Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z JANKOM KOSOM

Sreda, September 27th, 2017

V torek, 3. oktobra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jankom Kosom z naslovom Kemija gora (oseminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 171 KB)


Janko Kos.

Janko Kos (1959) iz Preloga, biokemik (1983), doktor znanosti (1992), član Evropske akademije znanosti in umetnosti (2015), in alpinist (1977). Poročen, oče treh odraslih otrok, zaposlen kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo. Član Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1975, alpinistični inštruktor (1979), opravil je več kot 100 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženec prve društvene odprave na Grenlandijo 1981. Avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor 15 patentov in patentnih aplikacij. Mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Prejel je številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado Mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).

Po uvodni predstavitvi se je z Jankom pogovarjal Borut Peršolja.

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v sproščenem pogovoru:

Gorniški večer z Jankom Kosom, Kemija gora, 3. 10. 2017

S kom in kako si začel hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživel gimnazijska in študentska leta?

Zakaj alpinizem in ne na primer nogomet, košarka? Kdo so bili tvoji soplezalci? Kdo te je najbolj zaznamoval, kako ste vplivali drug na drugega?

Kakšna je bila v tistem času alpinistična scena v porečju Kamniške Bistrice? Ali so želje sedanjih mladih alpinistov (glede na njihove dosežke) podobni tistim, ki ste jih gojili v tvojem času?

Grenlandija, Kronprins Frederik Bjerge. Modro modra celina … Kako si si jo – v času, ko je bil internet v glavnem še hipoteza – predstavljal z gimnazijskim znanjem geografije? Kaj te je, vas je v resnici pričakalo?

Leta 1981 se je tja podala prva domžalsko-mengeška odprava. Lahko na kratko predstaviš: kdo ste bili člani odprave, kaj so bili vaši cilji, kako je potekala pod vodstvom Staneta Klemenca in kaj ste splezali?

V biltenu z odprave piše: 10. 6. 1981, Domžalski vrh, 1100 m, s Stanetom Klemencem; v steni poješ Mari, življenje ni cvetoče polje (Hazard) in preganjaš strašanski mraz … Nekje torej obstaja vrh, ki sta si ga najverjetneje doslej delila edina na svetu. Kako to doživljaš danes?

Te še danes rado zebe? Kaj je tvoja šibka točka v gorah?

V odlomku iz dnevnika (28. 6.; osmi dan čakanja na helikopter): »Koliko časa imamo za premišljevanje? Vsak dan življenja se je prikazal pred mano, vsaka odločitev, izleti v gore … Večerja bo. Košček evrokrema, razrezan na sedem delov. Za predjed bomo cedili sline, za poobedek pa listali kataloge najboljših restavracij v Kobenhavnu. Jutri mora prileteti! Saj je življenje tako lepo.« Kaj si se naučil iz te preizkušnje?

Ta tvoj dnevnik še obstaja? Bi kaj prispeval iz njega za društveni zbornik?

Preko 80 delovnih organizacij, ustanov in posameznikov je podprlo vašo odpravo. Seznam je impozantno dolg z več vidikov: številna, takrat uspešna (domžalska) podjetja, danes ne obstajajo več. Kaj je bilo dobro v preteklosti, kaj sodobnega, bi vam takrat prišlo prav?

Midva sva šla prvič skupaj v hribe v soboto, 24. 4. 1982. Osvojili smo planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Se spomniš tega izleta?

Iz mojega dnevnika Pionir planinec: »Pri glavnih za kepanje so bili Jure, Boris in Janko.« Tega leta sem v tvoji navezi prišel tudi na vrh Triglava. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri nas na živce, s čim smo te razveseljevali?

Sam se najbolj od vsega spomnim hoje v tišini. Žal, danes takšne hoje skorajda ni več.

Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kateri projekti so izstopali, kaj vas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosen?

V tistem času so hribe zamenjali družina, gradnja hiše, predvsem pa znanstvena kariera. Si že od začetka vedel, da boš študiral kemijo, ali si kolebal med katerim drugim študijem?

Vse življenje delaš v mednarodnem, zelo tekmovalnem okolju. Kaj so prednosti in slabosti?
Kaj pravzaprav delaš, s čim se raziskovalno ukvarjaš? (»Zlasti odmevne so njegove raziskave proteolitskega encima katepsina X, ki je prisoten v imunskih celicah, nevronih in nekaterih tumorskih celicah. Prof. Kos je skupaj s sodelavci odkril več tarč katepsina X, kot so integrini, gama enolaza in profilin-1, delovanje katepsina X na te tarče pa ima pomembne fiziološke posledice. Povišana koncentracija katepsina X povzroči tvorbo membranskih nanocevk, ki omogočajo prenos sporočil med celicami v obliki ionov, komponent celične površine in znotrajceličnih veziklov. Utišanje izražanja ali inhibicija aktivnosti katepsina X bistveno zmanjša adhezijo in migracijo imunskih in tumorskih celic, poveča pa regeneracijo nevronskih celic in tvorbo nevritov. Te ugotovitve potrjujejo katepsin X kot pomembno terapevtsko tarčo, zato je raziskovalno delo prof. Kosa poleg raziskav vloge proteaz v fizioloških procesih usmerjeno tudi v iskanje in pripravo proteaznih inhibitorjev in drugih spojin, ki bi bile uporabne za zdravljenje raka, nevrodegenerativnih in avtoimunih bolezni.”)

Kako kot naravoslovec, vrhunski znanstvenik, gledaš na podnebne spremembe? Jih – v domačih in tujih gorah – opažaš tudi ti?

Bil si deležen najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji. Kakšen je tvoj odnos do nagrad na splošno?

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.« (Andrej Štremfelj na primer pravi, da smo obsedeni z varnostjo.)

In drugo: »Samota je globokim dušam potreba.«

Kaj poleg plezanja določa alpinista? Katere vrednote, katera ravnanja? Kaj od gorniške literature si bral kot inspiracijo tedaj, kaj bereš sedaj?

Kaj je posebnega pri alpinizmu znanstvenikov? (Številni gorniki, alpinisti so doktorji znanosti.)

Zdaj hodiš v hribe večinoma v dvoje, z Jasno. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekel, da si prehodil pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno užival?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja napoved.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA NARAVA VELIKE PLANINE

Torek, Junij 20th, 2017

V okviru 3. Pohodniškega festivala v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se poletno začenja v četrtek in bo potekal ves konec tedna (od 22. do 25. junija 2017), vabim na gorniško predavanje pod zvezdami.

Poglejte celoten festivalski program. (PDF 4 MB)

***

Festivalskemu dogajanju se Planinsko društvo Domžale pridružuje tako rekoč s sklepnim dogodkom:

Kaj?
Predavanje Gorniška narava Velike planine

V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, Dovja raven, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol.

Predstavljene bodo naravne in družbene značilnosti ter uporabnost geografskih vsebin v gorništvu.

Površje: nadmorska višina, naklon, ekspozicija (izpostavljenost); vpliv in povezanost (rastni pasovi, gozdna meja). Morfološki tip površja – kraško površje: visoka kraška planota, zaobljeni vrhovi, vrtače, udornice, suhe doline, kraške jame in brezna. Kamnine in njihove lastnosti: sedimentne (apnenec in dolomit). Preperevanje: mehansko (zmrzalno, temperaturno, razbremenilno) in kemijsko (korozija) ter biogeno. Denudacija: ploskovno delovanje in zniževanje. Erozija: linearno delovanje; vetrna erozija, erozija prsti. Vodno omrežje: izviri, padavine, taljenje snega, vpliv kraškega zadrževanja vodnega odtoka. Rastje Velike planine: pašniki, zavarovane rastline, mrazišča. Spremembe rabe tal oz. zaraščanje. Zemljepisna imena – beležka podnebnih sprememb v rastju. Podnebje, vreme in vremenski pojavi. Alpski svet kot življenjski prostor. Temno nebo Velike planine. Tišina. Problemi. Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe.

Kdo?
predava mag. Borut Peršolja, geograf in inštruktor planinske vzgoje, član PD Domžale

Kje?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)

Informacije:
info@pdd.si

Predavanje bo na prostem pod zvezdami, v primeru slabega vremena pa v Domžalskem domu. Predlagamo, da na predavanje pridete peš iz doline in prenočite v Domžalskem domu (rezervacije na 051 665 665).

Vstopnine ni, vabljeni!

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj veliko in maloplaninski korak.

  • Share/Bookmark

POLNA MIRA

Sobota, Februar 25th, 2017

V torek, 7. marca 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se je z Miro pogovarjal Borut Peršolja.


Mira Ažman. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Tvoj rojstni kraj je Kamnik, tam si hodila tudi v gimnazijo. Kako si se znašla v Domžalah? Si takrat ali kasneje čutila kakšne pregovorne medsosedske napetosti med Kamničani in Domžalci?

Kaj se je najbolj spremenilo v štiridesetih letih tvoje zdravniške službe? Kaj danes ljudje – tudi nemogočega? – pričakujemo od osebne zdravnice?


Sogovornika na predvečer dneva žena. (Fotografija: Lojze Popelar)

Si specialistka šolske medicine, tudi sama mama dveh že odraslih otrok. Česa najbolj primanjkuje sodobnemu osnovnošolcu: dovolj spanja?, urejena prehrana?, razgiban prosti čas? ali vendarle starševska skrb?

Med klasičnimi (gorniškimi) napotki je tudi ta, da naj šolar ne nosi torbe/nahrbtnika, ki je težja od desetine njegove telesne teže. Zakaj? (Boris Mlekuž je napačno nošnjo nahrbtnika slikovito poimenoval kot naritnik.)

Iz osebne izkušnje vem, da nisi sodila med zdravnike, ki podpisujejo največje število receptov. Vedno si skušala izluščiti tudi kaj iz zdravega življenjskega sloga in preizkušene domače lekarne. Se po tvojih opažanjih povečuje delež tistih, ki vse stavimo na kemične sestavine zdravil ali se povečuje tudi zavedanje o preizkušenem tradicionalnem zdravilskem znanju?

Si kdaj komu hribe napisala na recept?


Številno poslušalstvo je imelo kaj slišati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako si ti začela hodit v hribe? Si v začetku imela bolj podporo družine, prijateljev ali društvene druščine?

Nisi pa ravno društveni človek. Zdaj hodiš večinoma v dvoje, z Jetijem. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekla, da si prehodila pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno uživala?

V učbeniku Mentor planinske skupine si zapisala besede Reinholda Stecherja, da je prvo sporočilo gora njihova tišina. Praviš, da so gore šola zdravega življenja. Lahko to pojasniš?


Iskrena v želji pomagati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Mlad človek je dovzetnejši za globoko srečanje z bivanjem, gore imajo pripravljene zanj žlahtnejše opojnosti kot vsakdan: igra senc v jutranjem prebujanju, vzpenjanje po grebenih nad meglenim morjem, sproščen, vesel počitek na vrhu. Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje omame umetnih poživil. Kdaj torej začeti z gorami? Kako vemo, da pretiravamo?

Je tudi med novodobnimi zdravniki, tvojimi kolegicami in kolegi, dosti hribovcev? Spomniva, da je bila v zgodovini slovenskega gorništva kar nekaj zdravnikov, ki so pomembno zaznamovali svoj čas: dr. Tičar, dr. Demšar, dr. Brilej, dr. Vavken, dr. Tomaž Ažman, dr. Matija Horvat in da ne pozabiva dr. Iztoka Tomazina, kamniškega kolega dr. Franceta Malešiča ali našega dr. Matjaža Veselka …

Med mrtvimi gorniki je vsako leto tudi nekaj primerov srčne kapi. Spomnim se, da je na Jermanci pod Kamniškim sedlom tako umrl tudi tvoj oče. Kakšna je bila predhodna očetova zgodba? Kateri so bolezenski znaki – nekako še neodkrite bolezni ali bolezenskega stanja – ki se v gorah morda pokažejo najprej in bi morali biti nanje še posebej pozorni?


Dokler se jih spominjamo, so z nami in med nami. (Fotografija: Lojze Popelar)

Gora je priložnost za srečanje ljudi, tam smo drug z drugim, drug za drugega, gora budi tudi pripravljenost za pomoč. Kdor gre v gore, se ne more ogniti vsaki nevarnosti. Kdo pa to v življenju sploh more? Življenje z nevarnostjo spada k šoli gora – pridobiti si zmožnost in izkustvo. Lani je v gorah umrlo več kot štirideset ljudi oz. približno tretjina toliko, kolikor nas umre na cestah. Kaj opažaš v gorah? Kaj še bi kazalo postoriti glede izboljšanja varnosti v gorah?

Kako pa si se znašla med gorskimi reševalci? Kaj te je pri tem delu najbolj presenečalo in kaj ti je nudilo največ zadovoljstva?

Letos junija bo minilo dvajset let od rutinskega usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev na Okrešlju, ki se je sredi dneva prevesilo v največjo tragedijo gorske reševalne službe v Sloveniji. Kako se spominjaš tistega jutra, kakšno je bilo vzdušje med kolegi in kolegicami?

V nesreči so tragično umrli gorski reševalci Boris Mlekuž, Mitja Brajnik, Rado Markič, Luka Karničar in tvoj zdravniški kolega Jani Kokalj. Iz tistega usodnega delovišča sta se skupaj s posadko helikopterja živa izvlekla vidva z Marjanom Kregarjem. Kako je nesreča zaznamovala, celo spremenila tvoje življenje?

Dr. Iztok Tomazin je v knjigi Tragedija v Turski gori dal poglavju, ki opisuje dogajanje po nesreči, naslov Vihar in megla. Česa smo se naučili po nesreči, kaj je danes, dvajset let kasneje, drugače, če ne bolje?


Ta sezona je sklenjena. Jeseni začnemo z novo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Takrat si bila nominirana za Slovenko leto. Znaš sprejeti pohvalo za svoje delo, znaš pohvaliti tudi druge?

Lani jeseni so bili objavljeni rezultati raziskave, po kateri so Domžale najbolj zdrava slovenska občina. Kako komentiraš to novico? Ima pri tem svoje zasluge tudi domžalsko gorništvo?


Hvala in srečno! (Fotografija: Lojze Popelar)

Imaš zdaj, ko si od začetka leta v pokoju, tudi kakšne nove gorniške cilje?

Jutri bo dan žena. V življenju si skusila praktično vse tradicionalne vloge: od hčere, žene, zaposlene ženske, mame. Kaj ti pomeni jutrišnji praznik?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKEMU PROGRAMČKU V OPRIMEK

Torek, Januar 24th, 2017

Včeraj je v elektronski in tiskani obliki izšla dvanajsta različica Gorniškega programčka (PDF 4 MB), ki ga za svojih 542 članic in članov (od tega 33 % otrok, mladostnikov in mladih) ter neznano število prijateljev in podpornic izdaja Planinsko društvo Domžale.

V njem je napovedanih 105 društvenih akcij, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: 19 jih ponuja mladinski odsek, 21 vodniški odsek, 21 alpinistični odsek, eno gospodarski odsek, 22 športnoplezalni odsek, 9 markacijski odsek in 14 upravni odbor. Ob tem pa obstaja več kot deset celoletnih programov, ki sledijo programom Planinske, Alpinistične in Športnoplezalne šole.

Gorniški programček za leto 2017: z lani preplezano Alpamayo na naslovnici. (Fotografija: Aleš Ipavec)

Gorniški programček 2017 bodo vsi članice in člani ter tudi tisti, ki bodo to želeli, dobili brezplačno tudi v tiskani obliki. S programom, s katerim vstopamo v 69. leto delovanja, v najboljši meri izpolnjujemo svoje poslanstvo:

“Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”

Dvanajstič zapored vabi v gore. (Fotografiji: Borut Peršolja in Aleš Ipavec)

***
Izdalo: Planinsko društvo Domžale

Zaporedje: dvanajsta izdaja

Besedilo: Borut Peršolja

Fotografije: Blaž Češka, Aleš Ipavec, Aleš Janžekovič, Helena Kermauner, Borut Peršolja, Mateja Peršolja, Alojz Pirnat, Lojze Popelar, osebni arhiv Janka Vodlana

Naslovnica: Aleš Ipavec

Uredil: Borut Peršolja

Oblikovanje in prelom: Oblikovalnica Sokler, Urška Sokler, Zalog pod Sv. Trojico

Tisk: Tiskarna Ravnikar, Marko Ravnikar s. p., Domžale

Naklada: 1000 izvodov, januar 2017

Uživati v letnih časih. (Fotografiji: Borut Peršolja in Helena Kermauner)

***

Trudili se bomo čim bolj varno izpeljati raznolike društvene dejavnosti ter poskrbeti za naravi prijazno izvedbo.

Dokumentirali bomo svoje gorniške rezultate, da bi se lahko tudi drugi učili od nas.

Prizadevali si bomo za prostovoljno delo in čim širšo dostopnost lastnega programa.

Iskali bomo inovativne poti za vključitev novih ter vztrajanje dosedanjih članic in članov.

Sodelovali bomo s starši, da bi otrokom, mladostnikom in mladim zagotovili gorniško pismenost, in z vsemi, ki nam lahko pomagajo pri širjenju gorništva.

Skrbeli bomo za kakovostne vodnike PZS, alpiniste, inštruktorje, markaciste ter jih celovito podpirali.

Poiskali bomo učinkovite načine za to, da bomo članstvu predstavljali svoje delo z novicami, fotografijami in gorniškimi večeri.

Tako kot doslej bomo potrebovali vašo pomoč in podporo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ODRSKA KATARINA

Četrtek, Januar 19th, 2017

V torek, 7. februarja 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.


Katarina Stegnar. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Izjemen nabor vaših vlog daje potrditev temu, da poglobljeno raziskujete in odpirate različne teme, razčlenjujete njihova ozadja, rezultat pa so avtorske gledališke zgodbe z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. Bi do gorniške/alpinistične teme, kot je zgodba Pavle Jesih, prišli – enkrat v prihodnje – tudi sami?

Dramsko besedilo je ustvaril dr. Andrej E. Skubic, prevajalec, dramatik in romanopisec. Pavlin soplezalec Joža Čop je menda rekel: »Z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. Skubic je v enem pogovoru dejal: pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Ste že pred to predstavo brali gorniško literaturo? Katero?

Vem, da režiser Matjaž Pograjc sodi vsaj med plezalce, če že ne med alpiniste. »Sam vidim plezarijo kot krohotanje bedastemu svetu v obraz in ne kot umiranje na obroke s prevelikimi obrestmi.« (Planinski vestnik 12, 2013, stran 13) Kaj vas pritegne ob plezanju? Zakaj se nam včasih zdi, da je mehkoba plezalnih gibov – gravitaciji navkljub – izjemno graciozna, nekaj kar presega športnost?

Kako ste sodelovali z režiserjem v tej predstavi, ki ste jo označili kot »spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine« (Delo, 19. 2. 2016)? Kaj se vam zdi, katere plezalske prvine zaznamujejo njegov – Pograjčev – odnos do gora?


Izpraševalec in gostitelj Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem za scenarista in režiserja nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«. Kako ste se z vsem tem soočili celotna ekipa in vi osebno?

Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade. Kako ste začeli živeti Pavlo, kako ste jo doživljali med študijem predstave, kaj vam je od njene vloge ostalo danes?

»Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini, v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo poustvarjalka.« (Delo, 19. 2. 2016) Bi v predstavi Pavla nad prepadom še kje (in če kje, kje?) dali še več sebe, več svojega pogleda?

»Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.« (Gledališki list) Bi bila Pavla ista, če bi se izoblikovala ob prostočasnih izkušnjah v morju ali »zgolj« mehki gozdnati pokrajini? Kaj predvsem določa naše značaje – zmage ali porazi?

V obrazložitvi vaše nagrade Prešernovega sklada preberemo: »Vztrajno disciplino izkazuje v odnosu do telesa kot svojega izraznega orodja.« Vem, da ta obrazložitev obsega široko pojmovno polje tega odnosa, zato me zanima predvsem trening, kot urjenje telesa za napore. Kako ohranjate, vzdržujete kondicijo? Ste imeli radi šolsko telovadbo?

Čeprav se sliši zelo klišejsko, vas zanima (tudi) ženska moč. Ob tem, da »še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki« (Delo, 19. 2. 2016), kje so današnje prve bojne črte? Česa se sploh še nismo dotaknili, na katerih področjih (zdravstvo, izobraževanje?) ogenj že zamira?


Sogovornika na predvečer kulturnega praznika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Poznate dogajanje po vzponu, ko se nekdanji Centralni, Osrednji steber severne stene Triglava poimenuje kot Čopov steber? »V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele začela«, je leta 1995 napisal Jože Štolcer, očividec reševanja iz leta 1945 po uspešnem vzponu z Jožo Čopom, ki je potrdil, da je Pavla izplezala sama. Gre samo za moško »vztrajnost« ali neznosno skeptičnost?

Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji je uresničila. Povprašal sem nekaj vrhunskih alpinistk in alpinistov, kako je s (pre)imenovanjem Čopovega stebra …

»O, vzemi drugo si ime! Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi jo rožo ne imenovali.« (Julia Romeu, drugi prizor v Caploetovem vrtu.)

Pavla Jesih je bila vsekakor vrhunska alpinistka, preplezala je čez dvajset prvenstvenih smeri in veliko različnih ponovitev. V gorniških vrstah je bilo po predstavi zaslediti kritike, da odvzem premoženja ni imel nobenega vpliva na njen alpinizem in je v predstavi ta del izpostavljen zaradi politike in všečnosti biti žrtev povojnega režima. Bi predstava lahko živela tudi brez uprizoritve tega njenega dela življenja?

Zdi se, da povojno dogajanje odseva vse, kar je lastno človekovi naravi. Pograjc je v pogovoru za Planinski vestnik povedal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Da govori o ednini in ne o množini. Pa vendar smo skupnost. Bolj skupnost posamezniki v skupnosti?


Gledališko ustvarjalne roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinistične zgodbe se ne znajdejo pogosto na odru (tak je na primer Jančarjev Klementov padec leta 1988 v MGL). Kako na oder postaviti gore, ki so ves čas na odru? Vas zanima – ob zavedanju razkoraka med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba – kaj gledalci želimo, pričakujemo, celo zahtevamo videti na odru?

Je tudi vas kdaj obšla misel, da boste, ko bo konec tega priganjanja in delovne morije, postali oskrbnica planinske koče? Te so ob koncu tedna natrpane z ljudmi, Pavla (delala je v koči na Vršiču in na Kredarici) pa je bežala in na koncu tudi zbežala pred ljudmi. Kako si razlagate to njeno dvojnost?

Si hitro zapomnite gledališko besedilo? Potrebujete pri igri veliko natančnega, vizualnega spomina? Pa pot, okolico – v vsakdanjem življenju, na potovanju – orientacijsko hitro osvojite? So vam vaje – zlasti treningi plezanja – za predstavo Pavla nad prepadom izostrile ta občutek?

Kakšna je sicer vaša zgodba z gorami, morda celo vaša gorniška pot? Ste se imeli priložnost z gorami srečati v družini, v šoli, v planinskem društvu? Kdo so vaša gorniška druščina? Vas zanima vzpon na Triglav?


Odločna, jasna in izjemno zanimiva v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

V medijih zasledimo predalčkasto oznako, da ste odločni. Najdete mehkobo svoje duše v letnih časih, rožah, lepem razgledu? Kaj vam pomeni narava? Ima tudi mesto v vašem družinskem doživljanju in druženju? Kateri konci Slovenije so vam najbližji?

So za vas gore lepe? V gledališkem listu je objavljena fotografija Pavle na snežišču nad robom (prepadom) severne stene Triglava. Vas ob tem prevzame nelagodje, morda celo strah? Kaj občudujete pri ljudeh, ki hodimo, plezamo, smučamo v gorah?

Predstavljam si, da ko igrate določeno vlogo, verjetno pride do novih spoznanj – ki ostanejo v igri. In ko se igralec/igralka vrne v življenje, je vse še zmeraj isto. Imam prav?

Kje je zdaj znamenita črna avba z lanske osrednje Prešernove proslave? Bi lahko šla v Slovenski planinski muzej? Tudi Pavli v spomin?


Katarina Stegnar in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GOZDNI JURIJ

Četrtek, December 1st, 2016

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KLEMENTOVA OSOJNA SENCA

Nedelja, Oktober 23rd, 2016

V sredo, 2. novembra 2016, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tomom Virkom z naslovom Jug ali sever (štiriinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 231 KB)


Tomo Virk. (Fotografija: Alojz Popelar)

Tomo Virk (1960) z Velikega vrha pri Litiji, doktor znanosti (1996), literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec, pisatelj in alpinist. Poročen, oče treh otrok, zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino svetovne književnosti, zgodovino moderne slovenske književnosti, primerjalno književnostjo, literarno teorijo, postmodernizmom ter teorijo pripovedništva in romana. Pleza od leta 1985, opravil je več kot 500 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Avtor ali soavtor več kot dvajsetih strokovnih ter esejističnih del (Kratka zgodovina večnosti (1993), Ujetniki bolečine (1995), Izleti čez mejo (2008), Vebrov učenec (2015)), avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov, urednik revije Literatura (1993–1996). Prejel je nagrado Marjana Rožanca (1993), nagrado zlata ptica (1994) in zlati znak ZRC SAZU (2000).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Temeljit in natančen raziskovalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

In še vprašanja:

Začniva pri koncu, pri rezultatu, vplivu Juga na sedanjo zavest gorniške javnosti: imamo njegov – Jugov steber v Triglavu, Jugove stene v dolini Glinščice, Jugovo grapo (Dovški križ), Dom dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m), spominsko ploščo v steni Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) v Bariločah v Argentini … Katero njegovo delo, zasluge, so ga visoko umestile v slovensko gorništvo?

Kot sva zastavila v naslovu tega večera (Jug ali sever?), se zdi, da je za Klementa Juga značilna dvojnost (k njej se bova še vrnila). Eden od teh parov sta filozofija in alpinizem. Lahko prosim podaš nekakšen enciklopedičen opis Juga v vsaki od teh dveh dejavnosti – jasno, nekritično, iz obdobja pred tvojo odlično knjigo (spomladi leta 2014)?

Jug gora ni poznal do leta 1921 (rojen 1898). Zanje ga je navdušil prijatelj Jelinčič, ki mu je doživeto opisal svoj vzpon na Triglav. Tudi za filozofijo (sprva je razmišljal o študiju diplomacije, pa biologije) se je dokončno navdušil šele, ko je poslušal seminarje dr. Vebra. Če bi sklepali zgolj po tem, bi mislili, da je bil vodljiv, da je uspešno živel v odnosu učenec–učitelj. Ali to drži?

Veber je v svojih filozofskih pogledih odgovarjal na ujetost duha po prvi svetovni vojni (bivanjska, moralna izpraznjenost, materializem …). Zdelo se je, da tradicionalne moralne vrednote nimajo več smisla. Če bi skušali ujeti takratnega duha v gorniških vrstah, kako bi opisal dogajanje v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala?

Njegovi osebni dnevniki ga razkrivajo kot mladeniča, ki je nezadovoljen s svetom. Kot izhod iz zagate se mu kaže sledenje trdemu znanstvenemu delu. Vendar pogosto privre na dan njegova mehka, lirična duša, njegova hitro menjajoča se razpoloženja … Kaj mu je v tej luči pomenila svoboda, še posebej svoboda gora?


Domžalca v pogovoru. (Fotografija: Alojz Popelar)

Skozi znanstveni pogled na svet se je hitro nalezel možnosti vzgajanja. Ne samo vzgajanja sebe (hote se je odrekel celo smehu!), temveč celotne nacije. (»Masi je treba vsiliti, kar naj jo dvigne, sama ni stanu, da bi si kulture poiskala, saj je ne pozna.«). Pri tem pa prideva do volje, kot posebnega Jugovega imperativa, nujnosti. Voljo bi in jo je krepil z zahajanjem v hribe. Gorništvo se mu je zdela idealna dejavnost za krepitev volje. (»Znak trdnega značaja ni trma in ponos, namreč neomajna volja za vršitev dolžnosti v vsakem pogledu.«)

Ob tem mogoče povejva, da znano reklo »Kjer je volja, tam je pot.« ni Jugovo, temveč sta ga zapisala (prva) angleška alpinista Hudson in Kennedy.

Kakšne so tvoje osebne, družinske izkušnje z gorništvom? Kako si ti začel hoditi v hribe? (Tomo Česen se te spomni s smuških treningov z ledenika pod Skuto.) Kaj so tebi in tvojim otrokom (Žiga in Anže sta hodila z mano v hribe) dale gore?

Jug je – v samo treh letih aktivnega alpinističnega delovanja (umrl 11. avgusta 1924) – prinesel nov veter, ki ga poenostavljeno lahko označimo kot: plezati čim težje smeri. Jug se je uprl tudi TK Skali, ki se je v določenem obdobju zavzela za omejitev oz. prepoved plezanja najtežjih smeri. Katere zunanje okoliščine in katere njegove osebnostne lastnosti so ga lahko v takratnem času naredile za – alpinističnega ideologa?

Jug je za skalaški emblem ponudil svoj predlog: »V sredi strme stene leži mrtev turist; mrtev je, padel je raz visoko peč, obraz pa mu je obrnjen proti zahajajočemu soncu.« Herojsko izpostavljanje smrtni nevarnosti je tudi leta kasneje našlo posnemovalce.

Zelo razočaran pa je bil nad vsakršno pasivnostjo, tudi v luči Cankarjeve zavezanosti narodu. Ali ni to nekaj, kar je izjemno aktualno tudi danes (aktivno državljanstvo, pasivnost mladih …)?


Kritičen, a spoštljiv. (Fotografija: Alojz Popelar)

Jug, kakršnega lahko – ob branju njegovih spisov – začutimo v gorah, je po tvojih besedah mil, celo zadovoljen. Zanj je dogajanje v gorah pomenilo polno življenje. Kateri od sicer številnih motivov obiskovalcev gora se mu je zdel najpomembnejši? (»Turistika je tista, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave, to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistike le več ali manj približujejo in pridružujejo.« (Klement Jug, O smotru alpinizma))

Ob tem je začel razvijati filozofijo alpinizma. (»Bistvo je vzgojiti človeka silne volje, ki bo znal premagovati vse težave.«) Argumentirano praviš, da je njegova gorniška filozofija »ne čisto neproblematična«. Kaj od tistega, kar je »iznašel« Jug prepoznavaš v sedanjem, množičnem plezanju in kaj v sodobnem (slovenskem?) vrhunskem alpinizmu?

Joža Čop ga je opisal: »Sodili smo, da je čudak,, toda istočasno smo ga spoštovali.« Če bi Juga umestili v mednarodni gorniški kontekst: bi bil zamudnik ali tisti, ki je oral alpinistično ledino?

V obeh dejavnosti velja – ali pa je do tvoje kritične izdaje veljal – za vrhunskega, legendarnega, celo mitološkega. Mislim, da si v enem od pogovoru dejal, da ni bil nadarjen za filozofijo. Pa za plezanje? Kakšen je bil njegov »dejanski« alpinistični domet?

Iz obsežnega, ohranjenega dopisovanja je razvidno, da je bral dela s področja psihologije množic, knjige o vojni, vodenju ljudi, spomine vojskovodij … Jug je v nasprotju s tem, kar je učil, dobro občutil gore, gibanje v gorah. Pri njegovem pisanju bralec in bralka – nekako prvič v slovenski gorniški literaturi – občutita napore, vzbujeno spoštovanje … Zato praviš, da je postal začetnik novega gorniškega žanra?

Klementov padec Draga Jančarja je bil napisan posebej za Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil v sezoni 1987/88 tudi uprizorjen (režiser Janez Pipan, glavna vloga Janez Škof). Jančarjeva podoba Klementa Juga je podoba človeka, ki neprestano vznemirja in obsoja ljudi okoli sebe, ne prenaša sebičnežev in užitkarjev, kritizira vsakogar, ki ne sledi njegovim ekstremnim etičnim merilom. Celotno njegovo življenje se zdi, kot da je živel tako, da je želel svoje filozofske izsledke preizkusiti na lastni koži …


Dobra ura pogovora. Snovi za razmišljanje pa za … koliko? (Fotografija: Alojz Popelar)

Poznaš Častni kodeks slovenskih planincev? Je kaj od Juga dejansko prešlo v kodeks? (»Pravi planinec z zadoščenjem izpostavi svoje lastno življenje, da reši življenje tovarišu.«)

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.«

»Samota je globokim dušam potreba.«

Veliko si plezal z Iztokom Tomazinom. Kako sta se našla?

Skrivnostno notranjo silo, ki jo je Klement Jug imenoval »dejavna etika«, si opisal kot strukturo hrepenenja, ki jo zaznamuje tisti nostalgični, globoko žalostni in hkrati lepi sentiment, kot ga srečamo samo še v ljubezni. Praviš: »Prav hrepenenjska žalost nedosegljivega cilja ljubezni je namreč tisto globoko občutje, v katerem se skriva srž religiozne razsežnosti alpinizma.« Bi po dvajsetih letih kaj dodal k temu opisu?

Zapisal si, da je »v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.« Tuma je njegovo samost vrednotil zelo visoko: »Ako je hodil dr. Jug sam, torej nosil sam svojo nevarnost, pa stoji etično višje od dr. Kugyja, ker je le-ta izpostavljal ne le svoje, ampak tudi življenje vodnikov … (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma)

Si v njegovem delu našel tudi kakšne nastavke varovanja gorske narave, sedanje sonaravnosti, trajnosti v gorah?

Kako razumeti – v današnje vzgojne namene – njegovo nesrečo v Triglavski steni? (»Lepo je, če more človek docela sam svobodno odločati o svoji turi; na nikogar se ni treba ozirati, ni ti treba po nepotrebnem počivati in jesti; in če se ubiješ, si vsaj brez odgovornosti.« (Na Jalovec))

Tvoja kritična izdaja opozarja na številne nedoslednosti: med tistim, kar je Jug pisal in govoril, pa v resnici živel in delal in med tistim, kar je presejanega ostalo na mitološkem podstavku. Kje so te razlike največje, najbolj opazne?


Spraševalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Z obsežno knjižno izdajo pa ne ohranjaš samo visoke ravni znanstvenega in strokovnega pristopa, temveč tudi opazno raven spoštovanja. Namesto lepega naslova Vebrov učenec bi lahko v tem, (medijske) pozornosti željnem svetu, uporabil na primer Nov Klementov padec … Zakaj si Jug – tvojim ugotovitvam navkljub – vendarle zasluži spoštovanje?

V letos izdani knjigi si se posvetil Bartolu, ki je prvi uredil Jugove planinske spise in provokativno pisal o Jugovi smrti. Si našel kakšen dodaten uvid v Juga?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ČESEN, DOBER ZA VIŠINE

Četrtek, September 29th, 2016

V torek, 4.oktobra 2016, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4, Domžale, potekal gorniški večer s Tomom Česnom z naslovom ALPINISTIČNO VITEŠTVO (triinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 248 KB)

Tomo Česen (1959) iz Stražišča, alpinist (od leta 1977), alpinistični inštruktor (1984), inštruktor športnega plezanja (1994), član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj. Po izobrazbi gimnazijski maturant in gorski vodnik (2010), zaposlen kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Pleza od leta 1975, predstavnik generacije slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše vzpone sodijo nova smer na Jalung Kang (1985), Trije problemi Alp pozimi in v solo vzponu (1986), solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990) ter leta 1994 solo preplezana smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli. Vzpon v Lhotseju je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki pa niso bile narejene ob vzponu. Načelnik Komisije za športno plezanje PZS (1995–2011, projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih), vodja usposabljanja v Komisiji za alpinizem PZS (2009–2014). Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Izdal je knjigo Sam (1991), sodeloval pri seriji TV oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Dobitnik Bloudkove nagrade (1989), priznanja Snežni lev v Chamonixu (Francija) za največji alpinistični dosežek leta (1989), reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), športnik Slovenije (1990), medalje za zasluge (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Tomo Česen. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

In še vprašanja:

Alpinizem, športno plezanje, gorsko vodništvo. Tri popolnoma samostojna in celovita gorniška področja, o vsakem posebej bi lahko govorila. O katerem najraje govoriš ti?

Ali vzpon začneš s pregledom zgodovinskega dogajanja na posamezni gori, v steni ali smeri? Kaj ti pomeni delo predhodnikov, kako to védenje vpliva na tvoje življenje na gori ali samo kakovost vzpona?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Koliko pozornosti namenjaš posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

V knjigi Sam si napisal: »Bil sem vznemirjen in to je bil dober znak. In na vrhu; nobenega zmagoslavja.« Je danes kaj drugače? Kaj ti pomeni vrh?


Česen. Česen gre v nos. (Fotografija: Lojze Popelar)

Neurje je precej običajno, a zelo zgovorno sporočilo, izziv (gorske) narave. Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz? Kako se počutiš, znajdeš v nevihti?

»Pri sebi nikoli ne zmagam. Ne želim si zmagati. Saj če bi premagal samega sebe, potem bi ostal poraženec.« Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu?

Koliko v višino meri stena Lhotseja? Koliko pa stena Triglava? Alpinizem – se vsaj v Sloveniji – skuša vrednotiti tudi na športen način. Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40,91.)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Kako gre hitrost skupaj z varnostjo? V čem si – poleg plezanja – v življenju še hiter?

Praviš: »Preprosto povedano, rad plezam. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Postopoma sem spoznal, da imam dobre živce, ki so v najbolj kritičnih situacijah zelo pomembni, spoznal sem, kako je biti sam.« Je to definicija solo plezanja?

»Najtežjih vzponov ni mogoče prikazati v pravi luči z nobeno besedo in z nobeno sliko.« (Sam, stran 78) Marko Prezelj mi je v podobnem pogovoru dejal, da so solo vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Večkrat si poudaril, da je bil zate v številnih pogledih prelomen vzpon na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. Z Borutom Bergantom sta se nanj povzpela po prvenstveni smeri, Čita je visoko na gori ob sestopu zdrsnil in umrl, prisiljen si bil bivakirati na višini 8300 m. Kaj vse ti je za naslednje vzpone, za življenje, dala, odprla ta izjemna preizkušnja?

Plezal si z Nejcem Zaplotnikom. Kako bi ga opisal? Je bil njegov vpliv res tako velik, kot to za potrebe lastne zgodbe Bernadette McDonald piše v knjigi Alpski bojevniki?

Kaj je zate pomenila tragična smrt zdravnika Janija Kokalja v nesreči reševalcev na Okrešlju?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

»In Lhotse bo lep spomin«, si napisal v knjigi Sam. Datum 22. 4. 1990 je bil sprva doma in v tujini označen za mejnik svetovnega alpinizma. Slovenski pregledi alpinističnih dosežkov tvoj vzpon priznavajo (na primer knjige Slovenci v Himalaji, Zgodovina slovenskega alpinizma, Slovensko planinstvo …). Kakšno je stališče tujine, kakšno je stanje v tujih virih? Najpogosteje praviš, da ti je vseeno. Pa ti je res?

Ob »neetični objavi fotografij« (kot je takrat zapisala preiskovalna komisija PZS) je šlo vzporedno za spor glede delitve sredstev. Bi do tega spora prišlo tudi brez Lhotseja? Kasneje ni bilo več – morda edino še pri odpravah Tomaža Humarja tovrstnih javnih polemik?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se po tvojem mnenju – k sreči? – humariziranje oziroma njegova spletna različica vrhunskega alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Plezata tudi oba tvoja sinova Aleš in Nejc, Aleš je letos z Lukom Lindičem stal na Broad Peaku in severnem vrhu Gašerbruma IV. Kaj počne Nejc? Kako gledaš na Aleševo alpinistično udejstvovanje? Oba z Alešem sta stala na Broad Peaku, si ga glede vzpona prevprašal na način gospe Hawley iz Nepala? Kakšen je odnos očeta in sina, trener/varovanec?


Neposreden in iskriv v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

Tone Škarja v uvodu knjige Sam zapiše: »Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah – in predvsem zaupanje.« Po dogajanju v letu 1993 se te besede berejo kot preroške. Kako to, da si – ne glede na dogajanje ob aferi – lahko postal načelnik KŠP?

V času tvojega vodenja KŠP (1995–2011) se je začel in uveljavil projekt opremljanja slovenskih plezališč. Na eni strani ekstremno egoistično solo plezanje, na drugi strani pa solidarnost, skrb za številne druge plezalce, anonimne množice. Kako gre to dvoje skupaj?

Čemu pripisuješ prevlado Slovenk v svetovnem športnem plezanju – Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič, Janja Garnbret? Zakaj nam pri moških v preteklosti ni uspevalo v takšni meri?

Martina Čufar te sprašuje: iz kje si črpal motivacijo, da si na svoji steni pred vsakim njenim treningom očistil prav vse oprimke? Povej prosim, za koliko oprimkov je šlo?

Z Domžalami si povezan tako ali drugače: prva plezalna stena v Hali KC, pa pismo 19 vrhunskih alpinistov tebi v podporo je nastalo v Domžalah, odprava na Alpamayo (letos so se nanjo povzpeli štirje naši člani), treniral si Majo Šuštar … Komentar?

Oba sva bila funkcionarja PZS. Če se ne motim, se sej upravnega odbora PZS (skoraj) nisi udeleževal, pa si vseeno dosegel (vse), kar je športno plezanje potrebovalo. Kako ti je to uspevalo? Kje je skrivnost tvojega organizacijsko/funkcionarskega uspeha?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

V knjigi Sam je na strani 99 objavljena fotografija – selfi, ki si ga naredil v šotoru na enem od višinskih taborov na Broadu Peaku. Danes te na socialnih omrežjih ni zaslediti? Ne nastopaš prav veliko v javnosti – doma in v tujini. Se motim?

Gledam fotografije v knjigi Sam, kjer precej izstopa roza barva: znamenite pajkice (mislim, da je podobne nosil tudi Tadej Slabe in verjetno še kdo …), majica … Bernadette McDonald zapiše, da si predstavnik klasične moške lepote. Komentar?

Prosim, naj ne zveni provokativno: si knjigo Sam pisal sam? Si kasneje še čutil željo po pisanju (ob brskanju in raziskovanju sem ob pogovorih s teboj našel še tvoj uvodni prispevek v knjigi Moj svet gorá, japonskega fotografa Yoshikazu Shirakawa)?

Alpski gorniški klub, to je eno bolj nesmiselnih poimenovanj … Si predstavljaš ime: dinarski gorniški klub ali panonski gorniški klub?

Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po šolsko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso? Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, smo vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?


Ura pogovora, vredna natanko toliko, kot smo pripravljeni živeti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRIDEM V HRASTNIK

Četrtek, Junij 16th, 2016

Vabim vas na predstavitev in pogovor o eni najstarejših gorskih kulturnih pokrajin, ki obiskovalcu ponuja prav vse, kar lahko poteši najrazličnejše sebično plemenite motive.

Poletni festival hrastniške knjižnice od 15. 6. do 17. 6. 2016

Petek, 17. junij 2016

18.00 Velika planina
Predaval bo Borut Peršolja, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije, inštruktor planinske vzgoje ter soavtor monografije Slovenske gore.

Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik
Trg Franca Kozarja 7, SI – 1430 Hrastnik, Slovenija

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark