STAROSVETNA VELIKA PLANINA VABI

(Pričujoča objava je doslej neobjavljeni članek dr. Toneta Cevca. Leta 2003 smo ob 50. obletnici odprtja Domžalskega doma na Mali planini (1534 m) v Planinskem društvu Domžale načrtovali izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). Dr. Cevca sem povabil k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla … Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam ob 90. obletnici rojstva.

Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je uredniško in redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.)

***

Dr. Tone Cevc
Starosvetna Velika planina vabi

Temelji planšarskega izročila /1/ na Veliki planini segajo globoko v zgodovinski čas. Po zemljepisni legi in zgodovinskih okoliščinah pripada Velika planina prebivalcem vasi in zaselkov pod južnimi obronki Grintovcev tostran nekdanje kranjsko štajerske deželne meje. Z industrializacijo je to visokogorsko ozemlje pridobilo tudi v turističnem pomenu. Velika planina je postala mikavna v vseh letnih časih, zlasti še potem, ko so na Veliki planini postavili v začetku 20. stoletja planinsko kočo in nekaj desetletij pozneje Domžalski dom na Mali planini.


Slika 1: Poletje v Veliki planini. (foto: France Stele)

Če bi vprašali, v kateremu letnemu času je Velika planina najmikavnejša, bi bili v nemajhni zadregi. Je mar to zimski čas, ko prekriva sneg valovito pokrajino, se v njej igrajo svetlo temne sence in se v daljavi bleščijo gore v žarečem jutranjem in večernem soncu? Poezija tega letnega časa vabljivo odmeva v akvarelih kamniškega slikarja Maksa Koželja. Se bomo pridružili občudovanju velikoplaninskega sveta škotski pisateljici Fanny Susan Copelandovi, ki jo je navduševala pomladna Velika planina? »Ko se začne aprila topiti sneg na Veliki planini, prihaja pomlad z neizmernim bogastvom cvetja. Botaniki vedo, da ni zlepa nobene s cvetjem bogatejše gore kot izgubljeni svet Velike planine«.

Poletje kaže Veliko planino v polnem sozvočju človeka in narave. Gorski mir poživlja glasno pritrkavanje živinskih zvoncev, mukanje živine in zategli vabilni vriski pastirjev. Veliki Stan z več deset pastirskimi kočami odstira pogled v življenje pastirjev z njihovimi vsakdanjimi opravili ob skrbi za živino in predelavi mleka v mlečne izdelke. Čar, ki ga darujeta krajina in prvobitna pastirska kultura je poskušala zajeti v besedi, risbi in sliki knjiga Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev, izšla v treh dopolnjenih izdajah v letih 1972–1993.

Avgusta se poletje prevesi v drugo polovico in konec meseca začnejo prvi pastirji zapuščati Planino. V »bajtah« ostanejo le najbolj vztrajni. Do konca septembra gredo tudi ti s tropi živine. Pašniki so jeseni porjaveli, med zelene smrekove gozdove pod Poljanskim robom, v Jerohah in Šomaško gričo se vrivajo rumenozlato obarvani macesni. »Ozračje je ostro in prozorno, da jemlje vid«, je zapisal v Belem macesnu pisatelj Juš Kozak. Planšarske bajte začnejo polniti najemniki koč – bajtarji, novodobni naseljenci Planine iz tridesetih let preteklega stoletja. Bliža se zima, za bajtarje čas zimskega navdušenja in veselja.

Kdaj je prvi človek začel obiskovati Veliko planino?

Ostajamo pri domnevah in tudi nekaj trdnih dokazih. Najdbe kamnitnih artefaktov, odkritih v Pečicah na Veliki planini leta 1996, govorijo, da je človek prihajal na Veliko planino pred več kot tri tisoč leti ob koncu bronaste dobe. O tem pričajo tudi dve naključni najdbi plavutaste in tulaste bronaste sekire, pa tudi v Pečicah izkopani ostanki glinastih posod. Posode so bile ročno izdelane iz gline s primesmi kremenčevega peska, ko je Veliko planino prekrival še redek, pretežno bukov gozd. Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino /2/, ne vemo. Morda lov, ruda ali pašniki za drobnico? Najdeni ostanki z vrezi in vtisi prstov ter s plastičnimi aplikacijami dekoriranih glinastih posod vsekakor govorijo za to, da se je človek na tleh Veliki planine zadrževal dlje časa. Ker do sedaj še ni bilo odkrito bivališče tega prazgodovinskega človeka (najdeni ostanki lončevine v zijalki v Tihi dolini morda nakazujejo sledi o zadrževanju človeka v naravni votlini) to še otežuje osvetliti namene njegovega bivanja v Planini.


Slika 2: Pečice – »velikoplaninska Akropola« – naravno zavetišče na vrhu griča med skalami, arheološko izpričani daritveni prostor, razgledišče po Planini in okoliških vršacih ter vabljivo stičišče poti iz vseh smeri planine. (foto: France Stele)

Redke so arheološke najdbe iz mlajših prazgodovinskih obdobij: 15 cm dolgo noževo železno rezilo iz 5. stoletja pred Kr. in ostanki železne sponke (fibule) iz 1. stoletja pred Kr. dokazujeta, da so tudi v železni dobi pred več kot dva tisoč leti prihajali ljudje v Veliko planino. Iz 3.–4. stoletja po Kr. izvira najdba srebrne okrogle rimske fibule v Pečicah, skrita pod kamen iz darilnih namenov. Iz istega časa so tudi brusni kamni, kar bi kazalo na to, da je na najdišču v Pečicah stalo verjetno bivališče. Njegovi ostanki se niso ohranili. Kamne suhozidnega temelja so verjetno srednjeveški pastirji porabili za zidavo svojih pastirskih bajt. Bivališče bi lahko bilo pravokotnega tlorisa, velikosti 4 x 4 m, podobno rimski stavbi v planini Dolga njiva v Kamniških Alpah, ki je imela na suho zidane kamnitne temelje, na katerih je stala lesena stavba. Temelji so bili odkriti ob arheoloških raziskavah v planini Dolga njiva leta 1998. Pod kapelo na Veliki planini je bilo najdeno več kosov sivorjave, z metličenjem okrašene rimske lončevine iz 5.–6. stoletja po Kr., izdelane na počasnem lončarskem vretenu.

Rimske najdbe na Veliki planini zajemajo več stoletij, kar kaže na trajnejšo poselitev. So bili rimskodobni obiskovalci planine pastirji? Glede na to, da so bili najdeni v planinah v Kamniških Alpah rimski bronasti živinski zvonci (Dolga njiva, Vodotočnik) kot tudi drugod v Alpah, ne moremo dvomiti o izkoriščanju planin nad naravno drevesno mejo v pašne namene. Način paše pa se je razločeval od današnje po tem, da so se pastirji z drobnico selili s pašnika na pašnik iz osrednjega selišča, v podružnih pa so si postavili zasilna zavetišča. Takšna spoznanja so prinesle raziskave planin v Dachsteinskem pogorju v Avstriji.

Ali so antični pastirji v planinah tudi sirili? O sirjenju poročajo številni rimski viri, misliti pa smemo, da so tudi v Veliki planini izdelovali sir. Kakšen naj bi bil, izdelan iz skisanega ali sladkega mleka, ne vemo. Ohranila pa se je do današnjih dni posebna vrsta okrašenih sirčkov, oblikovanih z rokami v kepo, imenovanih trniči. Sire trniče so darovali pastirji v paru prijateljem in obiskovalcem planine. Po raziskavi švicarskega jezikoslovca J. Hubschmida iz leta 1969 naj bi ime trnič izviralo iz romanske osnove. Ali je ime trnič sorodno grško rimskemu imenu »toro«, siru, ki so ga prav tako oblikovali z roko v kepice, bodo morale potrditi nadaljnje jezikoslovne raziskave. Podoba sirčkov »toro« se je ohranila na freski v Paestumu blizu Neaplja iz 4. stoletja pred Kr..

Žal so raziskave antične kulture Velike planine šele pri začetkih, prav tako kakor tudi raziskave srednjeveške planšarske velikoplaninske kulture. Do sedaj je bilo z arheološkimi izkopavanji odkritih iz srednjega veka na Plečah več konjskih podkev iz 9.–13. stoletja, na Gradišču pa ostanki lončevine iz 13.–14. stoletja okrašene z glavničenjem.


Slika 3: Ostanki ročno izdelanih, dekoriranih glinastih posod iz bronaste dobe, najdeni v Pečicah. (foto: France Stele)

Ker ni na voljo nikakršnih srednjeveških pisnih virov o Veliki planini, ne vemo nič zanesljivega o tem, kdaj naj bi v srednjem veku pasli v planini živino, niti kakšne vrste je bila. Najstarejši razpoložljivi pisani vir, ki domnevno omenja Veliko planino izvira iz leta 1539. To je pravdni spis o sporu med meščani mesta Kamnik in grofom Lamberškim, zagovornikom pravic kmetov za lastninske pravice “gross ross alben” – velike konjske planine. V sklepnem aktu je zapisano, da pripada Velika planina s Kamniško Bistrico vred mestu Kamnik. Ustno ljudsko izročilo ne omenja mesta Kamnik kot lastnika Velike planine, pač pa navaja, da so bili lastniki Planine kamniški zemljiški gospodje, ki pa so pašne pravice prepustili 168 kmetom, ko so le ti plačali gosposki denarno odkupnino.

Glede na številne najdbe konjskih podkev Za plečam na Veliki planini, bi smeli domnevati, da so v visokem srednjem veku pasli v Planini (pretežno?) konje, verjetno pa tudi drobnico. Nasploh so v Alpah pasli v srednjem veku na visokogorskih pašnikih pretežno drobnico. Kdaj so začeli opuščati pašo drobnice na račun goveda, lahko sklepamo posredno po najdbah ostankov lončenih skled in latvic, katerih število se občutno poveča od 16. stoletja. V tem času so povsod v alpskih deželah (v Švici, Avstriji, Nemčiji) prešli iz srednjeveškega načina planinskega gospodarstva (paša drobnice in predelava mleka v masten kisel sir) v bolj intenzivno pašno gospodarstvo s prevlado goveje živine na paši in predelavo mleka v sladek sir (Švica). V avstrijskih štajerskih planinah je v 16. stoletju goveja živina izpodrinila drobnico na paši, med mlečnimi izdelki pa je dobilo prednost maslo in pust mehek kisel sir. Takšno obliko planšarskega gospodarjenja je mogoče prepoznati tudi na Veliki planini od 16. stoletja. Za kisanje mleka so porabljali velike lončene sklede in latvice z ročajema. Najdbe številnih črepinj skled in latvic prepričljivo osvetljujejo gospodarsko podobo Velike planine v času po 16. stoletju.

Prevlada goveje živine v Planini in predelava namolzenega mleka v maslo in pust kisel sir, je imelo za nasledek spremembe v gradnji pastirskih koč. Le te so bile v srednjem veku pretežno majhne lesene stavbice, velike komaj 3 x 2,5 m o čemer pričajo ostanki kamnitnih temeljev iz poznega srednjega in zgodnjega novega veka, kakršne lahko vidimo n. pr. v planini Dolga njiva, Koren, Ovčarija pod Mokrico, pod Kamniškim sedlom, na Kriški planini in tudi še drugod. Žal, do sedaj niso bile odkrite sledi temeljev srednjeveških velikoplaninskih koč, čeprav vemo iz vira iz leta 1539, da so okoli leta 1500 na »gross ross alben« požgali več pastirskih koč. Domnevati smemo, da so bile podobne tistim, katerih sledi smo odkrili na drugih visokogorskih planinah v Kamniških Alpah.


Slika 4: Obročasta srebrna sponka (fibula) iz 3.–4. stoletja po Kr., najdena pod kamnom v Pečicah. (foto: France Stele)

Ostanke pastirske koče iz 17. stoletja so odkrila arheološka izkopavanja leta 1999 na severozahodni strani Velikega stanu. Ruševine bajte potrjujejo, da so pred 400 leti postavljali pastirske koče ovalnega tlorisa s pravokotno pastirjevo izbo v sredi in lopo okrog nje. Po velikosti in obliki se tloris tedanje stavbe v celoti ujema s tlorisom stare Preskarjeve bajte, postavljene na novo po koncu druge svetovne vojne v tradicionalnem stavbnem izročilu brez oken v pastirski izbi.

Odkritje ovalne koče s hlevom iz 17. stoletja kaže, da največja planina na Slovenskem ni zaostajala za gospodarskim razvojem drugih alpskih dežel tistega časa. Tako ni naključje, da je v oddaljeni južni Bavarski nastala prav tako v 16. stoletju velikoplaninski podobna lesena planšarska koča »Rundumkaser« z osrednjo pastirjevo izbo in obdajajočo lopo. Obe koči sta bili brez oken, pastir je živel v izbi, ki jo je osvetljevalo odprto ognjišče v kotu in svetloba, ki je prihajala v notranjost ob odprtih vratih. Koči se po zunanjem videzu bistveno ločita: velikoplaninska bajta je ovalna, »Rundumkaser« pa pravokotna, medtem ko sta si njuni notranjosti zelo podobni: obe imata pravokotno izbo in okrog nje hlev – lopo.

O nastanku velikoplaninske koče je bilo zapisanih veliko različnih misli zaradi podobnosti s prazgodovinsko starogrško ovalno železnodobno hišo. Najnovejše raziskave velikoplaninske arhitekture kažejo, da njena stavbna dediščina ne izvira iz prazgodovinske kontinuitete, pač pa segajo začetki ovalne oblike koče v konec srednjega ali v začetek novega veka. Vsekakor ohranja ovalna velikoplaninska stavba izvirno obliko pastirske koče in dragocene usedline tradicionalne ljudske arhitekture kamniškega ozemlja. Spomeniško zavarovana Preskarjeva bajta, postavljena leta 1945, potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala večino pastirskih koč in tudi kapelo na Veliki planini, je danes edini spomenik več kot 400 let stare velikoplaninske arhitekture, ki jo je zelo nadrobno preučil arhitekt Vlasto Kopač in odkril zakonitosti njenega razvoja v zadnjem stoletju.


Slika 5: Ostanki z metličenjem okrašenega srednjeveškega lonca trebušaste oblike s premerom ustja več kot 30 cm. (foto: France Stele)

Poleg starožitne velikoplaninske ovalne bajte govorijo o večstoletnem kultiviranju Velike planine še druga gmotna in tudi duhovna pričevanja. Na materialne ostaline se navezujejo najdbe ostankov glinastih posod: približno 40 cm širokih in precej plitvih skled, večjih latvic z dvema ročajema, visokih glinastih loncev »sirnikov«, okrašenih pod ustjem z vtisi prstov, lično oblikovanih glinastih vrčev s pokrovi, manjših lončkov za shranjevanje začimb in raznolikih pokrovk z ročaji. Med lesenimi predmeti, ki so še danes v rabi, naj spomnim na lesene pinje za medenje masla, izdelanih iz macesnovih dog, pa lesene »deže« za shranjevanje kislega sira in okrogla lesenih »toril« z luknjami v dnu, skozi katere je odtekala sirotka iz pol kilograma težkih okroglih kislih sirov.

Med predmeti vsakdanje rabe pritegujejo s svojo robustno lepoto pletene lesene cokle, podkovane s koničastimi žeblji »ledeniki«. Žal, med redkimi starosvetnimi predmeti ne vidimo več lesenih »pisav«, pečatnikom podobnih 15 cm dolgih izrezljanih ploščatih deščic, s katerimi so z vtiskanjem zaljšali darilne sire trniče.

V pozabo odhaja dragoceno ustno izročilo – povedke o divjih možeh, ki so se jih pastirji bali, ker so bili poraščeni po vsem telesu in so govorili pastirjem neznan jezik, pa ustno izročilo o majhnih škratih, podobnih ptičkom ter mitičnih belih deklicah, ki so znale zdraviti ljudi in živino z zdravilnimi rožami. Otroci so se nekoč igrali z lesenimi, iz rogovilastih vej izrezljanimi kravicami – »bušami«, katerih pradavno izročilo poznajo vsi alpski narodi, prav tako kot tudi vabilni klic – »heda«, s katerim so pastirji pojoč vabili govedo k sebi.


Slika 6: Preskarjeva bajta (foto: France Stele)

Skale – »griče« niso mrtva narava, so prikrita zakleta bitja, kaznovana zaradi pregreh in prekletstva. Tem sporočilom rodov pastirjev je s srcem sledil slikar Boris Kobe, ko je vtisnil skalnati krajini na oljnatih podobah Velike planine njen mitični obraz.

Ko bi tudi mi zmogli prisluhniti tihoti Velike planine v vseh letnih časih, prepoznavati skalnate podobe s travo porasle krajine ter se predati izročilu starosvetne kulture, bi odhajali z Velike planine potešeni in notranje obogateni.

Nekaj izbrane uporabljene literature:

Cevc, T. 1993: Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljubljana.
Cevc, T. 1997: Davne sledi človeka v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniških Alpah. Ljubljana.
Cevc, T. 2000: Tri tisočletja Velike planine. Na rob odkritja ovalne pastirske bajte iz 17. stoletja Kamniški zbornik 15, str. 113–122. Kamnik.
Cevc, T. 2002: Lončenina iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniško-Savinjskih Alpah. Katalog. Rokopis v arhivu ISN ZRC SAZU. Ljubljana.
Horvat, J. 2002: Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. Kamniški zbornik 16, str. 193–202. Kamnik.
Keim, H. 2002: Oberbayerische Almgebäude im Freilicht Museum Glenleiten. Traditiones 31/1, str. 35–55. Ljubljana.
Kopač, V. 1995: Ovalna pastirska bajta in njene novejše modifikacije.Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, str. 83–93. Ljubljana.
Mandl, F. 2002: Almen im Herzen Österreichs. Gröbming.
Železnikar, F. 1999: Arheološko izkopavanje novoveške koče na Velikem stanu – Velika planina. Preliminarno poročilo. Rokopis. v ISN ZRC SAZU. Ljubljana.

***

/1/ Zanimivo je, da prispevek začne z besedama »planšarsko izročilo«. Bil je namreč dosleden v rabi besede pastir za vse dejavnosti, ki mu pritičejo, na območju Kamniških in besede planšar na območju Bohinjskih planin.
/2/ »Kaj je pripeljalo človeka pred tremi tisočletji v Veliko planino?« Zapisal je v Veliko planino in ne na Veliko planino. Oblika v planino je bila nekoč govorni razloček za gospodarsko rabo planine, za razliko od kasnejših turistov, ki so govorili, da grejo na planino.
/3/ »… potem ko je leta 1944 vojna vihra požgala …« Popolnoma jasno je, da vojna ni požigala … Takole piše v svoji knjigi Vilko Rifel (stran 134): »Med II. svetovno vojno v nemški ofenzivi Schneegestöber (Snežni metež) v decembru leta 1944 so Nemci skupaj z gorenjskimi domobranci požgali dobršen del pastirskih bajt na veliki, Mali in Gojški planini. Sredi marca 1945 je nemški okupator z gorenjskimi domobranci požgal še preostale pastirske bajte (122 bajt), s kapelo Marije Snežne in Turistovsko kočo vred. … S požigom pastirskih bajt je okupatorju in njegovim pomagačem uspelo temeljito uničiti neprecenljivo arhitekturno dediščino, saj so bile nekatere koče stare nad 200 let.«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !