Arhiv za ‘ geografija’ Kategorija

VABILO: VTISI GORSKE POKRAJINE IN NAŠI ODTISI V NJEJ

Četrtek, Marec 11th, 2021

(Poobjava vabila CIPRE Slovenija.)

***

Tudi ti opažaš, da gore niso več tako samotne in divje, kot so bile še nedavno? Te skrbi, kakšen okoljski odtis obiskovalci puščamo na okolju? Ali veš, kako obisk gora vpliva na planinsko infrastrukturo?

Če si vsaj enkrat prikimal/a, te vabimo na delavnico Vtisi gorske pokrajine in naši odtisi v njej, namenjeno mladim med 18. in 30. letom. Potekala bo v četrtek, 18. 3. 2021 med 17. in 19. uro na spletni platformi zoom.

Razmišljali bomo o gorništvu, našem vplivu na spremembe v visokogorski pokrajini in možnostih za bolj trajnostno obiskovanje gora. Delavnico bo vodil mag. Borut Peršolja.

Spraševali se bomo tudi o spremembah v pokrajini, zato te prosimo za kratek zapis o opažanju sprememb tvojega najljubšega hriba oz. gore v zadnjih nekaj desetletjih. O takšnih spremembah lahko povprašaš tudi svoje (stare) starše ali primerjaš stare fotografije z današnjimi. Zapis nam posreduj najkasneje en teden pred delavnico (do 11. 3. 2021) na slovenija@cipra.org (uporabi naslov: Razmišljanje o pokrajini).

Prijave so možne do 11. 3. na tej povezavi, število mest je omejeno. Se vidimo!

Izvedbo delavnice podpira Mladinski svet CIPRE (CIPRA Youth Council) v okviru ključne teme: pokrajina CIPRE International.

***
Razširitev problematike:

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: PREVALSKI H(L)ODOVOZ

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

POVRŠJE

  • Share/Bookmark

VODIČ PO VODNIKIH

Torek, Januar 5th, 2021

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Mojca Peternel:
Knjiga za gorohodce: prvi planinski vodniki na Slovenskem

Ljubljana 2020: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 122 strani, ISBN: 978-961-06-0394-8, cena: 14,90 €

Knjigo sem kupil.

***
Poglavja v knjigi:

Turistika, turisti in vodniki
Pregled avtorjev
Zunanja podoba
Cene vodnikov
Jezikovna podoba
Vsebinska analiza
Druga vsebina

***

Kot nekoga, ki se je v preteklosti veliko študijsko in poklicno ukvarjal z zemljepisnimi imeni v Kamniško-Savinjskih Alpah (in vzporedno pripravil tudi zajeten inštitutski bibliografski pregled virov in literature Kamniško-Savinjskih Alp) in z gorništvom v obče, me knjiga ni podrla na tla. Mogoče sem celo večkrat, kot bi to pričakoval od samega sebe, privzdignil obrv ob posameznih trditvah in trivialnih zanimivostih. Bolj kot sama knjiga me je (z)dramila misel na to, kar bi knjiga lahko povzročila v bližnji prihodnosti.

Ob zavedanju, da so se raziskovalne gorniške vesti najprej pojavile na straneh tedanjih časnikov in revij, s pojavom fotografije tudi v takrat izjemno pomembnih koledarjih in zatem v izbranem knjižnem formatu, avtoričin abecedni pregledni seznam vodnikov (1870–1914) obsega štiriinštirideset del različnih avtorjev.


Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umris­szeichnung. Stuttgart; Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906.

V duhu slovenike (ki zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb …) bi bilo zato treba sistematično in premišljeno poskrbeti za kakovosten prevod izbranih knjižnih vodniških del. (K sreči so vsi vodniki zaradi starosti že prosti avtorskih bremen.) Po končanem (lažjem) obdobju izboljšane dostopnosti = digitalizacije (na primer Planinskega vestnika in drugih časopisov, revij v Digitalni knjižnici Slovenije) bi bilo treba postopno zagotoviti tudi (težjo, zahtevnejšo) bralno dostopnost v slovenskem jeziku.

(Naj)starejša vodniška literatura slovenskega alpskega prostora (v nemškem, srbohrvaškem, angleškem, češkem … jeziku) nam daje nazoren, celo referenčni vpogled v razvoj slovenskega gorništva in stanje gorske pokrajine. Ob pomanjkanju in v kombinaciji s fotografskim in zemljevidnim gradivom so knjižni vodniki dragocen temeljni zemljopisni (zemljo vidiš!) vir.

Opisi pokrajine, naravnih prvin, zaznambe gorniške infrastrukture (planinske poti, koče, bivaki …), zemljepisna imena, jezikovne ravni … so del nacionalne (kulturne) dediščine, iz katere se ves čas oblikuje slovenska identiteta.

Zaradi večplastnosti sporočil knjižnih vodnikov gorskih skupin bi zato večletni prevodni projekt moral biti v interesu vseh, ki institucionalno delujejo na področju slovenskega gorništva – Planinske zveze Slovenije, Slovenskega planinskega muzeja, Katedre za gorništvo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani … V nekaj letih bi z združenimi kadrovskimi in finančnimi viri (verjamem, da bi projekt zanimal tudi planinske organizacije alpskega loka – CAA) prišli do kakovostnih prevodov in tako dostopnost omogočili vsem, ki tujega jezika (kakovostno) ne znamo (več).

***

»V avstrijskem in nemškem gorniškem gibanju je bil prvi vzgib narodni ponos ter spoznanje, da so jih angleški in švicarski pohodniki daleč prekašali.« (18)

Ne gre za pohodnike; v tistem času gre kvečjemu za gornike, lahko pa celo za alpiniste.

»… tudi celovške podružnice nemškega alpinističnega društva (DuŐAV) …« (26)

V dosedanji gorniški literaturi je (po združitvi leta 1874) uveljavljeno ime Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DŐAV).

  • Share/Bookmark

FLIRTanje

Ponedeljek, Januar 4th, 2021

Pred slabim mesecem dni, 15. decembra 2020, je iz Kamnika proti Ljubljani, v okviru rednega voznega reda, zapeljal novi potniški vlak (prvič se je po 23,6 kilometrov dolgi in sto trideset let stari progi poizkusno zapeljal 9. 7. 2020). Gre za eno od 21 enonadstropnih dizelskih potniških garnitur FLIRT švicarskega proizvajalca Stadler, ki so jih kupile Slovenske železnice.

Sprva je bilo predvideno, da bodo novi vlaki na kamniško in prenovljeno kočevsko progo zapeljali aprila, zatem pa oktobra lani. Javnozdravstvena situacija je vse skupaj upočasnila. Vlada je z Odlokom o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja prevoza potnikov, ki je začel veljati v ponedeljek, 16. novembra, še drugič letos začasno prepovedala javni železniški prevoz potnikov v notranjem prometu. Promet je bil tako letos zaustavljen kar 85 dni (spomladi 56 dni, od 16. marca do 11. maja in pozimi 29 dni, od 16. novembra do 15. decembra).

Ob napovedi novega vlaka in opazovanju njegove vožnje na progi se je prebudilo otroško veselje in pričakovanje, primerljivo s tistim ob čakanju darila pod novoletno jelko. In kot vedno so se ob prvih vožnjah nekatera pričakovanja uresničila, ostalo pa je tudi nekaj neizpolnjene praznine.

Prve uporabniške izkušnje FLIRTtanja:

+ (ful dobro)
- sodoben, čez in čez nov vlak
- zunanja svetila so močnejša, vlak pa v mraku bolj opazen
- dinamično, nesunkovito speljevanje in zaviranje
- zadržano in barvno udobno notranje oblikovanje
- vsi, potnikom namenjeni, napisi so v slovenskem jeziku
- priročne vtičnice za polnjenje različnih mobilnih naprav

– (no ja)
- deluje zelo plastično in manj domačno; prevladuje letalski in ne vlakovni vtis
- prvi del kompozicije ima dvoje vrat, drugi del zgolj ena vrata, kar v korona razmerah onemogoča krožno, nesrečevalno vstopanje in izstopanje potnikov
- razmeroma dolg, ozek povezovalni del med obema potniškima deloma z elektro in strojnimi instalacijami
- prehodna vrata se ne odpirajo avtomatsko, ampak le na zahtevo/dotik
- iz Domžal v Ljubljano se vedno, zaradi nespremenljive smeri sedežev, lahko pelješ samo vzvratno
- držala za roke na sedežih so (pre)ozka
- ob sedežu ni prostora za odlaganje dežnika
- okna se ne odpirajo, na voljo je le avtomatsko krmiljeno prezračevanje (spet: v koronačasih je to nevarno, v naših podnebnih razmerah pa tudi energetsko potratno)
- avtomatska izvlečna stopnica za lažji vstop je previsoka in ni v ravni perona (ne v Domžalah, ne v Ljubljani)
- (pre)glasen napovednik prihodov na postajo
- zelo slovenska angleščina napovednika prihodov na postajo
- napovedanega wifija zaenkrat še ni
- zelo glasen in prediren opozorilni zvok ob odpiranju/zapiranju vrat
- zdi se, da je vlak, na odprtem prostoru, ob približevanju in oddaljevanju glasnejši od starega vlaka

/ (ne vem še)
- udobnejši? (hm, nisem prepričan)
- prostornejši? (zgolj tam, kjer so sedeži dvignjeni in postavljeni v dva/dva družinsko postavitev, ki smo je vajeni v kanarčkih //serija 713/715 dvočlenih dizelskih potniških garnitur proizvajalca MBB Donauwörth/TVT Boris Kidrič Maribor, izdelanih med letoma 1983 in 1986//)
- hitrejši? (ni še opazno; potovalni čas naj bi se skrajšal do 10 odstotkov – iz Domžal do Ljubljane s sedanjih 24 minut na 21 minut in pol; novi vlaki hitreje pospešujejo in dosegajo višjo potovalno hitrost – do 140 kilometrov na uro)
- sodoben informacijski sistem?

***

Domžalska novost je kolesarnica na železniški postaji (s servisnim stebričkom z orodjem za hitro popravilo kolesa) kot del projekta pospeševanja uporabe javnega potniškega prometa, spodbujanja trajnostne mobilnosti in zmanjševanja emisij. Kolesarnica je za polovico priveznih mest predimenzionirana, trajnostna mobilnost pa bi morala seči najmanj v Ljubljano … To pomeni, da bi čim več domžalskih delovnih migrantov v Ljubljano z vlakom seboj peljalo kolo. Kako in če sploh to z novimi vlaki funkcionira, pa sporočim kmalu – v novem prispevku.

In ja, še vedno hodim z vlakom.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

SPREMENJENE GORE?

Torek, December 29th, 2020

Vreme z vsemi svojimi prvinami (temperatura, vlaga, svetloba, veter …) ves čas spreminja zaznavo gorskega površja. Zlasti konveksne, pa tudi konkavne oblike površja omogočajo orografski učinek vremena na privetrni in zavetrni strani gore/gora.

Ko se znajdemo v oblaku, katerega del, ki nas obdaja, imenujemo megla, se pokrajina, po kateri se gibljemo, v celoti spremeni. V resnici ostaja docela enaka, popolnoma pa se spremeni naša zaznava.

Nejasnost, nedoločenost, negotovost.

Vse to velja dokler ne pridobimo dovolj gorniških izkušenj, prepotrebnega znanja in pustimo tudi intuiciji, da nam omogoča zvizualizirati od prej znano pokrajino.

Jasnost, določenost, gotovost.

V kombinaciji s snegom in mrakom postaneta hoja in vodljivost izjemno zahtevni. Zbranost se dvigne visoko čez običajno raven. Vrnitev na vhodišče je prežeta z utrujenostjo, ki jo ista pot, ista pokrajina – v idealnih razmerah – nikakor ne more izvleči iz mišic in glave.

Telo/stroj, ki deluje 100 odstotno, pokaže svojo prvinsko prilagodljivost in spoštljivo ponižnost. Zato se splača hoditi. Zato je treba poskusiti.

Zadovoljstvo.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

BIOTSKA RAZNOVRSTNOST V GORAH

Četrtek, December 10th, 2020

Generalna skupščina Organizacije združenih nacij je 11. december, leta 2003, prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Tudi letos se bodo, sedemnajsto leto zapored, zvrstile znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede njihovega prihodnjega razvoja ter spoštovanja omejitev in (za)varovanja gorskih pokrajin.

Vse aktivnosti naj bi tudi tokrat tkale in gradile iskreno, trdno zavezništvo domačega prebivalstva, obiskovalcev gora in odgovorne politike, ki lahko le s skupnim delovanjem pripomore k ohranitvi gorskih ljudstev in pokrajin po vsem svetu.


Jaz sem gora, gora sem jaz. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kje najdemo kar polovico vročih točk biotske pestrosti?

Kje uspeva na tisoče sort sadja, zelenjave, žit, stročnic, semen, oreškov in kje najdemo številne pasme živali, različne žuželke in glive?

Kje raste kar tretjina vseh rastlinskih vrst?

Odgovor je preprost: v gorah!


Grintovci. (Fotografije: Borut Peršolja)

Letošnja tema mednarodnega dne gora je zato biotska raznovrstnost.

#Gore so pomembne/#MountainsMatter

Predstavitveno gradivo FAO v angleškem jeziku (PDF 1,4 MB)

***

Gore sodijo med najveličastnejše pokrajine na Zemlji. Njihova edinstvena višinska razčlenjenost, stisnjeno navpično zaporedje rastlinsko-podnebnih pasov in nedostopnost so z osupljivimi prilagoditvami na izjemne razmere oblikovali enkratne in neponovljive oblike življenja.

Biodiverziteta vključuje pestrost ekosistemov, vrst in genskih zapisov. Gorska območja so zatočišče številnih endemičnih vrst. Izoblikovanost površja, zlasti velika višinska razčlenjenost, nakloni in ekspozicija, omogočajo različne možnosti gojenja številnih ekoloških pridelkov, vzgoje rastlin, živinoreje in gozdarstva.


Opuščena planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vendar pa podnebne spremembe, neustrezna kmetijska raba, intenzivno rudarjenje, prekomerna sečnja in krivolov predstavljajo resno grožnjo biotski raznovrstnosti. Spremembe rabe tal in naravne nesreče zmanjšujejo biodiverziteto in jo delajo še bolj ranljivo in krhko. Degradacija ekosistemov, izguba življenjskega prostora in migracije nezadržno praznijo gorska območja. Posledica je izguba avtohtone, okolju lastne, starodavne dediščine domačega prebivalstva.


Souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Trajnostno upravljanje biodiverzitete gorskih območij mora biti ena od ključnih nalog svetovne skupnosti.

***

Sinonim za biotsko raznovrstnost, to je bogastvo vrst in življenjskih združb na določenem območju, ki se kaže v njihovi ekosistemski, vrstni in genetski različnosti, kompleksnosti, tudi v Sloveniji ne more biti kapital.


Gozdna vlaka kot življenjsko okolje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzdrževanje odprtih, osiromašenih habitatov slovenskega visokogorja, največkrat pomeni ohranjanje krav (predtem pa konj in ovac). Zdi se, da sploh ni pomembno, s kom se pogovarjamo v hribovitih območjih Slovenije: naj bo to kmet, vladni uradnik ali skupina za varstvo prostoživečih rastlin in živali. Vsi vam bodo povedali, da so edini in resnično pravi odgovor le – krave. Če podvomite v njihovo upravljanje zemljišča, vsi po vrsti prikličejo v spomin grozoto premalo intenzivne paše in z njim povezanega zaraščanja površin. Toda: kako lahko domači (celo nacionalni!) ekosistem trpi zaradi premalo intenzivne paše prežvekovalca iz Mezopotamije?


Žabji kralj Alenke Sottler. (Fotografija: Borut Peršolja)

Satoyama je japonski izraz, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, ki so se izoblikovala v preteklosti ob součinkovanju ljudi in narave. Ta območja ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo. Čemur v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je v Sloveniji dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljo pred posegi narave (ne pa pred človekom!), je to tisto, kar dejansko poskušajo ohraniti ali ponovno ustvariti.


Idealistična podoba gorske pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Del biodiverzitete je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. K oblikovanju vrednot veliko prispeva turizem in njegovo oglaševanje. Turizem je danes veliko bolj kompleksen kot v preteklosti, zato so tudi njegove naloge segajo na številna, odgovorna področja. Poleg razvoja ponudbe, trženja in prodaje turističnih storitev destinacije, ima turizem sočasno nalogo ohranjanja naravne in kulturne dediščine, zadržanja identitete kraja ali celotnih pokrajin, očuvati biodiverziteto …


Gore: realističen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)

S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

Narava je živo bitje. Čas je za sprejetje zakona, ki bo določil, da je narava skupaj z vsemi svojimi fizičnimi in metafizičnimi prvinami nedeljiva, živa celota, ki ima zatorej »vse pravice, pooblastila, dolžnosti in obveznosti pravne osebe«. To je bilo tudi idejno izhodišče (zdaj že ukinjenega) varuha pravic gora.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Več:
#GORE SO POMEMBNE: MEDNARODNI DAN GORA

LAČNI ZNANJA ODHAJAMO IZ PLANINSKE KOČE

MEDNARODNI DAN GORA. TODA NE V SLOVENIJI.

  • Share/Bookmark

PRSTE STRAN OD PRSTI IN DREVES

Sreda, December 9th, 2020

Ob pogledu na park ob domžalski občini in upravni enoti (menda ga je občinska oblast samovoljno preimenovala v Slamnikarski park) mi je zaigralo srce. Barvita jesen pogosto postreže z lepimi vtisi. Nizko sonce se je že usedlo na vrhove dreves. Listi so se razporejali v skupine, na tiste, ki so se že odpravili na pot navzdol in tiste, ki so se še zadrževali pri razgledu. Pod nogami je hreščal droban pesek in hkrati se je slišalo podrsavanje in hrustljavasto lomljenje simetričnih listnih ploskev.


Zamolkle barve rodovitnosti. (Fotografije: Borut Peršolja)


Harmonija kroga letnih časov.

Hoja po suhem, odpadlem listju je nekaj, kar poznamo in obožujemo vsi. Ne glede na spol, starost in kontinent. A že po nekaj dneh smo bili, podobno kot v minulih letih, oropani tega brezplačnega užitka.


Mozaik razlik. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Vrtnarji Arboretuma Volčji Potok so eno dopoldne zaigrali na trombe: v nekoč bojda po imenu celo eksotičnem parku, so na plano spustili vse registre orgel, igrali so jurišno koračnico za akumulatorski puhalnik MAKITA in orkester klavirskih grabelj. Ubrani hrup je rezultiral v čistini notnega črtovja, občinsko in upravnoenotsko uradništvo je na oknih, spod prepotenih obraznih mask, uživalo v divjih punkovskih ritmih, v valovanju listov in se zaprepradeno spraševalo:

Ga boli, lipov list, ko pade na tla?

Park se je v enem dopoldnevu spremenil v SSKJpark:
»negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«. Nobenega odpadlega lista ni bilo nikjer več, od hladu ovela trava je bila počesana v isto smer.

Lepo.

Pa je tako tudi zares v redu?


Samo listje? Zgolj listje? (Fotografiji: Borut Peršolja)

Rahljati vrhnjo plast tal, grebsti po njej in držati prst med prstmi, je privilegij, ki v sebi nosi, tisočletni spomin ledenih dob, vaških veselic in spomina otroškega šolskega vznemirjenja ob jutranji hoji. Mešanica preperelega listja, na pol razkrojene organske snovi, deževnikov, stonog, harlekinskih pikapolonic, cestnega prahu in izpljuvkov meščanskih klošarjev razpolaga s čudovito lastnostjo, ki močno prekaša isto svojstvo človeka, to je rodovitnost. (Nerodovitne prsti ni!)

Pŕst, ta preperel površinski del Zemljine skorje, ki nastaja in se spreminja zaradi vplivov matične podlage, podnebja, reliefa, vode, časa, delovanja organizmov in človeka je naravno okolje za uspevanje rastlin (in drobnih živali). Ne more pa se obnavljati, če ji odvzamemo biosferni del, snov za poživitev.


Listje na travni površini res ne more nikogar motiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prst nastaja izjemno počasi: tisoče let traja, da nastane tanka plast. Izjemno hitro pa prst izčrpamo ali celo degradiramo.

Prst je izjemna dobrina, ki je ni na pretek. Še posebej v urbanem okolju.

Zato bi kazalo premisliti in spremeniti sedanjo strategijo totalnega čiščenja parkovnih površin in jo zamenjati s trajnostnim, zadržanim, čez zimo odležanim pristopom, ki bo ohranil tudi komunalno/estetski vidik pospravljene občine.

Vodilo naj bo: prste stran od prsti.


Prihodnost – zima in pomlad – obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čas pa je tudi, da se odločneje zavzamemo za zaščito mestnih dreves, kot so to storili že v številnih mestih po svetu. Drevesa morajo biti v mestu zaščitena pred neprimernim ravnanjem. Zaradi njihovega pomena za občanke in občane, za videz Domžal, za okolje in za kakovost bivanja nasploh. Pa tudi zato, ker so pogoji za rast in razvoj dreves v mestu zahtevni, če ne celo težki. Zaščita je ukrep, ki v javnem interesu preprečuje povzročanje nepovratne škode in uničenje mestnega drevja.

Novoposajeno drevo v mestu težko zraste in se razvije v zrelo drevo. Zato je vsako odraslo drevo zelo dragoceno. Zaradi številnih koristi imajo drevesa tudi ekonomsko vrednost: v Londonu so pred časom ocenili povprečno vrednost mestnega drevesa v širšem središču mesta na 12.000 funtov (=13.000 €). Zaščita je preventivni ukrep, ki v javnem interesu podpira dolgoživost mestnega drevja in skrbi za obnavljanje drevesnega fonda. Zaščititi je treba vsa odrasla drevesa v mestu in s tem zagotoviti strokovno obravnavo drevja in nadzor nad podiranjem in nestrokovnim obrezovanjem.


Bi morala imeti drevesa pravno subjektiviteto? se je že leta 1972 spraševal Christoper Stone. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GORNIŠKA POPOTNICA OTROKOM

Sobota, November 21st, 2020

Leta 2016, ob 60. obletnici ustanovitve Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije, sem prvič javno predstavil prostovoljski projekt Otroške planinske poti na Gojško in Malo planino. Sama ideja sega v leto 2010, ko sem, opogumljen z odličnimi izkušnjami otroških gorniških taborov na Mali planini, začel zbirati strokovno gradivo in pisati idejno zasnovo za izvedbo.

S potjo želim otroke (in njihove starše, vodnike) navdušiti za hojo v gore in jih naučiti varnejšega in odgovornejšega gibanja v gorski naravi ter doživljanja narave. Gre za samovodeno planinsko (učno) pot, ki poteka brez dodatnih oznak v naravi. Vsebinsko izhodišče poti/izleta je dobra, kakovostna priprava doma, v dolini. Vključuje vsebine Gorniške šole, želi vzbuditi zanimanje za hojo, raziskovanje naravne in kulturne dediščine ter ob tem spoznavanja samega sebe in vrednot slovenskega gorništva. Otroška planinska pot vodi mimo petnajstih izletnikov, postaj, točk izostrene pozornosti, ki so povezani v celostno gibalno, raziskovalno, čutno in pokrajinsko doživetje. Tovrstna pot je prva in edina v Sloveniji.

Pot ne predvideva posebne infrastrukture za obiskovalce. Doslej sta bila zgrajena in postavljena začetek – leseno informacijsko stojalo na Jelševem konfinu in konec – bajta Dovjega moža pri Domžalskem domu na Mali planini.

Informacijsko stojalo (200 x 115 cm) je narejeno iz macesna in ima nameščeno notranje kovinsko ogrodje. Notranji nosilni okvir je spuščen nizko proti tlom tako, da lahko tudi najvišjo vrsto lesenih kock dosežejo otroci stari 6 let (visoki približno 110 do 120 cm). Osemnajst kock (vsaka velikosti 10 x 10 cm in teže 950 g) je vrtljivo nameščenih na kovinskem drogu v tri vrste po šest kock. Štiri ploskve lesenih kock so namenjene strojno vrezanim motivom oziroma črkam/piktogramom (skupaj gre za 72 ploskev). Ena ploskev na vsaki kocki ima v vogalu piko/vdolbino (z njo nakazujemo v izbranem nizu kock pravilno/ustrezno črkovno ali slikovno rešitev).

Iz nabora vsebin Gorniške šole (ki jo v slovenskih gorah poznamo od leta 1961; gre za program kakovostnega gorniškega opismenjevanja, ki omogoča novincu vstop v gorništvo kot način življenja) sem izbral tri ključne vsebine za varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah:
- osebna gorniška oprema: NOSIM,
- gibanje: HODIM in
- gorska pokrajina: PASEM.

NOSIM
- Sporočilo: V osebno opremo gornika sodijo gojzarji, nahrbtnik, kapa, rokavice, zemljevid, pomožna vrvica. Opremo pripravim doma pred odhodom na izlet.

HODIM
- Sporočilo: Najpomembnejša prvina gibanja je korak, ki ga tiho usmerimo na označeno planinsko pot. Na izlet se odpravimo v ustreznem vremenu in ob pravem času.

PASEM
- Sporočilo: Planina je zelo stara pokrajina, kjer je pastir izkoristil naravne danosti za kakovostno poletno pašo živine. Življenje v gorah je zahtevno, a tudi lepo.

V vrhnjem delu informacijskega stojala je tabla s sporočilom:

HODIM, RAZISKUJEM, UŽIVAM IN DOŽIVLJAM.

Otroška planinska pot je prostovoljski projekt Planinskega društva Domžale. Z njo želimo otroke navdušiti za gorništvo, jih naučiti varnejšega in odgovornejšega gibanja ter doživljanja gora. Pot poteka mimo najmanj petnajstih točk izostrene pozornosti, ki so povezane v gibalno, raziskovalno, čutno in pokrajinsko doživetje. Pot je samovodena in brez dodatnih oznak , zato je za kakovostno izvedbo pomembna dobra predhodna priprava staršev ali vodnika. Nanjo se lahko vračamo znova in znova in vedno nas bodo čakala nova doživetja. Vmesni cilj (pred varno vrnitvijo na izhodišče) je v Domžalskem domu na Mali planini (žig). Več informacij, tudi o organiziranem vodenju: www.pdd.si.

Podobno kot velja za Gorniško šolo, so najdragocenejše ure tišine, povezane z gorami, ki nas usmerjajo k varnejšemu samostojnemu gibanju v vseh letnih časih in v vseh življenjskih obdobjih.

Avtor znaka Otroške planinske poti ter celostne zasnove in izvedbe lesenega informacijskega stojala je Marjan Kocjan iz kamniškega DC Studio. Projekt je končal junija 2017. Informacijsko stojalo, ki ga je izdelal mizar Vinko Maleš, je bilo postavljeno od aprila do konca maja 2019. Tablo na stojalu je izdelal Rado Seifert, GR Sefert. K izvedbi sta ob dovoljenju Agrarne skupnosti Gojška planina izdala soglasje Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj. Razvoj celostne grafične podobe ter postavitev lesenega informacijskega stojala je financiral Zavod za turizem in šport v Občini Kamnik. Postavitev informacijskega stojala je sofinanciral Meddruštveni odbor planinskih društev Kamniško bistriškega območja.

Trenutno se projekt Otroške planinske poti infrastrukturno ne nadaljuje, temveč čaka na ugodnejše okoliščine. Verjamem pa, da ga bom – v bližnji in oddaljeni prihodnosti – ob pomoči številnih podpornikov še lahko nadaljeval in razvijal tako, kot je bil zastavljen. Se pa vsako leto zvrsti nekaj vodenj in vtisi udeležencev so – ENKRATNI.

Več:
HODIM, RAZISKUJEM IN DOŽIVLJAM

GREMO, PO OTROŠKI PLANINSKI POTI

  • Share/Bookmark

SPREMLJEVALCI

Petek, November 20th, 2020

Dvoživke in plazilci visokogorja Slovenije (pdf 4,3 MB)

Izdajatelj: Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju & Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Ljubljana, 2019

Publikacija je nastala v projektu »Še smo tu! – Domorodne vrste še nismo izrinjene«, ki ga sofinancira Ministrstvo za okolje in prostor s sredstvi iz razpisa Sofinanciranje projektov nevladnih organizacij, ki delujejo na področju narave, okolja in prostora za leti 2018 in 2019.

Dvoživka ali plazilec – vsaj četrtina od naših domorodnih 20 vrst dvoživk in 22 vrst plazilcev, ki so predstavljene v publikaciji, živi tudi v visokogorju ali vsaj v razmerah, ki se visokogorskim zelo približajo.

Avtorji si želijo, da bi knjižica zbudila zanimanje za manj opazne, vendar nič manj pomembne prebivalce visokogorskih habitatov. »Morda boste z novim znanjem še poglobili zavest o nujnosti ohranjanja mogočnih vršacev ter čudovitih gorskih jezer in livad, da bodo dvoživke in plazilce tu lahko opazovale tudi prihodnje generacije obiskovalcev gora.«

  • Share/Bookmark

ELEKTRIFIKACIJA KRALJESTVA

Torek, November 17th, 2020

V javnosti so zaokrožile informacije o projektu Agencije Republike Slovenije za okolje glede nameravane elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici (2515 m, Julijske Alpe).


Iz vrhov PZS(=Pohodniška zveza Slovenije) je slišati, da je Triglav izgubljena zgodba. Ne: za Triglav se je vredno boriti! (Fotogafija: Borut Peršolja)


“Konja, konja! Kraljestvo za konja! /A horse, a horse! My kingdom for a horse!” (Rihard III., V. dejanje, 4. prizor)

Na Agencijo sem naslovil naslednje prošnje in vprašanja za:
- posredovanje investicijskega projekta,
- obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica,
- pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije,
- pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska.

Iz Agencije Republike Slovenije za okolje so posredovali odgovor, ki ga povzemam v celoti:

»Agencija za okolje oziroma njen predhodnik Hidrometeorološki zavod že od leta 1954 neprekinjeno izvaja meteorološke meritve na Kredarici, ki so zaradi dolgega niza, ki je potreben za preučevanje podnebne spremenljivosti, za agencijo velikega pomena. Z meritvami želimo nadaljevati tudi v prihodnje, ovira za to pa je potrebna prenova in razširitev naših prostorov na Kredarici, saj so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev.


Glavna: po pomembnosti na prvem mestu. vir: www.fran.si (Fotografija: Borut Peršolja)

Agencija ob tem išče vse možnosti okolju čim prijaznejše energetske oskrbe za potrebe svojega delovanja. Ker imamo z obnovljivimi viri energije predvsem v zimskem času velike omejitve, predvsem pa ker je obstoječi sistem pridobivanje električne energije z dizel agregatom in toplotne energije s pečjo na kurilno olje in posledično helikopterskimi prevozi goriva na Kredarico okoljsko neprimeren, razmišljamo tudi o možnosti elektrifikacije našega objekta.

Elektrifikacija bi pomenila enkratni poseg v okolje, na dolgi rok pa bi bila energetska oskrba našega objekta okolju daleč najprijaznejša. Na našo pobudo je Elektro Gorenjska ocenila možnost izvedbe in vrednost investicije, o našem razmišljanju pa smo zaradi morebitne delitve stroškov obvestili tudi PZS in PD Ljubljana Matica, ki upravlja Triglavski dom na Kredarici.


Vizualna soseda: očak Julijskih Alp in očak Karavank. V čem je razlika? (Fotografija: Borut Peršolja)

- za posredovanje investicijskega projekta:

Investicijska dokumentacija še ni izdelana, s projektiranjem obnove, energetske prenove in razširitve naših prostorov na Kredarici šele začenjamo. Ob tem bo z naše strani znana tudi okoljska ocena in investicijska vrednost energetske prenove objekta in obeh možnosti zagotavljanja električne energije, torej iz obnovljivih virov ali s pomočjo elektrifikacije.

- za obrazložitev namere elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici in finančni načrt izvedbe:

Elektrifikacija vremenskega observatorija na Kredarici je ena izmed možnosti, ki jo preučujemo v povezavi z energetsko oskrbo observatorija, s finančnim načrtom še ne razpolagamo.


Dilema 21. stoletja: kaj naj razsvetljuje visokogorje? Šporhet ali mikrovalovka? (Fotografiji: Borut Peršolja)

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu PD Ljubljana-matica:

Na naše vprašanje je PD Ljubljana Matica izrazil zanimanje za projekt, saj se tudi sami soočajo z okoljsko neprimerno energetsko oskrbo svojega objekta, energijo pa potrebujejo tudi za delovanje čistilne naprave.

- za pojasnitev vloge, ki jo imajo v projektu druga planinska društva:

Projekt ni povezan z drugimi planinskimi društvi.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Planinska zveza Slovenije:

PZS smo obvestili o našem projektu obnove, nadgradnje in energetske prenove naših prostorov na Kredarici in o možnosti skupne elektrifikacije našega objekta in Triglavskega doma.

- za pojasnitev vloge, ki jo ima v projektu Elektro Gorenjska:

Elektro Gorenjska je preverila tehnične možnosti izvedbe elektrifikacije in pripravila grobo finančno oceno izvedbe. Elektro Gorenjska je pristojna za morebitno izvedbo elektrifikacije našega objekta na Kredarici.”


Naj bo Kredarica muzej preteklih odločitev ali star, a zgledno vzdrževan objekt? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kot član sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park sem na predsednika sveta naslovil pobudo:

“… da se svet Javnega zavoda Triglavski narodni park:
- seznani s projektno dokumentacijo investitorja o izvedbi elektrifikacije Triglavskega doma na Kredarici,
- seznani s stališčem ali stališči strokovne službe Triglavskega narodnega parka in
- seznani z upravnim postopkom v zvezi z nameravanim posegom v prostor in izgradnjo elektrifikacije v Triglavskem narodnem parku za potrebe Triglavskega doma na Kredarici z vidika
izdaje upravnih dovoljenj, presoje vplivov na okolje in naravovarstvenega soglasja.”

Pobuda (PDF 214 KB)

Uprava Triglavskega narodnega parka je odgovor pripravila v okviru 6. dopisne seje sveta Triglavskega narodnega parka.

Odgovor (PDF 140 KB)


Napis v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)

Četrtek, November 5th, 2020

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča, ki o dogajanju nočejo več govoriti, so prav tam postavili štiridesetmetrsko ograjo. Pristojni instituciji s postavitvijo predhodno nista bili seznanjeni. Namero glede reševanja ovčjih iztrebkov pa so podprla krajevna planinska društva.

Je torej z ograjo vse v redu?


Storžič/Storžec: nekaj štrlečega, pokončnega, storž. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjema:
- Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?
- Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

Že sedaj je na dlani odgovor: da in ne, saj rešitev v nobenem primeru ne zadovolji vseh. Konflikt, ki smo mu priča (po mnenju številnih tudi ta članek po nepotrebnem dreza v ta osir …) je vgrajen v samo bit projekta postavitve ograje.

***
Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. Od kar je pogostejše zavedanje, da svet ni brezmejen, je vedno bolj na mestu vprašanje, kje se (za lastnika ali obiskovalca) konča potrpežljivost sobivanja?

Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice (lastnika in/ali obiskovalca). Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic.

To kar sledi je/bo gorniški test sorazmernosti.


Pravica ali ugodnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

V našem primeru, primeru ograje na Storžiču, pravice do čisto navadne, običajne gore in pravice do paše, ki upošteva izkušnje hlevske reje.

Zato si za boljše razumevanje poglejmo različne vidike, ki se prepletajo v celotnem dogajanju.

- Lastnina zemljišča:
Lastninska pravica v Sloveniji ni absolutna. Z Ustavo Republike Slovenije sta zasebni lastnina in kapital oziroma lastninska pravica zamejeni in nikakor ne dani absolutno. V 67. členu ustave je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (to dikcijo, v nekoliko okrnjeni obliki, v devetem členu ponovi tudi zakon o ohranjanju narave). Po slovenski ustavi torej ne velja absolutna pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja oziroma ne velja popolna razpolagalna pravica.

Zgolj zaradi nazornosti: če kupim vrh gore in prepovem obiskovalcem vzpenjanje na vrh, je torej to popolnoma sprejemljivo, saj sem lastnik? (Prosim, ne, no …)

Povedano z gorniškimi besedami: tudi z demokratično slovensko ustavo je uveljavljen princip souporabe gorskega sveta, ki posebej poudarja koncept prostega dostopa do gora. Povsod tam, kjer je (organizirano) gorništvo navzoče – celo stoletje in več – pa je pravica in obveznost planinskih organizacij, da uveljavljajo in uveljavijo princip souporabe gorskega sveta, tudi za vsakega nečlanskega posameznika in posameznico, ki radi hodimo v gore!

- Komunalno-higienska urejenost vrha:
Problem souporabe vrha gore v odnosu ovca/človek na Storžiču ni edinstven, niti nov. Raduha, Strelovec, Goli vrh, Virnikov Grintovec, Stol, Golica, tudi Vremščica … so vrhovi, ki jih v pašni sezoni zaznamujejo ovce. Drži tudi, da ograja, kot sredstvo za omejevanje živali, ni niti slovenska, niti novodobna iznajdba. Iz pastirske zgodovine vemo, da so leta 1913 dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, kasneje jih je nadomestila modernizirana različica v obliki (neznosne) bodeče žice.


Velikoplaninski bodljikavi muzej na prostem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi ovčjih iztrebkov so bile higienske razmere večinoma nevzdržne (občasno so jih nevtralizirali vsaj nočni hlad, deževje in prevetrenost). Prenos nalezljivih bolezni z živali na človeka lahko poteka z dotikom, kapljično, z blatom, z urinom, s hrano in s škodljivci (mrčes, glodalci). Zoonoze, živalske kužne bolezni, povzročajo mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi) in zajedavci (gliste, trakulje, enocelični zajedavci).

Pred leti je potekala raziskava o higienskih navadah v slovenskih gorah. Na vprašanje o načinu čiščenja rok pred zaužitjem hrane/malico v naravi je kar 40 % anketirancev odgovorilo, da si pred zaužitjem hrane na turi roke očistijo tako, da se obrišejo ob hlače ali majico. Umivanje rok, kot najpomembnejši in hkrati najenostavnejši ukrep za preprečevanje poti prenosa mikroorganizmov in okužb, v gorah (pa tudi v dolini) žal ne deluje. (Deloval ni niti na vrhu Storžiča. Je pa tudi res, da je vse to bilo še pred pojavom novega koronavirusa.) Neupoštevanje higienskih načel ne pomeni samo tveganja za gorniški neuspeh, pač pa tudi tveganje za posameznikovo zdravje.

Okolje je vse polno najrazličnejših vonjav, ki so za večino živih bitij izjemnega pomena. Če ne bi bili sposobni vonjati, ne bi mogli najti in okušati hrane. Živali vonjave uporabijo kot orožje v boju s tekmeci in napadalci. Vonj je nepogrešljiv pri označevanju teritorija ter izbiri spolnega partnerja. Ljudje vonj zaznamo, prepoznamo in se nanj odzovemo na različne načine. Vonj po iztrebkih večini ni po godu, za žuželke, ki odlagajo jajčeca vanje, pa pomeni priložnost. Ljudje prepoznamo bilijon različnih vonjav, ker pa sta vid in sluh za nas pomembnejša, se vseh vonjav niti ne zavedamo.

Pri morski bolezni, ki se pojavi ob izrazitejšem valovanju na daljši plovbi, naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama (v tem primeru pogosto nasrkajo nižji sloji, recimo želodec). Po vsem doslej zapisanem še ni bolj jasno, zakaj prihaja do »možganskega spora« v primeru storžiške ograje oziroma med tistim, kar občuti telo, ko se vzpenja in doseže vrh in tistim, kar vidimo, beremo, slišimo.

Eno od številnih možnih izhodišč je, da ne kaže posploševati. Če ima človek posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami – kaj ni to trapasto? Če je torej vrh očiščen ovčjih iztrebkov, če ni več smradu in nadležnih muh – ali ni to naravnost čudovito?

- Cerkveno-verske ter duhovne okoliščine:
Alpinist in publicist dr. Igor Škamperle pravi, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna.« Gorniško sebstvo, ta majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, je temelj svetosti, tudi duhovnosti gora. Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Vse to občutimo verni in neverni, to je nekaj univerzalnega v nas, kar nas dela ljudi in oblikuje v skupnost, v človeštvo.

Ob križu na vrhu Storžiča redno potekajo svete maše. Okolica križa, kjer običajno poteka sveta daritev, je torej oltar. Območje okrog oltarja je obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostalega cerkvenega prostora. Bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja) (evo, smo že tam …), v nekaterih cerkvah tudi z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije.

Je ograja na vrhu – pomenljivo je, da se je ideja porodila ob obletnici postavitve križa in da ni bila postavljena na začetku poletne gorniške sezone, temveč teden dni pred sveto mašo – razmejila posvečen oltarni prostor od profanega, kmetijskega, nekoristnega sveta?


Vztrajnost vodi navzgor. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je v ograji na simbolni ravni mogoče prepoznati nekakšen starodaven ris, ki bi nas obvaroval pred hudim duhom ali bi nam omogočil izvedeti o stvareh, ki so drugim zakrite? Vemo tudi, da so nekatere najstarejše cerkve na Slovenskem našle zavetje v nizko zgrajenih krogih, ovalih, v katerih je skrit odmev davne kulture in prepričanja o simbolni moči kroga, ovala. Gre pri storžiški ograji za ta moment in za obvarovanje svetega kraja?

Ali kot pravi papež Frančišek: “Gospodarstvo ne more biti omejeno zgolj na proizvodnjo in potrošnjo, temveč mora upoštevati svoj vpliv na okolje in dostojanstvo ljudi.”

- Naravovarstveno območje Natura 2000:
Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste ter območja, ki so pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. V območjih Nature 2000 so mogoče različne gospodarske in družbene dejavnosti, ki morajo potekati skladno z varstvom narave. Povedano drugače: na območjih Natura 2000 se sme delati vse, kar ne škoduje vrstam in habitatnim tipom, ki so na seznamih.

Storžič sestavljata podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2132 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok. (Vsi navedki temperatur še ne upoštevajo trenutno znanih, podnebnospremembnih nizov že opazno višjih temperatur.)

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo, samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica prvič cveti, ko je stara 10 let. Zdaj že vemo, da so številne rastline pri nas tudi podnebno ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo.

Storžič ima v območju Natura 2000 prav posebno mesto:

- Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je reliktni endemit Jugovzhodnih Alp. Eno od klasičnih nahajališč (območje, od koder je bila prvič opisana) je prav Storžič, kjer jo je našel botanik Karel Zois, opisal pa botanik Franz Xaver von Wulfen (1788). Raste v skalnih razpokah na nadmorski višini od 1700 do 2132 m, zlasti na severni in severovzhodni strani Storžiča.


Risba zoisove zvončice iz 18. stoletja.

- Alpska možina (Eryngium alpinum) raste na senožetih in na grobem, poraslem pobočnem grušču. Nekoč je bil njeno klasično domovanje tudi Storžič (v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjena herbirajska pola, ki jo je Jurij Dolliner nabral na Storžiču; to je edini podatek o alpski možini, v novejšem obdobju ta podatek ni potrjen). Med vzroki za nestabilnost rastišč je »paša drobnice ter naravni procesi sekundarne sukcesije, povezanimi z vplivi človeka.«

- Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je prav tako znan s Storžiča, vendar ga leta 2006 ob ponovnem popisu, zaradi »popašenosti, niso mogli potrditi«. Pomemben dejavnik ogrožanja je prezgodnja paša (ta bi morala vsako leto izostatiti vsaj do 15. 7.).

//(Govedič, M., Jakopič, M., Rebeušek, F., Vrezec, A., Trčak, B., Erjavec, D., Grobelnik, V., Kapla, A., Rozman, B., Šalamun, A. 2006: Pilotna naravovarstvena študija na ožjem območju Karavanke Natura 2000 v treh naseljenih gorskih dolinah občine Tržič vključno z inventarizacijo habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst. Miklavž na Dravskem polju.)//

Na vprašanje ali so na občini seznanjeni z ugotovitvami popisne študije iz leta 2006 je župan Občine Preddvor odgovoril, da študije ne poznajo (enako pravijo tudi na Občini Tržič). Glede pomena območja Natura 2000 za Občino Preddvor in kako ta območja vplivajo na prihodnji razvoj občine, pa župan pravi: »Natura 2000 je za občino zelo pomembno območje. Ne gre zgolj za hriboviti del naše občine, temveč tudi za del mokrotnih travnikov, ki so v nekaterih delih najbolje ohranjeni na Gorenjskem. Z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave sodelujemo z roko v roki za ohranjanje, na nekaterih delih pa celo za izboljšanje teh travišč, ki za Občino Preddvor predstavljajo pomembno naravno danost. Menimo, da ta območja v prihodnje ob umnem gospodarjenju lahko predstavljajo tržno nišo na področju razvoja turizma z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa predstavljajo življenjsko okolje rastlinam in živalim ter našim občanom.«


Klasična rastlinska lepota na klasičnem nahajališču. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi župan Občine Tržič območja Natura 2000 vrednoti visoko: »Gre za dragoceno in pomembno območje naše občine, na katerem je treba s pravo mero, preudarnostjo in zdravo pametjo iskati sozvočje za rastline, živali in ljudi. Prostora je za vse normalne in kultivirane dovolj. Brez dvoma so območja Nature 2000 dragocena tako z naravovarstvenega, kot tudi s turističnega vidika. Glede gospodarskega vidika – ta je seveda potreben, želen, zagotovo pa nikakor ne sme in ne more biti prevladujoč.«

Da je območje Storžiča res nekaj posebnega dokazuje tudi planinsko-izletniški vodnik Pot Karla in Žige Zoisa, ki je izšel leta 2008 in je v PZS zaznamoval obdobje vstopa Slovenije v Evropsko unijo ter tedanjo razglasitev območij Natura 2000. Vodnik je nastal pod vodstvom dr. Milana Naprudnika in je poklon obema znamenitima možema ob hkratni »predstavitvi bogate, predvsem naravne dediščine območja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.« Poleg že omenjenih rastlin vodnik izpostavlja še močvirski meček (Gladiolus palustris), od tipov varovanega površja pa našteva »ilirske bukov gozd, gozdni rob, gorska in planinska travišča, melišča, jame, ruševje in skalovje nad gozdno mejo …«


Naslovnica dnevnika žigov poti Karla in Žige Zoisa in logotip poti.

Del biotske raznovrstnosti je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

- Pastirovanje:
Odprta pokrajina skalnatega pečevja, tisto, kar je za številne obiskovalce Storžiča pravo, resnično naravno stanje planine (kot sestavnega dela gore), ki ga lahko vidimo v številnih podobah in oglasih za izdelke slovenskega kmetijstva in slovenski »zeleni, aktivni, zdravi« pohodniški turizem, je posledica nepretrganega (tri?, dva?) tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, drugod tudi rudarjenja, v bojnem pasu sicer podnebno še kar spremenljive gozdne in drevesne meje.

Predvsem pa paše ovac (drugod tudi konj, živine, koz, prašičev …).



Goli vrh: divjinska in/ali kmetijska raba, ki ju razkriva staro zemljepisno ime. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Planinska paša in reja sta spremenili tla, ki izgubljajo rodovitnost. Hranila so že izčrpana, tla so zaradi ovac (ter zdaj že stoletne hoje (množice) obiskovalcev) zbita, tako da ne morejo več uspevati travišča in ruševje, kaj šele na primer sklenjeni, zdrav iglasti gozd (ki ga temperature podnebnih sprememb že napovedujejo). Zato: prste stran od prsti!

Čemur danes v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljišča pred posegi narave (ne pred človekom!), je to tisto, kar poskušamo ohraniti ali ponovno ustvariti.

Lani sem za sporočilo na informacijski tabli učne poti Po stopinjah pastirjev na Veliki planini zapisal:

»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena … Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja. Ohranjena zemljepisna imena govorijo o njihovem miselnem zemljevidu. Skalnati samotarji, okamnele babe in dedci ali skrivnostna kamnita vrata so del tega bogatega duhovnega sveta. Neredko so pastirji na teh posebnih prostorih puščali votivne darove, izvajali obredja in opravljali prehode, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi mejniki, letnimi časi in živinorejskim krogom.«

Se bo paša v storžiškem visokogorju res lahko nemoteno izvajala še naprej?

- Pravno formalni prostorski vidik:
Z Ministrstva za okolje in prostor, kjer so sprva trdili, da pri ograji ne gre za gradnjo objekta, temveč za oboro za živali, so kasneje svoj odgovor dopolnili s pojasnilom, »da če tudi ne gre za oboro, je ograja praviloma enostavni objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.« Dodali so še, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da inšpekcijski nadzor v tem primeru sodi v izvirno pristojnost občine (v njenem imenu pa ga izvajajo občinski inšpektorji).


Gora: od vznožja do vrha in vhodišča. (Ilustracija: Zvonko Čoh)

Sočasno so na Inšpekciji za kmetijstvo (ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pojasnili, da po njihovem mnenju »pod vrhom Storžiča ni postavljena obora za ovce ampak pašna ograja.« Taka ograja je po njihovem dovoljena na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o planinskih poteh, ki kot izjemo dovoljuje postavitev ograde in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domače živali … (http://borut.blog.siol.net/2019/10/29/pasa-na-besedah/) Zapisali so še, da »območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu ni opredeljeno kot kmetijsko zemljišče«, zato inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje na tem območju.

To, da je v zgodbo – kot nekakšen stranski udeleženec – stopil celo zakon o planinskih poteh, je v tem pravno-formalnem odtenku celotne zgodbe še posebej (pre)drzno …


Krčenje ruševja se nadaljuje; višina 1850 m, Kamniško-Savinjske Alpe, okrober 2020. (Fotografija: Borut Peršolja)

//Prvi odstavek 16. člena Zakona o planinskih poteh – ZPlanP (EPA 647-IV, 22. 6. 2007) glede postavitve zapor in začasnega ali stalnega zaprtja planinskih poti pravi: »(1) Na planinskih poteh ni dovoljeno postavljati ovir ali zapor. Izjema je postavitev ograd in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domačih živali. Takšne ograde oziroma zapore morajo biti vidno označene, preko njih pa mora biti omogočen varen prehod …«

V obrazložitvi Zakona o planinskih poteh – ZPlaninP (EPA 451–IV, 10. 10. 2005) med drugim piše: »Člen ureja postavitev ovir oziroma zapor na planinskih poteh ter njihovo začasno zaprtje. Na planinskih poteh je namreč marsikje zaradi ograditve pašnih površin potrebno postaviti fizične zapore (ograje, električne pastirje). Prehod preko teh zapor je potrebno ustrezno in varno urediti, da ne pride do poškodb uporabnikov ali poškodovanja samih zapor.«//

Vrnimo se korak nazaj in se vprašajmo: je na vrhu Storžiča kmetijsko zemljišče in je kmetijska raba sploh dovoljena? (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trdi, da ne gre za kmetijsko zemljišče in da paša ni dovoljena.)

Župan Občine Preddvor pravi, da »je območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.« Ograja, ki so jo postavili člani Agrarne skupnosti Bašelj, je po njegovem »pašna ograja.«

Župan Občine Tržič se mu pridružuje s kančkom zdravorazumskega dvoma: »Papirnato, birokratsko, je čez masko očaka Storžiča seveda lahko zarisana kmetijska površina, dejansko in odkrito, pa bi o pašniku na neporaščenem skalnem vrhu nad dva tisoč metrov težko resno govorili.« In doda: »Postavitev ograje ali ograde za preprečevanje vstopa ovac na vrh Storžiča vidim kot bolj ali manj posrečen korak nasproti rešitvi problema. Akcijo Bašljanov vidim kot pozitiven korak nasproti, željo in dejanje za nekaj urediti. O nenavadni izvedbi, obliki, omejenem ali oviranem dostopu do vrha, pa bo najboljši ocenjevalec čas.«

***

Sklepne misli, namesto epiloga
Postavljena ograja na Storžiču je nazoren primer urbanizacije gorskega prostora. Civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnega vzorca, načina vedenja in mišljenja, povzroča zmanjševanje, izginjanje razlik med ravnino in goro. Ali če hočete med alpskim mestom in alpskim podeželjem.

V slovenskih območjih Natura 2000 je največji problem porast dejavnosti v naravnem okolju in kmetijstvo, ki se sistemsko najmanj načrtuje in ima povsem svoj sistem subvencioniranja kmetijsko okoljskih programov. Ko k temu dodamo še zapovedano državno pohodništvo (ki ni isto kot gorništvo!) dobimo rezultat v obliki vlečenja nevidne vidne črte urbanizacije za seboj in dobimo dokončno in nepovratno odprta vrata goram neprilagojenim spremembam.


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Ideja zakona o visokogorju, ki sem ga predstavil že pred leti je bila, da je ta svet treba obravnavati in vrednotiti drugače, kot planinsko/gostilniško vsem in vsakomur dosegljiva območja.

Izhodišče dojemanja visokogorja je sprva svet nad gozdno mejo (in ne tako, kot je napačno napisano v Planinskem terminološkem slovarju), a hkrati je treba visokogorje razumeti do vznožja na vse strani pobočij. Visokogorje tako ne obsega zgolj višinskega območja med nebom in podnebno gozdno mejo (visokogorje v ožjem pomenu besede), torej večinoma kamniti, visokogorski kras, temveč tudi pobočne varovalne gozdove, melišča, porečja hudourniških gorskih vodotokov in pokrajinsko značilne zatrepe alpskih dolin … Šele takšno visokogorje omogoča ustrezno obravnavo in vzpostavitev kakovostnega varstvenega režima.

Teze zakona o visokogorju izhajajo iz dolgoletne prakse takratne, danes si upamo trditi odlične, celo odločne planinske organizacije, ki se je v preteklosti zmogla samoomejiti. Takratna PZS se je revolucionarno odpovedala nadelavi novih planinskih poti (kamor sodijo tudi ferate), izvajala je (mednarodni) program ekološke sanacije planinskih koč in poskrbela za vzgojo članstva in drugih obiskovalcev (akcija odnesimo smeti v dolino).

Izhodišča, usmeritve in ukrepi zakona o visokogorju zato obsegajo žlahtno tradicijo, primere dobre prakse in vztrajajo v prepričanju, da je gorništvo v osnovi naravovarstvena dejavnost.


Združeni, čeprav ne istomisleči. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Martuljkova skupina je bila 27. januarja 1949 razglašena za krajinski park (Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek Uradni list LRS, št. 4/1949), od leta 1981 pa je vključena v Triglavski narodni park. Takrat – takoj po drugi vojni – nihče ni izvajal celovite ocene stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske vrednosti, nihče ni zahteval celovite presoje vplivov na okolje in ocene stanja naravnih vrednot na zavarovanem in vplivnem območju. Špikova skupina je bila preprosto POSEBNA, ENKRATNA.

Sodobna miselna geografija žal sestoji zgolj in samo iz pravnega reda demokratične države. Ta ne upošteva dobre volje, ki presega delitev kakršnekoli politike na pozicijo/opozicijo, naše/vaše, strokovno/nestrokovno.

Ograja na Storžiču je tako že danes pomnik sodobnega potrošniškega dogajanja v gorah. In kar je najpomembneje: upam, si trditi, da zlasti ni zadovoljila tistih, ki smo gorniško najbolj usposobljeni, a hkrati – po načelu manj je več – tudi najbolj skromni. Zadošča nam predvsem narava.

In seveda: obiskovalce Storžiča (in gora nasploh) je ves čas treba spodbujati, da se tja namenijo brez slabih namenov. Gorništva ni brez svobode. In očitno je, da bo po zgledu vpisa pravice do pitne vode v ustavo, treba izboriti pravico do navadne, čisto običajne gore.

Vse se začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Zato moj glas proti ograji na vrhu Storžiča.


Storžič kot domžalska gora – vsakodnevni pogled. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark