo objavili že v razpisu, pripravili pa smo ga na podlagi dosedanjih dolgoletnih izkušenj. Izleti so bili prilagojeni starosti, znanju in izkušnjam udeležencev ter usposobljenosti vodnikov Planinske zveze Slovenije. Poučne, doživljajske in pripovedne vsebine so bile namenjene spoznavanju in raziskovanju pokrajinskih sestavin Velikoplaninske planote, varovanju gorske narave in spoznavanju snovne in nesnovne (slovenske) kulturne dediščine.

Predhodno pripravljeni program smo ob naklonjenosti vremena, vedoželjnosti udeležencev in zagnanosti vodstva izpeljali v celoti:
- Izvedli smo vse načrtovane izlete. Pri izbiri smo sledili vodilu, da naj bo hoja gibalno učinkovita, raznovrstna, poučna, prijetna in zabavna. Podrobna priprava je bila izvedena za prvi izlet (izbor opreme, zlaganje nahrbtnika, priprava malice, napotki za hojo), kasneje pa smo pripravo obnavljali in dopolnjevali (ob vsakem izletu so bili predstavljeni potek in čas hoje ter poučna vsebina). Vse izlete smo opravili v sklenjeni oziroma nedeljeni skupini.
- V okviru počitkov na izletu smo se naučili izdelovati vozle. Spoznali smo tudi delo gorske reševalne službe in ravnanje ob nesreči (obiskal nas je gorski reševalec iz postaje GRS Kamnik).

Vsi udeleženci so redno izpolnjevali dnevnika Ciciban planinec in Mladi planinec. Za vse udeležence smo pripravili izsek zemljevida Grintovci (1 : 25.000, 2017).

(Se nadaljuje …)

  • Share/Bookmark

MALCE PREVEČ KLERIKALNIH 60 LITROV

Sobota, Marec 7th, 2020

Drago Dretnik:
Z otroki v hribe.

Ljubljana 2019: Kongres Športa za vse, Gibalna športna dejavnost za zdravo družino: zbornik prispevkov, strani 125–131.

Dr. Uroš Kuzman:
Z otroki v gore ne hodimo, otroke v gorah spremljamo.
(Otrok v gore ne vodimo, otroke v gore spremljamo.)

Ljubljana 2019: Kongres Športa za vse, Gibalna športna dejavnost za zdravo družino: zbornik prispevkov, strani 132–137.

Da slovenske gore doživljajo otroški preporod, je jasno vsakomur, ki se na lep dan odpravi po kateri od planinskih poti, ki vodi do planinske koče na gozdni meji. Pohodniški BUM ni zaobšel otrok in mladostnikov, ki hočeš/nočeš rinejo navkreber. Gorniško usposobljeno oko lahko vidi marsikaj: od neznosnega, skoraj suženjskega priganjanja živčnih staršev do ljubko žarečih oči prebežnikov, ki samostojno in izvidniško odkrivajo pot pred seboj (in daleč pred preostankom družine). Družinsko gorništvo, času primerno je žal ustreznejši izraz družinsko pohodništvo, ni rezultat nobenega sistematičnega, vodenega usmerjanja PZS (=Pohodniške zveze Slovenije), ampak je stranski produkt komercializacijskega državnega potrošništva v okviru zelenih in zelenih turističnih blagovnih znamk.

PZS dobro razume, da je tudi slaba reklama še vedno reklama in če se pokaže priložnost pod geslom Gibalna športna aktivnost za zdravo družino, prilike ne kaže zamuditi. Še več: treba je predstaviti tako infrastrukturo kot mehke vsebine, kot se danes fensi reče običajnemu programu stopetindvajset let stare gospe PZS. Rečeno storjeno, prijavnici sta izpolnjeni, prispevka napisana in izgovorjena, na žalost obeh sotrudnikov celo natisnjena. In tako sta vzbudila pozornost (saj bi jih sicer odplaknil blag jugozahodni veter) in na veke vekov podaljšujeta učinek slabe reklame.

Takole beremo: »Otroci nimajo nobenih »visokih« ciljev, vrhovi in skalne stene za njih niso »izzivi«, ki jih je treba osvojiti.« Hm. Hm. Hm. To niti toliko ni res, da bi si sploh zaslužilo kakršenkoli komentar.

Naprej: med oblikami dejavnosti razpoznava zgolj in samo »pohode«, po njegovem sta »motivacija lahko tudi programa »Ciciban planinec« za otroke starostnih skupin 0 in 1 (predšolski otroci) in »Mladi planinec« za starostno skupino 2 (šolarji)«. 0, 1 in 2? Zanimivo in inšpektorsko logično, celo prepričljivo predalčkanje, ki pa je popolnoma brez pomena.

Naprej: »Ne bo škodilo, če imamo s seboj kakšna igrala«. Uau! Doslej sem mislil, da so gore kot del narave največja igralnica in učilnica hkrati. Sedaj vem, da sem živel v nevednosti in da so moji otroci in otroci, ki jih trideset let vodim po slovenskih in tujih gorah, bili zaradi moje nesposobnosti (in nerazgledanosti – naslovu bloga navkljub!) otroško igralniško prikrajšani. Sledi logično nadaljevanje, saj je igralo treba nekam dati: »Nahrbtnik staršev naj bo dovolj velik (45 do 60 l)«. K sreči je kot vir naveden Slupetzky, Simeoni in Klenner, 2014/2015, kar pomeni, da neumnost (v primeru zanikanja!) ni slovensko avtohtona (tudi sicer so med štirimi navedenimi viri (!) kar trije nemški …).

Oglejmo si še tri pomenljive in izjemno argumentirane navedbe:

»V letu 2011 pa so akciji preimenovali v programa in ju prenovili s sprejemom novega pravilnika in izdajo novih dnevnikov.«

»Ideja, da tudi našim kočam ponudimo možnost, da se uradno izkažejo, da so družine z otroki pri njih dobrodošle, je nastala pri obisku planinskih koč v tujini.«

»Od leta 2013 do leta 2019 si je pridobilo ta certifikat že 46 naših planinskih koč. Te so pridobile na ugledu, so bolj prepoznavne in tudi bolj obiskane.«

Torej: preimenovanja, novi dnevniki, nova pravilnika, so zgolj in samo zunanji izraz temeljite prenove obeh programov in temeljite prenove odnosa PZS do otrok, mladostnikov in mladih! »Z vsebinsko opredelitvijo izletov, ki tako ob športno gibalni vsebini uresničujejo tudi druge cilje planinske organizacije, se približujemo dejanskemu dogajanju v gorah, saj se pri gibanju v naravi posamezne vsebine na izletu ponujajo kot nedeljiva celota. Dolgoletna praksa kaže, da znanje za varnejše in doživetij polnejše obiskovanje gora ni mogoče pridobiti mimogrede na enkratni akciji, zgolj s kratko (pa čeprav kakovostno) pripravo pred izletom ali z enkratno udeležbo na večdnevni turi. Tako kot za vsako področje človekovega delovanja, je tudi za gorništvo potrebno načrtno, sistematično in večletno delo – program. Ker je vredno izkoristiti to izjemno priložnost za učinkovitejše podajanje gorniških vsebin se tudi vsebine in cilji obeh programov povezujejo, dopolnjujejo in nadgrajujejo.« Tako sem napisal leta 2010. Po desetih letih je vse zapisano samo še bolj aktualno. Le s to spremembo, da PZS v vsem tem času ni naredila popolnoma nič. 0.

Avtor zelo samozavestno prizna, da je program družinam prijazne planinske koče skopiral in uvozil iz tujine. Iz znamenitega nemškega govornega področja, zaradi katerega je leta 1893 sploh nastalo Slovensko planinsko društvo (slava mu in njim!). Toda zgodovina se ni začela z njegovim plačanim prevodom: Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije je že konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let začela z vrsto aktivnosti, ki so spodbujale družinsko gorništvo. Takrat so nastali vzorčni družinski gorniški tabori (ki jih avtor šele odkriva v tujini), nagradni kartončki za zbiranje žigov, nastale so seminarske naloge inštruktorjev planinske vzgoje … Ampak zgodovina ni pomembna, pomemben je ego in prepričanje v lastni prav. Na zdravje!

Trdim, da planinske koče niso pridobile na ugledu, da niso niti malo bolj prepoznavne kot pred tem. In da, so bolj obiskane, kot so bolj obiskane VSE KOČE, ki niso pogorele ali niso zaprte same po sebi. Iz omrežja 46 planinskih koč, ni nastalo nič: noben poseben, tesno povezan forum društev, oskrbnikov, najemnikov, vodnikov, nobena izmenjava primerov drobnih praks, noben predlog, ki bi voz potisnil naprej. Nič. Zgolj certifikatska etiketa brez vrednosti.

Neupoštevane pripombe na prvo besedilo o certificiranju oktobra 2012 (PDF 555 KB)

***

»S starši se podaš na pohode in potepanja ter tako narediš svoje prve korake v gorskem svetu.«

»Takrat se tempo življenja močno upočasni in zazdi se, da je romantični svet gora, ki ga poznaš od prej, izginil neznano kam.«

»Vem, sliši se kar malce preveč klerikalno, a tovrstne misli verjetno obhajajo slehernega starša z majhnimi otroki.«

»Izraz na njihovih obrazih je različen.«

»Obstaja pa cela vrsta priporočil, ki jih najbolje zaobjame fraza: “Otrok v gore ne vodimo, otroke v gorah spremljamo!”«

»Za razliko od odraslih otroci ob hoji ne čutijo pretiranega užitka

»Če otrokom že prej predstavimo znamenitosti ob poti, jih navdušimo nad posebnostmi okolja, v katerega se podajamo, ter jih vključimo v pripravo izleta, bodo hojo morda sprejeli kot nujno zlo, ki pa jih vodi do lepih doživetij.«

»Učiti bi se morali od vzgojiteljic v vrtcih in učiteljev v šolah, ki po ogledu predstave ali obisku gozda vse videno nadgradijo še v obliki ustvarjalnih delavnic ali literarnih prispevkov in ki doživeto izkoristijo za nadaljnje aktivnosti.«

»Lahko svoje vtise zbere v dnevnik ali pa na koči kupi razglednico, ki jo doma izpolni in nato pošlje svojim starim staršem. Vse to vodi k močnejšemu dojemanju izleta kot doživetja in povečuje možnost, da se bo tudi naslednjič z veseljem udeležil izletniške dejavnosti.«

To so – res da iz konteksta iztrgana – stališča vodje Odbora za usposabljanje in preventivo PZS, najvišjega strokovnega telesa, ki skrbi za enotno doktrino, za uresničevanje skupnih organizacijskih in vsebinskih načel usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju planinstva ter za razvojne, svetovalne in strokovne naloge s tega področja. Je sploh še kaj treba dodati?

Pravzaprav samo še tole: prispevek je bil sprva najavljen pod naslovom Otrok v gore ne vodimo, otroke v gore spremljamo (ta naslov je ostal v vseh tiskanih in spletnih programih kongresa). Ko sem prek posrednikov opozoril na pasti, ki jih prinaša tak nor naslov, je bil v lektorirani različici prispevka spremenjen v Z otroki v gore ne hodimo, otroke v gorah spremljamo. Ni prvič, da ima avtor težave s logičnim pomenoslovjem … Takšna sta tudi naslov zgoščenke Greva pod objem gora (planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu) in poimenovanje Mladinskih voditeljev (ki so vse prej, kot voditelji).

Pod črto: Eden jih vodi v hribe, drugi v gore. Oba kao promotorja PZS sta prepričana, da je hoja za otroke dolgočasna, neprivlačna in celo preveč naporna. Zato bi bilo lepo, če bi na koncu svojih dveh znanstvenih prispevkov, ki sta ju likovno okitila s tujim perjem, rekla:

Prosimo otroci, ne hodite več v gore. Nam se ne da več.

  • Share/Bookmark

GORE – ČLOVEK – IZLET

Torek, November 12th, 2019

Najprej so bile gore. Divje. Neukročene.

Potem se je pojavil človek. Udomačen. Z raziskovalno žilico.

In ta človek se odpravi v gore. Sprva zaradi opravkov, nuje. Kasneje na izlet. Pohod. Turo. Turni smuk. Alpinistični vzpon. Po napor, zadovoljstvo in užitek.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V soboto, 9. novembra 2019 je na Osnovni šoli Preserjah pri Radomljah v Preserjah pri Radomljah potekal regijski del Državnega tekmovanja Mladina in gore. Letos je minilo 30 let, od kar sem to tekmovanje ustanovil in ga dobrih deset let tudi vodil. Tudi zato je izvedbo tekmovanja spet prevzelo Planinsko društvo Domžale oz. njegov mladinski odsek (vodja tekmovanja je bila Klara Mestek).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Pred skoraj dvajsetimi leti sem oblikoval definicijo državnega tekmovanja Mladina in gore (28. 9. 2000), ki v veliki meri velja še danes:
»Državno tekmovanje Mladina in gore je gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj gorništvo obe prvini enakovredno združuje.”

Po koncu pisanja testov iz teme Planinska šola smo pripravili malo manj kot dve urni program (od 11.30 do 13.15 = 105 minut) v katerem smo želeli iz mulcev (33 ekip x 4 člani/članice = 132) zvabili gorniške občutke, kot jih sicer odkrivamo ob vzponu na goro, sestopu z nje in podoživljanju doma.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi velikega števila smo člane ekip (v starosti od 6. do 9. razreda) razdelili v šest, številčno približno enakovrednih skupin (20–22), ki so vodeno obiskali vse dejavnosti (sicer v ne ravno običajnem vrstnem redu dogajanja na izletu) in v njih precej intenzivno sodelovali (15–17 minut). Vsako od dejavnosti je bilo torej treba ponoviti z vsako skupino, kar je bil svojevrsten izziv.

V ta namen sem povabil, vrhunske ustvarjalce, tesno povezane z (domžalskim) gorništvom, da je vsak od nas prevzel eno od vsebin:
- PRIPRAVA NA TURO, Lili Jazbec,
- GORA JE VRH DOLINE, Borut Peršolja,
- VRH, Dan Briški,
- VAROVANJE GORA, Marjeta Keršič Svetel,
- VARNOST V GORAH, Srdjan Živulović – Bobo in
- PODOŽIVLJANJE GORA, Polona Mežnar.

Z različnimi pristopi (vodenje, delo v skupini, znanje/pripovedovanje, poslušanje, veščine/ročne spretnosti, čuječnost, fotografiranje …) smo poustvarili, podoživeli IZLET na goro.

Ko hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

PRIPRAVA NA TURO -Zakaj je tako težko zjutraj začeti hoditi? Še prej pa zgodaj vstati … Ali je lahko še bolj strmo? Hoja je enolična, dolgočasna. Potem pa se nekaj zgodi, vidimo rožo, opazimo žival, zaslišimo tišino. In malica – to je eden vrhuncev vsakokratnega izleta. Gre res samo za salamo in žemljo? Kaj če vsega tega ne bi bilo: če bi se lahko ves dan vozili z gore na goro, s slušalkami na ušesih, ob drenjanju z neštetimi drugimi otroki, z žetonom, ki bi na avtomatu odprl vrata do hamburgerja? So to gore ali zabaviščni park. Kaj o navadah pravi Častni kodeks slovenskih planincev …

GORA JE VRH DOLINE -Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja? Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

VRH -Ta vsebina ni imela navzočega ustvarjalca, pač pa je bila šolska učilnica spremenjena v sproščen ambient, kjer so mulci lahko ležali po tleh na telovadnih blazinah. Petnajst minut so si lahko bolj ali manj v tišini ogledovali fotografije gora in poslušali meditativno glasbo. 100 svojih odličnih fotografij nam je za ta namen posodil Dan Briški, iz najmlajše generacije vrhunskih gorskih fotoreporterjev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

VAROVANJE GORA -Naravovarstvo. Sodobnih problemov v gorah ne zmanjka: varčevanje in onesnaževanje vode (čistilne naprave v planinskih kočah), (mirujoči) promet v dolini, način oskrbe planinske koče, množičnost obiska in udobje v planinskih kočah, zmanjševanje in reciklaža odpadkov … Kaj sporoča gorniška Greta Thunberg? Mulci so pisali, risali, pri čemer je vsak od njih prispeval košček v skupno celoto.

VARNOST V GORAH -Redko (k sreči!) zares vidimo nesrečo v gorah. Vidimo pa čustva, prestrašenost, upanje, negotovost. Skozi svoja čustva prepoznavamo čustva vpletenih v gorsko nesrečo. Mulci so ob vstopu v prostor pogledali enega, dva kratka posnetka resničnih nesreč (padec v steni, snežni plaz na urejenem smučišču), potem pa so sami skušali izraziti gorsko nesrečo. (Iz Planinske šole poznajo temeljne postopke reševanja, način obveščanja o nesreči, delo GRS …). Na voljo so jim bili pripomočki s pomočjo katerih so izdelali fotostrip. Nesrečo so izrazili tudi s portretnimi izrazi (groza, strah, osuplost) …

PODOŽIVLJANJE GORA -V zadnjem delu, ko smo že na varnem v dolini, morda celo že doma, shranjujemo in predelujemo vtise. Iz bogate, a pozabljene zakladnice slovenskih gorniških pesmi smo izbrali dve do tri pesmi, ki so manj poznane in manj izvajane. Člani skupine so se sami odločili, katero pesem se želijo naučiti oz. jo vsaj podrobneje spoznati. Del besedila smo pri pesmi pustili odprt in so ga mulci oblikovali sami.

***

Zdi se mi, da je bila finta vsega dogajanja za udeležence v tem:

Manj govoriti, več poslušati. Pa res slišati. Tudi če ne razumeš … slišiš. Trud, ki ga vložiš v poslušanje, je že akcija.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

BREZ ZVEZE JE BITI MENTOR PLANINSKE SKUPINE

Nedelja, Avgust 4th, 2019

Ljudje v gorah umirajo iz dneva v dan. PZS pa pospešeno uničuje lasten gorniški sistem usposabljanja kadrov.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Mentorji so krivi vsega. Če ne bi bilo vodje, svetovalca, učitelja, kdo bi sopomensko usmerjal z nasveti, vodil z vzgledom, tulil z nestrinjanjem? Nihče. In k temu NIHČE vodijo nerazumne, celo neumne poteze PZS (= pohodniška zveza).

Kdo so mentorji planinskih skupin si lahko preberete tule.

Med drugim, so mentorji planinskih skupin tisti, ki že šestdeset let uspešno odgovarjajo na vprašanje ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? (Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, dA je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev.)

***

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno nabiralnik planinsko mentorstvo (=zbirateljstvo prijavnic otrok na izlete) ne izpolnjuje nobenega od sestavnih delov formule za uspeh.

Doslej je predmetnik za usposabljanje mentorja planinske skupine obsegal 102 uri (42 ur teorije, 20 ur prakse in 40 ur izpitnih obveznosti, učbenik Mentor planinske skupine, 2001, stran 207, PDF 474 KB). Tak program je bil do nekaj let nazaj na podlagi zakona o športu potrjen in veljaven s strani države (Strokovni svet RS za šport), ob PZS ter Zavodu RS za šolstvo so ga izvajale tudi nekatere fakultete različnih slovenskih univerz.

Od letos pa program obsega zgolj instant 20 ur (12 ur teorije in 8 ur prakse, PDF 240 KB). Petkratno zmanjšanje števila ur je … slaba šala, za katero bodo nič hudega sluteči instant mentorji odšteli neverjetnih 149,50 € (0,5 € pa lahko prostovoljno prispevajo za razvoj pohodništva).

Društvom, vrtcem in šolam predlagam, da na tečaj ne pošljejo nikogar. Interni naziv, kot to po novem imenuje PZS, lahko sami podelijo kar vsem, ki so kadarkoli obiskovali Planinsko šolo. Prihranili bodo čas in denar, rezultat pa bo na koncu isti.

***

Janko Mihev je lani za Odbor za delo z mladimi MK PZS pripravil seznam udeležencev vseh usposabljanj za mentorje planinskih skupin (seminarji in izpopolnjevanja) v obdobju 2007–2017. Osnovnega usposabljanja se je v tem času udeležilo 194 udeleženk (v tej številki je tudi nekaj udeležencev), izpopolnjevanj pa 199.

Podrobnejši vpogled v te številke je naravnost šokanten.

Uradno licenco za vodenje (tako, kot jo predpisuje pravilnik MPS: seminar + vsaka tri leta izpopolnjevanje; zadnja udeležba na usposabljanju je leto 2015) ima samo 75 mentoric planinskih skupin. Če od te številke odštejemo 24 udeležencev, ki so imeli veljavne licence, ker so opravili seminar v letih 2016 in 2017 ter 23 udeleženk iz Vrtcev Brezovica (vse so bile članice deljenega seminarja iz leta 2012 in so se udeležile izpopolnjevanj v letih 2015 in 2016) je za vso ljubo Slovenijo ostalo bornih 27 mentoric in 1 mentor, ki lahko uradno z licenco delajo z mladimi v gorništvu …

***

Ponovimo:

Mentor planinske skupine pridobi ustrezno strokovno usposobljenost za organiziranje in spodbujanje celoletne planinske dejavnosti ter vodenje planinskih skupin v planinskih društvih, vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, dijaških domovih, na fakultetah in v drugih organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalne dejavnosti.

Kdo bi zaupal svojega otroka v hribe nekomu, ki je vse gorniško znanje tega sveta osvojil v 20 urah?

Jaz že ne. Pa vi?

PZS nadaljuje z ignoriranjem pravnosti svojega početja: obstaja pravilnik Mentorjev planinskih skupin, obstaja postopek za njegovo spremembo (ki obsega tako strokovno kot javno razpravo), a pristojni vse to ignorirajo. Vse odločitve, ki so gledano z vidika kontinuitete in razvoja področja škodljive in nestrokovne, se sprejemajo v ozkem krogu nekompetentnih ljudi.

- Se bodo končno oglasila planinska društva?

- Se bo zganila stroka?

- In dosedanji mentorji planinskih skupin, katerih strokovni naziv in znanje ne veljata več?

Kako že rečemo tistim, ki eno govorijo, drugo pa delajo?

Kot avtorja tega škandaloznega in goljufivega programa sta se podpisala Matjaž Šerkezi in Damjan Omerzu, oba zaposlena v strokovni službi PZS in oba inštruktorja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (4)

Četrtek, Oktober 25th, 2018

Pravzaprav v nederje Zemlje. Briška jama, znana tudi kot jama pri Briščikih (italijansko Grotta Gigante ali Grotta di Brisciachi).

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark