Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

Sobota, April 21st, 2018

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z JANKOM KOSOM

Sreda, September 27th, 2017

V torek, 3. oktobra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jankom Kosom z naslovom Kemija gora (oseminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 171 KB)


Janko Kos.

Janko Kos (1959) iz Preloga, biokemik (1983), doktor znanosti (1992), član Evropske akademije znanosti in umetnosti (2015), in alpinist (1977). Poročen, oče treh odraslih otrok, zaposlen kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo. Član Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1975, alpinistični inštruktor (1979), opravil je več kot 100 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženec prve društvene odprave na Grenlandijo 1981. Avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor 15 patentov in patentnih aplikacij. Mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Prejel je številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado Mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).

Po uvodni predstavitvi se je z Jankom pogovarjal Borut Peršolja.

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v sproščenem pogovoru:

Gorniški večer z Jankom Kosom, Kemija gora, 3. 10. 2017

S kom in kako si začel hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživel gimnazijska in študentska leta?

Zakaj alpinizem in ne na primer nogomet, košarka? Kdo so bili tvoji soplezalci? Kdo te je najbolj zaznamoval, kako ste vplivali drug na drugega?

Kakšna je bila v tistem času alpinistična scena v porečju Kamniške Bistrice? Ali so želje sedanjih mladih alpinistov (glede na njihove dosežke) podobni tistim, ki ste jih gojili v tvojem času?

Grenlandija, Kronprins Frederik Bjerge. Modro modra celina … Kako si si jo – v času, ko je bil internet v glavnem še hipoteza – predstavljal z gimnazijskim znanjem geografije? Kaj te je, vas je v resnici pričakalo?

Leta 1981 se je tja podala prva domžalsko-mengeška odprava. Lahko na kratko predstaviš: kdo ste bili člani odprave, kaj so bili vaši cilji, kako je potekala pod vodstvom Staneta Klemenca in kaj ste splezali?

V biltenu z odprave piše: 10. 6. 1981, Domžalski vrh, 1100 m, s Stanetom Klemencem; v steni poješ Mari, življenje ni cvetoče polje (Hazard) in preganjaš strašanski mraz … Nekje torej obstaja vrh, ki sta si ga najverjetneje doslej delila edina na svetu. Kako to doživljaš danes?

Te še danes rado zebe? Kaj je tvoja šibka točka v gorah?

V odlomku iz dnevnika (28. 6.; osmi dan čakanja na helikopter): »Koliko časa imamo za premišljevanje? Vsak dan življenja se je prikazal pred mano, vsaka odločitev, izleti v gore … Večerja bo. Košček evrokrema, razrezan na sedem delov. Za predjed bomo cedili sline, za poobedek pa listali kataloge najboljših restavracij v Kobenhavnu. Jutri mora prileteti! Saj je življenje tako lepo.« Kaj si se naučil iz te preizkušnje?

Ta tvoj dnevnik še obstaja? Bi kaj prispeval iz njega za društveni zbornik?

Preko 80 delovnih organizacij, ustanov in posameznikov je podprlo vašo odpravo. Seznam je impozantno dolg z več vidikov: številna, takrat uspešna (domžalska) podjetja, danes ne obstajajo več. Kaj je bilo dobro v preteklosti, kaj sodobnega, bi vam takrat prišlo prav?

Midva sva šla prvič skupaj v hribe v soboto, 24. 4. 1982. Osvojili smo planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Se spomniš tega izleta?

Iz mojega dnevnika Pionir planinec: »Pri glavnih za kepanje so bili Jure, Boris in Janko.« Tega leta sem v tvoji navezi prišel tudi na vrh Triglava. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri nas na živce, s čim smo te razveseljevali?

Sam se najbolj od vsega spomnim hoje v tišini. Žal, danes takšne hoje skorajda ni več.

Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kateri projekti so izstopali, kaj vas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosen?

V tistem času so hribe zamenjali družina, gradnja hiše, predvsem pa znanstvena kariera. Si že od začetka vedel, da boš študiral kemijo, ali si kolebal med katerim drugim študijem?

Vse življenje delaš v mednarodnem, zelo tekmovalnem okolju. Kaj so prednosti in slabosti?
Kaj pravzaprav delaš, s čim se raziskovalno ukvarjaš? (»Zlasti odmevne so njegove raziskave proteolitskega encima katepsina X, ki je prisoten v imunskih celicah, nevronih in nekaterih tumorskih celicah. Prof. Kos je skupaj s sodelavci odkril več tarč katepsina X, kot so integrini, gama enolaza in profilin-1, delovanje katepsina X na te tarče pa ima pomembne fiziološke posledice. Povišana koncentracija katepsina X povzroči tvorbo membranskih nanocevk, ki omogočajo prenos sporočil med celicami v obliki ionov, komponent celične površine in znotrajceličnih veziklov. Utišanje izražanja ali inhibicija aktivnosti katepsina X bistveno zmanjša adhezijo in migracijo imunskih in tumorskih celic, poveča pa regeneracijo nevronskih celic in tvorbo nevritov. Te ugotovitve potrjujejo katepsin X kot pomembno terapevtsko tarčo, zato je raziskovalno delo prof. Kosa poleg raziskav vloge proteaz v fizioloških procesih usmerjeno tudi v iskanje in pripravo proteaznih inhibitorjev in drugih spojin, ki bi bile uporabne za zdravljenje raka, nevrodegenerativnih in avtoimunih bolezni.”)

Kako kot naravoslovec, vrhunski znanstvenik, gledaš na podnebne spremembe? Jih – v domačih in tujih gorah – opažaš tudi ti?

Bil si deležen najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji. Kakšen je tvoj odnos do nagrad na splošno?

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.« (Andrej Štremfelj na primer pravi, da smo obsedeni z varnostjo.)

In drugo: »Samota je globokim dušam potreba.«

Kaj poleg plezanja določa alpinista? Katere vrednote, katera ravnanja? Kaj od gorniške literature si bral kot inspiracijo tedaj, kaj bereš sedaj?

Kaj je posebnega pri alpinizmu znanstvenikov? (Številni gorniki, alpinisti so doktorji znanosti.)

Zdaj hodiš v hribe večinoma v dvoje, z Jasno. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekel, da si prehodil pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno užival?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja napoved.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA NARAVA VELIKE PLANINE

Torek, Junij 20th, 2017

V okviru 3. Pohodniškega festivala v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se poletno začenja v četrtek in bo potekal ves konec tedna (od 22. do 25. junija 2017), vabim na gorniško predavanje pod zvezdami.

Poglejte celoten festivalski program. (PDF 4 MB)

***

Festivalskemu dogajanju se Planinsko društvo Domžale pridružuje tako rekoč s sklepnim dogodkom:

Kaj?
Predavanje Gorniška narava Velike planine

V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, Dovja raven, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol.

Predstavljene bodo naravne in družbene značilnosti ter uporabnost geografskih vsebin v gorništvu.

Površje: nadmorska višina, naklon, ekspozicija (izpostavljenost); vpliv in povezanost (rastni pasovi, gozdna meja). Morfološki tip površja – kraško površje: visoka kraška planota, zaobljeni vrhovi, vrtače, udornice, suhe doline, kraške jame in brezna. Kamnine in njihove lastnosti: sedimentne (apnenec in dolomit). Preperevanje: mehansko (zmrzalno, temperaturno, razbremenilno) in kemijsko (korozija) ter biogeno. Denudacija: ploskovno delovanje in zniževanje. Erozija: linearno delovanje; vetrna erozija, erozija prsti. Vodno omrežje: izviri, padavine, taljenje snega, vpliv kraškega zadrževanja vodnega odtoka. Rastje Velike planine: pašniki, zavarovane rastline, mrazišča. Spremembe rabe tal oz. zaraščanje. Zemljepisna imena – beležka podnebnih sprememb v rastju. Podnebje, vreme in vremenski pojavi. Alpski svet kot življenjski prostor. Temno nebo Velike planine. Tišina. Problemi. Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe.

Kdo?
predava mag. Borut Peršolja, geograf in inštruktor planinske vzgoje, član PD Domžale

Kje?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)

Informacije:
info@pdd.si

Predavanje bo na prostem pod zvezdami, v primeru slabega vremena pa v Domžalskem domu. Predlagamo, da na predavanje pridete peš iz doline in prenočite v Domžalskem domu (rezervacije na 051 665 665).

Vstopnine ni, vabljeni!

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj veliko in maloplaninski korak.

  • Share/Bookmark

TURNOGRAJSKI ALJAŽ

Četrtek, April 27th, 2017

Elizabeta Gradnik:
Aljažev stolp/The Aljaž Turret

Jesenice 2015: Gornjesavski muzej, 48 strani, ISBN 978-961-6467-39-1, cena: 5 €

Knjigo sem kupil v Slovenskem planinskem muzeju.

Knjiga, ki je izšla ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa, je mozaični pregled dogajanja v obdobju pred postavitvijo stolpa, od ideje do izvedbe in do današnjega dne, ko živi svoje okroglasto stražarsko življenje.

Zgodba se kronološko naslanja na številne primarne vire, zlasti na originalno arhivsko gradivo in na Aljaževa pričevanja, bodisi zapisana v Planinskem vestniku, bodisi v njegovih župnijskih ali pisateljskih zapisih. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami iz zbirke Slovenskega planinskega muzeja. Za razgledane poznavalce knjiga ne prinaša nobenih novih spoznanj ali informacij iz na novo odkritih virov, pričevanj. Prav tako ne skuša na novo ovrednotiti Aljaževega gorniškega dela, temveč se drži ustaljenega, preizkušenega, uveljavljenega pogleda, ki spričo časovne oddaljenosti že prehaja v nacionalno mitologijo. Ta Aljaža upravičeno umešča med najpomembnejše narodne buditelje, začetnike slovenskega organiziranega planinstva ter začetnika gorniškega turizma.

Čeprav se knjiga končuje z zapisom, da so se »v letu 2009 razvnele burne polemike o pobudi, naj se stolp prestavi v muzej in se zaradi dotrajanosti nadomesti z repliko« (45), pa nič ne pove o kraji Aljaževega stolpa s strani države leta1999 (Wikipedija pravi, da je »danes v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bohinj«, a po zadnjem stanju ne drži niti ena od navedenih trditev.), prav tako nič ne pove o tem, da je bil Aljaž začetnik sedanje pohodniške industrije ter onesnaževanja slovenskih gora (Aljaž je na primer »popravil« slap Peričnik tako, da je »po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal.«).

Avtorica Elizabeta Gradnik, dolgoletna muzejska kustosinja za planinstvo, se je s tem knjižnim projektom tudi poslovila iz muzeja. Na pogovoru v okviru gorniškega večera je razkrila, da sama sploh še nikoli ni bila na Triglavu. Morda ji bo odmik od stvari, ki so ji doslej zapolnjevale službeni čas omogočil, da vendarle stopi do Aljaževega stolpa, »priče viharjem, vojnam, različnim državam in režimom, vzponom in padcem Slovencev, ki že sto dvajset let stoji kot opredmeteni simbol boja za slovensko zemljo in materni jezik, svetinja slovenskega rodoljuba, ponosa in narodove samobitnosti.«(stran 6)

Za pokušino zgolj nekaj drobcev iz knjige:

Aljaž je bil prvič na Triglavu leta 1887 (10) in sprva je Slovenskemu planinskemu društvu očital, »da zanemarjajo Triglav« (15). Ob vzponu je videl borne ostanke nekdanje lesene piramide (iz leta 1822), ki je bila na vrhu postavljena kot triangulacijska točka. Nadomestil jo je kovinski stolp, zelo hitro imenovan Aljažev stolp. Ob blagoslovitvi je v spominsko knjigo v latinskem jeziku napisal: »Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. l. v občo korist.« Duh tega časa, iz katerega izvira reklo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, opisuje namen stolpa, ki je bil »postavljen iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu delovanju v naših gorah.« (40)

Sam v Aljaževem delu prepoznavam tudi veliko in prvenstveno skrb za varnost obiskovalcev Triglava (Eli moje razmišljanje očitno pozna, saj je enega od podpoglavij vprašujoče naslovila Faradayeva kletka?). Natančno branje obstoječih virov nakazuje pri tem nekatere nedoslednosti: »Pri stavbi ne bode strelovoda, ker bi še bolj privlačeval strele, pač pa bodo opozarjali svarilni napisi v različnih jezikih, da ob nevihti ni bivati v stolpu.« (16) Ta navedek naj bi bil iz Planinskega vestnika, 25. maj 1985. Pri letnici gre za napako, pravilna je letnica 1895. Na drugem mestu beremo: »Da bi strela ne delala škode in temeljev ne zrahljala, je kazalo narediti strelovod z bakreno žico (40 m), ki elektriko odvaja in oslabi.« (23)

Ena od simpatičnih zanimivosti, ki se je obdržala še do danes, je »obvestilo (objavljeno leta 1923 v Planinskem vestniku), naj se v kočah uporabljajo ovalni žigi z vijoličasto, v domovih pa četverooglati z rdečo barvo in da se žig na vrhu Triglava od vseh razlikuje in ima rdečo barvo«. (41) K temu je treba dodati, da imajo žigi vrhov trikotno obliko.

  • Share/Bookmark

POLNA MIRA

Sobota, Februar 25th, 2017

V torek, 7. marca 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se je z Miro pogovarjal Borut Peršolja.


Mira Ažman. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Tvoj rojstni kraj je Kamnik, tam si hodila tudi v gimnazijo. Kako si se znašla v Domžalah? Si takrat ali kasneje čutila kakšne pregovorne medsosedske napetosti med Kamničani in Domžalci?

Kaj se je najbolj spremenilo v štiridesetih letih tvoje zdravniške službe? Kaj danes ljudje – tudi nemogočega? – pričakujemo od osebne zdravnice?


Sogovornika na predvečer dneva žena. (Fotografija: Lojze Popelar)

Si specialistka šolske medicine, tudi sama mama dveh že odraslih otrok. Česa najbolj primanjkuje sodobnemu osnovnošolcu: dovolj spanja?, urejena prehrana?, razgiban prosti čas? ali vendarle starševska skrb?

Med klasičnimi (gorniškimi) napotki je tudi ta, da naj šolar ne nosi torbe/nahrbtnika, ki je težja od desetine njegove telesne teže. Zakaj? (Boris Mlekuž je napačno nošnjo nahrbtnika slikovito poimenoval kot naritnik.)

Iz osebne izkušnje vem, da nisi sodila med zdravnike, ki podpisujejo največje število receptov. Vedno si skušala izluščiti tudi kaj iz zdravega življenjskega sloga in preizkušene domače lekarne. Se po tvojih opažanjih povečuje delež tistih, ki vse stavimo na kemične sestavine zdravil ali se povečuje tudi zavedanje o preizkušenem tradicionalnem zdravilskem znanju?

Si kdaj komu hribe napisala na recept?


Številno poslušalstvo je imelo kaj slišati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako si ti začela hodit v hribe? Si v začetku imela bolj podporo družine, prijateljev ali društvene druščine?

Nisi pa ravno društveni človek. Zdaj hodiš večinoma v dvoje, z Jetijem. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekla, da si prehodila pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno uživala?

V učbeniku Mentor planinske skupine si zapisala besede Reinholda Stecherja, da je prvo sporočilo gora njihova tišina. Praviš, da so gore šola zdravega življenja. Lahko to pojasniš?


Iskrena v želji pomagati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Mlad človek je dovzetnejši za globoko srečanje z bivanjem, gore imajo pripravljene zanj žlahtnejše opojnosti kot vsakdan: igra senc v jutranjem prebujanju, vzpenjanje po grebenih nad meglenim morjem, sproščen, vesel počitek na vrhu. Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje omame umetnih poživil. Kdaj torej začeti z gorami? Kako vemo, da pretiravamo?

Je tudi med novodobnimi zdravniki, tvojimi kolegicami in kolegi, dosti hribovcev? Spomniva, da je bila v zgodovini slovenskega gorništva kar nekaj zdravnikov, ki so pomembno zaznamovali svoj čas: dr. Tičar, dr. Demšar, dr. Brilej, dr. Vavken, dr. Tomaž Ažman, dr. Matija Horvat in da ne pozabiva dr. Iztoka Tomazina, kamniškega kolega dr. Franceta Malešiča ali našega dr. Matjaža Veselka …

Med mrtvimi gorniki je vsako leto tudi nekaj primerov srčne kapi. Spomnim se, da je na Jermanci pod Kamniškim sedlom tako umrl tudi tvoj oče. Kakšna je bila predhodna očetova zgodba? Kateri so bolezenski znaki – nekako še neodkrite bolezni ali bolezenskega stanja – ki se v gorah morda pokažejo najprej in bi morali biti nanje še posebej pozorni?


Dokler se jih spominjamo, so z nami in med nami. (Fotografija: Lojze Popelar)

Gora je priložnost za srečanje ljudi, tam smo drug z drugim, drug za drugega, gora budi tudi pripravljenost za pomoč. Kdor gre v gore, se ne more ogniti vsaki nevarnosti. Kdo pa to v življenju sploh more? Življenje z nevarnostjo spada k šoli gora – pridobiti si zmožnost in izkustvo. Lani je v gorah umrlo več kot štirideset ljudi oz. približno tretjina toliko, kolikor nas umre na cestah. Kaj opažaš v gorah? Kaj še bi kazalo postoriti glede izboljšanja varnosti v gorah?

Kako pa si se znašla med gorskimi reševalci? Kaj te je pri tem delu najbolj presenečalo in kaj ti je nudilo največ zadovoljstva?

Letos junija bo minilo dvajset let od rutinskega usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev na Okrešlju, ki se je sredi dneva prevesilo v največjo tragedijo gorske reševalne službe v Sloveniji. Kako se spominjaš tistega jutra, kakšno je bilo vzdušje med kolegi in kolegicami?

V nesreči so tragično umrli gorski reševalci Boris Mlekuž, Mitja Brajnik, Rado Markič, Luka Karničar in tvoj zdravniški kolega Jani Kokalj. Iz tistega usodnega delovišča sta se skupaj s posadko helikopterja živa izvlekla vidva z Marjanom Kregarjem. Kako je nesreča zaznamovala, celo spremenila tvoje življenje?

Dr. Iztok Tomazin je v knjigi Tragedija v Turski gori dal poglavju, ki opisuje dogajanje po nesreči, naslov Vihar in megla. Česa smo se naučili po nesreči, kaj je danes, dvajset let kasneje, drugače, če ne bolje?


Ta sezona je sklenjena. Jeseni začnemo z novo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Takrat si bila nominirana za Slovenko leto. Znaš sprejeti pohvalo za svoje delo, znaš pohvaliti tudi druge?

Lani jeseni so bili objavljeni rezultati raziskave, po kateri so Domžale najbolj zdrava slovenska občina. Kako komentiraš to novico? Ima pri tem svoje zasluge tudi domžalsko gorništvo?


Hvala in srečno! (Fotografija: Lojze Popelar)

Imaš zdaj, ko si od začetka leta v pokoju, tudi kakšne nove gorniške cilje?

Jutri bo dan žena. V življenju si skusila praktično vse tradicionalne vloge: od hčere, žene, zaposlene ženske, mame. Kaj ti pomeni jutrišnji praznik?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark