Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

ODRSKA KATARINA

Četrtek, Januar 19th, 2017

V torek, 7. februarja 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.


Katarina Stegnar. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Izjemen nabor vaših vlog daje potrditev temu, da poglobljeno raziskujete in odpirate različne teme, razčlenjujete njihova ozadja, rezultat pa so avtorske gledališke zgodbe z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. Bi do gorniške/alpinistične teme, kot je zgodba Pavle Jesih, prišli – enkrat v prihodnje – tudi sami?

Dramsko besedilo je ustvaril dr. Andrej E. Skubic, prevajalec, dramatik in romanopisec. Pavlin soplezalec Joža Čop je menda rekel: »Z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. Skubic je v enem pogovoru dejal: pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Ste že pred to predstavo brali gorniško literaturo? Katero?

Vem, da režiser Matjaž Pograjc sodi vsaj med plezalce, če že ne med alpiniste. »Sam vidim plezarijo kot krohotanje bedastemu svetu v obraz in ne kot umiranje na obroke s prevelikimi obrestmi.« (Planinski vestnik 12, 2013, stran 13) Kaj vas pritegne ob plezanju? Zakaj se nam včasih zdi, da je mehkoba plezalnih gibov – gravitaciji navkljub – izjemno graciozna, nekaj kar presega športnost?

Kako ste sodelovali z režiserjem v tej predstavi, ki ste jo označili kot »spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine« (Delo, 19. 2. 2016)? Kaj se vam zdi, katere plezalske prvine zaznamujejo njegov – Pograjčev – odnos do gora?


Izpraševalec in gostitelj Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem za scenarista in režiserja nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«. Kako ste se z vsem tem soočili celotna ekipa in vi osebno?

Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade. Kako ste začeli živeti Pavlo, kako ste jo doživljali med študijem predstave, kaj vam je od njene vloge ostalo danes?

»Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini, v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo poustvarjalka.« (Delo, 19. 2. 2016) Bi v predstavi Pavla nad prepadom še kje (in če kje, kje?) dali še več sebe, več svojega pogleda?

»Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.« (Gledališki list) Bi bila Pavla ista, če bi se izoblikovala ob prostočasnih izkušnjah v morju ali »zgolj« mehki gozdnati pokrajini? Kaj predvsem določa naše značaje – zmage ali porazi?

V obrazložitvi vaše nagrade Prešernovega sklada preberemo: »Vztrajno disciplino izkazuje v odnosu do telesa kot svojega izraznega orodja.« Vem, da ta obrazložitev obsega široko pojmovno polje tega odnosa, zato me zanima predvsem trening, kot urjenje telesa za napore. Kako ohranjate, vzdržujete kondicijo? Ste imeli radi šolsko telovadbo?

Čeprav se sliši zelo klišejsko, vas zanima (tudi) ženska moč. Ob tem, da »še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki« (Delo, 19. 2. 2016), kje so današnje prve bojne črte? Česa se sploh še nismo dotaknili, na katerih področjih (zdravstvo, izobraževanje?) ogenj že zamira?


Sogovornika na predvečer kulturnega praznika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Poznate dogajanje po vzponu, ko se nekdanji Centralni, Osrednji steber severne stene Triglava poimenuje kot Čopov steber? »V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele začela«, je leta 1995 napisal Jože Štolcer, očividec reševanja iz leta 1945 po uspešnem vzponu z Jožo Čopom, ki je potrdil, da je Pavla izplezala sama. Gre samo za moško »vztrajnost« ali neznosno skeptičnost?

Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji je uresničila. Povprašal sem nekaj vrhunskih alpinistk in alpinistov, kako je s (pre)imenovanjem Čopovega stebra …

»O, vzemi drugo si ime! Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi jo rožo ne imenovali.« (Julia Romeu, drugi prizor v Caploetovem vrtu.)

Pavla Jesih je bila vsekakor vrhunska alpinistka, preplezala je čez dvajset prvenstvenih smeri in veliko različnih ponovitev. V gorniških vrstah je bilo po predstavi zaslediti kritike, da odvzem premoženja ni imel nobenega vpliva na njen alpinizem in je v predstavi ta del izpostavljen zaradi politike in všečnosti biti žrtev povojnega režima. Bi predstava lahko živela tudi brez uprizoritve tega njenega dela življenja?

Zdi se, da povojno dogajanje odseva vse, kar je lastno človekovi naravi. Pograjc je v pogovoru za Planinski vestnik povedal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Da govori o ednini in ne o množini. Pa vendar smo skupnost. Bolj skupnost posamezniki v skupnosti?


Gledališko ustvarjalne roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinistične zgodbe se ne znajdejo pogosto na odru (tak je na primer Jančarjev Klementov padec leta 1988 v MGL). Kako na oder postaviti gore, ki so ves čas na odru? Vas zanima – ob zavedanju razkoraka med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba – kaj gledalci želimo, pričakujemo, celo zahtevamo videti na odru?

Je tudi vas kdaj obšla misel, da boste, ko bo konec tega priganjanja in delovne morije, postali oskrbnica planinske koče? Te so ob koncu tedna natrpane z ljudmi, Pavla (delala je v koči na Vršiču in na Kredarici) pa je bežala in na koncu tudi zbežala pred ljudmi. Kako si razlagate to njeno dvojnost?

Si hitro zapomnite gledališko besedilo? Potrebujete pri igri veliko natančnega, vizualnega spomina? Pa pot, okolico – v vsakdanjem življenju, na potovanju – orientacijsko hitro osvojite? So vam vaje – zlasti treningi plezanja – za predstavo Pavla nad prepadom izostrile ta občutek?

Kakšna je sicer vaša zgodba z gorami, morda celo vaša gorniška pot? Ste se imeli priložnost z gorami srečati v družini, v šoli, v planinskem društvu? Kdo so vaša gorniška druščina? Vas zanima vzpon na Triglav?


Odločna, jasna in izjemno zanimiva v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

V medijih zasledimo predalčkasto oznako, da ste odločni. Najdete mehkobo svoje duše v letnih časih, rožah, lepem razgledu? Kaj vam pomeni narava? Ima tudi mesto v vašem družinskem doživljanju in druženju? Kateri konci Slovenije so vam najbližji?

So za vas gore lepe? V gledališkem listu je objavljena fotografija Pavle na snežišču nad robom (prepadom) severne stene Triglava. Vas ob tem prevzame nelagodje, morda celo strah? Kaj občudujete pri ljudeh, ki hodimo, plezamo, smučamo v gorah?

Predstavljam si, da ko igrate določeno vlogo, verjetno pride do novih spoznanj – ki ostanejo v igri. In ko se igralec/igralka vrne v življenje, je vse še zmeraj isto. Imam prav?

Kje je zdaj znamenita črna avba z lanske osrednje Prešernove proslave? Bi lahko šla v Slovenski planinski muzej? Tudi Pavli v spomin?


Katarina Stegnar in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GOZDNI JURIJ

Četrtek, December 1st, 2016

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KLEMENTOVA OSOJNA SENCA

Nedelja, Oktober 23rd, 2016

V sredo, 2. novembra 2016, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tomom Virkom z naslovom Jug ali sever (štiriinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 231 KB)


Tomo Virk. (Fotografija: Alojz Popelar)

Tomo Virk (1960) z Velikega vrha pri Litiji, doktor znanosti (1996), literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec, pisatelj in alpinist. Poročen, oče treh otrok, zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino svetovne književnosti, zgodovino moderne slovenske književnosti, primerjalno književnostjo, literarno teorijo, postmodernizmom ter teorijo pripovedništva in romana. Pleza od leta 1985, opravil je več kot 500 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Avtor ali soavtor več kot dvajsetih strokovnih ter esejističnih del (Kratka zgodovina večnosti (1993), Ujetniki bolečine (1995), Izleti čez mejo (2008), Vebrov učenec (2015)), avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov, urednik revije Literatura (1993–1996). Prejel je nagrado Marjana Rožanca (1993), nagrado zlata ptica (1994) in zlati znak ZRC SAZU (2000).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Temeljit in natančen raziskovalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

In še vprašanja:

Začniva pri koncu, pri rezultatu, vplivu Juga na sedanjo zavest gorniške javnosti: imamo njegov – Jugov steber v Triglavu, Jugove stene v dolini Glinščice, Jugovo grapo (Dovški križ), Dom dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m), spominsko ploščo v steni Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) v Bariločah v Argentini … Katero njegovo delo, zasluge, so ga visoko umestile v slovensko gorništvo?

Kot sva zastavila v naslovu tega večera (Jug ali sever?), se zdi, da je za Klementa Juga značilna dvojnost (k njej se bova še vrnila). Eden od teh parov sta filozofija in alpinizem. Lahko prosim podaš nekakšen enciklopedičen opis Juga v vsaki od teh dveh dejavnosti – jasno, nekritično, iz obdobja pred tvojo odlično knjigo (spomladi leta 2014)?

Jug gora ni poznal do leta 1921 (rojen 1898). Zanje ga je navdušil prijatelj Jelinčič, ki mu je doživeto opisal svoj vzpon na Triglav. Tudi za filozofijo (sprva je razmišljal o študiju diplomacije, pa biologije) se je dokončno navdušil šele, ko je poslušal seminarje dr. Vebra. Če bi sklepali zgolj po tem, bi mislili, da je bil vodljiv, da je uspešno živel v odnosu učenec–učitelj. Ali to drži?

Veber je v svojih filozofskih pogledih odgovarjal na ujetost duha po prvi svetovni vojni (bivanjska, moralna izpraznjenost, materializem …). Zdelo se je, da tradicionalne moralne vrednote nimajo več smisla. Če bi skušali ujeti takratnega duha v gorniških vrstah, kako bi opisal dogajanje v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala?

Njegovi osebni dnevniki ga razkrivajo kot mladeniča, ki je nezadovoljen s svetom. Kot izhod iz zagate se mu kaže sledenje trdemu znanstvenemu delu. Vendar pogosto privre na dan njegova mehka, lirična duša, njegova hitro menjajoča se razpoloženja … Kaj mu je v tej luči pomenila svoboda, še posebej svoboda gora?


Domžalca v pogovoru. (Fotografija: Alojz Popelar)

Skozi znanstveni pogled na svet se je hitro nalezel možnosti vzgajanja. Ne samo vzgajanja sebe (hote se je odrekel celo smehu!), temveč celotne nacije. (»Masi je treba vsiliti, kar naj jo dvigne, sama ni stanu, da bi si kulture poiskala, saj je ne pozna.«). Pri tem pa prideva do volje, kot posebnega Jugovega imperativa, nujnosti. Voljo bi in jo je krepil z zahajanjem v hribe. Gorništvo se mu je zdela idealna dejavnost za krepitev volje. (»Znak trdnega značaja ni trma in ponos, namreč neomajna volja za vršitev dolžnosti v vsakem pogledu.«)

Ob tem mogoče povejva, da znano reklo »Kjer je volja, tam je pot.« ni Jugovo, temveč sta ga zapisala (prva) angleška alpinista Hudson in Kennedy.

Kakšne so tvoje osebne, družinske izkušnje z gorništvom? Kako si ti začel hoditi v hribe? (Tomo Česen se te spomni s smuških treningov z ledenika pod Skuto.) Kaj so tebi in tvojim otrokom (Žiga in Anže sta hodila z mano v hribe) dale gore?

Jug je – v samo treh letih aktivnega alpinističnega delovanja (umrl 11. avgusta 1924) – prinesel nov veter, ki ga poenostavljeno lahko označimo kot: plezati čim težje smeri. Jug se je uprl tudi TK Skali, ki se je v določenem obdobju zavzela za omejitev oz. prepoved plezanja najtežjih smeri. Katere zunanje okoliščine in katere njegove osebnostne lastnosti so ga lahko v takratnem času naredile za – alpinističnega ideologa?

Jug je za skalaški emblem ponudil svoj predlog: »V sredi strme stene leži mrtev turist; mrtev je, padel je raz visoko peč, obraz pa mu je obrnjen proti zahajajočemu soncu.« Herojsko izpostavljanje smrtni nevarnosti je tudi leta kasneje našlo posnemovalce.

Zelo razočaran pa je bil nad vsakršno pasivnostjo, tudi v luči Cankarjeve zavezanosti narodu. Ali ni to nekaj, kar je izjemno aktualno tudi danes (aktivno državljanstvo, pasivnost mladih …)?


Kritičen, a spoštljiv. (Fotografija: Alojz Popelar)

Jug, kakršnega lahko – ob branju njegovih spisov – začutimo v gorah, je po tvojih besedah mil, celo zadovoljen. Zanj je dogajanje v gorah pomenilo polno življenje. Kateri od sicer številnih motivov obiskovalcev gora se mu je zdel najpomembnejši? (»Turistika je tista, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave, to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistike le več ali manj približujejo in pridružujejo.« (Klement Jug, O smotru alpinizma))

Ob tem je začel razvijati filozofijo alpinizma. (»Bistvo je vzgojiti človeka silne volje, ki bo znal premagovati vse težave.«) Argumentirano praviš, da je njegova gorniška filozofija »ne čisto neproblematična«. Kaj od tistega, kar je »iznašel« Jug prepoznavaš v sedanjem, množičnem plezanju in kaj v sodobnem (slovenskem?) vrhunskem alpinizmu?

Joža Čop ga je opisal: »Sodili smo, da je čudak,, toda istočasno smo ga spoštovali.« Če bi Juga umestili v mednarodni gorniški kontekst: bi bil zamudnik ali tisti, ki je oral alpinistično ledino?

V obeh dejavnosti velja – ali pa je do tvoje kritične izdaje veljal – za vrhunskega, legendarnega, celo mitološkega. Mislim, da si v enem od pogovoru dejal, da ni bil nadarjen za filozofijo. Pa za plezanje? Kakšen je bil njegov »dejanski« alpinistični domet?

Iz obsežnega, ohranjenega dopisovanja je razvidno, da je bral dela s področja psihologije množic, knjige o vojni, vodenju ljudi, spomine vojskovodij … Jug je v nasprotju s tem, kar je učil, dobro občutil gore, gibanje v gorah. Pri njegovem pisanju bralec in bralka – nekako prvič v slovenski gorniški literaturi – občutita napore, vzbujeno spoštovanje … Zato praviš, da je postal začetnik novega gorniškega žanra?

Klementov padec Draga Jančarja je bil napisan posebej za Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil v sezoni 1987/88 tudi uprizorjen (režiser Janez Pipan, glavna vloga Janez Škof). Jančarjeva podoba Klementa Juga je podoba človeka, ki neprestano vznemirja in obsoja ljudi okoli sebe, ne prenaša sebičnežev in užitkarjev, kritizira vsakogar, ki ne sledi njegovim ekstremnim etičnim merilom. Celotno njegovo življenje se zdi, kot da je živel tako, da je želel svoje filozofske izsledke preizkusiti na lastni koži …


Dobra ura pogovora. Snovi za razmišljanje pa za … koliko? (Fotografija: Alojz Popelar)

Poznaš Častni kodeks slovenskih planincev? Je kaj od Juga dejansko prešlo v kodeks? (»Pravi planinec z zadoščenjem izpostavi svoje lastno življenje, da reši življenje tovarišu.«)

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.«

»Samota je globokim dušam potreba.«

Veliko si plezal z Iztokom Tomazinom. Kako sta se našla?

Skrivnostno notranjo silo, ki jo je Klement Jug imenoval »dejavna etika«, si opisal kot strukturo hrepenenja, ki jo zaznamuje tisti nostalgični, globoko žalostni in hkrati lepi sentiment, kot ga srečamo samo še v ljubezni. Praviš: »Prav hrepenenjska žalost nedosegljivega cilja ljubezni je namreč tisto globoko občutje, v katerem se skriva srž religiozne razsežnosti alpinizma.« Bi po dvajsetih letih kaj dodal k temu opisu?

Zapisal si, da je »v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.« Tuma je njegovo samost vrednotil zelo visoko: »Ako je hodil dr. Jug sam, torej nosil sam svojo nevarnost, pa stoji etično višje od dr. Kugyja, ker je le-ta izpostavljal ne le svoje, ampak tudi življenje vodnikov … (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma)

Si v njegovem delu našel tudi kakšne nastavke varovanja gorske narave, sedanje sonaravnosti, trajnosti v gorah?

Kako razumeti – v današnje vzgojne namene – njegovo nesrečo v Triglavski steni? (»Lepo je, če more človek docela sam svobodno odločati o svoji turi; na nikogar se ni treba ozirati, ni ti treba po nepotrebnem počivati in jesti; in če se ubiješ, si vsaj brez odgovornosti.« (Na Jalovec))

Tvoja kritična izdaja opozarja na številne nedoslednosti: med tistim, kar je Jug pisal in govoril, pa v resnici živel in delal in med tistim, kar je presejanega ostalo na mitološkem podstavku. Kje so te razlike največje, najbolj opazne?


Spraševalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Z obsežno knjižno izdajo pa ne ohranjaš samo visoke ravni znanstvenega in strokovnega pristopa, temveč tudi opazno raven spoštovanja. Namesto lepega naslova Vebrov učenec bi lahko v tem, (medijske) pozornosti željnem svetu, uporabil na primer Nov Klementov padec … Zakaj si Jug – tvojim ugotovitvam navkljub – vendarle zasluži spoštovanje?

V letos izdani knjigi si se posvetil Bartolu, ki je prvi uredil Jugove planinske spise in provokativno pisal o Jugovi smrti. Si našel kakšen dodaten uvid v Juga?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ČESEN, DOBER ZA VIŠINE

Četrtek, September 29th, 2016

V torek, 4.oktobra 2016, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4, Domžale, potekal gorniški večer s Tomom Česnom z naslovom ALPINISTIČNO VITEŠTVO (triinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 248 KB)

Tomo Česen (1959) iz Stražišča, alpinist (od leta 1977), alpinistični inštruktor (1984), inštruktor športnega plezanja (1994), član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj. Po izobrazbi gimnazijski maturant in gorski vodnik (2010), zaposlen kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Pleza od leta 1975, predstavnik generacije slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše vzpone sodijo nova smer na Jalung Kang (1985), Trije problemi Alp pozimi in v solo vzponu (1986), solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990) ter leta 1994 solo preplezana smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli. Vzpon v Lhotseju je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki pa niso bile narejene ob vzponu. Načelnik Komisije za športno plezanje PZS (1995–2011, projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih), vodja usposabljanja v Komisiji za alpinizem PZS (2009–2014). Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Izdal je knjigo Sam (1991), sodeloval pri seriji TV oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Dobitnik Bloudkove nagrade (1989), priznanja Snežni lev v Chamonixu (Francija) za največji alpinistični dosežek leta (1989), reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), športnik Slovenije (1990), medalje za zasluge (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Tomo Česen. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

In še vprašanja:

Alpinizem, športno plezanje, gorsko vodništvo. Tri popolnoma samostojna in celovita gorniška področja, o vsakem posebej bi lahko govorila. O katerem najraje govoriš ti?

Ali vzpon začneš s pregledom zgodovinskega dogajanja na posamezni gori, v steni ali smeri? Kaj ti pomeni delo predhodnikov, kako to védenje vpliva na tvoje življenje na gori ali samo kakovost vzpona?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Koliko pozornosti namenjaš posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

V knjigi Sam si napisal: »Bil sem vznemirjen in to je bil dober znak. In na vrhu; nobenega zmagoslavja.« Je danes kaj drugače? Kaj ti pomeni vrh?


Česen. Česen gre v nos. (Fotografija: Lojze Popelar)

Neurje je precej običajno, a zelo zgovorno sporočilo, izziv (gorske) narave. Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz? Kako se počutiš, znajdeš v nevihti?

»Pri sebi nikoli ne zmagam. Ne želim si zmagati. Saj če bi premagal samega sebe, potem bi ostal poraženec.« Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu?

Koliko v višino meri stena Lhotseja? Koliko pa stena Triglava? Alpinizem – se vsaj v Sloveniji – skuša vrednotiti tudi na športen način. Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40,91.)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Kako gre hitrost skupaj z varnostjo? V čem si – poleg plezanja – v življenju še hiter?

Praviš: »Preprosto povedano, rad plezam. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Postopoma sem spoznal, da imam dobre živce, ki so v najbolj kritičnih situacijah zelo pomembni, spoznal sem, kako je biti sam.« Je to definicija solo plezanja?

»Najtežjih vzponov ni mogoče prikazati v pravi luči z nobeno besedo in z nobeno sliko.« (Sam, stran 78) Marko Prezelj mi je v podobnem pogovoru dejal, da so solo vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Večkrat si poudaril, da je bil zate v številnih pogledih prelomen vzpon na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. Z Borutom Bergantom sta se nanj povzpela po prvenstveni smeri, Čita je visoko na gori ob sestopu zdrsnil in umrl, prisiljen si bil bivakirati na višini 8300 m. Kaj vse ti je za naslednje vzpone, za življenje, dala, odprla ta izjemna preizkušnja?

Plezal si z Nejcem Zaplotnikom. Kako bi ga opisal? Je bil njegov vpliv res tako velik, kot to za potrebe lastne zgodbe Bernadette McDonald piše v knjigi Alpski bojevniki?

Kaj je zate pomenila tragična smrt zdravnika Janija Kokalja v nesreči reševalcev na Okrešlju?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

»In Lhotse bo lep spomin«, si napisal v knjigi Sam. Datum 22. 4. 1990 je bil sprva doma in v tujini označen za mejnik svetovnega alpinizma. Slovenski pregledi alpinističnih dosežkov tvoj vzpon priznavajo (na primer knjige Slovenci v Himalaji, Zgodovina slovenskega alpinizma, Slovensko planinstvo …). Kakšno je stališče tujine, kakšno je stanje v tujih virih? Najpogosteje praviš, da ti je vseeno. Pa ti je res?

Ob »neetični objavi fotografij« (kot je takrat zapisala preiskovalna komisija PZS) je šlo vzporedno za spor glede delitve sredstev. Bi do tega spora prišlo tudi brez Lhotseja? Kasneje ni bilo več – morda edino še pri odpravah Tomaža Humarja tovrstnih javnih polemik?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se po tvojem mnenju – k sreči? – humariziranje oziroma njegova spletna različica vrhunskega alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Plezata tudi oba tvoja sinova Aleš in Nejc, Aleš je letos z Lukom Lindičem stal na Broad Peaku in severnem vrhu Gašerbruma IV. Kaj počne Nejc? Kako gledaš na Aleševo alpinistično udejstvovanje? Oba z Alešem sta stala na Broad Peaku, si ga glede vzpona prevprašal na način gospe Hawley iz Nepala? Kakšen je odnos očeta in sina, trener/varovanec?


Neposreden in iskriv v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

Tone Škarja v uvodu knjige Sam zapiše: »Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah – in predvsem zaupanje.« Po dogajanju v letu 1993 se te besede berejo kot preroške. Kako to, da si – ne glede na dogajanje ob aferi – lahko postal načelnik KŠP?

V času tvojega vodenja KŠP (1995–2011) se je začel in uveljavil projekt opremljanja slovenskih plezališč. Na eni strani ekstremno egoistično solo plezanje, na drugi strani pa solidarnost, skrb za številne druge plezalce, anonimne množice. Kako gre to dvoje skupaj?

Čemu pripisuješ prevlado Slovenk v svetovnem športnem plezanju – Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič, Janja Garnbret? Zakaj nam pri moških v preteklosti ni uspevalo v takšni meri?

Martina Čufar te sprašuje: iz kje si črpal motivacijo, da si na svoji steni pred vsakim njenim treningom očistil prav vse oprimke? Povej prosim, za koliko oprimkov je šlo?

Z Domžalami si povezan tako ali drugače: prva plezalna stena v Hali KC, pa pismo 19 vrhunskih alpinistov tebi v podporo je nastalo v Domžalah, odprava na Alpamayo (letos so se nanjo povzpeli štirje naši člani), treniral si Majo Šuštar … Komentar?

Oba sva bila funkcionarja PZS. Če se ne motim, se sej upravnega odbora PZS (skoraj) nisi udeleževal, pa si vseeno dosegel (vse), kar je športno plezanje potrebovalo. Kako ti je to uspevalo? Kje je skrivnost tvojega organizacijsko/funkcionarskega uspeha?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

V knjigi Sam je na strani 99 objavljena fotografija – selfi, ki si ga naredil v šotoru na enem od višinskih taborov na Broadu Peaku. Danes te na socialnih omrežjih ni zaslediti? Ne nastopaš prav veliko v javnosti – doma in v tujini. Se motim?

Gledam fotografije v knjigi Sam, kjer precej izstopa roza barva: znamenite pajkice (mislim, da je podobne nosil tudi Tadej Slabe in verjetno še kdo …), majica … Bernadette McDonald zapiše, da si predstavnik klasične moške lepote. Komentar?

Prosim, naj ne zveni provokativno: si knjigo Sam pisal sam? Si kasneje še čutil željo po pisanju (ob brskanju in raziskovanju sem ob pogovorih s teboj našel še tvoj uvodni prispevek v knjigi Moj svet gorá, japonskega fotografa Yoshikazu Shirakawa)?

Alpski gorniški klub, to je eno bolj nesmiselnih poimenovanj … Si predstavljaš ime: dinarski gorniški klub ali panonski gorniški klub?

Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po šolsko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso? Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, smo vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?


Ura pogovora, vredna natanko toliko, kot smo pripravljeni živeti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRIDEM V HRASTNIK

Četrtek, Junij 16th, 2016

Vabim vas na predstavitev in pogovor o eni najstarejših gorskih kulturnih pokrajin, ki obiskovalcu ponuja prav vse, kar lahko poteši najrazličnejše sebično plemenite motive.

Poletni festival hrastniške knjižnice od 15. 6. do 17. 6. 2016

Petek, 17. junij 2016

18.00 Velika planina
Predaval bo Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije, inštruktor planinske vzgoje ter soavtor monografije Slovenske gore.

Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik
Trg Franca Kozarja 7, SI – 1430 Hrastnik, Slovenija

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKI VEČER S PETRO DRAŠKOVIČ PELC

Četrtek, Februar 25th, 2016

V torek, 1. marca 2016 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer s Petro Draškovič Pelc z naslovom Narava je še vedno živa (dvainšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 241 KB)

Petra Draškovič Pelc (1980), rojena v Mariboru, živi v Kočevju, diplomirala iz biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (2004), doktorirala iz biomedicine na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (2009). Zaposlena je v svojem podjetju, ARS NATURAE – fotografija, turizem in razvoj, Petra Draškovič Pelc s.p. v Kočevju. Raziskovalka, fotografinja, naravoslovka, popotnica in ljubiteljica narave, turistična vodnica, članica Prirodoslovnega društva Slovenije. Deluje še v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, društvu Dinaricum ter Društvu ljubiteljev Križne jame. S fotografijo in besedo se oglaša v Delu, revijah Svet in ljudje, Adria Inflight Magazine ter Gea, s poti v tujini (Kanada, Aljaska, Sibirija, Švedska, Črna gora) pripravlja potopisna predavanja in fotografske razstave. Za diplomsko delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Po uvodni predstavitvi se je s Petro pogovarjal Borut Peršolja.


Gostja dr. Petra Draškovič Pelc. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ALEŠU NA SNIDENJE

Sobota, Januar 30th, 2016

Včeraj se je poslovil Aleš Debeljak.


Aleš Debeljak v Domžalah, november 2011. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pesnik, ki ga bom pogrešal. Ustvarjalec širokega besednega razgleda, ki mi bo manjkal. Človek, ki me ne bo več spravljal v dobro voljo.

Zaradi njegove knjige Ilegalci sem ga jeseni leta 2011 povabil na gorniški večer. S hribi je bil na ti že od malega. Hoja pa je bila neusahljiv vrelec njegove brbotajoče energije. Gore in vse, kar je povezano z njimi, so se kar naprej in ob najrazličnejših priložnostih plazile, kradle, eksplodirale v njegove pesmi, eseje in časopisna razmišljanja.

Gore je čutil veliko bolj, kot marsikdo od nas, ki smo jih študirali, društvenili in športali.

Naslov gorniškega večera je bil Hoja je beseda. Če kdaj, je prav takrat ta naslov povedal vse.


Iskrivost in skrivnostnost Tihotapca. (Fotografija: Lojze Popelar)

Aleša sem osebno spoznal zaradi tragičnega povoda. Bil je somentor doktorskega dela dragega prijatelja, v avtomobilski nesreči prezgodaj umrlega mag. Boštjana Šaverja. Njegova knjiga Nazaj v planinski raj je izjemen uvid v kulturni pomen Triglava. Boštjanov doktorat je posthumno izšel, da bi bila bolečina manjša. O Boštjanu sva se pogovarjala na gorniškem večeru.

Pa o tem, kako ob obsežnih opusih razmišljati tudi o razmerju med kvantiteto in kvaliteto oziroma o tem, da ima vsak avtor svojo mero. Aleša sem spraševal, kakšna je njegova mera literarne hoje? Ugotavljal sem, da vsaka od njegovih nog hodi po različni poti in ker je hoja ritmična me je zanimalo, ali je hoja bolj pesniška ali bolj prozna.

Plaz odgovorov, mahanj z rokama, je docela neopisljiv. Pa vendar tak, da se za vedno usede vate. Kot prepričanemu Evropejcu sem si mu dovolil zastaviti vprašanje, ali je res po več kot stotih letih še vedno treba poudarjati, kako so naši predniki obranili »slovensko lice slovenskim goram« in kako je SPD nastajalo v boju z avstrijsko/nemškim vplivom. Na moje presenečenje je brez trohice dvoma odločno odgovoril, da to dejstvo in okoliščine še premalo predstavljamo in osvetljujemo! Brez tega nas ne bi bilo, je dejal in zato tudi v tem odprtem, svobodomiselnem svetu (ne pozabimo, to je bilo leta 2011), ne smemo pozabiti, kaj je bila vžigalna vrvica ponovnega odkrivanja slovenskih gora.

Leta 2012 sem Aleša povabil v ekipo Slovenskih gora, vendar je takrat za pol leta odšel na Dunaj. Je pa prebral moje besedilo. Z Alešem sva bila nazadnje skupaj lani oktobra. Vzpodbujal me je, da sem oddal gorniški esej v presojo italijanski literarni žiriji. Bil je tudi tovariški recenzent mojega zadnjega eseja za Mohorjev koledar 2016. Nikoli mi ni lektorsko, redakcijsko popravil ničesar. Mi je pa s svojim pripovedovanjem odstrl plasti, ki jih sam nisem videl.

Na koncu se je sam znašel nad tovrstnimi plastmi. Mehkost kamnine in prijetno zelena barva peračiškega tufa, ki sem ga pred tednom dni nevemzakaj občudoval v Tržiču, ustreza Aleševemu značaju. Čeprav judoist, prekaljen v številnih bojih za temeljno idejo življenja, je neverjetno segal tja, kjer živimo sami, v ritmu lastnega bitja.

Zato Peračica ni slučaj. Je zadnji stavek njegove nove pesmi. Čas je bil.


Peračiški tuf, na portalu hišnih vrat v Tržiču, 23. 1. 2016. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZAPEČKARSKA NEŽA

Četrtek, Januar 28th, 2016

V torek, 2. februarja 2016 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Nežo Rus z naslovom SRČNI LONEC (enainšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 198 KB)

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Neža Rus (1990) iz Ljubljane, najstarejša izmed petih otrok, univerzitetna diplomirana gradbenica, diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (2015). Skavtska voditeljica s skavtskim imenom Sočutna orka in stegovodja Stega Ljubljana 3 (140 članic in članov) Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, mlajša pripravnica alpinističnega odseka PD Rašica in oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m).


(Fotografija: Lojze Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja in njegove žene:
YouTube slika preogleda

Iz katere doline največkrat dostopaš na Kriške pode?

Kaj tebi pomeni gorniško znanje? Zakaj si se odločila za alpinistično šolo?

Imaš kaj potovalnih, gorniških izkušenj iz tujine? Kje doslej si videla največ narave?


Mlade, a delavne. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj je tebi pomenilo zavarovano območje narave predno si postala oskrbnica? Si kaj spremenila ta odnos oz. kaj ti pomeni danes?

Kako bi opredelila pojma skromnost in udobje v gorah?

Kaj naj bi pomenila skromnost in udobje v primeru ponudbe planinske koče? Še posebej v Pogačnikovem domu?

Kako si postala oskrbnica? So izbrali samo tebe ali celo ekipo?

Domača si s Facebookom (Pogačnikov dom Kriški podi Skupnost). Kaj pa z drugimi družbenimi omrežji – Twitterjem, Instagramom …? V kakšne namene jih uporabiti v planinski koči? Zgolj za promocijo ali tudi kaj drugega?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

Ali obiskovalci Kriških podov vedo, se zavedajo, da so v Triglavskem narodnem parku? Kakšen je odnos, kakšno je znanje obiskovalcev o gorski naravi? So smeti, ki jih prinesemo in pustimo obiskovalci problem?

Kako poteka običajen delavnik oskrbnice in kako organiziraš delo?

Kako vreme kroji dogajanje? Kaj bi se še dalo izboljšati pri vremenski napovedi? Kaj lahko glede vremena spremenimo obiskovalci sami?

Od kje/koga črpaš sveže informacije o stanju dostopnih planinskih poti? Na čigavo mnenje se najbolj zaneseš?

Svojevrsten izziv, ki obiskovalcem ni viden, sta prijava in odjava obiskovalcev, ki prenočujejo, v skladu z zakonom. Lahko prosim opišeš kako poteka ta postopek?

Ob kuharskem, gorniškem, organizacijskem, knjigovodskem znanje, pridejo prav še druga znanje in veščine: znanje tujih jezikov, sposobnost komuniciranja, psihologije … Katera so področja, ki si jih želiš v prihodnje še izpopolniti?

Kaj te je pri tvojem delu doslej najbolj presenetilo: pozitivno in negativno? (Tako glede obiskovalcev, lastnikov koče, medijev, uprave Triglavskega narodnega parka, oblasti/inšpektorjev?)

A lahko mogoče v odstotkih izraziš, koliko h skupnemu uspehu/ugledu (100 %) planinske koče prispevajo: kakovostna hrana, cena storitve, prijaznost/komuniciranje osebja, urejenost/čistoča planinske koče?

Če bi bila meja nebo (=neomejena količina denarja), kaj bi s tem denarjem spremenila, dozidala, prenovila v Pogačnikovem domu?


Neža. Ženska. Mladost. Iskrivost. (Fotografija: Lojze Popelar)

»Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« To so besede Jakoba Aljaža. Kako bi opisala poslovni, ekonomski model koče, ki jo vodiš čez poletje? Te bolj vznemirja podatek o ustvarjenem prihodku na ležišče v planinski koči ali podatek o skupni količini prijaznih zahval od odhodu v dolino?

Vsega skupaj je v letu 2014 v planinskih kočah prenočilo 76.954 obiskovalcev, od tega 25.772 tujcev ali 33,4 %. Kakšno je razmerje pri vas?

V letu 2013 je po podatkih SURS domači turist v planinskih kočah povprečno dnevno potrošil okoli 38 €. Navedeni znesek vključuje nastanitvene in potne stroške ter izdatke za hrano in pijačo, spominke … Kakšen komentar?


Materializirana srčnost. (Fotografija: Lojze Popelar)

Iz redkih analiz vemo:
– Število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pada.
- V planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev spi v kočah dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je popust v članarini pomemben manj kot 20.000.
– Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Kakšen bi bil po tvojem optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč v Sloveniji?

Nekoč sem napisal, da je največja laž v slovenskih gorah tista, ko številni pravijo: ko bom šel pa v penzijo, bom šel pa za oskrbnika planinske koče … Kaj bi rekla tistim, ki še oklevajo za ta korak?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ANDREJČEK CEPINČEK

Sreda, November 25th, 2015

V torek, 1. decembra 2015 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Andrejem Pečjakom z naslovom VROČA LJUBEZEN DO LEDU IN ELEKTRIKE (šestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 209 KB)

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Andrej Pečjak (1957) s Češnjice pri Kropi, alpinist (2002), varuh gorske narave (2002), državni in mednarodni sodnik v lednem plezanju (2002), član alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale. Poročen, oče dveh hčera, univerzitetni inženir strojništva (1984) in inovator (tudi alpinistične opreme), direktor Inštituta Metron. Družinsko podjetje se ukvarja z razvojem in predelavo električnih vozil. Pleza od leta 1988 (doslej je opravil preko 1000 vzponov doma in v tujini, od tega ima sedemnajst prvenstvenih smeri), vsestranski plezalec in alpinist, z ženo Jasno slovenski utiralec tekmovalnega lednega plezanja. Udeleženec odprav v Peru (1999, 2000), Namibijo (2000), Bolivijo (2003), Tažikistan (2006) in Južno Korejo (2011). Aktivno sodeluje v društveni alpinistični šoli in je urednik spletne strani alpinističnega odseka. V UIAA je predstavnik PZS za tekmovalno ledno plezanje. Prvi poskusi predelave električnega avta segajo v leto 1982, leta 2015 pa je z metronom 7 prevozil rekordnih 826 kilometrov brez vmesnega polnjenja. Resnični junak iz knjige »Drejček in trije marsovčki«, ki jo je napisal Andrejev oče dr. Vid Pečjak.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O vsebini pogovora lahko razmišljate ob postavljenih vprašanjih:

V medijskih nastopih te pogosto označujejo za ljubitelja narave. Kaj naj si nekdo, ki te ne pozna, predstavlja pod to oznako?

Približuje se 11. december, mednarodni dan gora. Letos je namenjen predstavitvi dobrin, pridelanih v gorah, za kakovostnejše življenje. Kaj tebi pomenijo domače in tuje gore?

Kako vidiš vlogo planinskih društev in Planinske zveze Slovenije pri varovanju (gorske) narave. Kaj nam uspeva, kje so še rezerve?

Si bil že v družini ali v šolskem okolju deležen kakršnekoli vzpodbude/motivacije za gorništvo? Zgolj za športno, turistično gorništvo, ali tudi za osebno, vseživljenjsko gorništvo?


Borut Peršolja in Andrej Pečjak. (na desni) (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se je začelo tvoje, vajino plezanje? Zakaj si izbral ravno Domžale in ne katerega od kraja bivanja bližnjih alpinističnih sredin? Kdo so bili tvoji plezalni učitelji? Kaj si se naučil od njih?

Omenila sva, da si po izobrazbi inženir strojništva. S svojo konstrukcijsko radovednostjo in tehnično doslednostjo si se lotil proizvodnje lastne alpinistične opreme. Če se ne motim, je šlo predvsem za predelavo klasične oblike cepina za potrebe lednega plezanja.

Si bil res korak ali celo dva pred zvenečimi imeni znamk – Grivel, Black Diamond, Cassin? Ti je žal, da takrat nisi poskrbel za patentni in avtorski del inovacij? Si to (trpko) spoznanje koristno/poslovno uporabil v zgodbi razvoja elektro avtomobilov?

Inovatorji v gorniških vrstah so bili tudi Avčin (dereze), Kunaver in Jeglič (radijske postaje) … V katerem delu gorniške osebne in tehnične opreme so po tvojem še velike rezerve za prihodnost? Kam bo šel po tvojem razvoj lavinskih žoln? Kako gledaš na prednosti in slabosti GPS?


Andrej Pečjak. (Fotografija: Lojze Popelar)

Z Jasno sta ambasadorja električne mobilnosti. Do tega je bila dolga pot. Kakšni so bili začetki? Kako danes gledaš na razvojno stopnjo biodizla, ko je vožnja za tabo dišala/smrdela po pomfriju?

Spomladi 2013 ste v Monte Carlu s predelano mazdo 5 proslavil prvo mesto na reliju vozil z alternativnim pogonom. Lani oktobra vam je uspelo v odprtem prometu brez vmesnega polnjenja pripeljati 726 kilometrov od Bleda do Dubrovnika (pot naj bi stala devet evrov). Letos ste prepeljali progo Berlin–Karlsruhe oziroma 826 km brez vmesnega polnjenja. Uspelo vam je poraziti tudi ekipo Tesle Motors. Kateri so najpomembnejši učinki tega dogajanja?

Jasna zase pravi, da je na teh stresnih vožnjam predvsem kopilotka, ki ima nalogo, da do podrobnosti naštudira pot, hitrostne omejitve, klance … Predstavljam si, da to zahteva tudi odlično orientacijo, ki pri marsikomu/marsikateri pogosto šepa. Je tudi tvoja pot v hribe skrbno načrtovana, pospremljena z zemljevidi, vodniki, domačijskimi informacijami? Je zate vrh pomemben? Kako ga doživljaš?


Pripravljalec večerov in spraševalec Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Sončno sevanje je približno en kilovat na kvadratni meter površja. Ker si znan po nazornosti svojih primerjav: kako to razložiti z vidika malice na turi?

Kako kot alpinist širokega razgleda gledaš na ostala gorniško društvena področja – članarino, planinske poti, koče, dejavnost mladinskega odseka? Je alpinizem življenjsko povezan in na nek način soodvisen od tega dogajanja, ali lahko živi tudi čisto svoje življenje?

Včasih si bil v planinskem društvu tudi član upravnega odbora. V času prenove Domžalskega doma na Mali planini si se umaknil. Kaj naj bo po tvojem težišče društvenega gorniškega delovanja?


Inovatorske roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Ali obstaja nekaj, kar bi se lahko imenovalo moški alpinizem ali ženski alpinizem?

Kot alpinist, človek zakonske naveze, odlično poznaš brezbesedno komunikacijo dveh, ki sta prežeta s čistim naporom in si samo s pogledom sporočata, kako srečna sta. Lahko fotografija (ki »pove več kot sto besed«) res v celoti zamenja besedo? Kugy ali Avčin?

Drejček je zrl v vesolje leta 1961, torej predno je človek zares pokukal v vesolje in stopil na luno. Kam naj zrejo danes tvoji vnuki?

V Parizu se je pravkar začel nov podnebni vrh – pariška konferenca COP21. 195 držav sveta bo v prihodnjih dveh tednih skušalo oblikovati nov podnebni dogovor, ki bo omejil segrevanje ozračja do konca stoletja na največ 2 stopinji Celzija. Podnebne spremembe … Jih opažaš ob obisku gora, verjameš vanje?


Zvedavo in zvesto poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

(I)GOR, PA TUDI DOL

Ponedeljek, November 2nd, 2015

V torek, 3. novembra 2015 je ob ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Igorjem Škamperletom (devetinpetdeseti po vrsti).


Dr. Igor Škamperle.

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Igor Škamperle (1962, Trst) iz Ljubljane, doktor znanosti (1997), filozof, sociolog kulture, komparativist, religiolog, pisatelj in alpinist. Zaposlen na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ukvarja se s sociologijo znanosti, teorijo simbolov, zgodovino idej, kulturno zgodovino ter religijo in kulturo v obdobju renesanse. Pleza od leta 1978, opravil je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Plezal je v Severni Ameriki, v Himalaji, na Škotskem in v Alpah, sodeloval je na dveh alpinističnih odpravah (Aconcagua 1982, Anapurna 1983). Avtor ali soavtor gorniških knjig Možnica in Koritnica (plezalni vodniček, 1985), Sneg na zlati veji (1992), Lastovičji let (1999), Dotiki pokrajine (2012) ter literarnih Kraljeva hči (1997) in esejev: Magična renesansa (1999), Endimionove sanje (2013). Soavtor številnih literarnih strokovnih publikacij, avtor skoraj 150 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov. Sodeloval je pri pripravi TV dokumentarca o življenju in delu slovenskega filozofa in alpinista dr. Klementa Juga. Prejel je naziv Vitez Republike Italije (2013) za dolgoletno delo na kulturnem ter znanstvenem področju.

Pogovor si lahko tudi pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O vsebini pogovora lahko ugibate na podlagi postavljenih vprašanj:

Obdobje 15. in 16. stoletja, v katerem raziskovalno živiš, je prineslo veliko kulturno, umetniško in raziskovalno prenovo, ki je zajela vsa področja človeškega bivanja. Kaj je ta prenova prinesla gorništvu?

»Gora je stala, še preden smo mi prišli do nje. Gora je simbol, morda eden najstarejših, kar jih človek pozna.« Kako brati gore na štirih – svetopisemskih – ravneh: dobesedno, simbolno-alegorično, moralno, mistično?


Pogovor je tekel o gorniškem svetem gralu: o lepoti gora, ki jo nosimo v sebi. (Fotografija: Miro Pivar)

Kje se začne spoštovanje gora? Se temeljno spoštovanje odrazi v kakovostni pripravi na turo?

Kako se je začelo tvoje plezanje? Kdo so bili tvoji plezalski učitelji (»Nasveti se dogajajo znotraj zaprte govorice, dostopne krogu vpeljanih.«)? Kaj si se od njih naučil?

Zakaj pripovedovane zgodbe, pregledane fotografije in videni filmi, ne morejo zamenjati niti enega lastnega koraka? Je to, da občutimo hvaležnost, ker smo (sou)deležni lepote gora in vrednosti bivanja nezavedno ali privzgojeno?

Kako pomembno vlogo v doživljanju gore igra oprimek? (»Stik prstov s skalo vzpostavlja razmerje, ki ni telovadno ali tehnično, ampak ustvarjalni dotik v visokem pomenu umetnosti, skozi katerega se pretaka življenje, zaradi katerega je človek drugačen od drugih bitij.«)

Kdaj je lahko gora več kot hrib? (»Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« Božo Jordan) Zakaj je vzpon na goro v svojem bistvu religiozno dejanje? Kaj je v gorniškem dejanju berilo, kaj daritev in kaj blagoslov?


Gost gorniškega večera dr. Igor Škamperle. (Fotografija: Miro Pivar)

Lotiva se torej jutranje molitve: dviga v višino, vstopa v plezalno smer. Lahko prosim podrobneje pojasniš, kaj se nenadoma spremeni z doživljajsko razsežnostjo? Kakšno vlogo igrata »nedefinirana trajnost in simbolna smrt«, ki sta po tvojem mnenju jedro doživljanja gora?

Kdaj je občutek o lepoti gora najmočnejši oziroma kdaj najbolj zaživi? Ko smo peš, na kolesu, s smučmi? Kakšna hitrost je ključ do izpolnjenega doživetja? Kako gledaš na divjanje po gorah, na hlastanje za razno raznimi rekordi?

Kako gledaš na slovensko (finančno politično) posebnost, saj je gorništvo v prvi vrsti športna dejavnost – pred leti smo dobili celo alpinistično reprezentanco. S čim (če sploh s čim?) oziroma na kakšen način (v Alpinistični šoli?) nevtralizirati te vplive?


Iskrivost in iskrenost, ki navdušuje. (Fotografija: Miro Pivar)

Kje v tem dinamičnem dogajanju se skriva izvir skromnosti, ki nam lahko posreduje občutek majhnosti pred veličino sveta? Kje v slovenskem gorništvu je skromnosti premalo (planinske koče?), kje preveč (vrhunski alpinizem?)?

Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Človek bi pričakoval majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, največkrat pa opazimo huronsko vpitje, gasilsko veseljačenje … Kako komentiraš to?

Nekje si zapisal, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna«. Kje, na kateri gori, si se ti najbolj srečal z gorniškim sebstvom?

Si se kdaj vprašal, zakaj Aljaž na vrhu Triglava ni postavil križa, ki je takrat stal na večini vrhov Avstroogrske monarhije? Zakaj je s Faradayevo kletko=Aljažev stolp dal prednost varnosti obiskovalcev gora pred božjo previdnostjo?

Sneg na zlati veji (1992) je izšel v Založništvu Tržaškega tiska. »Ne gre za alpinistično-potopisno kroniko ali za filozofsko razpravo o alpinizmu, temveč za t. i. razvojni roman«, je v spremnem eseju ocenil Tomo Virk. Knjiga bo ob Nejcu Zaplotniku in njegovi Poti, še en mejnik, ki ga ne bo mogoče spregledati. Kako na svoje delo gledaš z razdalje triindvajsetih let?

Sledi sestop, vračanje v dolino, vrnitev v običajen svet. Smo na ta dokončni sestop – na gorniški in duhovni ravni – dovolj pripravljeni, natrenirani? Kako potem to, kar smo doživeli, doma opisati – dnevniško, blogersko, fotografsko, tviteraško, facebookovsko? (Petrarca je opisal vzpon na Vetrno goro (Mont Ventoux). Si ta opis že prevedel?)

Si že bil v Slovenskem planinskem muzeju? Kakšno zgodbo (muzejska postavitev nosi naslov Vzpon na goro) si opazil tam?


Midva. (Fotografija: Miro Pivar)

Kaj sledi, ko se človek nenadoma zave, da njegove lastne poti v hribe niso edinstvene (»Vse poti so večno stare, vsak korak je večno mlad.« Andrej Rozman Roza), saj so se na teh poteh znašli že številni pred njimi? Praviš, da sta Kugyjeva Julijske Alpe v podobi in Klinarjeva Sto slovenskih vrhov knjigi, ki ju želiš imeti do zadnjega pri sebi. Kdo od mlajših, novejših gorniških avtorjev te navdušuje s svojimi opisi?

V primeru tvojega življenjepisa se vedno vračamo v Trst. Narodnostna pripadnost, ki se sooča z izzivi (post)modernega časa in evropskega državljanstva, ne sme zamolčati – česa? Kaj nam topogledno govorita zapuščina in drzna načela dr. Klementa Juga?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark