Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

GORNIŠKI NASVETI ZA STAREJŠE HRIBOLAZCE

Sobota, Julij 18th, 2015

Hoja je osnovni način človekovega gibanja, je učinkovita, osvežilna in krepilna gibalna dejavnost. S hojo se je mogoče ukvarjati vse leto, je najcenejša športno rekreativna dejavnost na prostem. S hojo se je mogoče ukvarjati v vseh življenjskih obdobjih in celo v visoki starosti, saj ohranja vitalnost organov in organizma kot celote.


Dobra priprava in ustrezen izbor cilja sta temelja vsake kakovostne gorniške dejavnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za hojo nikoli ni prepozno, hoditi je mogoče povsod, domala ob vsakem času, sam ali z družbo. Za kakovostno gibanje v gorah, ki se večinoma odvija v prostem času ob koncu tedna, je pomembna tudi redna vadba oziroma trening med tednom. Z vajami v dolini prilagodimo organizem za napore v gorah.


S hojo se je mogoče ukvarjati v vseh življenjskih obdobjih. (Fotografija: Borut Peršolja)

V gore se vsako leto odpravlja vedno več telesno premalo pripravljenih in starejših ljudi. Analize vzrokov gorskih nesreč tudi v Sloveniji kažejo, da se povečuje število tistih gorskih nesreč, ki so povezane z boleznimi ali bolezenskimi stanji, ki jih obiskovalci »prinesemo« v gore in ki lahko ob naporni gorniški dejavnosti ogrožajo naše zdravje in življenje. Gore so območje, kjer ni takojšnje zdravniške oskrbe, zato moramo za svoje zdravje storiti kar največ sami.


V gorskem svetu se lahko pokažejo bolezni srca in ožilja, za katere obiskovalec gora dotlej sploh ni vedel. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri tem še posebej izstopajo bolezni srca, ki – kot kažejo podatki – že predstavljajo največji dejavnik tveganja v gorah, saj zaradi srčne kapi vsako leto v slovenskih gorah umre od 4 do 8 ljudi. Med obiskovalci gora, ki so se smrtno ponesrečili ob izvajanju gorniške dejavnosti, je kar polovica primerov srčne kapi.


Za kakovostno gibanje v gorah je pomembna tudi redna vsakodnevna vadba. (Fotografija: Borut Peršolja)

V gorskem svetu, pri izjemnih vremenskih razmerah, pri redkejšem zraku (pa čeprav je nadmorska višina samo okrog 2000 metrov) se lahko pokažejo bolezni srca in ožilja, za katere obiskovalec gora dotlej sploh ni vedel. Številni med njimi se do takrat nikoli niso pritoževali nad tovrstnimi zdravstvenimi težavami in zato tudi nikoli niso bili pri zdravniku. Pogostnost sprememb na ožilju pri ljudeh, starih nad 40 let, je glavni vzrok za srčne kapi v gorah. Problematično je, da komajda kdo sluti, da je z njegovim srcem kaj narobe. Zato v gorah pogosto umirajo navidez popolnoma zdravi ljudje.

Dobra priprava in ustrezen izbor cilja pomeni, da naj se starejši in bolniki s kroničnimi ter srčnimi boleznimi, pa tudi tisti s povišanim krvnim tlakom ali po srčnih operacijah, odpovedo hoji v visokogorje.


Izogibajmo se vročemu in soparnemu vremenu. (Fotografija: Borut Peršolja)

V gore naj ne hodijo sami, privoščijo naj si krajše in lažje izlete v bližini domačega kraja ali v alpskem hribovju, nikakor pa ne daljših in napornejših pohodov ali tur.


Ob naporu zagotovimo nadomeščanje izgubljene tekočine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izogibajo naj se vročemu in soparnemu vremenu, ob naporih pa naj zagotovijo nadomeščanje izgubljene tekočine. Glede oblike in intenzivnosti gorniške aktivnosti naj se posvetujejo s svojim zdravnikom, držijo naj se njegovih navodil, s seboj pa naj nosijo zdravila. Ni odveč tudi obnoviti ali izboljšati vedenje o dajanju prve pomoči, kar zlasti velja tudi za svojce in gorniške tovariše.


Glede oblike in intenzivnosti gorniške aktivnosti se je pametno posvetovati s svojim zdravnikom. (Fotografija: Borut Peršolja)

S svojim stanjem naj na vodenih turah seznanijo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika. Ob daljših pohodih in turah naj se vodnik ob vednosti bolnika posvetuje z njegovim zdravnikom.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.


Največ resnice je v tleh, pod nogami. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

O GORSKI STRAŽI IN VARSTVU GORSKE NARAVE V PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE

Nedelja, Julij 5th, 2015

(Besedilo nastalo leta 1999, pred pripravo novega programa usposabljanja Varuh gorske narave.)

Zgodovina
Naravovarstvena prizadevanja, ki v širšem pomenu vključujejo tako spoznavanje, doživljanje kot varovanje naravnih prvin slovenske pokrajine, že od samih začetkov izhajajo iz gorniških vrst. Zgodovina spoznavanja in varstva narave tako ne more iti mimo delovanja posameznikov, kot tudi ne mimo organiziranega delovanja gorniških organizacij (najprej Slovenskega planinskega društva s svojimi podružnicami, kasneje pa Planinske zveze Slovenije s planinskimi društvi).

Med najpomembnejše dosežke teh naprezanj sodi ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Za organizirano delovanje je pomemben mejnik leto 1952, ko je bila na pobudo dr. Angele Piskernik ustanovljena “Gorska straža”, ki naj bi bila “samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev.” Čeprav te vloge gorska straža nikoli ni imela, pa je ideja prerasla v vzgojne, izobraževalne, preventivne in tudi “akcijske” oblike dela, ki so se ponekod v Sloveniji ohranile do danes. Gorska straža je postala “posebna oblika vzgojnega dela na področju varstva gorske narave.”


Izpit za gorskega stražarja sem opravil 31. 5. 1985 na lovski preži na Lepem kamnu pri inštruktorju Petru Skobernetu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obstoječe formalno stanje
V Častnem kodeksu slovenskih planincev, ki je najtrajnejši izraz volje in vsakokratne pripravljenosti organiziranih obiskovalcev gora, sta spoznavanje in varstvo gorske narave ob področju varnosti v gorah, osnovni in nepogrešljivi temelj vsakršnega gorniškega delovanja. Zato ni naključje, da je ta vsebina zajeta takoj za uvodnimi določbami v drugem poglavju (Častni kodeks slovenskih planincev, 1996).


Živeti v Alpah … Živeti od Alp? Živeti zaradi Alp? (Fotografija: Borut Peršolja)

Naloge in dejavnosti s področja spoznavanja in varstva narave, ki zavezujejo vse članice Planinske zveze Slovenije in Planinsko zvezo Slovenije samo, so zapisane tudi v Statutu Planinske zveze Slovenije, ki je najvišji pravni akt gorniške organizacije. Določila, ki govore tako o načelnih kot konkretnih zadolžitvah in prispevkih posameznih oblik dejavnosti na tem področju, najdemo še v pravilnikih posameznih komisij Planinske zveze Slovenije ter v pravilih planinskih društev.

Le malokdo ve, da znotraj Planinske zveze Slovenije obstajajo še vedno veljavna Pravila za delovanje planinskih organizacij na področju varstva narave (z veljavnostjo od 30. 5. 1975, objavljeno v knjigi Narava v gorskem svetu, str. 242). Pravila urejajo naloge planinskih organizacij (kljub letom je marsikatera med njimi še vedno aktualna), organizacijo dela v društvih in na Planinski zvezi Slovenije ter usposabljanje in naloge gorskih stražarjev.


Strti apnenci: nad Korošico v nedrjih Ojstrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Omeniti je še potrebno, da je Planinske zveze Slovenije leta 1987 na Skupščini obravnavala in sprejela dokument Slovenski alpski svet in planinska organizacija, marsikaj uporabnega pa je zapisanega tudi v zadnjem gradivu z naslovom Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ki ga je obravnavala zadnja Skupščina Planinske zveze Slovenije v Mariboru.

Planinska društva in Planinska zveza Slovenije predstavljajo pomemben (v vsebinskem in številčnem pomenu) del civilne družbe. Zanjo je značilno, da si s svojim delovanjem prizadeva za dobrobit skupnosti v celoti, vsakršni parcialni interesi urejanja stvari ji jemljejo ugled in kredibilnost. Planinska zveza Slovenije si zato s svojim ravnanjem prizadeva razvijati to načelo civilne družbe, ki jo ločuje od različnih interesnih skupin in združenj.

Še posebej to velja za delovanje na področju spoznavanja in varovanja gorske narave, saj je prav tu najbolj izpostavljen dobrobit družbe v celoti, vloga in odgovornost Planinske zveze Slovenije pa največja. To, ali bo Planinska zveza Slovenije v Sloveniji dejansko nastopala kot pomemben in sestavni del civilne družbe, je v veliki meri odvisno prav od aktivnega sodelovanja pri problematiki vezani na gorski prostor!

Vsebine s področja spoznavanja in varstva gorske narave v vzgojno izobraževalnem sistemu PZS
Planinske zveze Slovenije ima razvit (enotni) sistem usposabljanja strokovnih kadrov s področja gorništva, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj. Sistem se stalno razvija in dopolnjuje tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu, saj se porajajo tudi nove (neformalne) oblike usposabljanj, ves čas pa se razvija tudi stroka posameznih področij. Enotni sistem pomeni, da je gorniška doktrina znotraj Planinske zveze Slovenije enotna vsaj do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v ta sistem, prehajanje skozi različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnih znanj in izkušenj. Izhajamo iz dejstva, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo skozi različne oblike dejavnosti. Po meni dostopnih podatkih je v okviru Planinske zveze Slovenije dvaindvajset programov usposabljanj za dosego strokovnih nazivov.

Naloga Planinske zveze Slovenije je zagotoviti kakovostno usposabljanje teh strokovnih kadrov v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Posebno pozornost namenjamo tistim področjem in oblikam dejavnosti in članicam Planinske zveze Slovenije, kjer je opazna deficitarnost dejavnosti in strokovnih kadrov. Pri tem je potrebno upoštevati tudi nekaj načel: vsa usposabljanja strokovnih kadrov morajo za dosego enakega strokovnega naziva potekati po enakih strokovnih kriterijih in navodilih. Minimalni učni program obsega vzgojno izobraževalne cilje, predmetnik, učni načrt ter snov posameznih predmetov in Navodilo za izvedbo usposabljanja strokovnih kadrov. Navodilo obsega pogoje za udeležbo in obveznosti udeležencev programa, pogoje za člane vodstva in navodila za verifikacijo usposabljanja.

Življenje je pokazalo, podobno kot na drugih področjih človekovega življenja, da je delovanje na področju spoznavanja in varstva gorske narave predvsem odraz zavedanja ter človekove volje in hotene odločitve, da svoje obnašanje prilagodi sonaravnemu, trajnostnemu razvoju. Ker je vzgoja in izobraževanja tisti instrument, ki ozavešča in udejanja naša hotenja, so ta znanja vgrajena v enotni sistem gorniškega usposabljanja.


Dom je prostor, kjer se pokaže naš značaj in kjer lahko uresničujemo življenjsko poslanstvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem lahko ugotovimo, da Planinska zveza Slovenije pri vključevanju teh vsebin ni zamujala, saj so že od oblikovanja prvih učnih programov namenjenih strokovnim kadrom in drugim članom planinskih društev, te vsebine obvezni sestavni del. Celo več: še predno so ta znanja prešla v redne programe javne šole, so bila že v obtoku strokovne gorniške javnosti. Današnje stanje kaže, da je za dosego skorajda vseh strokovnih nazivov znotraj Planinske zveze Slovenije potrebno obvladovanje znanj s tega področja. Za nekatere nazive se znanje preverja tudi z izpitom. Posledice takšne vsebinske naravnanosti niso izostale, saj se je stanje zlasti pri nekdaj aktualnih problemih (trganje rož, smeti ob in na poteh, množični obiski) občutno izboljšalo.

O pomenu vzgojno izobraževalnega dela je v predlogu Vodil napisano tole:
Planinska društva morajo z vzgojo in izobraževanjem vseh starostnih skupin članstva širiti zavest o odgovornem obnašanju v gorah. Vzgojnoizobraževalni cilji bodo celostni in usmerjeni v spoznavanje gorništva kot načina življenja. Le-to zaznamujejo različne oblike gibanja v vseh letnih časih, spoznavanje in raziskovanje ter doživljanje gora. Zavedamo se, da je vzgojnoizobraževalno delo vseživljenjski proces, ki prinaša otipljive rezultate šele na dolgi rok. Zato bomo, tako kot doslej, posebno pozornost namenjali mladim. Z družinsko članarino ter družinam namenjenimi akcijami pa bomo izboljšali stik društev z njimi.”


Prvo poslanstvo je končano. Poznamo novo, drugo poslanstvo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Usposabljanja strokovnih kadrov je samo eden od korakov k izpolnitvi učnih ciljev. Zavedamo se, da strokovni kadri zaradi številčnosti s svojo dejavnostjo in lastnim vzgledom veliko pripomorejo k varnejši in naravi prijaznejši podobi slovenskih ter tujih gora. Še zlasti pri uvajanju novosti velja, da je potrebno veliko volje, inovativnosti in življenjske energije. Zato ne čudi, da se je ob uvajanju teh znanj v gorniško organizacijo pokazala potreba po specializiranem usposabljanju strokovnih kadrov s področja spoznavanja in varstva narave.

V ta namen sta bila v preteklosti oblikovana programa Gorske straže ter inštruktor predmeta Poznavanje in varstvo gorske narave. Program usposabljanja za gorsko stražo obsega minimalno 5 ur predavanj petih predmetnih področij, vezanih na spoznavanj ter varstvo narave in delovanje gorske straže. Program za inštruktorje predmeta Poznavanje in varstvo narave meni ni poznan. Za zadnje obdobje velja, da je obeh usposabljanj silno malo. O njih se sliši predvsem s Koroške in Savinjske, javni razpis objavlja tudi PD Ljubljana Matica.

Vprašanje je, ali je zastoj pri usposabljanju in delovanju obeh strokovnih kadrov posledica izčrpanosti vsebine delovanja, ali pa je vzroke za stanje iskati predvsem v organizacijskih okvirih.


Ali res vsi vemo, kaj je lepo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako naprej v vsebinskem in organizacijskem pogledu?
Planinska zveza Slovenije se je že pred časom na vztrajanje Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega globalni cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Le-to ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj gostje. Ideja na koncu tega stavka ni nova, je pa postala in postaja vse bolj temelj našega delovanja – vsak obiskovalec gora je hkrati tudi njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva (dodajam sam).

To področje je bilo v zadnjih letih dobro pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in najširšo javnost, zlasti odmevne so bile izdaje šestih zgibank s konkretnimi napotki in rešitvami na različnih področjih delovanja v gorah. Kljub vsemu je manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim posameznim članom planinskih društev (več kot 80.000 !) še vedno zelo odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Nedvomno bi kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v društvo dobil vsak član, ki bi ga seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave.

Druga ciljna populacija so strokovni kadri Planinske zveze Slovenije. Kot že rečeno, vsebujejo predmetniki in učni načrti programov usposabljanj za dosego (strokovnega) naziva vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave (po meni razpoložljivih podatkih to velja za absolvente planinskih šol, mentorje planinskih skupin, vodnike Planinske zveze Slovenije in inštruktorje planinske vzgoje, markaciste in inštruktorje za pota ter alpiniste in športne plezalce). Že v preteklosti je veljalo, da so lahko “polnopravni člani gorske straže vsi planinci, ki so uspešno opravili katerikoli planinski tečaj z najmanj štirimi urami obveznih predavanj o poznavanju in varstvu narave”.

Sedanje usposabljanje za vodnike Planinske zveze Slovenije na primer v številu ur precej presega tako ta določila, kot tudi osnovni program za gorsko stražo, kar je razvidno iz naslednjega obsega ur (v oklepaju so ure praktičnega dela):

4. Gorsko okolje 8 (13)
4.1. Geologija in poznavanje gorstev 3 (4)
4.2. Poznavanje in varstvo gorske narave 5 (9)

Glede na v praksi oblikovano načelo, ki pa še ni postalo uradna maksima Planinske zveze Slovenije, da je vsako vodenje pedagoški proces (mimogrede, to načelo bi veljalo posplošiti na celotno delovanje vseh strokovnih kadrov znotraj Planinske zveze Slovenije), kar pomeni, da ob vsakokratnem ravnanju prelivamo naučeno v konkretno ravnanje in to v prvi vrsti z vzgledom, lahko rečemo, da je sedanje težišče naravovarstvenega delovanja nedvomno na “posrednih” strokovnih kadrih in ne na specializiranih strokovnih kadrih (gorski stražarji, inštruktorji predmeta Poznavanje in varstvo narave).

Zaradi kakovosti njihove usposobljenosti in številčnosti so učinki njihovega dela bolj razširjeni in hitreje pridejo med obiskovalce gorskega sveta, kot če bi zato skrbeli zgolj gorski stražarji.


Človek je lahko zares sam, samo med ljudmi. (Fotografija: Borut Peršolja)

So vodniki PZS tudi varuhi gorske narave?
Komisija za varstvo gorske narave naj ob dvomu v doseganje vzgojno izobraževalnih ciljev pri usposabljanju vodnikov (v razpravah sem dobil tak vtis – od tod naslednji predlog) pripravi predlog za dodatno usposabljanje v enem izmed ciklusov izpopolnjevanj za vodnike Planinske zveze Slovenije, hkrati pa naj prevetri obstoječi predmetnik in učni načrt za vodnike Planinske zveze Slovenije. Verjamem, da bo vsaka strokovno argumentirana razprava uspešna in dobro sprejeta!

Pri tem še vedno ostaja odprto vprašanje posebnega, specializiranega izobraževanja gorskih stražarjev in inštruktorjev predmeta Poznavanje in varstvo narave. Zdi se mi, da je današnje stanje, ki traja že dobro desetletje, predvsem posledica izpolnitve osnovne naloge. V preteklosti je bila zasluga Komisije za varstvo gorske narave ta, da so ta znanja prodrla povsod tja, kjer je to potrebno. Gorska straža je torej nedvomno izpolnila celo vrsto pričakovanj, če želi preživeti v prihodnje, pa mora poiskati nove vsebine ter oblike dela. Ob premišljevanju o novih vsebinah je potrebno razmišljati tudi o statusu usposabljanja – če gre za strokovni kader, katerega delokrog je usmerjen v posredovanje pridobljenih znanj drugim (“naprej”) ali gre pri tem predvsem za osebno rast, obogatitev in širitev znanj s tega področja? Sam razmišljam bolj v slednjo smer, kar pa (poudarjam!) v ničemer ne izključuje nadaljnjega usposabljanja za gorske stražarje!!!


Oblika, ki je gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Lani (20.10.1998) so se člani Predsedstva Planinske zveze Slovenije udeležili sestanka z ministrom za okolje in prostor g. Pavletom Gantarjem. Minister jih je seznanil, da so v pripravi teze Zakona o visokogorju in je Planinsko zvezo Slovenijo povabil k sodelovanju pri oblikovanju tez. Čeprav se od takrat še ni nič zgodilo – vabila h konkretnemu sodelovanju še ni -, pa je že v razgovoru bilo predlagano, da naj zakon predvidi tudi pomoč prostovoljcev pri osveščanju in nadzoru obiskovalcev gorskega sveta (podobno, kot delujejo prostovoljni nadzorniki Triglavskega narodnega parka). Morda bi kazalo pri snovanju novih vsebin v programu usposabljanja gorske straže razmišljati tudi v tej smeri.

Namesto posebnega usposabljanja za inštruktorje predmeta Poznavanje in varstvo narave se mi zdi (ob upoštevanju zgornjega razmisleka) smiselno pripraviti dodatno usposabljanje za obstoječe inštruktorje planinske vzgoje. Ti so “splošnoizobraževalni” (izmislil Borut Peršolja) strokovni kader za usposabljanje s področja gorništva. S svojim znanjem inštruktor planinske vzgoje danes pokriva naslednje programe usposabljanj: akcija ciciban planinec, akcija mladi planinec, planinska šola, mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije, vaditelji orientacije Planinske zveze Slovenije ter programe z zagotovljenim minimalnim obsegom gorniških znanj – tedni turne smuke, tečaji gorništva. Pri treh programih inštruktor planinske vzgoje aktivno sodeluje kot izobraževalec strokovnih kadrov (mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije, vaditelji orientacije Planinske zveze Slovenije).

Ker je inštruktor planinske vzgoje “splošnoizobraževalni” strokovni kader, nima posebnih specialističnih znanj, ima pa širino in dovolj temeljnega znanja, da uspe uspešno delati na naštetih področjih. Sistem usposabljanja inštruktor planinske vzgoje je tudi bolj ali manj jasen. Nedvomno bi se dalo že v osnovnem usposabljanju kaj postoriti, predvsem pa v vsakoletnih inštruktorskih usklajevanjih, kjer se meljejo teme, ki so vključene v tri letni cikel izpopolnjevanj za vodnike Planinske zveze Slovenije.

Tretje je področje samoizobraževanja oziroma dostopnosti strokovne literature. Zadnja izdaja Narave v gorskem svetu datira v leto 1982, članki za posamezne učbenike so sicer novejši, bi pa vseeno kazalo na tem področju narediti nekaj novega. Ob tem je potrebno dodati, da potrebujemo posameznim starostnim in motivacijskim skupinam prilagojeno branje!


Rojstvo nove gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob koncu, a ne na koncu
Če strnem, so po mojem videnju naloge Komisije za varstvo gorske narave vezane na naslednja vsebinska področja:
- budno spremljanje, usmerjanje in sodelovanje pri izpeljavi različnih strokovnih in znanstvenih projektov (koristno bi bilo tudi naročanje in financiranje za nas zanimivih raziskav) in čimprejšnje prenašanje novih in preizkušenih znanj na vsa področja gorniškega delovanja znotraj Planinske zveze Slovenije,
- sodelovanje pri pripravi zakonskih rešitev, ki posegajo v gorski svet,
- stalna prisotnost in stalno opozarjanje na ravnanje in odločanje na vseh ravneh v okviru Planinske zveze Slovenije,
- razvijanje ugleda nevladne organizacije,
- pregled ter dopolnitve in popravki obstoječih formalnih aktov Planinske zveze Slovenije,
- pregled ter dopolnitve in popravki vzgojno izobraževalnih programov Planinske zveze Slovenije za dosego strokovnih nazivov,
- pregled učnih gradiv in oblikovanje enotne doktrine,
- vodenje centralnega registra gorske straže.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VTISI POLETJA

Torek, Junij 30th, 2015


(Fotografija: Borut Peršolja)

Pa je leto naokrog, kot bi mignil:
Vtisi jeseni l Vtisi zime l Vtisi pomladi

***

POLETJE

Človek je lahko zares sam samo med ljudmi. Gorniška samost je polna blagodejnih dotikov, ki božajo dušo in telo.

Iz navidez enoličnega skupka gibov se korak za korakom oblikuje hrepenenje, ki nas žene že od pradavnine.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Vsak ostri rob z lastnim imenom pridobi mehkobo domačnosti. Govorica zemljevida gora je zato pogovor za domačo mizo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Lepo je božati skalo, ki nam zagotavlja dober oprimek ali ponudi v branje knjigo gora. Neznansko pa prija tudi toplina roke.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Merjenje razdalj v času postane komaj rešljiva uganka: smo res hodili tri ure navkreber zato, da cel dan ležimo v travi?

(Fotografija: Borut Peršolja)

Človek že tisočletja povsod pušča svojo vidno sled. Kakšen podpis pa gore puščajo v ljudeh, ki ljubimo strmine?

Neponovljiva predstava svetlobe spomni na izjemno ustvarjalnosti narave, minljivost užitka in trdnost stvarstva.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Vrh ni vrhunec, je samo najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan.

Navzgor! Bolj kot osvojitev vrha je pomemben način, kako smo se lotili premagovanja sebe in svoje zamolčane šibkosti.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Pustolovščina? Začne se šele, ko gre nekaj narobe. Dokler spoštujemo svoje omejitve je to premišljeno dejanje, vredno občudovanja.

Hitrost hoje ustreza naši sposobnosti mišljenja in naravnemu dojemanja okolice. S hojo spoznavamo obrise lastnega obstoja.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi uporabe nog so se (in se še?) razvijali naši možgani. Čemu opuščati temeljne občutke in rezati popkovino pradavnine?

Že davno pred nami so se očaki vprašali: zakaj čreda ne razume samotnega in samotni ne diha s čredo?

Milina in odločnost oblakov se pokaže v njihovi strasti, da zapolnijo prostor ravnin in dolin. Veselje prinašajo, veselje spremembe.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Pogled skozi okno je vedno poln pričakovanja: bomo uzrli resnične trenutke ali privid zaželenih spominov?

(Fotografija: Borut Peršolja)

V vrsto! Vsak vzpon na Prvaka je bogato nagrajen: s tako zaželenim žigom ali izjemnim razgledom, ki sega do obzorja.

Pozitivnost se kaže povsod: v višinski razgibanosti, strmih naklonih in intenzivnih procesih, ki oblikujejo izgled gora.

Kaj je dejanska nagrada za uspešen vzpon? Varna vrnitev v dolino in načrtovanje naslednjega vzpona doma!

(Fotografija: Borut Peršolja)

Velikokrat hodimo po robu. Takrat je pomembna skladnost človeka z razmerami na gori. Je konec res oddaljen samo en korak?

Široke police so arhitekturni okrasek gora. Njihova priročnost in trda udobnost nas ohranja budne ob bivakiranju.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Znanje o gorah je vsekakor pomembno. Še bolj pomembna pa je njegova dosledna uporaba za izpolnjeno preživetje.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Večerni hlad zbistri prijetno utrujene misli: v sebi skrbno povzamemo preživeti dan in premislimo načrte za jutri.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Kako naj se minljivost trenutka primerja z večnostjo kamnitih skladov? Ogrlica vtisov je poživilo za napore v dolini.

Dvojezičnost je obvezna: ob maternem jeziku je nujno znanje govorice gora. Ta je sočna, izbrušena in jedrnata.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Prehod ali vrnitev. Svetloba ali tema. Oprimek ali odkrušek. Nasprotja, ki ob sprotnem reševanju problemov izčistijo cilj.

Skromnost se v velikem loncu kuha na vztrajnem ognju trdožive kljubovalnosti. Srčnost je vsestranska začimba presežkov!

(Fotografija: Borut Peršolja)

Brez vode nas ne bi bilo. Pa tudi ne gora, ki jih v nenehnem kovaškem ritmu dolbe, kleše in raztaplja. Vztrajnost, ki pritiče tudi hoji.

Je majhno res samo lepo? Raznovrstnost ima svojo pomembno vlogo v zapleteni zgodbi, ki jo piše narava.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Lepota se spreminja, kot se spreminjajo vrednote ljudi. Še pred sto leti sta bila planinska pot in koča najpomembnejši.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Ko pustimo, da nas vodi svet, ki pred nami sproti odpira vrata prehodov, bomo deležni srečevanj, ki dramijo domišljijo.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Gore so neme pripovedovalke lastnih zgodb. Je melišče res samo kup grušča ali vendarle okrasni puder, ki so ga pustile rojenice?

(Fotografija: Borut Peršolja)

Vsi hodijo gor, staro in mlado. Če hočete spoznati vrednote, zaradi katerih hodijo v hribe, jih poglejte v noge.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Kdor je enkrat doživel rojstvo jutra na vrhu gore ve, kaj je dober začetek. Brez njega ne more biti dobrega konca.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Tovarištvo je v gorah neprecenljivo. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska dolina je pokrajina otroštva. Gorska stena pokrajina mladosti. Gora cela, nedeljiva, pa pokrajina zrelosti.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Ljubezen, ki ni izoblikovana v preizkušnjah napora, hrepeneče bližine in iskrenega pogovora, je izrisana črta negotovosti.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

S ŠOLO V GORE: PRVI SEMINAR ŽE ZA NAMI

Nedelja, Junij 28th, 2015

Seminar S šolo v gore je za nami! K uspešni izpeljavi so pripomogli zvedavi udeleženci in udeleženke, dobra priprava in izvedba ter odlično vreme!

***

Zakaj smo se odločili organizirati tak seminar?
V Sloveniji je gorništvo odlično razvito, tako zaradi geografskih značilnosti vzpetega površja, goste mreže planinskih poti in koč, cenovne dostopnosti in razširjenosti planinske organizacije. Veliko ljudi hodi v gore, kar je prepoznano kot pomemben del nacionalne športne rekreacije in prizadevanj za zdrav življenjskih slog. Gorništvo temelji na doživljanju gorske narave kot posebne vrednote, zato ima neprecenljiv pomen za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do nje. Gorništvo izboljšuje počutje obiskovalcev gora ter vzpostavlja občutek odgovornosti za družbo.

Zakaj prav v Kamniški Bistrici?
Ker je Kamniška Bistrica dolina s poreklom. Ponuja ogromno možnosti za izvedbo gorniških športni dni z različno vsebino, za različno stare otroke in v vseh vremenskih razmerah.

S to vsebino se 1. pohodniški festival Kamniško-Savinjske Alpe razlikuje od ostalih podobnih festivalov po Sloveniji. Vsekakor bomo s temi vsebinami nadaljevali, jih dopolnjevali in razvijali tudi v prihodnje.


Dve enourni predavanji za uvod. (Fotografija: Mateja Peršolja)


Srečujemo se s podobnimi problemi in podobnimi uspehi. (Fotografija: Mateja Peršolja)

Kaj je črka A v gorniški abecedi?
Usposabljanje za gorništvo vključuje hojo, plezanje in turno smučanje. Dobra priprava na turo obsega ustrezno izbiro cilja in poti ter uporabo osebne opreme, ki bo zagotavljala udobje ob vsakokratnih vremenskih razmerah in omogočala dodatno varnost. Varnost v gorah pa ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja iz gibanja in uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.

In črka B?
Izleti, pohodi in ture so najpomembnejša, najlepša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa, hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje mladih pri hoji v gore. Med drugim vključujejo izkušnjo napora, izkušnjo reševanja problemov, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo sožitja.

Ali gorništvo res sodi tudi v šolo?
Gorniške vsebine so (primerno) vključene v vsebine obstoječih predmetov rednih vzgojnih in učnih programov vrtcev in šol (športni dnevi, šola v naravi, dnevi dejavnosti). Dopolnjujejo jih tudi športni programi Mali sonček, Zlati sonček in Krpan ter programa Ciciban planinec in Mladi planinec. Gorništvo ima izrazito medpredmetni značaj, saj se vsebine ob pripravi, izvedbi in analizi ture smiselno in smotrno povezujejo z vsebinami naravoslovja (matematika, fizika, biologija, kemija, geologija), družboslovja (geografija) in humanistike (zgodovina, slovenski jezik, likovna in glasbena umetnost).

Zato gre pri izletu, pohodu ali turi – z vidika gorniškega usposabljanja –za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik, procesov in pojavov v naravi ter povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno celoto. Prav tako je vsak izlet učilnica prilagajanja najšibkejšim v skupini.


Narava je najboljša učilnica, hoja pa učiteljica. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: dolina s poreklom. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Priprava na turo

TV posnetek Dobro uro z Milico

TV posnetek Pred odhodom v gore

Razpisi športni dni

2006 NANOS – za starše (PDF 166 KB)

2006 NANOS – za otroke (PDF 253 KB)

bistrica (PDF 60 KB)

2006 6 RAZRED Velika planina (PDF 87 KB)

Naloge vodnikov

VODNIK (PDF 124 KB)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

V ROKAH IMA ŠTIRI ZLATE CEPINE

Četrtek, Junij 25th, 2015

(Jubilejna, 300. objava na blogu Razgledi.)

Po odprtju Festivala pohodništva Kamniško-Savinjske Alpe se je odvijal še Gorniški večer z Markom Prezljem, 57. večer po vrsti, prvi izven Domžal in prvi z istim sogovornikom (Mark je bil moj gost že leta 2008). V deževnem vremenu, idealnem za gorniško nakladanje, so nam streho nad glavo nudile Terme Snovik.


Marko Prezelj: svobodnjak, vrhunski alpinist, gorski vodnik, fotograf. (z desne) Fotografija: Bojan Težak (http://kamnik-tourism.si/novice/nov-news-page-75/)

Med številnimi prvenstvenimi smermi omenimo prvenstveno smer v severni steni Čo Oju (8201 m) leta 1988, novo smer na Južni vrh Kančendzenge (8476 m) leta 1991, smer v jugozahodni steni Denalija na Aljaski leta 2001, smer v osrednjem delu južne stene Nuptseja leta 2002 in novo smer na Chomolhari leta 2006.

Vzponi, ki so bili ovrednoteni za zlati cepin

1991
Nova smer na alpski način z Andrejem Štremfljem na Južni vrh Kančendzenge (8476 m); za vzpon sta prejela prvi podeljeni zlati cepin.

2006
Himalaja: nova smer po severozahodnem stebru sedemtisočaka Chomolhari (7326 m) z Borisom Lorenčičem in prvi vzpon na Jangmo Gopsha (cca. 6900 m). Prejel drugi zlati cepin, a se mu je zaradi nasprotovanja vsiljevanju nezdrave tekmovalnosti v alpinizem odpovedal.

2014
Vzpon na 6657 metrov visoki Hagshu v indijski Himalaji s soplezalcema Luko Lindičem in Alešem Česnom. Prejel tretji zlati cepin.

In kje še četrti cepin? Poglejte v vprašanja.

***

V teh dneh se za šolsko mularijo in njihove starše začenja počitniški čas. Kakšna so bila tvoja otroška počitniška pričakovanja? Kakšne so bile zate idealne in kakšne dejanske počitnice? Kakšen učenec, dijak in študent si bil?

Svojo otroško gorniško pot si začel z očetom na Kamniškem vrhu. Pred leti si v pogovoru z Igorjem Juričem za Kamniški zbornik govoril tudi o gorništvu s svojim najmlajšim sinom (si poročen, imaš dva sinova, Tim je že študent). Kje si gorništvo začel s svojima sinovoma? Kje si bil nazadnje z očetom?

Poznaš številna svetovna gorstva (od leta 1982, ko si začel plezati si bil v Dolomitih, v Alpah, na Škotskem, v Himalaji, v Karakorumu, v Patagoniji, v El Capitanu, v Skalnem gorovju, na Norveškem, na Japonskem, na Aljaski …). Ko letiš z letalom: kje sediš? Ob oknu? Kaj svetovljanskega imajo Kamniško-Savinjske Alpe in kaj svojskega imajo Grintovci?


Poslušalski pohodniki. Fotografija: Bojan Težak (http://kamnik-tourism.si/novice/nov-news-page-75/)

Če pustiva Zeleniške špice ob strani: kam še greš v domačih hribih najraje? Katera kamniška gora ima najbolj zanimiv značaj, ima napisano zgodbo, ki privlači?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kako odporen si na vplive drugih?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca?


Iskriv sogovornik, drzna vprašanja: odlična kombinacija za obilo smeha. (Fotografija: Andrej Zore)

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Katero svojo odpravo bi lahko opisal kot čisto, ljubezensko poezijo, kot koprneče, neuslišano hrepenenje?

Te je bilo kdaj strah višine? Koliko metrov zraka si imel največ pod nogami? Te je kdaj strah, da ne boš prišel na vrh stene? Kdaj te je bilo najbolj strah? Si kdaj jokal v gorah?

Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Leta 1994 si postal univerzitetni diplomirani inženir kemijskega inženirstva. Po končani univerzitetni diplomi svojega poklica nisi nikoli opravljal. Če ne bi bil vrhunski alpinist, kaj bi (danes) počel kot kemik? Bi delal v Titanu, v Kemični industriji Kamnik, v Heliosu?

Pravnik in sodnik dr. Boštjan M. Zupančič v svoji knjigi Prva od suhih krav opozarja na pesticide in demaskulinizacijo možganov. Te »kemizacija« v pomenu onesnaževanja okolja, podnebne spremembe skrbijo? Imaš kakšno stališče do gensko spremenjenih organizmov?


Odprtje Prvega pohodniškega festivala Kamniško-savinjske Alpe. Fotografija: Bojan Težak (http://kamnik-tourism.si/novice/nov-news-page-75/)

Si tudi odličen fotograf. Kje na svojih poteh si videl največ narave, Narave z veliko začetnice? Si kdaj od presunjenosti, bolečine, odmaknil pogled s fotografskega objektiva?

Zdi se mi, da imaš v fotografskem smislu zelo intimno razmerje z goro. Zame je presenetljivo, da imaš na številnih fotografijah človeka. Ki pa je vedno v nekem razmerju z goro: bodisi velikostno, bodisi s svojo dejavnostjo. Imaš rad človeka v gorah?

Katere tvoje fotografije so najbolj všeč tvoji ženi? S katerimi motivi ji greš najbolj na živce? Težiš z rojstnodnevno fotografijo?

Gorniška, alpinistična fotografija: je bila fotografija sprva hobi (in bi jo kot takšno gojil tudi, če ne bi bil vrhunski alpinist) ali je bila fotografija del tvoje etike plezanja in posredne resnicoljubnosti ob opravljenem vzponu? Se ti je kdaj zgodilo, da je kdo dvomil o tvojem vzponu, pa si imel fotografije, pa jih iz kljubovanja, nisi želel pokazati?

Ob mednarodnem letu gora si bil v svetovni druščini ljudi, ki so pripravili manifest prihodnosti v gorah – Listino z vrhov. Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po birmansko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso. Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, so gorski vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?

Imaš doma naročen kakšen časopis? Kaj raje bereš: poročilo o dogodku ali komentar?

Koliko meri severna stena Planjave? Pa Kanjavca? Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40:91.) Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Mislim, da si nekoč rekel, takoj ko se primerjaš, avtomatično znižuješ lastno vrednost in s tem zmanjšuješ svojo moč.

Kakšna je danes javna podoba alpinizma?

Že petnajst let je tvoj poklic gorski vodnik z mednarodno licenco. Kdo so tvoji vodeni? Kdo se te lahko privošči? Želijo tvoji vodeni od tebe tudi tvojo fotografijo? Jo dobijo?

Kakšna je razlika v doživljanju smeri, ki jo ponavljaš za nekom in s svojim vodenim ali ko plezaš tam, kjer v celotni zgodovini zemlje najverjetneje še ni bilo nikoli nikogar? Je v tem početju karkoli mističnega? Je pri tvojih vzponih bila kdaj prisotna zastavica domovine? Zakaj ne?

Se ti je kdaj zgodilo, da si v deviški steni naletel na sledi človeka, ko si najmanj pričakoval? Se ti je kdaj samo zdelo, da je kup kamenja, lesena zagozda ali karkoli drugega delo človeških rok?

Očitno ti je delo z ljudmi blizu. Tri leta vodiš SMAR ali SMART, če ti je ljubše. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

Ena tvojih prvih odprav je bila tista leta 1987 na Lhotse Shar (8383 metrov). »Popolnoma neizkušen, v bazi smo bili 62 dni, dva dneva sta bila jasna, dvanajstkrat sem šel na hrib«. Konceptualno je šlo po kopitu vsi za enega, eden za vse. Vrha ni bilo, ti si zmogel (le) do višine 7300 metrov. Kakšno popotnico si dobil s te odprave, kako jo opišeš mladim vrhunskim alpinistom?

Koga najbolj pogrešaš od ljudi, ki so se ponesrečili v gorah? Te je smrt koga še posebej za dlje časa oddaljila od gora? Se o tem s kom pogovarjaš? Nanese pogovor o tem tudi v SMAR?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se njegova spletna različica alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?


Marko Prezelj, njegov letošnji osrednji alpinistični cilj je Kishtwar. (Fotografija: Andrej Zore)

*Do 45. leta si bil zaposlen v Slovenski vojski. Nekako mi ne gre skupaj, tvoja estetika gora, tvoja mehkoba duše z brezpogojnim urjenjem za ubijanje v gorah? Si bil tudi sam v tem precepu?

*Doživel si tudi JLA: kaj te je najbolj presenetilo v Slovenski vojski, kaj te je najbolj spominjalo na nekdanjo vojsko? Kaj si ti dal Gorski šoli Slovenske vojske? Kaj si od nje dobil?

*Gorska šola ima sedaj popolnoma drugačno podobo. Ljudi, ki jo vodijo, v gorniškem smislu sploh ne poznamo. Ne vemo, kaj s tem Natovim centrom odličnosti slovensko gorništvo sploh pridobiva?

Pohodništvo, planinstvo, gorništvo. Ti je vseeno kako se stvari imenujejo?

Skupaj z različnimi soplezalci si doslej edini na svetu prejel tri zlate cepine (pravzaprav štiri – sem štejem še tistega za leto 2007, ko ga zaradi tvoje intervencije, niso podelili nikomur.). Trije cepini – tri precej različne zgodbe. Kako jih ocenjuješ ti? Se ti zdi, da bi katera druga tvoja zgodba na ta odlikovani način bolj zaslužila cepin?

Letos si na podelitvi predlagal, naj zlate cepine selijo po krajih, kjer alpinizem domuje. Kritičen si do prodaje blagovne znamke zlatega cepina in promocije montblanškega turizma. Se kaj premika, so te slišali in razumeli? Vse za turizem, pičlo za alpinizem, so tvoje besede.

*Občasno so nagrajevani tudi solo vzponi, ki niso tuji tudi tebi, čeprav o njih alpinistična javnost ve razmeroma malo. Osrednji steber Rzenika si pozimi splezal prosto. Tega nisi obešal na velik zvon. Povedal si, da so tovrstni vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Tvoj letošnji osrednji alpinistični cilj je Kishtwar, kamor odhajata z Urbanom Novakom. Kakšni so cilji te odprave? Boš na odpravi praznoval abrahama? Kako ti lahko voščimo?

*Kako si predstavljaš odlično, zanimivo, nealpinistično turistično avanturo? Kam te vreče srce z družino?

Za konec, ker sva del festivala pohodništva: si želiš, da bi lahko več živel od domačih gora?

* Pripravljenih vprašanj je bilo veliko, vseh se v pogovoru nisva lotila.


Sogovornika. (Fotografija: Andrej Zore)

  • Share/Bookmark

S ŠOLO V GORE: PROGRAM SEMINARJA

Torek, Junij 23rd, 2015

Festival pohodništva v Kamniško-Savinjskih Alpah

Z veseljem sporočamo, da seminar bo. Se vidimo v petek!

(Za zamudnike je na voljo še nekaj prostih mest)

Kdaj: 26. junij 2015
Kraj: Dom v Kamniški Bistrici
Izvajalec: Planinsko društvo Domžale
Vodja: mag. Borut Peršolja, vodnik PZS in inštruktor planinske vzgoje
Trajanje: 7 ur
Cena seminarja: 20 €/osebo
Cena seminarja s kosilom (meni Okusi Kamnika): 29 €/osebo

Gradivo za seminar:
Več o gorniškem športnem dnevu (GRADIVO PDF 1,69 MB).

Več o samem seminarju.


Vabilka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

PODROBNEJŠI PROGRAM SEMINARJA

8.30
Uvodni pozdrav

Predstavitev seminarja, pregled programa, predstavitev vodstva in udeležencev

8.45–9.30
Gorniški športni dan

Predstavitev ciljev učnega načrta za izvedbo športnega dne, napotkov za kakovostno izpeljavo, večletni program gorniških športnih dni po posameznih razredih, načini obveščanja otrok in staršev, priprava učiteljev, sodelovanje s planinskimi društvi, primeri dobre prakse.

9.45–10.30
Priprava, izvedba in analiza ture

Osebni opomnilni seznam za preverjanje lastnega procesa priprave in izvedbe: pred turo, med in po turi. Izbira cilja in poti, oprema, vodenje in sovodniki, varnost v gorah.

11.–15.
Tura

Začetek ture: izbira odhodne ure, markacija, stanje vremena, toplotno uravnavanje telesa, ekonomična hoja, dihanje, enakomerni tempo, prilagajanje najšibkejšemu.
Med turo: konkretna izbira poti, ohranjanje moči, osnove orientiranja, spremljanje razvoja vremena, planinske koče, vpisne knjige na vrhovih, počitek in prehrana, hranjenje smeti, vrh in sestop, preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči, varna vrnitev domov.
Analiza.

15.30
Sklepni pozdrav in kosilo

Izpolnitev vprašalnika, kosilo, druženje in pozdrav.

***
Potrebna oprema:
Dobra obutev (gojzarji, uhojeni bulerji), nahrbtnik, oblačila primerna vremenskim in temperaturnim razmeram, rezervna spodnja majica ali aktivno perilo, kapa, rokavice, malica in pijača, denarnica, osebni dokument, kos izolacijske podloge za sedenje na tleh (kos odrabljenega armafleksa), zložljivi dežnik, vrečka za smeti, beležka in svinčnik.

S seboj imejte tudi prevezo za oči (trikotna ruta): ne, ne bomo se šli petdeset odtenkov zelene.

Priporočljiva oprema:
Zložljive palice, fotoaparat, planinski zemljevid Grintovci v merilu 1 : 25.000, kompas.

Terensko delo bo izvedeno v vsakem vremenu in bo prilagojeno trenutnim vremenskim razmeram.

***

Kako načrtovati dejavnosti v naravi, da bi vzpodbudili stalno in redno telesno aktivnost mladih?

Zakaj morajo biti dejavnosti v naravi dobro pripravljene?

Kako in s čim popestriti monotonost hoje?

Zlozenka_pohodniski festival 2015 (PDF 463 KB)

  • Share/Bookmark

VITEZI NAPADALNE GONILKE

Sobota, Junij 20th, 2015

Znak je nekaj, kar stoji namesto nečesa drugega. Znak nam omogoča, da vanj in iz njega projeciramo svoje zaznave, svoja čutna sporočila, ki dobijo svoj (nov) pomen. Znak, ne samo da posreduje pomen, ampak ustvarja novo interpretacijo v aktivnem procesu življenja. Znak je odsev širšega družbenega vidika časa, v tem trenutku, v tem okolju, v tem aktualnem dogajanju.


(Vir: markiraj.si, Matej Kainz)

Pri znaku je treba poznati kulturne konvencije, ki določajo njegov pomen.

***
V srednjem veku je bilo sodelovanje na viteškem turnirju vprašanje časti.


Florét: danes športni rekvizit, nekoč gonilka smrti. (vir: svetovni splet)


Sobivanje ni igra. Je življenjski koncept. (vir: svetovni splet)

Kakšni viteški turnirji se danes odvijajo na slovenskih planinskih poteh?

***

Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Dobra priprava na izlet je izjemno pomembna. Pogosto poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.


Osnovna slovenska markacija. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

(PRE)BRATI

Petek, Junij 12th, 2015


V poznem petkovem popoldnevu jo urno ubirava gor. Mimo občasnih prebivalk, ki so že dober teden dni 1000 metrov višje kot preostalih 270 dni v letu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Petdesetim odtenkom zelene se ne uda upreti. Ta, prastari gon raziskovanja sebe, svojega odnosa do ljubezni, je večno neizpet. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bralni postanek pride na vrsto, še prej pa skok do sosedov. Spet so odprli okna, veter čutiva na vsakem koraku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vse je na svojem mestu in vse ima svoj smisel. Razen dirjanja v hribe po koncu delovnika? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vem, da komaj čakajo, da jim preberem zgodbo. O njih, o njihovem lesu, ki daje zavetje vsemu, kar želi ostati na planini.
(Fotografija: Borut Peršolja)


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lani je nisem opazil, letos mi je kar sama padla v roke. Andreja Vukmir je zapisovala, Daša Simčič pa izrisovala. (Fotografija: Borut Peršolja)


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)


Življenje na Veliki planini? Drama? Tragedija? Komedija? Poezija? Kmečka povest? Haiku?(Fotografija: Borut Peršolja)


Za konec pa še malo Mojčine poezije:

“Ubrano poje, ko jo boža zarja,
zlovešče včasih na tamtam udarja
akorde temne za svoj ples z oblaki.”
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Skupaj s Tino Popovič in njeno neumorno ekipo smo v Planinskem društvu Domžale v tednu od 8. 6. do 14. 6. 2015 drugič zapored odprli Knjižnico pod krošnjami (vrhov) na dvorišču Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

TURBULENTNO, A POCENI

Petek, Junij 12th, 2015


(zaslonska slika TV posnetka)

V sredo, 10. junija 2015, smo 24 minut in 43 sekund v navezi Milice Prešeren, Diane Ternav ter Tine Antončič (v zakulisju) v oddaji Turbulenca (s klikom na povezavo pridete do posnetka) iskali odgovore na vprašanja, kako najceneje na počitnice.


Milica, Diana in Borut. (zaslonska slika TV posnetka)

Ustvarjalci oddaje so v napovednik zapisali:
“Bližajo se dnevi oddiha in dopustov, vi pa morda še vedno niste načrtovali svojih počitnic. Tudi če je denarnica bolj prazna, je mogoče organizirati lastno potovanje ali krajši izlet in pri tem privarčevati. Svetovali vam bomo, kako si lahko privoščimo počitnice tudi brez organiziranega prevoza, kdaj in kako rezervirati prenočišča in zakaj so lahko tudi krajši izleti po Sloveniji dobra izbira. Bodite z nami v še zadnji Turbulenci te sezone!”


Odlično razpoloženi pred oddajo: je bila takšna tudi oddaja? (vir: Facebook Turbulenca)


Ne prvič na TV, a vseeno prvič. (zaslonska slika TV posnetka)

V pogovoru sta spolzeli naslednji vprašanji:

Kakšen je vaš najljubši oddih in je hkrati še poceni?
Moj najljubši oddih je v hribih. Najceneje pa sem ta oddih dobil kot prostovoljec – vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, ko sem leta vodil tabore, tečaje, seminarje, tedne gorništva. Nikoli nisem vodil zastonj, vedno sem vodil za lastne stroške. In navkljub umanjkanju denarnega toka, sem vedno polno odgovarjal za svoje vodene (hoditi v gore je lahko samo varneje, ne pa tudi varno).

Je izlet v hribe ali gore, poceni izlet?
Da in ne. Poceni je takrat, ko smo v gorah že lahko samostojni, zelo drag pa je takrat, ko se namesto iz izkušnje drugih, učimo na lastnih napakah. Če kje, potem prav v gorništvu in opremi, ki jo rabimo zanj velja: nisem tako bogat, da bi kupoval poceni.


Se vidimo! Se beremo! Se slišimo? (vir: Facebook Turbulenca)

  • Share/Bookmark

S ŠOLO V GORE: VABILO NA SEMINAR

Četrtek, Junij 11th, 2015

Festival pohodništva v Kamniško-Savinjskih Alpah

***

UČITELJEM IN UČITELJICAM ŠPORTA
VZGOJITELJICAM IN IZVAJALCEM PROGRAMOV ZLATI SONČEK IN KRPAN
RAVNATELJEM IN RAVNATELJICAM VRTCEV, OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOL

S ŠOLO V GORE
(seminar o izvedbi športnih dni z gorniško vsebino)

Kdaj: 26. junij 2015
Kraj: Dom v Kamniški Bistrici
Izvajalec: Planinsko društvo Domžale
Vodja: mag. Borut Peršolja, vodnik PZS in inštruktor planinske vzgoje
Trajanje: 7 ur
Število prostih mest: 25
Prijave do: 19. 6. 2015
Cena seminarja: 20 €/osebo
Cena seminarja s kosilom (meni Okusi Kamnika): 29 €/osebo

V Sloveniji je gorništvo odlično razvito, tako zaradi geografskih značilnosti vzpetega površja, goste mreže planinskih poti in koč, cenovne dostopnosti in razširjenosti planinske organizacije. Veliko ljudi hodi v gore, kar je prepoznano kot pomemben del nacionalne športne rekreacije in prizadevanj za zdrav življenjskih slog. Gorništvo temelji na doživljanju gorske narave kot posebne vrednote, zato ima neprecenljiv pomen za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do nje. Gorništvo izboljšuje počutje obiskovalcev gora ter vzpostavlja občutek odgovornosti za družbo.

Usposabljanje za gorništvo vključuje hojo, plezanje in turno smučanje. Dobra priprava na turo obsega ustrezno izbiro cilja in poti ter uporabo osebne opreme, ki bo zagotavljala udobje ob vsakokratnih vremenskih razmerah in omogočala dodatno varnost. Varnost v gorah pa ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja iz gibanja in uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.

Izleti, pohodi in ture so najpomembnejša, najlepša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa, hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje mladih pri hoji v gore. Med drugim vključujejo izkušnjo napora, izkušnjo reševanja problemov, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo sožitja.

Več o gorniškem športnem dnevu (GRADIVO PDF 1,69 MB).


Ni lepšega, kot je izlet s sošolci.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Kako načrtovati dejavnosti v naravi, da bi vzpodbudili stalno in redno telesno aktivnost mladih?

Zakaj morajo biti dejavnosti v naravi dobro pripravljene?

Kako in s čim popestriti monotonost hoje?

Gorniške vsebine so (primerno) vključene v vsebine obstoječih predmetov rednih vzgojnih in učnih programov vrtcev in šol (športni dnevi, šola v naravi, dnevi dejavnosti). Dopolnjujejo jih tudi športni programi Mali sonček, Zlati sonček in Krpan ter programa Ciciban planinec in Mladi planinec. Gorništvo ima izrazito medpredmetni značaj, saj se vsebine ob pripravi, izvedbi in analizi ture smiselno in smotrno povezujejo z vsebinami naravoslovja (matematika, fizika, biologija, kemija, geologija), družboslovja (geografija) in humanistike (zgodovina, slovenski jezik, likovna in glasbena umetnost).

Zato gre pri izletu, pohodu ali turi – z vidika gorniškega usposabljanja –za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik, procesov in pojavov v naravi ter povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno celoto. Prav tako je vsak izlet učilnica prilagajanja najšibkejšim v skupini.

Do težav pri kakovostni izvedbi prihaja, ker – ob odpovedih zaradi slabega vremena – v praksi najpogosteje naletimo še na dva tesno povezana problema: na pomanjkanje ustrezno motiviranih in usposobljenih vzgojiteljev ter učiteljev za izvedbo gorništva ter na različne normative za vodenje po gorah (državne in strokovne).

***

Seminar omogoča:
• pridobivanje gorniškega znanja, veščin in izkušenj za izvedbo športnih dni z gorniško vsebino,
• učenje prepletenosti gorniških vsebin z vsebinami rednega pouka,
• vključevanje gorništva v druge vzgojno-izobraževalne oblike: šola v naravi, naravoslovni ali kulturni dnevi, projektni tedni in
• neformalno gorniško usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev.


Kam? V gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIJAVE

Prijavnica Gorniški festival 2015 – posvet športni dan (Word 222 KB)

Seminar bo izveden v kolikor bo prijavljenih vsaj 10 udeležencev.

Udeleženec mora v celoti in čitljivo izpolniti priloženo prijavnico. V kolikor plačnik seminarja ne bo udeleženec sam, mora izpolniti tudi spodnji del prijavnice. V kolikor je plačnik pravna oseba, mora prijavnica vsebovati tudi žig in podpis odgovorne osebe plačnika.

Prijavnico pošljite skenirano po elektronski pošti na e-naslov alenka.hribar@kamnik-tourism.si.

Na podlagi prejete prijavnice bo udeleženec na svoj elektronski naslov, oziroma elektronski naslov plačnika prejel predračun, ki je osnova za plačilo seminarja. Prijavnino plačate po prejetem predračunu. Po prejetem plačilu vam bomo poslali račun kot dokazilo o plačilu.

O prejetem plačilu bo udeleženec obveščen naslednji delovni dan po prejetem plačilu. V kolikor potrditve kandidat ne bo prejel, naj status svojega plačila preveri sam po telefonu ali po elektronski pošti.

PRIJAVA JE KONČANA, KO PREJMEMO PRAVILNO IZPOLNJENO PRIJAVNICO IN PRAVILNI ZNESEK PRIJAVNINE.

ROK PRIJAVE
Zadnji rok za prijavo je petek, 19. 6. 2015. V kolikor se udeleženec prijavi na zadnji dan prijave mora biti plačilo usposabljanja izvedeno še isti dan!

ODJAVE
Rok za odjavo je petek, 19. 6. 2015. Odjave, prejete do vključno tega datuma, morajo biti pisne in poslane po elektronski pošti. V tem primeru udeležencu vrnemo 80% vplačane prijavnine. Pri odjavah po tem roku prijavnine ne vračamo.

INFO
Za več informacij lahko pišete na alenka.hribar@kamnik-tourism.si ali borut.persolja@guest.arnes.si

Zlozenka_pohodniski festival 2015 (PDF 463 KB)

  • Share/Bookmark