SPOSOJENO. IN VRNJENO. (3)

(Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)

Oblastna drža PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) se je ponovno (spomnimo se dogajanja ob žledu februarja 2014, ko je v Sloveniji, namesto zakonov, vladala PZS z odloki Rotovnika …) najbolje pokazala na začetku epidemije. Enako, kot se med dnevnoinformativnimi družbenimi komentatorji omenjajo izzivi:
- da je epidemija sprožila vračanje k refleksom avtoritarnega vladanja in nadzora,
- da je izpostavila sebičnost in zožila princip solidarnosti in sodelovanja,
- da je razkrila ranljivost globaliziranega komercialnega liberalizma,

popolnoma enako se je to odražalo v odzivih, ukrepih, priporočilih in stališčih PZS.

Zelo konkretno:

namesto, da bi PZS globoka segla v lastno zakladnico, v pridobljeno gorniško znanje, izkušnje in veščine svojega članstva, v

- dolgotrajne prostovoljne samoizolacije na alpinističnih odpravah, v izjemnih, celo ekstremnih razmerah, pa tudi zgolj in samo na samotnih dolgohodih posameznikov doma in po svetu,
- najpodrobnejše, do koraka odmerjenega poznavanje domače, še posebej ne urbane pokrajine s strani lastnih strokovnih kadrov (vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji, markacisti …),
- normalnost, celo običajnost gorniške varnostne razdalje (1,5–2 m), sprejemanja tveganja in stoletne skrbi zase in sočloveka ter
- svobodo, ki jo prinaša gorništvo in ponudila na tradicionalnem znanju oblikovano izhodno strategijo po epidemičnega obdobja (za otroke, mladostnike in mlade; za družine; za odrasle, za starejše in veterane …) ne samo gorniškega članstva, temveč – zavedajoč se svoje civilnodružbene vloge – celotnega prebivalstva

se je raje odločila, da je gorniška solidarnost (s posameznikom, društvom, državo) nekaj, kar je mogoče zaukazati od zgoraj navzdol in kar je še najbližje prepovedi, ne pa na primer vodenju, spremljanju in svetovanju.

Ste morda v vsem tem času zasledili, da je PZS svoje članstvo in obiskovalce gora pozvala k cepljenju?


Morfometrija vrhunca. (vir: Objektiv)

****

Če nas je potrošniški individualizem naučil misliti le nase, je koronavirus obnovil idejo solidarnosti. Covid-19 je na primer v zavest vrnil idejo, da javno zdravje ne zadeva samo nas, niti ne zgolj naše skupnosti. Javno zdravje je oblika solidarnosti s skupnostjo. Solidarnost je zato individualna, krajevna, globalna in medgeneracijska. Je solidarnost v vednosti, v izmenjavi znanja, izkušenj, veščin, podatkov in informacij. Koronavirus je spremenil ali spreminja mentalni zemljevid komuniciranja in vrednosti informacije. Hkrati pa nas je potisnil v globoka domača razmerja, v katerih se že poraja vse mogoče in tudi manj prijetnega, razne napetosti. Med strahom in paniko (oboje pa je povezano z neznanjem) je treba potegniti jasno ločnico.

Vse to je gorništvo že davno dalo čez … Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval, niti sovražil, temveč bi jih razumel. Brez enakosti gorniško prijateljstvo ni možno!


Sožitje možnega?

V takem početju – ko hkrati veliko govorimo o varnosti, malone nič pa o preventivi – ni nikakršne razumne podlage. Nismo slabo pripravljeni samo na nepredvidljivo, odzvati se ne zmoremo niti na verjetne, celo zelo verjetne situacije. In vsemu temu smo priča tu, v bogati dediščini kao zahodnega racionalizma, kjer smo ponosni na svoj tehnološki razvoj; a smo dolgoročno tudi samouničujoče žrtve kratkoročnih ekonomskih interesov.

Aprila 2020 – na primer – so ukrepe v PZS pripravljali: »strokovnjaki iz PZS, Komisije za alpinizem PZS, Komisije za športno plezanje PZS, projekta OSP in GRZS«. Če odmislimo, da večina naštetih sodi že v prvi del stavka – strokovnjaki iz PZS, je treba opozoriti, da zraven ni bilo strokovnjakov s področja prostovoljnega vodništva in mladih. Rezultat so bistroumni nesmisli, kot na primer:
- »planinske poti so lahko poškodovane, saj se je v času od razglasitve epidemije, ustavila tudi dejavnost markacistov« (- takrat zgodaj spomladi, zaradi snega, nikoli ni nobenih delovnih akcij na zelo zahtevnih poteh …)
- »odpoved vsem dejavnostim, razen lažjim sprehodom v bližini doma in v družbi domačih« (- izrazito nesorazmerno priporočilo, ki ne upošteva dolgoletnega znanja, izkušenj in veščin usposobljenih obiskovalcev gora),
- »zaradi erozije, ki je še posebej dejavna v pomladanskem času …« (- to, kar so avtorji želeli povedati ni erozija, sicer pa procesi preperevanja, erozije in denudacije začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena in delujejo ves čas),
- »zaradi suše sta v nižjih predelih in sredogorju na planinskih poteh droben pesek in grušč …« (- očitno bo treba med obvezno osebno opremo dodati tudi metlo!),
… »in se podajajte le na ture, ki so po zahtevnosti nekaj stopenj nižje od vaših izkušenj in znanja« (- priporočilo je bilo izdano za zavarovalne plezalne poti (kjer poznamo samo tri stopnje zahtevnosti poti in nekaj stopenj nižje pridemo v ležanje na kavču), turno smučanje, ne pa tudi za alpinistične ture… za slednje velja, »naj bo strogo v dometu vaših sposobnosti, znanja in izkušenj« (- s čimer se pokaže dvoličnost in več vrednost naših in vaših; alpinisti so namreč nadljudje …).


Poslanstvo gorniškega varstva narave. (vir: Mladina)

Zato je, medtem ko nas biča sedanjost in nas preprašuje o sebi, med brezštevilnimi vprašanji na mestu tudi tisto, kaj vse bi lahko iz neprijetne izkušnje epidemije potegnili za prihodnost oziroma ali se bomo iz krize sploh kaj naučili?

Koliko nam v resnici pomeni domače okolje, naša domovina, zavarovana narava? Kako zelo je pomembno, čeprav se nam zdi samoumevno, da prevlada gorništvo in ne pohodništvo?

Neverjetno se zdi, kako že desetletja ni ustrezne, celovite rešitve varnosti v gorah. Vsi vpleteni se delajo, kot da ideje o Nacionalnem programu varnosti v gorah ne poznajo. Ne zdi se jim potrebno, da bi odkrito, strokovno in vključujoče spregovorili o tragediji, ki se vsako leto, pogosto celo dan za dnem, odvija v slovenskih gorah.


S cesto do vrha: pohodniški ideal mladcev PZS. (vir: www.pzs.si)

Gotovo je pričakovati tudi drugačen pogled na javno gorniško infrastrukturo in se nadejati večje ozaveščenosti (slabo vzdrževane planinske poti so namreč največji dejavnik tveganja v gorah). A hkrati se je bati, da se kljub zmeraj novim katastrofam ne bo spremenilo prav veliko, kajti razkol med pohodniškimi odločevalci in strokovno sfero je globok. Mediji še dodatno ustvarjajo vtis, da sta strani povezani, da delata skupaj in za skupno dobro, toda v bistvu se ne razumeta že desetletja.

V tako resnih razmerah, kakršne so sedaj, sporočila, ki jih spušča v javnost PZS politika, niso nujno resnična. Stroka bi, povsem drugače, morala ohranjati odprtost, in zato ne more biti prav, da se omejeni, samo nekaj članski upravni odbor PZS spreminja v vseobsegajoči organ in idejno enoznačno odloča, kako postopati v gorniškem razvoju. Nujne so strokovne razprave, ključna je odprtost pri uvajanju samih metod.

****

Mogoče bi v vmesnem času prav prišla misel: ne načenjaj moje samote in jaz ne bom tvoje. Vmes pa si delajva družbo.

(Se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !