Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

ŽLEBOVI, SKALE, OSTRINE

Ponedeljek, December 7th, 2020

Dane Zajc, zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger:
V besedah

Ljubljana 2020: BELETRINA, zavod za založniško dejavnost, 471 strani, ISBN: 978-961-284-632-9, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

***

»Ritem in celo izbor besed, leksika, je pogojen. Ritem je v našem telesu. Kadar izgubim ritem, sem izgubljen; kot bi zašel s poti. Ko je korak negotov in gibi omahljivi. Ponovno najdenje ritma je stik s samim sabo, s tistim, kar mislim, da sem. Ko najdem ritem, vem, da sem.« (103)

S temi besedami se je Dane Zajc najbolje opisal. To je biografska skica, ki jo izreče njegovo življenje samo, o duhovnem in dejanskem svetu, iz katerega je izhajal in o presežnem, od koder spremlja ostanke.


Kip Daneta Zajca pred knjižnico z njegovim imenom v Moravčah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bil je samohodec, ki je v sebi premleval tako veselje, kot strah. Polnokrvnost dveh ekstremov, ki slehernemu gorniku živega srca omogočata preživetje.

Pomnik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24 v bližini Sv. Trojice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Najprej so bile samotne hoje po gorah. Spopad s samim sabo, da premaguješ strah in da prisiliš telo, da je tvoje. Da te uboga. Strah: da bi nekega dne polomljen obležal v kakšnem ruševju, na zavrženem melišču, v kakšnem samotnem žlebu, in da bi se tam dolgo matral, preden bi umrl.« (153)

»V vetru stopi smreka k smreki.
Tesno deblo k deblu.
Se deblo debla oprime.
Visoka tenka debla se zamajajo
v smrekovem počasnem ritmu.« (155)

»Včasih med oblaki
zagledamo pot nad prepadi,
kot da bi bila zapisano v višavo.
Za hip jo zagledamo
in vemo: je pot na goro, ki je ni.« (160)

***

Jerneja Katona Zajc je zapisala:
»Laz je bil dom, ki si ga je Dane sam poiskal. Pravi dom je bil med vojno požgan, mnoga leta pozneje pa si je na planini Laz v Triglavskem narodnem parku najel stan, ki ga je imel za svoj novi dom.«


Sv. Trojica, Danetov zadnji dom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina V Lazu, Julijske Alpe, v osrčju Triglavskega narodnega parka. Po mnenju Tineta Miheliča naša najlepša planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne! Kdo je na strehi? Kdo tolče s počasnimi udarci, kot da bi meril čas? V tej mesečini? Na strehi? Saj ni nikogar. Saj sem sam na planini.« (144)

»Si videl katedralo
Si jo videl v daljavi gorsko
Si videl orgle ki nanje igra sonce
Si jo videl v barvnih tenčicah
Si jo videl katedralo samotno gorsko« (162)

»Ko gledam goro v različnih dnevih in letnih časih, ko sem jo spoznal z vseh mogočih pristopov, se gora spremeni v nekaj, kar je nasprotno mojemu minevanju. Obrazi, ki sem jih naslikal nanjo, ostajajo, so nespremenjeni.« (163)


Ogradi s Krstenice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi.

Bil je Dane Zajc.

Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj (tečaj za inštruktorje planinske vzgoje) sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico, Cicelj in njegov rojstni kraj (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.


“Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2003 sta se najini poti spet srečali, tokrat ob zakonu o Triglavskem narodnem parku, ki smo ga pripravili nevladniki. Na ZRC SAZU sem novembra soorganiziral znanstveni posvet Triglavski narodni park?, in Dane je bil eden od uvodnih mislecev. Vesel me je bil, takoj je tudi sprejel vabilo za gosta na gorniškem večeru. A ga žal nisva nikoli uresničila. Bolezen ga je prehitela.

Letos poleti smo se po družinskem vzponu na Ograde spustili V Laz. Majerico in turistično animatorko, sicer pa geografinjo Lucijo Gartner, sem vprašal za Danetov stan. Od daleč mi ga je pokazala in povedala, da ga je občina Bohinj vzela v najem in da je na ogled obiskovalcem tak, kot je bil v času, ko je v njem prebival Dane. Od strani je najin pogovor spremljala starejša ženska in me nekako postrani gledala, ko sem pripovedoval ravnokar zapisano zgodbo. Šele po jedi sva se predstavila drug drugemu in izvedel sem njeno ime: Tatjana Marušič, Danetova razvezana zakonska družica …

Žal za ogled stanu nismo imeli časa (ujeti smo morali avtobusni prevoz z Blata). A spomine je treba obujati, če želimo, da ljudje živimo večno.

»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebno govorijo veselje. V oknih ga vidiš.« (Meta Hočevar, 290)

***

5. ZADNJA STRAN GORE, NE TISTA, KI SEM JO PREHODIL

»zadnja stran gore

ne tista ki sem jo prehodil
zadržujoč dih pod njenim vrhom
da bi s svojo sapo ne motil
dihanja gore« (164)


Utrjevanje spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pastirji

Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.

.
.
.

Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168-169)


Se je na planinah ustavil čas? Ali pa je čas ustavil človeka? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Človek in prostor sta neločljivo povezana, da ni enega brez drugega in da je med njima vedno zgodba.« (Meta Hočevar, 291)

***

Knjiga V besedah ni sprehod.

Sprehod po Danetovih pokrajinah je tura spoštovanja gore, ki je Dane.

Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. V razgledih jo vidiš.

Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda.

***


Pastirska hrana, kot netivo doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Sam, brez namena, spomladi klijejo beli
Žafrani skozi sneg, kot da so sami sneg?« (301)

»Pot k samemu sebi je hoja brez poti. Je iskanje cilja, ki je razpršen. Srečanja so redka. Takrat, ko sem edinost telesa in duha, ko sem močen, ko vem, da hodim iz moči, da sijem moč in jo srkam iz sveta, se približujem samemu sebi.« (328)


Smerokaz k očetnjavi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Najpogostejša nečimrnost, ki me večkrat obhaja, je tista, ki mi prišepetava, da sem samotar. Ampak koliko je ljudi med nami, ki se bodrijo s prav tako mislijo.« (385)

***

Obiščem ga, velikokrat ga obiščem. Ko hodim iz Domžal do Moravč, sam ali s skupino, ki jo vodim, vedno iz nahrbtnika vzamem Daneta. Preberem tisto, kar se mi naključno ponudi v branje. Vem, da je naključje danetova roka.

S knjigo Jerneje Katona Zajc in Aleša Štegra bo Danetu poslej prihranjen tudi ta napor. Lahko bo izbrati, poslušati in hoditi po njegovih stopinjah.

Ne le V besedah.

V Hoji. V Koraku.


Skupaj z očetom in mamo. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

OSTANI DOMA: V DRUŽBI Z GOSTI GORNIŠKIH VEČEROV

Ponedeljek, Marec 16th, 2020

Ostanimo doma, ostanimo povezani!

V pomoč pri polnem preživljanju prostega časa ponujam seznam nekaterih posnetkov gorniških večerov:

Gorniški večer s Tonetom Škarjo: Spomini staroste, 1. 10. 2019

https://www.youtube.com/watch?v=p_Fph9xRC4U

Gorniški večer s Tomom Česnom: Alpinistično viteštvo, 4. 10. 2016

https://www.youtube.com/watch?v=kwy7SQVnx1I

Gorniški večer z Mino Markovič: Oprimek vesolja, 3. 2. 2015

https://www.youtube.com/watch?v=VRSAhKIGOy4

Gorniški večer z Markom Lukičem: Podjetne gore, 3. 3. 2015

https://www.youtube.com/watch?v=DiV_jMZUdzc

Gorniški večer z Nežo Rus: Srčni lonec, 2. 2. 2016

https://www.youtube.com/watch?v=f0G7leB2Rfc

Gorniški večer z dr. Iztokom Tomazinom: Spoštovanje gora, 4. 11. 2014

https://www.youtube.com/watch?v=MatqPnV9xzM

Gorniški večer z dr. Igorjem Škamperletom: Gorniški sveti gral, 3. 11. 2015

https://www.youtube.com/watch?v=6CafxyHWnYY

Gorniški večer s Tadejem Golobom: Gore niso le besede, 6. 2. 2018

https://www.youtube.com/watch?v=16hiWys8XB0

Gorniški večer s Tomom Virkom: Jug ali sever, 2. 11. 2016

https://www.youtube.com/watch?v=aaLPB1sEqSQ

Gorniški večer z Žarkom Trušnovcem: Hvala za pomoč, 26. 3. 2019

https://www.youtube.com/watch?v=BqJtSmZts0E

***

Video posnetke gorniških večerov lahko pogledate na YouTube po zaslugi Domžalec.si.

  • Share/Bookmark

VELIKA PLANINA – TUDI DOMŽALSKA

Petek, Februar 7th, 2020

V okviru pogovorov Srečanja pod slamniki, vabim v sredo, 12. februarja 2020, ob 18. uri, v Slamnikarski muzej.

Pogovor, ki ga bo vodila Cveta Zalokar, se bo sukal okrog domžalskih potez Velike planine. Vstop je prost.

Iz vabila:

Kako in na kakšen način je Velika Planina tudi Domžalska?

Z Borutom Peršoljo, ki je Domžalec, magister geografskih znanosti, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor Planinske šole, Vodniškega učbenika ter knjige Slovenske gore, avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o gorah in gorništvu, snovalec domžalskih gorniških večerov ter pisec bloga Razgledi. Je občudovalec in večni učenec vsega, kar v naravi in ljudeh prebuja Velika planina, ki odraža več tisočletno souporabo gora in nenehno součinkovanje pokrajinotvornih prvin. Prvotna kmetijska raba planine vedno znova izstopa iz sence sodobnega, množičnega, samooklicanega, zelenega, pohodniškega turizma.

Več na spletni strani.

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

UROŠEV PRAVIČNI PRAV

Sobota, November 23rd, 2019

V torek, 3. decembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah potekal

gorniški večer z Urošem Macerlom

Vrednota aktivizma

(osemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 199 KB)

Uroš Macerl (1968) iz Zagorja ob Savi, živi v Ravenski vasi na družinski ekološki kmetiji Zelena trava. Rudarski tehnik, ekološki kmet (lastnik kmetije od leta 1989) in šef štale z ovcami (200 ovc in 150 jagnjet), konji, osli, kozami in kokošmi (100). Okoljevarstvenik, predsednik društva Eko krog, društva za naravovarstvo in okoljevarstvo (2005), ki izvaja program in delavnice za aktiviste. Od leta 2002 do maja 2014 je s somišljeniki (ter skupinski tožbi 26 kmetov iz Zasavja) bil strokovno in pravno bitko s podjetjem Lafarge, lastnikom cementarne v Trbovljah, zaradi uporabe goriva petrolkoks, sosežiga tudi nevarnih odpadkov (odpadno olje, avtomobilske gume, plastika) in prekomernega onesnaževanja okolja. Eko krog in Uroš Macerl sta za svoja prizadevanja prejela eno najpomembnejših svetovnih priznanj na področju varstva okolja in narave – mednarodno Goldmanovo okoljsko priznanje za Evropo (2017).

Z Urošem se je na osemdesetem gorniškem večeru pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Kaj v slovenskih razmerah pomeni biti hribovski kmet? In kaj ekološki kmet?

(V skladu z Evropsko zakonodajo so hribovska in gorska območja tista območja, za katere je
značilna precejšnja omejenost možnosti uporabe zemljišč in uporaba dražje specialne mehanizacije. Zaradi višje nadmorske višine je skrajšana vegetacijska doba. V kombinaciji s strmimi nagibi je v hribovsko gorskih območjih omejena uporaba standardne mehanizacije in zožena možnost izbire primernih rastlin. Na nižji nadmorski višini so preveč strmi nagibi za uporabo običajne mehanizacije in zahtevajo uporabo zelo drage opreme.)

Kaj tebi pomenijo veliki nakloni pobočij, strmine? Zgolj težavo in napor ali tudi užitek? Nekateri strmine izkoriščamo za gorništvo. Si bil kdaj del te druščine? Kako so te doma opremili za preživetje v naravi? Se spomniš kakšnih pripovedi o nesrečah v gozdu, o plazovih?

Glede na to, kar vemo danes o tvojih okoljskih prizadevanjih, se zdi zares ironično, da je staro zemljepisno ime enega od zaselkov, ki sestavljajo Ravensko ves, Zelena trava. Imena današnji slovenski pokrajini so dajali domačini, predvsem kmetje, pastirji in lovci, »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta« (Badjura 1953)


Uroš Macerl. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiva in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka, mlado drevo bukve ali nahajališče uporabnega kremena. Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti prvobitni pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Morali so se še zelo mladi posloviti od doma, se osamosvojiti in prilagoditi skupnosti pastirjev, ker je bilo v težkih naravnih razmerah sodelovanje ključno za njihovo preživetje. Kaj od tega še prepoznavaš pri sebi in pri kolegih kmetih?

Ti se ukvarjaš s pašo, ki je marsikje po svetu deležna kritične obravnave. Celo eden prvih razkolov v naravovarstvu na svetovni ravni izvira iz problematike paše. V ZDA je razkol v naravovarstvenem gibanju nastal, ko sta se najbolj izstopajoča predstavnika tega gibanja, John Muir in Gifford Pinchot, sporekla ob vprašanju, ali v nacionalnem parku Yosemite Valley dovoliti pašo. Stališče Johna Muirja je bilo, da naravo varujemo samo, če se iz nje povsem umaknemo, Gifford Pinchot pa bi pašo dopustil. Razkol je pravzaprav nastal zato, ker nimamo merila, s katerim bi določili, kako intenzivna je lahko paša ali nasploh raba naravnih virov, da bi jo še šteli za sonaravno in naravi neškodljivo. Kakšen je tvoj načelen pogled in praktična, vsakodnevna izkušnja?

Vrniva se v tvojo mladost, ko se ni dalo dihati … Ko si stopil iz hiše – kaj si videl, kaj si vonjal, kaj si čutil, o čem si razmišljal?

Znašel si se v klasični dilemi: lahko kaj postorim sam ali preprosto obupam in pustim vse tako, kot pač je. Kaj je bilo tisto, kar je prevesilo dogajanje?

Ustanovil si Eko krog, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo. Lahko pojasniva obe področji skozi dejavnost vašega društva, kje si dejavnosti celo nasprotujeta …

Postal si torej aktivist. Med petimi dimenzijami ekološkega gibanja: 1. ignoranca, 2. rešila nas bosta znanost in tehnologija, 3. prepustite rešitev trgu, 4. vrnitev k naravnemu ravnovesju, 5. osebna odgovornost -, se zdi, da je ravno slednja najbolj problematična … Kaj je naloga aktivista? Da reši en manjši problem ali da odpravi sistemski problem?

Kaj sem kot posameznik naredil za rešitev planeta? Sem ločil odpadke, v hotelu večkrat uporabil brisačo? Ta čudovit ideološki mehanizem posameznika naredi osebno odgovornega , kar pomeni, da nam ni dovoljeno zastaviti velikih vprašanj o reorganizaciji družbe. S katerimi dilemami se soočate na vaših delavnicah za aktiviste?

Član Eko kroga je tudi Dušan Kastelic, ilustrator in risar stripov. V pogovoru za Mladino je povedal: »Ljudje, ki so še pred leti udrihali po nas, nas zdaj prosijo za pomoč. Mislim, da se nas status počasi spreminja skupaj z miselnostjo ljudi. Domorodci so nas obtoževali, da nam gre samo za denar, da smo plačanci cementarne iz Anhovega, da želimo ljudem jemati delo … Bilo je precej groženj, veliko večino jih je prestregel Uroš Macerl, ki ima k sreči debelo kožo.« Se strinjaš z njim?

Po shodu leta 2010 v Ljubljani (ki sem se ga udeležil tudi sam …) si povedal, da so se tam zgodile tudi stvari, ki jih v javnosti še ne moreš povedati. Si medtem o tem že spregovoril?

Si bil že od samega začetka mišljen kot »prepoznaven obraz«, ki ima precej očiten namen – dvigniti ozaveščenost in pritegniti pozornost k problemu. Zdi se, da zlasti mediji potrebujejo tak obraz. In bolj ko je obraz prepoznaven, bolje je zanje – več je klikov, mnenj, delitev …

Ste imeli tudi rezervno različico v obliki katerega od slovenskih zvezdnikov? Se je kdo ponudil sam? (Resda lahko zvezdniški glas in obraz pripomoreta k večji prepoznavnosti problema, ampak pred tem je nujno, da ima aktivistično gibanje dovolj kritične mase, povezanosti in delavnosti. V »zvezdništvu« pa je največja past za vse – za medije, za občinstvo, ki opazuje in za aktiviste. Na koncu se bolj pogovarjamo o zvezdniku kot o dejanskem problemu. In pomemben je še en vidik – kako zadržati pozornost ljudi, da ni zvezdniški poziv zgolj površinski pojav, ki razvname naša čustva le za krajši čas.)

Sporočilo Grete Thunberg nikoli ni gostobesedno in leporečno: zajema nekaj osnovnih poant, katerih se drži in jih vztrajno in ob vsaki priliki ponavlja. Ja, ponavlja jih kot lajna, goni eno in isto. In ravno v tem je prodornost in drugačnost njenega nastopa! Je nekdo, ki enkrat za spremembo res hoče nekaj sporočiti, pozornost s sebe usmeriti na to, kar govori. Pravi … » in ne sprašujte nas, kaj je treba narediti, vprašajte znanstvenike. Ne želimo, da prisluhnete nam, prisluhnite znanstvenikom!«

Nelagodje in zadrega sta občutji, ki ju ne maramo in se ju potrudimo hitro znebiti, odvesti v to ali ono smer. In zlasti spletni komentarji so v tem primeru izvrsten in hkrati srhljiv pokazatelj nelagodja, ki ga je izzvala Greta Thunberg.

Kot so na primer opazili nekateri komentatorji, se Greta noče postaviti na to ali ono politično stran, na primer (v ZDA) podpreti demokratov, ki so za okoljsko problematiko tradicionalno bolj dojemljivi kot republikanci. Toda v resnici to njenega nastopa ne dela »apolitičnega«, temveč – nasprotno – izjemno političnega. V pozivu: »Pozabite vaše politične igre in prisluhnite znanosti«, bi kot njegovo temeljno ost lahko videli to, da v politiko (znova) uvaja razsežnost univerzalnega, univerzalne propozicije in naslovitve. Pri tem seveda ne gre za sentimentalno politiko sredinskega povezovanja, ampak za enak in radikalen pritisk na vse. To pomeni, da meri na nič drugega kot to, da politiko spet naredi – politiko. Torej delati za dobro vseh ljudi!

(Sklicevanje na znanost v njem ni način »nevtralizacije« ali izbrisa politične dimenzije, ni znamenje koraka onstran politike, ampak način, kako prek invokacije znanosti – katere domet je lahko samo univerzalen, ali pa ni znanstven – pripelje univerzalizem nazaj v politiko in s tem spremeni samo naravo (trenutne) politike.)


Roke Človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj misliš, da se aktivizem pripisuje predvsem levici? To kar počneš danes, verjetno ni več vprašanje izbire, to je zdaj tvoja dolžnost. Bi kot sredstvo reševanja nakopičenih težav izbral politiko?

V Eko krogu poudarjate velik pomen odločitev sodišč. Za razliko od javnega mnenja, ki pravosodju ne zaupa, imate vi popolnoma drugačno izkušnjo. Čemu pripisujete take odločitve sodišč – znanju posameznikov, razumevanju širše slike?

Če bi na vizitko napisal ekoterorist, bi …

“Razočarana sem nad človečnostjo, vendar se nisem pripravljena odpovedati upanju,” pravi ena od kapitank Sea Watch. Čemu se nisi pripravljen odpovedati ti?

Kako se je dihalo v toplem in vlažnem letošnjem novembru?

Pogosto mislimo, da če ne bomo naredili nič, bo vse ostalo tako, kot je. Ne, ne bo. Družba se že drastično spreminja in se bo, tudi zaradi podnebnih sprememb, še hitreje bolj drastično spreminjala naprej. A v kakšni smeri?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale.

  • Share/Bookmark

SAŠINO SPOROČILO

Četrtek, Oktober 24th, 2019

V torek, 5. novembra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

gorniški večer s Sašo Roškar

Dediščina gora

(devetinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 269 KB)

Saša Roškar (1974) iz Domžal, živi v Ljubljani, partnerica in mama treh sinov. Univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja (2001). Članica Planinskega društva Domžale (1982) in vodnica Planinske zveze Slovenije (1993). Kot konservatorka – konservatorska svetovalka je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, kjer se med drugim ukvarja tudi z območjem Triglavskega narodnega parka. Med letoma 1986 in 2002 je aktivno sodelovala pri delu mladinskega odseka Planinskega društva Domžale ter pri izdajanju odsekove knjižice Gremo skupaj v hribe!. Avtorica več znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter knjig: Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015). Članica Slovenskega etnološkega društva in Slovenskega konservatorskega društva. Prejela je bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije (1998) in bronasto priznanje Športne zveze Domžale za aktivno delo v športu (2002).

S Sašo se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Odmev v Gorenjskem glasu, 12. 11. 2019. (PDF 321 KB)

***

O čem sva se pogovarjala:

S kom, kako in kam si začela hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli sprva družina, kasneje prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta? Kaj (gorniškega) si brala? Si pisala dnevnik?

Kako si zašla v mladinski odsek? Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kako se spominjaš vodnic (Nives, Nada, Jasna …) in vodnikov (Vinko, Janko, Jure …)? Kdo so bili načelniki mladinskega odseka v tvojem obdobju?

Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo (če se prav spomnim ti je šlo na živce takratno planinsko obredje oz. različni krsti)? Kateri projekti so izstopali (se morda spominjaš tekmovanja Mladina in gore?), kaj vas, nas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosna?

Si kot otrok/udeleženka uživala na izletih, taborih, zimovanjih? Z vašo generacijo (Tina, Nadja, Mateja …) je praktično zamrlo petje …

Se iz mladostniškega obdobja spomniš kakšne posebej zanimive ture? (Mogoče sprva nenačrtovane zimske ture na Srebrno sedlo, pa kasneje prečenja Grintovcev …) Takrat smo na odseku/društvu kupili prvo tehnično opremo – čelade, plezalne pasove …


Saša Roškar. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšne spomine imaš na vodniški tečaj, na inštruktorje? Zakaj si se odločila postati vodnica? Kaj je pri tem početju najbolj vznemirljivo?

Koliko pozornosti si kot vodnica namenjala posameznemu delu ture (priprava, izvedba, analiza)? Kateri je bil zadnji izlet, ki si ga vodila?

Torkovi sestanki, odsekovo glasilo, delo s starši, pikniki, gorniški športni dnevi … Tega danes ni več …

Kaj je tvoja šibka točka v gorah? Mraz? Te še danes rado zebe?

Kako si »na ti« z orientacijo? Ti koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, na potovanjih?

Nekaj časa si vodila planinski krožek. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri njih na živce, s čim so te razveseljevali? Ti je delo z otroki pomagalo pri vzgoji tvojih sinov?

Sodelovala si tudi s Silvom Karom pri začetkih mednarodnega festivala gorniškega filma. (Etnografski) film je tudi sicer ena tvojih skritih ljubezni.

Konec novembra se bo sklenilo 70. jubilejno leto delovanja Planinskega društva Domžale. Še spremljaš društveno delo?

Si Domžalčanka, starša (mama iz Ilirske Bistrice, oče iz Slovenskih goric) sta se preselili v novozgrajeno stolpnico. Eno so Domžale, ko živiš v njih, drugo pa, ko prihajaš sem na obisk. So Domžale tvoje domače mesto?

Domžalam si posvetila dobršen del prostega, a zelo strokovnega časa. Knjige (Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015)) so med bralstvom naletele na dober odziv. Pred tvojimi knjigami so bile na voljo knjige Staneta Stražarja, pa Marjance Klobčar … Je še kaj podobnega v igri, snovanju?

Je Pravljični Šumberk v domžalskem mestnem gozdu projekt, ki ga kaže pohvaliti ali kritično ovrednotiti?


Odločne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Fotografija … Želela si, da podatek, da si fotografinja, izpustiva iz tvojega biografske skice. Zakaj? Tvoja specialnost so bili portreti. Kaj oziroma koga od fotografinj, fotoreporterjev spremljaš na spletu (instagramu)?

Na povabilo dr. Toneta Cevca se je maja 1996 etnolog dr. Naško Križnar priključil arheološki ekipi, ki je izkopavala Na pastircih pod Kamniškim sedlom. Pomagala sva pri prenosu snemalne opreme in bila priča prvim odkritjem …

Kaj razumemo pod pojmom dediščina gora? Kako v ta sistem uvrstiti gorništvo kot »športno, gospodarsko, raziskovalno, naravovarstveno, zaščitno-reševalno, humanitarno in kulturno dejavnost, povezano z gorsko naravo«?

Je na primer komercialni pohod Sto žensk na Triglav nesnovna kulturna dediščina? Kaj pa način oskrbovanja planinskih koč s konji? Pa gorniški večeri?

Kaj dediščinskega nam sporoča Greta Thunberg?

Si predstavnica ustanoviteljice (države) v Svetu Triglavskega narodnega parka. Kaj tebi pomeni Triglavski narodni park?

Koliko imaš pri svojem konservatorskem delu terena? Je več etnologije, več antropologije ali papirologije?

Katere planine »pokrivaš«? Kaj so največji izzivi? Zakaj danes predimenzionirani traktor diktira prihodnjo usodo planin?

Urejanje prometa in parkiranje, Koča pri Triglavskih jezerih, Triglav … Kakšna so stališča in smer reševanja nakopičenih težav?

Kakšno vlogo imamo obiskovalci, zlasti gorniki in gornice?

Že dlje časa se govori o Forumu zainteresirane javnosti, ki naj bi skušal delovati po principu souporabe gorskega sveta. Kako daleč so v TNP z izvedbo?

  • Share/Bookmark

ALPINIST, GOSPOD ANTON

Sreda, September 25th, 2019

V torek, 1. oktobra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

gorniški večer s Tonetom Škarjo

Spomini staroste

(oseminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 195 KB)

Tone Škarja (1937) iz Mengša, elektrotehnik (1954), alpinist (1956), gorski reševalec (1961), gorski vodnik (1993), publicist in fotograf. Poročen, oče sina in hčere, upokojenec Elektra Ljubljana (1995). Član Planinskega društva Kamnik (1951) in Gorske reševalne službe Kamnik (načelnik 1968–1978). Pleza od leta 1956, opravil je več kot 1000 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, med njimi več kot 30 prvenstvenih. Sodeloval in vodil je številne reševalne akcije. Kot udeleženec in vodja je sodeloval na osemnajstih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998), Ama Dablam (2005). Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS (1979–2013), podpredsednik PZS (1998–2011). Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika. Pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Avtor ali soavtor knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008), Po svoji sledi: Alpe–Kavkaz–Himalaja (2011). Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1965, 1974), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1979), Bloudkovo nagrado (1979), svečano listino Planinske zveze Slovenije (2002), častni znak svobode Republike Slovenije (2002), Bloudkovo plaketo (2011) in nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu (2014).

S Tonetom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Vaš prvi izlet v hribe je bil družinski izlet na Veliko planino leta 1947 (pred dvainsedemdesetimi leti!!!). Kakšne in katere Velike planine se spominjate?

Kako se spominjate vojnega časa? In odraščanja po vseh teh grozotah in pomanjkanju?

Kdaj in kako ste se naučili voziti kolo? Pa plavanja?

Ali se ljudje sploh kdaj osvobodimo otroštva, spon z očetom in materjo? Kako se ju spominjate?

Koliko prostora ste pri lastnih alpinističnih vzponih puščali intuiciji? Kakšen občutek ste imeli v steni za orientacijo (pa tudi v mestih)? Se ta občutek z leti spreminja, izgublja ali celo krepi?

Iz kje črpa notranja moč alpinista? Iz dejanj predhodnikov, iz lastnih izkušenj, iz natreniranosti, iz (pre)drznosti?

S katerim športom bi se ukvarjali, če to ne bi bil alpinizem? Bi se s alpinizmom – če bi bilo to takrat mogoče – ukvarjali profesionalno, poklicno?


Tone Škarja in Bojan Pollak. (Fotografija: Borut Peršolja)

Znancev imamo lahko veliko, prijateljev pa malo. Se motim, da imate poseben odnos z Bojanom Pollakom? Kaj ohranja vajino navezo? Kaj je sicer najtežje tolerirati pri soplezalcu?

Če bi si danes zamislili Everest, odpravo s 25 plezalci, 20 tonami opreme … Kaj vse bi imeli v bazi: poklicnega ali pa vsaj dobro plačanega selektorja, analitika posnetkov preteklih vzponov, meteorologa, nutricista, skrbnika družabnih omrežij, psihologa, motivatorja, produkcijsko ekipo resničnostne oddaje, helikopter …?

Kako ste združevali družinsko, poklicno in alpinistično pot? Katerih stvari v življenju niste želeli narediti?

Kdaj je naposled vendarle čas, da se gore doživlja le še iz doline?

»Starost ni zatohla soba, pač pa balkon, od koder vidimo daleč in razločno.« Več kot polovico njenega obstoja ste bili dejavno vpeti v slovensko planinsko organizacijo. Kakšni spomini in občutki vas prevevajo ob omembi Planinske zveze Slovenije?

Je treba členiti planinstvo/gorništvo (hojo, smučanje) od alpinizma (plezanja)? Koliko alpinizem še rabi planinstvo in obratno? Kaj športnega je v alpinizmu?

Kako s himalajsko, nepalsko izkušnjo gledate na uveljavljeni (evropsko) razsvetljenski vidik začetkov slovenskega gorništva, ki ga (arheološkim in drugim ostankom navkljub) še vedno umeščamo v leto 1778?

Osebno ste srečali in spoznali številne himalajske prvopristopnike. Kdo med njimi je na vas naredil zanimiv vtis? Je tudi v Himalaji možnost za domnevo, da so se na posamezne vrhove vendarle povzpeli že domačini?

PZS ima kot poslanstvo v statutu napisano »gorništvo kot način življenja«. Kaj je vam v življenju in za življenje dal alpinizem?

»Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti, da spoznaš, kako kratko je življenje.« Pozicija »starih fotrov« ostaja v vseh obdobjih in v vseh generacijah. Kako vi doživljate vlogo alpinističnega veterana? Še (redno) hodite na sestanke AO in GRS?

Stari ljudje niste enaki, morda ste še manj enaki kot predstavniki katere koli druge starostne skupine. Vaše dolgo življenje vam je vtisnilo neizbrisljive osebne razlike. Zdi se, da družba noče razumeti tega in vse starostnike obravnava kot enake. Kako se soočate z izzivi tega življenjskega obdobja?

Alpinizem tesno povezujemo z egoizmom. Pri vas sem ga, ko sva nekaj let skupaj sedela v predsedstvu PZS, videl v osredotočenosti zgolj na zadeve, ki so se tikale alpinizma, odpravarstva. Se motim, da je bilo sodelovanje na sejah, zlasti upravnega odbora PZS, tudi za vas velika muka?

Sem vam povzročil veliko nelagodja s predlogom spremembe statuta PZS in z ukinitvijo Komisije za odprave v tuja gorstva? Kako ste doživeli to spremembo?

SMAR – Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca deluje od aprila 2012. Imate kakšno mnenje o tem projektu?


Tone Škarja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenski alpinisti so na različnih koncih sveta spopolnili različico alpskega sloga plezanja: hitro, lahko, prosto … Kaj od tega bi lahko z vidika priprave in izvedbe ture sprejeli v vsakodnevno, klasično gorništvo?

Solo plezanje, torej sam, brez varovanja, tako rekoč brez opreme, brez rezervnega načrta, z več sto metri globine pod seboj. Alex Honnold strah premaguje »z vero v svoje sposobnosti«. Imate radi praznino pod nogami?

Vam je všeč stil plezanja Janje Garnbret? So vas povabili v Kranj na tekmo svetovnega pokala?

Kaj Humarjevega (vizualizacija, meditacija, medijsko humariziranje …) je po njem ostalo v ideji svetovnega vrhunskega alpinizma?

Ob poveličevalnem/zmagovalnem spominu vedno obstaja tudi zatajevani spomin. Katere ljudi, njihove zgodbe, akcije v gorah, kateri duh časa bi v slovenski gorniški/alpinistični zgodovini še kazalo iztrgati pozabi? In kaj od tega predstaviti nemško in angleško govoreči javnosti?

»Nekaj takega, kot je starostna modrost, ne obstaja. S starostjo človek ne postaja modrejši, ampak samo previdnejši.« (Ernest Hemingway) Kaj je za vas lepa narava, katere gore so lepe? Kakšne so vaše življenjske izkušnje z duhovnostjo, religioznostjo, mističnostjo?

Mladi kričijo za podnebje in podnebno pravičnost. Vse življenje ste delali v energetiki, hkrati pa neizmerno uživali v neokrnjeni naravi. Kako ste to dvoje usklajevali v etičnem pogledu in oblikovanju dojemanja sveta?

V otroštvu in mladostništvu sta počitek in vrh najpomembnejši sestavini vsakega izleta v gore. Kaj je vam pomenil vrh? In kaj tišina? Kaj stopi v ospredje v srednji in pozni starosti?

»Skrivnost lepe starosti je dostojen odnos s samoto.« (Gabriel Garcia Marquez) Ste radi sami?

»Lažje je biti vrhunski alpinist, kot star alpinist.« Smrti v gorah v svojih prispevkih namenjate spoštljivo pozornost. Pred desetimi dnevi ste se poslovili od Dava Karničarja. Vprašanju, zakaj je enim dano doživeti več navideznih prehodov čez mejo življenja, drugim pa se ta postavi po robu že pri prvi – usodni – napaki, se ne izogibate. Smrti ste namenili celo poglavje v svoji avtobiografiji. Lahko prosim ponovite ta svoj razmislek?

Ker mlade generacije smrti niti v dolini ne poznamo več, saj smo jo odrinili iz družinskega okolja opažam, da marsikdo ne gre kropiti, niti na pogreb. Zakaj je slovo pomembno? Kako se lotevate zapisov nekrologov ob smrti alpinistov? Koga najbolj pogrešate?

Pravite, da smo ljudje sol Zemlje. Pri fotografiji, ki je od samih začetkov sestavni, celo neločljivi del alpinizma, vas posebej zanimajo portreti, obrazi ljudi. Pravite, da mora biti obraz zanimiv, da mora za njim stati zgodba. Ste znali z obrazov prebrati tudi bleferstvo, spletkarstvo?

Ugotavljate tudi, da je film večji ponarejevalec kot fotografija. Se vam pri fotografiji zdi pomembnejša kompozicija ali svetloba? Imate pri ogledu fotografij, za katere ne veste kje so bile posnete, kdaj občutek, da poznate to svetlobo pokrajine?


Ustvarjalno orodje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinski koledar je bil resda najprej finančna infuzija slovenskega alpinizma. A je bil tudi svojstvena umetniška, domoznanska institucija, ki je gorništvo vsako leto prinesla v številne slovenske domove, podjetja, ustanove. V enem od koledarjev ste – v nakladi več kot 20.000 izvodov – objavili Kocbekovo poezijo …

V enem od pogovorov ste dejali, da obstajajo knjige, ki jih nikoli ne bi smelo zmanjkati. Katere so te knjige? Katero čtivo ste s seboj nosili na odprave? Izberite: Julius Kugy ali Nejc Zaplotnik?

Kaj vse vas še lahko navduši, preseneti, vzbudi v vas pozornost?

Pravimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kaj dobrega ali kaj ste/smo se naučili iz afer Lhotse/Česen, pisma Gregorja Kresala ob vročitvi državnega odlikovanja ali na primer še starejšega dopisovanja v Alpinističnih razgledih z odpravo Trango Tower?

Ljudje rabimo oporne točke, svetilnike. Zdi se, da smo ljudje kot nekakšni kompasi, s pomočjo katerih se nezavedno usklajujemo, primerjamo, korigiramo. Komu vse je lahko Marko Prezelj, ki ste ga večkrat omenili kot vzgled, takšna sidrna točka?

Ste prejemnik številnih nagrad, priznanj. Kako gledate nanje s časovne distance? Zakaj ljudje rabimo tovrstne rituale?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale.

  • Share/Bookmark

ŽARKO UPANJA

Ponedeljek, Marec 11th, 2019

V torek, 26. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Žarkom Trušnovcem

Hvala za pomoč

(sedeminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Žarko Trušnovec (1956) iz Tolmina, univerzitetni diplomirani psiholog (1980), magister medicinskih znanosti (1994), alpinist (1978), gorski reševalec (1981), gorski reševalec – letalec (1986). Vdovec, oče treh sinov, zaposlen na Osnovni šoli Tolmin. Član Planinskega društva Tolmin (1981), Soškega alpinističnega odseka in postaje Gorske reševalne službe Tolmin (načelnik od leta 2001). Pleza od leta 1975, opravil je več kot 300 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah (Alpamayo (1979), južni steni Kitaraja in Jirishanke (1986)), med njimi več kot dvajset prvenstvenih. Sodeloval je na enajstih alpinističnih odpravah: v Peru (1979, 1985–1988, 1990, 1995), Argentino (1982), Bolivijo (1983), Gruzijo (1984) in Tanzanijo (1991). Sodeloval je na več kot 800 reševalnih akcijah, vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite in član Društva psihologov Slovenije. Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2010), plaketo Občine Tolmin (2014), srebrno plaketo za solidarnost v gorah Targa d’argento (2017) in plaketo Civilne zaščite (2018).

Z Žarkom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Kakšna je bila tvoja osebna pot v gore? Se je že v začetku dotaknila tudi planinskega društva? Si prve izlete naredil v družini? Kako si v gorniškem smislu preživel mladostniško in študentsko obdobje?

Nesreče so tisočletja sestavni del življenja v gorah in z gorami, tudi gorništva. Prav zato je prišlo leta 1912 na slovenskem do ustanovitve gorske reševalne službe. Kaj je tebe gnalo v to visoko etično dejavnost? Kaj ti je bilo pri tem delu najbolj všeč?

Moštvo tolminske postaje šteje 85–90 članov. Poleg osnovnega jedra, ki je v Tolminu, imate reševalne skupine še v Kobaridu, Podbrdu, Cerknem, Idriji in Ajdovščini. Glede na praktično vsakodnevne aktivnosti spominja vodenje tolikšnega števila ljudi kot zahtevno upravljanje srednje velikega podjetja. Gre za odgovornost v polnem pomenu besede … (Praviš: »… če odmislimo nekaj poškodb, smo vsi reševalci odnesli celo kožo!«)

V uvodu zbornika ob 70. obletnici vaše postaje si zapisal: »Čas je pokazal pravilnost odločitve, da kot postaja ostajamo v planinskem društvu, reševalci pa so člani matičnih planinskih društev. Tako smo reševalci optimalno vpeti v svoje lokalno okolje, zato imamo tudi zelo dobro podporo pri našem delu. Pri tem je zelo pomembna tudi podpora ali vsaj razumevanje najbližjih.« Zakaj ta miselnost ni prevladala na ravni GRZS/PZS? Kako da nikoli nisi posegel po najvišjih funkcijah v GRZS?

Povprečno število intervencij na leto po posameznih gorsko reševalnih društvih v zadnjem desetletju kaže, da je vaša postaja najbolj obremenjena, predvsem zaradi velikosti območja in številnih športnih in drugih dejavnosti, ki se odvijajo na območju, ki ga pokrivate. Kaj kažejo trendi zadnjih desetih let?

Lani (2018) je bilo v Sloveniji po podatkih GRZS 537 reševanj. Vaša postaja je posredovala 74 krat (13,8 % vseh intervencij), od tega ste imeli 14 iskalnih akcij. Gorniške nesreče so tako v Sloveniji kot pri vas že nekaj časa v manjšini.

Noben mesec ne mine brez vašega posredovanja. Zdaj se približujete temu, da niti noben teden ne bo minil brez posredovanja. V enem od pogovorov si omenil, da se je »16 x zgodilo, da smo imeli po dve intervenciji na isti dan (avgusta 2014)«. Kaj nam to pove o sodobnem načinu življenja? Kaj nam to pove o našem odnosu do gora? Do samega sebe?


Preizkušen v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri vaših številnih intervencijah je opazen relativno majhen delež sodelovanja helikopterja. Se motim? Je za to kak poseben razlog? Kako gledaš na javno skrivnost, da se odzivni čas že nekaj let ne skrajšuje, v posameznih letih se celo podaljšuje?

Kar 264 nesreč (49,1 %) v letu 2018 se je zgodilo na planinskih poteh. Na istih poteh, za katere PZS že leta pravi: »So dobro vzdrževane in jasno označene, predvsem na bolj priljubljenih odsekih, prav tako so odlične, če iščete mir in tišino, saj so celo poleti večinoma le redko preveč obiskane.« Zakaj od trsk ne vidimo gozda?

Leta 2011 sem na posvetu Gore in varnost ob predstavitvi ideje Nacionalnega programa varnosti v gorah povedal, da so planinske poti eden največjih dejavnikov tveganja v gorah. Planinske poti so – za prevladujoče pohodniško naravnane obiskovalce – namreč slabo vzdrževane, standardov za minimalno delo markacista ni (severno od Tolmina, v Gornjem Posočju ni niti enega markacista …), način zavarovanja zelo zahtevnih plezalnih poti je že nekaj desetletij preživet … Kako to problematiko vidiš ti? Kako na to gleda gorsko reševalna stroka?
Na vaši postaji ste v času tvojega vodenja v dolino prinesli več kot 119 mrtvih. Lani se je v Sloveniji v gorah smrtno ponesrečilo 31 ljudi (leta 2016 je v gorah umrlo kar 46 ljudi), od tega 14 gornikov. Pri gorniških nesrečah je – tako je tudi v alpski soseščini – približno polovica srčnih kapi. Ti podatki so še precej bolj brutalni, če jih primerjamo s številom mrtvih na cestah: lani 91, leta 2017 pa 104.

Kaj se dogaja z aktivno in ne zgolj pasivno preventivo v naših gorah? V vašem zborniku sem zasledil podatek, da preventiva obsega zavidljivih 12 % vaše dejavnosti. Kaj uvrščate vanjo?

Portala o varnosti v gorah v Sloveniji nimamo. Nimamo zemljevida črnih točk v gorah, ni skupnih analiz (GRS, vodniki, markacisti …) ter ustreznih infrastrukturnih ukrepov. Spletni opisi izletov, pohodov, tur ostajajo strokovno (vodniško) nepregledani. Tujcem so ti opisi slabo poznani.

Kje so meje prostovoljnega dela? Je pri prostovoljnem delu treba zagotoviti tudi merila kakovosti? Kako opredeljuješ strokovno delo? Kje vse danes nastaja reševalna/gorniška stroka?

Po podatkih Franceta Malešiča se je od 14. do 21. stoletja v skoraj 2000 nesrečah smrtno ponesrečilo 3200 ljudi. Vse te nesreče puščajo v svojcih, prijateljih, širšem okolju globoke, včasih celo trajne sledi. Kako gorska nesreča zaznamuje preživele?

Večina nesreč v gorah se k sreči ne konča tragično. Še bolj pogoste so hude poškodbe glave, hrbtenice, spodnjih okončin … Kako izgleda vrnitev v gore po nesreči, kakršna je bila na primer tragedija na Okrešlju?

Nesrečo si izkusil tudi ti. Pri eni od zahtevnih reševalnih akcij te je odnesla snežna kloža. Si jo zaslutil, se jo celo zavedal? Kako si doživel potek nesreče in reševanja?

Kako »pravilno«, ali vsaj ustrezno, kakovostno razumeti gorske nesreče, kakšno je njihovo sporočilo vsem, ki hodimo v gore? Kako so se gore, tako zaradi ljudi in podnebnih sprememb, spremenile od kar so tvoj drugi dom? So res krive gore?

Gore pa že milijone let stojijo in nam tudi veliko dopuščajo in odpuščajo. Tudi ob reševanju se dogajajo anekdotične, celo zabavne stvari. Se spomniš kakšnega tovrstnega dogodka?


Iz teh rok življenje ne polzi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naju je seznanil Boris Mlekuž, s katerim si ob reševalnem delu v Logu pod Mangrtom organiziral tudi tabore za otroke in mladostnike (z Zdenko Zalokar Divjak), ki so jim gore skušale (na novo) osmisliti življenje. Borisa močno pogrešam. Pa ti?

Kaj lahko dajo gore današnjim osnovnošolcem? Kako ocenjuješ učne načrte osnovne šole z vidika gorništva in izpeljave športnih dni z gorniško vsebino?

Katera gorniška knjiga je zaznamovala tvoj odnos do gora?

Kako gledaš na priznanja in nagrade?

Hvala za pomoč! Ste vedno deležni tega stavka?

In seveda: smrt fašizmu!

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SARINA ZGODBA

Sobota, Februar 23rd, 2019

V torek, 5. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer s Saro Sedej

z naslovom

Užitek gora

(šestinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Sara Sedej (1997) iz Idrije. Gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Članica Plezalnega kluba Idrija. Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila drugo mesto (2011/2012), postala je mlada pustolovka leta po izboru revije National geographical Junior Slovenija (2012).

S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si zadovoljna s svojo letošnjo zimsko sezono? Je bilo gora in sten dovolj?

Si bolj letna/kopna tipinja ali zimski/snežni tip gornice?

Zakaj mlado dekle, mlad človek, v današnjem času, ko je v izobilju drugih zanimivih dejavnosti, še vedno izbere gore? In za povrh še hojo, to – po mnenju nekaterih – najbolj dolgočasno stvar na svetu …

Koliko so k tej tvoji (drzni?) odločitvi prispevale družinske okoliščine? (Kako si sploh začela hoditi in kasneje plezati?)

Kaj pa planinsko društvo – kakšen vpliv je nate imel planinski krožek in društveno dogajanje? Si v hribe kdaj hodila zaradi družbe, zaradi mentorice/vodnika ali vedno in predvsem zaradi gora samih?

Si bila kdaj motivirana tudi s klobaso na občnem zboru?


Zala Sara. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kako doživljaš gore? So gore zate lepe, strašne, polne zgodb/mitologije ali preprosto pokrajina, kjer se te dotakne narava?

Zakaj so gore tebi všeč? Kdaj rečeš, da so lepe?

Gresta gorništvo in naravo varstvo z roko v roki ali ne nujno?

Pika Nogavička ali Hermiona Granger? (Nikoli ni preveč Pike Nogavičke v nobeni ženski …)

Pri kateri dejavnosti v gorah srečaš največ sebe?

Kaj ti pomeni tišina v gorah?

Nate sem postal pozoren ob zapisu tvojega očeta, da sta opravila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kako se spominjaš tega podviga? Katera etapa ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Boš PP še ponovila?


Samozavestne mlade. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Domnevam, da si, kot članica ekipe na državnem tekmovanju Mladina in gore, Planinsko šolo predelovala do obisti. Kaj ti je pri Planinski šoli, kot temeljnem programu gorniškega opismenjevanja, najbolj všeč? Kaj ti je pri razumevanju delalo največ težav?

Se spomniš kakšnega stavka, ki ti je ostal še posebej v spominu?

Kaj pa programa Ciciban in Mladi planinec? Ju poznaš? Kakšno je tvoje mnenje o njih, o dnevnikih?

Si pogosta uporabnica planinskih koč? Kakšen je tvoj odnos do množičnosti v gorah?

Pa glede družabnosti v gorah: lahko petje, družabne igre, smeh, zamenjajo mobitel?

Kakšne so bile tvoje izkušnje z gorništvom v šoli – športni dnevi z gorniško vsebino, tabori, dnevi dejavnosti?

Kako se danes lotevaš načrtovanja svojih gorniških podvigov? Kje zbiraš informacije – knjižni vodnik, zemljevid, splet?

Si uporabnica katerih mobilnih aplikacij, ki olajšajo načrtovanje in navigacijo na površju?

Kje si plezala prvenstvene? Kako je prišlo do teh smeri, kako si jih poimenovala?

Kakšen imaš sicer občutek za orientacijo? Kako se znajdeš v steni, veliko štrikaš?

Uporabljaš tudi instagram. Zakaj? Kaj objavljaš? Komu slediš?

***

Kako skrbiš za svojo kondicijo? Kakšni so tvoji treningi?

Se ti zdi, da posameznik lahko spremeni svet?

Imaš v gorah, gorništvu, alpinizmu kakšnega vzornika? Katero gorniško knjigo si prebrala nazadnje, kaj priporočaš v branje iz zakladnice gorniške misli?

Si morda bila na festivalu gorniških filmov? Kateri filmi te navdušujejo – dokumentarni o naravi ali plezalki o velikih dosežkih v stenah?

Pa Planinski vestnik?

***

Čez nekaj dni bo dan žena. Ga praznuješ?

Imajo gore bolj ženski ali bolj moški značaj?

Katere zgodbe v gorah so te najbolj navduševale? So med njimi tudi ženske junakinje?

Velikokrat povezujemo tudi gore in romantiko. Večeri v gorah, taborni ogenj, prvi poljub … So gore prostor ljubezni?

Kje si ti srečala svojega fanta?

Če bi morala navdušiti mlade za hojo, plezanje v gorah, kaj bi jim rekla? Pa njihovim staršem? Pa vodnikom in inštruktorjem?

Katere so tvoje gorniške želje za prihodnje?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

DAN IN NOČ PO GORAH

Četrtek, Januar 24th, 2019

V torek, 5. februarja 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Danom Briškim

z naslovom

Izostrenost pogleda

(petiinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF KB)

Dan Briški (1985) iz Ljubljane. Gimnazijski maturant, poklicni fotograf, zapisan goram – Julijskim Alpam in Trenti. Kot samozaposleni fotograf pokriva širok nabor fotografskih zvrsti – od arhitekturne do portretne fotografije. Vodi fotodelavnice Luka Esenka po Sloveniji in sosednjih državah. Član Planinskega društva Ljubljana – matica, vodnik PZS, nekdanji član Fotokluba Diana. Redno sodeluje s številnimi domačimi revijami (med drugimi Lovec in Planinski vestnik), objave v knjigah (na primer Slovenske gore: v objektivu letnih časov (2014)), vodnikih in koledarjih (Triglavski narodni park 2018). Sodeloval je na številnih skupinskih in petih samostojnih razstavah doma in v tujini. Prejemnik nagrad na portalu Slo-foto.net ter nagrade za najboljšo fotografijo na natečaju Si.fotograf? (2015).

Z Danom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kje oz. pri kom si se učil fotografiranja? Si razvijal fotke v temnici?

Se spomniš kdaj si prerasel avtomatske nastavitve in prešel na ročne nastavitve?

Si fotograf ali fotoreporter?

Pa gorniško znanje, veščine in izkušnje: kje si ga dobil in izbrusil?

Obvezno vprašanje: katero znamko in tip fotoaparata uporabljaš, katere objektive in pripadajočo opremo? Koliko tehta tvoj fotoreporterski nahrbtnik v gorah?

Si zelo tehnični tip? Koliko časa traja, da se navadiš na nov model fotoaparata?

Takoj obvladaš vse finese iz menija – tako na fotoaparatu kot v programih za obdelavo fotografij? Koliko zares eksperimentiraš z množico nastavitev?

Zakaj so gore v tvojih očeh lepe? Katere motive najpogosteje iščeš?

Kako svetle/temne, zelene/sive so gore?

Ko naključno vidiš kakšno fotografijo drugega avtorja – se ti kdaj zazdi, da ti je svetloba s posnetka nekako pokrajinsko znana (čeprav ne veš točno, kje je fotografija v resnici nastala)?

Katera gora najbolj uteleša tišino, mir, spokojnost – če so to sploh sopomenke?

Ob panoramskih, grebenskih razgledih občudujemo zlasti tvoje motive gamsov in kozorogov na izpostavljenih mestih. Katero žival bi si želel fotografirati na vrhu Triglava? Modrasa? Orla? Kozoroga?

Tudi gore so različno fotogenične. Katera je fotozvezda med gorami?

Kaj ti z vidika lepote pomeni Triglavski narodni park?

Se imaš za naravovarstvenika? Kako se soočaš z dilemami razkrivanja izjemnih, drobnih lokacij, ki jih množični turizem dobesedno požira/hlasta za njimi?


Dan Briški. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kam v Sloveniji bi peljal na primer fotografa Steva McCurryja?

Kdaj je fotoreporter v dobri ustvarjalni kondiciji? Kako bi to opisal?

Greš v hribe že z mislijo, kaj je tvoj (fotografski) cilj? Katera, kakšna fotka bo nastala? Uspeš iti v hribe brez fotoaparata?

Najin skupni projekt je bila knjiga Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Kako danes gledaš na svoje sodelovanje pri tem projektu (udeležen si z naslovnico in približno desetimi fotografijami)? V opisu nastanka fotografije Rimske ceste nad dolino Sedmerih jezer pišeš, da si se na posnetek v mislih pripravljal več kot mesec dni. Je tak, študiozen pristop, temeljna značilnost tvojega dela?

Koliko časa potem nameniš tudi klasični gorniški, da ne rečem (varnostni) pripravi za turo? Paziš, da so motivi z ljudmi, tudi gorniško neoporečni, vzgojni (pravilna uporaba osebne opreme, smeti …)? Ti je šlo kdaj za nohte?

Jutro/vzhod ali večer/zahod? V čem se (če sploh? ) razlikujeta?

Stereotipno fotografsko pravilo je, da se sredi dneva nikjer, še posebej pa v gorah, ne fotografira. Kako si ti s soncem? Pa z uporabo bliskavice v gorah?

Če bi bil konj gorska žival, kako/kje bi ga fotkal?

Imaš pri svojih projektih pomočnika, pomočnike ali raje vse počneš sam? Kdo so tvoji spremljevalci, manekeni, nosači?

Kaj šteješ kot najbolj zamujeno priložnost? Fotka, ki že dolgo zori in je že (ali pa je še ni?) na vidiku?

S katerim programom obdeluješ fotografije?

Kaj je zate še dovoljeno, še sprejemljivo v postprodukciji? Kaj je verodostojna fotografija?

Katere od fotografij brišeš? Delaš to sproti?


Ustvarjalno mirne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako skrbiš za digitalno varnost, arhiv fotografij?

V enem od pogovoru mi je fotoreporter Srdjan Živulović povedal, da že na daleč prepozna svojo fotografijo. Tisoče in tisoče posnetkov hrani v glavi … Pa ti?

V katero smer bodo šle avtorske pravice na področju fotografije?

Kako ocenjuješ sodelovanje s Planinskim vestnikom? Bi, če bi bil urednik fotografije, kaj spremenil?

Katera fotografska monografija je na tvoji knjižni polici? Kateri oz. čigav koledar imaš letos na steni?

Kako doživljaš svojo dejavnost: kot obrt ali umetnost?

Kakšen je slovenski, mednarodni trg za gorniško, naravoslovno fotografijo?

Če bi lahko delal zgolj zase, za svoj izziv, da ne rečem užitek, kaj bi delal/fotkal?

Kakšen je tvoj odnos do črnobele fotografije?

Kaj pa modna fotografija v gorah?

Fotografske delavnice Luka Esenka. Kaj pričakujejo udeleženci in kaj dobijo?

Fotografija zaseda pomembno mesto na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram …)? Se bomo vseh teh podob nasičili? Kakšnih ali čigavih odzivov si želiš? Koga spremljaš ti?

Ženskih gorniških fotoreportinj ni veliko – Ana Pogačar, Petra Draškovič Pelc … Čemu pripisuješ moško prevlado?

Tujina, tuje gore … Kam usmerjaš pogled v prihodnje?

***
Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SAMOVI GORNIŠKI VEČERI V LETU 2019

Četrtek, December 20th, 2018

Gorniški večeri, ki potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o., so v širšem slovenskem prostoru zanimiva, drugačna in ustvarjalna gorniška vez vseh, ki spoštujejo gore in ljudi, ki v njih živimo, delamo, raziskujemo, iščemo.

Hoja je beseda, plezanje je pesem, hoja je slika, plezanje je film.

Gore so kamnite, gore so oblika, gore so zračne, gore so pokrite, gore so voda, gore so prsti, gore so pokrajina, gore so dom, gore so parki.

Dosedanjih štiriinsedemdeset gorniških večerov je skušalo podobo in značaj gora in ljudi ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. S sogovornikom, gostjo odkrivava svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah (predvsem pa v naših glavah) premikajo meje mogočega.

Gorniški večeri vstopajo v novo letno sezono. V navezi šestih sogovornikov in sogovornic stojimo v vznožju in na vrhu. In se razgledujemo.

Z nami bodo: vrhunski gorniški fotograf iz Ljubljane Dan Briški, mlada ljubiteljica gora iz Idrije Sara Sedej, gorski reševalec iz Tolmina Žare Trušnovec, himalajec in starosta alpinizma iz Mengša Tone Škarja, etnologinja in nekdanja aktivna članica PD Domžale Saša Roškar in okoljevarstvenik ter gorski kmet z Ravenske vasi Uroš Macerl.

2019

5. 2. Dan Briški Izostrenost pogleda
5. 3. Sara Sedej Užitek gora
26. 3. Žare Trušnovec Hvala za pomoč
1. 10. Tone Škarja Spomini staroste
5. 11. Saša Roškar Dediščina gora
3. 12. Uroš Macerl Vrednota aktivizma

Gorniški večeri so brezplačni in dostopni vsem obiskovalcem in ljubiteljem gora – tako kot resnične gore.

Vsakoletni program gorniških večerov oblikuje mag. Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje, geograf in gorniški publicist, član Planinskega društva Domžale.

Poslušalci in gledalci so deležni 75 minut različno zasoplega doživetja, ki se mu lahko s svojimi postavljenimi vprašanji aktivno pridružijo tudi sami.

Od leta 2014 so v sodelovanju z Domzalec.si pogovori večinoma tudi posneti in na voljo na spletu.


Precej zvesto poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Varnost v gorah je tesno povezana s spoštovanjem znanja, veščin in izkušenj. Tako kot je dobra priprava na turo eden ključnih dejavnikov odličnega doživetja, je tudi stalen termin gorniških večerov eden od dejavnikov zanesljivosti: srečujemo se (praviloma) vsak prvi torek v mesecu ob 19. uri.

Povabljeni v dobro gorniško družbo!


Gorniški večer z Alešem Čerinom Hoja je preprostost. (Fotografija: Lojze Popelar)


Gorniški večer s Katarino Stegnar Gore na odru. (Fotografija: Lojze Popelar)

  • Share/Bookmark