osebno « Razgledi

Arhiv za ‘ osebno’ Kategorija

GORNIŠKA ŠOLA 5/6 – HOJA IN SRČNA KAP

Sobota, Februar 6th, 2010

Zvočni zapis (3 min 14 sek, MP3)

Hoja je osnovni način človekovega gibanja, je učinkovita, osvežilna in krepilna gibalna dejavnost. S hojo se je mogoče ukvarjati vse leto, je najcenejša športno rekreativna dejavnost na prostem. S hojo se je mogoče ukvarjati v vseh življenjskih obdobjih in celo v visoki starosti, saj ohranja vitalnost organov in organizma kot celote. Za hojo nikoli ni prepozno, hoditi je mogoče povsod, domala ob vsakem času, sam ali z družbo. Za kakovostno gibanje v gorah, ki se večinoma odvija v prostem času ob koncu tedna, je pomembna tudi redna vadba oziroma trening med tednom. Z vajami v dolini prilagodimo organizem za napore v gorah.

V gore se vsako leto odpravlja vedno več telesno premalo pripravljenih in starejših ljudi. Analize vzrokov gorskih nesreč tudi v Sloveniji kažejo, da se povečuje število tistih gorskih nesreč, ki so povezane z boleznimi ali bolezenskimi stanji, ki jih obiskovalci »prinesemo« v gore in ki lahko ob naporni gorniški dejavnosti ogrožajo naše zdravje in življenje. Gore so območje, kjer ni takojšnje zdravniške oskrbe, zato moramo za svoje zdravje storiti kar največ sami.

Zdravi v gore in domov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri tem še posebej izstopajo bolezni srca, ki – kot kažejo podatki – že predstavljajo največji dejavnik tveganja v gorah, saj zaradi srčne kapi vsako leto v slovenskih gorah umre od 4 do 8 ljudi. Med obiskovalci gora, ki so se smrtno ponesrečili ob izvajanju gorniške dejavnosti (hoja po poti ali brezpotju, plezanje, alpsko in turno smučanje), je kar polovica primerov srčne kapi.

V gorskem svetu, pri izjemnih vremenskih razmerah, pri redkejšem zraku (pa čeprav je nadmorska višina samo okrog 2000 metrov) se lahko pokažejo bolezni srca in ožilja, za katere obiskovalec gora dotlej sploh ni vedel. Številni med njimi se do takrat nikoli niso pritoževali nad tovrstnimi zdravstvenimi težavami in zato tudi nikoli niso bili pri zdravniku. Pogostnost sprememb na ožilju pri ljudeh, starih nad 40 let, je glavni vzrok za srčne kapi v gorah. Problematično je, da komajda kdo sluti, da je z njegovim srcem kaj narobe. Zato v gorah pogosto umirajo navidez popolnoma zdravi ljudje.

Dobra priprava in ustrezen izbor cilja pomeni, da naj se starejši in bolniki s kroničnimi ter srčnimi boleznimi, pa tudi tisti s povišanim krvnim tlakom ali po srčnih operacijah, odpovedo hoji v visokogorje. V gore naj ne hodijo sami, privoščijo naj si krajše in lažje izlete v bližini domačega kraja ali v alpskem hribovju, nikakor pa ne daljših in napornejših pohodov ali tur.

Izogibajo naj se vročemu in soparnemu vremenu, ob naporih pa naj zagotovijo nadomeščanje izgubljene tekočine. Glede oblike in intenzivnosti gorniške aktivnosti naj se posvetujejo s svojim zdravnikom, držijo naj se njegovih navodil, s seboj pa naj nosijo zdravila. Ni odveč tudi obnoviti ali izboljšati vedenje o dajanju prve pomoči, kar zlasti velja tudi za svojce in gorniške tovariše.

S svojim stanjem naj na vodenih turah seznanijo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika. Ob daljših pohodih in turah naj se vodnik ob vednosti bolnika posvetuje z njegovim zdravnikom.

Objavljeno vPZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | Brez komentarjev »

GORNIŠKA ŠOLA 2/6 – GORNIŠKO USPOSABLJANJE

Sobota, Februar 6th, 2010

Zvočni posnetek (3 min 49 sek, MP3)

Za hojo v gore je treba imeti v védenje o gibanju, bivanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Gibanje v gorah obsega hojo, plezanje, smučanje ter različne oblike dejavnosti kot so izleti, pohodi, ture, planinska orientacijska tekmovanja, turno smučanje in tabore. V gorah delujejo intenzivni naravni procesi, zato sprejmimo tveganje in prevzemimo odgovornost. To pomeni skrb za svojo varnost in varnost preostalih obiskovalcev gora ter spoštovanje in upoštevanje nosilne sposobnosti narave.

Zbir vseh teh znanj, izkušenj in veščin imenujemo Planinska šola, ki jo v slovenskih gorah poznamo od leta 1961. Planinska šola je pot k poglobljenemu teoretičnemu znanju in obvladovanju praktičnih veščin, ki izhaja iz stoletne tradicije planinske organizacije. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih izletih, pohodih in turah, s sodelovanjem na Planinskih šolah in tečajih, ki jih prirejajo planinska društva in Planinska zveza Slovenije, ter s samoizobraževanjem (na voljo so številni učbeniki, priročniki, revije, svetovni splet). Cilj različnih vrst gorniškega usposabljanja je upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi.

Program gorniškega opismenjevanja omogoča novincu kakovosten vstop v gorništvo kot način življenja, saj se v njem prepletajo vsebine za varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah. Planinska šola je hkrati osnovno merilo usposobljenosti za dosego nadaljnjega gorniškega strokovnega znanja in nazivov, kot so inštruktor planinske vzgoje, alpinist, gorski reševalec ali varuh gorske narave.

Usposabljanje mentoric planinskih skupin. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zbrane vsebine v učbeniku Planinska šola, ki je izšel leta 2004 v Planinski založbi, pravzaprav predstavljajo gorniško abecedo, ki bi jo moral poznati in po možnosti čim bolje obvladati vsakdo, ki se odpravlja na izlet, pohod ali turo v gorsko pokrajino. Cilj Planinske šole je namreč usposobiti obiskovalce gorskega sveta za varnejše samostojno gibanje v gorah.

Zato se držimo pravila, da je vedno boljša preventiva in da je dobra priprava izleta ključni dejavnik varne vrnitve domov. V gorah izvajajmo dejavnosti, ki smo jim dorasli. Tudi izkušnje drugih so najpomembnejši vir znanja in ustreznega ravnanja. Zato naj novinci poskrbijo za svoje gorniško usposabljanje, poiščejo naj nasvet pri bolj izkušenih, od planinskih društev pa upravičeno lahko pričakujejo, da spremlja proces njihove uvajalne dobe. Stremimo za najboljšo prakso in se nikoli ne nehajmo učiti.

Pomembna prednost planinskih društev je urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoteno delovanje ob spoštovanju nenapisanega medgeneracijskega dogovora o vlogi in pomenu posameznika za planinsko organizacijo. Tako se blažijo razvojne motivacijske krize aktivnih članov, ki so v posameznih življenjskih obdobjih v planinsko organizacijo vpeti različno učinkovito.

Vodniki Planinske zveze Slovenije obvladamo program Planinske šole, ki je osnovno merilo usposobljenosti za samostojno, varnejše in doživeto gibanje obiskovalcev gora. V planinskem društvu skrbimo za razvojne, svetovalne in strokovne naloge s področja gorniškega usposabljanja, za koordinacijo in izvedbo preventivnih programov varnosti v gorah in akcij, ki opozarjajo na najpomembnejše dejavnike tveganja v gorah. Vodniki PZS pripravljamo predavanja, demonstriramo gorniške veščine, omogočamo novincem postopno privajanje na gorske razmere in z zgledom skrbimo za uporabo pridobljenega znanja v gorskem svetu različne zahtevnosti.

Objavljeno vPZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | Brez komentarjev »

GORNIŠKA ŠOLA 1/6 – PRED ODHODOM V GORE

Sobota, Februar 6th, 2010

Zvočni zapis (7 min 25 sek, MP3)

Tura se nikoli ne začne šele ob vznožju gore, ampak že doma, nekaj dni pred odhodom. Ustrezna predhodna izbira cilja in poti, po katerih se bomo vzpeli na vrh in z njega varno sestopili v dolino je najpomembnejša odločitev, ki jo opravimo že doma. Ta odločitev pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo naše želje po premagovanju naporov. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti.

Informacije o poti zberemo iz različnih virov: podroben opis poti si preberemo v vodniku posamezne gorske skupine, pot še podrobneje razčlenimo s pomočjo planinskega zemljevida (najbolje v merilu 1 : 25.000 ali 1 : 50.000), o načrtovani turi se pogovorimo z nekom, ki je to pot prehodil pred kratkim (bodisi da so to prijatelji, starši, vodnik Planinske zveze Slovenije ali poklicni gorski vodnik). Pazimo, da so informacije »sveže«, saj v naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Tudi za gorništvo velja načelo postopnosti: najprej opravimo nekaj lažjih izletov, kasneje se lotimo zahtevnejših tur. Če smo sezonski obiskovalci gora in pozimi ne hodimo redno v gore, potem spomladi najprej obiščimo cilje v neposredni bližini doma in poraščene vrhove. Visoki skalni vršaci nas bodo počakali, da si zanje naberemo dovolj moči in volje.

Takole se pripravljajo Cickovi.

Izbira ture je odvisna še od vremenskih razmer (pri večdnevnem bivanju v gorah je poslabšanje vremena običajno), dostopnosti z javnim prevoznim sredstvom (izkoristimo planinske popuste pri prevozih z železnico) in nenazadnje od pripravljenosti prijateljev, staršev ali vodnikov, da se nam pridružijo na turi.

Pred odhodom si pripravimo še skico ture: iz vodnika prepišemo opis poti, narišemo potek in označimo čas, ki ga bomo potrebovali in si zabeležimo še nekatere pomembne podatke (vozni red avtobusa, telefonska številka planinske koče, vremenska napoved, telefon policije…). Najbolje je, da kopijo skice ture damo tudi svojcem oziroma prijateljem. Natančno jim povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.

O tem, da so čevlji najpomembnejši del osebne opreme vsakega obiskovalca gora, ni dvoma. Za varno in udobno hojo naj bodo dovolj veliki, visoki, segajo naj čez gleženj, podplati naj bodo iz narezane gume, da nam pri hoji ne drsi. In da z njimi kar najbolje tipamo nagubano obličje gore. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila. Ne pozabite na kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalko, bivak vrečo, vžigalice, svečo in baterijsko svetilko. Nahrbtnik si vedno prilagodimo tako, da ne igra vloge naritnika, temveč nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo krepi v čistem naporu.

Za vso opremo velja, da jo je pred odhodom na turo potrebno pregledati in ustrezno pripraviti. Oprema mora biti v nahrbtniku pravilno razporejena in jo je treba znati pravilno uporabljati! Če šele začenjamo hoditi v gore, potem vzemimo s seboj nekaj več opreme. Izkušnje nas bodo naučile, katere opreme tovorimo preveč in katere premalo. Pri nakupu opreme naj velja reklo, da nikoli nismo tako bogati, da bi kupovali poceni!

Vedno več ljudi uporablja za hojo po gorah zložljive palice. Nedvomno veliko pomagajo pri razbremenjevanju kolen, hkrati pa zaposlijo tudi mišice ramenskega obroča. Vendar pozor: če naša dejavnost v gorah ni celoletna, potem na prvih spomladanskih turah pustimo palice doma. Tako se bodo noge privadile svojemu delu in bo korak zanesljivejši in varnejši. Zmerna in premišljena uporaba palic nam bo omogočila planinske užitke še v pozno starost.

V slovenskih gorah smo vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdelili v tri skupine: lahka pot je tista, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Zahtevna pot vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Zelo zahtevna pot je tista, kjer je raba rok nujna in hojo zamenja plezanje. Vse te poti so nadelane oziroma zavarovane s klini, žičnimi vrvmi in stopi.

Na zahtevnost poti nas opozarjajo opisi v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih. Zelo zahtevne poti so na planinskih zemljevidih označene s pikčasto rdečo črto, na smernih tablah pa z enakostraničnim trikotnikom, ki vsebuje klicaj – znak za splošno nevarnost. Tehnično zahtevnost poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture! Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi.

Za turo si izberimo primernega sotovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno. Dobro presodimo, kdo vse gre skupaj z nami na turo. Če gredo z nami otroci, potem smo mi njihovi spremljevalci in ne obratno. Otrokom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na izletu. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine. Med gorniki velja, da vse kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Za smeti imamo zato v nahrbtniku vedno posebno vrečko, ki jo odvržemo v smetnjak v dolini. Počitki so najpogosteje povezani z malico, oba dogodka pa marsikdo uvršča med “najlepše” stvari na turi.

Kako hitro hodimo, je odvisno od naše kondicije, strmine in razgibanosti poti. Za hojo po ravnem velja, da v eni uri premagamo razdaljo dobrih 5 km. Pri vzponu premagamo v istem času približno 300 višinskih metrov, pri sestopu pa smo za polovico hitrejši, tako da se v eni uri spustimo tudi za več kot 450 m. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh uporabljamo pravilo treh opornih točk: to pomeni, da z obema nogama trdno stojimo, imamo tudi dober oprimek za eno roko, s prosto roko pa iščemo naslednji oprimek. Vse oprimke, stope in žično vrv vedno preverimo, preden jih obremenimo!

V gorah nas ogrožajo naravni procesi, predvsem pa naša tvegana ravnanja. Večina nesreč v gorah se začne že doma zaradi slabe ali neustrezne priprave na turo. Vzroki nesreč so povezani z izbiro prezahtevnega cilja (telesna in duševna nepripravljenost), pomanjkljive in neustrezne opreme, z neusposobljenostjo in pomanjkanjem znanja o gibanju in pravilni uporabi opreme, nepoznavanjem poti in površja, podcenjevanjem trenutnih razmer v gorah, ki so povezane predvsem s padavinami in temperaturnimi značilnostmi. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev.

Objavljeno vPZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | Brez komentarjev »

SREČNO V GORAH (IN NA TEKMOVANJU MLADINA IN GORE)!

Nedelja, Januar 10th, 2010

Približuje se 21. Državno tekmovanje Mladina in gore (v soboto, 16. 1. 2010 v Trzinu). S tekmovanjem sem tesno povezan na različnih ravneh. Sprva sem bil njegov udeleženec in večkratni zmagovalec, ko je le-to še potekalo v mladinskem odseku Planinskega društva Domžale (v obdobju 1982–1987). Potem sem kot načelnik mladinskega odseka tekmovanje na Zboru mladinskih odsekov v Kandršah predstavil Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije.

Leto zatem – maja 1989 – sem poskrbel za vso vsebino ter organiziral in vodil prvo državno tekmovanje na temo alpinizma. Kasneje sem bil še večkrat vodja tekmovanja (Mostec 1990, Ljubljana 1991, Ilirska Bistrica 1993, Komen na Krasu 1995), pisec gradiv (Gorniške športne igre – Mostec 1990 (skupaj z Jožetom Drabom); Spoznavanje in varstvo gorske narave – Maribor, Ljubljana 1991; Turistovski klub Skala – Ilirska Bistrica 1993 (skupaj z Jasno Gnidovec in Mihom Pavškom); Kras in gorništvo – Komen na Krasu 1995 (skupaj s Sonjo Savnig), Kamniško-Savinjske Alpe – Podlehnik 1997) in pripravljalec testov in vprašanj (nazadnje leta 2000 za tekmovanje v Braslovčah). Dobro poznam razvoj tekmovanja, njegove organizacijske in vsebinske težave, pa tudi uspehe in dogodke, ki so nas polnili ob njih.

Borut Peršolja, Iris Verčnik, Lidija in Boštjan Zver – ekipa OŠ Venclja Perka sprejema nagrado iz rok Jake Čopa. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Ob tej priložnosti pišem o kvalifikacijskih testih in finalnih vprašanjih v obliki kviza, ki se pojavljajo že od samega začetka tekmovanja. Sprva so bila vsa vprašanja samo iz gradiva, ki je bilo posebej pripravljeno za tekmovanje. Po nekaj izvedenih tekmovanjih pa smo se odločili, da je vsebina tekmovanja snov Planinske šole in dodatno gradivo, ki ga pripravijo gostitelji tekmovanja (tako je še danes). Razmerje med vprašanji iz Planinske šole in dodatnim gradivom je bilo približno 80 : 20. Vprašanja so vsako leto drugačna, tudi zato, ker nekateri člani ekip sodelujejo na tekmovanju večkrat.

Ko sem pisal gradiva, teste in finalna vprašanja je bilo moje osebno vodilo, da je teža vprašanj na tistih vsebinah, ki so za varnost gornikov najpomembnejša. Na ta način pride do izraza tudi dejanska gorniška usposobljenost mladih tekmovalcev in tekmovalk ter njihove izkušnje z gorami. Zato so bila sestavljena tako, da je bilo zastopano temeljno gorniško znanje in veščine, prisotne pa so morale biti tudi izkušnje.

Marija Fabčič, predsednica Mladinske komisije PZS in Borut Peršolja ob razglasitvi rezultatov v Mostecu maja 1990 – 2. Državno tekmovanje mladina in gore. (Fotografija: zaslonska slika iz video filma Jožeta Draba)

Da imam prav je pokazala vsakoletna analiza testov (ena je objavljena v Planinskem vestniku 1995, št. 2, str. 88). Ekipe so dosegale zavidljive rezultate (praktično vse so pobrale vse možne točke) v tistem delu testa , ki se nanaša na dodatno in vsebinsko ožje gradivo. Očitno je bilo, da je znanje tekmovalcev posledica intenzivnih priprav zadnjega meseca. Veliko slabši in skrb vzbujajoči pa so bili rezultatih pri gorniških vprašanjih, kjer je bilo treba pokazati večletno znanje in izkušnje iz snovi Planinske šole. Na področjih, kot so gibanje in varnost v gorah, oprema, orientacija in izrazoslovje, prva pomoč in vremenoslovje, je bila praviloma dosežena nizka raven znanja.

Deloma je to razumljivo, saj so mladostniki še v procesu gorniškega opismenjevanja, deloma pa to kaže tudi na razpoke v samem sistemu usposabljanja, pa tudi v sistemu tekmovanja. Za kakovosten prenos gorniških znanj in izkušenj smo odgovorni predvsem mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije (pa vendarle ne samo oni: tudi planinska društva in MK PZS!).

Seveda svoj delež odgovornosti nosimo tudi tisti, ki pripravljamo ta vprašanja. Gre za izjemen strokovni izziv, pa tudi za veliko odgovornost. Ljudi, ki bi bili pripravljeni pripravljati vprašanja je zelo malo, med njimi žal ni nobenega inštruktorja planinske vzgoje.

Božo Kos je nekoč takole vabil v gore na plakatih MK PZS. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vedno tudi ne gre tako, kot smo si zamislili … Pred leti smo imeli v finalnem delu tekmovanja naslednje vprašanje:

»Zanima nas, kako ravnamo v primeru, če nas je na turi veliko in hodimo v koloni. Kdo v skupini pozdravi tistega, ki smo ga srečali na poti?«

Odgovor, ki ga je kot pravilnega upoštevala žirija, se je glasil:
»V strnjeni skupini pozdravita prvi in zadnji, saj bi sicer posameznik obnemogel ob številnem odzdravljanju.«

Že med tekmovanjem, zlasti pa po njem, so sledile številne reakcije. Po mnenju pritožnikov bi morala žirija kot pravilne upoštevati tudi odgovore, da pozdravi prvi oz. v smislu, da pozdravi ali odzdravi vsakdo. Njihov argument je bil, da v Častnem kodeksu slovenskih planincev pozdravljanje večjih skupin ni opredeljeno (kar nedvomno drži še danes):

»Lepa planinska navada je, da se planinci med seboj pozdravljajo, kar je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja. Pozdrav je vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo na pozdrav. Bonton, ki obravnava pozdrav ob srečanju, velja tudi v gorah. Lepo je, če tisti, ki gredo s ture, pozdravijo tiste, ki gredo na turo. Nevljudno je, če na pozdrav ne odzdravljamo.«

Gorniški bonton pa sooblikujemo ljudje in ravnanje v duhu Častnega kodeksa slovenskih planincev pomeni, da imamo za posamezne odtenke, ki jih ni v kodeksu, uveljavljeno prakso. Za primer pozdravljanja znotraj velike skupine vsekakor velja, da vedno pozdravita prvi in zadnji v skupini, ker »bi sicer posameznik obnemogel ob številnem odzdravljanju.« To prakso dosledno uveljavljamo inštruktorji planinske vzgoje v okviru usposabljanj vodnikov PZS.

Podoben zaplet je nastal tudi na enem od tekmovanj ob vprašanju, kaj storimo, ko ob helikopterskem reševanju ne potrebujemo njegove pomoči. To, da oblikujemo roki v obliki poševnice črke N (sporočilo: ne potrebujemo vaše pomoči) vemo, vendar je prepir nastal, katero roko je treba dvigniti – desno ali levo? Jasno, da je vprašanje eno tistih, ki zdravega človeka spravljajo ob pamet … Še en primer: mama enega od tekmovalcev, sicer zdravnica, je dobila histerični napad, ko pri kačjem ugrizu ni štel za pravilnega odgovor, da “na pičeno mesto zarežemo v obliki križa, strup posesamo in izpljunemo.” To, da ta doktrina ne velja več, je ni prepričalo, še manj pa, da pri kačah ne gre za pik, kot pri osah in čebelah, ampak za ugriz …

Kaj se lahko naučimo na pozdravnem in drugih primerih?

Sestava in filozofija testov in vprašanj so in vedno bodo plod subjektivnega odnosa tistega, ki je za to zadolžen. Moje stališče je ves čas jasno, poznajo pa ga tudi vsi, ki so kdaj sodelovali z mano pri pripravi Državnega tekmovanja Mladina in gore. Tekmovanje naj bo takšno, da se ob njem še kaj naučimo, ne samo tekmovalci, temveč tudi obiskovalci in navijači, za katere se nam zdi, da nekako niso del dogajanja. Pa so. In finale mora biti na višji kakovostni ravni, kot predtekmovanje. Seveda lahko odločajo tudi v življenju manj pomembni detajli, do katerih pa človek lahko pride z dolgoletnim gorniškim udejstvovanjem (Ste vedeli, zakaj v gorah uživamo predvsem lahko prebavljivo hrano? Ker se lažje nosi v nahrbtniku.). In tam se pokažejo razlike med teorijo in naučenim v praksi. Šele oboje skupaj da celoto.

Strokovna žirija enega od tekmovanj v Domžalah: Vinko Cedilnik (idejni oče domžalskih srečanj in tekmovanj), Mišo Peršolja, Janko Kos in Marija Presekar. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Državno tekmovanje Mladina in gore naj zato predvsem išče znanje in ne neznanje pri tekmovalcih, zavzema naj se za širitev gorništva kot celovite dejavnosti in zaščiti naj mlade tekmovalce pred ambicioznimi mentorcami, ki jim včasih prav preteče žarijo oči. Vse to sem že doživel in videl …

Prav zato sem se odločil, da mladim tekmovalcem v pomoč objavim nekaj testov, ki sem jih pred leti pripravil za Državno tekmovanje Mladina in gore. Naj vam bodo v pomoč pri pripravi in pri iskanju lukenj manjkajočega znanja. Upoštevajte pa, da so med vprašanji tudi nekatera, ki se nanašajo na dodatno gradivo in da je od takrat preteklo že veliko časa – gorniška stroka pa se razvija iz leta v leto.

Kvalifikacijska vprašanja (test) na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
test_6doc

Dodatna kvalifikacijska vprašanja (test) na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
test_dod_6doc

Finalna vprašanja na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
finale_6doc

Kvalifikacijska, dodatna in finalna vprašanja na 12. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Braslovče 2000:
vprasnjadrzavnover1brezresitev

Ko sem organiziral prvo državno tekmovanje sem imel v mislih, da naj bo tekmovanje predvsem srečanje, kjer se mladi poglobljeno ukvarjajo z enim izsekom gorništva, hkrati pa predstavijo svoje večletno delo. Mlade učimo, da je v gorah treba prisluhniti naravi in sebi. Tekmovalnost v smislu pehanja za dosežki in stremljenje po zmagi nista tisti odliki gornikov, ki omogočata varno in vsebinsko bogato hojo.

Žal je danes v tekmovanju vedno manj pravega gorniškega duha in vedno več tekmovalnosti, ki pa z gorami, gorništvom in humanim odnosom, ki vlada med gorniki, nima nič skupnega. V gorah ni tekmovanja, če zanemarimo boj za obstanek znotraj ekosistema. So samo gore in ljudje, ki gore različno sprejemamo, čutimo, spoštujemo, onesnažujemo … Povedati nekomu, da je za pol točke izpadel iz finala ali celo izgubil naslov državnega prvaka, zato ker ne loči stalagmitov od stalaktitov, je presneto naporna in nehvaležna zadeva. Zato sem si tudi obljubil, da pri takšnih tekmovanjih ne bom več sodeloval.

Objavljeno vPZS, osebno, planinsko društvo, svetovanje | Brez komentarjev »

AVTORSKO DELO 2

Sreda, September 23rd, 2009

Čeprav ljudski glas pravi, da nad 1.000 metri ni greha, pa imunost za grešna dejanja z višino kvečjemu pada. Pisal sem že o Aljaževem stolpu, tokrat pa je na vrsti bolj osebno obarvana zgodba.

Decembra 2000 je Planinska zveza Slovenije izdala zgibanko, ki jo je oblikovala Eda Šteblaj, sam pa sem prispeval zamisel, fotografije in besedilo. Obsegala je deset strani, na katerih so bile predstavljeni:
1 Planinska zveza Slovenije,
2 Življenje Planinske zveze Slovenije,
3 Povabilo k včlanitvi v planinsko organizacijo,
4 Spletne gore,
5 Vrste članarine in članske ugodnosti,
6 Vsebina članarine in članske ugodnosti za leto 2001,
7 Planinski vodniki, zemljevidi, učbeniki in priročniki,
8, 9 Napotki za varnejšo hojo in bivanje v gorah in
10 Planinska zveza Slovenije.

Prav za zgibanko sem izpilil besedilo z naslovom Napotki za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah.

Besedilo so pred prvo objavo pregledali in ga oplemenitili s koristnimi popravki, predlogi in pripombami: dr. Stojan Burnik, dr. Blaž Jereb, dr. Stanko Klinar, dr. Franjo Krpač, France Malešič, dr. Stanko Pinter, Bojan Polllak, Bojan Rotovnik, Jana Racman in Jože Stanovnik. Besedilo je bilo na moje stroške lektorirano in kasneje z dobro voljo prevedeno tudi v angleški jezik (prevedel ga je dr. Stanko Klinar), v nemški jezik (prevod je delo Valentina Klinarja, Stankovega brata) in italijanski jezik (prevajalka Tanja Rebec).

Predzadnja (deseta popravljena in dopolnjena) različica je dostopna na spletnem mestu Planinskega društva Domžale.

Na Razgledniku objavljena različica je nekoliko spremenjena ter dopolnjena in prvič opremljena z avtorskimi fotografijami.

NAPOTKI ZA VARNEJŠO HOJO, PLEZANJE IN BIVANJE V GORAH

Gorniško znanje
Za hojo v gore potrebujemo védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih turah, s sodelovanjem na gorniških šolah in tečajih, ki jih prirejamo planinska društva, in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, revije, svetovni splet). Na različnih vrstah gorniškega usposabljanja se naučimo upoštevanja in ohranjanja naučenega v praksi. Aktivnosti v gorah se lotevajmo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo.

Za varnejše gorništvo: znanje, veščine in izkušnje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izbira cilja in poti
Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo željo po premagovanju naporov. Informacije o poti zberemo iz vodnika gorske skupine in gorniškega zemljevida, o turi se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Upoštevajmo nasvete strokovnjakov in spoštujmo morebitno zaporo poti! Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. V časovnem poteku ture načrtujmo nekaj rezerve, ki nam bo prišla prav ob nepričakovanih zapletih.

Večina nesreč v gorah se začne že doma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Oprema
Sestavni del osebne gorniške opreme so gojzarji in nahrbtnik. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Opremo moramo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Dežnik je učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oz. varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam veter dežnik puli iz rok, je to znak, da se moramo obrniti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinske poti
V slovenskih gorah smo vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdelili na lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na to nas opozarjajo opisi v vodnikih gorskih skupin, različne oznake na izhodiščih planinskih poti ter na gorniških zemljevidih. Ta razvrstitev pa ne upošteva (časovne) dolžine poti ter hodilnega napora, ki je povezan s strmino in poraščenostjo pobočij. Tehnično zahtevnost poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture! Izogibamo se bližnjic, spoštujemo naravo in se obnašamo kot njeni varuhi.

Najlepše poti so tiste, “kjer gremo kar za svétom” (Badjura). (Fotografija: Borut Peršolja)

Tovariši na turi
Za turo si izberemo primernega tovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno. Če gredo z nami otroci, potem smo mi njihovi vodniki in ne obratno. Otrokom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na turi. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine.

Tovariš – beseda, ki smo ji vzeli lep pomen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Varnost v gorah
V gorah nas ogrožajo naravni procesi, predvsem pa naša tvegana ravnanja. Vzroki nesreč so povezani z neustrezno pripravo na odhod in izbiro prezahtevnega cilja, pomanjkljivo in neustrezno osebno in tehnično opremo ter pomanjkanjem znanja o pravilni uporabi opreme, z neusposobljenostjo in neobvladovanjem prvin gibanja, nepoznavanjem splošnih značilnosti gorskega sveta, konkretne poti in površja, podcenjevanjem trenutnih razmer v gorah, ki so povezane predvsem s padavinami in temperaturnimi značilnostmi. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev ter bolezni in bolezenska stanja, ki jih obiskovalci prinesemo v gore.

Bo ali ne bo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred odhodom
Starejši in osebe s kroničnimi ter srčnimi boleznimi naj se o oblikah in zahtevnosti gorniške dejavnosti predhodno posvetujejo z zdravnikom. Vsekakor velja, da se izogibamo vročemu in soparnemu poletnemu vremenu! Tik pred odhodom preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za gorski svet. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati. Uporabljajmo označena parkirišča in poravnajmo parkirnino v za promet zaprtih gorskih dolinah.

Láhko je hitro zahtevno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Začetek ture
Turo začnemo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Ko vidimo prvo markacijo se spomnimo: je to znak za prepovedan promet, ker smo na turo slabo pripravljeni ali je to naša zvesta spremljevalka na dobro izbrani in pripravljeni turi? Na začetku si odgovorimo tudi na vprašanje: se vremenska napoved ujema z dejanskim stanjem? Začnimo počasi, da se telo ogreje. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta–prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje, zlasti na izdih! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje …), naj določa zmožnost najšibkejšega člana skupine.

Prvi korak naj izraža željo tudi po naslednjem in naslednjem … (Fotografija: Borut Peršolja)

Med turo
Izbiro poti določa varnost. Ohranjajmo svojo moč. Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa moramo poznati osnove orientiranja. Če zaidemo s poti, se vrnimo na mesto, kjer smo jo zapustili. Med turo stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo njen potek. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisne knjige.

Zanimivosti narave preberimo in razmislimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Počitek in prehrana
Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turah pijmo kar se da pogosto (vendar ne alkoholnih pijač) in jejmo hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moč, in za pogovor z oskrbnikom. Poskrbimo, da vse, kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.

Najlepši del ture. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zelo zahtevne poti
Zelo zahtevnih tur, pri katerih hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, se lotevajmo samo primerno izkušeni in opremljeni. Za tovrstne vzpone potrebujemo dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. Opremo si je moč izposoditi tudi v nekaterih trgovinah z gorniško in alpinistično opremo. Pri plezanju uporabljamo pravilo treh opornih točk. Vse oprimke, stope in žične vrvi vedno preverimo, preden jih obremenimo! Ne zaupajmo jim svojega življenja, ne da bi preverili njihovo stanje! Spremenimo slog plezanja: napredovala uporabljajmo premišljeno, namenimo jim status varoval, sami pa skušajmo prosto plezati in uživati v eleganci gibanja. Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Priporočljivo je, da se na te ture odpravimo v okviru organizirane ture planinskega društva z vodnikom Planinske zveze Slovenije ali v spremstvu gorskega vodnika.

Hoja po napredovalih ali plezanje ob varovalih? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vrh in sestop
Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh gore je samo vmesni in ne končni cilj. Zavedajmo se, da najpogostejši opis gorskih nesreč vsebuje naslednja dejstva: zdrs ali padec na poti ob sestopu v zgodnjem popoldanskem času. Če le moremo, izberemo za vzpon težjo pot, za sestop pa lažjo, predvsem pa ne hitimo.

Gneča človekov in simbolov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči
Če začutimo znake utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavimo za daljši počitek. Obrnimo se ob pravem času! Če nam grozi nesreča, hranimo moči in si poiščimo zavetje, ko je za to še čas. Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti. Poškodovanega najprej zavarujemo pred nadaljnjimi poškodbami in mu damo prvo pomoč. Zaščitimo ga pred mrazom, vetrom in vlago. O nesreči čim prej obvestimo gorsko reševalno službo (obveščevalne točke, centri za obveščanje, policijske postaje). Sporočilo o nesreči naj vsebuje naslednje informacije: KAJ in KAKO se je zgodilo, KDO se je ponesrečil in KOLIKO je ponesrečenih, KJE se je zgodila nesreča, KAKŠNE poškodbe ima ponesrečeni, KDAJ se je zgodila nesreča, KAKO smo oskrbeli ponesrečenca in KDO posreduje sporočilo. In ne pozabimo na lastno varnost!

Vztrajni spomenik življenju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prvotno besedilo je bilo pripravljeno za predstavitveno zgibanko Planinske zveze Slovenije (december 2000). Pričujoče besedilo je deseta dopolnjena in popravljena različica.

***

Po prvi objavi je z mojim dovoljenjem (in iskrenim odobravanjem!) besedilo doživelo številne poobjave. Istega leta (2001) v Slamniku, v publikaciji V planine na Gorenjsko, v Planinskem popotniku in Planinskem vestniku ter na spletni strani Planinske zveze Slovenije in Gore in ljudje. Do sedaj je bilo v celoti ali deloma objavljeno skoraj petdesetkrat (vsaj za toliko objav vem).

Samo v zadnjem času je bilo besedilo brez navedbe avtorstva objavljeno najmanj šestkrat:

Planinsko društvo Slovenj Gradec, Varna hoja

Policija, V gore nikoli nepripravljeni!

Večer, 29. 4. 2009, Tri milijone planincev v slovenskih gorah

Gorenjski glas, 9. 6. 2009, Na potep, Varen korak v gorah

Deželne novice, 14. 8. 2009, V gore se odpravite pripravljeni

Žurnal, 22. 8. 2009, Več planincev, več nesreč

Avtorskemu honorarju in materialnim avtorskim pravicam sem se za prvotno besedilo odpovedal v korist Planinske zveze Slovenije, nikoli pa se nisem odpovedal moralnim avtorskim pravicam. Zato sem nanje (in na neustrezno prakso) opozoril avtorje zgornjih besedil. Njihovi odzivi (objavljeni so v premešanem vrstnem redu) so večinoma pozitivni in vzbujajo upanje.

“Kljub temu pa moram reči, da v člankih razen ključnih besed varnost, hoja v gore …, ne vidim podobnosti. Vedeti je treba tudi, da se ob pisanju ozko specializiranih zadev ne more odkriti kaj dosti novega in se lahko v vseh člankih najde kakšna naključna podobnost, kot je tudi v vašem nekaj podobnosti vsebini iz zbornikov Gorske reševalne službe (zveze) Slovenije.”

“Moram tudi odkrito priznati, da je vaš članek napisan odlično, nekateri njegovi sklopi pa so se tako skladali s konceptom, kot sem si ga zamislil pred pisanjem svojega članka, da mi jih je bilo enostavno žal predrugačiti.”

“Je pa tudi res, da so kakšne besedne zveze, tako kot pravite, kar ponarodele. Tisti, ki redno zahajamo v gore, pa tudi razmišljamo podobno in počnemo podobne stvari. Naj se vam iskreno opravičim, če ste v kakšni besedni zvezi našli svoje besede.”

»Vsi si želimo izboljšanja varnosti v gorah, še posebej po letošnji katastrofalni sezoni, ki se še ni končala. Žalostno je, da se planinska zveza bolj ukvarja s terminologijo in selitvijo Aljaževega stolpa v planinski muzej kot pa z nameni za katere je bila ustanovljena. S podobnimi težavami čeprav je stanje tam boljše se sooča tudi gorska reševalna zveza. Žrtve črkarskih pravd in nerazumljivih odločitev pa smo na koncu vsi obiskovalci slovenskih gora. Zelo koristen bi bil ponatis vaše zgibanke, ki ste jo omenili z navodili za varno gibanje v gorah, saj bi ta koristila tudi gorski enoti policije in šolam.«

In če sem in smo kadarkoli, komurkoli ter kakorkoli pomagali v osebni gorniški rasti, smo dosegli svoj namen.

“Kar jejte, še bom narezala” je znala reči moja pokojna stara mama.

Objavljeno vosebno, planinsko društvo, svetovanje | Brez komentarjev »

PREDAVANJA

Sobota, Maj 16th, 2009

Poleg pisanja, se ukvarjam tudi s predavanji. Trenutno imam v glavi šest predavanj, ki so predstavljena spodaj. Če bi njihovo vsebino radi slišali v živo, se mi oglasite.

***

TRIGLAVSKI LEDENIK

Triglavski ledenik leži v Julijskih Alpah. Zadnjih sto let njegove poltisočletne zgodovine zaznamuje trend umikanja. Stanje v zadnjih štiristo letih smo obnovili s starejšimi morenskimi nasipi, s preučevanjem starih slik, fotografij in zemljevidov ter na podlagi posameznih omemb, zlasti v gorniški literaturi. Terenske ugotovitve se lepo ujemajo z ohranjenim opisnim in slikovnim gradivom. Zadnjih šestdeset let je Triglavski ledenik deležen stalnega opazovanja in raziskovanja. S predstavitvijo metod opazovanj in rezultati raziskav v zadnjem desetletju skušamo pojasniti podnebne spremembe in dogajanja z ledeniki v Alpah in drugod po svetu.

Oblika predavanja:
PowerPoint, predstavitveni film obsega ledenika in kratek odlomek iz filma V kraljestu Zlatoroga (1931)
Trajanje:
60 minut
Dosedanje izvedbe:
Društvo mladih geografov Slovenije (2006), 2. Mednarodni festival gorniški filma v Ljubljani (2008), I. konferenca slovenskih planincev in gornikov iz sveta in Slovenije (2008)

GREMO SKUPAJ VARNEJE V GORE!

Predstavljene so možnosti, ki jih daje gorništvo in jih ima v programu planinska organizacija. Gorništvo je splet športnih, gospodarskih, humanitarnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Predvsem pa gre za gibanje, sestavljeno iz hoje, plezanja in smučanja. Je tudi raziskovanje gora in z njimi povezana ustvarjalnost. Gorništvo temelji na doživljanju gorske narave kot posebne vrednote, zato ima neprecenljiv pomen za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do gorske narave in je marsikje v svetu eden od temeljev okoljevarstvenega gibanja. Seznanili se bomo s posameznimi deli gorništva, ki sestavljajo njegov mozaik in ki jih ponuja za osebno rast slehernega obiskovalca gora.

Oblika predavanja:
diapozitivi
Trajanje:
45 minut
Dosedanje izvedbe:
seminarji Srečno v gore, tečaji za inštruktorje planinske vzgoje, okrog dvajset ponovitev v planinskih društvih po Sloveniji

GEOGRAFIJA GORSKE POKRAJINE

Predstavljene so naravne značilnosti gora, družbene značilnosti gora in uporabnost geografskih vsebin v gorništvu. Med naravnimi značilnostmi spoznamo nastanek gora, geološko zgradbo Slovenije, najbolj razširjene in najbolj zanimive kamnine v alpskem svetu, poledenitev, površje, preperevanje, denudacijo, erozijo, gorsko podnebje, gorske vodotoke, prsti, rastje in tipe gorskega površja. Med družbenimi značilnostmi spoznamo pomen gorskih območij in primerjavo z ostalimi pokrajinskimi tipi; spreminjanje njihove vloge v človeški zgodovini; naravne in civilizacijske nesreče; prebivalce in obiskovalce gora, omejitvene dejavnike razmestitve poselitve in gospodarjenja; poselitev in človekove prilagoditve; gospodarjenje in promet ter souporabo gorskega sveta. Spoznamo pa tudi primernost in opremljenost slovenske pokrajine za gorništvo, pomen poznavanja značilnosti gorske pokrajine za kakovostno gorništvo in razumevanje zemljepisnih imen.

Oblika predavanja:
Power Point
Trajanje:
120 minut
Dosedanje izvedbe:
Gorska šola Slovenske vojske, tečaji za vodnike Planinske zveze Slovenije, seminarji za mentorje planinskih skupin in varuhe gorske narave

KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE

Po površini gre za 889 km2 veliko mlado nagubano gorovje alpskega sveta v Sloveniji na meji z Avstrijo. Pokrajino sestavljajo porečja Savinje, Kamniške Bistrice, Kokre, Tržiške Bistrice, Bele in Meže. Izoblikovanost površja je posledica tektonike, delovanja ledenikov, tekočih voda, kraške korozije in pestrosti kamnin. Delež gozda je 75 %, gozdna meja sega 1650 m visoko, drevesna meja pa 1900 m. Ker je apnenca precej več kot dolomita, so razvite značilne visokogorske kraške oblike. Z globino 1135 m je Jamski sistem Molička peč med najglobljimi svetovnimi brezni, obsežne so zakrasele visokogorske kraške planote (Dleskovška planota, Velika planina, Kalce, Veliki in Mali podi), na njihovem vznožju se pojavljajo kraški izviri. V času Avstro-ogrske so se na tem območju stikale deželne meje med Kranjsko, Štajersko in Koroško. Danes živi v 116 naseljih 20.000 prebivalcev, približna petina prebivalstva je kmečkega. Ukvarjajo se z gozdarstvom, živinorejo in turizmom. Celotno območje ni zavarovano (Kamniško-Savinjski regijski park v ustanavljanju), kot krajinski park so zavarovani le Golte, Logarska dolina in Robanov kot.

Oblika predavanja:
diapozitivi
Trajanje:
80 minut
Dosedanje izvedbe:
CIPRA Slovenije, Krajinski park Logarska dolina, gorniška šola Planinskega društva Domžale

VELIKA PLANINA

V višinskem pasu od 1300 m do 1666 m (najvišji vrh Gradišče) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. Leta 1875 so kmetje iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju kraške planote na celotnem območju Velike planine prepasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. V zadnjem obdobju se poleti pase 280 glav goveje živine. Za visokogorsko kulturno pokrajino so značilni ovalni pastirski stanovi. Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Najstarejša Preskarjeva bajta je spremenjena v muzej. Velika planina je znano poletno in zimsko izletniško območje, ki premore več kot sto počitniških koč.

Oblika predavanja:
diapozitivi
Trajanje:
60 minut
Dosedanje izvedbe:
Zborovanje slovenskih geografov v Ljubljani (2000), gorniška šola Planinskega društva Domžale

ZGODOVINA SLOVENSKEGA GORNIŠTVA

Zbirka stotih črnobelih diapozitivov o razvoju slovenskega gorništva, ki sva jo pripravila z legendarnim fotografom in pripovedovalcem Jakom Čopom. V zbirki so predvsem reprodukcije fotografij različnih avtorjev, ki so bile objavljene v gorniški literaturi (od portretov Jakoba Aljaža, Juliusa Kugyja, Jožeta Abrama do ilustracij Vlasta Kopača), nekaj pa je tudi Čopovih avtorskih diapozitivov (med njimi tudi Trenta, ki jo je ganjen obiskal takoj po drugi vojni). V tehničnem smislu zbirka ni profesionalno dovršen izdelek, česar smo bili pri Jaku sicer vajeni, saj sva skromnim predavateljem in poslušalcem želela predvsem ponuditi hitro pomoč pri izbiri učnega pripomočka in kar se da slikovito potešiti željo po védenju in zavedanju dejanj predhodnikov. Od tod tudi črnobelost – ta že sama po sebi daje pridih preteklosti, odmaknjenosti in starožitnosti.

Oblika predavanja:
diapozitivi
Trajanje:
60 minut
Dosedanje izvedbe:
Tečaji za vodnike Planinske zveze Slovenije, gorniška šola Planinskega društva Domžale

Objavljeno vosebno, svetovanje | Brez komentarjev »

ZDRAVO, SVET!

Ponedeljek, December 4th, 2006

Odločil sem se, da del takšnih in drugačnih gorniških radosti delim tudi z vsemi, ki si bodo to želeli. Pisal bom predvsem o stvareh, ki oblikujejo poslanstvo planinske organizacije. Stališča, predstavljena v dnevniku, niso vedno tudi stališča planinskega društva (www.pdd.si), ki ga vodim. So pa to stališča, ki jih predstavljam kot voljeni član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije in kot nekdo, ki mu ni vseeno, kako krušljiva je v nekaj letih postala planinska organizacija. Marsikatera vsebina pa bo v pomoč tistim planinskim društvom, ki si želijo kakovostnega delovanja. Gradiva, označena v kategoriji svetovanje, so na voljo brez vseh omejitev. Pa SREČNO!

Objavljeno vosebno | Brez komentarjev »

Arhiv za ‘ osebno’ Kategorija

Kategorije