SLOVENSKI DOLGOHOD

(Objava ni sponzorirana.)

Jakob J. Kenda:
Transverzala: potopisni roman

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 264 strani, ISBN: 978-961-95094-0-1, cena: 27 €

Knjigo sem brezplačno dobil od avtorja.

***

Dolgohod je posebna disciplina. V številnih ozirih. Lahko je tudi vseživljenjski proces, ki nas vsakič znova hočeš/nočeš vrne na enega od začetkov evolucijske poti. Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja je čvrst in nazoren dokaz, da preteklost ne mine.

»Treba je preprosto iti. In hoditi.«

S tem stavkom sem končal predstavitev prejšnje Jakobove knjige. Ker slučajnosti ni, je prejšnji konec odličen začetek novega knjižnega popotovanja – tokrat doma, po Sloveniji (žal v času epidemije bolezni covid-19). Zaradi nazornosti (= komoditete ocenjevalca) sem ga zapakiral v pet lastnih etap, ki jih knjiga seveda v svoji žlahtni pripovedni obličnosti nima. Gre za vzporedne zgodbe, ki pozornemu, hodečemu bralcu puščajo sledi.

***

»Obenem te uvodni del poti, če jo začneš iz Ljubljane in potem pod Toščem zaviješ levo v krog Transverzale, nežno ziblje med urbanim in naravnim.« (30)

»»… Posamezne poti … so kakor verzi, ki se skupaj vijejo v krog, v venec skupne pesmi, v Transverzalo.« A vanjo se vpleta še marsikaj. Vsekakor mnoge lastnosti njene dežele in njenih ljudi, katerih odsev je. … Od tod temu vencu toliko globin preteklosti, od tod ima tako poudarjeno združujoči značaj, od tod njegovi vpogledi v vprašanja sodobnosti. … »Je torej tudi Transverzala pesem trikrat peta?« sem se namuznil sam pri sebi, potem zmajal z glavo: »Raje sedemkrat ali sedemtisočkrat.«« (231)

»Prizori na tem območju znajo biti kdaj tudi boleči, saj je gotovo med najbolj revnimi izmed tistih, ki jih preči Transverzala.« (153)

»Ti kraji priskrbijo poti kontrast, v katerem še bolj izstopijo njene občudovanja vredne planinske lastnosti, in obenem okrepijo tudi vpogled, ki ga vsaka takšna dolga pot daje v svojo deželo in ljudi.« (34)

O transverzali in obhodnici:
Sinonim za transverzalo je Slovenska planinska pot. Ta se je do osamosvojitve imenovala Slovenska planinska transverzala št. 1. Oboje je zanimivo in pomenljivo – da so jo povojni planinsko-politični veljaki poimenovali transverzala (oče poti, svetovljanski Šumljak, jo je namreč imenoval magistrala) in da nosi številko 1 (kar brez dvoma napeljuje k misli, da ji bodo sledile še dvojkica, trojkica, štirka …).


Kendova transverzala.

Spoštovani gorniški in inštruktorski znanec Srečko Pungartnik je v Planinskem vestniku zapisal: »Le malo mu je bilo žal (Šumljaku, opomba BP), da ni bila osvojena njegova ideja o poti, ki bi kot obroč »povezovala naš ljubi gorski svet«. Magistrala – krožnica: črta brez začetka in konca, ni pomembno, kje vstopiš in kje izstopiš, črta, ki povezuje navznoter in širi navzven, črta brez ali – ali. V tem vidim svetovljanstvo Šumljakove zamisli (planinski Žive naj vsi narodi), ki vse doslej uradno ni bilo razumljeno.«

Obhodnica je slovarsko opredeljena kot planinska vezna, krožna ali točkovna pot, ki je registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS (=Pohodniška zveza Slovenije). Isti Srečko o nesrečnem izrazu zapiše: »Sam sem izraz obhodnica prvič srečal v naslovu članka. Moja prva misel je bila (verjetno povezana z obvozi): »preklemanska privatizacija, spet zapirajo poti, da je potreben obhod po obhodnicah!« Kmalu pa sem opazil, za kaj gre. Dobro, izraz je pač izraz. Novo nam je tuje, potem se prime (ali pa ne). Če transverzala ni dobra, ker je tuja (kaj pa: avto, radio, antena, fenomen …?), vprašajmo in poslušajmo strokovnjake za jezik, ki so morda ob tem še zapriseženi planinci (npr. Matjaž Kmecl, Stanko Klinar …). Če takšna pot k novemu imenu ni dovolj demokratična, objavimo razpis za najboljši izraz, potem pa naj skupščina PZS demokratično določi. Če bo zmagala obhodnica (precej diši po »obilaznici«), pač bo.«

Ne, ni bilo nobene demokracije. Zato se je Jakob Kenda trmasto odločil narediti dvoje: uresničiti, dokončati Šumljakovo izvirno idejo (iz Maribora priti spet nazaj v Maribor oziroma »stari polovici« dodati zamolčano, novo polovico) ter dolgohodu vrniti staro ime – transverzala. Čast in slava – obema!

»Ta v dveh mesecih prvoosebnega, fizičnega stika pohodnika vsekakor poveže s svojo deželo in ljudmi.« (17)

»Kdor išče žig, bo ostal prazen, tudi ko si ga bo pritisnil v knjižico, kdor pa najde pot, bo ta vanj za vedno vtisnila svoj pečat.« (86)

»Vzpon na Triglav, vsaj v glavni sezoni, zna biti torej svojevrsten užitek.« (217)

»In na dolgih turah pač ne moreš vsega preračunati tako, da bi bil na vsakem sušnem raztežaju ravno za konec tedna, ko so koče tam vendar odprte. S sabo smo tako tovorili po pet litrov vode vsak, in ker sem prevzel še nekaj bremen otrok, saj bi bil sicer zanju napor prehud, je imel nahrbtnik gotovo krepko čez dvajset kilogramov.« (47)

O žlahtnosti hoje in doživetij:
hoja je neizčrpen vir (zato je tudi parafraziranje Zaplotnika popolnoma na mestu). V vseh novodobnih agendah bi jo morali uvrstiti – kot temeljno enoto – med obnovljive vire. Torej med vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov. Sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi in tokovi morja so ogledalo hoje. Hoje, ki je »nikoli ne zmanjka, saj se obnavlja dokaj hitro in je dokaj enakomerno porazdeljena«. Hoja je čista energija, vir ustvarjalnosti in hotene pomirjenosti.


Žigoslovje.

V Kendovi knjigi nastopajo lisica, sova, divje svinje, od velikih zveri v glavni vlogi tudi medved, v stranskih vlogah pa tudi volk in ris. (V prvem delu knjige nastopata tudi Jakobova otroka – odlična sopotnika in fotrova trenerja). Ljudoslovno dogajanje osvetljujejo miniaturne reportaže s poti, na primer o balinanju v Ilirski Bistrici, kmetovanju na Kočevskem in mestovanjem v Slovenj Gradcu. Knjiga lovi (podobno kot Apalaška pot) tudi širši okvir, zato se podaja na pot družbene perspektive. Kenda s poti odseva izkušnje in zapažanja glede regionalnega razvoja (ne nujno izraženega z BDP), razmerja podeželje : mesto (politika Evropske unije kriči, da mora biti življenje na podeželju enako kakovostno kot v mestu), demografije (zlasti staranja prebivalstva in praznjenja naselij), gospodarjenja z gozdom in na primer rabe sončne energije.

Kenda ni samo hodec, je makroskopist, ki zna videti tudi posamezna drevesa.

»Tam ob naštetih štirih pogojih, da se slovenski planinec odpravi v hribe – nenaporen izlet, razgled, koča, sončno vreme –, ni bil izpolnjen peti; moral bi biti praznik ali konec tedna.« (69)

»Francosko petico pa so med drugim z dodatnim odsekom od holandske obale do Ženeve podaljšali na 2200 kilometrov, torej iz nje naredili prvo veliko turo, a seveda bolj splošno pohodniške tradicije.« (39)

»Ne nazadnje pa je ameriško planinstvo ohranilo precej več veščin divjinskega pohodništva, ki niso bile moja močna točka, a je bilo očitno, da bodo prišle zelo prav ravno na manjkajoči polovici poti.« (114)

»Kot rečeno od Idrije do Posavskega hribovja preizkušeno ni boljšega načina, kot da se Transverzalo prehodi v divjinskem slogu. In transverzalec gotovo pride skozi z opremo za divjinski stil pohoda celo na mnogo večjem delu naše vélike ture, vse od Porezna do Robanovega kota. Toda od Kamniških do konca Julijcev je nujna alpska. Iz divjinske opreme mora vse samooskrbno od kuhinje do spalnice, ostati sme samo del shrambe za prigrizke in skrajno silo. Manjša ko je teža, manj te bo vlekla stran od stene.« (168)

O razmerju pohodništvo : gorništvo (o tem sva se z Jakobom menila še posebej, ob različnih priložnostih):
Vsekakor to ni »ena najboljših knjig o pohodništvu kot načinu življenja in razmišljanja« kot trdi Viki Grošelj. To je namreč ena od ključnih gorniških knjig! Naj ponovim: »Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. … To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija (v naših krajih jo poznamo kot besedno zvezo »lahko in hitro«), da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je« jasen dokaz, da je Jakobu mar za vsak korak, ki v sebi skriva največjo mero racionalnosti, čuječnosti in veselja. In to nikakor ni potrošniško pohodništvo, temveč čistokrvno, domoljubno, slovensko gorništvo.

To nenazadnje (in na svoj način) dokazuje tudi presunljiv opis vzpona na Grintovec. Sama po sebi se postavlja analogija s Starcem in morjem: Odraslež in gora.

»Prvi od nasvetov spričo takšnega markiranja na območju velike samote bi bil: ne izgubite se.« (107)

»Človek se namreč ob tamkajšnjih velikih smernih napisih hitro spomni koliko kritik je bilo namenjenih markacistom teh krajev. In ti napisi niso zgolj nespregledljivih dimenzij, temveč so obenem izpisani z zamahi krepko razdraženega čopiča.« (44)

»Praske in bunke, ki smo jih pridobili med Razdrtim in Senožečami, se niso imele najmanjše prilike zaceliti, temveč so dobile še precej družbe.« (106)

»Mislil sem, da bi te variante – manj zahtevna, zahtevna in zelo zahtevna – imele nekakšne maskote. Prva bi bila recimo pot smelega svizca. Zahtevna varianta bi bila pot gajstnega gamsa. Zelo zahtevna različica pa bi bila pot korajžnega kozoroga.« (181)

O planinskih poteh in orientaciji:
Knjiga je utemeljena komunalna kritika označevanja planinskih poti, ki so v kombinaciji neznanja, neizkušenosti, utrujenosti, nezbranosti, slabe opremljenosti obiskovalcev gora eden najpomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah. Število nesreč v gorah in absurdno visoko število umrlih v gorah to – žal – potrjujeta. Knjiga je (ne)hote tudi idejna kritika slovenskega pohodniškega planinstva, zlasti njegovega brezobzirnega razvoja v zadnjem desetletju.

Grafitarstvo, spanje v planinskih kočah na skupnih ležiščih, svarilne pripovedi, VAPO-ti, pijančevanja, zgodbe trentarskih gorskih vodnikov, poimenovanja Triglavskih jezer, stereotipizacija na primer o Čehih v slovenskih gorah … so na videz plehka anekdotična doživetja, a ko človek leto za letom hodi po domačih planinskih poteh uvidi, da se je očitno zmotil na enem od križišč poti in zašel v vzporedni svet. Slovenstva. Alpskega, posavskega, štajerskega … slovenstva.


Humor vedno odseva realnost.

***

O planinsko-političnem ozadju:
Ivan Šumljak (1899–1984) je bil profesor, publicist in predavatelj. Dvajset let je bil načelnik markacijskega odseka PD Maribor-matica. Zasnovo prve slovenske vezne poti je 21. junija 1950 predstavil na zboru markacistov Slovenije pri Slamiču v Ljubljani. Pot od Maribora do Kopra je bila za obiskovalce pripravljena v treh letih in uradno odprta leta 1953.

Slovenska planinska transverzala
• 1160 kilometrov
• do 70 kilometrov vzpona
• dva meseca hoda

Slovenska planinska pot
• 599 kilometrov
• do 45 kilometrov vzpona
• slab mesec hoda

Pohodniška pot Juliana Trail
• 267 kilometrov
• do 10 kilometrov vzpona
• pol meseca hoje

Zelo preprosto vprašanje je, zakaj se je Slovenska planinska transverzala št. 1 končala v Kopru (kasneje Ankaranu in danes na Debelem rtiču)? In podvprašanje (ki že vključuje, nakazuje odgovor): ali drži, da se je izognila Notranjske, Kočevskega roga in Dolenjske zaradi medvojne revolucije, domobranstva in povojnih pomorov?

Skrivnostni prišepetovalec, ki ga Kenda nekajkrat v knjigi omeni, je o tem prepričan. Trdnih, verodostojnih dokazov, ki bi domneve podprli ali ovrgli, ni (tudi o tem sva se z Jakobom pogovarjala ob priliki). Obstajajo logična sklepanja, ki pa ne upoštevajo na primer Transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, v magični dolžini 1000 kilometrov z 88 kontrolnimi točkami, ki od 13. junija 1969 prečka vsa omenjena – sporna? – območja.


Že uhojeni (novi) del transverzale.

Zdi se, da si je avtor naložil še en križ – narodno spravo, ki naj bi jo – z dopolnjeno transverzalo, izpolnjeno hojo in odprtostjo duha – dosegel vsakdo, ki jo bo prehodil. Slovenska sprava, ta slovenski antigonski proces, nedvomno zaznamuje življenje sodobnikov. Še posebej pa se dotakne življenja tistih, ki so izgubili svojce, premoženje, ugled … Zagotovo je hoja nekaj, kar v srčiki deluje združevalno – tako na filozofski, kot socialni in gibalni ravni. A vse lastnosti hoje prihajajo od znotraj, iz vrednot posameznika, iz lastnih preizkušenj in spoznanj drugih hodcev. Ta notranji motiv se z aktivno idejo avtorjeve sprave sfiži, saj –iskrenim namenom navkljub – deluje vsiljeno, nedomišljeno in premalo rahločutno.

»So poti, ki vabijo.
So poti, ki si jih jemlješ s silo.
In je pot, ki je ukaz človeku.«

Ciril Zlobec, Pesmi (1979), In je pot

»Veste, moj svetovni nazor je planinstvo.«
Ivan Šumljak

***

Kolikor vem, se PZS na Jakobove napore, o vzpostavitvi dejanske transverzale, ki bi imela tudi dostopne, navezovalne poti iz večjih mestnih središč, ne odziva. Letošnja majska številka Planinskega vestnika se tematike, ki jo vztrajno promovira Jakob Kenda (tudi z zemljevidom in logotipom dejanske transverzale), na daleč izogne. Le zakaj … »Stara polovica«, ki naj po mnenju Ruglja ne bila »več aktualna in dovolj atraktivna« (čeprav Kendovi opisi govorijo prav nasprotno – imenuje jo vélika tura), v resnici rabi razbremenilnik – spričo velikega vala, pljuska množičnega obiska (zavedajoč se podnebnih sprememb ali ne).

Druga dolgohodna knjiga Jakoba Kenda je na nek način tipično slovenska. Govori o številnih prvinah, ki so nas naredile kot narod, celo nacijo, in hkrati ponotranji slovensko razdeljenost. Ne dvomim, da bi lahko k enosti znali pomagati utrinki literarnih del Daneta Zajca, Janka Glazerja, Joža Vršnika – Robanova, Aleša Debeljaka … Premišljevanja skozi njihove poglede bi bila morda ustrezneje razumljena.

Najodličnejši deli so tisti s poti. Deli, ki bi jih z lahkoto pogrešal, pa so deli ob poti. Naslednja knjiga bo torej spet S poti?


Lej ga, lisjaka! Če ni – lisica?

  • Share/Bookmark

En odgovor to “SLOVENSKI DOLGOHOD”

  1. Rado komentira:

    Kaj pa Prekmurje?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !