Arhiv za ‘ geografija’ Kategorija

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

Ponedeljek, December 10th, 2018

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

ALJAŽEVI SKRBI ZA VARNOST V GORAH BI MORALI SLEDITI

Ponedeljek, Oktober 29th, 2018

(Novinar Večera Aleš Kocjan je pripravil pogovor z mano. Pogovor, ki je bil objavljen v časopisu Večer v ponedeljek, 29. okrobra 2018, poobjavljam z dovoljenjem.)

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?

“Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem.”


Z razgledom na Triglav. (Fotografija: Mateja Peršolja)

“Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok”

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.

“Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov … To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom.”

Je to posledica povečanega obiska?

“Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora.”


Kraljevska barva Triglava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

OD ENA DO PET
Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?

“Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh.”

Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
“Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja.”

Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
“Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna.”

Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
“Okrog 40-krat.”

Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?

“Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)”

***

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino.”

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.

“Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo.”


Spoštovanje gora se začne s prvim korakom. (Fotografija: Borut Peršolja)

“Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti”

Kaj so ključni vzroki za nesreče?

“Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah.”

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek …

“Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti.”

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave”

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?

“Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov.”


Grebenska rez je vez z življenjem, kot je mrak vez dneva in noči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ “pleh z dušo”, so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.

“To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti.”

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?

“Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici.”

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?

“Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način ‘razlastila’ PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa.”

Kaj vas je zmotilo?

“Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor … S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila.”


Uresničenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Dodano 31. 10. 2018, objavljeno v Dnevniku 30. 10. 2018:

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark

POKRAJINA, KI SE NE ZNA SMEHLJATI

Nedelja, Avgust 26th, 2018

»To je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile njeno obličje. A ne vem, če bi to vedno veljalo. Ob sončnem svitu se mi je vedno zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in sinje oči jezer gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena ti nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu. Toda človeku se žal vedno kam mudi in tako dirja mimo največjih lepot.«

Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2, 81. Ljubljana.

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

ALPINIST ZNANOSTI

Ponedeljek, Julij 9th, 2018

Andrea Wulf:
Iznajdba narave: pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti

Ljubljana 2017: Založba UMco, 680 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-6954-94-5, spletna cena: 26,01 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Britanska zgodovinarka in pisateljica Andrea Wulf nas v knjigi Iznajdba narave, enkratni mešanici biografije, zgodovine znanosti, družbeno angažirane freske in potopisne študije (v odličnem prevodu Anje Radaljac), popelje v življenje in delo naravoslovca in raziskovalca Alexandra von Humboldta (1769–1859).


Portret portretiranca. (vir: Wikipedia)

Wulfova v tej briljantno napisani in večkrat nagrajeni knjigi postavi Humboldta v širši družbeni kontekst njegovega časa in sodobnikov. Opiše njegove odnose z znanimi političnimi aktivisti, kot sta bila Simón Bolívar in Thomas Jefferson, ter njegove vplive na druge velike osebnosti iz druge polovice 18. oziroma prve polovice 19. stoletja, kot so bili Darwin, Goethe, Thoreau in drugi.

Iznajdba narave je velika knjiga o času in človeku, ki je zasnoval izvirne ideje, ki nas spremljajo in v veliki meri vplivajo na razmišljanje človeštva še danes.


Živo delujoča geologija. (vir: Wikipedia)

Bilo je triindvajsetega junija 1802 in plezali so na Čimboraso, prelep kupolast neaktiven ognjenik v Andih, ki se dviga skorajda do 6300 metrov nadmorske višine (6268 m), približno 160 kilometrov južno od Quita v današnjem Ekvadorju. Tedaj je veljalo prepričanje, da je Čimboraso najvišja gora na svetu. Nič čudnega torej ni bilo, da so jih njihovi zgroženi nosači na snežni meji zapustili. Vrh ognjenika je bil ovit v gosto meglo, toda Humboldt je kljub temu vztrajal.


Chimborazo.

“Gore so Humboldta povsem začarale. Ni šlo le za fizični napor ali obete novega znanja. Bilo je tudi nekaj bolj transcedentalnega. Kadarkoli je stopil na vrh ali visoko sleme, se ga je pokrajina tako globoko dotaknila, da ga je njegova domišljija ponesla še višje. Ta domišljija, je rekel, je blažila »globoke rane«, ki jih je včasih znal ustvariti goli »razum«.” (stran 134)

Stoletnico rojstva Alexandra von Humboldta so 14. septembra 1869 slavili po vsem svetu. Zabave so prirejali v Evropi, Afriki, Avstraliji in Ameriki. V Melbournu in Adelaidu so se ljudje združevali, da bi prisluhnili govorom v njegovo čast in enako je bilo tudi v Buenos Airesu in Ciudadu de Mexicu. Slavja so bila še v Moskvi, kjer so Humboldta imenovali za »Shakespearja znanosti«, in v Aleksandriji v Egiptu, kjer so se gostje zabavali pod nebom, razsvetljenim z ognjemeti. Največje slovesnosti so potekale v Združenih državah Amerike, kjer so ljudje vse od San Francisca do Philadelphie in od Chicaga do Charlestona prirejali ulične parade, razkošne večerje in koncerte. V Clevelandu je bilo na ulicah približno 8.000 ljudi in v Syracusu se jih je 15.000 pridružilo več kot miljo dolgi paradi. Predsednik Ulysses Grant se je skupaj z 10.000 veseljaki pridružil Humboldtovim proslavam v Pittsburghu, ki so omrtvile mesto.


Notranja naslovnica Kozmosa. (vir: Wikipedia)

Četudi je dandanes zunaj akademskih krogov skorajda pozabljen – vsaj v angleško govorečem svetu –, ideje Alexandra Humboldta še vedno krojijo naše mišljenje.

»Nič, kar je mogoče unovčiti, ni varno, ne glede na to, kako zavarovano je«, je rekel Muir. (stran 488)

In medtem ko se na njegovih knjigah v knjižnicah nabira prah, njegovo ime vztraja povsod – od Humboldtovega toka, ki teče ob oblali Čila in Peruja, do številnih spomenikov, parkov in gora v Latinski Ameriki, vključno s Sierro Humboldt v Mehiki in vrhom Pico Humboldt v Venezueli. Mesto v Argentini, reka v Braziliji, gejzir v Ekvadorju in zaliv v Kolumbiji – vsi so poimenovani po Humboldtu. Na Grenlandiji sta Rt Humboldt in Humboldtov ledenik, pa tudi gorovja na severu Kitajske, v južni Afriki, na Novi Zelandiji in Antarktiki. V Tasmaniji in na Novi Zelandiji so po njem imenovani reke in slapovi, v Nemčiji parki, v Parizu pa imajo Rue Alexander de Humboldt.


Rastlinski višinski pasovi. (vir: Wikipedija)

Že samo v Severni Ameriki so po njem poimenovani štiri grofije, trinajst mest, gora, zalivov, jezer in rek, pa tudi Humboldt Redwoods State Park v Kaliforniji ter Humboldt Parks v Chicagu in Buffalu. Po njem je poimenovanih skorajda 300 rastlin in več kot 100 živali – vključno s kalifornijsko Humboldtovo lilijo (Lilium humboldtii), južnoameriškim Humboldtovim pingvinom (Spheniscus humboldti) in krvoločnimi plenilskimi približno dva metra dolgimi Humboldtovimi lignji (Dosidicus gigas), ki jih lahko najdemo v Humboldtovem toku. Njegovo ime nosi tudi več mineralov – od Humboldtita do Humboldtina – in na luni je območje, imenovano Mare Humboldtianum (lat. za Humboldtovo morje). Po Humboldtu je poimenovanih več krajev kot po komerkoli drugem.

V Kosmosu je hotel »združiti vse na nebu in zemlji, od najbolj oddaljenih nebul pa do geografije mahov ter od pokrajinskega slikarstva pa do migracij človeških ras in poezije«. Takšna knjiga narave bi morala narediti vtis kot narava sama, je bil prepričan. Prvi del je v Nemčiji izšel leta 1845, isto leto, ko je nastal izraz znanstvenik, ki je naznanil začetek profesionalizacije znanosti, ta pa se je začela cepiti na ločene discipline. Knjiga je temeljila na berlinskih predavanjih in podatkih iz zadnje ruske odprave. V Nemčiji je takoj postala uspešnica, v prvih mesecih je bilo prodanih več kot 20.000 izvodov.

“Zapreš oči, našpičiš ušesa; Narava je tista, ki od najblažjega zvoka do najsilovitejšega hrušča, od najpreprostejšega tona do najbolj vzvišene harmonije, od najbolj surovega, strastnega krika do najrahlejših besed sladkega uma razodeva svoje bitje, svojo moč, svoje življenje in svojo vseobsežnost, da zmore tudi slepec, ki mu je brezmejni vidni svet zakrit, ujeti neskončno vitalnost v tistem, kar lahko sliši.” – Johann Wolfgang von Goethe


Odličnost, vidna na daleč.

Knjiga, ki vabi po Humboldtovi poti.

  • Share/Bookmark

KAMNIŠKA BISTRICA: DOLINA S POREKLOM

Četrtek, Julij 5th, 2018

dr. Darko Ogrin (urednik):
Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline. GeograFF 22.

Ljubljana 2017: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 176 strani, ISBN 978-961-237-900-1, cena: 19,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno.

Dolino Kamniške Bistrice preveva mirnost in občutek sproščenosti. Drzna gorska reka in ponosna ostenja Grintovcev navdajajo dolino z občudovanjem in navdušenjem. Bivanje v mirnem okolju pospešuje telesno sprostitev, željo po doživetju in spremembi vsakdanjika. Hitro začutimo potrebo po tem, da bi odkrili, kaj je v pokrajini zanimivega. Želimo razumeti in dojeti rezultate razvoja pokrajine, tako z vidika naravnih kot družbenih procesov pa tudi gorniške in alpinistične zgodovine. Občutimo lahko pomen doživljajske, estetske in poučne vrednosti izjemne visokogorske pokrajine. Nevidno se oblikuje neposreden stik in vez med dolino in njenimi obiskovalci. Tako postanemo iskalci zgodb, ki nam jih ponujajo gore in življenje v njih.


600 metrov: srce Kamniške Bistrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODATKOVNIK

POKRAJINSKA LEGA
- alpska dolina v južnem zavetju visokogorskih Grintovcev: na zahodu so Krvavec, Kalška gora in Kalški greben, na severu so alpski vršaci med Grintovcem in Planjavo, na vzhodu pa je Velika planina
- stik Kamniško bistriške ravni in Kamniško-Savinjskih Alp
- neposredna bližina Ljubljane, Domžal, Kamnika
- ena najlažje/najbolj dostopnih alpskih dolin v Sloveniji.


Brsniki. (Fotografija: Borut Peršolja)

RAZČLENJENOST IN GORNIŠKI IZZIV
- najvišja točka: 2558 m na vrhu Grintovca
- najnižja točka: 452 m izliv Grohata v Kamniško Bistrico
- eden največjih hodilnih naporov v slovenskih Alpah: 1958 m vzpona OD Doma v Kamniški Bistrici do vrha Grintovca (skupaj s spustom 3926 m višinske razlike)
- dolina je dolga 13 km

TEKTONSKO DELOVANJE
- premočrtna, poldnevniška smer proti jugu (kamniški prelom)
- »paleo« Kamniška Bistrica: povirje na Jezerskem, odtok proti jugu prek Kamniškega sedla
- planina Dol (1308 m) je ostanek nekdanje rečne doline


Pogled spod Kaptana proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)

BISTRIŠKI LEDENIK
- majhna masivnost gorovja, prisojna lega
- pleistocenski ledenik je bil dolg 9 kilometrov, debelina ledenika je bila vsaj 150 metrov
- koritasta U dolina je razmeroma široka in prostorna
- ohranjeni ostanki nekdanjih čelnih in stadialnih moren, ki segajo vse do Kopišč
- številni ledeniški balvani, največji: Sivnica, Lepi kamen in Žagana peč
- hiter prehod ledeniške koritaste doline v rečno tesno deber


Prelomljeni ledeniški balvan. (Fotografija: Borut Peršolja)

PODNEBJE IN PRSTI
- prehod zmerno toplega in vlažnega podnebja v hladno in zelo vlažno podnebje nižjega in višjega gorskega sveta
- izrazita dvojnost med dobro obsijanimi prisojnimi in slabo obsijanimi osojnimi pobočji
- prevladuje rendzina z veliko spremenljivostjo zaradi vršajev, melišč in morenskega gradiva
- nad gozdno mejo kamnišča

ISTOIMENSKA REKA
- lastno porečje, po dobrih 30 kilometrih se pri dolu izliva v Savo
- vodotoki so v naravnem stanju in imajo izjemno dobre samočistilne sposobnosti
- značilen snežno-dežni režim, vendar je snežnost vedno manj izražena, krepi pa se jesenska dežna komponenta
- zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha 7 °C = povprečna letna temperatura zraka
- epigenetska struga v zgornjetriadnem apnencu v koritih Predaslja (100 m dolgo, 20 m globoko in 2 do 3 m široko korito)
- hudourniški značaj in razmeroma majhen povprečni strmec okrog 18°
- večja erozijska moč je znižala dno doline:
Dom v Kamniški Bistrici 600 m
Dom planincev v Logarski dolini 837 m
Planšarsko jezero na Zgornjem Jezerskem 895 m
- odtok je 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti, kar je posledica podnebnih sprememb: manjše količine padavin in višjih temperatur


Ujetnica korit, hiteča v svobodo. (Fotografija: Borut Peršolja)

GOZD IN GOZDNA MEJA
- obsežen, dobro ohranjen gozd v spodnjesredogorskem območju v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C*, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd na karbonatni podlagi
- izredno razgibana in odvisna od številnih naravnih in družbenih dejavnikov
- zgornja gozdna meja na višini okrog 1700 m
- največ ozemlja pripada višinskemu pasu od 600 do 1300 m, ki obsega predvsem dolinska pobočja sklenjenega gozda
- visokogorski svet z nadmorsko višino nad 2000 m obsega 4% ozemlja
(*Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C.)

PREBIVALSTVO KAMNIŠKE BISTRICE
Prve pisne omembe gora:
1426 Robanov kot
1496 Kamniška Bistrica
1499 Kamniške planine: Rzenik, Ojstrica, Planjava, Sedlo, Brana, Za Brano in Kalce
1759 botanik Scopoli se povzpne na Grintovec

Kopišča, nekdanje gozdarsko naselje.


Zdravljenje Hohenwartove vrtoglavice*. (Risba Vlasto Kopač.)
* “Zaman je stal en lovec onstran globeli, drug pa na tem groznem mostu; kadar sem se približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi.” (Lovšin, E. 1946: V Triglavu in njegovi soseščini. Ljubljana, stran 105.)

Število prebivalcev Kamniške Bistrice

leto Število udeležencev
1869 13
1880 13
1890 15
1900 16
1910 13
1931 34
1948 57
1953 41
1961 53
1971 49
1981 26
1991 14
2000 15
2012 24
2017 22

Dolina je redko poseljena.

V 18. stoletju je bila tu fužina s plavži in kovačijami. V preteklosti je bilo razvito oglarstvo.

Leta 1934 je bila dograjena cesta do Kopišč, dvopasovnica do Doma v Kamniški Bistrici pa je bila zgrajena leta 1958 in leta 1962 asfaltirana.

NARAVNE ZNAMENITOSTI OD B DO Ž
balvan Lepi kamen
balvan Sivnica
izvir Kamniške Bistrice
jasa Brsniki
jasa Kopišča
Konec, zatrep doline
Koželjeva pot
ledeniške morene pod Drinovim robom
naravni most v Predaslju
Plečnikov lovski dvorec
razgled s Kraljevega hriba
Rokovnjaške luknje
slap Kopiščnice
slap Orličje (Orglice)
soteska Kamniške Bele
soteska Korošice
soteska Predaselj
spomenik Valentinu Slatnerju Bosu
spominski park
stena s spodmolom Galerije
Žagana peč

In kje je črka A? Doma, v garaži: AVTO.


Aleksandrov dvorec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naravne znamenitosti Dosedanja stopnja zavarovanja
Galerije ni zavarovano
Izvir Kamniške Bistrice ni zavarovano
Ljubljanska jama ni zavarovano
Lepi kamen ni zavarovano
Morene v dolini Kamniške Bistrice ni zavarovano
Predaselj ni zavarovano
Sivnica ni zavarovano
Slap Orličje ni zavarovano
Žagana peč ni zavarovano
Velb pod Vežico ni zavarovano


Slap Kopiščnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ledeniško preoblikovana dolina Kamniške Bistrice je obdana z južno stranjo visokogorskega grebena Grintovcev. Istoimenska 33 km dolga reka ima zelo močan in izredno mrzel kraški izvir v obliki obrha v nadmorski višini 600 m. Dolina je redko poseljena, že več kot osemdeset let pa je dostopna z javnim prevozom. V 18. stoletju je bila v njej fužina s plavži in kovačijami, razvito je bilo oglarstvo. Ko so vse stare dejavnosti prenehale, se je ob širnih gozdovih razvijalo gozdarstvo in lov. Les so po reki plavili navzdol, čez ozke tesni pa so zgradili prehodne galerije. Ena najlepših alpskih dolin je ob različno zahtevnih in številnih planinskih poteh odlično gorniško izhodišče, zaradi naravnih znamenitosti pa privlačna in lahko dostopna turistična točka ter vedno bolj obiskano gorsko rekreacijsko območje.


Digitalni model površja z vrisano Koželjevo potjo.

Gorski pokrajini dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, (varovalni) gozd, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve ter rabe tal. Znanje o gorski pokrajini omogoča varno vrnitev v dolino in domov, brez odgovorov o poznavanju sestavin gorske pokrajine, njihovih oblikah, procesih in pojavih pa je doživetje le na pol izpolnjeno. Gorska pokrajina je zato vrednota sama po sebi.


Rajši plezamo, kot hodimo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Z razlago spoznamo in cenimo tisto, kar je posebej vredno. Z zavestno odločitvijo o razlagalnem vodenju odločilno pomagamo pri načrtovanju in upravljanju obiska posameznega gorskega območja, zlasti pri usmerjanju na manj občutljive planinske poti in zavarovana območja. Razlaga nam pomaga preprečevati vedenje obiskovalcev, ki bi naravi škodovalo. Na tem območju sta vsaj dve izjemni razlagalni dolinski razgledišči: Kraljev hrib, od koder vidimo značilnosti ledeniško preoblikovane doline in Dom v Kamniški Bistrici, kjer vidimo venec gora, kraški izvir in U prerez doline Kamniške Bistrice.

V slovenskih in tujih Alpah se v osrčja gora zajedajo številne doline, po katerih pelje tudi cesta. Hiter razvoj avtomobilskega prometa ima v gorskem svetu za posledico preureditev nekdaj težko prevoznih (gozdnih) cest v razmeroma udobne (makadamske) ceste. Pridružile so se jim še številne nove gozdne ceste in dobro uvoženi oskrbni kolovozi. Avtomobili so močnejši in zmogljivejši in jim takšne ceste niso nikakršna ovira.

Obiskanost dolin je pogosto pogojena (v glavnem) z osebnim avtomobilskim prevozom. Zaradi narave in obiskovalcev, ki v gorah iščejo mir in sprostitev, se oblikujejo rešitve spremenjenih prometnih režimov ter navad obiskovalcev. V Sloveniji sta takšna primera v dolini Tamar ter Logarski dolini. V tujini so te rešitve znane pod imenom mehka mobilnost (Sanfte mobilität). Tako alpske doline ponujajo različne možnosti kakovostnega javnega prevoza (z eko-vozili in taksiji), ki omogočajo dostopnost brez uporabe lastnega avtomobila. S kakovostjo prevoza mislimo na presek števila voženj, oddaljenost od postajališč in potovalni čas, vse skupaj pa se zrcali v ceni, ki jo plača uporabnik.


Kralj Kamniško-Savinjskih Alp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe je bila izjemna razvojna možnost za šeststo njenih prebivalcev in doživljajska priložnost za tisoče obiskovalcev. Odlični domači in tuji zgledi bi nas morali voditi k odločitvi, da domačini, občine in obiskovalci oživimo sodelovanje, ki je v stoletjih zaznamovalo gorske skupnosti. Izjemna narava, bogata kulturna dediščina in odgovornost za prihodnje rodove so sopotniki trajnostnega razvoja, ki blaži izjemne naravne dogodke in premošča gospodarske težave.

Leta 2005 je CIPRA Slovenija, Društvo za varstvo Alp izdalo zgibanko v 5.000 izvodih Po doživetje brez avtomobila. Zgibanka je bila del projekta Promocija zapiranja alpske doline Kamniška Bistrica za promet.

Zgibanka Kamniška Bistrica (PDF 659 KB)

  • Share/Bookmark

SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

Sreda, Junij 13th, 2018

Letošnji seminar za varuhe gorske narave je že šestnajsti po vrsti. Število udeležencev je iz leta v leto nekoliko nihalo, običajno pa se jih je na prvem delu tečaja (od treh) srečalo od 15 do 20. V petnajstih generacijah ga je doslej uspešno končalo 295. Obeh spolov, različne starosti, pestre izobrazbe in poklicev, iz številnih planinskih društev, pa tudi z (ne)izdelanim odnosom do narave in pričakovanji glede lastne vloge v gorniškem naravovarstvu. Kot je (nekoliko utopično, a iskreno hrepeneče) zapisano na spletu Komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije vse »združuje ista planinska misel – varovati naravo, ki je ena sama.«


Cesta Domžale-Krumperk. Domžalska pot spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska straža, samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev”, ustanovljena leta 1952 na pobudo dr. Angele Piskernik, je bila po osamosvojitvi Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, zadolžen za področje mladih, prostovoljnega vodništva in varstva gorske narave, leta 1998 ponovno vzpodbudil, mi je bilo zaupano, da začnem s pripravo novega naravovarstvenega programa planinske organizacije.

Osnutku (prvi ga je bral Božo Jordan) je sledil dokument, ki ga je dokončal Odbor za usposabljanje Komisije za varstvo gorske narave PZS, potrdila pa ga je Komisija za varstvo gorske narave PZS na seji 31. maja 2001. Ista komisija je program, ki se je takrat že imenoval varuh gorske narave, dopolnila na razširjeni seji 20. oktobra 2001. Pri oblikovanju programa smo najbolj aktivno sodelovali Damjan Jevšnik, Božo Jordan (ϯ), Igor Maher (ϯ), Borut Peršolja, Rozalija Skobe, Rudolf Skobe in Katja Šnuderl. Soglasje k programu je izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS na 2. seji, 13. novembra 2003.


Zvedavke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od tistih, ki smo pripravljali program, sem – od še živih – ves čas do danes, ostal aktiven samo še jaz. Kot inštruktor, vodnik PZS, predavatelj (zlasti predmeta Geografija gorskega sveta), mentor seminarskih nalog (približno tridesetih) sem spremljal uresničevanje zapisanega v učnem načrtu in predmetniku v praksi. Lani pa sem – po tehtnem premisleku, ki me je zaposloval že nekaj zadnjih let – napovedal svoj odhod iz procesa usposabljanja varuhov gorske narave. Letos sem odhod oz. nesodelovanje tudi uresničil.

Čeprav še naprej verjamem v moč (gorniškega) usposabljanja in izobraževanja, zlasti v izjemen pomen dolgoročnega dela pri (gorniški) vzgoji otrok, mladostnikov in mladih, pa sem na primeru varuhov gorske narave to prepričanje žal izgubil.

Kaj me je pripeljalo do odločitve, da organiziranemu varstvu gorske narave odtegnem tisto največ, kar imam, to pa je lastno znanje in iskreno prostovoljstvo?


Sosed, ki si je poiskal zavetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije se je pred petindvajsetimi leti na vztrajanje Mladinske komisije PZS (v času, ko sem jo vodil) odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Slednje pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj spoštljivi gostje. Takrat smo verjeli, da je vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva. PZS se je vsemu temu s številnimi dejanji in nedejanji počasi, kot bi spuščala dih ob vzponu, odrekla.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar je ob 80. obletnici PD Novo mesto (leta 1994) dejal: »V Sloveniji nimamo razvitega popotništva. To je vandranje od vasi do vasi, iz ene doline do druge. To je potovanje, ki nima za cilj osvojiti vrha z žigom in odbrzeti v dolino. To je včasih tudi tavanje po samotnih poteh, ko se zapleteš v pogovor s prijaznim domačinom, ko modruješ z možmi v poltemi prijazne krčme. Vse to ponujajo griči tod okoli in vse to nas še čaka planince širom po Sloveniji, da odkrijemo in užijemo. Taki izleti znajo biti duhovno in kulturno bogatejši. Prav vračanje k duhovnim in kulturnim izročilom planinstva pa je po mojem ena od bodočih nalog slovenske planinske organizacije

Več kot na dlani je, da se to ni uresničilo.


Vrh, ki si ga lastijo mnogi. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?

V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj občudovanja in varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pozabi utrujenega spomina zato ne sme uiti dejstvo, da so Slovensko planinsko društvo in njegove podružnice kupovali zemljo v gorah tudi zato, da bi jo ohranili prvobitno.

- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?

- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?

Znanje, izkušnje in veščine so temelj gorništva. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje. Zato ne čudi, da vsi predmetniki in vsi učni načrti vseh (s strani države potrjenih) programov usposabljanj PZS za dosego (strokovnega) naziva vsebujejo vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave. Pri tem izstopamo vodniki Planinske zveze Slovenije, ki s trinajstimi urami teorije in prakse v številu ur močno presegamo osnovni program gorskega stražarja.

Povprečna ocena mojega inštruktorskega in predavateljskega dela v zadnjih letih iz anonimnih vprašalnikov udeležencev in udeleženk seminarja varuh gorske narave:

leto Število udeležencev Povprečna ocena mojega dela*
2017 9 3,9
2016 23 4
2015 21 3,86
2014 18 3,94
2013 20 4
2012 22 3,77
2011 16 4,81

* Najvišja možna ocena je bila 4, leta 2011 pa 5.


Vabilo k previdnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem velja spomniti, da je bilo varstvo gorske narave v gorniškem usposabljanju zastopano še pred rojstvom gorskih stražarjev. Priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921, obsega celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), in še danes kaže presenetljivo podobnost z modernim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole. (Prirejeno po Golnarju imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).

Zakaj torej gorski kolesar in gorski stražar v vlogi novega predsednika PZS v prilogi h kandidaturi za predsednika PZS (Programske smernice Planinske zveze Slovenije v mandatnem obdobju 2018–2018), samozavestno zapiše: »Pri vseh usposabljanjih v PZS vključiti teme s področja varstva gorske narave.« (Navajanje njegove gorsko stražarske usposobljenosti v življenjepisu je moč razumeti zgolj kot alibi za domnevno aktivno naravovarstveno poreklo.)


Mrtvaški oder. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Zakaj usposabljanja s področja varstva gorske narave pogosto izvajajo ljudje, izven kroga planinske organizacije, brez ustreznih licenc in z izkušnjami strokovne doktrine PZS?

Manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim, posameznim članom planinskih društev, še zlasti novincem, je še vedno odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Vse to navaja k temu, da bi končno kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v planinsko društvo dobil vsak (novi) član ali članica, ki bi ga/jo seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave. Vendar je to v potrošniškem pohodništvu, državnem, samooklicanem, množičnem, zelenem, pohodniškem turizmu, ne samo utopija, temveč sol na rano planinske dobičkonosnosti.

Tudi pisanje, informiranje, ozaveščanje s področja varstva gorske narave, ki je bilo v preteklosti že odlično pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in znanstveno javnost, v času, ko svet poka od raznovrstnih informacij, presenetljivo šepa. Planinski vestnik občasno prinaša različne prirodoslovne/domoznanske članke, vendar ne iz kroga predavateljev (prijetna izjema je Dušan Klenovšek, če odštejem še lastne prispevke na blogu Razgledi), ki bi na ta način pripravili kakovostno, aktualno, berljivo učno gradivo. Očitno je samoumevno tudi to, da v doktorskih delih (in prenekaterem magistrskem in diplomskem delu) ljudi, ki so blizu PZS, ni niti enega vira, ki bi izhajal iz strokovne doktrine PZS.


Zvedavke2. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je bila ena od pobudnic Skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki je pred letom dni na Vlado RS naslovila pobudo za ustanovitev Varuha narave in njenih pravic. Pobuda je klavrno propadala, še pred tem pa je PZS iz lastnega statuta umaknila svojskega, samoniklega Varuha pravic gora, ki naj bi bil kritična vest planinske organizacije ob ravnanjih, ki so v nasprotju z njenim bistvom.

Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Zato je PZS leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.


Eden od obeh taborskih ponosnežev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija PZS je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012). S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje) se koče prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil že uspešno upočasnjen ali celo ustavljen. Dolinski standard, gradnja prenočitvenih zmogljivosti glede na konične obremenitve … so bile preteklost. Komercializacija je zdaj spet v polnem in nenadzorovanem teku. Zato ne čudi, da v strokovni službi PZS, v eni osebi deluje strokovni sodelavec za planinske koče in varstvo gorske narave, kar je zgolj ena od bolj nazornih nadaljevanj znamenite basni o čuvanju ovc s strani volka.

- Je PZS lani podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Pri lanskoletnem aktivno državljanskem dogajanju na Ptuju in v Mariboru, kjer so civilne iniciative (sprva uspešno, v končni posledici pa zaman) stopile v bran načrtovanemu poseku mestnih dreves, jim v tem boju krajevna planinska društva, niti varuhi gorske narave, nis(m)o stopili ob bok. Podobno je pri zdajšnjem dogajanju v Bohinju, kjer je ob severni obali Bohinjskega jezera prišlo do uničenja 1400 metrov naravne steze. Smo pri načrtovanem posegu turističnega gospodarstva pri izviru Soče greenpeasovsko dvignili svoj glas v zaščito prostega dostopa do gora, ohranitve značaja obstoječe planinske poti in tveganja, kot neločljivega, opredeljujočega dela gorniškega doživetja?

Ekonomski interes vsakodnevno posega v pravico do prostega dostopa do gora, vendar odzivov gorniške javnosti ni. Je to kronski dokaz neuspešnosti in neučinkovitosti? Tudi mene kot inštruktorja in predavatelja na seminarjih za varuhe gorske narave? Morda tudi njihove nepotrebnosti?


Združenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko sem pripravljal program varuha gorske narave sem si prizadeval, da v procesu usposabljanja ne bi bilo nobenega izpita. To menim še danes. V prvi vrsti gre za odnos: za odnos do samega sebe, za odnos do gora in za odgovornost – pri čemer varnosti v gorah ni brez odličnega poznavanja pokrajinskih sestavin gora. Žal je že kmalu po začetku pod učiteljsko taktirko vodje usposabljanj prevladal šolski odnos, ki je za predavatelje, inštruktorje obenem tudi najlažji. Odnos avtoriteta > učenec > reprodukcija znanja > test > merjenje (ne)znanja.

PZS po moje globokem prepričanju ni šolska, niti oblastna organizacija, je predstavnica civilne družbe, ki mora pri ljudeh, ki se kot prostovoljci lotevajo gora, iskati predvsem znanje in ne neznanje, zlasti pa razvijati ustrezen odnos.

- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?

Pregled dobitnikov diplome dr. Angele Piskernik, najvišjega priznanje KVGN PZS zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, me vsako leto pusti odprtih ust, saj nikogar od njih (ne strokovno niti društveno) ne poznam. So »bogato znanje in ljubezen do narave«, ki ju nekdo ljubko podaja udeležencem na izletih, ali vodenje botanične ekskurzije in naravovarstvenih izletov po Sloveniji, res dovolj za opredelitev izjemnega dosežka na področju varstva in ohranjanja gorske narave v planinski organizaciji? (Tak bi namreč moral biti vsak izlet, vsak pohod, vsaka tura, če naj bo vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva.)


Vsaka stopnica posebej opominja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko še v domači gorniški družini producirajo tako imenovane naravovarstvene pohode s stotnijo udeležencev , lahko moje počutje opišem kot skrajno nemotivacijsko in ponižano.

In se vprašam, že n-tič, ali so varuhi gorske narave tukaj res zato, da bi »ob uveljavljanju programov ekološke sanacije planinskih koč, vzdrževanju planinskih poti ter organizaciji različnih oblik planinske dejavnosti (izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori …) v planinskih društvih in meddruštvenih odborih odigrali vlogo koordinatorja, ki bo tako ob prenovi ali gradnji planinske koče kot ob vzdrževanju, označevanju in nadelavi planinskih poti, vodenju izletov, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa (dejavnosti) planinskega društva znal ravnati in vzgajati v skladu z načeli varovanja gorske narave«.

***

V prvem Rotovnikovem mandatu (2010–2014) sem nagovoril Janeza Bizjaka, da je prevzel vodenje Komisije za varstvo gorske narave. Najino sodelovanje je bilo odlično, dopolnjujoče, sem pa razumel tudi njegove razloge za predčasno prenehanje funkcije, saj so bili Rotovnikovi odzivi na pereča vprašanja nestrokovno zadržana (zlasti v odnosu do investicij v gorskem svetu in gorskega kolesarjenja) in celo planinsko politično odkrito nasprotujoča. Po najinem pogovoru v Vratih jeseni 2013 je Janez podal odstopno izjavo. Zato sem opravil nov pogovor in k sodelovanju pritegnil geografinjo dr. Ireno Mrak. Kmalu po njenem imenovanju, sem zaradi Rotovnikovega nezakonitega ravnanja, prenehal sodelovati v Predsedstvu PZS. Sodelovanje z Ireno je ostalo površinsko, dopisno in občasno.


Navzoč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez Bizjak pravi: »Vodenje Komisije za varstvo gorske narave sem prevzel v prepričanju, da bo varovanje narave (ne samo gorske) postalo vodilo za “obnašanje” PZS. Hotel sem, da glas PZS dobi spet veljavo na slovenski sceni. Kot pred petdesetimi leti, ko je slovenska gorniška srenja brez rokavic znala prepričljivo vplivati na javnost in ko je glas PZS imel veliko, največkrat odločujočo težo pri preprečevanju norih posegov v našo naravo. Pa sem se uštel. Vsa zagotovila, da bo KVGN postala stalna kritična vest in aktivno odzivna na vse stranpoti pri razumevanju, vrednotenju, izkoriščanju in poskusih razvrednotenja našega naravnega in krajinskega bogastva, so bila po dveh letih pozabljena, naši javni protesti pa osiromašeni s predhodno cenzuro in popravki s strani vodstva PZS.«

Sem pa na komisiji ves čas negoval stike z izjemno Marjeto Keršič Svetel (s katero sva odlično sodelovala v času Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park) in z Marto Bašelj. Njena srčnost in zavzetost sta »krivi«, da nisem sodelovanja prekinil že prej.


Zajčevi tihi dom na Sveti Trojici. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Borut, eden od snovalcev programa VGN pri PZS, “naš” dolgoletni predavatelj, je v sklopu usposabljanj za varuhe gorske narave pomagal izobraziti skoraj 300 planincev, gornikov, željnih razširjenega znanja o občutljivi gorski naravi in ne le šibanju na vrhove. Teorijo in svoj obsežen repertoar tako planinskega kot geografskega znanja je zelo spretno vtkal v terenski del, da so bile vsebine za tečajnike vedno zanimive in predvsem lahko zapomnljive. Z njim smo večinski del kot planinci seveda preživeli na terenu, kar je za učinkovito delo na področju varstva narave še kako pomembno. Naučil nas je imeti odprte oči, skratka je krasen pedagog. Žal nam je, da zaključuje sodelovanje, saj zadovoljstvo z njim kot predavateljem prikazujejo tudi rezultati anket tečajnikov. Ob njegovem “kritičnem” očesu smo spoznavali, česa vsega v prihodnje ne bomo smeli spregledati. Hvala ti za vse in verjamem, da se na kakšni točki še ujamemo.” Kristina Veber, IO KVGN

***

Po prvem uspešno izvedenem usposabljanju, kjer sem premierno predstavil in predaval geografijo gorskega sveta in vodil celodnevno terensko delo, sem se znašel med prejemniki diplome varuha gorske narave (znak in diploma številka VGN 006-1/2002). Svečane podelitve se nisem udeležil, vročitev diplome o strokovnem nazivu pa sem pisno zavrnil. Ker se nisem udeležil celotnega programa in nisem opravljal dogovorjenih ter predpisanih izpitnih obveznosti sem bil prepričan, da do (šenkanega) strokovnega naziva nisem upravičen (izpit za gorskega stražarja pa sem opravil leta 1985, kot najmlajši v zgodovini). Ostali so diplome in strokovni naziv prevzeli brez zadržkov, zato je bila moja poteza – ne prvič, pa tudi ne zadnjič – (napačno) razumljena kot zelo prevzetna in netovariška.


Predalnik Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Si PZS upa izračunati okoljski odtis celotne planinske organizacije?

Si PZS upa okoljski odtis predstaviti v letnem poročilu?

Če hočemo finance in vire, ki so na voljo, upravljati ustrezno, moramo meriti.

***

Adijo varuhi! Nasnidenje gorska narava!


Ob Rači. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

VELIKOPLANINSKO PREDAVANJE V KAMNIKU

Četrtek, Junij 7th, 2018

Predavanje:

Velika planina – zgovorna davnina in ležerna sodobnost

- Kdaj: v sredo, 13. junija 2018, ob 19. uri

- Kje: Medobčinski muzej Kamnik, grad Zaprice, Muzejska pot 3

- Predavatelj: Borut Peršolja

Vstop je prost!

Vabilo za tiskanje (PDF 617 KB)

- O predavanju:
Velika planina je visokogorski preplet sedmih planin, ki tvorijo eno najstarejših obljudenih slovenskih pokrajin. Dosedanji razvoj, ki odraža več tisočletno souporabo gora in nenehno součinkovanje pokrajinotvornih prvin, je primer izjemne učeče se pokrajine. Prvotna kmetijska raba vedno znova izstopa iz sence sodobnega, množičnega, samooklicanega, zelenega, pohodniškega turizma. Ravnovesje med ohranjanjem nosilne sposobnosti biološke raznovrstnosti, razvojnih potreb domačinov in obiskovalcev ter odločnim vzdrževanjem kulturnih vrednot, je izziv imenovan »plaha ptica«. Se za tem skriva kavka, orel ali vrabec?


(Fotografija: Borut Peršolja)

- O predavatelju:
mag. Borut Peršolja je Domžalec, geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor Planinske šole, Vodniškega učbenika ter knjige Slovenske gore, avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o gorah in gorništvu, snovalec in sogovornik sedemdesetih gorniških večerov, avtor besednega in fotografskega bloga Razgledi, občudovalec in večni učenec vsega, kar v naravi in ljudeh prebuja Velika planina.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vljudno vabljeni!

  • Share/Bookmark