Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

NA PECO NA PICO

Sreda, Avgust 8th, 2018

Sposojeno in vrnjeno: Mladina, 27, 6. 7. 2018

***

Patra Branka Cestnika lahko berete tule.

  • Share/Bookmark

POZDRAV IZ VELIKE RUPE

Sobota, Julij 28th, 2018

Med dolino Koritnice in Bavšice, v divjem delu Triglavskega narodnega parka, se razteza greben Loške stene. Njen najvišji vrh je 2346 m visok Briceljk. Deset vrhov, te nepristopne alpske divjine, je zaradi nizke nadmorske višine kateregakoli izhodišča po Tinetu Miheliču precej »visokih, samotnih, oddaljenih, strmih, izredno zahtevnih, brezpotnih«. Tu domujejo gamsi, kozorogi in svizci, planinski orel in beloglavi jastreb, zgoraj gad in spodaj modras, zeleni žamet livad pa dodatno barvajo cvetovi številnih (zavarovanih) rastlin, zato je neposreden stik s to slikovito gorsko naravo preprosto vrhunski.


Prvič sem bil tukaj leta 1986. Prihodnje leto bo dvajset let, od kar namesto šotorov stoji zidano Planinsko učno središče Bavšica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bavšica je ledeniško in podorno preoblikovana dolina, ki je nastala vzdolž mojstrovškega preloma v smeri severovzhod–jugozahod (vzporedno – na območju Koritnice – poteka jalovški prelom). Dolga je dobre 4 km in leži na 550–780 m nadmorske višine. Dolina se (gledano po dolini navzgor) razdeli na dva kraka: levi je dolina Bala, ki se v ledeniških stopnjah spušča proti Bavšici, desno pa se pod Bavški Grintovec (2347 m) odcepi dolina ali tesni Bukovnika. V obeh sta nekdaj delovali ovčji planini, danes pa lahko opazujemo le zaraščene pašnike, zaradi česar pa se je povečala varnost pred snežnimi plazovi.

Strme in gladke stene, iz dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (norij in retij; T3/2+3), so v severnem delu doline poglobljene zaradi erozijskega delovanja ledenika. V stenah je lepo vidna plastovitost apnenca, ki je vzporedna s pobočjem in skoraj navpična. Zaradi velike nagnjenosti plasti in razpokanosti kamnine so na tem območju pogosti skalni odlomi. Na intenzivno preperevanje po vsej dolini opozarjajo melišča pod steno in številni podorni bloki.

Rezultat ponavljajoče se, luskaste geološke zgradbe, nastale zaradi prelamljanja in narivanja v isti smeri, je nagnjenost skladov proti jugu in nastanek asimetričnih pobočij. Južna oz. jugovzhodna pobočja grebena med Briceljkom in Plešivcem (2184 m) so zato položnejša, severozahodna (Loška stena) pa strmejša. Temu so se prilagodile tudi redke in osamljene (planinske) poti ter steze na tem območju.


Izsek Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba.

***

Še vedno ni povsem pojasnjeno, ali so ledeniške doline v celoti nastale z ledeniško erozijo, ali pa so ledeniki samo preoblikovali prvotno površje rečnih dolin in vmesnih slemen. V glavnem prevladuje mnenje, da so ledeniki lahko zelo učinkoviti preoblikovalci površja, vendar so se v gorskem svetu pojavili na površju, kjer so osnovne poteze nastale že s predhodnimi tektonskimi procesi in selektivno rečno erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od geološke podlage, hitrosti premikanja ledenika, mase in debeline ledu ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša. K ledeniški eroziji je prispevalo še delovanje snežnice, zmrzalno preperevanje in razbremenjevanje podlage.


Ledeniški prerez doline bale pri Logjeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred pojavom ledenikov v pleistocenu je bilo razmeroma dolgo obdobje pliocena (pred 1,5–5 milijonov let), ko je bilo v naših krajih današnjemu savanskemu podobno podnebje. Poleg vsakoletnega menjavanja sušnih in deževnih dob so se zlasti proti koncu pliocena menjavala obdobja sušnejšega in vlažnejšega podnebja, ko sta bila preperevanje in selektivna rečna erozija zelo učinkovita.

V vsakokratni ledeni dobi (pri nas 5–7) se je led začel nabirati v najvišjih delih gora (vrh Briceljka je domnevno štrlel iz ledu), od koder so začeli proti dolinam drseti krniški in pobočni jeziki ledenika, ki so se nato združili v večji dolinski ledenik.

***

Začeli smo z zgodnjim, a poletno ravno pravšnjim vstajanjem v Planinskem učnem središču Bavšica (713 m). Po komaj razstrtem južnem pogledu proti Rombonu smo na začetku asfalta zavili na desno, pod koritasto U dolino Bale, ki je v slovenskih Alpah nekaj posebnega. Ob vzponu do prevala Čez Brežiče (1980 m) lahko prehodimo vse zastoje nekdanjega ledenika (t. i. umikalnih stadijev, ko je krčenje ledenika zastalo). Opazimo jih tako, da strmejšim območjem (stopnjam), na katerih se hitro dvigamo, sledijo položnejši odseki.

Na prvi stopnji je starodavni bavški zaselek Logje (840 m), nekdanja prestaja, ki je bil kasneje stalno naseljen in v bližini katerega je Janez Bizjak pred kratkim odkril megalitski krog. Debel nanos in kupe drobirja, ki mu s skupnim izrazom pravimo morene, sestavlja grobozrnato, po večini nesprijeto gradivo. Morene so dobro prepustne in na njih ni stalnih vodnih tokov, močnejši izviri pa se pojavljajo ob njihovem vznožju. Najbolj opazni so nekaj deset metrov visoki nasipi čelnih moren, ki nam kažejo največji obseg poledenitve. Površje za njimi je prekrito z različno debelo plastjo talnih moren.

Gradivo v morenah se od rečnih naplavin razlikuje po tem, da ni sortirano po plasteh. Značilno je, da so v njih brez reda pomešani zelo različni kosi gradiva, od najfinejšega ledeniškega melja (krede) do slabo zaobljenega grušča in več metrov velikih skalnatih blokov (balvanov). Zanesljiv dokaz, da imamo opravka z morenskim gradivom, so oraženci, kamni z jasnimi, ravnimi praskami (razami), ki so jih dobili ob drgnjenju z drugimi v ledu zamrznjenimi kamni.


Skalni prag, do finoče ledeniško izbrušen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tik pod vrhom druge čelne morene smo zapustili udobno planinsko pot in zavili levo v brezpotno melišče. Znašli smo se na kupu različno velikih in oglatih kosov grušča, ki so se zaradi mehanskega preperevanja (predvsem zmrzalnega) odtrgali višje v steni in se kopičijo v vznožju. Imajo značilen naklon 32–35 ° (= naravni, gravitacijski posipni kot). Tu se iztekajo tudi plaznice snežnih plazov, ki so na pobočjih, strmejših od 22 °, zelo pogosti. Ko se v obilnih snežnih zimah prožijo, posnamejo s tal tudi kose kamnine in drugo gradivo ter ga odložijo na vznožju, kjer se ustavijo. Vzpon so nekoliko olajšale večje skale na katere smo stopali s celim podplatom in jih počasi ter previdno obremenjevali. Višje, kjer je grušč postajal vedno drobnejši in gibljivejši, smo stope iskali v poraslem površju.

Ta del brezpotja, ki poteka po nekoliko manj strmem pobočju netipičnega skrotja, je del plitve pobočne ledeniške ploskve v prevoju, kjer se začenja akumulacija preperelega gradiva. Tla so prekrita z nesprijetim morenskim in meliščnim gradivom. Vegasta tla, nekakšna viseča grbinasta pobočja (poligonalna tla), so obilno zaraščena (vsekakor pa precej bolj, kot pred desetletjem), kar dodatno zmanjšuje zanesljivost stopa. V tovrstnih tleh s pridom izkoriščamo minimalne stopničke, nekakšne ponvice, ki sčasoma nastanejo zaradi nenehnega premeščanja gradiva. Če so tla gola, je načelo, da najprej hodimo z očmi, zatem z nogami, lahko uresničljivo. V bavški nizki džungli pa je to bolj podobno misiji nemogoče. Med hojo v ključih smo si pomagali z rokama, vendar le zato, da smo ohranjali ravnotežje. Prijemanje šopov trav in potegovanje navzgor je bilo ne samo nevarno, ampak tudi nemogoče.


Še pred desetletjem melišče, mogoče skrotje, zdaj pa zelenjava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Soliflukcijske terasice so majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

***

O uporabi palic je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Palice občutno povečujejo stabilnost in ravnotežje ter zmanjšujejo obremenitev kolenskih sklepov in hrbtenice. V tovrstnem svetu in ob upoštevanju dejstva, da smo sicer vajeni učinkovitega varnejšega gibanja tudi brez njih, so nam na celotni turi prišle še kako prav. V srednjem delu pobočja smo kolovratili čez – recimo temu – čokasto površje, ki ga opredeljujejo krajši skalni (=čok) zlizani pragovi, ki mestoma prehajajo v poševne lašte in žlebaste škraplje. Na tej višini je vhod v jamo Slapce.


Izvotlenost plitve krnice, stadorja, sledi antiklinalnemu vpadu skladov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premikajoči se ledenik je strgal in gladil podlago, po kateri se je premikal. Trganje je potekalo predvsem na spodnji strani ledenika in tudi – do neke mere – ob straneh. Najučinkovitejše je bilo v razpokani kamnini ali kamnini, ki jo je predhodno že dodobra načelo zmrzalno preperevanje. Snežnica je v takšnih razmerah učinkovito pronicala v razpoke in primrznila na kamnino, ki jo je nato premikajoči se ledenik odtrgal in odnesel s seboj. Strganje se je pojavljalo povsod tam, kjer so kosi kamnine, primrznjeni v ledeni masi, strgali, dolbli, praskali po kamniti podlagi in v njej brusili ledeniške raze.

Po umiku ledu se je razkrilo ledeniško (preoblikovano) ali mutonírano površje, to je skalno površje, ki je zaradi ledeniške erozije močno zglajeno, obrušeno in prepredeno z ledeniškimi grbinami. Hoja/plezanje čez drn in strn dobi v takem svetu popolnoma jasen in nedvoumen pomen.

Na posameznih skalnih grbinah so se – neodvisno od razpokanosti kamnine – razvile zlasti najmanjše površinske korozijske izdolbine in žlebaste škraplje. Gre za oblike, ki na skalni podlagi nastajajo zaradi učinkovanja drobnih vodnih tokov. Bolj kot je kamnina debelo skladovita, enakomerneje se te oblike razvijajo. Sicer je njihova razvitost praviloma odvisna od topnosti kamnine, časa, ki je na voljo za korozijo, količine topila – vode nasičene z ogljikovim dioksidom, katerega pomemben vir so poleg ozračja lahko tudi prsti (kot produkt razpadanja organskih snovi v tleh), temperature, pri kateri poteka korozija (in drugih podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na sezonsko pogojeno trajanje korozije) ter izoblikovanosti površine kamninskega bloka.

Med najpomembnejšimi dejavniki nastanka sta položaj apnenčastih skladov in nagnjenost površja. Ni vseeno, ali deževnica s površja odteka hitro ali počasi. Na nagnjenem površju prevladuje linearna korozija z razvojem linearnih kraških oblik (žlebičev, škrapelj), med tem ko je na ravnih površinah prevladujoča ploskovna korozija. Še važnejše je zadrževanje snega, ki lahko bližnjo okolico zelo dolgo zalaga s korozijsko aktivno snežnico. S tem je tesno povezana tudi prisojna in osojna lega ter privetrna in odvetrna stran gore. Tu, v visokogorju, prevladuje navpično pretakanje vode, zato veljajo naslednje zakonitosti: masa odhaja v raztopini, transport je navpičen in akumulacija je neznatna.


Vsakič vzbudi radost, in še vedno je lepa. Planika. Ali planinska, kot bi rekla moja mama. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najvišji jezik sklenjenega gozda se zajeda v nekdanje lašte, ki stopničasto padajo v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri preučevanju visokogorskega kraškega površja se je izkazalo, da imamo ponavadi opraviti z raznolikim in prepletenim razvojem. Zaradi različnih zunanjih vplivov je tudi zelo veliko modifikacij v razvoju posameznih oblik kraškega površja. Zato gre praviloma za prehodne oziroma sestavljene ali poligenetske (visokogorske) kraške oblike.

Na grebenih, ki so moleli iznad ledu, in v bližnjem nepoledenelem, golem površju v neposredni okolici ledenika so hkrati potekali zelo intenzivni periglacialni procesi (latinsko peri = okrog, okoli, glacies = led). Gre za procese zmrzalnega preperevanja ter premikanja prepereline zaradi menjavanja zamrzovanja in odtajevanja.


Ne samo največje veselje, tudi najlepše fotke so doma v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon v Veliko rupo je čistokrvna tura, ki jo v vodniškem smislu opisujejo, določajo naslednje lastnosti, značilnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na (planinski) poti oz. brezpotju,
- tehnična zahtevnost z vidika uporabe dodatno nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžina prehojene in preplezane poti/brezpotja,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinska razčlenjenost gorskega površja v vzponu in spustu,
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina ture,
- motivi udeležencev ture in doživljajska zmožnost gorske pokrajine,
- ciljna in starostna skupina ter število udeležencev ture,
- vodenje z licenciranimi inštruktorji oz. vodniki PZS ter
- način priprave na izvedbo.

Navedeno kaže, da gre že v fazi dolinske priprave na turo za precej kompleksno sliko hodilnega napora in zagotavljanja varnosti, ki se je v praksi – na sami turi – samo še potrdila.

Kombinirani načini gibanja, zahtevnost izbire poti in smeri, zagotavljanje varnosti ter razbiranje zgodb v naravi so nas zaposlili v polni meri. Kot se je kasneje izkazalo na analizi, v zadovoljstvo vseh: tečajnikov in vodstva.


Vrvna ograja je velikokrat predmet posmeha neprostovoljnih vodnikov. A pri vodenju večjega števila udeležencev je daleč najbolj učinkovit varen sstem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo zelenjavni, tudi ali predvsem cvetlični vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po otoplitvi podnebja so se ledeniki postopoma umaknili nazaj v osrčje gora in pri nas izginili. Dotlej golo površje je zarasel gozd. Rastje najhitreje in najbolj očitno odraža dogajanje v pokrajini: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so vidni zmagovalci. Višje temperature, opuščena tradicionalna raba tal in umanjkanje snežnih plazov so recept za učinkovito zaraščanje tako v zeliščni, kot grmovni in drevesni plasti rastja.

Zdaj smo že nad gozdno mejo, ki tukaj zelo niha, zlasti zaradi vpliva plazov. Sestoj črnega gabra in malega jesena uživa na toplih, prisojnih rastiščih, obdaja pa ga bukovska vegetacija. Za prehode in prečenja izkoriščamo vrhnji rob sestoja gozda, ki porašča nekoliko širšo ramo stranskega grebenčka. Ko se poslovimo od zadnjega gozdnega roba, prečimo okrog rame in se znajdemo v plitvi krnici, ki jo na obeh straneh zapirajo strme stene. Prehod v dno krnice in izhod prek zglajenega praga zavarujemo z vrvno ograjo. Nameščanje varovanja v s travo poraščenem, a vendarle strmem in za zdrs nadvse pripravnem svetu, je vedno preizkus domišljije in iznajdljivosti glavnega vodnika. Tu pridejo na plano izkušnje, ki upoštevajo sposobnost najšibkejšega člena v skupini, razbiranje možnosti, ki jih nudi pokrajina sama ter zagotavljanja najvišje možne ravni varnosti. Zavedamo se, da je tveganje sestavni del gorništva, zato ga skušamo obvladovati.


Smer je, poti pa ni. Ali pot je, pa ni smeri? (Fotografija: Borut Peršolja)


Strmo naravnost navzgor. Le kaj je za robom? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se odpnemo z vrvi in se povzpnemo še za dober raztežaj višje, se nam odpre nov, visokogorski svet. Dosegli smo višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Drži, visoko v gori, točneje v kamnitem amfiteatru pod vrhom gore, v črni Mali rupi, še leži umazan sneg. Na bovškem je rúpa dol, globel, klanec, spet drugje manjša vrtača, tudi požiralnik, ponekod celo jama, kotanja. Skupni imenovalec vseh poimenovanj oblik površja je globoka, navadno manjša odprtina v kraških tleh.

Večje (kraške) kotanje, kakršna je ta, ki jo opazujemo z razglednega balkona, ki smo ga izbrali za počitek in ki zapira izhod iz nje, so najverjetneje poligenetskega nastanka. So torej posledica tektonskih razpok, po katerih je morda odtekala tekoča voda in jih širila, delovanja ledenika in zakrasevanja. V vdolbinah katerihkoli dimenzij se razumljivo nabirajo čez zimo večje količine snega kakor v višji okolici. Zato pri nastanku in razvoju vedno s poudarkom govorimo o pomembni vlogi velikih količin snega, ki se naberejo v njih.

V smeri proti severovzhodnem vznožju Stadorja (2025 m) opazimo škrbino, ki se nadaljuje v majhno dolinico, široko in globoko nekaj metrov. Sledimo ji proti severovzhodu; v ravni črti se navidezno nadaljuje v Škrbino za Gradom (2277 m). Gre za t. i. kraški prelomniški jarek ali bogaz, ki je nastal ob manjšem (?) prelomu in poteka od severovzhoda proti jugozahodu. Njegovo zemljepisno ime je Lepoč.


Če še kdo ne ve: žlebičaste škraplje, na oprimek! (Fotografija: Borut Peršolja)


Letos so tudi v gorah v modi čupaste frizure. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraški jarki so v visokogorju pogosti predvsem na podih. Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo, je nastal tako, da je korozija v živoskalni osnovi zaradi močne pretrtosti kamnine (mehansko razširjenih navpičnih razpok in prelomov) ob tektonski liniji napredovala hitreje kot v okolici. Tako je nastala več sto metrov dolga, nekaj metrov široka in globoka dolinica s strmimi pobočji (lepo vidna tudi na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba). Lepoč poteka prek območja z blagim naklonom z zemljepisnim imenom Lašte. Lašte so večje ravne površine v apnenčastih skladih, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. So nekakšne police iz skladov apnenca, ki so ponavadi tudi močno razjedene in polne površinskih kraških oblik in pojavov.


Najprej je bil znan vonj, zatem se je pojavila tudi ona: murka!(Fotografija: Borut Peršolja)

Med njimi so tudi kotliči, ki so nastali v kombinaciji kemijskega raztapljanja apnenčaste podlage in mehanskega razpadanja strmih sten, ki ovalno ali okroglasto oblikuje njihov zgornji rob. Iz oblike kotliča lahko sklepamo, kakšno je razmerje med obema procesoma preperevanja. Pri idealnem je razmerje med premerom zgornje odprtine in globino kotliča 1 : 1, vendar je v praksi zaradi snega, ki se zadržuje na dnu, globino težko ali nemogoče oceniti oziroma izmeriti. Zaradi snega je kotliče tudi zelo težko ločiti od brezen.

Zroč v dolino smo lahko opazovali tudi neusklajenost višin med glavnimi in stranskimi dolinami. Ledeniška erozija manjšega stranskega ledenika iz Bale je bila šibkejša od erozije glavnega Bavškega ledenika, ta pa manjša od Koritniškega ledenika.


Živi geološki učbenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sestop je eden ključnih dejavnikov uspešno izvedene ture, zato je njegova izbira izjemno pomembna. Žal pa ni mogoče vedno upoštevati načela, da za sestop izberemo drugo, lažjo pot/smer, kot za vzpon. V takem primeru izkoristimo dejstvo, da vsi – vodniki in udeleženci – odlično poznamo pogoje sestopa, saj smo se tu vzpenjali pred nekaj urami. Tako smo vedeli, da sestopna zbranost ne sme popustiti vse do stika s planinsko potjo nad Logjem. V vrhnem delu je sestop olajšala vrvna ograja (plezaje z obrazom v strmino), vsa prečenja in preostanek sestopa pa je minil v počasnem, zanesljivem tipanju podplatov po grbinasti, spolzki podlagi. Tisti, ki smo imeli palice, smo jih na začetku sestopa podaljšali in jih zabadali pred seboj ter pazili, da na podlagi niso spodrsnile.

Manjši zdrsi so pri večjem številu udeležencev skoraj neizogibni, prav tako proženje kamenja (odkrušene skale vodeči odstranjuje z mest, od koder bi se lahko strkljale), zato je treba poskrbeti za dosledno spoštovanje varnostne razdalje in uporabo čelade (navkljub naraščajoči temperaturi). Takšen spust je treba tudi nekajkrat prekiniti, za kratek počitek in pitje, s čimer razbremenimo napeto pozornost. Vendar počitki ne smejo biti prepogosti in predolgi, saj s tem izgubljamo usklajenost telesa v gibanju in spominsko sliko, ki ohranja napetost čutil.


Delovni zvezek geološkega učbenika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Območja podov in laštov pa ne skrivajo le visokogorskih kraških lepot, pač pa so v megli orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili, pač pa nas roko v roki vodita proti cilju intuicija in naravna sposobnost/iznajdljivost iskanja lažjih prehodov, ter redki možici. Gibanje v megli ni priporočljivo; orientacija je podobno zahtevna, kot če bi se gibali v megli po zasneženem visokogorju.

Poznavanje razgledne – makro – pokrajine močno vpliva na razvedanje, preglednost in določanje našega položaja. Iz tega pa sledi vodljivost po površju oziroma izbira dejanske poti in smeri, korak za korakom. Vodljivost pomeni natančnost oziroma samostojno učinkovito iskanje najboljše rešitve v drobni, konkretni pokrajini. Ob kakovostni predhodni pripravi vodnik zmore iti za svétom in z izkušeno, a vodljivostjo, ki je venomer na preizkušnji hodi, pleza in vodi vodene proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.


Geološka popolnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja. Če pa vidiš zemljevid in pokrajino, se naučiš razbirati zgodbe. In pokrajina te sprejme medse in sam postaneš del gorniške zgodbe.


Kar nekaj napak je na tem zemljevidu …

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Legendarni Tine Mihelič je napisal: »Semkaj pride človek res samo na obisk in tako naj se tudi obnaša! Vsaka tura na vrhove Loške stene pomeni vznemirljivo, romantično pustolovščino. Ti vrhovi so gore bodočnosti, kamor bo marsikoga pregnal hrup z naših planinskih magistral.«

Vse zapisano se uresničuje.


Črno bel pogled je redko tako barvit, kot v dnu Bavšice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hodili smo udeleženke in udeleženci ter vodstvo tečaja za vodnike PZS kategorije A – lahke kopne ture (1. izmena), ki je potekal od 3. do 12. julija 2018 v Planinskem učnem središču Bavšica.

  • Share/Bookmark

SLOVENIJA OMEJILA VZPON NA TRIGLAV

Četrtek, Julij 26th, 2018

(Skoraj znanstvenofantastični spis kot odziv na dejansko novico, da je Francija omejila vzpon na Mont Blanc, STA, 15. 7. 2018)

Mojstrana, Stara Fužina, Trenta, 27. julija – Slovenija je v četrtek za nedoločen čas omejila vzpon na najvišji slovenski vrh Triglav. 2864 metrov visok očak je namreč močno preoblegan, poleg tega pa se nanj poskušajo povzpeti tudi neustrezno opremljeni in neizkušeni pohodniki (po izjavah očividcev so med njimi tudi člani nekaterih planinskih društev, ki so včlanjena v PZS – Pohodniško zvezo Slovenije). Ta dejavnika po oceni državnih oblasti v odhodu predstavljata »resno tveganje za javni red«.


Originalni zapis STA o začasni zapori Mont Blanca.

V občinah Bohinj, Bovec in Kranjska Gora so ob vednosti uprave Triglavskega narodnega parka pojasnili, da se je država zganila na njihov poziv in da je bil ukrep, ki se nanaša na priljubljene zelo zahtevne planinske poti, ljubkovalno poimenovane Triglavske magistrale, nujen zaradi »zelo resnega tveganja za javni red« v smislu varnosti v gorah in zmanjšanja onesnaževanja gora, poroča slovenska pohodniška agencija SPA.

Skladno z ukrepom, ki ga je na dopisni seji (na razglednicah) sprejela slovenska vlada v odhodu in ki bo v veljavi do nadaljnjega (vsekakor pa do konca pogajanj koalicijske vlade v prihodu), se lahko na najvišjega slovenskega očaka povzpnejo le tisti, ki imajo:
- rezervirano prenočišče v planinskih kočah Aljažev dom v Vratih (1015 m), Vodnikov dom na Velem polju (1817 m), Koča na Doliču (2151 m), Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m), Dom Planika pod Triglavom (2401 m), Triglavski dom na Kredarici (2515 m) (planinske koče so naštete po nadmorski višini),
- plačano članarino PZS za leto 2018 in
- plačano pavšalno turistično takso pri pristojnem organu.
(OPOMBA: Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni sočasno in brezpogojno. Zgornji pogoji ne veljajo za tradicionalne pohode nakladnih domačijskih dnevnikov.)

Oblast se sooča s porastom pohodnikov z vsega sveta, ki sledijo neustavljivemu klicu I feel Slovenija in ki se želijo med poletno sezono povzpeti na vrh očaka. Med njimi so tudi taki, ki za vzpon nimajo zadostnih izkušenj in opreme. Med drugim so lani preprečili vzpon slovenskemu paru, ki se je želel na vrh povzpeti s še nerojenimi trojčki (nekateri mediji poročajo tudi o dvojčkih + 1). Župani vseh treh občin (razen županov Bovca, Bohinja in Kranjske Gore) so zato v odgovor napovedali denarne vzpodbude za tiste, ki bi se na pot do vrha podali brez primerne opreme, kot so denimo kranjskogorski sendviči, bohinjska zaseka in trentarski sir.


Triglav, kampanja ob 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona.

Župani omenjenih treh občin pa niso želeli komentirati vladnih strokovnih izhodišč, ki so v intenzivni, poletni medresorski obravnavi vseh pristojnih ministrstev, nevladnih organizacij in UIAA (in smo jih iz zanesljivih virov, ki niti približno niso blizu TNP, pridobili in jih objavljamo v celoti – izhodišča so žal nelektorirana):
- razglasiti cilj ničelne rasti v planinskih kočah;
- po zgledu alpskih držav ukiniti plačilo DDV v planinskih kočah, ki so dostopne zgolj peš in razliko nameniti za vzdrževanje in trajnostno delovanje planinskih koč,
- v triglavskih kočah ukiniti splošne članske popuste PZS za prenočevanje,
- prednost pri prenočevanju imajo organizirane in vodene skupine planinskih društev (zlasti mladostniki in mladi), zanje ohraniti tudi popust za nočitev v planinskih kočah;
- prednost imajo vodene ture licenciranih gorskih vodnikov;
- uvesti ciljno, specializacijo triglavskih planinskih koč: na primer Dolič (za družine; najlažji dostop iz Trente), Planika (za organizirane skupine), Kredarica (visokogorski hotel za vsakogar in za vse),
- v vseh kočah uvesti enak dnevni režim streženja hrane: ne več celodnevni polni servis z večstranskega menija v treh jezikih, temveč (enaka) večerja ob 18. uri (polpenzionska ponudba),
- dolgoročno (podobno kot sta startali akciji Odnesimo smeti v dolino in Za prenočevanje uporabljajte lastno rjuho) začeti s kampanjo kakovostnega prehranjevanja v planinski koči (in zmanjšanja s seboj prinešene hrane), s čimer se razbremeni napor hoje in približa idealu slovenskega vrhunskega alpinizma (hitro in s čim manj opreme),
- vsaj eno zelo zahtevno plezalno pot na Triglav v celoti urediti na način, ki v vzponu in spustu omogoča plezanje in dosledno ter učinkovito rabo samovarovalnega sestava,
- dosledno ukiniti vso komercialno ponudbo na območju samega vrha Triglava,
- prepoved organizacije vseh komercialnih prireditev v planinskih kočah, ki se jih lahko udeleži več kot en avtobus obiskovalcev.

O dogajanju na Triglavu bomo sproti poročali tudi v prihodnje.


Greben. (Fotografija: Stane Klemenc)

***

Osnovni podatki
Čas objave: 27. 7. 2018 6:45
Kategorija: Zanimivosti
Ključne besede: ZANIMIVOSTI, TRIGLAV, POHODNIŠTVO
Avtor: bp

  • Share/Bookmark

MOTIVIRANO Z MOTIVI ALI GORAMI?

Sobota, Julij 21st, 2018

Borut Batagelj:
Odkritje gora: strukturne spremembe v dojemanju gora na Slovenskem do začetka 20. stoletja.

Zagreb 2010: Ekonomska i ekohistorija, številka 6, strani 124–142.

Peter Mikša:
Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje.

Ljubljana 2013: Zgodovinski časopis 67, številka 3–4, strani 390–405.

Peter Mikša, Matija Zorn:
The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp.

Ljubljana 2016: Geografski vestnik 88-2, strani 103–131.

Vsi znanstveni članki so brezplačno dosegljivi na spletu.

***

V zadnjem času je izšlo več znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo zgodovinskega pregleda »odkrivanja« in preučevanja slovenskih gora ter začetka gorništva na Slovenskem.

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je v njih poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja – pa so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot.

Drugotni, torej gorniški motivi obiskovanja, so se v stoletju in pol spremenili in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?

***

»Alpska kultura slovenstva torej še zdaleč ni zgolj odraz geografskega značaja Slovenije.« (Batagelj 2010, 125)

»Pogled na gore je bil namreč skozi zgodovinske procese v toku dolgega trajanja podvržen strukturnim spremembam, ki so človeku ta prej z magičnimi silami prepojen svet s pomočjo novih gibanj od 18. do 20. stoletja že povsem približale, ga udomačile in naposled privedle do novega bolj harmoničnega odnosa med človekom in gorami. Poprej tuj in odmaknjen svet je človeku postal blizu.« (Batagelj 2010, 125)

»Arheološke raziskave, ki so se v zadnjih desetletjih usmerjale tudi v slovenski alpski svet namreč dokazujejo, da je prisotnost človeka v Alpah že zelo dolga.« (Batagelj 2010, 125–126)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Vendar rekonstrukcije človekovega sobivanja z gorami razkrivajo prednike predvsem in zgolj v nekaterih vlogah, to je kot lovca, nabiralca rude in pastirja.« (Batagelj 2010, 126)

»Niso jih zadovoljevale več bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite, kar je pomenilo, da so jih pričeli tudi redno obiskovati.« (Batagelj 2010, 128)

»… a vedno bolj je pri vseh teh raziskovalcih planin v njih začela vreti poleg sle po sistematičnem znanstvenem raziskovanju in razumskem doživljanju gora tudi sla po novih emotivnih doživetjih planinarjenja.« (Batagelj 2010, 130)

»… vendar menimo, da so v njegovem (gre za Valentina Staniča, opomba BP) planinskem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi. Še so tu želje po odkritju novega v znanosti, vendar hrepenenje, preplezati čim več gora, priti prvi (sic!) na še neosvojene višine, se vedno bolj stopnjuje v njem. … v njegovem planinarjenju nekaj prostora našlo tudi občudovanje lepot narave.« (Batagelj 2010, 130–131)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»… že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. … /človek/ truden velicih domačih skerbi, sit. nejevoljin pretžkih butar, – iše miru in pokoja, – in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo …« (Vertovc, 1850 v Batagelj 2010, 132)

»Kot občudovalca narave in pripadnika romantičnega segmenta k večplastni planinski misli 19. stoletja lahko uvrstimo tudi Juliusa Kugyja …« (Batagelj 2010, 133)

***

»Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dojemal jih je različno in jih že od nekdaj obiskoval. Poti prek njih so že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so različni.« (Mikša 2013, stran 391)

»Je pa treba poudariti, da so»tabu« bili predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so bili dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje in mu pomeni nevarno divjino, kaos. Nižji predeli gora niso bili tabu.« (Mikša 2013, stran 391)

»Na Kranjskem so vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore.« (Mikša 2013, stran 393)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (Mikša 2013, stran 397)

»Čeprav so Staniča najprej v gore zvabili znanstveni vzgibi, se da iz njegovih izjav slutiti, da so pri tem delovanju bolj in bolj prevladovali čisti alpinistični nagibi: preplezati čim več gora in prvi pristopiti na še neosvojene vrhove ter ob tem doživeti napore in veselja. Stanič je zapisal: »Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast!« (Mikša 2013, stran 398)

»Prvi znani pristop na kakšen visokogorski vrh nasploh pri nas je opravil Scopoli leta 1758 na vrh Storžiča, že naslednje leto pa je stal na vrhu Grintovca.« (Mikša 2013, stran 402)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Nato je največ prvih pristopov zabeleženih v zadnjih desetletjih 19. stoletja, so pa primeri, ko so še v prvih desetletjih 20. stoletja imeli pri nas neosvojene vrhove, tudi dvatisočake. Na številnih izmed njih pa so po vsej verjetnosti že prej bili domači lovci ali pastirji. Marsikje so na vrhu postavili znamenje – kamnitega možica ali leseni križ. Žal pa njihova imena niso znana.« (Mikša 2013, stran 402)

***

»Obiskovanje gora zaradi nuje je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo, ostali vzgibi pa so veliko mlajši. »Čast« prvega zabeleženega vzpona iz rekreacije oziroma »… želje, da bi dosegel pomembno višino…« in ne iz nuje, pripada srednjeveškemu pesniku Francescu Petrarki, ki se je leta 1336 skupaj z bratom in dvema služabnikoma povzpel na 1912 metrov visok Mount Ventoux v Provansi. Ta vzpon nekateri označujejo za začetek planinstva, saj naj bi pomenil prelom v odnosu do gora. V času, ko so se njegovi sodobniki izogibali gora, je bil »…prvi, ki se je povzpel na goro zaradi nje same, da bi užival v razgledu …«. Vendar pa se je Petrarka kot piše Coates na vrhu zatopil v izpovedi Avguština, ki svarijo, naj ljudje ne zamenjajo stvarstva in stvarnika ter naj se ne pusti jo zapeljati pokrajini. Za voljo tega se je svojega početja sramoval.« (Mikša, Zorn 2016, stran 124)

»Arheološke raziskave kažejo, da je prisotnost človeka v slovenskih Alpah že zelo dolga.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Verjetno so tudi že davno pred srednjim vekom pristopili na številne vrhove.« (Mikša, Zorn 2016, stran 125)

»Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za ena od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala po vsem ljubiteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih, rekli bi planinsko-turistično. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive – raziskovalne in gospodarske.« (Mikša, Zorn 2016, stran 129)

»Prvi obiskovalci slovenskih gora so bili domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji. V gore so zahajali anonimno – brez pisnih sledi in iz gospodarskih vzgibov. Dobro so poznali bližnji gorski svet ter v gorah doživeli veliko več, kot o tem skopo, če sploh, poročajo viri.« (Mikša, Zorn 2016, stran 131)

***

Začnimo torej na začetku, z vprašanjem, kdaj in zakaj smo ljudje začeli hoditi v gore?

Vsi zgoraj omenjeni avtorji priznavajo, da ljudje (doma in po svetu) tja hodimo že od nekdaj. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen).

Kot sem napisal (Peršolja 2003) smo »zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so po Tumi največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”. Večino imen so po mnenju Badjure prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«. Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev. Bezlaj je opozoril, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov. Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine, ki pa se ves čas spreminja in z njo tudi zemljepisna imena.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Če vse to vemo, potem je razumljivo, zakaj se pri omembi prvega vzpona na Triglav, ob navedbi imen štirih srčnih mož, vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Aljaž (1923) je prepričljivo zapisal: »Turistično je bil prvi na Triglavu leta 1778 Willomitzer s tremi spremljevalci iz Bohinja. (Brez dvoma pa poprej domačini in Trentarji, divji lovci.)« (Danes tudi vemo, da so vrh takrat dosegli samo trije in ne štirje srčni možje.)

O gorniških prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (1992, 18): »Že davno pred prvimi planinci so si poiskali poti v visokogorje domačini. Tja jih niso vodili planinski, temveč zgolj gospodarski interesi. Višinska paša in lov sta bila že od nekdaj udomačena v naših gorah. Včasih pa so pastirji in lovci priplezali prav na vrhove, pri čemer je težko verjeti, da so jih tja pripeljali le neplaninski nagibi

In še (1997, 96): »Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.«

»Nisem bil prvi, ki jo je prehodil (Kugyjevo polico, opomba BP), bil sem samo prvi gornik, ki je šel čeznjo. Že od davnine je bila to pot drznih trentarskih divjih lovcev v bogata gamsja lovišča na kranjski strani.« (Kugy, 1973, 161)

Na vprašanje, »zakaj se je pa Slovensko planinsko društvo tako pozno začelo, da obhaja šele letos svojo 60-letnico?, ki si ga je Janko Mlakar zastavil kar sam, je tudi odgovoril: »Ker ni izšlo planinstvo iz preprostega ljudstva, ampak iz razumništva.« (Mlakar 1953, 209)

Naj ta krog izmenjave mnenj končam s še enim Aljaževim navedkom (1922b): »Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh

**

Ob poznavanju odprtosti, dostopnosti večine naših gora, vemo tudi, da je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava jeseniški kaplan Ivan Dežman zapisal: “Narveči moje veselje je na gorah”. (Lovšin 1944, 120–121).

Od kje izvira to veselje?

Poskusimo ga poiskati v zgodnjem 15. stoletju, ko se je v severni Italiji, v Firencah, pojavil izbruh izvirne ustvarjalnosti: Michelangelo, Brunelleschi, Machiavelli, da Vinci … S preporodom, z renesanso se je vzpostavil narcizem, egocentrizem, osredotočenost na samega sebe, nosilna os delovanja zahodne kulture in civilizacije. To je treba reči – cena za to, da stvari še danes delujejo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

In kako deluje vzpon na goro? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo, za sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.

»Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«

Aleš Debeljak (2017, 24) je dejal, da »narava vabi brez zgodbe, kultura pa ukazuje z množico zgodb in pravil, idej in simbolov.« Zgodovina, zlasti interpretirana gorniška zgodovina je ena takšnih zgodb.

K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

In če – za razliko od številnih uveljavljenih zgodovinarjev – upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas.

Z vidika mojega trideset letnega ukvarjanja z gorami lahko rečem, da gre pri gorništvu vsakokrat in največkrat za preplet več motivov. Včasih je eden od motivov res prevladujoč, a se vendarle dopolnjuje v sozvočje, ki mu rečemo izlet, tura, turni smuk. Za potrebe statuta Planinske zveze Slovenije sem napisal, da je »gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.« To je, upam si reči, univerzalna enačba, zdaj, v preteklosti in tudi v prihodnje.

Vsaka generacija ima drugačno odgovornost in naša generacija mora imeti drugačno mnenje. Pomembno je zanimanje za gore, želja po vzponu in doživetju. Saj gore so in tudi še bodo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Aljaž, J. 1922a: Prednost Triglava. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Aljaž, J. 1922b: O Triglavu in okolici. Planinski vestnik 1. Ljubljana.
Aljaž, J. 1923: Šopek cvetk s planinskega križempota. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Badjura, R. 1953: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Batagelj, B. 2010: Odkritje gora: Strukturne spremembe v dojemanju gora na slovenskem do začetka 20. stoletja. Ekonomska i ekohistorija 6. Zagreb.
Debeljak, A. 2017: Narava in kultura. Zadnja stran. Ljubljana.
Jančar, D. 2018: Človek se v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/drago-jancar-clovek-se-v-svojem-bistvu-v-dolgih-stoletjih-ni-spremenil/452865 (18. 7. 208).
Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Maribor.
Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. Ljubljana.
Mihelič, T. 1992: Julijske Alpe. Ljubljana.
Mihelič, T. 1997: Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta. Radovljica.
Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3–4. Ljubljana.
Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps/Začetki raziskovanja slovenskih Alp. Geografski vestnik 88-2. Ljubljana.
Mlakar, J. 1953: 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Pot zemljepisnega imena od nastanka do uporabe. Geografski vestnik 75-2. Ljubljana.
Praprotnik, N. 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Mohorjev koledar. Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

RAZSTAVNI ODZIVI V MEDIJIH

Četrtek, Julij 19th, 2018

Ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale je v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018 na ogled moja prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI.


Več o razstavi.

***

Lepo so me presenetili medijski odzivi:

Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 17. 7. 2018

Mladina 28, 13. 7. 2018

Domžalske novice, 4. 7. 2018

Domžalske novice

Domžalec

Domžalec, 3. 7. 2018

  • Share/Bookmark

NIT ENOLIČNEGA IN TRPEČEGA SPOMINA (3)

Nedelja, Julij 15th, 2018

(Tretji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del

Telo, ki hodi, je prevajalec pradavnega toka življenja. Koračna hoja je enakomerna in ponavljajoča zgodovina. Lahko je enolična, ni pa dolgočasna. Naj pojasnim: enoličnost je odsotnost zgodbe, spominov in načrtov. Takoj ko se gibljem, se pojavi želja po doživetju, ki uspešno spodriva naveličanost. Zato je zanimivo razlikovati med hojo, ki išče cilj in pri kateri napredujemo iz doline v dolino, in melanholičnim postopanjem, ki je cilj že našlo, išče pa novo pot do istega cilja …


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Znameniti Jakob Aljaž je zapisal: »Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« Bivak na Špilku (957 m) temu v celoti pritrjuje. Če bi kdo pomislil, zakaj pot do njega s Trojan ni speljana po katerem od gozdnatih slemen, naj si ga preprosto izbere in prihodi sam. Ni težko, ni pa za vsakogar, saj znajo borovnice, gobe in druge gozdne radosti skrivnostno odpeljati iskalca poti stran od načrtovanega. Šele Domžalska pot spominov je v ta pozabljeni konec zares zanesla prve markacije (ki jim je ponekod še dodana zbledela črka D). Ni pa domišljavo zanesla prve korake! Ne, ti so že zdavnaj brisali roso s praproti in hipoma zamolklo utihnili. K sreči niso utonili v pozabo in niso ubežali pritajenemu klicu: »Vsi mladi fantje in možje, branite domovino!«

Med vzponi (in seveda spusti) je treba misliti na stik s podlago. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu gojzarja dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Vstop v dolino Bolske je širok in urejen. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne glej samo pod noge in po tleh! Tukaj smo! (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamnolom burne zgodovine v oker odtenkih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gorništvo ima to vgrajeno v lastno bit, kaj pa pohodništvo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Manjša lojtra bo zelo prišla prav. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam? (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbnega gospodarja se vidi na daleč. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narisano pred uveljavitvijo zakona o planinskih poteh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stara pot je omrežena, nova se še ni uležano uhodila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šlank bivak, posnemajoč ime Špi(l)ka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pofočk. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam so šle vse krčevine? (Fotografija: Borut Peršolja)


V čakanju prepiha socvetnih padalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni lep, je pa zgovoren in dokumentaren. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stari del naselja je izkoristil naravno pobočno polico, sodobna mehanizacija pa polico naredi mimogrede. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravna gradiva gradijo naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Peš in s smučmi, ne pa z gorskim kolesom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razvojne faze: stečina > potka > pot > kolovoz > makedam > asfaltirana cesta. In v prihodnosti? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zime je konec. Prihaja že nova. (Fotografija: Borut Peršolja)


Okno v namaterialen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrata so vedno odprta. velikokrat pa manjka pogum. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Leteči cilj tudi pešcu dvigne adrenalin. (Fotografija: Borut Peršolja)


Obešalnik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz vztrajnosti raste moč, iz moči pa ljubezen do življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bleščeče ime skriva trpljenje poletja 1942. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šprehlnov Jur, rajnki sosed in pogost sogovornik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je za izpolnjen razgled res treba zreti desetino kilometrov daleč? (Fotografija: Borut Peršolja)


Rodovitnost vsebuje tudi predrznost. In seveda iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba je nekaj najbolj čudežnega. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zavetje, s kančkom domačnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pot k Lukovi bolnici konspirativno izgine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ob Rovščici. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj tretji korak spomina.

  • Share/Bookmark

NAJDENO IZGUBLJENI

Sobota, Julij 14th, 2018

Oren Lavie, Wolf Erlbruch:
Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

Hlebce 2017: Zala, 38 strani, ISBN: 978-961-6994-35-4, spletna cena: 23,99 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Ko je minilo nekaj časa,
je Medved vprašal:
“Sva se izgubila?”
“Ja, sva,” je pokimala Želva.
“To je del poti Naprej.”
“A tako,” je rekel Medved.

In malo pozneje je Medved vprašal:
“Sva še izgubljena?”
“Absolutno,” je odgovorila Želva.
“O, dobro,” je rekel Medved.

  • Share/Bookmark

RAZGLED NA POLOVICI RAZSTAVNEGA TEKA

Četrtek, Julij 12th, 2018

Ob 30. obletnici mojega prostovoljnega vodništva in ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale je v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018 na ogled moja prva samostojna fotografska razstava

RAZGLEDI.


Razstava je dobrodelna prodajna, ves izkupiček gre za nakup defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Vstop je prost, v spremenjenem, poletnem delovnem času knjižnice.

Vabljeni h ogledu in nakupu katere od fotografij (na voljo jih je še približno polovica).

Več o razstavi.

Odprtje razstave si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

  • Share/Bookmark

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

Ponedeljek, Julij 9th, 2018

George Monbiot (prevod Anja Golob):

Naprej k naravi. V iskanju očaranosti na mejah ponovne naturalizacije.

Ljubljana 2014: Založba Krtina, 356 strani, ISBN 978-961-269-079-2, cena: 25 €

Knjigo sem kupil.

***

Britanski novinar, kolumnist The Guardiana in divjinovarstvenik George Monbiot je napisal izzivalno knjigo. Na novo je pozgodbil znan frazem: zaradi dreves ne videti gozda. Ta pravi, da v gozdu vidimo posamezna drevesa, ki sicer skupaj tvorijo gozd, a tega prav zaradi njih ne moremo videti (v celoti). Posamezna drevesa so prispodoba za posameznosti, podrobnosti, gozd pa prispodoba celote, ki je prav zaradi posameznosti, podrobnosti ne moremo dojeti.

Knjiga, Society of Biology jo je leta 2014 razglasila za najboljše poljudno delo, je tenkočutni osebni dnevnik, obsežna prtljaga kritične misli, poglobljeno in naporno terensko raziskovanje in čuječe, nenehno opazovanje sveta okrog sebe. Vendar ne narave, kot jo vidimo, ne narave, kot se jo spominjamo iz mladosti, temveč izginule narave (vsaj) iz časa ob koncu zadnje poledenitve.


Obris Velike planine s predgorjem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Monbiot si nadeva posebna očala z optiko, ki ostri pogled na dogajanje in stanje pred antropocenom, in kar vidi, na licu mesta povezujoče razmisli in brezkompromisno zapiše. Ena od temeljnih njegovih ugotovitev je, da je izginotje katerekoli živalske vrste udarec za življenje na Zemlji. Zato ponudi na videz enostavno rešitev: ponovno naturalizacijo, ponovno podivljenje udomačenega prostora, kar bi postopoma privedlo k vzpostavitvi novega dinamičnega ravnovesja narave.

Skupni imenovalec njegovih ugotovitev je vitalnost gozda (tudi s primeroma iz Kočevskega gozda in doline Soče). Torej osvajalnega, bojnega gozda, ki ponovno zaraste (od stroke tako imenovane) kulturne pokrajine. Gre za stara kmetijska območja v katerih vlada logika ekonomskega interesa sedanjih lastnikov (v Sloveniji so to RKC in množica majhnih, razpršenih, podedovanih lastnikov (zasebniki imajo v lasti 76 % gozda), država (21 %), občine (3 %)). Gozd (z živalskimi vrstami vred) je njihov sovražnik, niti s strani državnikov, kaj šele politikov, ni sprejet dobrohotno.


Pokrajinski vzorec: zaobljeni pašniki, stražarske smreke, lesene bajte in sivi oskrbni kolovozi. (Fotografija: Matevž Lenarčič)

Kako vrniti naravo v naravo?

Natančneje: kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?

Izjemno navdihujoče branje za vsakogar, ki ve, kaj je hoja.

Spremno besedo z naslovom George Monbiot in dileme divje Slovenije je napisal dr. Luka Omladič.

(Za nazoren prikaz vsebine knjige sem si sposodil Monbiotove besede in z njimi opisal (zaenkrat izmišljeno) podivljeno Veliko planino.)


Bi bil sprehod skozi Velikoplaninski gozd enako doživet? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Velika planina (leta 2100?)

Številčnejša stalna poselitev se je v osrednji in vzhodni Sloveniji pojavila šele v neolitiku, torej v 5. tisočletju pred našim štetjem. Arheologi so razkrili številne ostanke vasi v nižinah, naselij na rečnih terasah pa tudi že kolišč. Kot pravi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije » neskladju z ustaljenimi predstavami že tedaj zasledimo tudi višinska, s kamnitimi obzidji utrjena gradišča. Odtlej na ozemlju Slovenije močno prevladuje stalna poselitev s pokazatelji ne le obvladovanja, temveč tudi spreminjanja narave. Veselje, ki smo ga ljudje tedaj odkrili s sekanjem gozdov, obdelovanjem polj, gojenjem živine, zlaganjem kamenja, kopanjem lukenj in gradnjo hiš, nas ni minilo vse do danes.«

Za lažje razumevanje tega kar sledi se je z žal pokojnim dr. Tonetom Cevcem in njegovo nekdanjo arheoraziskovalno ekipo treba vrniti vsaj tri tisoč let nazaj, zazreti se je treba v najstarejše stopinje, ki so se oddaljevale skozi takratni pragozdni visokogorski gozd in naprej v pretekli čas. Slišali bi direndaj otrok, ki so se igrali v blatnih lužah, uzrli napete, resne obraze lovcev, v mislih gledali ženske in starce, ki so s kopji, roglji in preprostimi sekirami lazili čez zmerno strma pobočja, in začutili bi, da bolje vemo, kdo smo bili, od kod smo prišli in kdo smo še vedno. (stran 54) Hribovskega kmetijstva, ki je danes povsem odvisno od subvencij iz davkoplačevalskega denarja, ni bilo. (stran 179)

Območja divjine – kamor od nedavnega sodi tudi Velika planina – so obsežna nespremenjena ali le malenkostno spremenjena naravna območja, ki jih regulirajo naravni procesi, v katerih ni človeških posegov, infrastrukture ali stalne naselitve in ki bi jih bilo treba zavarovati in nadzirati, da se ohrani njihovo naravno stanje ter da se ljudem ponudi možnost, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave. (stran 130)


Tako je bilo nekoč in je še danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odprta pokrajina Velikoplaninskega sredogorja, pašniki in kali, gozdni robovi ter skalnata pečevja, grobe senožeti in plazišča, tisto, kar je za številne pravo, resnično naravno stanje planine, ki ga lahko vidimo v nešteto podobah in oglasih za pohodniški turizem, je posledica nepretrganega tri tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja. Predvsem pa paše konj, ovac in živine. Pove nam, da sta planinska paša in reja izčrpali tla, ki izgubljajo rodovitnost. Zato: prste stran od prsti! Pove nam, da se lahko takrat, ko postane obdobna, a vendarle vsakoletna paša manj intenzivna, vrnejo drevesa. Če pa paša zamre ali izgine se vrne še več dreves, vrne se cel gozd! (stran 85)

Človek si je na Veliki planini sam občutno poslabšal bivanjske razmere: otežil si je oskrbo z vodo, prepustil se je bičanju severovzhodnega vetra.


Razdiralna moč človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

V svoji predvidljivosti ne želim reči, da bi se planinsko pašniški ekosistem v primeru, da bi ljudje in njihove domače živali nenadoma izginile z območja vseh Velikoplaninskih planin, kmalu spremenil v ekosistem, kakršen je na takšnem površju in na tej nadmorski višini prevladoval v mezolitiku. Hranila v visokogorju so že tako izčrpana in zemlja je zaradi konj, ovac in krav (ter hoje in voženj množice obiskovalcev) tako zbita, da tam tako rekoč ne more več uspevati sklenjeni, zdrav bukov in iglasti gozd. Nekaj stoletij po podivljenju bi ga verjetno prekrivala sestavljanka iz iglastega gozda, nekakšne na novo nastale podrasti, grmičevja, resave in osiromašene ruše. (stran 86)


Prebivalci, obiskovalci ali gostje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Proces, ki zaradi iztrebljanja plenilcev povzroči velik upad tako rastlinstva kot tudi celotne biodiverzitete, imenujemo trofična kaskada. Nekoč so bile takšne kaskade prevladujoči procesi v ekosistemih. Staro prepričanje med ekologi, da se naravni sistemi uravnavajo le od spodaj navzgor – torej da razširjenost rastlin uravnava razširjenost rastlinojedcev, kar spet uravnava razširjenost mesojedcev, se je porodilo iz dejstva, da so številne sisteme, ki so jih preučevali, ljudje že močno spremenili, zlasti z zmanjšanjem števila plenilcev na najvišji ravni (volk, medved, ris, planinski orel) ali njihovim iztrebljenjem. Večina bogastva in kompleksnosti – trofične raznovrstnosti – teh prehranskih mrež je bila izgubljena, še preden bi jo lahko zabeležili. (stran 108)

Visokogorski habitati, ti prostori brez dreves, velikih plenilcev, divjih rastlinojedcev, trohnečega lesa ali številnih drugih komponent uspevajočega ekosistema ohranjajo le nekaj obrabljenih niti kompleksne mreže življenja. Živahni ekološki procesi, nad katerimi se tako navdušujem, trofične kaskade in nepričakovano sovplivanje, nenehna presenečenja, ki nas v negojenem ekosistemu razveseljujejo in očarajo, vse to je prepovedano (če prav ni izrecno izrečeno!). (stran 245)


Čemu nam služi preteklost? In kaj sploh je dejanska preteklost? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov visokogorja pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjate v hribovitih predelih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali, vsi vam bodo povedali, da so edini pravi odgovor krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemlje, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozote premalo intenzivne paše. Toda kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije? (stran 248)

Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujejo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujejo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti. (stran 250)


Kemijsko (korozija) ter biogeno preperevanje, dva od številnih dejavnikov preoblikovanja površja. (Fotografiji: Borut Peršolja)

V procesih neolitizacije, a tudi kasneje v bakreni in vse do železne dobe so v populacijski dinamiki igrale pomembno vlogo migracije. Kot sprožilo populacijskih sprememb velja po dr. Turku izpostaviti podnebne spremembe, mobilnost zaradi izčrpane zemlje, bolezenske epidemije in lakote. Njihova sled je za naše kraje izrecno opisana v tretjem spevu Vergilovih Georgik, v katerem je za dežele visoko dvigajočih se Alp (aerias Alpis), noriških gradišč (Norica castella) in za japodske livade vzdolž kraške Reke (Iapudis arva Timavi) omenjena uničujoča živinska kuga in posledično opustošena kraljestva pastirjev (deserta regna pastorum).

Gosta vegetacija v hribovju absorbira dež, kadar pada in ga postopoma izpušča v ozračje, kar nižavje stalno oskrbuje z vodo. Če so drevesa in grmovje odstranjeni, dež spere hribe, kar povzroči poplave v spodnjem delu rek. Krave in obiskovalci zbijejo vrhnjo plast tal, zaradi česar ta postanejo manj prepustna, to pa pomeni, da se lahko absorbira še manj vode. Drenažni sistemi, izkopani na pašnikih, okrepijo te učinke. Ko se poplave poležejo, se ravni vode hitro znižajo. Paša na Veliki planini zato prispeva svoj prepričljiv delež v ciklu poplav in suš. (stran 177)

Ne le, da prst v gozdnati pokrajini zadrži več ogljika kot prst pod travo, tudi drevesa skladiščijo več ogljika nad površino: drevesa so na splošno stebri mokrega ogljika. Živina proizvaja velike količine metana, ki je močan toplogredni plin. Traktorji in štirikolesa, ki jih uporabljajo kmetje, trošijo fosilna goriva. (stran 183)


Dve podobi, dva trenutka v razvoju pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri ponovni naturalizaciji Velike planine gre torej za to, da se upremo silni želji po obvladovanju narave in ji dopustimo, da sama najde svojo (nekdanjo) pot. Gre za to, da bi bilo treba znova naseliti manjkajoče rastline in živali, porušiti ograje z bodečo žico in pastirske stanove, tiste, ki niso več v rabi (zavedam se nesrečne analogije z okupatorskimi požigi bajt v zimi 1944/1945), zasuti kali in se umakniti. Velikoplaninski ekosistem, ki bi tako nastal, ne opisuje najbolje izraz divji ekosistem, temveč svojevoljni, torej takšen, ki ga ne ureja pastir (ali pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni=naravni procesi. (stran 22)

Glavna prepreka je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo ljudi je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Toda pogosto daje vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. (stran 87)


Korenine človeškega obstoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

KAMNIŠKA BISTRICA: DOLINA S POREKLOM

Četrtek, Julij 5th, 2018

dr. Darko Ogrin (urednik):
Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline. GeograFF 22.

Ljubljana 2017: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 176 strani, ISBN 978-961-237-900-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno.

Dolino Kamniške Bistrice preveva mirnost in občutek sproščenosti. Drzna gorska reka in ponosna ostenja Grintovcev navdajajo dolino z občudovanjem in navdušenjem. Bivanje v mirnem okolju pospešuje telesno sprostitev, željo po doživetju in spremembi vsakdanjika. Hitro začutimo potrebo po tem, da bi odkrili, kaj je v pokrajini zanimivega. Želimo razumeti in dojeti rezultate razvoja pokrajine, tako z vidika naravnih kot družbenih procesov pa tudi gorniške in alpinistične zgodovine. Občutimo lahko pomen doživljajske, estetske in poučne vrednosti izjemne visokogorske pokrajine. Nevidno se oblikuje neposreden stik in vez med dolino in njenimi obiskovalci. Tako postanemo iskalci zgodb, ki nam jih ponujajo gore in življenje v njih.


600 metrov: srce Kamniške Bistrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODATKOVNIK

POKRAJINSKA LEGA
- alpska dolina v južnem zavetju visokogorskih Grintovcev: na zahodu so Krvavec, Kalška gora in Kalški greben, na severu so alpski vršaci med Grintovcem in Planjavo, na vzhodu pa je Velika planina
- stik Kamniško bistriške ravni in Kamniško-Savinjskih Alp
- neposredna bližina Ljubljane, Domžal, Kamnika
- ena najlažje/najbolj dostopnih alpskih dolin v Sloveniji.


Brsniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

RAZČLENJENOST IN GORNIŠKI IZZIV
- najvišja točka: 2558 m na vrhu Grintovca
- najnižja točka: 452 m izliv Grohata v Kamniško Bistrico
- eden največjih hodilnih naporov v slovenskih Alpah: 1958 m vzpona OD Doma v Kamniški Bistrici do vrha Grintovca (skupaj s spustom 3926 m višinske razlike)
- dolina je dolga 13 km

TEKTONSKO DELOVANJE
- premočrtna, poldnevniška smer proti jugu (kamniški prelom)
- »paleo« Kamniška Bistrica: povirje na Jezerskem, odtok proti jugu prek Kamniškega sedla
- planina Dol (1308 m) je ostanek nekdanje rečne doline


Pogled spod Kaptana proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)

BISTRIŠKI LEDENIK
- majhna masivnost gorovja, prisojna lega
- pleistocenski ledenik je bil dolg 9 kilometrov, debelina ledenika je bila vsaj 150 metrov
- koritasta U dolina je razmeroma široka in prostorna
- ohranjeni ostanki nekdanjih čelnih in stadialnih moren, ki segajo vse do Kopišč
- številni ledeniški balvani, največji: Sivnica, Lepi kamen in Žagana peč
- hiter prehod ledeniške koritaste doline v rečno tesno deber


Prelomljeni ledeniški balvan. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODNEBJE IN PRSTI
- prehod zmerno toplega in vlažnega podnebja v hladno in zelo vlažno podnebje nižjega in višjega gorskega sveta
- izrazita dvojnost med dobro obsijanimi prisojnimi in slabo obsijanimi osojnimi pobočji
- prevladuje rendzina z veliko spremenljivostjo zaradi vršajev, melišč in morenskega gradiva
- nad gozdno mejo kamnišča

ISTOIMENSKA REKA
- lastno porečje, po dobrih 30 kilometrih se pri dolu izliva v Savo
- vodotoki so v naravnem stanju in imajo izjemno dobre samočistilne sposobnosti
- značilen snežno-dežni režim, vendar je snežnost vedno manj izražena, krepi pa se jesenska dežna komponenta
- zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha 7 °C = povprečna letna temperatura zraka
- epigenetska struga v zgornjetriadnem apnencu v koritih Predaslja (100 m dolgo, 20 m globoko in 2 do 3 m široko korito)
- hudourniški značaj in razmeroma majhen povprečni strmec okrog 18°
- večja erozijska moč je znižala dno doline:
Dom v Kamniški Bistrici 600 m
Dom planincev v Logarski dolini 837 m
Planšarsko jezero na Zgornjem Jezerskem 895 m
- odtok je 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti, kar je posledica podnebnih sprememb: manjše količine padavin in višjih temperatur


Ujetnica korit, hiteča v svobodo. (Fotografija: Borut Peršolja)

GOZD IN GOZDNA MEJA
- obsežen, dobro ohranjen gozd v spodnjesredogorskem območju v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd na karbonatni podlagi
- izredno razgibana in odvisna od številnih naravnih in družbenih dejavnikov
- zgornja gozdna meja na višini okrog 1700 m
- največ ozemlja pripada višinskemu pasu od 600 do 1300 m, ki obsega predvsem dolinska pobočja sklenjenega gozda
- visokogorski svet z nadmorsko višino nad 2000 m obsega 4% ozemlja
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

PREBIVALSTVO KAMNIŠKE BISTRICE
Prve pisne omembe gora:
1426 Robanov kot
1496 Kamniška Bistrica
1499 Kamniške planine: Rzenik, Ojstrica, Planjava, Sedlo, Brana, Za Brano in Kalce
1759 botanik Scopoli se povzpne na Grintovec

Kopišča, nekdanje gozdarsko naselje.


Zdravljenje Hohenwartove vrtoglavice*. (Risba Vlasto Kopač.)
* “Zaman je stal en lovec onstran globeli, drug pa na tem groznem mostu; kadar sem se približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi.” (Lovšin, E. 1946: V Triglavu in njegovi soseščini. Ljubljana, stran 105.)

Število prebivalcev Kamniške Bistrice

leto Število udeležencev
1869 13
1880 13
1890 15
1900 16
1910 13
1931 34
1948 57
1953 41
1961 53
1971 49
1981 26
1991 14
2000 15
2012 24
2017 22

Dolina je redko poseljena.

V 18. stoletju je bila tu fužina s plavži in kovačijami. V preteklosti je bilo razvito oglarstvo.

Leta 1934 je bila dograjena cesta do Kopišč, dvopasovnica do Doma v Kamniški Bistrici pa je bila zgrajena leta 1958 in leta 1962 asfaltirana.

NARAVNE ZNAMENITOSTI OD B DO Ž
balvan Lepi kamen
balvan Sivnica
izvir Kamniške Bistrice
jasa Brsniki
jasa Kopišča
Konec, zatrep doline
Koželjeva pot
ledeniške morene pod Drinovim robom
naravni most v Predaslju
Plečnikov lovski dvorec
razgled s Kraljevega hriba
Rokovnjaške luknje
slap Kopiščnice
slap Orličje (Orglice)
soteska Kamniške Bele
soteska Korošice
soteska Predaselj
spomenik Valentinu Slatnerju Bosu
spominski park
stena s spodmolom Galerije
Žagana peč

In kje je črka A? Doma, v garaži: AVTO.


Aleksandrov dvorec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naravne znamenitosti Dosedanja stopnja zavarovanja
Galerije ni zavarovano
Izvir Kamniške Bistrice ni zavarovano
Ljubljanska jama ni zavarovano
Lepi kamen ni zavarovano
Morene v dolini Kamniške Bistrice ni zavarovano
Predaselj ni zavarovano
Sivnica ni zavarovano
Slap Orličje ni zavarovano
Žagana peč ni zavarovano
Velb pod Vežico ni zavarovano


Slap Kopiščnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ledeniško preoblikovana dolina Kamniške Bistrice je obdana z južno stranjo visokogorskega grebena Grintovcev. Istoimenska 33 km dolga reka ima zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha v nadmorski višini 600 m. Dolina je redko poseljena, že več kot osemdeset let pa je dostopna z javnim prevozom. V 18. stoletju je bila v njej fužina s plavži in kovačijami, razvito je bilo oglarstvo. Ko so vse stare dejavnosti prenehale, se je ob širnih gozdovih razvijalo gozdarstvo in lov. Les so po reki plavili navzdol, čez ozke tesni pa so zgradili prehodne galerije. Ena najlepših alpskih dolin je ob različno zahtevnih in številnih planinskih poteh odlično gorniško izhodišče, zaradi naravnih znamenitosti pa privlačna in lahko dostopna turistična točka ter vedno bolj obiskano gorsko rekreacijsko območje.


Digitalni model površja z vrisano Koželjevo potjo.

Gorski pokrajini dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, (varovalni) gozd, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve ter rabe tal. Znanje o gorski pokrajini omogoča varno vrnitev v dolino in domov, brez odgovorov o poznavanju sestavin gorske pokrajine, njihovih oblikah, procesih in pojavih pa je doživetje le na pol izpolnjeno. Gorska pokrajina je zato vrednota sama po sebi.


Rajši plezamo, kot hodimo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Z razlago spoznamo in cenimo tisto, kar je posebej vredno. Z zavestno odločitvijo o razlagalnem vodenju odločilno pomagamo pri načrtovanju in upravljanju obiska posameznega gorskega območja, zlasti pri usmerjanju na manj občutljive planinske poti in zavarovana območja. Razlaga nam pomaga preprečevati vedenje obiskovalcev, ki bi naravi škodovalo. Na tem območju sta vsaj dve izjemni razlagalni dolinski razgledišči: Kraljev hrib, od koder vidimo značilnosti ledeniško preoblikovane doline in Dom v Kamniški Bistrici, kjer vidimo venec gora, kraški izvir in U prerez doline Kamniške Bistrice.

V slovenskih in tujih Alpah se v osrčja gora zajedajo številne doline, po katerih pelje tudi cesta. Hiter razvoj avtomobilskega prometa ima v gorskem svetu za posledico preureditev nekdaj težko prevoznih (gozdnih) cest v razmeroma udobne (makadamske) ceste. Pridružile so se jim še številne nove gozdne ceste in dobro uvoženi oskrbni kolovozi. Avtomobili so močnejši in zmogljivejši in jim takšne ceste niso nikakršna ovira.

Obiskanost dolin je pogosto pogojena (v glavnem) z osebnim avtomobilskim prevozom. Zaradi narave in obiskovalcev, ki v gorah iščejo mir in sprostitev, se oblikujejo rešitve spremenjenih prometnih režimov ter navad obiskovalcev. V Sloveniji sta takšna primera v dolini Tamar ter Logarski dolini. V tujini so te rešitve znane pod imenom mehka mobilnost (Sanfte mobilität). Tako alpske doline ponujajo različne možnosti kakovostnega javnega prevoza (z eko-vozili in taksiji), ki omogočajo dostopnost brez uporabe lastnega avtomobila. S kakovostjo prevoza mislimo na presek števila voženj, oddaljenost od postajališč in potovalni čas, vse skupaj pa se zrcali v ceni, ki jo plača uporabnik.


Kralj Kamniško-Savinjskih Alp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe je bila izjemna razvojna možnost za šeststo njenih prebivalcev in doživljajska priložnost za tisoče obiskovalcev. Odlični domači in tuji zgledi bi nas morali voditi k odločitvi, da domačini, občine in obiskovalci oživimo sodelovanje, ki je v stoletjih zaznamovalo gorske skupnosti. Izjemna narava, bogata kulturna dediščina in odgovornost za prihodnje rodove so sopotniki trajnostnega razvoja, ki blaži izjemne naravne dogodke in premošča gospodarske težave.

Leta 2005 je CIPRA Slovenija, Društvo za varstvo Alp izdalo zgibanko v 5.000 izvodih Po doživetje brez avtomobila. Zgibanka je bila del projekta Promocija zapiranja alpske doline Kamniška Bistrica za promet.

Zgibanka Kamniška Bistrica (PDF 659 KB)

  • Share/Bookmark