Arhiv za ‘ geografija’ Kategorija

S POTI

Ponedeljek, Marec 25th, 2019

Potepanje po svetu pomeni srečevanje. V prvi vrsti s pokrajino in njenimi značilnostmi. O pokrajinskih sestavinah in prilagoditvah nanje nam veliko povedo živali. Res je barvit ta svet.

Marakeš z okolico, februar/marec 2019

  • Share/Bookmark

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA 2019

Četrtek, Marec 14th, 2019

GORNIŠKA ŠOLA ŽAL – ŽE DRUGIČ ZAPORED – ODPADE ZARADI PREMAJHNEGA ŠTEVILA PRIJAV … KAKO SO REKLI NEKOČ PRI GRIFU? ČE JE ZASTONJ, ŠE S KRUHOM NI DOBRO. (Objavljeno 25. 3. 2019)

***

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj
Ker smo planinsko društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naše članice in člani vključujemo v društveno delo in kako kakovostno (varno in doživeto) se lotevamo gorniške dejavnosti.

Za koga
Za članice in člane Planinskega društva Domžale, še zlasti za članske novince in gorniško manj izkušene, pa tudi za vse ostale nečlane. V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci in člani prednost pred ostalimi. Predvideno število udeležencev je od deset do petnajst.

Kaj
Nekaj ključnih predavanj gorniške šole ter izlet in tura, kjer bomo uporabno teorijo prelili v preizkušeno prakso. Usposabljanje obsega prvine gorništva v kopnih razmerah.

Izlet na domačo Veliko planino bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, vzpon na Gradiško turo pa bo namenjen plezanju po zelo zahtevni plezalni poti in uporabi samovarovalnega sestava.

Kje
Predavanja v prostorih Planinskega društva Domžale, Kopališka cesta 4, Domžale; ob četrtkih od 19. do 21. ure, gorništvo v praksi pa na Veliki planini in Gradiški turi.

Oprema na izletu/turi
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost brezplačne izposoje društvene osebne tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci
Društveni inštruktorji planinske vzgoje in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja društvene osebne tehnične opreme. Potrebno bo sofinanciranje stroškov izleta in ture.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir//gmail.com, 031 254 597)
Borut Peršolja, vodja gorniške šole (borut.persolja//guest.arnes.si)

Prijave
Najkasneje do petka, 22. marca 2019 do 21. ure na luka.skocir@gmail.com.

V prijavi na kratko napišite koga prijavljate (ime in priimek, letnica rojstva, naslov), kakšne so vaše gorniške izkušnje (navedite pet najzahtevnejših tur, ki ste jih opravili v zadnjem obdobju) in kaj pričakujete od gorniške šole. Napišite kateri dve temi (glej program četrtega vozla) od ponujenih šestih bi želeli slišati. (Lahko pa predlagate temo, ki je ni na seznamu, pa bi vas zanimala.)

***

OKVIRNI PROGRAM GORNIŠKE ŠOLE 2019

Prvi vozel (četrtek, 28. marec ob 19. uri)
Društveno življenje (Helena Kermauner)
Pozdrav predsednice društva, predstavitev društva (1948-…), njegove zgodovine in dejavnosti posameznih odsekov.

Gorništvo (Borut Peršolja)
Predstavitev (slovenskega) gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, Častni kodeks slovenskih planincev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (četrtek, 4. april ob 19. uri)
Gremo v hribe in kaj sedaj? (Milan Jazbec)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom.

Vzpon (1) (Milan Jazbec)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča. (Priprava na izlet na Veliko planino.)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (sobota, 6. april ob 7. uri) (Jernej Grad)
Iz Stahovice mimo svetega Primoža čez Pasjo peč do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). Samostojen spust v dolino (po izbiri).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (četrtek, 11. april ob 19. uri)
Vzpon in spust (2) (Borut Peršolja)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva.

Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni informacijski kanali.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel – dve temi po izbiri udeležencev (četrtek, 18. april ob 19. uri)
• Orientacija v gorah (Luka Skočir)
• Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
• Markacizem (Lojze Pirnat)
• Alpinizem (Milan Jazbec)
• Fotografiranje (Lili Jazbec)
• Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)
• Drugo: ______________________


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon na Gradiško turo (datum bomo določili v dogovoru z udeleženci) (Luka Skočir)
Iz Gradišča po Furlanovi poti na vrh Gradiške ture (793 m). Analiza ture.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

HODIM Z VLAKOM

Nedelja, December 23rd, 2018

“Temu, kar se vozi po naših tirih, bi težko rekli vlak.”

(Gorazd Skrt: rezervacija počitnic prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea. Dnevnikov Objektiv, 14. 7. 2018.)


Notranja oprema zahteva res zelo veliko … strpnosti in široko, dobrotljivo, vsega hudega navajeno vozačevo srce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vlakom se vozim nepretrgoma od 1. septembra 1986, ko sem šel v prvi letnik tedanje Srednje pedagoške šole na Resljevi cesti v Ljubljani. Polnih dvaintrideset let vztrajam, z vsakoletnim nekajmesečnim varanjem, ko grem v službo iz Domžal s kolesom.


28 let kasneje. JŽ: jugoslovanske železnice … Nekoč je naš razred v osnovni šoli zmagal na enem od tovrstnih natečajev. Do penzije bom zagotovo nekje zagledal tudi svojo risbico. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kamniško progo vsak dan uporablja približno 4500 vozačev. In bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je hitrost vlaka (do 50 km na uro) kriva, da Domžalci obeh spolov sploh ohranjamo lastno, samosvojo identiteto.

Si predstavljate, da bi bili v Ljubljani v sedmih minutah? V tem primeru ne bi nihče, od 500 domžalskih dnevnih vozačev, na vprašanje, od kje si, odgovoril, da iz Domžal. Temveč iz vseprevladujoče Ljubljane …


Cena? V obe smeri manj kot gobova juha na Erjavčevi koči na Vršiču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

23,6 km dolga enotirna kamniška proga je bila dograjena in odprta 28. januarja 1891. Ob odprtju je vlak iz bele Ljubljane do smodniščničnega Kamnika potreboval 72 minut. Od leta 1932, ko je bil uveden nov vozni red, pa 45 minut. Tako je šestinosemdeset let časovnica približno enaka (23. maja 1993 je bil uveden vlak ob 6.43): sprva osem vlakov dnevno, zdaj pa do/ali iz Domžal 41 vlakov (iz Ljubljane 19 in iz Domžal 22).

Vlaki na tej progi so sprva vozili le do gorenjskega kolodvora (železniška postaja pri pivovarni Union), saj z Družbo južne železnice ni bil sklenjen sporazum o souporabi glavnega kolodvora. Zaradi zmanjšanega prometa je bil leta 1968 potniški promet na progi celo ukinjen, deset let pozneje, leta 1978, pa znova vpeljan.


Čeprav je na tem zemljevidu kamniška proga narisana zgolj kot kratka daljica, pa je njena življenjska pot v resnici ukrivljena in nabita z ustvarjalno močjo.

***

V letošnjem letu se je kakovost (beri: zamude) prevoza z vlakom, po mojem občutku, precej znižala. Postal sem pozoren na to, da skoraj ni bilo dneva, ko bi vlak s postaje v Domažalah (ali nazaj iz Ljubljane) odpeljal točno.

Glede na to, da se z vlakom vozim dvakrat na dan, sem zgolj v treh mesecih zabeležil kar deset opaznejših zamud. Če ta vzorec velja za cel dnevni vozni red, potem je popolnoma jasno, da izolirani sistem proge Ljubljana¬Kamnik ne deluje učinkovito.


Rok veljavnosti je potekel, sprememb pa ni na vidiku.


V digitalni dobi Slovenske železnice varujejo kulturno dediščino stenčasa. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenske železnice sem zaprosil za odziv in razen tega, da so potrdili vse moje navedbe (razen ene!), niso povedali nič, kar bi vzbujalo optimizem (vse njihove navedbe se začnejo s črtico -).

Takole pravijo: »V času odhoda vlaka 3166 iz postaje Ljubljana za smer Kamnik Graben je največja frekvenca potniških vlakov na postaji Ljubljana , ko je največ prihodov/odhodov vlakov iz vseh smeri in je potrebno upoštevati, z voznim redom predpisane čakalne dobe vlakov, v prihodu in odhodu. Vzrok zamud so zveze in čakalne dobe, ter križanje vlakov. Izstopajo le zamude dne 22.05.2018, kar je bila posledica izrednega dogodka.«


Eden sicer stoji, a čakamo tistega na desnem tiru. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kronologija zamujanja

22. 5.
Vlak, ki je šel iz Domžal ob 7.11, je v Črnučah čakal več kot dvajset minut.

- Vlak 3167 18 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – zamujen 18 minut zaradi izrednega dogodka (med postajama Ljubljana Šiška in Ljubljana Črnuče je na NPR (nezavarovanem prehodu) 1.9 v medtirju obstal tovornjak).

24. 5.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 17.15, je šel šele ob 17.22.

- Vlak 3184 7 minut iz izhodne postaje Ljubljana zaradi okvare in menjave garniture.

4. 6.
Vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.09, je prišel šele ob 7.19.

- Vlak 3103 9 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3164 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 630 (zamujen 11 minut v prihodu v Ljubljano).

11. 6.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, je odpeljal ob 8.05.

- Vlak 3169 2 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.


Hitrost zaviranja je pomembna. Še bolj pomembni pa so točnost, prijaznost in cenovna dostopnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. 7.
Vlak, ki bi moral iz Črnuč odpeljati ob 7.27 je odpeljal ob 7.41.

Isti vlak, ki bi moral priti v Ljubljano ob 7.38 je prišel šele ob 7.54.

- Vlak 3167 12 minut na postaji Ljubljana Črnuče, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 12 minut v prihodu v Ljubljano).


Popolnoma zgrešen slogan. Pravilno in dobesedno je: hodim z vlakom!

11. 7.
Vlak, ki bi moral iz Domžal oditi ob 7.45, je odšel šele ob 8.13. V Ljubljano je prišel šele ob 8.35.

- Vlak 611 14 minut na postaji Domžale, čakal redno križanje z vlakom 3166 – v Ljubljani čakal zvezo z vlakom 632 (zamujen 19 minut v prihodu v Ljubljano).

24. 7.
Vlak, ki bi moral iti iz Ljubljane ob 16.45 je odpeljal ob 16.50.

- Vlak 610 3 minute v izhodni postaji Ljubljana – čakal zvezo z vlakom 246 (zamujen 2 minuti v prihodu v Ljubljano).

14. 8.
Vlak, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01 je odpeljal ob 8.06.

- Vlak 3169 4 minute na postaji Domžale zaradi obračanja garniture od vlaka 3166.

16. 8.
Vlaka, ki bi moral iz Domžal odpeljati ob 8.01, sploh ni bilo. Sprva je bil – prvič v zgodovini – napovedan nadomestni avtobusni prevoz, vendar je bil tudi ta odpovedan. Peljal je šele redni vlak ob 8.17.

- Zaradi izpada DMG (dizelmotorne garniture) je bil namesto vlaka 3169 vpeljan nadomestni avtobusni prevoz.


Ne, ni tako čisto, da bi lahko jedel s tal. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot zanimivost navajam tudi primer z gorenjske proge:

8. 7.
Vlak iz Jesenic, ki bi moral biti v Ljubljani ob 20.38, je prišel v Ljubljano ob 21.23.

- Vlak 2423 na relaciji Jesenice-Ljubljana ne vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih, omenjenega dne sploh ni vozil !

Za dogajanje v nedeljo zvečer, 8. julija 2018, so na Slovenskih železnicah zapisali, da tega vlaka sploh ni bilo. S čim sem se torej pripeljal z Mosta na Soči do Jesenic, od tam pa z enormno zamudo (stali smo na postaji v Šentvidu) v Ljubljano? Morda pa se je zgodil slovenski Harry Potter …


Ni straniščna poezija, ni Facebook … (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da smo potniki na slovenskih železnicah izumirajoča vrsta, in da za to niso krive podnebne spremembe, izgleda ne skrbi niti odgovornih v Slovenskih železnicah, niti politike.

Leta 2008 je število prepeljanih potnikov znašalo 16,6 milijonov, leta 2017 pa samo še 13,4 milijonov (indeks 80,7). Število potniških kilometrov se je z 834,1 milijonov km padlo na 639,5 milijonov km (indeks 76,6).


Statistika res prenese vse …

Letos poleti so Slovenske železnice na območju Ljubljane uredile sedem železniških postajališč. Investicija je znašala vrtoglavih 3,2 milijona evrov. Na kamniški progi sta bili ozaljšani postajališči Ljubljana Ježica in Ljubljana Brinje. Postavili so nadstreške, sedišča, kolesarska stojala ter vitrini z voznimi redi, pozabili pa na dostop za funkcionalno ovirane osebe, ureditev okolice ter vgradnjo taktilnih oznak.

Po zagotovilih odgovornih je v izdelavi študija (!) za nadgradnje regionalnih železniških prog, ki naj bi pomagala uresničiti cilj – preusmeritev potnikov primestnega in mestnega prometa na javni železniški prevoz.


Ja pa ja de! Res, da ne bo potem: #nisem vedel …

***

Leta 2015 je minilo 100 let od izida knjige Alberta Einsteina z naslovom O posebni in splošni teoriji relativnosti. V njej je zajel posebno in splošno teorijo relativnosti. Vpeljal je denimo ukrivljanje prostora-časa, s čimer pa se, vsaj na prvi pogled, v vsakdanjem življenju nikoli ne srečujemo. Pri Isacu Newtonu smo imeli en sam vesoljni čas, ki je bil neodvisen od tega, kako se gibljemo.

Veljalo je naslednje:

Kar je sočasno za potnika na enakomerno drvečem vlaku, je bilo sočasno tudi za potnika, ki je pri miru stal na peronu železniške postaje.

Einstein je pokazal, da to ne drži.

Če imaš palico, glede na katero miruješ, in jo izmeriš, bo dolga na primer en meter. Če to isto dolžino poskuša izmeriti nekdo, ki se mimo palice pelje z vlakom, pa bo izmeril, da je palica krajša od enega metra. To se nam zdi povsem nepričakovano, saj česa takšnega v življenju ne poznamo. Vendar le zato, ker v našem svetu, pri hitrostih, s katerimi živimo, teh »skrajšanj« palice ne moremo opaziti

V resnici pa tako ali tako ne vemo, koliko je palica zares dolga ali kratka …

Dejanska dolžina ne obstaja. Odločilno je tisto, kar lahko izmerimo. Ko res dosledno in do konca premisliš, kaj si izmeril – in do tega premisleka ni prišel kdorkoli, do tega je prišel le Einstein – prideš do posebne teorije relativnosti.

Bog ve, kaj vse bi Einstein lahko ugotovil, če bi se vsak dan vozil s kamniškim vlakom.


Prihodnost je na in v vlaku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

Ponedeljek, December 10th, 2018

Na podlagi odločitve Generalne skupščine Organizacije združenih nacij je svetovna javnost 11. december 2003 prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Petnajsto leto zapored se tako vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja gorskih območij ter o spoštovanju omejitev in (za)varovanju gorskih pokrajin. Vse aktivnosti naj bi tkale in gradila trdna zavezništva domačega prebivalstva, obiskovalcev in politike, ki lahko s skupnim delovanjem pripomorejo k ohranitvi gorskih ljudstev in gorskih pokrajin po vsem svetu.

Letošnja tema mednarodnega dne gora je #Gore so pomembne/#MountainsMatter.

Tema odpira aktualne problematike vode, zmanjševanja tveganj nesreč zaradi podnebnih sprememb, turizma, oskrbe s hrano, mladih v gorah, domačinov – prebivalcev gora in biotske raznovrstnosti.

#Gore so pomembne
Čeprav so gorska območja omenjena v Agendi 2030 za trajnostni razvoj (2015), so gore še vedno pozabljene. Glede na vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju ključnih ekosistemskih dobrin in storitev za cel svet ter njihovo ranljivost v povezavi s podnebnimi spremembami, je treba gorska območja pospešeno in aktivneje postaviti v središče reševanja aktualnih zadev. Odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev razvoja ter zaščito gorskih območij je treba uvrstiti na sam vrh svetovne in nacionalnih politik. V Sloveniji alpski svet obsega 42 % površja, kar 72 % vzpetega površja Slovenije pa sodi v območja z omejitvenimi dejavniki kmetijstva.

#Gore so pomembne za vodo
CIPRA Slovenija je letošnji Ogenj v Alpah izpeljala na območju Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) v Dolini triglavskih jezer. Udeleženci smo lastnika koče PD Ljubljana – matica pozvali, naj ob videnem, ko se lahko “gostje” v planinski koči stuširajo v treh minutah za štiri evre, TAKOJ prenehajo z onesnaževanjem Dvojnega jezera, TAKOJ ukinejo tuše in TAKOJ prenehajo prati posteljnino!

Prav gorska območja so tista, ki v Sloveniji v veliki meri omogočajo kakovostno preskrbo prebivalstva s pitno vodo!

#Gore so pomembne za zmanjšanje tveganja nesreč zaradi podnebnih sprememb
Neurje, ki je konec oktobra zajelo območje Jelendola, Koprivne, ter nekatera druga območja na Gorenjskem in Primorskem, je samo še eno v vrsti preteklih, žal pa tudi prihodnjih vremenskih in vodnih ujm. Močan veter, velika količina padavin v kratkem času, narasli vodotoki, usadi in plazovi povzročajo življenjsko in gospodarsko škodo zlasti prebivalstvu na gorskih območjih. Zgolj samozaščitnemu ukrepanju ljudi, ki poznajo moč svoje narave, ki jih stoletja preživlja, se lahko zahvalimo, da ne beležimo tudi smrtnih žrtev.

Prilagoditve spremenjenim vremenskim in podnebnim razmeram zahtevajo sistemsko zakonodajo, sistemske finančne vire in hitro ukrepanje!

#Gore so pomembne za turizem
Na Veliki planini je bila letos zelo dobra poletna turistična sezona – z rekordnim številom prepeljanih potnikov z gondolsko žičnico v avgustu. Prepeljali so 20.300 ljudi, kar je absolutni rekord (prejšnji rekord je bil iz avgusta 2012, ko so prepeljali 15.000 potnikov). Velika planina, se po oceni CIPRE Slovenija, uvršča med deset turistično najbolj obiskanih območij v Sloveniji. Ne glede na njeno izjemno visoko pokrajinsko in doživljajsko kakovost, ki privablja tako domače, kot tuje obiskovalce, pa območje ostaja brez skupnega upravljanja. Prvotna kmetijska raba se stihijsko prilagaja turističnemu obisku, ta pa zlasti zaradi neurejenega prometa škodljivo vpliva na nosilne sposobnosti gorske pokrajine.

Rekordi da, toda za koga in na račun česa?

#Gore so pomembne za oskrbo s hrano
Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra), z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra). Eden največjih absurdov pohodniškega kapitalizma planinskih koč je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki (4,4 € za liter in pol) v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 3992 : 1. (Po ceniku Javnega podjetja Prodnik d. o. o., z vključenim DDV, znaša cena vode 0,7339 € za m3).

Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

#Gore so pomembne za mlade
Sedmega septembra letos je Aljažev stolp za šestindvajset dni, po stotriindvajsetih letih, izginil z vrha Triglava. Spomenik državnega pomena so, v akciji restavratorske prenove, ki so jo izvedli pristojni državni organi, prepeljali v dolino s helikopterjem in ga po konservatorskih standardih obnovili v delavnicah. Dogajanje je zaradi izjemnega zanimanja medijev spremljala vsa slovenska javnost, na pristajališču helikopterja v Mojstrani so bili del dogajanja tudi otroci, mladostniki in mladi iz bližnje Doline. V letu, ki je bilo zaznamovano s skrbjo za kulturno dediščino, je bilo očitno spregledano, da je bil stolp v Aljaževem času postavljen s pomočjo domačinov, na hrbtih domačih gorskih vodnikov in nosačev. Od tod tudi izvira močna identifikacijska vez z Aljaževim stolpom, danes celo nacionalnim simbolom.

S čim so se lahko identificirali mladi Mojstrančani? S surovo močjo helikopterja?

#Gore so pomembne za domače prebivalstvo
Alpska dolina Vrata je danes dostopna vsem, ki se odpravijo vanjo. Po desetkilometrski cesti, ki vodi mimo slapa Peričnik in ki se iz asfaltirane spremeni v ožjo makadamsko, hodijo pešci, vozijo kolesarji, motoristi, osebna vozila, kombiji in avtobusi. Na vrhuncu sezone, posebno ob poletnih koncih tedna, je v dolini od 300 do 500 vozil na dan. Hrup, prah, izpušni plini in smeti so del gorskega vsakdanjika. To, kar obiskovalci vidijo v nekaj urah, bi si bilo treba ogledovati ves dan, celo več dni, saj so v največjem muzeju na prostem razstavljena dela, ki zahtevajo prazen prostor ogledovanja in zbranost gledanja. Samo original – in osrčje Triglavskega narodnega parka je tak original – ima izjemno duhovno moč.

Ukrepi za umirjanje prometa (CIPRA Slovenija jih je pripravila in predlagala že davnega leta 2006), preizkušeni v soboto, 18. avgusta, so pravi korak k novi prometni ureditvi.

#Gore so pomembne za biotsko raznovrstnost
V soočenju dveh kandidatov za župana v Bohinju, na eni od komercialnih televizij, sta si bila tekmeca, ki sta energično nabirala glasove volivk in volivcev, v nečem popolnoma enotna: Triglavski narodni park je ovira razvoju Bohinja, treba je spremeniti obstoječi zakon o Triglavskem narodnem parku, omogočiti in vzpodbujati je treba gospodarjenje s planinami, dopustiti normalno sekanje gozda in izven sezone razvijati masovni ribiški turizem. Za otroke (naštela sta jih okrog tisoč med skupno 5000 občani) je treba po vaseh graditi tudi otroška igrišča. Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogatost vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, je v Bohinju kapital. Tisti kapital, ki s trajnostnim gospodarstvom in zelenim turizmom, nima veliko skupnega.

Imajo volivci res vedno prav?

***

Več:

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

ZA VSAKO KAPLJO DEŽJA SE JE TREBA ZAHVALITI

Nedelja, December 9th, 2018

Lučka Kajfež Bogataj:
Planet Voda

Ljubljana 2014: Cankarjeva založba, 301 stran, ISBN: 978-961-282-091-6, cena: 24,94 €

Knjigo, ki jo je ilustriral Izar T. Lunaček, sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Po knjigi Vode v Sloveniji (Matevž Lenarčič, dr. Dušan Plut, 1995), ki v marsičem ostaja nepresežena, je knjiga Planet Voda enciklopedija znanja o človeku, ki ga nosimo v sebi, a se ga ne zavedamo.

***

Življenja ni brez tekočine. Voda je tista, ki ustvarja vreme. Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Eden največjih absurdov kapitalizma je, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1.

Človek brez vode ne more preživeti dlje kot tri do pet dni, brez hrane lahko preživimo tudi do dva meseca. Presnovne dejavnosti – proizvajanje energije in graditev tkiv – so življenjskega pomena, potekajo pa le, če je v našem telesu prisotna zadostna količina vode. V zunajcelični tekočini se poleg raztopljenih delcev soli nahajajo tudi različne hranilne snovi.


Dobra žeja, dobra voda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dnevna potreba organizma po vnosu vode je 2,5 litra. Enako količino vode dnevno tudi izločimo. Običajno 1,3 litra vode vnesemo v telo s pijačo in 0,9 litra s hrano. Dodatnih 0,3 litra vode nastane z oksidacijo hrane med presnovo. (Majhen paketek servirne soli (1 g) je, zaradi preprečevanja dehidracije, priporočljivo imeti v prvi pomoči, za primer daljšega nenačrtovanega bivakiranja ali zasilnega bivanja v naravi.) Odrasel človek iz telesa v povprečju izloči vodo z urinom (1,5 litra),
z dihanjem in znojenjem (0,9 litra) ter z blatom (0,1 litra) (skupaj 2,5 litra).


Noetov paradoks. (Ilustracija: Izar Lunaček)

Ob vsakodnevni, še zlasti pa gorniški dejavnosti, je treba vedeti, da voda deluje tudi kot mazivo okoli sklepov. Tako preprečuje trenje med površinami tkiv in vzdržuje vlažnost sluznic v telesu.

Na nek način je presenetljivo, da zdravniki po vsem svetu ugotavljajo, da v sodobni družbi večina otrok, najstnikov in odraslih popije premalo vode. Zdi se, da izgubljamo stik z naravo in s svojim telesom, in zato ne zaznamo več niti naravnih potreb telesa po vodi niti občutka žeje.

***

Na širni zemeljski obli ni kraja, kjer ne bi poznali oblačnosti, zato se zdi logično, da iz oblakov dežuje. Vendar je nastanek padavin, ki predstavljajo vodo v tekoči ali trdni obliki, ki padejo na zemeljsko površino, precej zamotan in še ni dokončno poznan. Čeprav se zdi, da obstaja veliko različnih vrst oblakov, jih delimo zgolj na pet skupin: na nizke, srednje, visoke, navpičnega razvoja in posebne. Slednji nimajo prave povezave z vremenskimi dogajanji ali pa sploh nimajo povezave z vodo. Sem štejemo, recimo, oblake, ki jih puščajo letala na nebu, oblake nad gejziri ali ob eksplozijah.

Za povprečno veliko kapljo dežja je potrebnih okoli milijon oblačnih kapljic, večanje oblačnih kapljic do velikosti dežnih spodbujajo različni procesi. Prvi je zlivanje kapljic, ko malo večje kapljice padajo hitreje, zadevajo ob manjše in se zlivajo z njimi. Drugi način je posledica dejstva, da ko kapljice v oblaku dosežejo velikost okrog tri milimetre, postanejo nestabilne in se razlete v manjše, ki spet rastejo. Verižno reakcijo, ki nastane, na tleh občutimo kot močne plohe iz nevihtnih oblakov.


Znameniti vodni krog, o katerem je obširno razmišljal že znameniti Humoldt. (Ilustracija: Izar Lunaček)

***

V vodi je raztopljena vsa pokrajina. Voda je nekaj, kar samo od sebe pade z neba in izvira iz zemlje. Pogosto smo ljudje prepričani, da čista pitna voda nima ne okusa, ne barve in ne vonja. To v teoriji drži, a čisto vodo zelo redko vidimo, saj je v naravi ni moč najti. (Čeprav številni oglasi ponujajo »najčistejšo vodo na planetu.«)

Voda, ki jo uporabljamo vsak dan, vsebuje raztopljene minerale in neraztopljene materiale. Voda iz pipe je videti brezbarvna, a če jo bomo nalili v visoko čašo, bomo opazili rahel modrikast pridih. To ni posledica sipanja svetlobe kot pri barvi neba (vzrok so vibracije vodikovih vezi med vodnimi molekulami), pač pa posledica vodnega vpijanja rdeče svetlobe v vidnem spektru. Raztopljene organske snovi, kot so humus, šota ali razpadle rastline, dajo vodi rumeno ali rjavo bravo. Spomnimo se le, kako močno lahko obarvajo vodo čajne mešanice.


Dobra voda, dobro zdravje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Prodaja ustekleničene vode je v eni od tistih nenavadnih in energičnih faz visoke rasti, ko se zdi, da vsak teden pride na police nov izdelek. Ne samo še ena navadna ali gazirana voda, ampak izdelek, pri katerem lahko govorimo o popolnoma novi definiciji te dobrine. To je primer kapitalizma v njegovi najbolj hiperaktivni in drzno domiselni podobi: vzemi dobrino, ki je na voljo brezplačno, odeni jo v nešteto različnih preoblek in jo prodajaj kot nekaj novega, kar lahko preobrazi telo, duha in dušo. Voda ni več preprosto voda – postala je komercialno nepopisan list, beseda, ki ji je mogoče dodati katerokoli sestavino ali fantastično obljubo, da vam bo spremenila življenje.

Za dober evro, po kolikor lahko kupimo plastenko vode, dobim v Domžalah 13.625 litrov vode iz pipe (Javno podjetje Prodnik d. o. o. po ceniku vodarine z vključenim DDV zaračuna 0,7339 € za m3).


Igralec Jack Nicholson z ustekleničeno vodo pozira leta 1984 na zabavi ob podelitvi oskarjev. (vir: Movie Magazine)

***

Več v:

Ven v vsakem vremenu

Zgodba, ki vódi k vodi

  • Share/Bookmark

ALJAŽEVI SKRBI ZA VARNOST V GORAH BI MORALI SLEDITI

Ponedeljek, Oktober 29th, 2018

(Novinar Večera Aleš Kocjan je pripravil pogovor z mano. Pogovor, ki je bil objavljen v časopisu Večer v ponedeljek, 29. okrobra 2018, poobjavljam z dovoljenjem.)

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?

“Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem.”


Z razgledom na Triglav. (Fotografija: Mateja Peršolja)

“Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok”

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.

“Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov … To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom.”

Je to posledica povečanega obiska?

“Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora.”


Kraljevska barva Triglava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

OD ENA DO PET
Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?

“Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh.”

Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
“Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja.”

Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
“Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna.”

Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
“Okrog 40-krat.”

Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?

“Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)”

***

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino.”

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.

“Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo.”


Spoštovanje gora se začne s prvim korakom. (Fotografija: Borut Peršolja)

“Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti”

Kaj so ključni vzroki za nesreče?

“Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah.”

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek …

“Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti.”

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave”

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?

“Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov.”


Grebenska rez je vez z življenjem, kot je mrak vez dneva in noči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ “pleh z dušo”, so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.

“To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti.”

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?

“Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici.”

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?

“Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način ‘razlastila’ PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa.”

Kaj vas je zmotilo?

“Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor … S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila.”


Uresničenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Dodano 31. 10. 2018, objavljeno v Dnevniku 30. 10. 2018:

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Nedelja, Oktober 28th, 2018

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (3)

Sreda, Oktober 24th, 2018

Nočni izlet


Navtični mrak na zbirnem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

PRIPRAVA ZA VODNIKE
Poleg hoje, vodenja, pomoči članom skupine, želimo, da se na izletu vsak vodnik s svojo skupino posveti še naslednjim vsebinskim ciljem:

a) izboljšanje tehnike hoje udeležencev,
b) opazovanje okolice v temi in preprečevanje strahu pred temo,
c) opazovanje in razlaga nočne pokrajine.

Priporočene oblike dela:
- večkrat se ustavite, pokažite jim prvine gibanja, opozorite na zanimive vsebine,
- poslušajte tudi njihovo mnenje, komentarje, razlage,
- namesto da razlagamo, jih raje povprašajmo o tem, kaj oni mislijo, kako in zakaj je nekaj nastalo, deluje,
- vprašanja, razlage in odgovore prilagodite posamezni starostni skupini.

Cilj A
Naš cilj je samostojna in varnejša hoja posameznika. S spodbudami, prikazom in kratkimi nasveti jim pomagajmo, da se bodo tega naučili. Do udeležencev bodimo strpni in potrpežljivi. Vzemimo si čas za pomoč, naj se vse skupaj ne sprevrže v neprestana opozorila, graje, komentarje.

Cilja B in C
Opazujmo nočno domačo pokrajino in nebo:
- Domžale.
- Promet na avtocesti.
- Oddaljevanje od hrupa.
- Zvoki v nočnem gozdu, šelestenje listja.
- Luna (trenutno je na sredini od prvega krajca proti ščipu) in zvezde na nebu.

Strah: česa nas je strah? Je strah upravičen? Kako so se nekoč popotniki znašli brez svetilk?

***

KRATEK OPOMNIK ZA IZVEDBO NOČNEGA IZLETA
- Vsak vodnik sam, v celoti in ves čas vodi svojo skupino s seznama.
- Vodnik na zbornem mestu pokliče udeležence s svojega seznama in vodji izleta sporoči končno število.
- Med hojo preverja stanje udeležencev in poskrbi, da se umirijo.
- Po sestopu zbere svojo skupino in počaka na navodilo glede odhoda.
- Otrok naj se na mestu vrnitve pride poslovit in zahvalit vodniku.

Potek izleta
- Zbor, usklajevanje števila.
- Razdelitev zemljevidov in skupno branje zemljevida (mlajši imajo smer vrisano, starejši ne).
- Po prihodu na vrh Križentavra malica.
- Hoja – 3 ure in vodenje s strani starejših udeležencev.


Prehod v astronomski mrak in trdno, doživeto temo. (Fotografija: Borut Peršolja)

NAVODILO ZA ORGANIZACIJO IN POTEK IZLETA
1. Svojo skupino vodnik preda starejšemu mladincu – izkušenemu mlademu članu (kdor redno hodi z odsekom na izlete in tabor).
2. Njegovo delo bo opazoval vsaj en vodnik, ki ga bo na ta način tudi usposabljal za vodenje. (Hkrati bo ta vodnik opazoval tudi skupino in bo prevzel vajeti, če bo to potrebno.)

Naloge mladih pomočnikov – vodij skupin:
• Prevzamejo naloge vodnika v skupini.
• Kot vodnik sodeluje z drugim pomočnikom – vodnikom.
• Zavezuje čevlje.
• Pomaga urediti nahrbtnike, pri odmorih, med potjo.
• Pomaga pri preoblačenju, slačenju, zlaganju opreme v nahrbtnik.
• Stalno spremlja otroke in ves čas ve, kje so člani njegove skupine.
• Šteje otroke.
• Poskrbi za urejenost in varnost skupine na cesti.
• Del poti samostojno vodi skupino in jo pripelje na dogovorjeno mesto.
• Poskrbi za družabnost, igre v prostem času.

Naloge odraslega – vodnika PZS:
• Opazuje mlajšega pomočnika v skupini, zlasti je pozoren na to kako daje navodila, izvaja komunikacijo v skupini (strpnost do mlajših, primeren odnos, spoštovanje).
• Mu ob pravem času, na primeren način in čim bolj neopazno (da ne sesuva njegove avtoritete v skupini) daje napotke in usmeritve.
• Omogoča, da naredi neškodljivo napako in jo popravi (ne popravlja napak namesto njega).
• Omogoča njegovo avtoriteto v skupini.
• Je pozitivno naravnan, optimističen in spodbujevalen do pomočnika, omogoča njegov napredek, učenje na podlagi izkušenj, pomaga, če ga za to prosi.
• Na izletu poišče priložnosti, da mu sproti pozitivno analizira delo (Kaj mu je bilo všeč?, Kaj mu je dobro uspelo? Na kaj je ponosen?, Kaj bi lahko bolje izpeljal?, Kaj mu ni uspelo?, Kaj je bilo težko?, Kje bi še potreboval znanje in pomoč? Kje bi mu lahko prej pomagal?).
• Je ves čas in stalno ob njuni skupini in opazuje pomočnika in skupino vzdolž celotne poti oz. izleta.


Reka luči in pozitivno razburjenih src. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

* DOMŽALE, 301 m, ležijo severovzhodno od Ljubljane in so upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno, športno, kulturno in oskrbovalno središče na vzhodnem obrobju Kamniškobistriške ravnine. Po drugi vojni so postale izrazito industrijsko, obrtno in trgovsko zaposlitveno središče. Posledica gospodarskega razvoja je hitra rast mesta in zlitje štirih starejših vasi v enotno urbano območje. Po številu prebivalcev (s skoraj 13.000) sodijo Domžale med petnajst največjih slovenskih mest. Arheološka izkopavanja kažejo na naselitev že v prazgodovini. Naselje je nastalo na desnem bregu Kamniške Bistrice nasproti sotočja z Radomljo pod gričem Šumberkom (355 m). Pisni viri omenjajo Domžale že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1925 so Domžale postale trg, 1952 pa mesto. Zgodovina mesta in občine je tesno povezana s slamnikarstvom. V okolici so za obiskovalce zanimivi grad Krumperk (iz 16. stoletja), Železna jama (opremljena za turistični ogled) in Babja jama (paleolitska postaja) na Gorjuši, baročna cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, Arboretum Volčji Potok in prireditve v poletnem gledališču na Studencu. Pokrajina je zanimiva tudi za številne različno zahtevne kolesarske izlete.

Potek izleta:
- iz Domžal preko Šumberka, mimo Vile Satan do prevala na cesti proti Krumperku, od tam do Križentavra, spust v Prelog, po cesti do mosta čez Kamniško Bistrico v Študi, postanek pri vagončku in vrnitev po poti ob Kamniški Bistrici do OŠ Domžale – 3 h 30 min.

* Na vzhodnem robu središča Domžal je Osnovna šola Domžale. Po Detelovi ulici gremo do pešpoti ob Kamniški Bistrici (nasproti so Knezove skale, plezališče pod Šumberkom). Gremo do mostu (Mostnarjeva brv) čez Kamniško Bistrico, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Ob vznožju Šumberka, kjer je spomenik ustreljenim talcem, nadaljujemo do začetka Trim steze, kjer naletimo na markacije in začetek Domžalske poti spominov.

Markacijam sledimo čez zahodni in severni del Šumberka do spomenika talcem. Prečkamo cesto Domžale–Podrečje (NEZAVAROVAN PREHOD!) do Vile Satan, nadaljujemo po kolovozih (pozor na odcepih) do razgledne točke nad avtocesto Ljubljana–Blagovica, ki jo prečkamo v podhodu (v lužah živijo pupki). Nadaljujemo do povezovalne makedamske ceste Domžale–Krumperk, ki jo prečkamo desno od znamenja Križanemu in se vzpnemo po gozdni poti do Križentavra, ki ga iz Domžal dosežemo v uri in pol do dveh urah hoje.


Nočna malica je še boljša, kot tista podnevi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po malici se strmeje spustimo do Preloga, prečkamo cesto Ihan–Domžale in nadaljujemo po cesti Ihan–Študa do mosta čez Kamniško Bistrico (ni pločnika!). Postanek pri vagončku za okrepčilo s čajem in kostanjem. Prižgemo bakle, se postavimo v krog. Vrnitev k OŠ Domžale po poti ob Kamniški Bistrici, mimo otroškega igrišča, pod podvozom pri restavraciji Park ter mimo Medgeneracijskega centra Bistra do brvi pod Šumberkom.

Večji del poti bomo hodili v skupinah. Ne bomo pa ves čas hodili samo po skupinah, ampak tudi skupaj . Vmes se bomo dogovarjali in prilagajali potrebam, željam, situaciji. Lahko bo kdo hodil po skupinah, nekdo ne, ne bomo vedno vztrajali za vsako ceno, razen če bo tako navodilo vodje izleta. Ves čas bo dovolj časa in priložnosti za kratke analize, nasvete vodnikom pomočnikom. Izkoristimo te priložnosti, informacije podajmo tako, da se ne bodo počutili neuspešne in nesposobne, ampak nasprotno. Pohvalimo jih, ko je to potrebno, spodbudimo jih.

Sodelovanje staršev
Otroku doma pomagajte pri pripravi nahrbtnika, vendar naj vsebino vanj zloži sam, da bo natančno vedel, kaj ima s seboj. Pred izletom mu s pogovorom pomagajte pri premagovanju različnih strahov (zlasti glede naporov oz. dolžine hoje) in ga ob koncu izleta pohvalite. Skupaj podoživite izlet pri risanju ali zapisovanju vtisov v dnevnik Mladega planinca.

Sami na izletu
Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorimo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, po navadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.


Ponoči je lahko tudi spotikavec. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strah pred temo

V vsakdanjem jeziku se izrazi strah, fobija in panika uporabljajo kot sinonimi, čeprav pomenijo zelo različna psihološka stanja.

a) Strah
Strah je koristno čustvo, ki omogoča hitro in avtomatsko oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost za prilagodljivo vedenje. Strah v razvojnem smislu doprinaša k preživetju in samozaščiti posameznika. Je notranji signal, ki posameznika opozarja na situacijo, za katero ni dovolj pripravljen in ki prekaša njegove zmožnosti. Strah je manifestacija volje za življenje in preživetje.

Vsak človek pozna strahove in se mora z njimi tudi bolj ali manj pogosto soočati. Lahko se nam celo zgodi, da katerega od svojih strahov še nismo spoznali, saj za “srečanje” z njimi še ni bilo pravih situacij. Dejstvo je, da strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah.

Otrok med razvojnim obdobjem doživlja različne strahove. Poglejmo, kateri strahovi se pojavljajo v posamezni starosti:
• do osmega meseca se pojavlja strah zaradi vključitve,
• v drugem letu se pojavlja strah pred ločitvijo,
• tretje do šesto leto prinaša otroku strah pred okoljem (pred temo, nevihto, živalmi, čarovnicami),
• proti koncu predšolskega in v šolskem obdobju se javlja v različnih variantah strah pred izgubo,
• pubertetne krize odražajo strah pred dozorevanjem.

Strah pred nočjo imenujemo niktofobija.


Strahci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Razlog, zakaj nas tema straši, ne tiči v pomanjkanju svetlobe, ampak v možnosti, kaj vse se lahko skriva v temi. Torej se zdi kreativnim ljudem tema še posebej strašljiva, ker si predstavljajo najrazličnejše stvari, ki prežijo na njih v temnih kotičkih.

Psiholog Thomas Ollendick je razkril, kaj je po njegovem mnenju razlog za fobijo pred temo: »Kar me vedno navdušuje so misli in prepričanja, ki jih imajo otroci. Otroci verjamejo, da lahko v temi pridejo roparji in jih ugrabijo, ali pa da bo nekdo vzel njihove igrače. Strah pred temo tako izhaja iz strahu pred nepričakovanim.«

Lahko rečemo, da je nekoč strah pred temo pomenil evolucijsko prednost. Dolgo nazaj so naši predniki ugotovili, da plenilci raje napadajo v temi, saj so tako neopaženi. Tesnoben občutek ob ugasnjenih lučeh deluje kot mehanizem, ki nas odvrne od nepremišljenih dejanj in poveča našo pozornost.

Pri tem, da bi se otresli strahu pred temo, verjetno nič ne pomaga dejstvo, da se v grozljivkah slabe stvari vedno zgodijo ponoči.

Ko vas bo strah teme, pomislite na to, da imate bujno domišljijo. Namesto grozljivih pošasti, ki vam grozijo, da vas bodo pojedle, si poskusite predstavljati ljubke, puhaste živali. Morda vam uspe.

***

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka sobo. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.«

Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase.

Ponavadi samo pogovor ni dovolj, da bi otroka strah pred temo minil.


Jesenska kombinacija: kostanj in MO čaj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pomembno je, da otroku prisluhnete, ko vam govori o svojih občutkih. Za otroke je večinoma kar težko, da opredelijo točno, kako se počutijo. Običajno povedo, da jih je strah, če ugasnete luč in želijo spati kar pri lučki. Ne obsojajte jih, ne ponižujte jih, ampak najprej sprejmite njegove občutke. Ne poskušajte mu razložiti, da je to neumno, če se boji teme. Raje sprejmite njegove občutke in mu dajte vedeti, da ga imate radi kljub temu, da ga muči strah pred temo. Otrok naj z rokama pokaže, kako velik je strah, ki ga čuti.

PET PREPROSTIH ZVIJAČ ZA PREMAGOVANJE STRAHU

1. Beg ni rešitev.
Izogibanje predmetom in položajem, ki v človeku zbujajo strah, lahko stvar samo še poslabša. S fobijami se je preprosto treba spopasti.

2. Razumno razmisliti.

Treba je poiskati logično razlago: noči se bojim zato, ker sem se nekoč za kratek čas izgubil v temi.


Ob društvenem 70. rojstnem dnevu. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Brez dramatiziranja.
Naše fobije govorijo o nas. Treba jih je pač sprejeti. Nikar se ne prestrašimo šelestenja listja v krošnjah dreves.

4. Treba je razčistiti.
Zelo koristno je, če se poskusimo spomniti, kdaj nas je fobija pravzaprav začela mučiti in zakaj. Primer: nekoč, ko smo se po temi vračali domov, je nenadoma zmanjkalo elektrike in naselje je ostalo v temi. Odtlej se bojimo, da bo spet zmanjkalo elektrike. Vendar je takšno prepričanje mogoče premagati, saj je verjetnost za to v sodobnem svetu izjemno majhna.

5. O teh stvareh je treba govoriti.
Strah pogosto lahko premagamo, če o njem spregovorimo z drugimi ljudmi.


Prehojeno v temi, doživeto s svetlobo toplega in iskrenega gorništva. (Matjaž Škulj)

  • Share/Bookmark

POKRAJINA, KI SE NE ZNA SMEHLJATI

Nedelja, Avgust 26th, 2018

»To je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile njeno obličje. A ne vem, če bi to vedno veljalo. Ob sončnem svitu se mi je vedno zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in sinje oči jezer gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena ti nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu. Toda človeku se žal vedno kam mudi in tako dirja mimo največjih lepot.«

Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2, 81. Ljubljana.

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

ALPINIST ZNANOSTI

Ponedeljek, Julij 9th, 2018

Andrea Wulf:
Iznajdba narave: pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti

Ljubljana 2017: Založba UMco, 680 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-6954-94-5, spletna cena: 26,01 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Britanska zgodovinarka in pisateljica Andrea Wulf nas v knjigi Iznajdba narave, enkratni mešanici biografije, zgodovine znanosti, družbeno angažirane freske in potopisne študije (v odličnem prevodu Anje Radaljac), popelje v življenje in delo naravoslovca in raziskovalca Alexandra von Humboldta (1769–1859).


Portret portretiranca. (vir: Wikipedia)

Wulfova v tej briljantno napisani in večkrat nagrajeni knjigi postavi Humboldta v širši družbeni kontekst njegovega časa in sodobnikov. Opiše njegove odnose z znanimi političnimi aktivisti, kot sta bila Simón Bolívar in Thomas Jefferson, ter njegove vplive na druge velike osebnosti iz druge polovice 18. oziroma prve polovice 19. stoletja, kot so bili Darwin, Goethe, Thoreau in drugi.

Iznajdba narave je velika knjiga o času in človeku, ki je zasnoval izvirne ideje, ki nas spremljajo in v veliki meri vplivajo na razmišljanje človeštva še danes.


Živo delujoča geologija. (vir: Wikipedia)

Bilo je triindvajsetega junija 1802 in plezali so na Čimboraso, prelep kupolast neaktiven ognjenik v Andih, ki se dviga skorajda do 6300 metrov nadmorske višine (6268 m), približno 160 kilometrov južno od Quita v današnjem Ekvadorju. Tedaj je veljalo prepričanje, da je Čimboraso najvišja gora na svetu. Nič čudnega torej ni bilo, da so jih njihovi zgroženi nosači na snežni meji zapustili. Vrh ognjenika je bil ovit v gosto meglo, toda Humboldt je kljub temu vztrajal.


Chimborazo.

“Gore so Humboldta povsem začarale. Ni šlo le za fizični napor ali obete novega znanja. Bilo je tudi nekaj bolj transcedentalnega. Kadarkoli je stopil na vrh ali visoko sleme, se ga je pokrajina tako globoko dotaknila, da ga je njegova domišljija ponesla še višje. Ta domišljija, je rekel, je blažila »globoke rane«, ki jih je včasih znal ustvariti goli »razum«.” (stran 134)

Stoletnico rojstva Alexandra von Humboldta so 14. septembra 1869 slavili po vsem svetu. Zabave so prirejali v Evropi, Afriki, Avstraliji in Ameriki. V Melbournu in Adelaidu so se ljudje združevali, da bi prisluhnili govorom v njegovo čast in enako je bilo tudi v Buenos Airesu in Ciudadu de Mexicu. Slavja so bila še v Moskvi, kjer so Humboldta imenovali za »Shakespearja znanosti«, in v Aleksandriji v Egiptu, kjer so se gostje zabavali pod nebom, razsvetljenim z ognjemeti. Največje slovesnosti so potekale v Združenih državah Amerike, kjer so ljudje vse od San Francisca do Philadelphie in od Chicaga do Charlestona prirejali ulične parade, razkošne večerje in koncerte. V Clevelandu je bilo na ulicah približno 8.000 ljudi in v Syracusu se jih je 15.000 pridružilo več kot miljo dolgi paradi. Predsednik Ulysses Grant se je skupaj z 10.000 veseljaki pridružil Humboldtovim proslavam v Pittsburghu, ki so omrtvile mesto.


Notranja naslovnica Kozmosa. (vir: Wikipedia)

Četudi je dandanes zunaj akademskih krogov skorajda pozabljen – vsaj v angleško govorečem svetu –, ideje Alexandra Humboldta še vedno krojijo naše mišljenje.

»Nič, kar je mogoče unovčiti, ni varno, ne glede na to, kako zavarovano je«, je rekel Muir. (stran 488)

In medtem ko se na njegovih knjigah v knjižnicah nabira prah, njegovo ime vztraja povsod – od Humboldtovega toka, ki teče ob oblali Čila in Peruja, do številnih spomenikov, parkov in gora v Latinski Ameriki, vključno s Sierro Humboldt v Mehiki in vrhom Pico Humboldt v Venezueli. Mesto v Argentini, reka v Braziliji, gejzir v Ekvadorju in zaliv v Kolumbiji – vsi so poimenovani po Humboldtu. Na Grenlandiji sta Rt Humboldt in Humboldtov ledenik, pa tudi gorovja na severu Kitajske, v južni Afriki, na Novi Zelandiji in Antarktiki. V Tasmaniji in na Novi Zelandiji so po njem imenovani reke in slapovi, v Nemčiji parki, v Parizu pa imajo Rue Alexander de Humboldt.


Rastlinski višinski pasovi. (vir: Wikipedija)

Že samo v Severni Ameriki so po njem poimenovani štiri grofije, trinajst mest, gora, zalivov, jezer in rek, pa tudi Humboldt Redwoods State Park v Kaliforniji ter Humboldt Parks v Chicagu in Buffalu. Po njem je poimenovanih skorajda 300 rastlin in več kot 100 živali – vključno s kalifornijsko Humboldtovo lilijo (Lilium humboldtii), južnoameriškim Humboldtovim pingvinom (Spheniscus humboldti) in krvoločnimi plenilskimi približno dva metra dolgimi Humboldtovimi lignji (Dosidicus gigas), ki jih lahko najdemo v Humboldtovem toku. Njegovo ime nosi tudi več mineralov – od Humboldtita do Humboldtina – in na luni je območje, imenovano Mare Humboldtianum (lat. za Humboldtovo morje). Po Humboldtu je poimenovanih več krajev kot po komerkoli drugem.

V Kosmosu je hotel »združiti vse na nebu in zemlji, od najbolj oddaljenih nebul pa do geografije mahov ter od pokrajinskega slikarstva pa do migracij človeških ras in poezije«. Takšna knjiga narave bi morala narediti vtis kot narava sama, je bil prepričan. Prvi del je v Nemčiji izšel leta 1845, isto leto, ko je nastal izraz znanstvenik, ki je naznanil začetek profesionalizacije znanosti, ta pa se je začela cepiti na ločene discipline. Knjiga je temeljila na berlinskih predavanjih in podatkih iz zadnje ruske odprave. V Nemčiji je takoj postala uspešnica, v prvih mesecih je bilo prodanih več kot 20.000 izvodov.

“Zapreš oči, našpičiš ušesa; Narava je tista, ki od najblažjega zvoka do najsilovitejšega hrušča, od najpreprostejšega tona do najbolj vzvišene harmonije, od najbolj surovega, strastnega krika do najrahlejših besed sladkega uma razodeva svoje bitje, svojo moč, svoje življenje in svojo vseobsežnost, da zmore tudi slepec, ki mu je brezmejni vidni svet zakrit, ujeti neskončno vitalnost v tistem, kar lahko sliši.” – Johann Wolfgang von Goethe


Odličnost, vidna na daleč.

Knjiga, ki vabi po Humboldtovi poti.

  • Share/Bookmark