Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

Ponedeljek, December 10th, 2018

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

Četrtek, November 22nd, 2018

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Torek, Oktober 23rd, 2018

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

Sobota, April 21st, 2018

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark

POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

Petek, Februar 23rd, 2018

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

Z GOLOBOM ČEZ HRIBE IN JEZERO

Četrtek, Februar 1st, 2018

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJO TROŠT SEDEJ

Sobota, November 25th, 2017

V torek, 5. decembra 2017, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer z dr. Tadejo Trošt Sedej

z naslovom Podnebna tekmovalnost (sedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 191 KB)

Tadeja Trošt Sedej (1970) iz Ljubljane, biologinja, doktorica znanosti (2005). Poročena, mama štirih otrok, zaposlena kot docentka na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo in fiziologijo rastlin, preučuje odziv rastlin na stresne razmere, kot so človekovi posegi, povečano sevanje, onesnaženje in segrevanje. Avtorica ali soavtorica znanstvenih in strokovnih publikacij ter mentorica diplomskih in magistrskih del.

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***
O čem sva se pogovarjala?

V Drugem prizoru Romea in Julija, v Capuletovem vrtu, Julija pravi: »Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je roža ne imenovali.« Kaj vam, kot biologinji (botaničarki?), pomeni rastlina, cvetlica?

Slovenski pregovor pravi, da od trsk ne vidimo gozda. Ali v primeru rastlin morebiti velja, da od rastlinskih združb, ne vidimo posameznega osebka, rastline?

V Evropi naj bi bilo približno 15.000 rastlinskih vrst. V Mali flori Slovenije (1999) najdemo 3.266 vrst, od tega 2.979 avtohtonih, navaja pa tudi 21 že izumrlih vrst. Kakšen je torej slovenski cvetlični vrt? Kako izgleda pisana cvetava, v kakšnem stanju je?

Mogoče je zdaj čas, da se iz doline, premakneva višje: kaj vam pomenijo gore? Se ukvarjate z gorništvom? V čigavi družbi ste spoznavali gore? Kdo je bil vaš strokovni/znanstveni mentor, navdušealec?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom*, ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C*, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Kaj zanimivega lahko povemo o tem zelenem, gozdnem pasu?
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Kako dobro pa poznamo rastlinske vrste? Kako dobro jih (pred študijem) poznajo vaši študentje? Zakaj so nekatere divje rastoče rastline (nepoznavanju navkljub) visoko na lestvici priljubljenosti?

Katerakoli rastlina mora biti na svoje rastišče prilagojena, da lahko preživi v ostrem boju za obstanek. Poraščenost z dlačicami (planika), blazinasta rast (triglavska neboglasnica), žužkojedost (alpska mastnica), mesnati listi proti trdovratni suši (kamnokreči), koreninski sistem … Je to, kar danes opazujemo kot prilagoditev rezultat (počasne) evolucije ali tudi hitrih, nenadnih sprememb? (Kaj sploh je hitrost v primeru sprememb rastlin?)

Kakšno je vaše mnenje o podnebnih spremembah? Kako jih opažate pri svojem (terenskem) znanstvenem delu?

Kaj danes vemo o vplivih segrevanja ozračja, spremenjenega padavinskega režima in povečane vsebnosti ogljikovega dioksida na rastlinje v (slovenskem) visokogorju? Lahko na kratko povzamete najbolj bistvene spremembe (slovenskega) alpskega rastja v zadnjih desetletjih ali celo nekaj letih?

V članku za Delo ste povedali, da obstajajo modeli za vrednotenje vpliva podnebnih sprememb. Kakšne so trenutne predpostavke teh modelov?

Kako pa je s terenskimi raziskavami? Vemo, da mreža merilnih mest z enotno metodologijo deluje v okviru mednarodnega projekta GLORIA, ki spremlja spremembe biotske raznovrstnosti v visokogorju. Kakšni so dosedanji rezultati in ugotovitve?

V alpinskem pasu se povečuje pritisk nižinskih vrst, kar pomeni večjo tekmovalnost za alpinske in nivalne rastline (slednje rastejo nad 2500 metri). Tudi rastline iz montanskega pasu izpodrivajo rastline, ki domujejo v alpinskem pasu. Vemo, da so rastlinske vrste v kritičnih obdobjih (na primer v času ledenih dob) potovale. Kako izgleda takšno potovanje? Kaj vzamejo rastline s seboj, kaj pridobijo v novem domu?

Pomikanje vrst navzgor je najbolj problematično za nivalne vrste – v slovenskem visokogorju so te maloštevilne –, saj se nimajo več kam umakniti, zato se njihovo število ponekod, denimo v Tirolskih Alpah, že zmanjšuje. Alpinske rastline se načeloma lahko umikajo proti nivalnemu pasu, vendar so prav tako ogrožene. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih?

V vašem doktorskem delu ste preučevali predvsem smreko … Zaradi podnebnih sprememb ter posledic žleda in napada podlubnikov v zadnjih letih, bo treba v Sloveniji v razmeroma v kratkem času obnoviti velike površine prizadetih ali uničenih gozdov. Komentar? Kako bo to vplivalo na rastlinske združbe in njihove graditelje?

Zelo hipotetično in zelo futuristično: lahko z današnjim biološkem in bioinženirskim znanjem razmišljamo o prednostih in slabostih naravne selekcije? Na katere rastlinske vrste se bomo lahko zanesli v prihodnje? Se bomo lotili vrtnarskih opravil z nasajanjem?

Kaj pravite na scenarij, ki bi predvidel, da bo treba uporabiti čim več različnih rastlinskih vrst in s tem v največji meri razpršiti tveganje, nobeni vrsti se ni smiselno prezgodaj povsem odpovedati, na mestu je lahko tudi razmislek o preizkušanju tujerodnih rastlinskih vrst, seveda pa bo pri izboru treba upoštevati rastiščno primernost …

Če se vrneva k realnemu stanju: kakšne so dolgoročne perspektive za naše rastlinske gore? Kako lahko obiskovalci gora prispevamo k spoznavanju sprememb (objave na svetovnem spletu …) Bodo planinske koče same pridelovale zelenjavo za lastne gostinske potrebe? Vemo tudi, da čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, čmrlj pa se lahko odpravi na pot že, ko se termometer malo dvigne nad ledišče. Bodo torej čebele imele več dela?

Nič nisva rekla o specialistih, o rastju visokih barij, rastju skalnih razpok in melišč … Prav tako ne o Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah oziroma o problematiki varovanja (zavarovanih) rastlin. Kaj opažate sami, kje vidite največje probleme?

Vedno več je tudi pobud za učne poti, urejene botanične alpske vrtove, skalnjake … Pred leti so tako na Veliki planini želeli z evropskim denarjem urediti botanični vrt … Je to res nujno, celo smiselno? Ni bolj primerno, da rastline spoznavamo in situ, torej tam, kjer rastejo?

Če sva začela z odlomkom iz Romea in Julije, pa končajva z Malim princem: »… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…« Iz povedanega je jasno, da cvetice niti malo niso šibke in nebogljene. Katero rastlino naj – z vidika zanimivosti in občutljivosti podnebnih sprememb – najbolj spremljamo na naših gorniških poteh?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja večerna zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TJAŠO JELOVČAN

Ponedeljek, November 6th, 2017

V torek, 7. novembra 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tjašo Jelovčan z naslovom Sladkoba sestopa (devetinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 172 KB)


(Fotografija: Marko Prezelj)

Tjaša Jelovčan (1987) iz Škofje Loke, študentka Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru, alpinistka (od 2014). Je članica Alpinističnega odseka Kranj, pleza od leta 2007, opravila je več kot 200 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance in po izboru Planinske zveze Slovenije najuspešnejša alpinistka za leto 2016.

Po uvodni predstavitvi se je s Tjašo pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***


Portret gostje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Vprašanja, ki sva jih obdelala v intenzivno sproščenem pogovoru:

Zdaj že nekaj časa ne zasledimo nobenega tvojega zapisa ali fotografije s hribov … Kaj je vzrok?

Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?

Kako si začela svojo gorniško pot?


Sogovornika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Zakaj alpinizem in ne kak drug šport?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca, soplezalke?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza ob pivu). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?


Spraševalec.
(Fotografija: Lojze Popelar)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu?

SMAR ali SMART, če ti je ljubše, obstaja od leta 2012. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

“Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje,” je zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi zate?

Kako je s treningom v alpinizmu? Kaj vsebuje, kako se ga lotevaš? Številne smeri plezaš prosto. Kaj s tovrstnimi vzponi sporočaš nam, gladiatorskim opazovalcem?

Marsikdo od mojih sogovornikov je dejal, da ni pomembna le telesna, ampak da veliko vlogo igra predvsem psihična pripravljenost. Kaj je poleg sproščenosti tisti sprožilec v glavi, ki ti omogoči, da plezaš bolje oziroma da zmoreš težaven gib, ki predstavlja (pre)visoko oviro?

Kaj pa občutkov: se bolj zavedaš tistih na vrhu smeri ali tistih, ko dosežeš tla pod nogami?


Tjaša. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Praviš, da v plezanju uživaš. Da je to tista sproščenost, ki jo prineseta … kaj ali kdo? Kako je s tabo v težkih trenutkih, ob porazih? Kdo ti (ne) sme blizu?

Kako gledaš na alpinizem? Koliko je v alpinizmu športnega ali športa in koliko ostalega: raziskovanja, doživljanja, izpovedi z besedo, sliko?

Na kaj pomisliš, ko ti kdo omeni Marka Prezlja? Kako ocenjuješ njegovo vlogo pri razvoju alpinizma v Sloveniji, še posebej vrhunske ravni? Kakšne so njegove naloge kot »mentorja« SMAR, kot se podpisuje sam?


Roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Martina Čufar pravi, da ji ime plezalne smeri veliko pomeni. Kaj pomeni ime smeri tebi? Te zanima njena zgodovina, kdo jo je prvi preplezal oziroma ali so jo preplezale tudi druge alpinistke?

Kam bi šla na odpravo?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kaj tebi dajejo gore?


Zaradi njih sva govorila: poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)


Do naslednjič!
(Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark