Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

Nedelja, December 10th, 2017

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je mednarodna javnost leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora so Izzivi gorskih območij: podnebne spremembe, lakota, migracije/Mountains under Pressure: climate, hunger, migration.


Obetaven letošnji začetek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skoraj milijarda ljudi živi v gorskih območjih, več kot polovica človeštva pa je na gore vezana pri oskrbi z vodo, hrano in obnovljivo energijo. Gore so pod velikim pritiskom zaradi podnebnih sprememb, degradacije zemljišč, rabe tal in naravnih nesreč. Vse to ima lahko daljnosežne in uničujoče posledice za gorske skupnosti in ves svet.


Vzorec pisanega življenja v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Odtis obiskovalcev gora. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje zahtevnim danostim: življenje z veliko začetnico! (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so tudi zgodnji znanilec podnebnih sprememb. Ker se podnebje še naprej segreva, se gorska ljudstva – med njimi so tudi najrevnejša in tista, ki se stalno soočajo s pomanjkanjem hrane – spoprijemajo še z večjimi težavami kako preživeti v teh razmerah. Naraščanje temperature prav tako pomeni, da se gorski ledeniki talijo hitreje od napovedi, kar odločilno vpliva tudi na zaloge pitne vode, od katerih so odvisni tudi milijoni ljudi na ravninskih območjih.

K sreči imajo gorske skupnosti bogato znanje, dediščino in izkušnje, vse pridobljeno s trdim življenjem in nenehnim prilagajanjem številnih generacij. To jim omogoča razvoj novih strategij za uspešno prilagoditev na podnebne spremembe.


Spravljeni spomin. Narodna galerija v Oslu (Norveška). (Fotografija: Borut Peršolja)


Konkretno zeleno. (Fotografija: Borut Peršolja)

In v Sloveniji?

Redke so države, ki imajo skrb za gorska območja zapisano celo v ustavi. Slovenija je morda celo edina, saj Ustava Republike Slovenije v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja, v 71. členu (varstvo zemljišč), v tretjem odstavku določa:
»Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.«

Ne bom presenečen, če tega niti ne veste, pa čeprav ustava letos praznuje že 25. obletnico!


Živeti v Alpah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorsko in hribovsko ustavno programsko načelo velja za kar 72 % vzpetega površja Slovenije (gorniško klasičen alpski svet obsega zgolj 42 % površja), v njem pa se nahaja kar 55 % vseh kmetijskih zemljišč v državi. Kmetijska gospodarstva, ki gospodarijo na večjih nadmorskih višinah, imajo zaradi krajše vegetacijske dobe znatno omejen izbor kmetijskih rastlin in količinsko nižje pridelke na hektar. Register kmetijskih gospodarstev navaja, da nad 500 metri nadmorske višine močno prevladuje trajno travinje, ki predstavlja kar 95 % vseh kmetijskih zemljišč, le 5 % pa predstavljajo njive. Zaradi tega prevladuje ekstenzivna živinoreja.


Gorska območja: 72 % Slovenije. (vir: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja)


Planina Korošica (Karavanke): loveče ravnovesje klasičnega kmetijstva in novodobnega gorskega turizma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kmetije se v gorskih območjih soočajo z velikimi nakloni kmetijskih zemljišč, zato je pogosta uporaba dražje, specialne mehanizacije in/ali več ročnega dela. Stroški tako pridelane krme ali hrane so zato višji. Zaradi naravnih danosti prevladujejo biotsko bogata travišča, ki so pogosto vključena v omrežje Natura 2000. Z nadaljnjo rabo in obdelanostjo kmetijskih zemljišč pa se ohranjajo značilni habitatni tipi in vrste.


1554 metrov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Napovedovalka dnevne in urne prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zdi se, da je v praksi ustavno zagotovljena skrb – še zlasti v finančnem pogledu – vezana zgolj na kmetijsko področje. Med štirinajstimi Ukrepi razvoja podeželja (iz programskega dokumenta Program razvoja podeželja 2014–2020) sta dva neposredno povezana z gorskimi območji:
- Ukrep 8: Naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje in
- Ukrep 13: Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.

Med neposrednimi plačili na površine in živali deluje ukrep Podpora za mleko v gorskih območjih, ki je namenjena ohranitvi proizvodnje mleka na področjih s slabšimi pogoji za proizvodnjo mleka.


Do kdaj še? Do jeseni! (Fotografija: Borut Peršolja)


Do kdaj še? Do ponovnega taljenja snega! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ves preostali »gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih« pa ostaja podvržen stihiji zelenega turizma in z njim povezanega nebrzdanega pohodništva.


Gore niso lepa kulisa. Gore so do skrajnosti izostreno življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V obdobju 2007–2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov vzpodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah)

Se pa zaradi akcije Brati gore izboljšuje kulturni napredek. Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico, množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih društev.


Prebirati ali nabirati? (Fotografija: Borut Peršolja)


Reciklirani brlog na Norveškem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Z ZAKRIVLJENO PALICO V ROKI

Četrtek, December 7th, 2017

Saj poznate tisto uglasbeno slovensko narodno vižo na besedilo iz pesmi Veseli pastir, ki jo je napisal Simon Gregorčič?

»Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.«

Če je bila še nedavno zakrivljena le tista (smučarska) palica, ki je srečno prestala padec ali tista, ki jo je po svojem navdihu oblikovala drevesna narava, temu zdaj ni več tako.


V akciji. (Fotografija: Luka Peršolja)

***

Začelo se je aprila letos s telefonskim klicem Emila Janca (Trico d.o.o.) iz Sebenj pri Tržiču. Povedal mi je, da izdeluje palice Natural Walk za hojo v hribe in ga zanima, če bi jih lahko preizkusil. Dobila sva se v Domžalah, razložil mi je njihov koncept delovanja, podrobno razložil tudi nastanek palic Natural Walk, gradiva, iz katerih so izdelana in mi izročil lično oblikovano kartonasto škatlo. V njej so bile palice Natural Walk, ki sem jih hitro in enostavno sestavil po priloženih in nazornih navodilih.

Najbolj opazna značilnost palic Natural Walk je njihova zakrivljenost. Krivina naj bi omogočila čim bolj naravno gibanje rok, brez nevidnega, a menda stalnega izogibanja lastnemu telesu (priznam, da tega pri običajnih palicah doslej nisem opazil).


Lična embalaža z zanimivo vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Palice Natural Walk: angleško ime za slovensko znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Druga izstopajoča poteza je lesen T ročaj, ki izkorišča moč palca. Ročaj je iz lesa jêsena, ki po besedah proizvajalca »človeka navdaja s harmonijo in vsesplošnim dobrim počutjem«.

Tehnične značilnosti palic Natural Walk:
- gradivo: aluminij
- teža: 295 g
- dolžina: 145 cm; sestavljena: 98 cm; razstavljena: 79 cm
- število delov: 3
- zapiralo: sistem S-lock, ki omogoča enostavno in hitro nastavljanje dolžine palice.
- konica: kratka konica + karbidna trdina + krpljica (premer 40 mm) + gumijasta podloga za trde površine.


Počitek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Palice Natural Walk sem preizkusil večkrat, opazovalno pa šestkrat, v treh letnih časih, podnevi in ponoči, v poletni vročini in hladnem dežju. Površje, kjer sem izvajal hojo in plezanje, je segalo od Istre, Posavskega hribovja, Velike planine, Karavank do Grintovcev.


Razredčenost razgleda na Veliki planini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Barvita jesen v Karavankah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Opažanja, ki sem jih zaznal vsaj na treh celodnevnih preizkusih (vodil sem dnevnik uporabe):

- Palice Natural Walk so takoj opažene. S svojo obliko vzbudijo pozitivno zanimanje ljudi. Moteče pa je angleško poimenovanje palic.
- Za mojo telesno višino jih pri hoji skoraj ni bilo treba podaljševati; zgoraj in spodaj sem imel ves čas nastavljeno dolžino pri oznaki 1. Tudi pri sestopu sem palice Natural Walk podaljševal zelo redko.
- Nasploh je morda (zložena) dolžina slabša stran palic Natural Walk. Zložljivost, zlasti na stenskih poteh, nekako ne pride do izraza.
- T oprijem se mi je zdel izjemno uporaben in nevede je roka ves čas (po ravnem, ob vzponu in sestopu) segala po njem. Večkrat ko sem palice uporabil, bolj sem uporabljal T oprijem. (Sprva me je v pregibu desnega palca žulilo, a sem z nekaj pomoči brusnega papirja ujel ustrezen lasten prijem.)
-Prijetno me je presenetilo spoznanje, da je T oprijem prišel do izraza v temi, kjer dlani niso slepo iskale navidezne opore, kot se mi to dogaja pri klasičnem oprijemu.


Leseni T oprijem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Podplat palice. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Sprva je bil občutek, zaradi ukrivljenosti in pričakovanja nezadostne trdnosti opore, zlasti pri sestopu, previden in nezaupljiv. S pogostejšo, redno uporabo palic Natural Walk je ta občutek izginil, res pa je, da z obremenitvijo – na primer v vesi telesa – nikoli nisem šel do konca ali čez. Po večjem upogibu so se palice Natural Walk vrnile v prvotno obliko in kolikor lahko opazim, imate obe palici še vedno enako (začetno?) krivino.
- Zapiralni sistem za prilagajanje dolžine palic Natural Walk je bil ves čas učinkovit, palice so se mi nenadejano zložile zgolj enkrat, v posebni situaciji ob sestopu, pri čemer so se tudi takrat zložile počasi in ne sunkovito, zaradi česar nisem niti za hip izgubil ravnotežja.
- Na splošno je uporaba palic Natural Walk prijetna, se mi je pa ob hitrejšem sestopu nekajkrat zgodilo, da so se tresljaji, ob dotiku palice s trdo, kamnito podlago, prenesli v levi komolec kot nekakšno neprijetno gomazenje.
- Kadar sem se palic Natural Walk naveličal, sem jih zložil in jih nesel pritrjene na nahrbtniku. V svetli širini območja poti se – v nasprotju z mojimi pričakovanji – niso zatikale nikamor.
- Pri vzdrževanju palic Natural Walk sem se držal navodil proizvajalca (PDF 1,8 MB), ki priporoča, da po uporabi sprostimo spojne mehanizme, mokre palice pa razstavimo, obrišimo s suho krpo in jih razstavljene pustimo čez noč, da se na zraku osušijo. Palice Natural Walk so po večkratni uporabi seveda spraskane, vendar so navzven še vedno videti dobro ohranjene, predvsem pa ohranjajo visoko raven funkcionalnosti.
- Misel ob prihajajočih praznikih: mogoče so palice lahko unikatno darilo …


Življenjsko vodilo, s palicami ali brez njih. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.


Vabilo, ki ne dopušča popuščanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ali kot je zapisal France Stele:

»Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z JANKOM KOSOM

Sreda, September 27th, 2017

V torek, 3. oktobra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jankom Kosom z naslovom Kemija gora (oseminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 171 KB)


Janko Kos.

Janko Kos (1959) iz Preloga, biokemik (1983), doktor znanosti (1992), član Evropske akademije znanosti in umetnosti (2015), in alpinist (1977). Poročen, oče treh odraslih otrok, zaposlen kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo. Član Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1975, alpinistični inštruktor (1979), opravil je več kot 100 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženec prve društvene odprave na Grenlandijo 1981. Avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor 15 patentov in patentnih aplikacij. Mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Prejel je številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado Mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).

Po uvodni predstavitvi se je z Jankom pogovarjal Borut Peršolja.

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v sproščenem pogovoru:

Gorniški večer z Jankom Kosom, Kemija gora, 3. 10. 2017

S kom in kako si začel hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživel gimnazijska in študentska leta?

Zakaj alpinizem in ne na primer nogomet, košarka? Kdo so bili tvoji soplezalci? Kdo te je najbolj zaznamoval, kako ste vplivali drug na drugega?

Kakšna je bila v tistem času alpinistična scena v porečju Kamniške Bistrice? Ali so želje sedanjih mladih alpinistov (glede na njihove dosežke) podobni tistim, ki ste jih gojili v tvojem času?

Grenlandija, Kronprins Frederik Bjerge. Modro modra celina … Kako si si jo – v času, ko je bil internet v glavnem še hipoteza – predstavljal z gimnazijskim znanjem geografije? Kaj te je, vas je v resnici pričakalo?

Leta 1981 se je tja podala prva domžalsko-mengeška odprava. Lahko na kratko predstaviš: kdo ste bili člani odprave, kaj so bili vaši cilji, kako je potekala pod vodstvom Staneta Klemenca in kaj ste splezali?

V biltenu z odprave piše: 10. 6. 1981, Domžalski vrh, 1100 m, s Stanetom Klemencem; v steni poješ Mari, življenje ni cvetoče polje (Hazard) in preganjaš strašanski mraz … Nekje torej obstaja vrh, ki sta si ga najverjetneje doslej delila edina na svetu. Kako to doživljaš danes?

Te še danes rado zebe? Kaj je tvoja šibka točka v gorah?

V odlomku iz dnevnika (28. 6.; osmi dan čakanja na helikopter): »Koliko časa imamo za premišljevanje? Vsak dan življenja se je prikazal pred mano, vsaka odločitev, izleti v gore … Večerja bo. Košček evrokrema, razrezan na sedem delov. Za predjed bomo cedili sline, za poobedek pa listali kataloge najboljših restavracij v Kobenhavnu. Jutri mora prileteti! Saj je življenje tako lepo.« Kaj si se naučil iz te preizkušnje?

Ta tvoj dnevnik še obstaja? Bi kaj prispeval iz njega za društveni zbornik?

Preko 80 delovnih organizacij, ustanov in posameznikov je podprlo vašo odpravo. Seznam je impozantno dolg z več vidikov: številna, takrat uspešna (domžalska) podjetja, danes ne obstajajo več. Kaj je bilo dobro v preteklosti, kaj sodobnega, bi vam takrat prišlo prav?

Midva sva šla prvič skupaj v hribe v soboto, 24. 4. 1982. Osvojili smo planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Se spomniš tega izleta?

Iz mojega dnevnika Pionir planinec: »Pri glavnih za kepanje so bili Jure, Boris in Janko.« Tega leta sem v tvoji navezi prišel tudi na vrh Triglava. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri nas na živce, s čim smo te razveseljevali?

Sam se najbolj od vsega spomnim hoje v tišini. Žal, danes takšne hoje skorajda ni več.

Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kateri projekti so izstopali, kaj vas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosen?

V tistem času so hribe zamenjali družina, gradnja hiše, predvsem pa znanstvena kariera. Si že od začetka vedel, da boš študiral kemijo, ali si kolebal med katerim drugim študijem?

Vse življenje delaš v mednarodnem, zelo tekmovalnem okolju. Kaj so prednosti in slabosti?
Kaj pravzaprav delaš, s čim se raziskovalno ukvarjaš? (»Zlasti odmevne so njegove raziskave proteolitskega encima katepsina X, ki je prisoten v imunskih celicah, nevronih in nekaterih tumorskih celicah. Prof. Kos je skupaj s sodelavci odkril več tarč katepsina X, kot so integrini, gama enolaza in profilin-1, delovanje katepsina X na te tarče pa ima pomembne fiziološke posledice. Povišana koncentracija katepsina X povzroči tvorbo membranskih nanocevk, ki omogočajo prenos sporočil med celicami v obliki ionov, komponent celične površine in znotrajceličnih veziklov. Utišanje izražanja ali inhibicija aktivnosti katepsina X bistveno zmanjša adhezijo in migracijo imunskih in tumorskih celic, poveča pa regeneracijo nevronskih celic in tvorbo nevritov. Te ugotovitve potrjujejo katepsin X kot pomembno terapevtsko tarčo, zato je raziskovalno delo prof. Kosa poleg raziskav vloge proteaz v fizioloških procesih usmerjeno tudi v iskanje in pripravo proteaznih inhibitorjev in drugih spojin, ki bi bile uporabne za zdravljenje raka, nevrodegenerativnih in avtoimunih bolezni.”)

Kako kot naravoslovec, vrhunski znanstvenik, gledaš na podnebne spremembe? Jih – v domačih in tujih gorah – opažaš tudi ti?

Bil si deležen najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji. Kakšen je tvoj odnos do nagrad na splošno?

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.« (Andrej Štremfelj na primer pravi, da smo obsedeni z varnostjo.)

In drugo: »Samota je globokim dušam potreba.«

Kaj poleg plezanja določa alpinista? Katere vrednote, katera ravnanja? Kaj od gorniške literature si bral kot inspiracijo tedaj, kaj bereš sedaj?

Kaj je posebnega pri alpinizmu znanstvenikov? (Številni gorniki, alpinisti so doktorji znanosti.)

Zdaj hodiš v hribe večinoma v dvoje, z Jasno. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekel, da si prehodil pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno užival?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja napoved.

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKA PAŠTETA

Četrtek, September 21st, 2017

Najlepši skupek naprezanj Pohodniške zveze Slovenije (PZS) v zadnjih letih in hkrati nazoren rezultat učinkovitega delovanja pohodniške flajšmašine.

Sestavine: “Pohodništvo 50 %, planinska orientacija 3 %, turno kolesarjenje 32 % in športno plezanje 15 %”, ojačevalec arome E621, konzervans E250. Sterilizirana PZS mesnina.

Iskrene čestitke z moje strani za recepturo in izdelek!

Slovenija pohodnari! # LjubimPohodnistvo

Ob predlogu za zamenjavo planinske himne imamo zdaj tudi finalni predlog za zamenjavo grba PZS.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak stran od pohodništva.

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI TLI POD NOGAMI

Sobota, Avgust 12th, 2017

Od leta 1988, vsako drugo soboto v avgustu, na območju evropskih Alp, tradicionalno poteka akcija Ogenj v Alpah. V letu, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za leto trajnostnega turizma za razvoj, smo ogenj na Mali planini prižgali kot poziv k razmisleku o nujnosti sprememb v alpskem, še posebej slovenskem gorskem in gorniškem turizmu.

CIPRA, društvo za varstvo Alp, zahteva uvedbo sprememb, novih strategij in pristopov, ki v ospredje postavljajo kakovost življenja domačega prebivalstva in obiskovalcev/turistov. Bistvo sporočila je, da si moramo prizadevati za ohranjanje dediščine alpskega prostora in se zoperstaviti uničevanju tega občutljivega ekosistema.


Dva različna pogleda na isti gozd z istega mesta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kisovška gozdna njiva, podkrepljena z evropskimi sredstvi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato vsakokratno in vsakoletno prižiganje ognja v Alpah ponazarja ranljivost alpskih območij, pogum in vzpodbudo za uresničevanje sprememb.

CIPRA Slovenija, nosilka projektov Zapeljani v gore, Vozni redi v Alpah in Aktivno v šolo, je tokrat osrednjo pozornost namenila problematiki mobilnosti v gorskem in gorniškem turizmu. V Sloveniji je približno 80 odstotkov vseh rekreacijskih poti opravljenih z avtomobilom, zato je za trajnostno mobilnost ključen način prihoda na izhodišče izletov. Spodbudo k uporabi javnega potniškega prometa, kolesarjenju in hoji zagotavlja brošura Zapeljan v gore (PDF 13,8 MB).


Kam torej: plašno in zadržano s korakom ali odločno in prodorno z avtom? (Fotografija: Borut Peršolja)


Velikoplaninska megla dobrohotno zakriva prisotnost človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Izostreni pogled razkrije novodobno ujetost Curle. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tisočletno gonsko pot utrjujejo žive koreninske vezi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Udeleženke in udeleženci – z ognjem v srcu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naj gori! (Fotografija: Borut Peršolja)

Takole pa je vse skupaj ujela kamera Pavla Jurca v prispevku novinarja TV Slovenija Mira Štebeta:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174486121

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VELIKA PLANINA, VELIKA ZMOTA

Ponedeljek, Julij 3rd, 2017

Na blogu Nina Potuje je bila 20. junija objavljena novica TOP 15 skritih kotičkov v Evropi, ki jih je vredno obiskati. Blogerja Nina in Simon sta objavila rezultat Mastercardove turistične akcije, s katero so s pomočjo popotniških blogerjev oblikovali seznam »Discover amazing & affordable places across Europe«. Na deseto mesto (med sodelujočimi štiriinštiridesetimi državami) se je uvrstila tudi Velika Planina. (Opozarjam na zapis: Velika Planina, oboje z veliko začetnico, torej Velika Planina kot naselje (=Veliki Stan) in ne Velika planina kot gorsko/pastirsko območje, planina …)


Iz predstavitvene brošure Mastercarda (v angleškem jeziku). (zaslonska slika)

Novico so povzeli slovenski mediji, s svojim sporočilom za javnost se je odzvalo tudi žičničarsko podjetje Velika planina, d. o. o.. Med drugim so zapisali: »V čast in veselje nam je, da je Velika planina čedalje bolj opazna na evropskem in svetovnem zemljevidu. S svojo unikatnostjo in zgodbo se lahko kosa s številnimi evropskimi in svetovnimi znamenitostmi.«


E-sporočilo Velike planine d. o. o. (zaslonska slika)

Žičničarsko podjetje je spregledalo pomembno podrobnost, da je nagrado prejelo pastirsko naselje in ne pastirsko območje. Če pa zgoraj omenjeno pravopisno podrobnost dobrohotno spregledamo, potem ni mogoče spregledati, da bi si moralo žičničarsko podjetje Velika planina, d. o. o., nagrado kvečjemu velikodušno razdeliti s številnimi aktivnimi, reprezentativnimi deležniki (razporejenimi po abecedi):

Agencija za razvoj turizma in podjetništva v občini Kamnik,
Agrarna skupnost Gojška planina,
Agrarna skupnost Mala planina,
Agrarna skupnost Pašna skupnost Velika planina,
Gospodarska družba Velika Planina, d.o.o.,
Gostinstvo Ovijač, Lojze Ovijač (Domžalski dom na Mali planini),
Krajevna skupnost Črna pri Kamniku,
Krajevna skupnost Kamniška Bistrica,
MPK d.o.o., Peter Kosirnik (Črnuški dom),
Občina Kamnik,
Pašna skupnost Dol,
Planinsko društvo Bajtar Velika planina,
Planinsko društvo Črnuče,
Planinsko društvo Domžale,
Rekreacijsko društvo Rigelj Velika planina,
Štritof Marko s.p. (Jarški dom) in
TPPP d.o.o. (Dom na Kisovcu).


Prijazen obisk ali vsiljiva nadloga? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tem seznamu manjkajo številni posamezniki, zasebni lastniki, ki na širšem območju Velike planine uresničujejo svoje interese. Podobno si lahko svoj del zaslug pri nagradi pripišejo tudi pasivni, svetovalni deležniki:
Društvo GRS Kamnik,
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, izpostava Kamnik,
Policijska postaja Kamnik,
Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Kamnik,
Zavod za gozdove Slovenije, LPN Kozorog,
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj in
Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Kranj.


Korakov je v izobilju, z vodo varčujemo. (Fotografija: Borut Peršolja)

In dokler bodo na območju Velike planine prevladovali zgolj ozki, enostranski interesi (kogarkoli iz te zgodbe), ne pa skupni, usklajeni, souporabni interesi vseh, ki lastniško, gospodarsko ali interesno delujejo na Veliki planini, bo stanje slabše, kot bi lahko bilo in kot si to območje zasluži. Vsem takšnim ali drugačnim nagradam navkljub.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj veliko in maloplaninski korak.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA NARAVA VELIKE PLANINE

Torek, Junij 20th, 2017

V okviru 3. Pohodniškega festivala v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se poletno začenja v četrtek in bo potekal ves konec tedna (od 22. do 25. junija 2017), vabim na gorniško predavanje pod zvezdami.

Poglejte celoten festivalski program. (PDF 4 MB)

***

Festivalskemu dogajanju se Planinsko društvo Domžale pridružuje tako rekoč s sklepnim dogodkom:

Kaj?
Predavanje Gorniška narava Velike planine

V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, Dovja raven, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol.

Predstavljene bodo naravne in družbene značilnosti ter uporabnost geografskih vsebin v gorništvu.

Površje: nadmorska višina, naklon, ekspozicija (izpostavljenost); vpliv in povezanost (rastni pasovi, gozdna meja). Morfološki tip površja – kraško površje: visoka kraška planota, zaobljeni vrhovi, vrtače, udornice, suhe doline, kraške jame in brezna. Kamnine in njihove lastnosti: sedimentne (apnenec in dolomit). Preperevanje: mehansko (zmrzalno, temperaturno, razbremenilno) in kemijsko (korozija) ter biogeno. Denudacija: ploskovno delovanje in zniževanje. Erozija: linearno delovanje; vetrna erozija, erozija prsti. Vodno omrežje: izviri, padavine, taljenje snega, vpliv kraškega zadrževanja vodnega odtoka. Rastje Velike planine: pašniki, zavarovane rastline, mrazišča. Spremembe rabe tal oz. zaraščanje. Zemljepisna imena – beležka podnebnih sprememb v rastju. Podnebje, vreme in vremenski pojavi. Alpski svet kot življenjski prostor. Temno nebo Velike planine. Tišina. Problemi. Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe.

Kdo?
predava mag. Borut Peršolja, geograf in inštruktor planinske vzgoje, član PD Domžale

Kje?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)

Informacije:
info@pdd.si

Predavanje bo na prostem pod zvezdami, v primeru slabega vremena pa v Domžalskem domu. Predlagamo, da na predavanje pridete peš iz doline in prenočite v Domžalskem domu (rezervacije na 051 665 665).

Vstopnine ni, vabljeni!

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj veliko in maloplaninski korak.

  • Share/Bookmark

PRIČEVANJE O BORISU

Sreda, Junij 14th, 2017


(Fotografija: Borut Peršolja)

V soboto, 10. junija je minilo dvajset let (1997–2017) od tragedije v severni steni Turske gore nad Okrešljem, v kateri so življenje izgubili gorski reševalci Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), Mitja Brajnik (GRS Kranj), Luka Karničar, Rado Markič (oba GRS Jezersko) in Boris Mlekuž (GRS Bovec).

Vseh, zlasti pa vodniškega in inštruktorskega kolega Borisa Mlekuža, smo se spomnili tudi na Borisovem spominskem srečanju v Bavšici (19.–20. 5. 2017).


(Fotografija: Borut Peršolja)

O izjemnem človeku, ki je v marsikomu, ki smo ga poznali, pustil globoko sled, smo udeleženci samorganiziranega srečanja poslušali izpovedi, doživetja in pričevanja prijateljev in sodobnikov. Osvetlili smo – tudi z njegovimi naključno izbranimi dokumentarnimi diapozitivi – Borisovo gorniško življenje s številnih tur, taborov, tečajev, reševalnih akcij, besede, napisane, izrečene in (žal) neizrečene, ter se naslednji dan odpravili po njegovih stopinjah nad Bavšico.

Borisa so se prišli spomnit tudi pevci Moškega pevskega zbora Golobar, ki je bil ustanovljen leta 1951 in je eden najstarejših na Primorskem. S pevovodjo Danilom Durjavo, ki je ustanovitelj zbora in ga vodi ves čas, kar je gotovo edinstven primer v Sloveniji, so nas spomnili na globino, širino, iskrenost, domoljubnost … zapetega čustva.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zapisane besede Žarka, Irene, Miha, Srečka, Damjane, Emila …

»Dobro sem ga poznal, tako kot gotovo tudi večina udeležencev srečanja, seveda smo ga pa doživljali (doživeli) vsak na svoj način. Vsakemu od nas je ob skupnih trenutkih odškrnil delček samega sebe in verjamem, da bo mozaik spominov vseh zelo zanimiv, prijeten, takšen kot je bil kot sogovornik tudi Boris. Doživljal sem ga še kot neutrudnega sodelavca v nekdanji mladinski organizaciji, kasneje v sindikatih, predvsem pa vedno kot gorniškega prijatelja z neizčrpno zakladnico poznavanja vsega, kar je vezano na gore.«

»Kadar hodim po trentarskih gorah, največkrat sam, ker me samotnost notranje izpolnjuje, z Borisom vedno naveževa stik in se pogovarjava. Borisa sem dolgo poznal, od tistih tečajev za mladinske planinske vodnike v Vratih, ko je kot vojaški inštruktor vodil starešine nekdanje JLA po Triglavski severni steni. Tedaj je redno prihajal “na hrano” v staro Šlajmarco … in zgodilo se je nekaj najlepšega: zaljubil se je v svojo poznejšo ženo, ki je bila moja sorodnica in sem jo seveda poznal od otroštva.«

»Bil je član alpskega voda, zagotovo najboljši. Zato so ga tudi določili za alpinističnega inštruktorja: vodil je alpinistično šolo za vojaške starešine (plezali so npr. v severni Triglavski steni, s čimer se je rad pohvalil komandir čete), za vojake–padalce iz Niša … Zaradi zavzetosti, uspehov in neigranega tovarištva si je nabral za okoli dva meseca nagradnih dopustov; čuval jih je za hitrejši odhod iz JLA.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Ob pogovorih se je vedno doživeto sprehajal najprej po domačih bovških gorah, potem tudi po bolj ali manj oddaljenem gorskem svetu drugod. Nikoli ga niso ta čustva zanesla, da bi pozabil na osnovne prvine varnega gibanja (posrečena kombinacija čustvene vznesenosti in racionalnega razmišljanja). Bil je torej poet in hkrati velik realist. Kadar je šlo za resne stvari, ki se lahko vsakemu zgodijo na turi, je bil kot tovariš in vzgojitelj izredno strog in načelen.«

»Potem pa tisti nesrečni dan, ko nismo hoteli verjeti lastnim ušesom in očem. Žalostna je bila zadnja pot. Koraki so se mešali v tišino in solze. Vse je bilo tiho, še tišje, ko se je oče poslovil od sina. Razjokalo se je tudi nebo. Boris pa tam nad gorami.«

»Včasih, ko vijugam iz Tolmina navzgor po dolini Soče in se bližam Srpenici (v tamkajšnji kemični tovarni je bil zaposlen), proti njegovemu Bovcu, obdanem z vršaci, se mi zgodi, da se nekod prikrade njegov nasmeh. Bil je vraščen v to okolje, bil je nepogrešljiv del vsega tega bovškega sveta.«

»Boris je bil res nekdo, s katerim je bilo čudovito skupaj hoditi po gorah in hvaležna sem za vse tiste trenutke.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Je lahko tovrstno srečanje lepo?

Tako kot poznamo različno gorniško doživeto tišino (na primer tišino zgodnjih jutranjih ur, tišino noči, tišino sprehodov po snegu …), poznamo tudi različne lepote. Obstaja lepota, ki je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Lepota, ki se ji nič ne more izogniti.

V lepoti hoje, ko prenehamo uporabljati odvečne besede, ker ne počnemo nič drugega razen da hodimo, zaživi vse okrog nas. Dnevi, namenjeni tovrstni hoji, so lahko intenzivni in dolgi. In zaradi tovrstne tišine hoje se zdi, da živimo dlje, globlje, ker smo si dali dihati, ker smo se poglobili v vsako uro in vsako minuto življenja. Ko se nam mudi, pač počnemo več stvari hkrati, zato je čas tako izrabljen in poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. To je ena od ključnih skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine nam jo dela vse bolj domačo.

Takšna je tudi navzočnost na tovrstnem srečanju. In takšna je tudi nenavzočnost umrlega prijatelja, ki ga nosimo v sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja v na novo oblikovanem spominu vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.

In spet vzporednica, na pa mimobežnica: ko hodimo, se nič okrog nas ne premika. Grebeni se približujejo zgolj narahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se ves čas preobraža. Kadar smo na vlaku, dobesedno vidimo, kako se nam gora približuje. Oko zaznava premik hitro, živo, meni, da je vse razumelo, da je vse zajelo. Ko pa hodimo, se v resnici nič ne premika. Navzočnost se počasi naseli v telo, stvari tam daleč pa nenehno in vse bolj vztrajajo v našem telesu.

Tudi Boris.

In kot je zapisal Miha: “Boris bi zanesljivo rekel: dokler nam je usojeno, se s telesom in dušo predajmo goram.”


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark