PLANINA POVE, KDO SI

(Odziv na objavljeni intervju z Bojanom Pollakom v Modrih novicah.)

»Odkrito rečeno, nisem doživljal kaj posebnega, ko sem prevzel to delo.« (Opomba BP: Delo vodje slovenske šole za nepalske vodnike v Manangu (Nepal).)

Ta stavek v resnici pove vse: vse drugo je bilo pomembnejše, kot pa sama šola … Zato mu je šlo strahovito na živce, ko sem ob spremembi statuta PZS ukinil Komisijo za odpravo v tuje gorstva v okviru katere so se dogajale aktivnosti, povezane s šolo v Nepalu. V tridesetih letih jim ni uspelo sistemsko rešiti statusa, organiziranosti in financiranje projekta. Ko smo v PZS pristopili k temu, da bi sredstva dobili v okviru mednarodno razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, kot sestavnega dela slovenske zunanje politike (za prispevek k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, k odpravi revščine, zmanjševanju neenakosti in za doseganje trajnostnega razvoja v partnerskih državah), je vnema (s tem pa tudi podatki in ideje za prihodnost) popolnoma splahnela. Če bi bilo vse urejeno, ne bi bilo žrtvovanja, če ne bi bilo žrtvovanja, ne bi bilo medijske pozornosti, če ne bi bilo medijske pozornosti, pa ne bi bilo žrtvovanja. Krog je tako lepo sklenjen!

»Pri planinstvu, gorništvo je bolj novodobna beseda, o kateri imam svoje mnenje, ampak to je morda tema za kdaj drugič, čeprav smo v Planinskem terminološkem slovarju, kjer sem sodeloval z letošnjo kamniško častno občanko gospo Marjeto Humar, zadevo razčistili, je v zadnjih časih prišlo do precejšnjih sprememb.«

Sklicevanje na Planinski terminološki slovar je prvovrstna perverznost. Vsakomur, ki si v njem prebere (ni treba da študijsko primerjalno) slovarska opisa obeh pojmov, je kristalno jasno, kaj je Pollak, kot del uredniškega odbora izsilil, da tam piše (in da, bolj kot strokovna razlaga, je pomagala v novinarkinem vprašanju omenjena kamniška naveza …). Politično obremenjen z novoustanovljeno Skalo je sopomenkama planinstvu/gorništvu, predvsem pa kakovostnemu razvoju gorništva v planinski organizaciji, naredil veliko in večinoma tudi nepopravljivo škodo. Danes pa, ko sta tako planinstvo, kot gorništvo izrinjena iz slovenskega javnega življenja – nadomestilo ju je državno sponzorirano pohodništvo – pa je, tako kot vedno v podobnih situacijah, zaslužno tiho.

»Tisti, ki hodijo v hribe zaradi drugih, bodo kmalu prenehali.«

K njegovemu inženirsko navdahnjenemu planinskemu humanizmu ni kaj dodati. Gre samo za še eno od izjav, ki si jih je neobremenjeno in brez posledic lahko privoščil. Taka je bila na primer tudi izjava o tem, da slovenski mediji vedno poročajo, da so se ponesrečili planinci, nikoli pa ne poročajo, da so se ponesrečili gorniki … In da bo popolnoma jasno: pohodništvo je šele na začetku svojega pohoda.

»Drug problem pa je seveda prevelika obremenitev gorskega sveta, posebej še nekaterih območij. Tu bo pa treba sprejeti določene, vendar ustrezne mere, da se bo ohranilo vsaj to, kar imamo sedaj.«

»Vendar se žal tam prepleta preveč (neznanih) interesov, da bi prišli do nekega skupnega dogovora, ki bi ga nato tudi res izvajali. Narejeno je bilo že veliko raznih študij, strategij, programov razvoja, a so v glavnem vsi ostali v predalih.«

»V vsakem primeru bo nujno poleg sedanjega Odloka o javnem redu na Veliki planini imeti še nekaj, kar bo bolje varovalo to, kar imamo. Možnost je, da se to uredi v okviru krajinskega parka. Vendar je tu zelo pomembno, da se upošteva domačine, lastnike in jih ne izenači z obiskovalci iz drugih krajev.«

Bojan Pollak je ob domačijskih kamniških (velikoplaninskih) kmetih eden najzaslužnejših, da Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe ni bil ustanovljen in da Velika planina ni zavarovana. Zdaj pa – to idejo skromno, nevsiljivo in navidez ponižno prodaja že zadnjih deset let – predlaga kar ustanovitev krajinskega parka! Podlo zavajanje in sprenevedanje! Neznani interes je predvsem on sam in druščina, ki ji pripada … Je namreč dedič in ponovni ustanovitelj novodobne, pa čeprav fevdalne Meščanske korporacije Kamnik. (Za večjo ironijo usode s polnim – ciničnim – imenom Agrarna skupnost Meščanska korporacija Kamnik.). Želel je le dobiti nazaj kmetijska zemljišča v Kamniški Bistrici (in s končano denacionalizacijo so jih tudi dobili). To je bil njegov edini interes. Zdaj, ko je lastnik, pa uveljavlja svojo voljo povsod, kjer se le da. Vse ostalo so floskule za javnost in nekritične, dobrovoljne planinske, gorsko reševalne in himalajske prijatelje.

»Razlika med hojo in plezanjem je tudi v tem, da moraš biti pri plezanju ozko usmerjen, skoncentriran, medtem ko med hojo lahko precej avtomatično premikaš noge, a z mislimi si lahko povsem drugje.«

Brez komentarja.

»Pred več kot dvajsetimi leti so bile v takratnem Kamniškem občanu opisne možne sprehajalne in pohodniške poti kot izleti v bližnjo okolico Kamnika – izhodišče v Kamniku, nato pa vse do Tolste gore, Vira pri Nevljah, Briš, Vovarja, Stahovice, Sidraža, Tunjic, Kriške gmajne. Ti izleti so dolgi od manj kot ure do več ur, torej primerni skoraj za vsakega. Žal turizem v Kamniku še ni prepoznal potenciala teh pohodniških poti v neposredni okolici samega mesta.«

Ponavljam: gorništvo je tisto, ki ostri razlike med vrhom in dolino, pohodništvo pa tisto, ki skuša te (bistvene) razlike zabrisati. V gorništvu je vrednota gora (ki ji celo Polak, s citiranjem Prezlja, priznava svojstveni obstoj in veljavo), v pohodništvu je vrednota konzumacija storitve, ki so ji gore zgolj kulisa.

»Posebno pa je pomembno sodelovanje pri doseganju raznih ciljev. Znano je, da mi stojimo na ramenih naših prednikov in naši zanamci bodo stali na naših ramenih – bolj ali manj.«

Moja izkušnja z njim je popolnoma nasprotna. Preteklost ga je zanimalo zgolj in samo toliko, kolikor je omogočala, da se nič ne spremeni. Amen in še na mnoga leta!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !