CEWČU TONE PUZNA PWANINO KUKER SOJ VÁRŽET

V sredo, 1. junija 2022, je v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice potekal večer v počastitev spomina na dr. Toneta Cevca (1932–2007). Letos bi ta izjemni raziskovalec, etnolog in poznavalec Alp praznoval 90-letnico. Žal ga že petnajst let ni več med nami. A je dogajanje pokazalo, da je še kako z nami in da njegovo delo – hvala bogu – živi!


Izsek iz vabila na spominsko srečanje.

Življenje in delo dr. Cevca je občuteno in spoštljivo predstavila kustosinja Janja Železnikar. O družinskem sobivanju in zapuščini sta spregovorila brat Primož Cevc in hči Marjeta Pija Cevc. Spomnili smo se, da je leta 1968 doktoriral s temo Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah. Da je bil sprva knjižničar in šele kasneje raziskovalec. V inštitutski karieri je dosegel vse – bil je tudi predstojnik Inštituta za narodopisje. Upokojil se je leta 1999, kar mu je omogočilo okrepljene terenske raziskave in povečn obseg arheološkega dela (ki si ga je od vedno zelo želel). Sprva ga je opravljal s skupino zanesenjakov (s Francetom Steletom in Miranom Bremšakom so tvorili »sveto trojico«), kasneje pa pod vodstvom dr. Jane Horvat. Zvedeli smo tudi, da je bil oče Emil v letih 1924–1926 predsednik kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva.


V svojem predmetu preučevanja – dr. Tone Cevc poleti 2003. (Fotografija Borut Peršolja)

Številni obiskovalci – dvorana je bila nabito polna – smo si lahko premierno pogledali projekcijo dokumentarnega filma: Dr. Tone Cevc. Življenje in delo etnologa, raziskovalca in poznavalca alpskega sveta. Poetično besedilo, dokumentarne fotografije, pripovedi sodelavcev in filmski posnetki dr. Cevca so se lepo zlili v celoto, ki s koncem projekcije ni izzvenela.

»V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so popolnoma kamniti. Najbolj ugodna za pašo je okolica pastirskega naselja. Tenka plast zemlje, ki prekriva obširno planoto, je nastala s preperevanjem wengenskih kamnitih skladov, ki sestavljajo vrhnjo geološko plast. Že v začetku maja pašniki ozelenijo in dajejo poleti dobro pašo živini. Veliko planino zapira pred vetrovi le na zahodu nekaj višji greben Gradišča, na druge strani pa je na široko odprta; zato tod poleti in pozimi gospodari burja, po kateri je Velika planina še posebno znana.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 9–10)

V Medobčinskem muzeju Kamnik in na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil dr. Cevc zaposlen skoraj tri desetletja, so pripravili dva dogodka v njegov spomin. Združili so moči in skupaj z družino, sodelavci in prijatelji so nastali razstava v Atriju ZRC SAZU (31. 5. 2022), muzejski večer s projekcijo filma (1. 6. 2022) v Medobčinskem muzeju Kamnik, ob tem pa še črno bela dokumentarno-biografska zloženka in pregledni spominski prispevek, ki bo izšel v Kamniškem zborniku.

***

Z dr. Cevcem sva se prvič srečala v živo v prostorih ZRC SAZU (njegove članke in knjige sem poznal že prej, saj sem leta 1995 pri predmetu Ekonomska geografija naredil obsežno seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah). Ob nekem naključnem srečanju sem se opogumil in ga nagovoril. Od takrat sva se vedno, če je le priložnost nanesla, tovariško pogovarjala o Veliki planini, pastirstvu in hribih kar tako … Živo ga je zanimalo tudi moje takratno raziskovalno delo. Danes vem, da sem mu lahko izjemno hvaležen, ko sem ga – mlad geograf – lahko dvakrat spremljal ob arheoloških izkopavanjih Na stanu pod Kamniškim sedlom in na Pečicah na Veliki planini (Dr. Našku Križnarju sem zavzeto nosil težko video snemalno opremo). Dvakrat sva se tudi sama odpravila na terensko raziskovanje Velike planine – v resnici sem bil zgolj in samo ponižni učenec in kot suha goba žejan vpijalec njegovega širokega znanja. (Takrat mi je tudi povedal, da med drugim raziskuje, zbira informacije o »vratih« na Planini. In od takrat je naslovni stavek, ki ga je izrekel eden od pastirjev, pri katerem sva se spotoma ustavila.)


Idila, ki pogosto zakriva realen pogled. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Konec 19. stoletja so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo. Iz leta 1875 je znan podatek, da se prepase na Veliki planini okoli 160 krav in 400 volov skupaj s sto prašiči. Po podatkih iz leta 1955 so prepasli na Veliki planini do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Leta 1968 je bilo razmerje takole: na Veliki planini se je prepaslo 156 molznih krav, 98 na prvo travo, 55 na drugo travo, 22 volov, 11 telic starih nad dve leti in 15 telet, mlajših od dveh let, ter 12 prašičev.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 25)

Vrtna miza pri njemu doma v Preserjah pri Radomljah, kamor se je z družino priselil leta 1976, je bila prizorišče debat. Med drugim tudi o tem, da Slovenija potrebuje svoj Inštitut za Alpe … Ne redko se je debata začela in končala pri – nogometu. Ko sem mu povedal, da sem ga vso osnovno šolo treniral pri Domžalah sem pri njem pridobil dodatne točke …

***

Na dr. Cevca pogosto mislim, ob različnih priložnostih. Po počastitvi v Kamniku sem pobrskal po svojem arhivu in v njem med drugim našel:
- obrazložitev, predlog Planinskega društva Domžale iz leta 2005, za zlato plaketo Občine Domžale (ki je zaradi osebnostne ozkosti in spolitiziranosti občinske komisije za priznanja žal ni prejel),
- pisma, ki sva si jih izmenjala,
- najbolj dragocen pa je bil njegov še ne objavljeni članek …

Leta 2003 sem ga kot predsednik Planinskega društva Domžale povabil k sodelovanju. Domžalski dom na Mali planini (1534 m) je praznoval 50. letnico odprtja in življenja na Mali planini (ob prisotnosti številnih obiskovalcev je bila svečanost 9. avgusta 1953). Domžalski dom je postal odprt prostor za druženje in shajališče dobro mislečih ljudi in eden od razpoznavnih simbolov krajevne identitete prebivalcev občine Domžale. Ob tem jubileju smo želeli poudariti različne pomene, ki jih ima Domžalski dom za društvo, zato smo pripravili več prireditev. Med drugim smo pripravili strokovno ekskurzijo z naslovom Starožitnost Velike planine. Uspešno izvedena – v zadovoljstvo številnih udeležencev in dr. Cevca – je bila v soboto, 19. 7. 2003.


Jubilej in jubilant. (Fotografija: Dušan Cerar)

Načrtovali smo tudi izid knjige/zbornika z naslovom Domžalski dom na Mali planini (1953–2003). V vabilnem pismu dr. Cevcu sem zapisal: »Po uredniški zasnovi bo imela knjiga naslednja poglavja oziroma vsebine: Velikoplaninska planota, Dostopi na Veliko, Malo in Gojško planino, Ustanovni občni zbor in ideja o gradnji, Začetek gradnje, Gradnja tovorne žičnice v Črni, Odprtje Domžalskega doma, Gradnja depandanse in požar, Kasnejše posodobitve, Podatki o nočitvah, Oskrbniki, načelniki gospodarskega odseka in gospodarji doma, Žigi in razglednice Domžalskega doma, Gorske nesreče na Veliki planini, Pastirsko življenje in Obiskovalci o planini.«

Povabil sem ga k sodelovanju s prispevkom za poglavje Pastirsko življenje. »Od vas pričakujemo do štiri strani besedila o vaših raziskovalnih dosežkih in izzivih za prihodnje ter slikovne priloge. Slednje bodo po vsej verjetnosti črno bele. Gradivo za objavo bi potrebovali nekje do sredine aprila.« V začetku maja (12. 5. 2003) sem njegovo besedilo prejel, vendar žal knjiga takrat, niti kasneje ni izšla …


Velika planina na zemljevidu prvega vodnika Petra Ficka.

Članek dr. Toneta Cevca, ob vednosti njegovih domačih, objavljam v posebni objavi. Besedilo – njegov jezik je bogat, razumljiv in dostopen vsakomur – je redakcijsko urejeno in opremljeno z nekaterimi mojimi opombami. Članek bo predvidoma objavljen tudi v Kamniškem zborniku, ki bo izšel leta 2024.

***

O dr. Cevcu govori bogata zapuščina, ki je ohranjena v dokumentarnem gradivu, fotografijah, monografijah, člankih in drugih objavah. Del tega je moč videt na stalni razstavi kamniškega muzeja z naslovom Na planincah luštno biti.

»Sožitje turizma in planinskega gospodarstva na Veliki planini se je izkazalo doslej v marsičem koristno, res pa je tudi, da z razvojem turizma vdira v pastirska selišča sodoben način življenja, ki je v marsičem temu okolju tuj.« (Cevc, T. (1993): Velika planina. Ljubljana. 73)

Dr. Cevc je eden najpomembnejših etnologov – raziskovalcev ljudske kulture na Slovenskem. Njegovo diplomsko delo iz etnologije Pastirsko življenje na Veliki, Mali in Gojški planini v Kamniških Alpah (1957) je nedvoumno nakazalo smer njegovega raziskovalnega življenja. V svojem znanstvenem delu (njegov bibliografski opus obsega 150 znanstvenih in strokovnih enot) se je usmeril predvsem v raziskovanje pastirstva/planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru. V svojem zadnjem raziskovalnem obdobju se je posvetil odkrivanju najstarejših obdobij pastirstva in iskanju arheoloških sledi pastirskega življenja. Z obsežnim terenskim delom, ki ga je nadgradil z upoštevanjem arhivskih virov in s primerjalnim gradivom o pastirskih stavbah drugod v Alpah, je prvič pri nas sistematično raziskal, znanstveno obdelal in opisal pastirska bivališča in skušal dognati njihov razvoj. Z njegovim delom je – brez pretiravanja – slovenska nacija dobila materialne dokaze o zgodnji naseljenosti in rabi slovenskega visokogorja od mezolitika dalje.


Veselje raziskovalcev. (Fotografija: France Stele)

Za priznanje Občine Domžale (ki ga – kot rečeno – ni dobil) smo ga predlagali v prepričanju, da mu gre zahvala »za raziskovanje zgodovine in kulture naših prednikov, ki je vsem nam skupna. Naj bo tudi zahvala za tkanje vezi domžalskega prostora z izjemno pomembnim zaledjem in vzgled nemirnosti duha prihodnjim raziskovalcem z domžalskega območja.«

Umrl je nepričakovano, sredi dela, ko je pripravljal spletno predstavitev raziskav o Veliki planini. Naša pa je skrb, da spoštljivo ohranimo njegovo znanje in ga z njegovo zavzetostjo, skrbnostjo in doslednostjo, nadgradimo.

Za nas in naše zanamce.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !