Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJEM GOLOBOM

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z JANKOM KOSOM

Sreda, September 27th, 2017

V torek, 3. oktobra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jankom Kosom z naslovom Kemija gora (oseminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 171 KB)


Janko Kos.

Janko Kos (1959) iz Preloga, biokemik (1983), doktor znanosti (1992), član Evropske akademije znanosti in umetnosti (2015), in alpinist (1977). Poročen, oče treh odraslih otrok, zaposlen kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo. Član Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1975, alpinistični inštruktor (1979), opravil je več kot 100 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženec prve društvene odprave na Grenlandijo 1981. Avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor 15 patentov in patentnih aplikacij. Mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Prejel je številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado Mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).

Po uvodni predstavitvi se je z Jankom pogovarjal Borut Peršolja.

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v sproščenem pogovoru:

Gorniški večer z Jankom Kosom, Kemija gora, 3. 10. 2017

S kom in kako si začel hodit v hribe?

S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

Kako si – gorniško in sicer – preživel gimnazijska in študentska leta?

Zakaj alpinizem in ne na primer nogomet, košarka? Kdo so bili tvoji soplezalci? Kdo te je najbolj zaznamoval, kako ste vplivali drug na drugega?

Kakšna je bila v tistem času alpinistična scena v porečju Kamniške Bistrice? Ali so želje sedanjih mladih alpinistov (glede na njihove dosežke) podobni tistim, ki ste jih gojili v tvojem času?

Grenlandija, Kronprins Frederik Bjerge. Modro modra celina … Kako si si jo – v času, ko je bil internet v glavnem še hipoteza – predstavljal z gimnazijskim znanjem geografije? Kaj te je, vas je v resnici pričakalo?

Leta 1981 se je tja podala prva domžalsko-mengeška odprava. Lahko na kratko predstaviš: kdo ste bili člani odprave, kaj so bili vaši cilji, kako je potekala pod vodstvom Staneta Klemenca in kaj ste splezali?

V biltenu z odprave piše: 10. 6. 1981, Domžalski vrh, 1100 m, s Stanetom Klemencem; v steni poješ Mari, življenje ni cvetoče polje (Hazard) in preganjaš strašanski mraz … Nekje torej obstaja vrh, ki sta si ga najverjetneje doslej delila edina na svetu. Kako to doživljaš danes?

Te še danes rado zebe? Kaj je tvoja šibka točka v gorah?

V odlomku iz dnevnika (28. 6.; osmi dan čakanja na helikopter): »Koliko časa imamo za premišljevanje? Vsak dan življenja se je prikazal pred mano, vsaka odločitev, izleti v gore … Večerja bo. Košček evrokrema, razrezan na sedem delov. Za predjed bomo cedili sline, za poobedek pa listali kataloge najboljših restavracij v Kobenhavnu. Jutri mora prileteti! Saj je življenje tako lepo.« Kaj si se naučil iz te preizkušnje?

Ta tvoj dnevnik še obstaja? Bi kaj prispeval iz njega za društveni zbornik?

Preko 80 delovnih organizacij, ustanov in posameznikov je podprlo vašo odpravo. Seznam je impozantno dolg z več vidikov: številna, takrat uspešna (domžalska) podjetja, danes ne obstajajo več. Kaj je bilo dobro v preteklosti, kaj sodobnega, bi vam takrat prišlo prav?

Midva sva šla prvič skupaj v hribe v soboto, 24. 4. 1982. Osvojili smo planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Se spomniš tega izleta?

Iz mojega dnevnika Pionir planinec: »Pri glavnih za kepanje so bili Jure, Boris in Janko.« Tega leta sem v tvoji navezi prišel tudi na vrh Triglava. Kako se spominjaš dela z mularijo? Kaj ti je šlo pri nas na živce, s čim smo te razveseljevali?

Sam se najbolj od vsega spomnim hoje v tišini. Žal, danes takšne hoje skorajda ni več.

Lahko opišeš takratno sceno na mladinskem odseku? Kateri projekti so izstopali, kaj vas je posebej zaposlovalo, združevalo, na kaj si še danes ponosen?

V tistem času so hribe zamenjali družina, gradnja hiše, predvsem pa znanstvena kariera. Si že od začetka vedel, da boš študiral kemijo, ali si kolebal med katerim drugim študijem?

Vse življenje delaš v mednarodnem, zelo tekmovalnem okolju. Kaj so prednosti in slabosti?
Kaj pravzaprav delaš, s čim se raziskovalno ukvarjaš? (»Zlasti odmevne so njegove raziskave proteolitskega encima katepsina X, ki je prisoten v imunskih celicah, nevronih in nekaterih tumorskih celicah. Prof. Kos je skupaj s sodelavci odkril več tarč katepsina X, kot so integrini, gama enolaza in profilin-1, delovanje katepsina X na te tarče pa ima pomembne fiziološke posledice. Povišana koncentracija katepsina X povzroči tvorbo membranskih nanocevk, ki omogočajo prenos sporočil med celicami v obliki ionov, komponent celične površine in znotrajceličnih veziklov. Utišanje izražanja ali inhibicija aktivnosti katepsina X bistveno zmanjša adhezijo in migracijo imunskih in tumorskih celic, poveča pa regeneracijo nevronskih celic in tvorbo nevritov. Te ugotovitve potrjujejo katepsin X kot pomembno terapevtsko tarčo, zato je raziskovalno delo prof. Kosa poleg raziskav vloge proteaz v fizioloških procesih usmerjeno tudi v iskanje in pripravo proteaznih inhibitorjev in drugih spojin, ki bi bile uporabne za zdravljenje raka, nevrodegenerativnih in avtoimunih bolezni.”)

Kako kot naravoslovec, vrhunski znanstvenik, gledaš na podnebne spremembe? Jih – v domačih in tujih gorah – opažaš tudi ti?

Bil si deležen najvišjih znanstvenih nagrad v Sloveniji. Kakšen je tvoj odnos do nagrad na splošno?

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.« (Andrej Štremfelj na primer pravi, da smo obsedeni z varnostjo.)

In drugo: »Samota je globokim dušam potreba.«

Kaj poleg plezanja določa alpinista? Katere vrednote, katera ravnanja? Kaj od gorniške literature si bral kot inspiracijo tedaj, kaj bereš sedaj?

Kaj je posebnega pri alpinizmu znanstvenikov? (Številni gorniki, alpinisti so doktorji znanosti.)

Zdaj hodiš v hribe večinoma v dvoje, z Jasno. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekel, da si prehodil pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno užival?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja napoved.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA NARAVA VELIKE PLANINE

Torek, Junij 20th, 2017

V okviru 3. Pohodniškega festivala v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se poletno začenja v četrtek in bo potekal ves konec tedna (od 22. do 25. junija 2017), vabim na gorniško predavanje pod zvezdami.

Poglejte celoten festivalski program. (PDF 4 MB)

***

Festivalskemu dogajanju se Planinsko društvo Domžale pridružuje tako rekoč s sklepnim dogodkom:

Kaj?
Predavanje Gorniška narava Velike planine

V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče) je po arheoloških najdbah v treh tisočletjih nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta. Gre za skoraj 1000 ha veliko visokogorsko pašno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, Dovja raven, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol.

Predstavljene bodo naravne in družbene značilnosti ter uporabnost geografskih vsebin v gorništvu.

Površje: nadmorska višina, naklon, ekspozicija (izpostavljenost); vpliv in povezanost (rastni pasovi, gozdna meja). Morfološki tip površja – kraško površje: visoka kraška planota, zaobljeni vrhovi, vrtače, udornice, suhe doline, kraške jame in brezna. Kamnine in njihove lastnosti: sedimentne (apnenec in dolomit). Preperevanje: mehansko (zmrzalno, temperaturno, razbremenilno) in kemijsko (korozija) ter biogeno. Denudacija: ploskovno delovanje in zniževanje. Erozija: linearno delovanje; vetrna erozija, erozija prsti. Vodno omrežje: izviri, padavine, taljenje snega, vpliv kraškega zadrževanja vodnega odtoka. Rastje Velike planine: pašniki, zavarovane rastline, mrazišča. Spremembe rabe tal oz. zaraščanje. Zemljepisna imena – beležka podnebnih sprememb v rastju. Podnebje, vreme in vremenski pojavi. Alpski svet kot življenjski prostor. Temno nebo Velike planine. Tišina. Problemi. Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe.

Kdo?
predava mag. Borut Peršolja, geograf in inštruktor planinske vzgoje, član PD Domžale

Kje?
Domžalski dom na Mali planini (1534 m)

Informacije:
info@pdd.si

Predavanje bo na prostem pod zvezdami, v primeru slabega vremena pa v Domžalskem domu. Predlagamo, da na predavanje pridete peš iz doline in prenočite v Domžalskem domu (rezervacije na 051 665 665).

Vstopnine ni, vabljeni!

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj veliko in maloplaninski korak.

  • Share/Bookmark

POLNA MIRA

Sobota, Februar 25th, 2017

V torek, 7. marca 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se je z Miro pogovarjal Borut Peršolja.


Mira Ažman. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Tvoj rojstni kraj je Kamnik, tam si hodila tudi v gimnazijo. Kako si se znašla v Domžalah? Si takrat ali kasneje čutila kakšne pregovorne medsosedske napetosti med Kamničani in Domžalci?

Kaj se je najbolj spremenilo v štiridesetih letih tvoje zdravniške službe? Kaj danes ljudje – tudi nemogočega? – pričakujemo od osebne zdravnice?


Sogovornika na predvečer dneva žena. (Fotografija: Lojze Popelar)

Si specialistka šolske medicine, tudi sama mama dveh že odraslih otrok. Česa najbolj primanjkuje sodobnemu osnovnošolcu: dovolj spanja?, urejena prehrana?, razgiban prosti čas? ali vendarle starševska skrb?

Med klasičnimi (gorniškimi) napotki je tudi ta, da naj šolar ne nosi torbe/nahrbtnika, ki je težja od desetine njegove telesne teže. Zakaj? (Boris Mlekuž je napačno nošnjo nahrbtnika slikovito poimenoval kot naritnik.)

Iz osebne izkušnje vem, da nisi sodila med zdravnike, ki podpisujejo največje število receptov. Vedno si skušala izluščiti tudi kaj iz zdravega življenjskega sloga in preizkušene domače lekarne. Se po tvojih opažanjih povečuje delež tistih, ki vse stavimo na kemične sestavine zdravil ali se povečuje tudi zavedanje o preizkušenem tradicionalnem zdravilskem znanju?

Si kdaj komu hribe napisala na recept?


Številno poslušalstvo je imelo kaj slišati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako si ti začela hodit v hribe? Si v začetku imela bolj podporo družine, prijateljev ali društvene druščine?

Nisi pa ravno društveni človek. Zdaj hodiš večinoma v dvoje, z Jetijem. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekla, da si prehodila pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno uživala?

V učbeniku Mentor planinske skupine si zapisala besede Reinholda Stecherja, da je prvo sporočilo gora njihova tišina. Praviš, da so gore šola zdravega življenja. Lahko to pojasniš?


Iskrena v želji pomagati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Mlad človek je dovzetnejši za globoko srečanje z bivanjem, gore imajo pripravljene zanj žlahtnejše opojnosti kot vsakdan: igra senc v jutranjem prebujanju, vzpenjanje po grebenih nad meglenim morjem, sproščen, vesel počitek na vrhu. Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje omame umetnih poživil. Kdaj torej začeti z gorami? Kako vemo, da pretiravamo?

Je tudi med novodobnimi zdravniki, tvojimi kolegicami in kolegi, dosti hribovcev? Spomniva, da je bila v zgodovini slovenskega gorništva kar nekaj zdravnikov, ki so pomembno zaznamovali svoj čas: dr. Tičar, dr. Demšar, dr. Brilej, dr. Vavken, dr. Tomaž Ažman, dr. Matija Horvat in da ne pozabiva dr. Iztoka Tomazina, kamniškega kolega dr. Franceta Malešiča ali našega dr. Matjaža Veselka …

Med mrtvimi gorniki je vsako leto tudi nekaj primerov srčne kapi. Spomnim se, da je na Jermanci pod Kamniškim sedlom tako umrl tudi tvoj oče. Kakšna je bila predhodna očetova zgodba? Kateri so bolezenski znaki – nekako še neodkrite bolezni ali bolezenskega stanja – ki se v gorah morda pokažejo najprej in bi morali biti nanje še posebej pozorni?


Dokler se jih spominjamo, so z nami in med nami. (Fotografija: Lojze Popelar)

Gora je priložnost za srečanje ljudi, tam smo drug z drugim, drug za drugega, gora budi tudi pripravljenost za pomoč. Kdor gre v gore, se ne more ogniti vsaki nevarnosti. Kdo pa to v življenju sploh more? Življenje z nevarnostjo spada k šoli gora – pridobiti si zmožnost in izkustvo. Lani je v gorah umrlo več kot štirideset ljudi oz. približno tretjina toliko, kolikor nas umre na cestah. Kaj opažaš v gorah? Kaj še bi kazalo postoriti glede izboljšanja varnosti v gorah?

Kako pa si se znašla med gorskimi reševalci? Kaj te je pri tem delu najbolj presenečalo in kaj ti je nudilo največ zadovoljstva?

Letos junija bo minilo dvajset let od rutinskega usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev na Okrešlju, ki se je sredi dneva prevesilo v največjo tragedijo gorske reševalne službe v Sloveniji. Kako se spominjaš tistega jutra, kakšno je bilo vzdušje med kolegi in kolegicami?

V nesreči so tragično umrli gorski reševalci Boris Mlekuž, Mitja Brajnik, Rado Markič, Luka Karničar in tvoj zdravniški kolega Jani Kokalj. Iz tistega usodnega delovišča sta se skupaj s posadko helikopterja živa izvlekla vidva z Marjanom Kregarjem. Kako je nesreča zaznamovala, celo spremenila tvoje življenje?

Dr. Iztok Tomazin je v knjigi Tragedija v Turski gori dal poglavju, ki opisuje dogajanje po nesreči, naslov Vihar in megla. Česa smo se naučili po nesreči, kaj je danes, dvajset let kasneje, drugače, če ne bolje?


Ta sezona je sklenjena. Jeseni začnemo z novo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Takrat si bila nominirana za Slovenko leto. Znaš sprejeti pohvalo za svoje delo, znaš pohvaliti tudi druge?

Lani jeseni so bili objavljeni rezultati raziskave, po kateri so Domžale najbolj zdrava slovenska občina. Kako komentiraš to novico? Ima pri tem svoje zasluge tudi domžalsko gorništvo?


Hvala in srečno! (Fotografija: Lojze Popelar)

Imaš zdaj, ko si od začetka leta v pokoju, tudi kakšne nove gorniške cilje?

Jutri bo dan žena. V življenju si skusila praktično vse tradicionalne vloge: od hčere, žene, zaposlene ženske, mame. Kaj ti pomeni jutrišnji praznik?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKEMU PROGRAMČKU V OPRIMEK

Torek, Januar 24th, 2017

Včeraj je v elektronski in tiskani obliki izšla dvanajsta različica Gorniškega programčka (PDF 4 MB), ki ga za svojih 542 članic in članov (od tega 33 % otrok, mladostnikov in mladih) ter neznano število prijateljev in podpornic izdaja Planinsko društvo Domžale.

V njem je napovedanih 105 društvenih akcij, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: 19 jih ponuja mladinski odsek, 21 vodniški odsek, 21 alpinistični odsek, eno gospodarski odsek, 22 športnoplezalni odsek, 9 markacijski odsek in 14 upravni odbor. Ob tem pa obstaja več kot deset celoletnih programov, ki sledijo programom Planinske, Alpinistične in Športnoplezalne šole.

Gorniški programček za leto 2017: z lani preplezano Alpamayo na naslovnici. (Fotografija: Aleš Ipavec)

Gorniški programček 2017 bodo vsi članice in člani ter tudi tisti, ki bodo to želeli, dobili brezplačno tudi v tiskani obliki. S programom, s katerim vstopamo v 69. leto delovanja, v najboljši meri izpolnjujemo svoje poslanstvo:

“Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”

Dvanajstič zapored vabi v gore. (Fotografiji: Borut Peršolja in Aleš Ipavec)

***
Izdalo: Planinsko društvo Domžale

Zaporedje: dvanajsta izdaja

Besedilo: Borut Peršolja

Fotografije: Blaž Češka, Aleš Ipavec, Aleš Janžekovič, Helena Kermauner, Borut Peršolja, Mateja Peršolja, Alojz Pirnat, Lojze Popelar, osebni arhiv Janka Vodlana

Naslovnica: Aleš Ipavec

Uredil: Borut Peršolja

Oblikovanje in prelom: Oblikovalnica Sokler, Urška Sokler, Zalog pod Sv. Trojico

Tisk: Tiskarna Ravnikar, Marko Ravnikar s. p., Domžale

Naklada: 1000 izvodov, januar 2017

Uživati v letnih časih. (Fotografiji: Borut Peršolja in Helena Kermauner)

***

Trudili se bomo čim bolj varno izpeljati raznolike društvene dejavnosti ter poskrbeti za naravi prijazno izvedbo.

Dokumentirali bomo svoje gorniške rezultate, da bi se lahko tudi drugi učili od nas.

Prizadevali si bomo za prostovoljno delo in čim širšo dostopnost lastnega programa.

Iskali bomo inovativne poti za vključitev novih ter vztrajanje dosedanjih članic in članov.

Sodelovali bomo s starši, da bi otrokom, mladostnikom in mladim zagotovili gorniško pismenost, in z vsemi, ki nam lahko pomagajo pri širjenju gorništva.

Skrbeli bomo za kakovostne vodnike PZS, alpiniste, inštruktorje, markaciste ter jih celovito podpirali.

Poiskali bomo učinkovite načine za to, da bomo članstvu predstavljali svoje delo z novicami, fotografijami in gorniškimi večeri.

Tako kot doslej bomo potrebovali vašo pomoč in podporo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ODRSKA KATARINA

Četrtek, Januar 19th, 2017

V torek, 7. februarja 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.


Katarina Stegnar. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Izjemen nabor vaših vlog daje potrditev temu, da poglobljeno raziskujete in odpirate različne teme, razčlenjujete njihova ozadja, rezultat pa so avtorske gledališke zgodbe z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. Bi do gorniške/alpinistične teme, kot je zgodba Pavle Jesih, prišli – enkrat v prihodnje – tudi sami?

Dramsko besedilo je ustvaril dr. Andrej E. Skubic, prevajalec, dramatik in romanopisec. Pavlin soplezalec Joža Čop je menda rekel: »Z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. Skubic je v enem pogovoru dejal: pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Ste že pred to predstavo brali gorniško literaturo? Katero?

Vem, da režiser Matjaž Pograjc sodi vsaj med plezalce, če že ne med alpiniste. »Sam vidim plezarijo kot krohotanje bedastemu svetu v obraz in ne kot umiranje na obroke s prevelikimi obrestmi.« (Planinski vestnik 12, 2013, stran 13) Kaj vas pritegne ob plezanju? Zakaj se nam včasih zdi, da je mehkoba plezalnih gibov – gravitaciji navkljub – izjemno graciozna, nekaj kar presega športnost?

Kako ste sodelovali z režiserjem v tej predstavi, ki ste jo označili kot »spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine« (Delo, 19. 2. 2016)? Kaj se vam zdi, katere plezalske prvine zaznamujejo njegov – Pograjčev – odnos do gora?


Izpraševalec in gostitelj Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem za scenarista in režiserja nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«. Kako ste se z vsem tem soočili celotna ekipa in vi osebno?

Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade. Kako ste začeli živeti Pavlo, kako ste jo doživljali med študijem predstave, kaj vam je od njene vloge ostalo danes?

»Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini, v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo poustvarjalka.« (Delo, 19. 2. 2016) Bi v predstavi Pavla nad prepadom še kje (in če kje, kje?) dali še več sebe, več svojega pogleda?

»Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.« (Gledališki list) Bi bila Pavla ista, če bi se izoblikovala ob prostočasnih izkušnjah v morju ali »zgolj« mehki gozdnati pokrajini? Kaj predvsem določa naše značaje – zmage ali porazi?

V obrazložitvi vaše nagrade Prešernovega sklada preberemo: »Vztrajno disciplino izkazuje v odnosu do telesa kot svojega izraznega orodja.« Vem, da ta obrazložitev obsega široko pojmovno polje tega odnosa, zato me zanima predvsem trening, kot urjenje telesa za napore. Kako ohranjate, vzdržujete kondicijo? Ste imeli radi šolsko telovadbo?

Čeprav se sliši zelo klišejsko, vas zanima (tudi) ženska moč. Ob tem, da »še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki« (Delo, 19. 2. 2016), kje so današnje prve bojne črte? Česa se sploh še nismo dotaknili, na katerih področjih (zdravstvo, izobraževanje?) ogenj že zamira?


Sogovornika na predvečer kulturnega praznika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Poznate dogajanje po vzponu, ko se nekdanji Centralni, Osrednji steber severne stene Triglava poimenuje kot Čopov steber? »V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele začela«, je leta 1995 napisal Jože Štolcer, očividec reševanja iz leta 1945 po uspešnem vzponu z Jožo Čopom, ki je potrdil, da je Pavla izplezala sama. Gre samo za moško »vztrajnost« ali neznosno skeptičnost?

Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji je uresničila. Povprašal sem nekaj vrhunskih alpinistk in alpinistov, kako je s (pre)imenovanjem Čopovega stebra …

»O, vzemi drugo si ime! Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi jo rožo ne imenovali.« (Julia Romeu, drugi prizor v Caploetovem vrtu.)

Pavla Jesih je bila vsekakor vrhunska alpinistka, preplezala je čez dvajset prvenstvenih smeri in veliko različnih ponovitev. V gorniških vrstah je bilo po predstavi zaslediti kritike, da odvzem premoženja ni imel nobenega vpliva na njen alpinizem in je v predstavi ta del izpostavljen zaradi politike in všečnosti biti žrtev povojnega režima. Bi predstava lahko živela tudi brez uprizoritve tega njenega dela življenja?

Zdi se, da povojno dogajanje odseva vse, kar je lastno človekovi naravi. Pograjc je v pogovoru za Planinski vestnik povedal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Da govori o ednini in ne o množini. Pa vendar smo skupnost. Bolj skupnost posamezniki v skupnosti?


Gledališko ustvarjalne roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinistične zgodbe se ne znajdejo pogosto na odru (tak je na primer Jančarjev Klementov padec leta 1988 v MGL). Kako na oder postaviti gore, ki so ves čas na odru? Vas zanima – ob zavedanju razkoraka med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba – kaj gledalci želimo, pričakujemo, celo zahtevamo videti na odru?

Je tudi vas kdaj obšla misel, da boste, ko bo konec tega priganjanja in delovne morije, postali oskrbnica planinske koče? Te so ob koncu tedna natrpane z ljudmi, Pavla (delala je v koči na Vršiču in na Kredarici) pa je bežala in na koncu tudi zbežala pred ljudmi. Kako si razlagate to njeno dvojnost?

Si hitro zapomnite gledališko besedilo? Potrebujete pri igri veliko natančnega, vizualnega spomina? Pa pot, okolico – v vsakdanjem življenju, na potovanju – orientacijsko hitro osvojite? So vam vaje – zlasti treningi plezanja – za predstavo Pavla nad prepadom izostrile ta občutek?

Kakšna je sicer vaša zgodba z gorami, morda celo vaša gorniška pot? Ste se imeli priložnost z gorami srečati v družini, v šoli, v planinskem društvu? Kdo so vaša gorniška druščina? Vas zanima vzpon na Triglav?


Odločna, jasna in izjemno zanimiva v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

V medijih zasledimo predalčkasto oznako, da ste odločni. Najdete mehkobo svoje duše v letnih časih, rožah, lepem razgledu? Kaj vam pomeni narava? Ima tudi mesto v vašem družinskem doživljanju in druženju? Kateri konci Slovenije so vam najbližji?

So za vas gore lepe? V gledališkem listu je objavljena fotografija Pavle na snežišču nad robom (prepadom) severne stene Triglava. Vas ob tem prevzame nelagodje, morda celo strah? Kaj občudujete pri ljudeh, ki hodimo, plezamo, smučamo v gorah?

Predstavljam si, da ko igrate določeno vlogo, verjetno pride do novih spoznanj – ki ostanejo v igri. In ko se igralec/igralka vrne v življenje, je vse še zmeraj isto. Imam prav?

Kje je zdaj znamenita črna avba z lanske osrednje Prešernove proslave? Bi lahko šla v Slovenski planinski muzej? Tudi Pavli v spomin?


Katarina Stegnar in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GOZDNI JURIJ

Četrtek, December 1st, 2016

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KLEMENTOVA OSOJNA SENCA

Nedelja, Oktober 23rd, 2016

V sredo, 2. novembra 2016, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tomom Virkom z naslovom Jug ali sever (štiriinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 231 KB)


Tomo Virk. (Fotografija: Alojz Popelar)

Tomo Virk (1960) z Velikega vrha pri Litiji, doktor znanosti (1996), literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec, pisatelj in alpinist. Poročen, oče treh otrok, zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino svetovne književnosti, zgodovino moderne slovenske književnosti, primerjalno književnostjo, literarno teorijo, postmodernizmom ter teorijo pripovedništva in romana. Pleza od leta 1985, opravil je več kot 500 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Avtor ali soavtor več kot dvajsetih strokovnih ter esejističnih del (Kratka zgodovina večnosti (1993), Ujetniki bolečine (1995), Izleti čez mejo (2008), Vebrov učenec (2015)), avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov, urednik revije Literatura (1993–1996). Prejel je nagrado Marjana Rožanca (1993), nagrado zlata ptica (1994) in zlati znak ZRC SAZU (2000).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Temeljit in natančen raziskovalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

In še vprašanja:

Začniva pri koncu, pri rezultatu, vplivu Juga na sedanjo zavest gorniške javnosti: imamo njegov – Jugov steber v Triglavu, Jugove stene v dolini Glinščice, Jugovo grapo (Dovški križ), Dom dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m), spominsko ploščo v steni Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) v Bariločah v Argentini … Katero njegovo delo, zasluge, so ga visoko umestile v slovensko gorništvo?

Kot sva zastavila v naslovu tega večera (Jug ali sever?), se zdi, da je za Klementa Juga značilna dvojnost (k njej se bova še vrnila). Eden od teh parov sta filozofija in alpinizem. Lahko prosim podaš nekakšen enciklopedičen opis Juga v vsaki od teh dveh dejavnosti – jasno, nekritično, iz obdobja pred tvojo odlično knjigo (spomladi leta 2014)?

Jug gora ni poznal do leta 1921 (rojen 1898). Zanje ga je navdušil prijatelj Jelinčič, ki mu je doživeto opisal svoj vzpon na Triglav. Tudi za filozofijo (sprva je razmišljal o študiju diplomacije, pa biologije) se je dokončno navdušil šele, ko je poslušal seminarje dr. Vebra. Če bi sklepali zgolj po tem, bi mislili, da je bil vodljiv, da je uspešno živel v odnosu učenec–učitelj. Ali to drži?

Veber je v svojih filozofskih pogledih odgovarjal na ujetost duha po prvi svetovni vojni (bivanjska, moralna izpraznjenost, materializem …). Zdelo se je, da tradicionalne moralne vrednote nimajo več smisla. Če bi skušali ujeti takratnega duha v gorniških vrstah, kako bi opisal dogajanje v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala?

Njegovi osebni dnevniki ga razkrivajo kot mladeniča, ki je nezadovoljen s svetom. Kot izhod iz zagate se mu kaže sledenje trdemu znanstvenemu delu. Vendar pogosto privre na dan njegova mehka, lirična duša, njegova hitro menjajoča se razpoloženja … Kaj mu je v tej luči pomenila svoboda, še posebej svoboda gora?


Domžalca v pogovoru. (Fotografija: Alojz Popelar)

Skozi znanstveni pogled na svet se je hitro nalezel možnosti vzgajanja. Ne samo vzgajanja sebe (hote se je odrekel celo smehu!), temveč celotne nacije. (»Masi je treba vsiliti, kar naj jo dvigne, sama ni stanu, da bi si kulture poiskala, saj je ne pozna.«). Pri tem pa prideva do volje, kot posebnega Jugovega imperativa, nujnosti. Voljo bi in jo je krepil z zahajanjem v hribe. Gorništvo se mu je zdela idealna dejavnost za krepitev volje. (»Znak trdnega značaja ni trma in ponos, namreč neomajna volja za vršitev dolžnosti v vsakem pogledu.«)

Ob tem mogoče povejva, da znano reklo »Kjer je volja, tam je pot.« ni Jugovo, temveč sta ga zapisala (prva) angleška alpinista Hudson in Kennedy.

Kakšne so tvoje osebne, družinske izkušnje z gorništvom? Kako si ti začel hoditi v hribe? (Tomo Česen se te spomni s smuških treningov z ledenika pod Skuto.) Kaj so tebi in tvojim otrokom (Žiga in Anže sta hodila z mano v hribe) dale gore?

Jug je – v samo treh letih aktivnega alpinističnega delovanja (umrl 11. avgusta 1924) – prinesel nov veter, ki ga poenostavljeno lahko označimo kot: plezati čim težje smeri. Jug se je uprl tudi TK Skali, ki se je v določenem obdobju zavzela za omejitev oz. prepoved plezanja najtežjih smeri. Katere zunanje okoliščine in katere njegove osebnostne lastnosti so ga lahko v takratnem času naredile za – alpinističnega ideologa?

Jug je za skalaški emblem ponudil svoj predlog: »V sredi strme stene leži mrtev turist; mrtev je, padel je raz visoko peč, obraz pa mu je obrnjen proti zahajajočemu soncu.« Herojsko izpostavljanje smrtni nevarnosti je tudi leta kasneje našlo posnemovalce.

Zelo razočaran pa je bil nad vsakršno pasivnostjo, tudi v luči Cankarjeve zavezanosti narodu. Ali ni to nekaj, kar je izjemno aktualno tudi danes (aktivno državljanstvo, pasivnost mladih …)?


Kritičen, a spoštljiv. (Fotografija: Alojz Popelar)

Jug, kakršnega lahko – ob branju njegovih spisov – začutimo v gorah, je po tvojih besedah mil, celo zadovoljen. Zanj je dogajanje v gorah pomenilo polno življenje. Kateri od sicer številnih motivov obiskovalcev gora se mu je zdel najpomembnejši? (»Turistika je tista, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave, to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistike le več ali manj približujejo in pridružujejo.« (Klement Jug, O smotru alpinizma))

Ob tem je začel razvijati filozofijo alpinizma. (»Bistvo je vzgojiti človeka silne volje, ki bo znal premagovati vse težave.«) Argumentirano praviš, da je njegova gorniška filozofija »ne čisto neproblematična«. Kaj od tistega, kar je »iznašel« Jug prepoznavaš v sedanjem, množičnem plezanju in kaj v sodobnem (slovenskem?) vrhunskem alpinizmu?

Joža Čop ga je opisal: »Sodili smo, da je čudak,, toda istočasno smo ga spoštovali.« Če bi Juga umestili v mednarodni gorniški kontekst: bi bil zamudnik ali tisti, ki je oral alpinistično ledino?

V obeh dejavnosti velja – ali pa je do tvoje kritične izdaje veljal – za vrhunskega, legendarnega, celo mitološkega. Mislim, da si v enem od pogovoru dejal, da ni bil nadarjen za filozofijo. Pa za plezanje? Kakšen je bil njegov »dejanski« alpinistični domet?

Iz obsežnega, ohranjenega dopisovanja je razvidno, da je bral dela s področja psihologije množic, knjige o vojni, vodenju ljudi, spomine vojskovodij … Jug je v nasprotju s tem, kar je učil, dobro občutil gore, gibanje v gorah. Pri njegovem pisanju bralec in bralka – nekako prvič v slovenski gorniški literaturi – občutita napore, vzbujeno spoštovanje … Zato praviš, da je postal začetnik novega gorniškega žanra?

Klementov padec Draga Jančarja je bil napisan posebej za Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil v sezoni 1987/88 tudi uprizorjen (režiser Janez Pipan, glavna vloga Janez Škof). Jančarjeva podoba Klementa Juga je podoba človeka, ki neprestano vznemirja in obsoja ljudi okoli sebe, ne prenaša sebičnežev in užitkarjev, kritizira vsakogar, ki ne sledi njegovim ekstremnim etičnim merilom. Celotno njegovo življenje se zdi, kot da je živel tako, da je želel svoje filozofske izsledke preizkusiti na lastni koži …


Dobra ura pogovora. Snovi za razmišljanje pa za … koliko? (Fotografija: Alojz Popelar)

Poznaš Častni kodeks slovenskih planincev? Je kaj od Juga dejansko prešlo v kodeks? (»Pravi planinec z zadoščenjem izpostavi svoje lastno življenje, da reši življenje tovarišu.«)

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.«

»Samota je globokim dušam potreba.«

Veliko si plezal z Iztokom Tomazinom. Kako sta se našla?

Skrivnostno notranjo silo, ki jo je Klement Jug imenoval »dejavna etika«, si opisal kot strukturo hrepenenja, ki jo zaznamuje tisti nostalgični, globoko žalostni in hkrati lepi sentiment, kot ga srečamo samo še v ljubezni. Praviš: »Prav hrepenenjska žalost nedosegljivega cilja ljubezni je namreč tisto globoko občutje, v katerem se skriva srž religiozne razsežnosti alpinizma.« Bi po dvajsetih letih kaj dodal k temu opisu?

Zapisal si, da je »v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.« Tuma je njegovo samost vrednotil zelo visoko: »Ako je hodil dr. Jug sam, torej nosil sam svojo nevarnost, pa stoji etično višje od dr. Kugyja, ker je le-ta izpostavljal ne le svoje, ampak tudi življenje vodnikov … (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma)

Si v njegovem delu našel tudi kakšne nastavke varovanja gorske narave, sedanje sonaravnosti, trajnosti v gorah?

Kako razumeti – v današnje vzgojne namene – njegovo nesrečo v Triglavski steni? (»Lepo je, če more človek docela sam svobodno odločati o svoji turi; na nikogar se ni treba ozirati, ni ti treba po nepotrebnem počivati in jesti; in če se ubiješ, si vsaj brez odgovornosti.« (Na Jalovec))

Tvoja kritična izdaja opozarja na številne nedoslednosti: med tistim, kar je Jug pisal in govoril, pa v resnici živel in delal in med tistim, kar je presejanega ostalo na mitološkem podstavku. Kje so te razlike največje, najbolj opazne?


Spraševalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Z obsežno knjižno izdajo pa ne ohranjaš samo visoke ravni znanstvenega in strokovnega pristopa, temveč tudi opazno raven spoštovanja. Namesto lepega naslova Vebrov učenec bi lahko v tem, (medijske) pozornosti željnem svetu, uporabil na primer Nov Klementov padec … Zakaj si Jug – tvojim ugotovitvam navkljub – vendarle zasluži spoštovanje?

V letos izdani knjigi si se posvetil Bartolu, ki je prvi uredil Jugove planinske spise in provokativno pisal o Jugovi smrti. Si našel kakšen dodaten uvid v Juga?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark