DVA POSKUSA

Ob raznovrstnem branju, cepljen, a vendarle okužen z gorništvom, naletavam na odlomke, ki puščajo sled.

Pogosto si daljše odlomke, posamezne strani, skopiram in shranim v analogni arhiv. Nekatera besedila, odlomki, stavki, besede se uležejo vame in čakajo. Dokler se vsebina – iz različnih razlogov in ob različnih priložnostih – ne pretrese (in še do nedavnega uležana, pozabljena usedlina) in ponovno privre na površje.

Tokratno besedilo – Cankarjevo! – sem prevedel (predelal in priredil) v dve sodobnejši različici.

Cankar, I. 1901: Knjiga za lahkomiselne ljudi. Spomladanska noč.

»Kakor človeku, ki stoji nad prepadom in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in gleda začuden, ves otroško vesel in širi roke v čudovitem hrepenenju, in širi roke in se sklanja in trepeče in pada, in pada in ne vidi, kako rde skale od njegove krvi, ne čuti bolečine, ne strahu, ne kesanja, in odpira velike, vesele oči in gleda navzdol po neskončni ravnini, oškropljeni s solzami jutranjega solnca, in vidi čudovite, vse bele device, obraze nedolžne, oči sanjajoče in tihe smehljaje, posluša pesmi, otožne in sladke, in vzdiha od pijane, razbrzdane sreče in iztega roke po belih rokah, ki trosijo rože na postelj njegovo, in ne vidi, kako rde skale od njegove krvi, in ne čuti, da mu diha smrtni dih v obraz – tako je meni v tem življenju mračnem.« /787/

***

Kakor človeku, ki stoji vrh skalnega raza v steni in gleda navzdol po dolini, ožarjeni z jutranjo toploto, in zre v daljavo, pomirjen, z dlanjo nad zastrtimi očmi, z držo izklesanega telesa hrepeni, sega po oprimku, zdrsne in pada, in pada in ne opazi, svojega padajočega telesa, ki se poškodovano odbija od stene, ne čuti bolečine, ne strahu, in odpira radostne oči in gleda navzdol po dolini, ožarjeni z jutranjo toploto, in vidi bele žene, nenaličene obraze, njihove zasanjane oči in v plitvem smehu stisnjene ustnice, posluša pesmi, počasne, melanholične, čuti adrenalin, ki ga scela preplavi in steguje roko proti mrtvaško bledim prstom device, ki so pobožali njegovo posteljo, prepojeno s krvjo, in ne čuti, da mu smrtna sapa diha v obraz – tako se počutim, sam v svojem žalobnem življenju. /796/

***

Kakor človeku, ki stoji vrh stene in gleda v dolino, bleščava rosa odseva jutranje sonce, ki zre v daljavo, radoveden, z zastrtimi očmi, z vsem telesom hrepeni, sega v neznano, in pade, in pada in ne opazi, svojega padajočega telesa, ki se odbija od stene, ne čuti bolečine razbitega telesa, ne strahu, in ki radostno odpre oči in gleda v dolino, bleščava rosa odseva jutranje sonce, in vidi bele žene, mrtve obraze, njihove ledene oči, posluša pesmi, žalostinke, čuti poživljanje adrenalina, ki steguje roko proti mrtvaški roki, ki boža njegovo posteljo, prepojeno s krvjo, in ne čuti, da mu v obraz diha smrtna sapa – tako se počutim v svojem življenju. /655/

***

Igra besed, igra ustvarjalnosti.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !