Arhiv za ‘ osebno’ Kategorija

CEWČU TONE PUZNA PWANINO KUKER SOJ VÁRŽET

Torek, Julij 5th, 2022

V sredo, 1. junija 2022, je v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice potekal večer v počastitev spomina na dr. Toneta Cevca (1932–2007). Letos bi ta izjemni raziskovalec, etnolog in poznavalec Alp praznoval 90-letnico. Žal ga že petnajst let ni več med nami. A je dogajanje pokazalo, da je še kako z nami in da njegovo delo – hvala bogu – živi!


Izsek iz vabila na spominsko srečanje.

Življenje in delo dr. Cevca je občuteno in spoštljivo predstavila kustosinja Janja Železnikar. O družinskem sobivanju in zapuščini sta spregovorila brat Primož Cevc in hči Marjeta Pija Cevc. Spomnili smo se, da je leta 1968 doktoriral s temo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah. Da je bil sprva knjižničar in šele kasneje raziskovalec. V inštitutski karieri je dosegel vse – bil je tudi predstojnik Inštituta za narodopisje. Upokojil se je leta 1999, kar mu je omogočilo okrepljene terenske raziskave in povečn obseg arheološkega dela (ki si ga je od vedno zelo želel). Sprva ga je opravljal s skupino zanesenjakov (s Francetom Steletom in Miranom Bremšakom so tvorili »sveto trojico«), kasneje pa pod vodstvom dr. Jane Horvat. Zvedeli smo tudi, da je bil oče Emil v letih 1924–1926 predsednik kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva.


V svojem predmetu preučevanja – dr. Tone Cevc poleti 2003. (Fotografija Borut Peršolja)

Številni obiskovalci – dvorana je bila nabito polna – smo si lahko premierno pogledali projekcijo dokumentarnega filma: Dr. Tone Cevc. Življenje in delo etnologa, raziskovalca in poznavalca alpskega sveta. Poetično besedilo, dokumentarne fotografije, pripovedi sodelavcev in filmski posnetki dr. Cevca so se lepo zlili v celoto, ki s koncem projekcije ni izzvenela.

»V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so popolnoma kamniti. Najbolj ugodna za pašo je okolica pastirskega naselja. Tenka plast zemlje, ki prekriva obširno planoto, je nastala s preperevanjem wengenskih kamnitih skladov, ki sestavljajo vrhnjo geološko plast. Že v začetku maja pašniki ozelenijo in dajejo poleti dobro pašo živini. Veliko planino zapira pred vetrovi le na zahodu nekaj višji greben Gradišča, na druge strani pa je na široko odprta; zato tod poleti in pozimi gospodari burja, po kateri je Velika planina še posebno znana.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 9–10)

V Medobčinskem muzeju Kamnik in na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil dr. Cevc zaposlen skoraj tri desetletja, so pripravili dva dogodka v njegov spomin. Združili so moči in skupaj z družino, sodelavci in prijatelji so nastali razstava v Atriju ZRC SAZU (31. 5. 2022), muzejski večer s projekcijo filma (1. 6. 2022) v Medobčinskem muzeju Kamnik, ob tem pa še črno bela dokumentarno-biografska zloženka in pregledni spominski prispevek, ki bo izšel v Kamniškem zborniku.

***

Z dr. Cevcem sva se prvič srečala v živo v prostorih ZRC SAZU (njegove članke in knjige sem poznal že prej, saj sem leta 1995 pri predmetu Ekonomska geografija naredil obsežno seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah). Ob nekem naključnem srečanju sem se opogumil in ga nagovoril. Od takrat sva se vedno, če je le priložnost nanesla, tovariško pogovarjala o Veliki planini, pastirstvu in hribih kar tako … Živo ga je zanimalo tudi moje takratno raziskovalno delo. Danes vem, da sem mu lahko izjemno hvaležen, ko sem ga – mlad geograf – lahko dvakrat spremljal ob arheoloških izkopavanjih Na stanu pod Kamniškim sedlom in na Pečicah na Veliki planini (Dr. Našku Križnarju sem zavzeto nosil težko video snemalno opremo). Dvakrat sva se tudi sama odpravila na terensko raziskovanje Velike planine – v resnici sem bil zgolj in samo ponižni učenec in kot suha goba žejan vpijalec njegovega širokega znanja. (Takrat mi je tudi povedal, da med drugim raziskuje, zbira informacije o »vratih« na Planini. In od takrat je naslovni stavek, ki ga je izrekel eden od pastirjev, pri katerem sva se spotoma ustavila.)


Idila, ki pogosto zakriva realen pogled. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Konec 19. stoletja so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo. Iz leta 1875 je znan podatek, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči. Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Leta 1968 je bilo razmerje takole: na Veliki planini se je prepaslo 156 molznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 25)

Vrtna miza pri njemu doma v Preserjah pri Radomljah, kamor se je z družino priselil leta 1976, je bila prizorišče debat. Med drugim tudi o tem, da Slovenija potrebuje svoj Inštitut za Alpe … Ne redko se je debata začela in končala pri – nogometu. Ko sem mu povedal, da sem ga vso osnovno šolo treniral pri Domžalah sem pri njem pridobil dodatne točke …

***

Na dr. Cevca pogosto mislim, ob različnih priložnostih. Po počastitvi v Kamniku sem pobrskal po svojem arhivu in v njem med drugim našel:
- obrazložitev, predlog Planinskega društva Domžale iz leta 2005, za zlato plaketo Občine Domžale (ki je zaradi osebnostne ozkosti in spolitiziranosti občinske komisije za priznanja žal ni prejel),
- pisma, ki sva si jih izmenjala,
- najbolj dragocen pa je bil njegov še ne objavljeni članek …

Leta 2003 sem ga kot predsednik Planinskega društva Domžale povabil k sodelovanju. Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je praznoval 50. letnico odprtja in življenja na Mali planini (ob prisotnosti številnih obiskovalcev je bila svečanost 9. avgusta 1953). Domžalski dom je postal odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete prebivalcev občine Domžale. Ob tem jubileju smo želeli poudariti različne pomene, ki jih ima Domžalski dom za društvo, zato smo pripravili več prireditev. Med drugim smo pripravili strokovno ekskurzijo z naslovom Starožitnost Velike planine. Uspešno izvedena – v zadovoljstvo številnih udeležencev in dr. Cevca – je bila v soboto, 19. 7. 2003.


Jubilej in jubilant. (Fotografija: Dušan Cerar)

Načrtovali smo tudi izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). V vabilnem pismu dr. Cevcu sem zapisal: »Po uredniški zasnovi bo imela knjiga naslednja poglavja oziroma vsebine: Velikoplaninska planota, Dostopi na Veliko, Malo in Gojško planino, Ustanovni občni zbor in ideja o gradnji, Začetek gradnje, Gradnja tovorne žičnice v Črni, Odprtje Domžalskega doma, Gradnja depandanse in požar, Kasnejše posodobitve, Podatki o nočitvah, Oskrbniki, načelniki gospodarskega odseka in gospodarji doma, Žigi in razglednice Domžalskega doma, Gorske nesreče na Veliki planini, Pastirsko življenje in Obiskovalci o planini.«

Povabil sem ga k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. »Od vas pričakujemo do štiri strani besedila o vaših raziskovalnih dosežkih in izzivih za prihodnje ter slikovne priloge. Slednje bodo po vsej verjetnosti črno bele. Gradivo za objavo bi potrebovali nekje do sredine aprila.« V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla …


Velika planina na zemljevidu prvega vodnika Petra Ficka.

Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam v posebni objavi. Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.

***

O dr. Cevcu govori bogata zapuščina, ki je ohranjena v dokumentarnem gradivu, fotografijah, monografijah, člankih in drugih objavah. Del tega je moč videt na stalni razstavi kamniškega muzeja z naslovom Na planincah luštno biti.

»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je izkazalo doslej v marsičem koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je v marsičem temu okolju tuj.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 73)

Dr. Cevc je eden najpomembnejših etnologov – raziskovalcev ljudske kulture na Slovenskem. Njegovo diplomsko delo iz etnologije Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniških Alpah (1957) je nedvoumno nakazalo smer njegovega raziskovalnega življenja. V svojem znanstvenem delu (njegov bibliografski opus obsega 150 znanstvenih in strokovnih enot) se je usmeril predvsem v raziskovanje pastirstva/planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru. V svojem zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil odkrivanju najstarejših obdobij pastirstva in iskanju arheoloških sledi pastirskega življenja. Z obsežnim terenskim delom, ki ga je nadgradil z upoštevanjem arhivskih virov in s primerjalnim gradivom o pastirskih stavbah drugod v Alpah, je prvič pri nas sistematično raziskal, znanstveno obdelal in opisal pastirska bivališča in skušal dognati njihov razvoj. Z njegovim delom je – brez pretiravanja – slovenska nacija dobila materialne dokaze o zgodnji naseljenosti in rabi slovenskega visokogorja od mezolitika dalje.


Veselje raziskovalcev. (Fotografija: France Stele)

Za priznanje Občine Domžale (ki ga – kot rečeno – ni dobil) smo ga predlagali v prepričanju, da mu gre zahvala »za raziskovanje zgodovine in kulture naših prednikov, ki je vsem nam skupna. Naj bo tudi zahvala za tkanje vezi domžalskega prostora z izjemno pomembnim zaledjem in vzgled nemirnosti duha prihodnjim raziskovalcem z domžalskega območja.«

Umrl je nepričakovano, sredi dela, ko je pripravljal spletno predstavitev raziskav o Veliki planini. Naša pa je skrb, da spoštljivo ohranimo njegovo znanje in ga z njegovo zavzetostjo, skrbnostjo in doslednostjo, nadgradimo.

Za nas in naše zanamce.

  • Share/Bookmark

V IMENU NARAVE, 36. EPIZODA: GORE IN GORNIŠTVO

Nedelja, Julij 3rd, 2022

Podkast V imenu narave, s podnaslovom »o naravi in ljudeh, ki jo strastno raziskujejo in odgovorno varujejo«, enkrat na mesec zavzeto pripravlja odlična televizijska novinarka in urednica Meta Ornik.

Tokrat sem bil njen sogovornik: o gorah, o gorništvu in (moji) odvisnosti od te pokrajine. Meto sem v fazi priprave podkasta zasul s prispevki, a je z novinarsko strokovnostjo učinkovito odbila blogerski napad in samostojno spletla odlično rdečo nit pogovora. Zato sva bila uglašena (gorniška) naveza in po dolgem, dolgem času sem bil zadovoljen – tako s povedanim v korist gorske narave, kot tudi s profesionalnim vzdušjem pogovora.

Zato jutri, v ponedeljek, 4. julija 2022 vabljeni k poslušanju 36. epizode in izmenjavi mnenj!


Gorništvo je naravi prijazno, a ni brez vpliva. Zasvojljivost s prvinami gora je hitro in vseživljenjsko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava, gore pa še posebej, je pokrajina otrok, mladostnikov in mladih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Starosvetna Velika Planina: dvatisočletna souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglav že dolgo ni več kraljestvo, ki ga je občudoval Kugy. Je ogledalo slovenske potrošniške družbe. (Fotografija: Borut Peršolja)


V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Tudi človek z odtisom njene evolucijske rabe. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravo je treba brati z nogami. (Nenadejano srečanje z lovcem na Lepem kamnu je za nekaj ur osvobodilo nagačenega svizca.) (Fotografija: Borut Peršolja)


Smeti so velik civilizacijski problem. Smeti v slovenskih gorah v glavnem niso več problem. Hvala mladim, njihovim mentorjem in vodnikom, ki so z odgovornim obnašanjem očistili gore in postavili visoka merila odgovornosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Plezanje je … vse. Oprimek znanja, drznost razgleda, sreča druženja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vodenje je vznemirljivo, saj nikoli ne izostanejo radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogočajo življenje z naravo. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Aljaž bi danes omejil število obiskovalcev Triglava; na prvo mesto bi postavil varnost in doživetje obiskovalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz gora vse priteče v dolino. Zato se reševanje odpadnih voda začne z zmanjšanjem porabe in udobja v planinski koči, takoj zatem pa s kakovostnem čiščenjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kultura sebkov je zunanji izraz potrošniškega pohodništva; gorništvo na prvo mesto postavlja vzpon in doživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stojim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla v knjige. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dvojina: dolina in vrh, vzpon in spust, prilagoditev in preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

STRELA JE ŽAL NAŠLA POT …

Sobota, Julij 2nd, 2022

»Dolga je cesta, ki pelje do mesta,
še daljša pa pot je domov.
Jaz slišim te griče, ta veter in ptiče,
ti pa ne slišiš glasov …«

Pot domov – Drago Mislej Mef

***

V 75. letu starosti je pred mesecem dni, po hudi bolezni, umrl dr. Janko Strel. Univerzitetni profesor, raziskovalec, politik in nekdanji dekan Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, priznani športni delavec, zaljubljenec v nogomet in tudi hojo.


Dr. Janko Strel. (vir: svetovni splet)

Dr. Strel je v letih 1994–2000 opravljal funkcijo državnega sekretarja za šport v kabinetu ministra dr. Slavka Gabra. S sodelavci, in ob izraženi politični podpori (ki je nismo videli ne prej, ne kasneje …), je v mladi demokratični državi zastavil številne smeri razvoja slovenskega športa. Za svoje izjemno delo je dr. Strel prejel številna (najvišja) stanovska in družbena priznanja ter nagrade.

***

Dr. Strela sem prvič srečal v funkciji državnega sekretarja za šport. Planinsko zvezo Slovenije, ki jo je takrat vodil predsednik Andrej Brvar (v predsedstvu PZS sem bil podpredsednik, zadolžen za mlade, vzgojo in izobraževanje ter varstvo narave), je na delovni pogovor sprejel minister dr. Gaber. Na enem od foteljev, pomaknjenem nekoliko stran od dogajanja, je sedel tudi dr. Strel. Spoštoval je protokol, zato se je oglasil takrat, ko je minister končal ali odprl novo temo s seznama, ki smo ga v obliki obsežnega gradiva poslali ministru. Spomnim se dvojega: da dr. Strel s svojim mnenjem ni silil v ospredje in da je bil izvod gradiva PZS, ki ga je imel v naročju, popisan od prve do zadnje strani.

Eden ključnih takratnih problemov je bil neurejen položaj učiteljev – mentorjev planinskih skupin na osnovnih šolah. Predstavil sem naš pogled in predlagal nekatere rešitve. Na sestanku o zagatah, zaradi velikega števila tem, ki jih je bilo treba odpreti, ni bilo dosti govora. Mi je pa dr. Strel takoj po koncu sestanka, kar na hodniku ministrstva, predstavil svoj pogled in predloge rešitev. Rezultat je bil, da sem vse skupaj še enkrat premislil, izhodišča opredelil na novo, v reševanje problematike pa vključil Stanka Pinterja. In problem je bil – ne čisto takoj, v letu ali dveh pa zagotovo – spodobno in sistemsko rešen. (Sedanje stanje se niti približno ne more meriti s takratnimi rešitvami.)

Od takrat sva ostala v stikih. Na njegovo pobudo sem sodeloval pri prvi različici zakona o športu, pa nacionalnem programu športu, kasneje bil član strokovnega sveta za športno rekreacijo, ki ga je vodil dr. Herman Berčič. Posebej intenzivno sva poglede izmenjevala v (kratkem) času, ko sem vodil službo za šport Mestne občine Ljubljana. Ko je nekoč iz pogovora izvedel, da sem vso osnovno šolo igral nogomet v NK Domžale, sem pri njem pridobil nekaj točk …

***

Dr. Strel je bil največkrat tihi, a odločni podpornik planinstva/alpinizma/športnega plezanja (ne nujno v tem vrstnem redu). Bil je izrazit in iskren podpornik športa za vse. Zato smo mu bili planinci še posebej blizu. Za športno zvrst planinstvo/alpinizem/športno plezanje ni vedno našel le prijazne, vzpodbudne in občudujoče besede, temveč je aktivno pomagal reševati odprte ali nakopičene težave. Z njegovo pomočjo so nam bila na stežaj odprta marsikatera birokratska ali funkcionarska vrata, problemi pa eden za drugim rešeni v zadovoljstvo vseh vpletenih. Ob športnosti, v ozkem pomenu besede, je pri planincih še posebej cenil zdrav življenjski slog in velik obseg kakovostnega, strokovnega, prostovoljskega dela.

Ko sem o različnih projektih PZS, pri katerih je neposredno ali posredno sodeloval dr. Strel, spraševal Andreja Brvarja, se je kar vsulo:

»Ko je bil državni sekretar za šport smo se dostikrat srečevali. Vsebinsko smo bili najbolj vpeti v nastajanje Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki je rodil Fundacijo za šport. Po njegovi zaslugi smo planinci imeli v svetu Fundacije za šport zagotovljeno mesto samostojnega predstavnika in odločevalca.

Modro nas je podpiral, ko smo se na različnih frontah borili proti Olimpijskemu komiteju Slovenije, po vplivu nekajkrat večjemu od nas. In smo to s pridom izkoristili, da smo branili svoje interese. Dokler se Fundacije nista polastila politika in OKS, PZS pa je ostala brez neposrednega zastopstva. Tudi v novoustanovljenem Strokovnem svetu za šport je imela PZS svojega, samostojnega predstavnika. (Opomba BP: Žal pokojni Adi Vidmajer v njem ni odigral vidne vloge. Samostojnost pa je PZS izgubila, ko jo je častni član PZS Ekar ne statutarno vključil v OKS.)

Poudarjal je, da je v športu potrebno pustiti prosto pot in pobudo. Ni se pridružil tistim športnim funkcionarjem, ki so se zavzemali, da naj se Slovenci osredinimo zgolj na nekaj športnih panog, ker da smo premajhni glede na kadrovski bazen tekmovalcev, strokovnih delavcev in dostopnih financah, da bi gojili prav vse, kar diši po športu.

Dosledno se je zavzemal za policentričen razvoj športa. Zato imamo danes v Sloveniji športno dvorano (pa tudi plezalno steno) v vsakem večjem kraju, da ne rečemo osnovni ali srednji šoli. (Tomo Česen je potrdil, da je imel dr. Strel pomembno vlogo pri zasnovi in uresničitvi projekta plezalne stene v Kranju, s katero smo dobili tudi tekmo svetovnega pokala. Vse ostalo dogajanje v Kranju je uspešna, vrhunska zgodba, deloma tudi že ponosna zgodovina!) Zato je bila sestava sveta Fundacije za šport na začetku zasnovana tako, da je podpirala enakomeren pokrajinski razvoj športa in vse (ali vsaj veliko večino) pojavne oblike športa (znanost in stroko, šolski in študentski šport, rekreacija, vrhunski šport …).«

Tudi pomanjkanje športne infrastrukture v glavnem mestu je bila tema, ki ga je zelo zanimala. Vesel je bil idej o odpiranju zunanjih igrišč ter šolskih telovadnic. Podprl je idejo o upravljanju prostih ur šolskih telovadnic s strani mestnega oddelka za šport in ne s strani vodstva šol (za njih so bile »prodane« ure zunanjim ponudnikom pomemben vir pridobitnih prihodkov). Neformalne, a jasne pripombe, komentarji k mestni strategiji za šport so koristno izboljšale osnovno besedilo.

Leta 1999, prav v tem pred poletnem času, je bil v Bavšici odprt nov Učni center PZS. Projekt sta sofinancirala tako ministrstvo, kot Fundacija za šport. Tudi ta projekt je aktivno podprl dr. Strel. (Opomba BP: Ne spomnim pa se, da bi Bavšico kdaj »uradno« obiskal.)

Vseskozi je zagovarjal, da so za rezultate v športu potrebni (ne pa tudi zadostni) strokovni kadri. Sistem usposabljanja športnih delavcev v planinstvu (dokončan sicer v času državnega sekretarja dr. Bednarika) je iz športno zakonskih osnov vzel vse najboljše, hkrati pa ohranil veliko mero avtonomije, strokovnosti in prilagoditve na razmere v planinskih društvih in v gorah. Čeprav takrat ni bil več na položaju je živo spremljal projekt, ki sem ga končal v letu 2001. Njegove čestitke sem bil še posebej vesel!

Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil dr. Strel živahno kritičen do dogajanja v športu. Opozarjal je, da smo začeli opuščati dobre stvari, ki smo jih že dosegli in imeli v ponos sebi in drugim. (Na primer temeljne raziskave v daljšem časovnem obdobju kot so bili rezultati raziskave Slovensko javno mnenje, ki je merila športno aktivnost Slovencev in Slovenk. In seveda športno vzgojni karton – eden njegovih največjih dosežkov, ki letos praznuje 30-letnico in ga danes poznamo pod blagovno znamko SLOfit. Odkrito je govoril o problemu, da sta športna stroka in športna znanost obravnavani mačehovsko in da je šport preveč stopil v zasebne, s tem pa tudi potrošniško/komercialne vode.

***

Gorništvo zelo pogosto simbolizira naveza dveh ali več, ki stremimo k istemu cilju. Ta prispodoba še posebej velja tudi za življenjsko navezo dr. Janka Strela in dr. Marjete Kovač.

Leta 2006 sem ostal brez službe in z veseljem sem sprejel njuno vabilo, da jeseni na posvetu Zveze športnih pedagogov Slovenije v Murski Soboti, kot eden od uvodnih predavateljev, predstavim problematiko športnega dneva z gorniško vsebino. Nekako v tem obdobju se je od Marjete še posebej navzel hoje in gorništva. In tako sta postala tudi redna gosta mojih gorniških večerov v Domžalah.

Ob obujanju spominov sem bil opozorjen tudi na vlogo dr. Strela pri krčenju števila ur gorništva in alpinizma v procesu bolonjske reforme študija Fakultete za šport. Kot zunanji član Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport se spomnim tega obdobja. S časovno oddaljenostjo in prebirajoč arhivske zapiske se mi zdi, da je bila to žal tudi neizogibna posledica takratne (raziskovalne, znanstvene) usmeritve katedrske ekipe. Namesto na primer gorništva v šoli je bila značilna ozka specializacija v posamezne enote treninga alpinistov in športnih plezalcev. Ker sem bil tudi sam kritičen do tega je tudi moje članstvo v katedri potiho in docela neopazno usahnilo …

***

Andrej Brvar je o dr. Strelu napisal: »Njegov obraz je vedno nakazoval rahel nasmeh. In je tako izžareval toplino. Če si se spustil z njim v kakšen pogovor je stresal podatke iz rokava kot po tekočem traku, da bi te prepričal. A nikoli ni vsiljeval svojega mnenja.«

Novica o njegovi bolezni je bila zame, dopisnega znanca spoštovane fakultetne gorniške naveze, presenečenje in razočaranje. Naj pojasnim: zdrav življenjski slog, ki naj bi nas varoval pred boleznijo, upočasnjeval starost in osmišljal tretje življenjsko obdobje, je v primeru dr. Strela pokazal pregovorno izjemnost. Držal sem pesti, da bi zmogel tudi to preizkušnjo. Vem, da bi ga sporočilo njegovega odhoda, kot raziskovalca zaposlilo in bi ga razstavil in raziskal do potankosti. Je želel, da to storimo tisti, ki ostajamo?

Z Andrejem Brvarjem in Franjem Krpačem smo dr. Strela gorniško pospremili na njegovi zadnji poti. Zložno, strnjeno in tudi s kakšnim nahrbtnikom na rami smo hodili, hodili in hodili.

Dragi Janko, počivaj v miru. Se vidimo v gorah!

  • Share/Bookmark

INTELIGENTNA, A UPAM DA, SUHA VEJA MIŠLJENJA

Četrtek, Junij 30th, 2022

James Lovelock, Brian Appleyard (prevod Samo Kuščer):
Novacen: prihajajoča doba hiperinteligence

UMco 2021: 176 strani, ISBN: 978-961-7050-67-7, cena: 19,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Častitljivi James Lovelock, avtor teorije o živečem in odzivnem planetu Gaji, novem pogledu na življenje na Zemlji, je – v letu pred epidemijo novega koronavirusa – dočakal več kot sto let. Angleški naravoslovec, okoljevarstvenik, publicist in futurist, kot ga označuje Wikipedija, »najbolj vpliven pisec po Darwinu«, znanstveno fantastiko (ne, nisem njen ljubitelj – ne v knjižni, ne v filmski obliki!) spreminja v resnični življenjski cikel planeta.

Lovelockova ideja Geje je bila raziskati, kako živa bitja spreminjajo in uravnavajo okolje na planetu kot celoti. (Za Naso je odgovarjal na navidez preprosto vprašanje: »Bi se dalo iz sestave in razmerja plinov v ozračju planeta določiti, ali je na planetu življenje?«) Hipoteza o Gaji pravi, da živa bitja vplivajo na uravnavanje stanja podnebja na planetu, da ta ustreza pogojem, ki so ugodni za življenje. Živi organizmi naj bi bili s pomočjo mehanizmov, ki so jim na voljo, udeleženi pri uravnavanju podnebja na planetu. V kakšni meri hipoteza drži, je danes še odprto vprašanje. (Ni pa nobena skrivnost, da je Gaja vzpodbudila številna okoljska gibanja, ki so teorijo razumela marsikdaj precej po svoje. Priznam, da se je v mladosti dotaknila tudi mene in mi morda pomagala razviti naravovarstveni del mojih aktivnosti.)

Njegova življenjska popotnica (ob neki priložnosti je kot dojenčka celo pestoval kasneje znamenitega fizika Stephena Hawkinga) ob izteku tuzemskosti je novacen. Gre za novo geološko dobo (po antropocenu), ki bo zaznamovala prihodnost Zemlje. Po njegovem mnenju je nastanek življenja na Zemlji, v vsem vesolju, nekaj unikatnega. Približno štiri milijarde let od prvih živih organizmov pa – v primerjavi s štirinajstimi milijardami, kolikor naj bi bilo staro vesolje – dokaz, koliko časa je potrebnega, da se razvijejo živa bitja, ki se zavedajo samih sebe, obenem pa imajo tudi možnost opazovanja sveta in vesolja. (Zato je tudi suvereno prepričan, da drugega življenja v vesolju ni in ga ne more biti.)

»Razumeti moramo, da smo še vedno zelo primitivna bitja. Neznansko veliko je vsega, kar je mogoče še odkriti o vesolju, verjetno pa je še veliko več nedojemljivega, česar ne bomo mogli nikoli razumeti. Zaradi neustavljivo močne želje po gotovosti, ki se je verjetno razvila v obdobju, ko so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je lahko informacija, ki smo jo pridobili o svetu in vesolju, versko, v novejšem času pa tudi politično obarvana, vendar sem prepričan, da to ni zelo pomembno. Ko postajamo modrejši, namreč vse laže razločujemo bisere od blata, v katerem ležijo.«

Ljudje smo že tako spremenili okolje na Zemlji (zlasti vidno v zmanjšani biotski pestrosti, v povzročenih podnebnih spremembah …), da naj znanstveniki predlagajo uvedbo nove geološke dobe, v kateri smo ljudje ena od ključnih sil, ki vplivajo na dogajanje v naravi. Vendar vpeljava novocena (po antropocenu) kot nove geološke dobe ni samo strokovno/znanstveno vprašanje geologije, ampak bistveno širši problem, ki na novo postavlja odnos med človekom in naravo.

Jedro že minulega antropocena, je trenutek, ko smo ljudje začeli uskladiščeno sončno energijo uporabljati za koristno delo (na primer nafto v motorju za notranje izgorevanje). Pred tem so organizmi s kemičnimi procesi fotosinteze svetlobo pretvarjali v kemično energijo. Naslednja stopnja bo, napoveduje Lovelock, novacen, med katerim se bo sončna energija pretvarjala v informacijo. Roboti, kiborgi in drugi »produkti« umetne inteligence so/bodo novi otroci Sonca (ne pa na primer hipiji …).

Lovelock (vse življenje je bil tako imenovani samostojni znanstvenik, preživljal se je s tantiemami od patentov in honorarji od podjetij ter ministrstev) prepričljivo opisuje, da lahko planet pred boleznijo, ki bo po njegovem prepričanju močno prizadela človeštvo, reši le zaupanje v znanost in tehnologijo. Zato tudi odločno zagovarja uporabo jedrske energije, ki po njegovo edina lahko prepreči, da Zemlja zboli za boleznijo, ki lahko traja dolgih 100.000 let.

***

Hm, po navadi se hitro ogrejem (bi moral v teh pregretih časih napisati ohladim?) za prepričljive znanstvene zgodbe, ki imajo v mejah mojega razumevanja glavo in rep, oboje pa je podprto s hrbtenico vzrokov, posledic, dokazov … Ta knjiga me je na koncu pustila hladnega z idejo, da naj se (pre)pustim umetni inteligenci, ki bo – bolje od človeka – uravnala planet, življenje na njem in njegovo razmerje do ostalih planetov v vesolju.

»…, da elektronska bitja ne morejo nastati iz drobirja zvezd.«

»Postali jim bomo starši, vendar jim nikoli ne bomo povsem enaki.«

»Videli nas bodo verjetno podobno, kot mi gledamo na rastline – kot bitja, ujeta v izjemno počasen proces zaznavanja in dejavnosti.«

Seveda se strinjam – v to me žal prepričujejo vsakodnevni dogodki – da bi ljudje morali delovati racionalneje. Za to si, zlasti na področju gorništva, ves čas prizadevam tudi sam. A neodgovorno početje posameznikov, družbenih skupin, političnih grupacij in celo držav me ne odvrača od tega, da bi še naprej verjel v dobro, poštenost in kakovost življenja. Pri tem umetno inteligenco vidim le kot tehnološko podporo razvoju, ne pa kot razvoj sam po sebi.

Smo, kar smo.

Sprva sem mislil knjigo odsvetovati za branje. Pa sem si premislil: knjigo je treba NUJNO prebrati, za vsak primer …

  • Share/Bookmark

VODNO RAVNOVESJE – MED PRITISKI IN NARAVNIMI ZMOŽNOSTMI (2)

Četrtek, Junij 30th, 2022

Urednik Planinskega vestnika je že pred leti prestopil tisto mejo, ki loči uspešnega urednika od škodljivca, ki uničuje lastno kulturno institucijo.

S kršenjem avtorskih pravic je dokazal, da je sovraštvo močnejše od zakonitosti poslovanja. In ko je bil stisnjen v pisunski kot in je bil primoran objaviti popravek, je to naredil kot otrok, ki pred starši želi skriti omočeno spodnje perilo.


Sporočilo bralcem, vredno Twitterja. (zaslonska slika Planinskega vestnika)

Opravičilo, ki to ni (v skladu z zakonom o medijih ter pravico do popravka), pove o uredniku več, kot si je želel. Ker ni izvedel, na znak natančno, da sem polovico članka prispeval jaz, si je kratko malo nepreverjeno izmislil (zlagal!) obseg »nekaj besed«, v trmasto užaljenem besu pa narobe napisal priimek spoštovane soavtorice Špele. Predvsem pa: ni šlo za članek o CIPRI, temveč za članek Vodno ravnovesje – med pritiski in naravnimi zmožnostmi o problematiki voda v slovenskih gorskih območjih.

Častni kodeks slovenskih planincev zardeva in se sramuje samega sebe.

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (5)

Četrtek, Junij 30th, 2022

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)


Robne stvari najbolj izostrijo sliko dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mediji so po novinarski konferenci Triglavskega narodnega parka med drugim tudi poročali:

- »Med novostmi je skupek desetih praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka.«

Pa si jih podrobneje poglejmo:

Takoj se zastavi uvodno vprašanje, zakaj je bilo ob številnih obstoječih kodeksih ravnanja/obnašanja v naravi/gorah

(Obisk v naravi, Častni kodeks slovenskih planincev, Zavod RS za varstvo narave, Odgovorno in varno čez planinske pašnike …) ter izoblikovanimi lastnimi pravili obnašanja v TNP treba pripraviti nove »praktične napotke«?

Predvsem je treba ves čas, stalno in inovativno, predstavljati in utrjevati obstoječa pravila obnašanja v TNP!


To ni opozorilna tabla. To je poziv k akciji! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

- »10 praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka«
Že v naslovu se odpirajo naslednja vprašanja:
- zakaj deset napotkov, če pa jih je v besedilu več (na primer v istem napotku kampiranje/kopanje in oprema/odpadki)?
- zakaj napotki (//kar pojasnjuje ali svetuje), če pa so med njimi tudi štiri prepovedi?
- zakaj »praktičnih« napotkov?; ali obstajajo tudi nepraktični napotki?
- zakaj »skrbno«, če pa že »odgovorno« vključuje tudi skrbnost; //odgovóren: ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost;
- zakaj zgolj narave TNP, če pa je naloga TNP »ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine in trajnostni razvoj«?

Gradivo pa v celoti spregleduje podnebne spremembe, ki že vplivajo tudi na vsakokratno aktivnost posameznika v naravi/gorah.


Močni nalivi povzročajo pokanje povrhnjice Zemlje. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Piktogram o rabi družbenih omrežij«
Piktogram, ki naj bi govoril o družbenih omrežjih, prepoveduje trganje rastlin. V svetu, zlasti v zavarovanih območjih, so že znani ustrezni piktogrami, celo opozorilni znaki/table, ki opozarjajo na različne vidike nevarnosti sebkanja. Problematika kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja, še zlasti pa fotografiranja/snemanja iz zraka (s pomočjo dronov) je zelo pereča tudi v TNP. Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti (žal tudi pri nas) – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Lep sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Družabna ali družbena omrežja …«
Odgovor je v slovenski strokovni in jezikovni javnosti znan in dorečen – družbena omrežja.


Še lepša sem! (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Varno obiskovanje …«
Absolutne varnosti v naravi/gorah (pa tudi sicer v življenju) ni. Narava/gore vedno prinaša tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo (pa tudi ne smemo!) izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. Namesto dovršne besede varno je zato bolje uporabiti nedovršno obliko, besedo varneje, saj pri tem ne gre za enkratno dejanje, temveč celoten proces kakovostne=varnejše izvedbe dejavnosti v naravi/gorah. Tako izključimo absolutno varnost, ki je v naravi/gorah preprosto ni in vpeljemo soodgovornost vsakega obiskovalca narave/gora za svoja dejanja in lastno varnost. Zato namesto: Varnega > Varnejšega obiskovanja.

In ne pozabiti: o nesrečah v naravi/gorah, zlasti s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej.


Varnost v gorah je tesno povezana z znanjem o naravi. In največ nesreč v gorah, v katere so vpleteni otroci, je na igralih ob planinskih kočah. Ker narava sama po sebi ni dovolj igrivo igrišče … (Fotografiji: Borut Peršolja)

- »Nabiralništvo …«
V Triglavskem narodnem parku je dovoljeno nabiranje gob … > BOLJE: Samo v tretjem varstvenem območju Triglavskega narodnega park je dovoljeno nabiranje gob …

- »Pašništvo …«
Glej komentar na zgibanko Odgovorno in varno čez planinske pašnike.

- »Priprava na …«
»Eno ali večdnevni obisk narodnega parka načrtujemo glede na vreme, prometne obremenitve izhodišč, razpoložljivost parkirišč, čas, ki ga imamo na voljo in fizične zmožnosti.«

Priprava na eno ali večdnevni obisk/izlet/turo se bistveno razlikujeta!

Vse pa se začne z (gorniškim) znanjem, védenjem o gibanju in ravnanju v naravi/gorah ter o značilnostih narave/gorskega sveta. Aktivnosti v naravi/gorah se lotevamo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo. Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevamo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo.


Zmedenost pojmov vodi v zmedenost organizacije. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Vreme …«
»… poleti je vreme v gorskem svetu zelo nepredvidljivo … V popoldanskem času so pogoste nevihte tudi v sončnih dneh.«

Ljubezen je zato enkratna, ker je vedno tudi nepredvidljiva.

Voda je tista, ki ustvarja vreme. V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Gorsko vreme je bolj spremenljivo kot dolinsko, ni pa nepredvidljivo. Če smo dovolj pozorni (in imamo ustrezno znanje), lahko ob gibanju v naravi/gorah pravočasno prepoznamo pojave, ki so znanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Vremenske napovedi za en dan vnaprej so zelo točne. Upoštevati moramo, da je lahko urnik dogajanja kljub vsemu drugačen od sprva napovedanega. Če je na primer poslabšanje vremena napovedano za popoldne, in ga takrat še ni bilo, obstaja verjetnost, da bo poslabšanje prispelo zvečer. In obratno: če je poslabšanje napovedano za popoldan, lahko fronta prehiti napoved, in naše kraje doseže že zgodaj dopoldan.


Sahara na obisku. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naravi ni nič stalnega – razen spreminjanja. Zato prav z izleti na najboljši način spoznavamo in raziskujemo te spremembe. Dejavnosti v naravi načrtujmo vse leto in tako skrbimo za stalno in redno gibanje. Doma naj nas ne zadrži vreme, ki ni sončno. Oblačnost, veter, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. V številnih delih sveta padavin ni ali pa jih je zelo malo. V Sloveniji imamo od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot vsakdanjega in neobremenjujočega je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti je navajanje na različne vremenske razmere pomembno, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi/gorah.

Če med letom vse dejavnosti v naravi izvajamo samo v idealnih razmerah, imamo med daljšim deževjem z organizacijo življenja in vzdrževanjem dobrega razpoloženja veliko težav. Zato se čim bolj pogosto odpravimo v naravo, tudi v dežju, megli, snegu z dežnikom v roki.

Od tod sklep: nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo/znamo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

- »Parkiramo …«
Parkiramo na javnih parkiriščih in uporabljamo javni potniški promet. > BOLJE: Uporabljamo javni potniški promet, parkiramo na javnih parkiriščih in …

- »Voda …«
Voda je v napotkih omenjena dvakrat (»enako pomemben kot voda …«, »… imejte zadostne količine vode«). Imam občutek, da bo letošnje poletje zelo poučno in prelomno … Večina stalnih izvirov nad dnom dolin je že sedaj suhih. Voda bo v planinskih kočah, kjer je že sedaj izjemno draga, postala cenovno težko dosegljiva dobrina …


Evolucija ima tudi stranske, suhe rokave. (Fotografija: Borut Peršolja)

- »Večdnevni …«
»Večdnevni pohod …« > Izlet, pohod, tura imajo v gorništvu natančne pomene. V Triglavskem narodnem parku gre pri večdnevnih dejavnostih po vsej verjetnosti za turo in ne za pohod.

»rezervna in zimska oblačila« > BOLJE: topla oblačila

- »Varnost za psa …«
»Če se na pot odpravimo s psom, izberimo pot, ki bo zanj varna.«

Lepo je, da poskrbimo za varnost hišnih ljubljencev. Neprimerno, skoraj perverzno pa je, da beseda varnost v povezavi z njegovim lastnikom, obiskovalcem narave/gora, ni niti omenjena …

***

Projekt VrH Julijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija, spremljam z mešanimi občutki. Eden od njih me namreč navaja k sklepu, da je projekt pomembnejši sam po sebi, kot pa dolgoročna vpetost v razvoj Triglavskega narodnega parka.

O tem pa v naslednjem prispevku.

***
SPOSOJENO. IN VRNJENO. (4)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (4)

Ponedeljek, Junij 20th, 2022

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Množičnost obiska slovenskih gora je velik problem. Vsakomur je jasno, da se spremembe v široki problematiki obiskovanja narave/gora dogajajo. Še več: dogajajo se celo zelo hitro – hitreje od pričakovanj, ocen in napovedi.

Dogajanje opazujemo od zunaj in od znotraj. Ob tem smo razcepljeni: smo del realnosti, a hkrati gledamo nanjo, kot da obstaja še nek (navidezni) zunanji pogled. V resnici zunanjosti ni več in edina pot do sprememb je pot od znotraj.


Zakaj hodimo v gore? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vključenost namišljenega zunanjega pogleda je namreč tista, ki preprečuje (!), da se nič ne spremeni: vemo, da je tako, a vse kar počnemo, počnemo tako, da se pokaže, da tega ne vemo zares. Pokaže se, da v videno, občuteno, zaznano ne verjamemo zares. Problem ni ta vednost sama po sebi, temveč zanikanje vednosti v smislu: ja, vemo, da imamo ta problem, zdaj pa se moramo prilagoditi! (Prilagajanje nikakor ni rešitev. Na dolgi rok gre za spiralo, ki celotno dogajanje vleče samo še navzdol. Prilagoditev tudi ni socialna kategorija, temveč kategorija »privilegirancev«, izbrancev. Prilagodili se bodo zlasti lastniki zemljišč in najbogatejši, tisti, ki lahko …)

Gre za nenehno utajevanje realnosti, ki se izvaja v imenu namišljenega dejstva, da vse vemo in s tem ustvarimo nov vtis, da smo tako rekoč že vse naredili. Prav ta vednost nam preprečuje, da bi videli, da dejansko v resnici, ne verjamemo. Več kot je informacij, manj je vednosti. Pod črto to pomeni, da problema v resnici ne poznamo ZARES. Ali pa ga preprosto ne jemljemo dovolj ZARES.

***

V zgibanki Smer TNP (december 2020) glede »Ukrepov in orodij za učinkovito usmerjanje obiska« beremo:

»- informiranje in izobraževanje obiskovalcev, turističnih ponudnikov in lokalnega prebivalstva,
- ureditev informacijskih točk in postavitev informacijskih tabel,
- priprava vsebin za interpretacijo naravne In kulturne dediščine,
- oblikovanje novih atraktivnih in inovativnih turističnih produktov,
- spodbujanje obiska alpskih dolin in prelazov brez osebnega vozila – peš, s kolesom ali z javnim prevozom.«


Naslovnica zgibanke Smer TNP.

V tem TNP-institucionalnem sistemu upravljanja z obiskom je zaznati vrsto pomanjkljivosti:
- (Gorniško) usposobljeni obiskovalci so popolnoma spregledani. Ne, ne gre za informiranje, ki mu sledi zgolj hitro pozabljiva ozaveščenost. Gre za pomen vzgoje in izobraževanja (=naučenega) ter različnega usposabljanja (z znanjem, veščinami in izkušnjami) na dolgi rok, vseživljenjsko. Zlasti v uradnem šolskem sistemu uveljavljenih oblik gostovanja otrok in mladostnikov v naravi/gorah (športni dnevi, šole v naravi, dnevi dejavnosti …) in aktivnih učečih oblik (izleti, tabori …) v okviru prostovoljskih organizacij (taborniki, skavti, gorniki …), katerih delež in pomen je v resnici neprecenljiv.
- Enako velja tudi za vlogo vodnikov (različnih vrst; tudi glede na (ne)pridobitnost), tistih, ki v naravo/gore vodimo skupine obiskovalcev. Naša vloga je izjemno velika in se začne že s premišljenim načrtovanjem obiska (časovnim, prostorskim, številčnim, organizacijskim, logističnim …).
- Izrazito problematična je ureditev novih informacijskih točk in postavitev novih informacijskih tabel. Kdaj informativna tabla postane moteč dejavnik v pokrajini, da ne rečem, da jo celo onesnažuje? V dobi digitalizacije in mehkih oblik posredovanja informacij, je ta fizična, statična, neodzivna oblika komuniciranja z obiskovalci zares uporabna samo še malo kje (in malo kdaj ZARES). Postavljanje usmerjevalnih tabel je del nepotrebnega procesa urbanizacije gorskega sveta.
- In na koncu pridemo do »oblikovanja novih atraktivnih in inovativnih turističnih produktov …« Zelena, sproščena, aktivna promocija obiskovanja narave/gora zahteva kritičen razmislek in sodelovanje ZARES VSEH deležnikov – tistih, ki obiskovalce vabijo in gostijo, tistih, ki jih rešujejo in tistih, ki jim ostajajo problemi. Destinacijski, s strani države sponzorirani pohodniški turizem, ni samo poledica, temveč je eden ključnih vzrokov, da tovrstni problem sploh imamo …

***

Triglavski narodni park je z nenavadnim vabilom, z glavo PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), na začetku junija, pred poletno sezono vabil na novinarsko konferenco. Poglejmo originalna ključna sporočila in kako so jih razumeli in svojim bralcem razložili mediji.


Vabilo na novinarsko konferenco TNP.

- STA, 3. 6. 2022
Avtor: tzu/zc, Nadaljujejo se prizadevanja za usmerjanje obiska v TNP

- »Projekt VrH Julijcev – Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.«

- »Med novostmi je skupek desetih praktičnih napotkov za odgovorno in skrbno obiskovanje narave Triglavskega narodnega parka.«

//O tem več v nadaljevanju oziroma v samostojnem prispevku.

- »Začeli so tudi s telemetričnim spremljanjem živali prek GPS oddajnikov, s katerimi so opremili pet divjih petelinov in tri belke. Izkazalo se je, da se divji petelin izogiba planinskim potem, zato je uveljavitev mirnih območij, ki usmerjajo ljudi na uporabo obstoječih poti, zelo pomemben ukrep, je ocenil Arih. Prepričan sem, da bo večina obiskovalcev razumela, da je ohranitev teh karizmatičnih vrst, s katerimi se lahko pohvalimo, tako pomembna, da se bodo pripravljeni odreči svojemu interesu nabiranja borovnic in gob na teh nekaj 100 hektarjih Pokljuke,” je o uveljavljanju mirnih con dejal Arih.«

// V sporočilu za javnost Za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka prilagajamo svoje navade TNP navaja: »Vmesne analize telemetričnih oddajnikov na osebkih divjega petelina kažejo vpliv prisotnosti obiskovalcev na njegovo gibanje. Izogiba se planinskim potem na razdalji več kot 150 metrov, poleti in jeseni pa se spusti tik pod gozdno mejo.«

Gre torej za to, da so koridorji (=planinske poti), ki omogočajo souporabo pokrajine in sobivanje živali in ljudi, izjemno pomembni. Problematično je neusmerjeno, nekontrolirano gibanje obiskovalcev »v strelcih« in nabiralniško gibanje v gozdu »čez drn in strn«.

- »Zavod za ribištvo Slovenije medtem nadaljuje izlov rib iz Dvojnega jezera, ki ga izvaja že tretje leto zapored. Miha Ivanc iz omenjenega zavoda je pojasnil, da so do letošnjega leta iz jezera pobrali že skoraj 18.000 rib.«

//Niti besede pa ni o problematičnem, neustreznem, prekrškovnem/kaznivem, onesnaževalnem večdesetletnem delovanju Koče pri Triglavskih jezerih! Koča bi v letošnji sezoni morala ostati ZAPRTA!

- Delo, 8. 6. 2022
Simona Bandur, Najpomembnejše je umirjanje prometa


Članek v Delu z zamujenim naslovom.

- »Najpomembnejše je umirjanje prometa«

//Ne, najpomembnejše ni umirjanje prometa, saj je ta že posledica odločitve posameznika, ki želi svoj delovni, predvsem pa prosti čas preživeti v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka. Začeti je treba na začetku – pri načrtovanju, pri vzklili ideji, pri skorajšnji odločitvi in motivih, ki vplivajo na vedenje in opredelitev posameznika. V digitaliziranem svetu je z ustreznimi aplikacijami za najavo obiska ali rezervacijo prostega termina možno še pred »umirjanjem prometa« odločilno in pomembno vplivati na tok obiska.

Za vse pa vedno velja: o obisku narave/gora je treba poročati pošteno in zadržano. Komercialna sporočila – narava kot kraljestvo svobode – so neumestna.

- Dnevnik, 15. 6. 2022
Petra Mlakar, Odgovorno v Triglavski narodni park


Članek v Dnevniku je bil podprt s fotografijo koče, ki škoduje naravi.

- »Kar okoli dva milijona ljudi vsako leto obišče Julijske Alpe in Triglavski narodni park. Partnerji obsežnega projekta Vrh Julijcev se trudijo, da bi različne vplive na okolje čim bolj omilili in s tem zagotovili obstanek naravnega bogastva na tem območju, obiskovalcem pa zagotovili prijeten obisk.«

// Okolje in narava nista sinonima. Okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- »Da bi obiskovalci bolje spoznali redke živalske in rastlinske vrste ter njihova edinstvena življenjska okolja, v šestih planinskih kočah vzpostavljajo informacijske točke s podrobnejšimi informacijami. Na njih bodo obiskovalci bolje spoznali značilnosti in navade divjega petelina, belke, gozdnega jereba, triprstega detla, kotorna in dveh vrst dvoživk – velikega pupka in hribskega urha.«

//Zakaj zgolj v šestih planinskih kočah? Vse planinske koče v Triglavskem narodnem parku morajo biti njegovi glasniki, podaljšana roka, »kjer bog ven roko moli«.

- »Za ohranjanje življenjskega prostora divjega petelina v gozdnem prostoru so partnerji v projektu vzpostavili 19 mirnih območij.«


Samo konkurenca motivov? (fotografija: Borut Peršolja)

//O tem več v nadaljevanju oziroma v samostojnem prispevku.

- »Ozaveščeni obiskovalci so eden od ciljev Planinske zveze Slovenije pri tem projektu, zato bodo po besedah DP izobrazili več kot 70 varuhov gorske narave, doslej so jih že 370.«

//To z varuhi gorske narave je nedostojno, je totalen blef! PZS dvakrat prodaja ista gnila jajca! Ponavljam še enkrat: (gorniško) usposobljeni obiskovalci so popolnoma spregledani. Ne, ne gre za informiranje, ki mu sledi zgolj hitro pozabljiva ozaveščenost. Gre za pomen vzgoje in izobraževanja (=naučenega) ter različnega usposabljanja (z znanjem, veščinami in izkušnjami).

- »V sodelovanju s PZS bodo nadaljevali pridobivanje dovoljenj za nadgradnjo čistilne naprave v koči pri Dvojnem jezeru.«

//Niti besede pa ni o problematičnem, neustreznem, prekrškovnem/kaznivem, onesnaževalnem večdesetletnem delovanju Koče pri Triglavskih jezerih! Koča bi v letošnji sezoni morala ostati ZAPRTA! (So pa članek pospremili s fotografijo koče …

»Že res, da so pravila, ki jih uvaja projekt Vrh Julijcev, namenjena ohranjanju narave. Vendar bodo imeli dobrobiti od skrbnega in ozaveščenega načina obiskovanja Triglavskega narodnega parka tudi obiskovalci sami, saj se vanj odpravljajo prav zaradi njegovih posebnosti in miru, ki jim ga zagotavlja.«

//Kaj je to MIR v Triglavskem narodnem parku? Predvsem pa nikoli in nikdar ne pozabimo zakona, da je naloga TNP »ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine in trajnostni razvoj«.

***

Lepota v naravi res ni merljiva (?), podoba gora pa ima dokazano, izpričano raziskovalni, preizkuševalni in (žal) predvsem neustavljivo vabljivostni pomen.


Naj bo res srčno in ne zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če v odlomku ribe zamenjamo z obiskovalci dobimo:

»Tudi letos se nadaljuje izlov obiskovalcev Triglavskega narodnega parka. Miha Planinec iz Zavoda za pohodništvo pravi, da je delo, ki poteka že tretje leto, zahtevno zaradi težko dostopne lokacije: »Izlov izvajamo z različnimi metodami, tudi z obilnimi naritniki, ki so se izkazali kot najbolj učinkoviti, a se v poletnem času na njih nabirajo zablodeli instagramarski obiskovalci. Tako postanejo naritniki obiskovalcem vidni in s tem neučinkoviti, zato jih moramo vsakodnevno čistiti.««

//V originalu: »Tudi letos se nadaljuje izlov rib iz Dvojnega jezera. Miha Ivanc iz Zavoda za ribištvo Slovenije pravi, da je delo, ki poteka že tretje leto, zahtevno zaradi težko dostopne lokacije: »Izlov izvajamo z različnimi metodami, tudi z zabodnimi mrežami, ki so se izkazale kot najbolj učinkovite, a se v poletnem času na njih nabirajo alge. Tako postanejo ribam vidne in s tem neučinkovite, zato moramo vsakodnevno čistiti mreže.«

Se nadaljuje!

***

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

  • Share/Bookmark

V DRUŽBI PRIMOŽA, FELICIJANA, FRANCETA IN BERNARDA

Sreda, Junij 15th, 2022

V nedeljo je na uravnani pobočni polici, na poti k planinskim pašnikom, tam, kjer je »stoletja sveti kraj in cilj romarjev, danes pa se tja gor odpravljajo zvečine izletniki, ki v zavetju planin iščejo sebi primerna razvedrila«, ob godu svetega Primoža in Felicijana (10. junija), potekala sveta maša. Daroval jo je zdajšnji duhovni pomočnik v Župniji Kamnik, sicer pa triglavski župnik in moj odlični gorniški znanec, ne upam si napisati tudi prijatelj, France Urbanija.


“… za življenje na določenem območju so potrebni ljudje in pota, ki jih povezujejo.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Primoško cerkev ali cerkev Svetega Primoža in Felicijana (ki s cerkvijo svetega Petra, mežnarijo s črno kuhinjo ter osmerokotno kapelico tvori enoten stavbni kompleks) sva ta dan obiskala popolnoma naključno. Drugi opravki tega dne nama niso dovoljevali daljšega gorniške aktivnosti in čeprav sem se sam z vsemi štirimi upiral »hoji v romarski koloni«, pa se je vse, kar se je zgodilo ta dan – po sreči?; po božjem navdihu? – spremenilo v nekaj lepega, iskrenega in srčnega.


Prostor pogovora s samim s seboj. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ko sva v tišini hoje – na poti sva bila presenetljivo osamela – prečila Apneno dolino sem zaslišal zvonjenje. In to ne običajno zvonjenje, temveč harmonično pritrkavanje. Matejo sem opozoril na to posebnost in v rezultatih hrupne ljudske umetnosti muziciranja z zvonovi sva stopila v ris, ki so se mu pastirji in krave v preteklosti izognili in ga spoštljivo obšli.

Prisojo, po nepotrebnem spremenjeno v D-vitaminsko plažo z reklamnimi ležalniki/sedalniki, je dopolnjeval nepokvarjeni razgled na domačo pokrajino. Mene pa je vznemirjala notranjost cerkve, ki je (če posebej in izrecno ne poprosiš mežnarja za ključ) redko na ogled, zato sem še pred začetkom svete maše stopil v njen hlad in si jo začel ogledovati …

Maša se je začela po ustaljenem obrazcu, s križem in pozdravom maševalca vernikom in takrat se – presenečeno – zavem, da mašo bere France!

Nenačrtovano sva obstala in ostala pri maši.


Podobica, ki smo jo prejeli ob ofru.

***

Že med mašo sva si – kolikor prostor in obredje nebesedno in nevpadljivo to sploh omogočata – s Francetom izmenjala naklonjenost navzočnosti in iskrenega občudovanja. Pozorno kot je bilo to v tem izjemno zanimivem prostoru sploh mogoče (s svojo poslikavo, oltarji, me je ambient ves čas preizkušal v zbranosti …) sem spremljal Francetove besede, evangelij, njegovo pridigo in občuteno daritev v evharističnem bogoslužju.


Detajl freske iz 16. stoletja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob koncu maše pa novo presenečenje. France je pred mogočnim in vsak dan preizkušenim blagoslovom – “Pojdite v miru.”, ki ga vedno izreka zelo doživeto in iskreno, podelil še poseben blagoslov, ki sem ga slišal in bil deležen prvič.

BLAGOSLOVI, O GOSPOD, TE VRVI, PALICE, CEPINE
IN OSTALO OPREMO, DA BO VSAKDO, KI JIH
UPORABLJA V STRAHOTNIH PREPADIH VISOKIH GORA,
NA LEDENIKIH, V VEČNEM SNEGU IN VIHARJIH,
OBVAROVAN VSEH NEZGOD IN NEVARNOSTI,
SREČNO DOSPEL NA VRH.
DAJ, DA SE POD VARSTVOM SV. BERNARDA,
KI SI GA IZVOLIL ZA ZAŠČITNIKA GORJANCEV IN PLANINCEV
SREČNO POVRNE DOMOV.
VODI, O GOSPOD, TE MOJE SLUŽABNIKE IN DOVOLI JIM,
DA ČE SE POVZPNEJO NA VRHOVE,
DOSEŽEJO TUDI NEBEŠKE VIŠAVE.
PIJ XI.

Sv. Bernard Mentonski (ok. 923–1008) (=Bernard iz Aoste), zavetnik gornikov, sicer pa arhidiakon, po njem se imenuje zavetišče na Velikem Svetem Bernardu v Švici, goduje na današnji dan – 15. junija.


Razglednico s sliko sv. Bernarda, avtorja Eda Deržaja in besedilom blagoslova/molitve na zadnji strani mi je podaril France Urbanija.

Njegovo življenjsko in duhovno zapuščino (povzemam po različnih virih) – »zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja: dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 je umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je svetega Bernarda Mentonskega imenoval »enega največjih junakov katoliške Cerkve« in ga leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev.« – je France prelil na (žal) maloštevilno občestvo bratov in sester oziroma nedeljske peš obiskovalce starosvetnega Primoža.

A doživetij še ni bilo konec.

***

Z Matejo sva se Francetu pridružila v zakristiji in ga zmotila v času, ki ga po opravljeni sveti maši rabi za prestop v običajnost tukaj in zdaj. Snidenje je bilo prisrčno, gostobesedno in objeto. (Res sem hvaležen, da sem se lahko pred leti s Francetom s Kredarice povzpel na Triglav. Ko sem vodil raziskovanja Triglavskega ledenika sva se srečala gori in zanimalo ga je vse, kar smo počeli.)

V svoji načitanosti mi je France bežno omenil, da je pred drugo svetovno vojno Planinski vestnik poročal o podobi svetega Bernarda Mentonskega, ki jo je naslikal Edo Držaj. Z nekaj truda sem doma v spletnem arhivu Planinskega vestnika 1935/6 našel to vestičko:

»Slika sv. Bernarda. — Lepo zamisel je izvršil umetniški slikar Edo Deržaj: izdelal je lesorez — sliko sv. Bernarda Mentonskega, ki ga je sedanji sv. Oče Pij XI. postavil za patrona planincev. Slika se je umetniku, našemu znanemu plezalcu in slikarju, stvarno in oblikovno v vseh ozirih posrečila; s primerno razlago jo bomo našim bralcem še predočili. Zazdaj poročamo, da se odtis te slike, v velikosti 40:30 cm, tiskan z roko na najfinejši japonski papir, prodaja članom SPD za 60 Din. Slika svetniškega zaščitnika planincev v nevarnostih spada pač v vsako planinsko zavetišče in v kraje planinskih opasnosti, pa tudi v domači dom planinca. Naroča se pri umetniku v Ljubljani, Študentovska ulica 11, pa tudi v knjigarnah.«


Vestička v Planinskem vestniku. (zaslonska slika)

Čeprav je vestička napovedala – »jo bomo (sliko sv. Bernarda) našim bralcem še predočili« – tega nadaljevanja (zaenkrat) še nisem našel … (Če kdo od bralcev pozna nadaljevanje, mu bom zanj hvaležen.)

***

Ob poldnevu smo se razšli. Midva z Matejo sva nekako vzneseno hodila v dolino v pomenku, kaj vse ti zna prinesti dan na pladnju, če mu le dovoliš, da vstopi vate. Ja, tudi letos je šlo po tej, eni od najstarejših gonskih in planinskih poti, na pašo zelo malo krav. Redki kravjeki spominjajo na to izjemno pastirsko dediščino, ki sem ji namenil pot Po stopinjah pastirjev.

In da ne pozabim: mašo je zelo lepo sooblikovala domžalska “sveta trojica” – pevki Marta Zabret in Urška Pavli, ki ju je na orglah spremljal Tomaž Pirnat; vsi trije so dogajanju dali svoj lep pečat.


Zato hodimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

PLANINA POVE, KDO SI

Torek, Maj 10th, 2022

(Odziv na objavljeni intervju z Bojanom Pollakom v Modrih novicah.)

»Odkrito rečeno, nisem doživljal kaj posebnega, ko sem prevzel to delo.« (Opomba BP: Delo vodje slovenske šole za nepalske vodnike v Manangu (Nepal).)

Ta stavek v resnici pove vse: vse drugo je bilo pomembnejše, kot pa sama šola … Zato mu je šlo strahovito na živce, ko sem ob spremembi statuta PZS ukinil Komisijo za odpravo v tuje gorstva v okviru katere so se dogajale aktivnosti, povezane s šolo v Nepalu. V tridesetih letih jim ni uspelo sistemsko rešiti statusa, organiziranosti in financiranje projekta. Ko smo v PZS pristopili k temu, da bi sredstva dobili v okviru mednarodno razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, kot sestavnega dela slovenske zunanje politike (za prispevek k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, k odpravi revščine, zmanjševanju neenakosti in za doseganje trajnostnega razvoja v partnerskih državah), je vnema (s tem pa tudi podatki in ideje za prihodnost) popolnoma splahnela. Če bi bilo vse urejeno, ne bi bilo žrtvovanja, če ne bi bilo žrtvovanja, ne bi bilo medijske pozornosti, če ne bi bilo medijske pozornosti, pa ne bi bilo žrtvovanja. Krog je tako lepo sklenjen!

»Pri planinstvu, gorništvo je bolj novodobna beseda, o kateri imam svoje mnenje, ampak to je morda tema za kdaj drugič, čeprav smo v Planinskem terminološkem slovarju, kjer sem sodeloval z letošnjo kamniško častno občanko gospo Marjeto Humar, zadevo razčistili, je v zadnjih časih prišlo do precejšnjih sprememb.«

Sklicevanje na Planinski terminološki slovar je prvovrstna perverznost. Vsakomur, ki si v njem prebere (ni treba da študijsko primerjalno) slovarska opisa obeh pojmov, je kristalno jasno, kaj je Pollak, kot del uredniškega odbora izsilil, da tam piše (in da, bolj kot strokovna razlaga, je pomagala v novinarkinem vprašanju omenjena kamniška naveza …). Politično obremenjen z novoustanovljeno Skalo je sopomenkama planinstvu/gorništvu, predvsem pa kakovostnemu razvoju gorništva v planinski organizaciji, naredil veliko in večinoma tudi nepopravljivo škodo. Danes pa, ko sta tako planinstvo, kot gorništvo izrinjena iz slovenskega javnega življenja – nadomestilo ju je državno sponzorirano pohodništvo – pa je, tako kot vedno v podobnih situacijah, zaslužno tiho.

»Tisti, ki hodijo v hribe zaradi drugih, bodo kmalu prenehali.«

K njegovemu inženirsko navdahnjenemu planinskemu humanizmu ni kaj dodati. Gre samo za še eno od izjav, ki si jih je neobremenjeno in brez posledic lahko privoščil. Taka je bila na primer tudi izjava o tem, da slovenski mediji vedno poročajo, da so se ponesrečili planinci, nikoli pa ne poročajo, da so se ponesrečili gorniki … In da bo popolnoma jasno: pohodništvo je šele na začetku svojega pohoda.

»Drug problem pa je seveda prevelika obremenitev gorskega sveta, posebej še nekaterih območij. Tu bo pa treba sprejeti določene, vendar ustrezne mere, da se bo ohranilo vsaj to, kar imamo sedaj.«

»Vendar se žal tam prepleta preveč (neznanih) interesov, da bi prišli do nekega skupnega dogovora, ki bi ga nato tudi res izvajali. Narejeno je bilo že veliko raznih študij, strategij, programov razvoja, a so v glavnem vsi ostali v predalih.«

»V vsakem primeru bo nujno poleg sedanjega Odloka o javnem redu na Veliki planini imeti še nekaj, kar bo bolje varovalo to, kar imamo. Možnost je, da se to uredi v okviru krajinskega parka. Vendar je tu zelo pomembno, da se upošteva domačine, lastnike in jih ne izenači z obiskovalci iz drugih krajev.«

Bojan Pollak je ob domačijskih kamniških (velikoplaninskih) kmetih eden najzaslužnejših, da Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe ni bil ustanovljen in da Velika planina ni zavarovana. Zdaj pa – to idejo skromno, nevsiljivo in navidez ponižno prodaja že zadnjih deset let – predlaga kar ustanovitev krajinskega parka! Podlo zavajanje in sprenevedanje! Neznani interes je predvsem on sam in druščina, ki ji pripada … Je namreč dedič in ponovni ustanovitelj novodobne, pa čeprav fevdalne Meščanske korporacije Kamnik. (Za večjo ironijo usode s polnim – ciničnim – imenom Agrarna skupnost Meščanska korporacija Kamnik.). Želel je le dobiti nazaj kmetijska zemljišča v Kamniški Bistrici (in s končano denacionalizacijo so jih tudi dobili). To je bil njegov edini interes. Zdaj, ko je lastnik, pa uveljavlja svojo voljo povsod, kjer se le da. Vse ostalo so floskule za javnost in nekritične, dobrovoljne planinske, gorsko reševalne in himalajske prijatelje.

»Razlika med hojo in plezanjem je tudi v tem, da moraš biti pri plezanju ozko usmerjen, skoncentriran, medtem ko med hojo lahko precej avtomatično premikaš noge, a z mislimi si lahko povsem drugje.«

Brez komentarja.

»Pred več kot dvajsetimi leti so bile v takratnem Kamniškem občanu opisne možne sprehajalne in pohodniške poti kot izleti v bližnjo okolico Kamnika – izhodišče v Kamniku, nato pa vse do Tolste gore, Vira pri Nevljah, Briš, Vovarja, Stahovice, Sidraža, Tunjic, Kriške gmajne. Ti izleti so dolgi od manj kot ure do več ur, torej primerni skoraj za vsakega. Žal turizem v Kamniku še ni prepoznal potenciala teh pohodniških poti v neposredni okolici samega mesta.«

Ponavljam: gorništvo je tisto, ki ostri razlike med vrhom in dolino, pohodništvo pa tisto, ki skuša te (bistvene) razlike zabrisati. V gorništvu je vrednota gora (ki ji celo Polak, s citiranjem Prezlja, priznava svojstveni obstoj in veljavo), v pohodništvu je vrednota konzumacija storitve, ki so ji gore zgolj kulisa.

»Posebno pa je pomembno sodelovanje pri doseganju raznih ciljev. Znano je, da mi stojimo na ramenih naših prednikov in naši zanamci bodo stali na naših ramenih – bolj ali manj.«

Moja izkušnja z njim je popolnoma nasprotna. Preteklost ga je zanimalo zgolj in samo toliko, kolikor je omogočala, da se nič ne spremeni. Amen in še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

KO HODIM, HODI BIZON

Nedelja, Maj 8th, 2022

(Objava ni sponzorirana.)

Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974

UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!

In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.

Letim, letim in ne odneham.« (42)

Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.

Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.

***

Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:

»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)

»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)

»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)

»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)

»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)

»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)

»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)

»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)

»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)

»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)

»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)

»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)

»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)

»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)

»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)

***

»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«

Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!

»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«

***

V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:

»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«

Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.

***

Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.« (Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).


München–Pariz. (vir: Google Zemljevid)

Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.

Zhoja!

Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.

Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!

»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«

  • Share/Bookmark