HOJA JE ZAKON

Irena Cerar:
Potepuški okruški: kako sem hodila po robu

Buča 2021: 180 strani, ISBN: 978-961-7114-13-3, cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil. (In kasneje vanjo dobil avtoričino posvetilo.)

Odkrivanje krajev in s tem samega sebe ni enostavno. Načrtovati logistiko, jo potem zadovoljivo udejaniti, hkrati pa jadrati na vetru spontanosti, celo slučajnosti so zahtevna, vse življenjska opravila. Opažanja, spoznanja, doživetja, čustva, ki so posledica gibanja v (novi?) pokrajini je zatem treba še uskladiščiti. V največjem obsegu zase. Za svoj mir, za navdih, za zadovoljstvo naslednjega dne. Medij pri tem ni najpomembnejši – zgolj neotipljiva misel, zapisana beseda, ujeta fotografija. Se pa nekaj zgodi, ko se skladišče odpre za druge in nastopi dilema izbire oblika sporočanja – lastno premišljevanje, dokumentarna reportaža, predavanje za druge ali – kot najodgovornejša in hkrati najlepša – vodenje, povabilo neznanemu junaku, junakinji, da se ti pridruži po tvojih stopinjah.

Precep hodca, tega nenehnega obnavljalca ene najstarejših nenehnih človekovih dejavnosti, nikakor ni podoben položaju, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni več mogoče. Prav nasprotno je res: hodec, raziskovalec, ustvarjalec se mora odločiti, na kakšen način bo VODIL naslednika, naslednico. Mu bo dal roko ali zgolj oprimek? Mu bo povedal vse ali zgolj toliko, da bo kos kruha na tanko namazan? Mu naj razkrije bisere in prekrije nemoč tistega dne ali naj izstopi herojsko, neponovljivo in docela jebivetersko?

Ustvarjati za druge je _________.
(Bralec/bralka naj si sam/a vstavi nadaljevanje.)

Potepuški okruški v ničemer ne odstopajo od dosedanjega Ireninega vodniškega pisanja. So namreč polnokrvni vodnik. Drži: komaj kdaj je omenjena kakšna časovnica, izhodišče se morda pojavi ali pa tudi ne. Tudi nevarnosti in najprimernejši čas za izvedbo sta rubriki, ki ju v knjigi ne srečamo v posebnem razdelku. A v resnici je vsak okrušek zaokroženi feljton. Živahno, duhovito pisan literarni sestavek, ki ti da dovolj informacij, da lahko odpreš Atlas Slovenije. Lahko pa tudi samo zamižiš in se prepustiš občutju, ko si bil na točno istem mestu, v natanko isti situaciji, v določljivo podobnem čustvenem stanju, kot Irena takrat in nekje.

Krog, ki ga potopisno izrisuje Irena, je v resnici spirala, ki se dviguje po črti življenja, a z vsakim odhodom od doma starta od začetka. Kot njenemu dovolj oddaljenemu sopotniku mi je dragocena zaznava njenega avtorskega zorenja, ki oporo gorniškega in ustvarjalnega nadaljevanja išče v počasnosti, zmernosti, uglaševanju. Nobene športnosti, tekmovalnosti ni v knjigi, nobenega primerjanja in nobene potrebe po izpostavljanju kakršnega koli že primata. V poplavi knjig, (večinoma odličnih) prevodov tujih (zvečine moških!) avtorjev, ki govorijo o hoji, čuječnosti in polnosti tega menda dolgočasnega početja, je Irenina knjiga pomladno naznanilo, da je univerzalnosti navkljub, hoja lahko izrazito domoljubna. Naša. Moja. Tvoja.

Irenina knjiga je morda tisti odločilni preboj slovenske avtorice in dokončna vzpodbuda vsem ostalim pišočem reportažcem, da bodo, bomo hojo poslej lažje suvereno opisovali skozi tisočletja naše pokrajine, skozi nacionalni značaj, naše značilne odnose, zmagoslavja in tragedije, ki jim je življenje v gorah in v dolini prepuščeno na biti in ne biti. Če se bo ta moja napoved uresničila, potem še posebej velja čestitati založbi za znanje, da so razpoznali Irenino kakovost in pogum, da so tovrstni literaturi dovolili iziti.

Hoja je namreč doma tukaj in zdaj.

Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja je dokaz, da preteklost ne mine.

Zato je hoja zakon, ki nas uči vztrajnosti, potrpežljivosti in veselja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !