Arhiv za ‘ osebno’ Kategorija

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (2)

Ponedeljek, December 27th, 2021

Na 5. sejo sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (23. 12. 2021, na Bledu) je bila uvrščena točka 3. Predstavitev predlaganega kandidata dr. Tita Potočnika za direktorja Javnega zavoda Triglavski narodni park in oblikovanje mnenja o predlaganem kandidatu.

Na seji sem kot član sveta – predstavnik zainteresiranih nevladnih organizacij kandidatu sprva zastavil tri v naprej pripravljena vprašanja:

»- Ali ste – glede na prve negativne odzive v strokovni in drugi javnosti – pripravljeni odstopiti od kandidature in mesto direktorja prepustiti strokovno ustreznejšemu kandidatu ali kandidatki?
- Med zaželenimi poklicnimi področji v življenjepisu navajate: »korporativno upravljanje, kadrovski managment, pravo, bančništvo, nepremičnine, gradbeništvo in energetika«. Ste prepričani, da ste se prijavili na pravi javni natečaj za zasedbo delovnega mesta?
- Katera planinska pot na Triglav je po vašem mnenju trenutno najbolj potrebna hitre kakovostne obnove:
a) tista iz Lepene?
b) Hansova pot?
c) Aljaževa pot iz Zadnje Trente?«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob poslušanju predstavitve kandidata in slišanega s strani kolegov in kolegic svetnikov, ki so kandidatu postavljali vprašanja pred menoj, se je porodilo še dodatno vprašanje. V predhodnem nastopu je kandidat zagovarjal strokovnost v vseh pogledih, zato sem ga vprašal tudi:

»- Ali ste ob morebitnem imenovanju za direktorja Triglavskega narodnega parka pripravljeni izstopiti iz politične stranke in se tako osvoboditi očitkov o strankarskem, nestrokovnem in pristranskem delovanju?«

***

Člani in članice sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka smo po razpravi soglasno sprejeli sklepa:

»- Člani sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park ponovno opozarjamo na neprimernost postopka imenovanja direktorja in dajemo pobudo za spremembo predpisov, ki urejajo predmetno področje, na način da:
a) mora kandidat za direktorja izpolnjevati pogoj poznavanja vsaj eno temeljnih področij delovanja Javnega zavoda Triglavski narodni park,
b) se na svetu Javnega zavoda Triglavski narodni park predstavijo in obravnavajo vsi kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje,
c) svet Javnega zavoda Triglavski narodni park daje obvezujoče soglasje k imenovanju direktorja.
S tem sklepom se poleg Ministrstva za okolje in prostor seznani tudi Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije.

- Svet Javnega zavoda Triglavski narodni park je po predstavitvi predlaganega kandidata in opravljeni razpravi oblikoval in soglasno sprejel mnenje, da se o ustreznosti predlaganega kandidata ni mogoče opredeliti, ker se na seji niso predstavili in obravnavali tudi ostali kandidati, ki izpolnjujejo pogoje predmetnega razpisa.«

***

Kandidat je ob predstavitvi uvodoma poudaril, da je daljni sorodnik dr. Mihe Potočnika. V uvodu mojega nastopa sem zato povedal, da je bil Smrčarjev Miha, predvojni alpinist, skalaš, gorski reševalec, predsednik in častni predsednik Planinske zveze Slovenije, kot doktor pravnih znanosti, eden od avtorjev odloka o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park v letu 1961 (in kasneje prvega zakona leta 1981), ko je bilo zavarovano 2000 ha veliko območje. Takratno dogajanje ima ob tej svetli plati tudi svojo drugo plat: istočasno si je Vlasto Kopač prizadeval za zavarovanje Kamniških planin, vendar je vedno naletel na odgovor, da bodo Grintovci prišli na vrsto takoj, ko dobimo Triglavski nacionalni park. Žal se to ni zgodilo še nadaljnjih dvajset let, Kamniško-Savinjske Alpe pa še danes niso zavarovane.

Dr. Miha Potočnika sem osebno spoznal leta 1993 ko je v Predsedniški palači sprejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu. Isto leto ali leto kasneje sem ga skupaj z Jankom Mirnikom peljal na srečanje planincev treh dežel v Šmohor/Hermagor pod Mokrinami (Avstrija) in ga kasneje obiskal doma v Ljubljani in v njegovi počitniški hiši v Stari Fužini ob Mostnici.

***

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

TRIGLAVSKI NERODNI PARK

***

P. s.: Opravičilo: zaradi tehničnih težav objavljanje bloga ni bilo mogoče …

  • Share/Bookmark

BESEDNO PODIVLJENJE

Ponedeljek, December 20th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Elli H. Radinger, prevod Petra Piber:
Darilo divjine: svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje

Mladinska knjiga 2021: 272 strani, ISBN: 978-961-01-6314-5, cena: 24,99 €

Knjigo sem od založbe Mladinska knjiga dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjigo sem najprej zagledal v izložbah knjigarn ter v katalogih in predstavitvah novih knjig. Zdelo se mi je, da jo srečujem prav na vsakem koraku. Nekaj me je motilo na naslovnici in mislil sem si, da za platnicami ne more biti nič drugega kot veliko romantične sladkobe. Zato sem nekaj časa odlašal z branjem, knjiga pa me je kar en čas gledala z domače police. A kar je treba, je pač treba. In ko sem jo začel brati je na moje veliko presenečenje nisem več odložil.

Volkovi, grizliji, bizoni, kojoti, kiti, orli so glavni nastopajoči v zgodbah severnoameriške divjine. Nemška avtorica je sprva kot turistična vodička, kasneje pa kot strokovna prostovoljka obiskala narodne parke Zion, Yellowstone, Veliki kanjon, Navaho, Big Bend, pa tudi Waldensko jezero in Montano ter poiskala celoto pokrajinskih prvin (tišino, temo, zvezde …), ki so ji sproti (in za nazaj) silili na papir.

Mešanica potopisa, informativnega pisnega vodnika ter refleksija doživetega, bralca potegne. Pripoved je tekoča, mestoma inovativno informativna in dovolj dražeča, da bralca zmami iz fotelja in ga porine v užitek potovanja.

***

»Mati narava je uredila vse, do zadnje podrobnosti: navsezadnje so samci po oploditvi odveč, samice pa pozimi potrebujejo vse svoje moči za novo življenje, ki raste v njih.« (51)

»Na svet je prišel (bizon, opomba BP) nekega pomladnega jutra in izmučeno ležal v travi, njegova mama pa ga je vneto lizala in ga očistila ostankov kotenja. Zasijal je v oranžni, skoraj rdeči barvi. Volkovi in drugi plenilci bi si ga prav lahko razlagali kot neonsko reklamo za hrano.« (87)

»Vsakemu ljubitelju živali že samo ob predstavi, kako poteka takšno tekmovanje, postane slabo. Dobra novica je, da je tako množično pobijanje prepovedano v vse več ameriških zveznih državah, čeprav je ravno ameriška vlada med uničevalno kampanjo brez primere leta skušala izkoreniniti populacijo kojotov.« (110)

»Povsem tehnično je osuplost občutek, ki ga doživimo, ko neki dražljaj limbičnemu krogu v možganih postavi nove, zapletene izzive. Vključuje tudi pridih igrivosti, zaradi katere smo se zmožni za trenutek neobremenjeno ustaviti, kar na nas vpliva blagodejno. Gre za toplo, ugodno občutje, ki nas prej pahne v pasivnost kot v ukrepanje in ki nas zbudi iz zaverovanosti vase.« (149)

»Prihajal je večer. Sonce se je spuščalo na obzorju in začela se je barvna predstava, ki je sprožila pravo selitev narodov med turisti in fotografi. Barve so se šele sramežljivo prebujale z nežnimi pasteli. A ko je sonce potovalo vse niže, je rumena zažarela oranžno, nežno rožnata rdeče, zelena in sivomodra sta se zlili v temnomodro in barva sivke v vijoličasto.« (162)

»Nekateri kraji razvnemajo vse čute – vid, voh, sluh, pa tudi zavest. Vonj pokrajine se pogosto sprosti šele z dežjem. To je kombinacija molekul, ki je za območje tako enkratna kot njena geološka sestava.« (247)

****

Vsekakor pravšnja knjiga za decembrsko načrtovanje prihodnjih poletnih počitnic. Četudi prevajalka ne loči pohodništva (53, 169) od gorništva in je uporaba besede spektiv nadležna kot že dolgo ne katera druga beseda, je knjiga berljiva in kupljiva.

*****

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

  • Share/Bookmark

PISMO ZGODOVINARJU

Nedelja, December 19th, 2021

Spoštovani dr. Peter Mikša,

ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (2. februar 1921) sem kot poznavalec njihovega dela in občudovalec širine njihovega takratnega gorniškega udejstvovanja pripravil obrazložitev predloga za podelitev državnega odlikovanja, ki ga bom posredoval Uradu predsednika Republike Slovenije.

Kot raziskovalca in avtorja knjig in člankov o Turistovskem klubu Skala te prosim za pomoč in te sprašujem, komu naj bo državno odlikovanje vročeno, če naj bo podeljeno “za ohranjanje tradicije in duha skalaškega delovanja, za gojitev slovenskega gorniškega izročila, za skrb za skupno gorniško prihodnost in ohranjanje slovenske nacionalne biti”.

Naj bo/do prejemnik/i državnega odlikovanja:
a) Planinska zveza Slovenije,
b) Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
c) Slovenski planinski muzej,
d) Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
e) Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov in Slovenski planinski muzej,
f) slovenske planinke in planinci, doma in po svetu,
g) slovenske gornice in gorniki, doma in po svetu ali
h) slovenske pohodnice in pohodniki.

Za pomoč in odličen odgovor se ti že v naprej zahvaljujem. (Glede na to, da si vajen javnega delovanja upam, da te javnost tega pisma ne moti preveč.)

V pričakovanju odličnega odgovora te lepo gorniško pozdravljam,

Borut

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

Sobota, December 4th, 2021

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Oblastna drža PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) se je ponovno (spomnimo se dogajanja ob žledu februarja 2014, ko je v Sloveniji, namesto zakonov, vladala PZS z odloki Rotovnika …) najbolje pokazala na začetku epidemije. Enako, kot se med dnevnoinformativnimi družbenimi komentatorji omenjajo izzivi:
- da je epidemija sprožila vračanje k refleksom avtoritarnega vladanja in nadzora,
- da je izpostavila sebičnost in zožila princip solidarnosti in sodelovanja,
- da je razkrila ranljivost globaliziranega komercialnega liberalizma,

popolnoma enako se je to odražalo v odzivih, ukrepih, priporočilih in stališčih PZS.

Zelo konkretno:

namesto, da bi PZS globoka segla v lastno zakladnico, v pridobljeno gorniško znanje, izkušnje in veščine svojega članstva, v

- dolgotrajne prostovoljne samoizolacije na alpinističnih odpravah, v izjemnih, celo ekstremnih razmerah, pa tudi zgolj in samo na samotnih dolgohodih posameznikov doma in po svetu,
- najpodrobnejše, do koraka odmerjenega poznavanje domače, še posebej ne urbane pokrajine s strani lastnih strokovnih kadrov (vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji, markacisti …),
- normalnost, celo običajnost gorniške varnostne razdalje (1,5–2 m), sprejemanja tveganja in stoletne skrbi zase in sočloveka ter
- svobodo, ki jo prinaša gorništvo in ponudila na tradicionalnem znanju oblikovano izhodno strategijo po epidemičnega obdobja (za otroke, mladostnike in mlade; za družine; za odrasle, za starejše in veterane …) ne samo gorniškega članstva, temveč – zavedajoč se svoje civilnodružbene vloge – celotnega prebivalstva

se je raje odločila, da je gorniška solidarnost (s posameznikom, društvom, državo) nekaj, kar je mogoče zaukazati od zgoraj navzdol in kar je še najbližje prepovedi, ne pa na primer vodenju, spremljanju in svetovanju.

Ste morda v vsem tem času zasledili, da je PZS svoje članstvo in obiskovalce gora pozvala k cepljenju?


Morfometrija vrhunca. (vir: Objektiv)

****

Če nas je potrošniški individualizem naučil misliti le nase, je koronavirus obnovil idejo solidarnosti. Covid-19 je na primer v zavest vrnil idejo, da javno zdravje ne zadeva samo nas, niti ne zgolj naše skupnosti. Javno zdravje je oblika solidarnosti s skupnostjo. Solidarnost je zato individualna, krajevna, globalna in medgeneracijska. Je solidarnost v vednosti, v izmenjavi znanja, izkušenj, veščin, podatkov in informacij. Koronavirus je spremenil ali spreminja mentalni zemljevid komuniciranja in vrednosti informacije. Hkrati pa nas je potisnil v globoka domača razmerja, v katerih se že poraja vse mogoče in tudi manj prijetnega, razne napetosti. Med strahom in paniko (oboje pa je povezano z neznanjem) je treba potegniti jasno ločnico.

Vse to je gorništvo že davno dalo čez … Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval, niti sovražil, temveč bi jih razumel. Brez enakosti gorniško prijateljstvo ni možno!


Sožitje možnega?

V takem početju – ko hkrati veliko govorimo o varnosti, malone nič pa o preventivi – ni nikakršne razumne podlage. Nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

Aprila 2020 – na primer – so ukrepe v PZS pripravljali: »strokovnjaki iz PZS, Komisije za alpinizem PZS, Komisije za športno plezanje PZS, projekta OSP in GRZS«. Če odmislimo, da večina naštetih sodi že v prvi del stavka – strokovnjaki iz PZS, je treba opozoriti, da zraven ni bilo strokovnjakov s področja prostovoljnega vodništva in mladih. Rezultat so bistroumni nesmisli, kot na primer:
- »planinske poti so lahko poškodovane, saj se je v času od razglasitve epidemije, ustavila tudi dejavnost markacistov« (- takrat zgodaj spomladi, zaradi snega, nikoli ni nobenih delovnih akcij na zelo zahtevnih poteh …)
- »odpoved vsem dejavnostim, razen lažjim sprehodom v bližini doma in v družbi domačih« (- izrazito nesorazmerno priporočilo, ki ne upošteva dolgoletnega znanja, izkušenj in veščin usposobljenih obiskovalcev gora),
- »zaradi erozije, ki je še posebej dejavna v pomladanskem času …« (- to, kar so avtorji želeli povedati ni erozija, sicer pa procesi preperevanja, erozije in denudacije začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena in delujejo ves čas),
- »zaradi suše sta v nižjih predelih in sredogorju na planinskih poteh droben pesek in grušč …« (- očitno bo treba med obvezno osebno opremo dodati tudi metlo!),
… »in se podajajte le na ture, ki so po zahtevnosti nekaj stopenj nižje od vaših izkušenj in znanja« (- priporočilo je bilo izdano za zavarovalne plezalne poti (kjer poznamo samo tri stopnje zahtevnosti poti in nekaj stopenj nižje pridemo v ležanje na kavču), turno smučanje, ne pa tudi za alpinistične ture… za slednje velja, »naj bo strogo v dometu vaših sposobnosti, znanja in izkušenj« (- s čimer se pokaže dvoličnost in več vrednost naših in vaših; alpinisti so namreč nadljudje …).


Poslanstvo gorniškega varstva narave. (vir: Mladina)

Zato je, medtem ko nas biča sedanjost in nas preprašuje o sebi, med brezštevilnimi vprašanji na mestu tudi tisto, kaj vse bi lahko iz neprijetne izkušnje epidemije potegnili za prihodnost oziroma ali se bomo iz krize sploh kaj naučili?

Koliko nam v resnici pomeni domače okolje, naša domovina, zavarovana narava? Kako zelo je pomembno, čeprav se nam zdi samoumevno, da prevlada gorništvo in ne pohodništvo?

Neverjetno se zdi, kako že desetletja ni ustrezne, celovite rešitve varnosti v gorah. Vsi vpleteni se delajo, kot da ideje o Nacionalnem programu varnosti v gorah ne poznajo. Ne zdi se jim potrebno, da bi odkrito, strokovno in vključujoče spregovorili o tragediji, ki se vsako leto, pogosto celo dan za dnem, odvija v slovenskih gorah.


S cesto do vrha: pohodniški ideal mladcev PZS. (vir: www.pzs.si)

Gotovo je pričakovati tudi drugačen pogled na javno gorniško infrastrukturo in se nadejati večje ozaveščenosti (slabo vzdrževane planinske poti so namreč največji dejavnik tveganja v gorah). A hkrati se je bati, da se kljub zmeraj novim katastrofam ne bo spremenilo prav veliko, kajti razkol med pohodniškimi odločevalci in strokovno sfero je globok. Mediji še dodatno ustvarjajo vtis, da sta strani povezani, da delata skupaj in za skupno dobro, toda v bistvu se ne razumeta že desetletja.

V tako resnih razmerah, kakršne so sedaj, sporočila, ki jih spušča v javnost PZS politika, niso nujno resnična. Stroka bi, povsem drugače, morala ohranjati odprtost, in zato ne more biti prav, da se omejeni, samo nekaj članski upravni odbor PZS spreminja v vseobsegajoči organ in idejno enoznačno odloča, kako postopati v gorniškem razvoju. Nujne so strokovne razprave, ključna je odprtost pri uvajanju samih metod.

****

Mogoče bi v vmesnem času prav prišla misel: ne načenjaj moje samote in jaz ne bom tvoje. Vmes pa si delajva družbo.

(Se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

Nedelja, November 21st, 2021

Slovenska medijska praksa je, kar se tiče poročanja o dogajanju v gorah (gorništvo kot dejavnost, gorske nesreče, problematika varstva gorske narave …), izrazito plitva in popreproščena. Avtorskih (=izrazito novinarskih) besedil je malo, večinoma gre za povzemanje sporočil za javnost in (po)objavljanje reklamnih sporočil. Poročanje o nesrečah v gorah je daleč, daleč od kakovostnega, predvsem pa odgovornega poročanja. Strokovnih besedil (pa kar koli že to pomeni) je izjemno, izjemno malo. Še manj je avtonomno kritičnih člankov, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja in ki bi vzbudili zanimanje javnosti za probleme in rešitve.

Tokratna objava je uvod v razmišljanje o tovrstni medijski praksi in sovplivu na trenutno stanje v slovenskih gorah.


Krčenje ledine, obrodilo bo pohodništvo. (vir: Delo)


Ne pohodništvo. V Sloveniji je že 128 let doma organizirano planinstvo/gorništvo, hoja pa že nekaj tisočletij. (vir: GIZ Pohodništvo in kolesarstvo in STA)


Potrošniško pohodništvo. (vir: Dnevnik)


Samovarovalni sestav pa kar v roki. (vir: National Geographic Slovenia)


Klobasičarstvo: sinonim za feratarstvo. (vir: Polet, priloga Dela)


Klobasičarstvo v uradni, PZS različici. (vir: www.pzs.si)


Nahrbtniki so dragi, zato jih imamo najraje doma v omari. (vir: Planinski vestnik)


Tehnična dediščina insitu – fotografija ni simbolična. (vir: www.Siol.net)


Aljaževa dediščina obsijana z elijevim ognjem. (vir: Delo)

  • Share/Bookmark

SI UPAŠ ITI V ZNANO?

Torek, November 16th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark

ŽIVETI V ALPAH (2)

Sobota, November 13th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Robert Seethaler, prevedel Aleš Učakar:
Vse življenje

Cankarjeva založba 2015: 148 strani, ISBN: 978-961-282-125-8, cena: 19,95 €

Knjigo sem kupil.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Pogled na življenje v gorah je pogosto idiličen, celo lep. Redko pa se zgodi, da je lahko tudi literarno delo, ki opisuje dejansko, preprosto, vsakodnevno življenje v gorah, lepo. Knjiga Vse življenje je nenavadno lepa.

Andreas Egger, preprost človek, domačin, prebivalec alpske doline, hlapec na kmetiji, gozdar, delavec na gradbiščih žičnic, avstrijski/nemški vojak, vojni ujetnik, vodnik gorniških obiskovalcev gora ima življenje, kot tisoče, celo deset tisoče drugih po celotnem alpskem prostoru. Življenje, ki ga na kratko napolnjujeta šola in cerkev, na dolgo garaško delo za preživetje in kvečjemu posamezni odlomki ljubezni, veselja in na koncu težko prigarana smrt. Te zgodbe ljudi so ponavadi zapisane zgolj in samo v župnijskih matičnih knjigah.

Robert Seethaler se je v pisanju popolnoma prilagodil ritmu hoje, ki tudi danes, še vedno veliki meri obvladuje doline in pobočja nad njimi. Zato je pripoved zložna, razgledna, mestoma zadihana, predvsem pa zazrta same vase. Ko snežni plaz vzame življenje Mariji lahko bralec čuti pritisk snega, njegovo dokončno tatvino življenjske sile in nemoč človeka, ki ljubi, ki hrepeni, ki z golima rokama išče iskrico nadaljevanja sreče.

Vztrajanje človeka, ki zna poiskati smisel tudi v sedem let trajajočem sovjetskem ujetništvu, še prej pa na osamljenem vojaškem položaju visoko na skalnem robu nekje v Kavkazu, ki vodi le v mrzlo, hladno, nadvse plitvo smrt, ni občudovanja vredno. Občudovanja vredno je nemoteno sprejemanje dogajanja okrog njega, ekonomično pretvarjanje videnega v energijo naslednjega koraka in še naslednjega koraka in ko se junak končno ozre nazaj, je pred njim izpolnjeno, tudi končano življenje.

Ko mu Rogač uide iz koša, v katerem ga prenaša v dolino in ko ga ponovno, čez desetletja sreča v drugem agregatnem stanju, ali ko opazuje prve podobe na televiziji in pristanek na Luni nas spomni, da je Andreas Egger človek kot vi in jaz. Humor, ki ga nosimo v sebi ima to čudovito lastnost, da nikoli ne veš, kdaj uide iz telesa in koliko ga je še na zalogi.

Mojstrstvo obeh – literarnega junaka in pisatelja – se skriva v hoji skozi življenje, ki z leti zori v eleganco preprostosti zavedanja o minljivosti vsega. In čeprav je človek družbeno, plemensko bitje smo nekoč, na neki točki, človeštvo prisilili, da se je atomiziralo, individualiziralo in da številni med nami iščemo mir. Preprost domačin, kot je Andreas Egger, je imel rad ljudi. Vendar so mu nekateri od njih poskušali razlagati svet ali se na kake druge načine vedli kot idioti, zato je poiskal samoto v sebi. Egger je zato – tudi v modernem času epidemije – orjaški klic drobnega človeka, da naj se vrnemo in ponovno poiščemo točko, izhodišče, vrata v skupnost.

»Glede na rojstni list, ki pa po njegovem mnenju ni bil vreden niti toliko kot črnilo žiga na njem, je Egger živel devetinsedemdeset let. Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem lahko kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en snežni plaz. Nikoli mu ni bilo odveč poprijeti za vsako delo, v skale je izvrtal nedoločljivo število lukenj in podrl verjetno toliko dreves, da bi z njihovim lesom zlahka oskrbel vse peči kakega manjšega mesta za eno celo zimo.« (140)

****

»Moža je oblikovala in utrdila božja roka, da si lahko podredi zemljo in vse, kar se mota po njej. Mož izpolnjuje božjo voljo in govori božjo besedo. Mož ustvarja življenje z močjo iz svojih ledij, in tako tudi odjemlje življenje z močjo svojih rok. Mož je meso in je zemlja in je kmet …« (16–17)

»Bil je močan, toda počasen. Počasi je mislil, počasi govoril in počasi hodil, vendar pa je vsaka njegova misel, vsaka njegova beseda, vsak njegov korak je puščal jasno sled, in to natanko tja, kamor so po njegovem take sledi tudi spadale.« (25)

»Nabiral je te kamne, in ker mu je ob tem postalo dolgčas, jim je dajal imena. Potem ko mu je imen zmanjkalo, jim je dajal besede. Ker pa je sčasoma spoznal, da je na njegovi zemlji več kamnov, kot je poznal besed, je začel kar še enkrat od začetka.« (29)

»Človeku lahko odkupiš ure, ne moreš mu pa ukrasti dni ali ga celo oropati vsega življenja. Ampak nihče ne more človeku odvzeti niti enega samega trenutka. Tako to je, zdaj me pa pusti pri miru!« (46)

»In ostane samo še mraz,« je pristavil Egger. »Mraz, ki ti razžre dušo.« (52)

»Glede časa je bil nasploh dokaj zmeden. Imel je občutek, kot da se preteklost krivi in upogiba na vse strani, v spominu pa se mu je potek dogodkov pogosto pomešal oziroma so se poudarki in smisli na čuden način neprestano sestavljali kako po svoje.« (93)

»Egger je ves teden vodil stara zakonca po čedalje zahtevnejših stezah in jima razkazoval lepote domače okolice. To delo mu je vlivalo veselje. Hoja po pobočjih je bila zanj res mačji kašelj in gorski zrak mu je odpihal turobne misli iz glave. Poleg tega se je gori za njegove pojme zelo prijetno malo govorilo …« (109)

»Človek je konec koncev lahko srečen kjerkoli.« (120)

»Ni še čas,« si je tiho dejal, in na dolino je legla zima. Andreas Egger je naposled srečal Mrzlo gospo.« (148)

*****

Vse življenje je brezčasna in brezkrajevna zgodba. Videli smo jo, gledamo jo, tudi jutri jo bo mogoče videti, tudi v slovenskih mestih, vaseh in kmečkih domovih. In povsod po svetu, le gledati in videti je treba s srcem.

******

ŽIVETI V ALPAH

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: HOMO ALPINUS OBLECTAMENTUS

Sreda, November 10th, 2021

Iz zgodovine vemo: majhne, drobne, neopazne razlike so najhujše netivo nestrpnosti ali kar sovraštva.

A poudarjanje razlik je včasih nujno, zato da sploh vidimo, razumemo bistvo (pregovor pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda). Čebulo je treba olupiti do zadnjega ovoja, čeprav se brani z encimskim solzivcem. Refleksne solze so neizogibne.


Misliti ali videti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Janko Mlakar (1874-1953) v Spominih in opominih (Planinski vestnik 1936 in 1937) ugotavlja, da »se homo alpinus vulgaris (navadni planinec) pojavlja po hribih, običajno v večjih tropih. Zadržuje se v planinskih kočah, kjer ga napojijo, nakrmijo in ostrižejo. Ni škodljiv, je mirne in krotke narave. Planinec je razširjen po vseh delih sveta. Največ jih je menda v Evropi. V ujetništvu se hitro navadi človeka in se nauči raznovrstnih umetnosti.

V rodu planincev je zasledila znanost do danes naslednja plemena: navadni planinec (homo alpinus vulgaris), planinski vriskač (homo alpinus ululans), planinski dihur (homo alpinus putorius), planinski plazilec (homo alpinus reptans), planinski voluhar (homo alpinus hypudaeus), goli planinec (homo alpinus nudus), planinski smučar (homo alpinus hiemalis), planinska bolha (homo alpinus pulex) in planinski grabež (homo alpinus rapax).«

***

Tipizacija kot miselno orodje, ki z odkrivanjem določenih skupnih lastnosti ali značilnosti odkriva zakonitosti, mora imeti jasno opredeljen/a:
- izhodišča,
- predmet/pojav preučevanja in
- namen.

Tipizacija, kot objektivni, znanstveni postopek, »razkriva« sestavo predmeta/pojava preučevanja, njegovo delovanje in spremembe. Tipizacija ureja, razvršča predmet/pojav glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine.


Pohod na Begunjščico, Raduho in Begunjščico? (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

Stereotipizacija pa je proces pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti. Stereotip je mogoče opredeliti kot poenostavljeno predstavo ali idejo o določeni skupini (ali kategoriji) ljudi. Gre za nezanesljiva posploševanja o določeni skupini, znotraj katere se ne pripoznavajo posamezne razlike znotraj skupine oseb.

Termin stereotip je leta 1922 v socialno psihologijo uvedel Walter Lippman, ki je napisal: »Večinoma najprej ne pogledamo, da bi kasneje definirali, temveč najprej definiramo in šele kasneje pogledamo«. Stereotip je razumel kot pristransko in etnocentrično sodbo, ki ustvarja neustrezno reprezentacijo sveta.

V povezavi s stereotipi je treba omeniti tudi predsodke. Socialna psihologija jih razume kot vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki niso upravičene, preverjene ali empirično utemeljene. Temeljijo na posplošenih in stereotipnih predstavah in sodbah, ki so močno čustveno obarvane in zelo poenostavljene.


Svet, kot ga vidita slovenska Policija in GRZS.

Predsodki so v svojem jedru evalvacije socialnih skupin. Predsodki so negativni ali pozitivni, vsekakor pa zelo odporni na spremembe. Med najbolj znanimi metodami za zmanjševanje predsodkov je Allportova “hipoteza stika”: najboljša pot za zmanjševanje napetosti in sovražnosti med skupinami je ta, da jih na različne načine spravimo v stik. Sam stik sicer še ni dovolj in ga morajo zato podpirati določeni pogoji. To so:
- 1. družbena in socialna podpora,
- 2. potencial poznanstva,
- 3. enak status in
- 4. sodelovanje.

***

Dovolj odzadenjske teorije!

Naj se pomerita – v vzponu in sestopu: gospod GORNIK in gospod POHODNIK! (Jasno, tudi OBE GOSPE, da ne bo zamere …)

Gornik* Pohodnik
Usposobljen za hojo, plezanje in smučanje v gorah. Gore, kot območje prisotnosti, so izbrane slučajno kot del trenutnega navdiha ali kot del nezavednega vpliva različnih trendov (med drugim mode, oglaševanja, objav na družbenih omrežjih …).
Ob srečanju v gorah vljudno pozdravi in odzdravi. Gre mimo brez pozdrava – ne bu, ne mu.
Na planinski poti se prilagaja souporabnikom: pravočasno in varno se na primer, na primernem delu poti, umakne tistemu, ki se vzpenja. Ob naključnem srečanju se ne zmeni za nikogar. Tudi če bi bilo zanj bolje, da bi se ustavil, se raje rine mimo drugih in s tem ogroža sebe in druge.
Nosi ustrezna, praktična oblačila, ki so največkrat iz naravnih materialov. Poleti ima na sebi malo ali čim manj oblačil. Večinoma gre za oprijeta športna oblačila, iz najrazličnejših sodobnih materialov. Celoten videz (zlasti barvna usklajenost) je zelo pomemben.
Oblečene ima dolge hlače. Na sebi (in pri sebi) ima (zgolj) kratke hlače.
Ima gojzarje. Ima superge, morda nizke čevlje in pogosto celo sandale/teva.
Nosi gorniški nahrbtnik z ustrezno osebno in tehnično opremo. Nosi majhen naritnik/torbico okoli pasu/denarnico v žepu in modno/pametno steklenico vode v roki
Premišljeno fotografira doživetje. Vedno in povsod je pripravljen posneti sebek ter ga nemudoma objaviti.
Hodi v zmerni tišini, s sohodci komunicira premišljeno ali sploh ne. Sohodci so tovariši z veliko začetnico. Njegovo komuniciranje je glasno: pri hoji, ob počitku, na vrhu. Prej ga slišiš kot vidiš. Isto velja za njegovega (izpuščenega) psa.
Uživa v hoji, v (gorski) naravi, v družbi sotovarišev, v doživetju. Užitek ni povezan s ciljem, temveč ga zadovoljuje hipno. Pogosto ga vleče le športni motiv in vedno znova/spet podira osebni rekord.
Izbira nove in nove vmesne gorniške cilje. Hodi kar na prej na isti cilj.
Naravo ceni in spoštuje. Ve, da je v gorah le gost. Narava je isto kot fitnes telovadnica. Plačaš in jo imaš, dokler jo rabiš.
Član ali vsaj bivši letni član planinske organizacije. Edini nujni strošek je mesečno plačilo naročniškega paketa.
Zavezan Častnemu kodeksu slovenskih planincev in s tem solidarnosti ter skupnosti (vključno s prostovoljstvom). Zavezan potrošništvu in individualizmu.
Svoje početje v gorah zna poimenovati: sprehod, izlet, pohod, tura, turni smuk, pleza. Vse kar počne v gorah je pohod.

* Sopomenka planinec. Besede, zapisane v moški slovnični obliki, so uporabljene kot nevtralne in veljajo enakovredno za oba spola.

***

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je v stoletjih izoblikovalo (slovensko) gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja, veščin in izkušenj, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno, varno in izpolnjeno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, digitalne sledi do cilja, udobnejše planinske koče (še raje hotelčke), izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.


Reklama za PZS = Pohodniška zveza Slovenije. (Vir: Bonbon, priloga časnika Večer.)

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.


Priznam. Vse priznam! (In vse je res.) (vir: www.siol.net)

  • Share/Bookmark

TREPETAVKA

Sobota, November 6th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Dara McAnulty, prevedla Ana Radaljac:
Dnevnik mladega naravoslovca

UMco 2021: 280 strani, ISBN: 978-961-7050-94-3, cena: 24,9 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Literarna veda dnevnik ponavadi definira kot zbirko osebnih zapisov, urejenih po časovnem zaporedju, bodisi kot beleženje dejstev, bodisi kot refleksijo in emocionalno izpoved. Zato dnevnik sodi med polliterarne oziroma ne povsem literarne zvrsti. Nujni lastnosti dnevnika sta fragmentarnost in pripovedovalni čas, saj nastaja sproti, zaporedoma v določenih časovnih presledkih, pri čemer se pisec zmeraj znajde v sedanjosti, saj piše sproti, čeprav večkrat gleda tudi nazaj (ali celo naprej).

»Ljudje me sprašujejo, zakaj naravo doživljam tako intenzivno, resnica pa je, da to, da sem jo izkusil, vem šele, ko kasneje vse zapišem. Intenzivnost se izlije iz mene in vse občutim še enkrat. S tem ko dogodke zapišem na papir ali jih natipkam, jih podoživim. Ni mi treba veliko razmišljati o tem, vse nadrobnosti so tam, v mojem spominu, in to me prav vsakokrat preseneti. Tukaj, visoko gori, ne razmišljam. Čutim, opazujem.« (238)

»Moram se uglasiti z okolico. Nekaj časa bo trajalo, toda kmalu mi bodo letni časi povedali, kar moram vedeti. Obrat leta bo razkril svoje skrivnosti.« (139)

»To sicer ni pohod v gore, ker nas kasneje čakajo opravki, gore pa so za ustavljanje časa – potrebuješ ure in ure.« (158)

Knjiga Dnevnik mladega naravoslovca je ustvarjalna delavnica, v kateri zobnik opazovalca nikoli ne miruje. Pri McAnultyju je razločno razvidno njegovo dogodkovno, datumsko in letnočasno zapisovanje. Mikroskopska opazovanja narave ga močno vlečejo v literarizirane zapise o doživetjih iz sveta rastlin, živali in sestavin pokrajine. Piše tudi o svoji šolski ekološki skupini, lastnem aktivizmu, povezanem z gibanjem Mladi za podnebno pravičnost ter govorih, srečanjih in sestankih z oblastniki.

Zapiski so pričevanjsko zanimivi, v določeni meri podatkovno relevantni (zlasti z vidika ornitologije in fenoloških opazovanj) in v veliki meri osebnostno zasnovani, saj razkrivajo dileme avtistične osebnosti in so zato verjetno celo psihoterapevtski. Skratka, splet resničnosti mladega človeka, začaranega od narave in prestrašenega od ljudi.

»Družabna omrežja prinašajo številne slabe reči, vir anksioznosti, stresa in sovraštva, a vendarle tudi povezujejo ljudi in reči, ki so nam pri srcu. Zame je bil to pravi blagoslov. Ker v »resničnem« svetu nisem bil zmožen vešče voditi pogovorov, so mi platforme, kakršna je Twitter, omogočile, da sem lahko, kdor sem, dale so prostor mojemu srcu in možganom, da spregovorijo z jasnostjo, ki bi bila zame nemogoča. Za to sem hvaležen.« (176)

»Kadar koli sem visoko v gorah, sam s seboj sklenem dogovor, da bom vse svoje človeške skrbi, probleme in misli pustil za seboj. Ne smejo zasenčiti moje izkušnje narave, tega kraja. Veliko napora je bilo potrebnega, da sem se tega naučil, in ne uspe mi vedno, omogoča pa, da pride prav vse do mene. Vsrkavam vsak vonj, zvok, prhut, utrip; vse dokler ne zasede vsega prostora v moji glavi.« (237-238)

»Čutim, da se mi vrača energija, z njo pa tudi tek. Dolge dneve se nisem počutil zares lačnega, toda ko se praznina v moji glavi zapolnjuje s svežimi razgledi in zvoki, tudi praznina v mojem trebuhu ponovno potrebuje zapolnitev.« (134)

Trepetavka iz naslova ponazarja prirodoslovno vsebino in avtorjevo silovitost pri odkrivanju sveta narave. Da iz njega vre, dokazuje druga knjiga, ki izšla pred kratkim.

Resna knjiga iz iskrenega žanra dnevnikov, prebujajočega se mladostnika in spoznavajočega se avtista.

»Največja bitka je ljubiti in varovati svet narave.« (184)

Prebrano knjigo sem podaril mladi Z.

  • Share/Bookmark

KOLESARSKIH 3200 (2)

Petek, November 5th, 2021

Zelo približna bilanca letošnje balance: 16 km x Domžale‒Ljubljana in nazaj x 100 dni = 3.200 km

S kolesom v službo (2012) ali mala šola krajevnega vremena, celo podnebja, je svojevrsten, čeprav tudi nevaren užitek. (Za mokro rezervo pa SŽ, ki se nikakor ne more izvleči iz miselnosti JŽ).

In – upam vsaj – ni še konec kolesarske sezone.

***

Fotografski utrinki s poti:


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

KOLESARSKIH 3200 (2020)

HODIM Z VLAKOM

  • Share/Bookmark