Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

NIT ENOLIČNEGA IN TRPEČEGA SPOMINA (3)

Nedelja, Julij 15th, 2018

(Tretji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del

Telo, ki hodi, je prevajalec pradavnega toka življenja. Koračna hoja je enakomerna in ponavljajoča zgodovina. Lahko je enolična, ni pa dolgočasna. Naj pojasnim: enoličnost je odsotnost zgodbe, spominov in načrtov. Takoj ko se gibljem, se pojavi želja po doživetju, ki uspešno spodriva naveličanost. Zato je zanimivo razlikovati med hojo, ki išče cilj in pri kateri napredujemo iz doline v dolino, in melanholičnim postopanjem, ki je cilj že našlo, išče pa novo pot do istega cilja …


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Znameniti Jakob Aljaž je zapisal: »Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« Bivak na Špilku (957 m) temu v celoti pritrjuje. Če bi kdo pomislil, zakaj pot do njega s Trojan ni speljana po katerem od gozdnatih slemen, naj si ga preprosto izbere in prihodi sam. Ni težko, ni pa za vsakogar, saj znajo borovnice, gobe in druge gozdne radosti skrivnostno odpeljati iskalca poti stran od načrtovanega. Šele Domžalska pot spominov je v ta pozabljeni konec zares zanesla prve markacije (ki jim je ponekod še dodana zbledela črka D). Ni pa domišljavo zanesla prve korake! Ne, ti so že zdavnaj brisali roso s praproti in hipoma zamolklo utihnili. K sreči niso utonili v pozabo in niso ubežali pritajenemu klicu: »Vsi mladi fantje in možje, branite domovino!«

Med vzponi (in seveda spusti) je treba misliti na stik s podlago. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu gojzarja dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Vstop v dolino Bolske je širok in urejen. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne glej samo pod noge in po tleh! Tukaj smo! (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamnolom burne zgodovine v oker odtenkih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gorništvo ima to vgrajeno v lastno bit, kaj pa pohodništvo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Manjša lojtra bo zelo prišla prav. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam? (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbnega gospodarja se vidi na daleč. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narisano pred uveljavitvijo zakona o planinskih poteh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stara pot je omrežena, nova se še ni uležano uhodila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šlank bivak, posnemajoč ime Špi(l)ka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pofočk. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam so šle vse krčevine? (Fotografija: Borut Peršolja)


V čakanju prepiha socvetnih padalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni lep, je pa zgovoren in dokumentaren. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stari del naselja je izkoristil naravno pobočno polico, sodobna mehanizacija pa polico naredi mimogrede. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravna gradiva gradijo naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Peš in s smučmi, ne pa z gorskim kolesom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razvojne faze: stečina > potka > pot > kolovoz > makedam > asfaltirana cesta. In v prihodnosti? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zime je konec. Prihaja že nova. (Fotografija: Borut Peršolja)


Okno v namaterialen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrata so vedno odprta. velikokrat pa manjka pogum. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Leteči cilj tudi pešcu dvigne adrenalin. (Fotografija: Borut Peršolja)


Obešalnik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz vztrajnosti raste moč, iz moči pa ljubezen do življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bleščeče ime skriva trpljenje poletja 1942. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šprehlnov Jur, rajnki sosed in pogost sogovornik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je za izpolnjen razgled res treba zreti desetino kilometrov daleč? (Fotografija: Borut Peršolja)


Rodovitnost vsebuje tudi predrznost. In seveda iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba je nekaj najbolj čudežnega. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zavetje, s kančkom domačnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pot k Lukovi bolnici konspirativno izgine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ob Rovščici. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj tretji korak spomina.

  • Share/Bookmark

NAJDENO IZGUBLJENI

Sobota, Julij 14th, 2018

Oren Lavie, Wolf Erlbruch:
Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

Hlebce 2017: Zala, 38 strani, ISBN: 978-961-6994-35-4, spletna cena: 23,99 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Ko je minilo nekaj časa,
je Medved vprašal:
“Sva se izgubila?”
“Ja, sva,” je pokimala Želva.
“To je del poti Naprej.”
“A tako,” je rekel Medved.

In malo pozneje je Medved vprašal:
“Sva še izgubljena?”
“Absolutno,” je odgovorila Želva.
“O, dobro,” je rekel Medved.

  • Share/Bookmark

RAZGLED NA POLOVICI RAZSTAVNEGA TEKA

Četrtek, Julij 12th, 2018

Ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale je v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018 na ogled moja prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI.


Razstava je dobrodelna prodajna, ves izkupiček gre za nakup defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Vstop je prost, v spremenjenem, poletnem delovnem času knjižnice.

Vabljeni h ogledu in nakupu katere od fotografij (na voljo jih je še približno polovica).

Več o razstavi.

Odprtje razstave si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

  • Share/Bookmark

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

Ponedeljek, Julij 9th, 2018

George Monbiot (prevod Anja Golob):

Naprej k naravi. V iskanju očaranosti na mejah ponovne naturalizacije.

Ljubljana 2014: Založba Krtina, 356 strani, ISBN 978-961-269-079-2, cena: 25 €

Knjigo sem kupil.

***

Britanski novinar, kolumnist The Guardiana in divjinovarstvenik George Monbiot je napisal izzivalno knjigo. Na novo je pozgodbil znan frazem: zaradi dreves ne videti gozda. Ta pravi, da v gozdu vidimo posamezna drevesa, ki sicer skupaj tvorijo gozd, a tega prav zaradi njih ne moremo videti (v celoti). Posamezna drevesa so prispodoba za posameznosti, podrobnosti, gozd pa prispodoba celote, ki je prav zaradi posameznosti, podrobnosti ne moremo dojeti.

Knjiga, Society of Biology jo je leta 2014 razglasila za najboljše poljudno delo, je tenkočutni osebni dnevnik, obsežna prtljaga kritične misli, poglobljeno in naporno terensko raziskovanje in čuječe, nenehno opazovanje sveta okrog sebe. Vendar ne narave, kot jo vidimo, ne narave, kot se jo spominjamo iz mladosti, temveč izginule narave (vsaj) iz časa ob koncu zadnje poledenitve.


Obris Velike planine s predgorjem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Monbiot si nadeva posebna očala z optiko, ki ostri pogled na dogajanje in stanje pred antropocenom, in kar vidi, na licu mesta povezujoče razmisli in brezkompromisno zapiše. Ena od temeljnih njegovih ugotovitev je, da je izginotje katerekoli živalske vrste udarec za življenje na Zemlji. Zato ponudi na videz enostavno rešitev: ponovno naturalizacijo, ponovno podivljenje udomačenega prostora, kar bi postopoma privedlo k vzpostavitvi novega dinamičnega ravnovesja narave.

Skupni imenovalec njegovih ugotovitev je vitalnost gozda (tudi s primeroma iz Kočevskega gozda in doline Soče). Torej osvajalnega, bojnega gozda, ki ponovno zaraste (od stroke tako imenovane) kulturne pokrajine. Gre za stara kmetijska območja v katerih vlada logika ekonomskega interesa sedanjih lastnikov (v Sloveniji so to RKC in množica majhnih, razpršenih, podedovanih lastnikov (zasebniki imajo v lasti 76 % gozda), država (21 %), občine (3 %)). Gozd (z živalskimi vrstami vred) je njihov sovražnik, niti s strani državnikov, kaj šele politikov, ni sprejet dobrohotno.


Pokrajinski vzorec: zaobljeni pašniki, stražarske smreke, lesene bajte in sivi oskrbni kolovozi. (Fotografija: Matevž Lenarčič)

Kako vrniti naravo v naravo?

Natančneje: kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?

Izjemno navdihujoče branje za vsakogar, ki ve, kaj je hoja.

Spremno besedo z naslovom George Monbiot in dileme divje Slovenije je napisal dr. Luka Omladič.

(Za nazoren prikaz vsebine knjige sem si sposodil Monbiotove besede in z njimi opisal (zaenkrat izmišljeno) podivljeno Veliko planino.)


Bi bil sprehod skozi Velikoplaninski gozd enako doživet? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Velika planina (leta 2100?)

Številčnejša stalna poselitev se je v osrednji in vzhodni Sloveniji pojavila šele v neolitiku, torej v 5. tisočletju pred našim štetjem. Arheologi so razkrili številne ostanke vasi v nižinah, naselij na rečnih terasah pa tudi že kolišč. Kot pravi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije » neskladju z ustaljenimi predstavami že tedaj zasledimo tudi višinska, s kamnitimi obzidji utrjena gradišča. Odtlej na ozemlju Slovenije močno prevladuje stalna poselitev s pokazatelji ne le obvladovanja, temveč tudi spreminjanja narave. Veselje, ki smo ga ljudje tedaj odkrili s sekanjem gozdov, obdelovanjem polj, gojenjem živine, zlaganjem kamenja, kopanjem lukenj in gradnjo hiš, nas ni minilo vse do danes.«

Za lažje razumevanje tega kar sledi se je z žal pokojnim dr. Tonetom Cevcem in njegovo nekdanjo arheoraziskovalno ekipo treba vrniti vsaj tri tisoč let nazaj, zazreti se je treba v najstarejše stopinje, ki so se oddaljevale skozi takratni pragozdni visokogorski gozd in naprej v pretekli čas. Slišali bi direndaj otrok, ki so se igrali v blatnih lužah, uzrli napete, resne obraze lovcev, v mislih gledali ženske in starce, ki so s kopji, roglji in preprostimi sekirami lazili čez zmerno strma pobočja, in začutili bi, da bolje vemo, kdo smo bili, od kod smo prišli in kdo smo še vedno. (stran 54) Hribovskega kmetijstva, ki je danes povsem odvisno od subvencij iz davkoplačevalskega denarja, ni bilo. (stran 179)

Območja divjine – kamor od nedavnega sodi tudi Velika planina – so obsežna nespremenjena ali le malenkostno spremenjena naravna območja, ki jih regulirajo naravni procesi, v katerih ni človeških posegov, infrastrukture ali stalne naselitve in ki bi jih bilo treba zavarovati in nadzirati, da se ohrani njihovo naravno stanje ter da se ljudem ponudi možnost, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave. (stran 130)


Tako je bilo nekoč in je še danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta pokrajina Velikoplaninskega sredogorja, pašniki in kali, gozdni robovi ter skalnata pečevja, grobe senožeti in plazišča, tisto, kar je za številne pravo, resnično naravno stanje planine, ki ga lahko vidimo v nešteto podobah in oglasih za pohodniški turizem, je posledica nepretrganega tri tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja. Predvsem pa paše konj, ovac in živine. Pove nam, da sta planinska paša in reja izčrpali tla, ki izgubljajo rodovitnost. Zato: prste stran od prsti! Pove nam, da se lahko takrat, ko postane obdobna, a vendarle vsakoletna paša manj intenzivna, vrnejo drevesa. Če pa paša zamre ali izgine se vrne še več dreves, vrne se cel gozd! (stran 85)

Človek si je na Veliki planini sam občutno poslabšal bivanjske razmere: otežil si je oskrbo z vodo, prepustil se je bičanju severovzhodnega vetra.


Razdiralna moč človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

V svoji predvidljivosti ne želim reči, da bi se planinsko pašniški ekosistem v primeru, da bi ljudje in njihove domače živali nenadoma izginile z območja vseh Velikoplaninskih planin, kmalu spremenil v ekosistem, kakršen je na takšnem površju in na tej nadmorski višini prevladoval v mezolitiku. Hranila v visokogorju so že tako izčrpana in zemlja je zaradi konj, ovac in krav (ter hoje in voženj množice obiskovalcev) tako zbita, da tam tako rekoč ne more več uspevati sklenjeni, zdrav bukov in iglasti gozd. Nekaj stoletij po podivljenju bi ga verjetno prekrivala sestavljanka iz iglastega gozda, nekakšne na novo nastale podrasti, grmičevja, resave in osiromašene ruše. (stran 86)


Prebivalci, obiskovalci ali gostje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Proces, ki zaradi iztrebljanja plenilcev povzroči velik upad tako rastlinstva kot tudi celotne biodiverzitete, imenujemo trofična kaskada. Nekoč so bile takšne kaskade prevladujoči procesi v ekosistemih. Staro prepričanje med ekologi, da se naravni sistemi uravnavajo le od spodaj navzgor – torej da razširjenost rastlin uravnava razširjenost rastlinojedcev, kar spet uravnava razširjenost mesojedcev, se je porodilo iz dejstva, da so številne sisteme, ki so jih preučevali, ljudje že močno spremenili, zlasti z zmanjšanjem števila plenilcev na najvišji ravni (volk, medved, ris, planinski orel) ali njihovim iztrebljenjem. Večina bogastva in kompleksnosti – trofične raznovrstnosti – teh prehranskih mrež je bila izgubljena, še preden bi jo lahko zabeležili. (stran 108)

Visokogorski habitati, ti prostori brez dreves, velikih plenilcev, divjih rastlinojedcev, trohnečega lesa ali številnih drugih komponent uspevajočega ekosistema ohranjajo le nekaj obrabljenih niti kompleksne mreže življenja. Živahni ekološki procesi, nad katerimi se tako navdušujem, trofične kaskade in nepričakovano sovplivanje, nenehna presenečenja, ki nas v negojenem ekosistemu razveseljujejo in očarajo, vse to je prepovedano (če prav ni izrecno izrečeno!). (stran 245)


Čemu nam služi preteklost? In kaj sploh je dejanska preteklost? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov visokogorja pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjate v hribovitih predelih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali, vsi vam bodo povedali, da so edini pravi odgovor krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemlje, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozote premalo intenzivne paše. Toda kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije? (stran 248)

Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujejo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujejo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti. (stran 250)


Kemijsko (korozija) ter biogeno preperevanje, dva od številnih dejavnikov preoblikovanja površja. (Fotografiji: Borut Peršolja)

V procesih neolitizacije, a tudi kasneje v bakreni in vse do železne dobe so v populacijski dinamiki igrale pomembno vlogo migracije. Kot sprožilo populacijskih sprememb velja po dr. Turku izpostaviti podnebne spremembe, mobilnost zaradi izčrpane zemlje, bolezenske epidemije in lakote. Njihova sled je za naše kraje izrecno opisana v tretjem spevu Vergilovih Georgik, v katerem je za dežele visoko dvigajočih se Alp (aerias Alpis), noriških gradišč (Norica castella) in za japodske livade vzdolž kraške Reke (Iapudis arva Timavi) omenjena uničujoča živinska kuga in posledično opustošena kraljestva pastirjev (deserta regna pastorum).

Gosta vegetacija v hribovju absorbira dež, kadar pada in ga postopoma izpušča v ozračje, kar nižavje stalno oskrbuje z vodo. Če so drevesa in grmovje odstranjeni, dež spere hribe, kar povzroči poplave v spodnjem delu rek. Krave in obiskovalci zbijejo vrhnjo plast tal, zaradi česar ta postanejo manj prepustna, to pa pomeni, da se lahko absorbira še manj vode. Drenažni sistemi, izkopani na pašnikih, okrepijo te učinke. Ko se poplave poležejo, se ravni vode hitro znižajo. Paša na Veliki planini zato prispeva svoj prepričljiv delež v ciklu poplav in suš. (stran 177)

Ne le, da prst v gozdnati pokrajini zadrži več ogljika kot prst pod travo, tudi drevesa skladiščijo več ogljika nad površino: drevesa so na splošno stebri mokrega ogljika. Živina proizvaja velike količine metana, ki je močan toplogredni plin. Traktorji in štirikolesa, ki jih uporabljajo kmetje, trošijo fosilna goriva. (stran 183)


Dve podobi, dva trenutka v razvoju pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri ponovni naturalizaciji Velike planine gre torej za to, da se upremo silni želji po obvladovanju narave in ji dopustimo, da sama najde svojo (nekdanjo) pot. Gre za to, da bi bilo treba znova naseliti manjkajoče rastline in živali, porušiti ograje z bodečo žico in pastirske stanove, tiste, ki niso več v rabi (zavedam se nesrečne analogije z okupatorskimi požigi bajt v zimi 1944/1945), zasuti kali in se umakniti. Velikoplaninski ekosistem, ki bi tako nastal, ne opisuje najbolje izraz divji ekosistem, temveč svojevoljni, torej takšen, ki ga ne ureja pastir (ali pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni=naravni procesi. (stran 22)

Glavna prepreka je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo ljudi je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Toda pogosto daje vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. (stran 87)


Korenine človeškega obstoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

KAMNIŠKA BISTRICA: DOLINA S POREKLOM

Četrtek, Julij 5th, 2018

dr. Darko Ogrin (urednik):
Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline. GeograFF 22.

Ljubljana 2017: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 176 strani, ISBN 978-961-237-900-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno.

Dolino Kamniške Bistrice preveva mirnost in občutek sproščenosti. Drzna gorska reka in ponosna ostenja Grintovcev navdajajo dolino z občudovanjem in navdušenjem. Bivanje v mirnem okolju pospešuje telesno sprostitev, željo po doživetju in spremembi vsakdanjika. Hitro začutimo potrebo po tem, da bi odkrili, kaj je v pokrajini zanimivega. Želimo razumeti in dojeti rezultate razvoja pokrajine, tako z vidika naravnih kot družbenih procesov pa tudi gorniške in alpinistične zgodovine. Občutimo lahko pomen doživljajske, estetske in poučne vrednosti izjemne visokogorske pokrajine. Nevidno se oblikuje neposreden stik in vez med dolino in njenimi obiskovalci. Tako postanemo iskalci zgodb, ki nam jih ponujajo gore in življenje v njih.


600 metrov: srce Kamniške Bistrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODATKOVNIK

POKRAJINSKA LEGA
- alpska dolina v južnem zavetju visokogorskih Grintovcev: na zahodu so Krvavec, Kalška gora in Kalški greben, na severu so alpski vršaci med Grintovcem in Planjavo, na vzhodu pa je Velika planina
- stik Kamniško bistriške ravni in Kamniško-Savinjskih Alp
- neposredna bližina Ljubljane, Domžal, Kamnika
- ena najlažje/najbolj dostopnih alpskih dolin v Sloveniji.


Brsniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

RAZČLENJENOST IN GORNIŠKI IZZIV
- najvišja točka: 2558 m na vrhu Grintovca
- najnižja točka: 452 m izliv Grohata v Kamniško Bistrico
- eden največjih hodilnih naporov v slovenskih Alpah: 1958 m vzpona OD Doma v Kamniški Bistrici do vrha Grintovca (skupaj s spustom 3926 m višinske razlike)
- dolina je dolga 13 km

TEKTONSKO DELOVANJE
- premočrtna, poldnevniška smer proti jugu (kamniški prelom)
- »paleo« Kamniška Bistrica: povirje na Jezerskem, odtok proti jugu prek Kamniškega sedla
- planina Dol (1308 m) je ostanek nekdanje rečne doline


Pogled spod Kaptana proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)

BISTRIŠKI LEDENIK
- majhna masivnost gorovja, prisojna lega
- pleistocenski ledenik je bil dolg 9 kilometrov, debelina ledenika je bila vsaj 150 metrov
- koritasta U dolina je razmeroma široka in prostorna
- ohranjeni ostanki nekdanjih čelnih in stadialnih moren, ki segajo vse do Kopišč
- številni ledeniški balvani, največji: Sivnica, Lepi kamen in Žagana peč
- hiter prehod ledeniške koritaste doline v rečno tesno deber


Prelomljeni ledeniški balvan. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODNEBJE IN PRSTI
- prehod zmerno toplega in vlažnega podnebja v hladno in zelo vlažno podnebje nižjega in višjega gorskega sveta
- izrazita dvojnost med dobro obsijanimi prisojnimi in slabo obsijanimi osojnimi pobočji
- prevladuje rendzina z veliko spremenljivostjo zaradi vršajev, melišč in morenskega gradiva
- nad gozdno mejo kamnišča

ISTOIMENSKA REKA
- lastno porečje, po dobrih 30 kilometrih se pri dolu izliva v Savo
- vodotoki so v naravnem stanju in imajo izjemno dobre samočistilne sposobnosti
- značilen snežno-dežni režim, vendar je snežnost vedno manj izražena, krepi pa se jesenska dežna komponenta
- zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha 7 °C = povprečna letna temperatura zraka
- epigenetska struga v zgornjetriadnem apnencu v koritih Predaslja (100 m dolgo, 20 m globoko in 2 do 3 m široko korito)
- hudourniški značaj in razmeroma majhen povprečni strmec okrog 18°
- večja erozijska moč je znižala dno doline:
Dom v Kamniški Bistrici 600 m
Dom planincev v Logarski dolini 837 m
Planšarsko jezero na Zgornjem Jezerskem 895 m
- odtok je 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti, kar je posledica podnebnih sprememb: manjše količine padavin in višjih temperatur


Ujetnica korit, hiteča v svobodo. (Fotografija: Borut Peršolja)

GOZD IN GOZDNA MEJA
- obsežen, dobro ohranjen gozd v spodnjesredogorskem območju v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd na karbonatni podlagi
- izredno razgibana in odvisna od številnih naravnih in družbenih dejavnikov
- zgornja gozdna meja na višini okrog 1700 m
- največ ozemlja pripada višinskemu pasu od 600 do 1300 m, ki obsega predvsem dolinska pobočja sklenjenega gozda
- visokogorski svet z nadmorsko višino nad 2000 m obsega 4% ozemlja
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

PREBIVALSTVO KAMNIŠKE BISTRICE
Prve pisne omembe gora:
1426 Robanov kot
1496 Kamniška Bistrica
1499 Kamniške planine: Rzenik, Ojstrica, Planjava, Sedlo, Brana, Za Brano in Kalce
1759 botanik Scopoli se povzpne na Grintovec

Kopišča, nekdanje gozdarsko naselje.


Zdravljenje Hohenwartove vrtoglavice*. (Risba Vlasto Kopač.)
* “Zaman je stal en lovec onstran globeli, drug pa na tem groznem mostu; kadar sem se približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi.” (Lovšin, E. 1946: V Triglavu in njegovi soseščini. Ljubljana, stran 105.)

Število prebivalcev Kamniške Bistrice

leto Število udeležencev
1869 13
1880 13
1890 15
1900 16
1910 13
1931 34
1948 57
1953 41
1961 53
1971 49
1981 26
1991 14
2000 15
2012 24
2017 22

Dolina je redko poseljena.

V 18. stoletju je bila tu fužina s plavži in kovačijami. V preteklosti je bilo razvito oglarstvo.

Leta 1934 je bila dograjena cesta do Kopišč, dvopasovnica do Doma v Kamniški Bistrici pa je bila zgrajena leta 1958 in leta 1962 asfaltirana.

NARAVNE ZNAMENITOSTI OD B DO Ž
balvan Lepi kamen
balvan Sivnica
izvir Kamniške Bistrice
jasa Brsniki
jasa Kopišča
Konec, zatrep doline
Koželjeva pot
ledeniške morene pod Drinovim robom
naravni most v Predaslju
Plečnikov lovski dvorec
razgled s Kraljevega hriba
Rokovnjaške luknje
slap Kopiščnice
slap Orličje (Orglice)
soteska Kamniške Bele
soteska Korošice
soteska Predaselj
spomenik Valentinu Slatnerju Bosu
spominski park
stena s spodmolom Galerije
Žagana peč

In kje je črka A? Doma, v garaži: AVTO.


Aleksandrov dvorec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naravne znamenitosti Dosedanja stopnja zavarovanja
Galerije ni zavarovano
Izvir Kamniške Bistrice ni zavarovano
Ljubljanska jama ni zavarovano
Lepi kamen ni zavarovano
Morene v dolini Kamniške Bistrice ni zavarovano
Predaselj ni zavarovano
Sivnica ni zavarovano
Slap Orličje ni zavarovano
Žagana peč ni zavarovano
Velb pod Vežico ni zavarovano


Slap Kopiščnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ledeniško preoblikovana dolina Kamniške Bistrice je obdana z južno stranjo visokogorskega grebena Grintovcev. Istoimenska 33 km dolga reka ima zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha v nadmorski višini 600 m. Dolina je redko poseljena, že več kot osemdeset let pa je dostopna z javnim prevozom. V 18. stoletju je bila v njej fužina s plavži in kovačijami, razvito je bilo oglarstvo. Ko so vse stare dejavnosti prenehale, se je ob širnih gozdovih razvijalo gozdarstvo in lov. Les so po reki plavili navzdol, čez ozke tesni pa so zgradili prehodne galerije. Ena najlepših alpskih dolin je ob različno zahtevnih in številnih planinskih poteh odlično gorniško izhodišče, zaradi naravnih znamenitosti pa privlačna in lahko dostopna turistična točka ter vedno bolj obiskano gorsko rekreacijsko območje.


Digitalni model površja z vrisano Koželjevo potjo.

Gorski pokrajini dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, (varovalni) gozd, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve ter rabe tal. Znanje o gorski pokrajini omogoča varno vrnitev v dolino in domov, brez odgovorov o poznavanju sestavin gorske pokrajine, njihovih oblikah, procesih in pojavih pa je doživetje le na pol izpolnjeno. Gorska pokrajina je zato vrednota sama po sebi.


Rajši plezamo, kot hodimo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Z razlago spoznamo in cenimo tisto, kar je posebej vredno. Z zavestno odločitvijo o razlagalnem vodenju odločilno pomagamo pri načrtovanju in upravljanju obiska posameznega gorskega območja, zlasti pri usmerjanju na manj občutljive planinske poti in zavarovana območja. Razlaga nam pomaga preprečevati vedenje obiskovalcev, ki bi naravi škodovalo. Na tem območju sta vsaj dve izjemni razlagalni dolinski razgledišči: Kraljev hrib, od koder vidimo značilnosti ledeniško preoblikovane doline in Dom v Kamniški Bistrici, kjer vidimo venec gora, kraški izvir in U prerez doline Kamniške Bistrice.

V slovenskih in tujih Alpah se v osrčja gora zajedajo številne doline, po katerih pelje tudi cesta. Hiter razvoj avtomobilskega prometa ima v gorskem svetu za posledico preureditev nekdaj težko prevoznih (gozdnih) cest v razmeroma udobne (makadamske) ceste. Pridružile so se jim še številne nove gozdne ceste in dobro uvoženi oskrbni kolovozi. Avtomobili so močnejši in zmogljivejši in jim takšne ceste niso nikakršna ovira.

Obiskanost dolin je pogosto pogojena (v glavnem) z osebnim avtomobilskim prevozom. Zaradi narave in obiskovalcev, ki v gorah iščejo mir in sprostitev, se oblikujejo rešitve spremenjenih prometnih režimov ter navad obiskovalcev. V Sloveniji sta takšna primera v dolini Tamar ter Logarski dolini. V tujini so te rešitve znane pod imenom mehka mobilnost (Sanfte mobilität). Tako alpske doline ponujajo različne možnosti kakovostnega javnega prevoza (z eko-vozili in taksiji), ki omogočajo dostopnost brez uporabe lastnega avtomobila. S kakovostjo prevoza mislimo na presek števila voženj, oddaljenost od postajališč in potovalni čas, vse skupaj pa se zrcali v ceni, ki jo plača uporabnik.


Kralj Kamniško-Savinjskih Alp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe je bila izjemna razvojna možnost za šeststo njenih prebivalcev in doživljajska priložnost za tisoče obiskovalcev. Odlični domači in tuji zgledi bi nas morali voditi k odločitvi, da domačini, občine in obiskovalci oživimo sodelovanje, ki je v stoletjih zaznamovalo gorske skupnosti. Izjemna narava, bogata kulturna dediščina in odgovornost za prihodnje rodove so sopotniki trajnostnega razvoja, ki blaži izjemne naravne dogodke in premošča gospodarske težave.

Leta 2005 je CIPRA Slovenija, Društvo za varstvo Alp izdalo zgibanko v 5.000 izvodih Po doživetje brez avtomobila. Zgibanka je bila del projekta Promocija zapiranja alpske doline Kamniška Bistrica za promet.

Zgibanka Kamniška Bistrica (PDF 659 KB)

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNA FOTOGRAFSKA RAZSTAVA

Nedelja, Junij 24th, 2018

Prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI

Borut Peršolja

ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.

Razstava bo dobrodelna prodajna, ves izkupiček bo šel za nakup defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Vabilo za tiskanje (PDF 1,5 MB).

Razstava bo na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018.

Vstop je prost, v spremenjenem, poletnem delovnem času knjižnice.

Odprtje razstave bo v ponedeljek, 2. julija 2018, ob 20. uri.

Pozdravni nagovor bo imel častni predsednik Planinskega društva Domžale Peter Primožič, slavnostni nagovor pa Marjeta Keršič Svetel. V kulturnem delu programa bodo sodelovali Kaja in Luka Peršolja ter člani Moškega pevskega zbora Janko Kersnik Lukovica.

Vabljeni in na snidenje!

***

O fotografski razstavi
Fotografska razstava o gorah in ljudeh. O podobi, ki mora biti veličastna in mogočna. O čustvih odkrivanja, doživljanja in tovarištva. O razgledih z gore in v človeka.

Na razstavi je šestnajst (16) fotografij formata 35 x 55 cm, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih (od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes). Posnete so bile s fotoaparati KIEV 4A (serijska številka 7711225, v usnjenem etuiju), Canon EOS 500, Canon EOS 5D Mark III in LUMIX DMC LX7. Pri nekaterih fotografijah gre za skenirane diapozitive, večina pa je v osnovi elektronskih fotografij. Ena fotografija je uporabljena tudi na naslovnem plakatu, ki ga je izdelala Knjižnica Domžale.

Za razstavo izbrane fotografije so bile odtisnjene na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napete na lahek podokvir. Potiskan in napet je tudi robni del fotografij, tako da podoba zanimivo izstopi iz razstavne okolice.

Zgodba fotografij
Gotovo je v gorah najprej njihov izgled tisto, za kar se zapne oko. Pritegne njihova podoba, ki mora biti markantna, da ne rečem veličastna, mogočna. Ta za večino pomeni spoštovanje gore in srčni izziv. Gore so tako zelo svojevrstna pokrajina, da je geograf akademik dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje imenoval pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na višinsko razgibanost, dominantnost, velike naklone, izpostavljenost in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov izgled in sestavo.

Pozitivnost pa lahko iščemo tudi v človeški plati teh istih gora, od odkrivanja, začetnega naseljevanja in tisočletne starožitne rabe, ki jo danes moderno opisujemo kot sonaravni razvoj. Slikovitost deluje privlačno, motivacijsko, zato v gore hodimo živeti in ne umirati. Vrednote, kot so tovarištvo, skromnost, solidarnost, je mogoče videti povsod in vse leto, na samotnih poteh ali v družbi skupine in v vseh življenjskih obdobjih.

Največ zadovoljstva pa ponujajo gore same, prijetno je opazovati širino pokrajine pod seboj, razgibanost tal, ki nam dajejo oporo, razglednost nazunaj in navznoter sebe. Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori.

Vsaka pot, ena bolj, druga manj, zahteva pozornost zaradi lastne varnosti in varnosti drugih obiskovalcev gora. Bolj ko smo usmerjeni v to dogajanje, bolj bo okrnjeno doživljanje. Pretirana pozornost omejuje našo možnost razgledovanja in spontanost čutenja gore. Če odmislimo morebitni strah ob grebenski, stenski turi, grapi, žlebu, nam gore s svojo višinsko (ne)dostopnostjo predstavljajo svojevrsten življenjski krog: v otroštvu spoznavamo njena vznožja, v mladosti pobočja, v odraslosti ter zrelosti vrhove in v pozni starosti počivamo na klopci v dolini. Ves čas odkrivamo in utrjujemo oblike gibanja, od hoje, plezanja do smučanja, vse pa je prežeto z raziskovanjem in doživljanjem.

Pregledno razvedanje v pokrajini – svetozor, je eno od tistih arhetipskih kozmičnih vodil, ki so izoblikovala človeka in človeštvo. Vzpon na goro je izraz skrajne prilagojene oblike nezavedne kulture bivanja in ponosa, vpete v evolucijsko tradicijo hoje in s stališča posameznika ni nekaj prostovoljnega. Pogled v višino je pogled k bogovom. Ko je v dolinah še tema, je vrh gore že osvetljen s sončno svetlobo, ki šele kasneje napolni tudi doline pod njo.

Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon zato ni nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla v knjige. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.

Za menoj je na vrh prišlo še nekaj srečnežev. Vse sem jim lahko prebral v očeh: da je ubežala vsakodnevni rutini, da je utrjeval moč postaranega telesa, da sta z veliko truda in domišljije prihodila svoja nadobudneža, da sta zadnjikrat prišla iskat mladostne spomine. Med njimi pa sem iskal simbol, ki bi me vedro spomnil na to, da pripadamo istemu drevesu s tisočerimi listi, med katerimi vsak plapola zase, pa vendar skupaj. Našel sem ga v širokem nasmehu in prijaznem pozdravu.

Zato Razgledi. Razgledi z gore in v človeka.

O avtorju fotografij in razstave
Borut Peršolja je Domžalec, magister geografskih znanosti, zaposlen v Državnem zboru, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, član in nekdanji predsednik Planinskega društva Domžale, nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, soavtor Planinske šole, Vodniškega učbenika ter knjige Slovenske gore, avtor zasnove Slovenskega planinskega muzeja, avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o gorah in gorništvu, snovalec in sogovornik sedemdesetih gorniških večerov, avtor besednega in fotografskega bloga Razgledi (bliža se petstoti objavi). Njegove fotografije so bile objavljene v različnih slovenskih revijah (Planinski vestnik, Gea, PIL, Ciciban, Geografski obzornik …), časopisih (Delo, Dnevnik, Mladina, Finance, Slamnik …) in knjigah (Mohorjev koledar, Kamniško-Savinjske Alpe, Dolina Triglavskih jezer, Nacionalni atlas Slovenije, Ciciban planinec, Mladi planinec, mlada planinka (dnevnik 1), Mladi planinec, mlada planinka (dnevnik 2), publikacije Državnega zbora …).


Borut Peršolja. (Fotografija: Mateja Peršolja)

Naročanje in dobrodelni nakup fotografij

Cenik posamezne fotografije: začetna cena 30 €

Način naročanja/rezervacije:

Na e-naslov borut.persolja/afna/guest.arnes.si posredujete informacijo, katera razstavljena fotografija ali fotografije vas zanima(jo) za odkup ali rezervacijo. Če je/so fotografija(e) še na voljo (rezervacija velja teden dni od prejema vašega obvestila, velja vrstni red prispelih prijav), vam bomo posredovali informacijo o nakupu in prevzemu (ta bo možen najkasneje ob koncu razstave ali izjemoma kasneje). Ob tem vas bomo prosili tudi za informacijo, ali dovoljujete, da je vaše ime kot donatorja objavljeno v poročilu o koncu razstave in dobrodelne donatorske akcije za nakup defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

***

Posebne zahvale:
- družini,
- Sonji Juriševič in Marti Starbek Potočan iz Knjižnice Domžale (prvi za organizacijo, drugi za oblikovanje naslovnega plakata in promocijo),
- Ivani Kadivec in Jaki Modicu za oblikovanje vabila,
- Marku Ravnikarju za njegovo tiskanje ter
- Sandiju Kelneriču za tehnično izvedbo fotografskega dela razstave.

  • Share/Bookmark

VSAJ SLED GORNIŠTVA (2)

Nedelja, Junij 17th, 2018

(Drugi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I

Ko človek zaloputne vrata sveta, ga nič več ne more zadržati. Vse je na svojem mestu in vsakdo ima svoje mesto. Harmonijo pokrajine začini njena nenehna spremenljivost. Zato se med hojo, ki zdržema traja več dni, spremeni veliko stvari (žal tudi teža nahrbtnika).


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Dnevi, namenjeni vztrajni hoji, so izpolnjeno dolgi. Einstein bi se mogoče strinjal, da na ta način tudi dlje živimo. Namenoma si pustimo dihati, docela se naužijemo vsake ure, vsake minute, vsakega koraka. Kadar se nam mudi, opozarja francoski filozof hoje Gros, običajno počnemo več stvari hkrati. To pa še ono in še kaj drugega. Takrat je čas tako poln, da se razliva čez robove telesa. Čas poka po šivih kakor natrpan nahrbtnik (pravzaprav naritnik), v katerega smo brez vsakršnega reda nametali stvari. Nasprotno pa počasnost pomeni, da se scela prilegamo času, tako tesno, da se vdih in izdih pretakata kot kaplja za kapljo drobnega, pomladnega dežja. Takšno raztezanje časa fizično in duhovno poglablja pokrajino, tudi hribovski prostor starosvetnih Limbarske gore, Golčaja in Dolin.

Ena od lepih skrivnosti tokratne hoje je počasno približevanje pokrajini. Iz Moravč ves čas opazujem cerkev svetega Valentina, ki korak za korakom postaja vedno večja in bolj domača. Ko zapustim hiše v dolini in zasopem v tihi gozd se začne poglabljati tudi prijateljstvo z goro. Njen značaj nosim v sebi ves dan, prepoznam pa ga v različnih vrstah svetlobe, v znanih razgledih in vedno novih detajlih ob poti. Stranski greben se približuje zgolj rahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se odpira in razgalja. Navzočnost vsega okrog se počasi, ampak zares počasi naseli v (priznam!) utrujeno telo.

(Celoten prispevek v Slamniku.)


Dane Zajc, domačin, v kontekstu tega zapisa pa tudi odličen gornik in dolgoletni najemnik pastirskega stanu v planini Na Lazu. (Fotografija: Borut Peršolja)


D – kot domžalska, D – kot domoznanska, D – kot doživeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prisotnost Človeka v pokrajini iz narave naredi Domovino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brez komentarja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stabilnost ni dana enkrat za vselej. (Fotografija: Borut Peršolja)


Srečevalec srečancev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zastor, ki odpira pot korakom in duši. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tekmujeva? Hvala, ne. (Fotografija: Borut Peršolja)


Francka si je nad obnovljenim šankom omislila plonk listek vsega, kar vidi s svoje Gore. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dolec: oblike površja me navdušujejo, delane oblike površja pa fascinirajo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutrišnji cilj in pot. Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)


Lisarska vojna ali pohodniški (ne)red. (Fotografija: Borut Peršolja)


Boj proti bližnjici: bitka je dobljena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rdeči bor slabo prenaša zastrtost: skrajno rastišče na dolomitni podlagi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko bi pisalo: tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Cerkev sv. Neže na Golčaju je najstarejša cerkev v Črnem grabnu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Smo? Ste? So? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo te pazi in ti paziš nanj. Vzajemnost, ki svet drži skupaj že od nekdaj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vtis visokogorja, globoka sled gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Greben ni samo črta končanega vzpona, je tudi črta radovednosti k novemu, drugačnemu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Definicija poti. Planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skoraj pred mojim štetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spomin na pokojne društvene sopotnike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dnevnik žigov se počasi polni. Polovička. (Fotografija: Borut Peršolja)


Arhitektura pobočja in … (Fotografija: Borut Peršolja)


… arhitektura dolca, mogoče suhe doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo mora pospraviti za nami. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicijo je treba spoštovati. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vabilo k nadaljevanje poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

Sreda, Junij 13th, 2018

Letošnji seminar za varuhe gorske narave je že šestnajsti po vrsti. Število udeležencev je iz leta v leto nekoliko nihalo, običajno pa se jih je na prvem delu tečaja (od treh) srečalo od 15 do 20. V petnajstih generacijah ga je doslej uspešno končalo 295. Obeh spolov, različne starosti, pestre izobrazbe in poklicev, iz številnih planinskih društev, pa tudi z (ne)izdelanim odnosom do narave in pričakovanji glede lastne vloge v gorniškem naravovarstvu. Kot je (nekoliko utopično, a iskreno hrepeneče) zapisano na spletu Komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije vse »združuje ista planinska misel – varovati naravo, ki je ena sama.«


Cesta Domžale-Krumperk. Domžalska pot spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska straža, samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev”, ustanovljena leta 1952 na pobudo dr. Angele Piskernik, je bila po osamosvojitvi Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, zadolžen za področje mladih, prostovoljnega vodništva in varstva gorske narave, leta 1998 ponovno vzpodbudil, mi je bilo zaupano, da začnem s pripravo novega naravovarstvenega programa planinske organizacije.

Osnutku (prvi ga je bral Božo Jordan) je sledil dokument, ki ga je dokončal Odbor za usposabljanje Komisije za varstvo gorske narave PZS, potrdila pa ga je Komisija za varstvo gorske narave PZS na seji 31. maja 2001. Ista komisija je program, ki se je takrat že imenoval varuh gorske narave, dopolnila na razširjeni seji 20. oktobra 2001. Pri oblikovanju programa smo najbolj aktivno sodelovali Damjan Jevšnik, Božo Jordan (ϯ), Igor Maher (ϯ), Borut Peršolja, Rozalija Skobe, Rudolf Skobe in Katja Šnuderl. Soglasje k programu je izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS na 2. seji, 13. novembra 2003.


Zvedavke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od tistih, ki smo pripravljali program, sem – od še živih – ves čas do danes, ostal aktiven samo še jaz. Kot inštruktor, vodnik PZS, predavatelj (zlasti predmeta Geografija gorskega sveta), mentor seminarskih nalog (približno tridesetih) sem spremljal uresničevanje zapisanega v učnem načrtu in predmetniku v praksi. Lani pa sem – po tehtnem premisleku, ki me je zaposloval že nekaj zadnjih let – napovedal svoj odhod iz procesa usposabljanja varuhov gorske narave. Letos sem odhod oz. nesodelovanje tudi uresničil.

Čeprav še naprej verjamem v moč (gorniškega) usposabljanja in izobraževanja, zlasti v izjemen pomen dolgoročnega dela pri (gorniški) vzgoji otrok, mladostnikov in mladih, pa sem na primeru varuhov gorske narave to prepričanje žal izgubil.

Kaj me je pripeljalo do odločitve, da organiziranemu varstvu gorske narave odtegnem tisto največ, kar imam, to pa je lastno znanje in iskreno prostovoljstvo?


Sosed, ki si je poiskal zavetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije se je pred petindvajsetimi leti na vztrajanje Mladinske komisije PZS (v času, ko sem jo vodil) odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Slednje pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj spoštljivi gostje. Takrat smo verjeli, da je vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva. PZS se je vsemu temu s številnimi dejanji in nedejanji počasi, kot bi spuščala dih ob vzponu, odrekla.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar je ob 80. obletnici PD Novo mesto (leta 1994) dejal: »V Sloveniji nimamo razvitega popotništva. To je vandranje od vasi do vasi, iz ene doline do druge. To je potovanje, ki nima za cilj osvojiti vrha z žigom in odbrzeti v dolino. To je včasih tudi tavanje po samotnih poteh, ko se zapleteš v pogovor s prijaznim domačinom, ko modruješ z možmi v poltemi prijazne krčme. Vse to ponujajo griči tod okoli in vse to nas še čaka planince širom po Sloveniji, da odkrijemo in užijemo. Taki izleti znajo biti duhovno in kulturno bogatejši. Prav vračanje k duhovnim in kulturnim izročilom planinstva pa je po mojem ena od bodočih nalog slovenske planinske organizacije

Več kot na dlani je, da se to ni uresničilo.


Vrh, ki si ga lastijo mnogi. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?

V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj občudovanja in varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pozabi utrujenega spomina zato ne sme uiti dejstvo, da so Slovensko planinsko društvo in njegove podružnice kupovali zemljo v gorah tudi zato, da bi jo ohranili prvobitno.

- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?

- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?

Znanje, izkušnje in veščine so temelj gorništva. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje. Zato ne čudi, da vsi predmetniki in vsi učni načrti vseh (s strani države potrjenih) programov usposabljanj PZS za dosego (strokovnega) naziva vsebujejo vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave. Pri tem izstopamo vodniki Planinske zveze Slovenije, ki s trinajstimi urami teorije in prakse v številu ur močno presegamo osnovni program gorskega stražarja.

Povprečna ocena mojega inštruktorskega in predavateljskega dela v zadnjih letih iz anonimnih vprašalnikov udeležencev in udeleženk seminarja varuh gorske narave:

leto Število udeležencev Povprečna ocena mojega dela*
2017 9 3,9
2016 23 4
2015 21 3,86
2014 18 3,94
2013 20 4
2012 22 3,77
2011 16 4,81

* Najvišja možna ocena je bila 4, leta 2011 pa 5.


Vabilo k previdnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem velja spomniti, da je bilo varstvo gorske narave v gorniškem usposabljanju zastopano še pred rojstvom gorskih stražarjev. Priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921, obsega celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), in še danes kaže presenetljivo podobnost z modernim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole. (Prirejeno po Golnarju imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).

Zakaj torej gorski kolesar in gorski stražar v vlogi novega predsednika PZS v prilogi h kandidaturi za predsednika PZS (Programske smernice Planinske zveze Slovenije v mandatnem obdobju 2018–2018), samozavestno zapiše: »Pri vseh usposabljanjih v PZS vključiti teme s področja varstva gorske narave.« (Navajanje njegove gorsko stražarske usposobljenosti v življenjepisu je moč razumeti zgolj kot alibi za domnevno aktivno naravovarstveno poreklo.)


Mrtvaški oder. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Zakaj usposabljanja s področja varstva gorske narave pogosto izvajajo ljudje, izven kroga planinske organizacije, brez ustreznih licenc in z izkušnjami strokovne doktrine PZS?

Manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim, posameznim članom planinskih društev, še zlasti novincem, je še vedno odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Vse to navaja k temu, da bi končno kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v planinsko društvo dobil vsak (novi) član ali članica, ki bi ga/jo seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave. Vendar je to v potrošniškem pohodništvu, državnem, samooklicanem, množičnem, zelenem, pohodniškem turizmu, ne samo utopija, temveč sol na rano planinske dobičkonosnosti.

Tudi pisanje, informiranje, ozaveščanje s področja varstva gorske narave, ki je bilo v preteklosti že odlično pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in znanstveno javnost, v času, ko svet poka od raznovrstnih informacij, presenetljivo šepa. Planinski vestnik občasno prinaša različne prirodoslovne/domoznanske članke, vendar ne iz kroga predavateljev (prijetna izjema je Dušan Klenovšek, če odštejem še lastne prispevke na blogu Razgledi), ki bi na ta način pripravili kakovostno, aktualno, berljivo učno gradivo. Očitno je samoumevno tudi to, da v doktorskih delih (in prenekaterem magistrskem in diplomskem delu) ljudi, ki so blizu PZS, ni niti enega vira, ki bi izhajal iz strokovne doktrine PZS.


Zvedavke2. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je bila ena od pobudnic Skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki je pred letom dni na Vlado RS naslovila pobudo za ustanovitev Varuha narave in njenih pravic. Pobuda je klavrno propadala, še pred tem pa je PZS iz lastnega statuta umaknila svojskega, samoniklega Varuha pravic gora, ki naj bi bil kritična vest planinske organizacije ob ravnanjih, ki so v nasprotju z njenim bistvom.

Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Zato je PZS leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.


Eden od obeh taborskih ponosnežev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija PZS je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012). S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje) se koče prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil že uspešno upočasnjen ali celo ustavljen. Dolinski standard, gradnja prenočitvenih zmogljivosti glede na konične obremenitve … so bile preteklost. Komercializacija je zdaj spet v polnem in nenadzorovanem teku. Zato ne čudi, da v strokovni službi PZS, v eni osebi deluje strokovni sodelavec za planinske koče in varstvo gorske narave, kar je zgolj ena od bolj nazornih nadaljevanj znamenite basni o čuvanju ovc s strani volka.

- Je PZS lani podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Pri lanskoletnem aktivno državljanskem dogajanju na Ptuju in v Mariboru, kjer so civilne iniciative (sprva uspešno, v končni posledici pa zaman) stopile v bran načrtovanemu poseku mestnih dreves, jim v tem boju krajevna planinska društva, niti varuhi gorske narave, nis(m)o stopili ob bok. Podobno je pri zdajšnjem dogajanju v Bohinju, kjer je ob severni obali Bohinjskega jezera prišlo do uničenja 1400 metrov naravne steze. Smo pri načrtovanem posegu turističnega gospodarstva pri izviru Soče greenpeasovsko dvignili svoj glas v zaščito prostega dostopa do gora, ohranitve značaja obstoječe planinske poti in tveganja, kot neločljivega, opredeljujočega dela gorniškega doživetja?

Ekonomski interes vsakodnevno posega v pravico do prostega dostopa do gora, vendar odzivov gorniške javnosti ni. Je to kronski dokaz neuspešnosti in neučinkovitosti? Tudi mene kot inštruktorja in predavatelja na seminarjih za varuhe gorske narave? Morda tudi njihove nepotrebnosti?


Združenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko sem pripravljal program varuha gorske narave sem si prizadeval, da v procesu usposabljanja ne bi bilo nobenega izpita. To menim še danes. V prvi vrsti gre za odnos: za odnos do samega sebe, za odnos do gora in za odgovornost – pri čemer varnosti v gorah ni brez odličnega poznavanja pokrajinskih sestavin gora. Žal je že kmalu po začetku pod učiteljsko taktirko vodje usposabljanj prevladal šolski odnos, ki je za predavatelje, inštruktorje obenem tudi najlažji. Odnos avtoriteta > učenec > reprodukcija znanja > test > merjenje (ne)znanja.

PZS po moje globokem prepričanju ni šolska, niti oblastna organizacija, je predstavnica civilne družbe, ki mora pri ljudeh, ki se kot prostovoljci lotevajo gora, iskati predvsem znanje in ne neznanje, zlasti pa razvijati ustrezen odnos.

- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?

Pregled dobitnikov diplome dr. Angele Piskernik, najvišjega priznanje KVGN PZS zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, me vsako leto pusti odprtih ust, saj nikogar od njih (ne strokovno niti društveno) ne poznam. So »bogato znanje in ljubezen do narave«, ki ju nekdo ljubko podaja udeležencem na izletih, ali vodenje botanične ekskurzije in naravovarstvenih izletov po Sloveniji, res dovolj za opredelitev izjemnega dosežka na področju varstva in ohranjanja gorske narave v planinski organizaciji? (Tak bi namreč moral biti vsak izlet, vsak pohod, vsaka tura, če naj bo vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva.)


Vsaka stopnica posebej opominja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko še v domači gorniški družini producirajo tako imenovane naravovarstvene pohode s stotnijo udeležencev , lahko moje počutje opišem kot skrajno nemotivacijsko in ponižano.

In se vprašam, že n-tič, ali so varuhi gorske narave tukaj res zato, da bi »ob uveljavljanju programov ekološke sanacije planinskih koč, vzdrževanju planinskih poti ter organizaciji različnih oblik planinske dejavnosti (izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori …) v planinskih društvih in meddruštvenih odborih odigrali vlogo koordinatorja, ki bo tako ob prenovi ali gradnji planinske koče kot ob vzdrževanju, označevanju in nadelavi planinskih poti, vodenju izletov, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa (dejavnosti) planinskega društva znal ravnati in vzgajati v skladu z načeli varovanja gorske narave«.

***

V prvem Rotovnikovem mandatu (2010–2014) sem nagovoril Janeza Bizjaka, da je prevzel vodenje Komisije za varstvo gorske narave. Najino sodelovanje je bilo odlično, dopolnjujoče, sem pa razumel tudi njegove razloge za predčasno prenehanje funkcije, saj so bili Rotovnikovi odzivi na pereča vprašanja nestrokovno zadržana (zlasti v odnosu do investicij v gorskem svetu in gorskega kolesarjenja) in celo planinsko politično odkrito nasprotujoča. Po najinem pogovoru v Vratih jeseni 2013 je Janez podal odstopno izjavo. Zato sem opravil nov pogovor in k sodelovanju pritegnil geografinjo dr. Ireno Mrak. Kmalu po njenem imenovanju, sem zaradi Rotovnikovega nezakonitega ravnanja, prenehal sodelovati v Predsedstvu PZS. Sodelovanje z Ireno je ostalo površinsko, dopisno in občasno.


Navzoč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez Bizjak pravi: »Vodenje Komisije za varstvo gorske narave sem prevzel v prepričanju, da bo varovanje narave (ne samo gorske) postalo vodilo za “obnašanje” PZS. Hotel sem, da glas PZS dobi spet veljavo na slovenski sceni. Kot pred petdesetimi leti, ko je slovenska gorniška srenja brez rokavic znala prepričljivo vplivati na javnost in ko je glas PZS imel veliko, največkrat odločujočo težo pri preprečevanju norih posegov v našo naravo. Pa sem se uštel. Vsa zagotovila, da bo KVGN postala stalna kritična vest in aktivno odzivna na vse stranpoti pri razumevanju, vrednotenju, izkoriščanju in poskusih razvrednotenja našega naravnega in krajinskega bogastva, so bila po dveh letih pozabljena, naši javni protesti pa osiromašeni s predhodno cenzuro in popravki s strani vodstva PZS.«

Sem pa na komisiji ves čas negoval stike z izjemno Marjeto Keršič Svetel (s katero sva odlično sodelovala v času Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park) in z Marto Bašelj. Njena srčnost in zavzetost sta »krivi«, da nisem sodelovanja prekinil že prej.


Zajčevi tihi dom na Sveti Trojici. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Borut, eden od snovalcev programa VGN pri PZS, “naš” dolgoletni predavatelj, je v sklopu usposabljanj za varuhe gorske narave pomagal izobraziti skoraj 300 planincev, gornikov, željnih razširjenega znanja o občutljivi gorski naravi in ne le šibanju na vrhove. Teorijo in svoj obsežen repertoar tako planinskega kot geografskega znanja je zelo spretno vtkal v terenski del, da so bile vsebine za tečajnike vedno zanimive in predvsem lahko zapomnljive. Z njim smo večinski del kot planinci seveda preživeli na terenu, kar je za učinkovito delo na področju varstva narave še kako pomembno. Naučil nas je imeti odprte oči, skratka je krasen pedagog. Žal nam je, da zaključuje sodelovanje, saj zadovoljstvo z njim kot predavateljem prikazujejo tudi rezultati anket tečajnikov. Ob njegovem “kritičnem” očesu smo spoznavali, česa vsega v prihodnje ne bomo smeli spregledati. Hvala ti za vse in verjamem, da se na kakšni točki še ujamemo.” Kristina Veber, IO KVGN

***

Po prvem uspešno izvedenem usposabljanju, kjer sem premierno predstavil in predaval geografijo gorskega sveta in vodil celodnevno terensko delo, sem se znašel med prejemniki diplome varuha gorske narave (znak in diploma številka VGN 006-1/2002). Svečane podelitve se nisem udeležil, vročitev diplome o strokovnem nazivu pa sem pisno zavrnil. Ker se nisem udeležil celotnega programa in nisem opravljal dogovorjenih ter predpisanih izpitnih obveznosti sem bil prepričan, da do (šenkanega) strokovnega naziva nisem upravičen (izpit za gorskega stražarja pa sem opravil leta 1985, kot najmlajši v zgodovini). Ostali so diplome in strokovni naziv prevzeli brez zadržkov, zato je bila moja poteza – ne prvič, pa tudi ne zadnjič – (napačno) razumljena kot zelo prevzetna in netovariška.


Predalnik Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Si PZS upa izračunati okoljski odtis celotne planinske organizacije?

Si PZS upa okoljski odtis predstaviti v letnem poročilu?

Če hočemo finance in vire, ki so na voljo, upravljati ustrezno, moramo meriti.

***

Adijo varuhi! Nasnidenje gorska narava!


Ob Rači. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SAM PROTI NJIM

Sobota, Junij 9th, 2018

Letošnja poletna, ne pa tudi kopna, gorniška sezona je že v dolini. Uvod vanjo je popestril Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki ga je Državni zbor sprejel 15. februarja 2018. Po devetih letih premora zakon ponovno uvaja plačevanje turistične takse v planinskih kočah za vse, ki v njih prenočujejo, prenočujemo.

PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) ta rešitev vznemirja in skuša v javnosti ustvariti vtis katastrofičnosti njenih posledic.


Cerkev svetega Križa na Hribcu. Začetek Loške planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je osnutek novega zakona prvič objavilo decembra 2016 in v javni razpravi sem sodeloval tudi sam. Prav moji predlogi pa so tisti, ki jih je – v nasprotju s stališči PZS – ministrstvo upoštevalo, Državni zbor pa na koncu sprejel.

***

Spomnimo:

Planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. (Po podatkih PZS je mreža planinskih poti dolga 10.065 km.)


Aškercev Mejnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska koča je zavetišče za počitek, v katerem obiskovalci dobijo prenočišče, hrano in pijačo, nekateri med njimi pa tudi gorniško usposobljenost (tečaji, seminarji). Ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in lastnosti: prijaznost, domačnost in snažnost. Koča nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, nima zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka GRS v primeru gorske nesreče. Čeprav je koča stara je zgledno vzdrževana. Da si to lahko privošči, se v njej prehranjujmo, s seboj prineseno hrano pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov in izboljšujemo hitrost gibanja, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo njeno preživetje. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti. Planinska koča pa ni zgolj gostinski objekt, temveč središče za vsakodnevno pokrivanje in obvladovanje gorskega območja, kar je njen, pogosto spregledan, narodnogospodarski pomen. (Po podatkih PZS gre za 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči.)


Eleganca, sinonim večerne toalete: tokrat v ranem jutru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake sestavljajo vsem dostopno gorniško infrastrukturno omrežje. V času nadelave ali gradnje je bilo v gorskem okolju tujek, sčasoma pa je – tudi s premišljenimi ukrepi za prilagoditev nosilnim sposobnostim gorske pokrajine – postalo njegov sestavni del. Brez planinskih poti in koč bi bil razvoj gorništva in gorniškega turizma upočasnjen. Pokrivali bi manj (»nekoristnega«) gorskega prostora, gorniške aktivnosti bi bile skrčene na manjši prostor, koncentracija obiskovalcev na tem prostoru pa bi bila večja, s tem pa tudi problemi, ki so povezani z obremenitvami prostora.

Popolnoma jasno je, kdo prostovoljno, v načelu nepridobitno, že več kot stoletje skrbi za gorniško infrastrukturo. Zaradi prejšnje neustrezne zakonske rešitve (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so gorništvo in planinska društva z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubila več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje gorniške infrastrukture, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti in planinskih koč v Sloveniji preprosto ni.

In popolnoma jasno je, da državni, samooklicani, množični, zeleni, pohodniški turizem, za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva tako rekoč niti evra.


Kropilnik v svetišču Narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Nakladne Slovenske novice so v članku novinarke Tine Horvat z naslovom V Ljubljani z najdražjo takso nad turiste objavile izjavo podpredsednika PZS Mira Eržena, »da so na PZS precej zaskrbljeni. Bojijo se, da bo dvig turistične takse zmanjšal tako obisk določenih koč kot tudi število njihovih članov. S tem bo manj članarin in manj denarja za vzdrževanje planinskih poti in koč


Mehkoba, ki se jo da videti, otipati, okušati. Tudi slišati? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstva govorijo drugače.

- »Mnogi so postali člani PZS tudi zato, ker so bili do zdaj z izkaznico PZS oproščeni plačevanja turistične takse pri prenočevanju v planinskih kočah.«

Za to trditev ni nobenih dokazov, saj se število članov PD po uvedbi oproščenega plačila turistične takse ni povečalo.

Ob tem velja poudariti: število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014, ko ni bilo treba plačevati turistične takse, ves čas upadalo.

Delež prenočitev tujih obiskovalcev (ki večinoma niso člani PD, ki so včlanjena v PZS) se iz leta v leto veča (lani je bil ta delež kar 42 % (povprečje zadnjih desetih let je 33 %)), dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je bila oprostitev plačila turistične takse doslej namenjena/pomembna, približno 20.000. Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS. V planinskih kočah torej že doslej niso prenočevali vsi člani planinske organizacije (leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi, od tega 40.613 tujcev). Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).


Košenica, tik pred spremembo agregatnega stanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če je še leta 1992 veljalo, da »od vseh nočitev kar 2/3 ustvarijo člani planinske organizacije, kar pove, da so planinske koče pomembne in potrebne predvsem za osnovno društveno dejavnost in da njihove usluge koristijo pretežno člani planinske organizacije« (govor predsednika Andreja Brvarja), sedaj temu ni več tako. Obiskovalcev gora, ki so člani PZS, je po oceni zgolj med 15 do 20 %. Vsi preostali obiskovalci gora (več kot 80 %) niso člani PZS.

- »Oprostitev turistične takse za člane PZS je vsaj malo spodbudila posameznike, da z včlanitvijo podprejo vzdrževanje planinskih poti in koč. V nadaljevanju pričakujemo od občin veliko razumevanja pri določitvi višine turistične takse in po drugi strani racionalno usmerjanje zbranih sredstev.«

Za to trditev ni nobenih oprijemljivih dokazov in verodostojnih izkazov. PZS je tako v letu 2016 od celotnega proračuna v višini 1.796.336 € za planinske poti namenila 40.815 € (2,2 % proračuna), za planinske koče pa niti evra; v letu 2017 pa je od 2.507.134 € (večji proračun izkazuje sredstav od prodaje sedeža PZS na Dvorakovi) za planinske poti namenila 74.066 € (2,9%) in za koče 13.475 € (0,53 % celotnega proračuna).


Po črki zakona prepovedana oznaka, ki pa zgolj opozarja, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poleg prostovoljnega dela (ki pa ga PZS v raziskavi z 38 vprašanji, ki naj bi dala odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«, sploh ne upošteva) sta sistemsko možna dva vira financiranja vzdrževanja mreže planinskih poti in planinskih koč.

Prvi, sistemski vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona, ki bi jo plačevala država, vendar je obstoječi zakon o planinskih poti ne pozna. V obrazložitvi zakona o planinskih poteh je bila ocenjena vrednost letnega vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 158.926 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 14.880 dnevnic oz. dobrih dvajset dnevnic na markacista na leto. Zanimivo je, da je po oceni PZS letni vložek v vzdrževanje planinskih poti (materialni stroški, helikopterski in drugi prevozi, ovrednoteno prostovoljsko delo markacistov…) danes nekajkrat višji in znaša vrtoglavih 650.000 €. (Ta štirikrat višji znesek je PZS navedla v dopisu, s katerim je ministrstvo za gospodarstvo skušalo prepričati, naj ne spreminja oprostitve turistične takse.) Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 60.860 dnevnic oz. 87 dnevnic na markacista na leto. Na moje vprašanje je PZS odgovorila, da je v letu 2017 strošek vzdrževanja planinskih poti znašal 102.735 € za 8.435 km planinskih poti oz. 12,18 € na km (dodajajo pa, da v ta znesek niso všteti vsi stroški). Dodali so še, da so markacisti v letu 2017 opravili 31.609 ur prostovoljnega dela, kar znaša 3160 dnevnic.


Samozavesten, celo predrzen junak tik ob poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vir je turistična taksa: leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi in opravilo 108.296 nočitev. Ob upoštevanju najnižje turistična takse, ki je v Bovcu znaša 1,26 €, to na letni ravni znese najmanj 109.454 €. Znesek, v članku nakladnih Slovenskih novic prikazan za Kranjsko Goro (»V Kranjski Gori so tako leta 2017 od turističnih taks v planinskih postojankah prejeli skoraj 70.000 evrov.«), je nerealno visok.


Po črki zakona prepovedani oznaka, ki pa še enkrat in vedno znova opozarjata, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko je bila uveljavljena prejšnja rešitev (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine – in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije – marsikje prenehale z do takrat uveljavljenim in dolga leta utečenim sofinanciranjem vzdrževanja javnih planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer prispevalo v občinske proračune (z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč polnimo državni proračun).

Zato je edina stična točka mojega predloga in neutemeljene kritike PZS ta, da je treba ponovno, hitro in odločno vzpostaviti vsaj nekdanji model občinskega sofinanciranja vzdrževanja planinskih poti, če že ne tudi planinskih koč, kot javnih, vsem dostopnih športnih objektov.


Ne moti zaljubljencev! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Naj ponovim:

Ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v zelenem turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti planinskih koč, bo prenočevanj v njih v prihodnje še manj kot doslej:

- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora (o tem je pred sto leti pisal že Badjura) bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče –v lepem vremenu– raje izpustili.

- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila oz. prešla med neoznačene poti. Že sedaj redki članski ljubitelji samote, bodo sčasoma (a hitro) opustili članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Knjiga? Tragedija, komedija, feljton … ? (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa si prikličimo v spomin še uradni oceni preteklih poletnih sezon. Obe oceni je prispeval strokovni sodelavec PZS za področje Gospodarske komisije Dušan Prašnikar.

2016
“Po oceni ima dobre tri četrtine planinskih koč približno enako število obiskovalcev v prvi polovici sezone, kot je povprečje zadnjih petih let. Nekaj koč opaža boljši obisk, nekaj koč slabšega. Tako pri številu prenočitev kot pri številu prenočitev tujih gostov je dve tretjini koč na ravni petletnega povprečja, od preostalih koč pa nekaj več koč zaznava manjše število prenočitev, nekaj koč pa kljub temu več prenočitev. Pri skupnem prometu polovica koč ocenjuje, da je promet enak povprečju zadnjih petih let. Primerjalno za prejšnja leta je bila sezona 2015 zelo dobra, 2014 izrazito slaba, sezona 2016 pa je nekje v povprečju oziroma primerljiva z letoma 2012 in 2013.”


Detajlnica, zaradi katere tudi hodimo v gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

2017
“Prva polovica planinske sezone, do konca julija, je v planinskih kočah med boljšimi v zadnjih desetih letih. Do zdaj po oceni planinskih društev sicer ni na ravni rekordne iz leta 2011, je pa primerljiva s preostalimi uspešnimi sezonami v zadnjih desetih letih. Glede na povprečje zadnjih petih let planinske koče beležijo približno deset odstotkov višji obisk in podobno več nočitev. Vsaj tolikšen ali še večji je porast finančnega prometa, kar pomeni, da so ljudje v kočah spet začeli nekoliko več trošiti, kar je delno povezano tudi z vse večjim deležem tujcev, ki so praviloma večji potrošniki kot domači gostje. V preteklem desetletju je delež tujcev, ki prespijo v planinskih kočah, predstavljal tretjino prenočevalcev, v zadnjih treh letih se približuje 40 odstotkom.”

***

PZS sem 22. maja v zvezi s to tematiko zastavil več vprašanj. Odgovore (PDF 240 KB) so mi – po dodatnem povpraševanju – posredovali po več kot desetih dneh. Odgovori kažejo veliko mero sprenevedenja, zavajanja javnosti in inovativnosti pri iskanju razlogov za njihove nestrokovne odločitve.


Ljudje v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKO PREDAVANJE V KAMNIKU

Četrtek, Junij 7th, 2018

Predavanje:

Velika planina – zgovorna davnina in ležerna sodobnost

- Kdaj: v sredo, 13. junija 2018, ob 19. uri

- Kje: Medobčinski muzej Kamnik, grad Zaprice, Muzejska pot 3

- Predavatelj: Borut Peršolja

Vstop je prost!

Vabilo za tiskanje (PDF 617 KB)

- O predavanju:
Velika planina je visokogorski preplet sedmih planin, ki tvorijo eno najstarejših obljudenih slovenskih pokrajin. Dosedanji razvoj, ki odraža več tisočletno souporabo gora in nenehno součinkovanje pokrajinotvornih prvin, je primer izjemne učeče se pokrajine. Prvotna kmetijska raba vedno znova izstopa iz sence sodobnega, množičnega, samooklicanega, zelenega, pohodniškega turizma. Ravnovesje med ohranjanjem nosilne sposobnosti biološke raznovrstnosti, razvojnih potreb domačinov in obiskovalcev ter odločnim vzdrževanjem kulturnih vrednot, je izziv imenovan »plaha ptica«. Se za tem skriva kavka, orel ali vrabec?


(Fotografija: Borut Peršolja)

- O predavatelju:
mag. Borut Peršolja je Domžalec, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor Planinske šole, Vodniškega učbenika ter knjige Slovenske gore, avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o gorah in gorništvu, snovalec in sogovornik sedemdesetih gorniških večerov, avtor besednega in fotografskega bloga Razgledi, občudovalec in večni učenec vsega, kar v naravi in ljudeh prebuja Velika planina.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vljudno vabljeni!

  • Share/Bookmark