DEVIŠKO POVRŠJE (2): PLAZOVI V KONCU

Stojim sredi trenutnega, morda celo prvobitnega sveta.

Na zapuščenem parkirišču snežnih plazov, ki jim je za letos že potekel rok trajanja.

Zrem v pobočja okrog sebe in s prostim očesom opazujem snežna korita različnih oblik in dimenzij. Gledam hrapavost, ki morda zrcali nekaj metrov nižjo kamnito podlago snežnega tobogana. Robove, ki odsevajo silovitost podornega, plazovnega piša. Krogle, ogromne granule, ki pričujejo dinamiko tokov in lastnosti plazovine.

Lavina.

Levinja?

Vidim uničenje in čutim taljenje, kao »pobeg z mesta dogajanja«. Novo ranjeno bojišče življenja v gorah. Feniks se dvigne iz pepela. To je bistvo vsega.

Zima 2020/2021 je bila izborno glasna. V dokaj enakomernih izpodnebnih prispevkih so pravilne lepotice, ki so samozavestno izbirale ploščate, zvezdaste, stolpičaste, igličaste ali dendritske kote med svojimi kraki, navidezno nemočno (lej jo, lisico!) obležale na nagnjenem pobočju. Nezavedajoč se, da so pravkar prestopile v nov krog običajnega oblikovanja trenutnega površja Zemlje, so se potuhnile v lagodno naložene plasti.

Ob poku ali zamolklem grmenju so lomile gozdni rob in s posameznimi krogličastimi izstrelki skušale opozoriti nase.

Snežinke.

***

Hipnemu nenadnemu lebdenju v zraku je sledil dokončni bagerski zdrs. Zaradi izjemne teže in židkosti so talni plazovi mokrega snega prepotovali veliko razdaljo in segli dlje kot običajno. Dosegli so dolinsko dno Konca. Dosegli so startno črto, ki jo nekateri imenujejo življenje, drugi smrt. Ali zemljepisnoimensko: Konec, V Koncu. (Čeprav bi ledeniško imensko bilo lepše: U Koncu.)

Zdrsu je sledila tišina razdejanja.

Tišini je sledilo sesedanje razdrapanega in s prstjo, z drobirjem in ostanki rastja premešanega umazanega ledenika.

Je bilo to ponoči? Se je zgodilo čez megleni dan?

Nemudoma sta pristopila geomorfološka medicinski brat in sestra – denudacija in erozija. Predvsem pa sonce s svojo žarko toploto, ki spomladi s seboj nosi čarobno formulo zelenega življenja.

Talilne ponvice, te za hojo obupne vdolbine na zbiti, sprani, a vendarle kolikor toliko beli snežni odeji, se kot sončnice obračajo v smeri sonca. Stopnice, ki so zares enkratno doživetje. Kmalu jih ne bo več. (Ostale bodo na mojih fotografijah.)

Zdelo se je, da so se plazovi prilagodili pokrajini in da ta nima več namere po spreminjanju. Da se je sprijaznila z vsem, kar jo dreza, trese in gladi. To, da je v snegu vse polno drobnih površin, ki so različno orientirane, tako da lahko snežna odeja učinkovito odbija svetlobo v vseh smereh, je izgleda ne moti. Belina je korak do zelenega. In sivega. Ter rjavega.

***

Z naravoslovnega, racionalnega in razlagalnega gledišča je bilo jasno, da gre za iluzijo. Privid, ki mi je bil blizu vsakič, ko sem se tod mimo vzpenjal na Žmavčarje in naprej na Skuto ali Tursko goro. Še posebej blizu mi je bil privid takrat, ko sem raziskoval votlino Gamsovega skreta in se s stopi in oprimki dvigal nad Kogel.

Ponavljam skoraj nespremenjeno:

»Pridevnik deviški je dražljiv, celo vznemirljiv. Pomeni, da je tisto, kar označujemo z njim, nedotaknjeno, v prvotnem stanju. Zato pravimo deviški pragozdovi, deviška narava. Ne moremo pa reči deviška (= nedotaknjena) dolina, kadar jo napolni grmada snega.

Rezultat – skoraj vsako zimo – je deviška pokrajina, ki kot lupina prekrije prejšnje, (po)ledeniško površje. Zmrzlina, ki je preorala gozdni rob in ki je z ostanki najfinejše šesterokotne simetrije zapolnila pore mrzle kože.

Iz kaosa se izluščijo vzorci urejenosti.« V njih tli neizmerna želja po zavzemanju, širjenju.

Podobno je s korakom. Tudi ta želi iti kamorkoli, naokoli, se širiti, gaziti in podpisovati v pokrajino. Bil sem tu.

***

Kaj je sprožilo snežni plaz?

Koga ali česa se je – rodilniško? – tokrat otresel Konec?

***

VEČ:

DEVIŠKO POVRŠJE (1): MELIŠČE POD RZENIKOM

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !