Arhiv za ‘ osebno’ Kategorija

NAMESTO ZLOŽNEGA ZAČETKA – ZIMSKO GORNIŠTVO

Četrtek, April 8th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Peter Černic:
Franc Setničar (1875–1945): kancler, glasbenik in alpinist

Zadruga Goriška Mohorjeva 2020: 136 strani, ISBN: 978-88-96632-94-9, cena: 15 €

Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Z gorništvom (in to kar nemudoma z njegovo zahtevnejšo zimsko različico) se je Franc Setničar (1875–1945), duhovnik, na položaju kanclerja zaposlen v nadškofijski pisarni v Gorici (Italija), začel ukvarjati šele po svojem tridesetem letu starosti. Po njegovih besedah je »hotel dozoreti v planinca iz lastne izkušnje«. (75, 123) Prvi zapis njegovega zimskega vzpona na Triglav je bil v časniku Domoljub objavljen aprila 1907. V vsega nekaj letih je opravil kar 60 vzponov na Triglav, v vseh letnih časih, večinoma pozimi. Na pot se je pogosto odpravil kar peš od doma. Zato so ture lahko trajale več dni, hoja in plezanje pa zdržema tudi 50 ur.

V gore je hodil pred Drenovci, desetletje in pol pred Skalaši, a v času dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume. Bil je član Slovenskega planinskega društva (podružnica v Gorici je bila ustanovljena januarja leta 1911) in Italijanskega planinskega društva/Club Alpino Italiano (podružnica v Gorici je delovala že od leta 1883). A se društvenega življenja ni udeleževal. Svojo samotarsko plat je uravnotežil z duhovnim vodenjem izbranih dijakov (in dijakinj, kar je bilo v tistem času še vedno posebnost – »mestne planinke, dveh narodnosti«) »na drzne vzpone poleti in pozimi«. (53) Zlasti pogosto so skupaj obiskovali širše območje domačega kraja – Trnovski gozd, Lokve, Poldanovec, Trebušo, Banjščice, Čaven …

Poznan mu je bil velik del Julijskih Alp: Triglav (na vrhu je bil zadnjič leta 1939), Trenta, Jalovec, Montaž, gore nad Kanalsko dolino, Mangart, Razor in Kriški podi, Bukovske gore s Črno prstjo, Bohinj s Pokljuko in Viševnikom, greben Krna, Batognice in Rdečega roba … Zavestno se je »izogibal vseh tistih gora, na katerih so divjali boji v prvi svetovni vojni.« (79) (Kar v primeru Krnskega pogorja očitno ni veljalo …)

Zavedal se je pomena (drage, a kakovostne) osebne in tehnične gorniške opreme: »V hribe je s seboj nosil pelerino. Oblečen je bil v pumparice, običajno volnene, zelo dobre kvalitete. Spominjam se tudi njegove volnene kape in neprepustnega nahrbtnika. Tudi obut je bil za tiste čase dobro, v gorske alpinske čevlje. V gorah je uporabljal tudi sončna očala in fotoaparat. … V zimskih razmerah so mu zadostovali dereze, cepin, temna očala, pelerina in platno za zaščito v snegu.« (75)

O času druge svetovne vojne piše (124) v pismu Evgenu Lovšinu 19. maja 1944: »Sedaj ni mogoče nikamor, četudi bi rad šel, ne toliko zaradi pešanja (grem v sedemdeseto leto), kakor zaradi prometnih ovir in pomanjkanja obutve.« Ta zapis je nastal potem, ko je pozimi 1943 zaradi ozeblin med vzponom na Škrbino izgubil sluh, kar ga je kasneje domnevno stalo življenja. Aprila 1945, med zadnjim zavezniškim bombardiranjem, je verjetno preslišal letalski alarm in bil med napadom tragično ubit v ruševinah domače hiše.

Njegovo tedanje početje bi danes označili kot klasično gorništvo, v tistem času pa je šlo za samonikel alpinizem. Še vedno je za marsikoga privlačno »videti Triglav v vsakem mesecu, kako spreminja svoje obličje«, kakor je zapisal v Planinskem vestniku leta 1913. Nanj se je vzpenjal večinoma sam, brez vodnika in brez spremljevalca in se oblikoval v »izredno vztrajnega hodca, vsak prosti dan je hodil do skrajne meje visokosti in daljine.«
Zelo preprosto in prepričljivo je pojasnil svoj slog: »Človek najbolje uživa naravne lepote sam … Zato je tudi umevno, da so mi bili najbolj všeč zimski vzponi, ko so pota in planine bolj zapuščene, ker so bili ti pristopi res nekaj novega, vsekakor nekaj več nego vsakdanji turistovski obisk«. (123)

Redki sodobniki se ga spominjajo kot zelo prijaznega in vljudnega. Da je vselej hitel, skoraj tekel, tudi pri vzponih v gore. »Rad je pravil, da je gora živo bitje, ki se stalno spreminja in otopela srca vabi k molitvi.« Dejstvo, da je bil duhovnik, ga uvršča v krščansko socialni krog. A bolj kot ta klišejska nazorska opredelitev je zanj pomembna duhovnost v širokem pomenu besede in čuječnost, izražena v umetnosti.

Setničarjeva druga ljubezen je bila namreč glasba. Bil je šolan glasbenik, končal je koservatorij v Regensburgu. Ob klavirju je igral še violino in violončelo. V cerkveni službi je bil organist in učitelj petja. Ko je oglušel je še vedno igral klavir … V njegov izrazito občuteni del doživljanja sodijo tudi njegove, danes izjemno dokumentarne fotografije zimskih vzponov. Fotografije izražajo življenjsko silo: »Zame je bil alpinizem doživetje impozantnih gorskih prizorov in borba z naravnimi silami, oziroma preizkušnja moči.« (124)

***

Knjiga je sicer skromna, tako po oblikovanju, kot prelomu. A zdi se, da se je prav s tem še močneje približala Setničarjevi osebnosti. Ta je poudarjena tudi tako, da je v glavi vsake strani cepin in silhueta strmih gora na levi strani in na desni strani silhueta mehkih, blago zaobljenih gričev s križem.

  • Share/Bookmark

ZHOJA: SVETLOBA

Torek, Marec 30th, 2021

Je lahko osrednji motiv, impulz za turo naravna svetloba?

Je ta neizčrpni zaklad narave lahko navdih za prihodnji napor?

Kdaj svetloba vodi v pomensko in čustveno osiromašen prikaz gora?

***

Gore so izjemen, za človeka vabljiv prostor, v njih se izmenjujeta svetloba in senca, celo tema.

Ambienti, ki jih ustvarja sončna svetloba v gorski pokrajini, so priložnost za preizkus učinkov različnih svetlobnih situacij. Bleščanje sonca na kapljicah megle, v mavrici za grebenom, na razbrazdani snežni površini neštetih kristalov.

Svetloba spodbuja domišljijo in sanjarjenje.

Scenografija, ki jo ustvarja narava sama (po Richardu Kellyju):
- Princip žariščnega sija: snop žarkov izza oblakov, ki osvetljuje določeno prvino v pokrajini in jo poudari, izpostavi.
- Princip ambientalne luminiscence: jutranja svetloba zasnežene ali zamegljene pokrajine; enakomerna osvetlitev, brez močnih senc, ki opazovalca pomirja; osvetlitev izničuje pomembnost posameznih prvin in ustvarja občutek povezanosti vseh pokrajinotvornih sestavin.
- Princip igre briljantov: poudarjeno draženje čutov, telesa, duha; osvetlitev vzbuja radovednost, kratkočasi, tudi zabava; drevo, skozi katerega premikajočo se krošnjo padajo sončni žarki in ustvarjajo spreminjajoči se ples svetlobe in sence.

Svetloba pričara razpoloženje, čustveno stanje. Krepi čuječnost, vzbuja pozornost, usmerja gibanje. Ob naravni svetlobi so gore odprte spremembam, razvoju, so večplastne in s tem ohranjajo moje in vaše zanimanje.

Hoja postane zhoja, hoja z zgodbo.

  • Share/Bookmark

OBZORJA

Petek, Marec 26th, 2021

Najlepše pri gorniški hoji je pričakovanje, kaj se bo od tam, kjer smo trenutno, prihodilo v nadaljevanju? Kakšen izhod zakriva gozdni rob? Je zagledani grebenski rob res zadnji ali se za njim skriva še nova rez?

Obzorje se širi, a hkrati oži.

Vidni del se na vrhu razpre in postreže z vsem, kar premore. Pretekle gorniške izkušnje pa ožijo izbiro pestrosti presenečenja. To morda res velja za površje in površinske oblike, nikakor pa ne za svetlobo, zvoke, vsakokratne razmere zaradi vetra ali snega. In nenazadnje motiviranosti hodca.

  • Share/Bookmark

VABILO: VTISI GORSKE POKRAJINE IN NAŠI ODTISI V NJEJ

Četrtek, Marec 11th, 2021

(Poobjava vabila CIPRE Slovenija.)

***

Tudi ti opažaš, da gore niso več tako samotne in divje, kot so bile še nedavno? Te skrbi, kakšen okoljski odtis obiskovalci puščamo na okolju? Ali veš, kako obisk gora vpliva na planinsko infrastrukturo?

Če si vsaj enkrat prikimal/a, te vabimo na delavnico Vtisi gorske pokrajine in naši odtisi v njej, namenjeno mladim med 18. in 30. letom. Potekala bo v četrtek, 18. 3. 2021 med 17. in 19. uro na spletni platformi zoom.

Razmišljali bomo o gorništvu, našem vplivu na spremembe v visokogorski pokrajini in možnostih za bolj trajnostno obiskovanje gora. Delavnico bo vodil mag. Borut Peršolja.

Spraševali se bomo tudi o spremembah v pokrajini, zato te prosimo za kratek zapis o opažanju sprememb tvojega najljubšega hriba oz. gore v zadnjih nekaj desetletjih. O takšnih spremembah lahko povprašaš tudi svoje (stare) starše ali primerjaš stare fotografije z današnjimi. Zapis nam posreduj najkasneje en teden pred delavnico (do 11. 3. 2021) na slovenija@cipra.org (uporabi naslov: Razmišljanje o pokrajini).

Prijave so možne do 11. 3. na tej povezavi, število mest je omejeno. Se vidimo!

Izvedbo delavnice podpira Mladinski svet CIPRE (CIPRA Youth Council) v okviru ključne teme: pokrajina CIPRE International.

***
Razširitev problematike:

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: PREVALSKI H(L)ODOVOZ

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

POVRŠJE

  • Share/Bookmark

BRLOG VETRNI

Nedelja, Februar 21st, 2021

V mrazu in vetru, ki sta ugašala življenja, je dobro poiskati zavetje. Ni nujno, da je to zavetje v topli domači sobi ali v javnozdravstveno OK odprti trgovini. Ne, lahko je tudi zunaj, v odprti pokrajini, ki ju napolnjujeta tudi mraz in veter. Prostor, ki ni v območju doma, lahko še naprej divja v svoji divjinskosti, lahko pa še naprej kliče v svoji neraziskanosti.

Kot pogosto v življenju je najboljša uhojena, preizkušena pot. Znanje, izkušnje, obvladovanje veščin, ustrezna oprema in dobro izbrani vmesni, pa tudi življenjski cilj, omogočijo kakovostno, pa tudi varnejše doživetje. Če pa je poleg še domačin, vešč svoje rojstne pokrajine, potem gre zagotovo za zhojo – hojo z zgodbo.

Skoraj štirinajst tisoč kraških jam (vsako leto se jim pridruži še približno sto novo odkritih), ena jama/brezno na 2,5 km2 površja, omogoča v takšnih vremenskih pogojih, upoštevajoč tudi epidemiološke ukrepe, pestro in nadvse zanimivo izbiro.

Kalska zijalka, odprta poševna jama, dolžine 145 metrov, globine 47 metrov, na vhodni višini 523 metrov, je ena od možnih izbir.

Vodilna misel pa srbski pregovor: “Ne pada snijeg da pokrije brijeg, već da svaka zvijer pokaže svoj trag.”

  • Share/Bookmark

DARILE, MAMILE

Nedelja, Februar 7th, 2021

Darila tega tedna, mogoče desetih dni. Na izbiro darila, ki ga prejmeš, nimaš veliko vpliva. Darila, ki si jih podariš sam, so namig. Brez presenečenja in osuplosti. A z dobro mero strasti. Za jutri. Za naslednji korak. Za bližino.

  • Share/Bookmark

GORE SO NJEGOV KISIK

Četrtek, Februar 4th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Bernadette McDonald, prevedel Gorazd Pipenbaher:
Umetnost svobode: življenje in plezalni vzponi Voyteka Kurtyke

Založba Didakta, d. o. o. 2020: 326 strani, ISBN: 978-961-261-553-6, cena: 29,90 €

Knjigo sem kupil.

Užitek branja nikoli ne more nadomestiti živega stika z goro. Intenzivnost občutkov se prilagaja izbrani turi, a vedno, tako pri večdnevnih vzponih kot pri nekaj urnem izletu, se pojavi zgostitev. Zgostitev, iz katere je moč črpati – veselje za tisti dan, navdih za večmesečni projekt ali preudarnost življenjskega obdobja.

Knjiga Umetnost svobode je takšna bralska zgostitev. O človeku, o gorah, o naravi, o preživetju, o državi, o odnosih, o razmislekih, o odzivanju. Polnost življenja vrhunskega alpinista, Voyteka Kurtyke, je odgovor na vsa pravprašanja o smislu, o naporu, o užitku, o tegobah, o pomirjenosti s samim seboj.

Odlično zapisana knjiga pogovorov, druženja, brskanja po doživetem in obveznega oddaljevanja je zanimiv in izpolnjen prikaz, kako ubesediti potek življenja. Kratke sekvence, ki se zlivajo v celoto gore, ki žari v polnosti preživetega.

Če koga, bi si Voyteka želel slišati v živo, tukaj in zdaj. Se morda celo pogovoriti z njim na gorniškem večeru …

***

»S svojo samozavestjo, ki je včasih mejila že na aroganco, je Voytek marsikoga spravil ob živce.« (87)

»Z leti je postal vse bolj oprezen do medijske pozornosti in občudovanja, kar je privedlo do zanj tipičnih, previdni odzivov na pozornost javnosti, obenem pa postalo vir pogostih razmišljanj o lastnih dejanjih in motivih zanje. »Če prodaš dušo za te reči in greš izven kroga prijateljev in ljudi, zaradi katerih je tvoje življenje lepo, vse skupaj izgubi pomen, lahko pa postane celo nevarno.«« (70)

»Na vprašanje, če je bilo plezanje zanimivo, je Voytek odgovoril: »Zanimivo je bilo zaznavanje razdalje do vrha in trmasto premagovanje lastnih slabosti, ko sem sredi nenehnega vzpenjanja občasno z velikim veseljem opazil, da sem močnejši od svojih slabosti.«« (111)

***

Kakšna naj bo gorniška knjiga?

Kronologija človekovih srečevanj z izostreno naravo? Opis posrečenih osvajalskih dejanj in nemogočih mukotrpnih strahov? Enostavnost dogajanja, ki je jasno samo akterju ali zapletenost herojstva, ki vzbuja domišljijo vseh in vsakogar?

»A najprej sta morala počakati na lepo vreme. Čakanje se je precej zavleklo in nazadnje sta v bazi preždela dvajset dni. Edina zabava so bili škrlatno-črni krokarji, ki so krožili po zraku in prosjačili za hrano. Voytek si je želel ohraniti dobre odnose z njimi in zahvaljujoč Švicarjem sta imela hrane na pretek. Zato jih je hranil.« (129)

»Na tem sedlu , visoko med vrhovoma Broad Peaka, je Voytek doživel eno najbolj nezemeljskih izkušenj v vsej alpinistični karieri. Prevzeli so ga popolna samozavest, zaupanje in občutek združenosti s prostorom in svetlobo. »Spomnim se, da sem bil kot v transu. Hodil sem sem ter tja in se nikakor nisem mogel spraviti v šotor. To je bila fantastična, edinstvena izkušnja. Bilo je nadvse spiritualno. Seveda so hribi vedno lepi, a to je bilo nekaj posebnega, drugačnega.« Intenzivno doživete izkušnje ni delil z Jurekom.« (158)

***

(Iztrgane) citate, ki ob branju najbolj odzvanjajo in ostajajo za nadaljnji razmislek, navadno zlagam po vsebini. Tako se (uredniško) prilegajo tistemu, kar želim v recenziji/odzivu sporočiti. Tokrat citate namenoma puščam v kronološki legi, prikazane od prve proti zadnji strani.

Zakaj?

Zato, ker zgodbina usedlina prikazuje izkušnje, ki si MORAJO slediti in ki PORAJAJO nove. Umetnost svobode je umetnost ne prehitevanja, ne zaostajanja, temveč stalnega, zložnega napredovanja v lastnem tempu. Z lastno premočrtnostjo, upanjem in dvomom. A navkljub tej izjemnosti posameznika je knjiga veliko bolj skupnostna, kot se zdi na prvi pogled.

»Tok njegovih misli ni bil le nor, bil je skoraj samomorilski. Predlagal je, da bi eden od trojice stopil na nevarno pobočje in sprožil plaz. Ta bi bil nadzorovan, plezalec, ki bi ga sprožil, pa bi bil varovan z druge strani grebena, ki naj bi bila varna pred plazovi. »Pomislil sem, da bi to lahko ponavljali v nedogled, raztežaj za raztežajem.« Jurek in Artur sta se strinjala, da bi morda šlo.« (186)

»Zdelo se je, da uživa v samoti in brezdelju. Lepo vreme, dobre razmere in lepo plezanje so bili seveda super, a takrat ni bilo časa za uživanje v miru in spokojnosti tihega samotnega večera v šotoru pod vznožjem čudovite gore. V dolgih tednih, ki jih je preživel v baznem taboru ob spremljavi dežja, ki je potrkaval po šotoru, snega, ki je od časa do časa komaj slišno zdrsel s strehe, in vetra, ki se je zaletaval v cerade, se je Voytek naučil ceniti drobne prebliske lepote, ki jih je skrival svet okrog njega.« (191)

»Zvečer sta ugotovila, da ima Voytek poškodovan komolec, zvit palec in odrgnjene členke. Najbolj pa jo je skupila njegova morala. »Moj ponos je bil povsem na psu,« je razmišljal mnoga leta pozneje. »Zdelo se mi je, da sem izgubil plezalsko nedolžnost. V resnih hribih nisem še nikdar padel. Tukaj pa se je to zgodilo dvakrat v enem dnevu.« V tej zastrašujoči steni skoraj dva kilometra nad dolino se je počutil popolnoma nebogljeno.« (223)

***

Zahtevajo izjemna dejanja enako, celo isto raven pri vsem, kar napolnjuje življenje izjemnega človeka? Rabi izjemno zakonsko partnerko? Izjemnega soplezalca? Izjemno glasbo, knjigo v baznem šotoru? Izjemen seks? Izjemno kanadsko pisateljico, da ubesedi izjemnost?

»Prvič v svojem plezalnem življenju sem jasno začutil, da se v meni nekaj spreminja. Neko obdobje mojega življenja je šlo h koncu. Spoznal sem, da o samem sebi ne bi spoznal nič novega, če bi še enkrat šel do konca.« (252)

»Nekateri spomini Voyteka navdajajo s ponosom; eden takšnih je vsekakor njegova brezmadežna varnostna statistika. Z izjemo nekaj potolčenih členkov in odrgnjenih prstov je kariero zaključil brez poškodb. … Odsotnost nesreč včasih pripisuje sreči ali pa idealistični ideji vzajemne ljubezni med njim in goro. A o je bolj analitično razpoložen, pride na dan resnica. Voytek je bil izjemno dovzeten na znake nevarnosti, najbrž bolj kot večina drugih.« (288)

»Kršenje pravil je za Voyteka v prvi vrsti ustvarjalna dejavnost. Z ustvarjalnostjo pa je obseden, in to na vseh področjih življenja. Tudi njegovo iskanje na prastaro vprašanje »Zakaj plezamo?« je pomenilo začetek intelektualnega popotovanja, ki ga je popeljalo v skrivnostne globine umetnosti in njenega pomena. Prvi zametki tega popotovanja so se pokazali v njegovem eseju Pot gore, toda to je bil šele začetek. Ob razmišljanju o povezavi med ustvarjalnostjo in njegovimi razlogi po slovarju iskal besede in fraze, s katerimi bi najbolje izrazil svoje misli. Če jih ni našel, si je ustvaril lasten jezik. Ena takšnih besed je bila krea, s katero je označeval osrednjo silo svojega življenja, vsega življenja.

Po temeljitem, večletnem premisleku je razvil koncept kree, ki vlada tako njemu samemu kot vsemu vesolju. Trdno verjame, da so vsi aspekti narave, družabnega življenja, ekonomije, umetnosti in celo politike manifestacija te energije. »pomladno prebujanje popkov na drevesih, krompirjevi poganjki, ki se stegujejo proti svetlobi. Krea zloži glasbeno frazo in krea splete zaporedje misli. Krea žene plezalce v gorske stene, podobno kot spodbudi Masaja, da se hrabro zoperstavi levom.«« (292–293)

***

Knjiga je obrtniško zrel izdelek. Lestvica je postavljena visoko, zagotovo nad območje legendarne VI. stopnje težavnosti (po UIAA). Prevod (odličen!), fotografija (izrazito dokumentarna!), prelom (neopazen!) bralcu ne kradejo pozornosti. Vse knjižne sestavine mu le ne vsiljivo omogočajo, da samo bere. Do konca in naprej.

»Dnevniki razkrivajo močna čustva, ki jih je doživljal v gorah: strah, razočaranje, prijateljstvo, zavist, veselje, celo jeza. Zdelo se je, da ga prebliski razdraženosti, ki se občasno pojavljajo v njegovih zapiskih, presenečajo in vznemirjajo.« (299)

Zato po prebranem ne ostaja vprašanje, kdo od slovenskih vrhunskih alpinistov je Voytek? Mislim, da ga poznam.

***

Knjiga, ki jo je treba kupiti in hraniti iz iskrenega spoštovanja do Voyteka Kurtyke.

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO (2)

Nedelja, Januar 31st, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Prvi zapisi Z GORA: Planinski dnevnik

Cerknica 2020: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 132 strani, cena: 8,90 €

Dnevnik sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Gre za drugi dnevnikZapisi z gora – iz istega ustvarjalnega gnezda.

//Zapisi med poševnicama so komentarji k dnevniku.//

***

Povejmo kar takoj: simpatična, barvita, priročna in gorniško topla knjižica. Čuti se, da izhaja iz iskrene želje, da bi otrok/a pot v naravo čim manjkrat doživel/a kot predolgo, naporno in – bog ne daj – dolgočasno. Dnevnik je namenjen predšolki in osnovnošolcu do desetega leta starosti (zapisano tudi na zavihku platnic v gobici).

Kako ga/jo navdušiti za izlet?

Kako ga/jo vključiti v njegovo pripravo?

Kako ga/jo med naporom pritegnili, da bo pot postala zhoja – hoja z zgodbo?

***

V GORE HITIMO,
PRAVIL SE DRŽIMO
V Prvih zapisih z gora so na (pre)kratek način predstavljena pravila, ki jih je v naravi treba upoštevati – tako glede varnosti kot skrbi za naravo.

Uvodna pravila obnašanja obsegajo:
1 Kako
2 Kam
3 Kaj
4 Na pomoč?
5 Počitek in malica
6 Na poti …

Lastnik/ca dnevnika bo vedel/a, da je treba na izlet vzeti ustrezno opremo ter hrano in pijačo. Spoznal/a bo pojme dolžina poti, nadmorska višina, opazoval vreme in značaj/strmost poti.

//Vsekakor bi kazalo vrstni red enice in dvojke zamenjati. Kajti odgovor na izbiro cilja – kam gremo na izlet – določa vse ostalo, kar vsebuje kakovostna priprava, izvedba in analiza izleta. Strmost poti je – inovativno – predstavljena z naklonom gojzarja, ki oklepa kote 0°, 15°, 30° in 45°. Naklon površja (povprečni naklon Slovenije je 13°) je seveda izjemno pomemben, a izbrani koti (zlasti zadnja dva) niso ustrezni, še posebej za starostno skupino, ki ji je namenjena predvsem in zlasti zložna hoja.

In še nekaj drobnejših opomb: pohodni čevlji → gojzarji; mobilni telefon → za to starostno skupino so odsvetovani; čečkanje po smernih tablah, klopeh → objestnost k sreči ni značilnost te starostne skupine; manjka pozdravljanje in napotek glede nošenja smeti v dolino.//


Reklamni letak dnevnika.

NE TRENIRAM TELESA LE,
TUDI MOJE ZNANJE NADGRAJUJE SE

Prvi zapisi z gora v tematskem sklopu Reši nalogo vsebujejo slikovno križanko, kviz, igre, kot so iskanje razlik, labirint, povezovanje pik v sliko in pobarvanka. Otrok z njimi utrjuje znanje o živalih, predvsem pa se ob reševanju kratkočasi. Nekaj jih lahko reši že po poti (na primer ob počitku v planinski koči) ali doma, po izletu, ko ureja zapiske.

GLEJ SLEDI,
LE KDO TUKAJ ŽIVI?

Dnevnik je poučen, saj vsebuje opise živali, ki jih lahko srečamo v gozdu in v gorah. Otrok jih spozna s sliko, opisom in odtisom njihove sledi. Knjižica je uporabna na izletu, saj lahko lastnik/ca dnevnika na licu mesta raziskuje, katera žival je bila tam pred njim.

Predstavljene živali:

Jež
Lisica
Rjavi medved
Alpski kozorog
Gams
Jelen
Poljski zajec
Volk

Kuna
Rogač
Krava
Kobilica
Orel
Čebela
Veverica
Jazbec
Mravlja
Bober
Pikapolonica
Miš
Žolna

//Gams živi v strmih skalnatih soteskah … Omenjena Zagorje ob Savi in dinarski Snežnik seveda nista soteska. Sledi tac, šap v prsti, snegu > otroci v tej starosti še nimajo (prostorske, dolžinske) predstave o velikosti v cm.//

TUKAJ SHRANJENO JE VSE,
NOBEN SPOMIN NE IZBRIŠE SE

Dnevnik je zasnovan kot spominska knjiga, zato je na voljo dovolj prostora, kamor lastnik/ca vpiše vtise in doživetja ter tri najboljše stvari, ki jih je doživel/a na izletu in prilepi selfi ali instagram fotografijo.

DANES BIL SEM RES JUNAK,
TAKEGA VZPONA NE ZMORE VSAK!

S Prvimi zapisi z gora lastnik/ca spozna, da je treba izlet načrtovati, da si mora (tudi v življenju) zastaviti in opredeliti cilj(e). Dobil/a bo tudi prijetno izkušnjo, kako je, ko cilj doseže. In ker je dnevnik tiskana knjiga – hočeš/nočeš – vzpodbuja (še kako prepotrebno) bralno pismenost.

Z MANO HODIL JE PRIJATELJ,
KO BILO MI JE HUDO,
Z NJIM SEM VEDEL,
DA BO ŠLO

V knjižici je prostor za trideset izletov. Na vsakem ga (lahko) spremlja sopotniška žival – s svojimi značilnostmi, navadami in življenjskim okoljem. Tako je z lastnikom na poti sova, na izletu ježek, lahko se napoti po sledeh lisice …


Stran v dnevniku.

***

Format: 10 x 14 cm
Tisk: barvni
Obseg strani: 132
Vezava: šivan knjižni blok, mehka platnica z zavihki

Tipična stran vsebuje:

Cilj
Datum
Žig
Kako dolgo smo hodili
Kakšno razdaljo smo prehodili
Kako visoko smo bili
Kakšno je bilo vreme
Nariši ali nalepi skupinsko fotografijo/Reši nalogo
Z mano so bili
Najboljše 3 stvari na izletu
Kako strma je bila pot (pobarvaj)

//V rubriki Najboljše 3 stvari na izletu se kot razločevalna prvina pojavljajo hruška, cvetlica, želod, mravlja, list, pa tudi – mušnica (!).

Rubriki Kako dolgo smo hodili in Kakšno razdaljo smo prehodili sta za to starostno skupino še ne otipljivi. Za otroka v dnevniški starostni skupini je čas nerazumljiv in abstrakten koncept. Na časovno izkušnjo v veliki meri vplivata pozornost in spomin. Otrok šele pri sedmih letih začne razlikovati med posameznimi dogodki. V zahodnih družbah, kjer je čas (žal) že dolgo docela ločen od narave, je osvojitev koncepta časa (žal) še kasnejša. Zelo podobno je tudi z razdaljo, ki je tesno povezana z zaznavo prostora in razvedanjem v pokrajini …//

***
Nujno je treba izpostaviti odlične ilustracije dreves: veliko raznolikost njihovih podob, likovno košatost in pestrost krošenj, paleto odtenkov pastelnih barv, pa tudi oblikovalsko zasnovo postavitve na posamezni strani.


Poučni tematski sklop Reši nalogo.

***

In kaj o dnevniku pravi avtorica?

- V dnevniku je uporabljen izraz pohodništvo in ne gorništvo (v naslovu je planinski dnevnik). Lahko prosim pojasnite razliko oziroma izbiro?

»Planinski dnevnik za otroke je nastal kot otroška različica že obstoječega Planinskega dnevnika za odrasle. Z uporabo imena sem namenoma ohranila navezavo med njima. Če imajo starši svoj planinski dnevnik, lahko tudi otrok z veseljem pokaže svojega in reče: Tudi jaz imam planinski dnevnik! Gorništvo, pohodništvo, gora, hribček, ravna pot, strma podlaga – knjižica je inkluzivna in bo ‘prenesla’ vsak teren.«

- Namesto uveljavljenega izraza gojzarji ste pri opremi uporabili besedno zvezo pohodni čevlji …

»Oba izraza sta ustrezna, slovnično pravilna in za pričujoče sobesedilo slogovno primerna. Veliko slovenskih trgovin uporablja izraz pohodni čevlji, a če bo kupec tam želel pomeriti gojzarje, mu najbrž ne bodo prinesli sandal? Tudi preprosto iskanje po slovenskem jezikovnem korpusu GigaFida pokaže, da sta v uporabi oba izraza. Uporabniki jezika so torej zgovoren pokazatelj uveljavljenosti. In še: ali za vsako pot/izlet/pohod potrebujemo izključno gojzarje? Pohodni čevelj je po našem mnenju širši izraz in v tem kontekstu primernejši. Če npr. želi družina obiskati neko razgledno točko, do katere vodi makadamska cesta z blagimi klanci, bo izbira čevlja verjetno drugačna kot pri vzponu na Porezen.«

- Svetujete: »Vzemi tudi mobilni telefon, če ga imaš«. (V tej starostni skupini razvojna, psihološka, pedagoška stroka (tudi slovensko učiteljstvo) telefon odsvetuje.)

»Namen nasveta ni spodbujanje uporabe mobilnega telefona v tej starostni skupini. Lahko se žal zgodi, da je ravno otrok edina oseba, ki mora v neki situaciji opraviti klic na pomoč (navezava na razdelek Na pomoč?). Če ima pri sebi svojega, ki ga je vešč, to stori enostavneje in hitreje. Če se otrok loči od skupine, izgubi idr., ga je prek telefona lažje pomiriti, mu pomagati ali ga najti. Seveda, če so pri tem izpolnjeni tudi drugi pogoji.«

- Zakaj je treba goro osvojiti, ne pa na primer obiskati? Je pomembno doseči vrh? Za kakšno ceno?

»Kratka pesem na hrbtni strani dnevnika med drugim pravi: danes gora te OBIŠČEM, da pokažeš mi razglede, vse zaklade in sosede. Zatorej: ne, gore ni treba osvojiti prav do vrhnjih milimetrov. Nikoli in za nobeno ceno. Kaj je za posameznika (odraslega, mladoletnega ali malčka) osvojena gora, je stvar subjektivne presoje in ocene. Za nekoga je to lahko pettisočak, za drugega sosednji grič, tretjega pa domače stopnišče. In do koder zmoremo, je dovolj. Žig ni potreben. Kot rečeno, knjižica je odprta za vse.«


Zadnja stran dnevnika.

- V dnevniku so zavetišče našle gozdne živali. Pravite, da imajo otroci radi živali, zato so jim lahko v izdatno pomoč pri motivaciji za hojo. Zakaj pa ne tudi rastline, grmovne združbe in drevesa (ta so izjemno barvita in odlično ilustrirana)?

»Na živali sem se osredotočila zato, ker so otroci te starosti do slednjih bolj empatični kot do rastlin. Vanje se lažje vživijo in poistovetijo z njimi. Nekje je pač treba začeti spodbujati občutek za skrb. Vsekakor pa ste mi navrgli iztočnico za naslednje izdaje. Glede na povpraševanje in zadovoljstvo kupcev/uporabnikov se bodo te zagotovo zgodile, kar me izredno veseli.«

***

Dnevnik Prvi zapisi z gora:

- uporaben? Dakakor!
- izviren? Šekakor! (Pol, pol.)
- nosljiv? Vsekakor!
- mednarodno priznan? I feel SIkakor.


Zanimivo, da sta otroka upodobljena s hrbta in ne z vabljivejše – obrazne strani.

  • Share/Bookmark

VPRAŠANJA Z IN BREZ ODGOVOROV

Četrtek, Januar 28th, 2021

Na povabilo organizatorjev kolokvija ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skala sem pripravil prispevek z naslovom Razpoka v Skali.

“Ustanovitev Turistovskega kluba Skala pomeni kakovostno dopolnitev dotedanjega delovanja Slovenskega planinskega društva. Obnovitev njenega delovanja po drugi svetovni vojni ni bila smiselna, ves čas pa je bilo in je še vedno aktualno skalaško pojmovanje in njihov odnos do gora. Ob Planinski zvezi Slovenije je zato Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov druga planinska organizacija, ki deluje v slovenskih gorah. Pripadnost idejam Skale, kot demokratične, domoljubne in nepolitične organizacije, se izraža z dejavnostjo v gorah in v dolini.”

Celoten prispevek (PDF 319 KB).


Vabilni logotip kolokvija.

***

Ob pripravi prispevka Razpoke v Skali za posvet ob 100. obletnici Turistovskega kluba Skale sem na Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov naslovil pisna vprašanja:
»- Leta 2006 ste s Planinsko zvezo Slovenije podpisali pogodbo. Zanima me, kako se pogodba uresničuje? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama?
- Kako ocenjujete svojo vlogo in pomen v slovenskem prostoru? Katere vaše aktivnosti vas delajo uspešne? Koliko članov in članic deluje v desetih klubih?
- V zborniku Slovensko planinstvo po svetu (2008) piše: »Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.« Kako danes s tega vidika gledate na Planinsko zvezo Slovenije? Kako odgovarjate na očitke o strankarskem značaju Skale?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je ustvarjen vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen? Je ta del zgodovine vendarle skupen tudi Planinski zvezi Slovenije?«

Odgovorov do oddaje tega prispevka nisem prejel.

Na Planinsko zvezo Slovenije sem naslovil podobna pisna vprašanja:
»- Tedanji predsednik vlade je na svečanosti ob 85. obletnici Skale (2006) med drugim dejal: »Danes lahko rečem, da me zato veseli, da sta Skala in Planinska zveza Slovenije letos tudi formalno podpisali dogovor o sodelovanju. Medsebojna toleranca, priznavanje in spoštovanje ter sodelovanje namreč pomenijo to, da sta obe organizaciji postali uspešni.« Zanima me, kako se uresničuje pogodba? Katere skupne aktivnosti ste na primer izpeljali v tem in v prejšnjem mandatu? Kje so še neizkoriščene možnosti za sodelovanje?
- Kaj po vašem razumevanju pomenita v pogodbi zapisani določili, da »Skala izhaja iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti« in da »Planinska zveza Slovenije izhaja iz tradicij slovenskega gorništva«? Kakšen je (vsebinski) razloček med tema dvema definicijama? Zakaj Planinska zveza Slovenije ne izhaja iz tradicij slovenskega planinstva?
- Kako ocenjujete današnjo vlogo in pomen Skale v slovenskem prostoru? Katere njihove aktivnosti jih delajo uspešne?
- Leta 2011 je takratni vodja Slovenskega planinskega muzeja v imenu Skale, sklicujoč se tudi na pogodbo, Triglavskemu narodnemu parku predstavil idejo o Skalaški poti na Triglav. Je ta projekt še aktualen?
- Zakaj sodelovanje Planinske zveze Slovenije s Skalo ni več omenjeno na spletni strani Planinske zveze Slovenije? Zakaj tudi sama pogodba ni več dosegljiva na spletni strani Planinske zveze Slovenije (14. 12. 2020)?
- Ob 90. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (leta 2011) je bila pripravljena razstava, izšel je tudi katalog. Leta 2017 je izšla knjiga istih avtorjev. V teh predstavitvah je Planinska zveza Slovenije komajda omenjena. Ustvarjen je vtis, da je edini dedič (v širokem pojmovanju te besede, tudi glede na določila Pravil Skale) predvojnega Turistovskega kluba Skala zgolj Skala. Je ta vtis napačen?
- Kakšno bo letošnje sporočilo Planinske zveze Slovenije ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala?«

Planinska zveza Slovenije je odgovorila na vsa vprašanja. Poudarili so, da je »najpomembnejši projekt, ki sta ga ti dve organizaciji izpeljali v tesnem sodelovanju in s preseganjem negativnega odnosa in nezaupanja posameznikov v obeh organizacijah, nedvomno izgradnja Slovenskega planinskega muzeja, ki se je žal vlekla od leta 1996 do odprtja leta 2010.« Glede morebitnih prihodnjih projektov pa: »V sedanjem obdobju vidimo skupna prizadevanja za umestitev gorskega kolesarstva v okvir gorskih športov in s tem tudi regulacijo tega področja; skupna prizadevanja za sistemsko ureditev financiranja vzdrževanja planinskih poti ter ekološke in energetske sanacije planinskih koč ter skupnega iskanja optimuma med »izkoriščanjem in varovanjem« gorskega sveta. Tudi pomoč pri obnovi pogorelih planinskih koč je del tega sodelovanja.«

Planinska zveza Slovenije nekdanjo pogodbeno partnerico (pogodba leta 2011 ni bila več podaljšana) vidi »kot uspešno. Kljub pogosto izraženemu stališču, da je planinstvo – gorništvo del nacionalne identitete, se to v splošnem odnosu družbe do aktualnih vprašanj te dejavnosti (v primerjavi s sosednjimi alpskimi državami) ne odraža. Zato cenimo vsako organizacijo, ki s svojo dejavnostjo usmerja ljudi k obiskovanju gora na način, ki je soroden vrednotam in ciljem Planinske zveze Slovenije ter aktivno pripomore k razvoju različnih športnih dejavnosti povezanih z gorami ob istočasnem spoštovanju narave in kulturne dediščine.«

Vsi odgovori PZS (PDF 249 KB).


Popravljeni, ustreznejši logotip kolokvija.

***
Dodano 9. 2. 2021:

Zaradi kratkega časa priprave prispevka in nekaterih omejitev, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, ni bilo mogoče docela poglobljeno raziskati in prevprašati celotne problematike ter vseh ljudi, ki so sooblikovali dogajanje. Po oddaji prispevka in ob pospravljanju dokumentov iz osebnega arhiva nazaj na svoje mesto sem naletel še na en pomemben drobec.

V osebnem digitalnem arhivu hranim dokument iz julija 2000. Gre za osnutek pravil Slovenskega alpinističnega kluba, ki ga je takrat pripravila Komisija za alpinizem PZS. Projekt je vodil Roman Robas. S Tonetom Škarjo sva v takratnem predsedstvu Planinske zveze Slovenije idejo načeloma podprla in posredovala svoje pisne predloge, dopolnitve (tudi te dokumente hranim; zadnja različica osnutka pravil datira v 15. marec 2001). Temeljna cilja – združiti KA, KOTG in deloma dejavnost KŠP v enovit, pa čeprav izrazito induvidualen alpinistični svet in (vrhunskemu) alpinizmu omogočiti v novih pogojih moderno obliko delovanja – ni bilo mogoče oporekati. Splačalo bi poizkusiti!

Osnutek SAK 20. 7. 2000 (PDF 160 KB)

Dopolnjeni osnutek SAK 9. 3. 2001 (PDF 155 KB)

Tega, da naj bi SAK načrtno iskal vzporednice z Alpinističnim klubom Skala, kot se je na koncu, tik pred drugo svetovno vojno (pre)imenoval Turistovski klub Skala, ne morem trditi. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je na neuspeh pobude vplivalo tudi tedanje dogajanje z novo Skalo. Vsega je bilo preveč in še ena fronta v PZS je bila takrat preprosto odveč.

  • Share/Bookmark

ZUNAJ

Sreda, Januar 27th, 2021

Brez izleta in z njim povezanim gibanjem ne gre. Ja, seveda gre na kratek rok. Zgodi se, da zaradi toka življenja in pokrajinskih okoliščin umanjka nekaj vikendov, celo nekaj tednov zaporedoma. A biti zdržema brez hoje + odhoda od doma + vrha + doživetja + druženja dva meseca skupaj, pa je že kar … kriza?

Vladni Odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne dejavnosti je pred koncem leta določil:
- da je športna rekreativna dejavnost dovoljena, če so udeleženci člani istega gospodinjstva in
- da posameznik ali osebe iz skupnega gospodinjstva lahko prehajajo med občinami v statistični regiji, kjer imajo prebivališče, za namen izvajanja individualne športne aktivnosti ali gibanja v naravnem okolju izven naselij.

Prav takšno rešitev smo – zlasti v gorniških vrstah – pogrešali (in jo nekateri tudi predlagali) že spomladi oziroma ob začetku epidemije koronavirusa v Sloveniji. Rešitev namreč omogoča:
- gibanje v izjemni naravi,
- odhod od doma in hojo tudi izven okolice domačega kraja,
- razpršeno izbiro cilja in poti z izhodišča in v vhodišče,
- izogib večjemu številu obiskovalcev ob upoštevanju in izvajanju starega, klasičnega gorniškega pravila o varnostni razdalji (»najprej hodimo z očmi, zatem …«) med udeleženci ob hoji v koloni.

Omejitev na statistične regije je ob koncu tedna nemudoma vodilo v dogajanje, ki je odmevalo zlasti v medijih: gneča na izletniško zanimivih območjih, prometni kolaps na zasneženih ozkih gorskih cestah, težave s parkiranjem zaradi premajhnega števila parkirnih mest, pozivi domačinov prišlekom zaradi onemogočanja normalnega poteka vsakdanjega življenja, stalen policijski nadzor in kaznovanje kršitev z nemogočimi družabnoomrežnimi grožnjami po nepomoči in nereševanju.

V razmerah, ki nas po dolgih letih učijo značilnosti zime v polnem pomenu besede, se tudi gorniška dejavnost mora in more zavedati rešitev povezanih z znanjem in izkušnjami:

- Razmere nam omogočajo zlasti večurno, skoraj vso svetlo (celo)dnevno hojo (5–6 ur) iz doline gor in dol v vhodišče.

- Razmislek vodi k iskanju krožne ture; včasih je krožnost tudi to, da se vzpenjamo in spuščamo po isti poti (itak so zimski vzponi zaznamovani s sprotnim spoznavanjem razmer za varen spust v dolino).

- Druge okoliščine (povezane z epidemičnim zaprtjem javnih prostorov, ki so po navadi zbirališča ljudi) vplivajo na načrtovanje in izvedbo ture brez postanka (v planinski koči). Ves oskrbni, logistični del (s termovko vročega čaja!) imamo zato s seboj. Nahrbtnik je težji, hoja v določenem delu počasnejša, vse skupaj – z doživetjem vred – pa kondicijsko in časovno daljše, intenzivnejše.

- Ob zavestnem izogibu širšemu krogu obiskovalcev gora znanih območij, pridejo v ožji izbor cilji in poti, ki jih iz preteklih vseživljenjskih izletov in tur določa lastno gorniško znanje. Izbor ture dopolnijo družinske, partnerske, sopotniške prilagoditve (in zahteve). Sprva navidezno ozek nabor se ob dejanskem iskanju raztegne v širok kakovosten nabor poti in (vmesnih) ciljev. Drži: verjetno bo en motiv prevladujoč, saj ne bomo mogli pokriti vseh motivov.

- Pripravljenost na daljšo, skorajda celodnevno hojo, pomeni tudi pripravljenost na zelo različne razmere, ki se ob višinskem in dolžinskem prerezu ture hitro menjajo. Višina snežne odeje, njena trdnost, zgaženost, vetrovnost na odprtem, svetloba, zastrta z visoko oblačnostjo … da ne omenjam tudi znotraj duše naloženih opravkov, bremz in vzpodbud. Tekma s samim seboj je neizprosna.

***

To, kar bi rabili v teh razmerah je aplikacija, v kateri bi vsi, ki razmišljamo o odhodu v hribe naslednji dan, to »neobvezno« najavili. (Že doslej smo – zlasti z vidika rabe bivakov ali manjših plezališč – različni organizatorji na spletu najavljali različne skupne ture, gorniška usposabljanja z bolj številčno udeležbo.) Skupek najav bi nakazal območja, ki znajo biti ob dejanski odločitvi naslednji dan (pre)obremenjena. Ko bi bili ti skupki znani bi lahko vsakdo spremenil svojo odločitev. Upravljanje z obiskom bi dobilo nek širši smisel.

V organiziranih oblikah gorništva pa se vedno bolj kaže potreba po ponovnem umiku za društveni (virtualni) zid. Številne javne spletne objave o izvedenih turah, razmerah in logistiki potovanja so pogosto sprožilec črednega nagona – cilj je že v naprej izbran … Zaradi velikih razlik med izkušenim gornikom in novodošlim pohodnikom se res zdi smiselna uvedba informacijske infrastrukture, ki bo forumsko izmenjavo izkušenj zaprla v krog članstva. Ne, ne gre za elitizem in skrivaštvo, gre za odgovorno izmenjavo stališč, ki neposredno vplivajo na varnost vseh obiskovalcev gora.

***

Izkaže se, da nujnih šest osnovnih, soodvisnih pogojev, da se slovenski tipizirani pohodnik odpravi v hribe – nenaporen izlet, lep razgled, odprta planinska koča, nepogrešljivo sončno vreme, praznik ali konec tedna ter docela usklajena zunanja podoba, povzroči tektonski razmik pohodništva od gorništva.

Gorniško znanje in izkušnje ter obvladovanje veščin odpirajo vrata v gorsko pokrajino.

Korak, ob katerem damo doma sušiti gojzarje, je zato pomirjen.

  • Share/Bookmark