MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: HOMO ALPINUS OBLECTAMENTUS

Iz zgodovine vemo: majhne, drobne, neopazne razlike so najhujše netivo nestrpnosti ali kar sovraštva.

A poudarjanje razlik je včasih nujno, zato da sploh vidimo, razumemo bistvo (pregovor pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda). Čebulo je treba olupiti do zadnjega ovoja, čeprav se brani z encimskim solzivcem. Refleksne solze so neizogibne.


Misliti ali videti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Janko Mlakar (1874-1953) v Spominih in opominih (Planinski vestnik 1936 in 1937) ugotavlja, da »se homo alpinus vulgaris (navadni planinec) pojavlja po hribih, običajno v večjih tropih. Zadržuje se v planinskih kočah, kjer ga napojijo, nakrmijo in ostrižejo. Ni škodljiv, je mirne in krotke narave. Planinec je razširjen po vseh delih sveta. Največ jih je menda v Evropi. V ujetništvu se hitro navadi človeka in se nauči raznovrstnih umetnosti.

V rodu planincev je zasledila znanost do danes naslednja plemena: navadni planinec (homo alpinus vulgaris), planinski vriskač (homo alpinus ululans), planinski dihur (homo alpinus putorius), planinski plazilec (homo alpinus reptans), planinski voluhar (homo alpinus hypudaeus), goli planinec (homo alpinus nudus), planinski smučar (homo alpinus hiemalis), planinska bolha (homo alpinus pulex) in planinski grabež (homo alpinus rapax).«

***

Tipizacija kot miselno orodje, ki z odkrivanjem določenih skupnih lastnosti ali značilnosti odkriva zakonitosti, mora imeti jasno opredeljen/a:
- izhodišča,
- predmet/pojav preučevanja in
- namen.

Tipizacija, kot objektivni, znanstveni postopek, »razkriva« sestavo predmeta/pojava preučevanja, njegovo delovanje in spremembe. Tipizacija ureja, razvršča predmet/pojav glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine.


Pohod na Begunjščico, Raduho in Begunjščico? (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

Stereotipizacija pa je proces pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti. Stereotip je mogoče opredeliti kot poenostavljeno predstavo ali idejo o določeni skupini (ali kategoriji) ljudi. Gre za nezanesljiva posploševanja o določeni skupini, znotraj katere se ne pripoznavajo posamezne razlike znotraj skupine oseb.

Termin stereotip je leta 1922 v socialno psihologijo uvedel Walter Lippman, ki je napisal: »Večinoma najprej ne pogledamo, da bi kasneje definirali, temveč najprej definiramo in šele kasneje pogledamo«. Stereotip je razumel kot pristransko in etnocentrično sodbo, ki ustvarja neustrezno reprezentacijo sveta.

V povezavi s stereotipi je treba omeniti tudi predsodke. Socialna psihologija jih razume kot vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki niso upravičene, preverjene ali empirično utemeljene. Temeljijo na posplošenih in stereotipnih predstavah in sodbah, ki so močno čustveno obarvane in zelo poenostavljene.


Svet, kot ga vidita slovenska Policija in GRZS.

Predsodki so v svojem jedru evalvacije socialnih skupin. Predsodki so negativni ali pozitivni, vsekakor pa zelo odporni na spremembe. Med najbolj znanimi metodami za zmanjševanje predsodkov je Allportova “hipoteza stika”: najboljša pot za zmanjševanje napetosti in sovražnosti med skupinami je ta, da jih na različne načine spravimo v stik. Sam stik sicer še ni dovolj in ga morajo zato podpirati določeni pogoji. To so:
- 1. družbena in socialna podpora,
- 2. potencial poznanstva,
- 3. enak status in
- 4. sodelovanje.

***

Dovolj odzadenjske teorije!

Naj se pomerita – v vzponu in sestopu: gospod GORNIK in gospod POHODNIK! (Jasno, tudi OBE GOSPE, da ne bo zamere …)

Gornik* Pohodnik
Usposobljen za hojo, plezanje in smučanje v gorah. Gore, kot območje prisotnosti, so izbrane slučajno kot del trenutnega navdiha ali kot del nezavednega vpliva različnih trendov (med drugim mode, oglaševanja, objav na družbenih omrežjih …).
Ob srečanju v gorah vljudno pozdravi in odzdravi. Gre mimo brez pozdrava – ne bu, ne mu.
Na planinski poti se prilagaja souporabnikom: pravočasno in varno se na primer, na primernem delu poti, umakne tistemu, ki se vzpenja. Ob naključnem srečanju se ne zmeni za nikogar. Tudi če bi bilo zanj bolje, da bi se ustavil, se raje rine mimo drugih in s tem ogroža sebe in druge.
Nosi ustrezna, praktična oblačila, ki so največkrat iz naravnih materialov. Poleti ima na sebi malo ali čim manj oblačil. Večinoma gre za oprijeta športna oblačila, iz najrazličnejših sodobnih materialov. Celoten videz (zlasti barvna usklajenost) je zelo pomemben.
Oblečene ima dolge hlače. Na sebi (in pri sebi) ima (zgolj) kratke hlače.
Ima gojzarje. Ima superge, morda nizke čevlje in pogosto celo sandale/teva.
Nosi gorniški nahrbtnik z ustrezno osebno in tehnično opremo. Nosi majhen naritnik/torbico okoli pasu/denarnico v žepu in modno/pametno steklenico vode v roki
Premišljeno fotografira doživetje. Vedno in povsod je pripravljen posneti sebek ter ga nemudoma objaviti.
Hodi v zmerni tišini, s sohodci komunicira premišljeno ali sploh ne. Sohodci so tovariši z veliko začetnico. Njegovo komuniciranje je glasno: pri hoji, ob počitku, na vrhu. Prej ga slišiš kot vidiš. Isto velja za njegovega (izpuščenega) psa.
Uživa v hoji, v (gorski) naravi, v družbi sotovarišev, v doživetju. Užitek ni povezan s ciljem, temveč ga zadovoljuje hipno. Pogosto ga vleče le športni motiv in vedno znova/spet podira osebni rekord.
Izbira nove in nove vmesne gorniške cilje. Hodi kar na prej na isti cilj.
Naravo ceni in spoštuje. Ve, da je v gorah le gost. Narava je isto kot fitnes telovadnica. Plačaš in jo imaš, dokler jo rabiš.
Član ali vsaj bivši letni član planinske organizacije. Edini nujni strošek je mesečno plačilo naročniškega paketa.
Zavezan Častnemu kodeksu slovenskih planincev in s tem solidarnosti ter skupnosti (vključno s prostovoljstvom). Zavezan potrošništvu in individualizmu.
Svoje početje v gorah zna poimenovati: sprehod, izlet, pohod, tura, turni smuk, pleza. Vse kar počne v gorah je pohod.

* Sopomenka planinec. Besede, zapisane v moški slovnični obliki, so uporabljene kot nevtralne in veljajo enakovredno za oba spola.

***

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je v stoletjih izoblikovalo (slovensko) gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja, veščin in izkušenj, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno, varno in izpolnjeno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, digitalne sledi do cilja, udobnejše planinske koče (še raje hotelčke), izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.


Reklama za PZS = Pohodniška zveza Slovenije. (Vir: Bonbon, priloga časnika Večer.)

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

Pohodništvo potrošniško zmanjšuje razlike med dolino in vrhom gore, gorništvo te razlike vrednostno poudarja in želi, da ostanejo kot del upravljanega/zavestnega tveganja in vsakokratnega doživetja.


Priznam. Vse priznam! (In vse je res.) (vir: www.siol.net)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !