Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

VELIKA PLANINA: IZ ZGOVORNE DAVNINE V LEŽERNO SODOBNOST

Torek, Maj 26th, 2015


Veliki Stan. (Fotografija: Borut Peršolja)

Davne sledi človeka
Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče/Njivice, z zanimivo kratersko obliko) je nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Omenjene planine spadajo med najslikovitejša slovenska planinska naselja. Vršina Velike planine je večinoma travnata; posamezne skupine drevja dokazujejo, da je človek izkrčil gozd na razsežne planinske pašnike. O času, kdaj natančno so nastale planine, ki so značilna oblika sezonske rabe kmetijskega prostora, še ni zanesljivih podatkov.

Peter Ficko (1982) je skupino Velike planine uvrstil k vzhodnemu delu Osrednjih Kamniških in Savinjskih Alp, kamor prišteva še skupino Planjave in Ojstrice ter skupino Krofičke. Po zadnji regionalizaciji, ki jo je leta 1995 pripravil Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa je Velika planina ena izmed osmih samostojnih enot Kamniško-Savinjskih Alp. Velika planina bi v primeru razglasitve Kamniško-Savinjskega regijskega parka postala del varovane narave.


Tukaj smo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Igrive jadralke v službi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglavka nad Curlo. (Borut Peršolja)


Doživetje, ki ga ponuja planina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planota je ločeno samostojna, a vendarle sestavni del širšega alpskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Omejena je z dolinami Kamniške Bistrice na zahodu, Kamniške Bele in Lučke Bele na severu, Podvolovljekom in Volovljekom na vzhodu ter dolino Črne na jugu. Proti Konjski dolini (tu je bil odkrit pahiplevrozaver! in številni drugi anizijski fosili), dolini Kamniške Bistrice in dolini Lučke Bele jo obdajajo strme in prepadne stene.

K nastanku te starosvetne gorske pokrajine so pripomogle zlasti ugodne površinske, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode. Družbeni dejavniki, ki obsegajo prebivalstvene in zemljiške razmere v dolini, pašno gospodarstvo, lastninske odnose, dostopnost planin, sestavo prepašene živine ter prisotnost drugih oblik (so)uporabe planinskega sveta, so se v zadnjih desetletjih intenzivno spreminjale in tudi spremenile.

Obsežna in valovita alpska planota je ostanek (starega) površja, ki je nastalo pred ledenimi dobami. Takrat so bile drugačne podnebne razmere kot danes, verjetno tropske, kar dokazujejo terasasto spuščajoče se uravnave. Površje je bilo zaradi dviganja in kasnejših ledenih dob, kot tudi zaradi procesov zakrasevanja, močno preoblikovano.


Z lovske poti čez Kuklarje. (Borut Peršolja)


Premetan geološki stolpec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rezultat preperevanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tanko plastovita zgodba debele zemeljske zgodovine. (Fotografija: Jernej Južna)

Značilno kamnito površje na grebenih ali izpostavljenih slemenih daje vsem planinam poseben čar (v pokrajini je lepo viden stik srednje in zgornje triasnih apnencev in dolomitov v Horizontu Velike planine). Zaradi pasu temnih ploščatih apnencev in dolomitov, ki so slabše topni, so se posebno v južnem in vzhodnem delu planote lahko ohranili umetno narejene kali ali lokve za napajanje živine in pobočja, primerna za sočnejšo pašo.

Prostrano območje planote Velike planine sestavljajo v glavnem triadni dolomit anizijske stopnje, dolomit in roženec ter apnenec, najdemo pa še glinasti skrilavec, laporno-glinasti skrilavec z vložki breče. Dolomit in apnenec sta kamnini, kjer se poleg mehaničnega preperevanja uveljavlja tudi kemično raztapljanje kamnine. Ta proces je na Veliki planini celo izrazitejši od prvega, kar se navzven kaže v številnih kraških oblikah.

V površinski izoblikovanosti in gospodarski namembnosti ozemlja ne smemo prezreti vloge in pomena temno rjavih lapornatih in tenko ploščatih temno sivih apnencev wengenskih plasti. Te hitro razpadajoče in prhneče kamnine, ki dajejo dobro prst, najdemo v jugovzhodnem delu Velike planine, kjer so najboljše pašne planine. To kamnino vidimo tudi vzidano v temeljih Domžalskega doma, na dan pa prihajajo tudi ob poti proti Veliki Planini oz. pastirskemu naselju.

“Strma pobočja nad Sv. Primožem gori do Poljanskega Roba (1569 m) so zgrajena od dolomitovanega školjkovitega apnika. Nad njim pa ležijo nekoliko proti severu nagnjeni wengenski skladi in tvorijo prijazno, zeleno pregrnjeno planoto. Njih opoka in temnosivi ploščasti apnenec dajeta namreč preperevši rodovitno zemljo. Na njej je pognala po širnem valovitem površju planote bujna planinska trata. Ta je privabila iz nižave pastirje, da so ustanovili Veliko Planino (1547 m) in Malo Planino (1506 m), in postavili ondi nad sto v čudnem slogu zgrajenih pastirskih koč.”
Seidl, F. (1907): Kamniške in Savinjske Alpe. Ljubljana.


Temni apnenci zgornje triasne starosti so odličen humus rastlinstvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni balkon, starosti nad 200 milijonov let. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prijazen obisk ali vsiljiva nadloga? (Fotografija: Borut Peršolja)


Koncept souporabe: vzajemno in prilagojeno drug drugemu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Arheološke najdbe so pokazale, da na tem skoraj 1000 ha velikem prostoru, človek gospodari že več kot tri tisoč let. Najdba bronaste tulaste sekire v Tihi dolini seže v mlajšo bronasto dobo (12.–11. stoletje pr. n. št.), pri Kranjskem Raku sta bili leta 1859 najdeni zlati noriško-panonski fibuli (med sredino 1. in koncem 2. stoletja, dolžina 5,1 cm, hrani Narodni muzej v Ljubljani), okrogla srebrna fibula na Pečicah govori o rimskem času (3.–4. stoletje), odkriti ostanki stavb in drugih predmetov na Velikem Stanu pa sodijo v pozni srednji vek (14.–16. stoletje). Zgodovinski viri prvič omenjajo Veliko planino z imenom die gross ross albenn leta 1536 zaradi spora med kamniškimi meščani in Andrejem Lambergom s Črnela, ki je branil pravice kmetov do paše na planini. Cerkev sv. Primoža in Felicijana (826 m) nad Stahovico je znana že v 12. stoletju. Najstarejša listina, ki je prva dokumentirana priča romanj vernikov, je iz leta 1396.


Že stoletja pod okriljem in zavetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ostanki poznosrednjeveških lončenih posod so opozorilo na pomemben izsek pastirske materialne kulture. (Fotografija: France Stele)


Nema priča veselja in žalosti, vsakoletnega prihoda in odhoda. (Fotografija: Borut Peršolja)


Krčenja gozda se nadaljuje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skromna, a izvirna bivališča
Travnate planjave so pastirji iztrgali sklenjenemu gozdu smreke in macesna, saj je drevesna meja prvotno segala do najvišjih vrhov na planoti. Gozd je v večjem delu Evrope najnaravnejši ekosistem, ki je od človeka in njegovega vmešavanja povsem neodvisen. Odprt planinski svet z značilnimi pastirskimi stanovi ustvarja podobo sredogorske kulturne pokrajine, ki pa počasi izgublja pašniško ter arhitekturno prvobitnost. Notranjost ovalnega stanu (Vlasto Kopač je to edinstveno in unikatno arhitekturo imenoval kot avtohtono pastirsko bajto z ovalno šotorsko streho) je nekoč sestavljala štirioglata izba za pastirja in obodna ovalna lopa za živino. Nizke duri z visokim pragom so vodile v prostor brez oken in stropa, ki je bil prekrit z odprtim ostrešjem na kašto. V kotu je bilo ognjišče z zaglavnikom za ohranjanje žerjavice. Vse, kar je pastir potreboval, je imel pri roki.


Različnost v iskanju najboljše rešitve zahtevnega življenja na višini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Preskarjeva bajta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pastir, ki je ona. (Fotografija: Borut Peršolja)


Velika Planina. (Fotografija: France Stele)

Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč oziroma bajt, kot jim rečejo pastirji, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120. Edina ovalna je Preskarjeva bajta v Velikem Stanu, ki je spremenjena v muzej in je (poleti) na ogled obiskovalcem. Planino upravlja pašna skupnost: gre torej za skupno, srenjsko planino z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir skrbi za svojo živino (zadnja leta se pojavljajo tudi čredinke) in opravlja druga, skupna pastirska opravila. Poselitev Velike planine v preteklosti je dokaz racionalnega odnosa človeka do narave in estetske razmestitve bajt v prostoru, saj je pastirska naselja postavil v zavetje skledasta kotanje, s tem pa je bila ohranjena veduta gora.


Arhitektura, ki izhaja iz telesa človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razbarvan mejkup, čokoladni parfum, zapeljiva dolgonohka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tehnična dediščina na robu kraterja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Koče so spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja in zametkov zimskega turizma (prvi zapisi o smučarjih na Veliki planini segajo v leto 1907). Lastniki stanov so se temu hitro prilagodili in so koče oddajali za vso zimo v najem.

Usoda planin pa bi lahko bila tudi zapečatena, saj so marca leta 1945 Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne (to so postavili leta 1937). Povojna oblast je želela na planini postaviti velike zadružne hleve, čemur pa so se kmetje uprli. Leta 1959 so po načrtih arhitekta Vlasta Kopača zgradili prve izmed več kot sto počitniških koč, leta 1988 pa so po izvirni zamisli Jožeta Plečnika na novo postavili tudi kapelo.

“Trajnosten razvoj je tista oblika razvoja, ki zadovoljuje potrebe človeka, ne da bi pri tem ogrožal vire, od katerih je odvisen razvoj prihodnjih rodov.”
(Zemlja 1994: poročilo Inštituta Wordwatch o prizadevanjih za okolju prijazno družbo, 1994. Medium, Radovljica.)

Sedanjo podobo so zaznamovale gradnja smučišč in gondolske žičnice s Hotelom Šimnovec, sedežnice do Gradišča in vlečnice v Tiho dolino ter (pre)številni oskrbni kolovozi. Na Mali planini stojijo trije večji domovi, med njima dve planinski koči: najstarejši in največji je Domžalski dom, ki je bil odprt leta 1953 in v katerem gospodari najvišje stalni prebivajoči Slovenec, Lojze Ovijač.


Mala Planina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Podpis življenja, ki kljubuje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skupek živega triasa. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kdor seje poti, žanje promet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odhod na planino in ledeni možje
Naravna omejitev za začetek paše je začetek rasti trave, ki sovpada s temperaturnim pragom 5° C. Ta je običajno dosežen že v drugi polovici maja, živino pa na planino vseeno odženejo šele junija. Vzrok zakasnitve je za ta čas običajno poslabšanje vremena z močnejšimi ohladitvami in padavinami (zgodnjo pašo preprečuje tudi zmehčana zemlja), ki lahko hitro preidejo v sneg. Nekdaj so na pašo gnali na god Janeza Krstnika (24. junij), po drugi svetovni vojni pa se je odhod celo zakasnil in približal godu svetega Petra in Pavla (29. junij). V zadnjem obdobju ženejo na planino pol meseca prej – že drugi vikend v juniju. Tradicionalen dan odhoda s planine je mali šmaren (8. september).


Poletne prebivalke. (Fotografija: Borut Peršolja)


V kontekstu souporabe gorskega sveta: podpis neznan. (Fotografija: Borut Peršolja)


Znamenita Velikoplaninska megla. (Fotografija: Borut Peršolja)


Poljansko rešeto ali kam je izginila soteska? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Veliki planini (Velika Planina je postala samostojno naselje leta 1985, prej je bila del Žage) sta ob njeni suhi kraški naravi dva izvira vode (eden je zajezen v Velikem Stanu, drugi je izvir Curla na robu Male planine, betonsko zajezen leta 2013), izdatnejši prihajajo na površje na njenem vznožju.

Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Sledenje voda na Veliki planini so pokazala, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici; obarvana voda se je namreč pokazala v zajetju Kraljev hrib. Območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni. Barvanja so bila opravljena v Breznu v Jerohi, pri požiralniku na Mali planini in v greznici hotela Šimnovec (Novak, 1993).

Infiltrirana padavinska voda večinoma polni kraški izvir Lučnice, s sledenji pa so bile dokazane povezave tudi z izviri v dolini Lučke Bele (Žegnani studenec, Sedem studencev), z izviri v dolini Volovjeka in Črne (Potok, Šunce in Krivčevo) ter z izviri v dolini Kamniške Bistrice (Kraljev hrib, Konjski potok, Dolski potok).

Vodna oskrba je zato odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Prst so najprej prekopali in jo posuli s soljo, tako da so privabili živino. V zgnetenem dnu se je ob dežju nabrala voda. V sušnem obdobju so pastirji s koši hodili v udornici Velika in Mala Vetrnica, katerih dno je bilo čez poletje prekrito s snegom in ledom. Sneg so pri kočah topili in tako za silo napojili živino. V zadnjih dvajsetih letih je sneg v udornicah skopnel že sredi poletja, sušo pa rešujejo s prevozi vode v cisternah.


Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)


Kali so edine stoječe vode na Veliki planini in so pomemben življenjski prostor za rastline in živali. So zadrževalniki vode, vodo tudi prečiščujejo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Korakov je v izobilju, z vodo varčujemo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Božanje mravelj ali kraja mravljičnega vonja.
(Fotografija: Jernej Južna)

Za kraško planoto so značilne vrtače, kraške jame, brezstrope jame in udornice. Takšni sta Velika in Mala Vetrnica (pastirji so Tonetu Cevcu pravili, da ime pride od vetra, ki pozimi nosi sneg vanjo), med seboj povezani snežni jami. Udornici je poznal tudi Valvasor in ju povezoval z nastankom neviht in toče. Jama v Kofcah je največja jama na Veliki planini (mestoma lepo zakapana, dolga 1090 m, globoka pa 103 m). Svojčas so njen vhod uporabljali pastirji kot zavetišče, pomembna pa je bila tudi kot nahajališče železove rude. Vodoravna jama Zijalka v Dovji griči je pomembno arheološko nahajališče. Med brezni omenimo Luknjo pod Zelenim robom. Slednja je še posebej zanimiva: če se ji približamo z zahodne strani, je naravni most, na vzhodni strani pa je v dnu naravno okno (vidimo ga s ceste v Kamniško Bistrico na Hudem polju pred gostilno Gams). Suho podolje Dol, izrazita vrzel med Rzenikom in Veliko planino, je po mnenju nekaterih geomorfologov ostanek nekdanje rečne doline, predhodnice današnje Kamniške Bistrice.


Lepota pokrajine ima vedno svojo stvarno podstat. (Fotografija: Borut Peršolja)


Luknja, ki je okno. In okno, ki je most. (Fotografija: Borut Peršolja)


Geološki prerez Velike planine v smeri S–J. (Seidl, F. 1908: Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in lice.)

“Vse področje Kamniške Bistrice in Kamniške Bele od Širokega žleba na jugu do grebena Kamniških Alp na severu, od Krvavca, Kalškega Grebena in Grintavca na zahodu, do Ojstrice in Konja na vzhodu bo proglašeno za narodni park. Za Veliko planino je medobčinski zavod za spomeniško varstvo izdelal posebni vzdrževalni načrt za zaščito prirodnih spomenikov in turistično ureditev.”
(Savnik, R. 1971: Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga. DZS, Ljubljana.)

Spremenjeni podnebni vplivi
Podnebne spremembe, ki so posledica tudi človekovega nespametnega ravnanja, v gorskem svetu zajemajo ogrevanje ozračja, količino in razporeditev padavin, pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, prilagoditve rastja … Spremembe so sprožile skrb, saj se na primer ozračje (zlasti v gorskem svetu) ogreva hitreje, kot se je kdaj koli v zgodovini človeštva.


Iz živega v mrtvo, iz uporabnosti v umetnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vidika toplogrednih plinov se na Veliki planini sinergijsko srečujejo živinoreja, promet, požiganje in kurjenje. Poleti se na širšem območju Velike planine približno devetdeset dni pase okrog 400 glav živine. Pri fermentaciji krme v vampu in debelem črevesju krav izdatno nastajata metan in didušikov oksid – oba imata zelo velik toplogredni učinek. Na podlagi razpoložljivih podatkov Veliko planino letno obišče od 200.000 do 250.000 obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije. Tako letno na območje s Kranjskega Raka pripelje 50.000 osebnih vozil. Promet največ prispeva k toplogrednim plinom z izgorevanjem goriv in tvorjenjem ozona v prizemni plasti.


Sožitje različnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V času priprav na pašo, v obdobju tako imenovane tlake (druga polovica maja, začetek junija) poteka čiščenje zarasle planine oziroma krčenje pašnih površin (pastir mora za vsako odraslo žival oddelati en šiht (6 ur), za manjše živali pa pol šihta (3 ure)). Kurijo se zarast, posekano rušje in obsežne travne površine. Na razmeroma majhnem območju je tudi okrog 120 pastirskih bajt in približno enako število počitniških koč, ki na leto po oceni pokurijo okrog 1500 m3 večinoma bukovih drv. Kurjenje biomase je načeloma ogljično nevtralno, problematične so velike površine in izpuščanje črnih saj v zimski (snežni) polovici leta. Saje so aerosol, ki nastaja ob nepopolnem izgorevanju fosilnih goriv in biomase. Segrevanje ozračja povzročajo na dva načina: v atmosferi absorbirajo sončne žarke, zaradi česar se segreva zrak okoli delcev, hkrati pa se saje prenašajo po zraku in nalagajo na snegu (in ledu) ter pospešujejo njuno taljenje (0,10 W/m2).

Tudi temperaturni prehodi nad in pod ledišče so pogostejši (občasno celo tekom dneva!), kar zlasti pospešuje mehansko preperevanje. Zato so naši hribi tudi dejansko vedno bolj krušljivi. Velika planina sodi med mrazišča, saj je bila 9. 1. 2009 v Tihi dolini izmerjena minimalna temperatura -40° C.

Na spremembe v pokrajini se je že odzvalo rastje: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so ob opuščeni tradicionalni rabi tal in umanjkanju snežnih plazov (na primer na Planjavi in Poljanah) vidni prvi zmagovalci zaraščajoče bitke.


Frontna linija se približuje robu Poljanskega roba. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slišite pljusk gozdnega vala? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zažiganje biomase je načeloma ogljično nevtralno. Vendar … (Fotografija: Borut Peršolja)

Količina padavin je na letni ravni zaenkrat še ostala približno enaka, se pa spreminja njihova razporeditev: manj je snežnih padavin, v toplejši polovici leta več padavin pade v krajšem času – pogostejši so močni nalivi. Ob tem je opaziti intenzivnejše erozijske procese, pri katerih se prst po pobočju premika navzdol.


Razgibano površje, skrivnostna prevotljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nobena nenadna sprememba ni nenadna. Še posebej ne vremenska. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na nagnjenih tleh s plitvo prstjo je pomemben dejavnik erozije tudi paša goveda. Povečujeta se zlasti vodna in vetrna erozija, saj zaradi zbitosti tal ter slabše rasti trave tla niso zavarovana pred padavinsko vodo. Pred drugo svetovno vojno je bila prevladujoča pasma krav na Veliki planini cika. Krave bohinjke, iz njih izhaja gorenjsko cikasto govedo, so bile v drugi polovici 19. stoletja težke okoli 200 kg. Cika je bila zaradi majhnega trupa, čvrstih parkljev in nizke teže odlično prilagojena za rejo v hribovitem svetu.

Zadnjih trideset let pa so na paši prevladovale krave lisaste pasme, ki so danes težke med 550 in 650 kg (neredko celo 700 kg). K sreči se cika v večjem številu spet vrača na Veliko planino (zdaj jih je na Veliki planini že več kot sto), so pa živali večje in težje kot pred pol stoletja (današnja merila za odbiranje cikastih živali so: telesna masa odraslih cik od 300 do 450 kg, višina vihra od 115 do 132 cm).


Kravoplastnice. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zadenjska erozija, povzročena s hojo na namočenih tleh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne poselitve (64 pašnih upravičencev prihaja iz 13 vasi, poleti pase okrog 30 pastirjev), vendar so kraški izviri ogroženi zaradi športnih, turističnih in živinorejskih dejavnosti. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, v pokrovu je tudi malo nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.


Curla: žal, iz minulih dni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Največjo nevarnost za kakovost kraške podtalnice predstavljajo greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarnost predstavljajo tudi odprta gnojišča, saj izcedne vode neprečiščene odtekajo v notranjost kraškega vodonosnika. Gostota živine ne predstavlja resne grožnje za kakovost podtalnice, jo pa predstavljajo številna divja odlagališča odpadkov, katerih skupna prostornina je ocenjena na 250 m3 (prevladujejo pa gospodinjski in gradbeni odpadki).

Zgodnja jutra in večeri
Cesarsko kraljevi komisar za agrarske operacije je leta 1908 izdal “Register deležnih pravic”, v katerega je vpisanih 176 udeležencev iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju planote. V pastirsko skupnost Velika planina so v dolinah Bistričice, Kamniške Bistrice in Črne vključene vasi Bistričica, Klemenčevo, Kregarjevo, Laniše, Okroglo, Stolnik, Zagorica nad Kamnikom, Spodnje in Zgornje Stranje, Zakal in Žaga. Na Mali planini pasejo kmetje iz Črne pri Kamniku, Stahovice in Županjih njiv; na Gojški planini pa kmetje z Gozda, Stolnika, Krivčevega in Vodic nad Kamnikom. Pravica do paše na planini je vezana na kmetijo in je ni mogoče prodati ločeno. Leta 1913 so dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško planino. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, ki jih danes zaljša bodeča žica …


Popis deležnih oziroma pašnih pravic.


Ograje ločujejo. Mar plotovi zbližujejo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni instalacija, temveč praktično tihožitje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina Dovja Raven. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje in delo na planini (to je bila tudi življenjska raziskovalna tema izjemnega dr. Toneta Cevca) je še danes v veliki meri urejeno z določili “Začasnega Planšarskega reda za Veliko planino” iz leta 1932. V njem je na primer določeno, da se na planino vodi samo živina, ki je zato usposobljena – da se usposobi, jo je treba spomladi v dolini pasti na domačem pašniku. Iz leta 1875 je znan podatek, da so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev, v zadnjem obdobju pa se poleti pase okrog 400 glav živine (v letu 2009 so pasli na Veliki 146, na Mali 96, na Gojški 149 in na Dolu 14 krav). Skupno število je torej za več kot polovico manjše od prvotnega, s planine so izginili konji, prašiči in ovce.


Nekoč peš, zdaj na prikolicah. Vmes pa obujanje spominov … (Fotografija: Borut Peršolja)


Ležerni, lisasti mali športni tankec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Maloplaninski dvojčici. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gonska pot je bila – bolj kot kravam – prilagojena temle vampežom. Pa današnje planinske poti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Naporno pastirsko življenje so napolnjevali številni običaji in šege. Starejšim pastirjem so pomagali fantje in dekleta, ki so si na paši krajšali čas z igrami – bíli so svinko, nebeškali … Ob večerih so se zbirali ob ognjišču, starejši so pripovedovali zgodbe, povedke o divjih možeh, belih deklicah, škratih, zelenem možu, coprnikih … Pastirji so izdelovali trniče, okrogle kepe sira, posušene v dimu, rezljali pipe in nabirali zdravilna zelišča. Z rezljanimi lesenimi deščicami, imenovali so jih pisave, so v sir odtisovali različne motive. Trniče so podarjali dekletom in si tako skušali pridobiti njihovo pozornost. Del tega življenja si je moč ogledati na praznik svete Marije Snežne, ki je prvo nedeljo v avgustu.

V sodobnem vrtiljaku družbenih zavez in dolžnosti kmetje/pastirji, naklonjeni tradicionalnim načinom gospodarjenja, nimajo najmanjših možnosti za preživetje. S počasno pašo ne zaslužijo niti za sol.


Snovna dediščina pridnih rok. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obraba gojzarjev
Komur spoznavanje pastirskega življenja ni dovolj velika vzpodbuda, ga bodo na enodnevni izlet ali celo večdnevno bivanje zvabili zanimivi razgledi na najvišje vrhove Grintovcev in poseljeno Ljubljansko kotlino, fotogenično obledeli viharniki, raznovrstno in endemično alpsko cvetje, skrivnostna jama v Dovji griči, zastavne krošnje smrek, velika živa mravljišča, ohranjeno sporočilo zemljepisnega imena Bukovec ali zastrta znamenja divje jage in poslednjega bivališča divjih mož. Narava Velike planine je res edinstvena!


Zastavne krošnje smrek. (Fotografija: Jernej Južna)


Po številu prebivalcev – Domžale! (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vsemi popotnimi cilji vodijo dobro označene planinske poti (zanje skrbita PD Bajtar in PD Domžale), ki razveseljujejo tako družine z majhnimi otroki kot zlatoporočence. Med tednom je na poteh tudi nemalo popoldanskih obiskovalcev, ki tako ubežijo nadležni kotlinski sopari. Kljub navidezni pohlevnosti pa je Velika planina znana tudi kot gora, ki je po številu smrtnih nesreč na drugem mestu v Sloveniji, za Triglavom in pred Brano. Največ ponesrečenih jih je skupilo, ko so poleti na izpostavljenih in strmih senožetih in gričah nabirali planike ali pa jih je pozimi zmedla gosta megla. Zato bodimo primerno obuti in oblečeni.


Grintovci. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nesreča nikoli ne počiva. Zato se tudi ves čas gorniško usposabljamo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Andrej. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimivo pa ni samo ovršje planote, temveč tudi poti od vznožja.
Iz Stahovice (434 m) se lahko peš odpravimo po nekdanji gonski poti mimo romarske cerkvice svetega Primoža in Felicijana (826 m) in čez Pasjo peč (krajši odsek poti je zahteven, pozimi pa zaprt). Do Domžalskega doma bomo hodili tri ure. Daljša različica nas popelje iz doline Kamniške Bistrice čez planino Dol (1308 m) in planino Konjščico (1505 m). Do Domžalskega doma bomo prišli v treh urah in pol. Najdaljša in najzahtevnejša pa je tura od mosta čez Kamniško Belo (571 m) in čez Presedljaj (1613 m) do vrha Konja (1803 m, ta odsek poti je zelo zahteven!) in prek planine Dol (1308 m). Rob Velike planine bomo dosegli po petih urah hoje. Drugo izhodišče je na jugu ležeča dolina Črne. Avto lahko zapustimo že v Krivčevem (gostilna Pri Jurčku), kjer je izhodišče markirane planinske poti mimo Podkrajnika, čez planino Kisovec ali Gojško planino. Domžalski dom bomo dosegli po dveh urah in pol zmerne hoje. Lahko pa se zapeljemo do Kranjskega Raka (1029 m), od koder bomo Veliko planino dosegli v uri in pol zmerne hoje.


Po ravnem, a dovolj visoko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sveti Primož: odlično in zelo staro izhodišče za obisk planine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

IN SMO ŠLI: UGLAŠENI Z VREMENSKO NAPOVEDJO

Ponedeljek, Maj 25th, 2015

Četrtkova napoved ARSO: “V soboto bo pretežno oblačno. Tu in tam bo še rahlo deževalo. Pihal bo severovzhodni veter, na Primorskem šibka do zmerna burja.” Ko se zjutraj zberemo v Kamniku, dežuje kot iz škafa. Nejeverni pogledi dvanajstih študentov in študentk Visoke šole za trajnostni turizem mi povedo vse. Pa smo šli in ko smo začeli hoditi je posijalo sonce. Znanje, izkušnje in sreča – natančno v tem vrstnem redu – so nam (tokrat!) omogočili zanimiv dan.


Za vsakim dežjem posije sonce! (Fotografija: Staša Destovnik)


Brez dežja in brez rastja: idealno za razglede! (Fotografija: Staša Destovnik)

Vsebine terenskega dela:
• spoznavanje in raziskovanje,
• doživljanje,
• varovanje in razvoj Velike planine.

Spoznavanje in raziskovanje:
• pokrajinskih sestavin Velike planine (površje, kamnine, prsti, rastje, podnebje, voda),
• naravnih oblik, procesov in pojavov ter njihovo večjo intenzivnost,
• zemljepisnih imen,
• dejavnikov paše (posestne razmere, naravna omejitev za začetek paše sovpada s temperaturnim pragom, ta je dosežen že v drugi polovici maja, živino pa na planino vseeno odženejo šele konec junija),
• trajnostnega razvoja,
• podnebnih sprememb,
• rabe naravnih surovin (kamen, les) in premišljenega obremenjevanja pašnih površin (pašni red),
• gorništva (poznavanje pokrajine močno vpliva na razvedanje, natančnejšo vodljivost po površju in varnost v gorah) ter
• obremenitev in škodljivih vplivov zaradi dejavnosti človeka.

Doživljanje:
• celovite in pozitivne izkušnje ob vzbujeni pozornosti,
• pokrajine kot rezultat delovanja in součinkovanja različnih dejavnikov in procesov, od splošnega h konkretnemu,
• opazovanja kot temeljne vrednote gorništva za poglobljen stik z naravo,
• vidnih oblik pokrajine Velike planine – njihove razsežnosti in barv v štirih letnih časih,
• posameznih naravnih zanimivosti, ki imajo enkratno spoznavno, poučno in razlagalno zmožnost,
gorništva oz. gibanja, zlasti hoje in smučanja kot prijetnega, sproščenega in aktivnega preživljanja prostega časa ter
• estetske in čutne vrednosti gora, ki jo dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost obiskovalcev.


Juhej, juhej! (Fotografija: Nika Sever)

Varovanje in razvoj Velike planine:
• kot izjemnega naravnega ekosistema, gospodarskega vira in življenjskega prostora rastlin, živali in ljudi,
• s celovito in pozitivno izkušnjo ob vzpodbudeni pozornosti,
• z vodno oskrbo in premišljeno rabo voda (zbiralniki vode, (umetne) kali),
• z zmanjševanjem odpadkov, čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in naravi prilagojeno energetsko oskrbo,
• s spremenjeno podobo gora, ki niso več kraljestvo neomejene svobode, ampak z njimi vzpostavljamo odgovornost posameznika,
• s prilagojenostjo omrežja planinskih poti naravnim danostim – hoja za svetom (omogočajo varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, usmerjajo obisk v prostoru in času in obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti ter preprečujejo spore z lastniki zemljišč),
• s premišljeno mobilnost obiskovalcev, ki preprečuje neurejena parkirišča, vožnjo povprek, uporabo motornih sani in gradnjo novih oskrbovalnih kolovozov in gozdnih cest,
• s preprečevanjem hoje izven poti, zlasti po mokrotnem površju ob taljenju snega in daljšem deževju,in po bližnjicah (vsak korak pomeni določeno obremenitev podlage (pri vzponu znaša ta obremenitev 40 kPa ali 4 N/cm2). Ob stalnih obremenitvah v daljšem obdobju se spreminja sestava tal, končni rezultat pa je zbitost in neporaščenost tal. Na takšnih tleh se pojavi vodna erozija, ki se vrši v treh stopnjah: ločevanje delcev prsti, njihovo prenašanje in odlaganje. V kateri obliki (ploskovno, žlebičasto ali jarkovno) se bo vodna erozija razvijala, ni več bistveno. Bistveno je dejstvo, da je naravno ravnotežje porušeno, razdiralni erozijski proces pa dobi prosto pot,
• s samoomejevanjem posegov in
• kot pomembnega dela doslej neustanovljenega Kamniško-Savinjskega regijskega parka.


Petdeset odtenkov zelene. In modre! In rjave! In srčne! (Fotografija: Staša Destovnik)


Prvi pupkov pogled z višine na njegov ocean. Mu je všeč? (Fotografija: Staša Destovnik)

Gojška planina
• dejavniki paše (posestne razmere, naravna omejitev za začetek paše sovpada s temperaturnim pragom 5° C, ta je dosežen že v drugi polovici maja, živino pa na planino odženejo v sredini junija)
• tradicionalna vodna oskrba in premišljena raba voda (zbiralniki vode, (umetne) kali)
- Skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje, v višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče).
- Pred planina Velike planine: nekdaj so na pašo gnali na god Janeza Krstnika (24. junija), po 2. vojni pa se je odhod bolj približal godu svetega Petra in Pavla (29. junij), danes ženejo že v začetku junija. Tradicionalen dan odhoda s planine je mali šmaren (8. september).
- Cesarsko kraljevi komisar za agrarske operacije je leta 1908 izdal “Register deležnih pravic”, v katerega je vpisanih 176 udeležencev iz skoraj dvajsetih naselij.
- Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Prst so najprej prekopali in jo posuli s soljo, tako da so privabili živino. V zgnetenem dnu se je ob dežju nabrala voda.


Tančica, tanka in redka, bolj kot skriva, tudi razkriva. (Fotografija: Staša Destovnik)


Maloplaninska vrata v Velikogorniško skrivnost. (Fotografija: Staša Destovnik)

Mala Planina
• nastanek planin, trajnostna raba pokrajinskih virov
- Posestna sestava lastnikov.
- Premišljeno obremenjevanje pašnih površin (pašni red) in surovin (kamen, les).
- Strmoglavljenje bombnika med drugo svetovno vojno.
- Nekdanja tovorna žičnica na planini.
- Planinske koče in planinske poti.
- Sapna steza s Kisovca do roba planote (Curla).
- (Nekdanja) gonska pot iz Stahovice mimo svetega Primoža.


Uvid v globino je povezan z naporom študija, raziskovanja in odprtosti za srečevanje. (Fotografija: Staša Destovnik)


Toda nekje je treba začeti: prebiranje geologije. (Fotografija: Staša Destovnik)

Velika Planina
• zgodovinske, arhitekturne, gospodarske in etnološke značilnosti Velike Planine
- Človek gospodari na tem območju že več kot tri tisoč let. Območje nekdanjih (prvih?) bivališč na Pečicah. Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120.
- Naravni položaj in estetika razmestitve stanov v prostoru – orientacija glede na osončenost in prevladujoč veter, skledasta veduta Velike Planine.
- Značilni pastirski stanovi z obodno lopo za živino in skodlasto streho – Preskarjeva bajta.
- Spremembe rabe tal oz. zaraščanje: pobočje Planjave, ki so jo pred drugo svetovno vojno kosili, sedaj pa je več hektarjev veliko območje že zaraslo z nizkimi smrekami.
- Pastirsko življenje so napolnjevali številni običaji in šege. Pastirske igre – bÍli so svinko, nebeškali … Starejši so pripovedovali zgodbe o divjih možeh, škratih, coprnikih … Pastirji so izdelovali trniče, okrogle kepe sira, posušene v dimu, rezljali pipe in nabirali zdravilna zelišča. Z rezljanimi lesenimi deščicami, imenovali so jih pisave, so v sire odtisovali različne motive.
- Leta 1875 so kmetje iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju kraške planote na celotnem območju Velike planine prepasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. V zadnjem obdobju se poleti na vseh planinah skupaj pase 400 glav goveje živine.
- Leta 1945 so Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne.
- Pojav zimskega turizma in razvoj bajtarstva.
- Vovkova jama (past za volkove) in skalni osamelci (vetrna erozija) nad Grlom.


Razlagalni počitek. (Fotografija: Nika Sever)


Brskanje po zgodovini: letnice obiskov divje jage. (Fotografija: Staša Destovnik)

Dovja griča
• nesnovna duhovna in kulturna dediščina pastirjev
- Dovji grobi: (prepovedano) pašno območje.
- Jama v Dovji griči.

Bukovec
• stara zemljepisna imena, posestne razmere in razdelitev planin
- tromeja planin: Velike, Male in Gojške – leta 1913 so dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje. Življenje in delo na planini je še danes v veliki meri urejeno z določili “Začasnega Planšarskega reda za Veliko planino” iz leta 1932.
- Pogled na Gojško planino; gre za pobočno planino, ki nima ravnega sveta.
- Zverižene plasti wengenskega apnenca in nastanek prsti – omogočanje nastanka obsežnih pašnih površin.
- Zgostitev visokih živih mravljišč v sestoju smreke.
- Vetrne krošnje dreves pod Bukovcem.
- Beležka sprememb v rastju (ime Bukovec, ki je sedaj v celoti poraščen s smreko).


Obrali smo jo do kosti – travo namreč … (Fotografija: Nika Sever)


Če obstaja brezstropa jama, obstaja tudi brezkadna banja. (Fotografija: Staša Destovnik)

Poljane
• pokrajinske sestavine ovršja Velike planine, ki so omogočile nastanek planine
- Ugodno površje – uravnano, ne prestrmo, kamnine – wengenski skrilavci , prsti, rastje – nekdaj bukov in danes smrekov gozd; krčenje gozda, podnebje, voda (omejitveni dejvanik).
- Ploskovno zniževanje površja ob poti pod Poljanami – utrjene stare pastirske poti se niso znižale.
- Brezstrope jame in vrtače, jama Kofca.

***

Kosilo nas je čakalo v Domžalskem domu. Ob tem pa še pogovor z najvišje stalno prebivajočem Slovencem Lojzetom Ovijačem, najemnikom Domžalskega doma. Tudi o največji laži, kot se je pred leti glasil naslov mojega članka: veliko ljubiteljev gora namreč pravi, da bodo, ko bodo šli v zaslužen pokoj, postali oskrbniki planinske koče …

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RAZMISLEK: O SISTEMATIČNEM USPOSABLJANJU MLADIH GORNIKOV

Sreda, Maj 20th, 2015

(Objavljeno v Planinskem vestniku maj 2015. Besedilo sem pripravil na izrecno prigovarjanje Mojce Volkar Trobevšek. Prvič pa se mi je zgodilo, da je uredništvo besedilo opremilo s pripisom: Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva in Planinske zveze Slovenije. O tem seveda ni nobenega dvoma. Vseeno, hvala! Sam vprašam: A mnenje iz uvodnika (in drugih člankov) ga pa izraža?)

***

Znanje nas oblikuje, določa, vodi k neodvisnosti razuma in osamosvojitvi človekovega duha. Znanje mora biti aktualno in neposredno uporabno. Znanje in njegovo usvajanje ima ustanovno vlogo pri kultiviranju človeka.


Univerzalno, a hkrati posebno, gorniško znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorništvo je delujoč primer, kjer se znanje povezuje z življenjem. Gorniška šola naj bi oblikovala posameznika, ki gradi na osebni odgovornosti, spoštuje zakone, varuje naravo, je pošten, ima etično držo. Vzgajala naj bi k sodelovanju, prostovoljstvu, naučila mlade, kako deluje planinska organizacija, jih usposobila, kako se angažirati pri skupnostnih problemih in jih naredila občutljive za različne potrebe posameznikov in posameznic.

A teh zahtev (starševska in strokovna) gorniška javnost ne naslavlja, saj prevladuje sprejemanje obstoječega ter lojalnost in poslušnost.

Gorništvo otrok, mladostnikov in mladih ne bi smelo biti podrejeno logiki pričakovanj članskega vključevanja. A težnje po tem so prisotne v vsej PZS-vertikali. Če kje, bi v gorništvu morali slediti humanistično-razsvetljenskemu modelu delovanja in jasno ter odločno zavračati nesmiselna pričakovanja, da bomo tisti, ki tudi na razmišljujoči ravni delamo z mladimi, planinska društva opremljali z recepti, poenostavljenimi in hitrimi rešitvami strokovnih problemov, s spretnostmi, veščinami in izkušnjami, za katere odborniki verjamejo, da jim bodo omogočili strokovno in avtonomno delo v praksi. Kompleksni cilji gorništva so tako osiromašeni na en sam cilj, na članstvo v društvu, gorniško znanje pa postaja vse bolj zasebna in celo plačljiva dobrina.


Zame. Zanjo. Zate. Za vse. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, da je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev. (Ob tem ne spreglejmo slovenske šolske mantre, da so učenci preobremenjeni. In verjetno zato predebeli (povezava na zgovoren članek v Mladini) …)


(vir: Mladina)

Povsem samoumevno je, da se pri gorništvu ne moremo izogniti naporu, odporu, ki ga le-ta poraja, pri vztrajnosti, obvladovanju telesa za hojo, plezanje ali smučanje na goro. Da moramo za to žrtvovati svoj čas, da nam na začetku ne gre in da je potrebna vaja neštetih korakov in oprimkov. Če vloženi trud ne pripelje hitro do uspeha (razgleda z gore) in s tem do notranjega zadovoljstva (krepkega stiska rok s samim seboj), to prej ali slej privede do občutka, da je bila obremenjenost zaman.

Če se na gorniško neuspešnost in nemotiviranost mladih, ki prihajajo iz geografsko od gora oddaljenih pokrajin ali iz socialno in kulturno manj spodbudnega okolja, odzovemo tako, da znižamo pričakovanja, smo naredili usodno napako. Verjeti, da jih bomo s tem razbremenili, je zanikanje gore v vsej njeni celovitosti. Zato rešitev ne sme biti znižanje pričakovanj, temveč dodatno, individualno gorniško delo, torej iskanje najbolj optimalnih poti, da mladim pomagamo doseči gorniške cilje in standarde gorniškega znanja, ki omogočajo preživetje.


Z družino do … (Fotografija: Borut Peršolja)


… samostojne gorniške poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ustvarjanje in posredovanje temeljnega gorniškega znanja še nikoli doslej ni bilo tako obrobnega pomena in je vse bolj dojeto kot potrata časa in denarja. V ospredju je zanimanje za strokovno delo, ki je bližje komercialni obrti zaželenega pohodnika kot pedagoški teoriji hodečega gornika.

Zahteva, da mladi vidijo smiselnost znanja Planinske šole in njegovo uporabnost zgolj v tem, da bodo postali vodniki PZS, je sicer povsem legitimna. A del gorniške usposobljenosti je prav v tem, da razumejo tudi vrednost tistega, kar nam omogoča videti prek gole neposredne uporabnosti ter nam odpira obzorja in širi duha. Če sistemsko ne odstranjujemo ovir, ki so pokrajinskega, ekonomskega, socialnega, kulturnega značaja (ne pa posledica slabega dela sicer maloštevilnih, a zagnanih mentorjev in vodnikov) oziroma izhajajo iz različnih osebnih okoliščin mladih in vplivajo na njihovo gorniško (ne)uspešnost, nismo naredili veliko.

Ključno vodilo kakovostne množičnosti je zato presoja, ali sistemske rešitve zagotavljajo enake možnosti ali vsaj povečujejo enakost možnosti za doseganje kakovostne gorniške usposobljenosti vsem otrokom, mladostnikom in mladim. Zato nobena rešitev, ki povečuje neenakosti, ni sprejemljiva.


Od poti … (Fotografija: Borut Peršolja)


… do smeri. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Markacija, smreka in gora vabijo in vodijo
Programa Ciciban planinec in Mladi planinec

Z oblikovanjem programov Ciciban planinec in Mladi planinec, ki sta po štiridesetih letih nasledila predhodni akciji, je bil narejen vsebinsko bogat in tudi likovno, oblikovalsko ter sporočilno lep korak. Za prijazno, varnejše in vseživljenjsko gorništvo.

Znak programa Ciciban planinec je Cici markacija, ki s svojo živostjo in neposrednostjo predstavlja prvi stik z gorami, vabi nas v naravo in je hkrati zanesljiva vodnica otrokom in njihovim staršem (družinsko gorništvo je v tej starostni skupini še posebej razširjeno). Markacija je eden temeljnih simbolov slovenskega gorništva, zato z njegovo navezavo utrjujemo tudi tradicijo gorniškega izročila.

Program Mladi planinec zaznamujeta gora in smreka, ki sta na simbolni in konkretni ravni neločljivi povezani. Območje, do koder uspeva smreka, je tisto, do koder sega višinski in storilnostni napor mlajših osnovnošolskih otrok – markacija nas prihodi do gozdne meje. Mladostnikom, ki so primerno usposobljeni in izurjeni, pa se odpirajo gore v celoti – od vznožja prek vrha do vznožja (doma in po svetu). V njunih simpatičnih potezah lahko prepoznamo tudi fantovske in dekliške značilnosti, saj smo v gore povabljeni vsi. V njuni velikosti in odnosu med njima pa se skriva osnovno pravilo gorništva – prilagajanje najšibkejšemu in tovariška pomoč.


Koga vabi? Zares kliče? (Fotografija: EE grupa)


Gora in gozd. On in ona. (Fotografija: EE grupa)


Tri zgodbe v eni. (Fotografija: EE grupa)

Znaka obeh programov sta likovno izčiščena in omogočata, da jih otroci rišejo sami oz. jih lahko s prilagoditvami uporabimo na različne načine. Markacija, smreka in gora so prvine, ki tvorijo slovensko gorsko pokrajino. Velike tiskane črke preidejo v male, ko se markaciji pridružita smreka in gora. Starejšim osnovnošolcem so dostopne vse gore. Kot izrazno sredstvo pa je prehod opazen tako, da ilustracijo zamenja fotografija, gorništvo pa lahko iz ilustracije prestopi v način življenja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

USPOSABLJANJE IN POMEN MENTORJEV IN MENTORIC PLANINSKIH SKUPIN V VZGOJNO IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH

Nedelja, Maj 17th, 2015


Usposabljanje mentorjev planinskih skupin na Veliki planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

(Prispevek je bil leta 2004 pripravljen za posvet Otrok v gibanju in objavljen v istoimenskem zborniku prispevkov. Prispevek sva pripravila v soavtorstvu z Lili Jazbec. Ob branju imejmo pred očmi podvprašanji: Kaj je po več kot desetih letih sploh še ostalo od sistema mentorjev planinskih skupin? Kdo je za to odgovoren?)


Gibanje je šibkejša plat mentorjev, veščine učenja pa njihova izjemno močna plat. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izvleček
Strokovni naziv Mentor planinske skupine pripada vsem, ki uspešno opravijo program usposabljanja, ki ga od leta 1996 v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije izvaja Zavod RS za šolstvo. Naziv podeljuje PZS, kjer imajo mentorji možnost svoje znanje še dopolnjevati.

Zakaj tovrstno usposabljanje?

Sistematično usposabljanje vodij planinskih skupin omogoča vzgojiteljicam in učiteljem/icam specialna znanja, ki zagotavljajo pogoje za varnejše gibanje po hribih in učinkovitejše delo v krožkih in skupinah za prostočasne dejavnosti. V zadnjih letih se množijo aktivnosti, ki težijo k ohranjanju stika z naravo. Gore so neposredni del narave. Gibanje v gorah pa pomeni velike možnosti za vključevanje vsebin s področja planinstva, ki je tradicija alpskih dežel.

Z usposabljanjem mentorjev planinskih skupin se je zgodilo sistematično zagotavljanje najpomembnejših ciljev planinske vzgoje:
- omogočati organizirano in sistematično pridobivanje, poglabljanje in razširjanje veščin, znanj in navad, potrebnih za planinsko dejavnost,
- razvijati odnos do narave, naravnih lepot in bogastev,
- odnos do tovarištva in vzpodbujati humane odnose do ljudi in narave,
- razvijati občutek za gibanje v gorskem svetu v vseh letnih časih,
- navajati na športni način življenja,
- spodbujati kulturno izražanje in uveljavljanje na raznih področjih umetnosti (fotografija, slikarstvo, pisana beseda …).

Ključne besede: planinstvo, planinska organizacija, usposabljanje, mentor planinske skupine

Članek v celoti (PDF 156 KB)


Skrb za varnost in … (Fotografija: Borut Peršolja)


… skrb za radoživost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PREPREČEVANJE NESREČ V GORAH: VODILA ZA ODGOVORNO MEDIJSKO POROČANJE

Sreda, Maj 13th, 2015


Korak v življenje. Korak v smrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

(Smernice so oziroma bodo sestavni del nastajajočega Nacionalnega programa varnosti v gorah. Dobrodošle so pripombe, popravki, dopolnitve in komentarji.)

VODILA ZA ODGOVORNO MEDIJSKO POROČANJE O (SMRTNI) NESREČI V GORAH

• Zaradi spoštovanja do umrlega in njegovih svojcev naj se nesreče v gorah nikoli ne uporablja v namene večje branosti/gledanosti/poslušanosti medija.
• Izkoristite priložnost, da javnost informirate in ozaveščate o varnosti v gorah, zlasti o gorniškem usposabljanju, ne precenjevanju lastnih sposobnosti, bolezenskih stanjih s katerimi ne hodimo v gore in drugih dejavnikih tveganja v gorah.
• Navajajte informacije o tem, kje poiskati pomoč v primeru, ko v gorah zaidemo v težave in še ni prišlo do nesreče.
• Izogibajte se jeziku, ki bi nesrečo v gorah predstavljal senzacionalistično, jo prikazoval kot nekaj kar se običajno dogaja ali mistificiral kraj nesreče (kot čudovit/lep kraj).


Je lepota gora kriva za malomarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

• Izogibajte se izpostavljanju in nepotrebnemu ponavljanju informacij o preteklih nesrečah v gorah.
• Izogibajte se podrobnim opisom poškodb.
• Bodite tenkočutni pri izbiranju naslovov, izogibajte se senzacionalističnemu slogu in besedama smrt ter tragedija v naslovu.
• V primeru alpinističnih nesreč se v članku izogibajte besedam norec in samomorilec.
• Premišljeno in previdno poročajte o nesrečah znanih (gorniških) osebnosti ali gorniško visoko usposobljenih/izkušenih ljudi (vodnikov, inštruktorjev, reševalcev).
• Na spletu onemogočite komentiranje informacije o nesreči v gorah.
• Bodite previdni pri izboru fotografij in videoposnetkov.
• Pri navajanju statističnih primerjav členite gorniške nesreče in druge nesreče v gorah.
• Izkazujte skrb, empatijo in spoštovanje do ljudi, ki žalujejo zaradi nesreče bližnjega.
• Pišite, govorite, poročajte o zgodbah ljudi, ki se ukvarjajo z varnostjo in gorniškim usposabljanjem v gorah.


Spomin naj nam služi tudi za to, da se kaj naučimo iz doživetij drugih. (Fotografija: Borut Peršolja)

V spomin Slavku.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DAN ZMAGE NEKOLIKO DRUGAČE

Nedelja, Maj 10th, 2015

Na prazničen dan se nas je enajst odzvalo predsednikovemu pozivu na tradicionalno delovno akcijo pri Domžalskem domu na Mali planini. Skupaj z njim smo se šli prostovoljstvo, eno besedno najbolj opevanih vrednot Slovencev in Slovenk. V bistvu pa gre za vsakoletni slavnostni postroj odsekovih udarnih čet, ki običajno na upravnem odboru stojijo v vrsti za finančno podporo svojim idejam. Udeležba na akciji je ključ do uspeha in zmage!


Svoboda! (Fotografija: Borut Peršolja)


Svoboda s pridihom večnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svoboda s pridihom vztrajnega garanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še predno pa smo se oprijeli dela, pa smo najmlajši udarniki prižgali svečo miru in upanja. V spomin na ponesrečene letalce sestreljenega zavezniškega bombnika B 17, ki je konec maja leta 1944 strmoglavil na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trebljenje pašnikov poteka že nekaj stoletij, celo tisočletij. Tako so na Krasu nastale delane vrtače, pa kamniti zidovi, ki so prst varovali pred burjo. Na visokogorski planini je iz preperelih ostankov nastajala rodovitna prst, kamni pa so nudili zavetje ter dajali oporo lopastim bajtam in oseku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Za gradnjo škarpe smo uporabili (krajevni) material (gre za skrilave apnence wengenske starosti) in znanje, ki izvira iz lokalne, pa čeprav dolinske tradicije. Tudi mešanje malte je šlo po starem: na roke, s polavtomatskima lopatama. (Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


Zamenjali smo tudi nekaj macesnovih rant na ograji, da bo posedanje obiskovalcev varnejše, buljenje krav na dvorišče pa bolj »full frame«. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrhunec dneva pa je bila montaža strelovoda za apartma ločencev oziroma bajto Dovjega moža (tako smo potešili radovednost obiskovalcev). Špičasto in okroglo dosledno sledi napotkom gorjanskih Butalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nova igralna pridobitev je tudi predsednikov vrhunski dosežek inženirskega načrtovanja, ekonomične izvedbe in dosmrtnega ponosa. Hvala mu! (Fotografija: Borut Peršolja)


In seveda: brez srca pri tovrstnih zadevah ne gre! (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VEN V VSAKEM VREMENU

Ponedeljek, April 27th, 2015


Ciciban november 2007: pesmica Dež Lili Novy, pripravil Borut Peršolja, ilustriral Peter Škerl.

VREME JE LAHKO SONČNO, OBLAČNO, VETROVNO ALI DEŽEVNO.* NE GLEDE NA VREME SE LAHKO VEDNO ODPRAVIMO V NARAVO IN JO SPOZNAVAMO TER RAZISKUJEMO.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Ciciban novembra 2007. Kasneje je bil še večkrat poobjavljen, zadnjič v spletni aprilski izdaji leta 2015: Naš ljubi Ciciban je spet tu!

Ven v vsakem vremenu
V naravi ni nič stalnega – razen spreminjanja. Z izleti na najboljši način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, kar pomeni vsakokrat znova pristen stik z naravo.

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike spodbujajmo obiskovanje narave: gozdov in polj, hribov in gora … Dejavnosti v naravi načrtujmo vse leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost.

Tudi nesončno vreme je »lepo vreme«
Doma naj nas ne zadrži vreme, ki ni sončno. Oblačnost, veter, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. V številnih delih sveta padavin ni ali pa jih je zelo malo, v Sloveniji pa imamo od 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot vsakdanjega in neobremenjujočega je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti je navajanje na različne vremenske razmere pomembno, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.

Taborjenje pod šotorom, ki je zelo razširjena in priljubljena gorniška ter taborniška dejavnost, je lahko eden od vrhuncev počitniškega dogajanja mladih. Med desetdnevnim šotorjenjem bomo zagotovo deležni tudi kakšne mokre pošiljke z neba. Če bomo med letom vse dejavnosti v naravi izvajali samo v idealnih razmerah, bomo med daljšim deževjem imeli z organizacijo življenja in vzdrževanjem dobrega razpoloženja veliko težav.

Zato se čim bolj pogosto odpravimo v naravo, tudi v dežju, megli, snegu z dežnikom v roki. Kadar nas planinska pot vodi po širokem gozdnem kolovozu in lahko dežnik uporabljamo brez težav, naj bo naš vmesni cilj (končni cilj je vedno varna vrnitev domov!) toplo zakurjena planinska koča; bližnji vrh pa pustimo za drugič. Če je izbrani izlet za dane razmere prezahteven, ostanimo v dolini in si oglejmo izvir reke, osamljeni balvan ali kakšno suho znamenitost – kraško jamo, muzej ali knjižnico … Lahko pa se odpravimo samo na krajši sprehod v okolico domačega kraja. Otrokom je treba podrediti vse dejavnosti v naravi!


Ciciban november 2007: pripravil Borut Peršolja, ilustrirala Erika Omerzel Vujič.

VREME JE NAGAJIVO, KADAR MOČNO SIJE SONCE, PIHA MRZEL VETER, PADAJO DEŽNE KAPLJE ALI POPLESAVAJO SNEŽINKE. SPREMINJANJE NARAVE LAHKO OPAZUJEMO VSAK DAN IN CELO LETO. LAHKO SMO ZADOVOLJNI, DA ŽIVIMO V DRŽAVI, KJER VSAJ ENKRAT NA TEDEN DEŽUJE IN KJER POZIMI SNEŽI. V ŠTEVILNIH DELIH SVETA JE PADAVIN ZELO MALO IN IMAJO PUŠČAVSKO PODNEBJE.

OBLEČEMO SE VREMENU PRIMERNO, S SEBOJ PA VZEMEMO REZERVNA OBLAČILA, KI JIH ZAŠČITIMO PRED VLAGO. REZERVNE STVARI VZAMEMO S SEBOJ VEDNO, ŠE ZLASTI PA TAKRAT, KO SE KAM ODPRAVLJAMO ZA VEČ DNI.

Dobro se pripravimo
Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni – z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oz. varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam veter dežnik puli iz rok, je to znak, da se moramo obrniti.

Tik pred odhodom od doma preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved, vsekakor pa si ne privoščimo podcenjevanja razmer v naravi. Med gibanjem v naravi stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo potek izleta oziroma sprehoda. Nenadne spremembe vremena so redkejše, kot na splošno mislimo. Če smo nanje pripravljeni, je lahko izlet še dodatno obogaten z zanimivim doživetjem. Kadar pa se razvijejo nevihtni oblaki, se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele.


Ciciban november 2007: pripravil Borut Peršolja, ilustriral Peter Škerl.

V MEGLI IN DEŽJU SE RAZMERE ZA HOJO ZELO SPREMENIJO. ČE POTI NE POZNAMO DOVOLJ DOBRO, POTEM SE RAJE OBRNIMO V DOLINO. LAHKO SI OGLEDAMO KRAŠKO JAMO, OBIŠČIMO MUZEJ ALI SE POTEPAJMO PO MESTU.

ŽE DOMA SE SEZNANIMO Z VREMENSKO NAPOVEDJO IN VREME VES ČAS OPAZUJMO. NENADNE SPREMEMBE SO REDKE, A NANJE MORAMO BITI PRIPRAVLJENI. V NAHRBTNIKU IMEJMO VEDNO REZERVNA OBLAČILA V PLASTIČNI VREČKI.

DEŽNIK JE UČINKOVITA ZAŠČITA PRED DEŽJEM. IN NE SAMO TO. PLANINCI PRAVIJO, DA JE GIBANJE VARNO, KJER NA POTEH LAHKO UPORABLJAMO DEŽNIK BREZ TEŽAV, SAJ ROK NE POTREBUJEMO ZA OPRIJEMANJE. ČE PA ROKE POTREBUJEMO ZA OPRIJEMANJE ALI PA NAM VETER DEŽNIK PULI IZ ROK, JE TO ZNAK, DA SE MORAMO OBRNITI.

Spoštujmo naravo
Čeprav velja hoja za dejavnost, ki je prijazna do narave, se ob njej lahko pojavijo tudi problemi, povezani z obremenitvijo podlage. Pri vzponu odrasel človek obremeni podlago z okrog 40 kPa ali 4 N/cm2. Ob stalnih obremenitvah se v daljšem obdobju spremeni sestava tal, posledica pa je zbitost in neporaščenost tal. Na takšnih tleh – podobno je tudi ob odjugi ali ob namočenosti zaradi dlje časa trajajočih padavin – se pojavi vodna erozija, ki poteka v treh stopnjah: ločevanje delcev prsti, njihovo prenašanje in odlaganje. Ločevanje delcev povzročajo dežne kaplje, ki priletijo na gola tla, ob nagnjeni podlagi pa zaradi svoje mase in hitrosti enako vlogo opravlja tekoča voda. V kateri obliki (ploskovno, žlebičasto ali jarkovno) se bo vodna erozija razvijala, ni več bistveno. Bistveno je dejstvo, da je naravno ravnotežje porušeno, razdiralni erozijski proces pa dobi prosto pot. Erozijsko žarišče je težko zajeziti, vzpostaviti prvotno stanje pa skoraj nemogoče. Zato se pri gibanju držimo obstoječih poti, kar je najboljša preventiva. Poti si ne skrajšujmo z nevarnimi bližnjicami, spoštujmo naravo in ravnajmo kot njeni varuhi.

Slabega vremena ni!
Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. »Slabo vreme« smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Deževni dnevi so lahko prav tako zabavni kot suhi, saj že čofotanje po lužah prinaša veliko zadovoljstva. Thoreau zato prepričljivo pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti« in ob opazovanju vremena ter doživljanju narave bomo lažje postali ljudje z optimizmom in vedrim izrazom na licih.

DEŽ PREOBRAŽA. OMEHČA OZADJE IN S SVOJO ENOBARVNO PALETO ZABRIŠE NEBO. ZA SEBOJ PUŠČA MEHKOBO – SIJOČ ODSEV MOKRO LESKETAJOČE SE KAMNITE POTI, TREPETAJOČO KAPLJICO VODE NA LISTU, NIZ VODNIH BISEROV NA PAJČEVNI.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vreme je v naravi doma vse leto:
1. Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki zelo pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri upoštevajte svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo.
2. Tik pred odhodom preverite najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za gorski svet in jo tudi upoštevajte.
3. V nahrbtniku naj bodo vedno rokavice, kapa, vetrovka, rezervna oblačila in zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo.
4. Turo začnite dovolj zgodaj, da se izognete poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino.
5. Med turo stalno spremljajte razvoj vremena in mu prilagodite njen potek. Na začetku poti si odgovorite na vprašanje: ali se vremenska napoved ujema z dejanskim stanjem. Če so vremenske razmere v dolini slabe, bodo višje na pobočju še slabše.
6. Če se razvijejo nevihtni oblaki, se nemudoma umaknite z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele.
7. Izogibajte se bližnjic, spoštujte naravo in ravnajte kot njeni varuhi.
8. Ko ste na vrhu, je pred vami še več kot polovica poti. Cilj ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha.

MAVRICA NASTANE TAKRAT, KO NA NEBU VIDIMO SONCE, HKRATI PA ŠE VEDNO DEŽUJE. POJAVI SE V TRENUTKU, KO SONCE PRODRE SKOZI OBLAK IN OBSIJE DEŽNE KAPLJICE. MAVRICO VIDIMO, ČE SONCE SIJE ZA NAŠIM HRBTOM, ZATO JO DOPOLDAN VIDIMO NA ZAHODU, POPOLDAN PA NA VZHODU.

***

Uganka:
Kadar je lepo, v kotu čepi.
Kadar je grdo pa okrog leti. Kaj je to? – Vreme in dežnik.

Vremenska poročila

Ta vremenska poročila
nič kaj niso uganila
kakšno vreme jutri bo,
al bo lepo, al grdo.

Žabe kvakajo veselo,
jutri bo pa sonce grelo.
Če pa kvakajo grdo,
kot iz škafa lilo bo.

Če bo jutri sonce grelo,
v gore pojdemo veselo.
Če pa jutri lilo bo,
pojdemo nazaj domov.


(Fotografija: Borut Peršolja)

*Zaradi gospodarskih dejavnosti in udobja, ljudje ponavadi vreme opisujemo kot lepo ali slabo. Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena ni. Bolj kot slabo vreme nam nagajajo pomanjkljivo znanje, slabe izkušnje in neprimerna oprema.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORE IZ ZRAKA

Četrtek, April 23rd, 2015

Pogled z letala je za geografa kot velik kos torte. Pokrajine pod seboj se nikoli ne naveličam gledati. Zato na letalu vedno moledujem za sedež pri oknu in včasih se ujame vse: začenši s kolikor toliko prozornim oknom, odlično žarometno svetlobo, ravno prav vsiljivimi oblaki in smerjo, kamor letimo. Tokrat sem imel res srečo, saj imam znanja o fotografiranju iz zraka komaj za eno zaslonko.

Nekoč sem že zapisal: “Pogled v višino je pogled k bogovom. Ko je v dolinah še tema, je vrh gore že osvetljen s sončno svetlobo, ki šele kasneje napolni tudi doline pod njo. Smo Slovenci spremenili značaj, ko smo sestopili z gore in nanjo zremo majhni do nerazpoznavnosti?”


Predalpski uvod: Ratitovec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Krnice Spodnje Bohinjskih gora/Bukovskih gora/Peči. (Fotografija: Borut Peršolja)


Škednjovec in Mišeljski greben. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglav, Bovški Gamsovec in Zadnjiški Ozebnik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dolina sedmerih jezer in Lepo špičje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jalovec in Bavški Grintavec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mangart, Jerebica, Rombon in Loška stena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Greben Loške stene: od Plešivca čez Briceljk do Vrha Krnice. (Fotografija: Borut Peršolja)


Koroški grebeni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VTISI POMLADI

Ponedeljek, April 13th, 2015

Vtisi jeseni l Vtisi zime

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!

(Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Vztrajnost topi nedostopno trdost, ki jo narekuje ostrina prvobitnosti. V njej so preizkušeni vsi, ki živijo z gorami.

(Fotografija: Borut Peršolja)

S prvimi poganjki iz sivine gora privrejo kipeče barve. V sebi nosijo energijo, ki budi rodovitnost in omogoča preživetje.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Plačilo za trud, ki ga navdušujoče vlagamo v vzpon, je izjemno. Zapremo oči in shranimo polnost trenutka.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Odprtost za doživetja je ključ do Zlatorogovega kraljestva. Gostitelji so zvedavo prijazni, sporočajo nam: to je naš in vaš dom.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Raznolikost oblik, ki hlepijo za pozornostjo opazovalca, se pred našimi očmi zlije v čudoviti red. Popolnost, ki navdušuje.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Vse je na svojem mestu in vsakdo ima svoje mesto. Harmonijo pokrajine začini njena nenehna spremenljivost.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Praznina koraka je v trenutku zapolnjena: vanjo se nagajivo stlači žarek sonca ali seme praproti, ki pripoveduje davno zgodbo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Gremo navkreber! Pojavita se dvom in strah: bomo zmogli? Odločnost jutranjega koraka je usodna zmaga volje.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Zarana smo si podarili najlepše darilo: celodnevno hojo v družbi prijateljev. Tovrstnega obdarovanja ni nikoli preveč.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Pogovor ob hoji počasi zamre, zgovorna tišina izostri našo pozornost. Umirjeno dihanje se prepleta z razločno govorico gora.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Želja po nepozabnem doživetju se lahko uresniči. Nekdo te pazi in ti paziš nanj. Vzajemnost, ki svet drži skupaj že od nekdaj.

Pomlad se leto za letom vrača v osrčje gora. Ujetniki smo, ujetniki njene vabljivosti, ki je stkana iz tisočerih iglic.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DOKUMENTIRANO PRVI ČEVLJI

Sreda, April 8th, 2015

Nekje sem zasledil, da imajo v veliki modni trgovini na ogled gojzarje. Priznam, da v galerije hodim pogosto, v Galeriji Emporium (s pristavkom doživetje oblačenja) pa nisem bil še nikoli. Za vsak primer sem šel tja sam, da s svojim nenadnim zanimanjem ne šokiram preveč svoje ljubeče polovice.


Ob poti v službo.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Že na vratih me je pričakal konkreten vunbacitelj, ki pa se je kasneje izkazal kot verodostojen informator daleč naokoli (prodajalcev na razdalji osmih metrov od vhoda tako ali tako nisem srečal). Torej: tam, v galeriji oblačenja, so bili razstavljeni Bally čevlji iz jelenove kože, ki jih je nosil šerpa Tensing maja 1953, ko sta se z Edmundom Hillaryjem prva dokumentirano povzpela na vrh sveta, na Mount Everest.


V zavetju stopnic. (Fotografija: Borut Peršolja)

Takoj je sledilo razočaranje: ne gre za muzejski eksponat rabljenega čevlja, ki bi se ga ob znanih vonjavah držal tudi raziskovalni duh znamenitega Šerpe, temveč gre za zloščeno repliko takratnega čevlja. Presenetilo me je tudi, da je tisti, ki je čevelj dal v stekleno vitrino, gojzar obrnil tako, da smo ga lahko v celoti opazovali z zadnje, ne pa tudi s sprednje strani. Očitno je bil veščemu čevljarskemu postavljavcu razstave tako bolj všeč …


Mogoče številka 43? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zdajšnja mularija bi ga težko nosila … (Fotografija: Borut Peršolja)

Kot lastnika znamenitega jubilejnega časopisa pa me je najedal tudi dvom, ali je vsaj replika prava. Toda o tem ni nobenega dvoma: Tensing se je na vrh res povzpel v takšnih čevljih. To dokazuje že fotka na naslovnici, pa tudi fotografija, ki je na las podobna tisti, ki jo na spletni strani hrani ljubljanska modna galerija.


(Galerija Emporium)


Isti motiv na nekoliko drugačen način. Sahib je imel obute drugačne (kolonialne?) čevlje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tudi naslovnica londonskega The Timesa ne laže. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mark pravi, da Everest ni gora, temveč tarča. Doslej bos na njem ni bil še nihče … (Fotografija: Borut Peršolja)

Vunbacitelj se je strinjal s fotkanjem, povedal, da prav dosti zanimanja za mrtvega jelena ni in da sem takole z ruzakom na ramah precej neobičajna modna kreatura v tej znameniti stavbi na robu Prešerca. Potem sva se razšla kot prijazna znanca, ki sta si s kratkim klepetom in nevsakdanjo pojavo popestrila predpraznični dan.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark