Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

PRAZNIČNO SLEPILO

Ponedeljek, Februar 26th, 2018

Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.


Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.

***

Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,

»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.

Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.

Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30

***

Dobil sem osebno vabilo in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.

Vabilo Borut Peršolja (PDF 267 KB)

Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?

To dvoje je vse in celo višek praznovanja?

Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?


Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.

***

To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.

Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (medtem je izšla druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.

Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).


Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.

***

Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?

Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.

Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.

Rotovnik je na svečani akademiji

    ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:

    »Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.

    Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«

    In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?

    Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.

    Živela Pohodniška zveza Slovenije!

    (To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posamzenikom, da se samoorganiziramo in letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)

    • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (4)

Torek, Februar 20th, 2018

(Četrta, zadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Sklepne ugotovitve diplomskega dela)

Na podlagi študije različnih kart in pisnih virov lahko rečemo, da so imena v Kamniško-Savinjskih Alpah doživela podoben razvoj kot zemljepisna imena drugod na današnjem slovenskem ozemlju. Najstarejša so imena rek in vrhov, ne dosti mlajša so imena naselij, z intenzivno gospodarsko rabo (paša, lov, gozdarstvo, rudarstvo …) so svoja imena dobile tudi druge (manjše) prvine v pokrajini. Nekatera imena, zlasti imena planin, opozarjajo na nekdanjo rabo tal (takšno ime je npr. Goli vrh = neporaščen oz. iztrebljen svet zaradi paše, ki je danes že močno zaraščen).


Brana: mogočna gora, ki brani dostop nepoklicanim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Večina zemljepisnih imen je zapisanih na zemljevidih. Ugotovili smo, da različni zemljevidi ne uporabljajo enotnega imenskega inventarja. Razlike so tako v številu zemljepisnih imen na zemljevidih (če gre za zemljevide enakega merila), kot tudi v značilnostih imena (lega, napis na zemljevidu). Številna imena, zlasti mikrotoponimi, so ohranjeni v številnih pisnih virih. Pregled pisnih virov še ni končan, zato tudi v EZIKSA še niso uvrščena vsa imena. Posamezni deli preučevanega območja (npr. južni in severni del Krvavške skupine, Pokokrje in Jezersko) v preteklosti niso bili deležni skrbnega zapisovanja in preučevanja zemljepisnih imen. Na teh območjih je nedvomno skritih še veliko zemljepisnih imen, ki živijo samo med ljudmi. Zaradi spremenjenega načina življenja domačinov, ki jim je gospodarski prostor gora nekoč pomenil najpomembnejši ali vsaj dopolnilni vir zaslužka, zemljepisna imena izumirajo oz. jih ne bomo mogli vseh oteti pozabi. Terensko delo, ki je edina metoda zbiranja zemljepisnih imen, bi moralo biti v ta namen zelo sistematično in plod dlje časa trajajočega raziskovanja.


Lepa imena, lepa brezpotna doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri geografskem preučevanju smo naleteli na vrsto vprašanj in problemov, ki so dobro znana že predhodnim raziskovalcem:

• Pri določevanju lege so včasih sporni tako podatki o koordinatah objekta, na katerega se nanaša zemljepisno ime, kot tudi podatek o višini. Seveda sta obe danosti v domeni geodetov, ob resnem terenskem delu je možno tudi določevanje lege imen s pomočjo GPS sistema. Določevanje lege na terenu bi marsikdaj odpravilo nekatere netočnosti, ki se zlasti pojavljajo pri zemljepisnih imenih, ki zaznamujejo večje območje (npr. planina, gozdni predel, ledinsko ime).
• Obstaja veliko imen, za katere obstaja več pogovornih in pisnih različic imena. Dokončno opredeljevanje je možno le na podlagi skrbnega preverjanja v vseh treh stopnjah preučevanja: pregled kartografskih in pisnih virov ter preučevanje na terenu, takšen proces je lahko dolgotrajen in pogosto so tudi končne rešitve še vedno vsiljene. Verjetno je v tem primeru bolje uporabljati vsa imena v različici, za katero se avtor pod vsebinskimi pogoji odloči. Poseben problem predstavljajo zemljepisna imena, ki imajo v napisu pojasnjevalni del, za katerega ni jasno, ali je del imena (npr. slap Rinka, dolina Kamniška Bistrica, planota Velika planina). Pravila pri tem pravzaprav ni, raba je odvisna tako od starosti uporabe oz. splošnega poznavanja objekta (dlje je objekt znan javnosti, manj je potreb za njegovo razločevanje), kot tudi od informativne rabe zemljepisnega imena. Če naj bo zemljepisno ime “ključ za branje zemljevida”, potem naj se raje odločimo za daljše in tako jasnejše ime.


Spodmoli v Kalcah: zavetišče nekdanjih obiskovalcev gora. Pred prvopristopniki … (Fotografija: Borut Peršolja)

• Tudi pri opredeljevanju geografske vsebine, na katero se nanaša posamezno zemljepisno ime, naletimo na probleme. Opredeljevanje imena poteka z namenom, da obogatimo informacije o prostoru, hkrati se na našo opredelitev nanaša tudi izbor črk oz. pisave kot dogovorjenega znaka za izpis na zemljevidu. Jasno je, da vsak objekt ne more imeti popolnoma svoje identitete, ki bi se odražala v svojstvenem zapisu na zemljevidu, zato je potrebno združevanje v skupine imen. Združevanje v najširše skupine ni sporno, na težave naletimo pri natančnejšem opredeljevanju, saj šifrant imen z geografskega vidika ne upošteva enotnega pristopa. Kar nekaj težav pri opredeljevanju izvira tudi iz nedefinirane strokovne terminologije oz. terenskega izrazoslovja. Na tem področju čaka geografe še veliko dela.


Zaraščeni Goli vrh. Videz vara. Vara tudi ime? (Fotografija: Borut Peršolja)

• Pri zapisu imena, ki naj ustreza pravopisnim normam in je v osnovi stvar jezikoslovcev, ob skrbi za pravilno rabo pa tudi stvar vseh uporabnikov zemljepisnih imen, se najpogosteje in najizraziteje pokaže neenotna in pogosto tudi nepravilna raba zemljepisnih imen. Ob pregledu strokovne literature se je pokazalo, da je nemogoče vsa imena obravnavati enotno. Pod pravopisna pravila zagotovo sodijo vsa imena, ki jih označujemo kot makro ali mezo imena – ta imena imajo za seboj določeno zgodovino, so uveljavljena in so tudi najpogosteje uporabljena (v govoru, na zemljevidu, pri razvedanju …). Drobna pokrajinska imena oz. mikrotoponimi, so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo “orientacijska” informacija, pač pa informacija vredna narodnega bogastva, ta imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčasoma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi kazalo ta imena poknjižiti. V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.

Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp je zato nedokončan projekt. V EZIKSA niso vključena vsa imena, potrebno je dopolniti manjkajoče podatke o legi in višini, prav tako manjka pri dokončnem oblikovanju sodelovanje vseh tistih strokovnjakov, ki sodelujejo v procesu standardizacije zemljepisnih imen. Obravnava zemljepisnih imen mora biti interdisciplinarna, saj nas preučevanje s samo enega zornega kota lahko pripelje v pretiravanje in nestrokovno razlaganje. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji, bi se lahko lotili tudi nekaterih zanimivih temeljnih geografskih preučevanj zemljepisnih imen, ki smo jih napovedali v uvodu. Gre npr. za preučevanje povezanosti razširjenosti in prisotnosti zemljepisnih imen v povezavi z rabo tal, kar bi nam morda dalo nove podatke o značilnostih pokrajine v preteklosti.


Nedokončana Rinka. (Fotografija: Borut Peršolja)

EZIKSA je zasnovana tako, da jo je moč še dodatno razširiti in dopolniti tudi s podatki, ki za naše potrebe niso tako zanimivi, so stvar celovitega pristopa k preučevanju zemljepisnih imen.

Med sklepne ugotovitve moramo zapisati tudi to, da je kakovost opravljenega dela odvisna predvsem od strokovnosti preučevalcev. Za geografe nedvomno velja, da v času študija tej problematiki namenjamo bistveno premalo pozornosti. Problematika preučevanja zemljepisnih imen je dobrodošla npr. za študijski program samostojne smeri geografije, saj študentje lahko povezujejo znanja s temeljnih področij geografije z znanjem računalništva in kartografije. Tudi ob rezultatih tega dela ugotavljamo, da smo premalo izkoristili možnosti, ki jih že danes ponuja računalniška kartografija.

Prav tako bi lahko bolj izkoristili eno temeljnih značilnosti geografskega pristopa k predmetu znanstvenega preučevanja. Geografija je pogosto mejna veda, veda, ki zna povezovati naravo in družbo, žal vse premalokrat spoznamo resnično interdisciplinarno delo, kjer bi geografi v praksi lahko izkoristili to konkurenčno prednost. Tudi na tem vsebinskem in metodološkem delu bi se lahko študentje geografije marsikaj naučili.


Repovkotski tolmuni ali tolmuni v Repovem kotu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Čisto za konec še nekaj besed o naših občutkih po opravljenem delu. Zavedamo se, da smo šele na začetku. Pa naj gre pri tem za naše konkretno raziskovanje zemljepisnih imen v Kamniško-Savinjskih Alpah ali za našo pot v znanstveno delo. Prvi koraki so vedno obotavljivi, šele prve pozitivne izkušnje rojevajo nov pogum in nov zagon. Gledano nazaj bi se dalo še marsikaj narediti, dopolniti. Poznavalci bodo k našemu delu nanizali svoje predloge, kritične osti in opozorili na svoje poglede. Z veseljem bomo razpravljali o teh predlogih in razmišljanjih, saj je pred nami še veliko stvari in dogodkov, ki nas bodo obogatili in naučili sprejemati razvoj kot gibalo življenja.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Grintovci: moje domače gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (3)

Nedelja, Februar 18th, 2018

(Tretja, predzadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

Dopolnjevanje podatkov EZIKSA je potekalo v treh vsebinskih sklopih (preverjanje kart, preverjanje pisnih virov ter preverjanje na terenu). Preverjanje je potekalo v treh stopnjah. Način in obseg preverjanja je razvidno iz navedb o Drugih virih ter Opomb v EZIKSA.

Preverjanje kart
Kot osnovne zemljevide za raziskavo smo uporabili naslednje liste DTK:
1. Preddvor, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1986.
2. Spodnje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
3. Zgornje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
4. Solčava, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
5. Grintavec, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
6. Podvolovljek, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.

Med dopolnilne kartografske vire smo uvrstili Temeljne topografske načrte v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 (22 listov), dva planinska zemljevida – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996) ter zemljevide iz Atlasa Slovenije.

Kot zgodovinske vire smo uporabili Jožefinske vojaške zemljevide (1 : 28.800, 1763–1787) ter zemljevide iz Franciscejskega katastra (1826).

V EZIKSA niso vključena imena plezalnih smeri. Ta imena, zlasti tista, ki so nastajala pred in v klasični dobi alpinizma, marsikaj povedo o naravnih potezah sten. Novejša imena, ki so nastala ob vzponih v zadnjih tridesetih letih, so manj “geografska”, saj izražajo predvsem razpoloženje ali doživljanje smeri in življenjski slog prvih plezalcev in alpinistov. O teh imenih v literaturi ni najti nobene strokovne opredelitve. Na tem področju dejavnosti in rabe gorskega sveta nastaja največ novih imen in zavedati se moramo, da so tudi ta imena nedvomno del pokrajine in kot taka zemljepisna imena. Površen pregled alpinističnih vodnikov (Golnar, 1982, 1988, 1984) je pokazal, da je teh imen zelo veliko (našteli smo kar 530 imen različnih smeri).


Vodotočno jezero = Vodotočnik = Vodotočje. (vir: diplomsko delo)

Na teren smo se odpravili sedemkrat, večinoma na južno stran Grintovcev (Velika planina, Planjava, dolina Kamniške Bistrice, Kalce), po en dan smo bili tudi v Logarski dolini in Robanovem kotu, na Jezerskem in v Pokokrju. S terenskim delom smo tako uspeli preveriti nekaj več kot 100 imen (gre za 6,7 % vseh imen). Seveda to ne pomeni, da je terensko delo nepotrebno. Nasprotno: še kako je potrebno in smiselno, vendar le ob dobri vsebinski in organizacijski pripravi.

Legenda EZIKSA

Legenda virov za stolpec Drugi viri (glej tudi seznam uporabljenih virov):

A – Atlas Slovenije (1992)
B – Slovenska vodna imena (Bezlaj, 1956)
BR – Kako preprosto ljudstvo … (Badjura, 1938)
C – Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (Cevc, 1997)
Č – Planine v južnih Kamniških Alpah (Čerček, 1948–49)
F – Vodnik Kamniške in Savinjska Alpe (Ficko, 1982)
G – Karta Grintovci (1994)
GI – Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka (1995)
J – Zemljevid Jezersko (1996)
JF – Molička peč, planina ali gora? (Ježovnik, 1995)
JP – Jezerska planinska pot (dnevnik)
K – Zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe (1996)
KAK – Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954)
KL – Krajevni leksikon Slovenije (1996)
KO – Vodnik za Savinske planine (Kocbek, 1894)
KP – Krajevna imena v Grintovcih (Kopač, 1946)
KS – Kost za glodanje (Klinar, 1993)
L – Lučka Bela, Robanov kot (Golnar, 1984)
M – Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga (Malešič)
M1 – Barčica po Beli plava (Malešič, 1997)
MO – Zemljevid Mozirje
MP – Malešič pismo
NA – Naš alpinizem (Kajzelj, 1932)
NZ – Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju … (Pollak, 1995)
P – Po slovenskih gorah (Mazi, 1958)
PK – Posledice zime 1950/51 v Kamniških planinah (Kunaver, 1951)
R – Slapovi v Sloveniji (Ramovš, 1983)
RO – Ledinska imena v Robanovem kotu (Vršnik Robanov 1963)
S – Južni pristopi v Grintovcih (Stritar, 1995)
SK – Storžek nad Jezerskim sedlom (Klinar, 1994)
SN – Sto naravnih znamenitosti (Skoberne, 1988)
SP – Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah (Kocbek, 1903)
V – Velika planina (Cevc, 1993)
VF – Planine v vzhodnem delu Savinjskih Alp (Fajgelj, 1953)
VP – Vodnik po planinskih postojankah (Dobnik, 1989)


Veliki Podi = Veliki podi = Podi. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

Zemljepisna imena, ki so ostala sporna (gre za okrog 316 imen oz. 21,5 % vseh imen), so v EZIKSA posebej označena z zvezdico (*) v tretjem stolpcu. Ta imena je potrebno natančneje preveriti in jih kasneje dati v pregled jezikoslovcu.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Notranja platnica originala diplomskega dela v knjižnici Odelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

(Se nadaljuje in konča prihodnjič.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (2)

Torek, Februar 13th, 2018

(Druga objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof. dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Skupna površina obravnavanega območja diplomskega dela je skoraj 270 km2 (natančno 26.999 ha). Najvišja točka je vrh Grintovca 2558 m, najnižja točka pa v Stahovici (428 m).

Ime Kamniško-Savinjske Alpe ni vzeto iz žive ljudske govorice. Vsa poimenovanja celotne gorske skupine so umetna in so nastala v novejšem času. Na južni strani, v ravninskem svetu Ljubljanske kotline je iz žive ljudske govorice poznano ime Grintovci, ki je nastalo zaradi skalne ali grintove površine najvišjih gora.

Ime Savinjske Alpe je bilo uvedeno iz Posavinja, s štajerske strani. Oznaka Solčavske Alpe se naslanja na zadnje sklenjeno naselje ob zgornjem toku Savinje. Ime po Kamniku – Kamniške Alpe (in tudi Kamniške planine) je bilo dano s kranjske strani, a ima podobne nevšečnosti kot vsa umetna poimenovanja po naseljih. Pri poimenovanju in njegovi uveljavitvi in utrditvi med prebivalstvom so nemalo prispevali strokovni pisci, še zlasti s temeljnih področij, ki so preučevali in predstavljali to osrednjo visokogorsko alpsko skupino vrhov snežnikov. Skupno ime je uvedel Ferdinand Seidl, ki je v svojem delu Kamniške ali Savinjske Alpe (Matica Slovenska, Ljubljana, 1907–1908) združil obe poimenovanji.

Janez Vajkard Valvazor je to gorovje v svojem temeljnem delu Die Ehre des Herzogthumus Crain (1689) poimenoval Snežniki (Schneegebirge), medtem ko ga je Baltazar Hacquet imenoval Ta kamelska planina. Hacquet je kasneje skupino preimenoval v Steiner Alpes (Kamniške Alpe).


Predoselj ali Predaselj? Soteska ali vintgar? (vir: diplomsko delo)

Konec 19. stoletja je dr. Johannes Frischauf uvedel ime Savinske Alpe (Die Sannthaler Alpen, Dunaj, 1877), za to ime pa se je dosledno zavzemal tudi Fran Kocbek, organizator in pobudnik organiziranega planinstva v Posavinju. V svoji knjigi Savinjske Alpe (Celje 1926) je ime pogorja utemeljil po Savinji, ki je največja in najdaljša reka, ki odmaka severovzhodni del tega visokogorja.

Takoj po drugi svetovni vojni so se začele ponovne razprave o (ne)ustreznosti tega imena. Nekateri, njihova značilnost je bila ta, da so prebivali na južni strani gorovja, so zahtevali enotno ime za celo skupino – Kamniške Alpe. Prebivalci s štajerske oz. savinjske strani, pa so zagovarjali ime Savinjske Alpe.

Zato je o problemu poimenovanja pisal tudi Melik v Slovenskem alpskem svetu leta 1954. Melik je po razgrnitvi dejstev in tehtanju argumentov predlagal, naj se tudi prihodnje obdržita in uporabljata kot enakovredni obe imeni. Dokončno je polemiko o uporabi imena Kamniške in Savinjske Alpe zaključil dr. Svetozar Ilešič leta 1972, ko je v imenu Geografskega inštituta SAZU podprl Melikovo mnenje in potrdil uporabo obeh imen: Kamniške in Savinjske Alpe oz. Kamniške ali Savinjske Alpe. Vsako zase naj bi uporabljali takrat, kadar gre bolj za kamniško oz. bolj savinjsko stran.

Gams je v Slovenskih gorah (1982) ubral drugačno pot: “Če na primer zapišemo Kamniške in Savinjske Alpe, pomeni to,da gre za dve gorovji. Kaj je bolj prav: “Kamniške in Savinjske”, “Savinjske ali Kamniške”, “Kamniške Alpe”, “Savinjske Alpe”? Ne dvomimo, da gre za enotno gorovje. Zato in zaradi tradicije smo odstopili od načela, da bi to gorovje delili na Savinjske Alpe in Kamniške Alpe. Tukaj je ime zapisano tako, da nakazuje enotnost in obenem dve izhodišči: Kamniško-Savinjske Alpe (če obrnemo, bi prišla beseda “Savinjske” na zemljevidih na kranjsko stran).”


Velika Planina? Velika planina? Veliki Stan? (vir: diplomsko delo)

V diplomskem delu za celotno gorsko skupino uporabljamo ime Kamniško-Savinjske Alpe, za posamezne dele pa tudi ustrezna krajevna poimenovanja (Kamniške Alpe, Savinjske Alpe).

Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je ime Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav v temelju čisto geografsko ime, saj povezuje dva ključna elementa – družbo (Kamnik) in naravo (Savinja).

***

Osnova za delo je bilo zemljevidno gradivo, ki je precej obsežno, zato se je pojavila dilema, katere vire uporabiti kot temeljne. Glede na gorski značaj reliefa, primerno merilo in glede na razpoložljivost imen iz Evidence zemljepisnih imen pri Geodetski upravi Republike Slovenije (EZI GURS) smo se odločili, da za osnovo vzamemo imena zajeta s Temeljnih topografskih zemljevidov v merilu 1 : 25.000.

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

V Evidenco zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp (EZIKSA) smo kasneje poleg zgoraj omenjenih imen vključili še imena s temeljnih topografskih načrtov v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 in imena z dveh planinskih zemljevidov – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996). Kot pomemben kartografski vir smo uporabili tudi Atlas Slovenije.

Pri vključevanju imen v EZIKSA je bilo uporabljeno pravilo, da se vsako ime realnega objekta hrani samo enkrat, ne glede na to, da se na različnih zemljevidih pojavi večkrat.


Vse je zapisano v knjigi Zemlja. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

S pregledom pisnih virov smo dopolnili in izpopolnili kakovost delne EZIKSA. Seznam pisnih virov je obsežen, zato smo iz njega izbrali enajst temeljnih del, katerih vsebino smo pregledali zelo natančno in sistematično. Ostali viri so služili kot pomožni viri pri npr. dodatnem preverjanju posameznih imen. V EZIKSA so bila vključena vsa imena, ki so se pojavila v literaturi, jih na zemljevidih ni bilo.

V fazi preverjanja imen in dopolnjevanja podatkov EZIKSA smo preverili oz. dopolnjevali naslednje prvine:
- lego (koordinate v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu),
- tip imena (na podlagi šifranta tipov),
- nadmorsko višino,
- pojavnost in zapis imena na Jožefinskih zemljevidih in v Franciscejskem katastru,
- pojavnost in zapis imena na zemljevidih 1 : 25.000, 1 : 10.000, 1 : 5.000, Grintovci, Kamniško in Savinjske Alpe ter Atlas Slovenije,
- drugi viri in
- opombe.

Preverjanje je potekalo na več načinov in na več ravneh:
- pregled temeljne literature,
- po potrebi pregled dodatne literature,
- primerjava stanja na različnih zemljevidih,
- pregled aerofotoposnetkov (zlasti za določevanje tipa imena),
- pregled starih zemljevidov v Arhivu Slovenije,
- terensko delo in
- pogovor s poznavalci.

Način in obseg preverjanja je razviden iz navedb o Drugih virih ter Opomb, ki so vključene v EZIKSA.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP

Sreda, Februar 7th, 2018

(V štirih objavah si bomo pogledali vsebino mojega univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997, februarja 1998 pa sem zanj prejel študentsko Prešernovo nagrado.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Uvodno poglavje.)

Kamniško-Savinjske Alpe poznam že toliko časa, kolikor se zavedam samega sebe. S pomočjo staršev in kasneje vodnikov Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale sem jih že zarana spoznal po dolgem in počez, v srednji šoli se je začelo tisto čarobno gorniško obdobje, ko iščoč različne pustolovščine odkrivaš stvari, ki ti ostanejo zapisane v duši. Prej ali slej mora priti do tega, da se odnos do gora razvije v gorništvo kot način življenja. Takrat ugotoviš, da imaš gore rad, in jaz imam Kamniško-Savinjske Alpe rad še prav posebej.

Moje “znanstveno” raziskovanje gorskega sveta se je začelo s seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah. Planine sem preučeval z vidika naravnih pogojev za njihov nastanek, skušal sem tudi ovrednotiti njihov ekonomski pomen. Spomladi leta 1995 me je želja po opravljanju obvezne študijske prakse prinesla na Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Na inštitutu so se pripravljali na projekt priprave strokovnih podlag za Kamniško-Savinjski regijski park. Dogovorili smo se, da jim bom pri projektu pomagal po svojih močeh, težišče mojega dela je bila izdelava zemljevida rabe tal v merilu 1 : 25.000.

Ob takratnem delu je zorela tudi misel o morebitni vsebini diplomskega dela. Najprej sem želel delati nekaj s področja geomorfologije osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp, vendar me je vreme jeseni leta 1996 odvrnilo od teh načrtov. Brez terenskega dela seveda ne bi šlo, vendar je zimska polovica leta za raziskovanje v visokogorju nemogoča. V iskanju teme, ki bi se jo dalo v glavnem obdelati tudi v dolini ali spomladi na terenu, sva z dr. Jurijem Kunaverjem omenila idejo o preučevanju imen. Vzela sva si čas za razmislek (kaj, kako …) in v začetku letošnjega leta oblikovala izhodišča dela.

Problematika zemljepisnih imen ima seveda več razsežnosti: od čisto praktične, ki se kaže na terenu ob orientaciji v prostoru ali ob vsakodnevni rabi in izgovorjavi imen domačinov, do strokovne in znanstvene ravni, kjer pridejo na piano težave ob pravilnem in enotnem zapisovanju imen, natančni lokaciji imen in iskanju izvornih pomenov imena. Na to temo sem poznal nekaj različnih poljudnih člankov iz gorniške sfere (Marjan Raztresen, dr. Stanko Klinar), že ob seminarski nalogi sem naletel tudi na strokovne polemične osti glede poimenovanja Kamniško- Savinjskih Alp (Ilešič, Melik, Gams). Za začetek je bilo torej vzpodbud dovolj, s širjenjem obzorja ob pregledu literature in zemljevidov, ter ob pogovorih s poznavalci je tema postajala iz dneva v dan zanimivejša. Treba se jo je bilo samo še lotiti …


Višinski zemljevid obravnavanega območja Kamniško-Savinjskih Alp. (vir: diplomsko delo)

Čeprav je preučevani prostor fizično relativno majhen, opravljeno delo nikakor ni bilo skromno (niti po obsegu, niti po vsebini). Pokazalo se je, da je drobnih, že skoraj pikolovskih vprašanj zelo veliko, naj gre za zapis imena (Predaselj/Predoselj), razlike pri legi imena na različnih zemljevidih in v literaturi (npr. Molička planina), ali za podatke o nadmorski višini. Potrebna je bila velika natančnost, ki je geografom že skorajda pregovorno tuja (če je geografija res površna veda o površju). Urediti sistem dela in se ga dosledno držati je bilo zagotovo najtežje dejanje diplomskega dela. V tem delu – doslednosti – se mi zdi, da bi se dalo kakšno stvar izpeljati še bolje, zlasti če bi nekatere sedanje ugotovitve lahko predvidel že na začetku.

Pri delu seveda ni šlo brez obilice branja. Bral sem zelo veliko, od strokovnih člankov in knjig, vse do številnih drobnih notic, spisov, zgodb in leposlovja. Velik del teh tekstov je bilo z mojega raziskovalnega vidika neuporabnih, vendar so mi takšni “izleti” iz strogega okvira dela dajali še dodatno energijo in mi bogatili podobo o Kamniško-Savinjskih Alpah. Priznam, da je takšno prebiranje vzelo veliko časa. Ob tem sem spoznal še nekaj – da je problematika zemljepisnih imen področje, ki mu lahko posvetiš celo življenje. Moje delo je zato zgolj skromen poizkus in kamenček v mozaiku, močno oprt na ramena številnih generacij domačinov in drugih obiskovalcev in ljubiteljev gora.


Grintovci. (Fotografija: Borut Peršolja) (vir: diplomsko delo)

Diplomsko delo držite v rokah. Upam, da boste v njem našli nekaj zase. Ob tem sem hvaležen vsem, ki so kadarkoli nesebično zapisali svoje znanje in občutke o Kamniško-Savinjskih Alpah. Brez njih bi bilo delo zelo drugačno. Najlepša hvala mentorju prof. dr. Juriju Kunaverju za njegove nasvete in pogovore, ki so se nanašali tako na posamezne probleme in dileme, na metodološka navodila pa vse do motiviranja za delo. Hvala tudi kolegom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU za potrpežljivost in strokovno pomoč, ki sem je bil od vseh delež v takšni ali drugačni obliki.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Listina o geografski študentski Prešernovi nagradi.

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZBIRKA ZEMLJEPISNIH IMEN

Nedelja, Januar 28th, 2018

V Sloveniji imamo uradno zbirko zemljepisnih imen – Register zemljepisnih imen, ki ga vodi Geodetska uprava Republike Slovenije. Gre za uradno državno evidenco in vsebuje imena objektov, ki so stalna in imajo neko časovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto (Pogorelčnik 1999, 107). Pogorelčnikova dodaja, da “… to v glavnem velja tudi kot definicija zemljepisnega imena …” (Pogorelčnik 1999, 108). V Register zemljepisnih imen so bila zajeta zemljepisna imena s temeljnih topografskih načrtov in državnih kart različnega merila (1 : 5.000/10.000, 1 : 25.000, 1 : 250.000, 1 : 1.000.000).

Zemljepisna imena z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 so bila od leta 1996 do leta 2002 deležna celovitega topografskega pregleda (Peršolja 2002, 369). V petih raziskovalnih projektih, ki so potekali na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, smo pregledali 184 listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000. Pregledana so bila zemljepisna imena na 91,5 % vseh listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000.

V letu 2001 je bil pripravljen Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije, ki vsebuje 842 zemljepisnih imen na zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 1.000.000. Zgoščeni imenik zemljepisnih imen obsega 463 standardiziranih zemljepisnih imen na območju Slovenije in nestandardizirana zemljepisna imena izven Slovenije: 53 na območju Italije, 127 na območju Avstrije, 16 na območju Madžarske in 183 na območju Hrvaške (Peršolja 2002, 370). Imenik obsega tudi 138 kazalk (Ankaran/Ancarano → Ankaran), tako da zgoščeni imenik obsega skupaj 980 zemljepisnih imen. Poleg pravopisno pravilnega zapisa zemljepisnega imena sta za vsako zemljepisno ime v seznamu dodana lega v Gauβ-Krügerjevi projekciji in tip zemljepisnega imena. Podatki o standardizaciji zemljepisnih imen so vnešeni v Register zemljepisnih imen.


Zgoščeni imenik zemljepisnih imen.

V letu 2002 je bil opravljen pregled zemljepisnih imen na preglednem zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 250.000. Seznam zemljepisnih imen je bil posredovan v postopek standardizacije Komisiji za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Rezultat standardizacije je imenik standardiziranih imen na območju Slovenije z nestandardiziranimi imeni zunaj Slovenije in pregledni zemljevid v merilu 1 : 250.000 z vsemi imeni. Imenik zemljepisnih imen Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000 je objavljen na hrbtni strani Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000. Na karti je prikazanih prek 8000 zemljepisnih imen, od tega 4272 na območju Republike Slovenije. Na slovenskem državnem območju predstavljajo večino imen naselja (3609), sledijo oronimi (345), hidronimi (277) ter pokrajinska imena (41). Na karti so prikazana vsa slovenska naselja z več kot 200 prebivalci.

Podatek, da ima Slovenija približno 200.000 zemljepisnih imen (Pogorelčnik 1999, 107), se nanaša izključno na Register zemljepisnih imen in na zemljevide, s katerih so bila zemljepisna imena zajeta v register. V to številko so všteta zemljepisna imena na območju Republike Slovenije in sosednjih držav. Čeprav sodijo zemljevidi med najbolj uveljavljena sredstva za posredovanje zemljepisnih imen, pa zaradi tehničnih omejitev in drugih razlogov zemljevidi ne vsebujejo vseh zemljepisnih imen, ki so v pokrajini. Zato omenjeno število zemljepisnih imen ne vključuje številnih zemljepisnih imen, ki so ohranjena v različnih pisnih in drugih virih. Jasno je, da omenjeno število ne upošteva tudi zemljepisnih imen, ki živijo samo v ustnem izročilu med ljudmi. Ocena števila vseh slovenskih zemljepisnih imen zaenkrat ni možna.

V pokrajini najdemo številna zemljepisna imena, ki jih ni na omenjenih zemljevidih, pa tudi zemljepisna imena, ki jih sploh ni na nobenem zemljevidu. Ker so zemljepisna imena del kulturne dediščine vsake pokrajine, je treba tudi ta zemljepisna imena sistematično zbirati in preučevati. Glede na značaj uradne zbirke zemljepisnih imen in glede na tehnične omejitve objave zemljepisnih imen na zemljevidih ne moremo pričakovati, da bi za ta zemljepisna imena skrbeli v okviru Registra zemljepisnih imen. Zato predlagamo ustanovitev Slovenske zbirke zemljepisnih imen, v okviru katere bi sistematično zbirali, obdelovali in hranili tista zemljepisna imena, ki niso zajeta v Registru zemljepisnih imen.

Preglednica 1: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta s temeljnega topografskega načrta v merilu 1 : 5.000/10.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).

Preglednica 2: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).
Preglednica 2 (PDF 76 KB)

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

ZEMLJEPISNO IME NA ZEMLJEVIDU

Nedelja, Januar 21st, 2018


Savinjske Alpe. (Zbornik Planinskega društva Kamnik, 1993, stran 38)

Ime na zemljevidu je znak, karta pa je pomanjšana slika (dela) Zemljine površine. Naloga zemljevida je prikazati to površino čim bolj objektivno in stvarno. Iz tega lahko sklepamo, da bo vsebina zemljevida toliko boljša, točnejša in kakovostnejša, kolikor več zemljepisnih imen bo izpisanih na njej (Stepanov, 1984). Z vidika geografske stvarnosti bi tako tudi moralo biti. Kot bomo videli, ta logična povezava ni tako enostavna, kot zgleda, saj zmanjšana zemeljska površina ne omogoča vnašanja vseh zemljepisnih imen.


Knafelcev zemljevid Julijskih Alp iz leta 1910. (Vir: Slovenski planinski muzej)

V kartografiji se poudarja dvojni pomen zemljepisnih imen: uporabni oz. praktični ter znanstveni.

Težnja, da se na karto da čim več imen, pogosto pripelje do prevelike obremenjenosti z imeni, ki potiskajo v ozadje ostalo vsebino in karta zato postane nejasna. Na podoben način lahko težnja po jasnosti privede do tega, da karta postane oskubljena, brez imen in tako izgubi na informativni vrednosti. Napačna je tudi težnja po enakomerni razporeditvi imen po celotni površini zemljevida, saj imena najpogosteje niso enakomerno porazdeljena po površini. Zato sta fazi določevanja števila imen in pravilna obremenitev zemljevida izjemno pomembni.

Na zemljevidu se torej nikoli ne pojavijo vsa zemljepisna imena, ki se pojavljajo v pokrajini, ampak samo njihovo neobhodno število, ki je odvisno od namena, vsebine in merila zemljevida, pa tudi od kakovostnih in kvantitativnih značilnosti ter značaja prvin vsebine, na katere se ime nanaša.

Število zemljepisnih imen, ki se pojavijo na določenem zemljevidu je odvisno od vsebine zemljevida, njenega namena in merila.

Obremenitev zemljevida z zemljepisnimi imeni se definira s površino, ki jo imena zavzemajo s svojimi notranjimi konturami. Izraža se v odstotkih, ki so rezultat razmerja med uporabljeno površino zemljepisnih imen izraženo v mm2 na enem cm2 zemljevida. Da obremenitev z imeni ne bi vplivala na jasnost oz. preglednost zemljevida, to razmerje ne bi smelo biti večje od 10 do 15 %, kar je zlasti odvisno od splošne obremenitve zemljevida, pa tudi od vrste, velikosti in števila črk.

Iz preglednice je razvidno, kako se na nemških topografskih zemljevidih spreminja obremenitev z imeni, ki so v naravi na površini 553 km2, oz. na 8848 cm2 v merilu 1 : 25.000 in 553 cm2 v merilu 1 : 100.000.


Dolina Triglavskih jezer. (Leon Koporc v Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.)

Relativno veliko število imen na zemljevidih majhnega merila dosežemo z zmanjšanjem srednje velikosti črk s katerimi jih izpisujemo (tretja in šesta vrstica v preglednici). Z zmanjšanjem merila se povečuje tudi obremenjenost zemljevida, pri čemer se znatno poveča odstotek imen naselij (četrta in peta vrstica v preglednici), medtem ko se število imen ostalih prvin vsebine zmanjšuje.

Razen imen in dogovorjenih topografskih znakov se na zemljevide dodajajo tudi pisna pojasnila oz. okrajšave, s katerimi se poudarja najpomembnejša kakovostna značilnost, ali se dodajajo številčne vrednosti, ki kažejo na njihove najpomembnejše kvantitativne značilnosti. Na ta način se zmanjšuje skupno število dogovorjenih znakov.

Od imen, ki so zapisana na zemljevidih, se pričakuje izpolnjevanje naslednjih zahtev:
• da so izpisana v celoti,
• da je zapis pravilen,
• da je dosežena jasnost in preglednost branja.

Izpolnjevanje teh zahtev je odvisno od izbora imen, preverjanja napisov imen, od pravilne postavitve imen na zemljevidu glede na objekt, ki ga označuje ter z razporeditvijo imen glede na ostale kartne prvine.


Manjšinska jezikovna ozaveščenost (ali pretirana nemška uslužnost?) PD Kranj na vogalu Kranjske koče na Ledinah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri načrtovanju izpisa imen je potrebno upoštevati še:
• racionalnost pri uporabi prostora na zemljevidu,
• izgled in sodobnost v stilu oz. oblikovanju,
• preglednost ter možnosti za reprodukcijo.

Najboljše rezultate dosegamo s celostnim izborom tipa, oblike in velikosti črk s katerimi se izpisujejo imena, kakor tudi z izborom barve, s katerimi se tiskajo. Splošna zahteva je, da se zemljepisna imena harmonično vklapljajo v vsebino zemljevida oz. da z njo tvorijo enkratno celoto.

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Nedelja, Januar 14th, 2018

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark