GORE: PREBIVALSTVO

(Zadnji v seriji feljtonov, ki opisujejo celotno pokrajinsko podobo skoraj vsake gore. Zanimivo je, da so vse fotografije, ki reportažno podpirajo zelo raznoliko besedilo, nastale le na eni planinski poti. Vse se da videti, le treba je znati videti. )

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

***

Slovenski alpski svet je s povprečno 108 ljudi na km2 gosto poseljen (slovensko povprečje je 97 ljudi na km2), vendar je prebivalstvo zgoščeno predvsem na ravninah. Razlog so reliefne in podnebne prvine pokrajine (povprečni naklon znaša 18o, v alpskih visokogorjih pa celo 25o). V Cerkljanskem, Škofjeloškem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju je poseljenost približno 40 ljudi na km2, v Julijskih Alpah 20 ter v Kamniško-Savinjskih Alpah 24 ljudi na km2.

Kdaj so v Alpe začeli prodirati prvi lovci in nabiralci? Verjetno v toplejših obdobjih med ledenimi dobami. Prvi dokazi so stari približno 100.000 let. Sledi človeka iz obdobja prazgodovine najdemo v t. i. paleolitskih postajah Potočki ziljalki na Olševi in Divjih babah v Idrijskem hribovju. Prva stalna naselja so se v slovenskem alpskem svetu pojavila na prehodu v bakreno dobo na Savski ravnini. Ostanke iz železne dobe najdemo ne le v obeh večjih ravninah, pač pa tudi v dolini Soče, Baški grapi, Bohinju, Posavskem hribovju in na obrobju Pohorja. V dobi Rimljanov se je poselitev še bolj zgostila, predvsem na ravninah, gričevjih in ob pomembnih prometnicah. Samotne kmetije so bile že tedaj prevladujoča oblika poselitve, ponekod pa so nastali tudi zaselki. Z udori »barbarov« so se prvotni prebivalci umaknili v teže dostopna območja.

Od naselitve Slovanov pa do 13. stoletja so bila zasedena vsa razpoložljiva zemljišča na ravninah in ugodnejših prisojnih legah. Med 13. in 15. stoletjem je potekala višinska kolonizacija, ki se je usmerila v hribovje in gozdnata območja. Število naselij je takrat doseglo, ponekod pa celo preseglo število današnjih. Kolonizirani so bili Pohorje, Kozjak, Strojna, Velenjsko hribovje, Zgornja Savinjska dolina, v krpah pa tudi prisojna pobočja Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Škofjeloškega, Cerkljanskega, Polhograjskega in Rovtarskega hribovja, Posavsko hribovje med Litijsko in Ljubljansko kotlino ter dno Zgornjesavske doline.

Z rovtarsko kolonizacijo v 16. stoletju, ki je bila usmerjena v obsežna gozdnata območja, se je obseg današnje poselitve Slovenije dokončno sklenil. Takrat je bila urejena tudi večina planinskih pašnikov. V tem obdobju je potekala poselitev v Trenti, v dolini Radovne, na Pokljuki, na pobočjih Golice, v višjih delih Cerkljanskega hribovja, na južnih pobočjih Bohinjskih gora nad Baško grapo in pod Ratitovcem, na območju Žirovskega vrha in delno v dolini Kokre. Pri obeh kolonizacijah je šlo pretežno za naselitev v obliki samotnih kmetij.

V slovenskem alpskem svetu živi približno polovica prebivalcev Slovenije, ki so zgoščeni predvsem na ravninah in v večjih naseljih po dolinah. Tu število prebivalstva stalno narašča, više ležeča in prometno odmaknjena območja samotnih kmetij in zaselkov se praznijo. V teh območjih se prebivalstvo stara, spreminja se tudi kulturna pokrajina, ki se lahko ohranja le s stalno kmetijsko rabo, ki upošteva krajevne geografske značilnosti in nosilno sposobnost okolja.

Glavni naravni viri slovenskega alpskega sveta so gozd, vodnate reke, zaloge podtalnice, rudišča (od premoga do urana), rodovitna kmetijska zemljišča na Savski in Savinjski ravnini, s snegom prekrita pobočja, primerna za zimski turizem, in ne nazadnje gorniško razgibana pokrajina, ki privablja obiskovalce.

Sprva je bilo pomembno predvsem kmetovanje (planinsko pašništvo in sirarstvo), čebelarstvo in iznajdljiva domača obrt, v srednjem veku pa se je začelo tudi izkoriščanje gozda (na vodotokih so se pojavile žage). V 16. stoletju se je razmahnilo fužinarstvo; marsikje je ostalo glavna gospodarska dejavnost do 19. stoletja in pomeni začetek industrializacije gorskega sveta. Fužine so bile povezane s krajevnimi nahajališči železove rude (predvsem bobovca). Največ jih je bilo v Zgornjesavski dolini, Bohinju, pod severnimi obronki Jelovice, v Škofjeloškem hribovju, na vznožju Pohorja in v Mežiški dolini, posamične pa so delovale še v Trenti, dolini Kokre, Kamniške Bistrice, Voglajne ter Posavskem hribovju. Nanje še danes opozarjajo številna zemljepisna imena (npr. Stara Fužina v Bohinju).

V 18. in 19. stoletju je bilo zlasti na obronkih Pohorja razvito izdelovanje stekla v glažutah. Tako fužinarstvo kot glažutarstvo sta spodbudila oglarstvo. V 19. stoletju se je razvilo premogovništvo, gradile so se železniške povezave, na začetku 20. stoletja pa tudi hidroelektrarne. V zadnjih desetletjih je kmetijska raba tal, s katero se je začelo gospodarjenje z gorskim svetom, močno upadla. Začela sta se procesa propadanja kulturne pokrajine in zaraščanja. Gozd danes prekriva že 65 % Slovenije, leta 1896 pa je bil njegov delež 41 %.

Do leta 1880 je prihajalo v Alpe malo turistov, tisti, ki so prišli, pa so bili bolj željni pustolovščin kot oddiha. Prvi razmah turizma, h kateremu veliko prispeva železnica, je prišel med letoma 1880 in 1914. V nasprotju z množičnim turizmom v drugi polovici 20. stoletja je bilo turistov manj, bili so premožnejši in so ostajali dlje, tudi več mesecev. V tem času so zgradili v Alpah prve zobate železnice in prve hotele za potrebe aristokracije. Med obema vojnama se je spremenila struktura turistov, prevladal je srednji sloj in nastajali so manjši hoteli, oddajati so začeli tudi zasebne sobe. Po drugi svetovni vojni se je tudi v Alpah zaradi vključitve najnižjih socialnih slojev začelo obdobje množičnega turizma. Na območju alpskega sveta so nastala območja počitniških hiš, ponekod so načrtno zgradili počitniška naselja, npr. v Ukancu ob Bohinjskem jezeru, na Pokljuki, Veliki planini, Katarini, Golem brdu, Zaplani in na vzhodnih obronkih Pohorja.

Razgibana gorska pokrajina privablja številne obiskovalce, saj jim ponuja številne možnosti za oddih in rekreacijo. Ponudba na področju športa in rekreacije se je izjemno povečala: sredi sedemdesetih let je bilo v gorskem svetu ugotovljenih šest prostočasnih dejavnosti, konec devetdesetih 36 različnih dejavnosti, zdaj jih lahko naštejemo že več kot sto. Zato si danes prizadevamo za turizem, ki temelji na naravnih vrednotah in ne posega agresivno v naravo, hkrati pa zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu. Rekreacija, ki jo tak turizem vključuje, ohranja naravne vire in človeka duhovno povezuje z naravo.

Nenehno iskanje ravnovesja med rabo pokrajinskih prvin in njihovim varstvom je zaznamovano s trenutnim odnosom ljudi do gora. Legenda o Zlatorogu je dokaz, da preteklost nikoli ne mine.


(Fotografije: Borut Peršolja)

***

GORA: KAMNINE

GORA: VODA

GORA: OZRAČJE

GORA: PRSTI, RASTJE, ŽIVALSTVO

GORA: PREBIVALSTVO

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !