SAMOTNO VOLČJE TULJENJE

(Objava ni sponzorirana.)

Ivan Mitrevski:
Volkulja Bela in čarobni gozd: napeta ekokriminalka

Samozaložba 2020: 68 strani, ISBN: 978-961-07-0224-5, cena: 20 €

Knjigo, ki je bila nominirana za nagrado zlatirepec 2020, sem kupil.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Vremenska napoved je obetala lepo, če ne celo idealno jesensko vreme za izlet v hribe. Enega zadnjih petkov letošnje jeseni sva se tako podala po manj obljudenih območjih Velike planine, kamor tudi sam, čeprav ves čas hodim križemkražem po velikoplaninskih planinah in planoti, zaidem pravzaprav redko. Morda celo preredko. Dan je bil izpolnjen s samoto, z opazovanjem ujetega jezera hladnega zraka v obliki megle nekaj sto metrov pod nama, z zlato obarvanimi macesni in s sproščenostjo, ki jo prinese prazen dnevni urnik obveznosti.


(Fotografije: Borut Peršolja)

Po nekaj brezdelnih urah hoje sva se počasi krožno vračala na izhodišče, ko sva naenkrat oba hkrati zastala sredi koraka: na še sveže izsekani rani v redkem gozdu, na ozki, blatni gozdarski vlaki, ki je pred kratkim podivjala v višini plastnice v nasprotni smeri najinega prihoda, je na izkrčeni čistini, ki jo je zapolnjevala mehkoba toplega sonca ter pripadajoče svetle sence, mehko ožarjen, kot prikazen iz minulih dni, stal volk. Sam pravcati volk!

Zagledali smo se istočasno in ujeti v podobno nagonsko reagiranje (ja, kot pravi pokrajinska etika: vsi smo živa bitja, vse življenje na Zemlji ima skupnega prednika, vsi skupaj smo se v evoluciji prilagajali in iskali prednosti za preživetje!) smo se nekaj izpolnjenih trenutkov osuplo, a hkrati radovedno nevsiljivo opazovali, za tem pa vsi nadaljevali korak v naslednji prizor. Trenutek, ki mine, a ostane.

Sva ga res videla? Je bil to res volk?

Sta me videla? Bosta povedala drugim?

****

Spomnil sem se nekaterih predletnih nepovezanih informacij o volkulji, ki se je naselila med Lučami in Podvolovljekom. Žal sem lahko na spletu prebral, da se je letos zgodaj spomladi njena življenjska pot (dosti prezgodaj) končala. Očitno pa so ostali njeni mešani mladiči iz domnevno dveh legel. Tudi mladiči naj bi padli pod streli lovčeve puške, a mladostnik, ki sva ga pod robom videla midva, je očitno ušel izboru mislečega plenilca. Pojava, obnašanje in energija so bili volčji, barva razločno videnega, a v zimsko opravo še ne popolnoma razraščenega kožuha pa drugačna, pasja.

Navzkrižno brskanje za informacijami je na bralno površino – na moje veliko presenečenje (pač edina slabost moje dobrohotne odsotnosti z družbenih omrežij) – naplavilo še strip (!) v katerem nastopa volkulja Bela. Hitro se je pokazalo, da je Bela postala nesmrtna, saj je dobila svoje mesto v knjigi. Enostaven spletni nakup je knjigo prevolčil v domači brlog (hvala, poštar Pavel!).


*****

Na videz enostavna zgodba (za odraslega bralca se morda celo več sporočil skriva med vrsticami …) s simpatičnim likom volkulje Bele (»Kvajedej!«) oživlja večno sporočilo, ki je že od pradavnine skrito v širšem alpskem svetu. Na slovenskem ozemlju ga poznamo v pripovedki o Zlatorogu.

»O skrivnostnem, belem divjem gamsu z zlatimi roglji. Visoko v gorah je imel čudežen vrt in bil varuh zlatega zaklada. Toda pojavil se je človek, ki se je polakomnil Zlatorogovega bogastva. Zalezel in ustrelil je Zlatoroga, vendar ni računal z njegovo čudežno močjo. Iz krvi smrtno ranjene živali je v hipu zrasla cvetka, triglavska roža. Umirajoči Zlatorog jo je pojedel in v trenutku se mu je povrnila življenjska moč. V sveti jezi je Zlatorog vrgel pohlepnega lovca v prepad, nato pa razdejal gorski paradiž in za vedno izginil. Njegov zaklad je ostal skrit v gorah. Legenda ima vznemirljivo sporočilo za današnji čas. Govori o tem, da so v naravi določene meje, ki jih človek ne bi smel prestopiti, in o posledicah za človeka, kadar te meje prestopi in brezvestno podre naravno ravnotežje. Za kazen človek umre, narava pa si opomore in živi naprej.«

Dvoličnost človeka in način gospodarjenja s pokrajino (na primer Palmieri d. o. o. Slovenia Eco Resort, Meščanska korporacija Kamnik …), preračunljivost odločevalcev in prisklednikov (v vlogi Janija Prekucnika, župana in podgane) so nedvomno sestavine, ki zložijo tipično slovensko kriminalko. Celo ekokriminalko!

Onesnaževanje zraka in vod, izumiranje vrst, globalno segrevanje so topike treh samostojnih striparskih zgodb ob boku katerih se lucidni avtor – nekoliko resignirano – sprašuje:
- Kdo je volkulja Bela? Je Suis Lepa.
- Kako dobimo čisto vodo? Dva vodika in en kisik nalijemo v pralni stroj in Belo peremo na šestdeset stopinj.
- Kaj je biotska raznovrstnost in zakaj je sploh pomembna? Ni pomembna, saj je pestrost preveč enostavna.
- Zakaj se nič ne spremeni? Zaradi drugih, ne pa tistih razlogov.

Če je spletno raziskovanje o prvih javnih nastopih volkulje Bele naplavilo prave rezultate (24. 6. 2019), potem bi se – v dobri maniri Radia Erevan – lahko celo zamislili, da je mislec Belinih dialogov pravzaprav pravi krivec okoljskih težav.

Vprašanje poslušalca Radia Erevan: »Ali bi se dalo kamniške okoljske težave zmanjšati?«

Odgovor Radia Erevan: »Vsekakor, če volkulja Bela (s strici iz ozadja) ne bi vsega izblebetala.«

Pastelni instagrami, ki jih nadvse vešče producira Ivan Mitrevski, so zelo sodoben medij. Ilustrativna podoba živali in zelo sintetično slengovsko besedilo so nalašč podobni pobesnelim različnim derivatom družabnih omrežij. S to pomembno razliko, da so stripovske sličice poučne, logične in neposredne.

Zato mi nikakor ni jasno, kako za vraga nihče ni ugotovil, da je živa volkulja Bela zgolj reinkarnacija Hunda iz filma Vuk samotnjak/Volk samotar, ki je bil čudovitega leta 1972 posnet tudi na Veliki planini?

Kako resno jemlje avtor svojo bralsko publiko pove zapis na koncu, »da je pri pisanju živali upodobil nekoliko po svoje« in »da zajci le redko jezdijo medveda«. No, vsekakor bi imel avtor tega bloga, podobno opozorilo za dodati h nekaterim gorniškim opisom, recimo k tem:

Vsekakor v vseh pogledih odlično narejena knjiga!

******

Letošnjo velikoplaninsko jesen je zaznamovalo medijsko poročanje (=odkrivanje tople vode) o onesnaževanju kraških vodah (kamnik.info, POP TV, Slovenske novice) na širšem območju Velike planine. S problematiko se ukvarjam že petindvajset let, o njej veliko pišem in predavam. Vedno kadar sem v kakršnikoli vlogi (vodnik, inštruktor, geograf) vodil po planini (otroški gorniški tabor, študentje, strokovne ekskurzije) sem to temo vključil v razlago te izjemne pokrajine. Ponosen sem tudi na to, da je bila v mojem mandatu vodenja društva sprejeta odločitev o mali biološki čistilni napravi v Domžalskem domu na Mali planini, ki je bila – edina na planini – zgrajena poleti 2011.

V zadnjih desetih letih se problemi na Veliki planini, zlasti ob naraščajočem pritisku vedno večjega neupravljanega obiska ter spremenjenem načinu poletne paše, ne premaknejo nikamor. Strokovno vodene, javne in vključujoče razprave ni, saj bi tovrstna razprava takoj pokazala na potrebo po usklajenem upravljanju območja in njegovem zavarovanju. Občina Kamnik, družba Velika planina, d. o. o., ki skrbi za prevoze z nihalko ter ostalimi žičniškimi napravami ter agrarne skupnosti v javnosti zatrjujejo, da »se zavedajo in si prizadevajo«, a rezultatov, vidnih tudi na izmerjeni kakovosti vode v dolini, preprosto ni. In jih tudi ne more biti.

“Razgagati jih je treba!”, bi verjetno rekla Bela. Vsi na lokalne volitve!

*******

Sorodne vsebine:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

MISLITI KOT GORA

SLOVO Z NAJVIŠJEGA NASLOVA

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !