Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

ČESEN, DOBER ZA VIŠINE

Četrtek, September 29th, 2016

V torek, 4.oktobra 2016, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4, Domžale, potekal gorniški večer s Tomom Česnom z naslovom ALPINISTIČNO VITEŠTVO (triinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 248 KB)

Tomo Česen (1959) iz Stražišča, alpinist (od leta 1977), alpinistični inštruktor (1984), inštruktor športnega plezanja (1994), član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj. Po izobrazbi gimnazijski maturant in gorski vodnik (2010), zaposlen kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Pleza od leta 1975, predstavnik generacije slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše vzpone sodijo nova smer na Jalung Kang (1985), Trije problemi Alp pozimi in v solo vzponu (1986), solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990) ter leta 1994 solo preplezana smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli. Vzpon v Lhotseju je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki pa niso bile narejene ob vzponu. Načelnik Komisije za športno plezanje PZS (1995–2011, projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih), vodja usposabljanja v Komisiji za alpinizem PZS (2009–2014). Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Izdal je knjigo Sam (1991), sodeloval pri seriji TV oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Dobitnik Bloudkove nagrade (1989), priznanja Snežni lev v Chamonixu (Francija) za največji alpinistični dosežek leta (1989), reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), športnik Slovenije (1990), medalje za zasluge (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Tomo Česen. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

In še vprašanja:

Alpinizem, športno plezanje, gorsko vodništvo. Tri popolnoma samostojna in celovita gorniška področja, o vsakem posebej bi lahko govorila. O katerem najraje govoriš ti?

Ali vzpon začneš s pregledom zgodovinskega dogajanja na posamezni gori, v steni ali smeri? Kaj ti pomeni delo predhodnikov, kako to védenje vpliva na tvoje življenje na gori ali samo kakovost vzpona?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Koliko pozornosti namenjaš posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

V knjigi Sam si napisal: »Bil sem vznemirjen in to je bil dober znak. In na vrhu; nobenega zmagoslavja.« Je danes kaj drugače? Kaj ti pomeni vrh?


Česen. Česen gre v nos. (Fotografija: Lojze Popelar)

Neurje je precej običajno, a zelo zgovorno sporočilo, izziv (gorske) narave. Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz? Kako se počutiš, znajdeš v nevihti?

»Pri sebi nikoli ne zmagam. Ne želim si zmagati. Saj če bi premagal samega sebe, potem bi ostal poraženec.« Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu?

Koliko v višino meri stena Lhotseja? Koliko pa stena Triglava? Alpinizem – se vsaj v Sloveniji – skuša vrednotiti tudi na športen način. Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40,91.)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Kako gre hitrost skupaj z varnostjo? V čem si – poleg plezanja – v življenju še hiter?

Praviš: »Preprosto povedano, rad plezam. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Postopoma sem spoznal, da imam dobre živce, ki so v najbolj kritičnih situacijah zelo pomembni, spoznal sem, kako je biti sam.« Je to definicija solo plezanja?

»Najtežjih vzponov ni mogoče prikazati v pravi luči z nobeno besedo in z nobeno sliko.« (Sam, stran 78) Marko Prezelj mi je v podobnem pogovoru dejal, da so solo vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Večkrat si poudaril, da je bil zate v številnih pogledih prelomen vzpon na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. Z Borutom Bergantom sta se nanj povzpela po prvenstveni smeri, Čita je visoko na gori ob sestopu zdrsnil in umrl, prisiljen si bil bivakirati na višini 8300 m. Kaj vse ti je za naslednje vzpone, za življenje, dala, odprla ta izjemna preizkušnja?

Plezal si z Nejcem Zaplotnikom. Kako bi ga opisal? Je bil njegov vpliv res tako velik, kot to za potrebe lastne zgodbe Bernadette McDonald piše v knjigi Alpski bojevniki?

Kaj je zate pomenila tragična smrt zdravnika Janija Kokalja v nesreči reševalcev na Okrešlju?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

»In Lhotse bo lep spomin«, si napisal v knjigi Sam. Datum 22. 4. 1990 je bil sprva doma in v tujini označen za mejnik svetovnega alpinizma. Slovenski pregledi alpinističnih dosežkov tvoj vzpon priznavajo (na primer knjige Slovenci v Himalaji, Zgodovina slovenskega alpinizma, Slovensko planinstvo …). Kakšno je stališče tujine, kakšno je stanje v tujih virih? Najpogosteje praviš, da ti je vseeno. Pa ti je res?

Ob »neetični objavi fotografij« (kot je takrat zapisala preiskovalna komisija PZS) je šlo vzporedno za spor glede delitve sredstev. Bi do tega spora prišlo tudi brez Lhotseja? Kasneje ni bilo več – morda edino še pri odpravah Tomaža Humarja tovrstnih javnih polemik?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se po tvojem mnenju – k sreči? – humariziranje oziroma njegova spletna različica vrhunskega alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Plezata tudi oba tvoja sinova Aleš in Nejc, Aleš je letos z Lukom Lindičem stal na Broad Peaku in severnem vrhu Gašerbruma IV. Kaj počne Nejc? Kako gledaš na Aleševo alpinistično udejstvovanje? Oba z Alešem sta stala na Broad Peaku, si ga glede vzpona prevprašal na način gospe Hawley iz Nepala? Kakšen je odnos očeta in sina, trener/varovanec?


Neposreden in iskriv v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

Tone Škarja v uvodu knjige Sam zapiše: »Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah – in predvsem zaupanje.« Po dogajanju v letu 1993 se te besede berejo kot preroške. Kako to, da si – ne glede na dogajanje ob aferi – lahko postal načelnik KŠP?

V času tvojega vodenja KŠP (1995–2011) se je začel in uveljavil projekt opremljanja slovenskih plezališč. Na eni strani ekstremno egoistično solo plezanje, na drugi strani pa solidarnost, skrb za številne druge plezalce, anonimne množice. Kako gre to dvoje skupaj?

Čemu pripisuješ prevlado Slovenk v svetovnem športnem plezanju – Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič, Janja Garnbret? Zakaj nam pri moških v preteklosti ni uspevalo v takšni meri?

Martina Čufar te sprašuje: iz kje si črpal motivacijo, da si na svoji steni pred vsakim njenim treningom očistil prav vse oprimke? Povej prosim, za koliko oprimkov je šlo?

Z Domžalami si povezan tako ali drugače: prva plezalna stena v Hali KC, pa pismo 19 vrhunskih alpinistov tebi v podporo je nastalo v Domžalah, odprava na Alpamayo (letos so se nanjo povzpeli štirje naši člani), treniral si Majo Šuštar … Komentar?

Oba sva bila funkcionarja PZS. Če se ne motim, se sej upravnega odbora PZS (skoraj) nisi udeleževal, pa si vseeno dosegel (vse), kar je športno plezanje potrebovalo. Kako ti je to uspevalo? Kje je skrivnost tvojega organizacijsko/funkcionarskega uspeha?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

V knjigi Sam je na strani 99 objavljena fotografija – selfi, ki si ga naredil v šotoru na enem od višinskih taborov na Broadu Peaku. Danes te na socialnih omrežjih ni zaslediti? Ne nastopaš prav veliko v javnosti – doma in v tujini. Se motim?

Gledam fotografije v knjigi Sam, kjer precej izstopa roza barva: znamenite pajkice (mislim, da je podobne nosil tudi Tadej Slabe in verjetno še kdo …), majica … Bernadette McDonald zapiše, da si predstavnik klasične moške lepote. Komentar?

Prosim, naj ne zveni provokativno: si knjigo Sam pisal sam? Si kasneje še čutil željo po pisanju (ob brskanju in raziskovanju sem ob pogovorih s teboj našel še tvoj uvodni prispevek v knjigi Moj svet gorá, japonskega fotografa Yoshikazu Shirakawa)?

Alpski gorniški klub, to je eno bolj nesmiselnih poimenovanj … Si predstavljaš ime: dinarski gorniški klub ali panonski gorniški klub?

Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po šolsko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso? Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, smo vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?


Ura pogovora, vredna natanko toliko, kot smo pripravljeni živeti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRIDEM V HRASTNIK

Četrtek, Junij 16th, 2016

Vabim vas na predstavitev in pogovor o eni najstarejših gorskih kulturnih pokrajin, ki obiskovalcu ponuja prav vse, kar lahko poteši najrazličnejše sebično plemenite motive.

Poletni festival hrastniške knjižnice od 15. 6. do 17. 6. 2016

Petek, 17. junij 2016

18.00 Velika planina
Predaval bo Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije, inštruktor planinske vzgoje ter soavtor monografije Slovenske gore.

Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik
Trg Franca Kozarja 7, SI – 1430 Hrastnik, Slovenija

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKI VEČER S PETRO DRAŠKOVIČ PELC

Četrtek, Februar 25th, 2016

V torek, 1. marca 2016 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer s Petro Draškovič Pelc z naslovom Narava je še vedno živa (dvainšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 241 KB)

Petra Draškovič Pelc (1980), rojena v Mariboru, živi v Kočevju, diplomirala iz biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (2004), doktorirala iz biomedicine na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (2009). Zaposlena je v svojem podjetju, ARS NATURAE – fotografija, turizem in razvoj, Petra Draškovič Pelc s.p. v Kočevju. Raziskovalka, fotografinja, naravoslovka, popotnica in ljubiteljica narave, turistična vodnica, članica Prirodoslovnega društva Slovenije. Deluje še v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, društvu Dinaricum ter Društvu ljubiteljev Križne jame. S fotografijo in besedo se oglaša v Delu, revijah Svet in ljudje, Adria Inflight Magazine ter Gea, s poti v tujini (Kanada, Aljaska, Sibirija, Švedska, Črna gora) pripravlja potopisna predavanja in fotografske razstave. Za diplomsko delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Po uvodni predstavitvi se je s Petro pogovarjal Borut Peršolja.


Gostja dr. Petra Draškovič Pelc. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ALEŠU NA SNIDENJE

Sobota, Januar 30th, 2016

Včeraj se je poslovil Aleš Debeljak.


Aleš Debeljak v Domžalah, november 2011. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pesnik, ki ga bom pogrešal. Ustvarjalec širokega besednega razgleda, ki mi bo manjkal. Človek, ki me ne bo več spravljal v dobro voljo.

Zaradi njegove knjige Ilegalci sem ga jeseni leta 2011 povabil na gorniški večer. S hribi je bil na ti že od malega. Hoja pa je bila neusahljiv vrelec njegove brbotajoče energije. Gore in vse, kar je povezano z njimi, so se kar naprej in ob najrazličnejših priložnostih plazile, kradle, eksplodirale v njegove pesmi, eseje in časopisna razmišljanja.

Gore je čutil veliko bolj, kot marsikdo od nas, ki smo jih študirali, društvenili in športali.

Naslov gorniškega večera je bil Hoja je beseda. Če kdaj, je prav takrat ta naslov povedal vse.


Iskrivost in skrivnostnost Tihotapca. (Fotografija: Lojze Popelar)

Aleša sem osebno spoznal zaradi tragičnega povoda. Bil je somentor doktorskega dela dragega prijatelja, v avtomobilski nesreči prezgodaj umrlega mag. Boštjana Šaverja. Njegova knjiga Nazaj v planinski raj je izjemen uvid v kulturni pomen Triglava. Boštjanov doktorat je posthumno izšel, da bi bila bolečina manjša. O Boštjanu sva se pogovarjala na gorniškem večeru.

Pa o tem, kako ob obsežnih opusih razmišljati tudi o razmerju med kvantiteto in kvaliteto oziroma o tem, da ima vsak avtor svojo mero. Aleša sem spraševal, kakšna je njegova mera literarne hoje? Ugotavljal sem, da vsaka od njegovih nog hodi po različni poti in ker je hoja ritmična me je zanimalo, ali je hoja bolj pesniška ali bolj prozna.

Plaz odgovorov, mahanj z rokama, je docela neopisljiv. Pa vendar tak, da se za vedno usede vate. Kot prepričanemu Evropejcu sem si mu dovolil zastaviti vprašanje, ali je res po več kot stotih letih še vedno treba poudarjati, kako so naši predniki obranili »slovensko lice slovenskim goram« in kako je SPD nastajalo v boju z avstrijsko/nemškim vplivom. Na moje presenečenje je brez trohice dvoma odločno odgovoril, da to dejstvo in okoliščine še premalo predstavljamo in osvetljujemo! Brez tega nas ne bi bilo, je dejal in zato tudi v tem odprtem, svobodomiselnem svetu (ne pozabimo, to je bilo leta 2011), ne smemo pozabiti, kaj je bila vžigalna vrvica ponovnega odkrivanja slovenskih gora.

Leta 2012 sem Aleša povabil v ekipo Slovenskih gora, vendar je takrat za pol leta odšel na Dunaj. Je pa prebral moje besedilo. Z Alešem sva bila nazadnje skupaj lani oktobra. Vzpodbujal me je, da sem oddal gorniški esej v presojo italijanski literarni žiriji. Bil je tudi tovariški recenzent mojega zadnjega eseja za Mohorjev koledar 2016. Nikoli mi ni lektorsko, redakcijsko popravil ničesar. Mi je pa s svojim pripovedovanjem odstrl plasti, ki jih sam nisem videl.

Na koncu se je sam znašel nad tovrstnimi plastmi. Mehkost kamnine in prijetno zelena barva peračiškega tufa, ki sem ga pred tednom dni nevemzakaj občudoval v Tržiču, ustreza Aleševemu značaju. Čeprav judoist, prekaljen v številnih bojih za temeljno idejo življenja, je neverjetno segal tja, kjer živimo sami, v ritmu lastnega bitja.

Zato Peračica ni slučaj. Je zadnji stavek njegove nove pesmi. Čas je bil.


Peračiški tuf, na portalu hišnih vrat v Tržiču, 23. 1. 2016. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ZAPEČKARSKA NEŽA

Četrtek, Januar 28th, 2016

V torek, 2. februarja 2016 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Nežo Rus z naslovom SRČNI LONEC (enainšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 198 KB)

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Neža Rus (1990) iz Ljubljane, najstarejša izmed petih otrok, univerzitetna diplomirana gradbenica, diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (2015). Skavtska voditeljica s skavtskim imenom Sočutna orka in stegovodja Stega Ljubljana 3 (140 članic in članov) Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, mlajša pripravnica alpinističnega odseka PD Rašica in oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m).


(Fotografija: Lojze Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja in njegove žene:
YouTube slika preogleda

Iz katere doline največkrat dostopaš na Kriške pode?

Kaj tebi pomeni gorniško znanje? Zakaj si se odločila za alpinistično šolo?

Imaš kaj potovalnih, gorniških izkušenj iz tujine? Kje doslej si videla največ narave?


Mlade, a delavne. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj je tebi pomenilo zavarovano območje narave predno si postala oskrbnica? Si kaj spremenila ta odnos oz. kaj ti pomeni danes?

Kako bi opredelila pojma skromnost in udobje v gorah?

Kaj naj bi pomenila skromnost in udobje v primeru ponudbe planinske koče? Še posebej v Pogačnikovem domu?

Kako si postala oskrbnica? So izbrali samo tebe ali celo ekipo?

Domača si s Facebookom (Pogačnikov dom Kriški podi Skupnost). Kaj pa z drugimi družbenimi omrežji – Twitterjem, Instagramom …? V kakšne namene jih uporabiti v planinski koči? Zgolj za promocijo ali tudi kaj drugega?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

Ali obiskovalci Kriških podov vedo, se zavedajo, da so v Triglavskem narodnem parku? Kakšen je odnos, kakšno je znanje obiskovalcev o gorski naravi? So smeti, ki jih prinesemo in pustimo obiskovalci problem?

Kako poteka običajen delavnik oskrbnice in kako organiziraš delo?

Kako vreme kroji dogajanje? Kaj bi se še dalo izboljšati pri vremenski napovedi? Kaj lahko glede vremena spremenimo obiskovalci sami?

Od kje/koga črpaš sveže informacije o stanju dostopnih planinskih poti? Na čigavo mnenje se najbolj zaneseš?

Svojevrsten izziv, ki obiskovalcem ni viden, sta prijava in odjava obiskovalcev, ki prenočujejo, v skladu z zakonom. Lahko prosim opišeš kako poteka ta postopek?

Ob kuharskem, gorniškem, organizacijskem, knjigovodskem znanje, pridejo prav še druga znanje in veščine: znanje tujih jezikov, sposobnost komuniciranja, psihologije … Katera so področja, ki si jih želiš v prihodnje še izpopolniti?

Kaj te je pri tvojem delu doslej najbolj presenetilo: pozitivno in negativno? (Tako glede obiskovalcev, lastnikov koče, medijev, uprave Triglavskega narodnega parka, oblasti/inšpektorjev?)

A lahko mogoče v odstotkih izraziš, koliko h skupnemu uspehu/ugledu (100 %) planinske koče prispevajo: kakovostna hrana, cena storitve, prijaznost/komuniciranje osebja, urejenost/čistoča planinske koče?

Če bi bila meja nebo (=neomejena količina denarja), kaj bi s tem denarjem spremenila, dozidala, prenovila v Pogačnikovem domu?


Neža. Ženska. Mladost. Iskrivost. (Fotografija: Lojze Popelar)

»Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« To so besede Jakoba Aljaža. Kako bi opisala poslovni, ekonomski model koče, ki jo vodiš čez poletje? Te bolj vznemirja podatek o ustvarjenem prihodku na ležišče v planinski koči ali podatek o skupni količini prijaznih zahval od odhodu v dolino?

Vsega skupaj je v letu 2014 v planinskih kočah prenočilo 76.954 obiskovalcev, od tega 25.772 tujcev ali 33,4 %. Kakšno je razmerje pri vas?

V letu 2013 je po podatkih SURS domači turist v planinskih kočah povprečno dnevno potrošil okoli 38 €. Navedeni znesek vključuje nastanitvene in potne stroške ter izdatke za hrano in pijačo, spominke … Kakšen komentar?


Materializirana srčnost. (Fotografija: Lojze Popelar)

Iz redkih analiz vemo:
– Število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pada.
- V planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev spi v kočah dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je popust v članarini pomemben manj kot 20.000.
– Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Kakšen bi bil po tvojem optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč v Sloveniji?

Nekoč sem napisal, da je največja laž v slovenskih gorah tista, ko številni pravijo: ko bom šel pa v penzijo, bom šel pa za oskrbnika planinske koče … Kaj bi rekla tistim, ki še oklevajo za ta korak?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ANDREJČEK CEPINČEK

Sreda, November 25th, 2015

V torek, 1. decembra 2015 je ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Andrejem Pečjakom z naslovom VROČA LJUBEZEN DO LEDU IN ELEKTRIKE (šestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 209 KB)

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Andrej Pečjak (1957) s Češnjice pri Kropi, alpinist (2002), varuh gorske narave (2002), državni in mednarodni sodnik v lednem plezanju (2002), član alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale. Poročen, oče dveh hčera, univerzitetni inženir strojništva (1984) in inovator (tudi alpinistične opreme), direktor Inštituta Metron. Družinsko podjetje se ukvarja z razvojem in predelavo električnih vozil. Pleza od leta 1988 (doslej je opravil preko 1000 vzponov doma in v tujini, od tega ima sedemnajst prvenstvenih smeri), vsestranski plezalec in alpinist, z ženo Jasno slovenski utiralec tekmovalnega lednega plezanja. Udeleženec odprav v Peru (1999, 2000), Namibijo (2000), Bolivijo (2003), Tažikistan (2006) in Južno Korejo (2011). Aktivno sodeluje v društveni alpinistični šoli in je urednik spletne strani alpinističnega odseka. V UIAA je predstavnik PZS za tekmovalno ledno plezanje. Prvi poskusi predelave električnega avta segajo v leto 1982, leta 2015 pa je z metronom 7 prevozil rekordnih 826 kilometrov brez vmesnega polnjenja. Resnični junak iz knjige »Drejček in trije marsovčki«, ki jo je napisal Andrejev oče dr. Vid Pečjak.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O vsebini pogovora lahko razmišljate ob postavljenih vprašanjih:

V medijskih nastopih te pogosto označujejo za ljubitelja narave. Kaj naj si nekdo, ki te ne pozna, predstavlja pod to oznako?

Približuje se 11. december, mednarodni dan gora. Letos je namenjen predstavitvi dobrin, pridelanih v gorah, za kakovostnejše življenje. Kaj tebi pomenijo domače in tuje gore?

Kako vidiš vlogo planinskih društev in Planinske zveze Slovenije pri varovanju (gorske) narave. Kaj nam uspeva, kje so še rezerve?

Si bil že v družini ali v šolskem okolju deležen kakršnekoli vzpodbude/motivacije za gorništvo? Zgolj za športno, turistično gorništvo, ali tudi za osebno, vseživljenjsko gorništvo?


Borut Peršolja in Andrej Pečjak. (na desni) (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se je začelo tvoje, vajino plezanje? Zakaj si izbral ravno Domžale in ne katerega od kraja bivanja bližnjih alpinističnih sredin? Kdo so bili tvoji plezalni učitelji? Kaj si se naučil od njih?

Omenila sva, da si po izobrazbi inženir strojništva. S svojo konstrukcijsko radovednostjo in tehnično doslednostjo si se lotil proizvodnje lastne alpinistične opreme. Če se ne motim, je šlo predvsem za predelavo klasične oblike cepina za potrebe lednega plezanja.

Si bil res korak ali celo dva pred zvenečimi imeni znamk – Grivel, Black Diamond, Cassin? Ti je žal, da takrat nisi poskrbel za patentni in avtorski del inovacij? Si to (trpko) spoznanje koristno/poslovno uporabil v zgodbi razvoja elektro avtomobilov?

Inovatorji v gorniških vrstah so bili tudi Avčin (dereze), Kunaver in Jeglič (radijske postaje) … V katerem delu gorniške osebne in tehnične opreme so po tvojem še velike rezerve za prihodnost? Kam bo šel po tvojem razvoj lavinskih žoln? Kako gledaš na prednosti in slabosti GPS?


Andrej Pečjak. (Fotografija: Lojze Popelar)

Z Jasno sta ambasadorja električne mobilnosti. Do tega je bila dolga pot. Kakšni so bili začetki? Kako danes gledaš na razvojno stopnjo biodizla, ko je vožnja za tabo dišala/smrdela po pomfriju?

Spomladi 2013 ste v Monte Carlu s predelano mazdo 5 proslavil prvo mesto na reliju vozil z alternativnim pogonom. Lani oktobra vam je uspelo v odprtem prometu brez vmesnega polnjenja pripeljati 726 kilometrov od Bleda do Dubrovnika (pot naj bi stala devet evrov). Letos ste prepeljali progo Berlin–Karlsruhe oziroma 826 km brez vmesnega polnjenja. Uspelo vam je poraziti tudi ekipo Tesle Motors. Kateri so najpomembnejši učinki tega dogajanja?

Jasna zase pravi, da je na teh stresnih vožnjam predvsem kopilotka, ki ima nalogo, da do podrobnosti naštudira pot, hitrostne omejitve, klance … Predstavljam si, da to zahteva tudi odlično orientacijo, ki pri marsikomu/marsikateri pogosto šepa. Je tudi tvoja pot v hribe skrbno načrtovana, pospremljena z zemljevidi, vodniki, domačijskimi informacijami? Je zate vrh pomemben? Kako ga doživljaš?


Pripravljalec večerov in spraševalec Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Sončno sevanje je približno en kilovat na kvadratni meter površja. Ker si znan po nazornosti svojih primerjav: kako to razložiti z vidika malice na turi?

Kako kot alpinist širokega razgleda gledaš na ostala gorniško društvena področja – članarino, planinske poti, koče, dejavnost mladinskega odseka? Je alpinizem življenjsko povezan in na nek način soodvisen od tega dogajanja, ali lahko živi tudi čisto svoje življenje?

Včasih si bil v planinskem društvu tudi član upravnega odbora. V času prenove Domžalskega doma na Mali planini si se umaknil. Kaj naj bo po tvojem težišče društvenega gorniškega delovanja?


Inovatorske roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Ali obstaja nekaj, kar bi se lahko imenovalo moški alpinizem ali ženski alpinizem?

Kot alpinist, človek zakonske naveze, odlično poznaš brezbesedno komunikacijo dveh, ki sta prežeta s čistim naporom in si samo s pogledom sporočata, kako srečna sta. Lahko fotografija (ki »pove več kot sto besed«) res v celoti zamenja besedo? Kugy ali Avčin?

Drejček je zrl v vesolje leta 1961, torej predno je človek zares pokukal v vesolje in stopil na luno. Kam naj zrejo danes tvoji vnuki?

V Parizu se je pravkar začel nov podnebni vrh – pariška konferenca COP21. 195 držav sveta bo v prihodnjih dveh tednih skušalo oblikovati nov podnebni dogovor, ki bo omejil segrevanje ozračja do konca stoletja na največ 2 stopinji Celzija. Podnebne spremembe … Jih opažaš ob obisku gora, verjameš vanje?


Zvedavo in zvesto poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

(I)GOR, PA TUDI DOL

Ponedeljek, November 2nd, 2015

V torek, 3. novembra 2015 je ob ob 19. uri v Knjižnici Domžale potekal gorniški večer z Igorjem Škamperletom (devetinpetdeseti po vrsti).


Dr. Igor Škamperle.

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Igor Škamperle (1962, Trst) iz Ljubljane, doktor znanosti (1997), filozof, sociolog kulture, komparativist, religiolog, pisatelj in alpinist. Zaposlen na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ukvarja se s sociologijo znanosti, teorijo simbolov, zgodovino idej, kulturno zgodovino ter religijo in kulturo v obdobju renesanse. Pleza od leta 1978, opravil je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Plezal je v Severni Ameriki, v Himalaji, na Škotskem in v Alpah, sodeloval je na dveh alpinističnih odpravah (Aconcagua 1982, Anapurna 1983). Avtor ali soavtor gorniških knjig Možnica in Koritnica (plezalni vodniček, 1985), Sneg na zlati veji (1992), Lastovičji let (1999), Dotiki pokrajine (2012) ter literarnih Kraljeva hči (1997) in esejev: Magična renesansa (1999), Endimionove sanje (2013). Soavtor številnih literarnih strokovnih publikacij, avtor skoraj 150 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov. Sodeloval je pri pripravi TV dokumentarca o življenju in delu slovenskega filozofa in alpinista dr. Klementa Juga. Prejel je naziv Vitez Republike Italije (2013) za dolgoletno delo na kulturnem ter znanstvenem področju.

Pogovor si lahko tudi pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O vsebini pogovora lahko ugibate na podlagi postavljenih vprašanj:

Obdobje 15. in 16. stoletja, v katerem raziskovalno živiš, je prineslo veliko kulturno, umetniško in raziskovalno prenovo, ki je zajela vsa področja človeškega bivanja. Kaj je ta prenova prinesla gorništvu?

»Gora je stala, še preden smo mi prišli do nje. Gora je simbol, morda eden najstarejših, kar jih človek pozna.« Kako brati gore na štirih – svetopisemskih – ravneh: dobesedno, simbolno-alegorično, moralno, mistično?


Pogovor je tekel o gorniškem svetem gralu: o lepoti gora, ki jo nosimo v sebi. (Fotografija: Miro Pivar)

Kje se začne spoštovanje gora? Se temeljno spoštovanje odrazi v kakovostni pripravi na turo?

Kako se je začelo tvoje plezanje? Kdo so bili tvoji plezalski učitelji (»Nasveti se dogajajo znotraj zaprte govorice, dostopne krogu vpeljanih.«)? Kaj si se od njih naučil?

Zakaj pripovedovane zgodbe, pregledane fotografije in videni filmi, ne morejo zamenjati niti enega lastnega koraka? Je to, da občutimo hvaležnost, ker smo (sou)deležni lepote gora in vrednosti bivanja nezavedno ali privzgojeno?

Kako pomembno vlogo v doživljanju gore igra oprimek? (»Stik prstov s skalo vzpostavlja razmerje, ki ni telovadno ali tehnično, ampak ustvarjalni dotik v visokem pomenu umetnosti, skozi katerega se pretaka življenje, zaradi katerega je človek drugačen od drugih bitij.«)

Kdaj je lahko gora več kot hrib? (»Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« Božo Jordan) Zakaj je vzpon na goro v svojem bistvu religiozno dejanje? Kaj je v gorniškem dejanju berilo, kaj daritev in kaj blagoslov?


Gost gorniškega večera dr. Igor Škamperle. (Fotografija: Miro Pivar)

Lotiva se torej jutranje molitve: dviga v višino, vstopa v plezalno smer. Lahko prosim podrobneje pojasniš, kaj se nenadoma spremeni z doživljajsko razsežnostjo? Kakšno vlogo igrata »nedefinirana trajnost in simbolna smrt«, ki sta po tvojem mnenju jedro doživljanja gora?

Kdaj je občutek o lepoti gora najmočnejši oziroma kdaj najbolj zaživi? Ko smo peš, na kolesu, s smučmi? Kakšna hitrost je ključ do izpolnjenega doživetja? Kako gledaš na divjanje po gorah, na hlastanje za razno raznimi rekordi?

Kako gledaš na slovensko (finančno politično) posebnost, saj je gorništvo v prvi vrsti športna dejavnost – pred leti smo dobili celo alpinistično reprezentanco. S čim (če sploh s čim?) oziroma na kakšen način (v Alpinistični šoli?) nevtralizirati te vplive?


Iskrivost in iskrenost, ki navdušuje. (Fotografija: Miro Pivar)

Kje v tem dinamičnem dogajanju se skriva izvir skromnosti, ki nam lahko posreduje občutek majhnosti pred veličino sveta? Kje v slovenskem gorništvu je skromnosti premalo (planinske koče?), kje preveč (vrhunski alpinizem?)?

Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Človek bi pričakoval majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, največkrat pa opazimo huronsko vpitje, gasilsko veseljačenje … Kako komentiraš to?

Nekje si zapisal, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna«. Kje, na kateri gori, si se ti najbolj srečal z gorniškim sebstvom?

Si se kdaj vprašal, zakaj Aljaž na vrhu Triglava ni postavil križa, ki je takrat stal na večini vrhov Avstroogrske monarhije? Zakaj je s Faradayevo kletko=Aljažev stolp dal prednost varnosti obiskovalcev gora pred božjo previdnostjo?

Sneg na zlati veji (1992) je izšel v Založništvu Tržaškega tiska. »Ne gre za alpinistično-potopisno kroniko ali za filozofsko razpravo o alpinizmu, temveč za t. i. razvojni roman«, je v spremnem eseju ocenil Tomo Virk. Knjiga bo ob Nejcu Zaplotniku in njegovi Poti, še en mejnik, ki ga ne bo mogoče spregledati. Kako na svoje delo gledaš z razdalje triindvajsetih let?

Sledi sestop, vračanje v dolino, vrnitev v običajen svet. Smo na ta dokončni sestop – na gorniški in duhovni ravni – dovolj pripravljeni, natrenirani? Kako potem to, kar smo doživeli, doma opisati – dnevniško, blogersko, fotografsko, tviteraško, facebookovsko? (Petrarca je opisal vzpon na Vetrno goro (Mont Ventoux). Si ta opis že prevedel?)

Si že bil v Slovenskem planinskem muzeju? Kakšno zgodbo (muzejska postavitev nosi naslov Vzpon na goro) si opazil tam?


Midva. (Fotografija: Miro Pivar)

Kaj sledi, ko se človek nenadoma zave, da njegove lastne poti v hribe niso edinstvene (»Vse poti so večno stare, vsak korak je večno mlad.« Andrej Rozman Roza), saj so se na teh poteh znašli že številni pred njimi? Praviš, da sta Kugyjeva Julijske Alpe v podobi in Klinarjeva Sto slovenskih vrhov knjigi, ki ju želiš imeti do zadnjega pri sebi. Kdo od mlajših, novejših gorniških avtorjev te navdušuje s svojimi opisi?

V primeru tvojega življenjepisa se vedno vračamo v Trst. Narodnostna pripadnost, ki se sooča z izzivi (post)modernega časa in evropskega državljanstva, ne sme zamolčati – česa? Kaj nam topogledno govorita zapuščina in drzna načela dr. Klementa Juga?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ALEŠ V PARKU

Ponedeljek, Oktober 5th, 2015

V torek, 6. oktobra 2015, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah potekal gorniški večer z Alešem Zdešarjem z naslovom Zavarujmo (oseminpetdeseti po vrsti).

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Aleš Zdešar (1975) iz Kranja, univerzitetni diplomirani geolog, zaposlen v Triglavskem narodnem parku. Poročen, oče dveh otrok, fotograf, predavatelj. Fotografira od leta 2005 (uporablja Canonovo opremo), (so)avtor blogov FotoGaja ter The Light in Bohinj. S fotografijami opremlja publikacije, revije, knjige in koledarje Triglavskega narodnega parka. Širi znanje in misli o varovanju narave, o neživi naravi, o kulturni dediščini, o fotografiji, o potovanjih in življenju. Del troedine ekipe Fotografov dnevnik, ki pripravlja predavanja odličnih fotografov in zanimivih oseb, ki jim je fotografija zaznamovala življenje.

Pogovor si lahko tudi pogledate po zaslugi snemalca – Miro Pivar za Domžalec.si:
YouTube slika preogleda

***


Aleš Zdešar. (Fotografija: Lojze Popelar.)

O vsebini pogovora lahko ugibate na podlagi postavljenih vprašanj:

Zakaj blog? Od kje potreba po objavljanju (pisanju/fotografiranju)? Kako se rojevajo teme za objavo?

Si se objavljanja že kdaj naveličal? Kakšen je tvoj odnos do komentarjev/odzivov bralcev/gledalcev, tudi anonimnih?

Si domač tudi s Facebookom, Twitterjem, Instagramom ter/ali drugimi socialnimi omrežji?

Kaj tebi pomeni znanje? Zakaj se ga trudiš deliti z drugimi? Je souporabljati znanje – v tem skomercializiranem svetu – res neprecenljivo? Je iz teh nagibov nastal Fotografov dnevnik?

Kakšni so odzivi fotografov ob prejetem vabilu za sodelovanje? Koga boste gostili letos? Koga od fotografov si še posebej želiš spoznati?

Kakšna je bila tvoja pot do kakovostne, celo odlične fotografije?

Kje doslej si videl največ narave, Narave z veliko začetnice? Si kdaj od presunjenosti, očaranosti, odmaknil pogled s fotografskega objektiva?

Katere tvoje fotografije so najbolj všeč tvoji ženi? S katerimi motivi ji greš najbolj na živce? Težiš z rojstnodnevno fotografijo?

Kdo so bili tvoji naravovarstveni učitelji? Imaš rad človeka v naravi? S čim te je za življenje opremil univerzitetni študij geologije?

Geologija je prvi od številnih mehanizmov delovanja narave. Opažaš pri drugih veliko nepoznavanja delovanja narave?

Kakšen je odnos, kakšno je znanje obiskovalcev Triglavskega narodnega parka o naravi? Kaj te pri rekreacijski rabi narave najbolj preseneti: pozitivno in negativno?

S katerim zavarovanim območjem si se sicer srečal najprej? Kaj je tebi takrat pomenilo zavarovano območje in kaj ti pomeni danes?

Kje v parku je za odžejanje na razpolago deviška voda?

Kje v parku so najboljša mesta za potapljanje do fosilnih rib?

Kje v parku je bila geološka igra odlaganja najmanjkrat prekinjena?

Kje v parku je skrit mir in kje park najbolj umira?


Gostitelj gorniških večerov. (Fotografija: Lojze Popelar)

***
Gorniški večeri v letu 2015:
3. 11. dr. Igor Škamperle, Gorniški sveti gral
1. 12. Andrej Pečjak, Vroča ljubezen do ledu in elektrike

Video posnetke nekaterih preteklih gorniških večerov lahko pogledate na YouTube, če v iskalec vpišete Gorniški večer.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark