Arhiv za ‘ gorništvo’ Kategorija

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

Ponedeljek, December 10th, 2018

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

PRVIH TRIDESET

Sreda, December 5th, 2018

Na podlagi 66. člena Statuta Planinske zveze Slovenije, 5. člena Pravilnika o priznanjih Planinske zveze Slovenije in 30 a. člena Pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije je Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije v soboto, 24. novembra 2018 na Zboru predstavnikov vodniških odsekov podeljevala naziv častni vodnik PZS. Prejemnika naziva sva bila oba s starejšim bratom.


Častni vodniki PD Domžale: Lili in Milan Jazbec, Aleš in Borut Peršolja. Na odru Kulturnega doma Franca Bernika V Domžalah ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale. (Vir: www.pdd.si)

***

Iz pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije:

30 a. člen – Priznanje VPZS

Naziv častni vodnik PZS se podeli vodniku PZS za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru PZS in je poteklo vsaj 30 let od njegove prve registracije.

Naziv častni vodnik PZS se lahko vodniku PZS podeli samo enkrat.

Vsako leto se lahko podeli največ 5 nazivov častnega vodnika PZS.

Skupaj z listino se podeli tudi značka, ki je vodniška značka, obkrožena z zlatimi lipovimi listi, širokimi do 10 mm in napisom »ČASTNI VODNIK PZS«.

Predlog za podelitev priznanja lahko na podlagi razpisa poda društvo, ki je član PZS ali organ PZS. Sklep o podelitvi priznanj sprejme IO VK PZS.

Priznanja se podeli na Zboru predstavnikov vodniških odsekov. Evidenco o podeljenih priznanjih VK vodi strokovna služba PZS. Če prejemnik priznanje odkloni, se ga za to vrsto priznanja ne more več predlagati.


Listino in plaketo sem prejel iz rok načelnika Vodniške komisije PZS Franceta Gričarja – Fotra. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Inštruktorica planinske vzgoje Izabel Vadnal (PD Postojna), članica izvršnega odbora Vodniške komisije PZS, je zbrano brala vezno besedilo in povzetke obrazložitev. Bil sem zadnji, šestnajsti po vrsti za prejem priznanja. Pred menoj ga je prejel (ne pa tudi prevzel, ker je bil žal odsoten) moj starejši brat. Med prejemniki sem bil najmlajši, zato sem pričakoval, da se bo kdo od starejših v imenu nagrajencev zahvalil za priznanje. To se na moje veliko presenečenje ni zgodilo (resnici na ljubo, organizatorji zbora tega niso niti predvideli v scenariju …). Zato se zahvaljujem sedaj:

»Spoštovani vsi v mislih navzoči,

zlasti sodobitnice in soprejemniki najvišjega vodniškega priznanja za leto 2018.

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je vodenje vznemirljivo, saj imamo vodniki Planinske zveze Slovenije moč, da ponudimo roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažemo, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini smo vodniki pozorni na drobne stvari. Hkrati imamo pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znamo razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki znamo izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnemo sami, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora. Odgovorni smo ne samo za varnost vodenih, temveč tudi in predvsem za njihova življenja!


Listina in plaketa. (Fotografije: Borut Peršolja)

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje grozdja in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli udeležencev; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje vodene? Te iste misli naj jim svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Spoštovanje je vseprisotno. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot vodnik in vodnica skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le moja/najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča.

Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jim vodijo življenje.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot karkoli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja.

Ves dan traja razgledni spopad
med vznožjem in vrhuncem.

Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega
so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije,
ki se začenja tam,
kjer se korak prvič naporno
spozna z dokončno težo nahrbtnika.

Ko se dvigne oblak,
nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba.
In vsa tišina gozdne meje
ostane sezidana samo še iz hlapov
v naglici ohlajenega zraka.

Okušati goro …

Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne manjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.

Vsak obisk gora je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vemo zagotovo, s kom bomo preživeli dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti …

Jutranji pozdrav nenadejano sproži vprašanje: kdo sem, da so mi zaupali svoja življenja?

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Hoja je čustvo, ki drami,
ki v hvaležnosti išče roko naveze in
ki s tihim nasmehom sporoča,
da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega, kolegice mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Sam sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«


Bilo naj bi nas pet, a nas je bilo šestnajst. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Iz obrazložitve predlagatelja:

Borut Peršolja je član Planinskega društva Domžale od leta 1982. Planinsko društvo Domžale je vodil med letoma 2002 in 2010, prej je bil deset let njegov podpredsednik. V času vodenja je društvo v celoti programsko prenovil, posodobil njegovo delovanje in poslovanje, povečal število članov in članic, napisal nova društvena pravila in društvo uvrstil med najboljša planinska društva v državi.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988,1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) je vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil je več kot 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino. Bil je urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008).

Strokovni sodelavec Sidartinih vodnikov avtorice Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009). Soavtor knjige Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Z gorniškim prispevkom redno sodeluje v Mohorjevem koledarju (Celjska Mohorjeva družba, 2014–2016). Na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/, od 4. 12. 2006) ima več kot petsto objav. Soavtor idejne zasnove, besedil in fotografij v stalni muzejski zbirki Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (2010). Soavtor dopolnjenega besedila Častni kodeks slovenskih planincev (2015).

Bil je ustanovitelj državnega tekmovanja Mladina in gore, ki poteka še danes. Avtor starostno prilagojenega programa gorništva (1995–2008). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013). Je tudi avtor programa usposabljanja Varuh gorske narave. Vodil je program prireditev ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva in postavitev spominske plošče na Nami v Ljubljani (2013).

Med letoma 1999 in 2001 je vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih je ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal tudi zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva. Soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

Izvajal je predavanja in terensko delo za pripadnike Gorske šole Slovenske vojske za predmet Geografija gorskega sveta (1997–2004). Predavatelj gorništva na Visoki šoli za trajnostni turizem Erudio (2012–2016), na Fakulteti za šport (1991–2008) in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (1999–). Gostujoči predavatelj gorništva in geografije gorskega sveta pri predmetu Geografija gora in zavarovanih območij na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtor štirih razstav: 25. obletnica prve domžalske alpinistične odprave na Grenlandijo (Galerija Domžale, 2006), Že 60 let društvo po meri gora, jubilejna razstava ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale (Knjižnica Domžale, 2008), Poznate Veliko planino in Planinske poti (Domžalski dom na Mali planini, 2014) ter Razgledi (Knjižnica Domžale, 2018).

Bil je predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (1991–1994) in podpredsednik Planinske zveze Slovenije (1998–2001, 2010–2014) ter dolgoletni član upravnega odbora in številnih odborov Planinske zveze Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za športno rekreacijo Ministrstva za šolstvo in šport (2001–2005), član strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport (2011–2012) in član Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport za pripravo predloga Nacionalnega programa športa 2014–2023 (2013–2015).

  • Share/Bookmark

NEZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI

Ponedeljek, December 3rd, 2018

Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah

Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

A si v redu?

Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.

Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni. Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa. Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.


Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla … Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.

V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.


Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)

Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.

Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.


Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.

Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.


Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom,
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.

Knjiga, ki je bolj za hribe, kot proti njim.

  • Share/Bookmark

RAZGLEDNO POROČILO

Sobota, December 1st, 2018

Dobrodelno prodajna fotografska razstava RAZGLEDI, ki je bila na ogled v glavnem razstavišču Knjižnice Domžale (Cesta talcev 4, SI–1230 Domžale) od ponedeljka, 2. do vključno sobote, 28. julija 2018, se je uspešno končala.


Na razstavi je bilo šestnajst fotografij formata približno 35 x 55 cm, odtisnjenih na tkanino na velikoformatnem tiskalniku ter napetih na lahek podokvir. Začetna cena posamezne fotografije je bila 30 €.

Ves izkupiček od osmih prodanih fotografij (Znamenje na Gojški planini, Ledenik Perito Moreno, Žafrani na Mali planini, Redek gozd v Yosemitih, Kavki v zraku, Obrazi otrok, Spust po pobočju Golice, Triglav) v višini 330 evrov sem namenil nakupu defibrilatorja v Domžalskem domu na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe).

Denar je bil v celoti nakazan na poslovni račun Planinskega društva Domžale.

Hvala vsem desetim darovalcem. Zbiranje sredstev se nadaljuje, tudi s skrinjico v Domžalskem domu na Mali planini.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GORE IN LITERATURA – GORSKI ETER IN BESEDA

Nedelja, November 25th, 2018

Pred dvema tednoma sem po e-pošti dobil vabilo Igorja Likarja, da Društvo slovenskih pisateljev, v okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, vabi na tematski dogodek z naslovom Gore in literatura – gorski eter in beseda. Dogodek sem si zabeležil v koledar, se na kratko odzval z odgovorom Igorju in sledilo je minevanje delovnih dni.

V petek, 23. novembra sem se nekaj pred 13. uro znašel pred Pisateljskem odrom Društva slovenskih pisateljev, kjer je že vse vrvelo od priprav na prenos v živo za 3. program RA SLO – program ARS. Vabilo je govorilo o predstavitvi bogate in raznovrstne literarne motivike v zvezi z doživljanjem in opisovanjem gorskega sveta. Sedela sva z Rudijem Zamanom, v bližini je bil Den Cedilnik, prišli so še nekateri gorniški znanci in vzdušje je bilo prijetno, skoraj spokojno.


Poslušalstvo na prizorišču Pisateljskega odra. (Fotografija: Ivan Merljak)

Z gosti, Dušico Kunaver (pisateljico in pripovednico), dr. Matjažem Kmeclom (akademikom, pisateljem, slavistom in gornikom), dr. Igorjem Škamperletom (pisateljem, alpinistom, sociologom kulture in komparativistom), mag. Matejem Venierom ( književnim prevajalcem in urednikom radijskih programov) ter Željkom Kozincem (novinarjem, pisateljem, scenaristom filma o Kugyu ter avtorjem številnih vodnikov) je mag. Igor Likar (predsednik Komisije za naravno in kulturno dediščino Društva slovenskih pisateljev, vodja projekta Slovenska pisateljska pot, režiser Prvak, dramaturg, ekspert ARS ACUSTICA) smelo zastavil razmišljanja o to(z)vrstni motiviki in o odnosu do gorske narave v ljudski pripovedi, literaturi, filozofiji in etiki ter v alpinističnih zapisih in v medijih.

Začetek je bil veličasten. Tišina, napolnjena s sejemskim vrvežem, je spolzela v naročje odlomkov iz besedil od ljudskih povedi o gorah, s poezijo, do izjemnih gorniških ubesedovanj dr. Juliusa Kugyja, Marjana Lipovška, dr. Franceta Avčina, Nejca Zaplotnika, Tineta Miheliča … Zvoki, občutja, spomini … vse se je prepletalo in stopnjevalo. V tenkočutnem oblikovanju vzdušja gora so z besedo in glasom sodelovali Igor Velše, Eva Longyka Marušič ter Brane Grubar (izjemni interpreti besedila) in vokalno-instrumentalna skupina 34 ZDAJ z uglasbitvami besedil o gorah Ferija Lainščka.


Pet ustvarjalcev v družbi štirih poustvarjalcev. (Fotografija: Ivan Merljak)

Vmes pa seveda pogovor, oprimki in stopi naveze Likar–gostje, ki se je vzpenjala, ki je počivala, ki je oprezala za novimi cilji, ki je kopala po spominu in krikih neosvojljivega. Gostje so bili zanimivi, gorniško gostobesedni, Igor vodniško priganjalen, a spravljivo odločen in čas je mineval v tempu spusta, čeprav smo se korak za korakom hodilno vzpenjali, plezaje zbliževali in zadihano molčali.

Pojdite:

https://ars.rtvslo.si/2018/11/gore-in-literatura-gorski-eter-in-beseda/

Odmerjen čas je poniknil v razsežnosti gore, zato je Igor Škamperle zgolj s svojo navzočnostjo potrjeval nujnost, biti tam, biti z gorami. Kot bi odprl oči, pa je sledilo tudi Igorjevo opravičilo, v katerem je povedal, kdo vse je še bil tam, pa ga nismo slišali. In med temi je omenil tudi mene. Presenečenje, celo osuplost, je bila popolna.


Glasovi gora. (Fotografija: Ivan Merljak)

***

(Delček iz Igorjevega scenarija, objavljeno z njegovim dovoljenjem. Gre za odlomek iz črtice Tako blizu, a tako daleč, ki je bila objavljena v Mohorjevem koledarju.)

BORUT PERŠOLJA – TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ – traja 5.40

15 – GLASBA DARJA – JINGLE – ZA UVOD v BLOK- traja o.27 – vstop IGOR po 10 s

IGOR: In naj predstavimo še en čudovit in iskriv literarni zapis. 0.5

CV – EVA: Mag. Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje. Urednik spletnih strani RAZGLEDI. V okviru PD Domžale vodi gorniške večere z gosti. Nekje je o sebi zapisal: »hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži še vedno. Z objavami pa se želim prepričati, da nisem sam. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar« 0.30

16 – GASBA DARJA – PERŠOLJA za v podlago besedila – berejo vsi – vstop Igorja po 10s

ODLOMEK I – 3.15 z glasbo

IGOR: TAKO BLIZU- A TAKO DALEČ

GRUBAR: MED VZNOŽJEM IN VRHUNCEM

IGOR: Ves dan traja razgledni spopad med vznožjem in vrhuncem. Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije, ki se začenja tam, kjer se korak prvič naporno spozna z dokončno težo nahrbtnika. Ko se dvigne oblak, nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba. In vsa tišina gozdne meje ostane sezidana samo še iz hlapov v naglici ohlajenega zraka. Značaj gora je spremenljivost – v dnevu in tisočletjih. 0.38

GRUBAR: Poldan življenja. Dosegli smo rob. Senca je prešla čez otipljivo mejo sonca, ki se nežno, a odločno grabi za greben. Pogledu prepuščam, da lenobno tava po daljavi, drsi čez obrise gora in polzi po posameznih kamnih in obrisih viharnikov, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Vrha, oblaki so še varno spravljeni v predal varnosti in letalo, ki brez vidne sledi reže redek zrak, v nekaj sekundah preleti odprto modrino neba. Spet je tišina. Tišina intenzivnega dialoga s samim seboj. »Je to res divjina? So ti hribi kaj manj vredni, če so jih s svojim vzponom poustvarili naši predhodniki v sporu z naravo?« modrujem sam zase. V Matejinih očeh preberem stisko iskanja ustreznega oprimka, in ko po nekaj poskusih premaga težnost, se zasmeji: 1.00

EVA (z rahlim smehom): »Divjina je stanje srca in viharjev, ki rovarijo po naši dolinski duši.« Tako blizu nam je, kot smo mi daleč od nje. V vsakem od nas se odpirajo Dolina iskanja, Dolina ljubezni, Dolina spoznanja, Dolina odmika, Dolina enosti, Dolina osuplosti in Dolina smrti. » 0.23

***

Pri izvedbi neposrednega prenosa je sodelovala glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina ter tonska ekipa Produkcije Radija Slovenija pod vodstvom Matjaža Mikliča.

  • Share/Bookmark

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA

Četrtek, November 22nd, 2018

DOMŽALSKA POT SPOMINOV

DNEVNIK ŽIGOV

S korakom do miru in doživetja

Točke srečevanja, razgleda in hrepenenja:

1 Domžale
2 Tabor nad Ihanom
3 Oklo nad Ihanom
4 Sv. Trojica: Rožičeva domačija ali Okrepčevalnica na Zavrhu
5 Križevska vas ali Cicelj
6 Planinski dom na Uštah
7 Moravče
8 Limbarska gora
9 Golčaj
10 Doline
11 Gostinsko podjetje Trojane ali Mesarija Gorišek
12 Špilk
13 Češnjice nad Blagovico
14 Trnovče
15 Lukova bolnica na Kolovcu
16 Rudnik pri Radomljah
17 Radomlje
18 Homški hrib
19 Mengeška koča na Gobavici ali spomenik na Zalokah
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca)
21 Spodnje Dobeno
22 Trzin

Kontrolni žigi številka 4, 5, 11 in 19 so na dveh različnih lokacijah. V dnevnik lahko odtisnete enega od obeh enakovredno veljavnih kontrolnih žigov. Vsem priporočamo, da na pot s seboj vzamete blazinico za žig.

Pravico do spominskega znaka Domžalske poti spominov ima vsakdo, ki je pot prehodil v celoti in to dokumentiral z zbranimi kontrolnimi žigi v tem dnevniku ter posameznimi osebnimi vpisi v vpisnih knjigah na trasi poti. Pot časovno ni omejena.

Izpolnjen dnevnik žigov pošljite na naslov:
Planinsko društvo Domžale, p. p. 66, SI–1230 Domžale

Spominski znak vam bomo skupaj z vašim dnevnikom vrnili po pošti, zato nam prosimo – če naslov v dnevniku ni več pravi – posredujte vaš trenutni naslov stalnega ali začasnega bivališča.

Domžalska pot spominov je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980. Dolga je okoli110 km in zaznamuje prizorišča, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo devetstodvaindvajset domačinov.

Bogatimo svoje življenje s spoznavanjem pokrajine med Kamniškobistriško ravnino, odrastki Posavskega hribovja, Moravško dolino, Črnim grabnom, Tuhinjsko dolino ter slemenom Gobavica–Rašica.

Ob nekdanjem skupnem občinskem središču je v prepletu mesta in podeželja nastalo eno najbolj živahnih upravnih, gospodarskih, kulturnih in športnih središč Slovenije.

Hodimo v ravnini in po hribih, na nadmorski višini od tristo do skoraj tisoč metrov. Uživamo v razgledih, ki jih spreminjajo štirje letni časi. Izvir tovarištva najdemo v sebi in v ljudeh, ki jih srečujemo na poti. Kar je brez besed sklenjeno tam, kamor sonce najprej posveti, ostane trdno za vedno.

Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Podrobnejši vodniški opisi celotne poti so dostopni na www.pdd.si/dps.

Vsem obiskovalcem Domžalske poti spominov želimo varen korak, lepe vtise in nepozabne spomine na doživeto.

Založilo in izdalo: Planinsko društvo Domžale
Zasnova in besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: Blaž Češka
Oblikovanje in prelom: Blaž Češka
Uredil: Borut Peršolja
Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

Vzdrževanje planinskih poti:
Planinsko društvo Blagovica, Planinsko društvo Domžale, Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, Planinsko društvo Moravče, Planinsko društvo Onger Trzin

Izdano ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale.
Naklada 1500 izvodov.

Domžale, 2018

Dnevnik je sofinancirala Občina Domžale iz sredstev javnega razpisa za sofinanciranje programov založništva.

***

Dnevnik, ki je brezplačen, je izšel v ponedeljek. Mogoče ga je dobiti v pisarni Planinskega društva Domžale.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

Četrtek, November 22nd, 2018

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

ZAPISANI SPOMINI OSTANEJO

Petek, November 16th, 2018

(Objava ni sponzorirana.)

Sandra Pohole, Nina Šega:
Zapisi z gora
Cerknica 2018: K8 dizajn, Sandra Pohole s. p., 134 strani, cena: 6,90 €

Knjigo, dnevnik sem dobil brezplačno od izdajatelja.

S hojo preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišim in poslušam tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognil pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

In ena od poti za deljenje z drugimi je, da to zapišem. Mogoče kar v gorniški dnevnik?

***

Dnevnik Zapisi z gora ima uvodni osebni list, poglavje Hribovski bonton in koristne informacije, list z informacijami – Ob nesreči v gorah pokliči (112) ter vzpodbudo za raziskovanje – Tiha govorica živali (ilustracije živali in njihovih nožnih sledi je prispevala Karmen Bajec).


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Format: 10,4 x 14,5 cm
Teža: 136 g

Nikar ne nori tja gori!

Nihče si ne želi riniti za vami tja gor samo zato, ker ste nepremišljeni.

S seboj ne potrebujemo Kafkovih zbranih del!

Razne šlape, balerinke, hipsterske supergice in podobna krama naj počaka doma.

Objavljeno je tudi besedilo pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič leta 1894. Leto kasneje jo je uglasbil Jakob Aljaž, dovški župnik in skladatelj. Prva kitica skladbe Oj, Triglav, moj dom je zaenkrat še himna Planinske zveze Slovenije.

Sledi užitna sredica, stodvajset dnevniških zapisov, ki vsebujejo rubrike: vrh/cilj, datum, izhodišče/opravljena pot, nadmorska višina, višinska razlika, dolžina, čas in vtisi/žigi. Vsako stran, ki kliče po izpolnitvi v naravi, dopolnjuje sedem akcijskih piktogramov: hoja, plezanje, kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, tek na smučeh, deskanje na snegu in alpsko smučanje.


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

V dnu strani se izmenjujejo dvojci: pregovori, reki, domislice z vinjetami.

Še tako dolga pot se začne s prvim korakom. SMEROKAZ

Česar v glavi ni, peta nadomesti. GOJZARJI

Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša. VPONKA

V življenju ni ravnih poti. KRIŽPOTJE

Nova vreča, nova sreča. NAHRBTNIK


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Na koncu je dodana še zbirna preglednica vseh izletov, pohodov in tur: vrh/cilj ter datum. In obvezni, nepogrešljivi Srečno!

Pohvalno je, da je v dnevniku objavljen tudi Fair play znak, čeprav ni točno razvidno, na kaj se srce športa nanaša – na poštenost, pravičnost, odgovornost, solidarnost, spoštovanje, enakopravnost …

Tisto, kar pa je zares vrhunsko, je naslovna fotografija Zorana Vidriha Pogled z Begunjščice proti Triglavu in Kanjavcu. Na zadnji strani platnic je misel Nejca Zaplotnika: »Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«


(Promocijsko gradivo izdajatelja.)

Uporaben? Vsekakor!
Izviren? Nikakor!
Nosljiv? Šekakor! (Pol, pol.)
Mednarodno priznan? SI kakor. (V postopku.)

Za primerjavo:

- aktualni dnevnik Planinske založbe:

Planinski dnevnik
Cena: 3,90 €
Obseg: 132 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 106 g
PZS, 2015

- Moj planinski dnevnik, brezplačno darilo Cankarjeve založbe ob naročilu knjige Slovenske gore:

Moj planinski dnevnik
Cena: 0 €
Obseg: 176 strani
Format: 11 x 16 cm
Teža: 139 g
Cankarjeva založba, 2011

  • Share/Bookmark

PIJANA DREVESA TREZNO GOVORIJO

Sreda, November 14th, 2018

Peter Wohlleben:
Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta

Kranj 2018: Narava, 179 strani, ISBN 978-961-7031-11-9, spletna cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil.

»Bukve, smreke in hrasti boleče začutijo, če kdo začne grizljati po njih. Ko si gosenice dajo duška, se okrog mesta grizenja spremeni rastlinsko tkivo. Poleg tega drevo oddaja električne signale, enako kot človeško telo, če je ranjeno. Impulz potuje s hitrostjo centimeter na minuto. Zato traja še kakšno uro, da se v listih naložijo obrambne snovi in zajedavcu pokvarijo obed. Drevesa so pač počasna in celo v nevarnosti je to največja hitrost, ki jo zmorejo.«


Iglavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je osvojila celinsko Evropo. Tisto Evropo, ki je v stoletjih in tisočletjih iz prostega, naravnega gozda, naredila gozdne njive, ki se prepletajo z drugimi intenzivno izkoriščanimi kmetijskimi in industrijskimi zemljišči. Zato je vsak zapis o gozdu, celo posameznem drevesu, ki je po možnosti ovit v barvo jeseni, sprejet v intenzivnem romantičnem in ultimativnem naravovarstvenem vzdušju. Ljubezen je ne samo v zraku, ljubezen je v lesu. Bukovem. Smrekovem. Hojinem.

»Veter kot prah droben pelod omete iz cvetov in ga odnese do sosednjih dreves.«

»Če je zunaj manj kot dvanajst stopinj Celzija je za čebele prehladno in ostanejo v panjih.«

»Majhna drevesa bi rada hitro rasla. A temu nasprotujejo drevesne mame. S svojo mogočno krošnjo zasenčijo ves naraščaj in z drugimi odraslimi drevesi tvorijo gosto streho nad gozdom. Skoznjo do tal oziroma do listov mladih drevesc prodrejo le trije odstotki sončne svetlobe. Vzgojna metoda se imenuje omejevanje svetlobe.«


Listavci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtor je dolgoletni gozdar, preizkušen v praksi in glede na deroč tok besedila, ki redko kje nasede in odlaga melj, tudi odličen opazovalec in zapisovalec zgodb. Ki so mu jih povedala drevesa? Šepetala gozdna bitja ali jih je preprosto pobral v zapuščini bajk in ljudskih pripovedk? Nič od tega ne drži. Pripoved je doživeta, opisana z metodo kamere, ki optično približuje ali oddaljuje tisto, kar gledamo. To pa so drevesa, mladike, listi, zajedavci, podrast in natančna, stvarna gozdnata pokrajina, ki vse to obdaja.

»Obstaja dober razlog za idealen videz dreves – stabilnost. Velike krošnje odraslih dreves so izpostavljene nevihtnim sunkom vetra, močnim nalivom in težkemu bremenu snega. Enakomerno raščena drevesa lahko enakomerno porazdelijo sile, ki pritiskajo nanje, tako da jih razpršijo po telesu.«


Malo mešano in izkrčeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje gozda je dan, je služba, je potovanje, je vojna in tudi mir. V nevihti, ki je na pobočju, ki ga preči vihar, se zrcali mozaik odnosov, odvisnosti in spoštovanja naravnih sil. Pokrajina gozdu ne prizanaša, prav tako kot mu ne prizanaša človek. Človek, ki ga sicer zna negovati in ga zna tudi izkoriščati. A zna v njem videti tudi sporočila, ki govorijo o spremembah v pokrajini.


Zakaj že se listje jeseni obarva? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pozimi je pogosto za meter snega in ta zdrsi. Ne gre nujno za plaz, saj sneg tudi sicer čisto počasi drsi. Pri tem krivi mlada drevesa. Pri najmlajših to ni nič hudega, kajti ko se sneg stali, se preprosto spet zravnajo, ne da bi utrpeli poškodbe. Pri na pol odraslih drevesih, ki so se prebila kak meter visoko, pa se deblo poškoduje in v najslabšem primeru zlomi, če obstane, pa ostane ukrivljeno. Iz takšnega položaja drevesa spet skušajo ujeti navpično linijo. Ker drevo lahko raste le na vrhu, spodnji, zakrivljeni konec ostane takšen, kot je. Naslednjo zimo sneg drevesa spet nekoliko ukrivi, vendar se sveži poganjek vseeno dviguje navpično navzgor. Če ta igra traja dolga leta, postopno nastane drevo, zavito kot sablja. To se drevesom lahko zgodi tudi brez snega, če raste na strmini. Včasih dolga leta in neizmerno počasi proti dolini drsi prst in se pogosto premakne le nekaj centimetrov. A to je vseeno dovolj, da drevesa drsijo z njo in se prevrnejo, vendar nato rastejo naprej navzgor. Znanstveniki takšna drevesa imenujejo pijana (drunken trees).«


Rogovilež. (Fotografija: Borut Peršolja)

Milan Šinko z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v recenziji za Delo med drugim o knjigi zapisal:

»V promocijskih in medijskih prispevkih je knjiga opisana kot nov pogled na drevesa, gozd in gozdarstvo, saj so po prepričanju avtorja drevesa družabna, družbena in čustvena bitja. Profesorja gojenja gozdov in gozdne ekologije na Univerzi v Göttingenu sta napisala peticijo »Tudi v gozdu: dejstva namesto pravljic«, s katero sta predvsem medije želela opozoriti na neresnične trditve in sporno (ne)uporabo znanstvenih dejstev. V peticiji, ki jo je podpisalo 4516 predvsem nemških gozdarskih strokovnjakov in znanstvenikov, je knjiga opisana kot skupek polresnic, avtorjevih lastnih ocen, selektivno izbranih virov in pobožnih želja. Kot taka podaja nerealistično podobo gozdnega ekosistema ter izkrivljen pogled na drevesa in ekologijo gozda.«

»Prevladujoča pristopa knjige, s katerima avtor nagovarja bralce, sta sklicevanje na čustva bralcev, kot ene od uspešnih osnovnih sestavin postresničnostnega diskurza in obsežna raba antropomorfizma (tj. pojav, ko ljudje pripisujejo svoje človeške fizične in umske lastnosti ter vedenja bogovom, nečloveškim živim bitjem ali stvarem – kot na primer sposobnost namere, zavest, zavedanje in čustva).«


Boj s hojo. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Nečloveški entiteti priznati, da ima človeški um, pomeni, da je sposobna zavestnih izkušenj in jo je treba obravnavati kot moralno bitje, ki je vredno empatije, nege in skrbi. Opisov takih stanj je v knjigi veliko: »hrasti so trpeči«, »mlada drevesa pogrešajo mamo«, drevesa so v stiski in paniki, a ne obupajo, drevesa »ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede« in podobno.«


Začetek. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne nazadnje priznavanje drevesom prisotnost uma pomeni, da so drevesa sposobna namenskega delovanja in zato odgovorna za svoje delovanje ter da so sposobna opazovati, vrednotiti in soditi opazovalca. Na podlagi tovrstnega antropomorfizma so lahko za škodo v gozdovih zaradi lubadarja krive recimo lene in pasivne smreke, ne pa tisti ljudje, ki so smreke posadili na zanjo neprimernih rastiščih, pa tisti, ki niso pravočasno odstranili napadenih dreves in ne nazadnje tisti, ki povzročajo klimatske spremembe.«


Užitek gozda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjigo se zapisanemu navkljub splača prebrati, še zlasti, če smo realisti, kot se od običajnega človeka pričakuje. Kdorkoli je bil vsaj nekajkrat v naravi, v gozdu, v hribih, bo vedel, kaj je res in kaj ne. A hkrati se bo pustil zapeljati, zato da bo doživetje sebe, v mreži narave, usklajeno s korakom in razgledom.

Knjiga, ki v gozdu vidi človeka.

  • Share/Bookmark