Arhiv za ‘ gorništvo’ Kategorija

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

Sobota, April 21st, 2018

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Četrtek, April 19th, 2018

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

DVESTO ŠTIRIDESET

Sobota, Marec 10th, 2018


(Fotografija: Borut Peršolja)

Dvesto štirideset površno dokumentiranih vsakoletnosti,
dvesto štirideset razlogov domišljave ponosnosti,
dvesto štirideset slabih poizkusov ponovljene gorniške vrhunskosti,
štiristo osemdeset nog v lanski urni rekordnosti.

Sapa iz ust nam duši vzklike očaškega veselja,
kakor viharnike strela teše obiskovalce grebenja,
kdor pa zadrži oprimek na od gojzarjev zlizanem skalovju,
ta, veš, rojeva nacionalizem domovinskega pohodništva.

Siva skala in obilica snega talita zakon molka,
od širine razgledov umiraš mlad in lačen vzpona,
ki naj odmeva v tišini pločevinastega stolpa brez križa.
Misli, prostovoljske misli, plazijo se v kolono uničevanja Kraljestva.

Proč z zgodovino,
ni je smrti brez življenja,
ni gore brez vznožja in pobočja,
vse preide kot zaslužen počitek pred previsnim padcem.

Zagledaš jo, novo smer, in zavržeš staro kapo.
Le srce, novo srce, pade iz nahrbtnika štirjesrčnosti.


(Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark

PRAZNIČNO SLEPILO

Ponedeljek, Februar 26th, 2018

Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva. Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.


Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.

Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.

***

Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,

»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.

Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.

Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30

***

Dobil sem osebno vabilo in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.

Vabilo Borut Peršolja (PDF 267 KB)

Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?

To dvoje je vse in celo višek praznovanja?

Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?


Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.

***

To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.

Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (medtem je izšla druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.

Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).


Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.

***

Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?

Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.

Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.

Rotovnik je na svečani akademiji

    ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:

    »Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.

    Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«

    In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?

    Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.

    Živela Pohodniška zveza Slovenije!

    (To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posamzenikom, da se samoorganiziramo in letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)

    • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (4)

Torek, Februar 20th, 2018

(Četrta, zadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Sklepne ugotovitve diplomskega dela)

Na podlagi študije različnih kart in pisnih virov lahko rečemo, da so imena v Kamniško-Savinjskih Alpah doživela podoben razvoj kot zemljepisna imena drugod na današnjem slovenskem ozemlju. Najstarejša so imena rek in vrhov, ne dosti mlajša so imena naselij, z intenzivno gospodarsko rabo (paša, lov, gozdarstvo, rudarstvo …) so svoja imena dobile tudi druge (manjše) prvine v pokrajini. Nekatera imena, zlasti imena planin, opozarjajo na nekdanjo rabo tal (takšno ime je npr. Goli vrh = neporaščen oz. iztrebljen svet zaradi paše, ki je danes že močno zaraščen).


Brana: mogočna gora, ki brani dostop nepoklicanim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Večina zemljepisnih imen je zapisanih na zemljevidih. Ugotovili smo, da različni zemljevidi ne uporabljajo enotnega imenskega inventarja. Razlike so tako v številu zemljepisnih imen na zemljevidih (če gre za zemljevide enakega merila), kot tudi v značilnostih imena (lega, napis na zemljevidu). Številna imena, zlasti mikrotoponimi, so ohranjeni v številnih pisnih virih. Pregled pisnih virov še ni končan, zato tudi v EZIKSA še niso uvrščena vsa imena. Posamezni deli preučevanega območja (npr. južni in severni del Krvavške skupine, Pokokrje in Jezersko) v preteklosti niso bili deležni skrbnega zapisovanja in preučevanja zemljepisnih imen. Na teh območjih je nedvomno skritih še veliko zemljepisnih imen, ki živijo samo med ljudmi. Zaradi spremenjenega načina življenja domačinov, ki jim je gospodarski prostor gora nekoč pomenil najpomembnejši ali vsaj dopolnilni vir zaslužka, zemljepisna imena izumirajo oz. jih ne bomo mogli vseh oteti pozabi. Terensko delo, ki je edina metoda zbiranja zemljepisnih imen, bi moralo biti v ta namen zelo sistematično in plod dlje časa trajajočega raziskovanja.


Lepa imena, lepa brezpotna doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri geografskem preučevanju smo naleteli na vrsto vprašanj in problemov, ki so dobro znana že predhodnim raziskovalcem:

• Pri določevanju lege so včasih sporni tako podatki o koordinatah objekta, na katerega se nanaša zemljepisno ime, kot tudi podatek o višini. Seveda sta obe danosti v domeni geodetov, ob resnem terenskem delu je možno tudi določevanje lege imen s pomočjo GPS sistema. Določevanje lege na terenu bi marsikdaj odpravilo nekatere netočnosti, ki se zlasti pojavljajo pri zemljepisnih imenih, ki zaznamujejo večje območje (npr. planina, gozdni predel, ledinsko ime).
• Obstaja veliko imen, za katere obstaja več pogovornih in pisnih različic imena. Dokončno opredeljevanje je možno le na podlagi skrbnega preverjanja v vseh treh stopnjah preučevanja: pregled kartografskih in pisnih virov ter preučevanje na terenu, takšen proces je lahko dolgotrajen in pogosto so tudi končne rešitve še vedno vsiljene. Verjetno je v tem primeru bolje uporabljati vsa imena v različici, za katero se avtor pod vsebinskimi pogoji odloči. Poseben problem predstavljajo zemljepisna imena, ki imajo v napisu pojasnjevalni del, za katerega ni jasno, ali je del imena (npr. slap Rinka, dolina Kamniška Bistrica, planota Velika planina). Pravila pri tem pravzaprav ni, raba je odvisna tako od starosti uporabe oz. splošnega poznavanja objekta (dlje je objekt znan javnosti, manj je potreb za njegovo razločevanje), kot tudi od informativne rabe zemljepisnega imena. Če naj bo zemljepisno ime “ključ za branje zemljevida”, potem naj se raje odločimo za daljše in tako jasnejše ime.


Spodmoli v Kalcah: zavetišče nekdanjih obiskovalcev gora. Pred prvopristopniki … (Fotografija: Borut Peršolja)

• Tudi pri opredeljevanju geografske vsebine, na katero se nanaša posamezno zemljepisno ime, naletimo na probleme. Opredeljevanje imena poteka z namenom, da obogatimo informacije o prostoru, hkrati se na našo opredelitev nanaša tudi izbor črk oz. pisave kot dogovorjenega znaka za izpis na zemljevidu. Jasno je, da vsak objekt ne more imeti popolnoma svoje identitete, ki bi se odražala v svojstvenem zapisu na zemljevidu, zato je potrebno združevanje v skupine imen. Združevanje v najširše skupine ni sporno, na težave naletimo pri natančnejšem opredeljevanju, saj šifrant imen z geografskega vidika ne upošteva enotnega pristopa. Kar nekaj težav pri opredeljevanju izvira tudi iz nedefinirane strokovne terminologije oz. terenskega izrazoslovja. Na tem področju čaka geografe še veliko dela.


Zaraščeni Goli vrh. Videz vara. Vara tudi ime? (Fotografija: Borut Peršolja)

• Pri zapisu imena, ki naj ustreza pravopisnim normam in je v osnovi stvar jezikoslovcev, ob skrbi za pravilno rabo pa tudi stvar vseh uporabnikov zemljepisnih imen, se najpogosteje in najizraziteje pokaže neenotna in pogosto tudi nepravilna raba zemljepisnih imen. Ob pregledu strokovne literature se je pokazalo, da je nemogoče vsa imena obravnavati enotno. Pod pravopisna pravila zagotovo sodijo vsa imena, ki jih označujemo kot makro ali mezo imena – ta imena imajo za seboj določeno zgodovino, so uveljavljena in so tudi najpogosteje uporabljena (v govoru, na zemljevidu, pri razvedanju …). Drobna pokrajinska imena oz. mikrotoponimi, so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo “orientacijska” informacija, pač pa informacija vredna narodnega bogastva, ta imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčasoma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi kazalo ta imena poknjižiti. V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.

Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp je zato nedokončan projekt. V EZIKSA niso vključena vsa imena, potrebno je dopolniti manjkajoče podatke o legi in višini, prav tako manjka pri dokončnem oblikovanju sodelovanje vseh tistih strokovnjakov, ki sodelujejo v procesu standardizacije zemljepisnih imen. Obravnava zemljepisnih imen mora biti interdisciplinarna, saj nas preučevanje s samo enega zornega kota lahko pripelje v pretiravanje in nestrokovno razlaganje. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji, bi se lahko lotili tudi nekaterih zanimivih temeljnih geografskih preučevanj zemljepisnih imen, ki smo jih napovedali v uvodu. Gre npr. za preučevanje povezanosti razširjenosti in prisotnosti zemljepisnih imen v povezavi z rabo tal, kar bi nam morda dalo nove podatke o značilnostih pokrajine v preteklosti.


Nedokončana Rinka. (Fotografija: Borut Peršolja)

EZIKSA je zasnovana tako, da jo je moč še dodatno razširiti in dopolniti tudi s podatki, ki za naše potrebe niso tako zanimivi, so stvar celovitega pristopa k preučevanju zemljepisnih imen.

Med sklepne ugotovitve moramo zapisati tudi to, da je kakovost opravljenega dela odvisna predvsem od strokovnosti preučevalcev. Za geografe nedvomno velja, da v času študija tej problematiki namenjamo bistveno premalo pozornosti. Problematika preučevanja zemljepisnih imen je dobrodošla npr. za študijski program samostojne smeri geografije, saj študentje lahko povezujejo znanja s temeljnih področij geografije z znanjem računalništva in kartografije. Tudi ob rezultatih tega dela ugotavljamo, da smo premalo izkoristili možnosti, ki jih že danes ponuja računalniška kartografija.

Prav tako bi lahko bolj izkoristili eno temeljnih značilnosti geografskega pristopa k predmetu znanstvenega preučevanja. Geografija je pogosto mejna veda, veda, ki zna povezovati naravo in družbo, žal vse premalokrat spoznamo resnično interdisciplinarno delo, kjer bi geografi v praksi lahko izkoristili to konkurenčno prednost. Tudi na tem vsebinskem in metodološkem delu bi se lahko študentje geografije marsikaj naučili.


Repovkotski tolmuni ali tolmuni v Repovem kotu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Čisto za konec še nekaj besed o naših občutkih po opravljenem delu. Zavedamo se, da smo šele na začetku. Pa naj gre pri tem za naše konkretno raziskovanje zemljepisnih imen v Kamniško-Savinjskih Alpah ali za našo pot v znanstveno delo. Prvi koraki so vedno obotavljivi, šele prve pozitivne izkušnje rojevajo nov pogum in nov zagon. Gledano nazaj bi se dalo še marsikaj narediti, dopolniti. Poznavalci bodo k našemu delu nanizali svoje predloge, kritične osti in opozorili na svoje poglede. Z veseljem bomo razpravljali o teh predlogih in razmišljanjih, saj je pred nami še veliko stvari in dogodkov, ki nas bodo obogatili in naučili sprejemati razvoj kot gibalo življenja.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Grintovci: moje domače gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (3)

Nedelja, Februar 18th, 2018

(Tretja, predzadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

Dopolnjevanje podatkov EZIKSA je potekalo v treh vsebinskih sklopih (preverjanje kart, preverjanje pisnih virov ter preverjanje na terenu). Preverjanje je potekalo v treh stopnjah. Način in obseg preverjanja je razvidno iz navedb o Drugih virih ter Opomb v EZIKSA.

Preverjanje kart
Kot osnovne zemljevide za raziskavo smo uporabili naslednje liste DTK:
1. Preddvor, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1986.
2. Spodnje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
3. Zgornje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
4. Solčava, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
5. Grintavec, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
6. Podvolovljek, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.

Med dopolnilne kartografske vire smo uvrstili Temeljne topografske načrte v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 (22 listov), dva planinska zemljevida – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996) ter zemljevide iz Atlasa Slovenije.

Kot zgodovinske vire smo uporabili Jožefinske vojaške zemljevide (1 : 28.800, 1763–1787) ter zemljevide iz Franciscejskega katastra (1826).

V EZIKSA niso vključena imena plezalnih smeri. Ta imena, zlasti tista, ki so nastajala pred in v klasični dobi alpinizma, marsikaj povedo o naravnih potezah sten. Novejša imena, ki so nastala ob vzponih v zadnjih tridesetih letih, so manj “geografska”, saj izražajo predvsem razpoloženje ali doživljanje smeri in življenjski slog prvih plezalcev in alpinistov. O teh imenih v literaturi ni najti nobene strokovne opredelitve. Na tem področju dejavnosti in rabe gorskega sveta nastaja največ novih imen in zavedati se moramo, da so tudi ta imena nedvomno del pokrajine in kot taka zemljepisna imena. Površen pregled alpinističnih vodnikov (Golnar, 1982, 1988, 1984) je pokazal, da je teh imen zelo veliko (našteli smo kar 530 imen različnih smeri).


Vodotočno jezero = Vodotočnik = Vodotočje. (vir: diplomsko delo)

Na teren smo se odpravili sedemkrat, večinoma na južno stran Grintovcev (Velika planina, Planjava, dolina Kamniške Bistrice, Kalce), po en dan smo bili tudi v Logarski dolini in Robanovem kotu, na Jezerskem in v Pokokrju. S terenskim delom smo tako uspeli preveriti nekaj več kot 100 imen (gre za 6,7 % vseh imen). Seveda to ne pomeni, da je terensko delo nepotrebno. Nasprotno: še kako je potrebno in smiselno, vendar le ob dobri vsebinski in organizacijski pripravi.

Legenda EZIKSA

Legenda virov za stolpec Drugi viri (glej tudi seznam uporabljenih virov):

A – Atlas Slovenije (1992)
B – Slovenska vodna imena (Bezlaj, 1956)
BR – Kako preprosto ljudstvo … (Badjura, 1938)
C – Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (Cevc, 1997)
Č – Planine v južnih Kamniških Alpah (Čerček, 1948–49)
F – Vodnik Kamniške in Savinjska Alpe (Ficko, 1982)
G – Karta Grintovci (1994)
GI – Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka (1995)
J – Zemljevid Jezersko (1996)
JF – Molička peč, planina ali gora? (Ježovnik, 1995)
JP – Jezerska planinska pot (dnevnik)
K – Zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe (1996)
KAK – Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954)
KL – Krajevni leksikon Slovenije (1996)
KO – Vodnik za Savinske planine (Kocbek, 1894)
KP – Krajevna imena v Grintovcih (Kopač, 1946)
KS – Kost za glodanje (Klinar, 1993)
L – Lučka Bela, Robanov kot (Golnar, 1984)
M – Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga (Malešič)
M1 – Barčica po Beli plava (Malešič, 1997)
MO – Zemljevid Mozirje
MP – Malešič pismo
NA – Naš alpinizem (Kajzelj, 1932)
NZ – Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju … (Pollak, 1995)
P – Po slovenskih gorah (Mazi, 1958)
PK – Posledice zime 1950/51 v Kamniških planinah (Kunaver, 1951)
R – Slapovi v Sloveniji (Ramovš, 1983)
RO – Ledinska imena v Robanovem kotu (Vršnik Robanov 1963)
S – Južni pristopi v Grintovcih (Stritar, 1995)
SK – Storžek nad Jezerskim sedlom (Klinar, 1994)
SN – Sto naravnih znamenitosti (Skoberne, 1988)
SP – Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah (Kocbek, 1903)
V – Velika planina (Cevc, 1993)
VF – Planine v vzhodnem delu Savinjskih Alp (Fajgelj, 1953)
VP – Vodnik po planinskih postojankah (Dobnik, 1989)


Veliki Podi = Veliki podi = Podi. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

Zemljepisna imena, ki so ostala sporna (gre za okrog 316 imen oz. 21,5 % vseh imen), so v EZIKSA posebej označena z zvezdico (*) v tretjem stolpcu. Ta imena je potrebno natančneje preveriti in jih kasneje dati v pregled jezikoslovcu.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Notranja platnica originala diplomskega dela v knjižnici Odelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

(Se nadaljuje in konča prihodnjič.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (2)

Torek, Februar 13th, 2018

(Druga objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof. dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Skupna površina obravnavanega območja diplomskega dela je skoraj 270 km2 (natančno 26.999 ha). Najvišja točka je vrh Grintovca 2558 m, najnižja točka pa v Stahovici (428 m).

Ime Kamniško-Savinjske Alpe ni vzeto iz žive ljudske govorice. Vsa poimenovanja celotne gorske skupine so umetna in so nastala v novejšem času. Na južni strani, v ravninskem svetu Ljubljanske kotline je iz žive ljudske govorice poznano ime Grintovci, ki je nastalo zaradi skalne ali grintove površine najvišjih gora.

Ime Savinjske Alpe je bilo uvedeno iz Posavinja, s štajerske strani. Oznaka Solčavske Alpe se naslanja na zadnje sklenjeno naselje ob zgornjem toku Savinje. Ime po Kamniku – Kamniške Alpe (in tudi Kamniške planine) je bilo dano s kranjske strani, a ima podobne nevšečnosti kot vsa umetna poimenovanja po naseljih. Pri poimenovanju in njegovi uveljavitvi in utrditvi med prebivalstvom so nemalo prispevali strokovni pisci, še zlasti s temeljnih področij, ki so preučevali in predstavljali to osrednjo visokogorsko alpsko skupino vrhov snežnikov. Skupno ime je uvedel Ferdinand Seidl, ki je v svojem delu Kamniške ali Savinjske Alpe (Matica Slovenska, Ljubljana, 1907–1908) združil obe poimenovanji.

Janez Vajkard Valvazor je to gorovje v svojem temeljnem delu Die Ehre des Herzogthumus Crain (1689) poimenoval Snežniki (Schneegebirge), medtem ko ga je Baltazar Hacquet imenoval Ta kamelska planina. Hacquet je kasneje skupino preimenoval v Steiner Alpes (Kamniške Alpe).


Predoselj ali Predaselj? Soteska ali vintgar? (vir: diplomsko delo)

Konec 19. stoletja je dr. Johannes Frischauf uvedel ime Savinske Alpe (Die Sannthaler Alpen, Dunaj, 1877), za to ime pa se je dosledno zavzemal tudi Fran Kocbek, organizator in pobudnik organiziranega planinstva v Posavinju. V svoji knjigi Savinjske Alpe (Celje 1926) je ime pogorja utemeljil po Savinji, ki je največja in najdaljša reka, ki odmaka severovzhodni del tega visokogorja.

Takoj po drugi svetovni vojni so se začele ponovne razprave o (ne)ustreznosti tega imena. Nekateri, njihova značilnost je bila ta, da so prebivali na južni strani gorovja, so zahtevali enotno ime za celo skupino – Kamniške Alpe. Prebivalci s štajerske oz. savinjske strani, pa so zagovarjali ime Savinjske Alpe.

Zato je o problemu poimenovanja pisal tudi Melik v Slovenskem alpskem svetu leta 1954. Melik je po razgrnitvi dejstev in tehtanju argumentov predlagal, naj se tudi prihodnje obdržita in uporabljata kot enakovredni obe imeni. Dokončno je polemiko o uporabi imena Kamniške in Savinjske Alpe zaključil dr. Svetozar Ilešič leta 1972, ko je v imenu Geografskega inštituta SAZU podprl Melikovo mnenje in potrdil uporabo obeh imen: Kamniške in Savinjske Alpe oz. Kamniške ali Savinjske Alpe. Vsako zase naj bi uporabljali takrat, kadar gre bolj za kamniško oz. bolj savinjsko stran.

Gams je v Slovenskih gorah (1982) ubral drugačno pot: “Če na primer zapišemo Kamniške in Savinjske Alpe, pomeni to,da gre za dve gorovji. Kaj je bolj prav: “Kamniške in Savinjske”, “Savinjske ali Kamniške”, “Kamniške Alpe”, “Savinjske Alpe”? Ne dvomimo, da gre za enotno gorovje. Zato in zaradi tradicije smo odstopili od načela, da bi to gorovje delili na Savinjske Alpe in Kamniške Alpe. Tukaj je ime zapisano tako, da nakazuje enotnost in obenem dve izhodišči: Kamniško-Savinjske Alpe (če obrnemo, bi prišla beseda “Savinjske” na zemljevidih na kranjsko stran).”


Velika Planina? Velika planina? Veliki Stan? (vir: diplomsko delo)

V diplomskem delu za celotno gorsko skupino uporabljamo ime Kamniško-Savinjske Alpe, za posamezne dele pa tudi ustrezna krajevna poimenovanja (Kamniške Alpe, Savinjske Alpe).

Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je ime Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav v temelju čisto geografsko ime, saj povezuje dva ključna elementa – družbo (Kamnik) in naravo (Savinja).

***

Osnova za delo je bilo zemljevidno gradivo, ki je precej obsežno, zato se je pojavila dilema, katere vire uporabiti kot temeljne. Glede na gorski značaj reliefa, primerno merilo in glede na razpoložljivost imen iz Evidence zemljepisnih imen pri Geodetski upravi Republike Slovenije (EZI GURS) smo se odločili, da za osnovo vzamemo imena zajeta s Temeljnih topografskih zemljevidov v merilu 1 : 25.000.

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

V Evidenco zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp (EZIKSA) smo kasneje poleg zgoraj omenjenih imen vključili še imena s temeljnih topografskih načrtov v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 in imena z dveh planinskih zemljevidov – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996). Kot pomemben kartografski vir smo uporabili tudi Atlas Slovenije.

Pri vključevanju imen v EZIKSA je bilo uporabljeno pravilo, da se vsako ime realnega objekta hrani samo enkrat, ne glede na to, da se na različnih zemljevidih pojavi večkrat.


Vse je zapisano v knjigi Zemlja. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

S pregledom pisnih virov smo dopolnili in izpopolnili kakovost delne EZIKSA. Seznam pisnih virov je obsežen, zato smo iz njega izbrali enajst temeljnih del, katerih vsebino smo pregledali zelo natančno in sistematično. Ostali viri so služili kot pomožni viri pri npr. dodatnem preverjanju posameznih imen. V EZIKSA so bila vključena vsa imena, ki so se pojavila v literaturi, jih na zemljevidih ni bilo.

V fazi preverjanja imen in dopolnjevanja podatkov EZIKSA smo preverili oz. dopolnjevali naslednje prvine:
- lego (koordinate v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu),
- tip imena (na podlagi šifranta tipov),
- nadmorsko višino,
- pojavnost in zapis imena na Jožefinskih zemljevidih in v Franciscejskem katastru,
- pojavnost in zapis imena na zemljevidih 1 : 25.000, 1 : 10.000, 1 : 5.000, Grintovci, Kamniško in Savinjske Alpe ter Atlas Slovenije,
- drugi viri in
- opombe.

Preverjanje je potekalo na več načinov in na več ravneh:
- pregled temeljne literature,
- po potrebi pregled dodatne literature,
- primerjava stanja na različnih zemljevidih,
- pregled aerofotoposnetkov (zlasti za določevanje tipa imena),
- pregled starih zemljevidov v Arhivu Slovenije,
- terensko delo in
- pogovor s poznavalci.

Način in obseg preverjanja je razviden iz navedb o Drugih virih ter Opomb, ki so vključene v EZIKSA.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP

Sreda, Februar 7th, 2018

(V štirih objavah si bomo pogledali vsebino mojega univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997, februarja 1998 pa sem zanj prejel študentsko Prešernovo nagrado.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Uvodno poglavje.)

Kamniško-Savinjske Alpe poznam že toliko časa, kolikor se zavedam samega sebe. S pomočjo staršev in kasneje vodnikov Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale sem jih že zarana spoznal po dolgem in počez, v srednji šoli se je začelo tisto čarobno gorniško obdobje, ko iščoč različne pustolovščine odkrivaš stvari, ki ti ostanejo zapisane v duši. Prej ali slej mora priti do tega, da se odnos do gora razvije v gorništvo kot način življenja. Takrat ugotoviš, da imaš gore rad, in jaz imam Kamniško-Savinjske Alpe rad še prav posebej.

Moje “znanstveno” raziskovanje gorskega sveta se je začelo s seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah. Planine sem preučeval z vidika naravnih pogojev za njihov nastanek, skušal sem tudi ovrednotiti njihov ekonomski pomen. Spomladi leta 1995 me je želja po opravljanju obvezne študijske prakse prinesla na Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Na inštitutu so se pripravljali na projekt priprave strokovnih podlag za Kamniško-Savinjski regijski park. Dogovorili smo se, da jim bom pri projektu pomagal po svojih močeh, težišče mojega dela je bila izdelava zemljevida rabe tal v merilu 1 : 25.000.

Ob takratnem delu je zorela tudi misel o morebitni vsebini diplomskega dela. Najprej sem želel delati nekaj s področja geomorfologije osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp, vendar me je vreme jeseni leta 1996 odvrnilo od teh načrtov. Brez terenskega dela seveda ne bi šlo, vendar je zimska polovica leta za raziskovanje v visokogorju nemogoča. V iskanju teme, ki bi se jo dalo v glavnem obdelati tudi v dolini ali spomladi na terenu, sva z dr. Jurijem Kunaverjem omenila idejo o preučevanju imen. Vzela sva si čas za razmislek (kaj, kako …) in v začetku letošnjega leta oblikovala izhodišča dela.

Problematika zemljepisnih imen ima seveda več razsežnosti: od čisto praktične, ki se kaže na terenu ob orientaciji v prostoru ali ob vsakodnevni rabi in izgovorjavi imen domačinov, do strokovne in znanstvene ravni, kjer pridejo na piano težave ob pravilnem in enotnem zapisovanju imen, natančni lokaciji imen in iskanju izvornih pomenov imena. Na to temo sem poznal nekaj različnih poljudnih člankov iz gorniške sfere (Marjan Raztresen, dr. Stanko Klinar), že ob seminarski nalogi sem naletel tudi na strokovne polemične osti glede poimenovanja Kamniško- Savinjskih Alp (Ilešič, Melik, Gams). Za začetek je bilo torej vzpodbud dovolj, s širjenjem obzorja ob pregledu literature in zemljevidov, ter ob pogovorih s poznavalci je tema postajala iz dneva v dan zanimivejša. Treba se jo je bilo samo še lotiti …


Višinski zemljevid obravnavanega območja Kamniško-Savinjskih Alp. (vir: diplomsko delo)

Čeprav je preučevani prostor fizično relativno majhen, opravljeno delo nikakor ni bilo skromno (niti po obsegu, niti po vsebini). Pokazalo se je, da je drobnih, že skoraj pikolovskih vprašanj zelo veliko, naj gre za zapis imena (Predaselj/Predoselj), razlike pri legi imena na različnih zemljevidih in v literaturi (npr. Molička planina), ali za podatke o nadmorski višini. Potrebna je bila velika natančnost, ki je geografom že skorajda pregovorno tuja (če je geografija res površna veda o površju). Urediti sistem dela in se ga dosledno držati je bilo zagotovo najtežje dejanje diplomskega dela. V tem delu – doslednosti – se mi zdi, da bi se dalo kakšno stvar izpeljati še bolje, zlasti če bi nekatere sedanje ugotovitve lahko predvidel že na začetku.

Pri delu seveda ni šlo brez obilice branja. Bral sem zelo veliko, od strokovnih člankov in knjig, vse do številnih drobnih notic, spisov, zgodb in leposlovja. Velik del teh tekstov je bilo z mojega raziskovalnega vidika neuporabnih, vendar so mi takšni “izleti” iz strogega okvira dela dajali še dodatno energijo in mi bogatili podobo o Kamniško-Savinjskih Alpah. Priznam, da je takšno prebiranje vzelo veliko časa. Ob tem sem spoznal še nekaj – da je problematika zemljepisnih imen področje, ki mu lahko posvetiš celo življenje. Moje delo je zato zgolj skromen poizkus in kamenček v mozaiku, močno oprt na ramena številnih generacij domačinov in drugih obiskovalcev in ljubiteljev gora.


Grintovci. (Fotografija: Borut Peršolja) (vir: diplomsko delo)

Diplomsko delo držite v rokah. Upam, da boste v njem našli nekaj zase. Ob tem sem hvaležen vsem, ki so kadarkoli nesebično zapisali svoje znanje in občutke o Kamniško-Savinjskih Alpah. Brez njih bi bilo delo zelo drugačno. Najlepša hvala mentorju prof. dr. Juriju Kunaverju za njegove nasvete in pogovore, ki so se nanašali tako na posamezne probleme in dileme, na metodološka navodila pa vse do motiviranja za delo. Hvala tudi kolegom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU za potrpežljivost in strokovno pomoč, ki sem je bil od vseh delež v takšni ali drugačni obliki.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Listina o geografski študentski Prešernovi nagradi.

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark