Arhiv za ‘ gorska narava’ Kategorija

VSAJ SLED GORNIŠTVA

Nedelja, Junij 17th, 2018

(Drugi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I

Ko človek zaloputne vrata sveta, ga nič več ne more zadržati. Vse je na svojem mestu in vsakdo ima svoje mesto. Harmonijo pokrajine začini njena nenehna spremenljivost. Zato se med hojo, ki zdržema traja več dni, spremeni veliko stvari (žal tudi teža nahrbtnika).


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Dnevi, namenjeni vztrajni hoji, so izpolnjeno dolgi. Einstein bi se mogoče strinjal, da na ta način tudi dlje živimo. Namenoma si pustimo dihati, docela se naužijemo vsake ure, vsake minute, vsakega koraka. Kadar se nam mudi, opozarja francoski filozof hoje Gros, običajno počnemo več stvari hkrati. To pa še ono in še kaj drugega. Takrat je čas tako poln, da se razliva čez robove telesa. Čas poka po šivih kakor natrpan nahrbtnik (pravzaprav naritnik), v katerega smo brez vsakršnega reda nametali stvari. Nasprotno pa počasnost pomeni, da se scela prilegamo času, tako tesno, da se vdih in izdih pretakata kot kaplja za kapljo drobnega, pomladnega dežja. Takšno raztezanje časa fizično in duhovno poglablja pokrajino, tudi hribovski prostor starosvetnih Limbarske gore, Golčaja in Dolin.

Ena od lepih skrivnosti tokratne hoje je počasno približevanje pokrajini. Iz Moravč ves čas opazujem cerkev svetega Valentina, ki korak za korakom postaja vedno večja in bolj domača. Ko zapustim hiše v dolini in zasopem v tihi gozd se začne poglabljati tudi prijateljstvo z goro. Njen značaj nosim v sebi ves dan, prepoznam pa ga v različnih vrstah svetlobe, v znanih razgledih in vedno novih detajlih ob poti. Stranski greben se približuje zgolj rahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se odpira in razgalja. Navzočnost vsega okrog se počasi, ampak zares počasi naseli v (priznam!) utrujeno telo.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Dane Zajc, domačin, v kontekstu tega zapisa pa tudi odličen gornik in dolgoletni najemnik pastirskega stanu v planini Na Lazu. (Fotografija: Borut Peršolja)


D – kot domžalska, D – kot domoznanska, D – kot doživeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prisotnost Človeka v pokrajini iz narave naredi Domovino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brez komentarja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stabilnost ni dana enkrat za vselej. (Fotografija: Borut Peršolja)


Srečevalec srečancev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zastor, ki odpira pot korakom in duši. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tekmujeva? Hvala, ne. (Fotografija: Borut Peršolja)


Francka si je nad obnovljenim šankom omislila plonk listek vsega, kar vidi s svoje Gore. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dolec: oblike površja me navdušujejo, delane oblike površja pa fascinirajo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutrišnji cilj in pot. Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)


Lisarska vojna ali pohodniški (ne)red. (Fotografija: Borut Peršolja)


Boj proti bližnjici: bitka je dobljena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rdeči bor slabo prenaša zastrtost: skrajno rastišče na dolomitni podlagi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko bi pisalo: tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Cerkev sv. Neže na Golčaju je najstarejša cerkev v Črnem grabnu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Smo? Ste? So? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo te pazi in ti paziš nanj. Vzajemnost, ki svet drži skupaj že od nekdaj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vtis visokogorja, globoka sled gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Greben ni samo črta končanega vzpona, je tudi črta radovednosti k novemu, drugačnemu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Definicija poti. Planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skoraj pred mojim štetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spomin na pokojne društvene sopotnike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dnevnik žigov se počasi polni. Polovička. (Fotografija: Borut Peršolja)


Arhitektura pobočja in … (Fotografija: Borut Peršolja)


… arhitektura dolca, mogoče suhe doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo mora pospraviti za nami. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicijo je treba spoštovati. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vabilo k nadaljevanje poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

Sreda, Junij 13th, 2018

Letošnji seminar za varuhe gorske narave je že šestnajsti po vrsti. Število udeležencev je iz leta v leto nekoliko nihalo, običajno pa se jih je na prvem delu tečaja (od treh) srečalo od 15 do 20. V petnajstih generacijah ga je doslej uspešno končalo 295. Obeh spolov, različne starosti, pestre izobrazbe in poklicev, iz številnih planinskih društev, pa tudi z (ne)izdelanim odnosom do narave in pričakovanji glede lastne vloge v gorniškem naravovarstvu. Kot je (nekoliko utopično, a iskreno hrepeneče) zapisano na spletu Komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije vse »združuje ista planinska misel – varovati naravo, ki je ena sama.«


Cesta Domžale-Krumperk. Domžalska pot spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska straža, samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev”, ustanovljena leta 1952 na pobudo dr. Angele Piskernik, je bila po osamosvojitvi Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, zadolžen za področje mladih, prostovoljnega vodništva in varstva gorske narave, leta 1998 ponovno vzpodbudil, mi je bilo zaupano, da začnem s pripravo novega naravovarstvenega programa planinske organizacije.

Osnutku (prvi ga je bral Božo Jordan) je sledil dokument, ki ga je dokončal Odbor za usposabljanje Komisije za varstvo gorske narave PZS, potrdila pa ga je Komisija za varstvo gorske narave PZS na seji 31. maja 2001. Ista komisija je program, ki se je takrat že imenoval varuh gorske narave, dopolnila na razširjeni seji 20. oktobra 2001. Pri oblikovanju programa smo najbolj aktivno sodelovali Damjan Jevšnik, Božo Jordan (ϯ), Igor Maher (ϯ), Borut Peršolja, Rozalija Skobe, Rudolf Skobe in Katja Šnuderl. Soglasje k programu je izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS na 2. seji, 13. novembra 2003.


Zvedavke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od tistih, ki smo pripravljali program, sem – od še živih – ves čas do danes, ostal aktiven samo še jaz. Kot inštruktor, vodnik PZS, predavatelj (zlasti predmeta Geografija gorskega sveta), mentor seminarskih nalog (približno tridesetih) sem spremljal uresničevanje zapisanega v učnem načrtu in predmetniku v praksi. Lani pa sem – po tehtnem premisleku, ki me je zaposloval že nekaj zadnjih let – napovedal svoj odhod iz procesa usposabljanja varuhov gorske narave. Letos sem odhod oz. nesodelovanje tudi uresničil.

Čeprav še naprej verjamem v moč (gorniškega) usposabljanja in izobraževanja, zlasti v izjemen pomen dolgoročnega dela pri (gorniški) vzgoji otrok, mladostnikov in mladih, pa sem na primeru varuhov gorske narave to prepričanje žal izgubil.

Kaj me je pripeljalo do odločitve, da organiziranemu varstvu gorske narave odtegnem tisto največ, kar imam, to pa je lastno znanje in iskreno prostovoljstvo?


Sosed, ki si je poiskal zavetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije se je pred petindvajsetimi leti na vztrajanje Mladinske komisije PZS (v času, ko sem jo vodil) odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Slednje pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj spoštljivi gostje. Takrat smo verjeli, da je vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva. PZS se je vsemu temu s številnimi dejanji in nedejanji počasi, kot bi spuščala dih ob vzponu, odrekla.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar je ob 80. obletnici PD Novo mesto (leta 1994) dejal: »V Sloveniji nimamo razvitega popotništva. To je vandranje od vasi do vasi, iz ene doline do druge. To je potovanje, ki nima za cilj osvojiti vrha z žigom in odbrzeti v dolino. To je včasih tudi tavanje po samotnih poteh, ko se zapleteš v pogovor s prijaznim domačinom, ko modruješ z možmi v poltemi prijazne krčme. Vse to ponujajo griči tod okoli in vse to nas še čaka planince širom po Sloveniji, da odkrijemo in užijemo. Taki izleti znajo biti duhovno in kulturno bogatejši. Prav vračanje k duhovnim in kulturnim izročilom planinstva pa je po mojem ena od bodočih nalog slovenske planinske organizacije

Več kot na dlani je, da se to ni uresničilo.


Vrh, ki si ga lastijo mnogi. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?

V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj občudovanja in varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pozabi utrujenega spomina zato ne sme uiti dejstvo, da so Slovensko planinsko društvo in njegove podružnice kupovali zemljo v gorah tudi zato, da bi jo ohranili prvobitno.

- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?

- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?

Znanje, izkušnje in veščine so temelj gorništva. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje. Zato ne čudi, da vsi predmetniki in vsi učni načrti vseh (s strani države potrjenih) programov usposabljanj PZS za dosego (strokovnega) naziva vsebujejo vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave. Pri tem izstopamo vodniki Planinske zveze Slovenije, ki s trinajstimi urami teorije in prakse v številu ur močno presegamo osnovni program gorskega stražarja.

Povprečna ocena mojega inštruktorskega in predavateljskega dela v zadnjih letih iz anonimnih vprašalnikov udeležencev in udeleženk seminarja varuh gorske narave:

leto Število udeležencev Povprečna ocena mojega dela*
2017 9 3,9
2016 23 4
2015 21 3,86
2014 18 3,94
2013 20 4
2012 22 3,77
2011 16 4,81

* Najvišja možna ocena je bila 4, leta 2011 pa 5.


Vabilo k previdnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem velja spomniti, da je bilo varstvo gorske narave v gorniškem usposabljanju zastopano še pred rojstvom gorskih stražarjev. Priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921, obsega celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), in še danes kaže presenetljivo podobnost z modernim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole. (Prirejeno po Golnarju imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).

Zakaj torej gorski kolesar in gorski stražar v vlogi novega predsednika PZS v prilogi h kandidaturi za predsednika PZS (Programske smernice Planinske zveze Slovenije v mandatnem obdobju 2018–2018), samozavestno zapiše: »Pri vseh usposabljanjih v PZS vključiti teme s področja varstva gorske narave.« (Navajanje njegove gorsko stražarske usposobljenosti v življenjepisu je moč razumeti zgolj kot alibi za domnevno aktivno naravovarstveno poreklo.)


Mrtvaški oder. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Zakaj usposabljanja s področja varstva gorske narave pogosto izvajajo ljudje, izven kroga planinske organizacije, brez ustreznih licenc in z izkušnjami strokovne doktrine PZS?

Manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim, posameznim članom planinskih društev, še zlasti novincem, je še vedno odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Vse to navaja k temu, da bi končno kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v planinsko društvo dobil vsak (novi) član ali članica, ki bi ga/jo seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave. Vendar je to v potrošniškem pohodništvu, državnem, samooklicanem, množičnem, zelenem, pohodniškem turizmu, ne samo utopija, temveč sol na rano planinske dobičkonosnosti.

Tudi pisanje, informiranje, ozaveščanje s področja varstva gorske narave, ki je bilo v preteklosti že odlično pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in znanstveno javnost, v času, ko svet poka od raznovrstnih informacij, presenetljivo šepa. Planinski vestnik občasno prinaša različne prirodoslovne/domoznanske članke, vendar ne iz kroga predavateljev (prijetna izjema je Dušan Klenovšek, če odštejem še lastne prispevke na blogu Razgledi), ki bi na ta način pripravili kakovostno, aktualno, berljivo učno gradivo. Očitno je samoumevno tudi to, da v doktorskih delih (in prenekaterem magistrskem in diplomskem delu) ljudi, ki so blizu PZS, ni niti enega vira, ki bi izhajal iz strokovne doktrine PZS.


Zvedavke2. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je bila ena od pobudnic Skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki je pred letom dni na Vlado RS naslovila pobudo za ustanovitev Varuha narave in njenih pravic. Pobuda je klavrno propadala, še pred tem pa je PZS iz lastnega statuta umaknila svojskega, samoniklega Varuha pravic gora, ki naj bi bil kritična vest planinske organizacije ob ravnanjih, ki so v nasprotju z njenim bistvom.

Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Zato je PZS leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.


Eden od obeh taborskih ponosnežev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija PZS je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012). S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje) se koče prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil že uspešno upočasnjen ali celo ustavljen. Dolinski standard, gradnja prenočitvenih zmogljivosti glede na konične obremenitve … so bile preteklost. Komercializacija je zdaj spet v polnem in nenadzorovanem teku. Zato ne čudi, da v strokovni službi PZS, v eni osebi deluje strokovni sodelavec za planinske koče in varstvo gorske narave, kar je zgolj ena od bolj nazornih nadaljevanj znamenite basni o čuvanju ovc s strani volka.

- Je PZS lani podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Pri lanskoletnem aktivno državljanskem dogajanju na Ptuju in v Mariboru, kjer so civilne iniciative (sprva uspešno, v končni posledici pa zaman) stopile v bran načrtovanemu poseku mestnih dreves, jim v tem boju krajevna planinska društva, niti varuhi gorske narave, nis(m)o stopili ob bok. Podobno je pri zdajšnjem dogajanju v Bohinju, kjer je ob severni obali Bohinjskega jezera prišlo do uničenja 1400 metrov naravne steze. Smo pri načrtovanem posegu turističnega gospodarstva pri izviru Soče greenpeasovsko dvignili svoj glas v zaščito prostega dostopa do gora, ohranitve značaja obstoječe planinske poti in tveganja, kot neločljivega, opredeljujočega dela gorniškega doživetja?

Ekonomski interes vsakodnevno posega v pravico do prostega dostopa do gora, vendar odzivov gorniške javnosti ni. Je to kronski dokaz neuspešnosti in neučinkovitosti? Tudi mene kot inštruktorja in predavatelja na seminarjih za varuhe gorske narave? Morda tudi njihove nepotrebnosti?


Združenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko sem pripravljal program varuha gorske narave sem si prizadeval, da v procesu usposabljanja ne bi bilo nobenega izpita. To menim še danes. V prvi vrsti gre za odnos: za odnos do samega sebe, za odnos do gora in za odgovornost – pri čemer varnosti v gorah ni brez odličnega poznavanja pokrajinskih sestavin gora. Žal je že kmalu po začetku pod učiteljsko taktirko vodje usposabljanj prevladal šolski odnos, ki je za predavatelje, inštruktorje obenem tudi najlažji. Odnos avtoriteta > učenec > reprodukcija znanja > test > merjenje (ne)znanja.

PZS po moje globokem prepričanju ni šolska, niti oblastna organizacija, je predstavnica civilne družbe, ki mora pri ljudeh, ki se kot prostovoljci lotevajo gora, iskati predvsem znanje in ne neznanje, zlasti pa razvijati ustrezen odnos.

- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?

Pregled dobitnikov diplome dr. Angele Piskernik, najvišjega priznanje KVGN PZS zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, me vsako leto pusti odprtih ust, saj nikogar od njih (ne strokovno niti društveno) ne poznam. So »bogato znanje in ljubezen do narave«, ki ju nekdo ljubko podaja udeležencem na izletih, ali vodenje botanične ekskurzije in naravovarstvenih izletov po Sloveniji, res dovolj za opredelitev izjemnega dosežka na področju varstva in ohranjanja gorske narave v planinski organizaciji? (Tak bi namreč moral biti vsak izlet, vsak pohod, vsaka tura, če naj bo vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva.)


Vsaka stopnica posebej opominja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko še v domači gorniški družini producirajo tako imenovane naravovarstvene pohode s stotnijo udeležencev , lahko moje počutje opišem kot skrajno nemotivacijsko in ponižano.

In se vprašam, že n-tič, ali so varuhi gorske narave tukaj res zato, da bi »ob uveljavljanju programov ekološke sanacije planinskih koč, vzdrževanju planinskih poti ter organizaciji različnih oblik planinske dejavnosti (izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori …) v planinskih društvih in meddruštvenih odborih odigrali vlogo koordinatorja, ki bo tako ob prenovi ali gradnji planinske koče kot ob vzdrževanju, označevanju in nadelavi planinskih poti, vodenju izletov, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa (dejavnosti) planinskega društva znal ravnati in vzgajati v skladu z načeli varovanja gorske narave«.

***

V prvem Rotovnikovem mandatu (2010–2014) sem nagovoril Janeza Bizjaka, da je prevzel vodenje Komisije za varstvo gorske narave. Najino sodelovanje je bilo odlično, dopolnjujoče, sem pa razumel tudi njegove razloge za predčasno prenehanje funkcije, saj so bili Rotovnikovi odzivi na pereča vprašanja nestrokovno zadržana (zlasti v odnosu do investicij v gorskem svetu in gorskega kolesarjenja) in celo planinsko politično odkrito nasprotujoča. Po najinem pogovoru v Vratih jeseni 2013 je Janez podal odstopno izjavo. Zato sem opravil nov pogovor in k sodelovanju pritegnil geografinjo dr. Ireno Mrak. Kmalu po njenem imenovanju, sem zaradi Rotovnikovega nezakonitega ravnanja, prenehal sodelovati v Predsedstvu PZS. Sodelovanje z Ireno je ostalo površinsko, dopisno in občasno.


Navzoč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez Bizjak pravi: »Vodenje Komisije za varstvo gorske narave sem prevzel v prepričanju, da bo varovanje narave (ne samo gorske) postalo vodilo za “obnašanje” PZS. Hotel sem, da glas PZS dobi spet veljavo na slovenski sceni. Kot pred petdesetimi leti, ko je slovenska gorniška srenja brez rokavic znala prepričljivo vplivati na javnost in ko je glas PZS imel veliko, največkrat odločujočo težo pri preprečevanju norih posegov v našo naravo. Pa sem se uštel. Vsa zagotovila, da bo KVGN postala stalna kritična vest in aktivno odzivna na vse stranpoti pri razumevanju, vrednotenju, izkoriščanju in poskusih razvrednotenja našega naravnega in krajinskega bogastva, so bila po dveh letih pozabljena, naši javni protesti pa osiromašeni s predhodno cenzuro in popravki s strani vodstva PZS.«

Sem pa na komisiji ves čas negoval stike z izjemno Marjeto Keršič Svetel (s katero sva odlično sodelovala v času Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park) in z Marto Bašelj. Njena srčnost in zavzetost sta »krivi«, da nisem sodelovanja prekinil že prej.


Zajčevi tihi dom na Sveti Trojici. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Borut, eden od snovalcev programa VGN pri PZS, “naš” dolgoletni predavatelj, je v sklopu usposabljanj za varuhe gorske narave pomagal izobraziti skoraj 300 planincev, gornikov, željnih razširjenega znanja o občutljivi gorski naravi in ne le šibanju na vrhove. Teorijo in svoj obsežen repertoar tako planinskega kot geografskega znanja je zelo spretno vtkal v terenski del, da so bile vsebine za tečajnike vedno zanimive in predvsem lahko zapomnljive. Z njim smo večinski del kot planinci seveda preživeli na terenu, kar je za učinkovito delo na področju varstva narave še kako pomembno. Naučil nas je imeti odprte oči, skratka je krasen pedagog. Žal nam je, da zaključuje sodelovanje, saj zadovoljstvo z njim kot predavateljem prikazujejo tudi rezultati anket tečajnikov. Ob njegovem “kritičnem” očesu smo spoznavali, česa vsega v prihodnje ne bomo smeli spregledati. Hvala ti za vse in verjamem, da se na kakšni točki še ujamemo.” Kristina Veber, IO KVGN

***

Po prvem uspešno izvedenem usposabljanju, kjer sem premierno predstavil in predaval geografijo gorskega sveta in vodil celodnevno terensko delo, sem se znašel med prejemniki diplome varuha gorske narave (znak in diploma številka VGN 006-1/2002). Svečane podelitve se nisem udeležil, vročitev diplome o strokovnem nazivu pa sem pisno zavrnil. Ker se nisem udeležil celotnega programa in nisem opravljal dogovorjenih ter predpisanih izpitnih obveznosti sem bil prepričan, da do (šenkanega) strokovnega naziva nisem upravičen (izpit za gorskega stražarja pa sem opravil leta 1985, kot najmlajši v zgodovini). Ostali so diplome in strokovni naziv prevzeli brez zadržkov, zato je bila moja poteza – ne prvič, pa tudi ne zadnjič – (napačno) razumljena kot zelo prevzetna in netovariška.


Predalnik Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Si PZS upa izračunati okoljski odtis celotne planinske organizacije?

Si PZS upa okoljski odtis predstaviti v letnem poročilu?

Če hočemo finance in vire, ki so na voljo, upravljati ustrezno, moramo meriti.

***

Adijo varuhi! Nasnidenje gorska narava!


Ob Rači. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SAM PROTI NJIM

Sobota, Junij 9th, 2018

Letošnja poletna, ne pa tudi kopna, gorniška sezona je že v dolini. Uvod vanjo je popestril Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki ga je Državni zbor sprejel 15. februarja 2018. Po devetih letih premora zakon ponovno uvaja plačevanje turistične takse v planinskih kočah za vse, ki v njih prenočujejo, prenočujemo.

PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) ta rešitev vznemirja in skuša v javnosti ustvariti vtis katastrofičnosti njenih posledic.


Cerkev svetega Križa na Hribcu. Začetek Loške planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je osnutek novega zakona prvič objavilo decembra 2016 in v javni razpravi sem sodeloval tudi sam. Prav moji predlogi pa so tisti, ki jih je – v nasprotju s stališči PZS – ministrstvo upoštevalo, Državni zbor pa na koncu sprejel.

***

Spomnimo:

Planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. (Po podatkih PZS je mreža planinskih poti dolga 10.065 km.)


Aškercev Mejnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska koča je zavetišče za počitek, v katerem obiskovalci dobijo prenočišče, hrano in pijačo, nekateri med njimi pa tudi gorniško usposobljenost (tečaji, seminarji). Ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in lastnosti: prijaznost, domačnost in snažnost. Koča nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, nima zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka GRS v primeru gorske nesreče. Čeprav je koča stara je zgledno vzdrževana. Da si to lahko privošči, se v njej prehranjujmo, s seboj prineseno hrano pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov in izboljšujemo hitrost gibanja, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo njeno preživetje. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti. Planinska koča pa ni zgolj gostinski objekt, temveč središče za vsakodnevno pokrivanje in obvladovanje gorskega območja, kar je njen, pogosto spregledan, narodnogospodarski pomen. (Po podatkih PZS gre za 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči.)


Eleganca, sinonim večerne toalete: tokrat v ranem jutru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake sestavljajo vsem dostopno gorniško infrastrukturno omrežje. V času nadelave ali gradnje je bilo v gorskem okolju tujek, sčasoma pa je – tudi s premišljenimi ukrepi za prilagoditev nosilnim sposobnostim gorske pokrajine – postalo njegov sestavni del. Brez planinskih poti in koč bi bil razvoj gorništva in gorniškega turizma upočasnjen. Pokrivali bi manj (»nekoristnega«) gorskega prostora, gorniške aktivnosti bi bile skrčene na manjši prostor, koncentracija obiskovalcev na tem prostoru pa bi bila večja, s tem pa tudi problemi, ki so povezani z obremenitvami prostora.

Popolnoma jasno je, kdo prostovoljno, v načelu nepridobitno, že več kot stoletje skrbi za gorniško infrastrukturo. Zaradi prejšnje neustrezne zakonske rešitve (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so gorništvo in planinska društva z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubila več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje gorniške infrastrukture, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti in planinskih koč v Sloveniji preprosto ni.

In popolnoma jasno je, da državni, samooklicani, množični, zeleni, pohodniški turizem, za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva tako rekoč niti evra.


Kropilnik v svetišču Narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Nakladne Slovenske novice so v članku novinarke Tine Horvat z naslovom V Ljubljani z najdražjo takso nad turiste objavile izjavo podpredsednika PZS Mira Eržena, »da so na PZS precej zaskrbljeni. Bojijo se, da bo dvig turistične takse zmanjšal tako obisk določenih koč kot tudi število njihovih članov. S tem bo manj članarin in manj denarja za vzdrževanje planinskih poti in koč


Mehkoba, ki se jo da videti, otipati, okušati. Tudi slišati? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstva govorijo drugače.

- »Mnogi so postali člani PZS tudi zato, ker so bili do zdaj z izkaznico PZS oproščeni plačevanja turistične takse pri prenočevanju v planinskih kočah.«

Za to trditev ni nobenih dokazov, saj se število članov PD po uvedbi oproščenega plačila turistične takse ni povečalo.

Ob tem velja poudariti: število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014, ko ni bilo treba plačevati turistične takse, ves čas upadalo.

Delež prenočitev tujih obiskovalcev (ki večinoma niso člani PD, ki so včlanjena v PZS) se iz leta v leto veča (lani je bil ta delež kar 42 % (povprečje zadnjih desetih let je 33 %)), dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je bila oprostitev plačila turistične takse doslej namenjena/pomembna, približno 20.000. Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS. V planinskih kočah torej že doslej niso prenočevali vsi člani planinske organizacije (leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi, od tega 40.613 tujcev). Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).


Košenica, tik pred spremembo agregatnega stanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če je še leta 1992 veljalo, da »od vseh nočitev kar 2/3 ustvarijo člani planinske organizacije, kar pove, da so planinske koče pomembne in potrebne predvsem za osnovno društveno dejavnost in da njihove usluge koristijo pretežno člani planinske organizacije« (govor predsednika Andreja Brvarja), sedaj temu ni več tako. Obiskovalcev gora, ki so člani PZS, je po oceni zgolj med 15 do 20 %. Vsi preostali obiskovalci gora (več kot 80 %) niso člani PZS.

- »Oprostitev turistične takse za člane PZS je vsaj malo spodbudila posameznike, da z včlanitvijo podprejo vzdrževanje planinskih poti in koč. V nadaljevanju pričakujemo od občin veliko razumevanja pri določitvi višine turistične takse in po drugi strani racionalno usmerjanje zbranih sredstev.«

Za to trditev ni nobenih oprijemljivih dokazov in verodostojnih izkazov. PZS je tako v letu 2016 od celotnega proračuna v višini 1.796.336 € za planinske poti namenila 40.815 € (2,2 % proračuna), za planinske koče pa niti evra; v letu 2017 pa je od 2.507.134 € (večji proračun izkazuje sredstav od prodaje sedeža PZS na Dvorakovi) za planinske poti namenila 74.066 € (2,9%) in za koče 13.475 € (0,53 % celotnega proračuna).


Po črki zakona prepovedana oznaka, ki pa zgolj opozarja, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poleg prostovoljnega dela (ki pa ga PZS v raziskavi z 38 vprašanji, ki naj bi dala odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«, sploh ne upošteva) sta sistemsko možna dva vira financiranja vzdrževanja mreže planinskih poti in planinskih koč.

Prvi, sistemski vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona, ki bi jo plačevala država, vendar je obstoječi zakon o planinskih poti ne pozna. V obrazložitvi zakona o planinskih poteh je bila ocenjena vrednost letnega vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 158.926 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 14.880 dnevnic oz. dobrih dvajset dnevnic na markacista na leto. Zanimivo je, da je po oceni PZS letni vložek v vzdrževanje planinskih poti (materialni stroški, helikopterski in drugi prevozi, ovrednoteno prostovoljsko delo markacistov…) danes nekajkrat višji in znaša vrtoglavih 650.000 €. (Ta štirikrat višji znesek je PZS navedla v dopisu, s katerim je ministrstvo za gospodarstvo skušalo prepričati, naj ne spreminja oprostitve turistične takse.) Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 60.860 dnevnic oz. 87 dnevnic na markacista na leto. Na moje vprašanje je PZS odgovorila, da je v letu 2017 strošek vzdrževanja planinskih poti znašal 102.735 € za 8.435 km planinskih poti oz. 12,18 € na km (dodajajo pa, da v ta znesek niso všteti vsi stroški). Dodali so še, da so markacisti v letu 2017 opravili 31.609 ur prostovoljnega dela, kar znaša 3160 dnevnic.


Samozavesten, celo predrzen junak tik ob poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vir je turistična taksa: leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi in opravilo 108.296 nočitev. Ob upoštevanju najnižje turistična takse, ki je v Bovcu znaša 1,26 €, to na letni ravni znese najmanj 109.454 €. Znesek, v članku nakladnih Slovenskih novic prikazan za Kranjsko Goro (»V Kranjski Gori so tako leta 2017 od turističnih taks v planinskih postojankah prejeli skoraj 70.000 evrov.«), je nerealno visok.


Po črki zakona prepovedani oznaka, ki pa še enkrat in vedno znova opozarjata, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko je bila uveljavljena prejšnja rešitev (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine – in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije – marsikje prenehale z do takrat uveljavljenim in dolga leta utečenim sofinanciranjem vzdrževanja javnih planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer prispevalo v občinske proračune (z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč polnimo državni proračun).

Zato je edina stična točka mojega predloga in neutemeljene kritike PZS ta, da je treba ponovno, hitro in odločno vzpostaviti vsaj nekdanji model občinskega sofinanciranja vzdrževanja planinskih poti, če že ne tudi planinskih koč, kot javnih, vsem dostopnih športnih objektov.


Ne moti zaljubljencev! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Naj ponovim:

Ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v zelenem turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti planinskih koč, bo prenočevanj v njih v prihodnje še manj kot doslej:

- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora (o tem je pred sto leti pisal že Badjura) bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče –v lepem vremenu– raje izpustili.

- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila oz. prešla med neoznačene poti. Že sedaj redki članski ljubitelji samote, bodo sčasoma (a hitro) opustili članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Knjiga? Tragedija, komedija, feljton … ? (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa si prikličimo v spomin še uradni oceni preteklih poletnih sezon. Obe oceni je prispeval strokovni sodelavec PZS za področje Gospodarske komisije Dušan Prašnikar.

2016
“Po oceni ima dobre tri četrtine planinskih koč približno enako število obiskovalcev v prvi polovici sezone, kot je povprečje zadnjih petih let. Nekaj koč opaža boljši obisk, nekaj koč slabšega. Tako pri številu prenočitev kot pri številu prenočitev tujih gostov je dve tretjini koč na ravni petletnega povprečja, od preostalih koč pa nekaj več koč zaznava manjše število prenočitev, nekaj koč pa kljub temu več prenočitev. Pri skupnem prometu polovica koč ocenjuje, da je promet enak povprečju zadnjih petih let. Primerjalno za prejšnja leta je bila sezona 2015 zelo dobra, 2014 izrazito slaba, sezona 2016 pa je nekje v povprečju oziroma primerljiva z letoma 2012 in 2013.”


Detajlnica, zaradi katere tudi hodimo v gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

2017
“Prva polovica planinske sezone, do konca julija, je v planinskih kočah med boljšimi v zadnjih desetih letih. Do zdaj po oceni planinskih društev sicer ni na ravni rekordne iz leta 2011, je pa primerljiva s preostalimi uspešnimi sezonami v zadnjih desetih letih. Glede na povprečje zadnjih petih let planinske koče beležijo približno deset odstotkov višji obisk in podobno več nočitev. Vsaj tolikšen ali še večji je porast finančnega prometa, kar pomeni, da so ljudje v kočah spet začeli nekoliko več trošiti, kar je delno povezano tudi z vse večjim deležem tujcev, ki so praviloma večji potrošniki kot domači gostje. V preteklem desetletju je delež tujcev, ki prespijo v planinskih kočah, predstavljal tretjino prenočevalcev, v zadnjih treh letih se približuje 40 odstotkom.”

***

PZS sem 22. maja v zvezi s to tematiko zastavil več vprašanj. Odgovore (PDF 240 KB) so mi – po dodatnem povpraševanju – posredovali po več kot desetih dneh. Odgovori kažejo veliko mero sprenevedenja, zavajanja javnosti in inovativnosti pri iskanju razlogov za njihove nestrokovne odločitve.


Ljudje v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKO PREDAVANJE V KAMNIKU

Četrtek, Junij 7th, 2018

Predavanje:

Velika planina – zgovorna davnina in ležerna sodobnost

- Kdaj: v sredo, 13. junija 2018, ob 19. uri

- Kje: Medobčinski muzej Kamnik, grad Zaprice, Muzejska pot 3

- Predavatelj: Borut Peršolja

Vstop je prost!

Vabilo za tiskanje (PDF 617 KB)

- O predavanju:
Velika planina je visokogorski preplet sedmih planin, ki tvorijo eno najstarejših obljudenih slovenskih pokrajin. Dosedanji razvoj, ki odraža več tisočletno souporabo gora in nenehno součinkovanje pokrajinotvornih prvin, je primer izjemne učeče se pokrajine. Prvotna kmetijska raba vedno znova izstopa iz sence sodobnega, množičnega, samooklicanega, zelenega, pohodniškega turizma. Ravnovesje med ohranjanjem nosilne sposobnosti biološke raznovrstnosti, razvojnih potreb domačinov in obiskovalcev ter odločnim vzdrževanjem kulturnih vrednot, je izziv imenovan »plaha ptica«. Se za tem skriva kavka, orel ali vrabec?


(Fotografija: Borut Peršolja)

- O predavatelju:
mag. Borut Peršolja je Domžalec, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor Planinske šole, Vodniškega učbenika ter knjige Slovenske gore, avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o gorah in gorništvu, snovalec in sogovornik sedemdesetih gorniških večerov, avtor besednega in fotografskega bloga Razgledi, občudovalec in večni učenec vsega, kar v naravi in ljudeh prebuja Velika planina.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vljudno vabljeni!

  • Share/Bookmark

OKUS VELIKOPLANINSKEGA JOŠTA

Ponedeljek, Junij 4th, 2018


AS Galerija. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še ta teden (do 8. junija 2018) je v ljubljanski AS Galeriji (na Dunajski cesti 63) na ogled fotografska razstava Pastirji – življenje, ki izginja avtorja, fotoreporterja Jošta Franka iz Mengša.


Avtor razstave Jošt Franko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franko (letnik 1993), diplomirani novinar in magister sociologije, je leta 2010 na natečaju Slovenia Press Photo zmagal z najboljšo fotografsko zgodbo iz serije Vdova. Po besedah kustosinje razstave Petre Bizilj Silva »se pri svojem delu osredotoča na dolgoročne projekte, pri katerih skozi fotografijo raziskuje domačo in tujo socialno problematiko. Dotika se tem, ki so v svetu pogosto spregledane, saj verjame, da preslišani glasovi pogosto predstavljajo večje in pomembnejše zgodbe.«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trinajst razstavljenih črno belih fotografij velikega formata je (domala nepredstavljiv) izbor izmed posnetih skoraj 6.000 fotografij na več kot 160 filmih. V katalogu k razstavi beremo besede kustosinje razstave: » Na moje vprašanje, zakaj se je odločil za fotografiranje pastirjev, mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da je šlo na začetku bolj ali manj za umetniško izražanje, a je med ustvarjanjem dojel, da gre za nekaj več. Zgodbe pastirjev in izginjajoče naselbine imajo širšo noto. Govorijo o svetu, ki na neki način vidno izginja in se predaja modernizirajočemu svetu. Gre za vizualni popis izginjajoče kulture in beleženje nečesa, kar bo tekom njegove generacije izginilo. Njihovo življenje je zdaj bolj ali manj odvisno od korporacij in velikih mednarodnih podjetij, ki se ukvarjajo s hrano. Preživetje teh ljudi ni več vprašanje ohranjanja dediščine, ampak gre za njihovo golo preživetje. Čeprav je tematika večinoma socialna, Franko v svojih fotografijah stremi k umetniškemu izrazu. To ne pomeni, da teži k popolnosti in lepoti, ampak mu je pomembnejše, da prikaže idejo na način, kot ga želi.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Franko je sicer serijo predstavil (objavljenih je bilo sedem dvostranskih fotografij) že v reviji National Geographic Slovenija (maj 2013) v reportaži Na planini ob besedilu Ane Duša. Urednica revije dr. Marija Javornik je takratno objavo pospremila s Frankovo vizijo »dokumentirati svet in ga s tem razkrivati, odkrivati in razumeti.«


National Geographic Slovenija (maj 2013). (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Serija, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013, in ob kateri »je Franko tako rekoč odrasel« (NGY 2013) nima običajne izostrene ostrine, pastirji (ena od posebnosti je, da tudi pastirice govorijo na moškega) se z objekti svojega napornega dela pojavljajo zabrisani, stopajoč iz megle, jutranje ali večerne zarje, sicer izjemna visokogorska pokrajina – jasni, ločljivi svetlobi navkljub – stopa v ozadje in ustvarja kuliso temačnosti, celo grozljivega vzdušja. Obrazi pastirjev ne odsevajo življenjskih izkušenj, modrosti, veselja, zadovoljstva po opravljenem delu, temveč puščajo popolnoma odprto možnost naslednjega prizora, ki bi izrisal dokončno občutje: zaskrbljenost, ravnodušnost, pričakovanje smrti? Tudi obrazi mladcev ne izžarevajo razigranosti ali na primer delovne vneme.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Gibanje, kjer se krave oddaljujejo od človeške bližine, skrbi, napoveduje apokalipso. Žareče jutranje meglice sprožajo dokončno razgaljenost tipičnega, celo dolgočasnega in v usodo vdanega vsakdanjika. Od jutranjega odgona, prek rutiniranega obedovanja, zamolklega plesa ob harmoniki do moreče nočne spokojnosti, ki ji košček upanja prižiga zgolj ena, čuječa luč v oknu številnih pastirskih bajt.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Velika planina je priljubljen fotografski motiv, tako med profesionalnimi fotoreporterji, kot med množico instagram anonimnežev. Videli smo že marsikaj, od hipne, potrošne, trenutkarske fotografije, speglanih oglaševalskih podob, zgodovinsko utemeljene pričevalske dokumentarne fotografije in do visoke, izrazito avtorske umetniške pripovedi. Standarde slednje je nedvomno postavil France Stele (Grintovci, Nalivi svetlobe, serija črnobelih razglednic).

Kam se bo uvrstila serija Pastirji Jošta Franka bo pokazal čas. Zdi se, da je socialno in globalizirano sporočilo pretirano in da je danes in jutri na Veliki planini najti veliko več od »golega preživetja«, kot ga je videl avtor v treh letih mladostniškega odkrivanja in razumevanja.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V galerijskih prostorih sem bil (spet) popolnoma sam (dopoldan, med tednom), zatopljen v velikoplaninsko dogajanje, v ozadju pa so namesto kravjih zvoncev zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami.

In kot sem že napisal, se vedno znova potrjuje, »da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči.« Hotel sem videti obrazne poteze, prehode barvnih odtenkov pestre sivine, motriti slow motion gibanja, pa ni šlo …

  • Share/Bookmark

ZELENA OS NE POTREBUJE POSPEŠKA

Četrtek, Maj 24th, 2018

(Ne gre za impresijo enega dne, niti enega letnega časa.)


Za Bistrico, kot že od nekdaj pravimo Domžalci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zgodnja toplota in deževno spokojni dnevi so ustvarili dihajočo pomlad. Gabri so bili videti kot ploha zastav. Tu in tam je med bledim listjem javorov in slezasto rjavimi hrasti kričala vsiljiva vrba. Sonce je modrosivo sijalo za oblaki, zrak je bil skorajda nepremičen. Dan se je nekako zgostil, kot nanos oljne barve ali kot bi bili zrak, listje in tla meso enega samega organizma. Ivanjščice in zlatice so se cedile iz nepokošenega travnika kot sladki sladoled.

Ob poti so iz leske pognale zelenkaste brčice. Med obvodnim rastjem so v tankem curku tekli potočki Bistrice. Z gladine vode so se dvignile pozne mladoletnice in zaveslale skozi gosti zrak. Iz nasprotnega brega sem zaslišal zvok iz preteklosti, zdaj tako redek v teh koncih – žvižg pasjevodca, ki je želel priklicati svojega psa. Po poti, nasuti z drobnim peskom, sem zavil v zeleni predor visokega drevja, ki me je ločil od tokave in avtoceste.


Živa meja podrhtava v plesu vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Goščava, poraščena z vrbovjem, črnim topolom, jelšo, gradnom in dobom, se je počasi, usklajeno z mojim enakomernim korakom, dvigala pred menoj. Bolj ko sem se bližal zamolkli večerni svetlobi, bolj so se oddaljevali zvoki mesta. Tla so bila popolnoma zdrgnjena od naporov številnih obiskovalcev. Pod že skoraj preperelim listjem lanske jeseni je ležal zeleni mah in blato. En sam živo oranžen lazar je hitel v moji smeri in kazal vnemo po dolgem potovanju. Povsod koprive, rozga, listi čemaža in nobenega drevesa, starejšega od petdeset let. Debelejše veje hrastov že nekaj časa padlo trohnijo.

Gozd, pravzaprav log, se je začel redčiti v bezeg in robido, nato v mehki travnik z vagonom. Ko sem se oddaljeval po poti, sem na mestih, kjer so bile sledi luž, opazil letnice spranega nečesa, kar je bilo še pred kratkim pelod ali cvetni prah. Na drugi strani brega je čepelo pet rac; to so bile prve ptice, ki sem jih zagledal, odkar sem stopil z asfalta. Ko so me opazile, so odracale v vodo in se nekoliko nejevoljno oddaljile.


Okni, ki s prizorom nikoli ne razočarata. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prehod na levi breg sem si olajšal prek mostu ter skozi zatemnjen špalir obrnil smer nazaj proti severu. Redka praprot se je izmenjevala s kresom in grmovnicami, vse se zdaj, po odmerkih močnejše svetlobe, barva v živo zeleno. Še zadnji telohi, ciklame in zvončki so se upogibali na svojih steblih. Prestrašil sem šojo, ki se je z dolgim, visokim zvokom strmoglavo spustila v let skozi krošnje in nad gladino Kamniške Bistrice. Objel me je oblak kresničk in če bi jih lahko, bi jih vzel s seboj.

Zunaj gozda sem imel občutek, da je dan hladnejši. Med drevjem je bilo tako spokojno, tukaj pa je pihal oster, vlažen veter. Hodil sem po poti, ki me je vodila vzdolž hiš, obdanih z ograjami iz količkov in žic. Nobena ptica se ni splašila, niti vrana ali kos ne. Srečal nisem nikogar. Če ne štejem noči, nisem še nikoli videl obvodne bistriške pokrajine, ki bi bila tako opustela. Med ofucano travno rušo, po kateri sem hodil, je kraljeval pesek, ki je z drobljenjem odmeval pod podplati superg.


Ravnina, kjer se pasejo misli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dospel sem do Mostnarjeve brvi. Na moji vzhodni strani se je dvigal Šumberk – miniaturni hrib, ki ob imenskem lepem gozdu skriva pravcato kraško jamo. Zelena trava, ki porašča poplavne nasipe, je bila še vedno posejana z zaplatami svetlo rjave zemlje, ki so jo narinili krti. Nad njo se je raztezala dolga, zabrisana črta hribov, ki so obkrožali siv in povsem obličen Grintovec, najvišji vrh na obzorju. Proti jugu so se hribi z Janč postopoma spuščali globoko proti Ljubljani in pri tem spreminjali barvo iz zeleno v nekakšno modro.

Čeprav je moj pogled segal kilometre daleč, sem se z občutji zmagoslavja, ki so se oklepali najbližjega pogleda strmih Knezovih skal in vrhov najbližjih smrek, počutil varnega. In zadovoljnega. Pokrajina je bila čisto moja. Nekateri ljudje zatrjujejo, da jim je ta delček domovine preveč industrijski in človeško izpraznjen, meni pa je pri srcu. Oziral sem se naokoli v upanju, da bom zagledal prostor, ki mi bo prevzel pozornost, počutil sem se kot mačka, ki sklonjeno čaka na pobeg, brez vsake obrambe pred vetrom in nebom, v brezupnem iskanju zavetišča, a se to k sreči ni zgodilo.

Namenil sem se proti edini točki na zemljevidu, ki bi lahko prekinila to lepotno monotonost, proti domu.


Zlitost barv v pritajenem miru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Kot vsakodnevni obiskovalec tega izjemnega obvodnega prostora, si želim, da bi pristojni:
- na obstoječih pitnikih (sicer bi kazalo namestiti še kakšnega dodatnega; na primer pri vagonu v Študi, na otroškem igrišču v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale) namestili spodaj še dodatno pipo za umivanje obutve (čevljev/škornjev) in pri odtoku namestili robustne rešetke; pot je slabo nasuta, zato pogosto nastajajo luže – te naj kar ostanejo, saj je hoditi po njih zabavno in namesto stroška z vzdrževanjem/nasutjem poti lahko problem rešimo z umivanjem obutve pred odhodom na relativno čist asfalt;
- z minimalno, diskretno LED svetlobo (vir naj bodo sončni paneli) razsvetlili desni del brega Kamniške Bistrice med brvjo pri Mostnarju do zakritega vhoda na otroško igrišče v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale; ta del je že večji del vsakodnevnega večernega časa svetlobno onesnažen (bodisi zaradi prižganih reflektorjev na nogometnem stadionu, zaradi reflektorjev v skate parku in ob teniških igriščih), luči poleti samodejno ugasnejo ob 23. uri, pozimi pa ob 21. uri;
- na obeh bregovih Kamniške Bistrice, od mosta/nadvoza pri restavraciji Park (nekdanji Repovž) do mosta v Študi, na približno vsakih 250 m odprli pogled na Kamniško Bistrico: s premislekom (in izven gnezditvene sezone rac) razredčili drevje in podrast; žuboreča, svetleča, živa voda, ki se peni na kamnitih pragovih/zadrževalnikih proda, je zanimiva in prijetna;
- na dveh, treh mestih, kjer Kamniška Bistrica z nanosi tradicionalno, redno, stalno tvori mivkasto/prodnate sipine, uredili neposreden dostop do vodnega telesa s stopnicami; zdaj bližnjice v strmem bregu ubirajo in nadelujejo predvsem ribiči (in redki avanturistični obiskovalci),
- razmislili o postavitvi opazovalnice za (vodne) ptice, ki jih lahko opazujemo skozi vse leto in v vsakem letnem času in vedno lahko vidimo kaj zanimivega. Zaradi lažjega prepoznavanja je nek nabor ptic lahko z besedo in fotografijo v opazovalnici tudi predstavljen.


Vrtec za vzgojo iskalcev problemov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Axis mundi. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKI IZJAVI TEDNA

Sreda, Maj 23rd, 2018

V prispevku (Nelegalna) pot do ene najboljših destinacij za gorske kolesarje na svetu v oddaji Vroči mikrofon (15. maj 2018) na drugem programu Radia Slovenija gorski kolesar in gorski stražar Jože Rovan – Joc v vlogi predsednika PZS = Pohodniške zveze Slovenije razkrije (posnetek na 16 minuti 48 sekund) resnico o 10.000 km bankin, označenih z znakom za prepovedan promet:

»Trenutno, strogo uradno takih poti (planinskih poti za dvonamensko rabo, opomba BP) v Sloveniji ni, ker strogo uradno sploh ni planinskih poti


To seveda ni planinska pot. Niti pod razno. (Fotografija: Borut Peršolja)


To pa je planinska pot, kot se šika. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V prispevku Ste zares pripravljeni na obisk gora? v oddaji Svetovalni servis (21. maj 2018) na prvem programu Radia Slovenija novinar Jure K. Čokl razpreda o rolling stonesih (zapadnem kamenju) v izvedbi slovenceljskega Rupicapra rupicapra (posnetek na 31 minuti):

»Da torej ne bomo izvedeli, da so planinci na eni strani pregnali gamse na drugo stran, kjer so bili alpinisti, ki so pobrali potem to kamenje, ki bi pravzaprav s strani gamsov moralo prileteti kam drugam.«


Nič ni stalnega, razen The Rolling Stonesov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najboljši gams, je nagačen muzejski gams, ejga. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MATURANTSKO GOSTOVANJE V PARTNERSKIH RAZGLEDIH

Nedelja, Maj 20th, 2018

V petek, 18. maja 2018 so izšli (po imenu) partnerski Šolski razgledi (strokovnoinformativni časnik za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo). Glavna in odgovorna urednica Lučka Lešnik mi večkrat prijazno (2015, 2015a) odpre časopisni okvir.


Naslovnica letošnje desete številke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tokrat je poobjavila moj govor na waldorfskem maturantskem plesu (16. generacija, 14. april 2018) z naslovom: Biti ali imeti. Med drugim sem dejal:

“Ob lastnih visokih pričakovanjih so tukaj še vsa pričakovanja drugih, ves ponos in ves strah pred osramotitvijo ali neuspehom. Zdaj že vem, da zgodovina ni učiteljica življenja, in iz lastne izkušnje razbiram, da starševski nasvet v danem trenutku ne šteje skoraj nič. Kot geograf pa dobro vem, da se drobci usedajo na dno in da v plasteh življenja čakajo, da pridejo na površje. Nihče se ne rodi samo enkrat, življenje nam znova in znova ponuja priložnosti. Takrat se bomo zagotovo spomnili, da se je pri vzpenjanju na hrib odraslosti in starosti treba držati dveh preizkušenih, starih pravil pešačenja:
- nikoli ne sledi kozi, saj boš pot končal na robu previsne stene, in
- vedno sledi muli, saj boš do mraka prispel v koče.”


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Zato – povabljeni. K branju katerihkoli Razgledov in k hoji na katerikoli Razgled.

  • Share/Bookmark

OMETANA PAJČEVINA S HOJE

Torek, Maj 15th, 2018

(Prvi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Na pot grem kar od doma, čez center Domžal do Mostnarjeve brvi pod Šumberkom. Tu je eden od začetkov Domžalske poti spominov. Z izvedbo v mislih sledim zapisu Franceta Steleta: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš na kmetiji ali pod milim nebom, dihaš neskončno zalogo čistega zraka, greješ se na soncu … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik, se začel gibati v izbrani smeri. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle odpre pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik in se odpravil na pot. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle podviza pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel?). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Mostnarjeva brv pod Šumberkom: eden od začetkov Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutranji hlad umirja željo po doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimo Vile Satan po obronkih Pustovke. (Fotografija: Borut Peršolja)


Če bi avtor vedel, kaj pomeni suverenost, bi besedo zapisal kot geslo svojega mobilnika. (Fotografija: Borut Peršolja)


Standardna oprema lepega dne, ki ji nikoli ne poteče veljavnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Taborska cerkev je eden od vogalnih temeljev domžalskega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prva od 19 kontrolnih točk, ki ne kontrolira, temveč vabi in dopušča svobodo gibanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava ve, kaj pomenijo bližina, družba in solidarnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zelena razglednica, ki skriva prepojenost zemlje s krvjo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba počasi prehaja v senco/temo medvojnega dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Oklo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je spomin zgolj počasno nalaganje plasti ali vendarle tudi premišljeno mešanje časa, prostora in vrednot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdanja Judežova domačija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naprej, a ne proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaveza zavezništvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrivnost izjemnega razgleda izvira v energiji pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)


“To je takšen mlin, ki melje, same nenavadne želje. To je mlin, ki te odpelje, kjer najtišje je veselje.” (Dane Zajc) (Fotografija: Borut Peršolja)


Na Murovici bo počasi zmanjkalo prostora za preprost (gorniški) vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Analogna sled objavljena v digitalnem mediju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Grem za povabilom, prebirat Zakladnico vseh logaritmov (1794, Leipzig). (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni kmetijski stroj, preverjeno v Vehovčevi domačiji. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbno obdelana zaplata zemlje nagovorja obiskovalca: tukaj so doma pridni ljudje! (Fotografija: Borut Peršolja)


Staro (fosilno) melišče na prevoju kvestastega pobočja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko sem bil zadnjič tukaj, je bila to še ozka, a prijetna steza. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pohodniški nered. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vmesni cilj: Moravška dolina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pridne domačinke se po službi vračajo domov v Moravče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

ODŽAGANA VEJA, NA KATERI SEDIMO

Četrtek, Maj 10th, 2018

Obisk Nacionalnega parka Plitvička jezera, najstarejšega in največjega nacionalnega parka na Hrvaškem, parka z reko Korano in šestnajstimi jezeri, ki so ojezerena zaradi hitro rastočih lehnjakovih pregrad, tega Vražjega vrta, kot ga imenujejo domačini, v površini 295 km2, ki je od leta 1979 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine in predstavlja »veličastno delo narave in eno največjih atrakcij v Evropi«, je že sam po sebi nekaj – izjemnega. Tudi lepega.

Toda …


Tipičen plitviški prizor. Poglejte pod steno … (Fotografija: Borut Peršolja)


Prihodnje leto bo štirideset let od vpisa na UNESCO seznam. Bo tudi enainštirideseto leto tako? (Fotografija: Borut Peršolja)

Množica obiskovalcev, pomikanje v zbitih kolonah, nenehno čakanje in vseprisotni žlobudralni nemir, mahanje s palicami za selfije, izogibanje urejenim potem in tacanje vsepovprek, popolna prepuščenost lastni iznajdljivosti, umankanje prisotnosti parkovnih nadzornikov … in še marsikatera druga nevšečnost, nacionalnemu parku jemljejo tako dobro ime, kot izjemno vsebino, pa tudi slavilni glamur, ki ponavadi obdaja dediščinske prvine katerekoli pokrajine.


Večsmerni promet zahteva agresivno iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

V enem od intervjujev konec lanskega leta je ravnatelj Nacionalnega parka Plitvička jezera Anđelko Novosel samokritično priznal: »Večina obiskovalcev, ki nas v zadnjih letih obiščejo v poletnih mesecih, odhaja iz parka zaradi gneče nezadovoljnih. Po več ur čakajo, da bi na kratko videli slapove. Prepričani smo, da bomo z dnevno omejitvijo obiska in sezonskim usmerjanjem obiskovalcev dosegli, da bo prihodnje leto doživetje Plitvic za vse spet kakovostno«. Spomnil je »da gre denar od prodanih vstopnic za stalno zavarovanje in ureditev plitvičkega bogastva in da je Nacionalni park Plitvička jezera eden redkih na Hrvaškem, ki se financira in vzdržuje sam

/– Većina posjetitelja koji nam posljednjih godina dolazi u vršnim, ljetnim mjesecima iz parka zbog gužvi odlazi nezadovoljna. Čekaju i po nekoliko sati da bi nakratko vidjeli slapove i uvjereni smo da ćemo dnevnim ograničenjem broja i disperzijom posjetitelja od iduće godine svima pružati bolji i kvalitetniji doživljaj Plitvica – kaže ravnatelj Javne ustanove Nacionalni park Plitvička jezera Anđelko Novosel i podsjeća da novac od ulaznica ide za trajnu zaštitu i uređenje plitvičkog bogatstva te da NP Plitvička jezera spada među rijetke parkove u Hrvatskoj koji se sami financiraju. (vir)/


Ena ura in pol za sončen razgled na vhod. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sprva smo imeli v načrtu obhod vseh jezer: 18 km, šest ur.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Po uradnih podatkih je leta 2015 Nacionalni park Plitvička jezera obiskalo 1.357.304 turistov, leta 2016 je to število naraslo za 5,3 % na skupno 1.429.228 obiskovalcev, leta 2017 pa jih je bilo po ocenah že več kot 1.700.000. (Za primerjavo: vse znamenitosti, ki jih ima v upravljanju podjetje Postojnska jama, je v (že spet rekordnem) letu 2017 obiskalo nekaj več kot 1,2 milijona ljudi. Od tega so v Postojnski jami našteli skoraj 780.000 gostov, kar pomeni 13 % več kot leto prej.) Največje število obiskovalcev tako že presega 15.000 na dan, strokovne analize pa kažejo, da je mejna nosilna sposobnost med 8.–9.000 obiskovalcev dnevno.

Prvi ukrep za zmanjšanje števila obiskovalcev je bila drastična podražitev vstopnic: leta 2017 je bila cena vstopnice izven sezone 110 kun (sedaj 150 kun), v visoki sezoni 180 kun (24 evrov), sedaj pa vrtoglavih 250 kun (več kot 33 evrov).


Vzdušje ni omogočalo vzpostavljanja zanimanja za razlago o nastanku tega ekosistema. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da imajo Plitvička jezera precej problemov, poročajo tudi hrvaški mediji:

UNESCO SKIDA PLITVICE S POPISA ZAŠTIĆENE BAŠTINE!? ‘Previše turista i apartmana!’ (12. 7. 2016)

UNESCO: Plitvička jezera još nisu ugrožena (12. 7. 2017)

Rješava se gorući problem NP Plitvička jezera (18. 5. 2017)

Šatorom protiv apartmanizacije (26. 9. 2017)


Veliko željnih … (Fotografija: Borut Peršolja)


… a tudi veliko nezadovoljnih, če že ne razočaranih. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na tovrstne izzive se naravovarstvena stroka povsod po svetu odziva z načrtom upravljanja. Gre za programski dokument, s katerim se določijo razvojne usmeritve ter načini izvajanja (turističnega) obiska v sozvočju z varstvom, trajnostno rabo in učinkovitim upravljanjem celotnega območja z vplivnim zaledjem. Zato je načrt upravljanja eden ključnih dokumentov za ohranjanje in razvoj posameznega območja.

Cilji upravljanja (s turističnim obiskom) so lahko:
- izboljšati dostopnost obiskovalcem,
- izboljšati kakovost doživljanja za obiskovalce,
- zagotoviti varnost obiskovalcev,
- uresničiti interpretacijo pokrajine,
- vzpostaviti krajevno mrežo dodanih vrednosti,
- upoštevati nosilno sposobnost (naravno, socialno) in
- preprečevanje ter zmanjševanje negativnih vplivov (množičnega) obiska.


Počasnost nas ponavadi sili v osredotočenost. A tokrat žal ne na svet okrog sebe, temveč na korak pred sabo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Za vkrcanje je bilo treba čakati uro in pol.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V Sloveniji o načrtu upravljanja govori 60. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON-NPB7):

60. člen
(načrt upravljanja)

(1) Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.

(2) Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.

(3) Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

(4) Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.

(5) Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.


Utrujenost, podobna tisti ob razprodajah v nakupovalnem središču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Primer tovrstnega sprejetega načrta je Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2016–2025, ki je razdeljen v sedem vsebinskih sklopov:
- Uvod.
- Izhodišča za načrt upravljanja.
- Upravljanje narodnega parka.
- Varstveni režimi.
- Varstvene in razvojne usmeritve.
- Program izvajanja načrta upravljanja.
- Spremljanje izvajanja načrta upravljanja.


Kaj počnemo? Si ne bomo odžagali samo veje, temveč tudi korenin? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Se lahko kaj naučimo na tujih napakah? Kako je s tem v gorskem svetu Slovenije? Na Veliki planini? Na Triglavu?

Pogovoriti se moramo o tem kako izoblikovati življenjske strategije za čas obiska narave.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark