Arhiv za ‘ gorniški večer’ Kategorija

SAMOV GORNIŠKI VEČER Z ŽARKOM TRUŠNOVCEM

Ponedeljek, Marec 11th, 2019

V torek, 26. marca 2019, bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah.

Samov gorniški večer z Žarkom Trušnovcem

Hvala za pomoč

(sedeminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Žarko Trušnovec (1956) iz Tolmina, univerzitetni diplomirani psiholog (1980), magister medicinskih znanosti (1994), alpinist (1978), gorski reševalec (1981), gorski reševalec – letalec (1986). Vdovec, oče treh sinov, zaposlen na Osnovni šoli Tolmin. Član Planinskega društva Tolmin (1981), Soškega alpinističnega odseka in postaje Gorske reševalne službe Tolmin (načelnik od leta 2001). Pleza od leta 1975, opravil je več kot 300 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah (Alpamayo (1979), južni steni Kitaraja in Jirishanke (1986)), med njimi več kot dvajset prvenstvenih. Sodeloval je na enajstih alpinističnih odpravah: v Peru (1979, 1985–1988, 1990, 1995), Argentino (1982), Bolivijo (1983), Gruzijo (1984) in Tanzanijo (1991). Sodeloval je na več kot 800 reševalnih akcijah, vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite in član Društva psihologov Slovenije. Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2010), plaketo Občine Tolmin (2014), srebrno plaketo za solidarnost v gorah Targa d’argento (2017) in plaketo Civilne zaščite (2018).

Z Žarkom se bo pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni.

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SARINA ZGODBA

Sobota, Februar 23rd, 2019

V torek, 5. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer s Saro Sedej

z naslovom

Užitek gora

(šestinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Sara Sedej (1997) iz Idrije. Gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Članica Plezalnega kluba Idrija. Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila drugo mesto (2011/2012), postala je mlada pustolovka leta po izboru revije National geographical Junior Slovenija (2012).

S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si zadovoljna s svojo letošnjo zimsko sezono? Je bilo gora in sten dovolj?

Si bolj letna/kopna tipinja ali zimski/snežni tip gornice?

Zakaj mlado dekle, mlad človek, v današnjem času, ko je v izobilju drugih zanimivih dejavnosti, še vedno izbere gore? In za povrh še hojo, to – po mnenju nekaterih – najbolj dolgočasno stvar na svetu …

Koliko so k tej tvoji (drzni?) odločitvi prispevale družinske okoliščine? (Kako si sploh začela hoditi in kasneje plezati?)

Kaj pa planinsko društvo – kakšen vpliv je nate imel planinski krožek in društveno dogajanje? Si v hribe kdaj hodila zaradi družbe, zaradi mentorice/vodnika ali vedno in predvsem zaradi gora samih?

Si bila kdaj motivirana tudi s klobaso na občnem zboru?


Zala Sara. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kako doživljaš gore? So gore zate lepe, strašne, polne zgodb/mitologije ali preprosto pokrajina, kjer se te dotakne narava?

Zakaj so gore tebi všeč? Kdaj rečeš, da so lepe?

Gresta gorništvo in naravo varstvo z roko v roki ali ne nujno?

Pika Nogavička ali Hermiona Granger? (Nikoli ni preveč Pike Nogavičke v nobeni ženski …)

Pri kateri dejavnosti v gorah srečaš največ sebe?

Kaj ti pomeni tišina v gorah?

Nate sem postal pozoren ob zapisu tvojega očeta, da sta opravila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kako se spominjaš tega podviga? Katera etapa ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Boš PP še ponovila?


Samozavestne mlade. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Domnevam, da si, kot članica ekipe na državnem tekmovanju Mladina in gore, Planinsko šolo predelovala do obisti. Kaj ti je pri Planinski šoli, kot temeljnem programu gorniškega opismenjevanja, najbolj všeč? Kaj ti je pri razumevanju delalo največ težav?

Se spomniš kakšnega stavka, ki ti je ostal še posebej v spominu?

Kaj pa programa Ciciban in Mladi planinec? Ju poznaš? Kakšno je tvoje mnenje o njih, o dnevnikih?

Si pogosta uporabnica planinskih koč? Kakšen je tvoj odnos do množičnosti v gorah?

Pa glede družabnosti v gorah: lahko petje, družabne igre, smeh, zamenjajo mobitel?

Kakšne so bile tvoje izkušnje z gorništvom v šoli – športni dnevi z gorniško vsebino, tabori, dnevi dejavnosti?

Kako se danes lotevaš načrtovanja svojih gorniških podvigov? Kje zbiraš informacije – knjižni vodnik, zemljevid, splet?

Si uporabnica katerih mobilnih aplikacij, ki olajšajo načrtovanje in navigacijo na površju?

Kje si plezala prvenstvene? Kako je prišlo do teh smeri, kako si jih poimenovala?

Kakšen imaš sicer občutek za orientacijo? Kako se znajdeš v steni, veliko štrikaš?

Uporabljaš tudi instagram. Zakaj? Kaj objavljaš? Komu slediš?

***

Kako skrbiš za svojo kondicijo? Kakšni so tvoji treningi?

Se ti zdi, da posameznik lahko spremeni svet?

Imaš v gorah, gorništvu, alpinizmu kakšnega vzornika? Katero gorniško knjigo si prebrala nazadnje, kaj priporočaš v branje iz zakladnice gorniške misli?

Si morda bila na festivalu gorniških filmov? Kateri filmi te navdušujejo – dokumentarni o naravi ali plezalki o velikih dosežkih v stenah?

Pa Planinski vestnik?

***

Čez nekaj dni bo dan žena. Ga praznuješ?

Imajo gore bolj ženski ali bolj moški značaj?

Katere zgodbe v gorah so te najbolj navduševale? So med njimi tudi ženske junakinje?

Velikokrat povezujemo tudi gore in romantiko. Večeri v gorah, taborni ogenj, prvi poljub … So gore prostor ljubezni?

Kje si ti srečala svojega fanta?

Če bi morala navdušiti mlade za hojo, plezanje v gorah, kaj bi jim rekla? Pa njihovim staršem? Pa vodnikom in inštruktorjem?

Katere so tvoje gorniške želje za prihodnje?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

DAN IN NOČ PO GORAH

Četrtek, Januar 24th, 2019

V torek, 5. februarja 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Danom Briškim

z naslovom

Izostrenost pogleda

(petiinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF KB)

Dan Briški (1985) iz Ljubljane. Gimnazijski maturant, poklicni fotograf, zapisan goram – Julijskim Alpam in Trenti. Kot samozaposleni fotograf pokriva širok nabor fotografskih zvrsti – od arhitekturne do portretne fotografije. Vodi fotodelavnice Luka Esenka po Sloveniji in sosednjih državah. Član Planinskega društva Ljubljana – matica, vodnik PZS, nekdanji član Fotokluba Diana. Redno sodeluje s številnimi domačimi revijami (med drugimi Lovec in Planinski vestnik), objave v knjigah (na primer Slovenske gore: v objektivu letnih časov (2014)), vodnikih in koledarjih (Triglavski narodni park 2018). Sodeloval je na številnih skupinskih in petih samostojnih razstavah doma in v tujini. Prejemnik nagrad na portalu Slo-foto.net ter nagrade za najboljšo fotografijo na natečaju Si.fotograf? (2015).

Z Danom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kje oz. pri kom si se učil fotografiranja? Si razvijal fotke v temnici?

Se spomniš kdaj si prerasel avtomatske nastavitve in prešel na ročne nastavitve?

Si fotograf ali fotoreporter?

Pa gorniško znanje, veščine in izkušnje: kje si ga dobil in izbrusil?

Obvezno vprašanje: katero znamko in tip fotoaparata uporabljaš, katere objektive in pripadajočo opremo? Koliko tehta tvoj fotoreporterski nahrbtnik v gorah?

Si zelo tehnični tip? Koliko časa traja, da se navadiš na nov model fotoaparata?

Takoj obvladaš vse finese iz menija – tako na fotoaparatu kot v programih za obdelavo fotografij? Koliko zares eksperimentiraš z množico nastavitev?

Zakaj so gore v tvojih očeh lepe? Katere motive najpogosteje iščeš?

Kako svetle/temne, zelene/sive so gore?

Ko naključno vidiš kakšno fotografijo drugega avtorja – se ti kdaj zazdi, da ti je svetloba s posnetka nekako pokrajinsko znana (čeprav ne veš točno, kje je fotografija v resnici nastala)?

Katera gora najbolj uteleša tišino, mir, spokojnost – če so to sploh sopomenke?

Ob panoramskih, grebenskih razgledih občudujemo zlasti tvoje motive gamsov in kozorogov na izpostavljenih mestih. Katero žival bi si želel fotografirati na vrhu Triglava? Modrasa? Orla? Kozoroga?

Tudi gore so različno fotogenične. Katera je fotozvezda med gorami?

Kaj ti z vidika lepote pomeni Triglavski narodni park?

Se imaš za naravovarstvenika? Kako se soočaš z dilemami razkrivanja izjemnih, drobnih lokacij, ki jih množični turizem dobesedno požira/hlasta za njimi?


Dan Briški. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kam v Sloveniji bi peljal na primer fotografa Steva McCurryja?

Kdaj je fotoreporter v dobri ustvarjalni kondiciji? Kako bi to opisal?

Greš v hribe že z mislijo, kaj je tvoj (fotografski) cilj? Katera, kakšna fotka bo nastala? Uspeš iti v hribe brez fotoaparata?

Najin skupni projekt je bila knjiga Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Kako danes gledaš na svoje sodelovanje pri tem projektu (udeležen si z naslovnico in približno desetimi fotografijami)? V opisu nastanka fotografije Rimske ceste nad dolino Sedmerih jezer pišeš, da si se na posnetek v mislih pripravljal več kot mesec dni. Je tak, študiozen pristop, temeljna značilnost tvojega dela?

Koliko časa potem nameniš tudi klasični gorniški, da ne rečem (varnostni) pripravi za turo? Paziš, da so motivi z ljudmi, tudi gorniško neoporečni, vzgojni (pravilna uporaba osebne opreme, smeti …)? Ti je šlo kdaj za nohte?

Jutro/vzhod ali večer/zahod? V čem se (če sploh? ) razlikujeta?

Stereotipno fotografsko pravilo je, da se sredi dneva nikjer, še posebej pa v gorah, ne fotografira. Kako si ti s soncem? Pa z uporabo bliskavice v gorah?

Če bi bil konj gorska žival, kako/kje bi ga fotkal?

Imaš pri svojih projektih pomočnika, pomočnike ali raje vse počneš sam? Kdo so tvoji spremljevalci, manekeni, nosači?

Kaj šteješ kot najbolj zamujeno priložnost? Fotka, ki že dolgo zori in je že (ali pa je še ni?) na vidiku?

S katerim programom obdeluješ fotografije?

Kaj je zate še dovoljeno, še sprejemljivo v postprodukciji? Kaj je verodostojna fotografija?

Katere od fotografij brišeš? Delaš to sproti?


Ustvarjalno mirne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako skrbiš za digitalno varnost, arhiv fotografij?

V enem od pogovoru mi je fotoreporter Srdjan Živulović povedal, da že na daleč prepozna svojo fotografijo. Tisoče in tisoče posnetkov hrani v glavi … Pa ti?

V katero smer bodo šle avtorske pravice na področju fotografije?

Kako ocenjuješ sodelovanje s Planinskim vestnikom? Bi, če bi bil urednik fotografije, kaj spremenil?

Katera fotografska monografija je na tvoji knjižni polici? Kateri oz. čigav koledar imaš letos na steni?

Kako doživljaš svojo dejavnost: kot obrt ali umetnost?

Kakšen je slovenski, mednarodni trg za gorniško, naravoslovno fotografijo?

Če bi lahko delal zgolj zase, za svoj izziv, da ne rečem užitek, kaj bi delal/fotkal?

Kakšen je tvoj odnos do črnobele fotografije?

Kaj pa modna fotografija v gorah?

Fotografske delavnice Luka Esenka. Kaj pričakujejo udeleženci in kaj dobijo?

Fotografija zaseda pomembno mesto na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram …)? Se bomo vseh teh podob nasičili? Kakšnih ali čigavih odzivov si želiš? Koga spremljaš ti?

Ženskih gorniških fotoreportinj ni veliko – Ana Pogačar, Petra Draškovič Pelc … Čemu pripisuješ moško prevlado?

Tujina, tuje gore … Kam usmerjaš pogled v prihodnje?

***
Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SAMOVI GORNIŠKI VEČERI V LETU 2019

Četrtek, December 20th, 2018

Gorniški večeri, ki potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o., so v širšem slovenskem prostoru zanimiva, drugačna in ustvarjalna gorniška vez vseh, ki spoštujejo gore in ljudi, ki v njih živimo, delamo, raziskujemo, iščemo.

Hoja je beseda, plezanje je pesem, hoja je slika, plezanje je film.

Gore so kamnite, gore so oblika, gore so zračne, gore so pokrite, gore so voda, gore so prsti, gore so pokrajina, gore so dom, gore so parki.

Dosedanjih štiriinsedemdeset gorniških večerov je skušalo podobo in značaj gora in ljudi ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. S sogovornikom, gostjo odkrivava svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah (predvsem pa v naših glavah) premikajo meje mogočega.

Gorniški večeri vstopajo v novo letno sezono. V navezi šestih sogovornikov in sogovornic stojimo v vznožju in na vrhu. In se razgledujemo.

Z nami bodo: vrhunski gorniški fotograf iz Ljubljane Dan Briški, mlada ljubiteljica gora iz Idrije Sara Sedej, gorski reševalec iz Tolmina Žare Trušnovec, himalajec in starosta alpinizma iz Mengša Tone Škarja, etnologinja in nekdanja aktivna članica PD Domžale Saša Roškar in okoljevarstvenik ter gorski kmet z Ravenske vasi Uroš Macerl.

2019

5. 2. Dan Briški Izostrenost pogleda
5. 3. Sara Sedej Užitek gora
26. 3. Žare Trušnovec Hvala za pomoč
1. 10. Tone Škarja Spomini staroste
5. 11. Saša Roškar Dediščina gora
3. 12. Uroš Macerl Vrednota aktivizma

Gorniški večeri so brezplačni in dostopni vsem obiskovalcem in ljubiteljem gora – tako kot resnične gore.

Vsakoletni program gorniških večerov oblikuje mag. Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje, geograf in gorniški publicist, član Planinskega društva Domžale.

Poslušalci in gledalci so deležni 75 minut različno zasoplega doživetja, ki se mu lahko s svojimi postavljenimi vprašanji aktivno pridružijo tudi sami.

Od leta 2014 so v sodelovanju z Domzalec.si pogovori večinoma tudi posneti in na voljo na spletu.


Precej zvesto poslušalstvo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Varnost v gorah je tesno povezana s spoštovanjem znanja, veščin in izkušenj. Tako kot je dobra priprava na turo eden ključnih dejavnikov odličnega doživetja, je tudi stalen termin gorniških večerov eden od dejavnikov zanesljivosti: srečujemo se (praviloma) vsak prvi torek v mesecu ob 19. uri.

Povabljeni v dobro gorniško družbo!


Gorniški večer z Alešem Čerinom Hoja je preprostost. (Fotografija: Lojze Popelar)


Gorniški večer s Katarino Stegnar Gore na odru. (Fotografija: Lojze Popelar)

  • Share/Bookmark

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

Ponedeljek, December 10th, 2018

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

INES, ALPINISTIČNA DAMA

Četrtek, November 22nd, 2018

V torek, 4. decembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

SAMov gorniški večer z Ines Božič Skok

z naslovom

Bralni oprimki in stopi

(štiriinsedemdeseti po vrsti).


(Foto: Janez Skok)

Ines Božič Skok (1962) iz Kopra, živi v Škofji Loki, poročena in mama hčere Lene. Po izobrazbi profesorica nemščine in angleščine. Alpinistka (od 1980) in ledna plezalka. Nekdanja članica Obalnega alpinističnega odseka, zdaj Plezalnega kluba Škofja Loka. Pleza od leta 1978, opravila je več kot 500 plezalnih vzponov (veliko vzponov je opravila v ženski navezi), med njimi številne prvenstvene. Udeleženka (in soorganizatorka) mednarodnih srečanj alpinistk (1982, 1983, 1986–1988, 1991–1994, 2018). Odprave v Pakistan (1984, 1985, 2004), Patagonijo (Argentina; 1987 – druga ženska na Cerro Torreju in druga slovenska ponovitev smeri, 1997, 2003) in Združene države Amerike (1994, 2000). Soustanoviteljica (z možem Janezom Skokom), solastnica, urednica in lektorica založbe Sidarta (1990). Za tisk je pripravila več kot 60 knjižnih izdaj (od vodnikov do leposlovja), nekatere med njimi so bile nagrajene (Patagonia Vertical, v kategoriji vodniške literature v Banffu, 2013). Sodelovala je z uglednimi tujimi alpinističnimi revijami (Alp, Desnivel, Grandes Espacios, Klettern, Alpin Magazin, Berge, Rivista della montagna, Airone, Geodes, Vertical, High, Climbing) in uredništvom Alpinističnih razgledov.

Z Ines se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Vabilo za tiskanje. (PDF 264 KB)

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Pred kratkim se je končal slovenski knjižni sejem. Skoraj vse dni si bila tam. Kakšni so vtisi?

28 let založniške Sidarte je dolga doba. Kaj so bile ključne prelomnice in vrhunci v delovanju založbe od nastanka?

Kakšna je uredniška, programska in vsebinska vizija vaše, za slovenske razmere edinstvene založbe?

Če bi Tadej Golob napisal kriminalko, ki bi se odvijala v gorah: bi jo lahko izdal pri vas?

Velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja. Katere zgodbe iz preteklosti – življenje in epizode znamenitih prvih plezalcev, alpinistk, gorskih vodnikov, folklorno izročilo – še čakajo na morebitno avtorsko predelavo? Lahko poveš, razkriješ, kaj imate v programu izdaj za prihodnje leto ali dve?

Med biografijami čakamo na zgodbo Andreja Štremflja, Marka Prezlja … Še koga?

Kaj pa poezija, humor?


Spoštovana gostja Ines Božič Skok.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Knjige, namenjene otrokom, jih nagovarjajo tudi z izvrstno, celo vrhunsko slovensko ilustracijo. Kako je prišlo do te –komercialno potratne – odločitve?

Te knjige, gorniške pa še posebej, še vedno navdušujejo tako kot nekoč? Kaj sicer najraje bereš?

Kateri je tvoj najzgodnejši spomin povezan s hribi? Kako si začela hoditi v hribe? Kakšno vlogo sta pri tem imela družina in druščina v planinskem društvu?

Tesno si povezana tudi s festivalom gorniškega filma, ki ga neumorno pripravlja Silvo Karo. Bila si članica prve žirije, sodelovala si pri filmu o Miri Marko Debelakovi … Kaj te privlači pri gorniškem filmu – dokumentarci, narava, herojske zgodbe? Katera od slovenskih knjižnih upodobitev bi odlično zaživela tudi na filmu? Bi se lotila pisanja kakšnega scenarija?

Kakšne gore so ti všeč? Silvo Karo je govoril o šlank gorah – Cerro Torre je že tak …

Kdo so bile tvoje soplezalke? Kaj jih je odlikovalo? Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko? Zakaj je (doma in po svetu) pomembna ženska alpinistična scena, ženska moč? Kaj v tem pogledu razkriva razstava Korajža je ženskega spola v Slovenskem planinskem muzeju, ki je na ogled do konca aprila 2019?

Zdaj večinoma plezaš v navezi z Janezom. Dobro si poznala tudi Frančka Kneza, ki se je tako nenadejano poslovil pred dobrim letom dni. Ga pogrešaš? Kako si se sicer soočala z nenadnimi slovesi alpinističnih kolegov?

Vidiš sebe čez nekaj desetletij kot oskrbnico planinske koče?

Kako se v dolini in v gorah znajdeš z zemljevidi – ne samo vašimi?

Tvoj dekliški priimek se lepo poda času, ki hitro prihaja … Kaj sebi in nam želiš v tem času in prihajajočem letu?


Marljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna dejavnost. Označi ga z vzvišenostjo (v gorah najdeš veliko biserov, npr. v politiki pa jih po njegovem skoraj ni), predvsem pa govori o življenjski strasti. Ta v odnos z okolico prinaša težave, saj jo okolica hitro (in površno) vidi, zazna kot egoizem. Kako ti vidiš, dojemaš alpinizem? Je tudi tebe okolica zaznavala kot egoistko?

Tadej Golob je v pisanje iz alpinizma prelil predvsem vztrajnost (začetek pisanja knjige primerja s stanjem pod mogočno steno, ko se vrh zdi zelo oddaljen, celo nedosegljiv), členitev vzpona na raztežaje pa primerja s poglavji v knjigi. Katere vzporednice vidiš med alpinizmom in tvojim uredniškim delom?

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.« Se strinjaš s to oceno?

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.« Izletniški del je v vaši založbi dobro, sproti osveženo, pokrit. Je prostor v vašem programu tudi za ostale domoznanske, domačijske teme? Se ti zdi, da obstaja bralstvo željno tovrstnih knjig?

Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. Primer tovrstne pripovedi sta npr. Zaplotnikova Pot in Škamperletova Sneg na zlati veji. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.« Vidiš v tem priložnost, se ti to zdi pomembno, celo nujno upoštevati pri mladih, novih avtorjih?

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zdi se, da to lahko sovpada s sodobnimi bralnimi navadami, ko naj bi dolgih, klasičnih besedil skoraj ne brali več. Kaj opažaš ti?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

Torek, Oktober 23rd, 2018

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Petek, Avgust 24th, 2018

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

Sobota, April 21st, 2018

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TATJANINE GORSKE POLJANE

Torek, Februar 27th, 2018

V torek, 6. marca 2018, je bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tatjano Kotnik

z naslovom Gore, spremljevalke življenja (dvainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 162 KB)

Tatjana Kotnik (1966, rojena Cerar) iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere (od 1983), alpinistka (od 1985). Nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale, pleza od leta 1983, opravila je več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Udeleženka dveh odprav v Kanado (1990) in Ande (1991). Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2008).

Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si – gorniško in sicer – preživela osnovnošolska in srednješolska leta?

Tvoj mladostniški šport je bil karate?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako si zašla v mladinski odsek? Kaj ti je bilo najbolj fino, kaj te je motilo? Si uživala na taborih, zimovanjih?

Se spomniš kakšne posebej zanimive ture?

Takrat si bila na odseku ena redkih (morda celo edina?), ki si naredila oba vodniška tečaja (pri 17 letih!) – letnega in zimskega? Kakšne spomine imaš na tečaje, na inštruktorje?

Kako je izgledal tvoj prehod v alpinistični odsek (pri devetnajstih) in iz hoje v plezanje?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kdo je bil tvoj mentor na alpinističnem odseku? Kdo je vodil alpinistično šolo?

Kako je bilo takrat s treningom v alpinizmu?

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri plezanju?

Plezala si vse živo, od kratkih skalnih smeri, do klasik, od slapov do turnih smukov. Ti je bila katera zvrst še posebej pri srcu? Te je ta univerzalnost ovirala pri prehodu v vrhunskost?

Kaj si brala? Si pisala dnevnik?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Koliko pozornosti si namenjala posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

Plezala si z različnimi soplezalci – Miran Savnik, Danilo Golob, Tomo Virk, Rosana Lesnika, Gregor Kotnik? Kaj si se od njih naučila, kako bi opisala vsakega od njih? Kaj pa soplezalke? Se lahko navežeš z nekom, ki ne dosega ravni »prijatelj«?

Od kje fascinacija z Vršičem in hribi nad njim?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Kako se orientacijsko znajdeš v steni? Ti ta orientacija koristi tudi pri razvedanju v vsakdanjem življenju, v dolini?

Kakšen pomen je imela takrat alpinistična šola – za začetnike in za siceršnje življenje odseka? Si uživala v »poučevanju«? Kdo so bili tvoji tečajniki?

Kaj lahko rečeš o Johanu in Silvu?

Kako se je spremenila dinamika na odseku po Johanovi smrti?

V življenjepisu navajava odpravi v Kanado (1990) in Ande (1991). Kaj si splezala, kako je bilo?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«.

Kdo je skrbel za pretok novic o vzponih, ki so bile objavljene v Delovih alpinističnih novicah?

Ali obstaja ženski alpinizem?

Ali obstaja slovenski ženski alpinizem? Kdo so bile tvoje vzornice?

Ali je – pred teboj – obstajal domžalski ženski alpinizem?

Potem je prišla nesreča. Kaj se je zgodili? Ko zdaj gledaš nazaj na nesrečo – kaj je šlo narobe?


(Fotografija: Milan Jazbec)

Tudi Grega je imel po dobrih vzponih slabe izkušnje z nesrečami. Kako sta prešla čez to, se še navežeta?

Pleza tudi tvoj brat Janez (»Johny«), na drug način pa se z gorami ukvarja tudi sestra Irena. Se spravite v hribe kdaj tudi v širši družinski zasedbi?

Si – od kar so bile nekoliko urejene – še potipala Knezove skale pod Šumberkom? Je znamenita prečka še tako sluzasta?

  • Share/Bookmark