KRAŠKOST GORA JE SKRITA, A TUDI ODKRITA

(Prispevek sodi v sklop obeleževanja mednarodnega leta jam in krasa. V domovini poteka pod sloganom »raziskujmo, spoznavajmo in varujmo.«)

***

V mozaični oddaji Preverjeno na komercialni televiziji POP TV je bila v torek, 21. septembra 2021 na sporedu oddaja z naslovom Temna plat idilične Velike planine (v televizijskem formatu dosegljiva žal le na Voyo). Novinarka Irena Pan je prispevek napovedala z besedami:

»Za čudovitimi razgledi narave na Veliki planini se skriva tudi precej neprijetna in kdaj tudi precej smrdeča skrivnost. Večina objektov na tej planoti naj ne bi imela primerno urejenih greznic. Kaj se zgodi z vso fekalno vodo, ki jo tu puščajo lastniki hiš in skoraj 300.000 turistov, kolikor jih obišče Veliko planino, v resnici ne ve in ne nadzira nihče. Vse, kar spustiš v zemljo na planini, pa zaradi apnenčastih tal konča v izvirih pitne vode v dolini. Poleg tega odpadno vodo na bregove Kamniške Bistrice spuščajo tudi nekateri objekti v dolini. Da ne gre za majhno težavo, nakazuje tudi to, da so bili skoraj vsi vodni izviri pod planino kdaj že prekomerno onesnaženi, tudi s fekalno bakterijo E. coli.«


(Zaslonska slika. Vir: 24ur.com)

Zgodba, ne ravno izvirna, v kateri sem – ne brez pomislekov – nastopil tudi sam, je spet izjemno nazorno prikazala problematiko, ki se je nedomačijski del številnih turističnih obiskovalcev Kamniške Bistrice, Črne, Velike planine, Podvolovljeka in Lučke Bele sploh ne zaveda. Odgovorni odločevalci, ki jim že desetletja ustreza neartikuliranost različnih deležnikov in neusklajena souporaba tega izjemnega gorskega sveta, so bili jasno naslovljeni, tako da bi jim volivci že čez leto dni lahko izstavili račun (a se to v slovenskih razmerah skoraj zagotovo ne bo zgodilo …).


(Zaslonska slika komentarjev pod prispevkom. Vir: 24ur.com)

Prispevku v nadaljevanje dogajanja (spet se ponavljam): »Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine. Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.«


(Zaslonska slika. Vir: 24ur.com)

Kadar se različni deležniki ne morejo dogovoriti o umnem gospodarjenju s prostorom je lahko ena od rešitev dogovor o varstvenem območju in varstvenem režimu. Ko je novinarka kmeta spraševala o tem, ali bi lahko za Veliko planino bila rešitev ustanovitev regijskega parka Kamniško-Savinjsko Alpe je odgovor ustrelil, kot iz topa … »Mi smo proti.«


(Zaslonski sliki komentarjev pod prispevkom. Vir: 24ur.com)

***

V isti oddaji pa je bil predvajan tudi prispevek novinarke Anamarije Krese V hribe po flancat in sekiro (tudi ta v gledljivem formatu žal dostopen le na Voyo). Pozoren gledalec je lahko hitro opazil, da gre za drugo stran iste medalje.


Planinska koča: znamenito ime in sodobni problemi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ključno je vprašanje, kaj pri obiskovalcu gora poraja potrebo po hrani in pijači – običajen napor ali vzpodbujeno potrošništvo? Že v stari Grčiji so praktično vsi filozofi učili, kako razlikovati med potrebami oziroma željami, katero zadovoljitev omogoča trenutni užitek, in v človeški naravi ukoreninjenimi potrebami, ki z uresničitvijo pripomorejo k človekovi rasti in ustvarjajo dobrobit.

»… vedno pričaka s toplim in menda najslajšim flancatom daleč naokoli. Prijaznost je tista, ki planincu povrne izgubljeno moč, ne nadstandardne sobe ali (pre)pester jedilnik, pravita oskrbnika. In te – poleg odlične kuhinje – tu ne manjka.«

Prispevek, ki je hodil po poti Siol/PZS škodljive akcije NAJ PLANINSKA KOČA 2021 je – tako kot praktično vselej doslej – lepo razkril logiko pohodniškega potrošništva ter izjemno vrednost hipnega zadovoljevanja potreb z mamljivo, a vendarle lažno obljubo kulinarične sreče, zavito v oskrbniško prijaznost.

Spomnimo: krute, zdravju škodljive posledice v dolini je razkril prvi prispevek.


Akcija, ki je spremenila podobo slovenskih gora. Žal njeni učinki ne zadoščajo več. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Ker bom o tem spregovoril v enem od prihodnjih samostojnih prispevkov, naj nadaljevanje problematike zgolj nastavim z vprašanji:
- Zakaj zgolj narava ni dovolj za izpolnjeno zadovoljstvo na izletu v gore?
- Zakaj za nagrado ob naporni hoji ne zadošča čudovita izkušnja gorske narave in skromen prigrizek v planinski koči?
- Zakaj za skoraj edino nagrado nujno služi razširjena ponudba hrane in pijače v planinski koči?
- Kako gorniško prirediti in interpretirati slovenski pregovor: »Kar z nogama naredi, z ritjo podre?«

In nenazadnje:
- Zakaj tisti, ki desetletja skrbijo za gorniško infrastrukturo in razvoj gorniškega turizma, ne uvidijo svoje zmote?
- Še več: zakaj s hrano (načrtno?) zakrivajo težave, ki pestijo njihovo planinsko kočo in gorništvo v celoti?


Pohodniška pašteta: Slovenija pohodnari! # LjubimPohodnistvo

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !