Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

ALEŠU NA SNIDENJE

Sobota, Januar 30th, 2016

Včeraj se je poslovil Aleš Debeljak.


Aleš Debeljak v Domžalah, november 2011. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pesnik, ki ga bom pogrešal. Ustvarjalec širokega besednega razgleda, ki mi bo manjkal. Človek, ki me ne bo več spravljal v dobro voljo.

Zaradi njegove knjige Ilegalci sem ga jeseni leta 2011 povabil na gorniški večer. S hribi je bil na ti že od malega. Hoja pa je bila neusahljiv vrelec njegove brbotajoče energije. Gore in vse, kar je povezano z njimi, so se kar naprej in ob najrazličnejših priložnostih plazile, kradle, eksplodirale v njegove pesmi, eseje in časopisna razmišljanja.

Gore je čutil veliko bolj, kot marsikdo od nas, ki smo jih študirali, društvenili in športali.

Naslov gorniškega večera je bil Hoja je beseda. Če kdaj, je prav takrat ta naslov povedal vse.


Iskrivost in skrivnostnost Tihotapca. (Fotografija: Lojze Popelar)

Aleša sem osebno spoznal zaradi tragičnega povoda. Bil je somentor doktorskega dela dragega prijatelja, v avtomobilski nesreči prezgodaj umrlega mag. Boštjana Šaverja. Njegova knjiga Nazaj v planinski raj je izjemen uvid v kulturni pomen Triglava. Boštjanov doktorat je posthumno izšel, da bi bila bolečina manjša. O Boštjanu sva se pogovarjala na gorniškem večeru.

Pa o tem, kako ob obsežnih opusih razmišljati tudi o razmerju med kvantiteto in kvaliteto oziroma o tem, da ima vsak avtor svojo mero. Aleša sem spraševal, kakšna je njegova mera literarne hoje? Ugotavljal sem, da vsaka od njegovih nog hodi po različni poti in ker je hoja ritmična me je zanimalo, ali je hoja bolj pesniška ali bolj prozna.

Plaz odgovorov, mahanj z rokama, je docela neopisljiv. Pa vendar tak, da se za vedno usede vate. Kot prepričanemu Evropejcu sem si mu dovolil zastaviti vprašanje, ali je res po več kot stotih letih še vedno treba poudarjati, kako so naši predniki obranili »slovensko lice slovenskim goram« in kako je SPD nastajalo v boju z avstrijsko/nemškim vplivom. Na moje presenečenje je brez trohice dvoma odločno odgovoril, da to dejstvo in okoliščine še premalo predstavljamo in osvetljujemo! Brez tega nas ne bi bilo, je dejal in zato tudi v tem odprtem, svobodomiselnem svetu (ne pozabimo, to je bilo leta 2011), ne smemo pozabiti, kaj je bila vžigalna vrvica ponovnega odkrivanja slovenskih gora.

Leta 2012 sem Aleša povabil v ekipo Slovenskih gora, vendar je takrat za pol leta odšel na Dunaj. Je pa prebral moje besedilo. Z Alešem sva bila nazadnje skupaj lani oktobra. Vzpodbujal me je, da sem oddal gorniški esej v presojo italijanski literarni žiriji. Bil je tudi tovariški recenzent mojega zadnjega eseja za Mohorjev koledar 2016. Nikoli mi ni lektorsko, redakcijsko popravil ničesar. Mi je pa s svojim pripovedovanjem odstrl plasti, ki jih sam nisem videl.

Na koncu se je sam znašel nad tovrstnimi plastmi. Mehkost kamnine in prijetno zelena barva peračiškega tufa, ki sem ga pred tednom dni nevemzakaj občudoval v Tržiču, ustreza Aleševemu značaju. Čeprav judoist, prekaljen v številnih bojih za temeljno idejo življenja, je neverjetno segal tja, kjer živimo sami, v ritmu lastnega bitja.

Zato Peračica ni slučaj. Je zadnji stavek njegove nove pesmi. Čas je bil.


Peračiški tuf, na portalu hišnih vrat v Tržiču, 23. 1. 2016. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LETOŠNJI PROSTOVOLJSKI IZZIV

Sreda, Januar 13th, 2016

Poleg hoje, plezanja, smučanja, vodenja, pisanja, se že dolgo ukvarjam tudi s predavanji ter nastopi v živo. Že nekaj let (planinskim) društvom, vrtcem, šolam in drugim gorniško zainteresiranim ponujam različna brezplačna predavanja. Sprva sem ponudil šest vsebin:
- Triglavski ledenik,
- Gremo skupaj varneje v gore!,
- Geografija gorske pokrajine,
- Kamniško-Savinjske Alpe,
- Velika planina in
- Zgodovina slovenskega gorništva.


Poleg Geografije gorske pokrajine največkrat izvedeno predavanje – Veliki Stan. (Fotografija: Borut Peršolja)

Lani sem dodal še štiri teme:
- Priprava na turo,
- Argentina,
- Združene države Amerike ter
- Programa Ciciban planinec in Mladi planinec.

Seveda – po dogovoru – predavam tudi vse druge teme povezane s Planinsko šolo ali tečaji za vodnike Planinske zveze Slovenije.


S poti po Ameriki. (Fotografija: Borut Peršolja)

V okviru lastnega prostovoljskega dela tudi letos prvim štirim zainteresiranim ponujam brezplačno izvedbo (eno predavanje sem letos prostovoljsko že izpeljal; glej spodaj). Če bi torej želeli katero od ponujenih vsebin slišati v živo, se mi čim prej oglasite (borut.persolja(at)guest.arnes.si), da se dogovorimo.

***

Vabljeni tudi na vsebine, ki jih izvajam v okviru matičnega Planinskega društva Domžale:

Gorniški večeri v letu 2016
v Knjižnici Domžale ob 19. uri

datum vsebina
2. 2. Neža Rus: Srčni lonec
1. 3. dr. Petra Draškovič: Narava je še vedno živa
4. 10. Tomo Česen: Alpinistično viteštvo
2. 11. dr. Tomo Virk: Jug ali sever
6. 12. dr. Jurij Diaci: Gorski gozd


Iskriv sogovornik, drzna vprašanja: odlična kombinacija za obilo smeha. (Fotografija: Andrej Zore)

Vodene dejavnosti v letu 2016

april–maj Gorniška šola
za vse, ki se bodo na novo vpisali v Planinsko društvo Domžale:
predavanja, vodena: izlet na Veliko planino in tura na Gradiško turo (BREZPLAČNO ZA NOVE ČLANE!)

datum cilj zahtevnost poti
12. 3. Koprivniška planinska pot (Hrvaška) lažji izlet
2. 7. Konj zelo zahtevna tura
8. 10. Pot Triglavske Bistrice v Vrata geografska ekskurzija
29. 10. Sveta Ana družinski izlet


Vodim: velike in male. (Fotografija: Jernej Južna)

***

V torek, 5. januarja 2016 sem bil gost zanimive skupine študentk in študentov Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. V okviru splošnega izbirnega predmeta Izletništvo, pohodništvo, gorništvo (nosilka dr. Vesna Štemberger), ki ga lahko poslušajo vsi študentje katerekoli smeri od 1. do 4. letnika sem dve šolski uri predaval o programih Ciciban planinec in Mladi planinec. Gostitelj dr. Franjo Krpač je poskrbel, da bo tudi ta generacija – kot številne druge doslej – slišale, zakaj so slovenske gore in slovensko gorništvo nekaj, kar se splača poznati.

Pred dvema mesecema (13. 11. 2015) pa sem bil zgodnje jutranji gost v skupini Sončki, ki sijejo pod poveljstvom vzgojiteljice Vesne S. Girandon v ljubljanskem vrtcu Pod gradom. Eno uro smo se s predšolskimi kolegi zabavali z odkrivanjem gojzarjev leopoldkov, naritnika in njegove skrivnostne vsebine, markacije, obnašanja v gorah, predvsem pa tega, kaj gore sploh so (če sploh so?). Kot vedno, je ena ura minila kot bi mignil.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PLANINSKO DRSANJE

Ponedeljek, Januar 11th, 2016

(Zamujena objava. Ali pa tudi ne.)

Nekoč sem se že igral z velikoplaninskimi barvami: ali pa so se zgolj one igrale z mano? Takrat sem čutil takole – rjava: obvezna arhitekturna prvina, ki zagotavlja domačnost ognjišča. Lanskoletna rjava pa je bila nekaj posebnega. Presušeno rjava, ki je imela namen vztrajati, vztrajati in zavzeti celotno polje spomina.

Se spomniš kako je, če sneg hrešči pod nogami?

Se spomniš kako je, ko otrpli prsti iščejo skrotovičeno vrv v nahrbtniku?

Je to res samo še spomin? Je to res ZGOLJ samo spomin?

***

Gojška nas pričaka v soncu. Vse je na svojem mestu, manjka le dim z ognjišč, ki sporoča: doma smo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bleščava privablja in hkrati odbija žarke, kot zalo dekle, ki se boji ljubiti in biti ljubljena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko izgine sram, se prebudi želja po preizkušanju. Naj nikoli ne zamre! (Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


V geografiji so meje – razen političnih na zemljevidu – slabo vidne. Otipljivost ničelne izoterme je izjema. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovalnost življenja, ali vendarle prilagodljivost? Kaj od tega je človeku lastno? (Fotografija: Borut Peršolja)


Divje stoječ opazovalec
v slutnjo upora zvit.
Se najdeš v njem?
(Fotografija: Borut Peršolja)


V zimski nasladi, v modrem nebu ko se spaja s soncem, se zapleteš v lepoto, ki te ne spusti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Oklevajoči korak išče trdnost, ki jo najde le v hresteči zvestobi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zanje, ki jim zelena ne pomeni samo pomladi, se prihuljeno izvija izpod vej in sili v lastno senco. Misel, ki daje prostost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nizko sonce, ki vdira, a ne vdre v kristale zime, ki čakajo, da srenjasto vzbrstijo in zapolnijo pokrajino do zadnjega zastruga. (Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


Diši po igri.
Igri, ki čez leta pričara sladkobo ustnic.
(Fotografija: Borut Peršolja)


Ali praska na gorskem steklu
vodi v razpoko dolinskega vdiha?
(Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja po vodi ni privid. Je privilegij napora in spoštovanja narave. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lebdeti v prostoru in času. Predvsem času. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kdo zna splesti in podaljšati šal z volno poletnih korakov? (Fotografija: Borut Peršolja)


Novoletno drevesce: včeraj, danes in jutri. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZAMEJANA DOMOVINA

Ponedeljek, December 28th, 2015

Zakaj najhitreje vlečejo slabi zgledi?

Zakaj je PZS tiho? (S častno izjemo planinske skupine z Reke/Rijeke, ki je ostala na drugi strani rezilne žice.)

Zakaj leto končujemo z jasnim pogledom Zorana Smiljanića?

Prizori z Gojške, Male in Velike planine. (Vse fotografije: Borut Peršolja.)

  • Share/Bookmark

PRAZNIČNO VOŠČILO 2016

Nedelja, December 27th, 2015

Hodec.

Tisti, ki razmisli, kam gre.

Tisti, ki ve, da je ves čas na poti.

Tisti, ki piše, saj se zgodba rojeva sproti.

Tisti, ki hodi zase in za druge.

Srečnež, ki je izurjen v krotenju preteklosti.

Pogumnež, ki ve, da ga narava dela majhnega.

Korak za korakom.

Hodim, hodimo, hodite v dni, ki prihajajo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

Četrtek, December 10th, 2015

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Dvanajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, za izpostavljanje priložnosti ter spoštovanje omejitev za razvoj gorskih območij. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila zavezništva, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in naravnih okolij po vsem svetu.

Gorski pridelki in izdelki za kakovostno življenje

Vodilo letošnjega mednarodnega dne gora je spodbujanje pridelave hrane, surovin ter uporabnih izdelkov, ki kot prodano blago ali storitev omogočajo osnovno preživetje ali izboljšujejo pogoje za življenje prebivalcem gora. Čeprav gorsko kmetijstvo s cenami in količino ne more tekmovati s kmetijsko proizvodnjo v nižinah, pa se zaradi kakovosti lahko osredini na visoko dodano vrednost.

Storitve, povezane s turizmom na gorskih območjih, so ob množici obiskovalcev hitro podvržene zgolj ekonomskim načelom in ustvarjanju dobička, ne glede na posledice. Zato bi gorski turizem, še posebej pa gorniški turizem, moral shajati s trajnostno naravnano ponudbo, ob gorskem kmetijstvu temeljnega vzvoda razvoja gorskih regij.

Mednarodni dan gora je zato vsako leto priložnost za opozorilo, kako so gorske skupnosti tiste, ki v največji meri in z ekstenzivno obdelavo ščitijo biotsko raznovrstnost.

Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji kao beremo.


Šopek bralnih dogodkov, ki je zrasel v slovenskih gorah. (Vir: spletna stran)

Slovenija je tudi na tem področju posebnica in se ne skuša izneveriti splošnim trendom. Kar dela tujina, delamo tudi mi. Po liniji najmanjšega odpora in po liniji malomeščanskega planinstva. Torej samozadostnega, družbeno brezbrižnega in zaprtega v svoj mali, lepi, umirjeni knjižni svet.

Slovenija je edina, ki za Alpsko konvencijo izve zgolj takrat, ko ji kruli v želodcu. Če je povsod v Alpah CIPRA tista, ki je kriva za njen nastanek in njeno uveljavitev, se je slovenska vrhovna birokracija odločila, da mora mednarodno pogodbo uresničevati neposredno država sama, ne pa aktivna, ciljno usmerjena in odzivna civilna družba.

In namesto, da bi planinske organizacije vzpodbujale oskrbo s konji, sklepale pogodbe s kmeti za odkup živil krajevnega izvora, vsak dan namesto jedi na žlico kuhali en sam, a vsak dan drug meni, ter ga ponudili obiskovalcem, se skrivamo za jedilnimi listi.

Mi pač beremo.

In uživamo v kraljestvu svobode. Dober tek.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZGODBA JE MATI GORA

Ponedeljek, November 23rd, 2015

Danes je v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani Celjska Mohorjeva predstavila knjižne novosti redne zbirke za leto 2016, med njimi tudi Mohorjev koledar 2016, ki ga je uredila Alenka Veber. Tokrat že drugič nisem izpustil izjemne priložnosti, da nagovorim zvesto bralstvo, ki je s svojimi avtorji gradila slovensko identiteto.

Zgodba je mati gora (PDF 790 KB)


Naslovnica Mohorjevega koledarja 2016.

***

»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikoli ušlo.«
Joža Vršnik – Robanov

***

Izkušnja oproščene predrznosti
Zima 1988 je bila precej skopa z belim in hladnim puhom. Gore so izgledale jesensko kopne, čudovito modro nebo pa je obetalo prenekateri sončni žarek. V tem razpoloženju sem med januarskimi zimskimi počitnicami za člane planinskega krožka pripravil dve turi. Na prvi smo odkrivali ledeniška balvana Sivnico ter Lepi kamen v Koncu in se povzpeli v Gamsov skret. Bilo je toplo, hodili smo v samih srajcah, ob navihani razposajenosti pa so bile še te odveč.

Čez dva dneva smo spet sedeli na jutranjem avtobusu za Kamniško Bistrico. Naš cilj je bil Repov kot, eden tišjih in za raziskovanje primernejših kotičkov Grintovcev. Vsi trije smo hodili z odločnim tempom, saj je bil to eden tistih dni, ko je hoja čisti užitek. V Klinu smo jo namesto po lovski poti ubirali kar po strugi Sedelščka navzgor. To je vzpon nekoliko popestrilo in mu dalo raziskovalno plezalsko dušo. Zgodaj smo bili pod vrhnjimi macesni in predlagal sem, da jo uberemo še na Srebrno sedlo. Jernej in Saša sta mi z veseljem sledila, saj sta stopala v čisto nov svet. V vrhnjem delu pobočja smo prvič srečali ostanke zime. Pomrznjen in spihan sneg je bil ob suhi travi idealna slika tobogana. Mi pa smo predrzno rinili naprej …

Na vrhu Srebrnega sedla me je prvič spreletelo. O spustu na Petkove njive ni bilo govora, saj je bilo snega veliko, mi pa brez derez in cepinov, saj smo sprva nameravali samo do prvih tolmunov v Repovem kotu. Nazaj tudi ni šlo, bilo je prestrmo in zdelo se mi je, da bi bilo najbolje, če jo mahnemo čez Sukavnik in po zavarovani poti na Kamniško sedlo. Pot sem dobro poznal, saj sem poleti že večkrat hodil tam okoli, računal sem na pomoč žičnih vrvi, upal pa sem tudi, da je popoldansko sonce vsaj malo zmehčalo vrhnjo plast sicer zmrznjenega snega. Obema vodenima sem zabičal veliko previdnost in korak za korakom smo se začeli spuščati.

Spusta ne bom opisoval, saj ga niti nimam v spominu. Strah in težke zimske razmere so naredile svoje. V spominu pa mi je ostalo nenavadno srečanje z gamsom na polici nad Wisiakovo grapo. Hodil sem spredaj in ko sem se pretipal okrog roba sem začudeno obstal. Meter, morda dva pred menoj, je na poti stal star gams in me začudeno gledal. Umakniti se ni imel kam, stal je kot primrznjen. Tudi na prigovarjanje se ni ganil in ni nam ostalo drugega, kot da se počasi odplazimo mimo njega. Mirno in dostojanstveno nas je opazoval in prav po očetovsko prijazno nas je spustil mimo. Verjetno smo se mu z velikim strahom v očeh zdeli prav pomilovanja vredni.

Kočo na Kamniškem sedlu smo dosegli že v mraku. Po poti v dolino ni bilo slišati veliko besed. Bili smo vsak s svojimi mislimi in z vedenjem, da smo naredili eno največjih neumnosti v življenju. Šele čez nekaj let smo spregovorili o sreči, ki smo je bili takrat deležni. Obogaten s spoznanji, da je za varno in doživetij polno turo potrebna celovita priprava in da gora še zlasti pozimi ne gre podcenjevati, sem se še isto poletje udeležil tečaja za mladinske planinske vodnike na Zelenici.

Od takrat spoznavam, da je neumnost neumnih vedno manjša od neumnosti pametnih.

Pozitivni ustroj gora
Pogled iz doline proti grebenom gora se vedno dotakne tudi Neizrekljivega. Sonce obredno najprej razžari vrhove, šele zatem iz doline z mehko svetlobo prežene trdo temô. Smo ljudje, ko sestopimo z gore in nanjo spet zremo majhni do nerazpoznavnosti, zato bolj plemeniti in srčnejši?

Gore so povsod po svetu zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako posebne, da je znameniti slovenski geograf dr. Anton Melik vzpeto površje imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na višinsko razgibanost, velike naklone in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov izgled ter obliko. Pozitivnost pa lahko iščemo tudi v človeški plati teh istih gora, od odkrivanja, začetnega naseljevanja in tisočletne starožitne rabe do sodobnega turističnega in športnega obiskovanja.


Majhni koraki za velika doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Sloveniji gore ne sežejo višje od 2864 m, kolikor je visok najvišji vrh Triglav. Številni vrhovi drugod v Alpah segajo nad tri tisoč in celo štiri tisoč metrov, zato jih (še vedno) prekrivajo ledeniki. Zaradi podnebnih sprememb in naraščajočih temperatur gorskega ozračja je v tem desetletju Slovenijo neopazno zapustila nevidna – po dr. Ivanu Gamsu približno 2700 m visoka – snežna meja (ločnica, nad katero so tla stalno zmrznjena). Spremembam navkljub pa je v alpski soseščini Triglav že dolgo spoštovan in zaželen vrh, ki ga radi obiščejo domači in tuji obiskovalci gora.

»Triglav ni le vrh, temveč mogočno kraljestvo« je o njem zapisal dr. Julius Kugy. V času, ko je živel in raziskoval njemu tako ljube gore, je bil po dr. Francetu Avčinu “vsak vzpon v Julijcih dogodek. Razdalje, pomanjkanje komunikacij in koč, vse to je zahtevalo bivakov, neznana pokrajina brez poštenih zemljevidov pa krajevnih poznavalcev – vodnikov. Ti so dajali svoje krajevno znanje in plačano silo.” Toda v 19. stoletju slovenske gore – čeprav so imele slovenska imena – še niso bile tudi domače gore. Domače na način, da jih vsi čutimo kot del svoje pokrajine, da iz njih véje dediščina, ki govori o našem nacionalnem ponosu.


Človek je lahko zares sam samo med ljudmi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli jih pelje pot, videti le tuje delo? Tuja roka zaznamuje póta, postavlja koče in naprave in na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote.« To so bile besede, izgovorjene poleti leta 1892 na vrhu Stola (2236 m), ki so pripomogle, da je bilo 27. februarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. In gore so začele postajati domače v vseh pogledih.

Zaradi na novo nadelanih in označenih planinskih poti (teh je danes že prek 9.950 km) ter zgrajenih planinskih koč (skupaj z zavetišči in bivaki jih stoji 176) se je obisk gora močno povečal. Kako redki so bili do takrat obiskovalci gora zgovorno pove podatek, da je bilo leta 1895, ko je bila na Šmarni gori (669 m, hišna gora slovenskega glavnega mesta Ljubljane) uvedena prva vpisna knjiga, vanjo v celem letu vpisanih 1425 obiskovalcev. Toliko obiskovalcev lahko danes naštejemo v enem samem lepem dnevu!

Gore pa so v zavesti snobovskih meščanov še naprej ostajale območje nedotaknjenosti, svobode in brezmejne lepote. Ob tej prazni zaslepljenosti so početja prvih organiziranih gornikov – zlasti ob večanju števila gorskih nesreč – ostala slabo razumljena. Zato je bilo treba znanje o gorah posredovati vsem, ki jih je to zanimalo. Že leta 1921 je Pavel Kunaver napisal prvi gorniški priročnik, ki je dal nastavke za Slovensko šolo gorništva, ki jo danes zaznamuje celovit odnos do gora, ki vključuje gibanje s hojo, plezanjem in smučanjem, varnost, doživljanje in varovanje gora.

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani s celotno pokrajinsko podobo gore. Poznavanje pokrajinskih sestavin nam obogati védenje o pokrajini, zlasti o njeni občutljivosti ter povezanosti z našim ravnanjem. Gore nam s svojo višinsko razčlenjenostjo, ki se kaže v rastlinskih pasovih ter gozdno mejo, predstavljajo svojevrsten življenjski krog: v otroštvu spoznavamo njena vznožja, v mladosti pobočja, v odraslosti vrhove in v spoštljivi starosti z bogatimi gorniškimi spomini počivamo na klopci v dolini.


Nekdo mora biti prvi. In nekdo mora voditi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Imeti dom pomeni varnost, toplino in mir. Dom je prostor, kjer se pokaže naš značaj in kjer lahko uresničujemo življenjsko poslanstvo. S tistimi, s katerimi živimo, si lahko podelimo posebne trenutke vsakega dneva. Imeti domače gore pa pomeni razkošje narave štirih letnih časov in neusahljiv vir doživetij ter ustvarjalnosti.

Z roko v roki

Začnimo z vprašanjem, ki si ga je že davno zastavil France Malešič:
Ali smemo vzeti s seboj v gore tudi otroke?

In takoj zatem:
Kdo bo šel s kom: mi z otroki ali otroci z nami?

Odgovor je jedrnat:
Na izlet bodo šli otroci, mi pa z njimi in vse bomo naredili za to, da se bomo imeli lepo in se bomo vsi skupaj varno vrnili domov.


Hoja in pleza: gorniški dvojček. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so nedvomno pokrajina mladosti – razgibanih sten, premočenih grap, širokih razgledov in z vetrom prebičanih obrazov. Že od nekdaj so navdih in vir ustvarjalnosti, tudi strašljive skrivnostnosti, ki jo razkriva ljudsko izročilo (v zadnjem obdobju pa tudi stolpci črne kronike). Gore so danes največja učilnica za življenje in najbolj razgibana telovadnica.

Gore so čudovite, ker …
terjajo od vsakogar lasten napor in lastno znanje.

Gore so uporabne, ker …
nas ob hoji učijo reševanja vzponskih in spustnih problemov.

Gore so drzne, ker …
nam izrisujejo (dovoljene) meje, ki jih spoznavamo tudi v sebi.

Gore so darežljive, ker …
odrekanje in ponos nesebično nosijo v istem nahrbtniku.

Gore so tovariške, ker …
kolono hodečih oblikuje izkušnja sožitja različnih.

A po drugi strani so gore tudi nevarne. Smrtno nevarne.

Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umreti. Poznam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že gimnazija. Zato so gore šola življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje gorniške poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.

Kako živeti z gorami?
V največji možni meri sledimo vodilu, ki ga je na vrhu Triglava opisal Ivan Dežman leta 1809: “Moje največje veselje je na gorah!”. Gorniška pismenost zato vsebuje dvojno spodobnost: umeščanja knjig v skupinsko knjižnico in umeščanje samega sebe v posamezno knjigo.


Prvi pupkov pogled z višine na njegov jezerski ocean. Mu je všeč? (Fotografija: Borut Peršolja)

Gibanje vsebuje občutek svobode. Gibanje nas bolj kot karkoli drugega iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja. Otroci in mladostniki morajo zato pridobiti uporabno gorniško znanje, veščine in izkušnje, ki jim omogočajo:
- varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah,
- celovito doživljanje in soustvarjanje gorništva,
- kakovosten in postopen osebni gorniški razvoj ter
- zavedanje o pomenu prostovoljnega delovanja in
- odgovornost do ljudi ter narave.

Kako jim je pri tem v pomoč njihova dolinska bit in njihovo stvarno telo?

V predšolski starosti je volja bistveni princip v otrokovem razvoju. Gre za sposobnost udejstvovanja, živahnosti in vitalnosti. Z voljo se otrok brezpogojno poveže s svetom. To sposobnost povezovanja imenujemo simpatija. Vodili za izvajanje gorništva sta zato igra in motivacija za raziskovalno gibanje.

Za drugo sedemletno obdobje velja, da je otrok v vmesni fazi med voljo in razmišljanjem. To obdobje najbolj zaznamuje čustvovanje, ki neprestano niha med simpatijo in antipatijo. Vodilo za izvajanje gorništva je druženje v naravi s tistimi, ki jih ima otrok/mladostnik rad.

Otrok raje pleza kot hodi, nevarnosti se ne zaveda in bi rad počel čisto druge stvari, kot bi želeli mi.
Če se mu premalo posvečamo, v njem počasi usiha želja po hoji.


Plezanja se lotevajmo zvedavo, a ustrezno pripravljeni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tri vprašanja, ki se ponavljajo:
– Ali je še daleč?
– Ali je na vrhu planinska koča in ali bomo tam lahko jedli/pili?
– Ali je res nujno, da gremo gor?

V tretjem obdobju postane razmišljanje samostojno, kar pomeni, da mladostniki vse bolj razvijajo lastno in neodvisno sposobnost za oceno položaja, dejanj in drugih ljudi. Vodilo za izvajanje gorništva je izziv vrha, pri čemer je ta vrh vrhunec, najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan.

Nato se nekaj spremeni. Otrok ni več zatopljen v zgodbo in v slike na enak način kot doslej. Sedaj je zunaj – in če povem biblijsko – izgnan. Postopoma se s to razdaljo, ki jo otrok ustvarja, razvija sposobnost, da lahko zazna več.

Pri petnajstih letih postane mladostnik, pravno gledano, odgovoren za svoja dejanja. Pravo izhaja iz izkušnje, da pri tej starosti človek v bistveno večji meri kot dotlej lahko prevzame ODGOVORNOST ZASE. Vodili za izvajanje gorništva sta pestra izbira oblik dejavnosti (hoja, smučanje, alpinizem, športno plezanje …) ter uvod v prostovoljnost delovanja.

Namesto, da stojimo nasproti mladostniku, stojimo zdaj z njim z ramo ob rami in zremo skupaj v svet. K boju za samostojnost spada tudi postopna rast sposobnosti za presojanje, izbiranje, razločevanje in podobno.

Polnoletnost nasprotno pomeni, da lahko prevzamemo ODGOVORNOST ZA DRUGE. Imeti volilno pravico pomeni, da lahko človek zazna skupne potrebe in potrebe nekoga drugega. Ne le svojih. Biti polnoleten pomeni, da smo do neke mere končali z iskanjem in oblikovanjem lastne identitete, da je razmišljanje postalo samostojno, da smo v sebi umirjeni, stojimo na lastnih nogah, da lahko mislimo in skrbimo za druge. Vodilo za obiskovanje gora je gorništvo kot način življenja.


Preživetje je umetnost prilagajanja in kljubovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kdaj in kdo prvič v gore?
Poznamo različna merila za presojo o tem, v kolikšni meri je otrok zrel za šolo. Tak seznam je oblikovan na podlagi starosti, telesnega razvoja, sposobnosti, socialnega obnašanja in kognitivnega razvoja. Poskusimo oblikovati tak seznam oziroma merila za presojo o tem, v kolikšni meri je otrok zrel za gore:
- Lahko vrže storž in z njim zadane deblo pokonci stoječega drevesa.
- Pri hoji mu menjava korakov ne dela težav, korake lahko naredi tudi miže.
- Samostojno premaga korenine na poti in če je treba, si zna pomagati z rokama.
- Lahko hodi tako, da ga starejši drži za roko, vendar vso težo telesa nosi sam.
- Pleza kot pajek z vsemi okončinami ob ročnem varovanju za ublažitev padca/zdrsa izza hrbta s strani odraslega.
- Se obrne na rit in plezaje sestopa čez skalnat čok ali krajšo kamnito stopnjo.
- Zaveže vezalke, ve, kdaj je lačen, žejen.
- Sam stisne vzmetno sponko na zapiralni vrvici nahrbtnika.
- Ve, kdaj mu je vroče in kdaj ga zebe.
- Z daljšo vrvico zna narediti ambulantni vozel.

Ob tem ne smemo pozabiti sposobnosti za pomnjenje zgodb, jezikovno sporazumevanje in podobno.

Celotno gorniško delovanja mora upoštevati naslednjo dinamiko:
doživetje → izkušnja → pojem.

Za gorništvo velja, da ni pol toliko pomembno vedeti, kot čutiti. Zato je tudi zgled najpomembnejše vzgojno sredstvo, izleta pa temeljna metoda in oblika dela z mladimi v gorah.


Dva obraza iste gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če otroka/mladostnika spodbujamo in vodimo skozi njegove razmisleke, lahko upamo, da bo njegovo znanje bolj široko, globoko, odprto, povezovalno, dostopno za nove informacije in se ne bo omejevalo na dejstva. Ta je seveda tudi v gorništvu treba poznati, ampak kakovostno znanje je širše; je tisto, ki ga otrok/mladostnik pridobi sam. Otroci/mladostniki naj vodeno počnejo tisto, kar jih zanima, in če je vodenje tako naravnano, da je zanje bolj zanimivo, se tudi bolj angažirajo. Potem gorništvo zanje ni več samo nekaj, kar mora biti, ker starši tako želimo, pričakujemo, pravo življenje pa je nekje drugje.

K doseganju tega cilja nedvomno koristno pripomorejo tudi vaje:
- Vaje v spretnosti v vsaki starosti.
- Vaje v gibljivosti po 8. letu. Pretiravanje je škodljivo.
- Vaje v vzdržljivosti za otroke, ki so zdravi.
- Vaje za hitrost po 10. letu, vendar ne vaje z zadrževanjem diha (anaerobne vaje).
- Vaje za moč so primerne šele po puberteti, ko je rast že v večji meri končana (te vaje so anaerobne).


Enost minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot pod noge
Življenja si ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi prenaporno, saj živimo v času, ko se lahko brez težav prijavimo na seminar z naslovom Osmislimo napor … Obiskovalci gora smo tisti, ki imamo iluzijo, ki se ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in voljnost, da pri nadvse težavni nalogi vedno znova “začnemo od začetka”. Vedno startamo v dolini, saj naslednjič ne moremo začeti tam, kjer smo zadnjič nehali. V gorah se ne da odnehati, lahko pa se kadarkoli začne.

Če nam uspe skupaj z otroki in mladostniki prisluhniti tišini slovenskih gora in iz njih odnesti zavest, da smo neločljivi del človeške skupnosti, ki je zrasla v gorah in ki jim gore z zalogami pitne vode, gozdovi ter biotsko raznovrstnostjo zagotavljajo preživetje, smo naredili največ, kar je današnjemu človeku dano.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO IDENTITETO

Sreda, November 11th, 2015

Janez Bizjak, Igor Grdina, Duša Krnel Umek, Milan Orožen Adamič, Anton Perdih, Jože Rant:
Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah

Ljubljana 2015: Nova obzorja : Inštitut Karantanija, 136 strani, ISBN 978-961-6942-23-2, cena: 15 €

Knjigo mi je podarila založba Nova obzorja.

Letos poleti je na 20. spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume in Letnem taboru SDS – Lepena 2015 potekal posvet z naslovom Dr. Henrik Tuma – pozabljeni tvorec slovenskega krajevnega imenoslovja. Šest avtorjev je vsak s svojega (strokovnega?) zornega kota obudilo spomin na domoljuba, alpinista, pravnika in raziskovalca. Rdeča nit njihov zapisov, ki so jih v govorjeni besedi predstavili v Bovcu, pa je avtohonistična teorija etnogeneze Slovencev v Srednji Evropi, ki jo zaznamuje Tumov zapis izpred skoraj stotih let v Jadranskem almanahu: »Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica.«

Tuma je bil odvetnik in več let deželni poslanec in je pri svojem poklicnem delovanju skrbel za uveljavitev slovenščine v številnih legah. Sem sodijo tudi njegovi raziskovalni obiski gora, saj je vedel, da so se besede in imena rojevala na začetku – to je pri prebivalcih, ki so poznali svojo velikokrat negostoljubno pokrajino. “Kdor ljubi domovino, jo proučuje. Kdor domovino proučuje, jo ljubi.”, je Tuma zapisal pred petinosemdesetimi leti, ko je izšel njegov Pomen in razvoj alpinizma. Ko je tako hodil po najbolj oddaljenih kotičkih domovine je navdušeno spoznaval, da je vsaka ped zemlje že nekomu znana. Znana do te mere, da je to ped zemlje poimenoval, največkrat po eni od pokrajinskih sestavin. V imenu je pomen!


Tumovo ime na Slavniku. (Fotografija: Borut Peršolja)

O imenoslovnem rojstvenem postopku – ki sledi Tumovemu, Badjurovemu, Kugyjevemu in še kateremu zgledu – prepričljivo piše Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in neumorni iskalec sledi staroselcev. Na številnih primerih zemljepisnih imen (Luža, Cerknica, Tura, Kalce …) razprostranjenih od Zgornje Koroške do doline reke Isele nazorno razloži, da so prvotni prebivalci, ki niso govorili nemško, pokrajino poimenovali po značilnosti, ki so stvarne in ki imajo pomen. Ker pa danes zvenijo tuje, saj so plasti zgodovine (namerno ali nenamerno!) nanesle marsikaj, odstrtje zgornje imenoslovne plasti za marsikoga presenetljivo razkrije slovensko govorico. In ne samo govorico: slovensko poselitev v Vzhodnih Alpah.

Bizjak pokaže, da je precej očitno tudi Grossglockner slovenski Klekner in da ime najvišje avstrijske gore gnezdi v slovenskem Kleku! Značilna Bizjakova – osebnostna skromnost – je zato opomba, da sploh ni pomembno, ali ima Grossglockner dokazljivi izvor v slovenskem Kleku, vsekakor pa je pomembno, da je slovensko ime Veliki Klek starejše od nemškega! Bizjakov prispevek je zato vsekakor najpomembnejše sporočilo ravno prav zajetnega zbornika.

Zbornik, ki sta ga uredila Jože Rant st. in Duša Krnel Umek, prinaša tudi ponatis objav dr. Henrika Tume “Krajevno imenoslovje” (Jadranski almanah, Trst, 1923), “Toponomastika” (Geografski vestnik, 1925) in “Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju” (Planinski vestnik, 1926). Čeprav so vsa besedila že nekaj časa dostopna v elektronskih arhivih, se je avtorjem zdelo pomembno poudariti, da gre za prvi ponatis v skoraj sto letih in da je to dejanje tudi »rehabilitacija dr. Henrika Tume«. Tuma tovrstne rehabilitacije ne potrebuje, saj je ves čas navzoč tako med raziskovalci, kot med slovenskimi gorniki. Pa če to oboji hočejo in se zavedajo tega dejstva – ali pač ne.


Oblika, ki določa vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ZGODOVINO PO SPOMIN

Nedelja, November 8th, 2015

Saverio D’Eredita, Tanja Menegalija, Jože Mihelič in Špela Novak:
Kugyjeve gore: znameniti vzponi dr. Juliusa Kugyja v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah
Krmin 2015: Informest, 55 strani, ISBN 978-961-6882-12-5, cena: brezplačen izvod

Knjigo sem brezplačno dobil v Triglavskem narodnem parku.

V slovenskih gorah in v slovenskem gorništvu brez Kugyja ne gre. Slej ko prej se srečamo z njim, z njegovim delom, z njegovo navzočnostjo, pa čeprav je umrl pred 71 leti. Kot da ni dovolj, da se človek vsakodnevno sooča z različnostjo, z nujnimi kompromisi glede lastnih načel in ravnanj, je bilo njegovo prepletanje kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošnočloveškega zbliževanja sosednjih narodov kar dvakrat načeto z največjima svetovnima morijama. Lahko si samo predstavljamo, kako se je človek gorniških lepot počutil na jesen petinosemdeset let dolgega življenja, ko so se vsi njegovi življenjski ideali zdeli neuresničljivi, celo utopični?

Kugyjev poglobljen alpinističen odnos do gora in ljudi s »katerimi delim doživetja v gorah sem zgradil predvsem tako, da sem veliko in pogosto plezal – z mnogimi različnimi ljudmi na različnih lokacijah« presenetljivo podobno opišejo citirane besede zdajšnjega vrhunskega alpinističnega ustvarjalca Marka Prezlja. In prav ponotranjenju tega odnosa je namenjen vodnik v katerem so zbrani vzponi dr. Juliusa Kugyja »v vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah« (zakaj ne preprosto: v Julijskih Alpah?). V vodniku je opisanih 15 izletov, tur in smeri: Škrlatica, Triglav, Gamsova mati, Visoka Bela špica, Stenar, Kanin, Vevnica in Visoka Ponca, Bavški Grintavec, Trbiška Krniška Špica, Jalovec, Viš, Špik nad Policami, Prisank, Velika Martuljška Ponca in Drašca.

Če danes razvedni in taktični opisi v knjižni obliki niso več nenadomestljivi (ne nazadnje tudi format vodnika ni tak, da bi ga nosili s seboj), pa je bistveno sporočilo, o kateri tenkočutno uvodoma piše Jože Mihelič: »V ozračju, ki ga ustvarja njegovo pisanje, je vselej moč začutiti, da se je to, kar pripoveduje, v vsej pomembnosti lepoti, zares dogajalo.« Zato je stopati po Kugyjevih poteh in poteh njegovih predhodnikov velika odgovornost. Odgovornost zase, odgovornost do doživetja in odgovornost izpovedi, ki sledi. V tem je molk sicer nenadkriljiv, različni facebookovski, tviteraški in blogovski približki pa zgolj beležke, ki počasi brusijo značaj. Človeka in gore.


Kdo od številnih piscev člankov, zapisov, komentarjev, je današnji Kugy? Komu bo mogoče čez desetletja postaviti spomenik? In kje, v kateri na novo odkriti dolini? (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjižni projekt, ki v obrnjenem tiskanem besedilu fizično združuje slovensko in italijansko izdajo (lepo pa bi bilo, če bi bila dodana tudi avstrijska različica), je nastal v Triglavskem narodnem parku v sodelovanju s partnerji evropskega projekta Julius – Raba in ovrednotenje kulturne dediščine ter skupna uporaba športne infrastrukture na čezmejnem območju od Julijskih Alp do Jadrana. V pretekli čas nas zamaknjeno prestavljajo predvsem črnobele fotografije (izstopa na primer sestop z Jalovca), pa tudi nekatera besedila v razdelku Poglobitev, saj je vloga vodnika, ki ga je prevedla Kristina Ličen, »tudi usmerjanje predvsem na spoštljivo obiskovanje gora in varovanje narave za prihodnje rodove.«

Izvodi vodnika Kugyjeve gore so brezplačno na voljo v informacijskih središčih Triglavskega narodnega parka, v digitalni obliki pa na svetovnem spletu.


Srečno in zgovorno v tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

JESENSKI KORAKI

Torek, November 3rd, 2015


Prva slana je tod že temeljito opravila svoje delo: obrisala je opad in pripravila prostor za razstrta doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stosedeminosemdeset rodovitnih pomladi je vztrajen obet preživetja prihodnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Živeti vertikalo – in ne samo hlepeti po njej – je privilegij, rezultat prilagoditev in razvoja, ki navdihuje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kadriranje sebstva: izstop iz množice nikoli ni enostaven. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hlad jutranje svetlobe izostri pogled v globino doživetja, ki nastaja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sledi, ki se v plasteh luščijo in pripovedujejo o prisotnosti človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brečasti portret zgoščene zgodovine velikih prelomov in odlaganj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sever: določljivo otipljiv. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vse je okvirjeno: tudi znanje, veščine in izkušnje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zemeljski odtenki, obarvani z zamolklo rodovitnostjo jeseni. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mehkoba, ki z ustnicami vetra poljublja nahrbtniške rineže. (Fotografija: Borut Peršolja)


Barvni krog, ki ga zaznamuje modrost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zastrtost, ki pričakuje uvid v tla, po katerih uresničujemo gorniške želje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosednost, ki vzbuja toplino in domačnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jaz tebi, ti meni: večni krog preizkušanja moči narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark