NAJDIŠČE SMISLA

(Objava ni sponzorirana.)

Marija Štremfelj, Andrej Štremfelj:
Objem na vrhu sveta

Marija Štremfelj s. p. 2020: 300 strani, ISBN: 978-961-07-0108-8, cena: 30 €

Knjigo sem kupil.

Objem je po definiciji votel. Objem ni žmula, ni previs. Je v začetku izpraznjen prostor, ki ga lahko za stalno naselijo samo dobre, ljubeče stvari. Andrej Štremfelj je v alpinističnem svetu znan kot himalajski plezalec. Devetkrat se je povzpel na vrh, višji od 8000 metrov. Marija Štremfelj pozna razgled s štirih osemtisočakov. Pred tridesetimi leti sta skupaj stala na Vrhu.

Z njo. Z njim.

Knjiga sodi v lepo izdelan in uležan predal memoarske literature. Ta ima svoj čar, saj z neke oddaljenosti osvetljuje izbran dogodek, obdobje v življenju, odnose … To, kar je v središču pozornosti, je že postavljeno na svoje mesto, ima patino, dnevni, aktualni odzivi so že davno pozabljeni. Everest 1990 je natanko tak: je visok, bil je preplezan, na njem je bila potrjena vez med dvema, ki se ljubita in pogled nazaj ni samo doživljajsko izostren, temveč hkrati iskreno zamegljen.

Vzporedno tečeta dve pripovedi iste zgodbe – ● Micina in ▴Andrejeva. Glavna smer je seveda enaka, celo ista, se pa razlikovalno dopolnjujeta v posameznih oprimkih in stopih (oba črpata iz svojih zapiskov, dnevnikov, pisem!). Zato je zanimivo brati predvsem te razlike – v različnem razbiranju, vrednotenju, doživljanju podobnega, pogosto tudi istega. Na poti, v steni in vsem, kar je sledilo uspešnemu vzponu na vrh sveta ter varni vrnitvi domov. (Knjigo sta posvetila otrokom, Katarini, Anžetu in Neži. »Brez njih bi Everest izgubil svoj sijaj.«)

Spoštljivost, s katero opisujeta življenjske in alpinistične sopotnike, bi bila toliko bolj –vizualno – zanimiva, če bi njuni poti/besedilo dejansko potekali vzporedno, postavljeni (revijalno) dvo stolpično. Ne gre namreč stereotipno poenostavljati, da gre zgolj za moško, ženski pogled in iz spola (?) izvirajočih razlik, pogledov. Gre preprosto za to, da sta dolgi zakonski zvezi navkljub, oba še vedno izjemna posameznika, z lastno zgodovino, (s predmetno različnim ) učiteljskim poklicem in s svojo vlogo spomina in navdiha.

Pred izidom knjige sta Andrej in Micina zgodbo večkrat predavateljsko pripovedovala ob različnih priložnostih. Mislim, da sem ju poslušal dvakrat, zato so mi bili glavna zgodba in vodilni poudarki že dobro znani. Lahko rečem, da je izpoved odkrita, iskrena. S tem mislim, da osvetljuje tudi notranje in zunanje dileme, težave, odločitve, ki jih prinaša tak vzpon in druženje z različnimi ljudmi. Tveganje je veliko, številne stvari gredo lahko narobe. Kdaj jo zagode počutje, telo se upira, lahko odpove ventil na kisikovi maski … In vedno je rešitev – ki je kaj? Zgolj znanje? Zgolj izkušnje? Samo sreča?

Kdor pozna zakonca Štremfelj ve, da ju v enotnosti, tudi enosti utrjuje krščanska, natančneje katoliška vera. Ker gre za zelo osebno stvar, se včasih o njej niti ne spodobi govoriti. Včasih pa je – zaradi omejujočih zunanjih okoliščin (slovenska demokratičnost je tu žal še zelo, zelo na začetku …) – o njej nekako težko govoriti. Kakorkoli že, res bi me iskreno zanimalo, kako jima je vera pomagala v celotnem dogajanju? Katera molitev, katera pridiga, odlomek svetega pisma so alpinistično še posebej navdihujoči? Ne bi se branil tudi odgovora na na videz banalno vprašanje, ali je bila tam na 8850 metrih bolj navzoča, bližja, božja navzočnost?

***

S takratno odpravo na Everest sem mikroskopsko, a oprijemljivo posredno povezan. Z njune, njihove odprave doma hranim kamenček z Everestovih pobočij, ki mi ga je prinesel žal pokojni vrhunski alpinist Janez Jeglič. (Ko sem prvič pisal o tem sem pomenljivo dodal – čeprav pri Johanu nikoli ne veš … Mislil sem seveda na to, da je Johan v svoji navihani pristnosti lahko te kamne nabral tudi kje drugje. Tega mu ne bi niti zameril, saj nas je bilo odjemalcev verjetno zares veliko …)

Knjiga je izšla v samozaložbi. Morda se tudi zato čuti odsotnost urednika, ki bi besedilo zrihtal do vrhunskosti, kot jo zaznamuje njuno početje v gorah in v dolini. Dokumentarna fotografija, v dobršni meri izpraznjen družinski album, je zgovorna sama po sebi. Gore, vzponi, ljudje, oprema, svetloba. Vse je minilo, a vse je tukaj, med nami.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !