ZDAJ JE PRAVI ČAS!

(Napisano na dan olimpijske zmage Janje Garnbret, 6. 8. 2021.)

Ljudje se umaknemo pred vetrom, toda kadar smo mu izpostavljeni, bi prav lahko bili pšenična stebla, zasidrana v tla. Pri katerikoli hitrosti vetra je zrak ob tleh in podplatih naših nog negiben. Trenje in njegova lastna viskoznost ga popolnoma ustavita.

Bo prispodobični veter prevetril PZS-jevsko športno plezanje?


Mlačen spletni odziv PZS na dan izjemnega, zgodovinskega uspeha. (zaslonska slika, vir: www.pzs.si)

***

Na zasedanju skupščine Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekalo v Riu de Janeiru (Brazilija) v dneh pred odprtjem XXXI. olimpijskih iger, so 3. avgusta 2016 odločili o uvrstitvi petih novih športnih panog na spored olimpijskih iger v Tokiu leta 2020 (danes že vemo, da se je to zaradi epidemije zgodilo šele leta 2021). Sprejeto je bilo, da bo na olimpijskih igrah premierno na sporedu tudi športno plezanje. Takratna odločitev je prinesla veliko veselja, pa tudi nekaj dilem in ugovorov.

Tudi za slovenske tekmovalce in tekmovalke je bil najbolj sporen format tekmovanja, saj se bo/je na olimpijskih igrah tekmovalo v kombinaciji treh sicer samostojnih tekmovalnih disciplin – težavnosti, balvanskem plezanju in hitrosti. Takšen sistem tekmovanja domnevno odraža najbolj vsestranskega plezalca, plezalko, ne pa nujno najboljšega, najbolj vrhunskega v posamezni disciplini. (Ker je po bitki lahko biti general se je k sreči široka vrhunskost ujela v izjemni Janji Garnbret.) Tekmovalci in tekmovalke so bili večinoma enotni, da bi bile »boljše« medalje v posameznih disciplinah.

Ob Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) je formalni predlog vložila Planinska zveza Japonske. Ta je v obrazložitvi predloga navajala, da športno plezanje uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja – je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah. Z njim se ukvarjajo tako ženske kot mladi, prav tako osebe s posebnimi potrebami. Športno plezanje je zanimivo za družine in je medgeneracijska vez. Tekmovanja na različnih ravneh (od šolskih tekmovanj do državnih in svetovnih prvenstev) so dobro organizirana, zanimiva in razumljiva tudi za nepoznavalce. Rezultati so merljivi, tudi na naravni in ne samo umetni podlagi. Njegova (svetovna) razširjenost in priljubljenost naraščata, prav tako medijska prepoznavnost. Športno plezanje je tudi komercialno izjemno močno (tako z vidika proizvajalcev opreme, marketinga kot industrije dogodkov).

“Olimpijski komite Slovenije je zelo vesel te novice in čestita Planinski zvezi Slovenije, ker je stopila v družino olimpijskih športnih panog. Odločitev je pomembna za slovenski šport, ker smo zelo uspešni v športnem plezanju in si tako na olimpijskih igrah v Tokiu povečujemo možnosti za slovenske medalje, hkrati pa je velika spodbuda in dosežek za sam šport, saj je pridobil bistveno večje možnosti za nadaljnji razvoj,” je takrat povedal generalni sekretar Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez dr. Edvard Kolar.

***

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije), Komisija za športno plezanje in zbor športnoplezalnih odsekov (v določenem delu pa tudi Komisija za gorske športe) so se znašli v novi situaciji. V splošnem se je povečala odgovornost za celovito zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje njenih reprezentanc. Jasno je bilo, da se bo celotni program podražil in da bo treba zagotoviti nove, dodatne vire financiranja (od sponzorjev do javnih virov). Iz razvoja drugih podobnih športnih panog (na primer deskanje na snegu …) je bilo tudi popolnoma jasno, da se bo zaradi odločitve o uvrstitvi športnega plezanja v program olimpijskih iger v nekaj letih v športnem plezanju spremenilo popolnoma vse … Zavedajoč se vsega tega, je Tomo Česen že leta 2016 dejal: »Vsekakor upam, da bo naš šport ostal takšen, kot smo ga poznali do zdaj.«

Priznati je treba, da so številni takratni funkcionarji PZS (od Rotovnika do Planka) ob različnih priložnostih »garali« za to idejo (pravzaprav smo bili v to vpleteni vsi, ki smo bili karkoli povezani s kranjsko tekmo svetovnega pokala). Zavedanje o pomenu dogajanja je šlo tudi čez dnevno politično dogajanje, saj je duh čas lovil tudi takrat nastajajoči novi statut PZS. Pravica do samoodločbe posamezne dejavnosti, ki jih združuje PZS, je tako zapisana v statutu PZS.

Vsaj v javnosti doslej ni bilo zaznati osamosvojitvenega gibanja ali športnoplezalnega naboja.

***

Vrhunsko športno plezanje nima neposrednega vpliva na vrhunski alpinizem (še največ na ravni treninga na umetni plezalni steni). Še manj na gorništvo. Športno plezanje je tekmovalni šport. Gorništvo je tudi šport.

Zagotavljanje široke baze tekmovalcev in članstva ima le malo skupnih točk s PZS. Ob zavedanju, da bo prej ali slej prišlo do organizacijske osamosvojitve športnega plezanja so bila dopuščena specializirana (ne)planinska društva – plezalni klubi. Ti so navidez povečevali družino PZS, a ji hkrati povzročali številne težave legitimnosti (z neudeležbo na skupščinah PZS …).

Če je planinski krožek, namenjen otrokom in mladostnikom, že desetletja strokovno voden s strani prostovoljca, je trening na plezalni steni že dolgo plačan (večinoma s strani staršev), podobno kot v drugih športih. Športno plezanje je bilo tudi prvo, ki je popolnoma zlezlo iz enotnega sistema usposabljanja PZS. Z drugimi programi usposabljanj nima nič več skupnega.

Kjer je športno plezanje v društvu organizirano kot odsek (gre za trdna društva, ki izvajajo celovito planinskodruštveno dejavnost), to za samo društvo ne predstavlja nobenega problema oziroma ne zahteva praktično nobenih sprememb (saj ne na kratki rok). Članstvo društva je že zdaj mogoče v več/obeh športnih zvezah.

SWOT analiza (takrat in danes) pokaže prihodnost obeh zvez – PZS in morebitne Športnoplezalne zveze Slovenije (ŠPZS). A kot rečeno – zaenkrat je molk najbolj zgovoren.

Kako športnoplezalsko brati aktualni predlog sprememb statuta OKS? Kaj bo o razvoju športnega plezanja pisalo v programu novega predsednika PZS? Bo to planinskopolitična smer 9c?

***

V dneh, ko vremenoslovci svarijo pred nevihtnimi vetrovi, ki pihajo z 90 kilometri na uro, je hitrost pri človeški glavi na odprtem približno 60 kilometrov na uro. Na višini pasu je verjetno okoli 25 kilometrov na uro, ob kolenih deset, ob gležnjih manj kot tri in okoli nožnih prstov tako rekoč miruje. Zato ima vsakdo, ki v takšnih nevihti stoji na prostem, stopala v zavetrju, kolena v rahli sapi, pas v zmernem pišu in močan veter pri ušesih. In v tako neenakomerni obremenitvi je težko stati pokonci.

Kdo komu daje zavetje – PZS ali KŠP/ŠPZS?

***

ODNESIMO STATUT V DOLINO

PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !