Arhiv za ‘ gorništvo’ Kategorija

TAKO SE JE ZAČELA PRAVLJICA, KI NI IZMIŠLJENA

Nedelja, Januar 9th, 2022

Planinski vestnik je lani konec poletja dobil iz rok Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja državno odlikovanje. Vrsto odlikovanja izvemo iz ukaza objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije:

»… kot najstarejša slovenska revija ob stopetindvajsetletnici izhajanja za pomembno kulturno in strokovno vrednost prejme

PLANINSKI VESTNIK

RED ZA ZASLUGE

Na spletni strani Urada predsednika o tem pomembnem dogodku med drugim beremo:

»Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki nepretrgoma izhaja še danes. Celo ime ima še vedno isto – prvo številko Planinskega vestnika je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je nastalo le nekaj let prej, v viharnem času močnih narodnih čustev in velikih pričakovanj. Na naslovnico so napisali, zakaj potrebujejo svoj časopis – ker je »to vseslovensko društvo vodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«.


Urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan je od slovenskega predsednika Boruta Pahorja sprejel državno priznanje. (Foto: Daniel Novakovič/STA, vir: Urad predsednika republike)

Od takrat je minilo 125 let, v tem času je revija nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala več formatov in samo osem glavnih urednikov ter v celoti ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.

Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih in ob vseh premenah zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije, pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora. Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem (ne pa GORNIKOM!, opomba BP) in vsem, ki jih svet zanima in bi ga radi poznali. Zapisuje informacije o dogajanjih v planinstvu, od organizacijskih, društvenih in družbenih do športnih in na odpravah; objavlja znanstvene in strokovne članke iz zgodovine planinstva, orografije, vremenoslovja, glaciologije, speleologije, toponimije in drugih ved, pa tudi planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.«

***

Najprej poglejmo ali Planinski vestnik izpolnjuje formalne pogoje za prejem državnega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih v 2. členu med drugim pravi:

»Odlikovani so lahko državljani Republike Slovenije.

Izjemoma so lahko odlikovane tudi skupine državljanov, pravne osebe in druge organizacije ter tuje in mednarodne organizacije.«

Je revija Planinski vestnik državljan? Je morda skupina državljanov? Ali pravna oseba ali druga organizacija?

Drugi odstavek 62. člena Statuta PZS nedvoumno določa:

»(2) Planinski vestnik, ustanovljen leta 1895, je kulturno, strokovno in poljudnoznanstveno glasilo PZS.«

Planinski vestnik je statutarno, torej v pravnem pogledu glasilo PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) in njen (najstarejši konstitutivni) sestavni del. Planinski vestnik ni »ne državljan, ne skupina državljanov, ne pravna oseba ali druga organizacija«. Je enostavno Planinski vestnik PZS.

***

Tako kot velja, da sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem), velja tudi nepisano pravilo, da nihče ne more dvakrat prejeti odlikovanja za isto stvar.

Planinska zveza Slovenije, takrat še ugledna strokovna, prostovoljska organizacija, je najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – dobila leta 1993, ob stoti obletnici ustanovitve in nasledstva Slovenskega planinskega društva. (Visoko odlikovanje sem uvrstil tudi v spletni časovni trak Slovensko planinstvo.)

- Zlati častni znak svobode Republike Slovenije:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

za izjemne zasluge in dosežke pri organiziranju in razvoju planinstva ter za stoletni prispevek k svobodnosti Republike Slovenije.

(V osebnem arhivu hranim kopijo obrazložitve podelitve zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije PZS iz katere izhaja, da je najvišje državno odlikovanje dobila tudi za Planinski vestnik.)

V okviru poročila s svečane akademije v Cankarjevem domu je v Planinskem vestniku (številka 3/1993) omenjena podelitev odlikovanja Planinski zvezi Slovenije in objavljena fotografija takratnega predsednika (in častnega člana PZS) Milana Kučana, ki najvišje državno odlikovanje izroča takratnemu predsedniku PZS Andreju Brvarju. Objavljena sta tudi oba govora. Predsednik Kučan v objavljenem govoru dejstva, da gre del zaslug za odlikovanje tudi Planinskemu vestniku, posebej ne omenja.

Zanimivo je, da Planinski vestnik takrat ni poročal o podelitvi vseh »planinskih« državnih odlikovanj. Prejela sta ga tudi:

Franjo KRPAČ,
za zasluge pri strokovnem in vzgojnoizobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva.
- Častni znak svobode Republike Slovenije.

dr. Miha POTOČNIK,
za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu.
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Odlikovanji sta bili vročeni na posebni slovesnosti v Predsedniški palači, na kateri sem bil navzoč. (Februarja 1992 sem postal predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije in sem bil med vabljenimi gosti.)

***

Ali lahko organizacija – PZS – dobi dvakrat državno odlikovanje za isto stvar?

Kako je torej mogoče, da je Planinski vestnik spet (prvič posredno, drugič pa neposredno) dobil državno odlikovanje?

Je odlikovanje dobila skupina državljanov, ki je ugrabila Planinski vestnik?

***

PZS sem 26. novembra 2021 pisal:

»Pripravljam prispevek za gorniški blog Razgledi in prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
- Je Planinski vestnik še del PZS ali je v katerem koli pogledu (statutarno, izdajateljsko, organizacijsko, finančno …) samostojen in neodvisen?
- Čigava je bila ideja in kdo v PZS je napisal predlog z utemeljitvijo za podelitev državnega odlikovanja Planinskemu vestniku?
- Zakaj PZS predlog za podelitev odlikovanja posredovala Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez in ga Uradu predsednika republike ni posredovala sama?
- Zakaj se je PZS odločila predlog Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez poslati ob 126. obletnici izida prve številke Planinskega vestnika?
- Kakšno vlogo je imel v celotnem dogajanju Bojan Rotovnik?
- Zakaj je PZS Uradu predsednika republike in javnosti zamolčala, da je v resnici ona predlagateljica odlikovanja?
- Kako razumeti letošnje odlikovanje ob dejstvu, da je PZS leta 1993 prejela najvišje državno odlikovanje – zlati častni znak svobode Republike Slovenije – kot izhaja iz takratne obrazložitve, med drugim tudi za izdajanje Planinskega vestnika?«

PZS se na poslana vprašanja ni odzvala.

***

So se pa takoj in brez zadržkov odzvali v Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Še isti dan so odgovorili:

»Olimpijski komite Slovenije je podprl prejeti predlog članice – PZS; predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je v kabinet Predsednika Republike Slovenije sporočil odločitev krovne športne organizacije na slovenskem, da podpre omenjeno idejo. Tekst predloga, ki ga najdete v priponki, je oblikovala PZS.«

Izkazalo se je (pravzaprav zgolj potrdilo), da je predlog za odlikovanje pripravila kar PZS sama …

Sledi besedilo predloga za (samo)odlikovanje, ki ga je sama zase pripravila PZS:

»Predlog za državno odlikovanje

Planinski vestnik revija Planinske zveze Slovenije

Planinski vestnik je od svoje prve številke, 8. februarja 1895, prehodil 125-let dolgo pot in nam je danes v ponos kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še vedno izhaja.

Revija je začela izhajati na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) iz Ljubljane, tedaj glavnega mesta dežele Kranjske v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Sedaj revijo izdaja naslednica SPD, Planinska zveza Slovenije.

Planinski vestnik izhaja kot mesečnik. V zgodnjem obdobju in do začetka prve svetovne vojne, je revija predstavljala glasnik prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah. Šlo je predvsem za informiranje članstva SPD, ki so ga sestavljali ljudje z narodno zavednimi cilji.

Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo in se prilagajalo novim miselnostim in življenjskim vrednotam, hkrati s temi se je spreminjala tudi revija Planinski vestnik. Kljub vsemu, je skozi vsa obdobja ohranila nekaj skupnih točk. Bila je uradno glasilo slovenske planinske organizacije, zavzemala se je za splošno sprejete družbene vrednote, skušala je biti vsebinsko raznolika ter politično nevtralna. Verjetno je to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki ji ostajajo zvesti cela desetletja.

Od leta 2010 dalje je Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in je postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana tudi popolna digitalizacija. Revijo danes opredeljujemo kot strokovno informativno. Bralca z izobraževalnimi članki, leposlovjem in odlično fotografijo vzgaja, kulturno izobražuje in osvešča v okoljevarstvenem duhu. Pomembno prispeva tudi k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v preteklosti.

Kljub dolgemu obstoju, je revijo do danes urejalo le osem glavnih urednikov. Njeno preživetje je zagotavljala zgolj ljubezen do gora in do dela z revijo, kajti uredništvo nikoli ni imelo svoje pisarne, niti poklicnega urednika.

V teh 125-letih je izšlo skoraj 1.300 številk revije, ki obsegajo okoli 60.000 strani, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 različnih avtorjev. Planinski vestnik predstavlja dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja, ko so se zamenjale štiri državne tvorbe in štiri različne državne ureditve, napisalo slovensko planinstvo. S tem postaja več kot le planinski arhiv, je spomenik našega naroda.«

***

Predloga za (samo)odlikovanje PZS očitno ni želela vložiti sama. Zakaj ne, lahko le ugibamo.

Zato so si dovolili obvod z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez.

Jaz tebi, ti meni.

Vse ostalo je … zgodovina?

***

Uradna pisna obrazložitev odlikovanja pravi:

»Po vzoru tistih, ki so pri nas začeli razvijati planinstvo, tudi sedanji rodovi planincev cenijo domovino, se zavzemajo za varovanje narave in so nesebični ljudje, požrtvovalni do sotovarišev in spoštljivi do vsega, kar je napredno in humano. S svojim častnim kodeksom ohranjajo in spodbujajo človeške in planinske vrednote ter jih kalijo v sodobnih razmerah.«

In še:

»Republika Slovenija se ustvarjalcem revije Planinski vestnik z državnim odlikovanjem iskreno zahvaljuje za njihovo vztrajnost in tovarištvo, za skrb za okolje, naravo in človeka.«

Kdo so torej ustvarjalci revije Planinski vestnik? PZS? Zgolj uredništvo revije? Neimenovani pisci in piske?

***

Vrnimo se k naslovu tega prispevka oz. slavnostnemu uvodniku v Planinskem vestniku:

»Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust«, je v Planinskem vestniku zapisal urednik Vladimir Habjan.

Lanskoletno dogajanje je pravljica za otroke. Gre za svojevrstno, celo unikatno PZS sramoto.

Planinski vestnik kot literarna institucija in dejanski kulturni gorniški spomenik si tovrstnega dogajanja, sprenevedanja, domišljavosti in častihlepja ni zaslužil.

Bo za to sramotno dogajanje odgovornost prevzel urednik Habjan in odstopil?

Bo državno odlikovanje dobila tudi Bavšica, ki je menda veliko pripomogla k rodnosti?

Mogoče bi ga posthumno lahko dobila Komisija za odprave v tuja gorstva, saj je uspešno uresničevala zadnje slovanske kolonizatorske in imperialistične ideje?

Ali pa bi odlikovanja nemara lahko dobil odbor za zaščito lika in dela kranjskega častnega člana PZS, ki se je za državno odlikovanje ob prvem mednarodnem letu gora predlagal kar sam?

  • Share/Bookmark

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (2)

Ponedeljek, December 27th, 2021

Na 5. sejo sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (23. 12. 2021, na Bledu) je bila uvrščena točka 3. Predstavitev predlaganega kandidata dr. Tita Potočnika za direktorja Javnega zavoda Triglavski narodni park in oblikovanje mnenja o predlaganem kandidatu.

Na seji sem kot član sveta – predstavnik zainteresiranih nevladnih organizacij kandidatu sprva zastavil tri v naprej pripravljena vprašanja:

»- Ali ste – glede na prve negativne odzive v strokovni in drugi javnosti – pripravljeni odstopiti od kandidature in mesto direktorja prepustiti strokovno ustreznejšemu kandidatu ali kandidatki?
- Med zaželenimi poklicnimi področji v življenjepisu navajate: »korporativno upravljanje, kadrovski managment, pravo, bančništvo, nepremičnine, gradbeništvo in energetika«. Ste prepričani, da ste se prijavili na pravi javni natečaj za zasedbo delovnega mesta?
- Katera planinska pot na Triglav je po vašem mnenju trenutno najbolj potrebna hitre kakovostne obnove:
a) tista iz Lepene?
b) Hansova pot?
c) Aljaževa pot iz Zadnje Trente?«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob poslušanju predstavitve kandidata in slišanega s strani kolegov in kolegic svetnikov, ki so kandidatu postavljali vprašanja pred menoj, se je porodilo še dodatno vprašanje. V predhodnem nastopu je kandidat zagovarjal strokovnost v vseh pogledih, zato sem ga vprašal tudi:

»- Ali ste ob morebitnem imenovanju za direktorja Triglavskega narodnega parka pripravljeni izstopiti iz politične stranke in se tako osvoboditi očitkov o strankarskem, nestrokovnem in pristranskem delovanju?«

***

Člani in članice sveta Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka smo po razpravi soglasno sprejeli sklepa:

»- Člani sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park ponovno opozarjamo na neprimernost postopka imenovanja direktorja in dajemo pobudo za spremembo predpisov, ki urejajo predmetno področje, na način da:
a) mora kandidat za direktorja izpolnjevati pogoj poznavanja vsaj eno temeljnih področij delovanja Javnega zavoda Triglavski narodni park,
b) se na svetu Javnega zavoda Triglavski narodni park predstavijo in obravnavajo vsi kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje,
c) svet Javnega zavoda Triglavski narodni park daje obvezujoče soglasje k imenovanju direktorja.
S tem sklepom se poleg Ministrstva za okolje in prostor seznani tudi Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije.

- Svet Javnega zavoda Triglavski narodni park je po predstavitvi predlaganega kandidata in opravljeni razpravi oblikoval in soglasno sprejel mnenje, da se o ustreznosti predlaganega kandidata ni mogoče opredeliti, ker se na seji niso predstavili in obravnavali tudi ostali kandidati, ki izpolnjujejo pogoje predmetnega razpisa.«

***

Kandidat je ob predstavitvi uvodoma poudaril, da je daljni sorodnik dr. Mihe Potočnika. V uvodu mojega nastopa sem zato povedal, da je bil Smrčarjev Miha, predvojni alpinist, skalaš, gorski reševalec, predsednik in častni predsednik Planinske zveze Slovenije, kot doktor pravnih znanosti, eden od avtorjev odloka o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park v letu 1961 (in kasneje prvega zakona leta 1981), ko je bilo zavarovano 2000 ha veliko območje. Takratno dogajanje ima ob tej svetli plati tudi svojo drugo plat: istočasno si je Vlasto Kopač prizadeval za zavarovanje Kamniških planin, vendar je vedno naletel na odgovor, da bodo Grintovci prišli na vrsto takoj, ko dobimo Triglavski nacionalni park. Žal se to ni zgodilo še nadaljnjih dvajset let, Kamniško-Savinjske Alpe pa še danes niso zavarovane.

Dr. Miha Potočnika sem osebno spoznal leta 1993 ko je v Predsedniški palači sprejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletne izjemne zasluge v slovenskem planinstvu. Isto leto ali leto kasneje sem ga skupaj z Jankom Mirnikom peljal na srečanje planincev treh dežel v Šmohor/Hermagor pod Mokrinami (Avstrija) in ga kasneje obiskal doma v Ljubljani in v njegovi počitniški hiši v Stari Fužini ob Mostnici.

***

AKTUALNA PROBLEMATIKA TNP (1)

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

TRIGLAVSKI NERODNI PARK

***

P. s.: Opravičilo: zaradi tehničnih težav objavljanje bloga ni bilo mogoče …

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2022

Petek, December 24th, 2021

Naslednji korak je vedno povezan s prejšnjim. Sporočilo preteklosti se ponudi kot še neizražena abeceda prihodnosti. Na nas je, da iz nje premišljeno zapišemo nov korak.

Srečno in izpolnjeno leto želim.

Borut


(Fotografije: Borut Peršolja)

P. s.: Opravičilo: zaradi tehničnih težav objavljanje bloga ni bilo mogoče …

  • Share/Bookmark

PISMO ZGODOVINARJU

Nedelja, December 19th, 2021

Spoštovani dr. Peter Mikša,

ob 100. obletnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala (2. februar 1921) sem kot poznavalec njihovega dela in občudovalec širine njihovega takratnega gorniškega udejstvovanja pripravil obrazložitev predloga za podelitev državnega odlikovanja, ki ga bom posredoval Uradu predsednika Republike Slovenije.

Kot raziskovalca in avtorja knjig in člankov o Turistovskem klubu Skala te prosim za pomoč in te sprašujem, komu naj bo državno odlikovanje vročeno, če naj bo podeljeno “za ohranjanje tradicije in duha skalaškega delovanja, za gojitev slovenskega gorniškega izročila, za skrb za skupno gorniško prihodnost in ohranjanje slovenske nacionalne biti”.

Naj bo/do prejemnik/i državnega odlikovanja:
a) Planinska zveza Slovenije,
b) Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
c) Slovenski planinski muzej,
d) Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov,
e) Planinska zveza Slovenije, Slovenski gorniški klub SKALA – zveza gorniških klubov in Slovenski planinski muzej,
f) slovenske planinke in planinci, doma in po svetu,
g) slovenske gornice in gorniki, doma in po svetu ali
h) slovenske pohodnice in pohodniki.

Za pomoč in odličen odgovor se ti že v naprej zahvaljujem. (Glede na to, da si vajen javnega delovanja upam, da te javnost tega pisma ne moti preveč.)

V pričakovanju odličnega odgovora te lepo gorniško pozdravljam,

Borut

  • Share/Bookmark

NIČ STALNEGA, RAZEN SPREMINJANJA

Sobota, December 18th, 2021

Večna sprememba, ujeta v fotografski objektiv je vélika fotografska razstava, ki predstavi čas gora s črno-belimi fotografijami Jaka Čopa in barvnimi fotografijami istih motivov štirinajstih različnih fotografov in ene fotografinje.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Če Čopove pokrajinozative že hrani Slovenski planinski muzej, pa se barvne podobe Triglavskega narodnega parka še sprehajajo naokrog. Andy Aungthwin, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Miro Podgoršek, Boštjan Odar, Gregor Skoberne in Aleš Zdešar so še na poti, »zvečine po planinskih poteh in pastirskih stezicah ter vedno s fotografskim aparatom okoli vratu«, opazujejo, pripovedujejo in se pustijo oblikovati po Naravi gora.

Čopov Jakec (razstava z začetkom nehote obeležuje 110. obletnico rojstva in s koncem 20. obletnico njegove smrti) z razstavo ne bi bil zadovoljen. Pa ne zato, ker bi bilo z razstavo kar koli narobe. Tudi ne zato, ker bi bila njena poetičnost morda pretiha ali nemara preglasna. Ne, v svojem mojstrstvu, v svojem večnem starčevskem nezadovoljstvu, bi ga preganjala misel, da bo to čudovito, to viharno, to prešerno, to silovito jasno, a na nek način vendarle žalobno upodobitev Zlatorogovega kraljestva, enkrat treba pospraviti iz bele Ljubljane.


Bog ve, če bi sploh dovolil, da bi takšna, v vseh pogledih vélika razstava bila postavljena tam, kjer nimajo niti najmanjšega odnosa do gora? Ne v društvu, ne v zvezi, ne v oblasti …

A iskrica je v ljudeh in njim je namenjena ta razstava!

Razstavo je v Jakopičevem sprehajališču, v Parku Tivoli, v Ljubljani, namesto novoletne bleščave, mogoče večkrat doživeti do 14. februarja 2022.


Idejni in izvedbeni avtor razstave ter avtor nekaterih fotografij na razstavi, Aleš Zdešar (desno).

***

VEČ:

ČOPOV JAKEC

ODDAJA SLEDI ČASA – Jaka Čop – utemeljitelj slovenske gorske fotografije (11. 12. 2011)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

Sobota, December 4th, 2021

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Oblastna drža PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) se je ponovno (spomnimo se dogajanja ob žledu februarja 2014, ko je v Sloveniji, namesto zakonov, vladala PZS z odloki Rotovnika …) najbolje pokazala na začetku epidemije. Enako, kot se med dnevnoinformativnimi družbenimi komentatorji omenjajo izzivi:
- da je epidemija sprožila vračanje k refleksom avtoritarnega vladanja in nadzora,
- da je izpostavila sebičnost in zožila princip solidarnosti in sodelovanja,
- da je razkrila ranljivost globaliziranega komercialnega liberalizma,

popolnoma enako se je to odražalo v odzivih, ukrepih, priporočilih in stališčih PZS.

Zelo konkretno:

namesto, da bi PZS globoka segla v lastno zakladnico, v pridobljeno gorniško znanje, izkušnje in veščine svojega članstva, v

- dolgotrajne prostovoljne samoizolacije na alpinističnih odpravah, v izjemnih, celo ekstremnih razmerah, pa tudi zgolj in samo na samotnih dolgohodih posameznikov doma in po svetu,
- najpodrobnejše, do koraka odmerjenega poznavanje domače, še posebej ne urbane pokrajine s strani lastnih strokovnih kadrov (vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji, markacisti …),
- normalnost, celo običajnost gorniške varnostne razdalje (1,5–2 m), sprejemanja tveganja in stoletne skrbi zase in sočloveka ter
- svobodo, ki jo prinaša gorništvo in ponudila na tradicionalnem znanju oblikovano izhodno strategijo po epidemičnega obdobja (za otroke, mladostnike in mlade; za družine; za odrasle, za starejše in veterane …) ne samo gorniškega članstva, temveč – zavedajoč se svoje civilnodružbene vloge – celotnega prebivalstva

se je raje odločila, da je gorniška solidarnost (s posameznikom, društvom, državo) nekaj, kar je mogoče zaukazati od zgoraj navzdol in kar je še najbližje prepovedi, ne pa na primer vodenju, spremljanju in svetovanju.

Ste morda v vsem tem času zasledili, da je PZS svoje članstvo in obiskovalce gora pozvala k cepljenju?


Morfometrija vrhunca. (vir: Objektiv)

****

Če nas je potrošniški individualizem naučil misliti le nase, je koronavirus obnovil idejo solidarnosti. Covid-19 je na primer v zavest vrnil idejo, da javno zdravje ne zadeva samo nas, niti ne zgolj naše skupnosti. Javno zdravje je oblika solidarnosti s skupnostjo. Solidarnost je zato individualna, krajevna, globalna in medgeneracijska. Je solidarnost v vednosti, v izmenjavi znanja, izkušenj, veščin, podatkov in informacij. Koronavirus je spremenil ali spreminja mentalni zemljevid komuniciranja in vrednosti informacije. Hkrati pa nas je potisnil v globoka domača razmerja, v katerih se že poraja vse mogoče in tudi manj prijetnega, razne napetosti. Med strahom in paniko (oboje pa je povezano z neznanjem) je treba potegniti jasno ločnico.

Vse to je gorništvo že davno dalo čez … Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval, niti sovražil, temveč bi jih razumel. Brez enakosti gorniško prijateljstvo ni možno!


Sožitje možnega?

V takem početju – ko hkrati veliko govorimo o varnosti, malone nič pa o preventivi – ni nikakršne razumne podlage. Nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

Aprila 2020 – na primer – so ukrepe v PZS pripravljali: »strokovnjaki iz PZS, Komisije za alpinizem PZS, Komisije za športno plezanje PZS, projekta OSP in GRZS«. Če odmislimo, da večina naštetih sodi že v prvi del stavka – strokovnjaki iz PZS, je treba opozoriti, da zraven ni bilo strokovnjakov s področja prostovoljnega vodništva in mladih. Rezultat so bistroumni nesmisli, kot na primer:
- »planinske poti so lahko poškodovane, saj se je v času od razglasitve epidemije, ustavila tudi dejavnost markacistov« (- takrat zgodaj spomladi, zaradi snega, nikoli ni nobenih delovnih akcij na zelo zahtevnih poteh …)
- »odpoved vsem dejavnostim, razen lažjim sprehodom v bližini doma in v družbi domačih« (- izrazito nesorazmerno priporočilo, ki ne upošteva dolgoletnega znanja, izkušenj in veščin usposobljenih obiskovalcev gora),
- »zaradi erozije, ki je še posebej dejavna v pomladanskem času …« (- to, kar so avtorji želeli povedati ni erozija, sicer pa procesi preperevanja, erozije in denudacije začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena in delujejo ves čas),
- »zaradi suše sta v nižjih predelih in sredogorju na planinskih poteh droben pesek in grušč …« (- očitno bo treba med obvezno osebno opremo dodati tudi metlo!),
… »in se podajajte le na ture, ki so po zahtevnosti nekaj stopenj nižje od vaših izkušenj in znanja« (- priporočilo je bilo izdano za zavarovalne plezalne poti (kjer poznamo samo tri stopnje zahtevnosti poti in nekaj stopenj nižje pridemo v ležanje na kavču), turno smučanje, ne pa tudi za alpinistične ture… za slednje velja, »naj bo strogo v dometu vaših sposobnosti, znanja in izkušenj« (- s čimer se pokaže dvoličnost in več vrednost naših in vaših; alpinisti so namreč nadljudje …).


Poslanstvo gorniškega varstva narave. (vir: Mladina)

Zato je, medtem ko nas biča sedanjost in nas preprašuje o sebi, med brezštevilnimi vprašanji na mestu tudi tisto, kaj vse bi lahko iz neprijetne izkušnje epidemije potegnili za prihodnost oziroma ali se bomo iz krize sploh kaj naučili?

Koliko nam v resnici pomeni domače okolje, naša domovina, zavarovana narava? Kako zelo je pomembno, čeprav se nam zdi samoumevno, da prevlada gorništvo in ne pohodništvo?

Neverjetno se zdi, kako že desetletja ni ustrezne, celovite rešitve varnosti v gorah. Vsi vpleteni se delajo, kot da ideje o Nacionalnem programu varnosti v gorah ne poznajo. Ne zdi se jim potrebno, da bi odkrito, strokovno in vključujoče spregovorili o tragediji, ki se vsako leto, pogosto celo dan za dnem, odvija v slovenskih gorah.


S cesto do vrha: pohodniški ideal mladcev PZS. (vir: www.pzs.si)

Gotovo je pričakovati tudi drugačen pogled na javno gorniško infrastrukturo in se nadejati večje ozaveščenosti (slabo vzdrževane planinske poti so namreč največji dejavnik tveganja v gorah). A hkrati se je bati, da se kljub zmeraj novim katastrofam ne bo spremenilo prav veliko, kajti razkol med pohodniškimi odločevalci in strokovno sfero je globok. Mediji še dodatno ustvarjajo vtis, da sta strani povezani, da delata skupaj in za skupno dobro, toda v bistvu se ne razumeta že desetletja.

V tako resnih razmerah, kakršne so sedaj, sporočila, ki jih spušča v javnost PZS politika, niso nujno resnična. Stroka bi, povsem drugače, morala ohranjati odprtost, in zato ne more biti prav, da se omejeni, samo nekaj članski upravni odbor PZS spreminja v vseobsegajoči organ in idejno enoznačno odloča, kako postopati v gorniškem razvoju. Nujne so strokovne razprave, ključna je odprtost pri uvajanju samih metod.

****

Mogoče bi v vmesnem času prav prišla misel: ne načenjaj moje samote in jaz ne bom tvoje. Vmes pa si delajva družbo.

(Se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (2)

Nedelja, November 28th, 2021

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Če se danes vprašam, ali smo pred tridesetimi leti hoteli svobodo ali boljše življenje, se mi še vedno zdi, da je svoboda pravi odgovor, ne pa zgolj ekonomske prednosti. Priča smo temu, da so številne tradicionalne dejavnosti (kot na primer gorništvo) zmanipulirane, razširjene in spremenjene le zaradi njihovega komercialnega potenciala. Največkrat tudi njihove socialne/družbene razsežnosti ostajajo nekje daleč, daleč v ozadju. Žal se to nanaša tudi na novinarstvo in tisti del komuniciranja z javnostmi (vključno z odnosi z javnostmi, marketingom, oglaševanjem …), ki nastaja izven novinarstva.


Pravopisni počitniški nasvet: (KA)ribi > (H)ribi. (vir: Twiiter)

Mediji (še zlasti komercialni) nimajo redakcij za naravo in/ali okolje (seveda tudi ne za gorništvo). Zato so te teme pojavljajo občasno, od časa do časa. Mediji o teh problematikah ne poročajo sistematično v daljšem časovnem obdobju. Redko so mediji prvi prinašalci (poprej raziskovane) védnosti. Od kje/kod novinarji sploh črpajo védnost? Največkrat iz (komercialnih) sporočil za javnost, novinarskih poročil drugih kolegov, iz lastne izkušnje ter oblikovanega vrednostnega sistema (naročila urednikov tu – vem, precej neresno! – puščam ob strani).

Novinarji, ki poročajo o naravi, niso akademski eksperti. Novinarji so v najboljšem primeru poročevalci o dogajanju. Po navadi sta v igri dve strani in mediji nanju reagirajo na tri načine: dajo besedo enim in drugim, opišejo dogajanje, k temu pa dodajo še svojo vrednostno opredelitev oziroma komentar. Običajno pred kamero povabijo strokovnjake ali aktiviste, ki napolnimo poročanje s svojimi stavki. Ti opozarjamo, da bo treba spremeniti življenjske navade in ustaljene vzorce delovanja. Opozarjamo, da vsakdanje življenje ne more ostati enako, saj bodo tudi posledice enostavno enake. Druga stran se izmika in ponuja »rešitev«, pri čemer bo vsakdanje življenje ostalo enako.


Gore vodijo! (vir: Twiiter)

Tako je pisal že Blaise Pascal (1623–1662): »Prva naloga razuma je, da najde svoje meje.«

Poskušati moramo biti razumni. Tudi in predvsem v medijih. Pa poglejmo, če zmoremo. Medijsko gorništvo.

***

V (civilni) gorniški sferi je/bo treba jasno (re)definirati kaj je v gorništvu izvirni interes aktivnih udeležencev – obiskovalcev gora, planinskih društev ter PZS (= Pohodniška zveza Slovenije). Zatem je/bo treba ugotoviti kaj je javni interes, celo nacionalni interes, interes politike na vseh ravneh, interes občin, interes (konkurenčnih) športnih organizacij, interes (turističnega, pohodniškega in gorsko kolesarskega) kapitala, interes managementa in še bi lahko naštevali. Predvsem pa interes lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč ter številnih upravljalcev prostora.


Kakovostna množičnost? (vir: www.24ur.com)

Vodila, predvsem pa dejanja pohodniške PZS vodijo v napačno smer in ne odgovarjajo ustrezno na ta vprašanja.

Se vam še zdi smiselno, da se na pot odpravite peš?

Mislim, kot dejanski, resnični pešec.

Tržaški novinar Paolo Rumiz na to nedvoumno odgovarja: »Svet pripada tistemu, ki po njem hodi peš in tlači zemljo s svojimi čevlji.« Prepričan je, da »vedno zmagajo ljudje, ki vstanejo in se premaknejo in da zgodovine ne delajo ljudje, ki se ne premaknejo s svojega dvorišča, zgodovino delajo neutrudljive noge homo sapiensa!«

Si še vedno upamo reči, da se v vojni ne zmaguje z droni v zraku, ampak s čevlji na nogah? Ali prevedeno v jezik dejavnosti, ki jo opisuje blog Razgledi: bo prevladalo pohodništvo ali gorništvo?


To so bivaki, ki so na voljo zastonj … (vir: www.siol.net)


Brezplačni nasveti plačanemu peresu. (vir: www.siol.net)

Je res treba razširiti roke in se razburiti, da je v Sloveniji gorniški nered tudi zato, ker nihče od pristojnih (=strokovnih) uradnikov (nekaterim ministrskim zgledom navkljub), ne hodi peš po planinskih poteh? Aktivni udeleženci »pohodništva« poznajo svoj teren, država pa domoljubnega ozemlja ne? Zaradi satelitske navigacije in komunikacijskih tehnologij se na cesti in v naravi izgubi manj obiskovalcev gora kot prej. Pohodništvo pa je postalo dostopnejše tudi za manj izkušene ljubitelje narave, zato se izgubljenci izgubijo veliko bolj temeljito.

****

Kaj pravzaprav pomeni beseda odgovornost? Odgovornost opredeljuje tistega, ki ima določeno nalogo ali poslanstvo ter hkrati tudi kompetenco in moč, da svoje poslanstvo obvladuje in uresniči. Ali je PZS odgovorna za gorništvo v Sloveniji? Menda je, če ima vizijo svojega poslanstva, pa strokovno, kadrovsko in materialno kompetenco. Če kaj od naštetega nima, potem je objektivno neodgovorna in bi ji pristojni državni organi morali odvzeti pooblastila za izvajanje nalog na področju uresničevanja javnega interesa. Na primer na področju varstva narave.

Univerzalno izhodišče hoje je popolnoma jasno. Do njega smo v preteklosti prišli z več tisočletnim dogajanjem (tudi v gorah), v sodobnosti pa še z mednarodno izmenjavo znanja in študijem, raziskovanjem.

Nepripravljenost nas ne sme začuditi. Očitno so bile v preteklih letih sprejete številne napačne odločitve, na podlagi katerih je sedanje stanje predvidljivo … A so bila redna opozorila, da se bomo znašli v neprijetni situaciji, samo glas vpijočega v puščavi. Zdaj, ko bi jim hoteli tudi politično prisluhniti, pa je (pre)pozno.

In kdo je kriv?

PZS je pozabila, da je zveza društev, ki lahko počnejo, kar se jim zahoče. Bilo bi celo bolje, da bi PZS v času epidemije ostala zgolj jockasto tiho in še naprej poganjala pedala sobnega kolesa.


Saščitite se – pred škodljivimi vplivi PZS! (vir: www.pzs.si)

  • Share/Bookmark

SPOSOJENO. IN VRNJENO. (1)

Nedelja, November 21st, 2021

Slovenska medijska praksa je, kar se tiče poročanja o dogajanju v gorah (gorništvo kot dejavnost, gorske nesreče, problematika varstva gorske narave …), izrazito plitva in popreproščena. Avtorskih (=izrazito novinarskih) besedil je malo, večinoma gre za povzemanje sporočil za javnost in (po)objavljanje reklamnih sporočil. Poročanje o nesrečah v gorah je daleč, daleč od kakovostnega, predvsem pa odgovornega poročanja. Strokovnih besedil (pa kar koli že to pomeni) je izjemno, izjemno malo. Še manj je avtonomno kritičnih člankov, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja in ki bi vzbudili zanimanje javnosti za probleme in rešitve.

Tokratna objava je uvod v razmišljanje o tovrstni medijski praksi in sovplivu na trenutno stanje v slovenskih gorah.


Krčenje ledine, obrodilo bo pohodništvo. (vir: Delo)


Ne pohodništvo. V Sloveniji je že 128 let doma organizirano planinstvo/gorništvo, hoja pa že nekaj tisočletij. (vir: GIZ Pohodništvo in kolesarstvo in STA)


Potrošniško pohodništvo. (vir: Dnevnik)


Samovarovalni sestav pa kar v roki. (vir: National Geographic Slovenia)


Klobasičarstvo: sinonim za feratarstvo. (vir: Polet, priloga Dela)


Klobasičarstvo v uradni, PZS različici. (vir: www.pzs.si)


Nahrbtniki so dragi, zato jih imamo najraje doma v omari. (vir: Planinski vestnik)


Tehnična dediščina insitu – fotografija ni simbolična. (vir: www.Siol.net)


Aljaževa dediščina obsijana z elijevim ognjem. (vir: Delo)

  • Share/Bookmark

SAMOTNO VOLČJE TULJENJE

Četrtek, November 18th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Ivan Mitrevski:
Volkulja Bela in čarobni gozd: napeta ekokriminalka

Samozaložba 2020: 68 strani, ISBN: 978-961-07-0224-5, cena: 20 €

Knjigo, ki je bila nominirana za nagrado zlatirepec 2020, sem kupil.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Vremenska napoved je obetala lepo, če ne celo idealno jesensko vreme za izlet v hribe. Enega zadnjih petkov letošnje jeseni sva se tako podala po manj obljudenih območjih Velike planine, kamor tudi sam, čeprav ves čas hodim križemkražem po velikoplaninskih planinah in planoti, zaidem pravzaprav redko. Morda celo preredko. Dan je bil izpolnjen s samoto, z opazovanjem ujetega jezera hladnega zraka v obliki megle nekaj sto metrov pod nama, z zlato obarvanimi macesni in s sproščenostjo, ki jo prinese prazen dnevni urnik obveznosti.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Po nekaj brezdelnih urah hoje sva se počasi krožno vračala na izhodišče, ko sva naenkrat oba hkrati zastala sredi koraka: na še sveže izsekani rani v redkem gozdu, na ozki, blatni gozdarski vlaki, ki je pred kratkim podivjala v višini plastnice v nasprotni smeri najinega prihoda, je na izkrčeni čistini, ki jo je zapolnjevala mehkoba toplega sonca ter pripadajoče svetle sence, mehko ožarjen, kot prikazen iz minulih dni, stal volk. Sam pravcati volk!

Zagledali smo se istočasno in ujeti v podobno nagonsko reagiranje (ja, kot pravi pokrajinska etika: vsi smo živa bitja, vse življenje na Zemlji ima skupnega prednika, vsi skupaj smo se v evoluciji prilagajali in iskali prednosti za preživetje!) smo se nekaj izpolnjenih trenutkov osuplo, a hkrati radovedno nevsiljivo opazovali, za tem pa vsi nadaljevali korak v naslednji prizor. Trenutek, ki mine, a ostane.

Sva ga res videla? Je bil to res volk?

Sta me videla? Bosta povedala drugim?

****

Spomnil sem se nekaterih predletnih nepovezanih informacij o volkulji, ki se je naselila med Lučami in Podvolovljekom. Žal sem lahko na spletu prebral, da se je letos zgodaj spomladi njena življenjska pot (dosti prezgodaj) končala. Očitno pa so ostali njeni mešani mladiči iz domnevno dveh legel. Tudi mladiči naj bi padli pod streli lovčeve puške, a mladostnik, ki sva ga pod robom videla midva, je očitno ušel izboru mislečega plenilca. Pojava, obnašanje in energija so bili volčji, barva razločno videnega, a v zimsko opravo še ne popolnoma razraščenega kožuha pa drugačna, pasja.

Navzkrižno brskanje za informacijami je na bralno površino – na moje veliko presenečenje (pač edina slabost moje dobrohotne odsotnosti z družbenih omrežij) – naplavilo še strip (!) v katerem nastopa volkulja Bela. Hitro se je pokazalo, da je Bela postala nesmrtna, saj je dobila svoje mesto v knjigi. Enostaven spletni nakup je knjigo prevolčil v domači brlog (hvala, poštar Pavel!).


*****

Na videz enostavna zgodba (za odraslega bralca se morda celo več sporočil skriva med vrsticami …) s simpatičnim likom volkulje Bele (»Kvajedej!«) oživlja večno sporočilo, ki je že od pradavnine skrito v širšem alpskem svetu. Na slovenskem ozemlju ga poznamo v pripovedki o Zlatorogu.

»O skrivnostnem, belem divjem gamsu z zlatimi roglji. Visoko v gorah je imel čudežen vrt in bil varuh zlatega zaklada. Toda pojavil se je človek, ki se je polakomnil Zlatorogovega bogastva. Zalezel in ustrelil je Zlatoroga, vendar ni računal z njegovo čudežno močjo. Iz krvi smrtno ranjene živali je v hipu zrasla cvetka, triglavska roža. Umirajoči Zlatorog jo je pojedel in v trenutku se mu je povrnila življenjska moč. V sveti jezi je Zlatorog vrgel pohlepnega lovca v prepad, nato pa razdejal gorski paradiž in za vedno izginil. Njegov zaklad je ostal skrit v gorah. Legenda ima vznemirljivo sporočilo za današnji čas. Govori o tem, da so v naravi določene meje, ki jih človek ne bi smel prestopiti, in o posledicah za človeka, kadar te meje prestopi in brezvestno podre naravno ravnotežje. Za kazen človek umre, narava pa si opomore in živi naprej.«

Dvoličnost človeka in način gospodarjenja s pokrajino (na primer Palmieri d. o. o. Slovenia Eco Resort, Meščanska korporacija Kamnik …), preračunljivost odločevalcev in prisklednikov (v vlogi Janija Prekucnika, župana in podgane) so nedvomno sestavine, ki zložijo tipično slovensko kriminalko. Celo ekokriminalko!

Onesnaževanje zraka in vod, izumiranje vrst, globalno segrevanje so topike treh samostojnih striparskih zgodb ob boku katerih se lucidni avtor – nekoliko resignirano – sprašuje:
- Kdo je volkulja Bela? Je Suis Lepa.
- Kako dobimo čisto vodo? Dva vodika in en kisik nalijemo v pralni stroj in Belo peremo na šestdeset stopinj.
- Kaj je biotska raznovrstnost in zakaj je sploh pomembna? Ni pomembna, saj je pestrost preveč enostavna.
- Zakaj se nič ne spremeni? Zaradi drugih, ne pa tistih razlogov.

Če je spletno raziskovanje o prvih javnih nastopih volkulje Bele naplavilo prave rezultate (24. 6. 2019), potem bi se – v dobri maniri Radia Erevan – lahko celo zamislili, da je mislec Belinih dialogov pravzaprav pravi krivec okoljskih težav.

Vprašanje poslušalca Radia Erevan: »Ali bi se dalo kamniške okoljske težave zmanjšati?«

Odgovor Radia Erevan: »Vsekakor, če volkulja Bela (s strici iz ozadja) ne bi vsega izblebetala.«

Pastelni instagrami, ki jih nadvse vešče producira Ivan Mitrevski, so zelo sodoben medij. Ilustrativna podoba živali in zelo sintetično slengovsko besedilo so nalašč podobni pobesnelim različnim derivatom družabnih omrežij. S to pomembno razliko, da so stripovske sličice poučne, logične in neposredne.

Zato mi nikakor ni jasno, kako za vraga nihče ni ugotovil, da je živa volkulja Bela zgolj reinkarnacija Hunda iz filma Vuk samotnjak/Volk samotar, ki je bil čudovitega leta 1972 posnet tudi na Veliki planini?

Kako resno jemlje avtor svojo bralsko publiko pove zapis na koncu, »da je pri pisanju živali upodobil nekoliko po svoje« in »da zajci le redko jezdijo medveda«. No, vsekakor bi imel avtor tega bloga, podobno opozorilo za dodati h nekaterim gorniškim opisom, recimo k tem:

Vsekakor v vseh pogledih odlično narejena knjiga!

******

Letošnjo velikoplaninsko jesen je zaznamovalo medijsko poročanje (=odkrivanje tople vode) o onesnaževanju kraških vodah (kamnik.info, POP TV, Slovenske novice) na širšem območju Velike planine. S problematiko se ukvarjam že petindvajset let, o njej veliko pišem in predavam. Vedno kadar sem v kakršnikoli vlogi (vodnik, inštruktor, geograf) vodil po planini (otroški gorniški tabor, študentje, strokovne ekskurzije) sem to temo vključil v razlago te izjemne pokrajine. Ponosen sem tudi na to, da je bila v mojem mandatu vodenja društva sprejeta odločitev o mali biološki čistilni napravi v Domžalskem domu na Mali planini, ki je bila – edina na planini – zgrajena poleti 2011.

V zadnjih desetih letih se problemi na Veliki planini, zlasti ob naraščajočem pritisku vedno večjega neupravljanega obiska ter spremenjenem načinu poletne paše, ne premaknejo nikamor. Strokovno vodene, javne in vključujoče razprave ni, saj bi tovrstna razprava takoj pokazala na potrebo po usklajenem upravljanju območja in njegovem zavarovanju. Občina Kamnik, družba Velika planina, d. o. o., ki skrbi za prevoze z nihalko ter ostalimi žičniškimi napravami ter agrarne skupnosti v javnosti zatrjujejo, da »se zavedajo in si prizadevajo«, a rezultatov, vidnih tudi na izmerjeni kakovosti vode v dolini, preprosto ni. In jih tudi ne more biti.

“Razgagati jih je treba!”, bi verjetno rekla Bela. Vsi na lokalne volitve!

*******

Sorodne vsebine:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

MISLITI KOT GORA

SLOVO Z NAJVIŠJEGA NASLOVA

  • Share/Bookmark

SI UPAŠ ITI V ZNANO?

Torek, November 16th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Eduardo Banqueri Forns-Samsó, prevedel Niki Neubauer:
Orientacija in zemljevidi

Tehniška založba Slovenije, d. d. 2019: 34 strani, ISBN: 978-961-251-454-9, cena: 17,99 €

Knjigo sem od Tehniške založbe Slovenije prejel brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjiga Orientacija in zemljevidi je zastavljena kot priročnik, ki naj bi osnovnošolce vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju orientacije v pokrajini (=razvedanje). Z vidika gorniškega usposabljanja (otrok, mladostnikov in mladih) knjiga izhaja iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako geografske značilnosti gorskega sveta kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje.

Uvodnemu poglavju z naslovom Svet na listu papirja, sledijo še poglavja Namišljene črte Zemlje, Kvadratura kroga, Pomanjševanje razdalj, V iskanju severa, Veliki dosežek kartografije, Skrivnosti plastnic, Nekaj več od plastnic, Kje je sever?, Tehnologija v službi pohodnika, V pravo smer, Na pravi poti, Pomoč z neba in Znamenja v naravi. Vsebina vsakega poglavja je predstavljena z odličnimi ilustracijami, ki jih dopolnjuje jedrnato pojasnjevalno besedilo.

Če ne vemo, zvemo: Zemljevidi, Zemljepisne prvine, Predstavitev Zemlje, Merila, Zemljini tečaji, Kako narišemo relief, Topografske karte, Pohodniške karte, Kompas, Višinomer in GPS, Uporaba kompasa, Orientacija s kompasom in zemljevidom, Orientacija po zvezdah, Druge metode Orientacije, Pohodništvo …

Ob obilju znanja in veščin pa se v knjigi najdejo tudi nerodnosti, nedoslednosti in napake, ki ji zmanjšujejo uporabnost ter načenjajo zaupanje. Pozoren bralec opazi brezskrbnost pri gorniškem izrazju, saj se izraza pohod in izlet uporabljata kot sopomenki. Razlikovanje je pomembno, saj se na to navezuje različna priprava in izvedba dejavnosti v gorskem svetu. Moteče je vzdrževanje zakoreninjenosti, da so gore – zaradi katerih se sploh orientiramo – dostopne predvsem v kopnem delu leta. To se kaže v skromnem obsegu kakršnihkoli vsebin namenjeni zimi, odsotnosti vsebin povezanih s pripravo in izvedbo zimske ture ter spregledano turno smuko, kot prevladujočim načinom gibanja.

Knjigo je napisal tuji avtor, založba pa se je odločila za najbolj ekonomsko rešitev in je knjigo prevedla. Slabosti knjige pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mladostnike bi lahko veljalo, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Vsi primeri v knjigi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v domovinski Sloveniji. Vse to knjigi po nepotrebnem jemlje ugled in kaže na značilno slovensko lastnost. Imamo svojo državo (trideset let!), znanje in ljudi, ki imajo odnos do gora, vendar jih je tako težko (=predrago) poiskati in prositi za nasvet.

****

- »Relief je višinska razlika med različnimi točkami na Zemljinem površju.« (14)

Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Poleg gozda, ki porašča več kot polovico njenega površja, je največje bogastvo naše lepe države raznolikost njenih pokrajin. Številni znanstveniki označujejo Slovenijo za naravni geografski laboratorij, saj je svetovna redkost, da je na tako majhnem prostoru toliko različnih pokrajin. Še največ pa k raznolikosti slovenskih pokrajin prispeva površje, ki pomembno vpliva na njihove značilnosti.

Beseda relief je tujka. Izhaja iz francoskega samostalnika relief, ki je prvotno pomenil »kar je dvignjeno« in je bil izpeljan iz francoskega glagola relevare »dvigniti« oziroma latinskega glagola relevare z enakim pomenom.

Maks Pleteršnik (1840–1923) v Slovensko-nemškem slovarju gesla relief nima, pač pa uporablja samostalnik pridvig, ki ga enači z nemškim samostalnikom Relief (Pleteršnik 1895). Slovenski pravopis (1962) pozna samostalnik relief s sopomenkama pridvig in nadvig, samostalnik reliefnostter pridevnik reliefen s sopomenkama pridvižen in nadvižen (primer: pridvižna podoba). Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja samostalnik relief in slovensko sopomenko pridvig (primer: stene so okrašene s pridvigi), samostalnik reliefnost (primer: sence dajejo likom na sliki reliefnost), pridevnik reliefen (primer: reliefni tisk) s slovensko sopomenko pridvižen (primer: rezljane pridvižne podobe) in prislov reliefno (primer: reliefno oblikovan žig). V slovenskem jeziku kot sopomenko reliefa pogosto uporabljamo izraz površje, ki pa ima nekoliko širši, splošnejši pomen kot relief: površje pomeni zunanji, vrhnji del trdnih in tekočih snovi, na primer kamna, jezera ali kože, relief pa izoblikovanost tega površja. V tem smislu je relief le bistvena lastnost površja.

- »Pohodništvo.« ter »Planinci in pohodniki …« (18)

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.

- »Oznake za poti …« (32):
Poti na dolge razdalje (DR)
Poti na kratke razdalje (KR)
Krajevne poti (KP)

No, v Sloveniji poti kategoriziramo drugače:

- LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo.

Primeri lahkih poti:
Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo

Opozorila na poti:
Lahka pot na smernih tablah v izhodiščih ni posebej označena.

- ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti (še posebej če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti planinca in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.

Primeri zahtevnih poti:
Pot čez Komarčo, Dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica

Opozorila na poti:
V izhodiščih teh poti nas bo na ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK – znak za nevarnost.

(Na planinskih zemljevidih so te poti označene s prekinjeno črto – - – , lahko pa tudi z drugačno barvo).

- ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo z vodnikom PZS, ali z nekom, ki pot dobro pozna.

Primeri zelo zahtevnih poti:
Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno

Opozorilo na poti:
V izhodiščih takih poti nas bo na ZELO ZAHTEVNO POT na smernih tablah opozarjal ENAKOSTRANIČNI TRIKOTNIK S KLICAJEM – znak za splošno nevarnost.

Na zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto, lahko pa tudi z drugačno barvo).

- »Izraz karta se navadno uporablja za zemljevide, ki se uporabljajo za zračno ali pomorsko navigacijo.« (5)

Karte ali zemljevidi so dvodimenzionalni grafični prikazi zemeljskega površja ter različnih objektov in pojavov na ravnini. Delimo jih na splošnogeografske in tematske karte. Enakovredna izraza tematska karta ali tematski zemljevid uporabljamo za karte, ki so v nasprotju s splošnogeografskimi osredotočene na poudarjanje ene, dveh, redkeje več samostojnih tematik o naravnih ali družbenih pojavih, njihovih medsebojnih odnosih ter njihovi razprostranjenosti v prostoru in času. Izbira tem, ki jih lahko predstavimo na tematskih kartah, je skorajda neomejena.

*****

Videti Zemljo z zemljovidom. Zahtevno opravilo, ki prinaša veliko zadovoljstva.

  • Share/Bookmark