Arhiv za ‘ gorništvo’ Kategorija

Z OTROKI V GORE (2)

Sobota, Oktober 20th, 2018

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE

Četrtek, Oktober 18th, 2018

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

VODNIŠTVU V PODPORO (2)

Sreda, Oktober 10th, 2018

Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za člane organov Vodniške komisije PZS v obdobju 2018–2022. Z včerajšnjim dnem so se končali kandidacijski postopki.

Kolegom, ki sooblikujemo enega od vodniških tečajev v Bavšici, sem obljubil, da bom razmislil o kandidaturi za načelnika Vodniške komisije PZS.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988, 1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) sem vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil sem več kot 150 recenziranih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino ter preko 500 prispevkov na blogu Razgledi. Urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008). Pripravil sem starostno prilagojen program gorništva (1995–2008) in sem soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013).

Med letoma 1996 in 1997 sem na novo postavil sistem usposabljanja mentorjev Planinske zveze Slovenije, ki je uspešno deloval do leta 2003, ko ga je uničil takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Med letoma 1999 in 2001 sem vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih sem ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva). Sem soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

O vodnikih PZS sem za Vodniški učbenik napisal:

»Vodniki Planinske zveze Slovenije so strokovni in organizacijski temelj delovanja planinskih organizacij. Poleg znanja iz Planinske šole, ki omogoča samostojno gibanje v gorah, obvladajo še tehniko vodenja, upravljanje skupine in poučevanje gorniških veščin ter so odgovorni za varnost vodenih. Zato je vodniško usposabljanje vseživljenjski proces osebne rasti posameznika, ki se začne v planinskem društvu, nadaljuje na tečaju in preizkuša v gorah. Ker ni vodenja brez radovednosti, ustvarjalnosti, ljubezni in strasti, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo, je poln življenja tudi Vodniški učbenik.«

V zapisano še vedno trdno verjamem, tako tudi delujem.

Kandidature za načelnika nisem oddal, sem se pa nanjo pripravljal. Oblikoval sem programske smernice za vodenje Vodniške komisije. (Vrstni red predloga v nobenem primeru ne pomeni tudi nujnosti ali zaporedja izvedbe.)

• Temeljita analiza obstoječega sistema usposabljanja in delovanja vodnikov PZS (in če je treba, kratkotrajna prekinitev izvajanja tečajev).
• Ukinitev sedanjega sistema ocenjevanja na osnovnih usposabljanjih vodnikov PZS ter postopna uvedba formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj vodnikov PZS.
• Analiza in sprememba sedanjega sistema kategorij vodenja vodnikov PZS.
• Tesno sodelovanje pri oživitvi kakovostne dejavnosti mentorjev planinskih skupin v vrtcih in šolah ter prenosu poklicnega pedagoškega znanja v prostovoljno vodništvo.
• Intenzivnejša vključitev vsebin Planinske šole v dejavnost vodnikov PZS.


Vodenje predstavlja dobrih 58 %, usposabljanje 15 %, organizacijsko delo 16 % in presečne vsebine 7 % nalog, ki jih (v povprečju) izvaja vodnik PZS.

• Iskanje nove/ga strokovnega sodelavca znotraj Učnega središča PZS.
• Prehod iz poenotenja v proces standardizacije strokovne doktrine za vsebine, ki so pomembne za varnost vodenih v območju plezanja.
• Prenos vseh podpornih opravil pri izvedbi usposabljanj na strokovnega sodelavca PZS.
• Sprememba zakona o gorskih vodnikih in uveljavitev predlogov, ki so bili med PZS in ZGVS že usklajeni. V tej povezavi omejiti delo na črno s strani prostovoljnih vodnikov PZS.
• Prenova obstoječega sistema kategorizacije planinskih poti ob upoštevanju standardov, ki veljajo za varnejše vodenje ter sprememba načina urejanja in opremljanja sedanjih zelo zahtevnih plezalnih poti.
• Pomladitev inštruktorskega kadra in sprememba načina dela vsakoletnega inštruktorskega usklajevanja (zbor inštruktorjev postane najvišji strokovni organ prostovoljnega vodništva).
• Spojitev obstoječih strokovnih odborov za usposabljanje ter za kategorizacijo in registracijo v enovit strokoven organ.
• Pomoč prostovoljnega vodništva pri urejanju razmer zaradi prekomernega obiska na območju Triglava.
• Zaradi uveljavitve novega zakona o športu (Uradni list RS, št. 29/17 in 21/18 – ZNOrg) ukinitev sedanjega sistema licenc in uvedba vseživljenjskega vodniškega usposabljanja.
• Neposredna komunikacija z vodniki PZS po e-pošti in vzpostavitev nacionalne mreže koordinatorjev prostovoljnega vodništva v Sloveniji.
• Uvedba slovenske gorniške šole, ki bi jih z rednimi, mesečnimi avtorskimi prispevki (video vsebine, podcast) oblikovali inštruktorji planinske vzgoje.


Obstoječi sistem kategorizacije.

• Oblikovanje demonstratorske vrste iz vrst inštruktorjev in vodnikov PZS.
• Uvedba spletne učilnice z dostopnostjo do spletnih vsebin z registracijo vsem vodnikom PZS.
• Preklic vseh, v zadnjem obdobju, sprejetih dopolnitev pravnih aktov, ki se dotikajo prostovoljnega vodništva in imajo škodljiv vpliv na razvoj prostovoljnega vodništva.
• Uvedba vzporedne možnosti e-oddaje poročil za registracijo vodnikov PZS in postopen prehod na e-poslovanje.
• V sodelovanju s ponudniki spletnih opisov planinskih poti postopna vodniška recenzija obstoječih opisov in dodajanje oznak recenziranos s strani vodnika PZS.
• Priprava zemljevida črnih točk na planinskih poteh, kjer se v desetletnem povprečju zgodi največ nesreč v gorah s težjimi poškodbami ali smrtnim izidom.
• Priprava zemljevida najbolj obremenjenih vrhov in območij, kamor iz naravovarstvenih razlogov ni priporočljivo voditi organiziranih skupin planinskih društev.

Komentarji, popravki in dopolnitve zelo zaželjeni!

Več v dosednjih blogarskih prispevkih:

Dosežki prostovoljnega vodništva 1992–2017

Vodniško zadovoljstvo

Naloge vodnika Planinske zveze Slovenije

Vodništvu v podporo

Novi izzivi na področju vodništva

  • Share/Bookmark

LOFOTI (1)

Sobota, Oktober 6th, 2018

Otoška pokrajina, ki skorajda ne rabi besed. Kratka jesen je že prešla v zimo. Turisti so odšli, barvitost sonca se je umaknila zamolkli sivini. Dež, veter, hitri prehodi, silovita jasnina. Ledeniške gore pa izrazite, močne in vabljive.

  • Share/Bookmark

BIROKRATSKI IZBRIS ZASLUŽNIH PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE

Sreda, Oktober 3rd, 2018

(Blog prvič nekomu posojam. Gre za spoštovanega gorniškega kolega dr. Franja Krpača. Besedilo, ki ga objavljam na blogu, je poslal v objavo Dnevniku, kjer je temo načel dr. Silvo Kristan. PZS je na ta zapis odgovorila. Poslanega besedila mu v Dnevniku sprva niso želeli objaviti, kasneje pa so v Pismih bralcev objavili skrajšano različico z naslovom Med usposobljenostjo in licenco. Pričujoča objava je uredniško oblikovana in je objavljena s privoljenjem avtorja.)


Nekdanji akademski akterji gorništva: dr. Silvo Kristan, dr. Franjo Krpač in dr. Stojan Burnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

S pismom, ki sem ga poslal predsedstvu PZS, sem seznanil tudi mojega najpomembnejšega učitelja gorništva dr. Silva Kristana, češ, v tridesetih letih v planinski organizaciji ostajajo enaki problemi. Vesel sem, da problema ni ignoriral in se še vedno izkazal kot zelo pišoč, za kar sem mu hvaležen. Predsedstvo PZS je moje pismo ignoriralo, ni se mi odzvalo in nehote sprožilo pot v javnost. Če bi pošto poslal po klasični pošti, bi mislil, da je niso dobili.

Vse ima tudi dobro plat: situacijo, niso mogli pomesti pod preprogo. Problem se je moral in začel premlevati. To pa je v skladu z mojimi hotenji.

Glede odgovora predsednika PZS želim predstaviti moje videnje.

Problem je nastal, ko sem dobil negativen odgovor na moj predlog (ne prošnjo):
»Za sodelovanje pri vodenju izletov v planinskem društvu potrebujem registracijo za vodnika A kategorije. Zadnjih 48 let se ukvarjam z učenjem vodenja planinskih izletov. Najprej v planinski organizaciji, nato na Fakulteti za šport in zadnjih 26 let na Pedagoški fakulteti. Če tudi vi menite, da lahko kaj prispevam pri vodenju izletov v planinskem društvu, potrdite registracijo.«

Odgovor strokovne komisije je bil seveda pravno korekten, zato bi bila zame pritožba, ki je po mnenju predsednika PZS nisem izkoristil, brez predmetna. Tudi zato, ker za registracijo nisem prosil, pač pa predlagal, da bi lahko pomagal v svojem planinskem društvu, ki je verjetno edino, ki bi se lahko na rešitev pritožilo.

Udeležba na licenčnem seminarju za vodnike PZS je zame nepotrebna, je zapravljanje časa in zapravljanje mojega in davkoplačevalskega denarja, saj ne bi dobil novega znanja, zato sem tudi predlagal le osnovno vodniško kategorijo A.


Dr. Franjo Krpač. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če na državni instituciji, fakulteti, lahko vodim in učim vodenje, na amaterski organizaciji pa mi je to onemogočeno, mi je to nerazumljivo in ne zdrži logične presoje. Takšno stanje škoduje mojemu planinskemu društvu, posredno tudi PZS.

Ker se v odgovoru predsednika PZS veliko argumentira z varnostnimi razlogi licenciranja, ta razlaga v mojem primeru ni prepričljiva. Z vodniško licenco ne bi zvedel veliko novega, saj o tem študentom polagam na srce na predavanjih in terenskih vajah pri predmetih, ki jih pripravljajo za planinsko vzgojo v zagotovljenem in dogovorjenem programu osnovne šole. Tako ta argumentacija morda nehote, a hitro zapelje v razmišljanje, da moje pedagoško delo na tem izseku ne zagotavlja varnosti.

Res je, nisem bil izbrisan iz sistema vodnikov PZS, kar pa mi prav nič ne pomeni. Nisem namreč odvisen od značk na prsih, formalno mi je s strani planinske organizacije onemogočeno sodelovanje pri vodenju lahkih izletov v mojem planinskem društvu, kar pa je zame bistveno.

Seveda bi se lahko uklonil birokratskim zahtevam in šel na licenčno usposabljanje, kar pa ni v skladu z mojo osebnostjo. Lahko bi se zgodilo podobno, kot mojemu prvemu pomembnemu učitelju planinstva, ko se je udeležil licenčnega seminarja. »Kaj pa ti počneš tukaj, saj si nas ti to učil«, ga je pri prihodu pozdravil vodja seminarja. Veliko časa je že od takrat, ko sem prav o tem primeru pisal tudi v Planinskem vestniku, kako birokratski pristop povozi enostavno logiko.

Meni sprejemljiva možnost pridobitve licence, kot predavatelja na usposabljanjih, ki jo omenja predsednik PZS, je odvisna od organizatorja, ki te mora v sodelovanje povabiti, torej ni odvisna od mene. Ko so me povabili na srečanje Gore in varnost, sem se z veseljem odzval in predstavil nekatere vidike varnosti planinskih izletov v šolskem sistemu.

Misel, da akademski nazivi na usposobljenost posameznika v planinstvu in drugje v športu nimajo vpliva v splošnem drži, za moj primer pa je zelo ponesrečena in nikakor ne vzdrži. Moja akademska izobrazba je zagotovo neprimerljiva z usposobljenim vodnikom PZS, ki je sicer po poklicu npr. kuhar ali strojni inženir … Poleg poklica športni pedagog sem v študiju pridobil poklic trenerja smučanja in bil prvi profesor planinstva kot je zapisal znani pokojni novinar v Večeru.


Iz mojega gorniškega predavanja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Planinstvo je bila tudi tema moje diplome in doktorata, pedagoška ravnanja in lastnosti pa magisterija, kar večina v vodniški sferi ne uspe povezati z delovanjem vodnika PZS v gorah. Vse moje habilitacije so močno povezane z vsebinami planinske vzgoje, ki je v učnih načrtih v največji meri umeščena v športni vzgoji. Skratka, planinska vzgoja je pomemben izsek mojega poklica in dela, je veliko več kot samo usposobljenost.

Zapis, da številni akademsko izobraženi posamezniki s področja planinstva izpolnjujejo zahteve licenciranja, ker se zavedajo odgovornosti pri vodenju ljudi v gore, mi zveni neugodno. Lahko ga interpretiram kot očitek, da pri meni te odgovornosti primanjkuje.

Ne oporekajo mi, da imam reference, znanje in izkušnje, manjka mi samo veljavna licenca. Licenca, ki pa samo birokratsko potrjuje tisto, kar mi priznavajo. So pa v zagati, ker želijo, da pridem z licenco po tisto, kar tudi po njihovo že imam. To je tudi bistvo te moje situacije. (Ob tem vendarle velja poudariti, da je novi zakon o športu licence celo ukinil. Opomba BP.)

V pismu predsednik PZS zapiše, da je primer končan, hkrati pa da so še odprte možnosti, če izpolnim birokratske pogoje, v kar pa me še niso prepričali. Med drugim v odgovoru nakazujejo, kaj se obeta v prihodnosti, ne upajo pa se tega uporabiti v sedanjosti. Prav pošteno me zanima, v kakšne sankcije in posledice bi jih zavedla morebitna podelitev licence. Koliko jih bi za to kršitev pravilnikov sploh vedelo, kdo bi se uprl, tožil pristojne, katera sodišča bi problem obravnavala? Veliko jih je, ki so z mojim primerom seznanjeni, me odobravajo, vzpodbujajo in se bi moje licence veselili. Mislim, da to ne bi ocenili kot napako ali polovičarstvo, pač pa nasprotno.


Kakovostno usposabljanje je temelj varnega gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vodnik, omenjen v pismu, je vsekakor lepo vabljen na pogovor in verjamemo, da se bo našla zanj ustrezna rešitev ob upoštevanju kompetenc, usmeritev in sodelovanja.« je zapis, ki sem ga izvedel iz časopisa, kar ocenjujem, da ni pravi način.

Ker sem imel tokrat že četrto takšno konfliktno, meni nerazumljivo situacijo z nekoč mojo najljubšo organizacijo, v katero sem vložil kar lep del mojega življenja in energije, sem se po 50 letih odločil, da preneham s članstvom v PZS.


Franjeva najljubša učilnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ocenjujem, da se omalovažujoč odnos planinske organizacije do mojega dela odseva tudi v tem, da je v 25 letih samo ena naša študentka vodila planinsko skupino na šoli. Bila je na mojem mentorskem seminarju, jih je pa vsaj po dvajset v vsaki generaciji, ki imajo svoje skupine pri tabornikih in skavtih. Je pa nekaj optimizma, saj se po 25 letih prizadevanja odpira možnost, da naši študenti pridobijo naziv mentorja planinskih skupin. Do sedaj je v zadnjem četrtletju vsako leto 50 do 100 študentov končalo izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo in na žalost niso bili povabljeni k sodelovanju v planinski organizaciji.

Naj končam: želel sem le prispevati k delu svojega planinskega društva, kar pa je daleč od uveljavljanja osebnih interesov posameznika.

Dr. Franjo Krpač, Spodnje Pirniče

  • Share/Bookmark

SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

Sobota, September 8th, 2018

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ALJAŽ SE OBRAČA V GROBU: POMISLEKI IN UGOVORI OB UGRABITVI STOLPA

Petek, September 7th, 2018

(Jubilejna, 500. objava na blogu Razgledi – od 4. 12. 2006.)

Aljažev stolp je prisilno prišel v dolino. Zvezanega so ga privedli spod neba na trda tla. Ljudstvo je vzklikalo, oblast je pokleknila, Aljaž pa se je obrnil v grobu.


Stolp Jakoba Aljaža. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Najprej nam je država leta 1999 – gornikom in slovenskemu gorništvu – vzela Aljažev stolp. Vzeli so nam 16 m2 skal, na katerih stoji. Potem so nam vzeli tudi skrb za njegovo vzdrževanje. Zdaj so nam vzeli tudi gorniško etiko.

Absolutna večina pohodniško molči.

- Stolp kot nepremičninska dediščina
Kaj pri stolpu sploh varujemo, če vemo:
- da je od originala ohranjenega zgolj pretežni del celotne konstrukcije, vse ostalo (streha, pritrdilne jeklenice, zastavica, zaklep …) je dodano kasneje, večinoma neznano kdaj,
- da stolp ne stoji na prvotni lokaciji, kar dokazujejo fotografije in dejstvo, da je Aljaž na sodišču dobil tožbo, ker je s stolpom zaščitil trigonometrično točko, danes pa stolp ni več trigonometrična točka (PDF 300 KB) in topogledno očitno v celoti fizično stoji v bohinjski občini (nekoč je bil stolp tromeja občin Bohinj, Bovec in Kranjska gora);
- originalni stolp je bil na vrh Triglava s trudom prinešen na hrbtih gorskih vodnikov in nosačev; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na popolnoma enak, gorniško spodoben, poučen in spoštljiv način (to bi bila prvovrstna zgodba tudi v mednarodnem alpskem prostoru);
- pri postavljanju stolpa so takrat sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar – Požganec, Tomaž Košir – Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na …

- Stolp kot dediščina Aljaža
Jakob Aljaž je bil spoštovan župnik. Toda: zakaj Aljaž ni na vrhu postavil križa? Na vseh najvišjih vrhovih Avstroogrske monarhije je takrat (in še danes) stal križ (znana je prigoda Staniča, ki je leta 1800 splezal na križ na Velikem Kleku, da je bil višje kot njegovi predhodniki …). Trdim, da je Aljaž dal prednost varnosti v gorah pred božjo previdnostjo, saj je stolp deloval kot Faradayeva kletka (s tem fizikalnim pojavom se je verjetno seznanil na Dunaju med študijem teologije) in je nudil učinkovito zavetje pred strelo. In ker je bilo postavljanje križa na vrhovih nemška navada, je Aljaž to naredil po svoje, če hočete, po slovensko.

- Življenje stolpa
Stolp stoji sredi najbolj divje narave v Sloveniji. V zadnjih desetletjih je nemo opazoval, kako se je z njegovega pobočja tiho, a odločno poslovila snežna meja, ki je bila pred sedanjim hitrim segrevanjem podnebja na višini 2700 m. Poškodbe so mu prizadejali viharji, strele, padavine (dež in sneg), velika temperaturna nihanja.

A večino usodnih poškodb (ki domnevno zahtevajo sanacijo v dolini) mu je prizadejal človek, obiskovalec Triglava: s plezanjem na vrh stolpa, s hojo z derezami po strehi, z udarjanjem s cepinom ob odkopavanju, s praskanjem imen in razno raznih sporočil na stene, z obešanjem in visenjem na odprtih vratcih, z basanjem vanj v maniri Mojce Pokraculje, z lepljenjem in odstranjevanjem nalepk, z vsemi odmevnimi in nakladnimi akcijami, ki so jim botrovali Tof in drugi znameniti estradniki … Uničevalna ustvarjalnost obiskovalcev je brezmejna.

- Zapravljeno zaupanje
Avtorji filma Ta pleh ima dušo (povezani v Produkcijsko skupino Mangart d.o.o.) v filmu prikazujejo izdelavo natančne kopije stolpa kot poklon Aljaževemu delu. Zgodba pripoveduje o tem, kako so na igrano dokumentarni način šli kronološko, korak za korakom, čez etape Aljaževega življenja in dela. Večji del zgodbo pripoveduje Aljaž osebnoizpovedno (v podobi in glasu igralca). Avtorji niso (z dramatičnimi posnetki in komentarji) zaobšli niti nošnje posameznih delov Aljaževega stolpa na vrh. Zamolčali pa so, da so stolp v resnici na vrh Triglava pripeljali s helikopterjem, pri čemer je bil let nezakonit saj uprava TNP zanj ni izdala dovoljenja. Tudi to, da sta nekaj dni na vrhu ždela originalni stolp in njegova filmska različica, in so tuji obiskovalci spraševali, kateri od njiju je ženski in kateri moški WC, je bilo izvedeno brez dogovora s komerkoli.

»Prišlo je do pobude, da se originalni Aljažev stolp vrh Triglava prenese v Planinski muzej in se ga tako zaščiti pred nadaljnim propadom. Odziv ljudi je, nepričakovano, popolnoma negativen. Pride do močne čustvene reakcije, državljani Slovenije zahtevajo naj se »nadležni« organi ne igrajo z njihovimi čustvi. Odstranitev originalnega Aljaževega stolpa primerjajo z »oskrunitvijo« narodnega simbola, najbolj zanimiva izjava pa je : »To ni navaden pleh, ta pleh ima dušo!«« (sinopsis Zgodba o turnu vrh Triglava, september 2012 (PDF 533 KB))

- PZS kot eden od skrbnikov gorniške dediščine že dolgo več ne uživa zaupanja. Kako le, ko je eden od sedanjih akterjev, častni član PZS, že leta 1985 pozival, da se Aljažev stolp podre in postavi v muzej. Idejo je ponovil pred leti, v sozvočju s tistimi, ki so načrtovali nov Slovenski planinski muzej. Čeprav povsod navajajo, da PZS sodeluje pri izvedbi projekta, pa to ne drži. Noben organ PZS projekta ni obravnaval in do dogajanja zavzel kakršnokoli stališče ali odločitev. Pri projektu na lastno iniciativo dobronamerno sodeluje zgolj podpredsednik PZS Miro Eržen, ki skuša ohranjati dobro ime PZS in nekako ohraniti njeno SPD identiteto. PZS se je Aljaževemu stolpu že pred časom odpovedala, saj ga je potihem zbrisala tudi z lastnega seznama planinskih koč in bivakov.

- 44.000 dodatnih razlogov
Po navedbah ZVKD bo prenova stolpa stala 44.000 evrov (prevoz s helikopterjem bo slovenska vojska opravila na svoje stroške).

Aljaž je leta 1895 za 16 m2 veliko zemljišče na vrhu Triglava plačal en goldinar, kar je bilo na trgu dovolj za 50 jajc (danes za primerjavo: cena za 10 jajc 1,6 € x 5 = 8€), 10 litrov mleka (danes za primerjavo: cena za 1 l mleka 0,71 € x 10 = 7,1 €), zanj si dobil celo 4 golobe. Aljaža je izdelava stolpa stala 300 goldinarjev (to bi bilo danes približno 2400 evrov (300 x 8)). Mag. Gorazd Lemajič je septembra 2015 v Domžalah povedal, da je izdelava filmskega dvojnika stala okrog 4000 €.

- Aljažev stolp kot pika na i Triglava
Aljažev stolp je vizuelno in dobesedno pika na I dogajanja na Triglavu. Vse, kar doživljamo v dolini, se tu izostreno pokaže v pravi luči. V Aljaževem času je Triglav v celem letu obiskalo 150 do 300 ljudi. Danes je toliko obiskovalcev na vrhu celo v eni uri.

Po obnovi bomo dobili ključavničarsko zloščen stolp, a način obiska in vsi človeški razlogi uničevanja bodo ostali. Za varnost obiskovalcev Triglava (letos jih je tam umrlo že pet) ne bo poskrbel nihče, čeprav so vse zelo zahtevne plezalne poti nanj neustrezne, saj ne omogočajo učinkovite rabe samovarovalnega sestava. Na teh nadelanih poteh niso nameščena varovala, temveč pomagala (napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi in klini). Namesto plezanja in varovanja, je tam prevladujoč način gibanja hoja v vriskajoči koloni.

- Motivi za obisk Triglava
Ne bom veliko zgrešil, če ugibam, da vzpon in sestop s Triglava že dolgo ni več glavni motiv vseh, ki rinejo tja (to ne velja za tujce, ki niso okuženi s slovensko nacionalistično ideologijo). Pri mnogih je motiv prav obisk Aljaževega stolpa, ne pa obisk in doživetje gore kot take. Zato je sedaj – ko so stolp prisilno spravili v dolino – priložnost, da stolp v dolini tudi ostane.

Eden od publicističnih ciljev mojega gorniškega delovanja je seznaniti javnost in posameznike, ki zahajajo v gore, kako čudovite možnosti ponujajo za izvedbo gorniške dejavnosti ter za osebno rast in lepa doživetja, doseganje ciljev in hkrati za medsebojno spoznavanje in spoštovanje med gorniki, med različnimi kulturami, pa tudi med ljudmi in naravo. Ohranjanje narave sodi med temeljne vrednote gorništva. Gorniki smo zavezani k varovanju kar se da nedotaknjene, naravne podobe gora.

Enako velja tudi za varnost v gorah. Množice obiskovalcev Aljaževega stolpa nimajo z varnostjo v gorah nobene zveze. Če množicam vzamemo ideološko točko malikovanja, bo tudi vrh spet postal zanimiv sam po sebi. Prepričan sem, da bi se Aljaž s tem strinjal.

Kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same.

Prvine, ki so določile simbolno vrednost Aljaževega stolpa v luči sedanjosti


Jakob Aljaž. (Vir: Zbirka diapozitivov Zgodovina slovenskega planinstva)

***
Aljažev stolp (ali natančneje rečeno stolp Jakoba Aljaža) – prevedeno v gorniško govorico – je avtorsko delo:
- ker je Aljaž kupil zemljo na vrhu takratne jezikovne domovine, razvil izvirno idejo o obliki znamenja na gori in zamisel – “prvič, od kar svet stoji” uresničil z nemalo truda in odrekanja,
- ker je zavestno in premišljeno v novo znamenje vrh Triglava vključil geodetsko izmerno točko drugega reda (kar mu je sodišče štelo v prid!) in ob tem gojil čiste misli “po slovenskem licu slovenskih gora”,
- ker je skupaj z Antonom Belcem izbral ustrezen material (debelo pocinkano pločevino), postoril vse za njegovo hitro in zanesljivo montažo in ga z ustvarjalnim zanosom tudi slovesno predal svojemu namenu,
- ker je (današnje) sporočilo Aljaževega stolpa zelo široko in sega na “naravno, kulturno, krajinsko in duhovno področje” oz. materialno in nesnovno obzorje visokogorskega dela slovenskih Alp in ustvarja mit nacionalne biti in zavesti,
- ker ob vsakokratnem konkretnem obisku “prebudi občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (prirejeno po Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum).

Zato je treba tudi pri Aljaževem stolpu upoštevati načelo, da zagotavlja najboljše varovanje spomenika njegovo normalno delovanje v vlogi, ki mu je bila prvotno namenjena.

Kdaj bo torej avtorsko delo izzvenelo? V nesnovni obliki (verjetno) nikoli. V materialni obliki pa, ko ga bo odstranil zob časa ali bog ne daj podrl kakšen helikopter na nujni zasebni vožnji. Takrat avtorskega dela v materialni obliki ne bo več, bo pa nanj lahko spominjala kopija v muzeju.

Vse, kar ima obliko, je minljivo. Vse, kar ima srčnost, je večno.

***

Več v člankih:

http://borut.blog.siol.net/2018/07/26/slovenija-omejila-vzpon-na-triglav/

http://borut.blog.siol.net/2017/04/27/turnograjski-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/02/13/s-plehom-in-duso-zasciten-vrh/

http://borut.blog.siol.net/2012/03/15/podpisi-pokrajine-2/

http://borut.blog.siol.net/2009/08/31/avtorska-pravica-1/

http://borut.blog.siol.net/2009/07/20/stolp/

  • Share/Bookmark

POKRAJINA, KI SE NE ZNA SMEHLJATI

Nedelja, Avgust 26th, 2018

»To je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile njeno obličje. A ne vem, če bi to vedno veljalo. Ob sončnem svitu se mi je vedno zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in sinje oči jezer gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena ti nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu. Toda človeku se žal vedno kam mudi in tako dirja mimo največjih lepot.«

Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2, 81. Ljubljana.

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC (4)

Sobota, Avgust 25th, 2018

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark