STRELA JE ŽAL NAŠLA POT …

»Dolga je cesta, ki pelje do mesta,
še daljša pa pot je domov.
Jaz slišim te griče, ta veter in ptiče,
ti pa ne slišiš glasov …«

Pot domov – Drago Mislej Mef

***

V 75. letu starosti je pred mesecem dni, po hudi bolezni, umrl dr. Janko Strel. Univerzitetni profesor, raziskovalec, politik in nekdanji dekan Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, priznani športni delavec, zaljubljenec v nogomet in tudi hojo.


Dr. Janko Strel. (vir: svetovni splet)

Dr. Strel je v letih 1994–2000 opravljal funkcijo državnega sekretarja za šport v kabinetu ministra dr. Slavka Gabra. S sodelavci, in ob izraženi politični podpori (ki je nismo videli ne prej, ne kasneje …), je v mladi demokratični državi zastavil številne smeri razvoja slovenskega športa. Za svoje izjemno delo je dr. Strel prejel številna (najvišja) stanovska in družbena priznanja ter nagrade.

***

Dr. Strela sem prvič srečal v funkciji državnega sekretarja za šport. Planinsko zvezo Slovenije, ki jo je takrat vodil predsednik Andrej Brvar (v predsedstvu PZS sem bil podpredsednik, zadolžen za mlade, vzgojo in izobraževanje ter varstvo narave), je na delovni pogovor sprejel minister dr. Gaber. Na enem od foteljev, pomaknjenem nekoliko stran od dogajanja, je sedel tudi dr. Strel. Spoštoval je protokol, zato se je oglasil takrat, ko je minister končal ali odprl novo temo s seznama, ki smo ga v obliki obsežnega gradiva poslali ministru. Spomnim se dvojega: da dr. Strel s svojim mnenjem ni silil v ospredje in da je bil izvod gradiva PZS, ki ga je imel v naročju, popisan od prve do zadnje strani.

Eden ključnih takratnih problemov je bil neurejen položaj učiteljev – mentorjev planinskih skupin na osnovnih šolah. Predstavil sem naš pogled in predlagal nekatere rešitve. Na sestanku o zagatah, zaradi velikega števila tem, ki jih je bilo treba odpreti, ni bilo dosti govora. Mi je pa dr. Strel takoj po koncu sestanka, kar na hodniku ministrstva, predstavil svoj pogled in predloge rešitev. Rezultat je bil, da sem vse skupaj še enkrat premislil, izhodišča opredelil na novo, v reševanje problematike pa vključil Stanka Pinterja. In problem je bil – ne čisto takoj, v letu ali dveh pa zagotovo – spodobno in sistemsko rešen. (Sedanje stanje se niti približno ne more meriti s takratnimi rešitvami.)

Od takrat sva ostala v stikih. Na njegovo pobudo sem sodeloval pri prvi različici zakona o športu, pa nacionalnem programu športu, kasneje bil član strokovnega sveta za športno rekreacijo, ki ga je vodil dr. Herman Berčič. Posebej intenzivno sva poglede izmenjevala v (kratkem) času, ko sem vodil službo za šport Mestne občine Ljubljana. Ko je nekoč iz pogovora izvedel, da sem vso osnovno šolo igral nogomet v NK Domžale, sem pri njem pridobil nekaj točk …

***

Dr. Strel je bil največkrat tihi, a odločni podpornik planinstva/alpinizma/športnega plezanja (ne nujno v tem vrstnem redu). Bil je izrazit in iskren podpornik športa za vse. Zato smo mu bili planinci še posebej blizu. Za športno zvrst planinstvo/alpinizem/športno plezanje ni vedno našel le prijazne, vzpodbudne in občudujoče besede, temveč je aktivno pomagal reševati odprte ali nakopičene težave. Z njegovo pomočjo so nam bila na stežaj odprta marsikatera birokratska ali funkcionarska vrata, problemi pa eden za drugim rešeni v zadovoljstvo vseh vpletenih. Ob športnosti, v ozkem pomenu besede, je pri planincih še posebej cenil zdrav življenjski slog in velik obseg kakovostnega, strokovnega, prostovoljskega dela.

Ko sem o različnih projektih PZS, pri katerih je neposredno ali posredno sodeloval dr. Strel, spraševal Andreja Brvarja, se je kar vsulo:

»Ko je bil državni sekretar za šport smo se dostikrat srečevali. Vsebinsko smo bili najbolj vpeti v nastajanje Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki je rodil Fundacijo za šport. Po njegovi zaslugi smo planinci imeli v svetu Fundacije za šport zagotovljeno mesto samostojnega predstavnika in odločevalca.

Modro nas je podpiral, ko smo se na različnih frontah borili proti Olimpijskemu komiteju Slovenije, po vplivu nekajkrat večjemu od nas. In smo to s pridom izkoristili, da smo branili svoje interese. Dokler se Fundacije nista polastila politika in OKS, PZS pa je ostala brez neposrednega zastopstva. Tudi v novoustanovljenem Strokovnem svetu za šport je imela PZS svojega, samostojnega predstavnika. (Opomba BP: Žal pokojni Adi Vidmajer v njem ni odigral vidne vloge. Samostojnost pa je PZS izgubila, ko jo je častni član PZS Ekar ne statutarno vključil v OKS.)

Poudarjal je, da je v športu potrebno pustiti prosto pot in pobudo. Ni se pridružil tistim športnim funkcionarjem, ki so se zavzemali, da naj se Slovenci osredinimo zgolj na nekaj športnih panog, ker da smo premajhni glede na kadrovski bazen tekmovalcev, strokovnih delavcev in dostopnih financah, da bi gojili prav vse, kar diši po športu.

Dosledno se je zavzemal za policentričen razvoj športa. Zato imamo danes v Sloveniji športno dvorano (pa tudi plezalno steno) v vsakem večjem kraju, da ne rečemo osnovni ali srednji šoli. (Tomo Česen je potrdil, da je imel dr. Strel pomembno vlogo pri zasnovi in uresničitvi projekta plezalne stene v Kranju, s katero smo dobili tudi tekmo svetovnega pokala. Vse ostalo dogajanje v Kranju je uspešna, vrhunska zgodba, deloma tudi že ponosna zgodovina!) Zato je bila sestava sveta Fundacije za šport na začetku zasnovana tako, da je podpirala enakomeren pokrajinski razvoj športa in vse (ali vsaj veliko večino) pojavne oblike športa (znanost in stroko, šolski in študentski šport, rekreacija, vrhunski šport …).«

Tudi pomanjkanje športne infrastrukture v glavnem mestu je bila tema, ki ga je zelo zanimala. Vesel je bil idej o odpiranju zunanjih igrišč ter šolskih telovadnic. Podprl je idejo o upravljanju prostih ur šolskih telovadnic s strani mestnega oddelka za šport in ne s strani vodstva šol (za njih so bile »prodane« ure zunanjim ponudnikom pomemben vir pridobitnih prihodkov). Neformalne, a jasne pripombe, komentarji k mestni strategiji za šport so koristno izboljšale osnovno besedilo.

Leta 1999, prav v tem pred poletnem času, je bil v Bavšici odprt nov Učni center PZS. Projekt sta sofinancirala tako ministrstvo, kot Fundacija za šport. Tudi ta projekt je aktivno podprl dr. Strel. (Opomba BP: Ne spomnim pa se, da bi Bavšico kdaj »uradno« obiskal.)

Vseskozi je zagovarjal, da so za rezultate v športu potrebni (ne pa tudi zadostni) strokovni kadri. Sistem usposabljanja športnih delavcev v planinstvu (dokončan sicer v času državnega sekretarja dr. Bednarika) je iz športno zakonskih osnov vzel vse najboljše, hkrati pa ohranil veliko mero avtonomije, strokovnosti in prilagoditve na razmere v planinskih društvih in v gorah. Čeprav takrat ni bil več na položaju je živo spremljal projekt, ki sem ga končal v letu 2001. Njegove čestitke sem bil še posebej vesel!

Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil dr. Strel živahno kritičen do dogajanja v športu. Opozarjal je, da smo začeli opuščati dobre stvari, ki smo jih že dosegli in imeli v ponos sebi in drugim. (Na primer temeljne raziskave v daljšem časovnem obdobju kot so bili rezultati raziskave Slovensko javno mnenje, ki je merila športno aktivnost Slovencev in Slovenk. In seveda športno vzgojni karton – eden njegovih največjih dosežkov, ki letos praznuje 30-letnico in ga danes poznamo pod blagovno znamko SLOfit. Odkrito je govoril o problemu, da sta športna stroka in športna znanost obravnavani mačehovsko in da je šport preveč stopil v zasebne, s tem pa tudi potrošniško/komercialne vode.

***

Gorništvo zelo pogosto simbolizira naveza dveh ali več, ki stremimo k istemu cilju. Ta prispodoba še posebej velja tudi za življenjsko navezo dr. Janka Strela in dr. Marjete Kovač.

Leta 2006 sem ostal brez službe in z veseljem sem sprejel njuno vabilo, da jeseni na posvetu Zveze športnih pedagogov Slovenije v Murski Soboti, kot eden od uvodnih predavateljev, predstavim problematiko športnega dneva z gorniško vsebino. Nekako v tem obdobju se je od Marjete še posebej navzel hoje in gorništva. In tako sta postala tudi redna gosta mojih gorniških večerov v Domžalah.

Ob obujanju spominov sem bil opozorjen tudi na vlogo dr. Strela pri krčenju števila ur gorništva in alpinizma v procesu bolonjske reforme študija Fakultete za šport. Kot zunanji član Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport se spomnim tega obdobja. S časovno oddaljenostjo in prebirajoč arhivske zapiske se mi zdi, da je bila to žal tudi neizogibna posledica takratne (raziskovalne, znanstvene) usmeritve katedrske ekipe. Namesto na primer gorništva v šoli je bila značilna ozka specializacija v posamezne enote treninga alpinistov in športnih plezalcev. Ker sem bil tudi sam kritičen do tega je tudi moje članstvo v katedri potiho in docela neopazno usahnilo …

***

Andrej Brvar je o dr. Strelu napisal: »Njegov obraz je vedno nakazoval rahel nasmeh. In je tako izžareval toplino. Če si se spustil z njim v kakšen pogovor je stresal podatke iz rokava kot po tekočem traku, da bi te prepričal. A nikoli ni vsiljeval svojega mnenja.«

Novica o njegovi bolezni je bila zame, dopisnega znanca spoštovane fakultetne gorniške naveze, presenečenje in razočaranje. Naj pojasnim: zdrav življenjski slog, ki naj bi nas varoval pred boleznijo, upočasnjeval starost in osmišljal tretje življenjsko obdobje, je v primeru dr. Strela pokazal pregovorno izjemnost. Držal sem pesti, da bi zmogel tudi to preizkušnjo. Vem, da bi ga sporočilo njegovega odhoda, kot raziskovalca zaposlilo in bi ga razstavil in raziskal do potankosti. Je želel, da to storimo tisti, ki ostajamo?

Z Andrejem Brvarjem in Franjem Krpačem smo dr. Strela gorniško pospremili na njegovi zadnji poti. Zložno, strnjeno in tudi s kakšnim nahrbtnikom na rami smo hodili, hodili in hodili.

Dragi Janko, počivaj v miru. Se vidimo v gorah!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !